Politiško preganjani! p. v. Dne 9. marca t. 1. smo ustanovili v Ljubljani društvo političnih preganjancev, ki je njega namen pomagati vsem onim, ki so pretrpeli v stari Avstriji zaradi politiških persekucij več ali manj duševniii in telesnih muk, do primerne odškodnine ter prisiliti merodajne faktorje, da sprejme Jugoslavija v svoj zakonski načrt rudi takozvani denunciantski zakon, ki naj onemogoči takim lopovom, kakršne je imela pokojna Avstrija v preobili meri in katere je tako izborno plačevala, njih ostudni posel. Odbor, ki smo ga na tem shodu izvolili, ima pač mnogo lepega, težavnega, a tudi hvaležnega dela. — Prvo njegovo delo mora pač biti to, da izkuša obelodaniti imenik vseh onih denunciantov, ki so se greli na solncu avstrijske milosti. In našli botno tu imena takih mož, ki se žal danes silijo v ospredje in ki hočejo igrati tudi v Jugoslaviji več ali manj važno vlogo. Zapisnik policijskega svetnika dr. M. Skubblja, ki so ga, upamo, še pravočasno rešili uničenja, bo dal dokaj dragocenega tozade/nega gradiva. A tudi akti, ki jih je odnesla iz Ljubljane, Maribpra, Celja, Trsta, itd. takozvana »perlustrirungskomisija«, hrani istotako več kot preveč v to svrho potrebnega gradiva. — In imena morajo na dan! — Hrvatska narodna vlada je sicer že davno obljubila stopiti na dan z imeni svojih človeških izvržkov, a žal, da do sedaj Še ni izpolnila svoje obljube. In pri nas? — Če ne bo predolgc časa tega imenika na dan in če se bodo razni ljudje na naši vladi izgovarjali na ta ali drugi način, da ni mogoče dobiti še popolnega imenika, potem si lahko mislimo svoje, in društveni odbor mora svojim članom javno povedati, katere osebe in s kakimi izgovori se branijo, izročiti v to potrebni material. Javnost jih bo sodila! Zanimiv je bil ta shod v premnogem oziru. Tu smo se sešli različni stanovi iz različnih krajev, a vsi smo imeli eno edino zavest, da smo tudi mi eden onih faktor- jev v naši mladiJugoslaviji, ki smo več ali manj pomogli s svojim mišljenjem, a tudi s svojimi dejanji do življenja naši državi. Doletele so nas več ali manj občutne kazni, a prenašali smo jih radi, njih posledice še čutimo in ne pričakujemo posebne nagrade... Ce bomo pa videli, da se hočejo na naš račun oškodovati ljudje, kl so bili pod staro Avstrijo črno-rumeni do kostl in ki so se solnčili v vsej milosti proslule Avstrije, tedaj bomo pa očitno zahtevali, da se mora v naši državi r.ajprej nas upoštevati, a potem šele druge! Na tem shodu se je tudi izrekla marsikatera krepka na račun oiiih, ki so nehote dali povod, da smo morali ustanoviti to društvo... A tudi marsikatero reminiscenco in skoro neverjetnp dogodbico smo čull potem v prijateljskem razgovoru. Prepričani smo, da bi bila knjiga, kjer bi bili popisani vsi zgledi in dokazi našega mučeništva, kakršno je predlagal tov. Kiferle, kaj kmalu razprodana in da bi jo ljudje naravnost požirali, zakaj tu bi se zrcalila vsa avstrijska bestialnost v vsej svoji na goti. Ko je bila v odbor soglasno izvoljena gospa dr. Lušicka, nekdanja licejska učiteljica Medičeva, smo se nehote spomnih tega dogodka: Na neki seji nekega avstrijskega c. kr. okraj. šol sveta je /zkliknil predsednik tega okr. šol. sveta, ko je dobil v roke oni ferman c. kr. dcždnega šol. sveta za bivšo Kranjsko, s katerim je le-ta šol. svet slovesno na cesto vrgel imenovano »hudodelko«: »Še preniajhna kazen!« — Njega je — hvala Bogu — zadela pač še hujša kazen, zakaj rnož ne diha danes nič več čistega zraka nilade Jugoslavije, ker je moral sramolno pobrati šila in kopita, a »hudodelka« d:. Lušicka uživa danes vsesplošen ugled in je celo naša soglasno izvoljena odbornica! Pribiti moramo pa še nekaj v trajen spomin! Kar je bilo politiško preganjanega učiteljstva, se ima po veliki večini zahvaliti za vse muke in vso maceiialno škodo znanemu fermanu izdajnika dr. Šusteršiča. Na podlagi te okrožnice so zbirali razni, dotičnim učiteljem neprijazni župniki potrebni »dokazilni« material, ga pošlljall merodajnim oblastem, ki so g;. odstopavale petemu armadnemu vodstvu v Postojni, oddelek »Qu«, kjer je imel glavno besedo znani baron Mihael-Angelo Zols. Ta mož, ki bi najrajši vse Siovence odrl na meh, je takorekoč sipal na vse vetrove razre »Konfinirungs«- »Internirungs« in slične »Bescheide«, da smo morali potem potovati po vseh mogočih ječali, taboriščih itd. In ko je vstala Jugoslavija v vsej svoji sijajnosti, je mož ubežal pravici ter ušcl nekam v Nemško Avstrijo, a njegovo po sestvo v bližini Kranja je narodna vlada vzela pod svojo oskrbo. Toda čudimo se samo še sledečemu dejstvu. Mož, ki je moral sicer po svojem poklicu zasledovati ljudi, je imel slednjič vendar še toliko vesti, da je dal slovo oni deželi, kjer je hotel zasloveti, a je zaradi politiške izpremembe postal nemogoe; toda mož pa, ki ga je vezala s tem krvnikom vez zaupnostl ter je hotel z enim raahora pokončati vse napredno učiteljstvo, ninia toliko vesti. da bi prostovoljno zapusti! svoje mesto! Čudimo se še bolj našemu vlšjemu šol. svetu, da trpi tega moža še nadalje na njegovem odgovornem mestu! Upamo, da je to naša zadnja beseda o tem možu. Slovenskim poslancem Narodnega predstavništva v Belgradu pa kličeino: Storite svojo dolžnost! — Tovarišem-sotrpinom polagamo prav toplo na srce, naj pristopijo imenovanerrm društvu kot člani. Letnina znaša vseletno skupno plačano 30. mesečno pa po 3 K. Clanarina se pošilja na naslov: Janko K o š i r , davčni svetnik, Ljubijana, Blei\veisova cesta 31.