2EN5KI SVET
12	1932
DECEMBED	10. LETNik

ea|ne mešanlee so najboljše
TEfi IMPORT l»iubljana, Veena pot 15 ^	Telefon 2626
Cenjene dame, ki potujete v Zagreb, oglejte si bogato zalogo
volnenega blaga in svile za obleke in plašče
Lebinec in drug
Zagreb, Radičeva ulica št. 1
(ob Jelačičevem trgu). Modni nakit, potrebščine za šivilje in modistke.
GOSTILNA
VLADIMIR ČERNE
mxxxxxxxxxxxxxm
X	. . X
I M. Pšeničnik J
X manufakturna in modna X trgovina v Celju
nudi kvalitetno blago za plašče, kostume in obleke vedno v naimo-dernejših vzorčili in barvah.^
Oglejte si zalogo!
Zahtevajte vzorce!
■>-<XXX>-<XXX>-<XXX>-<B

ZAGREB
Radičeva ulical, dvorišče, | tik Jelačićevega trga |
Shajališče Slovencev | Dobra domača hrana in razna vina i

A.Wagner
Radovljica
Tovarna za kern, čiščenje in barvanje
Sprejemnice v Ljubljani:
1.	A. Prezelj, Vošnjakova 4 (za restavracijo s-Novi svet«). V krojačnici se na željo popravljajo vsakovrstna barvana ali očiščena oblačila.
2.	Marija Zalokar, Slomškova ulica 23.
Cenjenemu občinstvu se vljudno priporoča.

Prvovrstni šivalni stroji „Original Viktoria" z 20 letnim jamstvom so najboljši za vsako gospodinjo; najlepše šivajo, vezejo in krpajo. Pred nakupom zahtevajte cenik ali si oglejte mojo zalogo.
Franc Saimig, Ljubljana, Dunajska 36
ŽENSKI
SVET
LET. X-1932
Žena v poklicu.	Angela Vodetova
T
B ežiija žen po poklicnem delu se ni porodila iz duhovnega izobilja neke srečne, bogate in urejene dobe, ki naj bi omogočila tudi ženam, da bi s svojim delom pomagale ustvarjali nove vrednote v kulturnem razmahu človeštva. To je bil morda bežen sen prvih feministk, ki v svojem idealističnem pojmovanju sveta in življenja niso spoznale vzmeti močnega socijalnega gibanja. Ženski klic po delu in predpogojih zanj je pos.tal glasen iz potrebe, porojene iz materijalne, duhovne in moralne stiske. To velja za delavske žene: njim gotovo ni šlo za to, da bi poživele nekdanje ženske ideale renesančne plemkinje, temveč so hotele izboljšati nečloveško životarjenje miljonov žena in mater. Velja pa tudi za žene iz srednjih slojev: one so bežale predvsem pred duhovno praznoto in podrejenostjo, ki je bila delež njihovega življenja, l^akršno je moralo biti po meščanslci miselnosti o ženini vlogi v družbi. Iz duhovne in moralne stiske je oživela v tej ženi želja po . samostojnem oblikovanju lastnega življenja in po osebni neodvisnosti. Izbrala si je poklic, do kaiterega je čutila nagnjenje in ki naj bi postal vsaj delna'vsebina njenega življenja. Kmalu pa se je duhovna stiska umaknila materijalni, ki je vsled spremenjenih gospodarekih razmer zajela tudi ženo srednjega sloja. In taio danes bolj kot fcdaj prej Sipoznavamo in tudi občutimo, da vsa ta ogromna masa žen, ki je danes v konkurenčnem boju za delo in plačilo v vseh delovnih področjih, služi predvsem iz gmotne potrebe. Zato prav danes težko govorimo o poklicu kot o notranjem zvanju, ki naj prinaša ženi duho^mo spopolnitev m osebno srečo. Kajti kolik je danes odstotek žen, iki morejo slediti notranjemu poklicu? A iza vse druge poklicno delo ne pomenja poklica, temveč zaslužek. Delavka, ki streže stroju, si često pridobi občudovanja vredno spretnost v posameznih gibih, kar ji napravlja morda nekaj veselja, toda o celotnem sestavu ne razume ničesar, kakor tudi v mnogih primerih ne razume ničesar o delovnem procesu, niti o svojem odnosu do dela in delovnega mesta. V počasnem dnševncm otopevanju in fizičnem propadanju misli samo na to, ali bo zadoščal njen zaslužek koncu tedna, da bo z njim nasitila sebe in svojce.
Zaslužek namesto poklica — te usode nista deležna samo tovarniški delavce in delavka, temveč večina ljudi, človek si povečini ne izbira poklica sam, temveč mu ga navadno izbero drugi, predvsem stairši. Zato je poklic posamez-nilfa pogosto odvisen od družabnega in gmotnega položaja staršev, podrejeno vlogo pa imata tudi njih inteligenca in ambicij oznost, ki ne prihajata v poštev samo pri premožnejših, temveč tudi pri revnih. Važno je zlasti pri revnejših število otrok. Starši, ki imajo malo otrok, jim ustvarijo lahko lepšo bodočnost, kjer je pa veliko otrok, morajo starejši gledati za čimprejšnjim
341-
zaslužkom, da pomagajo preživljati mlajše. Vsled tega okrncjo pogosto nadarjeni otroci v korist družine svojih staršev. In tako dobimo povsod ljudi, katerih pAliono delo ne pomenja drugega kot Loljši ali slabši kos kruha. A tudi razanere po službah so danes take, da se more človek malokje počutiti srečnega. To velja za moškega, za žensko pa y dvojni meri. Predvsem je stališče žeimsko po službah mnogo ležje kot stališče moškega. To pa prav zato, ker je ženska, ker v njej delodajalci, ki so v pretežni večidii moški, vidijo ma eni strani spolno bitje, na drugi strani pa manjvredno delovno moč. To ocenjevanje je najbolje izraženo v žensikih plačah. Posebno pa protivi ženski naravi brezdušnost današnjega delovnega mehanizma, ki posega v žensko dušcvnost mnogo globlje ter mnogo bolj odločilno vpliva na njeno bit kot pri moškcini. Tudi glede uporaibe zaslužka je moški na boljšam kot ženska, neglede na razliko v plačah. Moški zna v splošnem veliko bolje obrniti dohodke sebi v prid kol ženske, kajti on tudi z drugega vidika ocenjuje razne življenjske dobrine kot ona. Z drugo besedo: moški bolj zna živeli, On smatra delo, ki mu duševno ničesar ne nudi, samo kot sredstvo za dosego tistih življenjskih dobrin, ki imajo pač zanj vrednost, naj bodo že kvalitativno kakršnekoli. Mošlii si zna tudi poleg dela, službe, ustvariti svoje osebno življenje, kar je velike vrednosti zlasti danes, ko ja^no življenje prav tako kakor služba ne niore nuditi človeku razmaha in osrečujočega delokroga. Kajti nemogoče je, da bi današnji čas ne odjeknil tudi v odnosu posameznika do njegovega dela, oziroma okoMce. Zato da-, našnji človek ibolj kot človek iz preteiklosli išče nekega oporišča, človeka, družbe, delokroga, ki mu ose,bno prija, ki daje vrednost njegovemu osebnemu življenju. To si moški mnogo lažje poišče nego ženska. Kajti ženska je po svoji naravi enotnejša: kjer se daje, se daje popolnoma; če tega ne more, je razdvojena. Zato je gotovo reesnica, da je danes ženska v svoji notranjosti mnogo bolj raztrgana, bolj razdvojena nego moški. Kajti njo je doba zajela z elementarno silo.
Ce ženska ni zadovoljna v poklicu, se mnogo bolj pogosto kol dnoški vpraša, ali je vredno delali in živeti samo izato, da človek je in da se oblači, in za mnoge med njimi predstavljajo dobrine, kot je n. pr. plača, samo v toliko neko" vrednost, v kolikor jim služijo kot sredstvo, da morejo pomagati drugim — možu, otrokom, staršem, svojcem. Zmožnost, oblikovati življenje iiidiividualno, je pri mnogih žensliah le slabo razvila, ker so morale pač vedno živeti talco, kakor so hoteli drugi. Kot same ob sobi umevne se smatrajo mnogotere dolžnosti do drugih, ki so moškim povečini neznane. Zelo malo je poklicno zaposlenih žen, ki ne bi imele nikake skrbi za svoje gospodinjstvo, tudi če niso poročene; pogosto pa se pridruži oskrbi lastne osebe še delo za druge poleg matei-ijalnih žrtev. S tem je spopolnjen njen prosti čas, njeno privatno življenje.
Ker torej moa-e ženska le redkokdaj opredeliti svoje življenje v dve smeri, je umevno, da išče v poklicnem delu močnejših duhovnih vrednot kakor airoški, ki se kakorkoli oškodujejo za praznoto v poklicnem delu. Ce torej poklicno delo ženi ne nudi nikakih vrednot — posrednih ali neposrednih — razen nizkega plačila za ves trud in za vso dobro voljo, ki jo polaga v svoje delo, tedaj je tragičen konflikt sčasoma skoro neizbežen.
Po tem spoznanju moramo priti do zaključka, da je možnost poklicnega udejstvovanja v današnjih okoliščinah le relativne, pogojne vrednosti glede na ženino notranje in osebno življenje. Res je, da ji daje zavesi, da stoji na lastnih nogali, neko samozavest in sigurnost. To ima svojo praktično vrednost zlasti pri izbiri moža: ni ji treba, da se oprime prvega, ki se ji ponudi. Tudi ni treba, da je odvisna od svojih sorodnikov, kakor je bila pogosto žena v prejšnjih časih in kar je najbolj ponižujoče poglavje njene
342-
protcklosti. Islotalio je tudi za poročeno ženo zelo dalekosežnega pomena, če ima lasten zaslužek. Mož mora računati ž njo kot sebi enako, l<ar se doslej navadno ni zgodilo. Predvsem pa je poklicno delo vzgojno za ženin pogled iia javno življenje, kd zanjo do nedavna sploh ni obstojalo. To so zelo pozitivne strani ženine gospodai'ske neodvisnosti, le žal, da ženi velikokrat ne pridejo do zavesti. Kajti današnja -žena zlasti v delovnem miljeju naših krajev sploh ni vzgojena tako, da bi cenila pozitivne vrednote, ki . jih ji more prinesti še kaj drugega, kar je izvem njenega individualistično usmerjenega spoznanja. Ko bi bila delovna žena bolje vzigojena za skupnost, ko bi limela smisel za svoje lovarišice -v delu in trpljenju, tedaj bi imel vsak, tudi nesimpatični poklic zanjo neko vrednost, kajti tedaj bi se zavestno skupaj borile za iziboljšanje, vobče za boljšo bodočnost vsega delovnega razreda in v lej borbi bi našle zadovoljstvo, ki ga poklicno delo v današnjih razmerah ne moie dati.
Zavest stanovske skupnosti vseh delovnih žena bi dvignila tudi zadovoljstvo onih, ki so talio isrečne, da iEvršujejo poklic, ki ustreza njih notranjemu nagibu. Kajti tudi teh žon je nekaj, dasi njih število ni veliko. Te žene navadno izvršujejo poklice, ki prijajo ženski duševnosti, kakor se je razvila do danes in v današnjih okliščinah. S tem nikalvor ni rečeno, da je žena sposobna samo !za določene poklice. Spo.soben je človek za vsal-L pdclic, kateremu ustreza njegova telesna oziroma umska isposöbnost, ki je pri raznih ženskah prav tako različna kol pri moških. Izvzeta so le nekatera dela, ki sacer škodujejo tudi moškemu organizmu, a hi bilo treba prod njimi obvarovati predvsem ženo kot nositeljico kali novega življenja; temu novemu življenju daje družba pogoje za razvoj, če ščiti ženo.
Poklici, v katerih žena najde zadovoljstvo, so predvsem oni, katerih značaj zahteva udejst'vovanje vseh tistih duševnih sil, ki prevladujejo v ženslii naraivi. To so sile, ki jih izžareva najprirodnejši in najprvotnejši čut v ženi: materinski čut. če more žena, ki ni niatii, izživeti te svoje sile v poklicu, tedaj je'to gotovo sreča zanjo, a tudi za njeno okolico. Mati navadno vse bogastvo svoje ljubezni daruje le svojim otrokom, beda drugih je navadno ne boli, sreča drugih ji pogosto v-zbuja zavist, če jia more žena svoj materinski čut raztegniti (razširiti) na širši krog, predvsem na širši krog oseb, tedaj se prirodni materinski instinkt razvije v socijakro materinstvo. In tedaj pomenja ženino poklicno delo pi-avi blagoslov za okolico. O njej sami pa lahko zapišem Garlylove besede: „Blagor človeku, ki je na.šel svoje delo." V tem smislu moremo smatrati kalcor ustvarjen za ženo praktično vzgojni poklic, ki se nikakor ne omejuje samo na poklic učiteljice, temveč se uspešno uveljavlja v razUčnih področjih: koliko priložnosti vzgojnega vpliva ima zdravnica, zlasti na deželi, ikoliko mojstrica na svoje vajenke, koliko gospodinja na služkinjo. Pri vseh teh poklicih je uspeh odvisen od vzgojnega vpliva. V obče ima ženska uspeh v vseh onih poklicih, ki zahtevajo zmožnost vživetja v drugega človeka. Žena ima mnogo bolj sposobnost kot moški, prisluhniti v tujo dušo in se vživeti vanjo. V teh lastnostih so skrivajo prednosti, ki jih ima tajnica pred tajnikom, socijalna uradnica pred moškim konliurentom, zdravnica pred zdravnikom. Kot posledica ženine zmožnosti za vždvljanje se poraja čustvovanje, zaniananje za sočloveka, lastnosti, ki jih zahteva posebno poklic odcrbne sestre, bolniške strežnice- Pri ženi-samici iz pretöklih časov so se te lastnosti pogosto izmaličile ter se javljale povsem negativno kot družinski egoizem, opravljivost, intrigantstvo. Toda v primernem delokrogu in z vzgojo čuta za socijalno skupnost se preoäilikujejo v najbolj pozitivnem smislu ter služijo najvišji ideji — socijalni! ideli. Povsod, kjer je v resnici živa socijalna ideja, je tudi primeren delokrog za žene.
343-
ženi.
Zeno, kje so tisti lepi časi, ko si čuvarica dćma bila, tiha in sanjavo mila? — Yitezov in trubadurjev spev te nazivlja skrito rožo, plaho srno, mlado trto, zgolj na hrast-moža oprto. Si še vedno svećenica, ki gojiš ognjišča sveti plamen, ded, moiu le živiš? —
Monotono pesem poje stroj, iz kamina črn dim puhti, jojme, žena, tu si ti? — Dom je prazen, deca razkropljena, fabrike ozračje srka tvojo kri.
Škriplje dan za dnem pero, 30 arhivih tvoje brskajo roke, djaje po pisarnah stroj, po skladiščih, trgovinah urne ti brze noge.
■ MaraLamutova
Iz zavodov vsepovsod tvoje se besede, žena, kakor aleluje spev, glase, bednemu človeštvu, tuji ded materinsko bije ti srce.
Tvoje je domače delo
vedno le začeto,
nikdar ne končano.
Zjutraj vstajaš prva, rano,
dasi v noči si dojila,
nihče te ne vpraša,
ako odpočila preutrujene si ude;
in nato na delo
točno, hitro, brez zamude,
da za kruhek zaslužile,
da zaslužek dopolnile
bodo šibke ti roke,
Zena, ko ti Bog je raj odvzel in v trpljenje te zaklel, v mislih svetih je tedaj čas današnji le imel? —
Ne! Odkletve tvoje je današnji čas, dvignila zasanjan si obraz, robstva se otela smelo, a odklelo te je — delo!
Žena v vzgojnem poklicu. Dora Vodnikova
V.
, sa pestra razgibaTiost življenja se poraja iz dela kot smiselnega udej-stvovanja, ki se ATŠi po določenem načrtu in pod vidikom oekega končnega smotra. Vsako delo pa še ni poklicno delo. Delo, ki se opravlja zgolj radi denarja, ki ga dolično delo donaša, še oi poklicno delo, pa najsi se vrši še tako dobro-in pravilno. Za poklicno delo je predvsem treba nekfga središčnega, živega spoznanja, da z dotičnim delom ustvarjam neltaj, kar je vredno, nekaj, kar je zame najvišje vredno, nekaj, kar ima tudi v svetu objektivnih vrednot svoje trdno, nepremagljivo mesto. Do lega spoznanja, pa nas ni dovedlo dolgotrajno pretehtavanjc, primerjanje in razmišljanje, temveč neka neposredna, iz celote našega bistva se porajajoča jasnovidnost, da moramo samo eno, brez oklevanja, da moramo, ker moramo. Pa ne zgolj radi lastnega zadoščenja in sreče, katero pričakujemo, temveč radi resničnih vrednot, katere bomo ustvarili. V nas mora prevladati prepričanje, da smo na svojem mestu nujni, nepogrešljivi, in da bi se v redu stvari nekaj usodno premaknilo in vznemirilo, če bi nas ne bilo. Iz takega doživetja se predamo delu brez pridržka, s polno vdanostjo, s strastjo, v kateri ni več svobode za prosto razglabljanje s svojo lastno osebo. Radi tega dokvetja se v vzgojnem delu polagoma izmirimo, se pregledamo in pre-
344-
tehtamo, da se popravimo in izboljšamo in stopnjujemo svoje zmožnosti za delo, poglobimo odnos do predmeta svojega dela, ^e mu vedno bolj bližamo in vedno s čistejšimi motivi in manj in manj sainopašno služimo tistemu, kar nas je s strogositjo kategoričnega imperativa poklicalo v svojo službo. To je etos |>oklicnega dela, to pa je tudi vir najgloblje in najčistejše člo-ve&e sreče. Vsaico delo ne more biti poklicno delo v tem smislu. Tovarniška delavka, ki streže stroju, ne more biti delavka po svojem notranjem poklicu. Od kakovosti dela zavisi, da li more neko delo postati pravo poklicno delo ali pa je le delo radi zaslužka. Imamo pa tudi taka dela, ki po svoji notranji naravi zahtevajo zgolj poklicnih delavcev, če hočejo biti uspešna. In ono takih del je vzgojno delo.
Poklicni vzgojitelj je človek, ki se je do skrajnih globin svojega bistva zavedel, da resnično hoče oblkovati mladega člgveka, ki si je jasno zastavil in odgovoril na vprašanje ,čemu' in je radi tega svojega odgovora pripravljeri odreči se uveljavljanju samega sebe in se čim popolneje predati delu radi dragocene vrednosti njegovega končnega oilja. In ta človek mora biti notranje bogat, globoko propričsm o istiniti vrednosti, ves v ljuibezni in dejavnosti, a brez nasilja, trmaste 'samovolje in domišljavosti. Je-li žena po svoji naravi sposobna, na tali način sprejeti objektivne naloge vzgojsitva in se jim podrediti z vso doslednostjo in brezpogojno zvestobo? Žena je po svojem bistvu materinsko usmerjena k človeku in življenju, in to tudi žena, ki se je na svoj poklic pripravljala na univerzi, v kolikor ni hotoma zmaličila svojega prirodno danega osebnostnega lika, saj ga študij sam »smaličiti ne more. Materinska usmerjenost je usmerjenost k človeku kot'celoti, k človeku z živim pestrim življenjem, s svojo osebno svojevrstnostjo dn edinstvenostjo. Le tako motrenje pa vodi k razumevanju človeka: Zajamem človekov notranji lik in iz te celote si razlagam posameznosti njegovega življenja. Vem, zakaj hoče in dela talco in ne drugače, zakaj ne more talco, kot hočem in delam jaz; v odsevu celote se razodevajo dejstva, iki se mi brez odnosa do te celote zde nerazumljiva. Na takem motrenju človeka kot celote in samo na' njem more zrasti spoznanje njegove osebne vrednosti, njegove vrednostne svojevrstnosti. Kolikolsrat 'Se dogaja, da se nam poedina dejanja človeikova zde nizkotna, slaiba, a kakor hitro smo pregledali človeka kot celoto, se naše ocenjevanje radi te celote mora spremeniti. Njegova osebna vrednost se nam prikaže v polni in pravilni osvetljavi. Spoznanje človekove osebne vrednote je pa temelj vsakega vzgojnega dela. Sposobnost za tovrstno spoznanje pa ima žena razvito v visoki meri prav radi njenega instinktivno — sintetskega gledanja človeka: ona dočuti celoto in posameznosti vedno motri kot elemente, na katerih se ta celota gradi in ki so kot odsev te celote. Zato s polnim razumevanjem ocenjuje človeaja, pri 'čemer ji zlasti pomaga njena prožnost močnega sodoživljanja. Ona s človekom resnično živi, 'Stopi takorekoč vanj in podoživlja njegovo doživljanje. S tem si pa človeka skrajno približa. In ker na podlagi takega živega spoznanja uravnava svoje vzgojno delo, začuti gojenec iskrenost njemega vzgojnega hotenja in se ji zaupa. To zaupanje je čejto brezmejno in spontano in se jači zlaisti radi tega, ker je ženi princip zgo'lj zunanje discipline prav tako 'tuj kot dozorevajočemu človeku. Zunanja, mehanična avtoriteta se ženi zlepa ne posreči. Situacijo obvladuje bolj z osebnostno silo kot z 'disciplinarnimi pripomočki — ali pa je 'ne obvlada; toda ne ker je pi-eslabotna, temveč ker ji je zunanji red in iz njega izvirajoča zgolj zunanja sila tako tuja, da se je ne more poslužiti in ne zna z njo prav kaj početi.
Delo po določenih principih ji je tuje, ker živega življenja, katerega tako neposredno čuti, ne more ukloniti abstraktnim formulam. Radi tega njeno
345-
delo ni «ablonslco in mehanizirano. Spontano ureja in jasno čuli, Icje je treba živečemu življenju žrtvovati svojo doslednost.
Njeno delo je vedno manj predmetmo kot osebnostno ipovdarjeno. Njena skrb se osredotoči na, nego celega človeka in učni predmet je v veliki meri sredstvo človekovega oblikovanja in njegove življenjske orienlaoije. Žena jasno č-uti življenjsko pei'spektivo predmeta, katerega poučuje; ve, kje in kako naj ga povdari, da bo razvijajoče se življenje iztisnilo iz njega čmi več sokov za svojo rast. Njen neposredni življenjski čut ji mareka, da snov spoji z istinitim življenjem; njena praktična ipoteza jo vodi ipri izbiri snovi, pri ponazoritvi abstiraklnih dejstev, vsled česar snm' in učenec stopila v tesnejši odnos.
Zlasti pa je v letih dozorevanja predwem žena tista, ki zamore z zadostno spošlljivosljo in potrebno obzirnostjo prisluhniti utripom dozorevaj očega življenja in biti deležna brezmejnega zaupanja v dneh, ko mladi človek išče odgovorov na lolikb vprašanj in'se izvija iz nemirnih slutcoj liste resničnosU, kateri se bliža z bojaznijo i;n bole&lno tesnobo.
Kaj pomeni zrela žena-vizgojiteljica doraščajočemu deklelul Često se ji približa bolj kot lastni materi. Kako pričakuje besede, besede od tebe, ki si tudi žena in ki si nekoč doživljala podobno süsko kot sedaj ona. Odgovora čaka od tebe, ki te je oplodilo življcnjslco izkustvo z dognaninii spoznanjii. S
palo in vrednost življenja. V prečudni toplini se spajaš s to mladostjo in trpiš z njo in trepelaš za vsa ta življenja, ki so Ivojri skrbi izročena. Iščeš, kaj hi jim dala, da bi se vsa jasna in krepka in delavna vapela v življenjsko resničnost in vsa pripravljena in pulna volje do ustvarjajofega dela. Saj se samo doživeti more to srečanje svojega izmirjenega ž^Ojenja s tem hipečim iskanjem, ki se je zateklo v zatišje tvojega spoznanja, da mu das brez pridržka vse, kar se je v tvojem bistvu nabralo jasnme, kar se je v tebi zgosUlo v trdno življenjsko spamanje. Nič več ne vprašuješ, kaj je tvoje, kaj moraš ljubosumno shraniti samo zase, z brezumno strastjo se razdajaš samo zato, da njej, ženi, ki gre za teboj in bo nekoč uslvai-jala in gradila nova živJjeaija, daš izročilo svojega lastnega hotenja; izročilo, ki pomeni nmogo več kot skupek znanja. To je i/zročilo tvojega lastnega dolgotrajnega iskanja, ki se je oplodilo iz življenjskega izkustva in gleda nova pota in želi ženi novega bogalega življenja, ki naj razlikuje ožine, v katere se je vklenila sama s svojimi majhnimi, neumnimi željami Žena, ki je dozorela, ima neizrečeno mnogo povedati ženi, ki prihaja.^ S kako neizmerno hvaležnostjo, da ti je dana možnost dela, stopaš k dorašča-joči ženi in ji z vso vero in toplino daješ, kar ji dajati moraš, radi sebe, ker si žena, in radi vseh drugih žen in maler, za katerih usodo si y polni meri odgovorna zilasti li. Ta zaivest odgovornosti za usodo bodoče žene je temeljna vzmet vzgojnega dela žene ob doraščajočem dekletu. Najsi je mož še tako idealen vzgojitelj dekleta v tej dobi, v nekatere njene globine ne more. Lahko .spozna dekletovo duševno svojevrstnost in njej primerno uravnava svoje vzgojno udejstvovaoje; laMro paslane njen življenjski ideal, ob katerem se v erotičnem zanosu razgleduje v nove svetove in išče ob njem svojo življenjsko pol — toda so pa ravnine, na katere z njo ne more, za katere ne nosi v sebi tiste svollobe, s kateno bi jih mogel osvelliti. Tja pa mure samo žena, ki je globoko in močno živela, ki se je zavedala svojega življenjskega smisla, žena, ki je trpela z vsemi ponižanimi in razžaljenimi in je zaželela dali življenju žene več bogastva, polnosti in njej uslrezajočih ciljev.
346-
Kay pa ženske? . . .	Marja Boršnikova
Pred nekaj meseci je izšla v založbi Slovenskega akademskega katoliškega starešinstva 384 str. obsegajoča knjiga: Akademski poklici, navodila za izbiro stanu, s sodelovanjem strokovnjakov sestavil dr. Lovro Sušnik.
Knjiga daje splošne smernice za izbiro stanu in izčrpno karakterizira posamezne akademske poklice. Služila bo kot neobhoden kažipot predvsem abiturljentu, ki stoji tik pred odločitvijo za svoj bodoči poklic, pa ni še sam na jasnem, kam bi. Odkrila mu bo različne nove .poti, katerih dotlej niti poznal ni, in s tem marsikdaj preprečila nesorazmerno porazdelitev inteligentov, ki lahkomiselno prenapolnjujejo nekatere običainejše poklice, ne da bi se pri tem ozirali na svoje duševne in fizične sposobnosti. Knjiga, ki se opira na najnovejše podatke, je podprta s širokim znanstvenim gradivom, med katerim navaja tudi literaturo ra podrobnejši študij posameznih strok. Ima še to prednost, da se ozira predvsem na naše razmere. Večino poklicev so opisali posamezni strokovnjaki po lastnih izkušnjah, nekatere je spisal dr. Sušnik sam v po-posvetovanju s poklicnimi predstavniki. Vse to še poveča temeljitost knjige in nas uverava o njeni zanesljivosti.
Nikakor si ne usojam spuščati se v -presojo posameznih oddelkov, pač pa bi rada podrobneje spregovorila o poglavju, kjer dr. Sušnik na splošno razmotriva o ženskem študiju: „Kaj pa ženske?..."
Uvodoma avtor ugotavlja silen porast študentk na zapadnoevropskih univerzah v poslednjih letih. Tudi na j'Ugoslovenskih univerzah je bilo 1. 1930./31. 20.48%, 1, 1931./32. 21.58% rednih slušateljic, ki so na filozofskih fakultetah že prerasle število slušateljev. (L. 1931./32. je bilo 56.61% filozofk; v Beogradu 67.25%, v Skoplju 53.30%, v Zagrebu 46:22%, v Ljubljani 39.55%). Tudi na srednjih šolah, kjer so bila dekleta pred 20. leti še bele vrane, jih je isedaj na tisoče. Vprašanje je, kam bomo ž njimi, „Načelno tudi ■ni nobenih ovir, da bi iiin ne priznali enakopravnosti v vseh področjih." „Vendar je v praksi več ozirov, iki silijo k razmišljanju."
Na prvem mestu navaja dr. Sušnik ovire, ki otežkočajo ženski študij in poklic.
1.	„Prva težava je način študija samega in urejenost šol. Srednje in visoke šole so prikrojene le za moške, dočim bi bilo žensko vzgojo treba ,(0pr0stiti od nadvlade moških shem in jo tudi metodično osamosvojiti." Abstraktno, suhoparno, razumsko, neosebno, splošno učenje „se ne prilega ženskemu načinu mišljenja, ki je bolj živahen, čuvstven, oseben, konkreten." Vseučiliški študij je težko delo, ki je „ženskemu zdravju škodljivo."
2.	Študentke so na univerzi često osamljene, tarejo jih eksistenčne skrbi in razne „duševne stiske", zlasti pa jdh mučijo dvomi, če so «i izbrale pravo pot. „Ce se omoži, bo le redko lahko nemoteno izvrševala poseben poklic, če pa ne, bo bržčas pogrešala domačega ognjišča; saj je golo poklicno delo še za moškega težavno."
3.	Ženske .se rade pritožujejo, da jih moški v poklicih odrivajo, sekirajo i. t. d. To se godi predvseni zato, ker moškim odjedajo kruh. „Dokler torej ne bodo ženske v službah "začele jemati moških brez mest in same vzdrževale družine, toliko časa je_odpor proti splošni poklicni osamosvojitvi ženske razumljiv. A takšnih dolžnosti se ženske še niso zavedele in se jih bodo najbrž zelo branile, to skrb vzamejo nase le prisiljene, če so n, pr, izgubile očeta ali moža. Dogaja se tudi, da se ženijo pari, ki dobivajo dvojno plačo, kar bi v normalnih razmerah bržkone samoposebi prenehalo. Zato o praktični enakosti %polov glede pravic in dolžnosti še ni govora."
„Kai torej vodi ženske k akademskemu študiju?"
1,	„Zella po višii izobrazbi? Gotovo je nekaj takih..." „To pravico imajo, kajti znanje je 'jačje od neznanja — in če bodo ženske boli omikane, bodo skrbele tudi za boljšo vzgojo svojih otrok. Vendar pri vsej zavzetosti, vnemi in čebelični pridnosli, ki jo neredko opažamo, mnoge same uvidevajo, da zgolj učenost ni vse — niti najprimei-nejšc zanje."
2.	Da pokažejo svojo moč? Da je „cela dolga vrsta poprišč, kjer ni nobene vodilne osebnosti ženskega spola," izhaja pač „iz znane različne 'Smeri v nadarjenosti pri obeh spolih, ki se ne da dosti spremeniti. Srednja mera je tipična za žensko. Tudi pri delu samem se pokaže ženska navadno sicer manj iniciativna, bolj nemirna ali naklonjena k skrajnostim, a kljub temu se s svojo skromnostjo in pridnostjo dobro obnaša v pisarnah," i. t. d. Ženska je subjektivna, konkretna, reproduktivna in „njeno zanimanje je bolj sintetično kot analitično," Zato pa prekosa moškega y nekaterih čutih, čuvstvenosti, fantaziji, intuitivnosti i. dr, „Sploh se lahko reče, da je ženska na-
347-
darjenost moški enakovredna, čeprav ni istovrstna. Saj so tudi pri moških izredni talenti redki in je tako pri študiju kot v poklicih več ko dovolj povprečnežev. Na drugi strani srečate tudi dekleta, ki v razredu večino fantov posekajo. Izjeme pač. In kaj pravi o teh pregovor, veste sami."
3.	Skrb za boljšo in varnejšo bodočnost? Razmeroma največ jih vidi v poklicu „predvsem možnost zaslužka, manj zadovoljstvo v delu samem." „Rade smatrajo vse to le za postranski poklic in tudi poklicnih dolžnosti često ne pojmujejo tako strogo, zlasti če imajo manj krepko voljo."
4.	Tudi misel na samostojnost je lahko zelo varljiva, „zakaj čini se ženska poda v svobodno tekmo z moškim na polju, kjer je glavno razum, ne pa čuvstvo, srce, je gotovo na slabšem, kot pa bi bila v sebi svojskem elementu, v družini..." „Zato pa tudi instinktivno in upravičeno smatra večina žensk poklic le za prehoden stadij med čakanjem na zakon."
Krog delavnosti je pri ženski ožji kot pri moškem, ker se nanaša bolj na človeške kot pa na stvarne probleme, radi česar se ženska najbolje počuti v občestvenih poklicih, Vendar je značilna oznaka njene duševnosti idejna odvisnost in nesamostojnost.
5.	Onim, ki študirajo iz mode, je študij še celo odsvetovati.
„Kaj tedai?"
Ker je „njih darovitost le redko izredna," ker „jim manjka objektivne kritične presoje," a „so pridne, solidne moči pri praktičnem delovanju," potrebujejo posebnih ženskih višjih šdl kot strokovnih šol za razne ženske poklice. „V njih naj bi se bolj znanstveni predmeti umaknili tehničnopraktičnl izobrazbi." Kadar bo urejen pouk gospodinjstva, bo tudi to kot poseben poklic pridobilo na veljavi.
„Ce se hočejo torej ženske res uveljaviti, naj ne streme le za tem, da bi bile povsod moškim enake, marveč naj poudarjajo predvsem svojo različnost." Tako dr. Sušnik.
# « #
Oglejmo si najprej ovire, ki po mnenju dr. Sušnika oležkočajo žcn&ki študij in poklic;
1.	Gimnazijski šludij kaže pri ženskah kot pri moških približno isli uspeh. V mešanih razredih, ,poseibno v manjših fcrajih, ponavadi ženske celo prekašajo moške, kar je pa v zvezi povečini s tem, da tam običajno še vedno študirajo samo izbrane in nadarjene. Večinoma je srednješolka vestnejša, natančnejša, marljivejša in rednejša ter je predvsem doma v predmetih, katerih učenje temelji bolj na spominu (jeziki i. t. d.). Srednješolec pa je običajno nemar-nejši, toda miselno samostojnejši, ima več izvenšolskih interesov in je doma bolj v predmetih, ki temelje na abstraktnem mišljenju; logiki in kombinaciji (matematika i. t. d.). Skupno vzgajanje oba v marsičem izpopolnjuje, ima pa to oviro, da še ni moglo premostiti različnega razvojnega stadija: dočim se namreč ženska fizično hitreje razvija od moškega,, se v samostojnem mišljenju počasneje.
Da je današnji srednješolski poduk suhoparen in premalo živahen, občutijo v isti meri fantje kot dekleta. Ostalo pa bo tako vse dotlej, dokler ne bo znižano štervilo dijakov po razredih vsaj na 20, da bo profesor mogel najti več kontakta s posameznikom in ga z večjo silo priteigniti k aktivnemu sodelovanju. In pa, dokler ne bo v šoli manj mehanike in več življenja; več čuvstva in več etične vzgoje.
ženske subjektivnosti pač ne kaže še posebej vzgajati, marveč samo zatirati. Konkreten poduk je stvar strokovnih šol.
Zaliaj bi bil vseučiliški študij „ženskemu zdravju škodljiv" in kje je zapisano, da se tu „drugi že po prirodi lažje uveljavijo"? Oboje bo treba argumentirati, ne pa predpostavljati.
2.	Na univerzi je prav talco kot ženske najti tudi moške, ki so osamljeni, in druge spet, ki niso. Prav talco na univerzi, kot povsod drugod po svetu. In prav tako je najti tudi moške, ki jih tarejo eksistenčne skrbi in razne „duševne stiske".
Dvomi, če si je izbrala pravo pot, mučijo samo še kaio današnjo žensko, večinoma tako, ki dvomi nad svojimi sposobnostmi. Ker danes ji je treba
348-
še trojne moči: d-vojne, če je uslužbena in poročena ali pa sama, .(tudi za to je treba moči!) in trojne, če naleti že na univerzi na ovire, ki izvirajo iz predsodka, da ženska ni sposobna za delo, ki je enakovredno moškemu, in pa iz prepričanja, da ženska odjeda moškemu kruh. 3. S svojega stališča ima dr.. Sušnik prav, ko trdi, da „o praktični enakosti spolov glede pravic in dolžnosti še ni govora." Vse dotlej bo imel prav, dokler se bodo našli možje, ki bodo sami vzdrževali svoje žene in otroke, ker vse' dotlej bodo ti možje in bodo te žene, M često vrše dosti Ležji posel, kot je pokliono delo, prikrajšani. Kakor hitro pa bo prišlo do tega, da bo tudi vsaka žena v poklicu in bosta zakonca prisiljena sorazmerno s .prejemki obojestransko vzdrževati otroke, odpade tudi ta prehodna nepravičnost.
Kaj vodi ženske k akademskemu študiju?
1.	Tistim „nekaterim", ki jih vodi k temu želja po višji izobrazbi, dr. Sušnik vendarle pripusti to pravico, — toda čemu? Da bo njihova omikanost sredstvo za boljšo vzgojo otrok!	'
To je stališče, na podlagi katerega so se začetkom 90. lel prejšnjega stoletja pri nas pričeli liberalni študentje boriti za višjo izobrazbo in narodno vzgojo žena. čeprav drogod že premagano, je pri nas tedaj šele postajalo aktualno in je moralo prestati veliko hudih borb, predno se je moglo uveljaviti.*
Preko 40 let je že tega, Slovenci pa smo tam, kjer smo bili. še vedno bi smele biti ženski kulturne vrednote dostopne zgolj radi olrok, ne pa radi nje same.
2.	V zvezi s tistimi ženskami, ki. hočejo pokazati svojo moč na istih področjih kot moški, dokazuje dr. Sušnik drugačno smer ženske nadarjenosti, ki je le izjemoma podlaga za nadpovprečnost v šoli in v poklicu, praviloma pa ustvarja le povprečen materijal, ki se „s svojo skromnostjo in pridnostjo dobro obnaša" v nižjih, mehaničnih poklicih.
y času, ko so žensko podredili možu (čim primitivnejši je zakon, tem večja je, ta podrejenost), je bila merodajna le fizična sila, zato ni čuda, da se je morala fizično. slabotnejša ženska uJiIoniti in pričeti življenje, kot se je zdelo možu najprikladiiejše. V toku stoletij odvisnega omejenega delokroga je razvijala svoje dispozicije vedno v isto smer in zanemarjala vse, kar ji ni neobhodno služilo pri njenem cilju: ugajati moškemu, živeti za dom in rodbino. Njena duševnost se je temu življenju popolnoma prilagodila, ogromen skok, ki ga je napravila v poslednjenr petdesetlelju v svet, ni ostal brez posledic: vsega lega, kar je moški gojil stoletja in stoletja, si ona ne more priboriti v eni generaciji. Zlasti pri duševno ali fizično šibkejših se op^ajo iste posledice kot pri ikullumo izaostalih narodih in .slojih, ki si hočejo skokoma osvojiti vse, kar je stoletja polagoma raslo: na zunaj sprejmejo, v bistvu ostanejo vezani na tradicijo, prepad je prevelik, da bi ga mogli naekrat premostiti brez žrtvev, ki zahtevajo včasih srečo in življenje ceiih generacij. ,
Vsak pedagog bo rad ali nerad priznal tudi o večini današnjih žensk, kar ugotavlja nešteta množica razprav in kar ugotavlja tudi dr. Sušnik: da je ženska običajno bolj konkretna in manj produktivna in kritična, z eno besedo, bolj pasivna od moškega. In da odloča pri njej ponavadi čuvstvo in ne razum, da je njeno zanimanje bolj splošno kot specijalno in da se nanaša bolj na „človeške kot pa na stvarne probleme." Toda, kdor bo primerjal izobražene, socijalno neodvisne ženske z drugimi, bo moral priznati, da so te običajno ludi idejno samostojnejše in objelvtivnejše, in kdor bo proučaval okolje, iz katerega so vzrasle, bo spet moral dati v tem oziru prednost onim,
* Prim, niesečntk slovenskega dijaätva „Vesna" in njegovo borbo z IVlahničem.
349-
ki jih je tradicija manj ovirala pri razvoju. Nešteto moških je v vsem tem ženskam popolnoma podobnih, veliko je ženskih „izjem" in ča« bo pokazal, ali je razlika med duševnostjo obeh res tipična, ali pa je ženska duševnost samo mlajši stadij razvoja v zvezi s tisočletno odvisnostjo. Nemir, naklonjenost k skrajnostim, subjektivnost, sintetično zanimanje, tezmema čuv-stvenost, fantazija, intuitivnost i. t. d., — ali ni najti vseh teh potez vprav pri mladih, razvojnih dobah in narodih, in ali ne nastajajo tudi v umetnosti subjektivne, čuvstvene romantične dobe ponavadi prav radi pomanjkanja svobode (pod religioznim ali političnim- pritiskom)?!
3.	Razumljivo je, da veliko žensk študira samo zato, da pride do kruha. Prav tako kot moških! Razlika je samo v tem, da v moškem že od rojstva vzgajajo zavest samostojnosti in poklicne obveznosti ter mu dado s tem tudi dovolj časa in priprav, predno se odloči za poklic, dočim puščajo, dekle često rasti v najožjih razmerah doma, in se spomnijo, oz. se ona sama spomni, ko pride k pameti, na nujnost zaslužka šele v skrajni sili. Da je ta prva, včasih edina možnost zaslužka prečesto ne more eadovoljiti, je jasno.
Da bi pa ženska na splošno poklicnih dolžnosti ne pojmovala tako strogo kot moški, je prenagljena trditev, ki bi jo moral dr. Sušnik utemeljiti.
4.	Dejstvo je, da vse dotlej, dokler ženska ne bo materijalno iieodvisna, o njeni svobodi ni govora. Svoboda ni v tem, da žena po mili volji razpolaga s težko ali lahko prisluženim moževim denarjem ter sama pri tem živi lahko po svojih muhah (— ideal marsikake plehke meščanke, za katero nobena „kupčija" ni pi-emalo častna); pravo svobodo ši človek prisluži samo s plodnim delom, ki ustreza njegovi naravi in njegovim sposobnostim in za katero dobi primerno plačilo.
Večina žensk čuti še dandanes, največ sposobnosti za gospodinjsl'i'o. Toda dokler tudi to važno opravilo ne bo njihovo poklicno delo, bo redkokje najti moža, ki.ženi v tej ali drugi obliki ne bo dal čutiti in vedeti, da je odvisna od njega.
5.	Nekatere ženske študirajo iz mode, nekateri moški pa dz nujnih ozirov na zahteve, družabnega reda: če je oče dušc™i delavec, hi. bila sramota, da bi postal sin rokodelec, čeprav se le z največjo mujo in milostjo in z vsemi mogočimi oporami,- privleče do „položaja". Kaj je škodljiveje za družbo? Če študira talentirana ženska iz mode, jo bo študij polagoma zresnil in utegne sčasoma poglobiti in preusmeriti svoj pogled na življenje. Moda, kd žensko žene v študij, sama. sebi jamo koplje: čim bolj se ženska poglablja v študij, tem manj se da tiranizirati od nje.
Kaj tedaj?
„Resnično srečna more biti ženska le v Itrogu, Icier latiko popolnoma razvije svoje vrednote, ne pa v protinaravnem kosanju z mošlcim v poslih, kii niso v skladu z njenim osobitim ciljem in teženjem."
Gorenje besede bi morale biti geslo življenju vsake ženske. Toda dr. Sušnik jih je zapisal v zvezi z ženskim poslanstvom v družini, prepričan, da.je le družina tisti krog, kjer ženska „lahko popolnorria razvije svoje vrednote," vkljub temu, da na drugem mestu trdi, da „zakon in telesno materinstvo... ne moreta več danes docela izpolniti ženskega življenja in hotenja..." če. ■ torej poslednje dejstvo priznava že danes, ko vkljub ogromnemu navalu v šole in poklice večina žensk, predvsem starejših, -še vedno živi le za dom in materinstvo, — kako bo treba izpremeniti mnenje šele jutri, pojutrišnjem, ko bo pod pritiskom razmer vsaka ženska, v borbi za obstanek prisiljena.
360-
poiskali si zaslužka, in ji bo poklicno delo z novimi interesi kazalo tudi nove, dotlej neznane cilje.
Dr. Sušnik sam priznava nujnost ženskega poklicnega dela. Kot izginja ročno delo, ki ga vedno v večji meri nadomešča stroj, tako izginja tudi idila patri j arhaličnega življenja. Mnogo hudega prinaša stroj, mnogo dobrega izginja z zakonsko idilo.
Zakon med možem in ženo je naravna stvar, vsak drug način življenja prere-zen tip človeka preveč izčrpa ali ovira pri normalnem delu. So ljudje, ki ostanejo sami, da dosežejo intenzivnejše življenje in da se lahko docela posvetijo svojim ciljem, — o teh tu ne bomo govorili, to niso povprečni ljudje. Toda ali je normalni ženski sploh mogoče urediti zalsonsko življenje in poklicno delo tako, da pri tem ne trpi ne prvo ne drugo? Pri dosodanji obliki zakona ne. Gospodinjstvo in vzgoja otrok nalagata na ženo prevelike zahteve, da bi ne bilo čutiti posledic, če opravlja poleg tega še delo, katero drugače opravlja moški, ki izven njega nima nikakih nujnih dolžnosti. Posledice se redko čutijo v poJdicnem delu (če služi iz veselja do dela ali pa radi zas:lužka, bo pač skrbno pazila, da ne izgubi mesta, na katero Čaka že nešteto drugih), češee se čutijo pri vzgoji otrok (delavski otroci!), najčešče na ženi sami.	, ■
Kakšna bo nova oblika zakona? To je v zvezi s preuredbo dečjih domov, otroških zavetišč, igrišč in vzgojevalnic, menz, civilizacije in športa. Iz želj in potreb se bodo rodile nove kolektivne vzgojevalnice (današnje niti najmanj ne ustrezajo, vsaj pri nas ne), kuhinje, čistilnice i. t. d., ki se bodo ozirale na individualna nagnjenja 'posameznika, dokler ne bo gospodinjstvo in vzgoja le še poklic, ženi pa rodbina s amo in vse to, kar je možu. Ženska, ki bo vedno čutila veselje in sposobnost za socialni ali gospodinjski poklic, se mu bo posvetila in olajšala pot drugim, ki jim je do česa drugega. Vsaki mesto, ki ji gre po sposobnostih, Svobodne in odprte naj bodo vse poti.
PokliC in materinstvo.	Angela Vodetova
D
_ 'ejstvo, da si je žena utrla pot skoro v vse poklice, je občutil ženski
svet sprva kot zmagoslavje, kot enakopravnost, kot pot do osebne svobode, ki naj vodi do vsestranskega razmaha ženine osebnosti. Toda udejstvovanje v praktičnem življenju nam pokazuje dan za dnem, da smo še daleč od enaltopravnosti, še daleč od možnosti, da bi razvile svojo osebnost, da še davno ni rešeno poklicno vprašanje za ženo, a zlasti ne za ženo-mater. Po-seibno problem „poklic in materinstvo" nam odkriva v mnogih slučajih toliko tragike, da je treba o njem rasno razmišljati.
Siliti ženo nazaj k domačemu ognjišču, je demagoško in nesmiselno, kajti velika večina žen je primorana, da si služi izven doma svoj kruh. A ne samo-vsled materijalne potrebe, temveč tudi vsled težnje po samostojnosti se žena ne more odreči pravici do službe. Toda kot mati in poklicna delavka pogost» čuti, da ji dvojna in trojna dolžnost prehitro črpa telesne in duševne moči-To povzroča pri njej tragično razdvojenost, ki ima svoj izvor v protislovju, katero je nujno nastalo in se danes stopnjuje med resničnim življenjem in ideologijo danes veljavnega družabnega reda, temelječega na tradiciji, namesto na življenjskih potrebah. Po tej tradiciji je edina ženina naloga, da postane žena in mati in gospodinja. Če pa to mater prisili potreba, da gre v službo, tedaj je materinstvo s stališča njenega delodajalca njena privatna
3S1
stvar. V kolikor je delavsko in žensko gibanje izsililo od delodajalcev zaščitne mere, so materi večkrat bolj v škodo kakor v korist, kajti mati, katera bi pogosto zahtevala porodniški dopust, bi izgubila službo. To je današnja zaščita materinstva! Ce se pa mati, ki se boji izgubiti službeno mesto, obrani nove nosečnosti, tedaj pride v navzkrižje z zakonom, ki zahteva od .poročene žene, da rodi otroke, tudi če nima sredstev za preživljanje. Ob taki uredbi mora .priti poklicna delavka-mati v dilemo: ali naj riskira službo in rodi otroke, vnaprej obsojene na stradanje in revščino — ali naj gre po poti odgovornosti napram svojim najbližjim? Domače ognjišče, poslanstvo žene, svetost materinstva — vse te lepe besede so puhle fraze, če ni pogojev, da postanejo resnica. In teh pogojev danes skoro ni. —
Za boljše razumevanje problema: poklic in materinstvo, ki je za današnjo in bodočo ženo bistvene važnosti - kajti ne enemu; ne drugemu se ne more odreči — je potrebno, da razmisliano o tem vprašanju s socijološkega vidika. Po svoji naravi je spohio bitje vsak človek: moški in ženska. Toda izvrševanje spolnih funkcij pri nikomur ne spolni vsega življenja. V otroški in starostni dobi ne pride v poštev, a tudi v moških letih polagoma pojema in v ospredje sitoipajo druge življenjske naloge. Vse življenje pa je človek dru-žaibno bitje, to se pravi, da se udeležuje dogodkov in dejanj v medsebojnih odnosih ljudi in ljudskih zajednic. Toda žena ikot spolno bilje^ nima izbire udeleževati se kot samostojna osebnost pri oblikovanju in reševanju problemov človeške in družabne skupnosti. Žena je enostavno postavljena v družbo, ki je razcepljena po spolih in po razredih, ne da bi mogla kakorkoli sodelovati. Po ideologiji vladajoče družbe je — tajkor že omenjeno — naloga žene malerinstvo in gospodinjstvo. S tem pa se funltcija žene kot družabnega bitja v svojem temelju odloči od moževe: na eni strani narava, prvotnost, nespremenljivost, socijalna pasivnost; na drugi stiani kultura, dinamičnost, socijalna alitivnost. To je bistvena razlika med ženinimi in moževimi nalogami v sodobni družbi. Te naloge, veljavne in uporabne v preteklosti, je gospodarski razvoj. predrugačil in strnil. Toda današnji družabni red, temelječ na misehiosti iz preteklosti, noče o teh izpremembah ničesar vedeti, zato je nastala v ženskem vprašanju, zlasti pa v vprašanju: poklic in materinstvo razdvojenost, ki pomenja neizbežno tragiko zlasti za ženo, katera se krčevito oklepa tradicij, a je na drugi strani primorana služiti kruh zase in za družino.
Oglejmo si predvsem položaj poročene matere. Čim nižja je njena, oziroma njenega moža družabna stopnja, tembolj je ta položaj brezupen. Tudi če nima izrecnega poklica, kot n. pr. mati-'kmečka bajtarica, se ne more posvetiti svojim otrokom, preveč jih je in beda je prevelika. Treba je iti na dnino k bogatemu sosedu, ali šivati ali kaj drugega; poleg tega pa kuhati, krpati. Kje je čas za vzgojo in za nego otrok? Zraven pa pogosti porodi, ki povzročajo materi morečo skrb; kaj bo iz mojih otrok? Približno talio je tudi življenje matere-delavke. Delati mora izven doma, če hoče živeti, otroci pa so prepuščeni samim sebi, sosedom, ulici. Zavetišča, ki se ustanavljajo za te otroke, pričajo o potrebi naprav in reform, ki se bodo morale izvršiti, da se bo materam omogočilo izvrševanje pcvklica.
Mnogo laže kol delavski materi je izvrševanja poklicnih in materinskih dolžnosti uradnici, učiteljici, sploh pripadnici takozvanih intelektualnih poklicev. Zalo je naravnost nerazumljiv krik in vik o propadanju družine radi ženine poiklicne zaposlenosti, ko ise vendar .ni nihče spotaknil nad za-puščenostjo delavskih otrok, katerih matere so bile že desetletja prej primorane iskati zaslužka izven do^na. Mati iz srednjega sloja si lahko naja.me služkinjo, dočim si je delavka ne more. Seveda stažkinja ne more polnovredno oiadomestiti matere in tudi za te otroke bi bilo često bolje, če bi bili v pri-
352-
mernem dnevnem zavetišču pod pedagoško izvežbanim vodstvom. Mati bi se lahko mnogo bolj brez skrbi posvetila svojemu poklicnemu delu. Toda sedanja zavetišča še da-vno niso tako urejena, da bi ustrezala potrebam č^sa, in se povečini smatrajo le kot zasilne naprave.
Da danes veljavne norme niso v nikakem skladu z zahtevami resničnega življenja, priča zlasti pravni položaj matere-poklicne delavke. Logično bi bilo, da bi mati, ki gmotno prispeva prav toliko za vzdrževanje družine kot mož, imela vsaj iste pravice do otrok, kot jih ima oče, neglede na to, da mati fizično doprinese zanje mnogotere žrtve, dočim oče nikakih. Toda v večini držav ima odločilno besedo v vseh važnih %"prašanjih glede otrok oče. Tudi tedaj, če je zakon ločen po moževi krivdi in če so otroci prisojeni materi, ki navadno, če ima zaslužek, tudi gmotno veliko več žrtvuje zanje, ima glavino besedo oče. Vobče je ločena žena klasičen primer ženske bi-ezprav-nosti — kljub temu, da živimo v dobi ženske emancipacije. Še mnogo na slabšem kot zakonska mati — poklicna delavka pa je neza-konslca mati. Vse ganljive pravljice o materinstvu morajo zbledeti spričo tragike, ki je delež onega materinstva, katero pride v konflikt z običaji vladajoče družbe. Tedaj je materinstvo, ki velja kot najvišji ideal za ženo, kot smoter njenega življenja, eden izmed onih grehov, ki jih družba ženi najteže odpusti. Kolikokrat je še danes nezakonska mali deležna najslabšega ravnanja, pomanjkanja, izgube zaslužila. In kar je najholj žalostno in najbolj nerazumljivo: obsojajo jo celo ženske, ki bi jo morale najbolje razumeti. Saj veže vse ista nerazdružljiva usoda spola, ki pomenja za ženo njeno srečo ali njeno gorje. Tem slabše za ono, ki ji prinaša gorje. Obe materi, zakonslta in nezakoinsika, sta stremeli za srečo, ko sta sledili svoji naravi, materinstvu. A nihče nima pravice obsojati eno, dočim povzdiguje drugo za isto dejanje. Pač pa bi morali smatrati materinstvo za pregrešek tedaj, kadar m pogojev, da se bo plod materinstva, otrok, mogel telesno in duševno dobro razvijali. In še ta greh bi morala najčešče prevzeti nase -v prvi vrsti družba, potem šele maü in oče. Žene, ki izvršuje svoj poklic, ki ima sredstva za preživljanje otroka, bi ne smel nihče obsojati radi materinstva. Borba žen bi morala biti posvečena v prvi vrsti .popolnemu izenačenju pravic zakonske in nezakonske matere in njunih otrok. —
Da bo imelo za ženo-mater poklicno udejstvovanje resnično vrednost, je treba, da se lobe fimkciji spravila v tako skladnost, da ne ho izvrševanje ene izldjučovalo ali pa vsaj .tako močno obremenjevalo druige, kot je lo dane-s. Šele ko bo žena-mati tako razbremenjena, da bo občutila v izvrševanju obeh dolžnosti ono zadoščenje, ki človeka navdaja z zadovoljstvom nad uspelim delom, šele tedaj bo združitev poklica in materinstva dosegla svoj namen. To pa je nemogoče biez temeljitih socijalno-političinih reform, brez reforme družinskega življenja, gospodinjstva, vzgoje. Potrebe današnjega življenja kažejo, da se je gospodinjstvo v današnji obliki preživelo. Značaj javnega in poklicnega življenja že sedaj .spreminja značaj družine. Najbolj pa bodo razbremenile mater — poklicno delavko zaščitne reforme: skrajšanje delovnega časa za mater, radostno plačani porodniški dopusti, ustvaritev predpogojev pri obratih, da bo mati lahko sama dojila otroka, vešče nadzorstvo nad otrokom med tem časom, ko je mati pri delu, ter vobče tai^a materijalna preskrba, da bo vsak otrok dobrodošel. Predpogoj je seveda enakopravnost vseh mater in vseh otrok. V Rusiji imajo v materinskih posvetovalnicah po stenah napise: „V ustvaritvi ugodnih pogojev za mater je poroštvo za razvoj države" ter „Nič na svetu ne more nadomestili mleka in srca materinega".
353-
v katerih poklicih se udejstvuje največ žena.
Tončk aBajdel ova
2ena zavzema danes kot delovna moč v vseh panogali, dela večinoma podrejeno mesto in tudi plačana ie za enako delo ob enaki strokovni izobrazbi vsaj za 10—13 odstotkov slabše kot moški. Ta dva momenta se najbolj očito odražata v onih službenih področjih, kjer je žena najbolj številno zastopana. To je predvsem v tovarnah, M so prve sprejele žensko v vrsto delovnih moči.'Danes izkazujejo tudi pri nas vsi tovarniški obrati visok odstotek žen, katere zaposlujejo predvsem zato, ker jih lahko slabše plačajo. Tovarniške delavke, ki so bile pred vojno plačane razmeroma dobro, žive danes povečini zelo bedno, zlasti poročene. Se nä slabšem pa so upokojenke, ki prejemajo za 40 letno delo mesečno približno 300 Din pokojnine:
Dočim prihajajo v tovarne povečini dekleta iz predmestij in iz mestne okolice, isre največji odstotek mestnih deklet k trgovini kot trgovska pomočnica ter v pisarne kot pisarniška moč, privatna uradnica ah kontoristinja. O materijalnem in socijalnem položaju teh deklet ni mogoče govoriti na splošno, ker je ta položaj glede na posamezne primere jako različen. Boljši ali slabši položaj privatne nameščenke ni toliko odvisen od njene predizobrazbe, temveč predvsem od prosperiranja podjetja. Tako imajo nekatere trgovske pomočmce razmeroma ugodno in lepo stališče, dočim je večina precej na slabem. Mnogo je odvisno tudi od delodajalca kot človeka, od njegovega značaja, njegovega osebnega naziraoja o razmerju med delodajalcem in delojemalcem. Ženska spričo svoje čuvstvene narave laže pogreši nekaj dinarjev pri plači (seveda, če le ni premajhna) kot pa človeško ravnanje.
Se večja kot pri trgovskih pomočnicah je razlika v gmotnem in socijalnem položaju med posameznimi pisarniškimi nameščenkami. Nekaj jih je med njimi, ki imajo celo po 3000 Din plače, dočim imajo nekatere po 300 Din mesečno, vmes pa so vse druge možnosti glede odmere zaslužka. Precejšnje važnosti glede socijalnega položaja privatne uradnice je tudi ugled podjetja. Tako si domišlja bančna uradnica, da je nekaj več kot kontordstinja malega trgovskega podjetja," četudi ima ta večjo plačo kot prva. Seveda je ta boljši socijalni položaj šamo nekaj namišljenega in danes jih prihaja vsaj nekaj do spoznanja, da so tudi one pripadnice brezpravne mase delovnih ljudi. Delo privatne uradnice je navadno ejidično in njeno stališče večinoma brezupno glede na bodočnost, ker večini je pot do napredovanja na boljše mesto zaprta. Zato je povsem razumljivo, da se večina teh deklet skuša rešiti v zakon pred praznoto takega življenja. Vsled tega smatrajo svojo službo kot nekaj prehodnega, začasnega, dasi so pogosto primorane še naprej služiti. To je tudi eden poglavitnih vzrokov, da' ta dekleta nimajo mnogo smisla za stanovsko skupnost, za organizacijo. Večina od njih ne pride nikoli prav živo do zavesti, da veže vse stanovske tovarišice skupna usoda, ki bo tem boljša, čim večja bo stanovska solidarnost vseh.
Tudi v državnih službah je danes uslužbenih mnogo žensk, a tudi tu zavzemajo večinoma podrejena mesta tipkaric, le v zelo redkih primerili se povzpno do referentinje ah sploh do nadrejenega mesta. Vendar so vsaj v onem področju, kjer vrše svoje delo, glede plač večinoma enakopravne z moškimi. V državni službi je tudi predizobrazba bolj merodajna za napredovanje kot v privatni. Velik vzrok, da ženske silijo v državne službe, je večja stalnost, dasi je danes tudi državni uradnik vedno z eno nogo na cesti. Tipična za poklic nameščenke je vloga njene zunanje pojave. Lepota je dar narave, a v mnogih službah za žensko predpogoj za uspeh. V svoji knjigi „Nameščenka" pravi Kracaner: .Uporaba kozmetčnih sredstev ni vedno luksuz, temveč često skrb za eksistenco." Zdravnica dr. Kienle pripoveduje iz svoje prakse o dekletu, kateri so se na obrazu poznali sledovi škrofuloze. S strahom izprašuje zdravnico; „Ali se mi bo poznalo? Saj mi je vse eno, le službe ne bom dobila, če bom nakažena, zato je bolje, da umrem." To je žalosten dokument ženine odvisnosti: celo v službi je ne ocenjujejo po zmožnosti, temveč po zunanji mikavnosti.
m
v današnjih razmerah ženski morda najbolj ustreza poklic učiteljice, zato je tudi dotok deklet y uSteljskl stan precej močan. V Sloveniji tvorijo ženske dve tretjini _ vsega učiteljstva. Sedaj se bo ta dotok znatno omejil, ker absolventinje meščanskih ' šol nimajo več dostopa na učiteljišče. Učiteljica je po novem šoJskem zakonu skoro enakopravna z učiteljem. To pa predvsem v gmotnem pogledu, v drugih ozirih obstoja enakopravnost večkrat samo na papirju. Tudi tu so vodilna mesta pridržana moškim, a tudi drugače se dejanja učiteljice merijo dostikrat z drugo mero kot dejanja njenega stanovskega tovariša. Spominjam se samo na primer, ko je učiteljica izgubila službo, ker je imela nezakonskega otroka. Kdaj je moški izgubil službo vsled nezakonskega očetovstva?
Ko govorimo o ženinem praktičnem udejstvovanju v poklicnem življenju, hi gotovo ne smeli prezreti gospodinje in njene pomočnice. Gospodinjstvo je nedvomno najbolj izrazit ženski poklic in po mnenju tistih, ki bi radi zadržali razvoj na mttvi točki, tudi edini, kateremu bi se ženske smele posvetiti. Kljub temu pa je bila žena, dokler-je bila samo mati in gospodinja, popolnoma brezpravna. Delokrog gospodinje se .tembolj krči, čimbolj spopolnjuje tehnika tudi one naprave, ki se potrebujejo v gospodinjstvu. Mnogim ženam je danes gospodinjstvo le stranski posel, ker so se posvetile drugemu poklicu. Te gospodinje nadomeščajo v vseh njihovih opravilih gospodinjske pomočnice. Zato se od teh zahteva danes mnogo več samostojnosti in strokovne izobrazbe kot v prejšnjih časih. Žal je za to izobrazbo le zelo slabo preskrbljeno in v tem pogledu se zlasti pri nas veliko premalo stori. Zato je tudi položaj služkinje bodisi v materijalnem, kakor tudi v pravnem in socijalnem pogledu eden najslabših. Služkinja je prava brezdomka, dasi prebiva v družini in je v n'epretrganem stiku ž njo. Po vojni so se začeli tudi pri nas uveljavljati izrazito ženski poklici socijalnega značaja. Dočim je bilo do nedavna skoro povsod bolniško strežništvo v rokah redov, so se začeli sedaj posvečati temu poklicu tudi lajiki, zlasti ženske, ki so po svoji naravi kakor rojene za ta poklic. Zlasti hvaležen delokrog nudi ženski poklic oskrbnih sester, ki se tudi pri nas uspeSno uveljavljajo v dečjih domovih, na poliklinikah, zlasti pa so potrebne na deželi. Tu ima oskrbna sestra poleg učiteljice najbolj bogato polje dela. Zlasti v industrijskih krajih bi skupno delo med ženami obrodilo res stoteren sad. Dočim je delo učiteljice usmerjeno v idejnem, po potrebi tudi v gospodarskem pravcu, ima oskrbna sestra nalogo, da dvigne ljudsko kulturo v pogledu higijene. Oboje gre roko v roki. Poklic oskrbne sestre je gotovo eden najlepših za žensko, kajti njene najbolj pozitivne lastnosti se tu lahko tako uveljavijo kot nikler. Seveda pa zahteva ta poklic tudi toliko samopozabe, ljubezni do bhžnjega, toplega razumevanja kot noben drugi. Ce je ženska tu na svojem mestu, ji .prinaša tudi mnogo zadoščenja njeno delo.
Zelo potrebno bi bilo, da bi tudi odgovornejša mesta v uradih za socijahio skrbstvo .prišla v roke žen, kajti moški ima malokdaj toliko sposobnosti, vživeti se v drugega človeka, kot zahteva prav ta poklic. Tako pa se vrši to delo, ki je danes tako važno, navadno prav šablonsko in pogosto se zgodi, da pomoči. ravno najpotrebnejši niso deležni. Po drugih državah so socijalno-skrbstveni uradi večinoma zasedeni po ženah, ki delujejo v splošno zadovoljstvo za korist skupnosti.
Žena v poklicu in zdravstveni vidiki.
Dr. E. J enko-Groy erj e v a
Ni ga človeškega zakona, ki bi kjerkoli na svetu izrinil zakone narave. Vsakemu spolu svoje, toda vsakemu delo, ker šele delo izpopolni človeka do viška človeškosti. Žene so od ipračasov stalno in trdo delale. Raznovrstno žensko delo v gospoduijstvu kakor .posredno a)i neposredno v gospodarstvu je bilo za družino neizmerne koristi, kar nam je nazorno -pokazala svetovna vojna. Bistveni hasek ženskega dela za narod je pa v materinstvu in vzgoji otrok.
365-
Ko je gospodarska beda zasegla ogromne množine ljudstva, je postal zaslužek izven doma oilj dela. Z vsakim dnevom je naraščalo število ženskega paklionega dela. V racijonMizaciH proizvodstva z ene stranf, v ogromni večini ženskega spola z drage je bil vzrok, da se je žensko tovarniško delo silno pomnožilo. Spričo vsestranskega razvoja ženske osebnosti so se zahteve žene temu primerno oblikovale v zakonite postavke, katere so v mnogih srednjeevropskih državah že juridično utemeljene. Navajati nepregledne statistične dokaze te ali one države, bi bilo predolgo; dejstvo je, da je število poklicno zaposlenih žen v srednjeevropskih, zlasti severnih državah naraslo do štiri petine vsega ženskega prebivalstva. Ta ogromni porast ženskega poklicnega dela je dokaz, da so se vsa ideološka razmotrivatija in želje razbile ob silovitosti nepobitnih dejstev. Žensko poklicno delo je postalo tedaj narodna in zasebna gospodarska kakor tudi sooijološka potreba. Porast ženskega poklicnega dela še napreduje navzlic mnogim zaprekam, ki se mu avtomatski upirajo, kakor nosečnost, naloge žene v negi in vzgoji otrok, gospodinjske dolžnosti. Zanimiva je primerjava števfla poklicnih žen, ki nam kaže, da se od 1. 1925. število poročenih poklicnih žen ni znatno zvišalo.
Spoznanje, da mora človeštvo videti v ženah srednjih let tudi bodoče matere, dejstvo, da tudi neporočene postanejo matere, in končno zavest, da mora žena-človek tudi brez zakona in materinstva .uživati neko zaščito, nam narekuje soidobno socijalno postopanje. Da je število za zakon doraslih žen preobilo, ne spremeni ničesar na stvari, ker sc ne more in ne sme med njimi izbirati. Povprečno trpe neporočene žene duševno in telesno več kot neporočeni moški, ker na njih organizem zelo vpliva tradicija domaće rodbinske življenjske uredbe. Razvidno je, da so z ženskim poklicnim delom postale nujne socijabie institucije, na katere prej v tem obsegu niso mislili. Stanovanjska beda v stanovanjskih domovih ali azilih, premajhne stanovanjske sobe s pomanjkanjem svetlobe in zraka ter stanovanja, ki so večkrat vlažna ali tehnični» nesodobna ter ovirajo pravilno gospodinjsko delo, so se z naraščanjem ženskega dela avtomatsko pomnožila tam, kjer uprave in podjetniki niso pravočasno poskrbeli za pravilno ureditev stanovanjskega vprašanja. V srednjeevropskih državah je ravno obrtna hgijena posebno napredovala, zato se ni čuditi, da žene, zaposlene v poklicih, bridko občutijo pomanjkljivost stanovanjske higijene bodisi v prostorih, kjer se vrši njih poklicno delo, ali v prostorih, kjer stanujejo, ker je tu in tam ogroženo zdravje poklicne žene. Sicer so ponekod uvedli posehno obrtno higijensko zavarovanje, ki nekoliko blaži to vprašanje, a ga nikakor ne reši. Tesno zvezana s stanovanjsko bedo je beda mladine, ki je hkrati duševna muka za žene-matere. Noseča žena, dojenček, malček, šolski otrok in mladina obeh spolov v dobi dozorevanja spadajo danes v javno skrbstvo in varstvo, kakor je bilo želeti.
Vedno večje število poklicno se 'ude.jstvujočih žen v srednjeevnopskih državah je izzvalo pomisleke, da utegne narodno zdravje utrpeti nepopravljivo škodo. Povprečno je od vsega ženskega prebivalstva v Evropi zaposleno 30 odstotkov žensk. Tako velik odstotek poiklicnih žen je povzročil .tudi večji odstotek bolezni proti prejšnjim odstotkom bolezni, katerim so se poklicne žene izpostavile v prvotnih socijalnih okoliščinah. Iz kazalo se je za obstoj narodnega zdravja neobhodno potrebno, da se preprečijo motnje zdravja ali bolezni, ki bi nastale pri ženah v izvrševanju poklica. Z natančnim proučevanjem vsakršnega dela, z uvedbo organizacijskih in tehnično-obratnih olajšav, se je omogočilo razdeliti potek dela tako, da se fizično izrabljanje poklicne žene dovede do minimalnega. Predlagali so sledeče: 1. Primerna izbira delavk pri najemanju za katerokoli delo. Ako je mogoče, naj bi se pred začetkom zaposlitve podvrgle preizkušnji, če zadoščajo njih telesne in duševne moči za dotično delo. 2. Po sprejemu v poklic bi bilo umestno pričeti s smotreno izobrazbo, oziroma sistematičnim učnim tečajem za dotično delo. Z vsakim smotrenim proučevanjem se pridobi potrebna vaja priročnih kretenj, s katerimi se olajša delo, ki ga je treba izvrševati, '3. Tehnične olajšave pri obratih itr organizacijske uredbe, naj bi omogočile, da se težavno in složno delo razdeli na stopnje ter s tem razbremeni ženski organizem od prenapora in
356-
kar največ zmanjšajo nevarnosti zdravstvenega ošloodovanja poklicne žene. 4. Delo, ki zahteva preveč telesnega napora, bi se z uvedbo primernih mehaničnih naprav poenostavilo ter bi se tako pri zaposlenih ženah preprečilo predčasno utruienje. To bi omogočile tvornice s smotrenim ročnim in sitrojnim delom, z dobavo pripravnih transportnih in dvigalnih naprav in strojev. 5. Pri delu, ki je zdravju neposredno nevarno, je ukreniti profilaktično postopanje, s katerim se zavaruje zdravje, zlasti tam, kjer se z vdihavanjem aH ranjenjem dogajajo notranje poškodbe. 6. Varnostni ukrepi za zaščito proti nezgodam, posebno pri strojnih poškodbah, se morajo v najširšem obsegu uporabljati in pridobljene naprave stalno nadzorovati in izboljšavatiL 7. Za jedilne ■ ure poklicno zaposlenih žen je potreben ločen odmor in pripraven prostor, ravnotako potreben pri večjih obratih je prostor za prvo pomoč pri nezgodah.
V katerih poklilcih je da.nes zaposleno največ žen? Trg ženskega dela je prenapolnjen zlasti v industrijskih podjetjih vseh panog; omenim le nekatere: papirnice, steklarne, tekstiJne panoge, kovinasto pnoievodstvo, rudniška podjetja (pri nas svinčeni, železni, premogovni in drugi), povsod se udejstvuje žensko delo. V obntih so žene zaposlene že dolgo in mnago: krojaška, perilna in čipkarska, čevljarska, česalna, gostilniška, kuharska, strežniška in druge. Intelektualni poklici, ki se z vsakim letom bolj polnijo z ženskim naraščajem, so vsi za žene dostopni in primerno zasedeni. Najbolj razširjen je med ženstvom pedagoški poklic, za njim zdravniški. IPri nas v Jugoslaviji imamo 700 žen profesoric, ravno toliko ostalih akademsikih poklicev, od katerih je nad poilovico zdravnic. Koliko imamo privatnih nameščenk, umetnic, učiteljic, točno ni znano. — Statistika, ki je v velikih državah izborno organizirana, dokazuje, da so v Severnoameriških državah žene s pedagoškim poklicem v ogromni' večini, in obojespolno mladino poučujejo in vzgajajo ženski pedagogi, kar zelo dobro vpliva na srčno kulturo ameriške mladine. Kakšne bolezni ali zdravstvena oškodovvanja pridejo najbolj v po štev za vse poklicne ž e n e , je brezdvomno najaktualnejše vprašanje ženskega zdravstvenega skrbstva.
Kot sem v začetku omenila, se je poklicna žena osamosvojila do človeka, kateremu pripadajo vse pravice socijalnega bitja. Materinstvo, ki je bilo stoletja edini poklic, za katerega se je žena pripravljala, ter je bil sankcijoniran v zakonu in popolnoma nezaščiten izven zakona, se je izcitnilo iz kaotičnih pojmov o njem in se je predstavilo poklicni ženi v vsej složnosti in gorostasnositt njenega naravmega poklica. Zato je poglavitno reševanje zdravstva poklicne žene v proučavanju materinstva in ž njim zvezanih ženskih bolezni. Najprej so proučevali fizijološke osnovne pojme poklicnega dela in dela sploh, kakor fiziologijo nosečnosti. Potem so prišle vpoštev motnje med nosečnostjo, ki so najpogostejše zapreke v izvrševanju dela poklicne žene, ker često prehajajo v težke bolezenske sprememibe, posebno če zaliteva delo preveč napora. Motnje nosečnosti nastanejo od prevelikega in od premalega madražljaja ženskega organizma. V prvo vrsto spada prenaporno telesno delo Jn vse, kar draži čutne organe, kakor raznovrstno uživanje v prehrani, alkoholu, tobaku in spolnem občevanju. Pomanjkanje nadražljaja je tudi škodljiva za maiterinski in otroški organizem in se pojavlja radi nezadostnega gibanja, prepiaie ali preslabe hrane, radi dela v dušljivih prostorih ali celo strupenega zraka; tudi moralni vplivi, ki ubijajo ženo duševno, škodujejo ravjio tako plodu, ki radi pomanjkljivega padražljaja telesnih sil matere ne dobiva od nje zadostnih snovi za razvoj in življenje.
Smotreno usmerjeno telesno delo imajo žene, ki se ob nosečnosti udejstvujejo v svojem gospodinjstvu, kajti to delo ni strogo vezano na odmerjene delovne ure, ker se menja z delom in počitkom. Pri takem ženskem delu je dognano najmanj porodnih težav pri materah, iz pravilnega razvoja ploda je pa razvidno, da otroku tako delo ne škoduje, nego celo pospešuje njegovo normalno rast.
Zaščita matere se je itedaj izkazala za potrebno ter so o njej razpravljali na vseh kongresih poklicnih žen in ženskih društev. IKongires zdravnic L 1931. v septembru na Dunaju je podal zaključke v prid denarni podpori nosečim ženam, katere .si zaščitijo
357-
dobo .nosečnosti- po individualnih pruitah, ne da bi bile primorane opustiti poklicno delo zadnje mesece -nosečnosti, ako jim tega ne nalaga narava, pač pa si s to podporo lahko privoščijo poboljike v hrani in tako krepe sebe in plod. V »dravstvenem razvoju poklicne žene moramo zaznamovati kot največji napredek priznano zaščito materinstva.
Se pred 30. leti so bili splošni zdravstveni vidiki za poklicne žene v ozadju socijalnega skrbstva, dočim so danes v ospredju, ker je socijalni pomen ženskega zdravja priznan.
* -k -k
Za žene v poklicu so najvažnejši dihalni organi. Zgornji del dihalnega aparata, t j. nos, nosne, votline in školjčitice, sluznica ž resajstim epitelijem), zajema in pri-■ pravlja zrak za izmenjavo v spodaj ležečih delih. Zato se v zgornjem delu zrak očisti prahu, primerno ogreje in napoji z vlago. Precejšnjega praktičnega pomena je ustroj zgornjega dela dihal,neBa aparata. V sprednjem delu nosu se vrši prvo čiščenje zraka, popolno čiščenje pa v zadaj ležečih nosnih votlinah. Predpogoj za vsako poklicno delo je pravilno' delovanje jjosnega dihanja, in še posebno za one, ki delajo v prahu. Nepravilnosti v razvoju, kakor zajčja ustna, volčja past iti druge so za nekatere poklice celo zapreke. S kihanjem, hrkanjem in kašljanjem se odstrani od notranjih dihal polovica prahu, nahajajočega se v zraku. V pljučih samih je stalna količina toplega rezervnega zraka, ki se meša s čistim zrakom, kateri se vsrkava vanje (8 : 1) in tako smotreno temperira. Zato je rezervna količina pljučnega zraka naravna obramba proti neposrednemu vplivu škodljivih plinov aH premrzlega zraka, ki se razredči v rezervnem in ne more takoj zadeti pljučnega tkiva, s čimer se škodljivi' učinek oslabi ali vsaj zadržuje. To velja seveda samo dotlej, dokler je dihanje površno in vdihavanje irtrzlega zraka ali plinov kratkotrajno. V nasprotnem slučaju se ta samoobramba pljuč hitro izčrpa in je oškodovanje dihalnih organov neizbežno. Vse konstitucijonalne posebnosti in spremembe so važne, ker oa njih odvisi spsobnost ženskega organifema za določene poklice; nekatere iz njih zmanjšujejo delazmožnost sploh in pospešujejo .različne bolezni, hiranje in predčasno smrt. Vzeti je v pretres motnje pri dihanju, ovire v notranjem čiščenju, segrevanju in ovlaženju zraka, potem posebno nagnjenje k določenim boleznim, škodljivo delovanje na glas, sluh itd. Poklicna higijena vpošteva prirojene lanomalije v nosu, nepravilnosti v kosteh, izkrivljenje nosnega pretina, izglajenje školjčnic, kronično krvavenje iz nosu, ki je večkrat v zve^i s konstitucijonalnim ustrojem. Nepravilnost ustne votline, zajčje ustne, volčja past, v grlu bujna rast adenoidnih bezgavk in prirojena zoženost raze glasilk v goltancu so ovire za nekatere poklice.
Bronhijailna vnetja so odvisna ali od lymfaticne.konstitucije ali prevelike občutljivosti za toplotna ali kemična dražila. Pogoj bronhijalne asthme leži v bronhiolah, t. j. najtanjših dihalnicah, in je njihovo delovanje odvisno od njihovega živčnega aparata. Tako izbruhne asthma lahko od nadraženja živčnih antigenov v bronhih ali nosu. Tudi vaso-motorični nahod sproži asthmatični napad in sam po sebi ne vzposablja za nekatere poklice, kakor volneno pletilno obrt in dr.
Znatno konstitucijonalno razliko kažejo pljuča napram prahu in dražilnim plinom (žve-plenemu dvoklsu in dr.) Lymphatiki slabše prenašajo omenjene vplive, poleg tega je mnogim prirojeno nagnjenje k pljučnemu otoku. Pri izbiri poklica pride v poštev tudi nagnjenje k pljučnici. Emphysema pljuč se razvija iz sJabe prožnosti pljučnega tkiva, preranega poapnenja rebernih hrustancev, kar ovira enakomerno gibanje pljuč pri dihanju ter se elastično tkivo raztegne. Kar se tiče dispozicije za tuberkulozo z ozirom na poklice, sem omenila že v članku „Tuberkuloza — j etika" Ž. Sv. str. 214, K temu še pripomnim, da je pri lymphaticnem ustroju izdatna odpornost proti tej bolezni prirojena. Za ipoklicne žene je velikega praktičnega pomena strokovno posvetovanje pred izbiro poklica.
Poklicna obolenja zgornjega dela dihalnih organov so tako odvisna od toplotnih vplivov. Od vdihavanja zelo mrzlega zraka ozebejo «luzmice v mosu in ipovečajo prehladni katar z infekcijo ali brez nje. Isti katarji nastanejo vsled učinka mrzle vode na posa-
358-
mezne dele telesa, noge,- rojte, glavo, ^Kajsor se dogaja .pri. izvajanju športov ali pri delu, ki se vrši v vodi ali v naravi ob slabem vremenu. Oškodovanje nosnih sluznic z dražilnimi plini povzroča nahod, vnetje zanosnih votlin in grla. Pogosto krvavenje iz nosa nastopa pri vseh vrstah sluzničnega nadražljaja ali vnetja pri poklicih, kjer se dela z apnom, cementom, apnenim dušikom, sodo, alkaličnimi chro-monati, arzenovirni spojinami, bronom in dr., kar povzroča globoke rane na hrustancu nosnega pretina, iki^ga rane celo prodro. Zastrupljenje z ogljikovim oksidom in pri kroničnem zastrupljenju z benzolam povzroča nevarno krvavenje iz nosa na podlagi kemično oškodovanih nosnih žil. Vdihavanje lesnega ali žitnega prahu zamore izzvati asthmatične pojave. Takozvani travni nahod (Heufieber) tudi spada k omenjenim iwjavom, istotako mrzlica, ki napada delavce pri obdelovanju ilanu in konoplje, pri čemur vsrkavajo osebe potom vdihavanja tujerodne rastlinske beljakovine. Iste vzroke kaže astma pri krznarskem poklicu, ki jo povzročajo barvila za kožuhovino. Pri njej trpijo bolniki na neprestanem kihanju, na lažjih ali težjih kataralnih pojavih gornjih dihalnih organov, do najtežje asthme in emphyseme. Temu obolenju je podvržena tretjina oseb, zaposlenih v omenjenih panogah. J>a bi se m'Oafi prilagoditi, je organsko nemogoče, ter so zaposleni primorani 'izbrati si drug poklic. Omenim, še posebno mrzlico v livarnah pri vlivanju medi z bakrom in cinkom. Z visoko mrzlico se pojavlja popolna onemoglost, tegoba v prsih, težko dihanje, kašelj, silna potreba po svežem zraku in slednjič izbruh potu. Za to bolezen je sprejemljiva četrtina zaposlenih. Podobne pojave v manjši meri vidimo tudi pri vdihavanju plinov težkih kovin: medi, niklja, železa, živega srebra, svinca.
Utrujenost in izrabljenost glasilnega organa, kakor se nam kaže v nekaterih poklicih, na primer pri pevkah, dramskih umetnicah, pedagoginjah, pospešuje kronična obolenja goltanca. Najpogostejše bolezni tega organa so neuroza in neinfekcijska vnetja, katera nastanejo od prehlada, vdihavanja škodljivih plinov ali prahu. Ta vnetja v večini slučajev zadenejo tudi sapnik.
Strupene pare in plini škodujejo neposredno tudi nižjim' dihalnim organom, ker povzročajo ne glede na naravne varnostne mere zgornjih dihalnih organov vnetje pljuč, otok pljuč in uničujejo njihovo odpornost proti bakterijam. Posebno nevarna za to vrsto bolezni je gumijeva industrija, kjer se rabi dosti klorovega žveplenca, ki oškoduje sluznice v bronhih.
Od vseh obolenj je najvažnejšega pomena za žene v poklicih pljučnica, za katero umira v ■ zadnjem desetletju, t. i. odkar se žene močno poklicno udejstvujejo, veliko več žen kot moških. Glavni vzrok tej bolezni je prehlad, ker je večina poklicnih žen zaposlena na prostem zraku, ne v zaprtih prostorih. Največjo statistiko te bolezni dajo delavke po kovinastih tovarnah od dela pri ognju in rudniške delavke. Pljučnica, ki nastane od zastrupljenja z raznimi plini, se razlikuje po učinku plinov neposredno na pljučno tkivo ali na kemični sestav krvi ter zahteva vsaka zase primerno postopanje. Travmatična pljučnica pri težkih poškodbah koša s topimi silami povzroča raztrganje žilic v pljučnem tkivu, kar daje bakterijam, nahaiajoiočim se v pljučih, ugodno priliko za razvoj. Pljučni otok nastopa tudi od električnih poškodb vsled kemično fizične reakcije.
Iz vsega tega je razvidno, v koliki meri je neobhodno potrebna zdrava konstitucija za žene v poklicih, kako važni so zgornji dihalni organi in njih obvarovanje proti omenjenim obolenjem, ker se s tem obvarujejo tudi nižji, od katerih je odvisno celokupna zdravstveno stanje žene same in žene-matere v poklicu.
Da bi se zdravstveni vidiki za poklicne žene izboljšali, so v nekaterih državah med drugim uvedli tudi takozvano telovadbo izenačevanja. Različno pokUcno delo sih svoje zaposlence k enostranski uporabi posameznih mišičnih skupin in s tem k enostranskemu držanju telesa. S smotreno izenačevalno telovadbo se omogoča pravilno uravnavanje telesa, in sicer z vajami, primernimi delu. Te vaje se vežbajo neposredno po delu v odmoru. Da je ta uvedba velike praktične koristi, zlasti za mladostne, nedorasle organizme žen v poklicih, je očitno. Tafcisto je športno udejstvovanje važno sredstvo za duševno in telesno okrepčilo ženam v duhovnih ali ročnih poklicih.
359-
Jugoslovanski zakon o zaščiti delavk.
^^ unske se ne glođe iia starost ponoči ne smejo zaposlovati ,ne v ohrtoiih, industrijskih in trgovskih, pa tudi ne v prometnih, iiudarskih in tem podobnih podjetjih. Izjemno se smejo ponoči zaposlovati le odrasle ženske v naslednjih primerih: a) oh višji sili, ko preti podjetju nenadna 'nevarnost ali večja škoda; h) če se dela s sirovinami, ki se rade kvarijo; toda pri tem delu se smejo zaposliti ženske le tridesetkrat na leto; c) oh neizogibni višji državni potrehi. — Ženam porodnicam je prepovedaino delo v podjetjih za čas dveh mesecev pred porodom in dveh mesecev po porodu. Žene porodnice imajo pravico prenehati delo, kakor hitro dokažejo z zdravniškim izpričevalom, da jim je pričakovati poroda v dveh mesecih. Porodnic, katerih bolezensko stanje bi trajalo preko dveh mesecev po porodu, ne smejo njih delodajalci odpustiti, doikler popolnoma ne ozdravijo, toda najdalje za leto dni. Lastniki podjetij morajo omogočiti ženam materam, da o pravem času doje svojo deco. V ta naimen mora vsak lastnik podjetja dovoljevati materam poleg rednega odmora še poseben odmor, in sicer če je dete v materinem stanovanju, do 30 minut cez vsakih 4 do 5 ur dela; če je dete v dečjem 'zavetišču podjetja, pa 15 minut. Zaradi teh odmorov se materam ne sme skrajševati redni odmor, niti se jim ne sme prikrajševati njih mezda.
Iz tihih razgovorov.	Pavla Lovšetova
(Spominu ameriških Slovenk.)
M.
Of prvi spomin velja vam, ki sle zapustile rodno zemljo lin odplule v neznano tujino, da vršite tam najbolj razširjeni, najlepši, a'tudi najhridkejši ženski poklic poklic gospodinje in matere. Poslati mlada gospodinja ali mati v domačem 'kraju — '^e to ni šala za jskrbno ženo, ki se zaveda odgovornosti svojega poklica. A vendar so njeni prvi koraki v novo življenje spremljani z dobrohotnimi nasveti ali dejansko 'pomočjo ljubečih ßvojcev, dobrih sosedov in znancev. Vsega tega pa je pogrešalo ma itisoče naših -deklet, ki so odšla v dolarsko deželo med iujce, ki niso razumeli niti njih jezika, kaj šele njih teženj in občutja. Postaviti si tam novo domače ognjišče, je pomenilo i vživeti se najprej v ondotne razmere, presadili tako rekoč samega sebe v drugo zemljo. Ees je v večjih mestih imela naša /lena radi električnih, plinskih in drugih naprav kot gospodinja mnogo udobnejše delo, toda način življenja zlasti po industrijskih krajih je premnogokrat ubijal njeno dušo. iKo se/je zjutraj poslavljala od moža, jo je večkrat zabolela misel: ali se vrne zvečer živ in zdrav? Stroji so že uničili ali \pohabili nebroj naših mož — in še jih ubijajo. Pa ine samo tovarne in \rudniki, tudi ceste so v Ameriki mnogo krvoločnejše: avtomobilske nesreče se v rekordnem številu množe od leta do leta.
Doma pa je trepetala žena-mati, če se bo .vrnil družinski rednik srečno iz tega kaosa s težko -prisluženo plačo. In oba ^ta govorila o sreči, dokler se je on vračal lahko še iz službe. Včasih pa se je moral vračati od brezplodnega iskanja islužb. Nekaj takih (bridkih ča.sov ije doživel skoraj vsak naš izseljenec, ko je moral trkati na vrata srečnejšega rojaka z besedami: „Saj
360-
veš, da nekaj časa že ne delani. Prihranke je vzela bolezen, najemnina... A družina mora živeti... Posodi mi, vrnem ti, ko dobim delo..." Težka je bila iaka pot, a še težje je bilo čakanje ženi in 'materi, ki je morala včasih delati čudeže, da je napasla vedno lačno otročad. Največja pa je 'bila bridkost onih trpink, katerim so ob raznih nesrečah /prinesli domov mrtve družinske očete. Posmrtnine in enkratne podpore, kijih prejemajo ivdove organiziranih delavcev, so bile ob številni družini ßeveda hitro izčrpane in .takrat je morala gospodinja svoj poklic razširiti še na delo izven doma, udinjati pe kot pomoč kjerkoli in za kadorkoli, samo da je pošteno preživljala svojo družino. Nekaj naših ljudi se je srečno uveljavilo v boljših poklicih: postali so dobri obrtniki, trgovci, žurnalisti, uradniki in mlajši — ie tam šolani — rod ima v svojih vrstah že slovenske zdravnike, odvetnike, duhovnike i. t. d. Ženam in materam teh srečnejših je seveda mnogo laže kot delavskim ženam, toda njim v čast je treba omeniti, da so kot gospodinje prav tako mnogo zaposlene — saj večina pomaga svojim možem v njihovem poklicu — a tudi zelo pridne, ker opravljajo hišna dela same s svojimi hčerami, saj si v Ameriki le v redkih primerih drže v meščanskih 'hišah služkinje. In tudi možje tam više cenijo gospodinjsko delo in se'v svojem moštvu niti malo ne čutijo ponižane, aiio ženi pomagajo kdaj pri kuhi ali pospravljanju. Inteligenten gospod mi je nekoč rekel: Če je moja žena toliko brihtna, da v moji odsotnosti lahko vodi trgovske posle, potem se tudi jaz ne smem pokazati tako malo izobraženega, da bi se ne upal pomagati njej pri gospodinjskih poslih. Seveda, če je treba in če imam čas. Če za vojaka ni .sramotno, ako zna kuhati in pospravljati, eakaj bi bilo .za zakonskega moža?"
Vsekako se je la lepa navada obdržala še iz časov, ko se je začelo naseljevanje obširnih ameriških prerij in so se le redke žene upale za možmi ali ženini v tiste napol divje kraje. Če so pozneje izvabile za seboj kako prijateljico, je imela ta navadno takoj ducat ženinov, ki so se na vse načine trudili pridobiti si njeno srce. In kaj je naravneje, kot ßa so ji stregli, pomagali pri delu in jo negovali kot svojo kraljično.
Dosti naših žen in deklet pa se je preživljalo iudi od dela po tovarnah, kot šivilje, likarice, modistke i. t. d. Gospa Anica mi je povedala: „Napravila sem v domovini učiteljsko maturo in čakala na nameščenje. Mnogo nas je bilo takih, ki nismo hotele v hribe. Znanci so mi pisali iz Amerike, da se tam lepo zasluži, pa .sem šla za njimi. Seveda mi dolarji niso prifrjotali nasproti in marsikaj je bilo drugače, kot sem si predstavljala doma. Zlasti začetek mojega službovanja ni bil nič prijetnejši, lwt bi bil v kranjskih hribih. Jezika nisem znala, zato je bilo Ireha prijeti za ročno delo. K sreči sem že nekdaj rada šivala in ponudila sem se v tovarno. Sprejeli so me na poskušnjo, plačali od kosa. čeprav sem hitela, da sem dobivala J-rč v prste, vendar nisem mogla niti polovico toliko .sešiti kot moje starejše sodelavke. Svoje delo sem zamakala s solzami. Menda sem se smilila „bosu", da me nt odslovil. Hvaležno sem pobrala oh lednu .'tvojo plačico in skoraj bi mu bila poljubila roko. ko je rekel, naj v ponedeljek spet pridem na delo. To je bilo pred 18. leti. Medtem sem zahajala v večerne šole, da sem se naučila angle.ščine. — No in zdaj so moji prsti postali stroj, šivam ovratnike na plaščih že več kot 10 let iz dneva v dan, vedno isto delo. Če se spomnim na domovino, rečem: duhomorno, če pa mislim po ameriško, pravim: ,that's money'. Da, denar, to je naša gonilna sila. Če bi mi ne bilo do tega, da si prislužim „penzijo" za stara leta, kdaj ie bi šla iz te zacoprane dežele. Saj vidite, kako je: zjutraj vstajamo okoli 5, ob 6 .se poslovimo od doma, potem pa oddrdramo z busi ali s cestno železnico, nekateri bolje situirani z lastnimi avti, na drugi konec mesta v tovarno. Točno ob 7 se vrata zapro in človeški stroji se vrle do 12 are. Takrat imamo enourni odmor, da v tovar-
361-
niski restavraciji zavžijemo kosüce. Varčnejši pa izvlečejo kake zavitke iz žepov. Če takrat primerjam popoldanski pddih naših delavcev v domovini z našim v tujini, tedaj gotovo preslišim tovarniški jazz-band, ki nam v odmoru igra poskočne plesne komade. In marsikdo skuša v divjem plesu pozabiti, da je zamenjal zlate sončne pramene za velikomestni sivi dim in zelene poljane za tovarniške zidove. Od i do 5 smo zopet sami svoji pri-ganjači. „Le hiti, da ho več zaslužka ... in da se boš lahko čimpreje vrnila v domovino", mi prigovarja v srcu. Ta misel me dviga in mi preganja utrujenost.
„Zdaj, ko veste, kako nam je, se ne boste več čuditi našemu navdušenju za obisk slovenskih prireditev, četudi so to povečini .samo diletantski poskusi. Sobota zvečer in nedelja so dnevi, ko si napasemo 'svoje duše. Hvaležni smo vsakemu rojaku, ki nas s svojim predavanjem, recitiranjem, petjem ali godbo spominja naše tople domovine. Takrat pozabimo na utrujenost, na trpljenje in nobeno slabo vreme nas ne more zadržati, da ne bi ob napovedani uri hiteli v ßvoje- Narodne Domove. Iz naših žuljev so zrastli in naši prispevki jih vzdržujejo dalje. Zadnja leta so nastopile že težave. Plače se znižujejo, starejše moči odslavljajo, društva in prispevki izkazujejo primanjkljaje, ne vem, kako bo z nami, če bo moralo zamreti še to malo, kar nam predstavlja domovino v tujini."
Ge. Anici so stopile solze v oči: „če izgubim delo, [mi bo postal moj dom — moja ječa. Za gospodinjo nisem rojena." ...? ... In Vaš mož in otroci? „Otroci so boljše spravljeni pri stari mami, mož pa" — nasmehnila se je bridko — „oh, mislite, da se tu možimo tako kot v Evropi? Za prekipevajoča čuvstva je tukaj mnogo preoster znak. Ko sem prišla sem, je bilo tako malo Slovencev iz inteligenčnih poklicev, da ni bilo kaj izbirati. Sele po poroki sem spoznala, da sva z možem tako različnih značajev, da bo sožitje možno le s skrajno obojestransko strpljivostjo. Ko bi ne imela svojih dohodkov, bi bilo že večkrat prišlo do preloma. Tako pa vlečemo za silo ... O, koliko bolje je mojim neporočenim kolegicam," je vzdihnila, a se hitro popravila: „eh Icaj. dokler imajo delo, se lepo oblačijo, zabavajo, ko pa oslarijo ali izgube službo, so pa prav tako nezadovoljne, zlasti še če nimajo zadostnih prihrankov."
Tej Anici povsem nasprotna pa je druga Ančka u velikem industrijskem mestu. Ona si ni izbirala življenjskega druga po svoji izobrazbi. Kot ste-notipistka se je seznanila s Slovencem-delavcem, se poročila, in oba sta ponosom pravila, da zasluži žena precej več od moža. Sicer pa to ni bila tedaj nikaka izjema, da so žene prevzemale bolj.še pozicije od mož. Izjemno se mi je zdelo le njihovo duševno sožitje ob tako neenaki šolski izobrazbi. Toda Ančka je ob vsaki priliki povdarjala, da ima njen mož več srčne kulture kot vsi zabavljači skupaj, vozila se je s svojim avtom v pisarno ter se zvečer vsa nasmejana vračala domov k večerji, ki jo je medtem že pripravil njen mož ,— ,,gospodin jar", kakor ga je šaljivo imenovala. Ker je bil običajno eno uro preje doma, je pač skuhal za oba, ona pa je potem pomita in pospravila stanovanje. Ob sobotah popoldne sta napravila v stanovanju generalno čiščenje („klimanje", kakor pravijo v svoji ameriški slovenščini), zvečer in v nedeljo pa sta se peljala k slovenskih prireditvam, vča.iih po 15—20 milj daleč. V tem oziru so naši ljudje tam mnogo, mnogo boljši od nas- tukaj, ki nas lahko že pohleven dež odvrne od tega, da ne gremo četrt ure daleč h kaki predstavi ali koncertu.
Občudovanja vredne so zlasti matere, ki jemljejo k takim predstavam otroke s seboj, samo da se morejo vdeležiti kulturnih večerov. Praktičen prireditelj je nekoč v garderobi za odrom uredil nekako javno spalnico za deco, ki jo je stražila garderoberka. „Tako smo vsi zadovoljni," je rekel, „naše žene, ki
362-
morajo imeti ludi nekaj razvedrila, olroci, da ne ostajajo doma brez nad^ zorstva ali ne spe v dvorani v materinem naročju, in čuvarica, ki pri malenkostni napitnini vednar zasluži kak dolar na večer.
Kdor ve, da so slovenske družine v velemestih oddaljene druya öd druge včasih kar po cele ure, in da so take prireditve največkrat tudi ves družabni stik, ki ga goje Slovenci med seboj — ta se temu početju ne bo čudil. Zlasti je treba podčrtati, da je ameriška mati radi ondotnega strogega zakona o varstvu dece še prav posebno opozorjena na veliko pažnjo pri svojem otroku.
Marsikatera naša podeželska izseljenka mi je rekla: „Jaz sem zrastla kar mimogrede kot plevel na njivi, moji otroci pa so kot baroni: gosposka jih ščiti, policija jim je na uslugo, da jih vodi po cestah v šolo in iz šole." Materam, zlasti onim, ki se preživljajo kot postrežnice po privatnih hišah, je ta uredba seveda čez vse dobrodošla, da jim odvzame vsaj skrb, ki bi jo imele sicer z otroki radi živahnega cestnega prometa.
Poklic, ki ga izvaja doslej še najmanj ameriških Slovenk, pa je — učiteljski poklic. Naravno. Slovenskih šol s pravico javnosti ni. One privatne takozvane .slovenske šole učijo le v osnovnih razredih 1—S uri na teden slovenščino, vse drugo mora biti za predmete iz angleščine. Na teh šolah se udejstvujejo zlasti uspešno naše šolske sestre iz Maribora. V zadnjem času pa vendar čitamo sem in tja tudi o imenovanju Slovenk za zdravnice, učiteljice ali profesorice na kakem javnem zavodu. Sicer so redke, a vendar imamo jih. Se redkejše so naše slovenske pevke, učiteljice glasbe, slikarice, filmske igralke. Marsikatera .se poskuša v tej panogi, toda ta pota so najbolj trnjeva in življenje teh slednjih prav tako polno prevar kot življenje njih kolegic v Evropi.
Končno ne smem prezreti onih žena, ki sicer niso poklicne publicistke ali pisateljice, ki pa vendar pogumno sučejo pero. Naravno je, da ne smemo njih pisane besede meriti z merilom starokrajskih pismarjev. Öe bi bile ostale v domovini, ne' bi bile najbrž nikdar čutile potrebe povedati javno stvari, ki se pri nas razumejo same po sebi. Tam pa je bilo potrebno, da se je nekaj razboritih žena zavedlo, kako naglo tonejo v tuje — angleško morje. Nagon samoobrane jim je ■ narekoval združiti svoje sile in povedati včasih kaj v .moji materinščini, četudi zelo priprosto, četudi prav neznatno novico, toda zapisati jo .tako, da jo bodo razumele stare mamice, a tudi mlade Američanke, ki se niso imele prilike naučili dosti slovenščine.
Glavna predsednica Slov. Ženske Zveze, ga. Marija Prislandova, žena pri-prostega delavca — kakor se sama imenuje, je s svojim izrednim organi-zatoričnim talentom znala združiti slovenske žene širom Amerike ter jih je zlasti v humanitarnem in prosvetnem delu dovedla že do presenetljivih uspehov. Ta izredna žena je tudi najpridnejša dopisovalka v zvezinem glasilu „Zarja", ki je do zadnjega časa zaposlovalo poleg urednice še celo vrsto uredniških in upravniških uradnic. V vrstah najmlajših, angleško šolanih, se je zbudila želja po sodelovanju in „Zarja" jim je go.^toljubno prepustila mladinsko prilogo, v kateri se zdaj vežbajo naše bodoče slovenske publicistke, žal — v angleščini:
Usoda pač... Veseli pa bodimo, da znajo vsaj čitati in govoriti po naše.
Vse to je bilo takrat, ko po Ameriki še ni tako strahotno odmevala beseda „gospodarska kriza". Danes pa nam naše Anice in Micke pišejo iz Dolarije tako turobna pisma, da jih brez solza ne moremo čitali mi. ki jih ljubimo. Tudi usoda...
318
Tudi ve ste med nami ... p. Hoče v ar jeva
T.
___udi ve ste med nami, ženami v poklicu. Vaša imena niso zabeležena
Y istanovskih seznamih, sposobnost vaša ni ocenjena v monih izpričevalih. ni zaščitnih zakonov za vas, ne penzije ne zavarovanja" V žuljavih roikah, v razoranih licih, v trudnih očeh je zapisan vaš -poklic, v zavesti nad' izpolnjeno, po življejijski nujnosti p-edpisano dolžnostjo je priznanje vašemu delu.
Da, tudi ve ste med ženami v poklicu, ve, skromne kmetice. Leto in dan ystajate prve, družino in živino odpravljate, v potu svojega obraza trgate zemlji plodove iz gradi, v svojüi srcih pa .nosite skrb in strah za otroka, ki v plenicah leži pri vas na njivi ali plaka .doma brez varstva. Vaša živ-ljenj.ska pot se cepi in spaja v neizbežnem križišču ženslie usode: v izpolnjevanju prirodnega in pridobitnega polklica. Doma gospodinja, izven doma poljska delavka, vedno pa roditeljica in .rediteljica otrAa. Pa tudi ve ste med ženami v poklicu, ve, ki da»i za dnem, v petek in svetelc, voizite mleko in zelenjavo v naša mesla po ravnih cestah v prahu in zametih, ali jo nosite na glavi po kamenitih Itraških rebrih v divji ledeni burji- in v pekočem solnou. Va-ša noga ne pozna več .počasnega koralca, kajti skrb za dom in otroka vam ne pusti oddiha na dolgi poti. Tudi ve opravljate pridobitno delo in često je vaš zaslužek edini đohoduik hiši m družini. Pa ve, iki -rod za rodtun sušite mestno perilo po bizoviških in sosednjih slemenih ali ga belite po kršnih gričih nad morsko obalo, tudi ve ste že od nekdaj žene v poklicu. Kje bi bili vaši domovi, da jim ve s svojim zaslužkom ne podpirate še četrtega vogla!
In ve, -najbednejše med ženami, ki ste inpele več kot vse druge žene v ka-teremli-Oli poklicu. Ve, jadne starice s tužnoga Krasa in solnčne Goriške, ki ste hodile v daljni Egipt — za dojilje. Siromašna je bila vaša domačija, družina velika, beda še večja. Kadarkoli ste začutile v sebi utrip žile, ki vam je javila zarodek novega bitja, sta vam duša in telo odreveneli v pregrozncm občutku; „Dete moje, v bedi spočeto, v bedi rojeno, niti ljubezni, edinega in neizmernega bogastva svojega, ti ne bom mogla dati, ko boš pogledalo v beli dan. Mleko, do katerega imaš pravico samo ti, bam morala prodali, da si opomore hiša in družina..." Pa ste izročale nebogljenöke bolehnemu možu in nedoraslim otrokom ter odhajale preko morja. Koliko bogatih Egipčanov je izraslo ob -mleku naše -goriške in kraške matere! Previjale ste tuje otroke, dojile jih z mlekom, ukradenim lastnemu detetu. Razum je računal, srce krvavelo. In -ko vam je po -nekaj mesecih usahnilo mleko, je bilo vašega zaslužka konec. Vrnile ste se k svojemu nehogljenčku, z denarjem v roki, z rano v srcu. Pa ste postale matere v tretje, v četrto, v peto, pa ste zopet morale iti preko morja in dajati drugim „življenje"* svojih otrok. Kaj so bili naj-besnejši morski valovi proti bolesti vaše duše! Pregrozno je bilo to vaše pridobitno delo in prav je, -da ga vež ni. Ve vse in še -mnoge druge, ki že rod za rodom po neizprosni življenjski nujnosti združujete materinski in gospodinjski poklic s pridobitnim delom in ki vas .nihče ne pozdravlja s priznanjom, nihče ne gleda z zavistjo, ve vse stojite v isti vrsti z -nami, modernimi ročnimi in umskimi delavkami. Vas in nas boli ista rana: -težko navzikrižje med obveznostimi poklica -in dolžnostmi gospodinjstva ter materinstva; vas in nas dviga ista misel: zavest polnovrednega delovnega člaaia človeške družbe.
* Na Goriškem pravijo -matere: imam dovoli življenja = mleka. 864
Književnost in umetnost,
„Manom slovenskih avtoric" — redtacijski večer prosvetnega odseka T. K. D. „Atene",
V	znaku bele krizanteme je bil posvečen 14. večer novembra, meseca dragih spominov in tihega odhajanja, manom slovenskili književnic. Mi, ki smo sledili vabilu „Atene", smo začutili iposrečenje in se poklonili v svojih srcih.
V	slovesno-svečanem uvodu in v tej uri adekvatnem izrazu nam je Ruža Lucija Petelinova predstavila žene, ki jih je obiskala naša misel — ne v miitvih in nemih grobovih, temveč v živih delih, v večno živi besedi. Kratka je zgodovina naše „ženske" literature. Revolucijonarno gibamje leta 1848. nam je dalo prvo slovensko pesnico Faniko Haiusmannovo, ki so ji sledile s. Slarrislava, Josipina Turnograjska, Lujiza Pesjakova in Pavlina Pajkova. Kratka je zgodovina, zato je tem čudovitejši njen tempo: ni še štela pol stoletja, ko sta m-astli iz nje naši močni umetnici Zo&a Kvcdcr-Demelrovićeva in Vida Jerajeva.
„Atena" je svojo spominsko besedo skrbno pripravila; umetnice, ki jih je naprosila, so skladno in z ljubeznijo, ki jo človelf občuti, izvajale program. Višek večera ter obenem njegov tako umetniško kot psihološko izredno intenziven zaključek je tvorila recitacija gospe Šaiičeve iz dragocene zbirke „Vladka in Mitka" Zofke Kveder-Demetrovičeve. Sploh je gospa Šaričeva odlična recitatorka, ki je dala še „Alenčici" Josipine Turnograjske toliko toiplega srca in življenja, da smo jo sprejeli vkljuib časovni in idejni razdalji. Tudi ostalim umetnicam smo dolžni zahvale za notranje harmonično in doživeto interpretacijo naših književnic: gospe Adlešič-Popovičevi, ki nam je recitirala iz del Zoflce Kveder-Demetrovičeve in zapela dvoje skladb na besedila naših književnic, gospe Slavčevi in Vidi Juvanovi, ki je prav dobro pogodila prisrčno-šegavi ton sijajnih otroških pesmic Vide Jerajeve. Čudim se le — in tega ne morem zamolčati — zaliaj in čemu je bila izbira del tako enostiranska. 2e „Odlomki iz ženskega dnevnika" Pavline Pajkove so le trenutne refleksije, ki lahko pokažejo bolj ženo kot književnico. Zrelo umetnost Zofke Kveder-Dem&trovičevc pa bi po mojem prepričanju enostavno marali predstaviti dostojneje kot z njenim začetniškim in skrajno suiljjektivističnim, pod nebistvenimi in prehodnimi zunanjimi vplivi nastalim delom „Misterij žene". Saj ima vendar maša Zoflia tako močna, umetniško vredna in ob enem — če že hočemo to I — žensko-psihološko globoka dela, kot so „Hanka", „Njeno življenje" i. t. d. Človek se ob čitanju teh literarno manj značilnih in doignanih stvari ni mogel otresti vtisa naperjenosti in tendenci j oznosti, ki je prirediteljice gotovo niso imele in ki je tudi v življenju in doživljanju današnje, v pravem smislu besede emancipirane žene ni. Vsekakor zasluži „Atena" za svoje delo zahvale, priznanja in razimievanja. Obisk prireditve ji ga — žal — ni izrazil.	Anica Č e r n e j e v a.
"Blasnikova mladinska pratika 1933" je nov pojav na našem knjižnem trgu. Že njena naslovna stran privlači mladino, ki ima dandanes več smisla za tehniko in njene žive mašine, kakor ga je imela neJcdaj. Meseci v pratiki so opremljeni z okusnimi slikami, ki so pa bližje malim ko mladini v ožjem smislu. Mladini so namenjene na beležni strani 'vzpodbudne pesmi (naših velikih mož: Vodnika, Prešerna, S. Jenka, Fr. Levstika, Stritarja, Aškerca, Gregorčiča, Ketteja, Gradnika, Župančiča, Kosovela in proza Ivana Canlcarja. Beseda naših velikanov bodri k delu. samozavesti in ljubezni do naroda, domovine in države. Zabeleženi so katoliški in pravoslavjii prazniki,
365-
a iinena mesecev so navedena tudi v vseh slovanskih jezikih, razven v bolgarščini. čuiti ise „vseslovansiii duh", kar je <prav, kajti vseslovanstvo je političen problem najbližje evropske bodočnosti in v dušah naše unladine je treba vžgati spet ideale, ki so navduševiali že naše prednike.
Vsebina čtiva je skrbno in posrečeno izbrana in bo zanimala tudi odrasle. Pratika ima vzgojen namen in je urejena po načelu; Zdrava duša v zdravem telesu. Tudi ilustracije so dobre in lepo izdelane.
Edino, kar pogrešam v Blasniikovi Mladinski Pratiki, bi bil članek, naanenjen naši mladenki. Res se naša ženska mladina vzgaja in izobrazuje danes po enakih načelih kaJcor dečki in se zanima za enake probleme, a vendar ima še in bo imela »merom tudi svojo posebno sfero zanimanja. Zdaj, ko velike žone niso več tako redke v znanosti, umetnosti in javnem življenju, bi uredništvu ne bilo težlio izpopolniti to vrzel. Upam, da jo izpopohii prihodnje leto, kajti ne dvomim, da bo našla Blasnikova Mladinska Pratilia pri mladini močan odmev in si zagotovila obstanek.
Janez Rožencvet: „Pravljice". Redna izdaja Mohorjeve družbe v Celju 1932. z ilusü-acijanii M. Bambiča. 128 strani.
Ta knjiga je preokret v naši 'bajeslovni literaturi. Najdamo siccr tudi v njej živali, vile, kraljeviča, šla-ate in drugo, a te podobe iz pravljičnega sveta .so spojene na poseben način z našim isLinilim življenjem, zdravimi natzori, z dolenjskim humorjem in s krepkimi, vendar inič vsiljivimi življenjskimi resnicami. Za duhovito, zabavno in včasih fantastično vsebino teh pravljic se skriva obilo satire na naše čase in naše ljudi. Roženevet je dober opazovalcc,, toda ne ostaja le pri zunanjem opisovanjiu junakov in njih doživljajev. Spušča «e tudi v potankostih ido dna in iker pozna življenje, nam daje v zgoščenih in kratkih besedah talso žive slike, čitatelj občuti, da je delo napisal zrel in samostojno usmerjen človek, ki je zmerom dobrohoten do svojih, včasih smešnih junakov. In ta občutek ima čitatelj vkljuib naši bogati literarni produkciji redkokdaj.
Skoro vso pravljice imajo vzgojno tendenco. Toda tcndenca v njih ni poglavitna stvar. Poglavitna je skladnost med vsebino in obliko. ZaLo so te pravljice kakor biseri in lahko jih uvrščamo med umetnine. Vsaka pravljica je vsebinsko zaokrožena celota, a govoriti o posameznih posebej, bi bilo predolgo. Težko je tudi določiti, katere izmed petnajstih so najboljše. Povdarim le še enkrat, da so Rožoncvetove „Pravljice" svojevrsten pojav in značilen dogodek v naši književnosti. Naša rajztrgama duša z vzemi sodobnimi napaiianii je v njih in pisatelj jo je -umetniško izčrpal in dovršeno vpodobil. Kakor v zrcalu vidimo včasih svoje spaliedrano duhovno obličje. Morda pri ■ tem ne spoznamo sami sebe, ker nam manjka globljega filozofskega spoznavanja; toda spoznamo druge in smejemo se. Smejemo od srca, kajti smeh v naši literaturi vendar .še ni umrl. Le bučno režanje in gromki krohot sta se umaknila finejšemii vedremu smehu, ki preide včasih v prav oster satiričen posmeh.
„Pravljice" niso le za otroke, Rožencvet jih je napisal predvsem za odrasle. In to je tudi novost v našem lepaslovju. Avtor se s to knjigo ni uvrs-til med „mladinske" pisatelje, saj bodo njegove pravljice baš odrasli čitali z velikim zanimanjem.
Glede ilustracij bi pripomnila, da so prešibke in prenežne poleg tako močne in tako realne vsebine.
Marijana K o k a 1 j - Ž e 1 j e z n o v a.
Opomba uredništva: Radi pomanjkanja prostora je v tem zvezku izostala „Povest o sestri", ki se bo nadaljevala še v prvih zvezkih novega letnika.
866-
I z v E s T J A
Ob zaključku X. letnika.
Vsem, ki so spremljale našo besedo od takrat, ko se je skromno oglasila v Trstu članicam Ženskega Dobrodelnega Udruženja, pa do danes, ko je postala glasnik in vez vsega našega po resničnem napredku stremečega ženstva v domovini in širom sveta, kličemo ob vstopu v novo desetletje: Ostanite zveste „Ženskemu Svetu" tudi odslej, množite vrste žen, ki se v teh težkih dneh zavedajo resnosti časa in svoje odgovornosti do doma in družbe.
Po ženskem svetu.
Zlata Kovačević-Lopašićeva.
701etnico rojstva, a skoraj 50 letnico dela za obči blagor, je praznovala 12. nov. t 1. v Zagrebu prva podpredsednica Jugosloven-skega Ženskega Saveza, ga. Zlata Kovačević-Lopašićeva. ludi Slovenke dobro poznamo gospo Zlato zlatega srca. Rojena v Zagrebu, se je šolala takisto v Zagrebu, Karlovcu in na Dunaju. L. 1881 je dovršila učiteljišče, a že I. 1883 se je poročila s profesorjem Ko-vačevičem, ki je služboval 27 let v Petrinji. Že kot mlada žena se je lotila socij-alnega in prosvetnega dela. Ustanoviila je 1. 1904 fond Stjepana Pejakovića, ki se je pozneje razvil v društvo „Dobrotvor" z namenom, da preskrbuje siromašni ded oblek in obutve. Kmalu je svoj delokrog razširila. Med ljud-
stvom je videla bedo, mnogokrat izvirajočo iz nepomagljivosti. In hodila jo od kmetice do kmetice, iiirt svetovala, jih poučevala in jim pomagala, kolikor je le mogla, da so začele služiti z ročnim delom. Tudi med drugimi gospemi in gospodičnami je našla razumevanje in kmalu jih je pridobila toliko, da je mogla ustanoviti Udrugo za narodno tkivo in vezivo. Izdelovanje te vrste ženskega dela se je razvilo v dobičkanosfio domačo obrt. In gospa Zlata je storila vse, da iznova vzcvete ta ročna ženska umetnost, se razširi med Hrvaticami sploh in najde odjemalce v tujini. Brez kapitala, brez javnih podpor in celo brez strokovno izvež.banih učiteljskih moči je pred 28 leti Zlata Kova-čević začela to svoj'e plodonosno delo \ Udrugi; 1. 1910 pa je petrinjska Udruga za narodno vezivo in tkivo že vzbujala pozornost na svetovni razstavi v Turinu in je bila odlikovana s „primo premio". Pozneje je Udruga razstavljala še v Parizu, v Haagu in Kopenhagenu, v Pragi in Beogradu, pa seveda tudi opetovano v Zagrebu. Nič novega ni dosegla ga. Zlata, a oživila je staro ljudsko žensko ročno umetnost. Po njenem prizadevanju so hrvatske kmetiške žene iz pe-trinjske okolice obnovile in osvežile divno žensko domačo obrt, ki je bila pred 150 leti na vrhuncu, iz one dobe so so ohranili najbolj samonikli vzorci čudežne lepote in polni poezije. „Značilno je", pravi Zlata Kovače-vičeva, „da sem baš po najbolj zapuščenih vaseh našla najlepše in najklasičnejše vzorce našega narodnega veziva!" Ko se je ga. Zlata preselila v Zagreb, je stopila v „Odbor za zaščito mater in siročadi." Njim je posvetila vse svoje moči. „Delo za deco v vojni padlih vojakov je biser-krona njenega dela," je naglašal eden izmed govornikov na dan njenega slavlja. Pozornost in občudovanje je vzbudil med vojno smeli nastop Zlate Kovačevičeve, ki je na poziv tedanjega avstr. vojnega ministra, naj sodelujejo tudi žene na fronti, odločno izjavljala: „Žena ne sme na fronto, ker bi ondi izgubila vse, kar jo vzposablja za
B67
ženo in mater, in bi se vračila kot bela sužnja."
Pred vojno, međ vojno in po prevratu je bila in ostala Zlata Kovatevićeva odločna Jugosloven.ka... V Jugoslovenskem Ženskem Savezu je od njegove ustanovitve, t, j. od 1. 1920 do danes. V Beogradu, Zagrebu, Novem Sadu, Splitu, Subotfci, Ljubljani, Sarajevu, Skoplju, na sejah, skupščinah in kongresih vedno in povsod vidiš njeno imponu-jočo, materinsko ljubeznivo, za vse dobro, koristno in lepo v Jugoslaviji se živo zani-majočo in vse bistro razumevajočo pleme nito osebnost. Jubileja, slavnosti, posvetovanja, ako.je le v kakršnihkoli stikih z ju-goslovenskimi ženami, bodisi s Slovenkami, Srbkinjami ali Hrvaticami, si brez Zlate Ko-vačevićeve skorajda ne moreš misliti. Naj je poletje, jesen ali zima, slabo vreme ali vročina, ga. Zlata ne pozna ovir in nq zadržkov, ne straši se razdalj, ne truda;'prva je na mestu in zadnja odhaja. Zato jo spoštujejo in uvažujejo vse Jugoslovenke. Vrla govornica je, ki ji teče beseda barvito, krepko, zanosno, kakor krepka jugoslovenska pesnitev. Iz rodu poetov je in to se javlja-ne le v njenih govorih, nego tudi v njenem delu: Hrvatsko žensko ročno delo je vezena ali tkana pesnitev! Le sestavljati in citati je treba znati te pesnitve, tako bogate v bo-jah in izraznih lepotah. In velika zasluga Zlate Kovačevičeve je, da so se hrvatskemu narodu ohranile te svojevrstne nežne pesnitve, polne globokega čustva. Tudi Slovenke visoko cenijo človekoljubno, socijalno, prosvetno in marodno delo Zlate Kovačevičeve. V J. Z. S. včlanjena društva so se po svojih odposlankah udeležila proslave v Zagrebu in so izročila slavljenki 1000 Din kot prvi kamen za Dom onemoglih duševnih delavk na Plitvičkih jezerih s šopkom rdečih nagljev, roženkravta in rožmarina.	M. G.
Na Cehoslovaškem so že lani otvorili na vseh črtah boj proti poročenim uradnicam in Nar. Zen. Savez ie s predsednico sen. F, Plaminkovo neumorno zasledoval vse pojave ter ščitil ženo pred neštetimi krivicami. Tako je železniški minister zahteval, da je morala uradnica pri sprejemu v službo izjaviti, da bo takoj izstopila iz službe, če st bo poročila. Omožene žel. uradnice so odpustili iz službe. Po energičnem nastopu sen. Plaminkove so odredbo ukinili. Že 1. 1928. so hoteli obnoviti staro avstrijsko določbo, da mora biti število v drž. službah zaposlenih uradnikov in uradnic v razmerju 7 : 3. Nar. Zeil. Sav. je dosegel razmerje 5 :3. Po nekaterih mestih so odpuščali poročene učiteljice z 10 do 20 službenimi leti; na protest sen. Plaminkove so dobile odpuščene učiteljice odpravnino. V raznih drugih panogah drž. službe so hoteli poročeno ženo spraviti ob penzijo s tem, da je po poroki postala dnevničarka. Po posredovanju, sen. Plaminkove so te uradnice zopet prišle do svojih pravic.
Ženski napredek v poklica. Na Češkem je nastavljenih že precej sodnic. Vlada je iz-
dala sedaj odlok o uradni obleki sodnic: ta-lar do gležnjev, kakor ga imajo tudi sodniki, bela, do vratu zapeta bluza, -priprost bel ovratnik in pentlja iz bleščeče svile.
V	Avstriji vodi veliko mehanično delavnico izprašana mojstrica; velika inštalaterska podjetja vodijo žene mojstrice.
V	Kanadi je Nar. Žen. Sav. dosegel, da so po tovarnah, ki zaposlujejo ženo, nastavljene žene kot tovarniške inšpektorice in da so v vseh zastopih in odborih za zaščito in skrbstvo žensk in dece tudi ženske članice. Ženska stranka. Pred leti se je ustanovila v Jugoslaviji „Ženska stranka", ki pa se ni mogla razmahniti iz raznih vzrokov, med katerimi je bil pač najvažnejši ta, da ni imela programa, ki bi bil privlačil naše žene. V Avstriji pa se Ženska .stranka, katero vodi njena ustanoviteljica Helena Gra-nitsch, dobro razvija na podlagi programa, ki ga prinašamo predvsem onim čitatelji-cam, ki se resno pripravljajo za vstop v politično življenje:
1.	Avstrijska ženska stranka ne pripada nobeni obstoječi politični stranki, temveč je organizacija, ki deluje v interesu žene za notranji in zunanji m'ir, za materijalni blagor in duhovni dvig vsega naroda.
2.	Nastopa proti vsakemu strankarstvu, ki ovira zdrav razvoj, in skuša, opirajoča se na popolno nezavisnost, posredovati med strankami.
3.	Hoče vsem državljanom, brez razlike spola in vere, dejansko uveljaviti ravnopravnost, ki .je pač z zakonom priznana, a se v praksi le redko.izvaja.
4.	Teži po izboljšanju sedanjega družabnega življenja, zahteva vzgojo dece -po zakonih morale, človekoljubja in v, ljubezni do dela, priporoča ženam povratek k pripro-stemu življenju ter .pričakuje od političnih voditeljev vzgledno življenje.
5.	'Poziva žene, da delujejo v javnosti na vseh poljih, da si s tem pribore potrebni vpliv.
6.	Skuša vplivati s svojim nasvetom pri sestavi voiilnih programov in kandidatnih list in postavlja po potrebi kandidatinje. .
7.	Zahteva, da se z zakonom prizna g o -spodinjstvo za poklic ter uvede
bolniško in starostno zavarovanje gospodinj. « * #
Iz poročila đunaiskega obrtnega nadzorstva
odseva pretresljiva slika o izkoriščanju ženske delovne moči v sedanji gospodarski krizi. .Nameščen-ih je seveda m,nogo manj delavk, toda marsikje, kjer so' bili prej rajli nevarnega in zdravju škodljivega dela zaposleni samo moški, je sedaj mnogo žensk.
368-
So pa£ cenejše! V prediini, .papirni in kar-tonslti industriji so žene kljub prepovedi pri nočnem delu. Sploh se na vsej trti opaža, da je žena .pod pretvezo krize vsužnjena v mnogih delovnih panogah, jaunajski dom pred sto leti in danes." Nar. Žen. Sav. v Avstriji je priredil zanimivo razstavo: z velikim umetniškim okusom je prikazal uredbo domaSnosti moderne žene in njene prababice. Dve prekrasni spalnici: v prvi dve visoki postelji z grmado blazin, okragenih s kvačkanimi čipkami in vložki, s široko prešito odejo v istotako okrašeni prevleki, s toaletno mizico in komodo; v drugi sobi pa modema oprema in postelje, ki so črez dan divani za sprejemanje gostov. Dečja soba: starinska je svetlo modra, z zofo „kecamier", s prekrasno visoko zibelko, v zibelki punčka v stoletni, batistni, bogato vezeni krstni opremi, mize, stoli, dvojna kletka, z volanami in trakci okrašen zastor —. poleg te sobe pa moderna stano-va-Tijska soba: stene rumene in oranžne, udobni naslonjači, v kotiSku za deco moderna posteljica, živo lakirani stolčki in moderne igrače. V zanimivem nasprotju sta si starinsko pogrnjena miza za kavo ter moderna nizka mizica za serviranje čaja, pa bogato obložena svatovska miza ter moderni ko-tiček v baru. Največja pa je razlika v kuhinji: babica je imela sredi kuhinje veliko mizo, ki je bila ponoči postelja, po stenah pa razstavo posode; njena vnukinja, ima laboratorij z električno opremo ... Gospodinjam, ki iščejo vestne in zanesljive pomočnice pri gospodinjskem delu, priporočamo, da se zaupno obračajo na novousta-
Higijena.
v sobi, tudi v spalnici imej pozimi primerno toploto. Peč naj bo le zakurjena, saj v mrazu ne moreš delati in tudi spati ne, če te vznemirjajo mrzle noge ali če ti „piha" pri vratu pod odejo. Vendar moraš prav tako skrbeti za čiščenje zraka. Večkrat, posebno pa zvečer, odpri za nekaj minut okno in vrata; prepih ti v trenotku prezrači sobo in sveži zrak se takoj zopet ogreva. Če moreš, imej ponoči nekoliko odprto okno, pač naj bo pa teplo v sobi. JVlrzle noge so posebno' ženskam velika muka. Nikoli ne smeš iti v posteljo z mrzlimi nogami, da ne boš izgubljala spanja. Drži noge precej časa v dokaj vroči vodi, da se ti dobro pregrejejo. Potem si jih dodobrega obriši in še masiraj, da oživiš obtok krvi. Cs si jih naposled še popudraš, boš- imela res prijetno tople. V mrzlo pösteljo jemljejo nekateri steklenice z vročo vodo ali vročo opeko ali si zavijejo noge v toplo plahto. Pri tem je treba, paziti, da se voda ne polije ali da se kaj ne zažge. S steklenico ali z opeko si posteljo šamo pogrej; ko ležeš, si jo vzemi proč.
Zimska obleka. Najboljša je ovčja volna, kei najpočasneje prevaja toploto; svila je slabša, saj prepušča mraz oz. toploto trikrat hi-
novljeno posredovalnico za službe, ki jo vodi „Zveza gospodinjskih pomočnic". Zve-iza deluje v najboljšem soglasju z gospodinjami, ker skuša pri vsaki priliki izpopolniti pomočnico v njenem znanju in jo primerno poučiti v vseh dolžnostih, katere ji nalaga služba. Zveza skrbi, da izrabijo pomočnice prosti čas v svojo korist, da ne zaidejo v slabo družbo, da ne razmetavajo za neprimerne zabave svojih težko prisluženih novcev' ter "jih izobrazuje z raznimi predavanji in tečaji. Posredovalnica je pogosto prava posvetovalnica za dekleta, ker ji je priključeno tudi zavetišče, v katerem lahko prebijejo pod nadzorstvom svoj brezposelni čas in kjer potožijo svoje gorje. Zavetišče oddaja tudi prenočišče po izredno nizki ceni. Da si p'rivzgoje pomočnice stanovsko zavednost, izdaja Zveza tudi lastno glasilo „Gospodinjska Pomočnica", na katero bi morala biti naročena vsaka služkinja. List, dasi majhen, je po svoji vsebini 'zelo priporočljiv vsem dekletom, ki si žele razmaha v strokovne'm in socijalnem znanju. List stane celoletno Din 12 in se naroča v upravi lista „Gospodinjska Pomočnica" v Ljubljani, Selenburgova idica 7/1, nasproti glavne pošte v hiši Jadransko-podunavske banke. Istotam sta tudi posredovalnica in zavetišče za brezposelne služkinje.
treje kot ovčja volna, platno in bombaž pa še hitreje, torej varujeta telesno toploto najmanj. Vsaka mokra tkanina mrazi telo, ker potrebuje toploto za hlapenje (sušenje) in ker je voda sama na sebi dober toplotni prevodnik in nam hitro odvzema toploto. Dober čuvaj toplote je tudi zrak. V pretesni obutvi nas rado zebe, ker ni med kožo in čevljem dovoli zračne plasti, ki zadržuje toploto. Dvojna okna so neobhodno potrebna, zrak med obema šipama zaustavlja menjavo toplote. Z vatelinom podloženi plašči so topli zato, ker je med vato zrak, istotako je zrak tudi v kožuhu med dlakami. Pletenine so toplejše kot tkanine, ker so redkejše in je po luknjicah zrak.
Oslovski kašelj. Zgodi se, da oboli otrok za vnetjem sapnika ali bronhija ter nekoliko kašlja. Nihče ne misli pri tem na oslovski kašelj, ki je prav lahko že v svoji prvi razvojni stopnji. Lahko se pojavlja v taki meri 14 dni, nato pa izbruhne z vso močjo: otroka hoče zadušiti, v vratu mu piska, bljuje, obraz ima zarlpel. Pravi oslovski kašelj. Nekateri kašlj ajo na vsaki dve uri ah še redkeje, drugi celo samo ponoči. Zdravnik ne more čakati napadov in bi se moral zanesti le na opis staršev, da bi lahko ugoto-
369-
vil, če je res oslovski kašelj. Spozna ga pa često že po spodnji trepalnici, ki je večkrat nabrekla in močno rdeča. Oslovski kašelj se pa pojavi lahko tudi nenadoma. Druge otroke je treba takoj oddaljiti od bolnilca, ker je ta kašelj nalezljiv. Kateri bacil go povzroča in kaj lahko zaustavi .kašelj, še danes ni dognano. Zdravila, ki jih zdravnik predpiše, samo blažijo napade in pomirjajo bolnika, ozdraviti ga pa ne morejo. Bolezen zahteva svojo dobo. Včasih preneha po 2 mesecih, včasih se pa vleče zelo dolgo. Najbolje učinkuje prememba zraka in bivanje na višini. Dober zrak sploh ugodno vpliva na bolnika. Zdravila za oslovski kašelj vsebujejo kinin, antipirin, kodein, morfijeve pre-
Kuhinja.
Na čaj ali na kavo? Ali je v tem kaka razlika? Da, je. Prejšnje čase so radi vabili na kavo in so pri tem pripravili zvrhano mizo gostije. Gostje so sedeli pri veliki mizi, pogrnjeni s posebno častitljivo garnituro. Sredi mize je stala gora slaščic in speniene smetane; okoli pa razkošen porcelan, vse' polno žličk, žKčic in nožev; pa krožniki in krožnički, kozarci in kozarčki. Danes nima-mo več smisla, pa tudi ne možnosti za taka vabila. Zato raje vabimo .na čaj. Kdor vabi gosta na čaj, ga vabi k prijetnemu, intimnemu pogovoru, brez svečanosti in nikakor ne z namenom, da bi pripravil gostu bogato sladko pojedino, temveč le prijetno urico. V tem se razlikuje povabilo na čaj od povabila na kavo. Jed in pijača sta postranska stvar, zato je treba temu primerno tudi servirati: ne sredi .sobe na ve. liki mizi, nego kje v prijetnem kotu. pri di-vanu, pri skromni nizki, okrogli mizici, kjei stoji lahko samo najpotrebnejše: skodelica za čaj, čajni vrček, sladkornica, rum in morda sMedica z bonboni ali nastavek s keksi, ali k večjemu podnos s priprostimi obloženimi kruhki (sendviči). Gostje si jemljejo kar z roko. zato ni treba posebnih krožnikov, ne pribora in tudi ne posebnega prta. Zato pa je tem važnejša lepa razsvetljava in udobni sedeži. Kdor se hoče bolj izkazati, postreže lahko še z likerjem ali s sadjem, pa tudi to ne sme biti svečano pripravljeno. Vse naj napravi vtis, kakor da je slučajno pri rokah. Posebno prijetno učinkuje, če napravi gostiteljica čaj vpričo gosta in prinese čašice za liker šele takrat, ko se rabijo. Nekatera gospodinja ponudi čaj kar na podnosu in si gostje obdrže .skodelico s krožnikom kar v roki. To se zdi še najbolj domače in neprisiljeno. „Pri čaiju" je torej vse drugače kakor „pri kavi". Domače, priprosto. brez bahanja, ceremonij in velikih priprav. Dočim je bila „na kavi" poglavitna gostija, je „pri čaju" poglavitna gospodinj a". Morda je to še težje, kajti prijetnost In razpoloženje takega sestanka je odvisna samo od ljubeznivosti, govorne spretnosti, skromnosti in estetskega okusa gospodinje. Tega pa ne zmore vsaka, dočim se je
parate, sploh to, kar deluje -pomirjevalno. ' Nevaren je ta kašelj samo dojenčku; čim večje je dete, tem laže ga prenaša. Napade pa tudi odrasle.
Katar na očeh. Ni dobro, da ima tak otrok zavezano oko, gnoj mu ne more iztekati. Priporočljivi so obkladki z 2% borovolkislo raztopino. Ce so trepalnice močno zlepljene, jih namažemo zvečer s 4% rumenim pre^ cipitatnim milom. Zjutraj pa se kane otroku v oko nekaj kapljic cinkove raztopine, kai pa predpiše zdravnik. Brez temljitega zdravljenja postane očesni katar kroničen. Cim prej pride bolnik k zdravniku, tem prej iri tem" temeljiteje se bolezen ozdravi.
nekoč „pri kavi" lahko .postavila sleherna, da i e le imela denar.
Prav dobra potica. Napravim testo iz 1 kg fine moke, 4 rumenjakov, mleka, K kg sladkorja, K kg masla in pest soli. V mali posodi zdrobim 3 dkg kvasu, polijem ga z mlačnim mlekom, .pridam kavno žličko sladkorja in povrhu potresem z moko. Pokrijem in denem na ne preto.pel prostor, da vzide. Ko je kvas vzšel, ga vUjem v testo, vse skupaj dobro .premešam, ute-pam g.a 20 minut in denem na toplo. Predno testo zvaljam, ga še dvakrat dobro utepem in pus.tim vzhaiati. Cim večkrat testo ute-paš, tem gladkejše bo. Ko tretjič vzHe, ga taniko zvaliam, namažem .mlinec z jajcem in miatslom. Nadev: Zmletim orehom, ki jih polijem z vrelim nilekom, .priidencm rozine, sladkor, drobno zrezane limonove lupinice. Namažem testo z nadevom enakomerno ter vržem na vrh še trd sneg iz treh beljlakov. Iz te količine mapravlm, če pečem doma, dve, če pošljemi k peku, pa eno veliko potico.
Medeni keksi za božično drevesce. Mešaj pet minut 5 dkg presnega masla, eno jajce, 10 dkg sladkorja, 2 žMci medu, uekaj cimeta in stolčene nageljnove žebice, limonove lupinice in 1 dkg sode bikarbone. Brideni ^ 1 mrzlega mleka in H kg moke in vse . dobro premešaj in stresi na desko. Vse po-gneti še s kg moke, dobro ugneti in raz-valiaj ne pretenko ter izreži v različne oblike. Da lahko obesiš na drevesce, napravi z majhnim krogom v sredini luknjico. Polagaj kekse na pomazano in z moko potreseno pekačo in speci v ne prevroči
Mramorni močnik ali šartelj. fin. Potrebščine: 20 dkg presnega masla ali masti, 50 d'kg sladkorja, 5 jajec (beljaki stepeni v sneg), 50 dkg moke, 1 zavojček Dr, Oetker-jevega vanilinovega sladkorja, 1 zavojček Dr. Oetker-jevega pecilnega praška, 3 jedilne žlice kakava, 1 mala skodelica mleka ali sladke smetane.
Priprava: Mešaj presno maslo do penastega stanja, pridaj sladkor, rumenjake, vanilinov
370-
sladkor, mleko, moko z dodanim pecivnim praškom in končno sneg iz 5 beljakov. Razdeli maso, primešaj eni polovici kakao in dajaj potem testo izmenoma po žlicah v zmaščen, z drobtinami dobro potresen model ter peci močnik 1—1H ure. Okus še moreš izdatno izboljšati, ako vzameš mesto 50 le 25 dkg moke in dodaš 25 dkg Dr. Oetker-ieve jedilne moke „Güstin" ali najfinejšo škrobovo račko. Božično pecivo. Potrebščine: 25 dbg presnega masla ali masti, 25 dkg sladkorja, 2celi jajci, 50 dkg moke, 1 zavojček Dr. Oetker-jevega pecivnega ipraška, nekoliko soli, 3 jedilne žlice mleka.
Priprava: Presno maslo, sladkor, obe jajci, sol in mleko se dobro pomeSajo. Nato se doda s pecivnim praškom pomešana moka in meša tako dolgo, dokler ne nastane trdno, enakomerno testo, katero se razva-Ija do debelosti nožnega hrbta. Male, poljubno zrezane oblike se peko potem na pločevini, namazani s presnim maslom ali voskom, da postanejo zlatorumene. Shranjeni v pločevinastih posodah ostanejo ti kolački več mesecev krliki. Silvesterska jabolka. 'Potrebščine: 8 srednje velikih jabolk, 1 limona ah nekoliko octa, 7 dkg presnega masla ali margarine
1	zavojček Dr. Oetker-jevega vanilinoveKa .sladkorja. 2 jedilni žlici ruma, 15 dkg pšenične moke, Vi zavojčka Dr. Oetker-jevega pecivnega .praška, 8 kock sladkorja, K zavojčka Dr. Oetker-ieve želatine, nekoliko marmelade..
Priprava: Jabolka olupi in previdno odstrani -peščišče. Nato jih položi 1 minuto v vrelo vodo, kateri je priUt sok 1 limone ali malo octa, da ostanejo jabolka bela. V ponvi razpusti .3 dkg .presnega masla ali margarine, položi vanjo jabolka drugo poleg drugega, jih potresi z vanilino\im sladkorjem-, in pari pri srednji vročini, da postanejo polmebka. Iz 4 dkg presnega masla ali margarine, sladkorja, konjaka ali ruma, pšenične moke ter pecivnega praška pa za-niesi testo, izrezi z obodom za krape okrogle plošče ter jih speci. Potem položi na vsako ploščico po 1 jabolko, pomešaj jabolčni sok z 1 žlico marelčne ali ribizlje-ve marmelade, primešaj Vi zavojčka jedilne želatine in pomaži s tem jabolka. Pred serviranjem položi na vsako jabolko z rumom, konjakom ali finim špiritom prepojeno kocko sladkorja in jo zazgi, ko jo neseš na mizo. Ajdove palačinke. Vi 1 mleka, 2 rumenjaka,
2	žlici kisle smetane, 2 žlioi sladkorja in nekaj soli. V» 1 ajdove in K pšenične moke žvrkljam v loncu. Potem pridenem 2 dkg vzhajanega kvasa, sneg 2 beljakov ter pustim, da nekaj časa vzhaja. Iz te zmesi spečem na razbeljeni masti palačinke, nama-žem z orehovim nadevom ter zvijem, de-nem na pomazan pekač, polijem po vrhu z mlekom aili smetano in postavim za nekaj časa v pečico. Pečene potresem s sladkorjem. Orehov nadev: lOdkg masla vmešam z.2 rumenjakoma, '/s kisle smetane ali
mleka, pridenem 25 dkg orehov, 4 žlice sladkorja in sneg 2 beljakov. Lahko pripraviš tudi brez sladkorja. Testo bo bolj rahlo, £e ga zamesimo namesto s sladkim mlekom ali kislo smetano s kislim mlekom. Sladko mleko nima v sebi kvasnih kali, ki razganjajo testo, kisla smetana pa nima v sebi toliko vode kakor kislo mleko. Kadar hočeš zamesiti s kislim mlekom, zlij mleko v redko vrečico in obesi nad skledo, da se.izcedi sirotka. Za mese-nje je dobra tudi sirotka iz sladkega mleka, (to je, ko se nam zagrize kuhano mleko). Sir ali skuta iz tega mleka je dober za .štruklje in kolače. Ce ga pa posoliš in mu primešaš malo kumine, je krepka maža za kruh.
Ribe imajo večkrat slab duh, tudi ako niso še pokvarjene. Marsikatera gospodinja obupa in bi kar proč vrgla take ribe; ali pomaga si lahko s tem, da kuha ribe v slani vodi, ki ji doda malo kisa in vrečico oglie-nega prahu. To odvzame ribi neprijetni duh. Postrv je najboljša, če pride naravnost iz vode v ponev. Postrvi iz bistrih gorskih potokov so boljše kot iz ribnikov in motnih voda. Postrv potrebuje več soh kakor druge ribe. Vešča kuharica skuha postrv na slanem kropu, obloži jo s srčki in kolesci limone ter polije s svežim maslom. Majhne postrvi z oljem in kisom so priznana zakuska. Postrv je seveda tudi pečena in ocvrta dobra. Italijani nabašejo v postrv mešanico masla, čeljule, zelišč in limonovih lupin, Trancozi polijejo postrv z vrelim maslom, jo potrosijo z zelišči, zavijejo v papir, namazan z oljem in spečeio. Zaklane postrvi polij s kisom, pokrij s papirjem in obesi na prepih. Ce pa prijemlješ pri polovlje-nju postrv samo za plavute, je ni treba politi s kisom.
Pečen puran. Obvezi ga s kosom slanine ali zavij v papir, namazan z maslom. Mlado žival peci poldrugo uro, staro do 3 ure. Starega purana prekuhaj poprej. Purana pečejo večinoma z nadevom, ki se naredi iz puranovega želodca, jeter in srca, jajca in kruha, dišav in mleka. Pri pečeniu polivaj z maslom.
Jako dober rum. Prekuhaj limonove olupke in nekoliko vanilije na tri osminke litra vode. Dodaj pol žličke finega čaja in takoj, odcedi, da bo tekočina še svetla. Skuhaj še 10 dkg sladkorja in ulij na čajno vodo. Ko se ohladi, ulij na to pol htra najfinejšega alkohola, 2 dkg rumove esence in, če hočeš, tudi malo pomarančne esence. Nalij v steklenico in dobro zamaši. Česen kot najbolj zdrava začimba. Drobno zrezan strok česna se lahko pridene vsaki juhi, bodisi ine.sni ali zelenjadni kakor tudi krompirjevi, fižolovi i. t. d. Toda česen se mora pridejati surov, kajä ocvrt ma zabeli ima zoprn okus. Surovega- pa ni čutiti niti v prikuhah niti v juhah, daje jedem dober ■okus in je tako zdrav, da ga zdravniki priporočajo posebno proti arteriosklerozi (poapnenju žil) in napenjanju.
371-
Lepo vedenje.
Umazani dovtipi pri mizi. V sleherni družbi slišiš šale in dovtipe; duhovite, neslane, pa tudi nedostojne. Ti ne spadajo v hišo. Ce že morajo biti, naj si jih mošlii prihranijo za svoje stalno omizje, ko so sami med seboj. V družbi mladine in žen naj jih ne pripovedujejo, hočejo veljati za taktne in omikane. Vendar se včasih pripeti, da obrne kdo vpričo gospodinje kako besedo v dvoumno. Kako naj se pri tem. sospodinja vede? Najbolje je, da se dela, 'kakor da bi jo bila preslišala. iKajti če' se smeje, se sama uvrsti med žene, ki so jim taki dovtipi všeč; ako se pa pokaže užaljeno, dokaže, da je dovtip razumela, in s tem pokvari razpoloženje Eostoni.
Zakaj ima nekatera ženska toliko prijateljic?
Druge se pa vse izogibljejo in je vsem zoprna, čeprav je morda prav dober človek in vsakemu rada ustreže. Zakaj tako? Gotovo ste že opazile, kako prijetno je poslušati tega človeka in kako neprijetno koga drugega. Nima vsak glasu za -pogovor, zadirčno govorjenje, jecljanje, močno nagla-ševanje utruja poslušalca, prav tako pa tudi boječ, tih ali afektirano miren govor. Kot prijeten način govorjenja velja: srednje glasno, počasno izgovarjanje ter temperamentno naglašanje, brez kimanja z glavo in brez kretanja rok. Se važnejše kot način pripovedovanja pa je poslušanje. Qotovo poznate v svoji bližini osebo, ki vas nikoli ne pusti povedati do konca. Cim začnete kaj pripovedovati, vas takoj prekine in pove kaj o sebi ali svojih doživetjih. Tak človek je v družbi neprijeten in nadležen. Gostje so nezadovoljni, ker ne morejo dobiti prilike, da bi sami kaj povedali ali morda kaj skupno rešili. Tak človek je posebno pri društvenih sejah prava zavora. Kjer le more, pre-kinia razpravo in jo dopolnjuje z lastnimi izkušnjami in nasveti. Kdor se hoče v družbi priljubiti, mora znati lepo govoriti, še lepše pa poslušati. Ce ti kdo kaj pripoveduje, ga ne prekinjaj; to je pripovedovalcu neprijetno in mu lahko pretrga nit pripovedovanja. Ako si ga pa le prekinila s kakim nujnim vprašanjem ali pojasnilom, ga potem takoj s primerno vljudno bespdo vzpodbudi k nadaljevanju. Nikdar pa ne posegaj druge-
mu v besedo zato, da bi povedala nekaj iz lastnega doživetja. S- tem, da hočeš izsiliti pozornost do sebe, spraviš drugega v slabo razpoloženje in pokažeš obenem, da te njegovo pripovedovanje ne zanima. V družbi, večji ali ožji, je priljubljena, tista oseba, ki da gostu priliko, da se izgovori, še zanima za njegovo stvar in pristavlja iz lastnega doživetja le toliko, kolikor je potrebno kot do* kaz zanimanja za njegovo zadevo.
Ali je moderna žena premalo ženska? iVlar-
sikatera samostojna ženska mora večkrat slišati očitek; s tem, da ste si ustvarili samostojnost, ,stey mnogo izgubili na svoji ženskosti. Kaj razmnejo moški pod ženskostjo? Navadno .pravilo; ženska ljubeznivost, tista nedopovedljiva mikavnost, ki jo ima samo žena z vsemi ženskimi čednostmi in slabostmi. Marsikateri pravi, ^da dela ženo mikavno ravno njena slabotnost, nlena potreba po opori, katero ji da lahko samo mož s svojo močjo (!). Seveda, samostojna, poklicna žena nikakor ne napravlja vtisa šibkosti. Tega luksusa si tudi ne more privoščiti. Ali pa je zato neženska, ali izgubi s tem vso žensko privlačnost? Moderna žena da precej na svojo zunanjost, se lepo oblači in neguje in želje, da bi bila moškim všeč, ne smatra pod svojo častjo. Kje je vendar tista točka, na katero opirajo moški svoie mnenje o nezenskosti moderne žene? Kajenje in žena v poklicu. Resnica je, da mnogo žensk po službah puši. Morda so res začele z zavestjo enakopravnosti: Ce si sama zaslužim, si lahko tudi privoščim, prav kakor moški. Popolnoma pravilno s tega vidika. Je pa. tudi splošno prav? Ali ni kakor tisto o dvojni morali: če si sme moški lastiti pravico do svobodnega uživanja „ljubezni", zakaj bi se je ne jaz? Prava feministka pa ni proti dvojni morali zato, ker ji je hudo, ko ni njej dovoljena, nego zato, ker je pogubna za moža, za družino in človeštvo. Zato hoče dvojno moralo odpraviti in uveljaviti samo eno: isto za moža kakor zase. Tudi kajenje je škodljivo, je potrata zdravja in denarja, ie mamilo, ki postaja strast, in je dokaz, da je človek šibak in ne zna krotiti svojih neutemeljenih potreb.
Kaj to pomeni?
v januarski štev. „Ljubljanskega Zvona" je ga. Milena Mohoričeva^ napovedala oceno vseh slovenskih ženskih listov. Lotila se je najprej „Ženskega Sveta". Minuli so meseci, a mi smo zaman pričakovali nadaljevanja kritik ge. Mohoričeve. Zdaj smo ie v decembru in je upravičeno, če stavimo na go. kritičarko vprašanje: Kje je nadaljevanje Vaših kritik? Pričakujemo od Vas ali od urednika „Ljubljanskega Zvona" tozadevnega odgovora.
KONSORCn „ŽENSKEGA SVETA".
372-
VSEBINA 12. ŠTEVILKE.
ŽENA V POKLICU. — (Angela Vodetova)...............341
ŽENI. — PESEM. — (Mara Lamufova)................344
ŽENA V VZGOJNEM- POKLICU. — (Dora Vodnikova)...........344
KAJ PA ŽENSKE?... — (Marja Boršjiikova).............347
PO-KLIC IN MATERINSTVO. — (Angela Vodetova)...........351
V KATERIH POKLICIH SE UDEJSTVUJE NAJVEČ ŽENA. - (Tončka Baidetova)	354
ŽENA V POKLICU IN ZDRAVSTVENI VIDIKI. - (Dr. E. Jenko-Groyerjeva) .	355
IZ TIHIH RAZGOVOROV, — (Pavla Lovšetova)............360
TUDI VE STE MED NAMI... — (Pavla Hočevarjeva)..........364
KNJIŽEVNOST IN UMETNOST. — (Anica Cerneieva, Marijana Kokalj-Željeznova)	365
IZVEST JA: Po ženskem svetu. — Higijena. — Kuhinja. — Lepo vedenje . . . .	36S
KROJNA POLA. — ROČNA DELA.
Ženski Svet Izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina Din 64'—, polietna Din 32'—, četrtletna Din 16— Za Italiio Lir 24'— (v razprodaji po 2 Liri zvezek), za U.S.A. DoL 2'—, za Avstrijo Sch. 10'—, ostalo inozemstvo Din 85.
Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ulici 12/11. — Izdaja Konzorcij „Ženski Svet" v Ljubljani. Za konzorcij in uredništvo odgovorna Marica Bartoiova.
Tisikali J, Blasnika nasi.. Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuš.
Franc Dolinar
Ljubljana
Poljanska c. 19 - Pred Škofijo 11
A:
Parna pekarna in slaščičarna
Marcipan za desert
Zdravilni kruh
Vsak dan trikrat sveže pecivo

Na letošnji londonski svetovni razstavi je bila tvrdka odlikovana z Grand IMx zlato kolajno in diplomo

Anka Tulll|^ić
Zagreb
Ilica št. 36, dvor., H. nadstropje, desno Domača lastna izdelava finega svilenega cvetja
Špecijelna izdelava: cvetje iz svile, baržuna, erepe de Chine za plesne obleke, iz kože, krzna in klobučevine za kostime in plašče, iz llnona, pikćja za poletne kostime, iz belega žoržeta za mladenke, garniture iz mirte," cvetje iz svile, baržuna in laka za klobuke. Izdeluje se po najnovejših pariških modelih. Prevzema se čiščenje, kodranie in barvanje
nojevih peres. Najiinejša izdelava! Tovarniške cene!
Eksportna hiša
LUNA
1
ii Naribor
q^B^PI^IM ^ Aleksandrova C.19
Iz lastne pletame:
nogavice za deco in moške od Din 4'- nopict nogavicc za ženske od Din 7'- naprej vomene majice za deco od Din 19"- naprej ženske maje od Din 4?'- naprej moške maje od Din 35'- naprej pletene obleke (krilo plisirano) od Diu 5?'-naprcj po velikosti. Naročila po meri se izvršujejo toino. Kemižtto čiščenoperje kg Din 15'-,29-, S?'-,55-polpuh beU kg Din 90--nai^ejši beU pnh kg Din 220--.
Dokazano dobro blago in poceni sukno, svilo, platno itd.
samo v Trpinovem bazarju v Mariboru
Moderno in solidno
boste oblečene, ako kupite svoj zimski plašč, obleko, barhenl, flanelo, vsakovrstno blago za perilo pri tvrdJd
R. MIKLAUC „Pri Škofu"
LJUBLJANA, Lingarjeva-Medarska ul., pred Škofijo Ugodne cene!	Točna postrežba!

Gospodinje, kupujte pri
B. 2I1.IÖ,
trgovina z železnino, porcelanom in sfeklenino, LJubljana, Dunajska c. 11., poleg „Figovca«
vse goapodinjike potrabSčine, kuhinjsko poiodo, emajlirano in aluminjasto, porcelan, «taldenino, raane moderne itroj« la kuhinjo, jedilni pribor, karnise 1.1, d.
Na debelo	Na drobno
Stanko Kucler
Ljubljana vn
Celovška cesta 4i2
Izdeluje: najmodernejše otroške vozičke, igračne vozičke, tricikle, invalidske stole. — Sprejema vsa v to stroko spadajoča dela po najnižjih cenali.
najboljše šivalne stroje
in kolesa
ADLER
GRIHHER
Sflcirtkl plltllil stroji
DUBffiD
edino Ig pri tvrdki
Josip Peteline, Ljubljana
TolefonSt29U la vodo. Telefon žt 2913 Brazpliitn pouk « vezen;u. VeCletno jamstvo.