GEOLOGIJA 36, 75-93 (1993), Ljubljana 1994
UDK 568.13:551.781:069.5(497.12)=863
Fosilne želve v Sloveniji
Fossil turtles in Slovenia
Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana, Slovenija
Kratka vsebina
Avtorja podajata strnjen pregled najdb fosilnih želv v Sloveniji ter nekaj
osnov o njihovih morfoloških in evolucijskih značilnostih. Iz skupine vijevratk
(Pleurodira) je poznana v Sloveniji le vrsta Sontiochelys cretacea Stäche, ki so jo
našli v krednih plasteh pri Gorici. Vsi drugi primerki spadajo v podred kritovrat-
nic (Cryptodira); večino njihovih fosilov so našli že v prejšnjem stoletju v oligocen-
skih plasteh Zasavja. Med njimi gre za pomembni primerek holotipa vrste Testudo
riedli Hoernes in več mehkoščitk (Trionychidae) iz rodu Trionyx. Vsi opisani
terciarni primerki so shranjeni v Štajerskem deželnem muzeju Joanneum
v Gradcu, Koroškem deželnem muzeju v Celovcu, Pokrajinskem muzeju v Celju in
v Muzejski zbirki v Laškem.
Abstract
Authors present a comprehensive review of finds of fossil turtles in Slovenia
and some basic notions on their morphological and evolutionary characteristics.
From the suborder Pleurodira in Slovenia there is the only species Sontiochelys
cretacea Stäche known which has been found in Cretaceous beds near Gorica. All
other specimens belong to the suborder Cryptodira, and most of them were
collected in previous century in Oligocene beds of Zasavje. Among them appears
the important specimen of the holotype of Testudo riedli Hoemes and several
specimens of soft-shelled turtles (Trionychidae) belonging to the genera Trionyx.
All described Tertiary specimens are deposited in the Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, Austria, Carinthian provincial museum in Klagenfurt, Austria,
Provincial museum in Celje and in Museal collection in Laško, both in Slovenia.
Uvod
V zadnjih letih smo priče pospešenemu zapiranju slovenskih rudnikov. Za Idrijo
in Mežico bodo v prihodnjih letih na vrsti zasavski premogovniki. Nekvalitetni
premog in predrage odkopne metode bodo verjetno za vselej ustavile tudi pridobiva-
nje premoga na površini. Po dobri stari navadi sledi po opravljenem delu obračun,
v katerem se ozremo nazaj vse do pionirskih časov rudarjenja in poleg strogih
tehnično-dokumentacijskih opravil ocenimo še vse dobre in slabe strani našega
76	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
dolgoletnega početja za naravo. Najina želja v tem, in morda še v bodočih prispevkih,
je predvsem podati pregled nekaterih pomembnih skupin fosilov, ki so jih rudarji,
geologi in številni naravoslovci različnih poklicev v več kot sto letih rudarjenja nad
zemljo in pod njo našli na področju zasavskih premogovnikov. Zanimalo naju je
predvsem, kje so shranjeni primerki fosilov, kako so ohranjeni in kakšen je njihov
pomen za geološko znanost ter njihov prispevek k poznavanju slovenske in svetovne
naravne dediščine.
V pomladnih mesecih leta 1993, ko sva opravljala strokovni pregled paleontološke
zbirke v depoju Pokrajinskega muzeja v Celju (Jurkovšek & Kolar-Jurkov-
šek, 1993), sva naletela na oklep sladkovodne želve rodu Trionyx, ki je bila po vsej
verjetnosti najdena v krovnih plasteh premoga pri Trbovljah. V Vodniku po muzej-
skih zbirkah pokrajinskega muzeja v Celju iz leta 1889 je navedeno, da je med
terciarnimi fosili tudi primerek želve Trionyx styriacus Peters. Ali gre za isti prime-
rek ali ne, je danes nemogoče ugotoviti, saj je bilo primerku iz celjskega muzeja
zaradi nepopolne ohranjenosti mogoče določiti le rodovno pripadnost. Ko je Hoer-
n e s (1881) raziskoval terciarne želve, je zapisal, da so v Avstro-Ogrski monarhiji tudi
na našem ozemlju do takrat našli številne vrste iz rodu Trionyx in da so ti kosi
shranjeni v različnih zbirkah. Med temi je navedel tudi zasebno zbirko rudarskega
svetnika E. Riedla iz Celja. Trije primerki želv iz lapornih plasti pri Trbovljah naj bi
bili shranjeni v celovškem muzeju (Hoernes, 1882). Kasneje jeHoernes (1892)
opisal še novo vrsto želve; imenoval jo je Testudo riedli, bržkone zaradi plodnega
sodelovanja z E. Riedlom. Kameno jedro njenega oklepa so našli v oligocenskih
plasteh pri Trbovljah in naj bi bilo po navedbi avtorja shranjeno v celjskem muzeju.
Kasneje sva med študijem terciarnih fosilnih želv, ki jih hrani Štajerski deželni muzej
Joanneum v Gradcu v svojem depoju, našla omenjeni »celjski« holotip in še sedem
primerkov rodu Trionyx iz Trbovelj. Domnevava, da je večino želv gospodu R.
Hoernesu v pregled in raziskavo poslal E. Riedl, enega pa je muzeju daroval rudar A.
Kompoš iz Trbovelj, kakor je zapisano na spremljajočem listku pri fosilu.
Šele po obisku muzejev zunaj Zasavja (Celje, Gradec, Celovec) in po najdbi
dragocenih primerkov v njihovih varnih, skrbno urejenih depo j ih, sva se ozrla na
zbirke v Zasavju. Zbirki v zagorski in trboveljski jamomernici sta nastali že pred
desetletji in sta razen res redkih izjem fosilov komaj omembe vredni. Za zbirko, ki je
bila nekoč v jamomernici laškega rudnika, pa se je verjetno za vselej izgubila sled.
Prijetno presenečenje naju je čakalo v depoju Muzejske zbirke v Laškem, kjer poleg
nekaj vreč kaotično pomešanih fosilov večinoma brez osnovnih podatkov, hranijo
dva fosilna ostanka želv rodu Trionyx, za katera je avtor zbirke zapisal, da sta bila
najdena v Trbovljah.
Avtorja meniva, da bi lahko bili posamezni primerki shranjeni še v nekaterih
zasebnih zbirkah predvsem v sosednji Avstriji, zagotovo pa bi jih našli v depoju
dunajskih in leobenskih muzejskih zbirk, npr. Trionyx petersi trifailensis Teppner iz
Trbovelj v zbirki Geološkega inštituta Montanistične Univerze v Leobnu (Teppner,
1914), poleg številnih drugih fosilov iz Zasavja.
Ko govorimo o fosilnih želvah v Sloveniji moramo omeniti še najdbo vrste
Sontiochelys cretacea Stäche, ki je opisana iz ploščastih krednih apnencev Svete gore
pri Gorici (Stäche, 1905) (si. 1).
Od recentnih želv živi danes ponekod v Sloveniji še sklednica Emys orbicularis
Linné, vendar je mnogo redkejša kot je bila v preteklosti. Že kranjski polihistor
Valvasor je zapisal, da je bilo v njegovem času - to je v drugi polovici sedemnaj-
stega stoletja - na Ljubljanskem barju zelo veliko sklednic (Valvasor, 1689).
Fosilne želve v Sloveniji
77
SI. 1. Položajna skica nahajališč fosilnih želv v Sloveniji
Fig. 1. Location map of fossil turtles in Slovenia
Z osuševanjem in obdelovanjem Barja se je njihov življenjski prostor krčil, zato je
dvajseto stoletje dočakalo le skromno število teh močvirskih želv. Morda je imel
Sa j o vic (1950) prav, ko je že leta 1919 zapisal, da bodo prihodnji rodovi slovenskih
prirodoslovcev lahko zapisali: »Nekdaj je živela na Ljubljanskem barju tudi
sklednica {Emys orbicularis).« Omenimo naj še najdbo subfosilne črepinje želve,
izkopane pri Štepanji vasi, ki jo omenja Saj o vic (1950) in jo danes hrani Prirodo-
slovni muzej Slovenije v Ljubljani.
Paleontološki del
Splošno o želvah
Razvoj plazilcev lahko sledimo daleč nazaj v geološko zgodovino, v obdobje
karbona. Nekdanji plazilci so bili med vretenčarji prvi pravi gospodarji Zemlje in so
osvojili vsa možna okolja na kopnem in v vodi. Višek razvoja so dosegli v mezozoiku.
Od nekoč velike skupine plazilcev so se do danes ohranile le želve (Chelonia),
prakuščarji (Rhynchocephalia) z enim samim živečim predstavnikom - novozeland-
sko tuataro, luskarji (Squamata) in krokodili (Crocodylia). Čeprav plazilci danes niso
več to, kar so bili v mezozoiku, so vseeno uspešni štirinožci, ki so vztrajali in vzdržali
skozi dolge geološke dobe v tekmi z višje razvitimi vretenčarji, kot so ptiči in sesalci.
78
Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Med plazilci predstavljajo želve najbolj nenavadno in v mnogočem tudi najbolj
konservativno skupino. Imajo anapsidno lobanjo. Njihov oklep predstavlja poseben
obrambni ščit. Od triasa dalje se želve niso kaj dosti spreminjale in so preživele
navkljub spremembam v okolju, ki so bile pogubne za večino plazilskih redov.
Osnovna in za želve značilna specializacija je razvoj varovalnega oklepa. Ta je
sestavljen iz koščenih plošč, katere pokriva roževinasti ščit (želvovina). Razporeditvi
roževinastih lusk in koščenih plošč se ne skladata, največkrat se le-te izmenjujejo,
kar povečuje trdnost oklepa. Koščen oklep sestavljata dva dela: obokani karapaks
(hrbtni ščit) in sploščeni plastron (trebušni ščit) (si. 2). Oba dela sta ob straneh
zvezana z mehkim ali okostenelim šivom. V sredini karapaksa je niz koščenih
nevralnih plošč, ki so zlite z nevralnimi loki spodaj ležečih vretenc. Na vsaki strani
SI. 2. Shematiziran prikaz oklepa kopenske želve
Karapaks (levo zgoraj): c - kostalne plošče, m - marginalne plošče, n - nevralne plošče,
nu - nuhalna plošča, p - pigalne plošče; plastron (desno zgoraj): en - entoplastron, ep
-	epiplastra, hy - hioplastra, hyp - hipoplastra, x - ksifiplastra; pogled s strani (spodaj)
(Prirejeno po Romerju, 1950)
Fig. 2. Shell reconstruction of terrestrial turtle
Carapace (top left): c - costal plates, m - marginal plates, n - neural plates, nu - nuchal
plate, p - pygal plate; plastron (top right): en - entoplastron, ep - epiplastra, hy
-	hyoplastra, hyp - hypoplastra, x - xiphyplastra; lateral view (bottom). (Modified after
Romer, 1950)
Fosilne želve v Sloveniji	79
nevralnih plošč poteka vrsta plošč, ki so zrasle z rebri pod njimi in jih zato
imenujemo kostalne plošče. Karapaks obkroža obroč, sestavljen iz robnih elementov
(marginalije). V osrednjem nizu pred nevralijami lahko leži nuhalna plošča, za
nevralijami pa še nekaj pigalnih plošč.
Trebušni del sestavlja manj kostnih elementov. V sprednjem delu leži medialna
plošča, imenovana entoplastron. Preostali elementi so parni; od spredaj nazaj si
sledijo epiplastra, hioplastra, mesoplastra (pri nekaterih primitivnih oblikah), hipo-
plastra in ksifiplastra.
Karapaks je verjetno nastal z razvojem novih dermalnih plošč. Takšne plošče so
imeli nekateri že izumrli plazilci, razvile pa so se tudi pri nekaterih kuščarjih in
krokodilih. Želve se od njih razlikujejo po tem, da imajo plošče združene v enoten in
trden oklep. Nepremična povezava vretenc z nevralnimi ploščami in reber s kostal-
nimi ploščami deluje kot učinkovita opora oklepu. Večji del plastrona je verjetno
nastal zaradi povečanja in ojačanja »abdominalnih reber«, ki so poznane pri številnih
primitivnih plazilcih (Romer, 1950).
Zaradi razvoja oklepa je hrbtenica močno spremenjena. Rep je kratek in lahko
upogljiv. Vratna vretenca pri modernih oblikah, ki umaknejo glavo v oklep, imajo
zapleteno razporejene sklepe.
Prve prave želve so se pojavile v triasu. Značilni triasni rod Proganochelys
i^Triassochelys) je imel sicer primitivnejšo zgradbo kot kasnejši prestavniki, vendar
je imel že popolnoma razvit oklep. Prednike te skupine moramo iskati daleč nazaj.
V permskih plasteh Južne Afrike so našli rod Eunotosaurus. Za tega, le nekaj
centimetrov dolgega plazilca je značilno, da je imel robove čeljusti in nebo oprem-
ljeno z zobmi (Romer, 1950; Colbert & Morales, 1990). Največjo pozornost
zbuja specializacija v predelu trupa. Osem izredno širokih reber sega daleč v stran,
med seboj pa se skorajda dotikajo. To bi lahko primerjali s stanjem pri želvah, saj pri
njih osem reber podpira kostalne plošče, ki sestavljajo večino karapaksa. Eunotoza-
vrusa sicer ne moremo imeti za neposrednega prednika želv, vendar je bil z njihovimi
predniki nedvomno v tesnem sorodu. Značilno za triasne želve rodu Proganochelys
je, da na robovih čeljusti niso imele zob, medtem ko so bili na ustnem nebu mali zobje
še vedno prisotni. Telo je bilo zaščiteno s težkim oklepom. To pa so že osnovne želvje
značilnosti, ki so se med razvojem še izboljšale.
Med evolucijo so želve razvile zmožnost, da umaknejo glavo, noge in rep pod
oklep, kar še ni bilo možno pri triasnih predstavnikih. Sčasoma so prevladale vrste,
ki so bile popolnoma brez zob in so imele čeljusti pokrite z roževinastim kljunom. Ta
je služil kot močan strižni mehanizem in je še pri današnjih želvah enako učinkovit
tako za prehranjevanje z mesno kot z rastlinsko hrano. Glede na različno življenjsko
okolje so se prilagodile tudi noge; pri kopenskih želvah so kratke, močvirske imajo
razvite prave lopate s plavalno kožico med prsti, medtem ko so noge morskih želv
podaljšane in razširjene tako, da oblikujejo veslaste plavuti.
Pomembne razvojne spremembe pri želvah so se odvijale predvsem v njihovem
vratu. Že v juri lahko razlikujemo dve evolucijski liniji. Čeprav prvotno prepoznava-
nje sloni na zmožnosti delovanja vratu, pa primitivni predstavniki obeh skupin še
niso imeli tipičnih mehanizmov za umaknitev vratu (Gaffney & Meylan, 1988).
Skupini, v kateri uvrščamo tudi recentne želve, predstavljajo vijevratke (Pleurodira)
in kritovratnice (Cryptodira). Za vijevratke je značilno, da zvijejo vrat v vodoravni
smeri v stran takrat, ko glavo umaknejo pod oklep, medtem ko so kritovratnice
sposobne vrat prepogniti z navpičnim gibom v obliki črke S.
Podred Pleurodira predstavljajo neposredne potomke starinskih želv, ki so bile
80	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
v kredi in v začetku terciarja močno razširjene. Danes so omejene le na tople predele
južne poloble. Od recentnih pleurodir oziroma vijevratk so znane pelomeduzne želve
(Pelomedusidae) in kačjevratke (Chelidae).
Kritovratnice so bolj napredna in uspešnejša skupina kot vijevratke. V juri so
prestale nagle spremembe, ki so vodile v razvoj številnih skupin (Carroll, 1988). Od
krede dalje te želve predstavljajo pomembno skupino štirinožcev, saj so se prilagodile
na različne načine življenja na kopnem in v vodi. Izvorne oblike kritovratnic so bile
verjetno močvirske želve, ki so imele precej sploščen in močan oklep (R o m e r, 1950).
Kriptodire oziroma kritovratnice predstavljajo ena že izumrla naddružina Baenoidea
in tri danes še živeče naddružine: Trionychoidea, Chelonioidea in Testudinoidea;
med slednje spadajo tudi bolj znane želv j e družine: zaklepnice (Kinosternidae),
tabaskovke (Dermatemydidae), novogvinejske mehkoščitke (Carettochelyidae), meh-
koščitke (Trionychidae), usnjače (Dermochelyidae), morske želve (Cheloniidae), želve
hlastavke (Chelydridae), močvirske želve ali sklednice (Emydidae) in kopenske želve
ali kornjače (Testudinidae).
Medtem ko so fosilni ostanki želv iz podreda vijevratk (Pleurodira) v Sloveniji
zelo redki, saj je znana le kredna vrsta Sontiochelys cretacea Stäche s Svete gore
(Stäche, 1905), so predstavniki iz podreda kritovratnic (Cryptodira) v terciarnih
plasteh Zasavja kar pogosti. Med slednjimi sta zastopani družini Testudinidae in
Trionychidae.
Testudinidae vključujejo večino vseh kopenskih želv. Zanje je značilen močan in
visoko obokan oklep. Največkrat se prehranjujejo z rastlinsko hrano in imajo stebra-
ste noge. Vključujejo tudi največje predstavnike vseh kopenskih želv, ki danes živijo
na otokih Galapagos v Tihem oceanu in na Sejšelskih ter nekaterih manjših otokih
v Indijskem oceanu. V južnih predelih Evrope živi kar nekaj vrst rodu Testudo,
najbolj znana med njimi je grška kornjača.
Trionychidae (mehkoščitke) so izključni prebivalci sladkih voda. Označuje jih
nizek in ploščat oklep, ki ni pokrit z debelimi roževinastimi ploščami, marveč
z mehko usnjeno kožo. Imajo dolg vrat in majhno glavo z rilčastim gobčkom. Noge so
dobro prilagojene za življenje v vodi. Te želve odlikuje velika gibčnost, ki je po-
membna prilagoditev plenilskemu načinu življenja. Rod Trionyx, ki danes živi
v rekah in jezerih Severne Amerike, Azije in Afrike, je poznan od spodnje krede dalje.
Določevanje vseh fosilnih želv temelji v glavnem na zgradbi in obliki koščenih
skeletnih delov, saj se mehka tkiva in roževinasti deli ponavadi niso fosilizirali.
Najpomembnejše razlike med posameznimi vrstami rodu Trionyx so: zgradba posa-
meznih plošč karapaksa, obris oklepa in skulptura na zunanji površini oklepa. Vrste
se med seboj razen po obliki razlikujejo tudi po velikosti in izbočenosti oklepa. Zelo
pomembna je oblika in razporeditev nevralnih plošč in šiv med nuhalno in prvo
nevralno ploščo. Pri kostalnih pločah moramo upoštevati njihovo velikost kakor tudi
razmerje velikosti med posameznimi ploščami. Zunanja površina karapaksa se med
posameznimi vrstami razlikuje; ornamentaci j o zunanjega roba največkrat tvorijo
vzporedno potekajoče letve, ki se proti notranjosti združujejo v bolj ali manj nepra-
vilno mrežo. Želve rodu Trionyx nimajo razvitih marginalnih plošč. Izpod oklepa
segajo še 2-3 cm dolgi deli reber.
Fosilne želve v Sloveniji	81
Popis terciarnih fosilnih želv iz Trbovelj
Večino fosilnih želv so našli že v prejšnjem stoletju, kar lahko razberemo iz
številnih literaturnih podatkov. Zanimivo je, da so bile, vse razen krednega primerka
s Svete gore pri Gorici (Stäche, 1905), najdene v terciarnih plasteh pri Trbovljah.
O najdbah fosilnih želv so bile ponavadi priobčene le kratke vesti, medtem ko so bile
le redke deležne večje pozornosti.
Zaradi preglednosti podajava popis posameznih najdb fosilnih želv iz terciarnih
plasti pri Trbovljah v zgoščeni obliki. Poleg določitve fosila obsega popis še prvotno
lito- in kronostratigrafsko uvrstitev primerka, zbirko, v kateri je primerek, njegovo
inventarno številko, morebitne navedbe v strokovni literaturi in vse druge spremlja-
joče podatke. Ob koncu podajava še kratek opis samega primerka.
Trionyx stadleri Teppner (tab. 1, si. 1.) - Trbovlje, sladkovodne plasti, katij
(Hoernes, 1882; Teppner, 1913, si. 1; Ramovš, 1974, si. 417). Hrani Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 11831 (op.: štiri primerke želv z zapored-
nimi inventarnimi številkami od 11831 do 11834 je Joanneum dobil z zamenjavo
s Koroškim deželnim muzejem iz Celovca dne 6. 5. 1932). Zelo dobro ohranjen
primerek z ovalnim, v nevralnem delu rahlo stisnjenim karapaksom. Večina plošč
karapaksa je v celoti ohranjena. V razpravi Hoernes (1882) omenja tri primerke
želv rodu Trionyx. Za primerek z lepo vidno razporeditvijo in ornamentad j o ne-
vralnih in kostalnih plošč meni, da verjetno pripada novi vrsti. Kasneje je Teppner
(1914) ta primerek opisal kot novo vrsto T. stadleri.
Trionyx sp. (tab. 1, si. 2) - Trbovlje, akvitanijske sladkovodne plasti. Hrani
Štajerski deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 11832. Nepopolno ohranjen
oklep. Na hrbtni strani je v celoti ohranjen niz sedmih nevralnih plošč in šest
fragmentov kostalnih plošč.
Trionyx sp. (tab. 1, si. 3) - Trbovlje, sladkovodne plasti, katij. Hrani Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 11833. Primerek predstavlja odtis večjega
dela karapaksa. Odtis je daljši kot širši. Nekaj nepopolno ohranjenih plošč je
prisotnih na zadnjem delu primerka.
Trionyx sp. (tab. 2, si. 1) - Trbovlje, sladkovodne plasti, katij. Hrani Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 11834. Na laporni plošči je odtisnjen večji
del karapaksa, ki ga v manjši meri pokrivajo zdrobljene in nepopolno ohranjene
kostalne plošče.
Trionyx sp. (tab. 2, si. 2) - Trbovlje. Hrani Štajerski deželni muzej Joanneum
v Gradcu, inv. št. 5907. Primerek je daroval prof. dr. J. Kahn. Na kosu laporja je viden
karapaks; eno stran predstavlja le odtis, medtem ko so na drugi strani ohranjene
kostalne plošče. Nevralne plošče niso prisotne.
Trionyx sp. (tab. 2, si. 3) - Trbovlje, soteške plasti. Hrani Štajerski deželni muzej
Joanneum v Gradcu, inv. št. 64 138. Primerek je poklonil A. Kompoš leta 1881. Fosil
je ohranjen na kosu premoga. Na odtisu večjega dela karapaksa so ponekod ohra-
njene posamezne plošče. Primerek se odlikuje po izjemni velikosti, v dolžino meri
46 cm.
Trionyx sp. (tab. 3, si. 1) - Trbovlje. Hrani Štajerski deželni muzej Joanneum
v Gradcu, inv. št. 9191. Primerek je poklonil rudarski svetnik E. Riedl (op.: prvi
kustos muzeja v Celju). Slabo ohranjeni karapaks je brez sprednjega in zadnjega
dela, z nepopolnima nizoma kostalnih plošč, zato lahko le ugibamo kakšen je bil obris
celotnega oklepa. Primerek je v predelu nevralnih plošč močno poškodovan. Ohra-
njeni sta le dve nevralni plošči.
82	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Trionyx sp. (tab. 3, si. 2) - Trbovlje, sladkovodne plasti, katij. Hrani Koroški
deželni muzej v Celovcu, ni inventarizirano. Odlično ohranjeni primerek z ovalnim
karapaksom, ki je v nevralnem delu nekoliko stisnjen. Razporeditev in skulptura
plošč je razločno vidna. Hoernes (1882) opisuje tri primerke Trionyx sp., izmed
katerih je Teppner (1914) kasneje opisal novo vrsto T. stadleri (sedaj shranjena
v Joanneumu).
Primerka T. stadleri in Trionyx sp. iz celovškega muzeja si ustrezata tako po
dimenzijah kakor po zgradbi hrbtnega dela ščita. Očitno je bilo v celovškem muzeju
shranjenih več primerkov rodu Trionyx, nekatere so v muzeju verjetno pridobili po
Hoernesovi (1882) objavi, nekatere pa so zamenjali z zbirko v Joanneumu (glej
njihove inv. št. 11831 do 11834).
Trionyx sp. (tab. 3, si. 3) - sladkovodni del soteških plasti, zgornji oligocen
(Jurkovšek & Kolar-Jurkovšek, 1993, tab. 4., si. 2). Hrani Pokrajinski muzej
Celje, ni inventarizirano. Primerek je dobro ohranjen. Na zgornji površini so ohra-
njene nekatere plošče. Na zunanjem delu kostalnih plošč je vidna vzdolžna, v sred-
njem delu pa mrežasta struktura. V Vodniku po muzejski zbirki v Celju iz 1. 1889 piše,
da muzej hrani primerek želve vrste Trionyx styriacus Peters, vendar ni gotovo, ali
gre za ta primerek, saj je inventarna knjiga zgubljena.
Trionyx sp. (tab. 4, si. 1) - Trbovlje, oligocen. Hrani Muzejska zbirka Laško, ni
inventarizirano. Na kosu velikosti 39x25 cm je odtisnjena notranjost karapaksa.
Ohranila sta se le fragmenta dveh kostalnih plošč. Odtisi šivov med kostalnimi in
nevralnimi ploščami so jasno vidni.
Trionyx sp. - Trbovlje, oligocen. Hrani Muzejska zbirka Laško, ni inventarizi-
rano. Primerek predstavlja le notranji odtis karapaksa. Na zelo majhni površini edine
ohranjene nevralne plošče je vidna ornamentacija.
Testudo riedli Hoernes (tab. 4, si. 2a, b) - Trbovlje, oligocen (Hoernes, 1892;
Ramovš, 1974; Jurkovšek & Kolar-Jurkovšek, 1993, si. 3). Hrani Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št. 5908. Od te kopenske želve je ohranjeno le
kameno jedro oklepa. Zaradi poškodbe dorzalnega dela obris nevralnih plošč in stik
s kostalnimi ploščami žal ni viden. Za vrsto T. riedli je Hoernes (1892) zapisal, da
poseduje mešanico lastnosti med rodovoma Emys in Testudo. Primerjal jo je z mi-
ocensko vrsto Testudo praeceps Haberlandt. Ker ima T. riedli le še v majhni meri
izmenično klinasto izoblikovane kostalne plošče kot tudi izredno razvita krila na hio-
in hipoplastri, ki pri recentnih ne nastopajo, lahko sklepamo, da je filogenetsko
starejša od vrste T. praeceps. Po navedbi Hoernesa (1892) naj bi bil holotip vrste T.
riedli shranjen v Pokrajinskem muzeju Celje. Ker doslej nismo vedeli, kje je, oziroma
ali je morda celo zgubljen, je ponovno odkritje tega dragocenega primerka pomem-
ben podatek za slovensko paleontologijo, še posebno zato, ker prvi opis ni bil
slikovno dokumentiran.
Sklep
Na koncu najinega prispevka bi se želela še enkrat povrniti k obračunu, ki sledi
vsakemu dobro ali slabo opravljenemu delu. Če se ozremo nazaj v 19. stoletje,
v obdobje rajnke Avstro-Ogrske monarhije, lahko ugotovimo, da je bilo vsaj za
področje makropaleontologije delo odlično opravljeno. Skrbno iskanje in preparira-
nje fosilov, najdenih pri jamskem ali površinskem odkopavanju premoga, njihova
znanstvena preiskava in varno ter strokovno hranjenje je bilo tedaj vsakdanje
Fosilne želve v Sloveniji	83
opravilo, pri katerem sta sodelovala tudi rudarski svetnik E. Riedl, prvi kustos
celjskega muzeja, in rudar A. Kompoš iz Trbovelj. Osveščanju rudarjev, da so fosili
nekaj redkega, za znanost dragocenega in nenazadnje njihovemu nagrajevanju ob
pomembnejših najdbah, se imamo zahvaliti, da so bili v prvi polovici 20. stoletja tja
do prvih let po II. svetovni vojni še posamezniki, ki so v fosilih - če ne drugega - videli
pomemben del naše naravne dediščine. Od tedaj naprej pa tisti, ki so bili najdbam
fosilov najbližje - to pa so geologi rudniških geoloških služb, niso naredili nič ali
skoraj nič. Izgovarjanje na hitre moderne odkopne metode, hlastanje za čimvečjo
proizvodnjo premoga, ki naj bi se ne zamujala z iskanjem fosilov, ne zaleže kaj dosti.
S podobnimi problemi se je ubadal že rudar A. Kompoš konec prejšnjega stoletja. Gre
preprosto za nezanimanje in nezainteresiranost, verjetno pa tudi za geološko nezna-
nje odgovornih geoloških služb, ki o fosilih niso vedele nič, kaj šele to, da jim lahko
poleg podatkov o okolju, klimi in starosti plasti olajšajo tudi pot do premoga.
Pustimo jih pri miru in povejmo le še to, da so nam za vedno odtujili del naravne
dediščine, ki je namesto v muzejskih zbirkah končala na revirskih jaloviščih.
Že Peters (1855, 1859), ki je preučeval fosilne želve, je menil, da zaenkrat še
nimajo večjega pomena, vsekakor pa zaslužijo pozornost stratigrafov, saj so zelo
pogostne v južnoevropskih eocenskih in spodnjemiocenskih plasteh. Večje število
primerkov rodov Trionyx, Chelydra in Emys ter njihova primerjava na širšem
prostoru naj bi v prihodnosti omogočila študij terciarnega morja in njegovo povezavo
s sladkovodnimi sistemi.
Avtorja tega sestavka Petersovemu razmišljanju pravzaprav nimava kaj dodati,
saj se število najdb fosilnih želv v Zasavju v tem stoletju ni bistveno spremenilo. Zato
ne moremo pričakovati tudi pri poznavanju kopenskih želv (npr. rodu Testudo)
kakšnih revolucionarnih dopolnitev njihove evolucijske linije.
Tokrat je bil najin namen pregledati le to, kje in kako so shranjene »zasavske«
fosilne želve in jih s tem prispevkom predstaviti Slovencem.
V bodoče bomo morali, seveda če bomo želeli ohraniti svojo državno identiteto,
razmišljati tudi o nakupu nekaterih pomembnih fosilov iz Slovenije, bodisi doma ali
v tujini, ne glede na to, če bo cena nekoliko višja. Opozoriti je potrebno na nedavni
nakup čeljustnice sesalca iz Motnika, ki jo je od vnuka zadnjega lastnika motniškega
premogovnika odkupil Bavarski deželni muzej (Reissig, 1990). Preiskani fosil, ki je
bil kupljen kot »Antracotherium dalmatinum H. v. Meyer«, je H e i s s i g (1990) opisal
kot novo vrsto Anthracohyus slavonicus, češ da je Slavonija staro ime za Slovenijo.
Ob tem si lahko vsi skupaj le želimo, da bi takšne odkupe v bodoče opravila naša
država, s čimer pa bi se izognili tudi nedopustnemu popačenju imena Slovenije v tuji
literaturi.
Zahvala
Ob koncu razprave o slovenskih fosilnih želvah in razmišljanja o usodi zasavskih
terciarnih fosilov, bi se avtorja želela zahvaliti kustosoma dr. I. Fritzu iz Štajerskega
deželnega muzeja Joanneum v Gradcu in dr. F. Uciku iz Koroškega deželnega muzeja
v Celovcu, ki sta nama omogočila ogled in študij fosilnih želv iz njihovih zbirk.
Zahvaljujeva se tudi kolektivu Pokrajinskega muzeja v Celju in g. J. in T. Majcnu, ki
sta omogočila dostop in pregled fosilnega inventarja iz Muzejske zbirke Laško.
Najina posebna zahvala velja dr. B. Kryštufeku, ki je rokopis prispevka pregledal in
nama posredoval nekatere pomembne podatke o tej zanimivi plazilski skupini.
84	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Raziskava fosilnih želv je temeljila na najinem dolgoletnem zbiranju in preučeva-
nju terciarnih fosilov v Zasavju z namenom ugotoviti, kje je danes in kaj se je
v preteklosti godilo z našo naravno dediščino iz revirjev. Razpravo sva pripravila
v okviru raziskovalne naloge Fosilne makrofavne Slovenije na Inštitutu za geologijo,
geotehniko in geofiziko, ki jo financira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Fossil turtles in Slovenia
Introduction
In recent years we have witnessed an accelerated closing down of mines in
Slovenia. After Idrija and Mežica the turn in coming years is on the Zasavje collieries.
Owing to low quality of coal and costly excavating methods also the open pit mining
will be probably stopped for good. It is a good habit after the work done to adjust
accounts, to examine the mining back to the pioneer times and to evaluate along with
documenting the purely technical aspects also all good and bad sides of this long
impact on Nature.
Our wish is to present in this paper, and possibly in a few others to come, above all
a survey of several important groups of fossils which were found by miners, geolog-
ists and naturalists of various profiles in more than a century of underground and
open pit mining in the region of the Zasavje collieries. We were especially interested
in what collections the fossils are housed, in the state of their preservation, and in
their importance for the geological science and for Slovenian natural heritage.
In spring months of 1993, during our examination of the paleontological collec-
tion in depository of the Provincial museum in Celje (Jurkovšek & Kolar-Jur-
kovšek, 1993), we came across a shell of freshwater turtle of genus Trionyx that
was found most probably in hanging wall beds of the coal seam at Trbovlje. In the
Guidebook of museum collections of the Celje provincial museum from 1889 among
the Tertiary fossils also a specimen of turtle Trionyx styriacus Peters was mentioned.
It was not possible to establish the identity of the specimen we found, since only the
generic attribution could be performed on the specimen from the Celje museum
owing to its state of presevation. When Hoernes (1881) studied the Tertiary turtles
he mentioned many species of genus Trionyx found in the Austro-Hungarian monar-
chy until then, and listed various collections in which these specimens were depo-
sited. Among them he also referred to private collection of the mining councillor E.
Riedl in Celje. Three specimens of turtles from marl beds at Trbovlje should be
housed in the Klagenfurt museum (Hoernes, 1882). Later Hoernes (1892)
described also a new species of tortoise; he named it Testudo riedli, obviously due to
fertile cooperation with E. Riedl. The internal mould of its shell was found in
Oligocene beds at Trbovlje, and deposited according to that author in the Celje
provincial museum. Later, during our study of Tertiary fossil turtles deposited at the
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, we discovered in its depository the
mentioned "Celje" holotype, as well as seven specimens of genus Trionyx from
Trbovlje. We presume that most of fossil turtles were sent to R. Hoernes for
Fossil turtles in Slovenia	85
examination and determination by E. Riedl, while one was donated to museum by the
miner A. Kompoš from Trbovlje, as written on the accompanying label of the fossil.
Only after the visit to museums outside Zasavje (Celje, Graz, Klagenfurt), and
after locating the priceless specimens under their care, carefully maintained
depositories, we turned to the Zasavje collections. The collections in the Zagorje and
Trbovlje mine survey offices were founded decades ago, and they are next to a few
really rare exceptions of fossils hardly worth mentioning. Of the former collection in
the survey office of the Laško colliery not a trace was left. A pleasant surprise,
however, awaited us in the Museum collection in Laško where along with several
bags of choatically mixed fossils, mainly without data, also two fossil turtles of genus
Trionyx occur for which the author of the collection wrote they were found at
Trbovlje.
The authors consider that individual specimens are probably also kept in other
private collections, especially in neighbouring Austria, and almost certainly they
could be found in museum collections of Vienna and Leoben, e.g. Trionyx petersi
trifailensis Teppner from Trbovlje in collection of the Geological institute of the
Mining university in Leoben (Teppner, 1914), along with numerous other fossils
from Zasavje.
When speaking of fossil turtles in Slovenia Sontiochelys cretacea Stäche should
also be mentioned, which has been found in platy Cretaceous limestone of Sveta gora
near Gorica (Stäche, 1905) (Fig. 1).
Nowdays there still lives the European pond turtle Emys orbicularis Linné in
some places in Slovenia though it occurs much less frequently than in the past.
The Carniolian polyhistor J.W. Valvasor already wrote that in his time - in the second
part of the seventeenth century - there lived many European pond turtles in
Ljubljana Moor (Valvasor, 1689). Because of draining and amelioration of the
moor their living space shrinked, so that only a small number of these swamp turtles
survived to the beginning of the twentieth century. Perhaps Saj o vie (1950) was
right when he wrote in 1919 that the future generations of Slovenian naturalists may
write: "The European pond turtle also lived in Ljubljana Moor". The finding of the
subfossil turtle shell excavated at Stepanja vas should also be mentioned (S a j o v i c,
1950); it is kept in the Slovene Museum of Natural History in Ljubljana.
List of Tertiary fossil turtles from Trbovlje
Most of fossil turtles were found already in the last century, as witnessed by
numerous references. It is interesting to note that all of them, with the exception of
the Cretaceous specimen from Sveta gora near Gorica (Stäche, 1905), were found in
Tertiary beds at Trbovlje. The findings of fossil turtles were usually reported in short
published notices, only to very few of them more attention was accorded.
For better transparency the listing of individual finds of turtles from Tertiary
beds at Trbovlje is presented here in condensed form. Along with determination of
the fossil the register contains also the original litho- and chronostratigraphic
attribution of the specimen, collection in which it is preserved, its inventory number,
eventual references in professional literature and all other accompanying data. At
the end, there is also a short description of the specimen.
Trionyx stadleri Teppner (PI. 1, fig. 1) - Trbovlje, freshwater beds, Chattian
(Hoernes, 1882; Teppner, 1913, Fig. 1; Ramovš, 1974, Fig. 417). Deposited in
86	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, Inv. no. 11831 (Obs.: four turtle
specimens with successive inventory numbers 11831 to 11834 were obtained by
Joanneum through exchange with Carinthian provincial museum in Klagenfurt on
6th May 1932). Very well preserved specimen with oval carapace, in neural part
slightly compressed. Most of carapace plates are completely preserved. In his treatise
Hoernes (1882) mentions three turtle specimens belonging to the genera Trionyx.
He considers the specimen with well observable distribution and ornamentation of
neural and costal plates to belong probably to a new species. Later Teppner (1914)
described this specimen as a new species T. stadleri.
Trionyx sp. (PI. 1, fig. 2) - Trbovlje, Aquitanian freshwater beds. Deposited in the
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 11832. Partly preserved shell.
On dorsal side entirely preserved succession of seven neural plates and six fragments
of costal plates.
Trionyx sp. (PI. 1, fig. 3) - Trbovlje, Chattian, freshwater beds. Deposited in the
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 11833. Specimen is impres-
sion of a larger part of carapace. Length is superior to width. Several incomplete
plates occur on posterior part of the specimen.
Trionyx sp. (PI. 2, fig. 1) - Trbovlje, freshwater beds, Chattian. Deposited in the
Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 11834. On marl slab impres-
sion of the larger part of carapace, covered to a lesser extent by broken and
imperfectly preserved costal plates.
Trionyx sp. (PI. 2, fig. 2) - Trbovlje. Deposited in the Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, inv. no. 5907. Specimen donated by Prof. Dr. J. Kahn. On a piece
of marl slab the carapace is visible; one side is represented by imprint, and on the
other side the costal plates are preserved. Neural plates absent.
Trionyx sp. (PI. 2, fig. 3) - Trbovlje, Socka beds. Deposited in the Styrian
provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 64138. Specimen was donated by A.
Kompoš in 1881. Fossil sticks to a chunk of coal. On impression of the larger part of
carapace in places individual plates are visible. Specimen is distinguished by its
extraordinary size, length 46 cm.
Trionyx sp. (PI. 3, fig. 1) - Trbovlje. Deposited in the Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, inv. no. 9191. Specimen legated by mining councillor E. Riedl
(Obs.: the first curator of museum in Celje). Poorly preserved carapace has no
anterior and posterior part, with imperfect series of costal plates, therefore the
outline of the entire carapace can be only guessed. Specimen is badly damaged in the
area of neural plates. Preserved are only two neural plates.
Trionyx sp. (tab. 3, si. 2) - Trbovlje, Chattian, freshwater beds. Deposited in the
Carinthian provincial museum in Klagenfurt, not inventoried. Excellent preservation
state, oval carapace in neural part slightly compressed. Arrangement and ornamen-
tation of plates is well visible. Hoernes (1882) described three specimens of Trionyx
sp., among which Teppner (1914) described the new species T. stadleri (now
deposited in Joanneum).
Trionyx sp. (tab. 3, si. 3) - freshwater part of Socka beds. Upper Oligocene
(Jurkovšek & Kolar-Jurkovšek, 1993, Pl. 4, Fig. 2). Deposited in the Provin-
cial museum Celje, not inventoried. Specimen is well preserved. On upper surface are
preserved a few plates. On the exterior part of costal plates the longitudinal structure
is visible, and in the central part reticular structure. In Guidebook of the museal
collection in Celje from 1889 we read that the museum keeps the turtle specimen
Fossil turtles in Slovenia	87
Trionyx styriacus Peters. However, it is not certain whether this specimen is referred
to, since the inventory book has been lost.
Trionyx sp. (PI. 4, fig. 1) - Trbovlje, Oligocene. Deposited by the Museum
collection Laško, not inventoried. On a slab of 39 x 25 cm the interior of carapace
surface is impressed. Preserved are only fragments of two costal plates. Impressions
of sutures between costal and neural plates are clearly visible.
Trionyx sp. - Trbovlje, Oligocene. Deposited by the Museum collection Laško, not
inventoried. Specimen represents only the impression. On very small surface of the
only preserved neural plate ornamentation is visible.
Testudo riedli Hoernes (PI. 4, fig. 2a, b) - Trbovlje, Oligocene (Hoernes, 1892;
Ramovš, 1974; Jurkovšek & Kol ar-Jurkovšek, 1993, Fig. 3). Deposited in
the Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no. 5908. The mould of shell is
preserved. Owing to damaged dorsal part of mould the outline of neural plates and
contact with costal plates unfortunately are not visible. According to Hoernes
(1892) T. riedli possesses a mixture of properties of genera Emys and Testudo. He
compared it with Miocene species Testudo praeceps Haberlandt. Since T. riedli
displays only to a minor degree the wedge-like formed costal plates, as well as
extraordinarily developed wings on hyoplastra and hypoplastra which do not occur
in recent forms, it results that the form is phyllogenetically older than species T.
praeceps. According to Hoernes (1892) the holotype of species T. riedli is kept in the
Provincial museum Celje. Since previously its actual repository was not known, the
rediscovery of this precious specimen has become an important piece of information
for the Slovenian paleontology, even more pictorially documented since the first
description was not illustrated.
Conclusion
When looking back to the 19th century, to times of the Austro-Hungarian
monarchy, it may be stated that at least as what macropaleontology is concerned, the
practices were excellent. Careful search and preparation of fossils which were found
at underground or open pit mining of coal, their scientific examination and safe and
professional conservation were in those times ordinary practice in which took part
aso the mining coucillor E. Riedl, the first curator of the Celje museum, and the miner
A. Kompoš from Trbovlje. Thanks to the enlightment of the miners who believed that
fossils were something rare and valuable for science, and last not least, thanks to
rewards paid to them for important finds, there still were in the first part of 20th
century until the first years after the World War 2 individuals who considered the
fossils an important part of our natural heritage. From those times on, however, those
who are the closest to fossils, the geologists of geological services of the collieries, did
do nothing, or almost nothing in this sense. Excuses in the name of fast, modern
methods of mining, striving for higher coal production which could suffer because of
fossil hunting, are indeed just excuses. No doubt similar problems had also the miner
A. Kampoš in the last century.
Already Peters (1855, 1859) who studied fossil turtles considered that they had
no special importance at that time, but nevertheless they deserved attention of
stratigraphers owing to their frequency in southern European Eocene and Lower
Miocene beds. A larger number of specimens of genera Trionyx, Chelydra and Emys
88	Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
and their comparisons on the wider region should permit in future detailec studies of
the Tertiary sea and of its connection with the freshwater systems.
The authors of this paper actually do not have to add anything to Peters'
reasoning, since the number of finds of fossil turtles in Zasavje during the present
century did not change essentially. Therefore also in understanding of terrestrial
turtles (e. g. genus Testudo) hardly any revolutionary additions to their evolutionary
line could be expected.
Our intention was to establish the present locations of the Zasavje fossil turtles
and to present them with this contribution to the readers.
In the future, however, in order to strenghten our national identity, we will have
to think also about purchasing some important fossils from Slovenia, at home and
also abroad, regardless of their possibly higher price. Let us not forget about the
recent purchase of the mammal jawbone from Motnik which was bought from the
grandson of the last owner of the Motnik colliery by the Bavarian provincial museum
(Reissig, 1990). The studied fossil which was purchased as Antracotherium
dalmatinum H. v. Meyer", was described by Heissig (1990) as new species
Anthracohyus slavonicus, on the ground that Slavonia were the ancient name for
Slovenia. At this occasion it could be hoped by the geological community that such
purchases in the future will be made by our government, which would prevent among
others also inadmissible disfigurements of the name Slovenia in foreign literature.
Acknowledgements
We would like to thank the curators Dr. I. Fritz from the Styrian provincial
museum Joanneum in Graz and Dr. F. Ucik from the Carinthian provincial museum
in Klagenfurt for allowing us the inspection and study of fossil turtles from their
collections. We also thank the staff of the Provincial museum in Celje and Mr. J. and
T. Majcen who permitted the access and survey of fossil inventory of the Museum
collection Laško. We are also indebted to Dr. B. Kryštufek for critical reading of the
manuscript; his comments and suggestions are gratefully acknowledged.
The investigation of fossil turtles is based on our long collecting and study of
Tertiary fossils in Zasavje with the aim to establish what happened to our natural
heritage from the mining areas. The treatise was written in the frame of the research
project, financed by the Ministry for science and technology. Fossil macrofauna of
Slovenia at the Institute for Geology, Geotechnics and Geophysics.
Fosilne želve v Sloveniji	89
""	Literatura
Carroll, R. L. 1988: Vertebrate Paleontology and Evolution.-W.H. Freeman and Com-
pany, xiv + 698 pp., New York.
Colbert, E. H. & Morales, M. 1990: Evolution of the Vertebrates.-Fourth Edition. John
Wiley and Sons, Ine, XVII + 470 pp.. New York, Chichester, Brisbane, Toronto, Singapore.
Gaffney, E. S. &. Meylan, P. A. 1988: APhylogeny of Turtles.-InBenton, M. J. (ed.):
The Phylogeny and Classification of the Tetrapods, Volume 1: Amphibians, Reptiles, Birds.
Systematics Association Special Volume No. 35. A., 157-219, Clarendon Press, Oxford.
Heissig, K. 1990: Ein Oberkiefer von Anthracohyus (Mammalia, ? Artiodactyla) aus dem
Eozän Jugoslawiens.-Mitt. Bayer. Staatsslg, Paläont. hist. Geol. 30, 57-64, München.
Hoernes, R. 1881: Zur Kenntniss der mittelmiocänen Trionyx- Formen Steiermarks.-Jb.
k. k. geol. R. A. 31/4, 479-482, Wien.
Hoernes, R. 1882: Trionyx-Reste des Klagenfurter Museums von Trifail in Südsteier-
mark.-Verh. k. k. geol. R. A. 3, 39-40, Wien.
Hoernes, R. 1892: Neue Schildkrötenreste aus steierischen Tertiärablagerungen (I. Tri-
onyx Hilbert nov. form, aus dem Untermiocän von Wies. IL Testudo Riedli nov. form, aus dem
Oligocän von Trifail.-Verh. k. k. geol. R. A. 9, 242-246, Wien.
Jurkovšek, B. & Kolar-Jurkovšek, T. 1993: Okamnine v Pokrajinskem muzeju
Celje. - Celjski zbornik, 123-141, Celje.
Peters, K. 1855: Schildkrötenreste aus den österreichischen Tertiär-Ablagerungen.
-Denkschrift, k.k. Akad. Wiss. 9, 1-22, Wien.
Peters, K. 1859: Beiträge zur Kenntniss der Schildkrötenreste aus den österreichischen
Tertiärablagerungen.-Beiträge zur Palaeontographie von Oesterreich. I. Band., IL Heft, 59-64,
4 Taf., Wien-Olmüz.
Ramovš, A. 1974: Paleontologi j a.-Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo. Univerza
v Ljubljani. XIII + 304 pp., Ljubljana.
Romer, A. S. 1950: Vertebrate Paleonotology.-Fourth Edition. University of Chicago
Press, ix + 687 pp., Chicago, Illinois.
Sajovic, G. 1950: Zgodba sklednice.-Proteus XII/8, (1949/50), 249-258, Ljubljana.
Stäche, G. 1905: Sontiochelys, ein neuer Typus von Lurchschildkröten (Pleurodira) aus
der Fischschieferzone der unteren Karstkreide des Monte Santo bei Görz.-Verh. k.k. geol. R.-A.
13, 285-292, Wien.
Teppner, W. 1913: Südsteierische Trionyx-B.este in Kärntner Landesmuseum in Klagen-
furt.-Verh. k. k. geol. R. A. 13, 322-332, Wien.
Teppner, W. 1914: Zur phylogenitischen Entwicklung der »protringuiden Trionyciden«
des Tertiärs und Trionyx Petersi R. Hoernes var. trifailensis nov. var. aus dem Miocän von
Trifail in Steiermark.-Centralblatt für Miner. Geol. u. Paläont. 20, 628-638, Stuttgart.
Valvasor, J. W. 1698: Die Ehre des Hertzogthums Crain. L Theil (Faksimilirana izdaja:
Reisp, B. 1970: redakcija faksimila in spremna beseda), 696 pp. Ljubljana - München.
- 1889: Führer durch die Sammlungen des Localmuseums der Stadt Cilli. Im Selbstverlage
des Museal-Vereins, 29 pp, Cilli.
90
Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Tablai-Platel
1 Trionyx stadleri Teppner
Dolžina primerka je 31cm. Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu,
inv. št. 11831
Length of specimen 31 cm. Styrian
provincial museum Joanneum in
Graz, inv. no. 11831
2 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 30,5 cm. Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv.
št. 11832
Length of specimen 30.5 cm. Styrian pro-
vincial museum Joanneum in Graz, inv.
no. 11832
3 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 34 cm. Šta-
jerski deželni muzej Joanneum
v Gradcu, inv. št. 11833
Length of specimen 34 cm. Sty-
rian provincial museum Joan-
neum in Graz, inv. no. 11833
Fosilne želve v Sloveniji
91
Tabla 2-Plate 2
1 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 28,5 cm. Štajerski
deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv.
št. 11834
Length of specimen 28.5 cm. Styrian pro-
vincial museum Joanneum in Graz, inv.
no. 11834
2 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 19 cm. Štajerski deželni muzej
Joanneum v Gradcu, inv. št. 5907
Length of specimen 19 cm. Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, inv. no. 5907
3 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 46 cm. Štajerski deželni muzej Joanneum v Gradcu, inv. št.
64138
Length of specimen 46 cm. Styrian provincial museum Joanneum in Graz, inv. no.
64138
92
Bogdan Jurkovšek & Tea Kolar-Jurkovšek
Tabla 3 - Plate 3
1 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 21 cm. Štajerski deželni muzej
Joanneum v Gradcu, inv. št. 9191
Length of specimen 21 cm. Styrian provincial museum
Joanneum in Graz, inv. no. 9191
2 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 31cm. Koroški
deželni muzej v Celovcu, ni inventa-
rizirano
Length of specimen 31cm. Carint-
hian provincial museum in Klagen-
furt, not inventoried
3 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 34 cm. Po-
krajinski muzej Celje, ni inventa-
rizirano
Length of specimen 34 cm. Pro-
vincial museum Celje, not inven-
toried
Fosilne želve v Sloveniji
93
Tabla 4-Plate 4
1 Trionyx sp.
Dolžina primerka je 26 cm.
Muzejska zbirka Laško, ni in-
ventarizirano
Length of specimen 26 cm.
Museum collection Laško, not
inventoried
2 a, b Testudo riedli Hoemes
Dolžina primerka je 20 cm. a -
lateralno, b - dorzalno. Štajer-
ski deželni muzej Joanneum
v Gradcu, inv. št. 5908
Length of specimen 20 cm.
a - lateral view, b - dorsal
view. Styrian provincial mu-
seum Joanneum in Graz, inv.
no. 5907