Peter Pauk
Ni ga med nami, ki smo poznali Petra, da ga ni itnel rad, rad zaradi njegovega tovarištva, pozornosti in šegavosti. Sejalje svojo dobro voljo na njemu iasten - včasih že kar obešenjaški način med nas. Kot da bi vedel, da to ne bo dolgo.
Verjel je v življenje kot malokdo. S silno voljo se je vpregel v vsako deh, v vsako stvar od učenja in študija na pravni fakulteti, opravljanja odgovomih dolžno-sti na Republiškem sekretariatu za notra-nje zadeve in Mestnem komiteju Zveze komunistov Shvenije v Ljubljani, politič-nega in aktivističnega de/a v krajevni skupnosti in naši občini, do športa, glasbe in drugih konjičkov, ki so mu ob delu pomenili veliko sprostitev. S to svojo voljo. in vero v življenje je zmogel tudi smrt in živel dlje, kot smo mogli verjeti ob njegovi neozdravljivi bolezni. Utniial je dolgo in boleče, umrl tiho, v tišini prebujajočega, novega dne.
S Petrovo smrtjo smo izgubili vsi - nje-govi najbližji dobrega in pozomega sina, moža, brata, mi njegovi prijatelji sodruga v dobrem in zlu, a največ je izgubila naša parti/a /n samoupravna socialistična skup-nost. Peter in n/emu podobni postajajo, novi junaki socialistične revoludje, pri-pravljeni žrtvovati vse svoje sile /n sposob-nosti za najplemenitejše ideaie naše sa-moupravne skupnosti.
Prijatelj, težkoje shvo, težko gre misel, oko je vlažno..."
VASJA BUTINA