M etelko T sloveuskem slovstvu. 24. Kar raste, pravijo, šuma nc dela. — Tisti Prostoslav Milko, ki je v Illyr. Bl. stan slovenskega slovstva od 1. 1833 do 1840 popeval tako čmerno, je pa književno napredovanje slovensko od 1. 1830 do 1839 v III. tečaju časnika ,,Carniolia" 1. 1840-41 popisal žc dokaj prijetno, in še prijetniše v ,,Jordans Jahrbiicher f. sla\v. Lit., Kuust und Wissenschaft 1843. Leipzig. S. 223 — 225". Lc-tu pripoveduje o slovenskem pesništvu, o Čopu in Čbelici, o Prešemu in njegovera ,,Kerst per Saviei", o Dolinarjevih in Potočnikovih lepib pesmicah dubovskih. Sicer pa vlada tihota; nekako kasni so slov. književniki, pravi, ter se umikajo, in skoraj bi kdo mertvašnico zapel našemu slovstvu, češ, da je slovenski jezik že spet ob lepo ime, ktero si je bil komaj pridobil pred vnanjiin svetorn. Res so opovire, nekaj v pisateljib samih, nekaj v drugotnih zadevah. Ona kasnoba ali počasnost izvira menda od tod, ker so naši pisatelji le preskroinni, in svoje književne izdclke saiiii ostro presojajo ter čakajo le vgodnega časa, da se očitno pokažejo svetu slovenskemu. Imenoval bi labko nektere, ko bi ne bal se jib žaliti, ki se pripravljajo na to p. Kastelic, Žemlja, Koseski, Krciupelj, Klančnik itd. Vidite toraj, da napredovanje v narodnem jeziku raed nami ni tako slabo, kakor bi se človeku dozdevalo na pervi pogled, in da priti mora doba, v kteri se nebo zvedrilo bode nad Slovenci. Razun tega gojimo lcpo upanje, da v kratkem dobinio časnik, v kterem se bodo skazovale mlade slovenske glavice. K sklepu tega svojega spisa naj vašo pozoraost obcrnem na sadičnik bodočib Slovencev književnikov (die Pflanzschule der kiinftigen Slovvenen - Literatoren). Jaz mcnim prihodnje duhovnike po škofovskih semeiiiščih v Ljubljani, Gr&dcu, Celovcu in Gorici, kteri so vsi vneti jcli učiti in vaditi se jczika slovanskega. Vzlasti med mladimi bogoslovci v Ljubljani se že nekaj let pod vodstvom profesorja Metelkota opazuje velika vneina " za slovanske reči. Preteklo šolsko leto so se bogoslovci združili med seboj ter naroeili si več slovanskih časnikov, in slednjemu družniku je bil nalog, dq dobrega navaditi sc slovenščinc in učiti se razun te tudi kterega drugega jezika slovanskega. To jih ne stane težko, ker obe knjižnici — semeniška in licejska — imate dokaj knjig slovanskih v vsaktcrcra narečji, in tudi g. Kastclic rad posojuje bukve iz svoje po Čopu pridobljene krasne knjigarne, ki štcje blizo 3000 zvezkov v vseh jezikih evropskih. * Bog naj venča njih vseh prizadcvanje s svojim blagoslovorn ter po njih daje narodu pravih učenikov! In ta Prostoslav Milko, ki je tako milo popeval slovenske domovine lepe senožeti in ravno polja, ter prosto slavil potok, kteri je rosil jib natihoma, je bil Francc Malavašič (r. v Ljubljani 1. 1818, Metelkov učenec 1. 1839, u. zdravitelj 1. 1863). * 25. Krog leta 1830 so sploh Slovani jeli se nckoliko oživljati na severu in na jugu. Na českem sta delovala velikana J. Šafafik pa Fr. Palacky; med ogerskimi Slovenci je za vzajcrnnost slovansko svct budil Jan. Kollar (r. Slovak 1. 1793, u. na Dunaju 1. 1852). Iz Prage in Pešta in z Dunaja je selil sc duh slovanski v Zagreb, Gradec, Ljubljano itd Da so bogoslovci tako vncmali se za slovanstvo, k tcmu so pač pripomogli slovenski dijaki, ki so iz Hrovaškega prihajali domu v prej imenovane bogoslovnice. Iz le-teb se je razširjal slovenski dub po deželi tcr navdajati jel i nedubovne. Na Hrovaškera je vzlasti od 1. 1835 deloval s svojimi tovarši dr. Ljjudevit Gaj (r. v Krapini 1. 1809). Po njem so Hrovatje dobili svoje Novine in svojo Danico. I Slovenci so želeli svojega časnika, in že 1. 1838 je tiskar J. Blaznik prosil, naj sme dajati na svetlo časopis slovenski ,,Zoro", pa se mu ni pripustilo (vid. Krain und d. Deutschthum. 1862.); še lc po prizadevanji nadvojvoda Jovaua se je 1. 1843 kinetijski družbi dovolilo na svetlo dajati ,,Kmetijskein rokodelske Novice", kterih I. list se iz Blaznikove tiskarnice iu založbe prikažo v sredo 5. mal. serp. ali junija, in kterft vredovanjo provzame njen tajnik dr. Jancz Bleiweis. V Slavinu že in v svojih pisinih do Vodnika (1806 — 1808) je želel Dobrovsky, naj bi Slovenci pa Hrovatje zediuili se v latinskein pravopisu ter s Čehi vzajemno pisali po istih pravilih, in 1. 1832 je zoper Metelčico (vid. 17, str. 40) Slovence vnemal Čelakovsky: Ako vain, mili Slovenci! pride kdaj na misel popravljati svoj pravopis in svojo abecedo (Bohoričico), storite to po načinu čehov in Poljakov, ter sprejmite za svoje f, s, z, fh, sh, zh, naše s, z, c, s, i, 6 itd. To stori na Hrovaškein Gaj, in po njein so se tega česko-ilirskega pravopisa (Gajevica, Gajica, Gajčica) poprijemali štajarski in koroški Slovenci; kar pridejo 1. 1840 v Ljubljani zapored v Gajici na svetlo: BPesnie Valentina Vodnika, Linhartov Vescli dan ali Matiček se ženi, pa Varh, iz engležkiga prestavil Andrej Sinole" (r. v Ljubljani 1800, u. 30. nov. 1840). V Illyr. Bl. je v prej natisnjenih dveh sonetih 1. 1840 pervi rabil česko-ilirski pravopis Malavašič, in oglasil se ihu je 1. 1841 ondi v št. 3. Krajničan t, j. Jož. Žemlja (r. na Breznici 1805, tedaj duhoven v Auibmžu, u. 1. 1843) v sonetu: ,,OdzIv iz Krajne" z narodno ilirsko poslovico: ,,Slogom rastu male stvari" itd., češ, skušajte pridobiti zanj veljake, da od Muz praga slogo to razširjajo ,,Do Slave matere pokrajne vsakc". — Na Štajarskcm je bil str. 34 — 37, št. 14, 15 omenjeni, zdaj že tudi ranjki A. J. Murko (u. 31. dec. 1871 v Hočah), kteri je v 1. svoji slovnici 1. 1832 v Bohoričici boril se zoper Metelčico, v 2. 1. 1843 sprejel Gajico, tcr je med slovničarji začetnik sedanjega slovenskega pravopisa. Novice so sredi 1. 1843 izhajati jele v Bohoričiei, in pervi, ki jiui je poslal v Gajici spis, zložil Tonc Krempl, od Radgone št. 6, je bil spet Malavašič. L. 1844—45 so prinašale spise zdaj v Bohoričici zdaj v Gajici, kakor so jim dohajali; 1. 1846 pa se prikažejo Novice v novein pravopisu vse, češ, da ,,s tem pravopisam stopiino v kolo z drugiuii Slovani, de oni našo, mi pa njih bukve lahko berenio". — Huda čerkarska pravda ali abecedna vojska je bila kriva, da so mnogi, vzlasti stareji pisatelji dolgo pomišljevali si prestopiti k novemu pravopisu; tako n. pr. Slomšek v Drobtincah 1. 1846, ki je na posebno prigovarjanje odgovoril: Bojim se, da se bo sedanjeniu pravopisu ravno taka godila, kakor Metclčici, ktera ni obveljala, akoravno je bila celo od vlade zapovedana (cf. Beseda Sloiašeku v spomin, govor. Kosar, 1862). Zoper Gajico je bil posebno Kopitar (cf. Hesychii gloss. 1839) in se vč da tudi Metelko.