Kako pri nas drobno živino koljejo.
Teleta navadno koljejo, da jih še žive obešajo na kline, zabite v lesene stolice mesarske, da prosto visijo na zraku. Močni železni kavlji zagnani so med trdno zvezane noge, kar teletom na kožici ob kosteh dela silnih bolečin. V večjih mesnicah visi tako obešenih mnogo telet ob jednem. Nekatera teleta dolgo čakajo obešena, preden mesar do njih pride. Poizve-dela in kot resnična zabeležila se je tudi navada, zlasti mesarjev na deželi, da živemu teletu nogici zadnji predro z nožem in zatem na železni klin obesijo.
Temu pravijo nemški mesarji: „Aufflechsen". G-lava visi na zdol, kri ne more iz možgan in zatorej ostane žival do zadnjega trenutka pri zavesti in čuti grozne muke.
Svinje omamijo pred klanjem, vsaj v večih mestih, ker je derenje njihovo presitno. Drugače je v manjših mestih in na deželi. Nekateri mesarji so tega mnenja, da kri brzeje izteka iz živali, dokler še ta ni mrtva Zato delajo na to, da žival po malem umira in tako kri prelije, preden je zelo pri kraji z življenjem. Mesar
naredi z nožem majhno rano in pusti nož v njej ter zopet zareže, ko kri začne po malem teči. Po nekod imajo to napačno misel, da svinja ni prav zdrava, ako se močno ne dere med klanjem. Zato nečejo živali hitro zaklati; in če je pretolsta ter radi tega se ne dere veliko, silijo njo v to s tem, da s palčevim nohtom za očesa vdirajo. Sploh pa na deželi ima đerenje svinj med klanjem naznanjati celi okolici, kaj se godi prijetnega pri hiši.
Jako grozovito koljejo svinje na kmetih. Dostikrat kmet sam ne razume pravilno klati ter žival res na smrt muči; ne pozna krvnih žil. In zato zabada in vrta mnogokrat še z nožem zelo skrhanim po ži-valinem vratu, sapniku in požiralniku.
Časih prebode ves vrat, pa glavne žile niso prerezane, krvi teče malo in žival trpi strahovite muke, ki trajajo po pol ure in še dalje. Klanja udeleži se tropa ljudi, kajti poluodraščeni fant mora učiti se, kako se svinje zabadajo in koljejo. Med groznimi mukami držijo svinjo fantiči in deklice za noge, klečijo z nogami na njej, vlačijo, suvajo, tepejo in otrok drži skle-dico, loveč tekočo kri, in drugo otroče jo meša v skle-dici, da se ne vtrdi. Druga mladež z vasi pa pase radogledne oči na odurnem delovanji. To mora slabo uplivati na mlada srca, postanejo surova, neusmiljena, ter se naučijo, da pozneje ravno tako grozovito ravnajo, zlasu ker jih mičejo in se primejo dovtipne šale, katerih se odraščeni v takih priložnostih radi poslužujejo.
Ni mogoče ter tudi ne kaže tukaj navajati vseh vzrokov tolikim surovostim, grozovitostim predsodkom, ki se pojavljajo, pri sedanjih navadah klati drobno živino. Temu v okom priti moglo bi se le z zakonodaj-stvom. Zakon bi naj zaukazal, vsako žival pred klanjem omamiti.
Temu vgovariati pametno res ni mogoče, ker ne dela nobenih sitnob, ne žali nobenih koristi, ne otežava klanja, marveč polajša.
Dežela badenska daje nam v tem oziru lep zgled. Ondi koljejo na povedani način drobno živino uže od 1. 1864 ter vsako žival pred klanjem omamijo in omo-tijo. Ministerska naredba od 22. oktobra 1864 naravnost zaukazuje: „svinje imajo ljudje tako klati, da za-vdajo na zadnjo stran glave živali najpoprej udarec in zatem takoj z nožem vbodejo do srca/ Jednako navado imajo sedaj tam po celi deželi tudi zastran telet. Vsako tele omamijo najpoprej z udarcem po glavi in zatem je zakoljejo.   Ta način se je obnesel izvrstno.
11