SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Jože Toporišič, Tvorbeni model slovenskega knjižnega naglasa.......133 Ada Vidovič-Muha, Skladenjska tipologija zloženk slovenskega knjižnega jezika (Ob kontrastivni naslonitvi na nemške zloženke)............181 Franc Zadravec, Srečko Kosovel (1904—1926) in ruski pesniški konstruktivizem — podobnosti in razločki......................195 Aleksander Skaza, Literarni subjekt v pripovedni prozi ruskega simbolizma (na primerih iz romanov Andreja Belega)................217 Helga GluŠIČ, Sodobna slovenska književnost v Ameriki..........233 CONTENTS STUDIES Jože Toporišič, A Generative Pattern of the Slovene Literary Accent.....133 Ada Vidovič-Muha, A Syntactic Typology of the Compounds in the Slovene Literary Language (Supported by a Contrastive Analysis of German Compounds) 181 Franc Zadravec, Srečko Kosovel (1904—1926) and Russian Poetical Constructivism — Similarities and Dissimilarities.................195 Aleksander Skaza. The Literary Subject in the Narrative Prose of the Russian Symbolism (Based on the Examples from the Novels by Andrei Belv) . . . 217 Helga GluŠIČ, Contemporary Slovene Literary Production in America .... 233 Uredniški otlbor — Editorial Board: Franci' Bcrnik, 'Гото Korošec, Jože Koruzu, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Sciences), Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec. Časopisni svet — Council of the Journal: Martin Ahlin, Drago Druškovič, Janez Dular, Andrej Inkret, Karmen Kenda, Boris Paternu, Jože Puhar, Jože Sifrer (predsednik — Chairman), Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič, Franc Zudravec. Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravec, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana. Tehnična urednika — Managing Editors: Veleinir Gjurin, Miran Hladnik. Naročila sprejema in časopis odpošilja — Subscription und Distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo mag. Marjan Znidarič. Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljanu. — 1100 izvodov — 1100 copies. ISBN 86-377-0T54-S UDK 808.63-4 Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljana TVORBENI MODEL SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA NAGLASA Tvorjenje slovenskega knjižnega naglasa ima za osnovo 7 prozodičnih parametrov: kolikost zlogovnikov (—: u), naglašenost (':"), mesto prozodema (--:--), tonemskost Г : "), naglasno jakost (2 : 1 : 0), naglasno krepost (a : ä) in večnaglasnost (- - : -L). Te prozodijske informacije nosi vsak morfem z ustrezno glasovno strukturo. — Iz podstavne prozodijske podobe besede (redko besedne zveze) dobimo površinsko s pretvorbami (11 po številu), ki si sledijo po čisto določenem zaporedju, v glavnem pa potekajo vzporedno z ustreznimi zgodovinskimi dogajanji od praslovanske kasne dobe do danes. — Tvorbeno je načelno obdelano celotno besedotvorje (izčrpno pa izpeljava), vse oblikotvorje (21 kategorij) ter vse sklanjatve in spregatve. The generation of standard Slovene accentuation is based on seven prosodie parameters: the quantity of syllabemes (—: u), accentedness (' : "), the place of the proso-deme (--:--), tonemicity (* :"), the intensity of accent (2:1:0), accent strength (a : â), and polyaccentedness (- - : - -). Every morpheme that has an adequate phonological structure carries this prosodie information. — The surface-structure prosodie shape of a word (or, rarely, of a word phrase) is derived from its underlying prosodie "base" by transformations. The transformations are eleven in number and ordered in a defined sequence, and largely parallel the corresponding historical phenomena that have taken place since the late Proto-Slavic period until today. — The transformational description is applied, in principle, to the entire word-formation system (and exhaustively to the derivation by suffixation) and to the entire inflection system (all the declensions and conjugations, plus all 21 categories of "the derivation of forms"). I Prozodične lastnosti Tvorbenost naglasa pojmujem1 tako, da na podlagi globinskih (podstav-nih*) prozodičnih lastnosti vsakega posameznega morfema vzpostavimo prozo-dijsko podstavo2 tvorjenke, npr. *lip-ic-à, pa tudi njene oblike, npr. */iр-б, s pretvorbami pa nato dospemo do površinske oblike naglasa oz. prozodije sploh, za zgornja primera Hpica, lipo. 1 Moji poskusi za obvladanje tega vprašanja segajo že v prva leta mojega iektorst-va na zagrebški univerzi (1954—1965) (iskanje skupne podstave slov. in sh. naglasa), nakar so zorela v več delih, ki bodo v nadaljevanju navajana na ustreznih mestih, tičejo pa se predvsem t. i. predvidljivosti slovenskega naglasa (glede moje ustrezne literature prim. Bibliografijo Jožeta Toporišiča, Ob šestdesetletnici, SR 34 (1986), 451 do 490). Obrisi prav tvorbenega stališča se pojavljajo že v mojih mislih o brisanju pod-stavnih naglasov (prim. Razločevalna obremenitev slovenskih prozodičnih parametrov v moji knjigi Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika (dalje GNPSJ), 1978, 300—309, zlasti str. 305 (prvotno referat na zasedanju Komisije za fonetiko pri Mednarodnem slavističnem komiteju v Pragi 1. 1977, kar pa je tam izšlo šele 1. 1983 /. letnico 1978 (Slavica Pragensia 21, 300—309)). Odločilen preobrat v to smer se je zgodil v moji razpravi Besedotvorna teorija (SR 24 (1976), 163—177) ter nato v Teoriji besedotvornega algoritma (SR 28 (1980), 119—123). Predavanje o tvorbenem modelu slovenskega tonem-skega naglasa sem imel dec. 1984 v Zagrebu ob 30-letnici Inštituta za fonetiko, 1. 1985 na slavističnem zborovanju v Ljubljani in v Lingvističnem krogu prav tam, spomladi 1986 pa tudi na univerzah na Dunaju in v Gradcu. 2 Pri tem imamo močno oporo v delih S. Škrabca, deloma npr. že v njegovi razpravi O glasu in naglasu našega jezika v izreki in pisavi (novomeško izvestje za .* (Podstavne oblike besed oz. morfemov ali morfemskih zvez so zaznamovane z zvezdico.) Pri slovenskih knjižnih prozodemih je treba upoštevati naslednje: (1) ko-likost zlogovnika (silabema), (2) njegovo naglašenost, ("5) mesto prozodema, (4) tonemskost, (5) naglasno jakost, (6) večnaglasnost, (7) krepkoet. — Ponazorjeno: (1) *i*e*a*o*u so notranje (inherentno) dolgi, *e*o in *э pa kratki; (2) *na, *sl proti *-na; (3) kosiCb** proti kosïCe (sedanjik 5. os. — velelnik, 2. os.)*; (4) *dane proti dane3 ('dies —datus'): (5) *sino -an proti *nožo -à ali *sino (6) *neùman proti пёитэп, (7) *-oč- proti *Лг-.4 1. 1870; izšlo tudi v Škrabčevih Jezikoslovnih spisih I, 1, 1916, 2—59), npr. v primerjavi slovenskih in srbohrvaških naglasov, še bolj pa v Škrabčevi razpravi Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo (Cvetje z vertov sv. Frančiška /dalje CF/ 12 (1893), št. 1 do CF 14 (1895), št. 5), pa takoj za tem v njegovem poskusu oblikoslovja: Valjavčev 'Prinos k naglasu u (novo)slovenskem jeziku' in prihodnja slovenska slovnica (CF 14 (1895), 7—10, 12; 15 (1896), 1). Svojo tonemskost je Skrabec soočil s Pleteršnikovo v sestavku Novi slovar (CF 14 (1895), 11—12). Seveda se lahko opiramo tudi na Valjavčevo pri Skrabcu zgoraj citirano razpravo, zlasti na njen povzetek Glavne točke o naglasu kriiževne slovenštine (Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Knjiga 132, 1897, 116—213) (katere pa tu citatno ne izčrpujemo; kaj Valjavec naglasno prinaša prim, mojo razpravo Matija Valjavec kot naglasoslovec. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj 18 (1982), 69—88, dostopno tudi v moji knjigi Portreti, razgledi, presoje, 1987, 97—105, v nekaj reducirani obliki pa tudi v Slovenskem biografskem leksikonu, Ljubljana, 1982, 339—342). In še to in ono, npr. Christian S. Stang, Slavonic Accentuation, 1957, 189 str. (ta v svoji literaturi sicer navaja Breznika in Valjavca, ne pa tudi Škrabca). Seveda so mi služili tudi slovarji s tonemskim naglasom (Pleteršnikov Slovenski-nemški slovar, 1894, 1895 in Slovar slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ), 1970, 1975, 1979, 1985); za naš namen pa bi bilo priporočljivo uporabljati tudi, verjetno Breznikove, zapise tonemskosti v slovarju A. Gröbminga, 1. Les i ce Slovensko-srbohrvatski slovar, L 1950, VIII + 496 str. Za srbohrvaščino sem se naslanjal na Janka Jurančiča Srbohrvatsko-slovenski slovar, Ljubljana, 1955, XXX + 1191 str., deloma pa tudi na t. i. Skerljev slovar slovenskega in srbohrvaškega jezika (Stanko Skerlj, Radomir Aleksič, Vido Latkovič: Slovensko-srpskohrvatski slovar, 1964). 'Breznik je v razpravi Naglas v šoli (VI. i zvest je knezoškofijske privatne gimnazije o šolskem letu 1910/11, Št. Vid nad Ljubljano, 1911, str. 1—25; ponatis v od mene izdanem njegovem delu Jezikoslovne razprave, 1982, 343—364) nakazal vidike razpoznavanja izhodiščnih naglasnih tipov knjižnega iezika v tem smislu, da je med njimi nahajal soodnosnosti. Za naš problem zasluži biti navedeno njegovo mnenje, da so »/n/aglasne vrste J...J posebno važne pri besedotvorju« (357). Iz te razprave si lahko izpišemo npr. za moški spol naslednje tipe: brät -ata, grÇh -a, snêg-a, kbnj könja, dêi-jâ. Te tipe, ki so npr. pri 1. ž. sklanjatvi lahko nevtralizirani, je prepoznaval tudi iz besedne družine nekako tako: 1. brät -äta bratec; bratov, bratranec, pobratiti seljàn -апа seljânski potok -ôka potočnik, potôkar, potočnica 2. Križ -a križec, križnik, križeonik, križeoniški 3. sneg-a snežen -, snežnik, snežnica 4. konj-onja konjič, konjâr; konjiček, konjàrna, konjûsnica 5. dež-jä dežek/dežek, dežnik, dežnica; deieoen; dežnikar, dežtjoje Opozarjal je tudi na premikanje naglasa: »Naglas obdrže v izpeljankah tudi tisti samostalniki, ki so imeli naglas prvotno na končnici, a so ga prenesli na deblo (te vrste naglas se pozna po dolgi potegnjeni intonaciji) : grçh -a /.../« (357); »Samostalniki, ki v sklanji naglas premikajo (ali ga vsaj morejo premikati), imajo v izpeljankah naglas na istem končaju, na katerega ga premikajo: göra gor$: gorica, od tod dalje goričica, goričnik, goričnica /.../« (358); »Vsi maskulini s širokim e in o so^imeli naglas prvotno na končnici, zato ga imajo tudi v izpeljankah: kbnj könja: konjič konjiča, konjiček, konjar, konjàrna, konjušnica*. (358) Seveda so mu taki nazori začeli zoreti ob razpravi Die Betonungstypen des slavischen Verbums (AslPh 32 (1911), ** Simbol C pomeni prazni soglasnik. simbol -0 pa ničti polglasnik, ki pa se lahko osamoglasi (vokalizira). Izrecno povedano: (1) podstavni zložniki (lahko tudi r — dalje imenovani tudi le samoglasniki) so dolgi ali kratki, od kratkih pa je э nadkratek; (2) obstajajo naglašene ali nenaglašene besede (in seveda tudi morfemi sploh), zadnje pretežno iz kroga t. i. slovničnih besed (predlogi, vezniki, členki) ali slovničnih oblik (npr. pomožnika: "seml'boml'bi + deležnik -l) ali naslonskih oblik osebnih zaimkov za rod. daj. in tož. vseh oseb ("me 'mi 'me ali 'nas 'nam 'nas itd.); (3) mesto naglasa je glede na zloge neomejeno (prim. * debele *-èla, *de-bel-ejši, * debelina . ..), hkrati pa fonološko razločevalno, kakor kaže že navedeni primer *kosiCe — kosiCe ali npr. še *partiju — partija; (4) tonemsko nasprotje je neomejeno glede na položaj toniranega zlogovnika, omejeno pa je na dolge samoglasnike, pri nadkratkem pa ga ni v zadnjem ali edinem zlogu; tonemi so akut (*dà, màtiCe) in prednaglašenost (*sine) v domačih besedah ter cirkumfleks v nekaterih prevzetih (*kâjake) ; pri posameznih tvorjenkah je včasih treba izhajati tudi iz umičnega akuta, t. i. mladega (*plétle), kar se da tvorbeno prikazati tudi kot *pletlb; (5) naglasna jakost 2 pomeni, da je beseda avtomatično naglašena na dotičnem morfemu, če je zadnji v besedi (potep-in^-e), pri tvorjenkah iz take podstave pa ne takrat nujno, če je tak naglas dobljen z umikom (kovači ^kovačb), tj. če so laki morfemi globinsko ponaglasni, njim dodano obrazilo pa akutirano (*konačb — *kovač-ica); (6) večnaglasnost je omejena na tvorjenke tipa sestave in na nekatere tipe zlaganja in sklapljanja (oficir — nhdoficîr; prèdléca; âotokârta; bélo-zelën; tri + in + tri + deset) ; (7) krepki zlogovniki povzročajo metatonijo neposredno predhodnega akutiranega zlogovnika (or. ed. * lipo -y lipo). Površinski znaki tonemskosti (tonemniki) so: /A/ za cirkumfleks, /'/ za akut na dolgem zlogovniku ter /*./ za cfl. in / V za akut na kratkem: lipa,6 most — 399—454, tudi posebni odtis, 56 str.), ali ko je 1. 1905 ocenjeval I. Grafenauerja Zum Accente im Gailthalerdialektte (DS 18 (1905), 695—697). 4 2e Brezniku je bila podstava za naglasne parametre verjetno Skrabčeva razprava Nekoliko slovenske slovnice..., kjer ima naslednje naglasne tipe: I. »Kratki povdarek na pervotno poslednjem zlogu« (dno, batä, oslë, daska, martva, tegîi, enegà, cvrî, cvastî, slà, govoriva, časti (D, M), së ipd., sän, bob, čip, cvatès, zgë, core, bost, bol. zabodën. brat. suknom O. daskâm, -âh, nit, šapt/it, cedit, koprnet, goljufàt, ro-potàt, bril, daj, jaz, proč. — II. »Posebej o nekedaj kratkem, zdaj dolgem potegnjenem povdarku« (tj. mladi akut na nekdanji kračini, prim, ustrezno opombo v oblikoslovju, str. 111). — III. »Posebej o dolgem potegnjenem povdarku« (tj. o novem in mladem akutu na dolžini), s kategorijami A: gospâ-ф ..., bâti se, kostjô, kosti R mn., пјф, oodç (oboje R ed.), ljudi 11 mn., ге1епјф, piše, pisàc, nato razporejeno po vrstah: 1. krélj; 2. -ač, -ak ...; 3. jarem; 4. näsad (včasih samo v I/T ed.); 5. bçgu, r$či M, 6. gnçzdo, vrata; 7. duša; 8. brada; 9. črn; 10. blçda-i-i (sicer si predstavlja sklone -Ф R, -ф T, -ф O); 11. blizu; 12. d^lbe, dôlbla; 13. tkô, огфс; 14. drÇti drla; 15. rdi, jezi; 16. vrnit, vrne, vrni. — Tu v posebnem dodatku sledi tudi novemu akutu na kratkem zlogu (gl. v oblikoslovju pri teh primerih, str. 170). — IV. >-Posebej o dolgem potisnjenem povdarku«: 1. Bôg itd., vsega 13. kategorij, medtem ko so mu 14. in 15. igräm ^ -ajem oz. metatonični iz akuta, npr. jelenu -ov itd. Valja vec ima v Radu 132 naslednjo tipologijo: I. »Promjene radi porasnoga tona«: A. »Naglas se /'/ u nezadnjem slogu mijeiia na /'/«: brat -ata, bratàn, bâba, pijača ipd.: B. »Naglas se /"/ u nezadnem slogu mijena na /A/< (novi cirkumfleks); C. »Naglas izvorno u vokalu na nastavku.« — II. »Promjene radi izvorno opadnoga tona staroga naglasa« (t. i. prednaglasnost v naši razpravi, tradicionalno praslovanski cirkumfleks). — III. »Naglas na sažetom vokalu« (t. i. skrčenje). Zlasti o stvareh v oblikoslovju si je mogoče o mnogem poiskati obvestila v knjigi Haralda Jakscheta Slavische Akzentuation II, Slovenisch, 1965, 131 str., o marsičem pa za starejše obdobje v Linde Sadnik knjigi Slavische Akzentuation I, Vorhistorische Zeit, 1959. 172 str. dà, tarna. (Površinske oblike niso zaznamovane z zvezdico.) — Globinsko se akut, stari in kratki novi, zaznamuje z Г I, npr. *mkti/*mera — *ženine, v bistvu pa pomeni le naglasno mesto nasproti besedam in morfemom, ki so naglasno prazni (*most, *kosil, *dobrota), le nasproti cirkumfleksu (*kajak) tudi to-nemsko nasprotje na katerem koli zlogu besede. Novi akut na dolgem zlogov-niku je zaznamovan z /~/. Naglasno prazne besede (in zveze) se površinsko uresničujejo kot cirkumflektirane (*ta = ta) ; če so v •čzložne, potem načeloma na drugem zlogu z leve (*mostu R = mostu); tiste besede, ki tega pomika" ne poznajo, si teoretično zamišljamo, kakor da stojijo ob predslonki (proklitiki), zaznamujemo pa jih z vezajem spredaj, npr. *-brus, take nezačetne morfeme pa z vezajem pred vezajem, npr. *--ek v besedi: * sladek, kar da površinsko sladak (polglasnik, ki ga kot neobstojnega pišemo z 0, se pri naglasnem pomiku, kakor tudi pri akutizaciji, uresničuje kot a, za akutizacijo prim. *meša > maša). — Globinski tonemnik /*/ je enak novemu površinskemu cirkumfleksu, ki sam nastaja z metatonijo iz akuta; je torej nepremičen, razen ko gre za naglasno jakost 2: *dek-ânz— *dek-ân-2-àt-z> dekanat. — Omenimo še, da imajo naglasne prazne podstave lahko akutirane desne morfeme, npr. *peče *-i proti daj.,/mest. *-i, kar da površinsko peči-, prim, še *vod-o to ž. ed. nasproti *vod-a *-ejè *-i *-i *-ojo, kar da površinsko vôda -é vodi vodô vôdi vodo. Naglasna značilnost globinskega morfema (ali morfemske zveze) je lahko »prevojno« različna: npr. * vrane — *vrana, ali *kosime *kos(i)ene proti kositi7 proti *kosile/*kosite, ali *beremb/berane proti *berati/beriCe proti *beràti proti *berale/*berate, ali *pis(a)jème proti *pis(a)jeCi proti * pisati,* pisale *pisàne, ali *pel(a)jeme proti * pel(a) jeïCî/* pel jati*àle *-àte proti *peljanb.a V razpravo so zajete tudi prozodično zanimive besedne zveze, npr. *na noge, *~dober večer, *na nje kar da površinsko na noge, dober večer, nûnj (za zadnje prim, še *čez *nje y čezenj in *ve *njo y vanj). Pretvorbe" 1. Če ima kateri zadnji morfem (morfemska zveza) naglasno jakost 2, je avtomatično naglašen, tonemskost pa prejema po pravilih, npr. * potep-in^e -y potepin (površinsko tudi -ača, npr. mazàc ^ *màz-ac-e). 5 Površinski naglasni tipi v tej razpravi so po SSKJ, kolikor ni izrecno drugače povedano. Določanje tonemskega naglasa v SSKJ je predvsem, skoraj izključno, delo J. R i gl er j a (pri prevzetem verjetno oprto na spredaj omenjeni slovar Gröbminga). 0 Pomik mi je tu prestava naglasnega mesta z leve v desno, umik z desne na levo. 7 Nedoločniški osnovnični (tematski) -i-, večinoma ni obravnavan, torej pišem le kositi, vrniti. O cfl. v tem primeru je pisal nazadnje j. Rig 1er: Akcentske variante 111, SR 26 (1978), 365—374. 8 Glagolska pripona v oklepaju pri ozvezdičeni besedi ali obliki pomeni njeno glasovno praznivost, npr. pri naglasnih premikih, njeno izginjanje pa povzroča tudi daljšave. 0 M o j tvorbeni model posnema zgodovinsko dogajanje, ni pa seveda z njim identičen, saj upošteva sjiloh vse prevzete besede, ki seveda niso mogle iti skozi isti zgodovinski potek, ipd. Za ponazoritev npr. *jelèn-, *grçh-, *gôr-, *vesêl-. Zaporedje pretvorb lahko primerjamo z Ramovševim prikazom zgodovinskega razvoja slovenske prozodije: Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov (SR 3 (1950), 16—23). S splošnega tvorbenega stališča je za netonemski naglas pomembna Lun-tova študija Attempt at a Generative Description of the Slovene Verb, v: R. L. Len ček, The Verb Pattern of Contemporary Standard Slovene, Wiesbaden, 1966 (H. G. Lunta razprava na str. 135—187). 2. Ce je globinsko naglašenih več morfemov enake naglasne jakosti, se pri jakosti 0 in 1 (zadnje so načeloma vsi akutirani morfemi), brišejo vsi naglasi razen prvega, pri jakosti 0 seveda prednaglašenega, pri jakosti 2 pa prevlada zadnja tako naglašeno enota: *miz-ic-à,ti> *les-en-e, de к ащ,-ât2-0 -у*mizica, *leserw, *dekanâte, površinsko mizica, lesen, dekanat. 3. Novi akut se dobi: a) z umikom naglasa s šibkega *-e na predhodni zlog: * grehe, * grobh grehe, * grobe; enako še *bereme -y*berème; b) z umikom z zaradi odpadlega polglasnika podaljšane naglašene kračine: *hot(e)jem0 *hotjeme y*hotjem ali * pis(a) jeme y pisjême -y * pišem. Tako npr. še peljem, krožim, razmišljam ipd. 4. Prednaglašene podstave dobijo avtomatično cirkumfleks, ta pa se, če je za to možnost, pomakne na naslednja zloga: *most *-u R -7 môst -ù, *na noge -^па nôge. Kakor se vidi iz primera, sta o in e pod takim naglasom ozka (za ozki e prim, srcê); polglasnik se pri tem uresničuje kot a {*den dan). 5. Krepki ponaglasni zložniki povzročajo metatonije: a) neposredno predhodni akut se cirkumflektira (*rib-e-7 rib); nenaglašena podstava se pred krepkim zložnikom akutira: *nosime (< *nosime) -7 ndsim. 6. Nekatere kategorije podaljšajo kratki samoglasnik pod novim akutom na zadnjem zlogu inherentno kratkega zložnika (t. i. zgodnje podaljšanje): *nog -p?*n6g y nôg (kar se pri o-jevskem samoglasniku izenači s tipom *boge -7 bôg), *màj ~7*môj -7 moj (narečno tudi e: *veseljè -y*veseljé), *thl ~^*tàl (po naliki tal). 7. Uveljavi se prvi umik (retrakcija) naglasa s končne kračine na predhodno dolžino: *zvezdà -7 zvezda, *duša -7 duša. 8. Podaljšajo se akutirani zložniki (razen v edinem ali zadnjem zlogu): *bràta, *ndša -y brata, noša. Izjemoma, iz stavčnofonetičnih razlogov, ostane kakšen akut tudi kratek, tj. postane nadkratek {kakšen) in skupaj z onim v zadnjem ali edinem zlogu zaznamuje le naglašenost (zaznamujemo ga površinsko z dvojnim krativcem: kakšen -šna -o, brat); tak naglas večinoma dobiva tudi sestavljenska predpona (pddpredsçdnik). 9. Nastopi drugi umik naglasa s kračine (tj. na kračino pri o in e): *noga, *zemlja -ynôga, zemlja (za ta mladi akut (novoakut) se misli, da je po naliki z zvezda). Kakor prvi umik ima tudi ta neke omejitve: vrši se zlasti z odprtega zloga, navadno pa ne gre preko morfemske meje med korenom in predpono, tako da dobimo poleg rednih primerov kot jélen ^ * jelen (včasih variantnih (porod/porDd) še neumične (odhod). (Podrobneje o tem Bulahovskij.)11 10. Sledi tretji umik na nadkračino: *tam'ù, *tavrùn -7 tama, taman, v knjižnem jeziku izpeljan dokaj nedosledno. 11. Deloma svoje zakonitosti uveljavljajo čustveno zaznamovana sredstva, npr. z neumičnostjo oz. sploh naglašenostjo, npr. fantë nam. *fânte ipd., saj sicer od dveh akutov površinsko ostane le prvi. 12. Določene zveze glasov se poenoglašajo (monoftongirajo), npr. *pojâs ^*pojas daje pas, * znajêm -7 znâm, *kupovjcm-7 kupùjëm, * vode jevodé. 13. Nastopajo tudi analogije, npr. po nésem ^ *nesem ^ *nesemč> še nése-mo *nes(e)mo. 10 V nadaljnjem od vseh akutov lahko pišem le tiste, ki so pretvorbeno pomembni, npr. *nesti, *nositi, *dèlati, ne pa npr. *nositï, *dçlâti. 11 L. Bulahovskij, Die Akzentzurückziehung im Slovenischen, ZslPh, 1926, 400—415. 14. Pri tvorjenkah višje stopnje (ali pri takih oblikah), se vse spet lahko ponovi, npr. *gôrà *-è *-i *-o *-i -6; *-è *-0 *-àm ... II PODSTAVNE OBLIKE Y nadaljnjem sledi prikaz besedotvornih oz. oblikoslovnih podstav, iz katerih s pravkar navedenim sklopom pretvorbenili pravil dobivamo površinske oblike. Pri tem se pri besedotvornih vrstah omejujemo skoraj samo na izpeljavo (druge besedotvorne vrste so obdelane le obrisno), to pa tako, da najprej obravnavamo akutirana ponska obrazila, nato prednaglasna oz. nenaglas-na, na koncu pa cirkumflektirana. Pri oblikotvorju veljajo prav ta načela, pri besedotvorju v ožjem pomenu pa se ravnamo po štirih naglasnih tipih. Vse je obdelano predvsem v okviru ene besede, na koncu pa tudi ustrezne besedne zveze. Pred podrobnim pregledom gradiva po besednih vrstah je treba na kratko spregovoriti še o vrstah morfemov (morfemskih zvez). Glavni morfem je korenski, npr. mlad-. Levo od njega so lahko predpone, npr. pre-, v t. i. besedni enoti pa še predslonke (proklitike). npr. na most, ne bi. Na desni od korena je pred pripono (ali pred končnico v ožjem pomenu) lahko osnovnični (tematski) samoglasnik (zlog ali zloga), npr. -a- pri glagolih kot delam ali pri samostalnikih kot Upa (tu osnovnični samoglasnik prihaja na površje npr. v daj. (or.) množine: lip-a-m(i); tisto, kar temu sledi, je končnica v ožjem pomenu, lahko nadalje deljiva na sestavino za needninskost in števil-skost: lip-a-m-i — lip-a-m-a). Pri pridevniških besedah se osnovni samoglasnik lahko pokaže v podobi -o-, npr. kot pri tvorjenkah tipa hud-o-ba, lep-o-ta, ali v zaimku k-o-ga, v sklanjatvah pa kot -e- ali -i-: lep-e-ga, lep-i-m-ej-a.12 Pred pripono je lahko še spona, tj. morf za ohranjanje večje morfemske razvidnosti (prim, šah-ov-nica, da ne bi bilo *šašnica). Spona se lahko pojavlja tudi za kakšno pripono, kakor npr. pri listk-ov-en, da ne bi bilo *listčen ali celo *liščen. Pripone so lahko končne, npr. pri deležjih tipa vede ali rekoč, ali nekončne, npr. -Z- oz. -i- pri *dela-l-e, *dela-t-i (pri nedoločniku je -i pre-gibalo nasproti -0 pri namenilniku). Nekončnim priponam sledijo slovnični morfemi, in sicer ali sklonila (brat-0 -a .. .), ali osebila (dela-m -š ...), ali določevala (lep-0 — lep-i), ali številila (lep-0 -a-i), pravzaprav tudi še nedoločila (delat-i -0 ipd.). Ločene od glavne glasovne množice besede so popone (smejati se, misliti na, lomiti ga)-, kadar se zlijejo z besedo, na katero se nanašajo, jih imenujemo sklopne popone (tjale, taksenle, tule); njim podobne so sklopne predslonke (nimam, nanj). Vpone so nam morf i kakor k v tikati 'govoriti komu ti'. Obstajajo še t. i. raznaglasnice, tj. sicer naglasne besede, ki pa se v določenih stalnih zvezah rabijo brez naglasa, npr. dobro jutro. Izraz priponsko obrazilo nam pomeni pripono v besedotvorni vlogi, lahko ima ob sebi še končnico, npr. -ica. Za konec bodi omenjeno, da imajo morfemi globinsko večinoma ene in iste prozodične značilnosti, tj. so načeloma naglašeni ali pa ravno ne, dolgi ali 12 O morfemizaciji tipa lep-i-m-0 za daj. mu., kjer je -i- osnovnica, -m- sklonski (dajalniški) in -0 številski (množinski) morfem (prim, lepima, lepih) prim, moje razprave o oblikoglasju (morfonologiji) v zbornikih v čast S. Hafnerja (Pontes Slavici, Graz, 1986, 393—408), H. Schelesnikerja (Dona Slavica Aenipontana, München, 1987, 199—214), 'Г. Logarja (SR 34 (1986), 209—214; v tisku je še ena razprava pri SAZU). kratki, navadni ali krepki, akutirani ali cirkumflektirani ipd. Kakor nekateri korenski morfemi pa poznajo tudi nekorenski izjemoma tudi »prevojne« prozodične značilnosti: tako npr. *-otà ali *-ica tudi *-ota in *-ica, kakor nam kažejo golota, ženica na eni in dobrçta in gorica na drugi strani. Včasih temu lahko vidimo razlog v izvoru, kakor npr. pri razliki v rod. ed. 1. m. sklanjatve, kjer ima globinsko *bràtà (to povečini pišemo tudi kar *bràtà), kar je enako *noža) proti *boga (površinsko brata, noža — bogâ), kar si lahko razlagamo z asimilativno močjo korena (tj. cfl. koren ima še cfl. končnico, vsaj v nekaterih sklonih); v drugih primerih pa tudi to odpove (prim, nit niti — miš miši, kar je kakor sir sira). PROZODI JA TVOR JEN JA BESED Izpeljava Akutirana priponska obrazila Samostalniške besede 1. moška sklanjatev a) pripone z obstojno zložnostjo so: *-ič- gradič, fantič, deküc *-ènd- dividend -énda *-èC- fante, prismode -éta *-an- dolgàn, župan -àna *-èn- sršen -éna (im. tudi sršen) *-in- petélin -ma *-èr- серёг -éraj-éra *-èt- crkèt -éta *-ànt zabušant -ânta *-ènt- študent -éntaj-énta *-ot- sopèt, živbt -ôta Primeri s širokim e ali 6 so globinsko končniško naglašeni, torej *ceperh *-à, *študenth *-à, *sopotà *-à. b) priponska obrazila z neobstojno zložnostjo so: *-ekà očka *-0С0 кирЪс -pea, dobrci -ev, kôsec -sea, stric *-0gh bazag -zga *-jè mlâj, ključ *-0kh cvatak -tkà, ЬоЬЪк -bkä *-0lb pakal -klà (po ljudski etimologiji), kozel-zla *-о1]0 rkblj -kljà, Francalj -clja *-emè kosam -sma *-0П0 ôvan -vna, česan -sna *-0Пј0 badanj-dnjh *-0rè stabSr -brà (če stab-lô), čabar -brä13 13 Škrabec (CF 13 (1894), 8, c) za ta tip implicitno potrjuje še pripone -je-, -j- in -h-, in sicer s primeri stric; mlaj, plašč, ključ; smÇh (in še -a, če del izpeljujemo iz deliti). — M. P i r n a t (Tvorbena naglasoslovna tonemska teorija ob samostal-niških izpeljankah s šibkimi priponskimi obrazki /dalje Pirnat/, SR 32 (1984), 257—275) je obdelala priponska obrazila z značilnim soglasnikom -c-, -k-, -j-, -sto-, -tv-, -b-, -lj-, -nj- ter tvorbe s sklanjatvenimi obrazili -0ц, -a in -o/-e. c) sklonska obrazila so: *-0 met meta, hbd hoda, okrèt -éta, odhàd -oda, poraz -âza, pocëp -épa *-0 1бт loma (v novejšem času tudi odhàd -ödau) č) pripone s površinskim akutom na dolgem zlogu, globinsko akutirane na končnici (v im. ed. novi akut, sicer mladi, kolikor se ne metatonira) : *-aČ0 berač -a, kljunač -a *-iČ0 hudič -a *-ande doktorând -a (poleg doktorând) *-uhb gladuh -a (poleg gladûh) *-akb čudak -a *-ljake beljâk -a, veseljak *-njakb golobnjàk -a *-ike cenik-a (če ni *cen-nik), zvonik-a *-ukb hajduk -a *-arb gospodar -ja, akcionâr-ja *-irè> pastir-ja, brigadir -ja, košir-ja *-ure mehur -ja, петсйг-ja, komtür -ja (poleg komtûr) *-aŠ0 bogataš -a *-išb beliš -a *-ušb beluš -a *-ante diplomant -a (poleg diplomant) *-aŽ0 kočijaž -a *-ižh debeliž -a15 d) dvozložne pripone: *-eniČ0 mladenič -a (poleg mladenič) *-ani možgani -ânov *-àriju herbàrij -a *-èrij baptistérij -a (široki é pred r zaradi prevzetosti iz zahoda) *-\rij martirij -a *-drij leprozôrij-a *-\тап0 hudiman -a *-imar hudimar-ja *-atelje pisatelj -a *-Щ1]0 buditelj -a e) dvozložne pripone z drugim samoglasnikom neobstojnim: *-àzam17 orgâzam -zma *-izam realizam -zma 14 O tem glej pri meni več razprav (citirane so v opombi 25, 36, 70). — Pri M. Pirna t: »listi iz pred/slonskih/ glagolov /'.../ so posplošili stari akut (ali novi na kratkem samoglasniku) /.../ [odpäd, pobeg)-, tisti iz nepred/slonskih/ glagolov so posplošili cirkumfleks (bran, bêg) ne glede na prvotni naglas podstave. 15 Skrabec (CF 13 (1894), 8, с): kolač, nooak, rokav, hudič, poganjič, govornik (»danes le govorniki:), zvonik, Košir, skopuh, ogledûh, hajduk, nemčur. V naslednjem letniku (1, b): »/P/red končnicami z dolgimi samoglasniki se namreč nekdanji kratki naglas pri nas navadno spreminja v /*/: ribo, ribar, ribič, ibnik, ribji iz ribo, (in to iz ribojo), ribar, ribič (prim, hudič), ribnik, ribji. V ribnica je ta naglas morebiti zavoljo zapertosti zloga, prim, lûknja, sûknja, črešnja, hrUška, pUška, liska. Tudi pred э imamo /e/, morebiti ker po izpadu pušča zaperte zloge: lisec, lisca.« 10 Novejša prevzeta priponska obrazila pišemo glede polglasnika v glasovni povr-šinskosti, torej brez končnice -0. 17 Bolj globinska oblika bi bila seveda *-агти. *-àleco. *-àlac brâlac -lea *-11эс drobîldc -lea *-àoac razpravljâvac -oca *-ivac volîvac -oca Priponska obrazila, ki imajo pred seboj polglasnik, povzročajo metatonijo neposredno predhodnih akutiranih podstav:18 bratec, gozdiček, ciganček, dedek, fântek, grâhek, človeček, cedilček. Če je v podstavi pomični cirkumfleks ali kakšen že, se le-ta ohranja: *-dom, *četoero, *balkôn = dômek, golôbec, četverec, brêgec, balkonček. Pri prednaglašenih in ponaglašenih podstavah prihaja samo do naglasnega umika, prvega ali drugega: divjaček *divjaček\ hribček, crkljanček, grbavček-, hudobček, grobek, böbek, vendar ljubkoval-nost tak umik lahko tudi zadrži (dom'èk, bob'èk v znani rečenici: Dober je domek, čeprav ga je za ёп кат bobëk), ali pa se mladi akut tudi sam vede kot stari ali novi na kratkem zlogu (variante domek, bôbek). Na podstavne samoglasnike, ki niso neposredno pred temi obrazili, meta-tonija ne deluje: cmerikavec, doseljenec, câgavec, hudičevec, češpljevec, ajdovec oz. brîzganec, dêlanec, bîrmanec, freûdovec, pač glede na akutirano ali cirkumflektirano podstavo tvorjenke. Pred polglasnikom teh pripon se krni slovenska pridevniška pripona -n-: *elementàran + *-есв > elementarec. (O verjetnosti globinske akutiranosti takih pridevnikov gl. niže pri pridevniških obrazilih.) Poseben problem so variante kot délec/dêlec, apnenec/apnenec, hromeč/ /hromeč, cincavecjcincavec, grobek/grôbek: tu gre za dve podstavi, prv(otn)o ali drug(otn)o: prim. prid. apnén/apnên (Škrabec) oz. *grob-akj*grôb-ak. 2. moška sklanjatev *-à sluga -e *-0]à pismonoša -e *-iha pavliha -e O zloženskih in drugačnih tipih (delovodja, vojvoda, oproda) bo govor na ustreznem mestu.19 1. ženska sklanjatev *-ica nožica, babica *-ùha debeluha (poleg debelûha) *-acija arondacija *-ici j a pozicija *-ilja dojilja *-ùlja bruculja *-ànja županja 18 O nekaterih takih obrazilih je, v glavnem na podlagi gradiva iz Valjavca in ob soočenju s svojim gorenjskim govorom, pisala M. P i r n a t. V angl. povzetku: »Najbolj sistemski so odrazi pri -ac: čebrac — bratec, ječmenec — dûsec (analogno) — dç-lec, kölec — brûsec, golôbec. Isto velja za -ak, le da je tu več primerov za -ak, npr. bobak, cvetek (cvet). V nasprotju z izimenskimi tvorjenkami izglagolske tvorbe kažejo manj sistemskosti, ker se je metatonični naglas razširil tudi na nove in mlade akutske podstave (pisec, izrûstek. zamûdek).«. 19 Škrabec (CF 14 (1895), 10, с): »Besede starašina, oçjvoda (Daim, rabi navadno obliko staro viuda /tj. oeoôda skerčeno iz vojevodaf '/.../, vendar pozna tudi že obliko vojvoda /.../), vodja, tudi sluga (/p/ri nas ta beseda ni domača /...[) se sklanjajo /. . ■/.« *-ùhinja debeluhinja (poleg debelûhinja) *-inja boginja, dedinja *-ika mladika *-àloka brâlka *-ileka čistilka, pletilka *-èla babêla *-iiša debeluha *-ùta glažuta *-ùza mlakûia Samo globinsko (kakor nekateri primeri že zgoraj, npr. babica) kažejo aku-tiranost na končnici naslednja priponska obrazila: *-obà hudoba *-ača brisača (če ni iz *-ača) *-oča čistoča *-anà cvetàna (poleg cvetâna) *-inà noDÎna *-a rinà cestarina *-otà golota Iz slovenščine je to skupino težko ločiti od prve pri podstavah z naglaše-nim inherentno dolgim samoglasnikom. Končniški naglas se pri -oba, -oca, -ota kaže tudi iz naslednje skupine, ki nam -o- v teh treh obrazilih kaže kot osnovnični pridevniški samoglasnik. Pri -oča gre verjetno za izpeljanko 2. stopnje, kakor nam kažejo tudi dvojnice tipa bedastoča/bedasioča. (Za tip *-ina prim, sh. dubina in rus. glubinà.) Tudi površinska končniška naglašenost se še danes (večinoma) vidi pri naslednjih priponskih obrazilih: *-obà sodba (Škrabec, CF 14 (1895), 7 c: brambä, družba, služba)2* *-0cà vescà (Škrabec: vrucâ) *-edà cmérda *-0gà cmêrga *-ja rja (Škrabec tudi duš Л), méja, zemlja, želja *-ekà pečka, trskä, gojénka, polička, devička, prašička, pévka, cvetličarka, grobârka, rešetka *-0skà vojska, gosposka *-0là métla *-0ljà pétlj a *-0njà prošnja, košnja, pažnja *-0tà presta (prim, svôjta) *-0và bačva Vsa ta priponska obrazila,21 ki imajo (lahko) polglasnik pred svojim so-glasnikom (ali soglasniškim sklopom), vplivajo na neposredno predhodni aku-tirani zlog metatonično (zaradi vpliva odpadlega polglasnika), ne pa tudi na ponaglašene in cirkumflektirane: 20 Tak naglas potrjuje npr. moščansko sloežba, sicer še mlàéoa. Pri V a -1 j a v с u je ta tip bogateje zastopan. M. Pirna t: »Posplošeni metatonični naglas neposredno pred izglagolskimi -ba, -toa, -nja, -Ija (slûzba, mlâtoa, izkûsnja, grêblja) spet lahko razlagamo z analogijo.« 21 Sem menda gredo tudi primeri, za katere skoraj nimam potrditve za nemetato-niranje predhodnega neposredno akutiranega zloga: npr. -na (grofična. hišna, gospodična — dçdicna); -toa (britva, lêstoa/l4stoa). *-ebà rîsba, perorlsba, hlîmba; hramba, omemba, glasba, bôrba *-0cà dilca, klopca, brvca, gôrca, stvarca (poleg stvarca) *-edà cmêrda, dônda (poleg cmêrda) *-0gà cmêrga (poleg cmêrga) *-elja cmêrglja, mêolja, grêblja, grôblja *-0ПЈа prêtnja, gradnja (poleg gradnja, prêtnja) *-ekà brûcka, devêtka, pečka, prašička, ritka, števka, cetvêrka, brezvêrka, drobilka, piščalka *-0skà ženska, gosposka *-0tka bitka *-0là krogla, kûzla, ničla, kôtla, omêla (poleg oméla) ; dékla, dečla *-0nà groftčna, sestrična, gospodična, hišna, knežna *-0tà presta (poleg presta) *-0va kûrva, mûrva, bêtva, mlêzva, kôtva *-0tvà britva, bitva, lêstva Primeri za nemetatoniranje: tožba, sodba (zaradi o po naliki); stvarca (varianta); primeri kot réja, séja, paša, gonja, volja, noša, leža so po metatoniji; štirka, pevka, devička, prašička so lahko redno razviti (prim. npr. rus. pevec), ali pa je prišlo pred -ka do upada i-ja (torej *devičika); enako pri potička, kakršnega koli že je izvora podstavna -ica; tip oméla je morda drugačnega izvora; dedična je zaradi oddaljenosti naglašenega samoglasnika od obrazila; mlêzva je morda redni umik, prav tako (po naliki) léstva.rl 2. ženska sklanjatev Akutiranih obrazil desnih je malo: *-èlo zibel -éli *-nà tesën -snïj-snî *-àzne bojazen -zni *-èzne ljubezen -zni Za razumevanje zibêli prim, nït niti. — Za slovenščino ni treba predvidevati tudi variante -ost: tip debelçst je po avtomatični razvrstitvi dvojic tipa starost — mladost (ne glede na sli. obilnöst). Pri Riglerju iz zgodovinskih razlogov drugače.23 — Nejasnega izvora je l'àst -î. 22 Sem bi morda šli primeri kot hvâla. pçka, ki jih Pirnatova omenja kot tvorbe iz nepredslonskih podstav, torej *hvala. (Toda pçka je pač novi akut, zato to ni gotovo; sicer bi morali izhajati iz *pek -a.) 23 R i g I e r o -ost v Začetkih slovenskega knjižnega jezika. The Origins of the Slovene Literary Language, 1968 /dalje ZSKJ/. 17—20, konkretno 19—20 ob besedi modrost, ki mu najbolj podpira naslednjo teorijo: »Kjer piše redno (z več kot 98°/o doslednostjo) o v nominativu-akuzativu in u v drugih sklonin, ne gre za mešanje, ampak predstavljajo te oblike poseben akcentski tip, v katerega spadajo izvedenke iz oksitonov. Prvotno je bil ta tip naglašen na sufiksu z novim akutom, ki je v stranskih sklonih paralelno kot pri takih primerih, ki so imeli prvotni stari akut, npr. zibèl — zibèli -*■ zibêli, prešel v novi cirkumfleks. Po slovenskih akcentskih in glasoslovnih zakonih smo tako dobili razmerje modrost : modrûst, ki nam je še izkazano pri Trubarju, j...j Nekaj ostankov stare akcentuacije je tudi še pri tipu s cirkumflektiranim korenom /.../ (drugačna akcentuacija/.../ sprva končna ).../ v lokativu.« — Škrabec (CF 13 (1894), 7, 6) o tipu enotnost: »/P/o analogiji /.. ./ je razlagati é in 6 v predpredzadnjih zlogih nekaterih drugih, zlasti knjižnih besed: enotnosti, mehkôtnosti, dovršenostjo, premetenostjo itd. Meni se zdi, da bi se imele te in podobne besede povdarjati po zgledu učenost, ucençsti.t 1. srednja sklanjatev Obrazila z zložno pripono: *-è fante, dekle, zrebë; téle -eta *-če drevče, devče (poleg devče) *-iče grozdjiče, drevjiče *-šče babscë *-išče ognjišče, gledališče, ajdooišče, delooišče (sli. dgnjište) *-lè bablè *-mè séme -ena (poleg -na) Primere kot *-àlà, *-ivà, *-îoù je morda bolje razlagati kot glagolska osnova *-là, *-do, čeprav je res, da je tu tematski samoglasnik zmeraj le tudi površinsko akutiran. Za *-ilà, *-wo govorijo primeri kot dolbilo (dôlbstï) ali pletioo (plésti). Nezložne pripone: *- -a- prim. Škrabec (CF 14 (1895), 1, b) : »Sedanji čas na -à ima /*/ najbrž vsled tega, ker je a nastal po skrčenju iz âje: igrâm, igrâs, igrâ itd., v 3. os. mn.: igrajo pa morebiti, ker je bil nekdanji poslednji zlog dolg, pa je pozneje polovico svoje dolgosti oddal sprednjemu/./« glede na vrsto glagolskega dejanja (Aktionsart), npr. * ne semb -y* nosimo < *-noslmb\ morda je ravno v tem prenosu iz ene vrste v drugo razlog za meta-tonijo; prim, še *topime — *topnemo. Iz neglagolskih podstav tvorjeni glagoli 1. Staroakutirane podstave ohranjajo prozodijo tudi v glagolu, tvorjenem iz njih: *blàto = *blàtime (kar da preko blatim površinsko blatim, v nedoloč-niku pa seveda ostaja akut nemetatoniran (*blàtiti = blatiti). Za to prim, še bâbim se, bahârim, bahatim se, bâjim, beležim (poleg beležim drugega postanka), beračim, besedičim, besêdim (poleg besêdim drugega postanka), besêdujem, bêvsknem, bêvsnem, bičam (poleg bičam drugega postanka, prim, bič/bič), blatim (poleg blatim blatimo), blazinim, blaznim, blêknem, blinim, blisknem. Pri podstavah s kratkim samoglasnikom tega tipa seveda ni; posebnost je beračim (prim, berač ^ *beračh) ; primeri kot besedičim potrjujejo pravilo o naglasu na prvotno prvem akutiranem zlogu. Ne neposredno pred končajem: kmétujem -ovâti (nejasno zakaj tudi péstujem -ovatï).M 2. Pri globinsko nenaglašenih podstavah (bodisi prednaglasnega bodisi končniškonaglasnega tipa) se naglas površinsko pojavlja na glagolski priponi, najsi bo ta eno- ali večzložna, globinsko pa je naglas pri glagolih na -im na koncu: bakrim ^-*bakrimb, barantâm *barantàjemo, besedûjem ^*besedù-jem0. Prim, še besnim -éti, belim -éti, blaznim -éti, bledim -éti, blestim -éti, bobnim -éti, bleščim -âti (vse to globinsko *besnimb *besnieme ipd. oz. bleščia-mh); bistrim, blažim; blagrûjem, variantno tudi kmetûjem. Prim, še glagole s kratkim samoglasnikom v podstavi: blagoslovim, bodrim, bogatim-, beketàm, bezam, bezljâm, bogatim -éti, boli m, blebetam, bobljâm; bogûjem, bojujem, bolûjem. Primeri kot bliskam -ti (akut v sedanjiku in nedoločniku) so globinsko *blisk(a)jème *bliskàti z metatoničnim akutom v sedanjiku (*blïskam) in z nedoločnikom po sedanjiku (oz. po kralkem nedoločniku: bliskàt y bliskat). Pri tej metatoniji gre verjetno za neko razmerje k *blisknem0 *-iti (isto pri *blisnem0 *-iti). V tipu bâgram -ti/bâgram -ti, gre prvič za tip, ki smo ga pravkar obravnavali, sicer pa za *bàgrajeme in nato za posplošitev sedanjiške prozodije še na nedoločnik. Pri metatonijskih (novoakutskih) sedanjikih je naglas na glagolski priponi pri nekaterih tipih še ohranjen tudi površinsko: *blodime *-iti y blodim bloditi (poleg naličnega bloditi). Še nekaj primerov: belim -iti/-iti, bioam -ti, bliskam -ti (ostanki tipa -àti so v bliskala ž. sp. in vel. bliskajte), bljûoam -ati/âti, blatim -ti (varianta) — blagovolim -iti, bohotim se/bohôtim se, boleham -ti (poleg boleham). 3. Iz novocirkumflektiranih dolgih podstav dobimo cirkumflektirane glagole na podlagi ohranitve ustreznih prozodičnih lastnosti: boljšam -ti ^ boljši. Tako še: bêrsam se/birsam se, bêvkam, bevčem, bêvskam (na podlagi bévsk-nem?), bêzgam, bincam, birmam, bližam se, bôbnam, kot variante še beležim, belikam se, besêdim, bičam. Pri podstavah s kratkim samoglasnikom: b'ôgam se, bôgmam se, bêvskam, bôkam (zadnje kot variantno). Posebno poglavje so glagoli z mehanično predvidljivimi naglašenimi morfemi: 34 Tu kakor da se kaže tip *pest(u)jème, kar daje novi akut; prim, na M os t ecu pÇstvam -t. *-ljàjerri0 bezljâm -âti *-ezljajeme trobezljâm -âti *-irajem0 blefîram -ti *-izirajemo bagateliziram -ti *-àvajeme okopâvam -ti *-èva(je)m0 omedlevam -ti (s sedanjikom po nedoločniku) *-otjèm0 ropôcem -otâti *-etjèm0 trepécem -etâti *-ùjeme kupujem -ovâti Pri zadnjem je vsekakor še nekaj primerov, ki imajo drugačen naglas: variantno kmétujem -ovati, péstujem -ovati. (v nasprotju z *vèrûjem *oerövati). Povedkovniki Povedkovniki se delajo s sprevrženjem (konverzijo) iz ustreznih samostalnikov in pridevnikov, npr. mrâz (mi je), sramota (me je), srâm (me je), tiho (sem), mlâdiimladi (so), vendar blazna (je) raje kot blâzna (je), kar je enako pri tipičnih povedkovnikih iz glagola, namreč opisnih deležnikih na -Z (končala Ijei). O izglagolskih povedkovnikih prim, pri oblikotvorju glagola, tu naj opozorimo le še na deležnike stanja tipa izginul proti preminuli, kar je pa verjetno napaka v SSKJ. Prislov *-V* gor, dol, noter (poleg noter, prim, notranji), konec *-ja tja *-ode kod, drugod, tod, povsod (poleg kôd ...) -jè k jé, nekje, drugje (poleg k je, nekjê, drugje) *-jè sedé, vedé ^ *sede (poleg sede pač iz *sedeje) *-lè tjàle (prim, tie, sicer pa še odslèj, odtlëj, odklëj, poleg odslêj . ..) *-i gôri, doli, notri, verjetno konci (poleg notri) *-jo nekoč, drugoč (če iz *nekôk-, *drugok-; petič (če iz *petik-) *-àj skrivaj *-dàj sed'àjjzdûj, tedäj, nekdäj, kdäj (kôli); kdâj vpraš. poleg kdâj *-oj takoj, кбј (poleg kôj) *-àm tam, nékam ^ *пекћт, kàm poljubn., kâmor ^ *kàmôr ^ kkmože; kâm vpraš. poleg kâm *-s0 danas, dânas, lêtos ^ *letös *-kràt enkrat/énkrat, sedemkrat, nekajkrat, dvâkrat (pač le sklopna pripona) Tu so prikazane samo nepredložne podstave akutiranim obrazilom. Tip kdâj je po vplivu stavčne fonetike (ponovljeno vprašanje z antikadenco); cir-kumflektirane variante so morda iz kadenčnih (dopolnjevalnih) stavčnointo-nacijskih primerov, če ne gre za umikanje kar akuta z zadnjega (edinega) zloga. Tvorjenke iz predložnih zvez so tonemsko zelo različne. Akutirane pripone so npr. doklêj/doklêj, sem gre tudi dosorêj. Morda se kaže še pripona -0 v primerili kot navzvan, navzgor, navzdbl, ter -i v primerih kot ponoči, poleti; ob mladem cirkumfleksu še pomladi, jeseni. * * Veliki V označuje nemi samoglasnik, npr. -i ali -u, prim, göri, *dölu. Spone *-e- dolénji, gorenji (poleg gorenji, dolenji) *-i- golobînji, materînji (kolikor ne gre za *màter-in-jï, prim, še materinski, kjer je i dobil naglasno ju kost 2) *-ôv- sinôvski, grofôvski, bogovski (pač iz *sinovski ^ sinovskoje) Cirkumflektirane oblike kot dolenji si razlagamo iz *dole + nji, akutirane pa iz dole + nji. Nenaglašena priponska obrazila Z globinskega stališča so nenaglašene npr. pripone površinsko (z novim akutom na zadnjem zlogu, kakor kooâc, jeklén, *odnôs). Z druge strani so taka tudi obrazila, ki so mladocirkumflektirana ali -akutirana, kakor lesen, mladost — milôba, čistoča, golota. Na tip miloba itd. se v nadaljnjem več ne oziramo. Samostalniške besede Domača priponska obrazila Samostalniki 1. moške sklanjatve *-0 kolovrat, pregovor *-0 duhoven, Moder (prim, pridevnika duhoven/duhoven, moder) *-0 сер, beg *-obe golob *-odo labod, gospod *-li0 smeh *-a je čuvaj, držaj, enači j, doživi jâ j *-ejo dêdej *-telje učitelj, darovâtelj, prijatelj *-iko grešnik, krâjnik, rajnik, travnik, glasbenik, sedanjikjsedànjik *-ako/ek0 krâvjak/krâvjek, mušjek *-oko sinko, dečko, lisko, debêlko, črnko *-0ПЈо pedânj *-an0 srpân *-епЪ koren *-г0 dar, pir *-d -û. To so morda sploh (vsaj v nekaterih primerih) izhodiščne breznaglasnice). Prim, še dvojnice kot kbv/kôv, pbkfpôk. Tradicionalna razlaga za tip bêg -a je, da se tu naglas ni pomaknil pod vplivom predslonke ali predpone (npr. v bêg {se podati), pobeg). Valjavec (Rad 132, str. 189): »Izvorno op a d no naglašen vokal u riječima po odpadu polu-glasa na kraju od jedinog sloga, ako je bio dug, ostaja dug, ako li je bio kra-tak, otegne se i dobija u oba slučaja opadni dugi naglas i u slovenštini i u štokavštini i čakavštini.« Nekaj njegovih primerov: klâs, grâd, hlap (ti res pomikajo naglas), pa še npr. bêg, člen, pir, briis (*izbrus), krog (*okrog), čoln, tvor (stvor) (ki ga ne). Škrabec (CF 13 (1894), 11 b: bêg, сер, cvêt, gnôj z opombo: »Nekatere take besede pa hranijo naglas Г j na prvem zlogu tudi v rodilniku in vse dalje: brus, člen, /...I glâd, gnjûs, šiim, vid /..../.« (V resnici je tip bêg oz. tvor nasproti hdd verjetno le druga naglasna možnost prvotno nenaglašenih korenov, kakor imamo to tudi pri zloženkah: klečeplaz — kolovrat (ta drugi tip je pri nas kaj redek). — Tip krâvjakjkrûvjek je *kràv-јакв *-екв (prim. *kravji). — Priponsko obrazilo -nik je nenaglašeno samo površinsko pri pridevniški podstavi, kjer je treba izhajati iz določne oblike podstavnega pridevnika: râjni, pihalni, glasbeni, krâjni, sedanji!sedanji. Globinsko je mogoče tu izhajati iz priponskega obrazila *-nik0,S7 ki pa se zlije s podstavnim pridevniškim izglasnim n v eno. Pri nenaglašeni podstavi (pred-naglašeni, končni, včasih tudi novoakutirani) je to priponsko obrazilo nagla-šeno (-nik): slanik, osnik, gornik, zdravnik, odrešenik, lomnik, branik. K prid. tipu drâgi prim. SSKJ I (1970), LV: »Pridevniki v nagovoru (drâgi prijâtelj J.. .1 in po izvoru nagovorni (drâgi I.../ 'ljubljeni' /.. J) so cirkum-flektirani. Cirkumflektirani so tudi. kadar so rabljeni kot samostojna imena /.../« Tu gre v bistvu za določno obliko, tisto o »samostojnih imenih« pa ne velja za tip Moder, ampak le za tiste z določno obliko, tj. na -i (tu gre za tip -"stari). Škrabec (CF 13 (1894), 12b): »V določni obliki imajo / pridevniki tipa blêd bléda -ô, -â -ê, -i -â, -ô -ê -ê!, in večinoma tudi drugi pridevniki, /o/, J F 2 (1921), 227—239, konkretno 236—237): »Iz vprašalnega stavka je posplošena oblika gen. o-debla hod: koliko ur (dni) hoda?, in potem sploh hodä, prim, hoda Dalm. Bibl. I. 35 b, 85 a; Schönl. 44 itd.« — Pri M. P i r n a t : »Se bolj nalikovne posplošitve se kažejo pri tvorjenkah s sklanjatvenim obrazilom; večina teh samostalnikov je iz glagolov. Tisti, tvorjeni iz predponskih glagolov z -в, m so posplošili stari akut (ali novi akut na kratkem samoglasniku) v zlogu neposredno pred končnico (odpàd, pobëg); oni iz nepredponskih glagolov so posplošili cirkumfleks (bran, bçg) ne glede na prvotni naglas podstave.« (Ta rezultat je v tej obliki na podlagi kolikostne razlike na-glašenega samoglasnika znan že iz moje razprave Predvidljivost... (gl. opombo 36). vendar Pirnatova_navaja več primerov s kračino pri nedovršnikih: boj, grdo, h'od. loo, ток, roj, oôd; tlâk, šctt, špik; lioj. ooj. jbč, plač. Mislim, da so to primeri, kjer imamo prevoj korena: prim, bi jem, grebem, *hedle, oedem, tleči, ječati.) — K posebnemu razvoju takih tvorjenk prim. Ramovš (J F 2 (1921), 239): »/P/rvotno *ogl(l>d'b (oksitonon) 7 *ogled7) J.../ in to slednjič,/.../ Aôgledb in to zares imamo: ugledi (Dolenjsko). K tej ponovni metatoniji /.../« 36 Predvidljivost razvrstitve glasov ter samoglasniške kolikosti in kakovosti, v: GNPSJ, Maribor, 1978, 88—103; ustna objava I. 1965, prva objava v JiS 1967, 92—96, 229—236. 37 Prim, še pri Brezniku glavnik, grešnik — blâtnik, potçcnik za naglasno različne podstavne besede *glaoà. *grehà — *blàto. * potoke. A: sedanjik. preteklik. vedno na prvem, tj. korenskem zlogu /e/: lepi -a -o, drobni -a -o, zeleni -a -o, božji (le v zvezali byžji grvb/pot) itd.« Pri Riglerju prim, še »mâii -a -o« z opombo »sam. iz prislova a«, kar je razumeti kot samostalniško srednjega spola, npr. po malem malem. (Plim. Giiibniing ljub ljuba ljuba.) Prevzeta priponska obrazila -0 fizik, gramatik -ing fêding -ij primàrij, spermij, aoditôrij, dilûvij, patrîcij, prezidij -ik elégik, grafik, botanik, aristotélik'aristotêlik -ul tubêrkul -um centrum, referendum -ikum antiséptikum, specifikum, septikum -man racman -er starter, finišer -ôr agresor, ambasador -tor direktor, faktor, ekscérptorjekscêrptor -is digitalis -ans dezôdorans -ens antecedens -os ôbolos -us ôbolus -ulus famulus -is fiskâlis Pri -0 gre verjetno vendarle za pripono -ik-. - Zanimiva pa so priponska obrazila z obveznim akutom pred seboj: fizik, grafik, antiséptikum; primàrij, spermij, direktôrij, direktor. Samo -man metatonira predliodno enozložno aku-tirano podstavo: *ràc-mân. Priponska obrazila -ing, -ul, -um, -er, -or, -is, -ans, -ens, (-iš) so morda dolga, torej metatonirajo pred seboj. 4. moška sklanjatev *-0 moj mojega -i dežurni -ega, mladi — mladega SSKJ I (1970), str. LV: »Pridevniki v samostalniški rabi intonacije ne spreminjajo.« 1. ženska sklanjatev *-ak* Z lata, Draga *-afc zeléna, môja; gostilna (morda tudi cinkarna), hišna; detereminânta, tangênta; Črna *-a okoâra, poprava, nagrada, zloraba, pohvala *-ä čenča, čveka *-à hvala Glede samostalnikov te sklanjatve iz glagolskili podstav velja, da pred-ponske podstave doživijo metatonijo v tem smislu, da postanejo prednaglasne kar dd potem površinsko polivala ^ * pohvala, nepredponski pa so globinsko * k pomeni 'sprevržni (konverzni)' končno akutirani, kar da hoâla iz *hoalà. (Prim. sli. pöhvala — hvala.)38 Pod-stave s kratkimi samoglasniki v korenu doživijo premik v smeri urnega kazalca, tj. se globinsko podaljšajo in so akutirane: béra (morda pa gre tudi tu za novi akut kakor pri nabiram (poleg nabiram), torej *bera—> béra. (Na splošno imamo prednaglašene tvorjenke te vrste v 2. ženski sklanjatvi, npr. *lov *-iy Iôd -i.) — Iz prav tako naglašenega obrazila *-oja -y*ja dobimo tip noša, *straža straža. Za pojmovanje o prednaglasnosti takih izpeljank prim. Škrabec (CF 13 (1894), 11 č, točka 5): »izdaja, nadlega /.../, poroka /...,/« s komentarjem: »Vže v ed. imen. in nadalje v vseh padežih imajo naglas /A/ na drugem zlogu (per-votno je bil na pervem) . . . Predlog (proklitika) potegne naglas k sebi v redkih primerih: h poroki iti, na posodo dâti, na prodaj (iz: na prodajo).«. V opombi navaja še v Pôdgoro. Pri Škrabcu so omenjene kakor variante tega: pré-graja, podlaka (-do-), razstava, soržica, zareza »poleg navadnišega: zareza«, kar je npr. na Mostecu vzporedno z metatonijo v deležniku ed. ž. sp. (poknji-ženo: *nosila, '"krožila) in kar bi morda govorilo za razlago *izdajfi, torej kakor * nosila; predložne zveze k poroki, ki se po prvi razlagi lepo ujemajo z na pomlad, pa ostajajo pri tem nerazložene.39 K prevzetemu sklanjatvenemu obrazilu -a prim, še determinanta, tangênta, dekadenca, konkordânca, alternativa in podobno, katerih pridevniška pod-stava izgubi slovenizirajoče priponsko obrazilo -en (torej bi tu izhajali iz *de-terminànt-a). Zložne pripone *-ota toplota, sirota40 -ula formula, kapsula, klâozula, minûskula, majûskula -(c)ija delegacija, intuicija, akcija 2. ženska sklanjatev *-0 gâz -i *-je rašč -t *-ado zverjâd, služinčad *-tli svisli -i *-alo žival -i (ob samoglasniškem upadu žvali) *-njo povôdenj -dnji *-П0 dân -î, kazen -zni *-en0 golên -i 38 M. Pirna t (n. m.) iz Valjavca navaja tudi béra, рфка, kar pa govori za »posplošen akut, ne glede na to, ali je podstavni morfem prvotno naglašen (külia, sipa, tlaka, офга) ali ne, in je akut dobil šele po /u/mifcu (hvala, klâda, bçra, Içga. река, jçza).« Na preakutizaeijo vsega kažejo primeri kot рфка, kjer ne more iti za »premik«; v tej luči so razumljive tudi sedaj večinoma opuščene oblike kraja ^*kràd-0ja (kakor noša iz *nos-0jà). 39 M. Pirna t, n. m.: »Izglagolke s sklanjatvenim obrazilom -a imajo /.../' razvrstitev po oblikoslovnem merilu: večina izmed njih je izpeljana iz predponskih glagolov in ima cirkumfleks (pohvala, pripeka); tiste, ki so izpeljane iz nepredponskih glagolov, imajo akut (hvala, рфка) neposredno pred končnico.« 40 Škrabec (CF 13 (1894), 1, č) : »Vže v ed. imen. in nadalje v vseh padežih imajo naglas /*/ na drugem (pervotno je bil na pervem): dobrota, gorkota, sirota/,/ (Ti imenovalniki so sprejeli naglas tožilnika.)« *-sn/m0 pêsem -srni41 *-oš kokoš -i *-zno bolezen, bojazen *-ta vest, moč -i, pomoč -i; smrt -i *-sto bolest -i *-ato soojat -i *-osta starost, norost, mladost; ljubeznivost *-oto perôt -i (prim, perotnica) *-uto plaoût -i, perut -i *-ao0 Ijubâo -i42 Svirêl -i je pač po kopel -i, nastalo iz kop'èl -êli (prim, kôpel -êli). 4. ženska sklanjatev -a°* zlûta, drâga -a moja, huda, dežurna; gostilna, prodajalna, morda še cinkarna Za ogovorni -a prim. Rigler v SSKJ I (1970), LV: »Pridevniki /...I po izvoru nagovorni (/.../ zlâta) so cirkumflektirani. Cirkumflektirani so tudi, kadar so rabljeni kot samostojna imena (Ста)л 1. srednja sklanjatev Primerov skoraj ni: -e ime -na, redko; starejše tudi prasê (Mostec) -e ojê -sa *-evje borovničev je, gričevje/gričev je *-ovje hrastov je, drobovje, hlodov je, cvetov je -o zlato -â (če je podstava pridevnik zlat) -o okô očesa, slovô -êsa -ko klop ko -â43 -ivo pecivo, predivo 4. srednja sklanjatev -e božje -ega, moje -ega, ožje -ega, hujše -ega, lepše -ega -o hudo -ega, Slovensko, Nemško, Dolenjsko, dûhovo, jurjevo Za vse 4. sklanjatve velja Riglerjevo iz SSKJ I (1970, LY): »Pridevniki v samostalniški rabi intonacije ne spremenijo. Samostalniško-prislovne zveze s predlogom, tvorjene iz pridevnikov, ki so v im. ed. določne oblike moškega 41 Škrabec (CF 9 (1892), 7, b) : pesem (»iz: pêsan; m je prišel v končnico naj-berž iz instr. plur., kjer je iz pçsanmi po asimilaciji nastalo pêsammi, kur se je potem skrčilo v P pesmi.« 42 Metatonične primere kot ljubezen si razlagamo z izpadom polglasnika (čeprav ta ni prvoten), prim. Škrabec (CF 15 (1896), 1, b) : »Po odpadu končnega i sta prišla v nekaterih besedah v ed. im. po dva soglasnika na konec. Ako se nista mogla izgovarjati sè sprednjim samoglasnikom v enem zlogu, se je vcepil med nja nedoločni samoglasnik. kar je dalo zlog zase: bolêzan. Ijubêzan, misai, poDçdanjл — Drugje (CF 13 (1894), 11, b) za naš tip: božjist, čeljUst, četft, jesen, kokoš, korist, (Ijubâo: ,>Da je pri nas domača, bi se izgovarjala ta beseda, kaker kaže hervaščina in ruščina: Ijübav, Ijûbi /iz: Ijubvi/«). 43 Skrabec (CF 13 (1894). 11, c) ima tudi prasç -ta, svinê -ta, žrebe -ta, kar je potrjeno na Mostecu s presè, žrebe (kakor йки iz ukù); tu so navedeni še gradivo, pecivo. predivo, sočivo. * o pomeni »ogovorni«. spola dvozložni in /akutirano/ naglašeni na prvem zlogu (lépi, làhki, dobri), so cirkumflektirane (na lepem, od mladega, do živega, na tânko)«, kar je globinsko na *lepëm. Pridevniške sklanjatve *-0 brezbràd -àda -o, brezsën -sna -b, breznôg -ôga/ôga -ôgo, brezûh *-en0ski strasânski, grozânski, božanski *-evski borčevski, stârcevski *-0k0 težak težko, mehâk, sladâk *-in0 gospodinjin, kraljičin, nevestin, ženin, snâhin, mâterin/mâterin, mâ- mičin mamičin, bàbicinlbâbicin *-есап0 debêlcan *-en bronên, glinên, brezsnên, mesen, bakrên *-0cen0 drobcen *-0П0 drobân, temân, hladân, oblačen *-0Čkan0 belčkan, drobčkan, bolančkan *-0kano čedkan, čistkan, cârtkan, flêtkan *-iČ0n0 fonetičen, foničen, antipatičen, numeričen, malaričen, cikličen *-asto gràhast, grbast, modrikast, črtast, bébast/bébast-, gûmbast *-ave krvâv44 *-ev0 hudičev, gospodarjev, hudirjev; kalcijev, aluminijev *-ov0 bratov, kraljev, kmetov, bôgkov Pred sklanjatvenim obrazilom -o (-a -o) je bilo vse akutizirano, najsi je šlo za notranje dolge ali kratke zloge, torej: *brezbràd *-a *-o, *breznàg -a -o; če osnovni samoglasnik ni bil zložen, pa je bilo *brezsbn -sna -d, tudi *brezprst *-a *-o. Kračina je ohranjena samo še na korenskem a (in redko na e), sicer se je namesto kratkega samoglasnika v moški obliki ednine posplošil dolgi, in sicer cirkumflektiran; nekdanja akutiranost se vendarle skoraj pri vseh takih pridevnikih pojavlja kot variantna v ženski obliki, in sicer tudi pri tistih pridevnikih, ki v im. ed. sploh nimajo kračine: brezlik -ika,'-îka, brez-lûsk -ûskal-ûska, brezôk -oka/-ôka, brezrêp -répal-êpa (tu je vendar tudi brezrep); brez take akutske vzporednice prim, brezcên -a -o, brezimen -а -о. Y takih zvezah (tj. s podstavo predlog + samostalnik) je nenaglašen tudi -an -na -o, o čemer na ustreznem mestu. Posebnost je še *-in0, ki metatonira vse akute neposredno pred seboj, variantno pa tudi še oddaljeno: materini materin ipd. Morda se svojilna pripona -in loči od vrstne (tako tudi svojilni -ovj-ev od vrstnega), saj tam tonemskost bolj omahuje tudi pri akutirani podstavi neposredno pred pripono: prim. hôjin, kâvin, lünin/lünin, in seveda mürvin, limonin, bûcikin, lâdjin/lâdjin k podstavam hoja, kàva, lüna, lâdja/lâdja — miiroa, limona, bucika. Za -ev prim, hmêljev k hmelj -élja/hmêlj -a (takih primerov je pač malo). Akutiranost pred -ičen je nerazumljiva iz podstave: foničen ob podstavi fôn -a, pač po analogiji na fonetik, fonetika ipd., zlasti pa simfonik -a. — Metatonije pred priponami, ki se začenjajo s polglasnikom, imajo svoje izhodišče v akutirani podstavi, npr. *čist-okano. kar dâ *cistkan in končno čistkan. — Primeri kot bebast kažejo vendarle na akutiranost pripone -ast- (gl. spredaj). ** Škrabec (CF 13 (1894), 12, b) je sem prišteval še častit, srdit, sirov, ržen, drvên, koščen; vse trpne deležnike na -t: izpit, zašit, napçt, odçt. razdrt, posut. Glagoli Pri glagolu so nenaglašeni lahko deli večzložnih glagolskih pripon ali pa imenski modifikatorji glagola neposredno pred glagolsko pripono (te bi lahko imenovali vpone). Nikdar ni naglašen prvi del glagolske pripone -ova-l-eva-in nikdar drugi pri ustrezni sedanjiški -uje-; pri tipu -aoa- oz. -eoa- pa ne drugi del, pri -(iz)ira- ne prvi in ne zadnji. Končno pri glagolih na *-aje- ni nikoli naglašen morfem -ot-l-et- (pač pa njuna sedanjiška varianta -6č-/-eč-). Od glagolskih vpon niso nikoli naglašene, saj tudi ne morejo biti, -k-, -rein -lj-, za prvima dvema pa tudi ne teinatična samoglasnika -a- oz. -e-, medtem ko je za -l j- fematični -a- zmeraj le naglašen: -od- kupovati -ev- izključevati -va- okopâvam, omedlevam -je- kupû jem -iz- kritiziram -a- kopiram -ka- mijâvkam, ležkam, molčkam, spančkam, sêdkam -ne- klêcnem, stresnem, kriknem, pihnem, izbêgnem, mežiknem, klôfnem Do metatonije je pri -ka- in -ne- prišlo pač zaradi polglasnika pred vpono (*-ek). Pri -ne- gre prej za neko čustvenost oz. za prvotni pomen te vpone, kar zmeraj akutira predhodni zlog. Zanimiva posebnost je globinska oblika korenskega samoglasnika v morfemih z e in o (ležkam, molčkam), nekako po *leži, *moli, kakor da se je to razvilo iz velelnika (leži, moli).*5 Podslava: *lež-kam, *mol-čkam. Podobno pri medmetnih izrazih na -nem: *čes-nt>m, *klôf-nêm. Redna tvorba je pri notranje dolgih samoglasnikih: *krik-ném, se pa pred -ne- izvrši akutizacija (prim, sicer *kričirrw). Sem bi šle "e, spredaj že omenjene, tvorbe oblik za vrste glagolskega dejanja.4® Prislovi *-ä sčista, zdâvna, docela, zlepa, dodobra, odmlâda *-ema skrižema, zdržema, rôjema, stôpnjema/stôpnjema *-oma mestoma, kupoma, imenoma, krikoma, skrivoma; jâtomajjâtorna, izmenoma! izmenoma, nâgloma/nâgloma *-e glede, grede, kleče, leže, stoje *-e huje, trše, milçje 45 K temu in takemu prim. Škrabec (CF 13 (1894), 7, č): »Sem /tj. k nalikovnim tvorbam/ spadajo tudi nekatere nenavadne in novejše pomanjšavke na -ica: redkvica, sobica, ségica (Ravnikar), pôdkvica (v Ribn. podkôvca),\ otročjem govorjenju: rokica, nôgica, mošnjica, okence ali celo rôkica, nôgica, môsnjica, okenček, ležkat, skočkat, mêska (cinga mêsa\), s têto (po analogiji besed kakor Upa, pod lipo), vôlek (božji vô-lek). Semtertja prehaja taka otročja izreka tudi v navadno govorjenje. Napaka se mi zdi tudi nekateri, kaker se sliši včasi namestu nekatçri; ne more pa se zavreči tak ê v lastnih imenih in tujih besedah kaker Amêrika, klêrika, Cêna (pa Cène Cêneta Ribn.), Pêpa, Zêfa itd.« "Prim. Skr a bec (CF 13 (1894), 1, b): »Samoglasnika e in o sta vštrična glasova in more stati v istem korenu zdaj ta zdaj oni, kar imenujemo /prevoj/«: téèi — t$kel — t$čim itd.; strežem — stražim, vlečem — vlačim, plezam — plazim, Içzem — lâzim, zmédem — zm/ftUm se, stojim — vstânem, plövem — plâvam, slövem — slav/im/, tečem — tçkam. *-/golb /.../.« 50 H a m o v š (n. m.. 239) o tipu strahoma (že v Pleteršniku strähoma) : »V teh oblikah vidim prvotni instr. sing., v katerem je bila metatonija regulurna. torej *stralid-ть /.../, in šele po tem prehodu se je pritaknil -a, prevzet iz raznih drugih adverbov.« Primeri na -aj so tu pojmovani kot tvorjeni iz ustreznili prislovnih podstav, ne iz globinskih tipa *ooz *gor~. — Pri -em je problematika ista kot pri -ema. — Pri -o bi seveda bil naglas -Ъ, če osnova ne bi bila zložna, npr. zid gledati (Pleteršnik ga nima). Oblika čisto pomeni 'popolnoma', SSKJ jo navaja posebej, v podgeslu pa čisto/čisto (seveda ne v tonemski obliki). — Pripona -r torej metatonira vse akute. — Pri -krat gre za količinskost; prim, -krat v časovnem pomenu. — Pri unie gre pač za ničto obrazilo -V (prim, gôr, dol). Prim, še sila 'zelo', sila/sila 'veliko'; kot povedkovnik prvotni samostalnik sila metatonije ne pozna. V SSKJ (I (1970), LVIII) je presplošno zapisano, da »/p/rislovi iz pridevnika imajo intonacijo pridevnika«. To velja res za tip na -ski (ritenski), treba pa bi bilo pravilo natančneje določiti glede na variante tipa méhekl mehak I mehek, kjer je načeloma posplošena oblika mehak, torej mehko; isto velja za tip lêp lépa -o/ô, kjer se prislov rabi le tipa lepô. Prim, še temno, morda tudi tèmno, ne pa *temnd. Povedkovnik Iz sainostalniškib besed se povedkovniki tvorijo z nespremenjenimi pro-zodičnimi lastnostmi, npr. mraz, groza, tema, sila, srâm, smrt (Méni je bilo smrt hoditi tja), kâj (bô kâj?). Pri izpridevniških se jemljejo oblike kot pri prislovih, npr. Lepô (nam je); zanimiv povedkovnik je iz zaimenskega kak -a -o: (bo že) kako (poljubnostni zaimki sicer nimajo prislova, prav tako ne vrstni, npr. katêro, nêko neko). Izključena je tvorba iz določnih oblik in vrst. pridevnikov, zato se te vrste pridevniške besede v povedni vlogi razumejo kot prilastki k izpuščeni odnosnici: Tâ jézik je slovenski (jézik), Tâ izdâja je mâla (izdâja). Cirkumflektirana podstavna priponska obrazila Cirkuinflektiranost v podstavi je lastnost, ki ni podedovana iz praslovan-ščine, ampak je pridobljena s prevzemanjem v slovenščino iz drugih jezikov. Sicer ima načeloma lastnosti novega cirkumfleksa, pridobljenega z metatonijo akuta (tj. se ne premika). Nekaj primerov je, kjer se zdi, da je prišlo do mešanja med domačimi in prevzetimi prozodičnimi lastnostmi, npr. pri pripon-skih obrazilih m. spola kot -in, -ôn, -ûn, -jân ipd.; v drugo smer se mešajo oz. vplivajo slovenska priponska obrazila na prvotno cirkumflektirana, npr. pri komtûr, ki je možno poleg komtûr, obrazilo -ir pa je v celoti spodrinilo prevzeti hipotetični -ir (o tem na ustreznem mestu spredaj). Samostalniške besede 1. moška sklanjatev -mâ plasma -ja -êl modêl -a -oâ buržoâ -ja -il acetil -a -id bromid -a -Ôl etanôl -a -ând doktorând -a (poleg -ând) -ûl kobûl -a (?) -ûh debeluh -a (poleg -ûh) -êm fonêm -a baziléj -a -êtum arboretum -a -ûj buržuj -a -ân orgân -a -âl festioâl -a -jân doorjân (poleg doorjân) -iâl mundiâl -a -ijân grobi jân -a -ên etilen -a -îtor definitor -ja -ûmen katehûmen -a -tûr komtûr (poleg -ûr) -ja -in dolgin -a -âlis digitalis -a -alîn gizdalin -a -ilis amarilis -a -olîn frkolin -a -it is cistitis -a -on beracôn -a -ât fosfât, azijât -a -ûn gooorûn -a -eât deskalceât -a -ô rolô -ja -iât sekretariat -a -âdo desperado -a -êt apologet -a -êndo crescendo -a -it kolorit -a -ândo glisândo -a -ant diplomant -a (poleg -ant) -ino maraskino -a -ôt galeôt -a -êro bandiljêro -a -ist formalist -a, statist -ito moskito -a -onist evolucionist -a -ânto esperanto -a -iv recidiv -a -énto divertimento -a -âz francôz -a -oâr budoâr -ja -ai kolài -a -âtor animator -ja 1. ženska sklanjatev -âca bonâca -êca grande с a -ânca arogânca, gooorânca -énca dekadenca -înca Marînca -ada frcâda, rokâda -iâda balkaniada -ijâda olimpijâda, pomomijâda -îda cikloîda -ênda agenda -ôda elektroda -arda bombarda -ûha debelûha (poleg -ûha) -êja matineja -ija entropija, domačija -arija traparija -il j a flotîlja -êska soldatêska -âlka fevdâlka -eniljka košeniljka -âla centrâla -êla citadêla -ôla gladiôla -iêma tantiema -âna cvetâna (poleg -àna) -êna doména -ina bankina, violina -ina carina (poleg -ina) -arina cestarina (poleg -ina) -erîna balerina -iêra bariêra, riviêra -jêra garsonjera -ûra desûra -ûra babûra -êsa baronêsa -ânsa depandânsa -ata aspirâta -êta cigareta -itéta afinitêta -ita sufita, vizita -ânta dominânta -çnta tangênta -âva bleščiva -java goščava -njâva očetnjava (po država) -îva defenziva -iâza elefantiâza -êza geneza, polonêza -iza markiza -ôza bakteriôza, psihoza -ûza kambûza -aia embalaža -âjia korajža Pridevniške besede -âlen fevdalen -anten dominanten -ualen senzuâlen -ênten evidenten -ilen senilen -iven depresiven -abilen rentabilen -ativen edukativen -ibilen fleksibilen -itiven avditiven -âren bacilâren -ôzen famôzen -ôren kontradiktôren O možnosti izhajanja iz akutskih podstav pri pridevnikih na -an gl. spredaj. Glagol Redek primer za -je- je morda urnem iz *umejemo. Mladoakutske podstave so bile obdelovane sproti, zaslužile pa bi obširnejši strnjen prikaz. Besedne zveze Doslej smo v besedotvorju sproti že obravnavali tudi besedne zveze kot podstave tvorjenk, pa naj na kratko obravnavamo še naglasne razmere v besednih zvezah. Prvotne prozodične lastnosti besede se v besednih zvezah načeloma ohranjajo nespremenjene: lepa hiša 'hiša, ki je lepa' = lêp lépa -o/-ô, hiša -e; tako še majhna hiša proti mâla rokâda. Y nekaterih besednih zvezah pa, kakor znano,51 vendar prihaja tudi do sprememb, npr. do izgube naglašenosti katere od sestavin: lahko noč nam. lâhko noč. — Druga taka kategorija so zveze predloga in globinske nenaglašene (samostalniške) oblike ob njem, npr. *na noge, (= na nôge), *iz srca (= iz srca), *na pomlad {= na pomlad), *na primer (= na primer) (vendar zadnje v sh. na primjer), *na nj (= nanj, in nato po naliki še name brez pomika), *ve nj (= vanj).52 — Tretji tip je umikanje naglasa na predslonko, kar ima večinoma za posledico zlitje dveh besed, npr. nečem ^ *ne hčem, né bi (poleg normalnega ne b'i), ne bôm (narečno, Mostec, nébum, nedeš 'ne greš!').53 — Škrabec je navajal vpliv naslonke pri velelniku, npr. začni me namesto običajnega začni me (globinsko morda *začnime) ; prim, podobno tûkaj nasproti tjakaj).5* — Nasprotno pa pri velelnicah opažamo neko sklopno dodajanje osebnih končnic, npr. dejte k de j nam. dejte; pri daj se poleg oblike däjte navaja tudi dajte. 51 Prim. Skrabec (CF 14 (1895), 3, c—č) : »Tudi neketeri vprašalni in kazalni zaimki, adverbiji, števniki, pridevniki in celo samostavniki se rabijo v nekih zvezah proklitično: ta (določni člen) /.../, en (nedoločni člen), kako, tako, že, še, šant, sveti, gospod, Bog, npr. ta lêpi, en gospod, kako mlad, tako vélik, sveti Janez, še vêc, že dan, šant Jûri, sveti Janež, gospod Jožef, Bog oče, Bog né daj\ To se ve, da imajo vse te besede (razen šant) v teh in drugih zvezah naglas, ako ga misel zahteva.« 52 S k r a b e с (n. m., b) si je primere kot nâ me razlagal tako: »Enklitike dobe za /starimi/ predlogi svoj naglas, ki je dolg ali kratek potisnjen; dolgi ostaja na enkli-tikah v zvezi v mê /.../, sicer prestopa po staro na predlog: nâ me /.../; iz v-nj je nastalo mânj (prav za prav menda m vânj, prim, goriško sa ž njim). 53 Skrabec prav tam: »Kratki naglas ГI ali ostane na enklitiki: m njih /.../, ali se pa premakne na proklitiko, kjer se raztegne v /'/ /••■/: nâ njih /.../« M Ramovš (JF 2 (1921), 236), navaja še, tu poknjiženo, zveze tipa sešit? se je proti sešlb. Poseben problem so še zveze predloga z v im. ed. akutirano samostalniško besedo. O tem Rigler v SSKJ I (1970), Lil: »Stalne prislovne zveze iz tož. in mest. mn. s spremenjenim pomenom so cirkumflektirane (na kmete na deželo, na kmetih)л Ravno tam pri primerih za 1. žen. sklanjatev: »Prislovno rabljen tož. in or. ed. je cirkumflektiran (za mizo, na zimo, pod vôdo) j prvo T, O, drugo T, tretje T, O/, od tistih primerov, pri katerih je še običajna dvojnica z naglasom na različnih zlogih im. in rod. ed., pa tudi tož. mn. (na nôge).« In še (str. LV): »Samostalniško-prislovne stalne zveze s predlogom, tvorjene iz pridevnikov, ki so v im. ed. določne oblike m. sp. dvozložni in naglašeni na prvem zlogu (lépi, lâhki, dobri) so cirkumflektirane (na lepem, od mladega, do živega, na tânko).« In končno (str. I,IV): »Cirkumflektirane ali akutirane so še prislovno rabljene oblike mest. ed. od tistih samostalnikov, ki v istem pomenu nimajo množine, kot so snovna imena in abstraktna (v lesu, o strahu), ali imajo v mest. mn. lahko naglašeno končnico -eli (bregéh; па bregu), vendar to ne velja za tiste samostalnike, ki imajo v mest. ed. lahko dvojnico s širokim e ali 0.« V prvih treh primerih so prislovne zveze splošno le cirkumflektirane. Tvorbeno jih najenostavneje rešujemo s podstavo *na kmete, *na kmetih; *za mizo, *na zimo, *pod vodo, *na noge; *na lepem, *od mladega, *do živega, *na tanko. T11 gre torej za nalike: *na kmete je kot *na noge; (na kmetih je tudi sicer *na kmetih); tož. za mizo je kot pod vôdo; pod vôdo (or.) = za mizo; na lepem, od mladega je po na tânko. V tipu v lésu'lêsu gre za mešanje med v času (*v casü) in rednim v lésu (*v Içsù). Pravzaprav neknjižna kategorija so pogovorne oblike pridevnika s ta za določnost (SSK J I (1970), LY): »Pridevniške oblike v zvezi s 'ta' so cirkumflektirane, le na širokem e in o cirkumflektirane ali akutirane ter od pridevnikov mlad in nov akutirane.« Torej: ta stâri, ta grdi — ta zeleni/zeleni, ta dôbri/ta dobri (izjemi ta mladi, ta novi). Tvorbeno je to *t a st ari ! dôbri I zeleni ; mladi je iz *mladi (novi akut), novi iz *novi preko *novi,H Z naglasnega stališča so nezanimivi primeri s popono, saj je tepsti se enako tepsti ^-*tepsti. Prim, še frazeološke zaimke tipa s kôli. — Primeri s sklop-110 pripono, npr. kâj/kàj kot podstava za kar (iz *kà-), so obdelani spredaj pri izpeljavi.56 Zlaganje Za zlaganje načeloma veljajo pravila kot pri izpeljavi, če se zloženke tvorijo ne le z medpono, ampak hkrati s priponskim obrazilom: met — nogomèt, umôr = bratombr, brezglav brezglûv = gologlav gologluvf razreden = štirirazreden 55 Škrabec (CF 14 (1895), 3, c—č): ta lêpi -a -o -ega -e itd.; ta zeléno, ta sivo, ta črno, ta lêpo, ta prazniško. 50 Škrabec (CF 13 (1894), 10, c): gd$, kogà, komu, kaj, césa/cén, čemu, kacltij, kâm. kako. doklç... (»Vzrok raztegnjenja in potegnjenega naglasa je tu morebiti v vprašavnem pomenu, prim, s kadiij, kâm, kakô demonstrative: tedäj.v. — Ramovš (JF 2 (1921), 236): »Pri obliki kdo bi še lahko mislili na neko neobičajno podališavo, ki bi imela svoj izvor v ekstremno rastoči intonaciji vprašalnega stavka, gl. Broch, Slav. l'hon. /1911/, 255 si.; to bi podpiralo tudi dejstvo, da so vse vjprašalnice rastoče poudarjene: kaj, koga, kjé, kako (na Dolenjskem: кокй), kam. kdaj, koliko (na Dolenjskem: külku z liZô celo v odprtem zlogu) itd.« 57 Ramovš (JF 2 (1921) 238—239) navaja še primer z novim akutom na medpo-ni: >*vinogôrdb 7 *vinôgrad 7 slov. vinograd, štok. '"vinograd 7 "vinograd /.../' in po (o prvem naglasu gl. spredaj). T. i. na pol priponska obrazila za imena znanstve-no-strokovnih vej so cirkumflektirana, npr. fonologija, (na)glasoslôvje (pod-stava + -logija, *-sloveje). Zloženke, ki se zlagajo iz dveh besed s samo med-pono, ohranjajo svoje prozodične značilnosti: âvtomelidnik = avto, mehanik; avtocesta = âvto, cesta. — Enako ohranjajo svoje podstavne značilnosti pri-redno zložene besede: âvto-môto, čfno-bel, âvstroôgrskij ogrski (prav pisano bi bilo z vezajem med obema sestavinama). To velja tudi za globinsko prired-ne podstave tipa severovzhod; primere kot jûgozahbd razumemo zaradi izgube možne akutskosti v besedi jûg/jûg. Sestavljanje Model za sestavljanje je ta, da predpona, ki zamenjuje polnopomensko besedo govorne podstave, dobi naglas: višji učitelj y nadučitelj. Od sestavne predpone je odvisno, ali je kratka ali dolga: nasprotni kandidat y protikandidat. Za prevzeto sestavno predpono prim, nasprotni ciklon y anticiklon. To velja tudi za pridevnike (ântitalentiran) kakor za glagole (prednaročim se). — Predponi ni- in ne- sta predslonskega tipa, prim, niheë, nekdoj-kdô (nekdo je po néki, za normalno tvorbo prim, nékaj iz *nekàj). Drugje58 sem opozoril, da so prave sestavljenke povezane s pojmi iz koordinatnega sistema, česar ne vidijo vsi, ki o tem pišejo.59 Sklopi Prozodično se načeloma nič ne spremeni glede na govorno podstavo, prim. hôgme, bôgami (poleg bogami, kar je prevzeto, prim, kletev j. boga). — Morda gre sem še bôgpomàgaj (prim, pravi bogpomagaj), dejansko pa so to že fra-zeološke zveze (tako tudi bôgvâruj, bôgsigavédi (zato je tako prav pisati narazen).60 špecijalno štok. premiku slednjič vinograd.» — Seveda je treba tu predvideti podstavo *oinogrado s pričakovano izgubo nnglasnosti v prvi sestavini zaradi *vind. Dodati je treba še redkejši tip *kolovraie 7 kohjvrat, čemur med izpeljankami ustreza *spove-de 7 spoved (prim, brez predpone poved). 58 Teorija besedotvornega algoritma" (Nova slovenska skladnja, 1982, 337—338; prvotno izšlo v SR 1980, 141—151): »Pri izbiri levega ali desnega obrazila pa se postavlja vprašanje, kdaj katero. Odgovor: levo pri izrazih razmerja visok/višji 7 nàd-fsûper-, tak — ne tak 7 nè-/à-, nasproten 7 proti-/ànti-, nižji 7 pod-/sûb-/hipo-, prej 7 prèd-, pozneje 7 pö-jpöst-, istočasno 7 so-, (lepši) od vseh 7 nàj-.t — Se prej (prim. Sestavljenke in izpeljanke iz predložne/proklitične podstave, SR 21 (1973), 105—112, konkretno 105): »Pri glagolih s predpono (npr. pristopiti, razmetàti, obglûviti) je predpona le izjemoma naglašena, npr. prednapeti (seveda ob hkratnem drugem naglasu na podstavi). To ob dejstvu, da imajo prave sestavljenke, če se sestavljenosti zavedamo (kar pri glagolskih večinoma je tako), po pravilu naglas tudi na predponi, daje misliti na to, da so glagoli s predpono izpeljani bodisi iz predložne zveze (obglaviti 'spraviti ob glavo') bodisi iz zveze glagola s predložnim predmetom ali prislovnim določilom: napasti sovražnika ^ 'na sovražnika pasti' /.../ Na podlagi povedanega je nekatere sestavljene glagole mogoče razumeti bodisi kot prave sestavljenke (ki bi bile po analogiji z izpeljankami iz predložnih zvez /kdaj/ izgubile naglas, bodisi kot ravno izpeljanke iz proklitičnih, v glavnem predložnih zvez (obglaviti).* 59 Tako A. Vidovič-Muha vsem glagolom z morfemom pred korenom pripisuje govorno podstavo, značilno za sestavljenke, tj. npr. tipa iti ven namesto iti iz nasproti poprej naročiti za tvorjenke tipa iziti oz. prednaročiti. Prim. Primeri tvorbnih vzorcev glagola, SSJLK ZP 21 (1985). 47—61. 60 Od Skrabca smo že navajali tip, kakor je npr. tudi moščanski bugnêde |kn], bçgde, buglùne |kl| za prvotno bug ne dg, bùg de, bùg lùne; v SSKJ |boklônaj, bôgdaj, bôgme] (bognedaj v SSKJ ni navedeno). PROZODI JA TVOR JEN JA" OBLIK V oblikotvorje gredo: (1) spolske oblike pridevniške besede, (2) določna oblika pridevniške besede, (3) številske oblike pregibnih besed, (4) primernik, (5) povedkovniške oblike pridevniške besede, (6) sedanjik, (8) velelnik, (9) deležje na -č, (10) deležje na -e, (11) opisni deležnik na -l, (12) deležnik stanja na -l, (13) nedoločnik dolgi, (14) kratki nedoločnik, (15) namenilnik, (16) deležje na -ši, (17) deležnik na -oši, (18) opisni deležnik na -n/t, (19) deležnik stanja na -n/-t, (20) nedovršnik k dovršniku, (21) dovršnik k nedovršniku. (1) Spolske oblike pridevniške besede Pri tem se uporabljajo končnice, kakor jih imajo podobni samostalniki v imenovalniku prvih sklanjatev, v im. ed. -a -a -o. Te končnice pa so pri pridevniških besedah navadne ali pa krepke (zadnje vrste je le edninska oblika ž. spola, kar se na površini razodeva npr. kot sit sita sito oz. priden pridna pridno). Da je ženska edninska oblika nekaj posebnega, se vidi tudi pri prednaglašenih osnovah, npr. mlâd mlâda mladô (nalično po mlada tudi mlâdo) : krepka končnica -a62 metatonira staroakutske podstave: *sitä, *bogà-tä y sita, bogata. Nimajo pa vsi pridevniki, ki v moški obliki izkazujejo akut, zmeraj te metatonije (SSKJ I (1970), str. LY): blazen blazna/blazna blazno, kar da vsej edninski sklanjatvi ž. spola dvojno tonemskost, medtem ko tip pridna daje to dvojnost le preostalim edninskim oblikam ž. spola. Pri končno naglašenih podstavah tega ni: *bçlb*-à*-o, *težekh *-à*-ô, zelene *-a *-d -y bel -a -o, tézek -žka -o, zelën -éna -о. Kdaj do metatonije prihaja, pri J. Riglerju ni povedano, pač pa pri Ramovšu (S J 3 (1940), str. 46): »/N/edoločno *sita in določno *sita se je združilo v današnjo edino obliko sita, enako je velika in velika sovpadlo v velika, a pri oblikah srednjega spola je razlikovanje še ohranjeno: veliko proti veliko, sito proti sito. — Vse druge oblike so nekdanje določne, v akcentskem pogledu torej metatonirane.« (Zadnje se ne ujema s teorijo tega naglaševanqa v SSKJ.) — Nekaj problemov je tudi pri prednaglašenih podstavah, kakor je *vesele, kjer v ženskem spolu nimamo pričakovane oblike vesela (iz *desela), temveč po m. in s. spolu uravnano vesela. Tip določljiv/določljiv ima v im. el O tem s širšega stališča glej pri meni: Glagolski naglasni tipi našega knjižnega jezika, JiS 3 (1957/58), 306—312: Naglasni in oblikoslovni tipi v akademijskem slovarju slovenskega knjižnega jezika. JiS 11 (1966), 155—160, št. 6, ovitek, str. c); Naglasni tipi slovenskega knjižnega jezika, JiS 10 (1965), 56—79. Druga dva sestavka sta v zvezi z normiranjem v pripravljajočem se tedaj SSKJ, prvi je sploh predhodnica tistega, ki je sedaj v 1. zvezku SSKJ (str. XXV—L), kjer so nekatere spremembe, ki jih je ustrezna komisija, sedaj pod Riglerjevim, ne več pod mojim, vodstvom sprejela po mojem odhodu iz komisije. — R i gl er sam je o naglaševanju v knjižnem jeziku pisal pod naslovom K našemu pravorečju (JiS 2 (1956/57), 305—308). kar je objavljeno tudi v njegovih posmrtnih Razpravah o slovenskem jeziku. 1986, 221—225. Obravnava (netonemsko) : zibel -éli, mlàdoJ-6, stàro/-ô, vodef-é na rôke, pomoč -ij-i, rod. ed. črva, dôl/dôl, kupîti/-îla, slûziti/-iti/-ila, lizati, pi sat ij-âti, kupit, lizat, brusi-tij-iti, kolésar. S tonemskega stališča prim, njegovo Problematiko naglaševanja v slovenskem knjižnem jeziku (prvotno v JiS 13 (1968), 192—199, nato v RS J 1986, 226—234). Tukaj obravnava odpravljanje dolžin v knjižnem jeziku in tonemske dvojnice. V glavnem Riglerjevo delo je (težko berljivo) poglavje Sheme za toneinski naglas v SSKJ I (1970), L—LVI1I. (Zlasti je tudi škoda, da tonem v slovarju ni zaznamovan za vse tri osnovne oblike pridevnika, in ne pri podgeslih ter še kje.) œ Razlagamo si jo kot zlita *-aja- ~7 a. ed. m. spola podaljšan globinski *-ivo, ker pa v ženski obliki ni metatonije, si je to obliko mogoče razlagati kot spet fonetično nastalo cirkumflektirano v zadnjem zlogu, medtem ko se -iv -a -o izvaja iz -ivb *-à *-ô. Tip brezizhoden /brezizhoden -ôdna je v cfl. obliki metatoniran iz besedotvorne podstave brez izhoda, v obliki z akutom pa kakor da je iz podstave brez *izhodà. (V uvodu SSKJ ta tip ni zabeležen.) Samostalniška spolskost tipa *lovh *-a (m) proti *love *-i (ž) je besedotvorne narave. (2) Določna oblika pridevniške besede Izhodiščno naj opozorimo, da ločimo določno obliko nedoločnih pridevnikov (tj. pridevnikov z nedoločno in določno obliko) in določne pridevnike (tj. pridevnike z eno samo obliko, bodisi nedoločno /očetov, pet/ ali določno /slovenski, lepši/).*3 Ker je končniško obrazilo določnosti krepko, povzroča metatonijo: bogat — bogati; bel — *béli, zelên *-eni; mlad — mlâdi. Za današnje stanje zadošča za vse tipe razen za prvega že izhajanje iz šibkih končnic, ki jih imamo za zêl zlu -b, namreč v obliki zfi tudi izkazano, poleg *zbli, kar je dalo *zali. Ta zadnji odraz je še danes viden v določnih pridevnikih kot pasji, današnji, štirideset danski. Namesto oblik, označenih gori z zvezdico, imamo danes oblike s posplošenim cirkumfleksom, npr. beli ipd. Skrabec (CF 13 (1894), 12b): »/V/ določni obliki imajo ti /tj. tipa bled -o, dolžan -žno, težak -žkpf in večinoma tudi drugi pridevniki na prvem tj. korenskem zlogu /"/: lepi lepa lepo; drobni drobna drobno; svitli svitla svitlo, rdeči, rumeni, zeleni; božji (le v zvezah: božji grbb, božji pot) itd.64 Prav tako v kratkem komparativu: lepši, mlaji, mečji, nižji, ožji, slâji, tânji, težji, višji, peči itd.« Pri Ramovšu (SJ 3 (1940), 45—51, konkr. 49): »V nedoločni obliki nom. sing. fem. imamo pogosto novi cirkumfleks; poleg pravilnih stara, polna, znâna se govori slâba, zdrâva, prâva, mala, čista, sita. Isto bomo opazili pri sorodnem tipu bogata in enakšno razmerje, že staro, imamo pri deležnikih znala, pisala, hvalila, kupovala. V vseh teh primerih gre za analogijo po sklonih in oblikah z upravičeno metatonijo in z generalizacijo cirkumflektiranega poudarka; v slovenščini je to dokaj pogosto, prim, beseda, obrana, zabava, soseda poleg soseda; mlajši istovrstni pojav imamo v sirota, dežela poleg dežela itd.« — Rigler (SSKJ I (1970)) določne oblike ne obravnava posebej,65 le na enem mestu ю J. Toporišič, Imenska določnost v slovenskem knjižnem jeziku, SR 26 (1978), 287—304. 64 V Cvetju (10 (1891), 8, c) navaja h kesdn -snà -ф določno obliko kasni -a -o, pa lahki (k lâzji pa prislovne lažje, lâglje), tudi tâmni. Drugje (CF 13 (1894), 6, č) opozarja še na dol. obliko tipa cvatnl, divji, pustni, svinjski, izrecno omenja tudi Içpi -a -o k lêp 1фра -б (CF И (1892), 5, b), medtem ko je na str. с še primer lçvi -a -o, na 7. b pa sprednji, prejšnji (k prêj) ter določno zvezo presno maslo. •5 V Problematiki naglaševanja v slovenskem knjižnem jeziku (RSJ, 233) pa o tem: »Precejšnjo zmešnjavo je v knjižnem naglaševanju povzročila tudi določna oblika pridevnika. Znano je, da je v slovenščini določna oblika doživela metatonijo. Večina teh metatoniranih primerov je dobila še člen. Pozneje je začel k oblikam s členom prodirati cirkumfleks, ki je po narečjih različno daleč prodrl — ponekod skoraj k vsem primerom (izjema je zlasti pridevnik mlad). Toda ker se v knjižnem jeziku razen v redkih primerih člen ni uveljavil, se je začelo izgubljati tudi naglaševanje, ki je bilo vezano na člen. Breznik v slovnicah še upošteva metatonijo dotične oblike. Ramovš pa že ne več. Vendar brez sledu ti metatonijski naglasi niso izginili. Zdaj večina upo- (str. LV) omenja med posebnostmi cirkumflektirane oblike pridevnika dolg v slovarju dôlg dôlga-o-ô) ter: »določna oblika od star, kadar je rabljena samostalniško (stari) in v stalnih zvezah (stâra mati, staro leto ipd.).« Sicer se mu določne oblike pač ravnajo po nedoločnih, kar se menda skriva v opombah kot »Intonacija se ne spreminja« (npr. pri primeru vesel-a, lisast-a) oz. »Vse druge oblike so akutirane« (pri ljubezniv -iva -o) ali »Druge oblike so akutirane« (pri priden pridna). (3) Številske oblike pregibnih besed Najbolj očitno nasprotje med ednino in množino je pri samostalnikih srednjega spola, kjer imamo prvotno *mesto — *mèstâ, *окпд — okna, *rešeto — *rešetu, *črevo — *črevu, kar da površinsko mésto — mesta, okno — okna, rešeto — *rešeta, črevo — creva (prim, še *kolo — '"kola kolo — kola). Primer kot jajce = jâjca si razlagamo iz * jajce — *jajca, kar je dalo najprej jajcè — jâjca, nato pa se je po naglasnem umiku izenačilo v jâjce — jâjca.e'1 Včasih se pojavlja razlika med vsemi tremi števili: deklê — dekléti/de-klêti — dekleta. Razlika med števili je tudi v tipu gri)b groba — grobovi (medtem ko je sin sinovi različno samo oblikoglasno, ne tudi tonemsko). Tonemsko nasprotje je rado tudi pri supletivnih osnovah: *človeke — *ljudje, *jàz — *menè — ,vmi — *nàs0, vendar *ti = *vi. (4) Primernik Primerniški obrazili -ši in -ji sta krepki in v zlogu neposredno pred seboj povzročata metatonijo, ne glede na to, kako je tonirana podstava (to je tako, kakor je pri naglasni jakosti stopnja 2): *slàb- + *-ši oz. *star-ej-ši, *mlad- + + *-jši -y? slabši, starejši, mlajši: *vis- + *jji višji proti Ijubeznivejši, dol-gocâsnej.si, bolehnejši, briljantnejši, ker naglašeni zlog ni neposredno pred -ši. Zanimivo, a ne dovolj raziskano, je pritegovanje naglasa na -ej- z akutiranih podstav: starejši, bogatejši proti Ijubeznivejši, zapletenejši, preprostejši (ali je v globini naglaševanje kot ga imamo v rus. bogatà, torej tudi v *debelà?). Starejše oblike, kakor jih kažejo primerniki prislovov (lâzje lâglje,67 kâšnje, stârje — prve tri tudi cirkumflektirane) odsevajo prvotnejše stanje pri pri-primernikih: stârje kaže na *stârej-, kâSnjelâzje na *kasnji, medtem ko so cirkumflektirane napravljene iz generalizacije cirkumfleksa v primerniku. rabnikov knjižnega jezika intonacijsko več ne razlikuje določne od nedoločne oblike, toda včasih je intonacija določne oblike posplošena v obe obliki.« — Rigler je tu žal brez vsake določnosti. Pri Brezniku (SS 1916, 85—86): a) mlad — mladi, b) la-h^k — lähki, c) stär — stâri, zelèn — zeleni. M Škrabec (CF 14 (1895), 1. b) : »v mn. padežih srednjega spola: dçla, leta. mesta, sita, žita, kopita, gooçda, jâgnjeta, jâbalka, slemena, teleta, žrebeta itd. (Pa tudi pismo, dléto, lice, kar je imelo pervotno /'/ na končnici in v korenu'dolg samoglasnik. ima pri nas v mnoštvu: pisma, dleta, lica. Nasproti pa se govori okna, sela z enakim naglasom kaker okno, sélo, ker je razlika v glasu samem.)« — Na drugem mestu (CF 14 (1895), 8, č) protistavlja še okô očesa ed. proti edinemu nebésa -в. Nasprotje ima tudi med jajce ed. — jajca (enako sûkna, gûmna), pa še usta -в (in Drata. prša). Podobno še pleče — plçca (гфЬга, ôkna, ppljtna.): »/K/jer se ne more spremeniti glas.^se pa naglas /'/ v f'J: pisma, vina in ako bi se rabilo: platna, žrela.« Navaja tudi deklë -çta ed. proti -çti dv. in -êta mn., ter sçme -na ed.^in semena' mn., tako še za jagnje, pišče, družinče, svinče. Na str. b, 9: srce ed. — srci. srca dv. in inn., »in po tem zgledu bi se vtegnilo reči morji, pçlji, v mn. morja, pçlja, dasi iina klopkô v dv. klôpki, v mn. klopka.t Pri tipu oesélje, mn. oesélja. gospostvo — gospostojaj. 67 Take oblike je navajal že Škrabec, prim. opom. 43. (5) Povedkovniška oblika pridevniške besede Povedkovniška oblika pridevnika je nedoločna oblika pridevnikov z možnostjo razlikovanja kategorije določnosti tudi v površinski strukturi, npr. mlâd mlada mlado/mlado. Vrstni pridevniki v tej vlogi torej niso mogoči, pač pa svojilni in količinski: Ta zvezek je njegov, Tâm nas je bilâ pêt, nisem bil sâm. Torej zveze kot Tâ strbj je šivalni, Ta jézik je slovenski pojmujemo kot 'Ta stroj je šivalni stroj' ipd.; enako Tâ vôz je mâli 'Tâ vôz je mâli vôz'. — Povedkovniška oblika pridevnika se kaže npr. še v relativno večji pogostnosti t. i. mešane naglasne variante, npr. Dekl'è je lepô, Sosedovi so še mladi (nasproti običajnejšeinu mlâdo deklê, mlâdi sosedovi). Na zvezo nedoločne oblike ž. spola in deležnika na -l ž. spola je opozarjal že Ramovš (SJ 3 (1940), 49, gl. zgoraj), še bolj uzaveščeno Rigler v SSKJ (1 (1970), str. LV) pri tipu blazen bldzna/blâzna-. »/V/ povedni rabi /je/ pogostejša cirkumflektirana dvojnica, v prilastkovi pa akutirana.« — Na mešanje tonemskosti pri pridevniku je po našem pač bolj vplivalo prav razmerje med prilastkovno in povedkovniško obliko pridevnika (ne toliko določnost — nedoločnost). (6) Sedanjik Osnovna glagolska oblika je sedanjik in bi se tudi v slovarjih morala navajati na prvem mestu, kakor je bilo to spočetka res v navadi. Osnovne možnosti so tu tri, npr. pri glagolih z osnovničnim samoglasnikom -a- ipd.: a) *del-a-je-mb a) *mer-i-mb a) *ver-ov-je-mb a) *lez-e-me c) *konè-à-je-mb b) *pust-i-mb b) *kup-ov-je-mb b) *trçs-e-mb b) *zid-(a)-je-mè *kos-i-mbef> c) *pç8t-ôo-(0)-je-m0 *nes-e-mb c) *krož-i-mb *ter-e-m0 *nos-i-mb c) *kol-(0)-je-mb *tor-(0)-e-mb Poleg takih »čistih« oblik glede na osnovnični samoglasnik imamo še mešane, tj. z različnimi tematskimi samoglasniki v sedanjiku in nedoločniku: a) *rez-(a)-je-mb a) *dvig-ne-mb b) *maj-e-mb b) *st0k-n-e-mb b) *s-mb c) *pis-(à)-je-mb с) *potçg-0n-e-rnb *vç-mb *ces-(à)-je-mb *top-en-e-m.b *l0g-(à)-je-mb * stok-on-e-mb *t0k-e-mh Najbolj zanimive so podstave, pri katerih pride do nove akutizacije zaradi odprave dvozložnosti v glagolski priponi: *zidumzidam in končno zidam. Pri drugih glagolskih priponah tu ni težav: *pis-aje-m0 da *pisjeme, to *pisjêm in to pišem ter končno pišem os Pri Škrabcu (CT 13 (1894), 6. č): »con. žgi. žri. začni, odpri itd.«, in (CF 14 (1895), 1, b): »Tudi v velevniku imamo ["j v dv. in mn., po staro tudi v ed. pred enklitikami: nesioa« itd. V tipu nési je pogovorno pogosto nesite nam. nesitç. 69 T. i. novi akut pri Škrabcu (ČF 13 (1894), 8, b—с): »Najnavadniše nastaja pa ,/'/■ ako se premakne povdarek s kratkega na pred njim stoječ dolg samoglasnik. To se mora zgoditi, ako ima dotični kratki samoglasnik izpasti ali odpasti: piše iz *pisieti (V takih primerih je morala imeti naglas /'/ že pervotna slavenščina.), pisač iz *pisač\ (V tem kaker v prejšnjem primeru ima Г i čakavščina). pa navadno se zgodi pri nas tudi, ako ostane: pisača iz pisača, govorite iz govorite (V tem primeru se vjema naša slo- (7) Velelnik Velelnik tvorimo tako, da sedanjiški osnovi dodajamo priponsko obrazilo *-i-; to krni izglasni samoglasnik sedanjiške osnove: *delaje-i- *meri-i- *pç-stovje-i- *leze-i- itd. *rez(a)je-i- *dvigne-i- Za vse tipe pri glagolski priponi -i-: *meri-i-, *pusti-i-, *kosi-i-, *krozi-i-, *nosi-i-. Pri glagolih na *-aje- velelniška pripona -i- zgodaj odpade (tj. še pred podaljšanjem akuta v nezadnjem zlogu), tako da je površinska oblika velel-nika pri glagolih na -aje- ostala neprizdeta. tj. še danes kratka (končaj), pri drugih osnovnicah pa je prišlo do izenačenja z needninskimi oblikami velel-nika (kupûj kakor kupûjte), ali pa se je akut zgodaj podaljšal in imamo danes akutirane oblike. Danes velja, da imajo globinsko ne na končnici naglašene osnove samo cirkumfleks (imej, štej, povej, kupuj, sej), globinsko na končnici naglašene pa so lahko tudi akutirane (stôj/stôj, obûj/obûj, pij'pij, kûj/kûj, glêj/gléj). Oblike kot stoj so torej *stojb, stoj pa po *stoje (prim. gUj). Če se koren pred -je- končuje na soglasnik, pretvorbe potekajo čisto normalno: *pisjê-i-piši in nato piši preko *piši, kar se ohranja npr. pri cveti, zatri. (8) Deležje na -č To deležje ima avtomatiziran naglas: površinsko jakostne stopnje 2, globinsko na ničtem samoglasniku za -č- pri glagolih z obliko na -oč, pri onih na -eč pa je pogostnejša varianta z akutom na tem e, torej *mereč -a -e poleg *merečb. Površinski obliki na -oč, -eč si razlagamo z nadomestitvijo akuta s cirkumfleksom.70 (9) Deležje na -e Deležje na -je ima globinsko obliko *iskàje-ê, kar da preko *iskajé končno iskajeJ1 Oblike na -e gredo preko *sçdeje v sede, medtem ko si variantne oblike tipa sede razlagamo s *sedç-jè.''i venščina sè štokavščino.).« — Z navedenimi besedami sta torej pri Škrabcu odkrita novi in mladi akut. In med primeri za to (10, b, v točki 16): »Mnogi glagoli 2., 4. in 5. vrste imajo /'/ na korenu v krajšem in navadno tudi daljšem nedoločniku. v sedanjiku, ed. velevniku in edinstveni moški obliki opisnega participija: vrnit, vrne. vrni (pa vrniva itd.), vrnil; »dalje so te vrste tu navedeni le v nedoločniški obliki: potegnit — bçlit — (po)bijat, dévat, pisat, skakat, zidat, vživat. Z opombo: »V participiju ostaja naglas razen moške ed. oblike na prirastku in sicer v ed. ženski obliki ко / I, drugod ko ГЈ: vrnil -ila -ilo, -a -e, -i -e -a /.../ V tem primeru predlog ne poteza k sebi naglasa /*/: povrnila, pokosila.« Metatonični naglas na kračini ima Škrabec mimogrede omenjen (CF 13 (1894), 1, c): vzàmem ob ož(a)mem. Omeniti bi ga bil moral (CF 12. 1893), 11, b—с): »Prvotno-slovenski e /.../ v podaljšanih z /*/ ali /'/ (pervotno tudi z /•"/ na ne-poslednjem zlogu) naglašenih se spreminja v e. lêd, mqd, vecçr, vesêl, гфп (g. pl.), ženska, krnita, jelena (gen. sg. in nom. d.) /./« Prim, še (CF 13. (1894), 1, č): posah-nem -niti. 70 O tej razliki v kolikosti prim. J. Toporišič, Še o naglasu nedoločnih oblik, JiS 4 (1958/59, 48—50 (ponatis v GNPSJ, 1978, 183, iz kritike v zagrebški Filologiji, 1962, 278—289); prim, istega avtorja Ankete za določitev kolikosti in kakovosti nagla-šenega samoglasnika, GNPSJ, 74—76, prvotno v članku v JiS 1969, 249—260. Kratko -eč že pri Škrabcu (CF 13 (1894), 9, с): »p se ohrani tudi v participiju sed. časa v vseh spolih in padežih: v toč, vmrjôc (-ф se pa v deležju v moškem im. krajša v -ê: rdeč, rdçcaл O naglasih plešoč, kupûjoc, vçrujoc, prçdoc, kličoč prim. CF 13 (1894), 12, c. 71 Škrabec (CF 13 (1894), 10, č) : »Adverbijaljni participiji sed. časa (gerundiji) na -aje se ravnajo po srednjem spolu opisnih participijev: igraje, petljàje, trepetâie, zdi-liovâje. poskakooâje. vrnikaje. opotekâje se. pridigovaje.t Torej se je to odtlej naglasno poenotilo in še pretoniralo. (10) Deležnik na -c Oblika na -oč je globinsko ponaglašena: nes-oč-o -à -è; enako je lahko tudi pri obliki na -eč, vendar je priponski e lahko tudi akutiran: *noseč *-a*-e. (Literaturo o tem gl. pri deležju te oblike.) Take vrste kot deležnik na -eč so izdeležniški pridevniki: *rdeČ0*-a*-e, *oroČ0*-a*-e. (11) Opisni deležnik na -l Deležnik na -l akutiranih korenov, npr. *del-, je akutiran tudi sam, torej *delale, *mislil0, *vedçh, *bib, *mlèl0. Pri akutirani sedanjiški glagolski priponi je spet akutiran tudi ta deležnik: *končhlo, *sedeh. Sem gredo tudi v sedanjiku metatonirano akutirani: *nosil0, *iskàlo, *zidale, * peljale, *kro-žile, *steknlle. Od globinsko končniško naglašenih glagolov so tako naglašeni deležniki tudi *klečAle, *sçdele, *norele in. *tkalo. (Tu imata glagola *stojale in *bojàh potem pretvorbo stal, bal.) — Glagoli z naglasom na končnici z -i-jevskim osnovničnim samoglasnikom (*pustimb, *kosimb) doživijo tu prevojno metatonijo, tj. so prednaglašeni: *kosilo, "zapustile (po predponskih primerih *-pustile). Tako je tudi pri glagolih končniško naglašenih tipa *beremb (*brale), tj. če imajo v sedanjiku nadkratki samoglasnik (sicer *tkàle); prim, še *sçjalo, pri glagolih na *-iam ter *pih pa *spale.73 — Pri glagolih, katerih koren se končuje na soglasnik, brez osnovnice pa so tudi v deležniku na -l, se ohranja končniški naglas, npr. *trçsle, ^neslo, šolh. Pri teh glagolih s korenskim izglas-jem na d/t je še podstava tipa *pletolh poleg redne (vsaj nekoč) *pletle. (Pri praslovanskem umiku z naglašenega polglasnika tu prihaja do delne anomalije, tko da namesto *trèsle po primerih *lezlb, kar da lezel, dobimo še tresel, iz *pletelb pa plétel. (Zadnjega ni na Mostecu, kjer imamo redne metatonične oblike tresel, nesel, namesto * plétel pa tudi redno pl'èl, vendar tudi le lezel, seveda v ustreznikih, npr trésu, plen ipd.)74 72 Skrabec (CF 13 (1894), 12, c): »Prislovni deležnik sedanjega časa na -e: glede, gredç, klecç, leiç, miže. sedç, stojê. 73 Prim. Skrabec (CF 13 (1894), 12, с): »Opisni deležnik v moškem in srednjem spolu v edinstvu in vseh treh spolih v dvojstvu in mnoštvu: bil (2/enska oblika, bilâ. kratki naglas je ostal na poslednjem zloçu, dasiravno je predposlednii bil nekedaj dolg, prim. hrv. bila, in stablô, sukno, jajce, četrtak, kupac, trpet .../), bilô; bilâ, bilç (To /z jatom/ bi bila v dvojini/prava ženska oblika, ki je pa nisem slišal; v mojem kraju se govori namesto nje mn. bile /.../; tudi namestu bilô, bilâ.); bili, bilÇ>. bilâ. Predlog poteza naglas h sebi: dobil, dobilo /.../, pridobil, pridobilo itd. V vseh ostalih dva- in trizložnih primerih je v srednjem spolu edinstva in v vseh spolih dvojstva in mnoštva naglas na predposlednjem zlogu: brâl, brâlo; brâla. brâle; brâli. brâle, brâla. V sestavah s predlogi ostaja naglas nespremenjen: obrâl obrâlo itd. Tu tip je potrjeval še s cDrl /.. .y, aâl, plâl, scâl, spâl, zoâl, ïgâl, (na)cçl, /.../ za.su/. Tako, ako nimajo predloga pred sebo, tudi: roâl, dajal, jemal, kljuoâl, kooâl, pljuoâl, sejâl. smejâl, sno-vâl, suDâl, scuoâl in blizu vsi glagoli na -iti, ki imajo v sedanjem času -i: budil /.../t — Opozoril je tudi na vpliv predslonk, npr. izdajal, nasmejal, zbudil; pustiI mu je bilo morda zaradi dovršnosti. govoril »ker za zlog več«, odgovoril nam. odgovoril. »Pričakovati bi bilo tudi vesçlil /.'../ |tako res govorimo na Mostecu), ali govori se menda le veselil /.../, pa: razveselil.' 74 Ta tip je pri Škrabcu težko nujti, prim, vendar bol, bril, cval, gnjël, mël, Ш (CF 13 (1894), 7. b). O metatoničnein cirkumfleksu pri deležniku na -l piše (CF 14 (1895), 1, b) pod splošno ugotovitvijo »sploh imamo "j za herv. /*/v vseli primerih v / 20 /prav: 16,/ pod c) in d) izuzetili razen imenovalnika v primerih kaker ječmen /.../), torej /'.../ v moškem spolu nekih opisnih deležnikov: kradel, padel, pâsel, râstei, naprêgel, dosçgel, ozêbel. strêgel. skûbel, tçlkel, vrgel itd. (kjer se moški ed. deležnik od ostalih že po glasu razlikuje, tam je naglas ' : riçsel, nésla; pekel, pékla; rçkel rékla; tÇkel tekla).€ O zadnjih je govor (CF 13 (1894), 10, с.) ob novem (12) Deležnik stanja na -l Ta deležnik ima načeloma iste značilnosti kakor opisni na -i: Akut na korenu oz. na glagolski priponi: '"otrpnila — * pognale, *ozelenele, * ponorele, *mi-nùli; končniški naglas: *stekle, *izšle; s prevojnim cirkumfleksom: *gnil, *proslul. Tip na *-ele in *-ùle pozna tudi varianto z izgubljeno kračino. Na-likovni tip je *došelh. (S pretvorbami dobimo iz tega otrpnil, pognal, ozelenel, ponorel, minuli — stekel, izšel — gnil in še došel. Oblika za ženski spol navadno ni krepka (prim, otrpla, pobegla, ozelenéla, minula, gnila, stekla, došla), redkeje pa tudi je (ozelenéla, pognala). Za srednji spol se oblika ravna po moški, redko po ženski (ozelenelo-. pač po ozelenilo). Drugi slovenski umik je pri oblikah glagolov na -im izveden redkeje (ponorel — ozelenel). Oblika -■ bratu) ; 233: bratov -> bratov (»Rodilnik množine moških samostalnikov pri akutira-ncin tipu ima v dolenjščini metatonijo (bratov), v gorenjščini večinoma ne.« To je vse. (Kako pa je npr. v Ljubljani?) Njegove Akcentske variante (SR 18 (1970), 5—15) obravnavajo metatonijo deležnika na -i, Akcentske variante II (SR 19 (1971), 1—12) pa metatonije v 1. moški sklanjatvi. »' Pri Škrabcu (C^ 14 (1895), 12, b) lepo: pri brâtu, h briitu. bratov, bratih, brâti (isto pri jelenu..., pri očetu...; 10, c: grehov -ih -i nasproti večzložnim o kovaču -ev -iti -i. — Za 1. žensko sklanjatev (7, č): ribo, rib. O razliki pri samostalnikih srednjega spolu med ed. in množino gl. oblikotvorje. tu samo primeri: sito -a... — sita -o... (tudi deklè -çta — dekleta -o). Za akutske metatonirane primere (8, č): jâjca -0, usta -o. proti j£tra, pljuča z rod. jçter, pljuč, sicer kakor v imenovalniku. Škrabec na splošno o razlikah v tonemskosti pri njem in V u I j a v с u (CF 14 (1895), 12, c—č): »Poglavitni razloček med mojim in Valjavčevim naglaševa-njem, katerega se je deržal tudi Šumun v 'Slov. slovnici za srednje šole', je v mnoštv. rodilniku, ki ima po mojem posluhu v primerih kaker: hrastov, bratov, jelçnov, očetov itd. potisnjeni povdarek. /*/, ne kakor piše Valjavec potegnjenega <"",'• Poslednji se sliši v dotičnih posesivnih adjektivih: bratov, očetov itd. Vzrok potisnjenega naglasa v rod. je pervotno dolgi poslednji zlog kaker v mestniku in orodniku.« 1,2 Končnice so vse (razen ničte) aolge, kakor je učil že Škrabec (CF 15 (1896), 1. b) : »Besede /kot nit/ spreminjajo v vseh drugih padežih /'/ v /*/. Tip kot dçlavnost ohranja akut razen v or. ed., vendar: »V novejših tvorbah pa ostane /'/ tudi v orodniku, zlasti na širokem e ali o: pohötnostjo, poštenostjo, naslâdnostjo itd.« 83 Tip *prldna oz. *bogàtâ je seveda iz 4. ženske sklanjatve. * Dp — beri 'dajalnik ob predlogu'. Akutirane končnice Sklanjatve Samostalniki moškega spola Sem poleg samostalnikov kot *stobre, *noiè, *kraljh spada tudi os. zaimek *onb, ter povratnik *sebè. Posebnosti: * stebri* *-ùJ*-ù Dp, *-ù/*-u M *-od/*-od R, *-ih/*-ili M, *-ïJ*-i/*-\ *nozè'5 *-ù/-u Dp, *-ц/-й M; *-èo/*-eo R, *-ih/*-\h M, *-i/*-i О Vçfcà»5 *-oo/*-od R, *-ihl*-lh M, *-i/*-ï О *slufià™ *-ô/*-o O; *-0 R Po analogiji na *bràt- se v nekaterih sklonih tipa *nože pri samostalniku *konß razvije tip *kônj-, iz česar dobimo kônju Dp. M in konjih M, v rod., mest. in or. mn. tudi konj, konjih, konji.61 — Za 2. moško sklanjatev priin.^še or. ed. menoj ipd. iz *menojo + j, z mano ipd. pa si razlagamo iz *se mono s cirkumfleksom po naliki. Samostalniki ženskega spola V 1. ž. sklanjatvi (tema); v 2. ženski: *lucè *-jo O; *-î R; *-ih M; *-mi« Naglas zmeraj na enozložni končnici." če pa je dvozložna, potem na osnovnem samoglasniku *-àmi O; *-amä D/O. Rodilnik množine -a je po naliki i-jevske sklanjatve, -â pa je zaradi opuščanja akuta v zadnjem zlogu. Poseben primer je *gospojà, ki po zlitjih daje končnice -â -é -é -9 -é -9 itd.100 — Y 2. ž. sklanjatvi glede tega ni posebnosti: *debrb *-i itd.101 Umikanja naglasa ni. Samostalniki srednjega spola Osnovni tip 1. sklanjatve je *deno itd.; z *-omà nastopa umik, kar da dno-ma. Če je v osnovi kratki^samoglasnik (*seld, *okno), v množini redko nastopajo dolge končnice (*sel-h itd., kar da séla itd., pojavlja pa se tudi podstava sélo in na to množina *sél-â itd.).102 Pri zaimenskem *onô je (kakor pri m. *orib) v mest. izhajati iz daj. (*njemù), končnica pa po umiku upade do ničle (torej: o njém < *njemV).ioa M Ta tip pri Škrabcu ne pozna umika, v sodobnem knjižnem jeziku pa ni obvezen. Za tip ndž so pri Rig] er ju variante kot v tipu brät, pač na podlagi mlado-akutirane csnove nož-, česar Skrabec (CF 14 (1895), 12, b) nima: grob -ôba -u; za innožinske metatonične sklone navaja -ôo. -çh, -i; za ed. mest. in predložni da-jalnik pa predvideva redno metatonijo, tj. ozki o + ,'*,': na grjibu. 1'ri novoakutiranih (v im. ed.) na dolgem zlogu loči enozložne in večzložne osnove (gl. zgoraj opomba 91, gr$h — kooač). Tip nožev nam. nožev je po noža itd. M Tip slugu (sploh samostalniki 2. moške sklanjatve) Skrabec (CF 14 (1895), 10, c) sklanja le po 1. moški sklanjatvi; za slugu: »»Pri nas ta beseda ni domača.< (Vendar imamo na Mostecu priimek Sluga, in podobno še kje.) 97 Pri Škrabcu (n. m., b): pri grôbu/kçnjujotrçku/lôncu, h grobu/otroku; kçnjih, kçnji. 88 Tako tudi duri, gçsli (po Škrabcu).- 80 Izjeme so seveda oblike po mešanem naglasnem tipu: -o T: -e I/T dv. in mn.: rod. -ф, or. -ф je razložil že Skrabec (CF 13 (1894). 8, b): té/njé/Dsé/vodÇ iz *tojè/*jejè/ /*osejè, vodojè. *v6dö *vodojà. 100 Prim, gospâ (CF 13 (1894), 7, č) ^ gospaà ^ gospojâ, gospé ^ gospel ^ gospofl (prim, še n. m. v 14 (1895), 8, b). 101 Skrabec (CF 15 (1896), 1, č) dvomi o Valjavčevem stebel. I0î O tem gl. več v oblikoslovju neednine. Pridevniška sklanjatev V pridevniški sklanjatvi je naglas vseskozi na zadnjem zlogu, npr. *zle — *-ega itd., *golè *-(e)gà, *belè *-(ç)gà (samoglasnik osnovni v oklepaju se pri umiku ne upošteva). — Tako tudi v srednjem spolu: *zlà *-egà . .. (vendar pri nezložnih osnovah tudi z umikom na osnovni samoglasnik: zlêga — po tega). Pri vsà prim. *vsèj/-ejh (in po odpravi akuta vsej kot variantno). Spregatve Naglas je zmeraj na koncu, v neednini se osnovni samoglasnik ne upošteva pri umiku: *cvetenw *-šo *-Cè; v neednini *cvet(e)md itd. Prim, še *neserri0, *tresemo, * terenih, *pijemo, "beremo, *majemb, *tkenw * kujem}), ki vsi poznajo umik, če nimajo ničtega korenskega samoglasnika, npr. nésem, trésem, trëm itd.; *kujemo je potrjen z vzporednostjo z *beremb: *brale = *kovalo. Vse to potrjeno že pri Škrabcu.104 Prednaglašene osnove (mešani naglasni tip)105 Naglas je pred osnovo razen pri akutiranih končnicah, npr. *done *done ... proti *doneho, ali *mosto *-u, toda v daj./mest. *-ù (vsaj neobvezno). Pri samostalnikih 1. ženske sklanjatve so akutirane vse končnice razen tožilniške vseh števil in imenovalniške neednine. Moške sklanjatve *možo j *-a k *-u \ *-a o *-u z *-em; *-je -o *-em *-e *-eKh *-omi; *-a, *-ema. Po *k *možu je tudi *-možu, proti redkemu *bogu (površ. bogu). Pri neštevnih samostalnikih v mest. tudi končnica *-ù (v lésu, v strahu). Pri dvozložnih osnovah ni premen, torej * gospodo *-a *-u . . .loe Tožilniki os. zaimka za 1. in 2. os. ed. ter za vse osebe neednine kažejo nekdanjo pripadnost supletivnih oblik za 1. in 2. os. k temu naglasnemu tipu: poleg rednih, a danes zastarelih oblik *na me (površinsko na me) imamo po zgledu na 3. os. ed. m. spola posplošene oblike *vonjo (površinsko vânj), torej dalje še vâme, vate, vânjo, vânj; vanje; vanju; enako še *na njo itd. ter *za se. — Oblike nas itd. vključno z zgornjimi potrjujejo 2. moško sklanjatev. 103 O posebnosti v množini gl. v oblikotvorju, tu le o posameznostih (Škrabec, CF 14 (1895), 8, č): tlâ tâl tlàm -a -ïhfÇh -i (zadnje z vprašajem). 104 CF 13 (1894), 7, č: »V predpredzadnjem zlogu imamo é in 6 le vsled spremembe po analogiji«: rečeva nam. rečeva; CF 13 (1894), 6, č: »V sedanjiku naglaša gorenj-ščina v mnogih primerih po staro končnice -va, -ta, -то, -te: govoriva .... živimo.« 105 Vrste podstave obravnava Škrabec (CF 13 (1894), 10. č) ob naslednji predstavitvi: »Ko je bil pervotno povdarjen pervi zlog in to tako, da je ta povdarek celo na predlog prestopil, ako ga je beseda pred se dobila, v takem primeru imamo v naši slovenščini naglas /"/. Pa ta naglas ostane pri nas le v enoz.ložnih besedah na svojem mestu. (Pervotno kratek samoglasnik se pri tem raztegne.) Ako imajo enozložnice pred sebo, stopi s predloga na nje: na meh (iz pervotnega nàmehb)/J Ako ima beseda več zlogov, stopi s pervega na drugi: nogô /.../, pokora /...I, oblàk, j...I na posodo /.../« 106 Vse to, vključno s primeri 7. nepomaknjenim naglasom (po naše -drug) ima že Škrabec (ČF 13 (1894), 11, b—c), vključno z razgledi v preteklost, in z ne-ednino tipa *bogova, *bogovi in tipom * gospodo -a, *oblake, *razume itd. — Glede mest. končnice -ù pri Škrabcu (CF 13 (1894), 9, b): »Samo v ed. mestniku imajo /'/ na predposlednjem zlogu: b$gu, brégu /.../« |torej ne samo neštevni, kakor pri Ri -glerju] »Pri nas ravno tako v dajavniku: h brçgu, h zidu, ô se spreminja v о: brôdu /.../« Ženske sklanjatve Primeri 1. ženske sklanjatve (listirani, npr. *nogà, *glaoà) imajo v rod. ed. končnico *-ejè (po njejè), v or. ed. pa *-ojo; needninski orodniški končnici sta *-mi in *-mä tudi v daj. dv.); naglas pa je na osnovnem samoglasniku, kar daje *-àmi oz. *-ama. — Ta tip ima prosto naglasno varianto na podlagi mladega akuta, torej *nôga *-e itd. z metatonijami kot *lipa, izjemoma pa z rod. iz končniškega tipa, torej *nogo z zgodnjo podaljšavo novega akuta (tj. s podaljšavo v zadnjem zlogu).107 V 2. ženski sklanjatvi je prednaglašenost takih osnov odpravljena le s končnicami za daj./mest. ed. (*-i), or. ed. (*-0Јо), v množini pa za rod. (*-0ji), daj. (*-enw) mest. (*-ehe) in or. (*-0mi), kar daje površinske oblike (za *nočo npr.) noči, noč-jö, -i, -ém -éh, -mi; namesto akutov v zadnjem zlogu mn. se zaradi odpravljanja akutiranosti javljajo tudi cirkumfleksi (kar podstavno lahko razlagamo tudi kot *stoar-eme *-ehe/*0mi). Dvozložne osnove tega tipa prvi zlog razen pred ničto končnico -0 obravnavajo kot ničti, torej *pomočo *(po)moč- + + *-i itd. (površinsko pomoč -i). Srednje sklanjatve Samostalniki so v vsej ednini prednaglašeni, npr. *srce *-a *k -u *-e *o srcu *s-em; v neednini se pred dolgo končnico sploh pojavlja metatonija, torej *srcä, kar pa se je posplošilo po množini akutiranih osnov kot *srca. Že Skrabec navaja vso problematiko.108 Sem spada tudi *ono in *ti, v mn. pa *me, *oe, v dv. *medoe, *oedoe, *ona, kjer pa je ta naglasni tip (ker gre za 2. s. sklanjatev) seveda omejen na im. (in enaki mu tožilnik), sicer pa se pojavljajo akutirane končnice, npr. *njegà ipd. kot pri m. spolu, *nàs, *oàs, *njih itd., z metatonijami osnovnih samoglasnikov v končnici (npr. *nàmi, *nàma, *njimi, *njimä. Pridevniška sklanjatev Osnovna prozodija je ohranjena v ednini samo v im. in enakem mu tožil-niku moškega spola, v tož. ž. spola in im./tožilniku srednjega, sicer pa v im./ tož. neednine. Ločijo se enozložne osnove z obstojnim samoglasnikom (*mlade -o), z neobstojnim (*teŽ0ko *-o) ter dvozložne osnove (*oesel *-o). Pri drugem primeru ob pomiku dobimo za moški spol površinsko obliko težak. Pri prvem tipu je im. za s. spol lahko analogen naglasno obliki za ženski spol. V drugih sklonih pri enozložnih osnovah nastopajo akutirane končnice, za ženski spol že v im. ed. (*mladà, *težoka) in te so tudi v vseh preostalih odvisnih sklonih, kolikor niso izvzeti s pravilom o ohranitvi izhodiščne prozodije, npr. *mlad(e)-ga *-(e)mù itd. za m. in s. spol, ter *mladejem *-i itd. za ženskega. Dvozložne osnove so posplošile naglas imenovalnika v vseh številih in sklonih. Globinsko nezložna osnova (*ta) nastopa s to prozodično lastnostjo v vseh sklonih (torej *-tega *-temu itd.), površinsko têga . . . Tako se sklanjajo tudi števniki *dva *-ç podobno še *oba *-e in *trije *tri. Ker je -ç- kot tematski samoglasnik upadal do stopnje polglasnika (ali celo do ničte v nareč- 107 O končnicah -é, -ö, -0 je bil že ^ovor. 10(1 CF 13 (1894), 11, c: mesô -â itd., tudi dvozložne osnove (okp, imê. prasê), vključno s posebnostjo rod. uš^sa nam. tipičnega, kakor imamo pri ocçsa. Opomba: »Dvozložnice j...j imajo v daj., mest. in orodniku ed. /*/ na pervem zlogu: blâgu.« 108 Tudi Skrabec je za ž. ed. navajal rod. -é in or. na -ф (kar se najde npr. še v Murnovih pesmih). jih), nastopajo razen v osnovnih oblikah z izvirno prozodijo tudi variante tipa *tega *-emù (kar je nalika po * vsega *-emù). Pri umiku dobimo tega, kot vsega ipd. Po tem tipu se ravnajo povedkovniki deležniki na -l, npr. *bile *-o, kjer se pa v večji meri pojavljajo tudi variante končniškega naglasnega tipa, in to celo brez umika: *bilà *-è *-i za ženski spol in celo *biio.110 Novoakutirane osnove Novoakutirane prvine111 doživljajo načeloma isto usodo kakor staroakuti-rane. Pri sicer redkih enozložnicah m. spola se novoakutirane osnove večinoma spodrivajo s končniško naglašenimi, npr. *grof -a grofa, kar površinsko namesto grofa daje grofa. Vendar to velja v glavnem le za novi akut na o, ne pa tudi na e. Širi se to tudi pri izpeljankah iz predslonske podstave, npr. *od-hod *-a *odhoda (kar površinsko daje namesto odhoda odhoda) ; prvotni končnonaglasni tip to podpira: *sokdl *-à oz. *život *-a se novi akut sicer vede kot stari (prim. *noša, *straža rod. mn. *-&, npr. straža straž). O tem bo še govora pri premičnem naglasnem tipu. Mladoakutirane osnove112 Načeloma jih prizadevajo iste metatonije kot staro- ali na kračini novoakutirane osnove, večinoma pa niso tako obvezne.113 Za primer *voda *-e itd., 1.0 O tem gl. spredaj, str. 167, saj gre pri pregibanju deležnika na -/ za oblikotvorni pojav. 1.1 O pojavljanju novoakutiranega v slovenščini prim. F. Ramovš, O slovenskem novoakutiranem /o/ (JF 2 (1921), 227—239) in K poznavanju praslovanske metatonije /ob prvotnih polglasnikih/ (Slavia II (1923—1924), 205—231). — Pri Skrab-c u se metntoničnost pojavlja v poglavju Posebej o dolgem potegnjenem povdarku (CF 13 (1894), 7, č), in sicer v nekakem dodatku k novemu akutu na dolžini (n. m., 10, b—c), to pa v točkah a) do c). Navaja naslednje kategorije: a) rod. mn. konj, otrok, pas, voz, kol, ôken, sél. tâl; nôg, sester, gôr (poleg »sproti delane gor, vod', tj. gôr, vôd, zdaj v branju navadna napaka«), Щ; mostov, groboo. stolov, vrhov (»v per-vih primerih je misliti, da je samoglasnik raztegnjen po zgledu kaker las, mož, zôb. glâv, гфк,stçn; v primerih na -Qv je najberž vzrok raztezanje -i v kosti itd. /.../; /.. domov (prisl.); b) gdô in drugi vprašalni zaimki; c) boter, zelenec (v R, M, O mn. /"/), је1фпа (M; R, M, О /"/); zrklo, olje; okna, р1фса »v vseh množ. padežih«; koža, maša, nфša, otka, skôda, vôlna (O ed., R mn. /'/) ; pobožen »v vseh padežih in spolih«; dober, r^sel (samo m. ed.); debфla, jelôva, njegova (in »v ostalih padežih«); sфdem. osem; nosim, kôpljem, Ьерфёет itd. Deležnika na -en (ndšen) tu ne omenja. (Ramovševe kategorije v njegovih razpravah o metatoniji na kračini imajo precej iste kategorije, vendar pri tem Škrabec ni omenjen: prim, v 2. Ramovševi razpravi opombo na str. 206.) 112 K obsegu tega tipa prim. Škrabec (CF 13 (1894), 7, c—č) : 1. čelo. ökno (pleme, télé, vréme); böba, méca; oča, metla, nöga; gnjusöba; (kösti, peči); dôbra -o; težka, zelena; bödla -o; nésla -o; njega-, nési, bôdi, prösi; böde/т/, nése/m/; bôsti, nésti; 2. közel, körec, osel, ropôtec, klepétec; 3. (človek; vélik); köpat, kosit, lomit, vélet; enotnost (»Meni se zdi, da bi se imele te in podobne besede povdarjati po zgledu učenost -i); redkvica, sobica, šegica ...«). 113 Glede obveznosti metatonij po SSKJ. Metatoničnost akutirane osnove večinoma ni obvezna: obvezna je samo v or. ed in rod. mn. a-jevske sklanjatve (*llpö, *lipe, *cèrkvijo/cèrkvô), zatem v množini samostalnikov srednjega spola (*kopitâ, *deklètâ, * vimena) in sploh v sklonih 2. ž. sklanjatve (*niti, *kopèli). Metatonija je nadalje obvezna v rod., mest. in or. tistih osnov, ki so samo v množini akutirane (*pljiiče *-ih analogno rebra). Pri sklanjatvah moškega spola je metatoničnost sploh neobvezna. Končniško naglašene osnove: kooačb, stabre, konje, stole, sluga; košnjš, lučb; oknô/ rešeto/jajce/rebro. Pri m. in ž. a-osnovah je metatonija obvezna le v rod. mn. a-jevske v or. ed. *-б, v rod. mn. *-o. Glede *grôb- itd. prim, metatonije pri akutiranih osnovali (*bràt-). Za ž. spol 1. sklanjatve prim, posebnost or. ed. *-o/*-ö, rod. mn. *-0. Pri sam. s. spola je vsa množina z dolgimi ali kratkimi končnicami, torej *6kn- ali *resét- + -a/*-a itd. (gl. Oblikotvorje števil). Akutirane oblike v množini se seveda metatonirajo kakor samostalniki moškega spola: *resét- *-ïh, *-i. O mladoakutiranih osnovali od rod. dalje (greha < greha) gl. pri akutiranih osnovah. Premični naglasni tip Tu je osnova načeloma akutirana na svojem drugem (zadnjem) zlogu, pred ničto imenovalniško končnico pa prihaja do umika, npr. * jelene *-a itd.114 Prvotno navadno končniško naglašeni podtip je *sokole -à,115 kar da površinsko sokol -6la, s samo mladim akutom.116 Tudi metatonije so enake kot v akutira-nem tipu na osnovi. Pri samostalnikih 2. ž. sklanjatve se od rod. ed. dalje pred neničto končnico, v neednini pa sploh, pojavljajo le dolge končnice tudi tu, torej *senožete *-ï, kar da površinsko senožet -êti itd.117 Za sam. s. spola prim. *vremèCo *-na (površinsko oréme -éna) itd. v vsej ednini, v množini pa seveda *огетепп, kar da oremêna. Pri dovolj redkih pridevnikih tega tipa prim, débel -élega (*debèl-), z možnostjo, prav tako redko, prvotno končniško naglašene podstave rojen rojenega (po *rojeno *-a *-à). Primeri so še pri deležniku stanja na -l, npr. ponorel -élega (*ponorel-). V okviru pregibanja po spolu in številu priin. za ta tip še velelnik in deležnik na -l: *nes\Co *-te, * nosilo *-a (drugo za ženski spol). Prvotno nastali premični naglasni tip tipa *nésem *-émo je danes odpravljen v knjižnem jeziku (je pa še ohranjen v gorenjščini) ; ohranjen je le glede na t. i. kratko obliko 3. os. množine: nése — neso (*-пе.чоС0)ш. sklanjatve (*slùg0, košnjo *ooecS (tudi ooech z zgodnjim podaljšanjem). V 2. ž. sklanjatvi je obvezna le metatonija v or. ed. v zlogu neposredno pred končnico (*lučj<>), sicer se tu metatonira kakor v t. moški sklanjatvi. Končniško naglašeni samostalniki srednjega spola z e in o v osnovi se v množini ne metatonirajo obvezno (*ges{à, *oknà\, se pa lahko po naliki s tipom '"mesta, kar da dvojnično gêsla^l géslu (*kdla, *nebesa). Primeri z dolgim samoglasnikom v osnovi doživijo le umik: *creocà, *jajcà. *oratà, *ustà (vendar metatonični, prim. rod. orät). Večina teh samostalnikov, površinsko akutirana, se nato v odvisnih sklonih množine metatonira kot sam. 1. moške sklanjatve, le da v različnem obsegu: sploh ne tip *kola, *oratu. samo v rod. *ustà in *nebesü v rod. mest. in or. pa neobvezno, če imajo e in o v osnovi (gêsel -ih -i/ôken oknih -i) in vsi umični. Metatonirane končnice so obvezne; izjeme so rod. ed. in need. (*ooclojèf*-èje, *vo-daà/*Dodàa, kostei/kostïe). vendar le *ljud0i, pa daj,/mest. ed., daj. need., or. dv.: *tej *tem(a). (Glede tçj = *tejè, têj^Ltèje. prim. * gospoji ^ gospe. Podobno teme /temo k tema/tema.) , , ih Prvotno pač iz *jelenb *a. 115 Tako še prvotno, nasproti drugačnemu iz opombe 114. ne Pri notranje dolgem samoglasniku v osnovi bi temu ustrezal * jezike *-à (prim, rus. jazyk -à), vendar v slovenščini z nadomestitvijo notranje dolžine s kračino (jézik -i k a). 117 Ta tip ima seveda že Skrabec, npr. za 2. ž. sklanjatev (CF 15 (1895), 1, b): kopel — kopeli itd. Za 1. žensko sklanjatev prim. (CF 14 (1895), 12, b) : jélen — jeléna, v D„ in M. ed. ter R, M in O množine pa /'/; za 1. srednjo (CF 14 (1895), 8, c): téle -éta. 118 Tako razlagal že Skrabec. Cirkumflektirane osnove ne poznajo premen, zato jih je na prvo mesto glede naglasne preprostosti postavljal že Škrabec.119 Prim. *kâjak *-a itd., *torcîda *-e itd., *liberâlen *-lnega itd., *korigiram itd. (kolikor tega ne izvajam iz *korigirajeme). Tako se pri sklanjanju in pregibanju vedejo "tudi površinsko cirkumflektirane dvozložne osnove, npr. *gol0be *-a, *vesele *-ega; izjema je seveda že omenjeni tip *(po)moče pri sam. 2. ž. sklanjatve. Pri gla- Cirkumflektirane osnove Cirkumflektirane osnove ne poznajo premen, zato jih je na prvo mesto glede naglasne preprostosti postavljal že Škrabec.119 Prim. *kâjak *-a itd., *torcîda *-e itd., *liberâlen *-lnega itd., *korigîram itd. (kolikor tega ne izvajam iz *korigirajeme). Tako se pri sklanjanju in pregibanju vedejo "tudi površinsko cirkumflektirane dvozložne osnove, npr. *golöbe *-a, *oesele *-ega; izjema je seveda že omenjeni tip *(po)moče pri sam. 2. ž. sklanjatve. Pri glagolu je to tip risati rišem ipd. 110 Seveda le domuče primere, prim. Valjavčev 'Prinos ,/.../' in prihodnja slovenska slovnica (CF 14 (1895), 7. c): dobrûou, jêzero, konik, celjûst. molitev. KAZALO I Prozodične lastnosti........................133 Pretvorbe............................136 II Podstavne oblike.........................138 Prozodija tvorjenja besed....................139 Izpeljava........................139 Akutirana priponska obrazila za............139 1. moško sklanjatev...............139 3. moško sklanjatev...............141 1. žensko sklanjatev..............143 1. srednjo sklanjatev..............144 pridevniške besede...............145 glagol....................146 povedkovnik.................148 prislov....................148 Nenaglašena priponska obrazila za...........14'.' 1. moško sklanjatev...............149 4. moško sklanjatev...............151 1. žensko sklanjatev..............151 2. žensko sklanjatev..............152 4. žensko sklanjatev..............153 1. srednjo sklanjatev..............153 4. srednjo sklanjatev..............153 pridevniške besede...............154 glagol....................155 prislov....................155 povedkovnik.................157 Cirkumflektirana podstavna priponska obrazila za.....157 1. moško sklanjatev...............157 1. žensko sklanjatev...............158 pridevniške besede...............159 glagol....................159 Besedne zveze......................159 Zlaganje........................160 Sestavljanje......................161 Sklapljanje.......................161 Prozodija tvorjenja oblik za...................162 spolskost pridevniških besed................162 določnost pridevniških besed................163 številskost pregibnih besed.................164 primernik.......................164 povedkovnik iz pridevniških besed..............165 sedanjik........................165 velelnik........................166 deležje na -č......................166 deležje na -e......................166 deležnik na -č.....................167 opisni deležnik na -l...................167 deležnik stanja na ...................167 dolgi nedoločnik.....................168 kratki (pogovorni) nedoločnik...............168 namenilnik.......................169 deležje na -ši......................169 deležnik na -oši.....................169 opisni deležnik na -nl-t..................169 deležnik stanja na -nl-t..................170 nedovršnik k dovršniku..................170 dovršnik k nedovršniku..................171 Prozodija pri spreminjanju oblik.................172 Akutirane osnove (nepremični naglasni tip)..........172 Sklanjatve....................172 Akutirane končnice (končniški naglasni tip)..........173 Sklanjatve....................173 Spregatve.....................174 Prednaglašene osnove (mešani naglasni tip)..........174 Novoakutirane osnove...................176 Mladoakutirane osnove..................176 Premični naglasni tip (na zadnjem zlogu akutirane večzložne osnove) 177 Cirkumflektirane osnove..................178 Kazalo.............................178 Summary............................180 SUMMARY A generative approach to standard Slovene accentuation postulates 7 prosodie parameters as relevant for the generation of accent: (1) the quantity of the syllabeme: i e а о и are long, e о a are short; (2) accentedness: accentedness (*si), preaccentedness (*na) and nonaccentedness (*-na) ; (3) the place of the prosodeme. e. g. with regard to the accent (*kosiCb present tense vs. *kosiCe imperative) or with regard to the length (*bràtihe vs. *llpama); (4) tonemicity: acute (*llpa) vs. circumflex (*kajak/ *d0ne); (5) intensity of accent: *sin0-e0 *-a0 vs. *пог0-0, *-à7 vs. starj-è^tij, *dêkrân2; (6) strength: *mes0-är-e, *rïbrar-0; (7) polyaccentedness: *neùman vs. *nëùman. Every morpheme has its characteristic prosody; however, it is represented in writing only when it is distinctive. The surface-structure forms, e. g. *bràt, riba, mîjst, rnesQ, mesâr, ribar, nésem, nésemo, začnem, dekanat, are derived by transformations from the accentual bases of words, e. g. "bràtre, *riba, *moste, "meso, "mesarb, *riba-re, *nesemb, <'nes(e)mô, *zač0neme, *clekan2ät2. The transformation rules are as follows (and applied in the following order): (1) intensity of accent: *potepo-ln2-0o> potepin; *mizricra, > mizica; *bog0-a0 > bogâ; *dekan2-ât2> dekanat; (2) deletion of the accent on the word-final -e. thus producing: (a) a neo-acute on the penultimate syllable: *grehb, *odhodè, *pis(a)jemb. *hot(e)JemO > '"grèho, *odhà-do, *pis(a)jème, *not(0)jème; (b) strong accented vowels ("pisjëm, *hotjem) generated by the drop of the thematic vowel (here in parentheses) and yielding a neo-acute on the preceding syllable: * pišem, *hočem; (3)circumflexization of preaccented words (*mast0, *moste. *goro) and word phrases (*na moste, *na goro) with the subsequent progression of the circumflex onto the following syllable whenever possible: mäst, most, na mçst. gorÇ, na gçro; (4) substitution of an acute syllable by a circumflex when it is followed by a strong syllable or by a nonfinal 0 (*ribar, *r\bo > ribar, rlbo; *stàr0ca > starca) ; a strong syllablç with an,acute accent gives rise to the acute metatony of the preceding syllable: *nosTm, *krozim > *nôsim, *krôiim; (5) early lengthening of neo-acute word-final syllables in certain categories: *nog gen. pl., *môj, "veseljè > nog, môj, veseljç; (6) rétraction of the acute from the word-final syllable to the preceding long syllable: *zvezdà, *glavà > zvçzda, glava; (7) lengthening of the acute in nonfinal syllables; in word-final syllables, the acute is preserved, becoming phonetically a circumflex: *bràtra, *ndša, *nôsim, *odhöda > bràt(r)a, n6ša, nosim, odhoda vs. nogà, lomà, tamà > nogä, lomà, tama; (8) retraction of the accent from the short final syllable to the preceding short e or o (*zemlja, *nogâ, *potôk > zémlja, nöga, pötok) ; no such retraction occurs if the final short syllable is preceded by a schwa, or by a pre-root morphemic boundary, or in the case of emotional coloration: tama; začnem, odhbd; fantê; (9) retraction of the accent from the short word-final syllable to the preceding schwa: tama, taman > tbma. tbman; (10) fusion of certain vowel + j combinations: *pojas, *stojàti, *vodejè > pas, stati, vodç; (11) certain analogies take place, e.g. nésemo (instead of *nesémo) by analogy with nésem, pasû by analogy with moža. gyro by analogy with instr. lipo, and the like. UDK 808.63-56 Ada Vidooič-Muha Filozofska fakulteta, Ljubljana SKLADENJSKA TIPOLOGIJA ZLOŽENK SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA (Ob kontrastivni naslonitvi na nemške zloženke) Glede na obrazilno pretvorljivost sestavin skladenjske podstave ločimo v slovenščini štiri osnovne skladenjskopodstavne strukturne tipe tvorjenk s tremi nemodifika-cijskimi in dvema modifikacijskima podtipoma. Zloženke se pojavljajo v vseli treh nemodifikacijskih tipih. — Na podlagi slovensko-nemške kontrastivne razčlenitve je ugotovljeno, da je zlaganje v nemščini besedotvorni postopek, ki pokriva velik del slovenskih izpeljank, npr. izsamostalniške vrstne pridevnike, besednih zvez, nor. desnih prilastkov samostalnika pa tudi kakovostnega pridevnika, da je razvrstitev korenskih morfemov v nemščini raznovrstnejša in da je njihovo število tako rekoč neomejeno tudi pri podrednih zloženkah, seveda na različnih tvorbenih stopnjah. If transformability of syntactic-base components into affixes (formants) is taken as the criterion, Slovene derivatives (= complex words, derived words) belong to one of the four basic structural types, with three nonmodificational and two modificational subtypes. Compounds belong to all three nonmodificational types. — A contrastive Slovene-German analysis shows that, in the German language, compounding is a manner of word formation covering a great portion of Slovene suffixal derivates (e. g. desubstantival classifying adjectives) and word phrases (e.g. postmodifiers of nouns as well as qualitative adjectives); that the distribution of root morphemes in German is more diversified; and that the number of root morphemes in German is, so to speak, unlimited also in subordinate compounds. 1 Razčlenitev zloženk temelji na besedotvorni teoriji, ki pojmuje vsako tvorjenko le kot pretvorbeno (transformirano) varianto definirane besedne zveze, t. i. skladenjske podstave (SPo).1 Tako se bescdotvorje uvršča v skladenjsko ravnino jezika; njegovo strukturno problematiko obravnava t. i. besedotvorna skladnja, katere enota je prav pretvorbena varianta tvorjenke — skladenjska podstav a. Pojem pretvorbene (transformacijske) povezave med zvezo besed (skladnjo) in zvezo morfemov v (tvorjcni) besedi je 1 Obrise skladenjske besedotvorne teorije najdemo razmeroma že zelo zgodaj v poljskem jezikoslovju, in sicer pri W. Doroszewskem. M. Honomska, Nove drogi polskiego slowotwôrstwa, Jçzyk Polski, 53 (Warszawa), 1973, 55—64, postavlja začetek njegove besedotvorne teorije v leto 1946, ko je objavil delo Kategorie stowotwor-cze, Spravozdania z podsiedzen' Towarzystva Naukowego. Warszawskiego. 39 (Warszawa), 30—42. — Skladenjsko razumevanje besedotvorja zasledimo npr. tudi v nemškem jezikoslovju: W. Mötsch. Zur Stellung der 'Wortbildung' in einem formalen Sprachmodele, Studia grammatika I, Berlin 1973, 31—50. skuša besedotvorje definirati v povezavi z določenimi stavčnimi strukturami in ga uvršča v skladnjo; Ch. Schrvarze, Bemerkungen zur Transformationsgrammatik der italienischen Nominalsuffixe, Folia linguistica I. Tili Hague 1967. 49—59, dokazuje možnost uporabe pretvorbeno-tvor-benih pravil N. Chomskega tudi na besedotvornem področju. V ruskem jezikoslovju je treba v smislu skladenjskega razumevanja tvorjenk opozoriti npr. na M. D. Stepa-noDO. Slovoobrazovanie, orientirovannoe na soderžanie i nekotorie voprosv analiza leksiki, Voprosy jazykoznanija 6. Moskva 1966, 48—60, V. V. Lopatina, Russkaja slovoobrazovatel'naja morfemika, Moskva 1977. Skladenjsko besedotvorno teorijo s pretvorbeno-tvorbeno metodo je v slovenskem jezikoslovju uveljavil J. Toporišič v svoji Slovenski slovnici, Maribor 1976, 114—174; zlasti v razpravi Teorija besedotvornega algoritma, SR 28, 1980, 141 — 151, je iz mor-femske strukture tvorjenke dokazal možnost naglasne (tudi tonemske) predvidljivosti. Še prej prim. Besedotvorna teorija, SR 1976, 163—177. mogoče dokazati z dejstvom, da je iz samih sestavin skladenjske podstave mogoče predvideti vrsto tvorjenkinih morfemov, iz njenih medbesednih razmerij pa razmerja med morfemi. 1.1 Znano dejstvo, da je vsaka tvorjenka dvodelna, sestavljena iz besedotvorne podstave in obrazila, določa bistveno lastnost njene skladenjske podstave: ta je podredna (z eno samo izjemo) nestavčna besedna zveza, ki-jo lahko zapišemo X'lx2 ali X2ix\ pri čemer je .v/ jedro skladenjske podstave, X2 pa njegov razvijajoči (prilastkovni) člen. Glede na to, katera sestavina skladenjske podstave se pretvarja v obrazilo, je za slovenščino mogoče ločiti štiri skladenj-skopodstavne strukturne tipe: SPo -> (a) [*>/] X2. pri čemer je xi -> Zaim*/./Glagp, -* Sp/./Sč, ( ] -> P/Op (mislec, dokolenka, vodonoša) (b) Xl {/} X2, pri čemer je xi -> -Zaim//-Glagp (navadno Sami), x2 -*■ -Sp//-Sč (navadno Sam.i), { } -> Om (avtogaraia) (c) [xa/] Xl — modifikacijski tip, хг je lahko tudi desno, [ ] -> Op,//Opr (možak, praded) (č) xi {+} xi {+ } xi {+ }..., { } -> M//Om (slovensko-nemški) Nadaljnje predvidljive lastnosti skladenjske podstave tipa (a) izločajo naslednje podtipe: (ai) v nejedrni (določujoči) sestavini skladenjske podstave, v хг, je ena predmetnopomenska beseda, tvorjenka je izpeljanka, npr. misl-ec \tisti, ki] misii[-0,] [ ] -> -ec, misl-; kolesar-i-ti [bi/i] kolesar [-0], [ ] -> -i-ti, kolesar-. Pri navadni izpeljavi je obrazilo sestavljeno samo iz pripone, zato priponsko obrazilo; (аг) v prilastkovem odvisniku skladenjske podstave tvorjenk iz predložne zveze je predmetnopomenska beseda obvezno v predložnem sklonu, npr.: do-kolen-ka ч- \lista, ki je] {do} kolen{-e}, ( ] -ka, { } -> do-, -kolen-; brez-rok-0[tak, ki je\ {brez}rok{-0}, [ ] -> -0, { } brez-, -rok-. Pri tvorjenju iz predložne zveze je obrazilo sestavljeno iz predpone in pripone — predponsko-priponsko obrazilo; (аз) v prilastkovem odvisniku skladenjske podstave zloženk sta dve pred-metnopomenski besedi v neposrednem predvidljivem skladenjskem razmerju, npr. dod-o-noš-a 4- [tisti, ki] nosi\-o] ood{-o}, [ ] -> -(j)a, { } -o-, vod-, -nos-. Pri medponsko-priponskem zlaganju je obrazilo sestavljeno iz medpone in pripone — medponsko-priponsko obrazilo. Tip (b) je vezan samo na en del zloženk, in sicer na medponskoobra-zilne, npr. avt-o-garaža <- garaža {za} avt{-o}, { } ->-0, aot-, -garaža. V skladenjski podstavi medponskega obrazila je samo slovnični pomen, katerega nosilec je v navedenem primeru predlog za s (tožilniško) končnico. S slovnično-pomensko skladenjsko podstavo dokazana morfemskost in s tem obrazilnost medpone potrjuje (eno)besednost tipov angor-a-oolna (•*- volna {iz} angor{-e}), Slooenij-a-les (*-les {iz} Slovenij{-e}) in jih strukturno izenačuje s tipi drev-o- * (Zaim = zaimek; Glag„ = glagolski primitiv; S p = prilastkov odvisnik; Sč = = stavčni člen; P = pripona; Op = priponsko obrazilo; Sam = samostalnik; Opr = — predponsko obrazilo; M = medpona; От = medponsko obrazilo; [ ], { } = pretvori jivost v obrazilo; / = podrednost; // = ali.) -red (<- red {iz} drev(es){-e}), sever-o-vzhod (<-vzhod {ob} seoer{-u}), s tistimi tipi torej, ki imajo medponsko obrazilo tudi izrazno samostojno. Pri tipu (c), ki je modifikacijski, zloženke niso možne. Samo zaradi preglednosti naj opozorim, da je glede na pomen — v obrazilo pretvorljive (določujoče) sestavine skladenjske podstave — mogoče ločiti dva tipa modifikacij, in sicer: (ci) modificirano izpeljavo; za skladenjsko podstavo modifi-kacijskih samostalniških izpeljank velja, da je x2 količinska pridevniška beseda — nedoločni števnik več, veliko — ali kakovostni pridevnik (merni ali s pomenom pozitivnega/negativnega čustvenega razmerja); tovariš-ija <- \več] tovariš [-ео], [ ] -> -ija, tovariš--, mož-ak ч— \velik\ mož [-0], [ ] -> -ak, mož-; brat-ecl-ina [naklonjeno/nenaklonjeno — dober/slab] brat \-e), [ ) —-ecj-ina, brat-. Prislov kot podstava obrazila se v x2 pojavlja ob pridevniškem ali gla-golskem jedru (xi); pomen prislova je vzporeden s pridevniškim pomenom — izraža večjo ali manjšo razsežnost lastnosti, npr. bled-ikav \malo] bled [-0], [ ) -v -ikav, bled-; pozitivno ali negativno čustveno razmerje, npr. hod-k-a-ti 4- [ljubko] hod-i-ti, [ ] -k-i-ti, hod-, stopnjo, npr. čist-ejši [bolj] čist[-e], [ 1 -ejši, čist-; (c2) sestavo, ki je zelo pogosta pri tvorbi glagola, kjer je Х2 največkrat globinski prislov kraja, redkeje časa, npr. iz-vleči vleči [iz], [ ] 'ven' -> iz-, -vleči; pred-pakirati <- pakirati [pred], | ] 'prej' -*■ pred-, -pakirati; pri sestavljenem samostalniku je x2 vrstni pridevnik, navadno na časovni ali hierarhični osi, npr. pra-ded nekdanji ded, [ ] pra-, -ded. Tip (č) je spet samo zloženski, vezan na priredno razmerje v skladenjski podstavi, npr. slovensk-o-nemški slovensk{-i in} nemški, { } -0-, slovensk-, -nemški. Zunaj vseh predstavljenih tipov in podtipov skladenjske podstave ostaja sklapljanje kot tista besedotvorna vrsta, za katero ni mogoče predvideti ne slovničnega razmerja v skladenjskem opisu ne števila predmetnopomen-skih besed v njem. Za sklapljanje velja pretvorbena enakost vseh besednih sestavin skladenjskega opisa, tudi zaimkov, členkov ipd. — vse se izrazno ohranijo in postanejo sestavina besedotvorne podstave, npr. se-ve-da, dober--dan. Samo ta besedotvorna vrsta je prav s svojim skladenjskim opisom vezana na več ali manj naključne besedne zveze iz govora (parole) — skladenjski opis je v bistvu govorna podstava.2 1.2 Samo tip (a) — navadne izpeljanke, tvorjenke iz predložne zveze, del zloženk — lahko loči besedotvorni pomen, če definiramo ta pomen spet skladenjsko — kot pretvorbo pomenske podstave (propozicije) povedi. Možnost pretvorbene povezave samostalniških (in verjetno tudi glagolskih) tvorjenk iz skladenjskopodstavnega tipa (a) s sestavinami pomenske podstave povedi nam daje objektivna merila za določitev števila besedotvornih pomenov.' Tako 2 Predstavljena tipologija tvorjenk je natančneje razčlenjena v delu A. Vidooič-Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (v tisku pri Partizanski knjigi in Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani). 3 Število besedotvornih pomenov je pri različnih avtorjih vsaj deloma različno. Ce se omejimo samo na slovenske, pozna A. Breznik, Zloženke v slovenščini. Razprave AZU II, Ljubljana 1944, 55—76, v glavnem štiri besedotvorne pomene s tem, da uvršča besedotvorna pomena dejanja in vršilca dejanja med prvotna, besedotvorna pomena kraja in časa dejanja pa med drugotna (metonimična) ; A. Bajec, Besedotvorje za zloženke kot navadne izpeljanke npr. iz glagola velja, da je za besedotvorne pomene relevantnih šest sestavin pomenske podstave povedi: povedje (Pov), ki se pretvorbeno povezuje z dejanjem (De), med udeleženci pa tako deloval-niki (D) kot okoliščine (О): prvi delovalnik (Di) je v pretvorbeni zvezi z vršilcem dejanja (Vd), ki ga določa še podspol živosti (živ), in s predmetom za opravljanje dejanja (Pd), označen z neživo (-živ), od neprvih delovalnikov sta relevantna tožilniški (D4), ki je povezan z rezultatom dejanja (Rd), in orodniški (Do) — povezan s sredstvom dejanja (Sd); okoliščine so v podstavi mesta dejanja (Md) in časa dejanja (Čd). Tako se nam izloči sedem besedotvornih pomenov, s tem, da se vršilec dejanja in predmet za opravljanje dejanja ločita samo po slovnični podkategoriji živosti (+/-ž). Primeri besedotvornih pomenov izglagolskih zloženk, ki jih je mogoče prenesti tudi na izglagolške izpeljanke: Pov -> [to, da| -> De: glao-o-bol-0 4- [to, da\ boli {-0} glao{-a), [ | -> -0, { } -> -0-, glav-, -bol-; Di -*■ [tisti, kijž -> Vd: vrv-o-hod-ec ч- [tisti, A-i| hodi[-0] {po} oro{-i\, [ | -> -ec, { } -0-, ого-, -hod-; Di -> [tisti, Ici]-ž —»-Pd: oetr-o-bran-0 <- [tisti, ki].ž brani\-o[ {pred} oetr{-om}, [ I -> -0, { } -v -0-, oeir-, -bran-; D4 |to, kar) -> Rd: um-o-toor-0 ->■ [/o, kar[ toori{-0)um{-0), | ] ->• -0, { } -0-, um-, -tvor-; Do -> |to, s čimer) -> Sd: ood-o-mer-o ч— s čimer J meri[-mo[ ood{-o), [ ] -> -0, { } -> -0-, o od-, -mer-; Ok-y\tamm/i/s, kjerj4->Md: kamn-o-lom-0 -(r-\tamm, kjer[ lomi[-jo[ катеп{-е}, [ ] ->■ -0, { } -o-, kamn-, -lom-; Oč -»■ (tedajm/ž/e' ko| -> Cd: list-o-pad-0 ч- \tedajm, ko[ pada{-jo} list{-i), [] -0, { } -0-, list-, -pad-. 2 V nadaljnji razčlenitvi bomo poskušali predstaviti skladenjskopodstavne tipe zloženk slovenskega knjižnega jezika v kontrastivni naslonitvi na nemške zloženke. Izhajamo iz slovenskega gradiva in iz tipologije zloženk, ki je bila nurejena za slovenski knjižni jezik5. Izbiro nemščine kot kontrastivnega jezika je mogoče utemeljiti z dvema dejstvoma: (a) zlaganje je v nemščini eden izmed temeljnih besedotvornih postopkov,8 zato se upravičeno pojavlja slovenskega jezika 1. Izpeljava samostalnikov. Ljubljana 1950, našteje kar 26 pomenov priponskih obrazil samostalniških izpeljank s tem, da ne ločuje nemodifi-kacijskih (izpeljavnih) pomenov od modifikacijskih in da ne ločuje besednovrstne izvornosti besedotvorne podstave; J. Toporišič, SS 1976. 124—145, navaja besedotvorne pomene samo pri izpeljanem samostalniku, in sicer po šest (+ modifikacije) glede na izvorno besednovrstnost besedotvorne podstave — samostalniki iz glagola, pridevnika, samostalnika. Prim. Izpeljava slovenskih samostalnikov, Linguistica (Ljubljana) 15 (1975). 241—256. 4 Eksponenti m/ž/s ob prislovnih zaimkih kraja, časa. dajejo tem zaimkom samo-stalniško vrednost; tako je ohranjena skladenjskopodstavne prislovna razvidnost, bistvena za besedotvorni pomen, hkrati pa je določena tudi besednovrstnost bodoče tvorjenke. 5 V delu, cit. v op. 2. e Prim. W. Fleischer, Wortbildung der deutschen Gegenwartssprache, Tübingen 1971 (2. nespremenjena izdaja, I. 1969): »Najpomembnejše besedotvorne vrste so v nemščini zlaganje /.../, izpeljava /.../, predponska tvorba /.../«. str. 50: W. Benzen, Deutsche Wortbildung, Tübingen 1965 (3. predelana izdaja, 1. 1947) pravi, da se v be-sedotvorju raziskuje predvsem »zlaganje in izpeljevanje kot dve najvažnejši besedotvorni vrsti za nemščino /.../«, str. 33. vprašanje strukturne prekrivnosti s slovenskimi zloženkami in seveda tudi strukturne presežnosti; (b) dolg življenjski stik slovenščine in nemščine, družbena podrejenost slovenščine in pa seveda prav pogostnost zloženske tvorbe v nemščini — vse to je vplivalo na oblikovanje normativnih pravil za prevajanje nemških zloženk v slovenščino, ki nam seveda posredno sporočajo tudi, kateri tipi zloženk so avtohtoni slovenski. Tako npr. Metelko v svoji slovnici iz leta 18257 predlaga dve nadomestni možnosti slovenjenja nemških zloženk, in sicer: 1. z izpeljankami ali celo netvorjenkami, npr. Morgenstern — danica, Kaufmann — kupec, Salzfass — solnica, Tischtuch — prt, Dachfenster — lina, Goldschmied — zlatar, 2. z besedno zvezo, in sicer s pridevniškim ali podstavnopridevniškim prilastkom, npr. Hausbrot — domači kruh, Meerroasser — morska voda, Fuchsschmanz — lisičji rep, Kreuzmeg — križev pot, Hausschlüssel — ključ od hišnih vrat, Mehlspeise — jed iz moke tudi močnata jed predlaga Metelko. Na slovenščino veže zloženke, ki imajo v skladenjski podstavi (a) glagol, npr. čroojed, bratomor, kolovoz, srborit, (b) kakovostni rodilnik, npr. beloglav, gologlav, trdovraten, (c) vsaj prvotno svojilni rodilnik, npr. kozoglav, psoglav. Čeprav je v Vodnikovi slovnici iz 1811. leta8 veliko manj gradiva, se da izluščiti podobna normativna tipologija, ki traja pravzaprav vse do Toporišičevega Slovenskega knjižnega jezika,9 se pravi, da jo najdemo tudi v slovnici štirih avtorjev iz 1956. leta.10 2.1 S stališča obrazilne zgradbe je vse zloženke slovenskega (knjižnega) jezika mogoče ločiti na medponsko-priponske — tip (аз) — te so v veliki večini podredne, in na samo medponske, ki so lahko podredne — tip (b) — ali pri-redne — tip (č). 2.1.1 Medponsko-priponske zloženke — (аз) — so sestavina slovenskega besedotvornega sistema in z normativnega vidika danes nevprašljive. Na podlagi skladenjskopodstavnih lastnosti jih je mogoče ločiti na tri skupine. 2.1.1.1 V prilastkovem odvisniku skladenjske podstave je obvezno polno-pomenski glagol, ki oblikuje eno izmed stavčnih razmerij — vezavo, primik ali prisojanje.11 Razvrstitev glagolskega korena (KClag) je v slovenščini desna, kar bi se ob levem samostalniškem korpnu dalo zapisati: KSam + M + + KGlag + P: smer-o-kaz-0 [tisti, kaže[-o\ smer{-o}, [ | -0. { } -0-, smer-, -kaz-. Strukturno enake zloženke pozna tudi nemščina. V obeh jezikih je skladenjska podstava medpone največkrat vezavna, in sicer brezpredložna tožilniška. W. Fleischer poudarja, da so najpogostejši glagoli v podstavi obravnavanih tvorjenk, ko gre za pomen predmeta, ki opravlja dejanje, tožil-niškovezavni geben, halten, tragen, (str. 129), kar potrjuje izrečeno misel: Blink-, Funken-, Signal-, Strom-, Zeichengeber, Büsten-, Hüft-, Schlips-, Sockenhalter, Blatt-, Feder-, Patronenhalter, Balken-, Brücken-, Eisen-, Hosenträger,,12 Strukturno enake so v slovenščini zloženke kot most-o-bran-0 [tisti, brani[-0] most{-0), ( ] -0, { } -> -0-, most-, -bran-. Seveda so v obeh 7 F. Metelko, Lehrgebäude der Slovenifchen Sprache im Königreich Illyrien und den benachbarten Provinzen, Laibach 1825. в V. Vodnik, Pisfmenoft ali Gramatika sa Ррг™ fhole, v Lublani 1811. 9 J. Toporišič. Slovenski knjižni jezik 2. Maribor 1966. 10 A. Bajec, M. Rupel. R. Kolarič (J. Solar), Slovenska slovnica, Ljubljana 1956. 11 Delitev glagolskih zloženk na podlagi vezljivostnih in družljivostnih lastnosti (stavčnega) skladenjskega opisa je pri nas prvi predstavil A. Breznik v razpravi, cit. v op. 3, in s tem pravzaprav odprl vrata skladenjskemu besedotvorju. jezikih pogosti tudi drugi besedotvorni pomeni. Še nekaj primerov za vršilca dejanja: Briefträger, Kesselheizer, Buchdrücker, Raumheizer, Fensterputzer, Klavierspieler; strukturno in besedotvornopoinensko enaki tipi v slovenščini: pism-c-noš-a ч- |tisti, ki\ riosij-o] pism{-a}, | 1 -> -{j)a, { } -> -o-, pism-, -nos-. Tako v slovenščini kot v nemščini imamo seveda primere tudi za druge sklonske vezave, npr. knjig-o-trž-ec <- (tisti, /ci] trguje\-e\ {s} knjig{-ami), 1 ] -ec, { } -> -o-, knjig-, -trg-; kruh-o-bor-ec ч- \tisti, ki se| bori\-e\ {za} kruh{-0}, [ I -> -ec, { } -> -o-, kruh-, -bor- : Elektronenrechner, Kopfhörer, Gabelstapler, Radfahrer ipd. Nekaj primerov z medponsko skladenjsko podstavo iz primika (v različnih besedotvornih pomenih): brz-ojao-0 ч- [to, kar\ brz{-o}jaoi\-mo\, [ ] -0, { } —> -o-, brz-, -jav-; bistrogled, dobrojed, tiho-lazec, daljnomet, pravopis, svetlogled itd.; bakr-o-rez-0 ч- \to, da] reže\-mo] {d} baker{-o} [ | —»• -0, { } —> -o-, bakr-, -rez-; strukturno ustrezne nemške zloženke: Lautsprecher, Breitbrenner, Grobraster, Rückgang, Rückzug, Fernspruch, Fortschritt, Freispruch, II inausmurf ; Sterngucker, Landstreicher, Eckensteher itd. Primeri z medponsko skladenjsko podstavo iz prisojanja: glav--o-bol-0 4- [to, da] boli{-0} glav{-a}, [ ] -0-, { } -> -c-, glav-, -bol- ; Gedankenfolge, Ideenfolge, Kopfschmerz, Zahnschmerz ipd. V slovenščini in nemščini so torej med glagolskimi medponsko-priponskimi zloženkami uveljavljeni strukturno enaki tipi, kar pomeni, da je v skladenjski podstavi medpone največkrat vezava, primik ali prisojanje, v skladenjski podstavi pripone pa se prek pretvorbene povezave s pomensko podstavo povedi realizirajo pričakovani besedotvorni pomeni. Razlika med jezikoma je omejena na predmetnopomensko zapolnitev skladenjske podstave, se pravi na besede, ki so pretvorljive v sestavini besedotvorne podstave zloženke. V nemščini je takšnih skladenjskopodstavnih besed veliko več kot v slovenščini, vsaj deloma so verjetno tudi drugačne, zato je prevajanje v slovenščino večkrat opisno, ali natančneje rečeno, nezložensko, npr. Lautsprecher — zoočnik, Hosenträger — naramnica, Eckensteher — kdor stoji v kotu, Klavierspieler — pianist, Fensterputzer — čistilec oken itd., poleg seveda Briefträger — pismo-noša, Kopfschmerz — glavobol, Schnellzug — brzoolak, Steinbruch — kamnolom, Übeltäter — hudodelec. V nemščini zelo pogosta začetna (leva) razvrstitev glagolskega korena v besedotvorni podstavi vpliva na njegovo vlogo tako, da ta postane skladna s položajem, torej določujoča. Zloženka se iz med-ponsko-priponske spremeni v samo medponsko, njena skladenjska podstava ne sodi več v obravnavani okvir, npr. Brat-0-pfanne — Pfanne zum Braten : ponev za peči ч- v kateri se peče ipd. (O teh tipih gl. več 2.1.2.) 2.1.1.2 V prilastkovem odvisniku skladenjske podstave je kakovostnorodil-niška zveza, katere samostalnik je, kot je znano, omejen na poimenovanja sestavin organizmov, pridevnik pa je lastnostni.13 Tvorjenke te vrste so v slovenščini pridevniške in poimenujejo lastnosti dela organizma, npr. bel-o-las-0 4- [tak, ki je] bel{-ih} las{-o}, [ | -> -0, { } -> -o-, bel-, -las-; tako še npr. dolgonog, črnoglav, bledopolt, drobnolist, golobrad, jasnook, širokopleč, zele-nolist, tudi dobrosrčen ipd. Y nemščini so te tvorjenke samostalniki, ki poime- 12 Gradivo nemških zloženk je v glavnem iz knjige W. Fleischer ja, cit. v op. 6, deloma tudi iz slovnice F. Metelka, cit. v op. 7, in iz Slovensko-nemškega slovarja 1, 2, Ljubljana 1894, 1895, M. Pleteršnika. 13 Prim, o tej pomenski skupini zloženk A. Vidooič-Muha, Zloženke s pomenom lastnosti delov organizma, SR 31, 1983, 359—374. nujejo osebo glede na lastnost, sama lastnost (dela telesa), ki jo v slovenščini poimenuje zloženka, pa je v nemščini poimenovana s prilastkovno besedno zvezo, lahko pa tudi s pridevniško izpeljanko iz (samostalniške) zloženke.14 Nekaj primerov: Lang-e-haar-0 : langes Haar, langhaarig — dolg-o-las-ec : dolgih las, dolgolas; Blauauge, Blondkopf, Kurzhals, Dickbauch ipd. V slovenščini imamo torej opraviti s samostalniškimi izpeljankami iz pridevniških zloženk, v nemščini pa s pridevniškimi izpeljankami iz samostalniških zloženk. Strukturno podobne so pridevniške zloženke s količinskim prilastkom v skladenjski podstavi, npr. dv-o-nog-0 |ta, ki ima| dv{-e) nog{-i}, [ ] —> -0, { } -> -0-, do-, -nog-; v nemščini: Zrvei-e-bein-0 (kdor ima...) : zmei Beine, zweibeinig — dvonožec : doeh nog, doonog ipd. 2.1.1.3 Y prilastkovem odvisniku skladenjske podstave je tvorjeni (razmer-ni) pridevnik ob samostalniku, npr. cestn-o-promet-ni \ta, ki je povezan] {s} cestn{-im} promet{-om), [ ] -> -ni, { } -> -0-, cestn-, promet-; tako še: denarn-o-gospodarski, Uterarn-o-kritič-ni, kulturn-o-zgodovin-ski, lastn-o-roč--ni, narodn-o-buditelj-ski, zabavn-o-glasb-eni, šolsk-o-reform-ni, vrhunsk-o--šport-ni ipd. V slovenščini so te vrste tvorjenke novejše, npr. Breznik jih sploh še ne navaja, pač pa jih ima npr. že Pleteršnik pa tudi Bajec.15 Tvorjenke so v slovenščini danes zelo produktivne. Kaže, da so v skladenjski podstavi takšnih zloženk lahko vse pomenske skupine izsainostalniških vrstnih pridevnikov, niso pa skladenjskopodstavni (vrstni) pridevniki iz glagola, npr. gugalni, budilni, obešalni, spalni — nimamo npr. zloženk *gugalnostolni, *bu-dilnourni, *spalnosobni ipd. Izvzete so seveda tudi druge pomenske skupine tvorjenih (in netvorjenili) pridevnikov. Zanimivo je, da se v skladenjski podstavi ne pojavljajo pridevniki, ki so pretvorljivi, pa čeprav samo potencialno, v edninski svojilni rodilnik in imajo obrazila -ov.l-in ali -ji; nimamo zloženk tipa *očetoooposestni, *pasjeutni ipd. Od svojilnih pomenskih pridevniških skupin kaže, da ne morejo biti v skladenjski podstavi pridevniki s pomenom t. i. sestavinske svojilnosti, npr. nimamo zloženk tipa *tooarniškodimniški (tovarniški dimnik dimnik (od) tovarne — dimnik je del tovarne), *človeško-nožni ipd. Iz skladenjske podstave obravnavanih zloženk so seveda izločeni vsi kakovostni pridevniki, tako tvorjeni kot tudi netvorjeni, če ne gre za konverzne (izkakovostne) vrstne pridevnike, .navadno prilastke v strokovnih besednih zvezah; vsaj teoretično ne bi smelo biti nobenih ovir za tvorjenke tipa bel-o-fosfor-ni, črn-o-bor-ovi (nasad), lahk-o-beton-ski, arrniran-o-beton--ski, bel-o-blagov-ni, bel-o-gardistič-ni, globok-o-mor-ski, visok-o-gor-ski ipd. pač po tipih samostalniških zloženk prav tako iz frazeoloških zvez v prilastkovem odvisniku skladenjske podstave, npr. črn-o-šol-ec [tisti, ki je povezan] {s} črn{-o) šol{-o), mal-o-mešč-an (malo mesto), ki so že dolgo v jeziku. Ce veljajo za slovenščino določene omejitve glede tvorbe zloženk z vrstnim pridevnikom v skladenjski podstavi, pa nemščina takšnih zloženk kaže, da sploh ne pozna; zanje namreč nima skladenjskopodstavnega pridevniškega gradiva; nemščina v veliki večini primerov iz desnega samostalniškega prilastka ne tvori (razmernih) pridevnikov, ampak določujočo sestavino zloženke: 14 IV. Fleischer v delu, cit. v op. 6, piše: »Es ist der Typ Langbein, nicht 'langes Bein' sodern 'Person, die lange Beine besitzt' bezeichnend.« (str. 98) 1б R. Perušk, Zloženke v novej slovenščini (Izvestja novomeške gimnazije. Novo mesto 1890, 3—42), izloča svojilni rodilnik iz podstave obravnavanih zloženk, dopušča pa seveda druge sklonskopomenske podstave. namesto zveze cerkvena uprava (cerkvenoupravni) ч— uprava tod) Cerkve ч— Cerkev upravlja imamo v nemščini zloženko Kirchenordnung ч— Ordnung [von) der Kirche; cestni promet (v podstavi zloženke cestnoprometni) : Strassenverkehr; državno gospodarstvo (državnogospodarski) : Staatsrvirtschaft; državno pravo {državnopravril) : Staatsrecht itd. Kot se vidi iz primerov, imamo v nemščini že na prvi tvorbeni stopnji opraviti z zloženkami, in sicer s sa-mostalniškimi, podobno kot pri tipu 2.1.1.2; pridevniki se v nemščini tvorijo z izpeljavo iz njih in so tvorjenke druge stopnje: Staatsrvirtschaft1 — staatswirtschaftlich2, Staatsrecht1 — staatsrechtlich2 ipd. Tu se odpirata zanimivi vprašanji prekrivnosti po eni strani skladenjsko-podstavnega pomena slovenskih vrstnih, zlasti izsamostalniških pridevnikov z določujočo sestavino nemških zloženk, po drugi strani pa tudi vprašanje obsega vdora nemških in sploh germanskih zloženskih besedotvornih vzorcev na račun slovenščini ustreznih samostalniških besednih zvez. V naslednjih poglavjih bomo skušali vsaj z nekaj primeri osvetliti omenjeni vprašanji. 2.1.2 S slovenskega normativnega stališča je pravzaprav najzanimivejši tip (b), ki zajema, kot vemo, podredne zloženke s samo medponskim obrazilom; vse zloženke tega tipa imajo vsaj hipotetično sopomenko v besedni zvezi. 2.1.2.1 Samostalniške zloženke v nemščini zajemajo v slovenščini mnoge samostalniške besedne zveze z razmernim (svojilnim, vrstnim) pridevnikom, pa tudi z desnim samostalniškim ali celo stavčnim prilastkom. V slovenščini pa so se nekako v drugi polovici prejšnjega stoletja pojavile samostalniške zloženke iz dveh samostalnikov v skladenjski podstavi. Medponsko obrazilo teh zloženk je lahko nastalo iz naslednjih slovničnih pomenov (razporeditev po pogostnosti primerov — (a) najpogostejši): (a) tožilnik s predlogom za; SPo—»-Sam Sam!a: a vt-o-cesta cesia {za} avt{-o), { } -> -o-, avt-, -cesta — Autobahn; tako še: živin-o-zdravnik — Tierarzt, zob-o-zdravnik — Zanharzt, fotometer — Photometer, bantamkategori-ja — Bantamkategorie, baletmojster — Balletmeister ipd.; (b) orodnik; SPo-> Sam Samo: dinam-o-motor ч- motor {z) dinam{-om), { } -> -o-, dinam-, -motor — Dinammotor; parostroj (parni stroj) — polivinilklo-rid (polivinilni klorid) — Polioinilchlorid; elektrodiagnostika (diagnostika z elektriko) — Elektrizitätsdiagnostik. Posebni so orodniški primeri z globinskim skladenjskopodstavnim priredjem: sever-o-vzhod ч- vzhod {ob} sever{-u\, { } -> -o-, sever-, -vzhod — Nordwest; (c) rodilnik s predlogom iz; SPo -> Sam SainiZ: ananas-e-liker ч— liker {iz} anana.s{-a}, { } -o-, ananas-, -liker — Anannsliqer; akvarelbarvice (akvarelne barvice) — Aquarellfarbe; dralonperilo (dralonsko perilo) — Dralonrväsche, avtokolona (avtomobilska kolona) — Autoschlange; (č) mestnik; SPo—> Sam Sam-,: avt-o-cisterna <-cisterna {na} avt(-u), { } -> -o-, avt-, -cisterna — Tankwagen; bitglasba (bitovska glasba) — Beatmusik; (d) rodilnik (brezpredložni) ; SPo->Sam Sama: prav-o-branilec ч- branilec prav {-a), { } -> -0-, prav-, -branilec — Rechtsanwalt; stanodajalec — Wohnungsgeber; (e) svojilni rodilnik: SPo->Sam Samega): arteri-o-skleroza 4— skleroza ar-terij{-0}, { } —> -0-, arter(j)-, -skleroza — Arteriosclerosa, bronh-o-pnevmonija — Bronho pneumonie. Tudi pod vplivom angleščine se zloženke iz podredne zveze dveh samostalnikov v slovenščini vedno bolj kopičijo; medponsko obrazilo novejših kalki- ranih prevodov pa tudi že doma nastalili tvorjenk po prevzetem vzorcu je homonimno s sklonsko imenovalniško končnico, npr. angor-a-volna, bek-e-pro-jekcija, bantam-o-kategorija, mont-a-strop pa tudi Slovenij-a-vino, Slovenij-a--ceste ipd. Za vse primere tako tvorjenih zloženk lahko rečemo, da imajo v slovenščini sistemske ustreznike v samostalniški besedni zvezi, npr. avtomobilska cesta, zobni zdravnik, angorska volna, montažni strop, bantamska kategorija, ananasov liker.u V tem okviru je mogoče predstaviti vsaj nekaj vzorčnih primerov pomensko različnih desnih prilastkov, ki so v slovenščini podstava različnim pomenskim skupinam vrstnih in deloma tudi svojilnih pridevnikov,17 v nemščini pa določujoči sestavini zloženke. Primeri bodo predstavili strukturno različnost obeh jezikov hkrati pa tudi ustrezno možnost slovenjenja obravnavanih nemških zloženk. Samostalniške nemške zloženke s samo medponskim obrazilom imajo svojo določujočo sestavino prevedljivo v pomenske skupine slovenskih levih (pridevniških) lahko tudi desnih (ne-pridevniških) prilastkov, ki izražajo: (a) snovnost; SPo —> Samc,i Sam^: srebrna (žica) (žica) [iz) srebr{-a\, { } -> -en, srebr- — Silberdraht; tako še: zlata, srebrna, bakrena, svinčena ploščica — Gold-, Silber-, Kupfer-, Bleiplättchen, svinčena cev — Bleirohr, srebrna skrinjica — Silberkästchen, zlata skodelica — Goldschale; železen obroč — Eisenband; usnjeno delo 'izdelek' — Lederarbeit, slonokoščeno delo 'izdelek' — Elfenbeinarbeit; atomska goba — Atompilz, atomsko jedro — Atomkern; (b) sestavinskost; SPo->Sammn Samjz: učiteljski (zbor)-(r-(zbor) {iz} uči- telj{ev}, { } -+-ski, učitelj--Lehrercolegium, pevsko društvo — Sängerbund, turistična skupina — Turistengruppe; (c) izvornost; SPo—> Sam SamiZ (Samjz -> krajevne okoliščine): potočna (voda) Sam Samza (izgiag) — prilastek ostaja v mnogih primerih desni (predložni) samostalniški: veselje za nakupovanje — Kauflust, mleko za pitje — Trinkmilch, obleka za kopanje (kopalna obleka) — Badeanzug; slovenske sopomenke so lahko tudi izpeljanke ali kako drugače tvorjene besede, vendar povsod s vsaj pomensko podstavo predložnega (za) tožilnika: strelišče (prostor za streljanje) — Schiessplatz, nagobčnik — Beisskorb, kurišče — Heitzungsofen, plačilni (natakar) — Zahlkellner, rezilnik — Schnittmesser, prepoved za prehitevanje — Überholverbot, vrvica — Bindfaden; če) posredna namenskost je vezana na nosrlagolski samostalnik; SPo -> Sam Samza(.gia(t) : zračni (filter) <— (filter) {za} zrak{-0}, { \ -^--ni, zrak- — 16 J. Toporišič. Pravopis, pravorečje in oblikoslovje v Slovarju slovenskega knjižnega jezika I, SR 19, 54—74, 222—224, v polemik z J. Riglerjem utemeljuje zlo-ženskost (in ne besednozveznost) tipa anansliker prav s strukturno enakostjo tipu brucmajor; Slovar slovenskega knjižnega jezika I, Ljubljana 1970 (pa tudi-vse naslednje knjige) obravnava primere kot besedne zveze s t. i. nesklonljivim prilastkom. 17 Pomenske skupine vrstnih in svojilnih pridevnikov, utemeljene s skladenjsko — pa tudi pomenskopodstavno različnostjo in z različnostjo mest v levem prilastku, so predstavljene v razpravah A. Vidovič-Muha, Pomenske skupine nekakovos.tnih izpeljanih pridevnikov, SR 29, 19—42, in Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške besede, SR 26, 253—276. Luftfilter, diplomsko, doktorsko, izpitno delo — Diplom-, Doktor-, Examenarbeit, otroški vrtec — Kindergarten; talilnik za srebro, baker — Sielber-, Kupfertiegel, tehtnica za zlato — Goldwaage, utež za zlato — Goldgewicht; progovni mojster — Bahnmeister; (d) nahajanje, obstajanje; SPo Sam Snmr, /Prisl: sobni {zapor) •<— (zapor) {»} .sob{-i}, { }—*■-ni, sob--Zimmerarest, kotni zob (kočnik) — Backenzahn, pisarniško, poljsko, gozdno delo — Büro-, Feld-, Waldarbeit, trebušna plavut — Bauchflosse, kopališčni zdravnik — Badearzt; smrt v zraku — Ljufttote; delo zunaj, notri — Aussen-, Innenarbeit; (e) spremstvenost; SPo -> Sam Same(.Bia(t): zračni (balon) ■<— (balon) {z) zrak {-от)v katerem je zrak — Luftbalon, atomski ledolomilec — Atomeisbrecher, svinčena voda — Bleirjasser, bakrova tinktura — Bleitinktur, bakrov vitriol — Kupfervitriol, srebrcv rudnik — Silberbergwerk, briljantni prstan — Brillantring, mlečna juha — Milchsuppe; (f) sredstvo; SPo -> Sam Samocziçiag): ročno (delo) <- (delo) {z} rok{-ami), { } -> -ni, rok- — Handarbeit, duhovno delo — Geistesarbeit, avtomobilska vožnja — Autofahren, kopelno zdravljenje — Badekur; zastrupitev z bakrom — Kupfervergiftung, udarec s palico — Stockschlag; (g) pretvorbo vezave; SPo—> Sam Sama: kopalec zlata (■— kopati zlato) — Goldgräber, kovač zlata, bakra (zlatar, »bakrar«) — Gold-, Kupferschmied, vlivalec svinca (vlivati svinec) — Bleigiesser, zidanje hiše (zidati hišo) — Hausbau, presaditev kože (presaditi kožo) — Hautüberpflanzung, ljudsko štetje (šteti ljudi) — Volkszählung; (h) pretvorba S-strukture — v bistvu gre za enega izmed svojilnorodilni-škili pomenov; Sam Sam.2(KiaK): otroško (delo) •<— (delo) (od) otrok {-o), { ), -> -ški, otrok- — Kinderarbeit, gospodinjsko, vajeniško delo — Hausfrau-, Lehrlingsarbeit, otroško kričanje — Kindergeschrei, materina ljubezen — Mutterliebe, delavsko vprašanje — Arbeiterfrage, ribji lov — Fischfang; viseča svetilka (Svetilka visi) — Hangelampe, sledeči čas (Čas sledi) — Folgezeit, »svetleči črvič« 'kresnica' — Glühwürmchen, pogonsko kolo (Kolo poganja) — Laufrad; tako tudi: sejalec — Säemann, sesalec — Säugetier, opravljivec — Lästermau; (i) svojilnost predvsem v pomenu sestavinskosti: SPo-»-Sam Sanded): človeška glava — Menschenkopf, lisičji rep — Fuchsschwanz, slonov rilec — Elefantenrüssel, konjska dlaka — Pferdehaar, kravja koža — Kuhhaut; (j) podobnost; pomen izhaja iz primerjave s snovnostjo ali svojilnostjo: zlati lasje (kot zlati) — Goldhaar, bakren nos — Kupfernase, zlati, srebrni fazan — Gold-, Silberfasan, srebrni galeb — Silbermöve; herkulovo delo — Herkulesarbeit, sizifovo delo — Sisijvharbeit, hudičeva ženska — Teufelsweib. 2.1.2.2 Čeprav nemščina nima, kot je bilo že rečeno, pridevniških zloženk iz sainostalniške zveze z vrstnim pridevnikom v skladenjski podstavi, namesto njih ima pač sainostalniške zloženke (Strassenverkehr : cestni promet), je število tudi pridevniških zloženk obsežno in strukturno raznoliko. Za razliko od slovenščine tvori nemščina pridevniške zloženke npr.: (a) iz zveze kakovostnih pridevnikov z desnim dopolnilom v skladenjski podstavi; ti pridevniki SO'med drugim: (ai) lastnosti, npr. barvni, stanjski: vreden branja — lesenwert, lačen življenja — lebenshungrig, slab glede tiska — druckschwach; rdeč kot opeka/ /opečnato rdeč — ziegelrot, zelen kot smaragd/smaragdno zelen — smaragdgrün, moder kot admiral/admiralsko moder — admiralblau; (a2) posledični stanjski (glede na glagolsko dejanje): bled od strahu — schreckenbleich, rdeč od jeze — zorngerötet, bolan za gripo — grippenkrank, bolan od vročine/vročičen — fieberkrank, poln peska — sandvoll-, razgaljenega vratu, kolen — holsfrei, kniefrei; (аз) deležniški (tvorjeni iz glagola): poslikan z roko/ročno — handgemalt, pokrit z umazanijo/umazan —■ schmutzbedeckt, podložen s krznom — pelzgefüttert; držeč vodo — wasserdicht, * grozeč nevarnost / nevaren — gefahrdrohend; (b) iz zveze glagolskega pridevnika s prislovom: težko dihajoč — schwachatmend, blizu ležeč — naheliegend, bogato obdarjen — reichbegabt, lahko bolan — leichtkrank, temno obarvan — dunkelgefärbt, daleč ležeč — fernliegend. 2.2 Ze nepopolna kontrastivna razčlenitev slovenskih in nemških zloženk je dokazala temeljne besedotvorne razločke, ki izvirajo iz dejstva, da je zlaganje v nemščini med najpogostejšimi besedotvornimi postopki, saj pokrivajo nemške zloženke velik del slovenskili izpeljank, pa tudi besednih zvez. Zato je za nemške zloženke značilna: (a) velika skladenjskopodstavna razgibanost, saj zajemajo nemške zloženke npr. (ai) skladenjske podstave slovenskih vrstnih in svojilnih pridevnikov pa tudi desnih samostalniških prilastkov: Milchsuppe — mlečna juha, Goldgräber — kopač zlata, Stocksclag — udarec s palico, Kinderschrei — otroško kričanje ipd., (a^) slovenske kakovostne pridevnike z desnimi dopolnili, npr. grippenkrank — bolan za gripo, ali zveze glagolskih pridevnikov in prislovov, npr. rotgafärbt — rdeče pobarvan, (аз) različne besedne vrste in njihove oblike, npr. Ese nszeit — čas, ko se jé, Innenarbeit — delo notri, Altmeister — stari mojster, (b) raznovrstna distribucija korenskih morfemov, npr. pogosta razvrstitev glagolskega korena levo od samostalniškega, npr. Hängelampe — viseča svetilka, Laufrad — pogonsko kolo ipd. (c) možnost večštevilčnosti korenskih morfemov tudi pri podrednih zloženkah, seveda na različnih tvorbenih stopnjah, npr. Braunkohlenbrikett, Briefkastenleerung, Fussbodenbelag, Hausfriedensbruch, Fernsehdokumentation ipd. — lastnost, ki temeljno loči slovensko besedišče od nemškega, slovenski način mišljenja od nemškega. SUMMARY 1 The present analysis of compounds adheres to the syntactic theory of word formation: it sees word formation as a part of syntax; the unit that determines this "word-formational syntax" is a transformational variant of a derived word, and is termed syntactic base (SB). 1.1 There are four structural types of syntactic bases in Slovene, depending on which of the syntactic-base components is transformed into an affix: SB (а) [х./1хг, Xl Pron//Vp, X.» Ca//E3, [ ] Suff//F,tlff: jezd-ec *- |tisti, ki] jezdi 1-0], (i -* -ее, jezd-; gnezd-i-ti [biti d] gnezd\-u\, [ ] -i-ti, gnezd--, pod-brad-ek \tisti, ki je] {pod} brad{-o}, 1 ] -ek, { } pod-, -brad--, knjig-o-trž-ec <- [tisti, ki] trguje[-0] {s} knjig{-ami}, { > -o-, [ ] -ec, knjig-, -trg--, (b) xi{/}x2, X, —Pron// —V„ (usually N,), x2 —C J/ —E„ (usually N_,), { } -*■ Finterf: želez-o-beton beton {z} želez{-om), { } -o-, želez-, -beton-, (с) [xg/]x. — modificational type, x2 may also be to the right, ( ] -»• Fsuff//Fpret: rok-i-ca -s- |maj/ma] rok|-a], ] ] -> -ica, rok-; iz-v\eči vleči [iz], [ ]'den' -> iz-, -vleči; (d) X, { + } X, { + } X, { + } ..., { } Interf//F;nter[: poljedelsk-o-živinorejski poljedelski {-i in} živinorejski, { } -> -o-, poljedelsk-, -živinorejski. (Pron = pronoun, Vp = verbal primitive, Ca = attributive clause, E„ = sentence element, Suff = suffix, FBu[f = suffixal formant, N = noun, Fintorf = interfixai formant, Fpref = préfixai formant, Interf = interfix, [ ], { } = transformability into affix, / = subordination, // = or.) 1.2 Only type (a), therefore also no other compounds but those whose formant is composed of an interfix and a suffix, discriminates word-formational meaning (as long as this meaning is defined syntactically: as the transformation of the semantic base — proposition — of the sentence). For instance, deverbative compounds distinguish six word-formational meanings, for which six components of the semantic base of the sentence are relevant: actant 1 (whereby the subgender "± animate" can also be taken into account), actants 2 and 6, circumstants of time and place, and the predicate: Actant 1 [tisti, ki]alrim'/_allim -* Agent (lirib-o-laz-ec/vetr-o-loD-0) ; Actant 4 i to. kar| Result {um-o-tvor-e) ; Actant 6 |to, s čimer] Instrument (debl-o-■mer-0) ; Circumstantplace ->- |tamm f kjer] Place (kamn-o-lom-в) ; Circumstanttim(, -> ]tedajm/(^n, ko] Time (list-o-pad-0). 1.2.1 From the Slovene-German contrastive point of view, interfix-suffix compounds are divisible into three groups: (1) In both languages, the attributive clause in the syntactic base contains an autosemantic verb forming one of the sentential relationships: government, predication, or adjunction. The verbal morpheme is usually the one on the right: pism-o-nos-(j)a : Brief-0-träg-er. The difference between the two languages is limited to the autosemantic words in the syntactic base which are transformable into word-base. (2) In both languages, the attributive clause in the syntactic base contains a construction with a genitive of quality, wherein the noun always denotes a component of an organism, while the adjective is a qualitative adjective: the Slovene compounds are adjectives (denoting a quality of a part of organism), the German ones are nouns (denoting a person with respect to the quality): clolg-o-las-0 tak, ki... : Lang-e--haar-o *- tisti, ki... (3) In Slovene, the syntactic base contains a classifying or possessive adjective that premodifies a noun — such a compound is an adjective: cestnoprometni — cestni promet. It seems that German lacks this sort of compounds, probably because it cannot derive (desubstantival) classifying adjectives: in German, the substantival postmodifier is the base of the first part of substantival compounds, while adjectival compounds are derived from the former by suffixation and are therefore of the second degree: Staatsmirtschaft — staatsmirischaftlich : državno gospodarstvo — dr-žavnogospodarski. 1.2.2 Findings about subordinate — especially substantival — compounds with only an interfix, are linked to the group of compounds discussed above. From seman- tically different (substantival) postmodifiers in the syntactic base, Slovene derives different semantic groups of relational adjectives; in German, such postmodifiers become the determining component of compounds. This German pattern, however, has been adopted also in Slovene (roughly since the second half of the 19th century): such Slovene compounds — sometimes mere loun translations —• always have a phrasal synonym (at least a potential one) with a pre- or postmodifier: ananasliker — ananasov liker : Ananaslikör. 1.2.3 The differences between Slovene and German compounding are essentially due to the fact that in German compounding is a very frequent manner of word formation, covering a great deal of Slovene suffixal derivatives, word phrases, etc. Thus, the syntactic bases of German compounds show a greater diversity: they include the syntactic base of, e.g., Slovene relution adjectives as well as postmodifying nouns and ciauses (see examples above), Slovene qualitative adjectives postmodified by complements, Slovene adverbs, etc.: rdeč od jeze — zornerrötet, rdeče pobarvan — rotgefärbt, delo zunaj — Außenarbeit. German compounds also demonstrate u more diversified distribution of root morphemes, e. g., the verbal morpheme often stands to the left of the substantival one: Bratpfanne, Trinkmilch, etc. The characteristic which fundamentally distinguished German from .Slovene, however, is the limitless number of root morphemes in German subordinate compounds of different degrees, e. g. Wortbildungstruktur. UDK 886.3.09-1:882.09-1 Franc Zadravec Filozofska fakulteta v Ljubljani SREČKO KOSOVEL (1904-1926) IN RUSKI PESNIŠKI KONSTRUKTIVIZEM — PODOBNOSTI IN RAZLOČKI Podobnosti med Kosovelovim in ruskim pesniškim konstruktivizmom so predvsem tehnopoetske, medtem ko se po vsebinski orientaciji močno ločita: Kosovel namreč razumno zavrača tehnomehanski kult, biomehanizacijo in tavlorizociio v umetnosti in življenju. Povrh napada dolarizacijo evropske zavesti, dekadenco duha in lažno meščansko demokracijo. — Slovenski pesnik ni imel neposrednih stikov z rusko kon-struktivistično poetiko in ideologijo, razen z Erenburgovo konstruktivistično prozo iz leta 1922, spodbude za lastno poetiko tega tipa pa je nahajal v slovenskem, jugoslovanskem in evropskem likovnem, gledališkem in pesniškem kontekstu. The similarities between Kosovel's and Russian constructivism in poetry are above all technopoetic. On the level of content, they have a rather different orientation: Kosovel judiciously repudiates the technomechanic cult, biomechanization and tavlo-rization in art and life. Besides, he attacks the dollarization of the European conscience, the decadence of the mind, and the phony bourgeois democracy. — The Slovene poet had no immediate contacts with the Russian constructivist poetics and ideology, except with Erenburg's constructivist prose of the year 1922; he found incentives for his own poetics of such type in the Slovene, Yugoslav and European context of fine arts, theater arts and poetry. Literarna, likovna in gledališka umetnost ter arhitektura konstruktivistične smeri je nastala v Rusiji po revoluciji. Gre za teorijo in prakso, ki je gojila k stvarem, predmetom obrnjeno umetnost, klicala k tehniki, k jasni, delujoči konstrukciji, k »organiziranemu« umetniškemu delu. Opazni predstavniki smeri so II ja Erenburg, Ilja Selvinski, Boris Tatlin, El Lisički in Vsevolod Meyerhold. Konstruktivistična estetika in umetnost sta značilni za obdobje od 1922 do 1929, meje Sovjetske zveze sta prestopili že leta 1922 z likovno razstavo v Nemčiji in nekaj številkami revije Vešč-Gegenstand-Objet, ki sta jo Erenburg in El Lisički 1922. izdala v Berlinu, v njej pa opisala nekatere značilnosti konstruktivistične smeri. Novo estetiko so nato uveljavljali v weimar-ski šoli za arhitekte in slikarje, v njej sta predavala tudi Vasilij Kandinski in Moholy-Nagy Laszlo, ki ju je poslušal in se zanjo navdušil slovenski slikar Avgust Cernigoj. V Pragi je konsestetiko razširjal grafik Karel Teige, blizu pa mu je bil pesnik in programatik Bedrih Vâclavek. Konspoetika in estetika se je iz Berlina, Weimarja in Prage podaljšala deloma v Zagreb k reviji Zenit, ki jo je izdajal Ljubomir Micic, v njej pa je sodeloval Ivan Goli in drugi, in kjer so leta 1922 prevedli Erenburgov »program« iz revije Vešč. Druga veja je s Cernigojem segla v Ljubljano in Trst do pesnika Srečka Kosovela, ki je s Cernigojem razmišljal o ustanovitvi revije Konstrukter, kons-estetiko pa mogel konkretneje spoznati na dveh Cernigojevih razstavah jeseni 1924 in spomladi 1925 v Ljubljani. Gibanje je seglo nemara tudi v Bolgarijo, kar je delno videti iz prispevka Gea Mileva v Zenitu. A. Makarov pravi ob pesnici Veri Imber, da programi ruskih konstrukti-vistov, ki so jih med drugim objavili v Gosplan literatury (1925) in Biznes (1928), zanimajo danes le še literarne in kulturne zgodovinarje.1 Ta presoja 1 A. Makarov, Vera Inber, Stihotvorenija i poèmv. Moskva, 1965, str. 25. pa najbrž ne velja za rusko konstruktivistično pesništvo, ki nikakor ni le časovni dokument, pa čeprav je morda .res, da je ob siceršnji evropski odmevnosti ruske literature komaj katera ruska konstruktivistična pesem prevedena v večje evropske jezike. Slovenska varianta konstruktivistične poezije, ki je nastala približno v istem času, kot prvi val ruske tega tipa, v celoti pa je bila objavljena šele 1967. leta, si je že utrla pot v francoščino, italijanščino, katalonščino, nemščino, madžarščino, češčino ter hrvaščino in srbščino. Gre za kons poezijo Srečka Kosovela. Razmeroma odmeven sprejem tega pesnika v sedanji Evropi kajpada ne sloni le na njegovih kons pesmih, v katerih po obliki ne odstopa dosti od podobnih ruskih in drugih pesniških izdelkov te smeri, njegova poezija je marveč privlačna zaradi svojega etičnega naboja sploh in še posebej zaradi etičnega naboja v destruktivno-konstruktivnih pesmih, v katerih pesniški subjekt napada in kritično presoja krizo evropskega duha ter moralno in socialno zavest evropskega človeka. Takšna Kosovelova kons pesem vabi k tipološki primerjavi z rusko kons poezijo, primerjava pa naj pokaže a) podobnosti in razločke med njunima teoretskima podlagama, b) podobnosti in razločke v pesniški praksi sami. Zaradi nekoliko pomanjkljivega gradiva in zaradi omejenega obsega tega članka je ta primerjava pravzaprav šele uvod v poglavje, ki bi lahko imelo naslov »Kosovel in ruska literatura«. A že ta primerjava pomaga odgovoriti na vprašanje, katere prvine ločujejo Kosovelovo kons poezijo od ruske in ji ohranjajo pomen tudi za današnji čas. Ruska in druga konstruktivistična estetika Iz ruske, madžarske in češke konstruktivistične estetike nas obvezujejo predvsem tista mesta, ki se ali od blizu ali vsaj od daleč dotikajo Kosovelovih presoj konstruktivizma. 11 ja Erenburg in El Lisički pravita v Vešči, da je konstruktivna metoda postala glavna metoda povojnega časa, revijo pa sta zato poimenovala Vešč, ker konstruktivistu »umetnost pomeni ustvarati ,predmet'; umetnost je težnja po stvarnosti, težnosti, zemlji; hiša, spev, slika so ,predmeti', ki ljudi ne smejo odtujevati od življenja, ampak jih morajo vezati z njim«. Konstruktivist odklanja preprost utilitarizem, pesnika ne odvrača od verzov, likovnega dela noče spremeniti v propagandni plakat. Erenburg in Lisički odvračata tudi od estetičnih deklaracij in kličeta ustvarjati »predmete« in »nove oblike«; nove oblike izvajata iz socioloških podlag, vežeta jih na družbene spremembe.2 El Lisički je konstruktivizem opisal leta 1924 z besedami: nič več barvnih in besednih utvar, umetnost matematično natančno iznajdeva in določa pojave, stvari, zakone snovi in človeka. Umetnik oblikuje snov — železo, les, steklo. Kratkovidni vidijo le stroj, v resnici pa gre za tehnični pogled na svet.3 Georg 2 Erenburg-El Lisički. Vešč. Zenit, april 1922. Zagreb. 3 El Lisički: »Diese Künstler sehen die Welt durch das Prisma der Technik an. Sie wollen keine Illusionen mit Farbe auf Leinwand geben und arbeiten direkt in Eiseii, Holz. Glas. Die Kurzsichtigen sehen darin nur die Maschine. Der Konstruktivismus beweist, dass die Grenze zwischen Mathematik und Kunst, zwischen einem Kunstwerk und einer Erfindung der Technik, nicht feststellbar ist«. Kunst — isinus, 1914—1924. Bern, 1924. Grübel je na podlagi teh in takih izjav dobro sklepal, da konstruktivistične »predmetna« estetika odpravlja izmišljenost, fiktivnost (»uslovnost«) umetniškega dela in ga motivira realistično.4 Vsevolod Meyerhold je tehnični pogled na svet prenesel na igralsko umetnost. V članku Akter budusčego i biomehanika je pisal: »Konstruktivizem obvezuje umetnika postati inženir. Umetnost mora sloneti na znanstveni podlagi, umetnikovo ustvarjanje mora biti zavestno. Igralčeva umetnost obstaja v organizaciji njegove snovi, tj. v zmožnosti izrabiti izraznost telesa.« Gospodarno izrabiti telesne danosti, jih do kraja udejaniti: iz Meyerholdove biomehanike gleda predvsem Taylorjeva teorija o kar največjem izkoristku delavčevega giba ob stroju in teorija Aleksandra Bogdanova o organizaciji dela.5 Konstruktivist Moholy-Nagy Laszlo je v eseju Dynamisch konstruktives Kraftsystem zavrnil trpno opazovanje in trpno poustvarjanje predmetnosti in življenja ter se zavzel za »vitalno konstruktivnost«, za »načelo vseh človeških in vesoljskih razvojev«. Umetnik naj uravnava svoj umetniški prostor po vesoljskem dinamizmu, napolni naj ga z razgibanimi močmi in odstrani klasično, negibno skladnost predmetov. Samo razgibani sestav spremeni recipienta v sodejavnik moči, ki se razvijajo v umetniškem postopku (v gledališču, na razstavi, med branjem), spremeni ga v življenjskega konstruktivista." Da človeka presune, razgiblje, oživi le kinetična konstrukcija, je trdil tudi Alfred Kemény v članku Das dynamische Prinzip? Ervin Piscator pa je načelo razgibanosti uveljavil v »proletarskem gledališču«: fanfare, retorična sredstva, revolucionarne pesmi, korske recitacije, filmske projekcije — konkretni razgibani stil, samo ta naj bi v gledališču kar najbolj razgibal in oživil gledalca. Karel Teige je na Češkoslovaškem razpravljal o ruskem konstruktivizmu spomladi 1925 (in kasneje), se pravi tedaj, ko je tudi Srečko Kosovel razmišljal in pisal o svojem konstruktivizmu. Teige je menil, da konstruktivizem pomeni zavestni konec »Umetnosti«, ars academicae, klasične estetike in ideulnega tipa lepote in da je umetnikova naloga po tej estetiki »artefakt«, trezni izdelek po kriteriju funkcionalnosti. Dalje je menil, da je človek skupni imenovalec in slogovno načelo konstruktivistične umetnosti oziroma smeri, za katero je rabiti izraz »umetnost« samo zaradi tega, ker drugega nimamo. In »stroj«? Teige pravi, da je izdelan po »merilih človeka« in da jc prava umetnina. A ker je že umetnina, ne potrebuje nobenega prepesnjevanja, preslikavanja, nobene lepote zunaj sebe. Lepoto stroja je zato pustiti v tovarni, nikar je posnemati na platnu, s kipom ali v pesmi.8 Strojno lepoto je potemtakem razmejil od umetnostne lepote, s tem pa tudi od futuristične estetike: Teigejeva estetika piiznava stroju umetniškost, stroj priznava kot izraz človekove biomehanične logike, zaradi česar je nesmiselno ponavljati, podvajati, posnemati njegovo lepoto. Med množico povojnih čeških poetiških razglasov je relevanten in zanimiv še razglas Nodc tecliniky v bâsnickém remesle Bedfiha Vâclavka spomladi 1925. Vaclavek govori o sočasnosti, sinhronizmu sveta: podob, barv, zvokov, " Georg Grübel, Russischer Konstruktivismus, str. 22. 5 Grübel, str. 105. — Kosovel je že leta 1922 pritrjevalno prebiral delo A. Bogdanova »Proletariat und Kunst«. 6 Moholy-Nagv Laszlo, Dynamisch-konstruktives Kraftsystem. Der Sturm, 1922. ' Der Sturm, 1923. 8 Karel Teige, Konstruktivismus a likvidace »umPni«, 1925. idej in moči, misli in dogodkov, sanj in resničnosti, ter o vsenavzočnosti ali si-noptiki odnosov, nasprotij in podobnosti. Tehniko stare in nove pesmi slikovito primerja s tehniko kočije in s tehniko letala. Kot Marinetti tudi on predlaga odpravo racionalne logike oziroma sintakse in ločil, saj v pesmi ne gre več za izjedritev misli, ampak za zgoščeno združevanje fraz. Pesniška tehnika bodi vidna: beseda naj zvočno oslabi in naj postane vidna, ker nova pesem ne poteka le v času, ampak tudi v prostoru, bliža se filmu, je pregleden seznam liričnih vrednot. Oko je edini popoln organ, svet sprejema vsenavzočno, in celota, ki jo obseže pogled, je in bodi nov pesniški slovar. Spremljajoča znamenja nove poezije so še: taylorizacija ali skrajna gospodarnost izraza, večglasnost, zgoščena, vendar pregledna mnogovrstnost, mnogozvočna orke-stracija, vsota sanj in resničnosti. Podobne estetiške in poetiške misli, kot so jih premišljali in razglašali ruski, madžarski in češki umetniki, so tedaj zaposlovale tudi nekatere slovenske, med njimi Kosovela, zlasti še misli: umetnost in njen »predmet«, umetnost in resničnost, umetnost in njen namen, tehnični pogled na svet, biomelmnski pogled na človeka, taylorizacija človekove ustvarjalnosti, stroj kot lepotni predmet in človek kot merilo zanj; umetnina in njen prostor kot duhovno in čustveno razgibališče človeka, zgoščena, pregledna mnogovrstnost ali mnogomotiv-nost nasproti nepremični skladnosti v pesmi; iz estetskega načela razgibanosti ali razgibane umetnine govori človek XX. stoletja, ki ga je vojna utrudila, človek, ki je že pripravljen na hitrost, navajen na avto>. ekspresni vlak in letalo in še na »gibljivo gledanje«, na filmsko umetnost. In končno — razvidnost besede in nekaterih delov pesmi, razbitje sintakse in tradicionalnih ločil, pesem kot zgoščen seznam liričnih vrednot. To so, na kratko, kritične točke evropske konstruktivistične estetike (in ne samo nje), za katere je v Kosovelovi umetnostni miselnosti srečati ali soglasja zavrnitve. Tematika in poetika ruske konstruktivistične poezije Ruski literarni konstruktivizein obstaja v vseh treh pesniških zvrsteh, v liriki, prozi in dramatiki, slovenski pa v liriki, le nekaj malega tudi v prozi (Bratko Kreft) in v Kosovelovem »načrtu« za neko prozo. Ker je tako, nas obvezuje predvsem pogled na rusko kons pesništvo.. Prvo ime te vrste literature je 11 ja Selvinski, poleg Erenburga in Čičerina začetnik in glavni nadaljevalec smeri. Njegova glavna tema je tehnika in tehnična inteligenca, v poemi Ris in v romanu v verzih Puštorg slavi pomen tehnične inteligence in tehnike sploh za nadaljnji razvoj socializma in civilizacije. S tem je njegova osrednja tema izrazito socialno in oblikovno obarvana. Bil je kajpada tudi član skupine LCK in je leta 1924 soglašal s pozivom sovjetske partije, da »tehnika rešuje vse v obdobju rekonstrukcije« ali gospodarske obnove. V knjigi Pesnikove notice se je razmejil do oboževanja življenja iz instinktov in drugih telesnih moči ter se odločil za zavestno organizirano življenje. V Uljalajevščini (napisana 1924, izšla 1927) je dosledno izpovedal načelo konstruktivistov, namreč načelo, da je vse »organizacija, načrtnost, snovnost«. Še v zborniku Biznes (1928) je zapisal v Uvodu: »Socialistična ideja je zdaj za nas v prvi vrsti ideja gigantskega tehničnega napada na naravo, in sicer hkrati napada na suho naravo triletnega kolobarjenja kot tudi na naravo odurne, umazane, ušive vsakdanjosti«.9 Tudi je prelomil s tradicionalno poetiko, na primer tudi v »eksperimentalnih« pesmih, kot imenuje organizacijo motivov v ciklusu ciganskih romanc Ciganskaja 2-ja, Vor in Ciganskij pal's na gitare. Zbornik Rekordi/ (1925) je že kar »prava demonstracija možnosti konstruktivistične poetike«.10 Odpravil je muzikalni verz in uvedel glasbeno načelo takta, uveljavil je »taktovik« iz ruskih bilin ali verz, ki ima 3 ali 4 ikte, med njimi pa enega, dva ali tri nepoudarjene zloge. S takim verzom si je omogočil različne ritmične dolžine ter leksikalne in govorne sklope; tudi upesnjevanje razpoloženj in strasti oseb različnih dob in socialnih slojev. Od tod pojav, da je v pesem vstopila tudi naracija in jo nekoliko prozaizirala, in da je bila pesem za Selvinskega »proza z očiščenimi zobmi«. Tudi Nikolaj Ušakov je 1924—1925 napisal ciklus pesmi Vesna respubliki in v njem poveličal tehniko.11 Upesnil je na primer reflektorski žarek, ki osvetljuje noč (Prožektor), vzneseno naslikal silovit, divj oklepni vlak Neistovyj bronopoezd, evociral snovne motive vojaške tehnike, orožja, železniške postaje, vojnega letalca in njegov pokop (Ту vhodis v sad). Kladb'šče parooozoo je že kar oda na pozabljeno življenje »železa in ognja« ter na hitrost lokomotiv. Vrhunec njegovega tehnokulta je nemara prav Vesna respubliki, kjer pozdravlja tudi avtomobilsko družbo »Reno« pa brzec Čikago in žarnico Edison, kjer tehnične izdelke proglasi za sestavni del politične teme, obe pa imenuje z metaforo »pomlad«: Kto smeet govorit' o smerti. kogda v respublike — vesna! Njegovo občudovanje strojne mehanike in lirizacija strojev je blizu futuristič-ne estetike. Edvard Bagricki ima več revolucijske kot tehnomehanske tematike (Pop i rab, 1926), vendar je tudi on rad poslušal »motora dozornogo skorogovorki« (Kontrabandisty) in skoraj himnično tipesnil divjanje motorja in avtobusa na asfaltni cesti v Možaiskoe šose;12 Liš' on odin — tot akvarium, v kotorom ljudi, vozduh i benzin. I vzyvaja, kak orator, v sorok lošadinih sil, vhodit ravnyj radiator ... Drugače je ravnal Vladimir Lugovskoj v zbirki Spolohi (Severni sij, 1926). V pesmi Povest' je stroj sicer povzdignil v zaveznika in pomočnika revolucionarjev pri njihovih premikih, za pomočnika gibanja vse revolucije, ni pa ga spremenil v predmet, ki bi bil sam po sebi estetičen in vreden upesnitve. Vlak je v njegovi Povesti vzporednica divjega vetra, motiv »Segodnja — vagon 'Nedelja — vagon« pa simbolizira premike Rdeče armade.13 8 Geschichte der russischen Soviet Literatur, 1917—1941, Berlin, 1973, str. 155—156. 10 O. Reznik, Palitra poeta. str. 17: Ilja Selvinski. Sobranie sočinenij v šesti tomah. Tom I. Stihotvorenija. Moskva, 1971. 11 Nikolaj Ušakov, Izbrannye stihi. Moskva. 1935. 12 Edvard Bagricki, Izbrannoe. Moskva, 1948. 13 Vladimir Lugovskoj, Stihotvorenija i poèmv. Moskva. 1977. Nikolaj Adujev se je odločil zlasti za netehnične revolucijske teme. Napadel je na primer požrešnost imperialistov v Imperialisticeskaja Zasto/'naja:14 Za stol! Za stol! prokazniki sedve. ljubiteli voinstvennvh pirov! Duhovito je izsmejal »nravnostni proračun« farizejev in birokratov, ki prezirajo »vsako idejo brez manšet«, smešil je dogmatike v duhovnih stvareh (Farizeji, 1920, Pohvala bjurokratizmu, 1929). In Vera lnber? Leta 1932 je zapisala: »Konstruktivisty! Konstruktivizm! Vse èto ušlo tak daleko, čto by ob ètom možno govorit' uže spokojno.« S kon-struktivisti je niso družili toliko razglasi in poetika, kolikor prijateljstvo. Pa vendar je tudi ona napisala pesmi, kot sta Po telefonu in Ugolj (1925), kjer tehniko sicer podreja človeku, vendar opeva tudi njeno moč in pomen. Kasneje je ugovarjala mehanizaciji zavesti in amerikanizaciji Evrope. V njenih pesmih je srečati ironične prozaizme (uvodni nagovori, vmesne opombe), ka-lambure, ki pa niso duhovičenja, ampak poglabljajo smisel pesmi. V Opyt analiza razluki (1930) oživlja predmete, govori o hitrem razvoju tehnike in sklepa, da bo vlak kmalu muzejski »eksponat«.15 Seveda ni mogoče zatajiti Ilje Erenburga, edinega, ob čigar prozi se je Kosovel »navdušil« in najbrž prebral tudi njegov proglas v reviji Vešč. Do rok pa mu gotovo ni prišla Erenburgova knjiga Sest' pcvestej o Ijegkih koncah (1922) iz katere je Nikolaj Preobraženski prevedel Mercure de Russie, d.d. (Akcionernoe obščestvo »Merkjur de Rjussi«) za Ljubljanski zvon 1925, Kosovel pa si je v beležko zapisal, da bi na tak način tudi sam rad napisal povest »Zakotje. Slika Ljubljane na ta način kakor Erenburg.«16 Prevod Pre-obraženskega je sicer selektiven, ohranja pa temo: Nizozemska družba izkorišča ruski rudnik živega srebra in dekadentno razsipava po zahodnoevropskih hotelih; ohranja tudi Erenburgovo filmsko organizacijo epskega prostora: tukaj blatni rudnik Halčak — tam Pariz in vila z oleandri v Monte Carlu; tu delavska beda in garaštvo, tam uživaštvo in golota. Zgodbo sestavljajo kontrasti, poteka v telegrafskem, precej nominalnem stilu, ki skupaj z lakoničnim jezikom omogoča avtorju v majhno povest stisniti vsebino celega epa. V tekst je vložen tudi bančni izpisek. Kosovel je želel podobno »organizirati« sliko Ljubljane ali mesta, v katerem se je tedaj šopirila premogokopna družba in siceršnja meščanska »akumulacija« brez duše in idealov. O Evgeniju Zamjatinu je v Zvonu (1925) bral, da mu je roman »Mi. Komunistična družba 800 let pozneje« ostal v rokopisu. Lahko pa je tukaj prebral njegovo kratko prozo Cerkev božja iz ciklusa »Pravljice za velike otroke« in še pripombo, da je ta pravljica »globoka obsodba sovjetske misli«, da pa Zam-jatin vendarle ne prizanaša »tudi topi nestrpnosti in politični brezglavosti različnih sovražnikov sovjetov«. V Cerkvi božji in drugod biča tudi kapitaliste, ki gradijo svoje »katedrale« na umoru, na hudodelstvu. In še, da »Zam-jatin ne pripoveduje, temveč riše te svoje povesti. Ustvaril je novo literarno obliko, vrsto slik, ki hite druga za drugo, veže pa jih čitatelj sam«. 14 Nikolaj Adujev, Izbrannoe. Moskva. 1963. 15 Kot pod 1. 16 Srečko Kosovel, Zbrano delo III. Ljubljana, 1977, str. 755. Nimamo dokaza, da bi Kosovel imel v rokah nemški prevod romana Mi in v njem srečal »integral«, fantastično raketno letalo. Toda Zamjatinovi napadi na državo in na njene institucije so si s Kosovelovimi precej sorodni. Kosovel ne bi ugovarjal Zamjatinovi ironiji, da »jaz« nima pravice do »Države«, ker je le »gram« proti »toni«, iz česar še logično sledi, da »toni« pripadajo pravice, »gramu« pa le dolžnosti. Če naj ponovimo, je glavna tema ruskih konstruktivističnih pesnikov človek tehnik s svojimi tehnomehanskimi izdelki. Pogosti so teksti z znanstveno--tehnološko vsebino (Selvinski: Kak delaetsja lampočka), objektivistične pesmi in epopeje, z znanstvenim hladom pisane potopisne novele v verzih. Mešali so pesniške vrste in zvrsti, gojili montažo, zapisovali gesla, formule, števila. Čeprav so svojo umetnost imeli za »čtap« v razvoju socializma, so jih RAPP-ovci (Rosijskaja asociacija proletarskih pisatelei) deloma upravičeno imeli za oznanjevalce meščanske tehnokracije, jim mestoma najdevali težnjo po amerikanizaciji in ugotavljali »protirevolucionarno bistvo konstruktivističnih načel«.17 Kosovelova konstruktivistične poezija Kosovel se v konceptu predmeta kons poezije razhaja z ruskimi konstruk-tivisti. Če so oni proglasili za pozitivno in upesnjevanja vredno jedro porevo-lucijskega časa — tehniko, mehaniko, stroj, hkrati pa znanstveno natančnost in načelo mehanike prenašali tudi na gledališkega igralca, je Kosovel določil za pozitivno jedro dobe in s tem tudi kons poezije človeka, »novega človeka«, človečanstvo in še naravo. Ni se odmaknil od tistega ekspresionizma, ki si je za svojo devizo izbral Človeka (z veliko začetnico). Proti veri v tehnično mehaniko je Kosovel postavil vero v »organsko-živo-svobodno«. Protimehanični nazor je določno izpovedal v svojem manifestu Mehanikom julija 1925, v času, ko je napisal največ konsov. Pozivna gesla tega spisa so namreč: »boj vsem mehanizmom,« uničiti »mehanizem«, »človek-stroj bo uničen«, »Vsi mehanizmi morajo umreti! Novi človek prihaja!«, prihaja »človečanstvo«.18 Mehaniko mora nadomestiti »elektrika«, torej življenje, v pesmi je uveljavljati paradoks, ker presega mehanične dogovore in je skok v življenje. Če je Vsevolod Meyerhold na igralcu preizkušal Taylerjevo teorijo o kar najpopolnejši izrabi delavčevega telesnega »giba« pri stroju, češ popolnost doseže igralec, če se ne včuleva v besedilo in v dramsko osebo, če opusti vsakršno psihologiziranje, ekstazo, če literaturo nadomesti s telesno akrobatiko, s plesom in pantomimo,19 je Kosovel večkrat tudi v kons pesmih zavrnil biome-haniko in taylorizacijo človeka. Kultu tehnike in mehanike se je uprl na primer takole:20 Za prirodo ni dresure. Ljudi se ne da mehanizirati. V mehaniki ni kulture. Uničite taylorjanske TVORNICE! HIŠA IZ UNICITE! OPEKE Človek ni avtomat. (Kons) " Kot pod 10, str. 16. 18 Kot pod 16, str. 113. 19 Propyläen Geschichte der Literatur. Sechster Band. Berlin. 1982. str. 495. 20 Odlomke pesmi navajam po Kosovelovem Zbranem delu II. Ljubljana, 1974. Še ostrejši je v pesmi Kons: Nooi dobi: Smrt tehnično mehaničnim problemom! Vsi problemi so problemi človeka. Proti Taylorjevemu sistemu. Humanisti z vijoličasto brado. Nova doba prihaja. In dalje je zatrjeval: »Civilizacija je brez srca«, mestna civilizacija zaustavlja človekov vzgon, ovira njegova stremljenja: Avtomobili 4 km, misli 1 km, stremljenje 100 m. (Napis nad mestom) Kosovel je v svoje kons pesmi naselil kajpada tudi stroje in simbolični jezik empiričnih ved, a jih je naselil le kot snovne motive: transformator, elektromotor (za vrtanje zob), orient ekspres, aeroplan, dinamit, etroplan, fizika, atom, špirit, strihnin, H2SO4 — so postavljeni vanjo brez vsakršnega nazorskega in estetičnega navdušenja, le kot »predmeti brez duše«. Vedel je, da bi ravnal nesmiselno in konservativno, če bi zanikal tehniko in mehaniko sploh, saj bi s tem zanikal tudi pomembni del človekove duhovne dejavnosti, njegovega samoohranjevanja. Zato tudi ni zatajeval pomena moderne vesoljske zavesti, ki si jo človek razširja in bogati prav s tehniko. Da tehnika demisticira »nebo«, je priznal v pesmi Jesen: Aeroplani širijo obzorje, dvigajo kozmično zavest. Stoletje se mehanizira. Nebo ni mistika, ampak je PROSTOR. V tej pesmi je ob besedo »veter« zapisal tudi ime »dinamisti«, gibanje v naravi asociiral z estetiko »gibljivih slik«. Malo ironično pa zveni ugotovitev o usodi moderne lirike v tej novi vesoljski perspektivi: Moderna lirika propada. 2000 metrov v zraku perspektive ni več. Ob razumno omejenem priznavanju tehnične perspektive sveta se je ob vprašanju ali človek ali mehanika odločil za oba: mehanika, ta naj nikakor ne »pade«, a tudi človek ne sme biti brez vrtnic. Suženj mehanike. Transmisije. (Mrtvi človek) Kdor je njen suženj, je »mrtvi človek«. Skratka, v razmerju človek — tehnika se Kosovelova kons poezija odločno razhaja najprej z italijanskimi futuristi in njihovimi posnemovalci, ki so pripravljali »mehaničnega človeka z nadomestnimi deli«, človeka brez duše, ter- jali, da je »jaz« razbiti in ga zamenjati z »lirično obsedenostjo materije«; prav tako pa se razhaja z ruskimi konstruktivisti in njihovim kultom tehnike in biomehanike. Kult stroja in kult tehnike sta zavrnjena tako v izjavni, mani-festativni obliki kot v pesmih, obakrat s »ČLOVEČANSTVOM« kot načelom »NOVE KULTURE« ali s kakovostnim, graditeljskim odnosom človeka do človeka. Kons: Z, v katerem je beseda »človečanstvo« izpisana z velikimi črkami, pomeni že s svojim »Z« tisto najvišjo pesnikovo »Omego« ali besedo o človekovi osebni in družbeni perspektivi: ne človek racionalni »mehanik«, ampak človek »topli vitalist« bodi najvišji cilj, kot je najvišjo postajo tedaj podobno imenoval František Götz na Češkoslovaškem. (Njegovega članka Pritok nove življenjske energije v Ljubljanskem zvonu 1927 Kosovel kajpada ni mogel prebrati.) Samo tak vitalizem pelje v nravno poglobitev in etično utrditev človeka, do njega pa vodi samo taka umetnost, v kateri vlada »duša«. Prav beseda »duša« je Kosovelova osrednja beseda v konstruktivističnih pesmih in hkrati beseda most med njim in Ivanom Cankarjem, ki ga omenja kons Sferično zrcalo, ter most med Kosovelom in Dostojevskim. Tehnomehanski kult je torej prvi ogrožal in oviral človekovo etično in duhovno ozdravitev po prvi svetovni vojni. Vojna je dokazala, da se ta kult lahko vsak trenutek izrodi v orodje uničevalnih strasti, še posebno nacionalnega imperializma, in še, da tehnomehanski nazor nevarno pospešuje vsaj troje bolezni, ki so napadle Evropejca, namreč »evakuacijo duha«, dalje zlato, dolarsko mrzlico in z njo povezano razbrzdano goloto ali »kult blondinke«, kot jo je odslikala Groszova grafična umetnost, in še najnevarnejšo bolezen med njimi: lažno meščansko demokracijo. Več kons pesmi opozarja, da razum, duh. duša, etos zapuščajo Evropejca: »ljudje so evakuacija duha«, »evakuacija duš«, človek se boji »rotacije duha«, »Boston obsoja Einsteina«, »relativiteta nevarna« (Kons: 4). Da, relativitetna teorija je nevarna, ker ukinja večnost meščanskih in vsakršnih vrednot. Duhovna dekadenca raste vzporedno z dolarizacijo zavesti, z naraščanjem duha »biznisa«, kot je prodor ameriške življenjske mode tedaj imenovala tudi Vera Imber v knjigi Amerika v Parizu (1928). Tega duha imenuje Kosovel z verzi in besedami: »V srcu zlati dolarji« (Na piramidi), »Amerika. Zlati dolarji!« (Pred kapitulacijami), »Ti si vdan konjunkturi. / Ta petrolej smrdi« (Ranocelnikom). Ali pa v pesemskem segmentu: Potuhnjeni tipi v zlatih kožuhih. Kakor v kalejdoskopu plešejo, pred njimi valute, menice. Prej bankir, jetnik papirjev, zdaj v norišnici. (Nad norišnico) Znamenja barbarizacije so tudi zabavišča, je cirkus, je spolna podivjanost v podobi »verižniki plešejo kankan«, je dejstvo, da je prostitucija vdrla tudi v kulturo in je moč napisati enačbo: »Človek je žival. / Žival je človek.« (Cirkus Cludsky, prostor št. 461). Kosovel v konsih ne moralizira, pač pa se upre, da bi se človek groteskno razjedel in zmaličil z lažnim bliščem. Po dolarizaciji zavesti udari s paradoksom: Zlato je gnoj. Gnoj je zlato. Kdor ima dušo, ne potrebuje gnoja. (Kons 5) Tretja evropska bolezen so bila gesla, ideje in ustanove meščanske demokracije. Neposredna iztočnica za Kosovelov napad na meščansko demokracijo je bil njegov osebni absurdni položaj, kot ga je izrazil v pesmi Jaz protestiram: Jaz, poln bolečin, propalega naroda propali sin. Vsiljeni koroški plebiscit in enako imperialistični Rapallo sta slovenski narod razčetverila kot nobenega drugega v Evropi in povzročila, da je Kosovel v svoji domovini ostal skoraj brez domovine. Tudi zategadelj je proglasil za čiste laži »imaginarno človečansko Društvo narodov v Ženevi« (Pred kapitulacijami), »sterilni parlamentarizem«, »Nacionalizem je laž. / Društvo narodov laž« (Kaj se vznemirjate)-, tudi zato je svaril in opominjal: »Absolutizem prihaja«, »Neron v rdečem krvniškem plašču«, kralji, admirali, detektivi, žan-darji in »vojaški proces«, »listi prinašajo slike / bolgarskih obešencev«, »politični zločinci so svobodni«, sedijo »po gledališčih, / barih in kavarnah /' in drugih zabaviščih« (Jaz protestiram), in hkrati razločno risal brezuspešnost dobrih idej: ideja o »Balkanski federaciji« je obsojena, ker jo obkrožajo »zeleni žabji kralj«, »zeleni zarlanient / ZAB« (Zandarji), »brezciljni Slovenec« pa jugoslovanski meščanski politiki Pašic, Radič, Korošec. Skratka, meščanska demokracija se je vrisala v Kosovelove konstruktivistične pesmi kot maska državnega in mednarodnega političnega nasilja nad malimi narodi in nad človekom sploh. Ker se je Evropa pesniku razkrila kot politična norišnica: Evropa blaznica. Blaz — ni — ca. Evropa — je bila pesniška destrukcija toliko bolj konstruktivna. Kosovel je pozval na slovesno rušenje evropskih katedral in parlamentov, na popolni izbris bleščečih evropskih laži: O laž, laž, evropska laž! Samo destrukcija lahko te ubije. Samo destrukcija. In katedrale in parlamenti: laž, laž, evropska laž. In Društvo narodov, laž, evropska laž. /.../ O Sofija, o katedrala. O mrtveci, ki boste rešili Evropo. /.../ Rušiti, rušiti, rušiti! Milijoni umirajo, a Evropa laže. Rušiti. Rušiti. Rušiti! (Destrukcije) Trojni kritični motivni sklop Kosovelovih konsov je kot celota buditeljstvo humanista, ubrano po geslu: »destruktivni revolucionarizem mora postati revolucionarni konstruktivizem«. V pesmi Depresija je pripomnil, da v Evropi »nekdo proglaša živo obliko«. Strinjal se je s takšno obliko, vendar pristavil, da je Živa oblika, trpeča oblika. Evropski človek. Lajajte, srca. — Lajajte! Motive je izbral in poudarjal zavestno potemtakem tako, da je v njih sproti uresničeval paradoks: »Jaz pojem in lajam«, kot je v Razočaranjih, III natančno opisal svojo hkratno dvojno dejavnost: napad in graditev. Kritični humanist je »lajal«, ker je bil človek »maska« in ker so bile njegove javne besede »kače laži«: Maske. Trpeče maske. Nikoli nismo odkriti. (Solze mask) In kaj bi pomagalo samo »peti«, sebe in svet opajati z lepoto, mamiti se s čar-nimi slutnjami, ko pa človek v sebi še zmerom ni premagal Orangutana? Kritični humanist je moral upoštevati torej dvojnost svojega sprejemnika: Svet opajam z zlatimi slutnjami, srca budim, duše budim. Sladko grozdje je boljše od sanj. Orangutan dober lan. (Ej, hej) Tudi v konstrukciji Kalejdoskop je še enkrat določil predmet svoje konstruktivistične lirike, namreč človeka in njegovo dvojnost: Konstruktivnost opaža. Kozmos v predmetu. Človek je predmet z dušo in telesom. Opaž je samo delček kozinosa v predmetu, človek pa je veliko več, je »sintetični« vesoljski predmet, je duhovno in snovno bitje hkrati. Kosovelova kon-struktivistična pesem spodkopuje snovne težnje in moči, tiste, ki človeka spreminjajo v nevarnega individualiste, ga potiskajo na prvotno živalsko stopnjo; poveličuje pa duhovne in socialne moči, »dušo«. Konstruktivno nučelo njegove destrukcije je vstajenje človeka nad vsa mrtvila, ker ob vseh civilizacijskih »mrtvilih« je samo človek velika stvar: Edino, kar je še velikega: Sonce — človek. (Sodobna mrtvila) Konstruktivno načelo živi v celi vrsti paradoksnih metafor in izrekov: Skozi ničišče ker V rdečem kaosu prihaja v rdeči kaos. novo človečanstvo! (Jesen) (Ljubljana spi) »Novo človečanstvo« kot žlahtno jedro in idejo svoje konstruktivistične lirike je nazadnje dopolnil še s paradoksalno mislijo na smrt kot nekaj veselega: smrt je radostna, kadar človek doživlja v sebi umiranje starega sveta in »človeka« ter vstajenje novega: Stari svet umira v meni. Ura žalosti prihaja. V zlatem sijaju prihaja. nova mistika. Mistika človeka. Magični ogenj mu sije iz srca. Njegove oči se svetijo kakor — radij v noč. Smrt je umikanje življenju. Smrt je veselje. (Ura žalosti) Zagledati, imenovati, uzavestiti »evropske bolezni«, ki so razčlovečevale, jih pesniško oblikovati, je pomenilo iznajti tudi poetiko ali temeljno obliko, s katero bi bilo moč takšno nalogo dobro opraviti. Kosovel je moral napesniti »knjigo novih lic«, nekaj podobnega, »kot (so) Piccasovi obrazi«, kot je knjigo španskega slikarja omenil v pesmi Jetniki, IV. Delati kot Picasso je pomenilo zamenjati klasično perspektivo z vsesmemo prostorsko perspektivo, postaviti človeka v razgibani prostor in si ga ogledati z vseh smeri, razkriti tudi njegove zakrite in zakrivane dele. Da bi dosegel kar najbolj nazorno individuacijo bolezni evropskega človeka, se je Kosovel odločil še za montažo slik ožjega, slovenskega, in širšega državnega, evropskega in svetovnega prostora. Načelo montaže v razgibanem, vsesmernem prostoru je opisal tudi v konstrukciji Kaj se vznemirjate? Aktivni duh zbira slike. Poglej nazaj, poglej naprej! Fakti preganjajo umetnost. Iščem premikajočih se slik. Kompozicijsko načelo montaže premikajočih se slik terja seveda pregledno združevanje različnih snovnih in miselnih motivov. Res dovoljuje tudi osnovni ali zbirni motiv, kot je na primer »zlato«, »stroj«, »politika«, »človek žival«, vendar naleplja nanj dogodke in subjekte mešanih snovnih ravnin. Za primer navajam Pesem št. X, v kateri sledi zvokom crkajoče podgane študentovo po-mladno-pesimistično razpoloženje v podstrešni sobi, temu pa snop motivov, ki osvetljujejo človekovo družbeno in metafizično ogroženost: Strup za podgane. Pif! Pif, Pif, Pif, Kh. KH. KH. KH. Podgana umira na podstrešju. Strihnin. O moji mladi dnevi, kakor tiho sonce na podstrešju. Raz streho čutim dehtenje lip. Crk, crk, crk, crk crkni Človek Človek Človek. Ob 8. uri je predavanje o človečanskih idealih. Listi prinašajo slike bolgarskih obešencev. Ljudje —? Citajo in se boje Boga, Bog pa je na razpoloženju. Na podoben način obstaja sestavljenka ali lepljenka iz političnih in državnih znamenj in motivov: »Balkanska federacija / Grška je bela / Rusija je rdeča«, »Zeleni žabji kralj / jaha na kostanju« (Ej, hej). Ena od osnovnih vzmeti Kosovelove montaže je tudi paradoksna logika. Ce je Ve Poljanski 31. januarja 1923 pisal v Zenitu: »Stvaramo novu logiku: logiku paradoksa«, je Kosovel o paradoksni življenjski logiki pisal takole: »Biti loggičen« je strašno težko. Ali ste že kdaj poizkusili? Jaz že in takrat sem spoznal dvojno: svojo logiko, ki je radikalno konsekventna, in življenjsko logiko, ki je nelogična. Tako sem postal paradoksen. To je zame zelo važno. Kajti paradoks je naši dobi praktičnega razuma to, kar je nevihtni ogenj napram ognju na ognjišču. Razumete prispodobo, da je treba biti zvit kot kača, a preprost, ne vem kot kaj? To se pravi: Bodi paradoksen! To se pravi, pokaži rodoljubu buržuju, da eksistira mesto ene dvoje resnic. In rodoljub bo zmeden. Relativnost dela svet lep in človekovo delo veliko." S pogledom na paradoks je »fakte« ali snovne motive v pesmi potemtakem sestavljati tako, da hipoma pomenijo nekaj drugega, kot v resnici pomenijo: humanizem = laž, zlato = gnoj. zlati čoln = močvirje, Evropa = blaznica. Nasprotja se vrstijo v neredu ali v »kaotičnem redu«. Kosovel je poznal notni sistem in vedel, da je življenjske »fakte« v pesmi razvrstiti tako, kot si sledijo note na orkestralni partituri, če naj bo pesem učinkovito gibanje »faktov«, gibanje, ki bralca pretrese. Vedel je tudi, da ima nepričakovana barvna beseda enak fizični učinek, kot ga napravi tipografsko izdvojeni zvok A, U, I, Lu, Lu, I, A sredi ali na koncu sicer urejenega zvočnega toka, da sintagma »rdeča Rusija« ob »beli Grčiji« enako presune, kot tipografsko poudarjena beseda ali verz. Poetika paradoksnega »petja« in hkratnega »lajanja« na široko odpira vrata tudi »ostrim ritmom« in se ogiba rimi. To sicer ne pomeni, da je Kosovel v kons pesmih docela odpravil rimo, postala je le čisto neobvezna. Odločitev za »ostre ritme« mu je omogočila sintaktične lome, večjo samostojnost besede in sekanje besede na zloge, bolj nominalni in telegrafski stil. Nalik futuristom je zrahljal prozodični »vozni red«, marsikod zamenjal gramatična ločila z matematičnimi in drugimi simboli, vzvišeno ime parodiral z vsakdanjim (»žabji kralj«), poetično podobo »zlate sanje« zlomil s poulično frazo, kot je »befel za žajfo«. 21 Kosovel, pismo Fanici Obidovi, 27. VII. 1925. ZD III, str. 399. Bolj kot z likovno obliko (carmen figuratum) — ima jo pesem Moja velika Nada — učinkujejo nekatere konstruktivistične pesmi s tipografskimi posebnostmi: tukaj sta beseda ali verz zapisana z velikimi črkami, tam spet v kurzivi; drugje je beseda vpisana v pravokotnik, ki je obrnjen ali poševno ali navpično (Sferično zrcalo), drugič so verzi iz samih matematičnih simbolov (Smeh kralja Dade, Sivo, Kons. 5). Tipografsko gibanje besedila poteka racionalno, tipografija Kosovelu ne podivja, ni eksplozivna, kot pri futuristih in dadaistih. Nekaj primerov povedanega: Da, da, da AAA AAA DINAMIZEM AKTIVNOST "D BALKAN -D 0 = oo со = 0 AB 1, 2, 3 SX: 14 v zapor § Y: na vislice § Z: v pregnanstvo. 21 let sem bil zaprt 10 X na vislicah Skozi bela vrata stopim. V mojem srcu tišina. Celzij 0°. Pri beli Salandri on, Bakronožec. Kosovelova utemeljitev konstruktivizma V eseju Kriza je zapisal: »Razlika med vsebino in obliko umetnosti izgine za vselej v muzej estetikov /...,/ vsebina se hoče izražati v živi, svobodni or-ganični obliki, biti hoče vsebina in oblika obenem, odtod konstruktivizem.« Decembra 1925 pravi v beležnici: »Stanično, celično razkrajanje: znak moderne. Odtod nasilno oblikovanje celic: konstruktivizem ... 1. analiza ekspresionizma / analiza duha, II. analiza konstruktivizma ./ analiza materije / žive forme.«. In še v beležnici: »Umetnost čistega duha. Konstruktivistična zarota / A. B. C.«, »Kons, v politiki: celica«, »Konstruktivizem: Trodimenzionalni predmet. Iskanje globine in lomljene ploskve. Slikarstvo = arhitektura.« Konstruktivizem je povezal tudi s fantastiko, ki jo je imel za »tretjo osnovo umetnostnega ustvarjanja« sploh: fantastika /.../ /sicer ni samostojna življenjska baza, marveč osnova, ki združuje vsemogoče življenjske slike, spoznanja, čustvovanja. Fantastika je samo osnova, ki ne upošteva logične ureditve predmetov. Hoče biti nekako »nadrealna«. Fantastika je samo možnost, ki dovoljuje tudi alogičnost. Na bazi impresionizma se je s fantastično urejenostjo rodil: kubizem, futurizem, dadaizem in konstruktivizem.22 Ti in drugi Kosovelovi miselni motivi potrjujejo, da je konstruktivistično umetnost imel najprej za tvorbo duha, za pravcato analitično in inotažno se-stavljalsko zaroto matematične vrste, ki ima malo skupnega s čustvenim človekom. In hkrati za umetnost, ki zanemarja tradicionalno logiko in naravna razmerja med predmeti, jih spodriva z alogiko, s presunljivimi, fantastičnimi razmerji, s posebnim »kaotičnim redom«, nadstvarniini, katahretičnimi zvezami. Slikarstvo se po tej »logiki« lahko spreminja tudi v nekakšno arhitekturo, ustvarja ali utvaro na vse strani ali trosmerno odprtega, razgibanega prostora in predmeta v njem. Tudi v politiki so konstrukcije, »celice«, združbe članov. Po razgibani »konstrukciji« subjektov in objektov v življenju in stvar- 22 Franc Zadravec, Srečko Kosovel, 1904—1926, str. 217—220. nosti se ravna tudi umetnost, z možnostjo brezmejnih in presenetljivih montažnih sklopov pa jih tudi presega. In kakor življenjske razgibane zveze niso same sebi namen, tudi v pesništvu niso le igra zaradi igre. Alogične in fantastične zveze, paradoksna razmerja, ki razdirajo navidezna življenjska sklad-ja, jih raztrgajo in nasilno razporejajo v »nasilne« nove povezave, ta destruktivni pesniški postopek je po Kosovelu v službi konstruktivne ali graditeljske težnje. Kosovel je razumel konstruktivizem predvsem kot »konstruktivnost, disciplino, organizacijo duha«, kot oblikovalno energijo duha, ki naj ustvari v Evropi višje življenjske oblike in odnose. Imel ga je tudi za tisto umetniško vejo v umetnosti XX. stoletja, ki jo označuje svobodna in hkrati organična, neposredna oblikovanost osebnih in družbenih stanj, pojavov in razmerij. Kosovelovo kons pesništvo in bližnji kontekst Nastajanje Kosovelove konstruktivistične estetike in poetike so mogli spodbujati duhovni in stilni sunki različnega porekla. Spomladi 1924 je v Ljubljani gostoval Moskovski hudožestveni teatr. Pesnikov brat Stano Kosovel je tedaj pisal o aktivističnem gledališču, iz eseja O lepoti Vladimira Solovjova pa navajal misel, da je konec umetnosti zaradi umetnosti, da nova izhaja iz življenja, da »prava lepota mora presnavljati realnost«.23 Stane Melihar je filmsko umetnost Charlesa Chaplina, ki se »mu v par sekundah posreči dokaz o lažnosti onih gesel, ki delujejo danes pod rubriko: ideali«, primerjal z delom ruskih režiserjev, posebno s Taïrofom in drugimi »velikimi aranžerji množic«, o katerih je obljubil še pisati.24 Jeseni 1924 je sledila razstava Avgusta Černigoja, ki si jo je Kosovel kajpada natančno ogledal. Čeprav jo je Stane Melihar analiziral kot »konstruk-tivistično razstavo« šele leta 1925, je povedal to, kar je videl tudi Kosovel: Melihar je navedel nekaj napisov s te razstave, ki jih je Černigoj postavil pokončno, poševno, narobe, bili pa so gesla iz konstruktivističnih razglasov: »Umetnik mora postati inženir«, »Inženir mora postati umetnik«, »Kapital je tatvina«, »Umetnosti ni«, dalje je navajal, da je Černigoj poleg slikarskih del razstavil tudi tehnične predmete, kolo, pisalni stroj in drugo: zvest svojemu principu, da je le konstrukcija pravi izraz .umetnosti' naše dobe (Zagreb je že imel svoj .zenitizem', ki je bil v tem oziru povsem enak konstruktivističnim teorijam). Ta doba je dinamična in on vidi nalogo našega časa v spoznanju vrednosti industrije, toda tudi v osvoboditvi človeka izpod sužnosti kapitala. Sinteza našega časa pu mu je zbližanje človeka z od njega ustvarjenim delom. Videti, gledati, poslušati, doživljati vse, kur nam nudi naša okolica, je naša naloga. Vsakdo naj postane aktiven v vsem. Melihar je menil, da ima Černigojevo gibanje poleg propagandnega značaja tudi pedagoškega: navajati na konstruiranje modela, vcepiti ljubezen do materiala, do lesa, železa, gline, ker tega »buržoazija ne sprejme v učni načrt«. Tudi tokrat je omenil Taïrofo gledališče in ga imenoval za »povsem konstruk-tivistično«, omenil pa tudi slovenski »Novi oder«, ki naj bi poizkušal »praktično uveljaviti (v gestah, inscenaciji, itd.) načela konstruktivizma«.25 23 Stano Kosovel, Moskovski kudožestveni teater. Učiteljski list, 1924. 24 Stane Melihar, Gledališče in film. Dom in svet, 1924. Ljubljana. 25 Stane Melihar, Konstruktivizem. Černigoj. Novi oder. Zapiski kmetsko delavske Matice. Ljubljana, 1925, str. 48, 92. Druga Cernigojeva razstava je opozorila na kubistični »propad perspektive«, na nečutno in predvsem logično dojemanje predmeta: da kubist priznava relativnost prostora in oblikuje predmet z vseli strani. Poleg Černigoja je mogel zbuditi Kosovelovo pozornost tudi članek Josipa Regalija Nastajanje nooe umetnosti v Domu in svetu 1924. Regali je morda pivi v Sloveniji zapisal izraz »konstruktivizem« in imenoval tudi slikarje te smeri: »Zadnji izrastek kubizma in futurizma jc konstruktivizem, ki se je razrastel v Sovjetski Rusiji in je segel tudi na Nizozemsko: Malevič, Tatlin, Mcndrian in drugi so njega oznanjevalci. V sovjetski Rusiji nastopajo tudi 'imaginisti', ki oznanjajo 'lepoto neprestano menjajočih se pojavov'.« O Tatlinu in njegovi likovni poetiki je pisal še podrobneje: Tatlin je zavrgel podobo v starem smislu, češ da je za tridimenzionalno ploskev pretesna ter je ustvaril »umetnost stroja« s konstrukcijo, logiko, ritmom in materialom pa tudi z »metafizičnim duhom« stroja. Vsaka snov mu je dobra. Les, steklo, papir, pločevina, železo, vijaki, žeblji, premakljivi posamezni deli slike, drobci stekla, s katerimi je potresena ploskev, električne armature itd. »To umetnost proglašajo nje zagovorniki za zmago razuma in snovnosti, za svet današnje resničnosti, suverenost tehnike in zmagoslavnega materializma.« Regali je še dodal, da so v Rusiji »zatrli umetniške akademije in postavili na indeks Arci-baševa, Andrejeva in Merežkovskega«. V Regalijevem članku je nekaj poudarkov, ki posredno označujejo tudi Kosovelovo konstruktivistično pesništvo in ga ločujejo od ruskega. Kosovel bi v celoti podpisal Regalijevo trditev, da je »tehnika le sredstvo za udobnejše življenje, ne pa namen človekov«. Soglašal je z estetiško mislijo, da je »umetnost vedno harmonija vsebine in oblike«. Soglašal bi tudi z oznako dveh stilov, impresionizma in ekspresionizma: da je namreč prvi pomenil predvsem analizo materije, podobno kot realizem, drugi pa je izgubil čut za lepoto, ker je poudarjal notranjost, duševne stvari, ali gola, neizbrušena doživetja, vendar je »gonilni motiv ekspresionizma v bistvu obrat iz narave k človeku, iz objektivnosti v notranjost«, in »resnični ekspresionist ne polaga važnost na način, na 'kako' ampak na 'kaj', saj mu gre za to, »da se izrazi vsebina«. Mikaven je mogel biti tudi članek Franja Čibeja Umetniške možnosti kina v isti številki Doma in sveta s poudarki, da kino podaja dinamično stran življenja, da je njegova »živa, premikajoča se slika /'. . .,/ izraz duševnosti«. Med prve razgledne točke je šteti tudi Kratek pregled ruske literature v letih revolucije, ki ga je za Prager Presse napisal František Kubka, na kratko pa ga je povzelo Jutro 22. jan. 1925. Med drugim je povzelo, da so »otroci buržoazije na futuristični način opevali revolucijo sovjetov in pobijali nazore svojih nasprotnikov z Marinettijevimi manifesti«. Dalje, da jc Valerij Brjusov učil proletarske pesnike, da je Andrej Beli našel svoje pribežališče v Berlinu, potem ko je napisal misterij revolucije »Xristos voskrese«. Dejavnost ruskih berlinskih emigrantov naj bi bila še posebno značilna: tukaj »je razodeval svojo poetiko gibanja, konstrukcije, aktivitete in novega ritma pesnik II ja Erenburg«: »vzporedno s politično in socialno usmerjenostjo se razvija proza«, ki jo poleg drugih piše tudi »fantastični utopist Tlja Erenburg«. In še, da se estetiškim svetovalcem sovjetske vlade Lunačarskemu, Friču in Brjusovi ni posrečilo »ustvariti marksistične umetnosti ter uničiti individuum v umet- nosti na račun kolektivnega ustvarjanja«. »Navdušeni materialisti (Majakov-ski, Jesenin) so pisali samo proteste zoper dušo«, a je v svojih delih niso premagali, ker »materija ne more nikoli nadvladati božanstva duše«. Y svojih dnevniških zapiskih iz leta 1925 Kosovel omenja tudi Micicev Zenit. Kljub temu, da so tukaj že v 12. št. 1922 opozorili na Erenburgovo pro-konstruktivistično knjigo J ose tak oertitsja (1922), Zenit ni postal posrednik ruske konstruktivistične pesniške šole. Kosovel v Zenitu ni zvedel za nobeno pesniško ime ruskega konstruktivizma, kot so Selvinski, Cičerin, Bagricki, Ze-linski, Ušakov, Adujev, Lugovskij, Vera Inber, ničesar o ECK (Literaturnij centr konstruktivistov, 1924). V Zenitu tudi ni pesmi, ki bi imela naslov »Kons« ali pa »Integral«. Morda je leta 1925 prebral vse letnike Zenita za nazaj, potem je pač zadel na opombo, da Romuni izdajajo revijo Integral, izraz pa je utegnil najti tudi v Krleževi Književni republiki, ki jo je poznal, in zelo pogojno tudi v Zemjatinovemu romanu Mi, za katerega je zvedel iz prevodne publicistike, sam pa ga ne omenja. Težko bo najti zvezo do imena Cičerin, ki si ga je Kosovel zabeležil v posmehljivi zvezi: »Cičerin si gre zdravit sladkorno bolezen v Italijo. Dali ste mi piti žolča, ali pili ga boste vi.«26 V Zenitu je zvedel za kolaže Kurta Schwittersa, o katerih je iz Prage poročal Dragan Aleksič, pa za komponista Igorja Stravinskega, za njegovo glasbo paradoksa in simul-tanosti, ki da je strašila naše umetniške referente in podanike. Zenitisti so sicer objavili Erenburgovo pesem, vendar ni konstruktivistična, taka ni tudi pesem futurista Hlebnikova v junijski številki 1922, primernejša bi bila njegova oda o Tatlinu, »pevcu ostrih vijakov«. Morda pa je Kosovel postal pozoren na pesem 20, Jahrhundert, ki jo je objavila Claire Goli in jo je v Učiteljskem listu 1922 navajal že Kosovelov prijatelj Vlado Martelanc, ko je pisal o Zenitu. Pesnica govori o témi, ki je Kosovela kasneje še kako zanimala: o nasprotju med »jeklenim človekom« in »aluminijskim feniksom«, o soglasju med »avto-človekom« in »avtomatsko pesmijo«, govori o »kozmičnem občutju hitrosti«, ironično vprašuje »Was soll der Automensch / mit der Natur?« in vrže rokavico še farizejem: »Em Bordell erschüttert mich mehr / Als jeder gotische DOM.« V Zenitu so pesmi različnih oblik: nekatere besede in verzi so opazno tipografski, verzi so odmaknjeni na levo in na desno, nekatere pesmi so stebričaste in seveda različno-kitične, poleg gramatikalnih ločil so tudi drugi simboli, zlasti iz matematike pa iz bančništva, na primer %. V ozadju je futuristična poetika: potrgani stavčni sklopi, šokantne metafore, nelogične besedne zveze, tudi prostaško ali protilepotno l>esedje. Ljubomir Micic je ironično ubesedoval mestno tematiko, karikiral bankirje, katerih »žene jechi čokoladu / voze se u aeroplanu«. Pesmi takih in podobnih lastnosti so najbrž tiste, ki bi jim mogla veljati Kosovelova beležka »tip konstruktivne lirike«.27 Zenitisti so besedo Človek pisali z veliko začetnico, vendar so jo tako pisali tudi nekateri slovenski ekspresionisti; njihov ničejanski odtenek »Nad-človek« je Kosovel odklanjal. Nasploh so bili pesniki v Zenitu po njegovem le slabi programatiki brez prave umetniške sinteze, pa zato tudi njegova presoja pri- 20 Kot pod 16, str. 645. a' Kot pod 16, str. 748. trjuje, da Zenit »ni odigral pomembne vloge niti v razvoju jugoslovanske književnosti sploh niti jugoslovanske revolucionarne literature posebej«.28 Kosovela so v Zenitu utegnile zanimati grafike, lahko je videl »Konstrukcijo« El Lisickega, linorez Moholy-Nagya in Lajosa Kassaka, lesorez »Leto« Karla Teigeja, »konstrukcijo za portret cinika« Vilka Gccana ter grafike Georga Grosza. Utegnil je opaziti, da so grafiki predmete močno razgibali, razdrli tradicionalni mit perspektive, sprostili prostor za hkratnost različnih predmetov, zato da bi gledalca presunili, vznemirili — podobno kot je ravnal njegov znanec slikar Černigoj. Najbrž je opazil tudi groszovsko ostre socialne grafike — karikature kapitalistov, ki jih je objavljalo tržaško Delo, na primer Nenasitno žrelo (22. II. 1923) s podnaslovom »Kapitalistično žrelo zahteva bolj in bolj delavčeve krvi«. Čeprav je od Čehov navajal le Františka Saldo in Petra Bezruča — Karla Vaška, je svoje kons pesmi delal tako, kakor bi vedel tudi za Vâclavkovo »novo tehniko«, za Teigejeva razmišljanja o konstruktivizmu, za misel Františka Götza, da »v svobodnem verzu novega pesnika divja vihar svetovnih energij«.20 V svoj Kons je vgradil verza: Učite se od tega zgleda: Karel Capek % U «R. Iz Homunkulusov izbruhne človek. vgradil torej motiv iz Čapkove komedije R.U.R. (Rossum's Universal Robots). Decembra 1924 je prebiral Appolinairjeve pesmi in zapisal: »Appolinaire je lep, gibčen in prožen v izrazu, estetičen še v profanosti«.10 Poznal je Mari-nettijev tematski in tehnični program ter v »Literarnem klubu« načrtoval predavatelja o njih, režiser Ferdo Delak pa naj bi predaval o igralski in inscena-cijski teoriji konstruktivistov. Delak se je bil s konstruktivizmom seznanil v Bauhaus-Dessau, kjer sta ga posebno impresionirala Moholy-Nagy in Kurt Schwitters. V začetku marca 1925 je v ljubljanski Drami priredil literarno umetniški večer z novo obliko recitacije in igre ter z novimi, psihološko simboličnimi inscenacijami. Pri odlomku Shakespearovega Julija Cezarja je oder povezal z dvorano, oziroma odpravil mejo med prizoriščem in gledališčem, med igralci in gledalci in težo igre premaknil v dvorano: gledalca je hotel aktivirati in ga vključiti v »igro usode«. Istega leta je v manifestu Vodi oder na kratko opisal novatorstvo Vah-tangova, Meyerholda, Taïrofa in drugih ter se potegoval za »umetnost kon-struktivnostno-logične enotnosti«. Gledališki oder naj bi združeval razgibanost in skladnost, in ker je vsebina nove dramatike čustveno razgibana, mora biti tudi oder vsesmerno razgiban. Nova drama je sinteza opere, igre, proze in lirike, režiser mora njene glavne motive podkrepiti tudi s filmsko projekcijo. Delak je precej natančno povzel nekatere prvine nove gledališke estetike: umetnik sestavlja v enotno celoto različne prvine in zvrsti, vendar ne kaotično, ampak pregledno in tudi deli inscenacije morajo duševno učinkovati z matematično natančnostjo. 28 Aleksandar Flaker, Zenit i sovjetska književnost. Mogučnosti, Zagreb, 1968. 28 František Götz. K filosofii a estetice nového umčni. Avantgarda zndmâ a neznatna, I Praha. 1971. str. 350. 30 Kot pod 16, str. 544. Emigrantski pisatelj Boris Konstantinovič Zajcev je v prvi tretjini 1925 v Domu in svetu objavil obsežen članek Sodobno rusko sloostoo, v njem pa tudi tele misli: Stroji in kinematografi, shimmy in fox-trot — to so slike sodobne kulture. Amerikanizacija stare, plemenite Evrope. Ne brez vzroka se pojavljajo .fantastično' mehanični romani: Erenburgov ,Trust', Tolstojev .Aelit' in drugi. .Proletarski' poeti delajo bombastično, slabo, razen Kasina in Tihonova, futurist Majakovski pa se vedno očividneje pretvarja v pisatelja proglasov in napisov, v dobavitelja rim za one, ki imajo oblast v rokah. Kulturen je Zamjatin, ki ugodno vpliva na serapionovce. V Kosovelov konstruktivistični kontekst spadata vsaj še dve pomembni imeni: Romain Rolland in Georg Grosz, ali natančneje — notranji obraz njegovega kons pesništva dobi še izrazitejše evropske razsežnosti, če ob njem mislimo tudi na ta dva umetnika. Rollandov Manifest svobodnim, duhovom je odjeknil še prav posebej pri slovenskem povojnem rodu, še posebej pri Kosovelu. Prvi glas o njem pa je prišel iz Prage že maja 1924. Slovenski poročevalec je opozoril, da je Rolland v Pragi podvomil v razpad evropske civilizacije: »Jaz ne morem verjeti, da bi se Evropa pripravljala na novo barbarstvo. Pač pa pričakujem nasprotno, da se pojavi v Evropi nova kultura /.. ./ v življenju ne odloča surova moč, ampak duhovnost.« Navedel je tudi misel, da ima »Evropa barbare v svoji lastni sredini. Zato jih mora iztrebiti.«31 Antibarbarski naravnanosti Evrope je pomagal tudi verist Grosz, ki ga je leta 1925 predstavil Stane Melihar kot »v sodobnem idejnem slikarstvu naj-markantnejšo osebnost«, ter ob njegovi knjigi Ecce homo zapisal: »Groszovi umotvori so nagota — pošastno razgaljen je«, »človek v vsej njegovi brutalni mizeriji«, na papirju je »obraz mučiteljev in obraz mučenikov /.,./ Njegove vlačuge, iz katerih se reži lobanja smrti, njegovi oficirji z glupim izrazom klavnice, njegovi pridobitniki z otečenimi spolovili, njegovi študentje z očmi, iz katerih odseva idiotizem gosposkega prezira«: taki so predstavniki »kulture in reda«. Slovenci nimamo takega klicarja, nekoč sta začela Tratnik in Pilon, »človeka v sebi pa sta skrila tudi +adva«.32 Kosovelova korespondenca in zapiski dokazujejo, da se je radovedno razgledoval po slovenski in drugi umetnostni publicistiki in spremljal njena opozorila in vtise o novem slikarstvu in novi gledališki, igralski umetnosti, o Gro-szovih grotesknih podobah človeka, ki je bolan in lažniv, o Rollandovem zaupanju v zmago duha nad evropskim barbarizmom, o Chaplinovem smešenju državnih avtoritet in lažnivih meščanskih idealov. S pozornostjo je moral prebrati opozorilo Zajceva o katastrofičnem duhu mehanične civilizacije, njegov opomin pred amerikanizacijo stare »plemenite Evrope« pa tudi opombo o fantastičnih ruskih romanih Erenburga, A. Tolstoja in Zamjatina. Pri tem pa se je sam spet in spet vračal k Ivanu Cankarju, Leonidu Andrejevu ter k ruskima klasikoma Levu Tolstoju in Dostojevskemu. Dostojevski ga je privlačeval kot strastni dušeslovec, raziskovalec človekovih skrivnosti, kot analitik groze in kot večni oblikovalec vprašanja »Kdo si?«, Tolstoj pa kot nepopustljivi oblikovalec vprašanja »Čemu živiš?« — dvoje tistih vprašanj, ki se razločno in trajno oglašata iz raznozvočja njegovih konstruktivističnih pesmi. 31 Romain Rolland v Pragi. Jutro, 1924, št. 127. 32 Stane Melihar, Georg Grosz. Zapiski delavsko kmetske Matice, 1925, str. 135. Sklep: Pred nami je primerjalno vprašanje, pri katerem ne gre toliko za dokazljive in nedokazljive zveze med slovenskim in ruskimi pesniki konstruktivi-sti, ampak predvsem za primerjavo in razlikovanje dveh pesniških struktur, njunih tematskih in estetskih značilnosti. Doslej se namreč ni posrečilo najti neposredne zveze med Kosovelom in ruskim pesniki konstruktivisti, razen z Erenburgom. Značilnosti njihove konstruktivistične poetike in ideologije pa je mogel vsaj deloma razbrati v tuji in slovenski umetnostni publicistiki, malo tudi v Zenitu, predvsem pa jo še najbolj zaslutiti ob gledališki in slikarski poetiki svojih znanccv slikarja Cer-nigoja in režiserja Delaka, pri obeh tedaj zelo zavzetih konstruktivistih. Ob teh razgledih in poznavanju futuristične, morda nekoliko tudi že nadrealistične poetike si je izdelal svoj konstruktivistični poetiški sistem. Med njegovim in ruskim pesniškim konstruktivizmom so podobnosti predvsem v tehnopoetskili stvareh, kot so: potrgana prozodija ali odmik od shematičnega verza in kitice, od rime in blagozvočnosti, zato pa odločitev za ostre ritmične zasuke, za prenos prozaizmov v pesem; za kompozicijo pesmi, ki postavlja sliko ob sliko v alogičnem, paradoksnem, katahretičnem redu, zato da zbudi silovit učinek. Zato je dobrodošla snovno-motivna različnost z zbirnim motivom na dnu, in seveda jezikovni stil, ki z malo besed in napetih stavčnih sklopov govori lakonično in telegramsko izrazi bistvo stvari in pojava. In ne nazadnje povečana vidnost, likovnost, tipografičnost pesmi in negra-matična ločila, kot jih je priporočala futuristična poetika. Kosovel je pesniški sistem izpostavljal tudi z naslavljanjem pesmi: 19 jih je naslovil s »Kons« ter z veliko črko, z imenom in s številom ob strani (Kons: Z, Kons: 4, Kons: mačka), eno pa z besedo »Integral«. Ruski konstruktivisti so pisali vseh troje žanrov ali zvrsti, med seboj so jih tudi mešali; Kosovel ima predvsem pesmi, od proze pa le črtico »50 gramov ciankalija« in načrt za prozo o Ljubljani po zgledu Erenburgovega teksta »Mercure de Russie«. Kosovelov pogled na človeka in zato tudi »objekt« njegove konstruktivistične poezije pa se po bistvu loči od pogleda in poezije ruskih konstruktivi-stov. Ti so peli himno, odo človeku tehniku in biomehaniku, matematični um-skosti, poveličali so snov in tehnično elito, ju mestoma izenačevali z revolucijo. Kosovel se je v pesmih in v proglasu uprl tehnomehanskemu kultu ter ga odločno zamejil z načelom humanuni esse. Njegova deviza je tudi v konstruktivi-stičnih pesmih »duša«, je človečanstvo, je človekova etična moč in vzgon. Ko priznava elektrizacijsko nalogo umetnine, načelo teoretikov »dinamistov«, da pesem, slika, gledališka igra presuni, razvilmri človeka, ga silovito postavi v življenje, hkrati odklanja biomehanizacijo in taylorizacijo človeka in kot kritik rakastih celic evropskega duha (dolarizacija zavesti, nravna dekadenca) ustvarja katarzično poezijo. Tam volja po tehnično razvitem človeku v socialistični družbi, tukaj služba revoluciji s silovitim napadom na rebarbarizacijo, rušenje evropskih laži, klic po etično napojeneni družbenem in mednacionalnem redu. Ko se odlikuje po konstruktivni destruktivnosti in hkrati loči od tehnokultskega in biomehanskega konstruktivizma, spada Kosovelovo kon-struktivistično pesništvo med tista dragocena sporočila, kakor so jih v evropsko umetnost vgradili Fjodor M. Dostojevski, Ivan Cankar, Maksim Gorki, Georg Grosz in Romain Rolland, ki jim v Kosovelovi umetnostni in življenjski zavesti pripada poudarjeno priznanje. LITERATURA Anton Ocvirk, Srečko Kosovel in konstruktioizem. V: Srečko Kosovel, Integrali. Ljubljana, 1967. Rainer Georg Grübel, Russischer Konstruktivismus. Künstlerische Konzeption, literarische Theorie und kultureller Kontext. Wiesbaden. 1981. Avantgarda — znâmâ a neznâmâ. Svazek L Od proleterského umënî k poetisinu. 1919—1924.. Svazek 2. Vrchol a krize poetisniu. 1925—1928. Praha, 1971, 1972. Aleksander Flaker. Poetika osporavanja. Zagreb, 1982. Janez Vrečko, Srečko Kosovel. Slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem. Maribor, 1986. Drago Bajt, Ruski literarni avantgardizem. Literarni leksikon, št. 27. Ljubljana, 1985. Gerhard Schaumann, » Ahnung von Zukunft«. V: Srečko Kosovel, Ahnung von Zukunft. Gedichte, Leipzig, 1986. Franc Zadravec, Srečko Kosovel, 1904—1926. Koper—Trst, 1986. РЕЗЮМЕ Перед нами компаративистский вопрос, в котором речь идет не о связях между словенским и между русскими поэтами-конструктивистами, о тех связях, которые можно показать и о тех, которые нельзя, а прежде всего о сравнении и о различии двух поэтических структур, о их тематических и эстетических особенностях. До сих пор еще не представилось возможным обнаружить прямые связи между Косовелом и русскими поэтами-конструктивистами, кроме произведений Эренбурга. Характерные признаки конструктивистской поеэтики и идеологии Косовел смог хотя и частично выявить в иностранной и словенской художественной публицистике, некоторые в Зените, а в большей степени он мог их почувствовать в театральной и художественной поэтике хорошо знакомых ему художника Чернигоя и режиссера Делака, увлекавшихся в то время конструктивизмом. На основе того обзора и на основе познания футуристской, и может быть в некоторой степени сюрреалистской поэтики, он мог выработать свою конструктивистскую поэтическую систему. Сходство между конструктивизмом С. Косовела и конструктивизмом русских поэтов можно обнаружить прежде всего в поэтической технике, например, прерванной просодии или отступлениях от схематического стиха и строфы, от рифмы и благозвучности, и — с другой стороны — в решительном шаге в направлении к резким ритмическим поворотам, переносу прозаизмов в стихотворения, к такой композиции стихотворения, которая располагает одну картину рядом с другой в алогичном, парадоксальном, катахретическом порядке, с целью произвести как можно более сильный эффект. Поэтому предпочитает сюжетно-мотивное разнообразие с основным мотивом на дне, и, разумеется, такой стиль языка, который способен малым количеством слов и напряженных синтаксических оборотов лаконично выражать суть вещей и явлений подобно телеграмме. Непоследнее место в этом ряду занимает еще гиперболизированная видимость, пластичность, своеобразная типографика стихотворения и неграмматическая пунктуация, характерные для поэтики футуризма. Кроме того Косовел поэтическую систему строил путем озаглавливания стихотворений: 19 стихотворений носит заглавие «Коне», рядом с которым могли стоять прописная буква, какое-нибудь слово или цифра (Kons: Z, Kons: 4, Kons: Mačka), одно из них озаглавил словом «Интеграл». Русские конструктивисты писали во всех трех жанрах или разновидностях, которые даже смешивали между собой; Косовел писал в основном стихи, к прозе относится только очерк «50 граммов цианид калия» и конспект сочинения о Любляне, построенный по принципу текста Эронбурга «Mercure de Russie». Между позицией Косовела относительно человека, куда входит и объект его конструктивистской поэзии, и позицией в поэзии русских конструктивистов наблюдаются существенные различия. Они пели оду, гимн человеку-технику и биомеханику, математическому разуму, они славили материю и техническую элиту, местами они их даже ставили в один ряд с революцией. Между тем Косовел в стихах и в прокламации восстал против техномеханического культа и четко ограничил его принципом humanum esse. Девизом его конструктивистских стихов являются: «душа», человечество, этическая и движущая сила человека. Считая задачей художественного произведения электризовать, принцип теоретиков-«динамистов», принцип, согласно которому стихотворение, картина, театральная пьеса должны тронуть человека, привести его в возбужденное состояние, силой ввести в жизнь, Косовел одновременно отвергает биомеханизацию и тейлоризацию человека. Он, будучи критиком «раковых клеток» духа Европы (долларизация сознания, нравственный декаданс) создает поэзию катарзиса. Там тяга к технически развитому человеку социалистического общества, а здесь — служение революции, сопровождаемое неистовыми нападениями на ребарбаризацию, разрушением европейской лжи, зовом к этически полному общественному и межнациональному порядку. Выделяясь конструктивным деструкти-визмом и одновременно отличаясь от технокультного и биомеханического конструктивизма, конструктивистская поэзия Косовела причисляется к ряду тех ценных богатств, какие внесли в искусство Европы Федор М. Достоевский, Иван Цанкар. Максим Горький, Георг Грос (Grosz) и Ромен Роллан, получившие в художественном и жизненном сознании Косовела особое признание. UDK 882.09-3 Aleksander Skaza Filozofska fakulteta v Ljubljani LITERARNI SUBJEKT V PRIPOVEDNI PROZI RUSKEGA SIMBOLIZMA (na primerih iz romanov Andreja Belega) Razprava nakazuje, kako se je spreminjal značaj literarnega subjekta/pripovedovalca v romanih Serebrjanyj golub', Peterburg in Kolik Letaev Andreja Belega. To spreminjanje raziskuje z vidika spreminjanja značaja pripovednih gledišč in odnosov med njimi, ki jih v pripovedi uveljavljata simbolistični intuicionizern in težnja po celovitem upodabljanju »sveta pojavov« in »sveta idej« po načelu »a realibus ad rea-liora«. This study investigates the changing nature of the literary subject/narrator in Andrej Belyj's novels Serebrjanyj golub', Peterburg and Kotik Letaev. It does that by observing the changes in the nature of narrative viewpoints and their interrelationships, initiated in the narration by symbolistic intuitionism and by endeavoring to effect an integrated representation of "the world of phenomena" and "the world of ideas" according to the principle a realibus ad realiora. 0 Ruski simbolizem, utemeljitelj ruske moderne, se je upiral povsakdanjeni podobi sveta in fetišiziranemu zaupanju v »zdrav razum« tako, da si je prizadeval najti izhod iz sveta običajnih, vsakdanjih odnosov psevdokonkretnosti v svet avtentičnosti. Nasprotje med videzom in skritim smislom je simbolistično estetsko (a tudi mitološko in religiozno) doživljanje in razumevanje sveta ter na tem zasnovan »panestetizem« vodilo do posebnega vrednotenja pesnika (ustvarjalca »novega življenja«, teurga), posebnega oblikovanja tako podobe avtorja (subjekta ustvarjalnega procesa)1 kot podob lirskega subjekta (v poeziji) in literarnega subjekta (v pripovedni prozi) in posebnega vrednotenja in oblikovanja jezikovnega izraza (»ustvarjalne Besede«) kot temeljnega, pri poznem Andreju Belem že kar edinega,2 opredeljitelja literarne (t. j. besedne) umetnosti. — Ob tem je treba pripomniti, da je razvoj posameznih literarnih zvrsti v ruskem simbolizmu potrgal po razmeroma različnih poteh. Lirika (poezija) in deloma tudi dramatika sta bili celovito vključeni v simbolistični literarnozvrstni sistem prav od začetka, simbolistična pripovedna proza se je polnopravno uveljavila v tem sistemu šele po razpadu organiziranega delovanja ruskega simbolizma v zadnjih letih prvega in začetnih letih drugega desetletja 20. stoletja3. Posebno zaslugo za uveljavitev simbolistične proze ima ravno Andrej Beli z romani Srebrni golob (Serebrjanyj golub', 1909), Peterburg (prva celovita izdaja v reviji »Širin« 1913—1916) in Kotik Letaeo (Kotik Le-taeo. Peroaja čast' romana »Moja iizri«, objavljen deloma že leta 1916 in potem v celoti v reviji »Skify« v letih 1917—1918). 1 Andrej Beli je kot teoretik in literarni ustvarjalec sooblikoval simbolizem na svojstven način. Nasproti »zdravemu razumu« je postavil izrazito subjek- 1 Termin rabim v skladu z opredelitvijo, ki jo je zapisala Aleksandra Okopieû-Sla-wij'iska v knj.: Micha! Glowinski idr., Slomnik terminom literackich, Wroclaw-Warsza-wa-Krakôw-Gdansk 1976, geslo »Podmiot czvnošci twôrczych«, s. 309. 2 Prim, sestavek Magija slov Andreja Belega, v: Andrej Belyj, Simvolizm, Moskva 1910, s. 429—448. 3 Prim.: 7,. G. Mine, Ob èvoliucii russkogo simvolizma. (K postanovke voprosa: te-zisy), v: A. Blok i osnovnye tedencii razvitija literaturi/ načala XX veka. Blokovski j sbornik VU, Tartu 1986, s. 20. tiven odnos do resničnosti, ki ga je izoblikoval na osnovi intuicionizma in »filozofije celovitosti« Vladimirja Solovjova in precej eklektično razvijal in dopolnjeval z vidiki novejše zahodnoevropske filozofije in filozofsko-literarne misli (Nietzsche, Schopenchauer, novokantovci in Rickert; Baudelaire, Mallarmé, Verlaine idr.), teozofije Rudolfa Steinerja, misticizma in celo okultizma. Če se v tej zvezi omejimo samo na tista teoretska izhodišča, ki so pomembna za oblikovanje in vlogo literarnega subjekta v pripovedni prozi Andreja Belega, potem bi opozorili na naslednje: Andrej Beli daje prednost v skladu s solovjovskim intuicionizmom notranjemu (ezoteričnemu) izkustvu in zrenju, ki naj bi omogočila pesniku, da preseže oklepajočo ga trodimenzionalnost in mu ustvarila pogoje za odkrivanje »drugih svetov« (»miry inye«). V obdobju, ko ustvarja svoj prvi roman Srebrni golob, dopolni Andrej Beli solovjovski intuicionizem in nazor o celovitosti ter simbolistični »panestetizem« med drugim tudi z novokantovsko metodologijo. Odkrivanje »drugih svetov« se po tem prenovljenem naziranju Andreja Belega lahko dogaja samo v simbolizmu, ki s svojo univerzalnostjo povezuje z »doživljanjem« in »ustvarjanjem« kot temeljnima »vrednotama« skrivnostno trans-cendenco z empiričnim svetom pojavov.4 Dovolj globoko in intenzivno doživljanje »danosti« je po sodbi Andreja Belega vrednota, ki omogoči, da preide individualno doživljanje v individualno-kolektivno (umetniško, pesniško doživljanje) in to nazadnje v univerzalno (religiozno doživljanje)5. »Osebni jaz« naj bi dobil na ta način značaj »vseobsegajočega Jaza«, nekakšnega nadindi-vidualnega subjekta, ki ima vrednost simbola in »ustvarjalne Besede« (Logosa). Simbol naj bi bil celovitost oblike in vsebine v individualnem doživljanju. Individualno doživljanje ima v ustvarjalnem duhu po teoriji Andreja Belega značaj »teurškega« ustvarjanja, ki navideznemu kaosu (dejanskosti) daje globlji (mitološki in religiozni) smisel in tako z »ustvarjalno Besedo« preureja kaos v kozmos.' Ta do skrajnosti pripeljani »panestetizem« Andreja Belega ni mogel preseči estetsko-religiozne utopije, vendar je v pisateljevi praksi zapustil nekaj zanimivih sledi. 2 Za pričujoče razpravljanje je pomembna predvsem tista sled, ki jo odkrivamo v pisateljevi zasnovi trilogije Vzhod in Zahod (Vostok i Zapad). V trilogiji naj bi upodobitev duhovnih kolizij (v romanih Srebrni golob in Peter-burg) v tretjem delu prerasla v vizijo »avtentičnega življenja« kot »zavesti, ki se organsko združi s stihijami in pri tem ne izgubi svoje veljave«.7 Trilogija, ki je v svoji idejni zasnovi nosila odmev na utopično misel Vladimirja Solovjova o »najvišji religiozni sintezi Vzhoda in Zahoda« in daljni spomin na tro-delno Dantejevo Božansko komedijo, v literarnozvrstni zasnovi pa izhajala iz romaneskne tradicije (predvsem Gogolja in Dostojevskega),8 je doživela usodo Cogoljeve »poeme« Mrtve duše. Andrej Beli načrta ni uresničil, »epopejska« kozmična celovitost, ki naj bi jo razkril tretji del trilogije Nevidno mesto (Ne- 4 Prim.: Andrej Belyj, Èmblematika smysla, v: Andrej Belyj, Simoolizm, s. 49—143. 5 A. Belyj, op. cit., s. 107. 6 Prim.: A. Belyj, op. cit., s. 128—132. 7 Prim, pismo Andreja Belega Ivanovu-Razumniku decembra 1913, v: Andrej Belyj, Peterburg, Izd. »Nauka«, Literaturnye pamjatniki, Moskva 1981, s. 516. 8 Gl.: Andrej Belyj, Gogol' i Belyj, v: Andrej Belyj, Masterstoo Gogolja, Moskva 1934, s. 297—309. oidimyj grad), se je pokazala v romaneskni negotovi sedanjosti kot prazna utopija, pred nam je ostala samo podoba »zavesti, ki se je nespametno pognala v stihijo« (Srebrni golob) in groteskna »možganska igra (»mozgovaja igra«) v romanu Peterburg,9 Vendar razmišljanja Andreja Belega o univerzalnosti simbolizma in celovitosti simbola ter »ustvarjalčevem« »Jazu« s tem niso izgubila vpliva na porajanje sistema in strukture pisateljeve proze in še posebej na oblikovanje literarnega subjekta kot posrednika »duhovnega dogajanja« v romanesknem svetu najpomembnejših pisateljevih del, v katerih je Andrej Beli prešel od »poetične« proze Simfonij na temelju obrazca, po katerem »ni meje med umetniško poezijo in prozo«,10 k ornamentalni prozi s prvinami skaza romana Srebrni golob, »možganski igri« romana Peterburg in »raziskovanju« ter sa-mospoznuvanju zavesti v romanu Kotik Letaev. 3 Literarni subjekt v romanu Srebrni golob so dosedanji raziskovalci pripovedne proze Andreja Belega obravnavali z vidika »ornamentalne ritmične proze s prvinami skaza«.11 Pri tem so odkrivali v podobi literarnega subjekta ali raznolike maske skaza,12 ali raznovrstne pripovedne načine in kombinacijo parcialnih pripovednih gledišč in vsevedne (olimpijske) pripovedne drže,13 ali dva tipa pripovedi oziroma pripovedovalcev, vezanih na raznovrstnost fiktivnega prostora in pripovedne drže.14 Za naše obravnavanje literarnega subjekta, ki se navezuje na estetiko simbolizma, kakor jo je pojmoval in razvijal Andrej Beli, so najbolj plodne ugotovitve Johannesa Holthusna, ki najdoslednejše upošteva tako simbolistično težnjo po univerzalnosti kot še posebej hierarhijo različnih ravni oziroma stopenj zavesti in simbolizacije teh odnosov med posameznim in splošnim (med osebnim »jazom« in nadosebnim »Jazom«, med znakom in smislom). Johannes Holthusen ugotavlja, da pripovedovalec/literarni subjekt romana Srebrni golob vpelje bralca v dve kompleksni prostorski območji: v omejeni prostor fabule oziroma fiktivni geograski prostor vasi Celebeevo, mesta Lihov in plemiškega posestva Gugolevo in v neomejeni, odprt prostor mitskega dogajanja, v katerem ne veljajo več niti običajni zakoni gibanja niti časa.15 Tema dvema fiktivnima prostoroma ustrezata tudi dva pripovedovalska lika. Omejenemu fiktivnemu prostoru, za katerega rabi J. Holthusen tudi oznako »pripovedovani prostor« (»erzälter Raum«)16 »ustreza pripovedovalec z omejenim obzorjem in omejeno domišljijo«, z omejeno izrazno možnostjo skaza (komičnega, ironičnega in tudi grotesknega) in pripovedno držo naivnega, »napolizobra- • Gl. op. 7! 10 GL: V. Zirmunskij, O ritmičeskoj proze, v: V. Zirmunskij, Teorija stixa, Leningrad 1975, s. 570. 11 Prim.: A. V. Lavrov, Andrej Belyj, v: Istorija russkoj literatury v èetyrex tomax, t. 4, Red. K. D. Muratova, »Nauka«, Leningrad 1983, s. 564. 12 GL: Seke K., Ornamental'nyj ukaz ili ornament al'naj a proza? (K problematike romana Andreja Belogo »Serebrjanyj golub'*), Dissertationes slavicae, Szeged 1976, 11, s. 57—64. — Miroslav Drozda, Audožestoenno-komunikativnaja maska skaza, Zbornik za slavistiku, Novi Sad 1980, s. 41—47. — A. V. Lavrov, op. cit., s. 564. 13 Anton Hönig, Andrej Belyjs Romane. Stil und Gestalt, Forum Slavicum 8, München 1965, s. 50—51. 14 Johannes Holthusen, Erzähler und Raum des Erzählers in Belyjs Serebrjanyj golub', Russian Literature IV /1976/, s. 325—344. 15 Ibid., s. 327. 16 Ibid., s. 326. ženega predstavnika provincialne inteligence«.17 Neomejen fiktivni prostor je povezan z vsevednim pripovedovalcem, ki v svojo pripoved ne vključi samo preteklosti in bodočnosti literarnih likov, marveč tudi »duhovno krizo Rusije«, njeno kulturno in religiozno stanje.18 Za jezikovni izraz tega »pesniškega« pripovedovalca je značilen preroško svečan retorični stil, ki ga odlikujejo tudi mnoge značilnosti visokega rapsodičnega in lirskega bibličnega stila.18 Prisotnost dveh različnih pripovedovalcev razdeli po mnenju J. Holthusna besedilo romana Srebrni golob na vrsto med seboj jasno razmejenih odsekov skaza in odsekov neskaza,2® vendar prehod iz enega pripovednega načina v drugi ni skokovit, marveč povezovalen.21 Razumevanje umetniške integritete romana Srebrni golob, ki jo z opisom dveh pripovednih drž in pripovedovalčevih prostorov nakazuje J. Holthusen, dopolni in razvije v smeri simbolistične estetike in sodobne groteske Miroslav Drozda v razpravi Skaz in groteska.22 — M. Drozda ugotavlja, da sta skaz in literarno-pesniški del besedila v romanu Srebrni golob ekvivalentna. Skaz v tem besedilu nima samostojne vloge in tudi literarno-pesniški del besedila ne nastopa kot okvir. Skaz kot izraz lokalno omejenega fiktivnega okolja in dogajanja dobi v romanu Srebrni golob značaj znaka, ki predstavlja svetovno zlo. Literarno-pesniška pripoved posplošuje pomen, ki ga sporoča skaz, daje mu simbolični kozmični smisel v strukturi moderne vseobsegajoče demonične groteske.23 Navedene ugotovitve o različnih maskah oziroma podobah pripovedovalca/ literarnega subjekta, o menjavanju pripovedovalskih stilov, hierarhiji omejenih in neomejenih pripovednih gledišč, o posebnem odnosu vsevednega pripovedovalca do osrednjega lika in funkciji doživljenega oziroma polpremega govora24 ter vseobsežni moderni groteski, v strukturo katere je vpet tudi literarni subjekt, — dovolj nazorno opredeljujejo problematiko literarnega subjekta v romanu Srebrni golob in njegovo navezanost na estetiko in poetiko simbolizma. Zadnje nazorno razkrivajo tiste ugotovitve, ki upoštevajo vlogo »ustvarjalne Besede«25 oziroma tistega, kar bi lahko na poetološki ravni nakazali z besedami G. A. Bele, ko ta ugotavlja, da v romanu Srebrni golob »opazno prevladujejo podobe in besede nad sižejem« (t. j. fabulo oziroma tematiko, op. A. S.).28 — Kljub povedanemu menimo, da dosedanji opisi in opredelitve problematike literarnega subjekta v romanu Srebrni golob zahtevajo nekaj dopolnil in popravkov, še posebej takrat, ko opazujemo literarni subjekt z vidika simbolistične celovitosti in literarnozvrstnih problemov. 3.1 V naši razpravi bi radi opozorili v tej zvezi na »filozofijo stihijnosti« Andreja Belega. Pojem navaja V. M. Papernyj v svoji drugi razpravi o An- 17 Ibid., s. 328. 18 Ibid., s. 328—329. 19 Ibid., s. 331—339. 20 Ibid., s. 337. 21 Ibid., s. 342. 22 Miroslav Drozda, Skaz i groteska, Umjetnost riječi 1979, s. 47—61. 23 Ibid., s. 54—55. 24 Gl.: J. Holthusen, op. cit., s. 332. 25 Gl. o tem v naši razpravi navedena dela M. Drozde, J. Holthusna in A. V. Lav- rova. 20 G. A. Belaja, Zakonomernosti stilevogo razoitija sovetskoj prozy dvadcatyx go- dov, Moskva 1977, s. 38. dreju Belem in Gogolju in ga opredeljuje kot »temeljno posebnost mišljenja Andreja Belega«.27 Če naj ugotovitve V. M. Papernega nekoliko prilagodimo predmetu in cilju naše razprave, potem bi rekli, da Andrej Beli svojo »vizijo sveta kot celovitega toka med seboj prežemajočih se idej«28 ubesedi v romanu Srebrni golob tako, da oblikuje romaneskno besedilo na razmeroma skromni fabulativni osnovi s pomočjo grotesknega toka in igre mitoideoloških asociacij, ki jih navezuje na vodilne motive. Struktura asociacij je nadgrajena na fabu-lativno strukturo in spreminja njen prvotni pomen, posameznim fabulativnim oziroma tematskim prvinam (motivom, dogodkom, literarnim likom, pripove-dovanemu prostoru in času) daje globlji simbolni pomen. Na ravni simbolnega pomena se v romanu Srebrni golob groteskno predstavljeni svet transformira v podobo »zavesti, ki se nesmiselno pogreza v stihijo«.2" V romanu Srebrni golob je ta »zavest« po besedah samega Andreja Belega »zavest junakov«.80 Tematizirana je v pripovedi o usodi osrednjega literarnega lika Darjalskega, ki se zaradi vere v bodočnost Rusije, njeno skrivnostno me-sijanstvo,81 poskuša združiti z njo. Rusija pa ga »požre«.3- Med asociacijskimi črtami, v katere je v romanu Srebrni golob vključen Darjalski, je najpomembnejša črta »Darjalski — Gogolj — avtor«. Ta črta je realizirana v temi »Dar-jalski-čarovnik« in odnosu tega do Katje Gugoljeve (v širšem pomenu Rusije, utelešene v izginjajoči plemiški kulturi in tudi idealu »večne ženskosti«) in temi »Darjalski-žrtev čarovnika« ter njegovemu odnosu do sekte »srebrnih golobov« (v širšem pomenu »ljudstva« oziroma »stihijne Rusije«) in njihovega vodje Kudejarova (v širšem pomenu »hudobcu« oziroma »vesoljnega zla«, ki ima v oblasti »stihijo«) in kmetice Matrjone (s širšim pomenom »stihijno erotičnega počela« Rusije). Obe osnovni temi, povezani z likom Darjalskega, Andrej Beli projicira na tematiko Gogoljeve umetnosti (tu na Gogoljevo novelo Strašno maščevanje/Strašnaja mest'), ki ji na stilistični ravni sledi s kombinacijo skaza in literarno-pesniškegu stila, na semantični ravni pa polemizira z njo. Polemika je zasnovana na simbolističnem pojmovanju avtorja kot »pesnika teurga«, ki se je kot »Novi Gogolj« rešil pred nevarnostjo samorazpada v »stihiji« Rusije, ker je spregledal in pod gogoljevsko iluzijo idiličnega ljudskega življenja odkril »brezno« (SG 1, 155) »stihije«.33 Opisani odnos na črti »Darjalski — Gogolj — avtor« pogojuje posebne odnose med pripovednimi gledišči. S teoretskega vidika Andreja Belega bi ta gledišča lahko opredelili kot različne ravni oziroma stopnje zavesti, med katerimi obstaja dialektika odnosov, ki se ravna po načelu »a realibus ad re-aliora«. V poglavju Matrjona zasledimo, na primer, tri vrste pripovednih gledišč. Če naj jih ponazorimo v skladu s teoretičnimi postavkami Andreja Belega v smeri od posameznega k univerzalnemu (od individualnega in individualno- 27 V. M. Papernyj, Andrej Belyj i Gogol'. Stat'ja otoraja, Ucenye zapiski Tartus-kogo gosudarstvennogo Universiteta, vyp. 620, Tipologija literaturnyx vzaimodejstvyj, Tartu 1983, s. 93. 28 Ibid. 29 зо Gl. op. 7. 31—12 Andrej ßelayj, Serebrjanyj golub', tt. 1—2, Berlin 1922, Slavische Propyläen 38, München 1967 (v nadaljevanju: SG I, II), t. II, s. 101, 103. 33 Prim, o tem: V. M. Papernyj, op. cit., s. 88—89. kolektivnega doživljanja in spoznavanja do univerzalnega),34 potem bi zapisali, da se individualno gledišče izrazi v poglavju Matrjona v odseku, ki bi ga J. Holthusen označil kot odsek omejenega pripovedovalca, ki je ubeseden v stilu skaza. To gledišče bi lahko označili tudi kot »zunanje« gledišče, saj nam posreduje zunanji videz Matrjone: ./.../ (stoljarixoj ее prozvali u nas, xotja i byla ona vsego to — rabotnicej); vse te čerty ne krasu vyrazali, ne devic'e sberežennoe celomudrie; v kolyxan'i že grudej kurnosoj stoljarixi, i v tolstyx s belymi ikrami i grjaznymi pjatkami nogax, i v bol'som ее živote, i v lbe, pokatom i xiščnom, — zapečatlelas' otkrovennaja sramota; (SG I, 280—281) Individualno-kolektivno gledišče je gledišče Darjalskega in zloženo gledišče Darjalskega in literarnega subjekta/pripovedovalca. Gledišče Darjalskega je vmesna stopnja med omejenim in neomejenim glediščem oziroma med zunanjim in notranjim glediščem. V liriziranem skazu tega gledišča je ubeseden ambivalenten odnos do Matrjone: erotična zavzetost in groza Darjalskega: Takie sinie u nee byli glaza — do glubiny, do temnoty, do sladkoj golovnoj boli: budto i ne vidno v nej v glaznicax belyx belkov: dva agramadnyx vlažnyx safira medlenno s povolokoj katjatsja tam v glubine — budto tam okian-more-sinee rasxo-dilos' iz-za ее rjabogo lica, net predela ego, okian-morja-sinjago, gullivym volnam ... (SG I, 281) Občutek groze dopolni združeno gledišče, ki je po svojem značaju notranje in neomejeno. Groza Darjalskega preide tu v apokaliptično avtorsko vizijo in napoved tragičnega konca razdvojenega Darjalskega: /...,/ takie-to u nee byli glaza. V nix koli vzgljaneš', vse inoe zabudeš': do vtorogo Xristova Prišestvia, utopaja, zabaraxtaeš'sja v ètix sinix tnorjax ../ I uže budet ne vest' tebe čto kazat'sja: budto i krov'-to ее — okian-more-sinee; /...,/ i ее usta pomereščutsja pupurovymi: purpurovymi temi ustami tebja ona otorvet ot nevesty; '/.../ budet tebe ona vsja — guljajuščej baboj. (SG I, 281—282) V navedenem odlomku se pojavi za avtorsko neomejeno gledišče značilna apostrofa kot izraz avtorsko-teurške simbolistične vizije o usodni navezanosti Darjalskega na Matrjono, o bodočem brezdomstvu in tujstvu Darjalskega, o njegovem izginotju v praznini »niča«, ki ga v naslednjem odseku ponazarjata simbola »pustinja/pii.sfi/re'« in »luknja/di/ra«: /.../ budet den', budet žestokij tot čas, budet to rokovoe ingnoven'e, kogda èto pobleknet poceluem izmjatoe ličiko, a persi uže i ne drognut ot prikosnoverija: èto vse budet; i ty budeš' odin s svoej sobstvennoj ten'ju sredi vyžžennyx solncem pustyn' i ispityx istočnikov ,/.../ da ešče, požaluj, černogo uvidiš' moxnatogo tarantula dyru, vsju uvituju pautinoj... I žažduščij golos tvoj togda podymetsja iz peskov, alčno vzyvaja k otčizne. (SG I, 279) Vodilni motiv »dyra« se v poglavju Matrjona navezuje na motiv »oči/gJaza«, v besedilu romana Srebrni golob pa na osrednji vodilni motiv in simbol »brezno/bezdna«. »Večstopenjsko doživljanje in spoznavanje« Andreja Be- 34 Gl. op. 5! lega od pojava-znaka do simbola se izrazi tudi na sporočilni vrednosti posameznih gledišč. Vodilni motiv lahko zaživi v besedilu romana Srebrni golob kot simbol predvsem na ravni neomejenega avtorskega gledišča literarnega subjekta. To še bolj oziroma izključno velja za izraz posplošujočih tem, kot je v romanu Srebrni golob na primer tema Rusije. Zaradi svoje osrednosti dobi ta tema izraz v neomejenem gledišču literarnega subjekta in avtorskem liričnem monologu, ko literarni subjekt prevzame značaj lirskega subjekta: Ne tak li i ty, staraja i umirajuščaja Rossija, gordaja i v svoem velic i zastvvšaja, každodnevno, každočasno v tysjacax kanceljarij, prisutsvij. dvorcax i usad'bax sover-šaeš' èti obrjady, — obrjady stariny? No. o voznesennaja, — posmotri že vokrug i opusti vzor: ty pojmeš', čto pod nogami tvoimi razvertvvaetsja bezdna: posmotriš ty, i obrušiš'sja v bezdnu! ... (SG I, 155) Značilno za strukturo romana Srebrni golob je tudi dejstvo, da navedeni lirični monolog pretrga banalna fraza: »Vam kofe, babuška, i 1 i čaju?« Tu gogoljevski postopek opozarja: 1. na groteskno strukturo romana in 2. na groteskni tok in igro raznolikih gledišč literarnega subjekta in literarnih likov. — Da gre zares za groteskni tok in igro gledišč, naj pokaže analiza poglavja Doe. Dogajanje (srečanje Katje in Darjalskega z Matrjono) je locirano na podeželski plemiški dvorec Gugoljevo. Pripoved uvaja razmeroma dolga lirična upodobitev Katje, kjer se avtorski glas oziroma gledišče prežema z glediščem Darjalskega s prvinami skaza, ki ob temi Katje napovedujejo tematiko »stihije« in »aziatstva« ne samo z motivom »aziatske stepe«, ampak tudi z menjavanjem arhaičnih jezikovnih oblik »oči« in »usta« z živimi »glaza« in »rot«. Uvodna pripoved preide preko Darjalskega, ki zasliši »topot bosih nog na terasi«, in Matrjone, ki jo ta topot naznani, v skaz, najprej v premem govoru Matrjone, ki ponuja cvetje: »Buryšnja milen'kaja, landySej vam, ne nadat'? Sami dljtt vas sbirali v lesu...« (SC I. 169), potem tudi v gledišču Darjalskega, ki opazuje Matrjono: Vysel on na terrasu — smotrit: v zelenom v xmelju, v zolotom v vozdušnom, v točno son, pevučem. luče včerašnjaja ego stoit baba rjabaja, pogljadyvaet baba rjabaja na Katju, s barySnei nežničaet, s krasnymi ее veterok s volosami zaigryvaet — veterok pereletnyj; pošel na nebe prosvet; ozlaščennye vdol' otošli doždi, i ot doždej — raduga semievetnaja. (SG L 169—170) in nazadnje v gledišču literarnega subjekta, ki se v skladu z erotičnim navdušenjem Darjalskega za »stihijno« Matrjono in prenosom tega občutja v videnje Katje združi z glediščem literarnega lika v lirski monolog s prvinami skaza: Ax, ty, solnecnyj luč zolotoj, ax, pereletnyj ty veter: evety cvetut, i veselaja zelen' taneuet v lucax, i smeetsja v lučax, čemu-to obradovavšis', Dar'jal'skij; Katju nežno uvlekaet s terrasy ... (SG I, 171) Temu sledi avtorska opredelitev Darjalskega, osredotočena na temi »bizantinskega« pojmovanja grštva pri Darjalskem, in sklepni lirski monolog, ki z retoričnima eksklamacijo in vprašanjem uvaja temo »brezna« v duši Darjalskega (»Ax, èti pesni, i — ах! — èti pi jaški ! Zanavešivaetc li vy ili vy obnažaete ešče bol'še bezdny ego duši?« — SG L 173) in v nadaljevanju, ki ga konča retorično vprašanje (»Iii u nego stal takoj vid, kakogo ona ne mogla nikak, bednoe dit ja, vynesti?« — SG I, 173) napove usodnost »bizan-tinstva« oziroma »orientalstva« Darjalskega za Katjo (= Rusijo). Obravnavani primeri potrjujejo Holthusnovo tezo o dveh tipih gledišč (omejenih in neomejenih, mi bi rekli delnih in celovitih), potrjena je tudi teza o prisotnosti skaza in neskaza v romanesknem stilu romana Srebrni golob in Drozdova poglobitev te teze, po kateri sta oba stila v romanu ekvivalentna in v dialektničnem soodnosu znaka (skaz) in smisla (neskaz), in tudi misel, da literarni subjekt/pripovedovalec nosi v romanu več mask. ki jih pogojuje fiktivni geografski prostor in s tem prostorom povezana tematika in simbolika, nista pa potrjeni tezi o »jasni razmejenosti odsekov skaza in neskaza« ter o obstoju dveh pripovedovalcev. Zdi se. da so dosedanje obravnave pripovedovalca oziroma literarnega subjekta v romanu Srebrni golob premalo upoštevale romaneskno grotesknost strukture tega dela in tudi strukture literarnega subjekta samega ter simboličnost umetniškega sporočila, ki je po besedah Andreja Belega sporočilo o tem, kako se je »zavest junakov nespametno pognala v stihijo«.35 3.2 Če se najprej ustavimo ob romanesknih posebnostih Srebrnega goloba, potem bi rekli, da je to roman z enim samim osrednjim likom — Darjalskitn. Darjalski je v romanu Srebrni golob agens vsega dogajanja in edini literarni lik, ki prestopa tako prostorsko-časovne kot vrednostne semantične meje. Drugi literarni liki so bolj ali manj tesno povezani s svojim okoljem in njegovim posebnim pomenom, v romanu Srebrni golob imajo funkcijo udeležencev v poteku usode osrednjega literarnega lika, nekateri samo funkcijo ozadja. Na ravni dogajanja je Darjalski tisti, ki prestavlja pripoved iz »strašnega budnega stanja« v sanje in povzroča, da pripoved literarnega subjekta prestopi meje omejenega fiktivnega prostora v neomejeni prostor mitskega dogajanja. Za oblikovanje celovite podobe, kako se je »zavest junakov nespametno pognala v stihijo«, in s tem tudi simbolnega pomena romana Srebrni golob, ki zaobjema »duhovno krizo Rusije«, ima osrednji literarni lik Darjalski dominantno vlogo. Zato ni slučaj, da Andrej Beli. v romanesknem besedilu pa literarni subjekt z vidika neomejenega oziroma avtorskega gledišča, predstavi Darjalskega kot pesnika, pa čeprav z oznako, ki meri na njegovo etično, ideološko in estetsko dekadenco.30 — Darjalski zaradi vsega povedanega zavzema vmesni položaj med omejenim fiktivnim prostorom in neomejenim prostorom mitskega dogajanja, med skazom in literarno-pesniškim stilom, med omejenimi in neomejenimi, delnimi in celovitimi avtorskimi gledišči. Z vidika simbolističnega intuicionizma (neposrednega doživljanja sveta in mističnega zrenja) ter naziranja Andreja Belega o trostopenjskem ustvarjalnem doživljanju in spoznavanju predstavlja Darjalski t. i. individualno-kolektivno stopnjo zavesti, ki nakazuje združitev »jaza« in »nejaza« v »Jaz«.37 vendar še ne doseže preroške oziroma teurške univerzalnosti, ki jo v besedilu romana Srebrni golob Andrej Beli prihrani za neomejeno oziroma celovito avtorsko gledišče literarnega subjekta. Z opisanega vidika se nam literarni subjekt v romanu Srebrni golob kaže kot »Jaz«, ki obsega »jaz« in »nejaz« in še sposobnost teurške univerzalnosti. V ta razpon so vključeni tako omejeni pripovedovalec kot neomejeni pripovedovalec, skaz in literarno-pesniški stil. torej tudi gro- 35 Gl. op. 7! 30 Gl. pogl. Kto že Darjalskii? (SG I, 174-178). 117 Gl. o tem: Andrej Belyj, Dnevnik pisatelja, Zapiski mečtatelej I, Peterhurg 1919. teskni tok in igra med različnimi gledišči in že opisani dialektični odnos med skazom in literarno-pesniškim stilom, kar vse oblikuje literarni subjekt z ve-čimi podobami, ki ustrezajo različnim stopnjam zavesti in simbolizaciji besedila. Vsevednost literarnega subjekta v groteskni strukturi romana Srebrni golob je krizna vsevednost o vesoljni nevarnosti »brezna« oziroma »niča«.38 4 Literarni subjekt v romaneskni prozi Andreja Belega doživi nov razvoj v romanu Peterburg skupaj z ravojem »filozofije stihijnosti« in tej ustrezne poetike. Če smo za literarni subjekt z več podobami oziroma maskami iz romana Srebrni golob med drugim ugotovili, da je poslanstvo avtorja kot umetnika teurga objektivizirano v podobi literarnega subjekta na ravni besedila, potem velja, da je poslanstvo avtorja kot umetnika teurga, ko govorimo o romanu Peterburg prisotno samo na ravni obče zasnove.39 Literarni subjekt, ki nastopa v romanu Peterburg kot »avtor«, kot drugi »Jaz« (po Andreju Belem), je tudi sam žrtev Peterburga, njegov odnos do groteskno predstavljenega sveta ni samo odnos strahu in groze, pač pa tudi odnos popolne izgube kakršnekoli orientacije odtujenega in osamljenega omahljivca in slabiča (ta izguba je pri literarnem subjektu v romanu Srebrni golob samo delna). Načelo »videti vse kot panoramo zavesti« pogojuje v romanu Peterburg poseben položaj in značaj literarnega subjekta. Literarni subjekt kot »avtor« oziroma drugi »Jaz« je nosilec navidezno nadrejenega monološkega načela (podobno kot literarni subjekt v romanu Srebrni golob), ki je izraženo v delni vsevednosti, v avtorski objektivizirajoči karakterizaciji nekaterih literarnih likov in »dogajanja«, v lirskih digresijah (npr. v razdelku Zerjaoi/Zuraoli), kjer literarni subjekt nosi masko lirskega subjekta, in v lirskih monologih z univerzalističnimi prerokbami o usodi Peterburga, Rusije in sveta.40 3e Prim.: »/.../ odno splošnoe ničto kinulos' na nego (Darjalskega. op. A. S.), ili. vernej, on v nego kinulsja;« (SG II, 224). 39 Prim, o tem: V. M. Papernyj, op. cit., s. 97. Prim, tudi pismo Andreja Belega, navedeno v op. 7. 40 Prim, apokaliptično vizijo ruske zgodovine v retorično patetičnem avtroskem odstopu iz razdelka Beg/Begstoo (2. pogl.), v katerem sta združeni gledišči literarnega lika (Dudkin) in literarnega subjekta: »S toj črevatoj рогу, | /aj/ kak primčalsja sjuda metalličeskij Vsadnik, | /a2/ kak brosil konja na findlandskij granit — |/bj/ na-dvoe razdelilas' Rossija; \/b%/ na-dvoe razdelilis' i sud'by otečestva; | /b3/ na-dvoe razdelilas', stradaja i plača, do poslednego časa Rossija. /A/ || Ту, Rossija, kak kon'! /Aj/1 V temnotu, v pustotu zaneslis' dva perednyx kopyta; i krepko vnedrilis' v granitnuju počvu — dva zadnix. || /cj/ Xočeš' li i ty otdelit'sja ot tebja deržaščego kamnja, kak otdelilis' ot počvy inye iz tvoix bczumnyx synov, — /Bj/ | /с^/ xočeš' li i ty otdelit'sja ot tebja deržaščego kamnja, i povisnut' v vozduxe bez uzdy, ctoby nizrinut'sja posle v vodnye xâosy? /B2/||/dj/ Iii, možet-byt', /cj/ xočeš' ty brosit'sja, razryvaja tumany, čerez vozdux, ctoby vmeste s tvoimi synami propast' v oblakax? /Bg/H/dg/ Iii, vstav na dyby, ty na dolgie gody, Rossija, zadumalas' pered groznoj sud'boju, sjuda tebja brosivšej, — sredi ètogo mračnogo severa, | /ej/ gde i samyj zakat mnogočasen, | Jej gde samoe vremja poperemenno kidaetsja | ,/fj/ to v moroznuju noč', | /f2/ to — v dennoe sijanie? / В J | /dg/ lli ty, ispugavšis' pryzka, vnov' opustiš' kopyta, čtoby, fyrkaja, ponesti ogromnogo Vsadnika v glubinu ravninnyx prostranstv iz obmancivyx stran? /B5/|| Da ne budet!... /Ад/|| Raz vzletev na dyby i glazami merjaja vozdux, mednyj kon' kopyt ne opustit: l/Si/ pryžok nad istoriej — budet; |/g2/ velikoe budet volnenie; |/g^ rassečetsja Toda groteskna struktura romana, ponazorjena v metafori -»mozgovaja igra« (»možganska igra«), s svojo neabsolutnostjo, malim koeficientom upora na idejnovrednostni in psihološki ravni ter nezaključenostjo relativizira avtorsko suverenost in monološkost literarnega subjekta kot »avtorja« in ga preoblikuje v modificirani literarni subjekt, ki je v emanacijskem (Vsadnik/Peter I. idr.) in tudi dvojniškem odnosu do literarnih likov (Nikolaj Ableuhov, Aleksander Dudkin, na primer). Pozicija modificiranega literarnega subjekta je labilna, njegov govor je modificiran govoru ubesedenih literarnih likov. V romanu se uveljavi kot dominantno — polifonično načelo. Različne stopnje zavesti, tri-stopenjskost ustvarjalnega doživljanja in spoznavanja se ne uveljavljajo samo v območju literarnega subjekta, marveč tudi v združenih glediščih oziroma polprememu govoru literarnega subjekta in osrednjih literarnih likov (Nikolaja Ableuhova, Dudkina .. .).41 V svetu romana Peterhurg nastaja mnogopomensko umetniško sporočilo hkrati v mnogih drug na drugega delujočih semantičnih poljih, ki so izraz groteskne igre različnih ideoloških pogledov na svet in zbana-liziranih konvencionalnih medčloveških odnosov, ki jih »možganska igra« privede do »niča«. Iluzija notranjega monologa v modificirani pripovedi, usmerjeni v rabo tujega govora in ustnega govora (pretežno retoričnega in manj v stilu zemlja; samye gory obrušatsja ot velikogo t r u s a ,| /gJ a rodnye ravniny ot t r u s a izojdut povsjudu gorbom. |,/gft/ Na gorbax okažetsja Nižnij, Vladimir i Uglič. eterburg že opustitsja. /Ci/|| Brosjatsja s mest svoix v èti dni vse narody zemnye! |/hj/ bran' velikaja budet, — |/h2/ bran', nebyvalaja v mire: želtye polčišča aziatov, tronuvšis' s nasižennyx mest, obagrjat polja evropejskie okeanami krovi; | /it/ budet, budet Cusima! |/ig/ Budet — novaja Kalka! ... /Cg|| Kulikovo Pole, ja ždu tebja! /A9/|| Vossijaet v tot den' i poslednee Solnce nad moeju rodnoju zemljej. /АЈ\\ Esli, Solnce, ty ne vzojdeš', to, o, Solnce, pod mongol'skoj tjaželoj pjatoj opustjatsja evropejskie berega, |i nad ètimi beregami zakurčavitsja pena; |zemnorodnye suščestva vnov' opustjatsja k dnu okeanov — v prarodimye, v davno zabytye xäosy... /Ая/|| Vstan', o, Solnce! /Ад/Ц« (Odlomek navajam po izdaji romana Peterburg iz leta 1928, Slavische Propyläen 29, München 1967, s. 124—126). Ritmično kompozicijo navedenega segmenta določa njegova sintaktična zgradba. Osnovna razčlenjenost izhaja iz introdukcije (A), ki je zgrajena na dvakratnem (aj, a2) in trikratnem anaforičnem ponavljanju (bj, b2, b3), sloni pa na štirih apo-strofah (A,, Ag, Ая, A4), na dveh eksklamacijah (A5, An) in na petih retoričnih vprašanjih (Bj, B2, Вя, B4, B5). Retorična vprašanja, ki si speta v odstavek sledijo sukse-sivno, razgibavajo še anaforična ponavljanja (c,, Cg, cÄ in d,, d9, d3), ki razčlenijo odstavek na tri dele (B,—Bg, Вд in Bj—Вд). Periodo (B4) ritmizirajo še tematsko- Šramatikalni paralelizmi (e,, e, in f), f2). Äpostrofo (A3) dopolnjuje antiteza (»Esli, olnce, ty ne vzojdeš', to, o, Solnce«) kot poseben ritmizirajoči element. Jedro sporočila, ki ga posreduje navedeni segment, predstavlja trodelna amplifi-kacija, ki prerokuje katastrofo. Razčlenjena je na tri odstavke: perioda (C), prosti stavek (Cj) in perioda (Со). C govori o vesoljnem potresu, Q> napoveduje svetovno morijo, med obema je simbolno ujet C,, ki ugotavlja, da se bo Peterburg pogreznil kot žrtev pogub, ki jih naznanjata C in Ca. Prvine ritmizacije so: tematski paralelizmi (gj, g2, g3, g4, g5, g6; ht, h2; i1, i2), inverzije in koloni ter intonacijske in smiselne pavze. Sem bi lahko prišteli še grafiko, ki z razprtim tiskom dvakrat ponovljene besede »trus« opozarja na smiselni poudarek v periodi (C). Ritmizacijo celotnega segmenta podpirajo se ponavljajoče se besede, ki imajo leitmotivni, simbolični Ssnačaj (Rossija-kon in tej komparaciji ustrezni atributi; Dolnenie/trus/bran'; Solnce). 41 Gl. op. 40! skaza) omogoča, da se v groteskni strukturi romana, ki je vanjo relativno svobodno vpeta korespondenčna mreža analogij in aluzij, odvija dialog tako na relaciji literarni subjekt — literarni liki kot na relaciji roman — bralec. Dia-logičnost je v romanu Peterburg možna še toliko bolj, ker se dialektični odnos med prevladujočim simbolizirajočim mitološkim aspektom in podrejenim fa-bulativnim aspektom v romanu Peterburg razreši v smislu groteskne odprtosti in nezaključenosti besedne umetnine kot simboličnega izraza življenjske neskončnosti.42 5 Groteskna odprtost in nesklenjenost, ki nakazujeta različne možnosti, se v Epilogu romana Peterburg nazadnje realizira v podobi Nikolaja Ableuhova, ki po popotovanju po Egiptu leta 1913 živi v samoti na podeželju in bere filozofa Skovorodo. Motiv »filozofa Skovorode« asociira grški imperativ »Tvw&i aeavröv« in napoveduje tista prizadevanja, ki jih je Andrej Beli izrazil v Predgovoru k avtobiografskemu delu Zapiski čudaka (1922) z besedami: »Sorvat' masku s sebja, kak pisatelja, i rasskazat' o sebe, čeloveke.«43 Krizo zavesti (»jaza«, »nejaza« in » Jaza«), ki se mu je v romanu Peterburg razkrila kot »možganska igra«, v kateri vse izgublja svojo vrednost, tudi zavest sama, skuša Andrej Beli razrešiti s »preučevanjem« samozavesti in zavesti (notranjega »jaza« in nadosebnega » Jaza«, v katerem da sta združeni notranji »jaz« in zunanji »nejaz«). To »proučevanje« se zato v umetnosti Andreja Belega ne odvija na ravni pisateljeve empirične človeške »usode«, marveč dobi podobo ideologizirane objektivizacije lastnega kriznega mišljenja,44 ko se »notranji jaz« v skladu s simbolističnim intuicionizmom oziroma neposrednim (mističnim) zrenjem znova »požene v vrtinec« idej in mitov, da bi »doživel« in »spoznal« te »stihije« ter nazadnje z »ustvarjanjem« prišel do sinteze, v kateri da je resnično življenje. Po besedah Andreja Belega je to tisto človekovo stanje, ko se zavest organsko združi s stihijami in pri tem ne izgubi samo sebe.45 Svoje »preučevanje« začenja Andrej Beli s »preučevanjem« porajajočega se »jaza«, »prve zavesti otroštva«,43 v romanu Kotik Letaev. Sam Andrej Beli pojasnjuje to »preučevanje« kot odkrivanje resničnega »Jaza« iz svojega tretjega in četrtega leta v svojem zrelem obdobju: »Mne-tridcat' pjat' let: samosoznanie razorvalo inne mozg i kinulos' v detstvo ...« (KL, 9). Rezultat tega »preučevanja« naj bi bila pisateljeva duševna ozdravitev oziroma, kot sam pravi, »rešitev iz eksplozije notranjih čustev«, ki da se je uresničila v igri sintentiziranja, v simbolizaciji. Simbolizacija je po Andreju Belem združila različna čustva v simbol in s tem obvladala zgodnji stadij kaosa. Temu da je sledil »simbolizem ali akt ustvarjalno-spoznavnih dejanj« in ta naj bi ga združil s svetom Logosa. — Roman Kotik Letaev naj bi torej predstavil oblikovanje samozavedajočega se » Jaza« kot doživljanje prakultur, kot premagovanje pragroze v simbolizaciji in združitvi z Logosom ter nazadnje kot rešitev v simbolu »križanja«.47 42 Podrobnejše razpravljanje o literarnem subjektu v romanu Peterburg najde bralec v naših razpravah: Problemi poetike romana Peterburg Andreja Belega (disertacija), Ljubljana 1976, s. 28—46; Roman »Peterburg« Andreja Belogo i problema literaturnogo sub'ekta, SR 33 (1985), s. 311—314. 43 Navajam po V. M. Papernyj, op. cit., s. 98. 44 Ibid. 45 Gl. op. 7! 46 Andrej Belyj, Kotik Letaev, Petrograd 1922, v izdaji: Slavische Propyläen 3, München 1964 (v nadaljevanju KL), s. 14. V romanu Kotik Leiaev dobi ta proces več podob. Za rešitev problema, s katerim se ukvarjamo v naši razpravi, bo dovolj, če upoštevamo samo nekatera in ob tem opozorimo na dve pripovedni perspektivi, ki sta uveljavljeni v besedilu: na perspektivo tri do štiriletnega otroka in perspektivo petintrideset oziroma šestintridesetletnika, med obema perspektivama obstaja dialektični odnos in dominantna je perspektiva odraslega, ki z ustvarjalnim doživljanjem in spoznavanjem nastajanja zavesti in samozavesti v lastnem otroštvu daje temu nastajanju simbolni pomen. V stadiju, ko se še nista ločila »jaz« in »nejaz«, doživlja Kotik rast svojega telesa kot »razširjanje« in samega sebe kot kroglo, torej kot bitje, ki se še ni odtrgalo od »kroglastega« sveta in zato še nima samozavesti, svoj obstoj pa doživlja kot bolečino in nesmiselne blodnje. Kotik Letaev z izoblikovanim »Jazom« ustvarjalno podoživlja in spoznava svoje otroštvo in odkriva v njem različne stopnje oziroma »stopnice (svojih) razširitev«, ki da peljejo od »trenutka, sobe, ulice, dogodka, vasi in letnih časov« do »Rusije, zgodovine in sveta« (KL, 289). S perspektive odraslega Kotika Letaeva ustrezajo tem razvojnim stopnjam nekatere analogije v razvoju kozmosa in človeštva.48 Andrej Beli jih upodobi v romanu Kotik Letaev v razponu od nastanka kozmosa in prazgodovine do Jezusovega križanja. Zanimivo je, da odrasli Kotik Letaev ne doživlja razvojnih stopenj svojega otroštva z neke časovne distance, marveč z vidika različnih stopenj zavesti, ki so vedno prisotne in ki omogočajo na ravni zavesti sobivanje in sočasni dialog med individualnim »jazom« otroka, ki živi v spominu, in odraslim tu in zdaj bivajočim in v nekem smislu že »nadoseb-nim« » Jazom«. Andrej Beli ne obravnava pojavov in dogodkov z vidika časovne zaporednosti in vzročnosti, marveč z vidika, ki upošteva »notranjo povezanost« pojavov in dogodkov, zato imajo v njegovi umetnosti izjemno vlogo analogije in aluzije in še posebej projiciranje posameznih prvin besedila (motivov, tem ...) in tudi celovitega besedila na tradicije različnih kultur. V besedilih Andreja Belega in še posebej v romanu Kotik Letaev nastaja tako nekakšna univerzalna sinteza initoideoloških pomenov, a tudi sinteza perspektiv in gledišč Kotika Letaeva otroka in Kotika Letaeva odraslega človeka v pomenski strukturi umetniškega besedila, ki temelji na prostorskih odnosih posameznih sestavin. Ker pa v romanu Kotik Letaev otrok in odrasli človek nista literarna lika, čeprav sta nosilca dogajanja, marveč dve perspektivi oziroma dve podmnožici pripovednih gledišč (omejenega »jaza« in neomejenega »Jaza«), ki posredujeta »duhovno dogajanje« v umetniškem sporočilu, lahko sklepamo, da obstaja v romanu Kotik Letaev »dvojni pripovedovalec«49 oziroma dvojna perspektiva dveh stopenj zavesti, ki v medsebojnem dialektičnem in tudi dialoškem odnosu50 tvorita celovit literarni subjekt. V besedilu tega dvojnega literarnega subjekta zaživita osrednji temi iz romana Kotik Letaev, tema kozmosa in tema Jezusovega križanja, kot simbolna 47 Prim.: Andrej Belyj, Počemu ja stal simvolistom i počemu ja ne perestal im bi/t' do osex fazax moego idejnogo i xudozestoennogo razoitija, Ardis, Ann Arbor, Michigan 1982, s. 9—10. 4" A. Hönig, op. cit., s. 71—72. 40 Ibid., s. 71. 50 Prim, besedilo odraslega Kotika Letaeva: »Prošloe protjanuto v dušu: na rubeže tret'ego goda vstaju pred soboj; my — drug s drugom beseduem; my — ponimaem drug druga.« (KL, 9) tema nenehnega porajanja, umiranja in ponovnega prerajanja Besede in zavesti. Andrej Beli jo izrazi na ravni odraslega Kotika Letaeva v misli: »Vo Xriste umiraem, čtob v Duxe voskresnut'« (KL, 292). 6 Simbolistični intuicionizem, težnja po neposrednem zrenju in celovitem upodabljanju »sveta pojavov« in »sveta idej« v smeri »a realibus ad realiora« ter poudarjanje posebnega poslanstva pesnika teurga — vse to je v ruskem simbolizmu postavljalo v ospredje »avtorsko« besedo. V skladu z naravo besedne umetnosti se je simbolistična »avtorska« beseda najprej uveljavila v poeziji (liriki, lirični prozi in poetični drami) in najpozneje v pripovedni prozi, še posebej v romanu. V ruskem simbolizmu se je to zgodilo šele po razpadu organiziranega delovanja te smeri v zadnjih letih prvega in začetnih letih drugega desetletja dvajsetega stoletja. Če se omejimo v skladu z opravljeno raziskavo literarnega subjekta v prozi treh najpomembnejših romanov Andreja Belega (Srebrni golob, Peterburg in Kotik Letneo), potem bi rekli, da se je ruski simbolistični roman moral spopasti z močno tradicijo ruskega realističnega romana in še posebej z njegovo družbeno-analitično in kritično funkcijo ter težnjo po objektivnem mimetič-nem odsevanju dejanskosti, da pa je moral po drugi strani, če je hotel ostati roman, upoštevati tisto, kar imenuje Mihail Bahtin stilistična trodimenzional-nost oziroma govorno različje in cona maksimalnega stika z vedno odprto sodobnostjo. Andrej Beli se je tem zahtevam odzval tako. da je v skladu s simbolistično estetiko cono maksimalnega stika s sodobnostjo prestavil s psihološke in druž-beno-zgodovinske ravni na raven mita in zavesti, ki zaživita v sintezi »notranje povezanosti« mitoideoloških pomenov »preteklosti-sedanjosti-prihodnosti«. Na ravni poetike je realiziral načelo, ki ga je sam imenoval »siže kot avtor« in ponazoril med drugim tudi s primero o »zrcalu procesa, ki poteka v Gogo-Ijevi /avtorjevi, op. A. S./ zavesti«,51 govorno različje pa uveljavil kot menjavanje stilov (ornamentalna proza z ritmizacijo in metrizacijo, skaz z usmeritvijo na ustni in tuj govor in drugo). Literarni subjekt je dobil v skladu z navedenimi premiki v strukturi simbolističnega romana Andreja Belega posebno funkcijo in podobo. V romanu Srebrni golob, ki po opredelitvi Andreja Belega upodablja »zavest junakov, ki se je nespametno pognala v stihijo«,52 nastopa literarni subjekt kot opazovalec in tudi kot sogovornik osrednjih literarnih likov (Darjalski, Katja .. .) in bralca ter napovedovalec usodne bodočnosti (predvsem v drugo-osebnih »preroških« nagovorih). Kot izraz intuitivnega dojemanja oziroma neposrednega zrenja dogajanja v predstavljenem svetu in kot koordinator romaneskne strukture tako na ravni fiktivnega geografskega prostora kot na ravni mitskega dogajanja ima literarni subjekt dve osnovni podobi: podobo omejenega pripovedovalca in podobo celovitega pripovedovalca teurga. Omejeni pripovedovalec, ki je vezan na fiktivno okolje in dogajanje, ima v skladu z značajem tega okolja in dogajanja več mask: masko vaškega pripovedovalca (vas Celebeevo), masko provincialnega meščana (mesto I.ihovo) in masko podeželskega plemiča (posestvo Gugolevo). Tip omejenega pripovedovalca je vezan na delna gledišča in stil skaza. Teurški pripovedovalec je nosilec celovitih 51 Prim.: Andrej Belyj, Masterstoo Gogolja. s. 190—195. 52 Gl. op. 7! gledišč in literarno-pesniškega izraza. Med obema tipoma pripovednih perspektiv obstaja dialektični odnos: literarno-pesniška pripoved posplošuje pomen, ki ga sporoča skaz, daje mu simbolični kozmični smisel »vesoljnega zla« v strukturi moderne demonične groteske. Intuitivno notranje zrenje se v romanu Peterburg izrazi v načelu »videti vse kot panoramo zavesti«. Ker je ta »zavest« vključena v groteskno »možgansko igro« izgubi literarni subjekt, ki nastopa kot »avtor«, dominantni položaj. »Tuj govor« postaja močnejši in aktivnejši od »avtorskega« besedila literarnega subjekta. Literarni subjekt prične sprejemati in razumevati svoj govor, kot da bi bil »tuj govor«, govor njegovih dvojnikov in emanaeij. Literarni subjekt dobi tako groteskno mnogoliko podobo modificiranega literarnega subjekta. V liričnih odstopih dobi literarni subjekt kot izraz čiste subjektivnosti tudi podobo lirskega subjekta. Notranje zrenje v romanu Kotik Letaev je zrenje v lastno duševnost. Andrej Beli ga v Predgovoru k romanu Zapiski čudaka označi z besedami: »Sorvat' masku s sebja, kak s pisatelja, i rasskazat' o sebe, čeloveke«.53 Literarni subjekt dobi značaj avtorske refleksije z dvema perspektivama — s perspektivo otroka in odraslega človeka. Med obema perspektivama obstaja dialektični odnos »jaza« in > Jaza«. Ta se konkretizira v podobah »notranje dinamike in povezanosti« mitoideoloških tem in motivov iz zgodovine človeka in kozmosa in se izteče v »križanju« kot simbolu večnega prerajanja zavesti. ? Uveljavljanje literarnega subjekta kot avtorske perspektive »videti vse kot panoramo zavesti« nakazuje tisti splošni evropski razvoj, ki bi ga lahko imenovali subjektivizacija pripovedništva, vanj se v vrsti Marcel Proust — James Joyce — Franz Kafka vključuje kot izjemen novator tudi siinbolist Andrej Beli. ZUSAMMENFASSUNG Der symbolistiche Intuitionismus, die Tendenz nach einer unmittelbaren Sicht und nach ganzheitlicher Darstellung der »Erscheinungswelt« und der »Ideenwelt« in Richtung »a realibus ad realiora« sowie die Hervorhebung der besonderen Stellung des Dichters als Theurgen, dies alles stellte im russischen Symbolismus das Wort des »Autors« in den Vordergrund. Der russische symbolistische Roman setzte sich einerseits intensiv mit der Tradition des realistischen Romans auseinander, vor allem mit seiner gesellschaftsanalytischen und — kritischen Funktion sowie mit der Tendenz nach einer objektiven mimetischen Wiedergabe der Faktizität, andererseits mußte er, sofern er noch Roman bleiben wollte, jenes berücksichtigen, was Michail Bachtin die stilistische Drei-dimensionalität bzw. die Rededifferenz sowie die Zone des maximalen Kontaktes mit der stets offenen Gegenwart nannte. Andrej Belyj kam dieser Forderung derart nach, daß er die Zone des maximalen Kontaktes mit der Gegenwart in Übereinstimmung mit der symbolistischen Ästhetik von der psychologischen und gesellschaftsanalytischen Ebene auf die des Mythos und des Bewußtseins Ubertrug, die in der Synthese einer »inneren Verbundenheit« mythosideologischer Bedeutungen von »Vergangenheit — Gegenwart-Zukunft« aufleben. Im Bereich der Poetik verwirklichte er das Prinzip, das er selbst »Sujet als Autor« Benannte, die Rededifferenz hingegen ersetzte er dueh den Stilwechsel. 53 Gl. op. 43! Das literarische Subjekt wurde — in Übereinstimmung mit den angeführten Strukturverschiebungen des symbolistischen Romans Andrej Belyjs — mit einer besonderen Funktion und Gestalt ausgestatten: Im Roman »Die silberne Taube« die nach A. Belyjs Definition »das Bewußtsein der Helden 'darstellt ', das sich unklug in Unregelmäßigkeit gestürzt hat«, tritt das literarische Subjekt als Beobachter und Gesprächspartner der Hauptfiguren und des Lesers auf. es sagt auch die schicksalhafte Zukunft voraus. Als Ausdruck des intuitiven Erfassens bzw. der unmittelbaren Sicht des Geschehens in der dargestellten Welt und als Koordinator der Romanstruktur sowohl auf der Ebene des fiktiven geographischen Raums wie auch auf der des mythischen Geschehens werden dem literarischen Subjekt zwei Gestalten verliehen: die des begrenzten Erzählers sowie die des ganzheitlichen »Theurgenerzählers«. Der letztgenannte Erzähler, der an die fiktive Umwelt und das fiktive Geschehen gebunden ist, trägt in Ubereinstimmung mit der Natur dieser lokalen Umwelt und dieses lokalen Geschehens verschiedene Masken (die Maske des Dorferzählers, des provinziellen Bürgers und die des Landedelmanns). Der Typus des begrenzten Erzählers ist an die Teilperspektive und den Skaz-Stil gebunden. Der Theurgenerzähler ist Träger der Gesamtperspektiven und des literarisch-dichterischen Ausdrucks. Zwischen den beiden Typen der Erzählperspektiven besteht eine dialektische Beziehung: die lite-rarisch-dichterische Erzählung verallgemeinert die Bedeutung der Skaz-Aussage, es wird ihr dadurch ein symbolisch-kosmischer Sinn verliehen, der des »universellen Bösen« innerhalb der Struktur der modernen dämonischen Groteske. Die intuitive Innensicht drückt sich im Roman »Peterburg« im Prinzip des »Alles-Sehens als Bewußtseinspanorama« aus. Da dieses »Bewußtsein« in das groteske »Gehirnspiel« eingebunden ist, verliert das als »Autor« auftretende literarische Subjekt seine dominierende Position. Die »fremde Rede« intensiviert und aktiviert sich auf Kosten des »Autoren«textes des literarischen Subjekts. Das literarische Subjekt beginnt seine eigene Rede als »fremde Rede«, als Rede seiner Doppelgänger und Emanationen zu erfassen und zu verstehen. Somit erhält es die vielfältige Gestalt des modifizierten literarischen Subjekts. In den lyrischen Exkursen nimmt das literarische Subjekt auch die Gestalt des lyrischen Subjekts, als Ausdruck der reinen Subjektivität, an. Die Innensicht wird im Roman »Kotik Letaev« zur Sicht in die eigene Psvche. Andrej Belvj definiert sie im Vorwort zum Roman »Notizen eines Sonderlings Wunderlings« folgendermaßen: »Sorvut' masku s sebja, kak s pisatelja, i rasskazat' o sebe. čelovekec. Züge einner Autorreflexion aus zweierlei Perspektiven — der des Kindes und eines Erwachsenen — kennzeichnen dieses literarische Subjekt. Zwischen den beiden Perspektiven besteht eine dialektische Beziehung, die des »ich« zum »Ich«. Diese konkretisiert sich in Bildern von »innerer Dynamik und Verbundenheit« der mythosideologischen Themen und Motive aus der Geschichte der Menschheit und des Kosmos und mündet in der »Kreuzigung« als Symbol der ewigen Bewußtseinswiedergeburt. Die Durchsetzung des literarischen Subjekts als Autorenperspektive des »Alles-sehens als Panorama des eigenen Bewußtseins« zeigt jene allgemeine europäische Entwicklung an. die man erzählerische Subjektivierung nennen könnte und in die sich an die Seite von Marcel Proust. James Jovce und Franz Kafka auch der Symbolist Andrej Belyj als besonderer Neuerer einfügt. UDK 886.3-09:325-2 Helga Glušič Filozofska fakulteta, Ljubljana SODOBNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V AMERIKI V članku sodobna slovenska književnost v Ameriki avtorica zariše nekaj temeljnih vprašanj, ki se pojavljajo pred raziskavo gradiva celotnega literarnega ustvarjanja v slovenskem jeziku v obeh Amerikah po drugi svetovni vojni. Shematično označi temeljna razmerja med centralno literarno ustvarjalnostjo in ustvarjalnostjo v diaspori. Članek označi in opredeli razsežnost zvrsti in oblike literarnega ustvarjanja sodobnih slovenskih pisateljev v Ameriki. The present article attempts to answer a few basic questions raised by the investigation of the entire literary product in the Slovene language in both Americas after World War II. It outlines schematically the fundamental relationship between the central literary creativity and the creativity in the diaspora. It defines the range of genres and forms of the literary output of contemporary Slovene writers in America. Vprašanje raziskovanja slovenske književnosti zunaj funkcionalnega narodnega bivanjskega območja, ki za Slovence pomeni območje centralne Slovenije skupaj z delom Koroške na avstrijskem ozemlju in Primorske na italijanskem ozemlju, najprej postavlja temeljna vprašanja o njeni povezavi, vključenosti, sorodnih značilnostih in posebnostih književnosti te vrste. Slovenska književnost zunaj funkcionalnega bivanjskega prostora je nastajala in še nastaja v emigrantskih skupnostih, ki so se oblikovale v organizirane kulturne skupine ali s posamezniki, ki pa so po večini povezani tudi z matično slovensko domovino. Organizacijska kulturna povezanost z domovino narodnega bivanjskega centra je ena izmed pogosto odločilnih pobud za nastanek in razvoj kulturno močnejše organiziranosti ustvarjalnih skupin ali posameznikov, pri tem pa povezanost ni le v organizacijskem pogledu, temveč v kulturni ambiciji skupin v diaspori in pogosto tudi v njenih političnih težnjah; sodobna slovenska književnost v Ameriki dokazuje možnost razumevanja takega stališča: pobuda za njeno organizirano dejavnost v kulturnih združenjih, gostota periodike in tiska ter izobraževalne institucije delujejo zaradi enakovredno obstoječih narodnih, kulturnih in tudi političnih pobud. Značilnost književnosti v diaspori močno označuje in opredeljuje njena povezanost z matično narodovo kulturo in književnostjo v organizacijskem in vsebinskem pogledu. Ob tem je pomembna situacija generacije v emigraciji. Slovenska emigracijska kultura v Ameriki je značilna po svoji vsebinski dvojnosti, ki je vidna tudi v organizacijskih oblikah njenega delovanja. Starejša ekonomska emigracija je organizacijsko zelo razširjena predvsem v Združenih državah Amerike in v Kanadi, manj v Južni Ameriki. Politična emigracija, ki je nastala po drugi svetovni vojni, pa je svojo temeljno organizacijsko dejavnost osredinila v Južni Ameriki, čeprav del njenega intelektualnega in ustvarjalno močnejšega dela ostaja v Združenih državah. Organizacijske možnosti kulturnega delovanja in publiciranja vse povojno obdobje ostajajo v Južni Ameriki, v Argentini, kjer izhajata tudi dve slovenski literarni periodični publikaciji: Meddobje (izhaja od leta (954) v okviru organizacije Slovenske kulturne akcije, ter še prej Koledar svobodne Slovenije (od leta 1949), ki se je 1964 preimenoval v Zbornik Svobodne Slovenije. Obe periodični literarni publikaciji združujeta v svoji vsebini in v uredniškem konceptu družbeno publicistiko in literarno ustvarjanje. V izvirnih rubrikah se je živo spoprijemalo z aktualnostjo v duhovnem življenju, s široko razgledanostjo pa se je bolj ali manj uspešno lotelavo splošnih kulturnozgodovinskih vprašanj. Dobra je tudi literarna puDlicistika, ki se je omejevala na ideološko ustrezno tradicijo /.../ segala v slavistiko /..pomemben uspeh pa dosegla v prevajanju evropskih klasikov /.../ Leposlovni del revije je bil količinsko in kakovostno manjši, združeval pa je peresa lepih ustvarjalnih možnosti (Vinko Beličič, Milena Šoukalova, Vladimir Truhlar, Milena Merlak, Zorko Simčič, Ruda Jurčec idr.).1 V svojem konceptu odprta, v izvedbi programa pa politično določnejša publicistika povojne slovenske emigracije zajema ustvarjalnost skupine slovenskih pisateljev in pesnikov, ki pišejo v slovenskem jeziku. Jezik je temeljna skupna značilnost književnosti v diaspori in z jezikom je povezana tudi s središčnim narodnim kulturnim območjem. Jezikovna vez opredeljuje tudi kulturno in duhovno tradicijo njenega ustvarjanja v umetnosti in jezik sam zase pomeni tudi vključenost v vsebino narodove kulture. Zaradi svojih posebnosti, s katerimi književnost v diaspori oblikujejo okoliščine, v katerih nastaja, pa snov zahteva posebno obravnavo in tudi posebno vrednotenje. Ena izmed posebnosti slovenske književnosti v Ameriki je dejstvo, da je po svojem obsegu in organizacijskih možnostih izredno močna, tudi vztrajna, kljub kvalitativnemu nihanju in kljub družbeni distanci močno navezana na osnovni inspiracijski vir svojega delovanja, ki ga je še živeča generacija prinesla neposredno iz Slovenije. Delovanje literarne in kulturne pobude, ki v obeh Amerikah združuje ustvarjalce v slovenskem jeziku, ima svoje korenine v (v Sloveniji) uveljavljeni generaciji dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Vodilna osebnost generacije, publicist, pesnik in literarni kritik ter literarni zgodovinar Tine De-beljak je vseskozi vodilna osebnost tudi v organizacijskem pogledu, hkrati pa je tudi kritični spodbujevalec kulturne dejavnosti skupaj z ožjim krogom svojih sodelavcev in somišljenikov emigrantske skupnosti v Argentini. Njegov kulturni in duhovni koncept izvira iz (v domovini Sloveniji) izoblikovanih načel in izhodišč katoliškega kroga slovenskih ekspresionistov. Organizacijskim pobudam njegovega delovanja se je v emigraciji pridružilo tudi politično izhodišče vse njegove generacije oziroma skupine slovenskih emigrantov, ki jih združuje močno nasprotovanje komunizmu. To dejstvo je vse obdobje povojnega razvoja slovenske književnosti v ameriškem okolju spodbujalo vztrajno ustvarjalnost emigracijske skupnosti in jo hkrati vsebinsko oddvajalo od Slovenije, s tem da sta književnost v diaspori in v domovini Sloveniji izključevali druga drugo. V literarnih povezavah med književnostjo v slovenskem jeziku v obeh Amerikah in matično slovensko književnostjo v obsegu funkcionalnega narodnega bivanjskega območja je značilno, da so mnogi literarni teksti izhajali na Tržaškem in na Koroškem (Mohorjeva družba v Celovcu) ter da v zamejskem tisku deluje živa vez informacij o slovenski književnosti zunaj meja matične Slovenije.8 1 Jože Pogačnik, Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo, Trst 1972, 43/44. г Martin Jevnikar, stalna rubrika v Mladiki od 1967 dalje. Med značilnostmi slovenske književosti v obeh Amerikah najbolj izstopa njena močna navezanost na slovensko tradicijo v literarnem in duhovnem pogledu. V literarnem pogledu je vidna naslonitev predvsem na tradicijo katoliške poučne povesti in pesmi, pri čemer je značilno, da emigrantska periodika objavlja še veliko tekstov Antona Medveda, F. S. Finžgarja, Ksa-verja Meška in Ivana Preglja. Močna je tudi tradicija slovenske ljudske motivike in predvsem s tem povezane literarne snovi iz življenja na vasi. Princip ljudskega v duhovni tradiciji in predvsem v jeziku pa zajema le del literarnega ustvarjanja Slovencev v obeh Amerikah. Tudi značilna družbena in celo ideološka označenost literarnih besedil izraža tradicionalno držo slovenske književnosti tudi v diaspori, še posebej zato, ker to dejstvo leži v bistvu njenega obstoja in njenega intenzivnega vztrajanja in akcijske ostrine. Etična poantiranost, ljudski motiv in ideološki namen precej pomembnega dela slovenske emigrantske literature v obeh Amerikah se zato pogosto oblikuje kot spominska, dokumentarna ali esejistična proza, ki zajema tudi večji del gradiva literarne revije Meddobje in letnega Zbornika svobodne Slovenije. Prav v esejistiki se najbolj ohranja katoliška duhovna varianta slovenske intelektualne misli v funkciji politične akcije. Ena izmed značilnosti slovenske književnosti v Ameriki je tudi dejstvo, da ima izjemno pomembno mesto poezija, kot najmočnejša zvrst po svojem obsegu in po estetski vrednosti na eni strani, predvsem pa po svoji moči samosvojega obnavljanja in dopolnjevanja, s katerim tradicijo slovenske poezije bogati z novimi motivi in s svojimi najboljšimi predstavniki tudi izpričuje osebnostno stilno rast in izpovedno avtentičnost.3 Slovenska poezija v diaspori med drugimi zvrstmi literarne dejavnosti kaže največji kvalitativni in vsebinski razpon. Kot najneposrednejša literarna forma je tu ljudsko preprosta pesem z nostalgično vsebino, ki slavi lepoto domače zemlje in pesnikovo domovinsko čustvo, povezano z družinsko skupnostjo in spominom na otroštvo, ki je eden izmed pogostejših motivov te ritmično preproste rimane pesmi z ljudsko metaforo. Drugi tip poezije je uporabil zgled slovenske simbolistične in kasnejše ekspresionistične poezije, kakršno je generacija literarnih sopotnikov katoliškega ekspresionizma prenesla tudi v emigracijo in s tem vplivala tudi na mlajše pesnike (Tine Debeljak ml., France Papež). Domovinskemu čustvu in nostalgičnosti se v tej poeziji pridruži osebna izpovednost z individualno bivanjsko tematiko, ljubezenska motivika in včasih že tudi formalni esteti-cizem, kar velja za najambicioznejšo poezijo (Vladimir Kos, Milena Šoukal). Pesniki iščejo nov izraz, ki ustvarja poezijo že v novem svetu in novi duhovni povezavi, v kateri je tradicija slovenske književnosti sublimirana v jezikovnem gradivu. V izoblikovanosti te poezije pa je velik razpon in velika razlika med poezijo v Sloveniji in novo poezijo slovenskih pesnikov v emigraciji. Med najpomembnejšimi ustvarjalci poezije je Vladimir Kos. Najobsežnejši del njegovega ustvarjanja je religiozna poezija; osebno izpovedno poezijo, ki je umetniško natančneje izdelana in literarno zanimivejša, pa oblikuje v 3 Pesniki Vladimir Kos, Milena Šoukal, Rose Mary Prosen. (Mirko Jurak: Major Themes in Poetry Written by Slovene Immigrants in the U. S. A. and Canada, Cross-Cultural Studies, American, Canadian and European Literatures: 1945—1985, Ljub-ljana-Bled, 1988.) kratkih pesemskih formah z naslonitvijo na tradicijo japonske poezije, kar daje zanimivo pesniško podobo v slovenskem jeziku. Vsebina Kosove poezije so portreti duševnih stanj v povezavi z motivi narave ali ljudi, ob tem pa so pogosti tudi motivi nostalgične vsebine. Skromnejša je slovenska dramatika, ki je doživljala živahen razvoj predvsem v Južni Ameriki, kjer je društvena dejavnost spodbujala gledališko dejavnost — emigrantski oder. Hkrati je dramski prikaz aktualne emigrantske tematike vsaj v prvem povojnem desetletju služil politični organizatorični agitaciji in za to priložnost izoblikoval posebno vrsto tradicionalne gledališke predstave himnične tragedije ali dramatičnega recitala s pogosto religiozno motiviko, vojno tematiko in strogo moralno poanto. Uprizarjajo pa pogosto tudi slovenske dramske tekste, za katere je značilna poučna vsebina (F. S. Finžgar, Janez Jalen). Slovenska pripovedna proza v Ameriki se navezuje na slovenski roman in na kratko prozo v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja. Pri tem je gotovo odločilna kritiška misel Tineta Debeljaka, ki je v vsem obdobju razvoja slovenske literarne dejavnosti v obeh Amerikah usmerjal izhajanje slovenske književne produkcije. Ob tem je emigrantska publicistika združevala tudi zamejske pisatelje in obratno, tudi pisatelji, ki so živeli v Ameriki, so objavljali in še objavljajo svoja dela v Trstu ali Celovcu pri založbah in institucijah, ki izpričujejo nazorsko naklonjenost emigrantski književnosti. Tudi periodika je vseskozi spodbujala pripovedništvo: po obsegu je zelo razširjena spominska in esejistična proza, dokumentarni članki in zgodovinska pričevanja in dnevniki. Ob gradivu, ki zajema predvsem snov vojnih doživetij in političnih dogodkov med vojno in po njej (odnos do komunizma, potek emigriranja, deportacije, taborišča deportirancev, naselitev v novem okolju, organiziranost kulturnega življenja), so posebej zanimivi prozni teksti s planinskimi motivi in mladinska pripovedna proza; obe vrsti sta zelo značilni za splošni izraz slovenske duhovne kulture. Med pripovedniki slovenske emigracije v Ameriki je klasična oblika realističnega romana s stilnimi elementi ekspresionistične proze, kakršnega sta pisala v slovenski književnosti Ivan Pregelj in France Bevk, temeljni zgled v zgradbenem pogledu. Slovenski roman v Ameriki ne more eksperimentirati in ustvarjati novega pripovednega jezika, ker je njegovo temeljno načelo ohranjanje in ne iskanje novega. V jezikovnem pogledu zato še posebej neguje standardni jezik časa, v katerem ga je sprejemal in ga tudi že izoblikoval. Zato se giblje le v znanih stilnih obrazcih in z njimi upovedi pripoved v modelu, ki mu lahko da le malo individualnih posebnosti. Med pomembnejšimi pisatelji pripovedniki je Karel Mauser s kmečkim romanom in z romanom usode z druge svetovne vojne z družbeno kritično poanto, posebej pa je zbudil pozornost njegov roman o dilemah duhovniškega poklica. Razen v nekaterih fragmentarnih kratkih prozah je vse njegovo delo tematsko in snovno povezano s Slovenijo, kar velja domala za vso obsežnejšo prozo slovenskih pisateljev povojne emigracije. To so še romanopisci Marjan Marolt, Ruda Jurčec, Stanko Kociper, Zorko Simčič, med katerimi je zadnji ustvaril pripovedno prozo izstopajoče literarne vrednosti (Človek na obeh straneh stene, 1957). Za slovensko prozo v Ameriki je značilna tudi lirska kratka proza, v kateri pa se včasih pojavijo tudi téme iz življenja izseljencev v novem okolju. Skoraj praviloma so socialno poantirane, pogosto portreti družinskih usod, moralnih in socialnih padcev z značilno nostalgično šibkostjo slovenskega značaja, kar ustvarja lirične rešitve in elegične pripovedne konce. Posebno poglavje v proznem pisanju slovenske emigracije so tako imenovana pričevanja, avtorski ali avtorizirani zapisi vojnih dogodkov. Značilnost ob teh pripovedih je pogosta anonimnost ali psevdonimnost pripovedovalcev, kar raziskovalca literature s tega področja še posebej vznemirja in obremenjuje. Raziskovanje slovenske sodobne emigrantske književnosti omogočajo pogoste antologijske izdaje pripovedništva in poezije (Tine Debeljak. Panorama slovenskih izseljenskih ustvarjalcev v emigraciji. Koledar — Zbornik svobodne Slovenije, 1955; Dnevi Smrtnikov, I960, ur. Alojz Geržinič; Jerneja Petrič, Naši na tujih tleh, Ljubljana, 1982), predvsem pa sprotno pregledovanje in bibliografije v emigrantski periodiki, ki ponosno poudarja svojo zvestobo slovenskemu jeziku in svojo vztrajnost v ustvarjanju slovenske književnosti v tujem okolju. V zvezi s slovensko književnostjo v Ameriki in njenim razsežnim gradivom in posebno ideološko opredeljenostjo, ki zaradi ustvarjalne težavnosti položaja daje vprašanjem o literaturi še dodatne sociološke in zgodovinske naloge, je v tej predstavitvi le delno nakazana smer, v kateri bo lahko potekala natančna predstavitev njenega pomena. ZUSAMMENFASSUNG lin Beitrag Slooenische Gegenwartsliteratur in Amerika schneidet die Verfasserin einige Grundfragen an, die bei der Erforschung des Gesamtmaterials des literarischen Schaffens in slovenischer Sprache in beiden Teilen Amerikas nach 1945 auftreten. Schematisch wird das grundlegende Verhältnis zwischen dem zentralen literarischen Schaffen sowie dem Schaffen in der Diaspora gekennzeichnet. Der Beitrag benennt und bestimmt Gattungen und Formen der Literatur slovenischer Gegenwartsautoren in Amerika. AVTOR JEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».. .c, prevodi, pomeni itd. pa z ..'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo prečrkujejo po naslednjih načelih: Ukrajinski г ... ..h Makedonski г ... Srbohrvatski ђ... .. <1 Ruski Ruski ё .. Ukrajinski e ... ... je Ukrajinski и ... Ukrajinski i ... Ukrajinski ï ... ...ji Ruski н ... ...j Makedonski t к .. ... * Srbohrvatski љ . . ...lj Srbohrvatski lb . . ... nj Srbohrvatski ћ.. Ruski Srbohrvatski ,.. h Srbohrvatski џ .. ...dž Ruski Щ » • ... šč Bolgarski Ruski / Bolgarski . й Ruski Ruski t* Ruski i,.. Ruski Ruski Ruski ...ja Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic informira pa naj o rezultatih razprave, ne o metodi in/ali tematiki. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Ce jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za Slavistično revijo pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Säposfaoiielno ezikoznanie XI],'5—6. Sofija: Universitetsko izdatelstvo »Kliment Ohridski«, 1987. 136 oz. 120 str. Čakaoska rič XV/1—2. Split: Književni krug, 1987. 127 oz. 133 str. Johan Gabriel Sparwenfeld. Lexicon Slaoonicum 1 (a—и). Ur. in koment. Ulla Birgegard. Uppsala: Almqvist & Wiksell International, 1987. (Acta Biblio-thecae R. Universitatis Upsaliensis. vol. XXIV: 1.) XX + 511 str. Glavna financerja Raziskovalna skupnost SR Slovenije in Kulturna skupnost SR Slovenije. Glavna sofinancerja Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani in Znanstveni inštitut Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.