Solske razmere v Sloveniji Važne socialne in šolske naloge naše samouprave I. Anketa o reformi šolstva, ki jo je izvedla Zveza društev »Šola in dom« je pokazala na tri soglasno sprejete zahteve, ki so: a) Depolitizacija šolstva z utemeljitvijo, da je šolstvo last vsega naroda, zato ne more služiti poedinim strankam in režimom ne šola ne učiteljstvo. V izpolnitev tega načela naj se loči prosvetna uprava od politične, kakor sta ločeni sodna in finančna uprava. Učiteljstvu na vseh vrstah šol naj se prizna stalnost na službenem kraju. b) Demokratizacija šolstva naj se izvede v tem smislu, da se po duhu, ki naj vlada v vseh šolah, vzgaja mladina k pravemu demokratičnemu mišljenju; omogoči tudi socialno najšibkejšim, ako so nadarjeni, študij na vseh vrstah šol; uzakoni pravice roditeljskih svetov, da po načelu demokracije sodelujejo na vseh stopnjah s prosvetno upravo. c) Avtonomija v šolski upravi je pogoj za hitrejši kulturni dvig našega naroda. Dnevne izkušnje so pokazale, da sedanja centralistična prosvetna uprava ne more vršiti uspešno vseh nalog, ki jih stavi nanjo naše šolstvo. To se je pokazalo pri izvajanju sedanjega zakona o narodnih šolah v pogledu učnih načrtov, nastavitve učiteljstva, odpiranja novih šol in razredov ter v določanju učnih knjig in učil. II. Reformo šolstva zahtevajo življenjske prilike, v katerih živimo, in sicer reformo celotne organizacije našega šolstva ter pouka in vzgoje po sodobnih psiholoških, pedagoških in kulturnih potrebah. Takšno organizacijo šolstva, da bo vsakemu sposobnemu učencu odprta pot izobrazbe do univerze. Prehodi iz ene vrste šol v drugo naj bi bili čim lažji, da se omogoči še na višji stopnji učencem prestop iz ene šole na drugo. Do dovršene pubertete t. j. 14. do 15. leta, naj bi bila šola enotna; šele v višjih razredih se začne postopna diferenciacija. Glede pouka je potrebno, da se tudi na naših šolah neha s snovno preobremenitvijo, ki ubija duha in voljo. Vzgajajmo mladino v duhu človečnosti za socialno čuteče in aktivne državljane. Skoki so v prosvetnem delu nemogoči, zato je treba vse reforme izvesti postopoma. Ustanove naj se poskusne šole in tudi novi tipi po&kusnih šol ter nato splošno uvedejo šele tisti tipi šol in tisti načini pouka, ki pokažejo v praksi najboljše uspehe. Sami si moramo ustvariti svoje tipe šol in svoj način pouka, ker vsako posnemanje po tujih vzorih povzroča nasilje nad našo narodno bitjo. Osnovna načela nove šole bi morala biti: 1. Domačnost, to je izhodišče vsega učnega in vzgojnega dela. Naše narodne kulturne vrednote naj oblikujejo našega otroka in njegove naravne sposobnosti in šele preko teh naj spoznava tuje kulture. 2. Socialnost, to je vzbujanje krepke zavesti skupnosti vsega naroda in človeštva ter čuta odgovornosti za napredek celotne narodne kulture v vseh njenih oblikah. 3. Delavnost, aktivnost je prirojena in privzgojena volja do samostojnega dela z duhom in roko. To je treba posebno poudariti, ker sedanja šola naravnost vzgaja k pasivnosti in posnemanju tujega dela, ker ne zaupamo lastnim močem. Vzbudimo v mladini zaupanje v lastnega duha in lastne sile, torej samodelavnost. 4. Zdravje in moč je pogoj življenjskih uspehov, zato je telesna vzgoja enako vredna umski. Novi učni načrti naj bi upoštevali vsa ta načela. III. Pomožno šolstvo se mora izpopolniti, ako hočemo, da tudi duševno in telesno šibkejše vzgojimo za koristne člane narodne skupnosti; še bolj pa, da s tem sposobnim omogočimo lažji napTedek v šoli. Na vsaki popolni ljudski šoli bi moral biti tudi razred za manj nadarjene. Imamo zavode za slepe, gluhoneme in moralno pokvarjene, ali že ti zavodi ne zadostujejo. Nujno je, da se ustanove še pomožne šole za učence, ki so bolni na pljučih, živcih in tiste, ki imajo govorne hibe. V vseh državah se ustanavljajo tudi gozdne šole. Stanje poslopij, v katerih so naše šole, je v večini primerov naravnost obupno. Poslopja naših ljudskih šol so stara in neprimerna, razen tistih, ki so bila zidana po vojni. Potrebno bi bilo, da se zgrade nove stavbe za meščanske šole in obrtno nadaljeva.ne šole, ker so te sedaj stisnjene v ljudskih šolah. Tudi za srednje šole n. pr. v Ljubljani, še ni rešeno vpcašanje prostorov, čeprav je bila lani v oktobru odprta III. drž. realna gimnazija za Bežigradom. Danes potrebujemo v Ljubljani tri popolne moške realne gimnazije, ker je približno vseh učencev 2700 ia bi prišlo na vsak zavod okoli 900 učencev, kar je že preko zakonito določenega števila. Ker je določena za dečke sedaj samo L in III. realna gimnazija in se II. postopoma spreminja v popolno dekliško realno gimnazijo, bi moraIa banska uprava pripraviti sredstva za zidanje še ene moške srednje šole. Za ženski naraščaj bodo začasoo zadostovale II. realna gimnazija na Poljanah, državna ženska gimnazija, ki je začasno na učiteljišču in bo postopoma razširjena v popolno srednjo šolo ter ženska realna gimnazija pri Uršulinkah, ki ima tudi zagotovilo, da bo razširjena na popolno. Državna ženska realna gimnazija, ki je začasno na učiteljišču, bo morala dobiti lastno poslopje, ker Slovenija mora imeti tudi svoje državno žensko učiteljišče; kajti bila bi krivica, da se zapre popolen srednješolski zavod, ki je uspešno deloval nad šestdeset let. Še težje kot z zgradbami je z opremo in učili. Vse naše šole so urejene predvsem za pasivno šolsko delo učencev, poslušanje in učenje iz knjige; manjkajo pa delavnice in knjižnice, kjer bi se mladina učila sama raziskovanja in dela z duhom in roko. Igrišča in telovadišča bi morala biti pri vsaki šoli, ker brez tega je nemogoča sestavna telesna vzgoja. V ljudski šoli, kjer je šolanje obvezno, naj bi dobili vsi učenci vse knjige in zvezke, ki jih rabijo v šoli, brezplačno od občin in banovine. Razlogi za to so: a) pedagoški, ker učenec se bo bolj z veseljem poprijel učenja, ako bo imel knjigo takoj v začetku leta, učil se bo knjigo varovati in spoštovati, ker je last šole t. j. skupnosti; b) socialno-etični; v šoli so vsi učenci enaki, imajo cnake dolžnosti, pa tudi enake pravice, brez ozira na imovinske razmcre staršev; c) gospodarski, ako nabavi vsc knjige šolam banovinska zaloga šolskih knjig iz svojega založništva, se že s tem pocenijo knjige za 25 %. Kraljevska ban6ka uprava je že za prihodnje proračunsko leto zvišala postavke za knjige siromašnim učencem v svojem proračunu in v proračunih krajevnih šolskih odborov; želeti pa je, da se ta akcija čim bolj pospeši. Na vseh področjih človeškega dela je tehnika človeku pomočnica, le pri šolskem delu smo silno boječi in počasni pri uporabi tehničnih pridobitev. Radio se je v ljudskih šolah že nekoliko uveljavil, kino, najmočnejše vzgojno sredstvo ljudskih množic v mestu, ne more še pri nas priti do veljave v šoli. Modernega zemljepisnega, zgodovinskega, prirodopisnega in tehnološkega pouka si ne moremo misliti brez filma. Filmov iz obče zgodovine in tehnologije, dobimo iz tujine; iz narodne zgodovine in poznavanja domačc zemljc, jih moramo sami napraviti in urediti tako, da bodo šolam na razpolago. Skrbeti moramo, da se to najboljše sredstvo pouka čimprej uvede v vse naše šolc. Stik med šolo in domom ni šc dovolj globok, da bi lahko s tem podprli in spravili v sklad učno in vzgojno delo doma in šole. Zato nam je nujno potreben list za starše. Zveza društcv »Šola in dom« izdaja in zalaga v priročni obliki dela srbohrvatskih, francoskih in nemških klasikov, ki so predpisana po učnem načrtu za srednje šole. Do sedaj so izšle naslednje knjige: Perault: Contes de Fees; Šenoa: Karanfil s pjcsnikova groba, Narodne pesmi (srbohrv.), I. in II. zvezek; Ludwig: Der Erbforster in Grimms: Marchen, I. in II. zvezek. V letu 1934. jc Zveza začela akcijo za ustanovitev poklicne posvetovalnice, ki pa se ni mogla izvesti zaradi pomanjkanja denarnih sredstev. Lani jc ponovno pričel s to akcijo VIII. oddelek kr. banske uprave in prav bi bilo, da se zberejo sredstva za to prepotrcbno ustanovo. Izmed akcij, ki jih je Zveza izvršila v pretekli poslovni dobi, je tajnik omenil med drugimi veliki manifestacijski shod staršcv v Mestnem domu, 8. maja 1934, in o uspehu deputacije, ki se jc zglasila pri tedanjem načelniku za srednje šolstvo v ministrstvu prosvete g. Baludžiču, ki je bil tedaj v Ljubljani. Člani deputacije so povedali gospodu načelniku, katere so naše največje težkoče v našem srednjem šolstvu, ter da je edina možna rešitev v samoupravi' slovenskega šolstva. Tajnik je prečital poročilo o delovanju društev v Tržiču in Murski Soboti. V obeh krajih je društveno delovanje prav živahno. Gospod ravnatelj Kveder Dragotin je poročal o delu ptujskega društva in o stanju šolstva v Ptuju. Gimnazijsko poslopje, kakor tudi obe okoliški Ijudski šoli sta v slabem stanju. V društvu sodelujejo predvsem starši, ki žele večjega stika z učitelji in profesorji. Gospod Ajdišek je poročal o društvenem delu v Trbovljah. Delavstvo kaže silno skrb za šole in želi, da bi se čimprej razširila meščanska šola in dobila novo poslopje tudi ljudska šola. Med šolsko mladino je hudo razširjena tuberkuloza. Preko 50 % šoloobveznih otrok je okuženih po tuberkulozi. Akcija za šolsko polikliniko je dosegla že dovoljenje kr. banske uprave za ustanovitev. Potrebna je še zgradba. Sedanja občinska uprava podpira to akcijo. Otroci so v splošnem premalo in preslabo hranjeni; zdravniški pregled jc ugotovil, da je 75 % otrok potrebno popravila zob. Gospod Vidic Drago jc poročal o delu društva na Senovem. Starši radi obiskujejo predavanja. Težka gospodarska kriza je hudo pTizadela senovške rudarje in s tem tudi mladino, ki trpi pomanjkanje ter se kažejo podobne posledice kot v Trbovljah. V prav takih razmerah živi mladina tudi v drugih krajih, kakor kažejo poročila društev. Upravi je bila izglasovana razrešnica. Pri volitvah je bil izvoljen stari odbor z določilom, da vsako društvo izbere svojegt zastopnika v Zvezin odbor.