TAJA KRAMBERGER
AIGUES-MORTES
Aigues-Mortes
Iz Nimesa po A9 v Camargue, po
hipotenuzi navzdol, v petek, 23. julija 99, sledeč
distribuciji razpok v pokrajini, ki potuje z nama.
Po Bouches du Rhone vse do
natančne točke izliva, vse do stika
slane in sladke vlage,
do preseka mrtvih in živih vod.
Iz zraka: mesto - znamka, z visokim nazobčanim robnikom. S tal: mesto - škatla, brez pokrova, 545 x 300 m, dolga stoletja neodposlana. Zid na zid prislonjen. Molčanje na tišino. Disegno, disciplina, moč: tkanje neslišnega koda stoletij.
V Aigues-Mortes veter, izpodrivajoč množico v naboru, deus vult, populizem, glorifikacija, vitražne barve mukajo
na listih agruma z oltarja in se
pozdrav za en frank izgubi
med cunjami lokalnega flaneurja. V Aigues-Mortes,
na desni, na levi:
steznik, opora neba,
obzidje, izlivajoč se v delto,
zopet voda, zopet kamen, zopet
odčarano grmenje v lepljenki zvoka.
V Aigues-Mortes loputa, za njo dveri, praznina dvorišča
in drugi znaki
importados de Espaha,
utopljeni v monologu krošenj. Glas iz grla
plovnega kanala, trompe-1'oreille,
vznemirljiva govorica delte.
Sodobnost 2000 I 426
Poezija
V Aigues-Mortes intenzivnost riževih polj, akustika pasjega
laježa iz 13. stoletja, komorna resonanca štirih sten ali križarska kvadrofonija. Pokrajina onkraj vrat, Aigues-Mortes, hors cadre, spust belih konjev, njihovih lanenih griv nad koncem tisočletja, križanje horizonta s tankimi floreti flamingov. Velika zračna loterija, solna raztopina vlage ali vrtinec ubežnega peska.
V Aigues-Mortes, trg Louisa LX., histoire d'une longue decadence,
odtočni kovinski delfini, hiša brez oken,
požirek španskega piva, jeux de 1'espace,
hiša brez oken, voda, ki priteka skozi
smrčke vseh stoletij, zdaj sem tu, kjer vselej sem,
na hladni ilovnati plasti vseh slovarjev, tu sem
na živem dnu, obrnjenem, d la sante,
požirek španskega piva, la volonte des hommes,
hiša je pognala okna. Nepremično strmenje
Saint-Louisa. Polzenje levice po težki kovini,
deus vult.
Le plus glorieux souvenir
V Aigues-Mortes, kjer sva zavila z najinega zemljevida in se
znašla pred vrati Urbanistične zasnove mesta,
imenovanega moje življenje. Kjer
sva vstopila kakor nekdanja morjeplovca, ki
ju postanek v mestu obvezuje.
Privilegij pristanišča. Kjer sva se iz mesta
vrnila na svoj zemljevid,
kakor tiho posvečena vladarja.
Privilegij te pesmi.
V Aigues-Mortes, tres fortes.
Nikogar ni bilo tukaj pred nama, nikogar za nama
in ljudje lijejo z vseh koncev sveta, da bi se
dotaknili velike vode,
nikogar ni, mon amour, v Aigues-Mortes,
le večni mur-mur in za njim
vonj, slutnja morja.
Sodobnost 2000 I 427
Poezija
Jezik sidra ljubezen najgloblje
Jezik sidra najgloblje, ljubezen moja, razpne jadra najvišje.
Ni bil čas, ki razdvaja, čas, ki spodjeda,
čas Salierijevega kompleksa s svojo razlito
gnojno bulo govoric po kuloarjih.
Ni bil čas, ki vlada, čas, ki odreja,
čas, ki povzema interpretacijo v decimalkah
in se v naduti peni javne kopeli
ženi s preteklostjo, ne vedoč za njene
hibe. Cas iliteratov, ki jim besede
iz zbirke v zbirko zorijo. Ni bil čas
neizrazite stratigrafije, čas
skladiščenja grozdnega perja
v strohnelih literarnih sodih,
ki zadržuje tek stoletij. Ni bil
čas lova na čarovnice, pregona glagolov,
s svojim suhimi nekonsistentnimi izrastki
v kritikah,
čas, maestro na osi jezika.
Ni bil čas vzpona geometrije zavistnih,
letni prirastek k toposu resentimenta,
tudi ne čas, ki se dviguje k slasti ali niža prag,
da bi použil nekaj minut slave
s pladnja sedanjosti,
čas, ki se loteva
retrogradnega krpanja,
svojih evolucijskih lukenj
- okel časa v času. Čas,
dvakrat preluknjan in zaflikan,
čas stare zračnice, krožni
čas zimskega in letnega profila,
ki pusti sledove na blatnih poteh. Ni bil
čas, neodporen in izvotljen kanon,
instrumentum temporis, z luknjo
na peti, učinkom stereotipov. Ni bil čas,
ki iz starih sintagem dviguje pesek in ga
meče sodobnikom v oči, čas
Sodobnost 2000 I 428
Poezija
brez kriterija in
kompozicije v svoji tridelni strukturi,
čas, ki poči in iz njega izskočita jalova
dvojčka razvoja,
prihodnost in preteklost.
Bi je čas, ki plava, ki enači, ki
s svojo trdo milino tradicije
brez vzroka in posledice
enakomerno diha v verze,
razgalja zmote,
ki se obrne in čaka, brez zahtev in brez nasvetov,
zleknjen čas, ki postaja
ena sama misel.
Bila je misel, ki vlada času, ki ga poseli in zaobjame. Čisto sama sva, ljubezen moja: jezik sidra najgloblje.
Path
V New Yorku je šlo vse kot po maslu.
Mesto naju ni pojedlo, ni
bilo večje od naju. Pihalo je in
sva zavila s Christopher Street
v neki podzemski rov, ki bi prav lahko
vodil do elevzinskega telesterija in bi bilo OK,
ker imava čiste roke in razumljivi jezik in
ker bi nama kykeon, kajpak, čisto teknil, a na
tej poti je pisalo Path, kar je v popoldanski utrujenosti
ponedeljka zvenelo spodbudno,
posebno še, ker je tam stala
tista beštija, ki golta dolarje in
bljuva karte. Prav, in
sva mrzlično pritiskala na gumbe,
kot bi stala pred komandno ploščo v Naši
in bi preživetje na Zemlji in v Vesolju bilo odvisno od naju.
Potem je mašina rodila dva lističa, ki
ju je požrl in izpljunil neki drugi avtomat, skozi
Sodobnost 2000 I 429
Poez ij a
katerega sva bila od neznanega subjekta
pospešeno lateralno potisnjena
in sva se že peljala v želeni smeri.
A smer se je čudno dolgo vlekla, ker želje
se ne smejo tako dolgo vleči
in stanjšati kot testo za burek, če naj
ne zavdahnejo, in tako sva sčasoma vendarle
morala priznati, da si je to smer očitno
zaželel nekdo drug, ne midva.
Path, Quick Card, insert here -
je pisalo na pildku, Holboken, 20 trip,
kar koli naj bi že to bilo. In ker to - nekaj,
kar je na poti blazno hrumelo in škrtalo brez
konca in kraja in sploh popolnoma brez postaj, ni
bilo niti najmanj jasno, sva si iz
tesnobne nejasnosti pomagala tako, da sva -
ker, seveda, stvari morajo biti razumljivo
poimenovane, nomen est omen, če naj
odražajo bistvo stvari -
uganki odredila natančen leiu de memoire
in jo etimološko umestila
kot Hell - broken, razpočeni pekel.
Šele potem, v Princetonu, nama je Avram
povedal, da je tam, to se pravi,
v najinem razpočenem peklu,
to se pravi, v njihovem Holbokenu,
pekarna za cel NY in da
ni tam pravzaprav nič drugega. In midva tudi
nisva vedela povedati nič drugega, ker
prav, sva si mislila, saj tam tako ne more biti
nič drugega; kdo je pa še videl kaj konsistentnega
v razpočenem peklu, in sva bila pomirjena, ker
čisto jasno je bilo, daje tam
neke vrste moderni pekel reizma, kjer -
in še dobro,
da nisva izstopila -
cmarijo testo, takšno, ki
se za življenja ni dobro odrezalo.
In je šlo spet vse kot po maslu.
In kasneje, ko
smo sedeli tam v Salutel, kakor
Sodobnost 2000 I 430
Poez ija
mond, škis in palčka,
in se imeli fino
in nobeden od nas
seveda ni vedel, kateri bo padel
zadnji, a dva od treh sva
igrala v srcu,
sta se lističa v najinih žepih nenadoma prebudila in
natančno opoldne pred lokalom
Mezzogiorno na 195 Spring street
sta prispela do polne razsežnosti:
postala sta garantni pismi
za 19 prehodov čez reko.
Sodobnost 2000 I 431