D"181974 Z. feOfcNJK SVOBODNA SLOVENIJA + D l )M 11131974 1 25. K M J IŽ H A IZDAJA SVOBODNE SLOVENIJE (.h Ob srebrnem jubileju „NAPORI V VRHOVIH" je kipar in slikar France Gorše naslovil letošnjo naslovno stran Zbornika Svobodne Slovenije. Gotovo ne 'brez namena in premisleka. Človek je začel svoj prvi napor v vznožju gore,1 na katero se je namenil, morda celo v dantejevskem temnem gozdu, trdem in trnjevem, pa se je vzpenjal navzgor, vedno više, pridruževali so se mu spotoma soromarji, vedno vež jih je, vedno širši krog, in zidaj stopajo še vedno (navzgor, če ne z večjimi napori kot nekoč, pa z večjo voljo in zavestjo, da morajo stopati še više, še bolj strnjeno, kajti vrhovi še niso doseženi, korak se še vedno vzpenja, napor še vedno krivi hrbte, daleč je še cilj... toda cilj je in napor zanj tudi. Svobodna Slovenija. To mi pove naslovna stran, ki je nosila svoj čas na razstavi naslov Romarji. Romarji in Delo z voljo vedno više in širšq: to je usoda Slovencev v zdomstvu, ki se ji ne moremo odpovedati: romarstvo nam je dano po usadi in ga sprejemamo kot del našega Domovino odrešujočega, metafizično pojmo-vanega zadoščevanja, delo pa si nalagamo sami, da damo smisel in vsebino romarstvu in da „markiramo" v slovensko zgodovino tudi našo zdomsko stezo v vrhove in naše napore za svobodo Domovine. Pričujoči Zbornik s tako pomembno naslovno podobo 'dobiva letos neko jubilejno posebnost, ki ni takoj razvidna. Ta pot posameznika, ki je nastopil prvi na to romarsko pot in pritegnil za seboj še druge sodelavce in z njim: množice, se je začela pred petindvajsetimi leti prav resnično v „gozdu trdem in trnjevem", se pravi: v podzemski ilegalnosti pod okupacijo novembra 1941. ko je izšla prva številka Svobodne Slovenije. Prvi korak v polni temi okolja, ko je bilo treba borbeno čistiti goščavo in pripravljati svobodo, ki pa nas je — izmaličena — po čudni usodi vrgla za meje domovine. In potem je romarska pot Svobodne Slovenije pristala pod svobodnim soncem tuje domovine, na Dobrem zraku Srebrne dežele na južni polobli sveta. Pod ozvezdjem Južnega križa zbiramo svoje sile, da si ustvarjamo življenje po podobi slovenskega duha in ne štedimo z žrtvami, si postavljamo čim več svojih Domov, in posvečamo duhovne napore, da se slovenski narod razvija v tujini iz svojih osnov in se ne razveže vez, ki nas druži vse Slovence v narod, pa čeprav razseljen po vseh kontinentih sveta. Vse to — naše borbe s svetom preteklosti in sedanjosti s pogledom na bodočnost, naše razmerje do domovine in do širokega sveta, kronika naših zamejskih slovenskih dogodkov — vse to opravlja med nami že petindvajset let list Svobodna Slovenija, ki stopa to pot kot prvi „romar" v vrsti tistih z naslovne strani, ki se posvečajo naporom v vrhove... In pionirju slede še drugi „romarji", pridružijo se izdaje naših zamejskih pesnikov, pisateljev, šolnikov. Svobodna Slovenija je izdala pesniške zbirke Jeremija Kalina: prvo tiskano knjigo nove emigracije v Argentini Črno mašo, potem Mariji in Poljub, zbirko črtic Ivana Korošca Čas pod streli, ter prvo šolsko knjigo Naša beseda. Toda ta družba se je neizmerno razširila in napor neizmerno pomnožil z izdajo Koledarjev Svobodne Slovenije, ki so se kaj kmalu spremenili v impozantne Zbornike, katerih se je nabralo že devetnajst letnikov. Tedniku Svobodna -Slovenija se je tako pridružilo -petindvajset knjižnih izdaj, kar je gctovo jubilej zase, vreden, da se omenja v zdomski publicistiki^ in posebej poudari njegova pomembnost. In če tem slovenskim izdajam prištejemo še špansko pisani Boletin de Eslovenia Libre, ki naj španskemu delu sveta razodeva slovensko problematiko v domovini in v svetu, je to samo še nameček na knjižno žetev založbe Svobodna Slovenija. Zadnji v vrsti tega „napora v vrhove" je pričujoči Zbornik za leto 1967. Kdor ga vzame v dlan, pa naj ga tehta po „teži" ali kulturni vrednosti, mora dati priznanje založbi. Ne samo za ta zadnji zvezek, ampak zai vse prednje. Hvalo založbi, urednikom, zlasti vsem, ki ga sestavljajo s svojimi duhovnimi napori, a predvsem tistim, ki ga z žrtvami vzdržujejo in ohranjajo pri življenju. Koliko naporov, pa aktualnosti, pomembnosti in raznolikosti je v tej lepi,skladovnici knjig! Koliko gradiva za zgodovino zadnjih desetletij: pred v , J : r , i:;0a se ta doba bliža, imata veliko zaslu-ga velika papeža Pij XII. in Janez XXIII., ki sta dvignila svoj glas v zaščito zatiranih .manjšin in jim vlila novega upanja v njihovem težkem, a svetem boju za ohranitev od Boga jim dane narodnosti. Na njunih načelih, po njunih navodilih bomo torej skušali vsaj deloma nakazati rešitev problema koroških Slovencev. 7.Predno se lotimo tega vprašanja, moramo poudariti, da nikakor nočemo trditi, da avstrijska vlada še ničesar ni storila za rešitev tega problema. Z veseljem ugotovimo, da je v smislu državne pogodbe koroškim Slovencem prvič v zgodovini dala slovensko gimnazijo in nedavno tudi nadzornika za isto gimnazijo in za pouk slovenščine na nemških srednjih šolah. Hvalevredno je tudi, da oblast zelo pazi, da se na tem zavodu dijaki vzgajajo v demokratičnem duhu. Poskrbela je tudi za vzgojo učiteljev za dvojezične ljudske šola. S tem je napravila velik korak naprej. Kakor bomo vedno mi prvi, ki bomo svetovno javnost obvestili o slehernem napredku pri reševanju tega problema, pa moramo prav tako z žalostjo ugotoviti, da je Avstrija z odpravo dvojezične šole, s katero se je pred vsem svetom upravičeno hvalila, napravila velik korak nazaj, da ne govorimo o dvojezičnih napisih in dvojezičnem uradovanju, na kar so se Slovenci že privadili čakati. 8. Da moremo o celotni rešitvi problema koroških Slovencev sploh govoriti, je treba, da ga oblastniki, ki je od njih odvisna njegova rešitev, priznajo v vsem obsegu. Ako se to vprašanje kot temna nit vleče skozi zgodovino Srednje Evrope že več kot 100 let, je vzrok v tem, da ga Dunaj in Celovec podcenjujeta, odrivata na stran in skušata rešiti v nekrščanskem in, nedemokratičnem in neevropskem duhu. Zato pa daje to vprašanje od časa do časa državnikom veliko opravka. Tako je bilo zaradi njega med zavezniki mnogo sej po prvi svetovni vojski in je ostalo odprto do 10. 10. 1920, ko iso ozemlje proti volji 15,279 slovenskih glasov v celoti prepustili Avstriji, ko bi bili mogli določiti za mejo reko Dravo, pod katero je večina glasovala za SHS, podobno kot so tudi v Sleziji po plebiscitu ozemlje delili v razmerju glasov med Nemčijo in Poljsko. Zgodilo se je to proti volji Francije zaradi predloga dveh nepristojnih in aelo; pristranskih ameriških oficirjev, ki sta deželo -brez znanja jezika v naglici prepotovala in zaradi dobre1 nemške organizacije dobila vtis, da je dežela dvojezična. Drugič je isto vprašanje bilo odprto 10 let po drugi svetovni vojski do maja 1955, ko je Avstrija z zavezniki, ki so jo osvobodili naeizma, podpisala državno pogodbo in se v njej obvezala, da bodo manjšine imele iste pravice kot državljani nemške narodnosti. • ( Ker Avstrija sprejetih obveznosti še ni izpolnilo, odtlej to vprašanje še dalje visi v zraku in nihče ne ve, kakšne krize še more povzročiti. Zdi se nam zelo primerna ugotovitev dr. Theodorja Veiterja, da ne more biti prav nobenega govora o tem, da bi se bila komunistična Jugoslavija dokončno odpovedala spornemu ozemlju (Op. 5). 9. Avstrijski Nemci se koroških Slovencev srahiujejo kot nezakonska mati otroka. Medtem ko je Švici ljubo, da ves svet pozna Retoromane, ki uživajo enakopravnost in zaščito, bi Avstrija koroške Slovence najrajši utajila. Zaradi krivičnega postopanja z njimi si je sama ustvarila kompleks krivde, ki bi se ga rada iznebila z naglo in dokončno germanizacijo. Kaj drugega kot izraz krivde in strahu je na primer prošnja izkoreninjenca z zastrupljeno dušo, ki je leta 1963 pri procesiji v Dobrli vesi prosil ženske, naj molijo nemško, da ne bodo tujci spoznali, da na Koroškem bivajo Slovenci? Isto velja o geslih: „Korošec govori le nemško", »Nemški otrok si, misli na to" in o namenu vlade, da manjšino številčno ugotovi. Le z iskreno odločitvijo, da priznajo koroškim Slovencem enakopravnost, bi se avstrijski Nemci iznebili teh kompleksov in iz njih izvirajočih zlih namenov in početij in bi pred1 svetovno javnostjo ponosno priznavali, da je Avstrija enako domovina dela Nemcev kot dela slovenskega, hrvatskega, češkega in ogrskega naroda in da vsi ti Avstrijo hočejo imeti in ohraniti.) Dokler se večinski narod do tega stališča ne povzpne, vsi klici za ohranitev neodvisnosti države članom narodnih manjšin ne bodo prodrli do srca in se za svojo državo ob času nevarnosti ne bodo radi bojevali. Veseli nas, da ta molk od časa do časa pretrga glas dobromislečega nemškega Avstrijca. Tako, recimo, dr. Veiter v isti razpravi prizna, da je problem koroških Slovencev najkočljivejši, najtežji in najbolj boleč med problemi narodnih skupin v Avstriji. Da bi napravil ta problem manj boleč, se avtor ne pomišlja n. pr. priznati, da je izid plebiscita izkazal pod Dravo večino za Jugoslavijo, čeprav avstrijski avtorji tega skoraj ne omenjajo. Prizna, da je med nemškimi deli o bojih na Koroškem po prvi svetovni vojski v vseh ozirih objektivno pisano le eno delo. Na ta način avtor pripravlja pot za dialog in za boljše razumevanje problema med avstrijskimi Nemci (Op. 5). Za pravilno ocenitev vprašanja koroških Slovencev se zavzema in poudarja pomembnost pravilne rešitve vprašanja za ohranitev Avstrije tudi avstrijski zgodovinar in publicist, višji študijski svetnik dr. Ernst Joseph Gorlich. Dne 20. 5. 1965 je v klubu slovenskih študentov na Dunaju v slavnostnem govoru poudaril, da pravi in zavedni Avstrijec nikoli ni protislovan-ski. Kdor govori zaničljivo o slovanskih sosednjih narodih in o slovanskih manjšinah v Avstriji, ni Avstrijec (Op. 6). Na žalost je na Koroškem veliko ljudi, ki niso Avstrijci. Kako je treba reševati •problem? 10. Janez XXIII. poudarja, da morajo politični oblastniki skrbeti za uresničitev skupne blaginje po primernih potih in stopnjah. (Prim. MZ, 56). Menimo, da je najprimernejše sredstvo za reševanje manjšinskega vprašanja sporazumno sodelovanje med oblastjo in predstavniki manjšine. Tudi dr. Weiss nakazuje rešitev manjšinskega vprašanja po tej poti, ko pravi, da je treba sporazumno rešiti celo vrsto podrobnih vprašanj (Op. 4). Sodelovanje je samo po sebi umevno, saj imata obe strani skupne cilje in skupne dolžnosti. »Katoliški nauk o državi in civilni družbi se je vedno opiral na načelo, da narodi po božji volji sestavljajo skupnost, ki ima skupne cilje in dolžnosti." (Pij XII., B. g. 1948, 20). Z veseljem ugotavljamo, da se avstrijska vlada dejansko poslužuje te poti in ima pogoste stike s predstavniki manjšine. To sodelovanje je ob veliki potrpežljivosti manjšine že dalo nekaj sadov. Upamo, da se bo nadaljevalo in privedlo do zadovoljive rešitve. V tem upanju nas utrjuje obljuba, ki jo je dne 9. maja 1965 na proslavi dvajsetletnice obstoja druge avstrijske republike poslevodeči avstrijski državni predsednik in zvezni kancler dr. Josef Klaus slovenskim prirediteljem proslave izrekel v slovenščini: „S sodelovanjem manjšine hočemo reševati tudi v bodoče vsa vprašanja, ker vemo, da je to za Slovence, za Koroško in za Avstrijo najboljše" (Op. 7). Zunanji minister dr. Kreisky je predstavnikom koroških Slovencev že 8. novembra 1959 napovedal, da namerava Avstrija rešiti vsa vprašanja, ki zadevajo Slovence, v sodelovanju z manjšino kot zgled za reševanje južnotirolskega vprašanja. Razgovorov naj bi se pod predsedstvom zunanjega ministra udeleževali predstavniki manjšine in predstavniki v koroški deželni vladi zastopanih strank. Doslej je bilo šest takih sestankov, štirje na Dunaju, dva v Celovcu. Z žalostjo pa ugotavljamo, da cerkvena oblast odklanja stike s predstavniki manjšine. Brez dogovora z njimi določa za slovenske otroke pouk verouka v nemščini, kakor da bi učni jezik spadal izključno v pristojnost cerkvene oblasti. Sodelovanje v enakopravnosti 11. To sodelovanje pri reševanju manjšinskega vprašanja mora biti po načelu popolne enakopravnosti. „Dandanes so namreč ostareli toliko stoletij veljavni naizori, po katerih naj bi bili nekateri ljudski rodovi manj vredni in po katerih bi si drugi lastili vodilna mesta... zaradi svojega političnega položaja" (MZ, 42). Danes se to načelo brez nadaljnega priznava manj kulturnim narodom, ki dobivajo zato tudi politično samostojnost. Zakaj ga ne bi priznali tudi kulturnemu narodu, ki zaradi višjih razlogov ne živi v lastni državi in zato nima lastne vlade in vojaške sile? Dokler nimajo narodne manjšine neke naddržavne ustanove in sile, ki bi jih ščitila, je zanje edina oblast vlada večine, ki more svojo moč in svoj položaj zlorabljati nasproti nezaščiteni manjšini. Tcda taka zloraba oblasti in moči ji ni niti v čast, niti v korist. Le s priznanjem enakopravnosti manjšine in s pogajanji 7 njenimi predstavniki na načelu enakopravnosti, si bo večinski narod zagotovil moralno pravico, da tudi zase zahteva enakopravnost v zboru narodov. V medsebojnem spoštovanju 12. To sodelovanje se mora vršiti na načelu medsebo'nega spoštovanja in strpnosti. „Le dosledna konstruktivna manjšinska politika do koroških Slovencev bo zmanjšala sodanjo napetost ter povečala vpliv miroljubnih sil v deželi, saj je mogoče rešiti probleme, ki jih poraja življenje dveh narodov na Koroškem, samo v duhu medsebojnega spoštovanja in strpnosti" (Op. 8). 13. Ako je v narodnostno mešanih škofijah cerkvena oblast v rokah članov večine, se more zgoditi, da bodo le-ti po zgledu civilne oblasti in v senci njene moči prav tako pozabljali na načelo enakopravnosti in strpnosti. V katoliški Cerkvi sicer ni govora o manjšini, kakor se o tej govori na drugih področjih. Tako je izjavil goriški nadškof Andrej Pangrazio ob prihodu v Gorico. Toda dejansko je po sedanji praksi cerkvena oblast v rokah članov večinskega naroda. Zato se morajo ti tembolj potruditi, da bodo člane manjšine ščitili in dokaizali, da so v Cerkvi resnično vsi narodi enakopravni ne glede na jezik, število članov, ozemeljsko razsežnost, politično svobodo, zgodovinski pomen, bogastvo, kulturo in moč. V duhu prave demokracije 14. To sodelovanje mora biti nadalje v duhu prave demokracije. Demokacije ne pojmujejo vsi enako. Mnogi jo zlorabljajo. Mislijo, da je demokracija v tem, ako večina preglasuje manjšino. To se more brez škode zgoditi v zadevah, ki ne ogrožajo javne blaginje in osnovnih človekovih pravic. Nima pa večinski narod pravice preglasovati manjšino, ji odreči osnovne pravice in jo ogrožati v njenem narodnem obstoju. Ni torej dovolj govoriti o demokraciji. Treba se je znati po njej tudi ravnati. *Ciper nas uči, da je demokracija zelo »ežna cvetlica. Ni dovolj, da se o demokraciji samo govori. Demokracijo morajo ljudje nositi v srcu ter je edino zagotovilo, da bo demokracija uspela, spoštovanje zakonov in pravičnosti" (Op. 27). Po moralnih načelih 15. Sodelovanje med oblastjo in predstavniki manjšine morajo voditi tudi moralna načela. Zadnji papeži zelo poudarjajo nujnost in pomembnost reševanja političnih vprašanj na podlagi moralnih načel. »Politika, ločena od morale, izda politike same" (Pij XII. dne 24. 8. 1939). „Pravi red med političnimi skupinami mora biti oprt na neomajno in nespremenljivo skalo moralnega reda, ki ga j® razodel Stvarnik sveta sam in ga je zapisal ljudem z neizbrisnimi črkami v srce. Kakor bleščeč svetilnik z lučjo svojih načel razsvetljuje pravo pot, ki se je morajo držati posamezni ljudje in narodi; ti se morajo ravnati po teh rešilnih in zanesljivih opominih, če nočejo žrtvovati nevihti in potopu vsega dela in truda, ki so ga uporabili za ustanovitev novega reda" (Pij XII., B. g. leta 1941, 17 in 18). Nato papež v petih odstavkih govori o novem redu, ki bo temeljil na moralnih načelih. Mi tu navedemo zaradi izredne pomembnosti drugi odstavek: „ Na področju novega reda, utemeljenem na moralnih načelih, ni mesta za očitno ali zvijačno zatiranje kulturnih ali jezikovnih posebnosti narodnih manjšin" (20). „Red pa, ki vlada v sožitju ljudi, je ves moralnega značaja" (MZ, 36). „Ista naravna postava, ki ureja življenje posameznih občanov, mora urejati tudi medsebojna razmerja med političnimi skupinami" (MZ, 79). Vprašanje narodnih manjšin je torej treba reševati na podlagi moralnih načel. Na žalost je v tem oziru katoliška moralna teologija še nerazvita. Veliko je v njej govora o kraji, nič pa ni rečeno, da je prav tako greh potujčiti otroka, narodu družino, vas, del ozemlja in ga odvzeti narodu. Iz razlogov ohranitve državnih meja se tudi katoličani često brezobzirno zaganjajo v nezaščiteno narodno manjšino, kakor da Di s tem delali Bogu dopadljivo delo. Veliko je v katoliški moralni teologiji govora o ljubezni do bližnjega, a zdi se, da mnogim katoličanom večinskega naroda člani narodne manjšine niso njihovi bližnji. Katoliška moralna teologija prepoveduje povzročati bližnjemu trpljenje, a žal, ne reče izrecno, da je greh siliti duhovnika, da otroke svojega naroda z bolečim srcem poučuje verouk v tujem jeziku. Ča3 je že, da bi moralni teologi aplicirali moralna načela tudi na probleme narodnih manjšin. 16. Ko govorimo o moralnih načelih, se razume, da mislimo na krščanska moralna načela. Le spoštovanje krščanskih načil more dokončno in zadovoljivo rešiti vpra- šanje narodnih manjšin. Ako se ne upoštevajo krščanska moralna načela, niso varne ne narodne manjšine, ne šibki narodi in spldh noben narod. .. „Ker se zdi, da je svet pozabil na miroljubno blagovest Kristusovo, na glas pa-ipeti in-na krščansko bratstvo, so na žalost morali' biti priče vrsti dejanj, ki so nespravljiva s predpisi naravnega prava in celo z najosnovnejšimi človečanskimi čustvi. Gre iza dejanja, ki nam kažejo v kak neizhoden in kaotičen krog se izgubi juridični čut, ki ga vodijo zgolj oziri koristnosti. V to skupino spada premišljen napad proti malemu, delavnemu in miroljubnemu narodu pod pretvezo neobstoječe, nehotene in nemogoče grožnje" (B. g. Pija XII., leta 1939, 7). Papež govori o napadu Nemčije na Poljsko. Toda koliko napadov in krivic so storili Nemci tudi malemu, delavnemu in miroljubnemu slovenskemu narodu pod pretvezo, da jim od njegove strani grozi nevarnost. Zgodilo se je to zaradi pomanjkanja krščanskega bratstva, zaradi pozabe Kristusove blagovesti. ..Kolikor bolj se odkrivata in spoznavata vznik in rast sil, ki so sprožile vojsko, toliko jasneje se vidi, da so bile dedinje, nosilke in nadaljevalke zmot, katerih bistven element je bil opustitev, upor, zanikanje in prezir krščanskih načel in mišljenja" (B. g. Pija XII., leta 1945, 30). 17. Janez XXIII. postavlja razmerja med ljudmi na štiri glavne osnove: na resnico, pravičnost, ljubezen in svobodo (prostost). „Red, ki vlada v sožitju ljudi... sloni na resnici, se uveljavlja v pravičnosti, hoče zaživeti in se dopolniti v ljubezni in dobiva v prostosti zmeraj znova ravnotežje in je zmeraj bolj človeški" (MZ 36). Resnica Prvo načelo, ki mora uravnavati razmerje med večino in manjšino, med oblastjo in predstavniki manjšine, je resnica. „Resnico je treba spraviti v življenja, jo razglasiti in aplicirati na vsa področja življenja. Tudi resnica, zlasti krščanska, je talent, ki ga Bog da v roke svojih služabnikov, da morejo z njenimi dejanji prinašati sadove splošnega rešenja" (B. g. Pija XII., leta 1954, 3). Janez XXIII. pa uči: „Kako skupnost smemo imeti za prav urejeno, dobrodejn>. spoštujočo človeško osebo le tedaj, če je utemeljena na resnici... To se bo zgodilo, če bo vsakdo prav priznal svoje pravice prav kakor dolžnosti do drugih" (MZ, 34}, Predaleč bi nas privedlo, ako bi hoteli analizirati dejansko stanje na Koroškem v luči teh načel. Saj smo že dovolj pokazali,. da hočejo Nemci zase vse pravice, Slovencem pa niti drobtinic, ki jim jih oblast zaradi državne pogodbe mora dati, ne privoščijo. Trn v peti jim je slovenska gimnazija, a nasilnimi štrajki so odpravili dvojezično šolo, odveč sta jim dva slovenska kanonika v krškem stolnem kapitlju, odveč slovenske pridige in slovenski župniki. Na noben način nočejo priznati Slovencem tega, kar jim po vsej pravici pripada. Tako vidimo, kako zelo potrebna je la ureditev manjšinjskih vprašanj ljubezen do resnice, iskrenost, priznanje pravic članov manjšine. Zato pravi Pij XII., da je potrebno, da se narodi ne dajo voditi po nagibih lastnega ugleda ali po zastarelih idejah, ki povzročajo politične težave, in da nt jemljejo za osnovo umišljeno državno ali politično korist, kakor da bi bila korist osnova in pravilo pravic (B. g. leta 195C. 41—42, in B. g. 1940, 29). Take zastarele ideje, ki je z njimi koroško ozračje prenasičeno in zastrupljeno so trditve, da je Koroška od nekdaj nemška dežela, da so Nemci gosposko ljudstvc (Herrenvolk), ideja o nemškem nadčloveku in o slovenski manjvrednosti, o plemenitosti nemškega jezika i. p. Sem spada tudi nazor, da je veličina nekega naroda v njegovi številčnosti ali civilizaciji, ko je dejansko v njegovi srčni kulturi in plemenitosti. Umišljena državna korist je ponem-čevanje vse dežele zaradi enotnosti ali varnosti meja ali zlonamerno podtikanje držs-ne nezvestobe zavednim Slovencem. Zato je potrebno, da nemški sodeželani priznajo enakost vseh narodov; priznajo zgodovinsko resnico, da je Koroška bila slovenska dežela, v kateri so si Slovenci v svojem jeziku ustoličali vojvode; priznajo, da v južnem delu dežele še vedno bivajo Slovenci, ki jim je treba priznati pravico do življenja; priznajo, da so nezavedni Slovenci žrtev njihovega nasilja in jim je zato treba pomagati, da se svojega po-kolj-enja zavedo in svoj narod vzljubijo. Pravičnost 18. Drugi steber Moralnega reda, 1« mora urejati razmerje med večinskim narodom in narodno manjšino, je pravičnost, po kateri vsakdo daje drugemu, kar mu gre, zahteva svoje pravice, izpolnjuje svoje dolžnosti in isto zahteva od drugih. Vsi narodi imajo pravico do obstoja, življenja, razvoja v kulturnem, socialnem, gospodarskem in političnem pogledu, ne glede na to, kateri jezik govorijo in ne glede na številčno moč. Vsak narod ima pravico do samostojnosti. Iz te pravice izhaja, da ne bi smele obstajati narodne manjšine, če živi ljudstvo istega jezika na strnjenem narodnem ozemlju. Če pa živita na nekem ozemlju mešano dva ali več narodov, mora večinski narod priznati manjšini vse pravice, ki so potrebne za narodno življenje, to je raba jezika, šole, univerze, tiska, gospodarskega in političnega živijo nja. Zagotovljeni morajo tudi biti potrebni stiki z matično državo (Horvat, op. ?>). K temu seznamu pravic narodnih manjšin je treba dodati vsaj še to, da večina ne sme spreminjati umetno in načrtno etničnega značaja ozemlja, na katerem živi manjšina (množično naseljevanje članov večine, razlaščanje zemlje članov manjšine i. p.) in pravico do zaščite s posebnim zakonom. Ni dovolj, da ima manjšina iste pravice kot večina (čeprav je to malokje uresničeno), temveč mora biti z zakonom zaščitena, da se ohrani. Papeži se zavzemajo za pravično sožitje med narodi na splošno pa tudi izrecno za pravice narodnih manjšin. Zavzemajo se za priznanje in uspešno spoštovanje medsebojnih pravic narodov. »Pravilno urejeno sožitje terja medsebojno priznanje pravic in ispolnjevanje dolžnosti. Od tod izvira dolžnost, da vsakdo plemenito pomaga 'Ustvarjati družbeni red, ki naj zmeraj uspešneje in plodneje ustreza pravicam in dolžnostim (MZ, 30). Tako n. pr. ni dovolj, da človeku priznamo (in spoštujemo) pravico d® življenjskih sredstev, vsakdo se mora po svojih močeh truditi, da mu jih v zadostni meri oskrbi" (MZ, 31). Ako to načelo apliciramo na naš primer, smemo reči: Ni dovolj, da Avstrija otrokom koroških Slovencev prizna pravico do osnovne izobrazbe v materinščini, temveč se mora po svojih močeh truditi, da bodo v resnici vsi slovenski otraci imeli pouk v materinščini. „Prav zato smemo kako skupnost imeti za prav urejeno, dobrodejno, spoštujočo človeško osebo le tedaj... če bo občane vodila pravičnost in bodo spoštovali pravice drugih in izpolnjevali svoje dolžnosti" (MZ, 34). »Ravnotežje sveta in napredek ter zagotovljen mir temeljijo na medsebojni na- klonjenosti in spoštovanju pravic in dostojanstva drugih" (Benedikt XV. v Allorche Fummo). Zavzemajo se zlasti za zagotovitev pravice do življenja in neodvisnosti vseh narodov : »Osnovna zahteva pravičnega in častnega miru je zagotovitev pravice do življenja in neodvisnosti vseh narodov, velikih in malih, močnih, in šibkih" (Pij XII. v B. g. leta 1939, 15). Avstrija je sklenila z zavezniki državno pogodbo, da bi se zagotovil delu Evrope mir. Vendar se ne more govoriti v Avstriji o pravem miru, dokler bodo Avstrijci stregli po življenju malemu in šibkemu delu slovenskega naroda, koroškim Slovencem, ki so ostali v Avstriji, da ni med njimi živečimi Nemci treba živeti v Jugoslaviji. Mi priznamo Avstriji pravico do obstoja in blaginje, a tudi ona mora iskreno priznati državljanom vseh narodnosti pravico do življenja in jim ga zagotoviti. »Manjšinsko vprašanje priznati pomeni pripravljenost tej drugojezični narodni skupini zagotoviti njen obstoj in ji kot samo po sebi umljivo dati vse, kar je za ohranitev tega obstoja potrebno" (Hilck-man, op. 2). Avstrija torej v resnici še ni priznala koroškim Slovencem pravice do življenja in obstoja, ker jim 11 let po podpisu državne pogodbe še ni dala vsega, kar je za ohranitev njihove narodnosti potrebno. Dokler bo Avstrija zavlačevala rešitev vprašanja v upanju, da bo s ponemčevanjem Slovencev samo po sebi prenehalo, vprašanje ne more biti pravično rešeno. S tem da bi oblast priznala in uspešno zagotovila svojim manjšinam njihove pravice in zlasti otrokom pravico do izobrazbe v materinščini, ne bi le izpolnila svoje dolžnosti, temveč bi jim tudi omogočila lažje izpolnjevanje dolžnosti nasproti Bogu, narodu in državi. Voditeljem koroških Slovencev pa mora vsakdo priznati, da vestno izpolnjujejo svojo dolžnost, ko vztrajno zahtevajo svoje praviee. Papeži tudi obsojajo krivice storjene narodom: »Na področju novega reda, utemeljenega na moralnih načelih, ni mesta za kršitev svobode, ozemeljske celovitosti in varnosti drugih narodov ne glede na njihovo ozemeljsko razsežnost in zmožnost obrambe" (Pij XII. v B. g. leta 1941, 19). Avstrijci neprenehoma razlikujejo med pravicami koroških Slovencev in južnotirol-skih Nemcev, češ da je Slovencev že čisto malo, Nemcev pa še zelo veliko. Mi priznavamo obojim enake piavice. „Volja do življenja nekega naroda ne sme nikoli pomeniti smitne obsodbe drugega naroda" (Pij XII. v B. g. leta 1939, 16 J. Koroški Nemci so že ponovno obsodili Slovence na smrt in si ne želijo ničesar bolj kot doživeti trenutek, ko bi mogli reči, da koroških Slovencev ni več. Zdi se, da celo dr. Veiter (op. 5) računa z njihovo izginitvijo, ko govori v korist Slovencev in pravi, da je mogoče zahtevati za manjšino zaščitni zakon, „cLokler" (solange) jih bo na ozemlju še 5% slovensko govorilo. Z njihovim ponemčenjem se torej splošno računa. „Kakor si ljudje v svojih zasebnih zadevah ne smejo prizadevati za svoje koristi na račun krivične škode drugih, tako politične skupnosti ne morejo brez hudodelstva iskati svoj napredek, ki bi drugim narodom prizadel krivico ali jih krivično zatiral. Na to prav dobro meri misel sv. Avguština: Kaj so kraljestva, če črtamo pravičnost? Samo še razbojništva na debelo" (MZ, 91). Naj se ob teh besedah: hudodelstvo in razbojništvo, ki jih je za to mesto izbr-il blagi Janez XXIII., zamislijo vsi, ki imajo opravka z narodnimi manjšinami, kajti ,,-^Li; ne ua blagoslova državam, ki ne temeljijo na pravici" (Pij XII. dne 24. S. 1939, en teden pred napadom Nemčije na Poljsko). 19. Papeži tudi izrecno branijo pravice narodnih manjšin: „Na področju novega reda, utemeljenega na moralnih načelih, ni mesta za očit-iiu aii ^ v ..j Zičtiii &nje Kulturnih ali jezikovnih posebnosti narodnih manjšin, za oviranje ali zmanjševanje njihovih ekonomskih zmožnosti, za omejevanje ali odpravo njihove naravne rodovitnosti" (Pij XII. v B. g. leta 1940, 20). Avstrijski Nemci ne omejujejo rodovitnosti Slovencev, ki imajo celo več otrok kot Nemci. Pač pa jim s ponemčevanjem otrok odvzamejo ves naravni prirastek in celo zmanjšujejo njihovo število. Končno je Janez XXIII. dolžnosti večinskega naroda in oblastnikov do narodnih manjšin v okrožnici MIR NA ZEMLJI posebej slovesno poudaril. Njegove besede imajo še posebno vrednost, ker je ta okrožnica imela v svetu izredno velik in ugoden odmev. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je Janez XXIII. „iskal načelno osnovo za obe svoji znameniti okrožnici v nauku svojega prednika Pija XII.," kakor je dne 12. 3. 1964 poudaril Pavel VI. Narodne manjšine ne bodo Piju XII. in Janezu XXllI. za njuno očetovsko sKrb in obrambo pravic nikoli dovolj hvaležne. Njun nauk je za narodne manjšine najuspasnejše sredstvo za obrambo in doseganje pravic vsaj pred katoliškimi strankami in oblastniki. Takole pravi Janez XXIII., ko govori o narodnih manjšinah: „V tej zadevi je treba odkrito priznati, da hudo nasprotuje dolžnostim pravičnosti, kar koli kdo stori zoper manjšine, da bi omejeval njihovo moč in rast, še toliko bolj pa, kadar tako zgrešeni ukrepi merijo na to, da bi manjšino zatrli" (MZ, 94). Zatiranje in raznarodovanje manjšine je torej velika kriv.ca in smrtni greh. To je poudarjal že škof Mahnič: ..Narodno pravo ni liuzija; ono ima realno podlago in objektivnega razloga nam je iskati v volji Stvarnikovi, kateri nas je ustvaril kot diužabno bitje ter obdaril z jezikom... Kakor imamo neopust-ljivo pravo, da ohranimo, gojimo in spolnjujemo vse, kar smo od Boga prejeli, tako nam nihče ne sme kratiti prava, da si gojimo tudi jezik in z njim narodnost z vsemi svojinami. Kdor bi hotel to pravo narodu odrekati ali kratiti, bi bil krivičen, grešil bi proti volji Stvarnikovi. Kratenje narodnih pravic je greh proti pravici, katerega bi se moral vsak, ki je kriv, spove-dati in ne dobiti odveze, preden se ni skesal in obljubil se poboljšati" (Op. 9). Po vsem svetu se govori o človečanskih pravicah in velja za barbarstvo preganjanja človeka zaradi barve njegove kože. Ali, če se zgodi huda krivica človeški osebi, kadar jo kdo zapostavlja in zaničuje zaradi kake telesne posebnosti, se še mnogo hujša krivica godi človeškemu bitju, kadar kdo posega v njegovo duhovno resničnost in kadar ga kdo ponižuje zaradi njegovega narodnega prepričanja in jezika (Op. 10). Janez XXIII. navaja tudi dolžnosti oblastnikov do manjšin: ..Nasprotno pa izrazito ustreza zahtevam pravičnosti, če se oblastniki političnih skupin trudijo za zboljšanje življenjskih razmer narodnih manjšin, posebej v zadevi njihovega jezika, kulture, navad, gospodarskih del in podjetij" (MZ, 95). Prim. B. g. Pija XII. leta 1941, 20. To je torej ..testament papeža Janeza XXIII. in nedvoumni nauk Cerkve o zadevi" (Dr. Cian, op. 11). Hkrati papež toplo priporoča manjšinam, naj svoj položaj izkoristijo in se bogatijo s kulturo večinskega naroda, si pri- svajajo njegove vrline in vse to posredujejo drugim narodom, v prvi vrsti seveda matični državi (Frim. MZ, 96). Vse to so koroški Slovenci vedno delali, a bodo mogli uspešneje vršiti svoje posredništvo, ako bodo tudi javne oblasti izpolnile svojo dolžnost in jim zagotovile obstoj, napredek in izobrazbo v materinščini. »Slovenska manjšina', ki je ostala v Avstriji, ji daje najlepšo priliko, da prav po njej naveže z Jugoslavijo tesne gospo-darsko-kulturne zveze, ki bodo obema sosedoma v veliko korist. Iz tega dejstva pa sledi, da bo morala dati manjšini to, kar ji pripada po pogodbah in po naravnem pravu" (Op. 12). Seveda nimajo le manjšine pravice in dolžnosti sprejemati kulturne dobrine od večine, temveč ima tudi večina to pravico in dolžnost. V isti okrožnici pravi papež: »Življenje v družbi, častiti bratje in dragi sinovi, je treba imeti za stvarnost duhovnega reda; po družbi si občani... prizadevajo, da svoje najboljše širijo tudi med druge, hkrati pa se trudijo, da si osvojijo tudi sami, kar vidijo pri drugih lepega v duhovnem življenju..." (MZ, 35). Niso torej le Slovenci tisti, ki naj neprenehoma asimilirajo kulturne dobrine in posnemajo vrline Nemcev, temveč velja tudi obratno. Zvestoba 20. Tesno v zvezi s pravičnostjo je zvestoba. Zato mora civilna oblast zvesto izpolniti svoje obljube in pogodbe glede narodne manjšine. Eden od »neogibno potrebnih pogojev za novi red je zmaga nad nezaupanjem, ki hromi mednarodno pravo in onemogoča vsak resnični sporazum. Zato je potrebna vrnitev k načelu: Sestra pravice je neoskrunjena zvestoba (Horacij, Ode); tista zvestoba v spoštovanju pogodb, ki brez nje ni mogoče varno sožitje med narodi, zlasti ne morejo brez nje skupaj živeti veliki in šibki narodi. Temelj temu pa je — kot je poudarila stara rimska modrost — zvestoba pravici, to jo stalnost in iskrenost pogodb in dogovorov (Cicero)" (B. g. Pija XII. leta 1940, 28). Kot bomo videli pozneje, je Avstrija koroškim Slovencem v stiski že marsikaj obljubila in pozneje besedo prelomila. Tudi izpolnitev državne pogodbe iz leta 1955 zavlačuje že nad 10 let. In kaj pravi Pij XII. o tistih, ki ne izpolnjujejo pogodb? »Vsakogar, ki krši pravo, je treba kot kalilca miru osramotiti z izločitvijo iz civilne družbe" (B. g. leta 1948, 27). Blaginja za vse 21. Pravica tudi zahteva, da javna oblast skrbi za splošno blaginjo vseh, tako večine kot manjšine. Tu moramo imeti pred očmi: »Skupna blaginja obsega vse razmere družbenega življenja, ki človeku omogočajo, da dosega svojo popolnost v kar -se da veliki meri in kar najlažje" (MZ, 57. Prim. MM, 65). K skupni blaginji je prav gotovo treba šteti narodne lastnosti, ki so posebnost posameznih ljudskih skupin" (MZ, 54). »Treba je, da so te skupne blaginje zaradi njene narave deležni vsi udje politične skupnosti... Zaradi tega si morajo vse politične skupnosti prizadevati, da služijo koristim vseh, ne da bi kakemu posamezniku ali skupini dajali prednost, kakor je učil že Naš prednik Leon XIII.: Nikakor ne bi smeli dopustiti, da svetna oblast služi samo koristim posameznika ali majhnega števila ljudi, ko je postavljena za skupno blaginjo vseh" (MZ, 55). »Po naravi javna oblast ni postavljena zato, da ljudi omejuje na meje političnih skupnosti, ampak da varuje zlasti skupno blaginjo vse države..." (MZ, 97). »Da bo pravica vedno vodila izvrševanje oblasti, je potrebno bolj ko vse drugo, da voditelji držav dobro razumejo, da politična oblast ni za to, da bo služila zasebnim koristim kogar koli in da se morajo javne funkcije izvrševati v korist ne teh, ki vladajo, temveč njih, ki so vladani" (Leon XIII., Diuturnum illud, 17). Za zgled stavi isti papež oblastnikom Boga, od katerega so prejeli oblast in ki ne dela razlike med majhnimi in velikimi: »Gospod vesoljstva se osebe ne boji, tudi se ne straši veličine, saj je sam mredil majhnega in velikega in za vse enako skrbi (Modr. 6, 7). (Prav tam.) Tudi Pij XII. poudarja, da bo mir, ki je v skladu s človeškim dostojanstvom in s krščansko vestjo, mogoč le, ako bo sad pravičnosti, ki se zaveda odgovornosti do vseh (B. g. 1943, 42). V Avstriji večina zlorablja svojo moč in oblast s tem, da samo otrokom večine zagotavlja šole v materinščini. Manjšinski šolski zakon zlonamerno navezuje pravico otrok do pouka v materinščini na prijavo staršev otrok za dvojezično šolo. Zato je krivičen, pa čeprav „je pokrit s plaščem pravice" (Prim. Summi Pontificatus, 29). Posebna zaščita 22. Čeravno mora civilna oblast skrbeti za dobro vseh, je to ne sme ovirati, da ne bi postopala z manjšino kot s šibkejšim udom, ki potrebuje posebne nege, temveč je to celo potrebno, da dosega skupno blaginjo v enaki meri kot večina. »Včasih lahko razlogi pravičnosti in primernosti terjajo, da se državni oblastniki posebej ozirajo na šibkejše državljane, ker se ti ne morejo sami dovolj poganjati v obrambo svojih pravic in zakonitih koristi" (MZ, 55). Koroški Slovenci so v narodnostnem pogledu najslabotnejši ud avstrijskih državljanov. Že stoletja so manjšina na Koroškem, to je od časa, ko so priseljeni Nemci prišli v večino in jim odvzeli pravico, da ustoličujejo svoje vojvode. Plebiscit jih je ločil od ostalih Slovencev. Dr. Hilckman pripoveduje, da so ljudje po plebiscitu vpričo njega jokali (Op. 2). Ze otroci v nežni šolski dobi so bili predmet podlih krivic od strani učitelja in oblasti, tako v monarhiji kot republiki. Že v cesarski Avstriji je smel nemški učitelj slovenske otroke nekaznovano suvati, lasati in jim ne dati dovoljenja, da bi šli na stran, tako da so se krvavi in pobiti vračali iz šole. Nacistični duh je živel v Avstriji veliko prej, predno je Avstrija postala prva žrtev avstrijskega nacista Hitlerja in živi v njj še danes. V Avstriji je v rokah nemške večine vojaška, upravna, zakonodajna, sodna in izvršna oblast, ki more narodno manjšino poljubno zapostavljati in izigravati. Njeno šibkost in nemoč v obrambi in dosegi pravic še povečuje okolnost, da živijo ostali Slovenci v komunistični državi in ne morejo koroškim Slovencem ne moralno ne gmotno pomagati. Matična država se zanje malo zanima in še to le toliko, kolikor bi rada njihove glasove naklonila avstrijski socialistični stranki. Po vsem tem ni čudno, ako so koroški Slovenci boječe ljudstvo in je pri njih kompleks inferiornosti močan in narodna zavest šibka. Švicarski duhovnik Gerold Schmidt pravi v že omenjenem pismu (Op. 13): »Vedno znova sem moral opaziti, da imajo Slovenci nekak manjvrednostni kompleks in se sramujejo v javnosti nastopati kot Slovenci. Kar zlasti od slovenskega naroda želim, je večja odločnost, večja samoza- vest." Schmidt govori o Slovencih na splošno, ker pozna tako koroške Slovence kot druge. Ako to velja za Slovence, ki so v Jugoslaviji imeli več časa in možnosti, da se otresejo kompleksa manjvrednosti, ki se jih je polastil v teku tisočletne nemške nadoblasti in jim prešel v kri, kako to šele velja za koroške Slovence, ki morajo 5« vedno prenašati nemško gospodstvo. Dr. Hilckman ugotavlja, da so narodne manjšine v sedanjosti v neizmerno večji meri kot v preteklosti izpostavljene nevarnosti, da izgubijo svoj jezik zaradi šol, tiska, radia, f Ima itd., ki jih večina često izrablja v boju proti manjšini. Nevarnost pa že obstaja, ako večina pri teh ustanovah manjšine ne upošteva (Op. 1). Podobno ugotavlja dr. Weiss, da je družbeni razvoj v modernem času za manjšine neugoden, ker je industrializacija pretrgala naravno skupnost kmetskega prebivalstva, ki je v svojem zaključenem krogu ohranjalo in razvijalo narodna izročila (Op. 4). Vse to velja tudi za koroške Slovence. Zatorej so nasproti Nemcem zelo šibak ud, ki potrebuje izredne nege in okoliščinam primernega ravnanja. Upravičeno pravi dr. Tischler: „Za manjšino je teoretično zagotovljena enakopravnost premalo, kajti ona zaradi majhnega števila te enakopravnosti ne more uveljaviti, razen če bi bila na svojem ozemlju gospodarsko tako močna, da bi jo, četudi na nemoralen način, »izsilila". Enakopravnost mora država pospeševati in sicer r takem obsegu, da se v kulturnem in gospodarskem življenju izhodni položaji obeh delov nekako izenačijo" (Op. 14). Ljubezen 23. S tem smo prišli do tretjega načela, ki mora urejati razmerje med večino in manjšino, to je ljubezen. Brez nje niti resnica, niti pravica ljudi ne osrečita. Francoski modrec Pascal je dejal: »Gorje resnici, ako je ne spremlja ljubezen" (Op. 15). Podobno Leon XIII. priporoča oblastnikom, da s pravičnostjo in potrebno strogostjo združijo očetovsko ljubezen (Diu-turnum illud, 17). Lepo pravi Pij XI.: »Pravica ne sme biti trda in neupogljiva kot železo, temveč jo mora v enaki meri voditi krepost ljubezni, ki je po svojem bistvu določena za to, da vzpostavi mir med ljudmi... Iskreni in pristni mir je bolj zadeva ljubezni kot pravice" (Ubi arcano, 18). Državljani morajo biti s strani države deležni pravičnosti in ljubezni. Pravičnost bo pripomogla, da se bo z vsemi enakovredno ravnalo, ljubezen pa bo vplivala, da si bodo državljani medsebojno pomagati ter razširili bratska čustva tudi na sosedne narode in delali nia utrditvi resničnega miru na svetu. Tako pravičnost kot ljubezen pa uspevata le tam, kjer priznavajo Boga za vrhovnega urejevalca svetovnega dogajanja" (Pavel VI., Op. 16). Ljubezen je zlasti potrebna v primerih, v katerih manjšine ne ščiti nobena meddržavna pogodba, a tudi tam, kjer taka pogodba obstaja. Pravilno pravi dr. Hilck-man: „Celo tam, kjer so pravice manjšin prfznane v meddržlavnih pogodbah, se najde vedno dovolj sredstev za otežkočenje kulturnega obstoja manjšine" (Op. 1). Zato poudarja Pij XII., da je treba iti naproti zahtevam narodnih manjšin s dobrohotnostjo in miroljubnostjo, kajti „naj-boljši in najpopolnejši dogovori bi bili nepopolni in dokončno obsojeni na neuspeh, če tistih, ki vodijo usodo narodov, in narodov samih ne bi prevejal vedno bolj tisti duh, ki more dati življenje, ugled in obvezno moč mrtvi črki paragrafov mednarodnih dogovorov; če jih ne prešinja tislo prisrčno čustvo in živa odgovornost, ki meri in tehta človeške zakone po svetih in nepremakljivih normah božjega prava; če niso lačni in žejni tiste pravice, ki je bila proglašena kot blagor v govoru na gori in ki kot naravno predpostavlja moralno pravico; če jih ne navdaja tista splošna ljubezen, ki je skupek in najvišji cilj krščanskega ideala" (B. g. 1939, 18, 19). Po nauku papežev so narodi določeni, da drug drugega bogatijo z medsebojnim izmenjavanjem dobrin. A tudi to je mogoče le v ljubezni. ..Medsebojna izmenjava dobrin je mogoča in uspešna le tedaj, kadar medsebojna in živo občutena ljubezen druži vse otroke istega Očeta" (Summi Pontifica-tus, 19). Človeška družba bo prav urejena, do-brodejna, spoštujoča človeško osebo le tedaj, ...če bo občane vodila taka vnema ljubezni, da bodo potrebe drugih občutili kot svoje, svoje dobrine pa delili z drugimi... (Prim. MZ, 34). Med dolžnosti naravne skupnosti je treba na prvo mesto postaviti to, da moramo sorazmerje med posamezniki in narodi nasloniti na ljubezen, ne pa na strah; zakaj zlasti ljubezen ima moč, da vodi ljudi do odkritega in mnogovrstnega sodelovanja v stvarnih in duhovnih zadevah" (MZ, 127). Vsa človeška bitja... obdarovana z ra- zumom in vestjo, se morajo bratsko vesti med seboj" (Op. 17). Kdaj bodo koroški in mnogi drugi avstrijski Nemci prenehali videti le sebe in bodo občutili kot svoje tudi potrebe koroških Slovencev? Kdaj bodo z njimi kot z otroki istega Očeta bratsko delili dobrine, ki jih sami v zvrhani meri imajo: šole v materinščini, napise in uradovanje v domačem jeziku, enake podpore slovenskim kulturnim ustanovam, itd.? Svoboda 24. Četrto načelo, ki se mora upoštevati pri reševanju manjšinskega problema, je načelo svobode. Če kaka človeška družba sloni samo na odnosih sile, je treba reči, da v njej ni nič človeškega, saj svobodo ljudi nujno duši" (MZ, 33). Prav urejena, dobrodejna, na resnici utemeljena človeška družba, ki jo vodita pravičnost in ljubezen, raste samo v prostosti, to se pravi v oblikah, primernih dostojanstvu občanov (Prim. MZ, 34). „Razmerja med političnimi skupinami morajo biti urejena v popolni prostosti" (MZ, 118). „2e naš prednik Pij XII. je modro učil : Novi red, sloneč na moralnih načelih, izključuje vsako kršitev prostosti, neodvisnosti ali varnosti tujih narodov, naj bo kakršna koli razsežnost njihovega ozemlja in zmožnost obrambe" (MZ, 122. Prim: B. g. 1941, 19). Pij XII. se je zavzel tudi za priznanje zelo pomembnega načela, po katerem je država s svojimi funkcionarji in organizacijami, ki so od nje odvisne, „dolžn.'i popraviti in preklicati ukrepe, ki kršijo svobodo" (B. g. 1942, 45). Tri leta pozneje je Pij XII. svet zopet opominjal: „Bodoča mirovna organizacija hoče odpraviti s sveta vsako napadalno uporabo sile... Da pa ne bo ostalo le pri krasnem namenu, je treba izključiti vsako zatiranje in vsako samovoljnost, tako od znotraj kot od zunaj" (B. g. 1945, 29). Ko je nekaj let pozneje govoril o pri-: zadevanju Cerkve za mir, je ugotovil, da naleti pri tem delu Cerkev na izredno težavo, namreč na pomanjkanje pravega pojmovanja o resnični svobodi, in pravi dobesedno: »Krščanski red... je po svojem bistvu red svobode... Žalostno dejstvo pa je, da danes nekateri ne cenijo svobode, drugi je pa še nimajo (B. g. 1951, 39). Nadalje pravi papež, da svet, ki se rad ponosno imenuje ..svobodni svet", sam sebe vara ali se ne pozna, njegova moč ni i V resnični svobodi" (Prav tam). Žalostnih posledic tega stanja so v veliki meri deležne tudi narodne manjšine, ;ne nazadnje tudi slovenska manjšina v Avstriji. Namesto resnične in pristne svobode, vlada ondi samovoljnost, nasilje, .ustrahovanja, odkrito in zvijačno zatiranje. Tako vidimo, kako daleč so v tem delu ..svobodnega sveta" razmere od ideaia pristne svobode, ki ga kažeta svetu Pij XII. in Janez XXIII. Pretirani nacionalizem, 25. Med večino in manjšino pride rado do Očitkov pretiranega nacionalizma ali šovinizma. Večina že očita manjšini pretirani nacionalizem ali narodni fanatizem, ako le-ta zahteva osnovne pravice. Šovinisti morejo biti tako majhni kot veliki narodi. Vendar navadno greše v tej točki veliki narodi proti narodnim manjšinam. Papeži svarijo pred šovinizmom. Če pregledamo in analiziramo ovire, ki se stavijo na pot resničnemu bratstvu človeštva, vidimo, da živimo v veliki krizi, ki se izraža v pretiranem nacionalizmu, ki razdvaja ljudstva. Mislilo se je, da je bil ta nacionalizem poražen med drugo svetovno vojsko, a znova nastopa. Zato prosimo vlade in ljudstva, naj bodo čuječi in zavro to rast nacionalizma, ker utegnejo biti posledice njegovega razvoja porazne. Pospeševati pa je treba edinost in sodelovanje med narodi" (Pavel VI. v B. g. 22. 12. 196.:). »Narodi se morajo že zdaj varovati pogubne ideje, da bi zamenjavali narodno žvljenje z nacionalistično politiko. Do narodnega življenja ima vsak narod pravico in mu je v čast. To življenje je treba pospeševati. Nacionalistična politika pa je klica neštetega zla in se je proti njej treba neprenehoma bojevati" (Pij XII. v B. g. 1954, 2). Pred pretiranim nacionalizmom je v preroškem videnju njegovih zlih posledic svaril že božji služabnik škof Anton Martin Slomšek. Njemu gre zasluga, da je narodno zavest pokristjanil in ji s tem dal pravo mesto in vrednost. „Blagi čuti narodnostni trgajo se s pretiravanjem iz naravne zveze z drugimi narodi, krivijo in pačijo se, stavljajo na laž, gonijo do prenapetega narodnega ponosu, ter so ljudje pripravljeni temu maliku darovati celo svojo vero in vest, ker ga imajo za najvišjo postavo vsega mišljenja in čutenja, vsega dejanja in nehanja svojega. Nikdar se še ni ta ideja med narodi tolikanj prebudila kakor ravno v naših dneh... Naj bi vendar vsi navdušeni rodoljubi nikdar ne pozabili biti vselej tudi goreči in odkritosrčni kristjani!" „Vsak pretiran nacionalizem bo pripravil najstrašnejšo medsebojno uničevalno vojsko, ki bo vodila ljudi, da bodo podivjali drug proti drugemu, kakor da sc ljudožrci." ..Pretirani germanizem je nevarna pečina, na kateri se lahko vse razbije" (Op.18). Ko bi bili avstrijski Nemci Slomška poslušali, bi še danes živeli na svoji zemlji »udetski Nemci in oni na Južnem Tirolskem ne bi bili narodna manjšina. Katoliški Slovenci pa so pretirani nacionalizem vedno obsojali, čeprav so oni največ trpeli zaradi šovinizma svojih sosedov. »Pretirani nacionalizem, ki postavlja korist svojega naroda za najvišje pravilo,, ki pravice tujih narodov ne pozna, ki sla-botnejše narode tlači in tudi pogazi, če so mu na potu, mora katoliška Cerkev obsojati. Katoličani se morajo po tej obsodbi ravnati in se takega krivičnega nacionalizma varovati" (Odar, Op. 19). ..Narodnost, ki obožuje narod in tepta druge narode, je herezija in želimo samo, da bi jo Rim kmalu kot tako obsodil" (Dr. Ehrlich, Op. 20). Koroški Slovenci se držijo teh načel. Njihovo glasilo piše: „Varovati se moramo pretiravanja, da narodnost precenjujemo ali druge narode mrzimo, preziramo, ponižujemo" (Op. 21). Tudi med avstrijskimi Nemci so ljudje,, ki obsojajo šovinizem. „Narodni fanatizem je nesreča za vse. Danes za tega in jutri za drugega in potlej spet nasprotno" (Menninger-Lerchen-tal, Op. 22). To resnico okušajo na svoji koži mnoge narodne manjšine. Med drugimi Nemci na Južnem Tirolskem, Italijani v Zapadni Istri itd. Na žalost kljub temu mnogi večinski narodi menijo, da opravljajo Boga dopadljivo delo, ako se zaganjajo v narodno manjšino in se jim zdi nemogoče, da utegne jutri del njihovega naroda postati narodna manjšina druge države. Poleg vsega drugega dela za zmago pameti nad pretiranim nacionalizmom, je potrebna molitev, kakor nam kaže Janez XXIII.: vMolimo za narode, da se ne bodo dali zaslepiti pretiranemu nacionalizmu in na-sprotstvom" (23. 10. 1961). Praktično merilo 26. Po vsem tem že moremo nakazati praktično merilo za reševanje manjšinskega vprašanja, namreč svetopisemsko na-načelo: Vse torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim (Mt 7, 12), zakaj s kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo (Mt 7, 2). Pij XII. je to takole povedal: „Ne zahtevajte od nobenega člana družine narodov, čeprav je majhen in šibak, da se odpove osnovnim pravicam in življenjskim potrebam, katerim bi se vam zdelo nemogoče odpovedati, ako bi zahtevali to odpoved od vašega naroda" (B. g. 1943, 51). Avstrijcem se zdi nekaj nemogočega, da bi se Južni Tirolci poitalijančili, čeprav bo se ondotni Ladinci šele v prejšnjem stoletju ponemčili. Ob istem času pa se jim zdi nekaj naravnega, nujnega in samo po sebi umevnega, da se koroški Slovenci po-nemčijo. Zdi se jim nemogoče, da bi jim kdo odvzel nemške šole, Slovencem pa pouka v materiščini ne privoščijo in jim ga na vse mogoče načine, zvijačno in odkrito odvzemajo. ..Zakonita in pravična ljubezen do lastne domovine ne sme izključiti splošnosti krščanske ljubezni, ki vključuje tudi druge" (Pij XII., Summi Pontificatus, 20). „Vsak narod je z enakimi pravicami član družine narodov" (B. g. 1948, 21). Isto zlato pravilo je postavil škof Slomšek v avstrijskem državnem zboru leta 1861, ko je govoril zaradi krivičnega ljudskega štetja na Štajerskem in Koroškem: „Pustimo vsakemu narodu in jeziku enake pravice... Bodimo Slovani ali Nemci, naš program bodi: Vsakemu svoje! Z združenimi močmi v krščanski ljubezni!" (Op. 18). Podobno se je za pravice svojih rojakov zavzemal „oče koroških Slovencev" profesor Andrej Einspieler: „Dajte Slovencem v slovenskih okrajih ravno tisto in ravno v tisti meri, kar imajo Nemci in Italijani v svojih okrožjih." Koroški poslanec Gregor Einspieler pa je na I. katoliškem shodu v Ljubljani dejal: „Ponemčevanje je proti nauku sv. katoliške Cerkve, ki se drži povsod in vselej tega načela: Vsakemu svoje, vsakemu narodu svoj jezik in svojo lastnino. Zato je edino pravo terjati šole v materinem jeziku" (Op. 23). V našem primeru bi torej rekli: Avstrijski Nemci, vse, kar hočete, da hi Italija dala vašim bratom v Poadižju, dajte vi koroškim Slovencem! Vse, kar si Selite, da bi vi imeli v primeru, ako bi postali manjšina, dajte vi sedaj svojim narodnim manjšinam! S tem in samo s tem boste izpolniii člen 7 državne pogodbe, ki daje manjšinam v Avstriji iste pravice pod enakimi pogoji kot vsem drugim avstrijskim državljanom. Vi imate pravico do šol v materinščini, iste pravice imajo otroci manjšine. Vas nihče ne sprašuje, ali hočete za otroke pouk v materinščini. Tudi vam ni treba nič spraševati slovenskih staršev, ali hočejo za otroke pouk v materinščini. Vaši otroci imajo pouk v materinščini. Tudi slovenski ga morajo imeti. Vi morete po uradih govoriti v materinščini, tudi članom manjšine morate priznati iste pravice pod enakimi pogoji. Vi dobivate državne podpore za kulturne ustanove, dajte jih tudi Slovencem v enaki meri in pod istimi pogoji. Vi ne bi marali, da bi po stoletnem ustrahovanju, zatiranju in raznarodovanju ugotavljali število vaše manjšine, tudi vi opustite ta načrt, dokler voditelji manjšine vanj ne privolijo. Vi ne bi imeli zaupanja v izid popisa članov manjšine, ako ne bi sodelovali pri njem predstavniki manjšine, tudi vi pritegnite v take komisije člane manjšine, da bosta taka štetja tudi manjšina in svetovna javnost mogli priznati. Poprava krivic 27. Tudi za primer, da se ta načela ne izpolnjujejo in se tako moralni red krši, nam dajeta Pij XII. in Janez XXIII. navodila. „Kadar se ta enakost pravic uniči ali krši ali ji grozi nevarnost, zahteva pravni red popravo, katere mero in obsežnost ne določata niti meč, niti samovoljni egoizem, temveč merila pravice in pravičnosti" (Pij XII. v B. g. 1939, 15). „Osnovna dolžnost političnih oblastnikov je ta, da... pravice vseh uspešno varujejo neprizadete in da popravijo, če je bilo kaj pogrešeno" (MZ, 61). Da bo pa to mogoče, „gre človeški osebi tudi pravica zakonitega varstva samosvojih pravic. Ta mora biti uspešna, za vse enaka, v skladu z resničnimi normami pravičnosti, kakor opozarja Naš prednik Pij XII. z besedami: Iz pravnega reda, kakor ga hoče Bog, izvira za ljudi tista neodtujljiva pravica, ki vsakomur zagotavlja pravno varstvo in neko določeno pravno območje, zavarovano pred vsakim samovoljnim napadom" (MZ, 26. Prim. B. g. 1942, 35). Isto velja seveda tudi za razmerja med osebami in družbo. Saj pravi Pij XII. na istem mestu. »Razmerja človeka do človeka, posameznika do družbe, oblasti in do civilnih dolžnosti; razmerja družbe in oblasti do posameznikov se morajo postaviti na jasni juridični temelj in, če bi bilo potrebno, pod varstvo sodne oblasti" (Prav tam). 28. Da se bodo moralna načela spoštovala in uveljavljala, je treba v tem smislu vzgajati ljudstvo, iz katerega izhajajo oblastniki in kateremu so oblastniki odgovorni za svoja dejanja. Pravilno pravi dr. Hilckman: Uradua politika držav nasproti njenim manjšinam odseva zadržanje ljudstev, njihovega razumevanja oziroma nerazumevanja za problem manjšin (Begegnung 1963/2). Ker je to razumevanje majhno ne le med preprostim ljudstvom, temveč tudi „v vodilnih plasteh velikih narodov" (prav tam), ni čudno, ako so težave narodnih manjšin tako velike. Bilo bi zanimivo vedeti, ali se je kak avstrijski poslanec, ki je glasoval za manjšinski šolski zakon, sploh kaj potrudil, da bi doumel problem manjšine, pomen zakona in njegove posledice. Prav tako bi bilo zanimivo vedeti, ali je en sam avstrijski volivec zahteval od svojega poslanca, naj bo do manjšne pravičen. Pa to ni le zanimivo, temveč tudi pomembno za člane večine, kajti vsakdo od njih je pire d Bogom odgovoren za svoj glas pri volitvah in pri glasovanju v zbornici. »Velik del človeštva, in se ne pomišlja-mo reči, tudi ne malo njih, ki se imenujejo kristjani, so na nek način kolektivno odgovorni za zmoten razvoj, za škodo in pomanjkanje moralnega dviga današnje družbe" (B. g. Pija XII., 1942, 38). »Ozdravljenje tega položaja bo mogoče, kadar se bo zbudila vest juridičnega reda, oprtega na najvišje božje gospodstvo in varnega pred vsako človeško samovoljnostjo; vest reda, ki bo ščitil in tudi maščeval nekršljive pravice človeka in jih branil pred napadi vsake človeške oblasti" (Prav tam, 35). Kako lepo poslanstvo za posameznike, društva in za Cerkev, da navajajo ljudstva in oblastnike k poznanju, spoštovanju in pravilnemu apliciranju moralnih načel tudi glede narodnih manjšin! Buditi in usmerjati vest, da se bodo člani večine zavedli svojih dolžnosti do narodnih manjšin iu našli do njih pravi odnos V smislu moralnih načel, je nujna naloga vseh, ki imajo dobro voljo in hočejo resnični mir na zemlji. K temu delu je vabil tudi Pij XII. leta 1942 v božičnem nagovoru: »Kdor želi, da bi zvezda miru vzšla in obstala nad človeško družbo, naj se trudi in dela, da se bodo razpršile zmote, ki težijo za tem, da zavedejo državo in njeno oblast z moralne poti... in naj širi poznanje resnice, ki uči kot globok smisel in kot poslednjo moralno in splošno zakonitost, da »kraljevati" pomeni »služiti" (36). Tako bo prodrlo pravo razumevanje tudi za probleme narodnih manjšin med »tiste, na katerih vest je naložena težka odgovornost za javno blaginjo", kajti »od modrih mož bo odvisno, ali bo prevladala pravica nad nasiljem... Oni naj pripomorejo resnici in pravici do veljave, oni naj zagotovijo osnovne svoboščine in neodtujljive pravice vsakega naroda in vsakega posameznika" (Janez XXIII., 10. sept. 1961). Za dosego tega cilja pa je potrebna tudi molitev, na katero je papež ob isti priložnosti povabil ves svet: »Vsi skupno molimo k Očetu luči in milosti, naj razsvetli razum tistih, ki nosijo težko in strahotno odgovornost za usodo sveta ter jih privede na pravo pot... Molimo, da bodo razmerja v človeški skupnosti urejena na temelju resnice, pravice in ljubezni." Narodnost — moralna dobrina 29. Predno preidemo na apliciranje gornjih načel, naj še skušamo odgovoriti na vprašanje, zakaj veljajo za razmerje večine do narodne manjšine moralni zakoni. Zato, ker je narodnost od Boga in j* kot taka moralna dobrina. Narodnost je poseben telesno duševni značaj večje skupine ljudi. Ta značaj jy produkt istega pokolenja, skupne domovine, ki s svojim okoljem močno vpliva na telesnost in duševnost ter produkt skupne politične, gospodarske, verske in kulturne zgodovine. Narodnost se javlja v posebnih telesnih znakih, ki se po krvi prenašajo iz roda v rod. Narodnost daje človeku tudi poseben duševni značaj, ki se javlja v svojevrstnem in značilnem mišljenju in čustvovanju, v jeziku, navadah in kulturi sploh (književnost, umetnost, glasba). Med temi dobrinami je skupni narodni jezik najznačilnejša dobrina. Jezik je čudovita posoda, ki narod vanjo zajema in njej ohranja izvirno in prirojeno bogastvo svojega auna. JeziK je ao neke mere izraz narodne uusevnosti in nitrati tudi nosilic in posredovalec velike večine narodnih kulturnih dobrin. Zato je boj za naioani jezik veano bil boj za ohranitev narodnih kulturnih dobrin in narodnosti sploh. Narod se .najhitreje raznarodi, ce izguDi svoj jezik. Narodnost torej ni nekaj akcidentalnega in brezpomemonega, kar bi človek mogel brez škode zavreči. Pripadnost nekemu narodu ni odvisna od svoDodne volje po-edinca, maiveč nam je dana, naložena, tudi če je nočemo priznati, človek si narodnosti ne more izbrati, niti je menjati. Narodnost je velika naravna, osebna in obče-človeška dobrina. Zato je narodnost tudi etična dobrina. (Dr. Gogala, Op. 24). Narodnost ni najvišja dobrina. Več je vredna vera, ljubezen do Boga in drujje nadnaravne dobrine. Ne smemo pa narodnosti in njenega pomena podcenjevati. »Zavračati moramo tako umevano katoliško univerzalnost, ki pozablja na narodnost ali ji je celo sovražna. Božja volja je, da živimo kot udje svojega naroda. Sam papež nam jasno tolmači to božjo voljo ' (Dr. Odar, Op. 25). »Razlike med narodi so nekaj naravnega, so naravni pojav in imajo svoj izvor v volji Stvarnika vsega človeškega rodu" (Horvat, Op. 3). Narodnost je torej dana od Boga v določene namene in se ji zato nihče brez škode in krivde ne more izneveriti. Narodnost je višja od državljanstva. Državljanstvo si smem iz zadostnih razlogov menjati ali pridobiti še drugo. Tudi smem iz zadostnih razlogov in po moralnih načelih delati za združitev držav v večjo državo ali za. državno samostojnost nekega naroda in s tem za odcepitev od neke države. Narodnost je pa nekaj stalnega. Tako, recimo, so Slovenci v Istri bili Slovenci, ko je Istra pripadala Benečanom, Ilirskim provincam, Avstriji in Italiji. So Slovenci sedaj, ko spadajo k Jugoslaviji, in bodo Slovenci, ki bodo spadali k Združenim evropskim državam... 30. Ker je narodnost od Boga, se razume, da je Bog ustvaril narode z določenimi nameni. a) Že smo omenjali, da Bog ljubi raz-noličnost. b) Nadalje more Bog na narodih izkazovati svoje popolnosti: Svojo modrost, pravičnost, dobroto in usmiljenje. »Gospod vesoljstva je naredil majhnega in velikega in za vse enako skrbi" (Modr. 6, 7). Besede veljajo za posameznika in narode. »Njegovo usmiljenje traja od rodu do rodu." »Razkropil je nje, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola" (Lk, 1, 50; 51; 52). Le pomislimo, kako je Bog kaznoval narode, ki so delali drugim krivico, jih raznarodovali ali fizično iztrebili I Kaka tragedija je prišla nad Nemce zaradi uničenja polabskih Slovanov in ponemče-nja Prusov in dela Poljakov! c) Bog je ustvaril razne narode, da morejo gojiti razne kreposti: ljubeze.i, strpnost, spoštovanje, pravico. Zlasti pa za to, da v plemeniti tekmi napredujejo in drug drugega bogatijo. V ta namen jim je dal različne darove. »Poslanstvo narodov, ki so si nekateri podobni, nekateri različni, kot so pač pogoji življenja in kulture, gotovo ni v tem, da bi kršili edinost človeškega rodu, temveč ja v tem, da bi ga obogatili in olepšali s prispevanjem posebnih darov in z medsebojno izmenjavo dobrin" (Pij XII., Summi Pon-tificatus, 19). »Po nauku Cerkve je Bog naredil narode, ne da se borijo drug proti drugemu, ampak da drug drugega izpopolnjujejo in delajo za skupno blaginjo vseh v bratskih medsebojnih odnosih. V tem je ravno bistvo krščanstva, če hočemo družabno življenje krščansko živeti." (Janez XXIII. v nagovoru za Evropski dan 11. 2. 1963). »Božja Previdnost nas ni ustvarila različne zato, da bi si nasprotovali oziroma, da bi zagospodovali nad drugimi, ampak da sodelujemo in se dopolnjujemo" (Pavel VI. v poslanici arabskim narodom dne 4. 1. 1965). »Prav s tem, da gojimo svojo narodnost. .. prispevamo svoj delež h kulturi človeštva in tako bogatimo tudi narod, med katerim živimo" (Op. 24). V tem smislu so izdali angleški škofje na izseljeniško nedeljo leta 1963 pastirski list, v katerem pravijo priseljencem: „Biti morete vir za Cerkev in državo, ako obe bogatite s svojo kulturo in tradicijo." Argentinski advokat dr. F. H. Guido je dne 18. 6. 1965 v slavnostnem govoru dajal, da pomenijo argentinski Slovenci s svojimi lastnostmi za Argentino odlično vrednoto. (Op. 26). Ako morejo priseljenci bogatiti nek narod, koliko bolj more narodna manjšina bogatiti večinski narod s svojo kulturo in tradicijo! č) »Vsak narod obstaja po božji volji in ima določeno poslanstvo v veliki družini človeštva. Kot so naravne razlike med po- sarnezniki, tako so tudi med narodi, ki pa narodov ne odbijajo, ampak jih kličejo k sodelovanju. Pri Bogu, pri katerem imajo vsi narodi svoj izvor, imajo tudi svoj končni cilj. Vsi so otroci istega Očeta, z dolžnostjo medsebojne ljubezni in pomoči. Vsak narod ima svoje dobre in slabe lastnosti, zato morajo tudi narodi medsebojno potrpeti in iskati, kar jih druži, in ne, kar jih loči" (Horvat, Op. 3). d) Nekatere narode je Bog določil za izredne namene. Judovski narod je izbral da ohrani vero v enega Boga in da iz njega izide Odrešenik. Rimljani so imeli poslanstvo, da razširijo svoje gospodstvo po velikem delu sveta in s tem omogočijo naglo širjenje krščanstva. Balkanski narodi in Španci so imeli poslanstvo, da varujejo Evropo pred islamom. Avstrijci so imeli poslanstvo, da družijo male narode Srednje Evrope in ta del obvarujejo pred pro-testantizmom. Naloga malih narodov je cesto, da posredujejo med velikimi narodi. »Posebej v naši dobi je navzočnost malih narodov v mednarodnem življenju zelo potrebna, ker imajo zaradi svojega položaju več čuta za pravičnost in pravično ureditev mednarodnih odnosov" (Op. 3). »Veliko nalogo nravne obnove mednarodnega življenja imajo narodi, ki se imajo za katoliške in krščanske. Njihovi voditelji morajo v dejanju pokazati svoje katoliško prepričanje tudi pri reševanju mednarodnih vprašanj" (Horvat, 3). »Nobena narodnost ni sama sebi namea, temveč so vse le sredstvo za višje namene v službi človeštva. Različne narodnosti namreč pomenijo nekako naravno delitev kulturnega dela in omogočajo zdravo medsebojno tekmo. Vsaka narodnost ustvarja svojo posebno kulturo, tekma med narodi pa daje vedno novih pobud. Od tod napredek in bogastvo in pestrost splošne človeške kulture" (Gogala, Op. 24). e) Da morejo narodi izpolniti svoje naloge, jim je Bog dal za to potrebne darove in lastnosti. Največji dar je jezik, ki navadno loči narod od naroda, čeprav more tudi več narodov imeti isti jezik in celo isti narod dva jezika (Irci). Dal mu je, kot rečeno, tudi izviren način doživljanja, mišljenja, čustvovanja. Te lastnosti prehajajo iz roda v rod ter spajajo z nevidnimi vezmi člane istega naroda. Te lastnosti ostanejo t človeku, tudi če zataji svoj narod in jezik in se izdaja za člana drugega naroda. Vendar se to ne zgodi brez škode za njegov značaj in njegovo notranjost, ker dela silo svoji naravi. Tak posameznik ni 14 in ne more biti v polni meri pripadnik dru- gega naroda. Zato ima škodo od raznarodovanja narod, ki izgubi svoje člane; narod, ki potujčuje, ker mu ti izkoreninjene! niso v korist. Škodo imajo slasti potujčenci sami, ker postanejo ljudje z zastrupljeno dušo in z razklano notranjostjo, ker se morajo vedno ponarejati in siliti k nečemu, kar niso in za kar nimajo naravnih lastnosti. f) Vsak človek je dolžan prizadevati si za čim večje lastno izpopolnjevanje v naravnem in nadnaravnem redu. Janez XXIII. imenuje to »polna osebna izpopolnitev" (M U, 65). Družba mu je dolžna pri tem pomagati. »Cilj mednarodnega sožitja mora biti in ostati ohranitev in razvoj človeške osebnosti z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki so s tem v zvezi" (Pavel VI., Op. 16). Pri razvoju osebnosti ima pomembno vlogo materin jezik. Zato mora država skrbeti, da se izobrazijo v materinem jeziku vsi državljani, saj mora civilna oblast skrbeti enako za blaginjo vseh. »Bistveni znak pripadnosti k narodnosti je jezik, ki ljudi povezuje z duhovno vezjo in jih druži v narod. Zato spada k človeški naravi. Kot tak ne sme biti v nobenem oziru okrnjen" (Op. 22). »Materinega jezika se je treba nemoteno priučiti in ga kot nekaj lepega spoznavati. To spada k razvoju osebnosti" (Op. 22). Pomemben pogoj za oblikovanje resnične, zrele osebnosti je prav sprejem svoje narodnosti. Polna osebna izpopolnitev je mogoča le v občestvu svojega naroda. Narodni odpadniki ne dosegajo polnega razvoja osebnosti. Zato pravi Janez XXIII., da morajo politične skupnosti priznati in spoštovati moralne vrednote in narodne posebnosti drugih skupnosti. (Prim. MZ, 123). Vsak posameznik pri samovzgoji in vzgojitelj morata računati s pripadnostjo k neki narodnosti in z dednimi lastnostmi članov te narodnosti. Osebnost se gradi in zori samo po stiku z okoljem. K okolju spada tudi narod, če naj človek zori v osebnost, se mora v okolju znajti in okolje priznati. Resnično zr> la osebnost enako kot resnično zrel narod, bo priznal sebe in svojega bližnjega v polni meri. Mirno moremo trditi, da je priznanje svoje narodnosti in spoštovanje druge narodnosti pogoj za vršitev od Stvarnika dane naloge. (Op. 28). g) Krščansko življenje je nemogoče brez kolikor toliko zrele osebnosti. Zato j« izpopolnjevanje lastne osebnosti v gornjem smislu osnovni pogoj resničnega kristjana. Tudi za izpopolnjenje v nadnaravnem redu je torej potrebna zvestoba lastnemu narodu. Trgati pripadnike nekega naroda iz njihovega narodnega občestva pomeni ogrožati njihovo zveličanje: „Če me je Bog z rojstvom postavil v kak narod, potem tudi želi, da dosežem svoje zveličanje kot član tega in ne drugega naroda" (Ge-rold Schmidt v že omenjenem pismu). Bog to želi, ker ve, da se bom lažje zveličal prav v narodu z določenimi lastnostmi. h) Bog je torej ustvaril narode z določenimi nameni. Da te dosežejo, jim je dal potrebne lastnosti. Pripadnost k narodnosti je zavaroval s tem, da je dal ljudem ljubezen do lastnega naroda. Najplemeni-tejši zgled te ljubezni je Kristus. Vedno so bili v časti ljudje, kii so za narod delali, trpeli in umirali. Od tod izvirajo določene dolžnosti za narode in za posameznike. V prvi vrsti zvestoba lastnemu narodu, ker le v njem more vsakdo doseči integralni razvoj lastne osebnosti. Nadalje vzgoja otrok v materinem jeziku in gojitev narodne zavesti in ljubezni do lastnega naroda. Skrb in delo za vse člane in še posebej za narodno manjšino. Zato je povsem naravno, da se Slovenci po svetu zanimajo za svoje rojake v Avstriji. »Naravno je, da vsak moralen in zdrav človek ljubi svoj narod in domovino" (Op. 3). »Narodnost je etična dobrina. Dosledno moramo svojo narodnost, prav zato, ker je naša, ljubiti in negovati, čuvati jo okvar in skrbeti za njen zdrav in samosvoj razvoj. Dosledno temu moramo tudi ljubiti narod, čigar člani smo in ki je nosilec teh dragocenih posebnosti, ki jih imenujemo narodnost" (Op. 24). „Danes srečamo ljudi, ki se nekako bojijo pokazati svojo posebno vdanost domovini. Kakor da bi ljubezen do svoje zemlje morala nujno pomeniti zaničevanje tuje... Treba je priznati, da ni zadnje izmed znamenj izredne zmedenosti duhov prav zmanjšanje ljubezni do domovine" (Pij XII. Op. 29). „Anacionalni ljudje, ki ne čutijo ljubezni do domovine, so moralni pohabljenci" (Odar, Op. 30). Ker je narodnost tako pomembna moralna dobrina, smejo in morajo člani naroda zanjo tudi umreti. Ako bi bila narodnost nekaj akcidentalnega, ne bi nihče smel zanjo dati življenja. Vedno pa moramo rojakom pomagati in narodno kulturo braniti. Pij XII. pravi: „V izkazovanju ljubezni obstoji red, ki ga je postavil Bog in po katerem je treba ljubiti prisrčneje in pomagati prej kot drugim njim, ki so z nami združeni s posebnimi vezmi" (Summi Pontificatus, 20). »Skrbeti za omiko materno, braniti njeno veljavnost proti tlačenju tujcev, je sveta dolžnost vsakogar, ki ima za to glavo in srce" (Slomšek, op. 18). i) Iz tega je jasno, da mora javna oblast urediti svoj odnos do narodne manjšine po moralnih načelih, da ji omogoči izpolniti od Boga dano nalogo, da ne nasprotuje božj im načrtom, da posameznikov ne ovira pri integralnem razvoju njihove osebnosti in ne zanaša v večinski narod tujih elementov, ki so mu več v sramoto kot v čast, sami sebi in večinskemu naroda Pa tudi v nesrečo. SEDMI DEL: DRŽAVNA POGODBA IN KOROŠKI SLOVENCI 1. Nakazali smo rešitev vprašanja koroških Slovencev v luči nauka Cerkvn. Hkrati ko bomo ta nauk Cerkve skušali aplicirati na civilno oblast, moramo imeti pred očmi tudi člen 7 državne pogodbe, ki jo je Avstrija sklenila z zmagovitimi zavezniki dne 15. 5. 1955. Ta člen daje Slovencem določene pravice in nalaga Avstriji dolžnost, da jim te pravice zagotovi. Člen 7 določa: „1. Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradi-ščanskem in Štajerskem uživajo iste pravice pod istimi pogoji kakor vsi drugi av- strijski državljani vključno pravico do svojih lastnih organizacij, zborovanj in tiska v njihovem jeziku. 2. Imajo pravico do pouka v osnovnih šolah v slovenskem ali hrvaškem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol; v tej zvezi bodo proučeni šolski načrti in ustanovljen poseben oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske in hrvaške šole. 3. V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim in mešanim prebivalstvom, je slovenski ali hrvaški jezik dodatno k nemščini pripuščen kot uradni jezik. V teh okrajih so oznake in napisi topografske narave sestavljeni tako v slovensčini ali hrvaščini kot tudi v nemščini. 4. Avstrijski državljani slovenske ali hrvatske manjšine na Koroškem, Gradi-ščanskem in Štajerskem so udeleženi na kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v ten področjin pod istimi pogoji kakor ostali avstrijski državljani. 5. Delovanje organizacij, ki stremijo za tem, da se slovenskemu in hrvaškemu prebivalstvu odvzame njihova samosvoja poseonoat in njinove manjsinske pravice, mora biti prepovedano." Najvišje državno sodišče je dne 15. 2. 1956 razsodilo, da je besedilo državne pogodbe samo po sebi že državni zakon in so potrebne samo izvršne odredbe. Vendar se ta državni zakon v Avstriji po 11 letih v veliki meri še ne izpolnjuje, kajti avstrijska oblast njegovo izpolnitev iz leta v leto zavlačuje. Sicer je dala Slovencem nekaj od tega, kar jim zagotavlja državna pogodba, vendar še daleč ne vsega. 2. Eden od izgovorov Avstrije za zavlačevanje je ta, da ne ve, koliko je Slovencev in kod prebivajo. Do leta 1955 je Avstrija čisto dobro vedela, kod prebivajo koroški Slovenci, po letu 1955 pa jih je izgubila izpred oči. Da se more to dogajati, je deloma kriva narodna nezavednost velikega dela koroških Slovencev, ki je posledica stoletnega nasilnega ponemčevanja in gospodarske odvisnosti. Ako bi bili vsi slovensko govoreči Korošci narodno zavedni in bi sogla3-no terjali pravice, ki jim jih daje državna pogodba, Avstrija izpolnitve državne pogodbe pač ne bi mogla toliko časa odlašat;. Člen 7 govori čisto jasno o avstrijskih državljanih slovenske manjšine na Koroškem in o slovenskem prebivalstvu. Daje jim pravico do pouka v slovenščini, pripušča slovenski jezik kot uradni jezik in določa slovenske napise. Če hočemo torej v tej točki razumeti stališče avstrijske vlade in položaj koroških Slovencev, moramo govoriti o njihovi narodni nezavednosti, o problemu Vindišar-jev in o resničnem številu in ozemlju Slovencev. Narodna zavednost koroških Slovencev 3. Nekateri trdijo, da velja glede narodne zavednosti koroških Slovencev pravilo: ena tetjina je narodno zavedna, druga tretjina ne ve, da je slovenska, zadnja tretjina noče biti slovenska. Razume se, da ne gre za matematične tretjine, temveč za tri skupine. V preteklem stoletju so dali koroški Slovenci dokaze velike narodne zavednosti. Prirejali so veličastne narodne tabore, terjali so slovenske šole in sami zanje veliko žrtvovali. Vendar se narod v celoti zaradi nemških šol in strašnega nemškega pritiska ni mogel v celoti prebuditi. Nekateri trdijo, da je zaradi narodne nezavednosti koroških Slovencev škof Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije s Koroške na Štajersko. Vendar bi morali dokazati, da je bila ondi narodna zavednost tedaj močnejša. Glavni krivci nezavednosti koroških Slovencev so nemški liberalizem, ponemčeval-na šola in nacionalni socializem. Zanimivo je, da izvira vodja nacistov, Adolf Hitler^ prav iz te dežele, v kateri so se Slovencem v teku zgodovine godile tolike krivice. Njegov oče je bil sin koroške dekle. Ker koroški Slovenci niso imeli slovenskih šol, ki bi v njih budile narodno zavest, niso imeli dovolj zavednih izobražencev in kulturnih delavcev. Kulturno in požrtvovalno narodnostno delo velike večine slovenskih duhovnikov pa sta ovirala in uničevala nemški socializem in liberalizem. Tudi slovenski levičarji se za narodno zavest ne brigajo dosti, mečejo pa krivdo za nezavednost seveda na duhovščino in katoliške voditelje v preteklosti. V takih razmerah bi moglo biti stanje še veliko slabše kot je. Koroški Slovenci od časa do časa celo Nemce presenetijo s svojo trdoživostjo. Vendarle obstoji v pomanjkanju narodne zavednosti velikega dela koroških Slovencev jedro težav pri reševanju manjšinskega vprašanja na Koroškem. Poglejmo omenjene tri skupine natančneje: Lep del koroških Slovencev je kljub vsemu strahovanju in sugeriranju kompleksa inferiornosti narodno zaveden. Čeprav niso imeli slovenskih šol, so ohranili narodno zavest in niso klonili ne pred grožnjami, ne pred političnim in gospodarskim pritiskom. Da je ta del ohranil narodno zavednost, imajo veliko zaslugo slovenska kulturna društva in ustanove, ki so skušale nadomestiti, kar jim nista dali šola in država. Tudi slovenski duhovniki so vedno delali za ohranitev narodnosti svojega ljudstva. Ti Slovenci priglašajo otroke za dvojezični pouk in hočejo ostati svoji narodnosti zvesti, čeprav jih nacisti zmerjajo s ti-tovci in bi jih najrajši pognali preko Kn- ravank. Pri ljudskem štetju zahtevajo, da nemški popisovalec vpiše, da je njihov ob-čevalni jezik slovenski, da vsaj na ta način izpričajo svojo narodno pripadnost. Velika večina te skupine je verna in zaradi zvestobe do Boga ostaja zvesta narodu in državi. Za to zvestobo in značaj nost zaslužijo vse priznanje in spoštovanje. O njih pravi dr. Hilckman: „Pri intenzivni nemško-nacionalni propagandi in daljnosežni gospodarski odvisnosti Slovencev od nemškonacionalnih posestnikov aii delodajalcev je 'čudež', da se sploh še tako veliko Slovencev odkrito priznava k svoji narodnosti. Slovenskim staršem, ki so se upali tudi pod pritiskom nemškonacional-nega terorja svoje otroke priglasiti za slovenske šole, v resnici moremo priznati junaštvo" (Op. 2). Nemci imenujejo to skupino zavednih Slovencev: narodni Slovenci (Nationalslo-wenen) in ne opustijo nobene pr;like, da jih ne bi diskriminirali. Neprenehoma jim očitajo, da so aa Jugoslavijo, čeprav to 113 ustreza resnici, saj so lojalnost do Avstrije že ponovno z besedo in dejanjem potrdili. Kjer le morejo, jih socialno zapostavljajo. Stavijo jih v nasprotje z manj zavednimi Slovenci, katere skušajo prikazati kot „dr:-movini zveste". V razpiavi dr. Veiterja, ki po njej povzemamo v glavnem gornje trditve, je deželni poslanec Ljudske stranke dr. Wolfgang Mayrhcfer — Griinbuhd omenjen kot človek, ki vedno znova z besedo in pisanjem nastopa proti „narodnim" Slovencem. (Op. 5). Ni torej mogoče vreči vse krivde za žalostni položaj koroških Slovencev le na bivše naciste. Med tem ko je leta 1951 še 13.712 ljudi iz te skupine navedlo zgclj slovenščino za občevalni jezik, jih je leta 1961 to storilo le še 8.259. 5. Druga skupina Slovencev je po 100 letih nasilnega prikritega in očitnega raznarodovanja že toliko ustrahovana, da se ne upa več izdajati se za Slovence ali se vsaj otrok ne upa priglasiti za slovenski pouk. V tej skupini je veliko zavednih Slovencev, ki iz strahu pred Nemci in zaradi gospodarske odvisnosti od njih, svojo narodnost prikrivajo. Ako bi ta odvisnost in strah odpadla, bi se brez pomislekov priznali za Slovence. Dvojezično šolo so radi imeli, prav tako jih je verski pouk v slovenščini iz te skupine veliko zahtevalo. Tudi ti ljudje so na splošno verni. Med seboj ne le doma, temveč tudi v javnosti, čeprav le s strahom in poltiho, govorijo slovensko narečje. Ko pa se jim, n. pr. na vlaku približa sprevodnik ali neznanec, le še šepečejo po domače aii prično nemško govoriti. Pri Sinči vesi aii v Podrožici se na vlaku govori veliko -lo-vensko. Ko se vlak bliža Celovcu, govorijo skoraj vsi le nemško. Ako jih neznanec nagovori v književni slovenščini, se ustrašijo in mu neradi odgovorijo. Nasprotno je ob odhodu vlaka iz Celovca. Človek, ki posluša delavce in potnike, bi mislil, da so sami trdi Nemci. Ko pa se vlak oddaljuje od Celovca in izstopajo zagrizeni Nemci in nemčurji, se sliši vedno več ljudi, ki govorijo ^slovenje". Tako imenujejo Korošci svojo govorico. Pri ljudskem štetju navedejo ti ljudje za občevalni jezik vindišarski, kar je so-značno za slovensko, ali vindišarski-nemški jezik. Manj zavedni ali bolj ustrahovani ali gospodarsko odvisni dopustijo, da števili komisar vpiše nemški-slovenski, nemški-vindišarski ali zgolj nemški. Tisti, ki so proti slovenstvu že več ali manj nerazpo-loženi, se za slovenska narodna vprašanja in za kulturne prireditve seveda ne zanimajo dosti. O tej skupini je dejal Vesnič, vodja jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu leta 1919, da so koroški Slovenci podobni ptiču, ki je vse življenje v kletki in ne zna več letati (Op. 31). 6. Tretja skupina so Slovenci, ki so že docela odpadli od svojega naroda. V zasebnem govoru in v občevanju z drugimi Slovenci se še poslužujejo slovenskega jezika, z otroki pa govorijo le še nemško. Neizmerno so veseli, ko morejo z Nemci govoriti nemško in se v javnosti izdajati za Nemce, čeprav nemščine niti dobro ne obvladajo. Pri ljudskem štetju zahtevajo, da števni komisar vpiše za njihov občevalni jezik zgolj nemški in k temu tudi druge nagovarjajo in silijo. Njihov kompleks inferioi'-nosti je prešel v sovraštvo do vsega, kar jih spominja njihovega pokolenja. Pridobiti se dajo za vsak nastop proti slovenski besedi. Med slovensko pridigo so pripravljeni ropotati z nogami, da duhovnik ne more dalje govoriti. Čeprav ne hodijo redno v cerkev, radi gredo kot člani deputacij na škofijo in zahtevajo odpravo slovenščine in uvedbo nemščine v cerkvi ali odpoklic slovenskega duhovnika iz župnije. V štraj-kih proti dvojezični šoli so otroke podili domov in prednjačijo v nagovarjanju staršev, naj otrok ne priglašajo za slovenski pouk. Vneto izvršujejo načrte, ki jih nacistične organizacije izdelujejo proti Slovencem. Kakor so odpadli od svoje narodnosti, ee tudi ne pomišljajo izstopiti iz Cerkve, če upajo od tega imeti korist. O teh ljudeh velja, kar je zapisal NTK leta 1962, 2: »Koroška je polna kompleksov. Prav posebno pa človek, ki se zavestno izloči iz svoje kulturne okolice, iz svoje kulturne zavesti, ne najde miru. Neprema-gana preteklost živi v njegovi podzavesti naprej in pride ob gotovih trenutkih na dan. Morda tedaj, ko poje v svoji pijanosti spet slovenske pesmi, morda tedaj, ko utrga s kake deske slovenski plakat, morda tedaj, ko zarenči v žganje, da je Koroška nemška." So torej to najbolj žalotne žrtve nemškega terorja in krivic. Postali so zaradi razmer narodni odpadniki, izkoreninjenci :: zastrupljeno dušo, ki svoj narod prezirajo in preganjajo in se svojega rodu sramujejo. Slovenci imajo za te ljudi poseben izraz nemškutar, to je narejeni, nepristni Nemci, otroci slovenske matere, ki hočejo biti Nemci. O njih velja podobno, kot je veljalo o poturcenih kristjanih: Poturica je hujši od Turka! Dr. Lambert Ehrlich pravi o teh ljudeh: „Duša nemškutarja bo ostala vedno uganka in se ne bo dala nikoli pojasniti" (Op. 31). Zdi se, da ne velja le o drugi skupini, temveč tudi o tej, kar pravi dr. Veiter na splošno o nezavednih Slovencih, da bi namreč v primeru spremembe meje pač bili spet gotovo Slovenci (Op. 5). Še več! Zdi se, da bi se v tem primeru mnogo teh ljudi trkalo na svoje slovenske prsi in bi bili najhujši sovražniki pravih Nemcev. Pripadniki te skupine namreč globoko v srcu še čutijo, da so Slovenci. Eden od njih je pred nekaj leti priznal: „Mi vemo, da smo Slovenci, a se ne damo komandirali Kranjcem." Izpoved je posledica nemške propagande proti Slovencem na Kranjskem, ki so v Avstriji zaradi političnega položaja imeli največ prostosti in so se trudili za zedi-njenje vseh Slovencev v eno politično enoto. Tako so bili poleg Cehov kranjski Slovenci Nemcem najnevarnejši in so jih skušali Slovencem drugih dežel prikazati kot ljudi, ki hočejo ostalim Slovencem gospodovati. Tako so Nemci sejali med Slovenci nezaupanje in sovraštvo, da bi ohranili oblast nad koroškimi in štajerskimi Slovenci. Značilen za to propagando je verz, ki so ga napravili Nemci v ta namen: „Trau! Schau, wem! Nur keinem Kral-ner und keinem Bohm!" (Op. 32). Resni Nemci imajo pravilno te ljudi /.i narodne odpadnike. Socialistični dnevnik je zapisal: „Mi, socialdemokrati, smo vei-no odklanjali ponemčevalne metode zara<>i povečanja števila narodnih odpadnikov, ki niso znali ne nemško, ne slovensko, pa so si domišljali, da so imenitnejši ljudje, ako se izdajajo za Nemce." (Op. 34). Na žalost tudi socialisti sodelujejo pri germani-zaciji. Socialist Wedenig je odpravil obvezno dvojezično šolo, da otroci ne znajo ne nemško, ne slovensko. Čeprav hočejo veljati za prave Nemce, Nemci teh ljudi torej nimajo za docela sebi enake, kljub temu jih izrabljajo proti zavednim Slovencem. Vendar moramo tu poudariti, da ti nesrečneži z razklano notranjostjo in polni kompleksov ter preziram od dveh strani niso v celoti odgovorni za svoja dejanja proti narodu, iz katerega so izšli. Glavno krivdo in odgovornost imajo Nemci, ki so te nesrečneže vzgojili, jih iztrgali iz slovenske skupnosti in jih izrabljajo v boju proti nezaščiteni manjšini. Krivdo imajo seveda tudi komunistična Jugoslavija in velesile, ki se niso potrudile, da bi prebivalcem tega koščka Evrope uspešno zagotovile človečanske pravice. 7. Poleg teh skupin imamo še potomce narodnih odpadnikov, ki so često tudi hudi sovražniki naroda, kateremu so se njihovi predniki izneverili in v sovraštvu do slovenskega naroda vzgojili. Njihovo slovensko poreklo izdajajo često slovenski priimki. Dr. Hilckman pravi: „Ali naj imamo za smešno ali žalostno, da mnogo teh »germanskih" uničevalcev Slovencev (Slo-vvenenfresser) često nosijo slovenska imena? Ne le po mnenju Slovencev so narodni odpadniki, često najhujši sovražniki naroda, kateremu po izvoru pripadajo." (Op. 2). Tudi za njihovo duševno neuravnovešenost in razklanost ter za krivice, ki jih delajo Slovencem, so v veliki meri odgovorni Nemci, ki so njihove prednike zavedli v narodno odpadništvo. Da so ti ljudje fanatični nacisti in zagovorniki združitve Avstrije z Nemčijo, je jasno. Po vsem tem bolje razumemo, zakaj so koroški Slovenci, ki še niso odpadli od narodnosti, plašno ljudstvo. Proti sebi imajo narodne odpadnike, njihove potomce, Nemce in često tudi oblastnike. 8. Seveda bi mogli koroške Slovence še drugače deliti. Profesor Robert J. Kerner, ki je po prvi svetovni vojski kot član severnoameriške komisije prepotoval Spodnjo Koroško in bil od vseh članov komisij« Slovencem najbolj naklonjen, jih je delil kar na pet skupin: na nemške Slovence, na Slovence, ki so za koroško republiko, na koroške Slovence, na jugoslovansko usmerjene Slovence in na kranjske Slovence (Op. 56). Nemci pa delijo koroške Slovence na splošno le v dve skupini: v narodne Slovence in v Vindišarje. Med Vindišarje bi radi porinili vse Slovence iz druge in tretje skupine, ki smo o njih govorili. To cepljenje vršijo z namenom, da bi ne bilo treba dati Slovencem pravic, ki jih določa državna pogodba. Ta pogodba naj bi veljala le za. Slovence, ki se za take priznajo, ne pa za ostale Slovence, tako imenovane Vindišarje. Tako razlikujejo Nemci na Koroškem tri politične narode: državotvorni narod Nemcev, narod zavednih Slovencev in narod Vindišarjev, ki ga po potrebi porivajo na eno ali drugo stran. V notranji politiki so Vindišarji potrebni za protiutež proti zahtevam Slovencev na kulturnem, političnem in gospodarskem polju. V zunanji politiki so potrebni kot ..domovini zvesti" element. Potrebni so še kot vmesni narod, ki je sam na sebi manj vreden, pa naj se pojavi na katerikoli strani (Op. 53). Gre za zelo pomembno vprašanje, ali ščiti državna pogodba vse slovensko govoreče Korošce ali le tiste, ki se izrecno izdajajo za Slovence. Čeprav smo o vprašanju kratko govorili že na koncu 3. dela, se nam zdi potrebno o zadevi obširneje govoriti. Umetno razlikovanje Slovencev 9. a) Razliko med izrazom vindiš (win-disch, vindišarski) in slovenski so pričeli delati Nemci šele po prvi svetovni vojski z očitnim namenom, da bi Slovence po načelu : deli in vladaj ločili v dve nasprotujoči si skupini in s tem zmanjšali njihov pomen (Op. 35). Razlikovanje med vindiš in slovenski, med Vindišarji in Slovenci ni utemeljeno. Nastalo je in se ohranja iz političnih namenov. Windisch je stara nemška beseda za slovenski. Včasih so Nemci vse Slovane imenovali Winde ali Wende. Drugod pa najdemo oblike: Veneti, Vinidi, Venedi in Vendi. b. Pomen besede še ni dokončno pojasnjen. Odgovora iščejo v keltskem in ilirskem jeziku. V keltskem jeziku pomeni vind bel. Če bi prišlo ime od tod, bi bili Vendi dobili ime zaradi bele barve. Od ilirskih jezikov je živ jezik le še albanščina. Ruski znanstvenik, profesor Miliukov, meni, da je našel odgovor v albanski besedi vendes, ki pomeni domačin. Tako bi bili Vendi za mnoge narode prvot- no, domače prebivalstvo velikega dela Evrope. Čeprav so jih drugi narodi podjarmili, niso izgubili svojih značilnosti in so se vedno znova osvobodili, drugi rodovi pa so izginili med njimi. Veneti so bivali na obsežnem ozemlju. Lobanje, izkopane v vzhodni Švici, v Avstriji in na Balkanu kažejo na eno in isto raso, ki jo radi imenujejo ilirska rasa, a prevladuje v Južnih Slovanih in Poljakih. Veneti bi bili torej segali daleč v Alpe. Venete prvič imenuje početnik evropske zgodovine, Herodot, leta 445 pr. Kr.: ene-toi illyrion, ki so bivali ob Jadranskem morju. Polibij jih omenja leta 150 pr. Kr. Pomponij Mela omenja leta 48 pr. Kr. ve-netsko jezero (lacus venetus), ki je Kon-stanško jezero. V Švici je mesto Windisch, na Tirolskem je Windisch-Matrei, v Gornji Avstriji Windisch-Garsten, blizu Rige ob Baltiku je mesto Venden, ob Jadranskem morju je Venezfia (Benetke). Tudi Dunaj je bil pred Rimljani venetska naselbina. Nekdanje ime Vindobona spominja na Vinde. Ime so ji dali sosednji Kelti, v katerih jeziku pomeni bona naselje ali mesto. Če bi odločal izvor imena, bi imeli Vindišarji do Dunaja več pravice kot Nemci, ki bi moral Dunaj pravzaprav imenovati Windischburg, ne pa samo Wien. c) Vedno bolj se utrjuje mnenje, da so bili Veneti (Vindi) slovanskega rodu. Prebivali so v glavnem na istem obsežnem ozemlju kot prebivajo danes Slovani. Vedno manj privržencev ima teorija nemških znanstvenikov, da so Slovani prišli v sedanje kraje prvič šele ob preseljevanju narodov, Slovenci torej šele po odhodu Lom-bardov v Italijo. Slovanski znanstveniki menijo, da so tod bivali Slovani že v prazgodovini. Ker so Ilirci in Veneti bivali skupaj, meni Rus Miliukov, da so bili Ilifi gospodarji Venetov, oboji pa istega slovanskega rodu. Rus Udaltzov je mnenja, da so bili Veneti pravi Slovani. Poljak Lehr-Splawin-ski, univ. profesor v Krakovu, je mnenj:i, da so bili Veneti (Vendi) verjetno obmejni Slovani, ki so jih zato drugi narodi lažje zajeli in odvedli s seboj. Tako bi bili Kelli del Vendov odvedli s seboj v Galijo, kjer je ostalo od njih le še ime province Vendee. Po drugem mnenju bi bili Veneti del prvotnih Slovanov poleg Antov in podonavskih Slovanov. Iz medsebojnega križanja bi bili nastali sedanji slovanski narodi, za katere so Nemci ohranili izraz Vendi in Vindi, a so prvega ohranili le za Lužiške Srbe, drugega pa za Slovence, torej za naj- bližje Slovane, katerim so vzeli največ ozemlja in se z njimi pomešali. Pa tudi Madžari pravijo prekmurskim Slovencem Ven d i. č) Beseda windisch v pomenu slovenski se je v nemščini do leta 1849 splošno rabila. Koroški jezuit Ožbalt Gutsman je leta 1777 napisal slovnico za vse Slovence z naslovom: Windische Sprachlehre. Jurij Žagaj šek — Zelenko je leta 1791 napisal slovnico z naslovom: »Slovenska Gramma-tika oder Wendische Sprachlehre (Op. 36). Nasprotno pa Slovenci sami sebe nikoli niso tako imenovali. Tudi koroški Slovenci so sami sebe vedno imenovali Svovenci. Vse polno je imen, ki pričajo, da sta izraza soznačna in da se nista zamenjavala: Win-disch Graz — Slovenj gradeč, Windisch Feistritz — Slovenska Bistrica, Windische Biiheln — Slovenske gorice itd. d) Leta 1849 je bil z ministrsko odredbo ustanovljen Državni zakonik, ki naj bi izhajal v vseh devetih avstrijskih jezikih. Točka 7 te odredbe se glasi: „in slo-vvenischer (zugleich windischer oder krai-nischer) Schriftsprache" (Op. 37). S tem je bil izraz slovenski za druge soznačne izraze uradno priznan in potrjen. Trditi danes, da Korošci govorijo vindišarski jezik, pomeni isto, kakor trditi, da na bivšem Kranjskem ne govorijo slovenski, temveč kranjski ali vindišarski jezik. e) Ker so Nemci Slovence radi zmerjali (windischer Hund — slovenski pes, vvindischer Trottel — slovenski tepec) je beseda dobila slab prizvok in so jo izobraženi Nemci in Slovenci opuščali. Le neizobraženi in narodno nestrpni ljudje se je še poslužujejo. Izraza windisch se je Avstrija uradno spet spomnila šele leta 1934. Dotlej nobeno ljudsko štetje ni poznalo tega imena. Pa tudi slovenski književni jezik te besede ne pozna. Do istega stališča se je povzpel tudi dr.Veiter: „Vindiš je bilo vedno istovetno s slovenskim. Že v zakonodaji stare Avstrije je prodrl izraz slovenski. Izraz vindiš je ostal soznačen za Slovence na Koroškem in Štajerskem. Do časa po prvi svetovni vojski ni mogoče govoriti o razlikovanju med izrazoma slovenski in vindišarski (Op. 5). 10. Prvi, ki je pričel delati razliko med Slovenci in Vindišarji, je bil Bernard Schleicherbauer, celovški dopisnik nemško-liberalne graške Tagespost. Korošec Martin Wutte, ki te razlike v svojih prvih spisih ni poznal, se je tega razlikovanja oprijel in ga uveljavil. Po tem razlikovanju naj bi bili Vindišarji tisti Korošci, ki sicer govorijo eno od slovenskih narečij, a se štejejo k nemškemu kulturnemu krogu. Kakšen naj bi bil ta nemški kulturni krog, ki privzema ljudi brez znanja nemščine in pismene slovenščine, Wutte ne pojasni. Ta del Slovencev, ki je baje že dobil večino, naj bi bil zavestno sprejel oznako Vindi-šarjev v nasprotju do narodno zavednih Slovencev. Ti Vindišarji, ki so nastali v 1920—1930, so se odtujili tudi katoliški veri in co vstopila v antiklerikalne nemške stranke (Prim. Op. 5). Ne nemški kulturni krog, temveč nemške stranke so se torej okoristile s temi nesrečneži. Po drugi svetovni vojski se Nemci in nemčurji oklepajo te razlike z namenom, da bi določbe državne pogodbe obveljale le za nekaj tisoč Slovencev, ki si upajo svojo narodnost priznati. Nezavedni Slovenci ali Vindišarji pa naj bi bili posebna narodna skupina, ki jim državna pogodba ne daje nobenih pravic, ker jih sploh ne pozna in se nanjo tudi ne sklicujejo. Tako razumemo dr. Mayrhoferja, ko pravi: „Ti ljudje so za Avstrijo zelo dragoceni" (Op. 35). 11. Najpreprostejše bi seveda bilo, ako bi bili na Koroškem sploh sami Vindišarji. Tako bi ne bilo več treba misliti na 7. člen državne pogodbe. Zdi se, da ima državni tajnik v zunanjem ministrstvu, dr. Gschnitzer, res vse koroške Slovence za Vindišarje, ko pravi: »Vindišarji na Koroškem se od Slovencev onstran meje jasno razlikujejo. Ni jih mogoče preprosto označiti za slovensko manjšino na avstrijskih tleh, pač pa za samostojno manjšino." Takoj doda tudi namen te trditve: državna pogodba zanje ne sme veljati: »Njeno poslovenjenje nasprotuje manjšinski zaščiti prav tako kakor poitalijančenje Ladin-cev" (Op. 36). Kdo more razumeti mentaliteto teh ljudi? Medtem ko trepeČejo ob misli, da bi se slovensko govoreči Korošci »poslovenili" (naučili pismene slovenščine), komaj čakajo, da bi se dokončno ponemčili. Medtem ko jim ni prav, da bi se romanski Ladinci na Južnem Tirolskem poitali-jančili, se jim ne zdi prav nič narobe, da so Ladince že od časa Marije Terezije po-nemčevali. Medtem ko se bojijo umišljene nevarnosti ponovnega poslovenjenja Koroške, hočejo ohraniti ponemčene Ladince za vsako ceno nemške. Medtem ko bi radi z manjšinsko za- ščito zaščitili »Vindišarje", se jim prav nič ne mudi izpolniti državno pogodbo za Slovence. Namesto, da bi priznali Slovence v južni Avstriji, stičejo za Ladinci po severni Italiji. Dr. Mayrhofer je nekoliko popustljivej-ši in je pripravljen priznati na Koroškem tudi nekaj Slovencev in zanje zaščito državne pogodbe. Toda to le pod pogojem, da se sami priznajo za Slovence (Op. 35). Kdor tega poguma ne bi imel, ostane brezpravni Vindišar in spada kot dragocen) človek v nemški kulturni krog. Ker ima beseda vindiš slab prizvok, ji Nemci, ki potrebujejo to besedo za razlikovanje dveh vrst Slovencev, skušajo dati lepši prizvok. Dr. Mayrhofer pravi: „Win-disch je častno ime." Vendar takoj nato priznava: »Priznam pa, da imajo narodni Slovenci Vindišarje za izdajalce" (— kot smo videli zgoraj, jih imajo tudi Nemci za odpadnike) „in da jih narodni Nemci ne cenijo stoodstotno". Zato je v zadregi pripravljen to ime celo opustiti, ako bi našel kaj boljšega. „Za izraz Vindisch' v resnici ne gre, gre za narodnostno razlikovanje" (Op. 35). Vsaj v tej točki dr. Mayr-hoferju ne moremo odrekati odkritosrčnosti. Resnica je, da ostane to ime slejkoprej za zavedne Slovence žaljivo, za vse pa prezirljivo in nečastno. Seveda med »Vindišarje" še daleč ne smemo šteti vseh tistih, ki navajajo za občevalni jezik vindiš. Virtdišarski jezik 12. Noben resen človek tudi ne trdi, da bi obstajal vindišarski jezik. Na Koroškem se govorijo tri glavna slovenska narečja: podjunsko, rožansko in ziljsko. Podobna so si med seboj in prehajajo drugo v drugo. Prehajajo pa tudi v sosednja slovenska narečja, ki se govorijo v Italiji in Jugoslaviji. Ziljsko narečje je podobno onemu v Kanalski dolini in podjunsko onemu v Mežiški dolini. Čeprav sta ti dve dolini do leta 1918 pripadali Koroški, nikomur ne pride na misel, da bi ondotni jezik imel za vindišarski in prebivalce za Vindišarje. Rožansko narečje je podobno gorenjskemu narečju. Ob sedanji državni meji govorijo ponekod tako podobno, da jih je po govorici težko ločiti. Narečja so lepa in blagoglasna. Že Gutsman je obogatil slovenski književni jezik z mnogimi besedami iz teh narečij, zlasti iz podjunskega. Sintaksa teh narečij se ne razlikuje od sintakse drugih slovenskih narečij. Kljub tisočletnemu sožitju z Nemci in politični ter gospodarski odvisnosti od Nemcev imajo ta narečja razmeroma malo besed nemškega izvora. Skupne z Nemci so jim enako kot drugim Slovencem često besede, ki so jih v srednjem veku oboji prejeli iz Italije in Grčije preko misijonarjev, menihov, trgovcev, obrtnikov in vojakov. Takih besed imajo Nemci deset odstotkov v književnem jeziku. Polizobra-ženi Nemci seveda mislijo, da so te besede pristno nemške in da so jih Slovenci prevzeli od njih. Prevzem besed sosednjega naroda je čisto naraven in splošen pojav. Tudi kanadski Francozi so prevzeli od Angležev veliko izrazov in celo kak način izražanja, pa jim tega nihče ne očita, kakor to očitajo Nemci Slovencem, katerih književni jezik je mnogo čistejši kakor nemški. Zaradi tisočletne politične odvisnosti se ni čuditi, ako so koroški Slovenci izgubili nekatere izraze in prevzeli nemške. Že Gutsman v omenjeni slovnici pravi o vseh Slovencih, da je »ta nesrečna veja slovanskega jezika morala sčasoma izgubiti ves oni besedni zaklad, ki ga preprosti človek pri svojem izražanju ne uporablja" (Op 38). Ostali Slovenci so si medtem že izpopolnili besedni zaklad deloma z besedami iz kakega domačega narečja, deloma z no-vonarejenimi besedami; deloma z izposojenkami iz drugih slovanskih jezikov. Ako koroški Slovenci teh besed ne poznajo, so krivi Nemci, ker jim niso dali slovenskih šol. Tudi koroški Nemci še daleč ne poznajo vseh književnih nemških besed. 13. Takoimenovani narodni Slovenci in »Vindišarji" govorijo med seboj docela ista narečja. Vsi brez izjeme poslušajo in razumejo slovenske radijske oddaje iz Celovca in iz Slovenije. Morejo se sporazumeti s človekom, ki govori književno slovenščino ali drugo slovensko narečje. Lepo se sklada, ako pri odrskih predstavah nekateri igralci govorijo v koroškem narečju, drugi pa v književni slovenščini. Okoliščina, da je leta 1961 le 19 ljudi navedlo za občevalni jezik slovensko-vindiš, dokazuje, da je zanje slovenski in vindišarski jezik eno in isto (Op. 5). Koroški Slovenci nikoli niso skušali uvajati poseben pismeni jezik, kakor so to n. pr. delali ogrski Slovenci, temveč so vedno imeli skupni književni jezik z ostalimi Slovenci, ki so dolgo časa rabili slovnice koroških avtorjev, Gutsmana in Ja-nežioa. Ne obstaja nikaka vindišarska književnost, ne slovar, ne slovnica. Pač pa so koroški Slovenci prispevali lep delež k j] skupni slovenski književnosti in kulturi. Pred prvo svetovno vojsko je bil Celovec kulturno središče vseh Slovencev. Prva slovenska knjižna založba, Mohorjeva družba, je nastala leta 1852 pod vodstvom koroškega Slovenca Andreja Einspielerja v Celovcu. Pa tudi najstarejši slovenski jezikovni zapisi, brižinski spomeniki iz 10. stoletja, izvirajo iz sedaj ponemčenega dela Koroške. Ni torej resnica, da bi bili „Vindišarji na Koroškem docela različni od Slovencev onstran meje" (Op. 36). Do istih trditev se je povzpel dr. Vei-ter, ki pravi: »Zadostno je dokazano, da ne obstoji nikak vindišarski jezik, prav tako kot n. pr. ne obstoji vorarlberški-nem-ški jezik, čeravno se le-ta veliko bolj razlikuje od visoko-nemškega jezika kakor koroško-vindišarski" (pravilno: koroško-slovenski) „od književne slovenščine... Koroško narečje ima čisto slovensko sintakso in slovnico". Njegovo opombo, da ima koroško narečje zelo veliko nemških izposojenk, smo že zgoraj nekoliko pojasnili. Iz preglednice vidimo, da Nemci na Koroškem naštejejo toliko slovensko ali vindiš govorečih ljudi, kolikor se jim zlju-bi. Leta 1951 so našteli obojih veliko več kot leta 1961, ker so bili še zavezniki v deželi in niso hoteli biti veliko slabši kot nacisti. Ako ljudje navajajo za občevalni jezik vindiš, je to zato, ker slovenskega pismenega jezika ne znajo, saj jim Avstrija slovenskih šol nikoli ni dala, pa tudi zato, ker upajo, da jim bodo Nemci to manj zamerili. Z besedo vindiš hočejo reči, da govorijo le koroško narečje. Že za ljudsko štetje leta 1951 je deželni glavar Wedenig izdal okrajnim glavarjem natančna navodila, naj števni komisarji skrbno pazijo, da bodo ljudje zapisovali kot občevalni jezik vindiš in ne slovenski. Res so števni komisarji, ki so bili sami zagrizeni Nemci, grozili Slovencem, ki bi si upali zapisati za občevalni jezik slovenski, da bodo v hišo poslali komisijo, ki bo ugotovila, ali so res sposobni slovenskega pismenega jezika. Povsod na svetu Občevalni jezik 14. Čeprav ne obstoji poseben vindišarski jezik in ga do leta 1934 nobeno ljudsko štetje ni poznalo in čeprav avstrijska vlada zaveznikom pri sklepanju državne pogodbe kakih vindišarsko govorečih ljudi ni omenjala, temveč je vedno govorila ie o Slovencih, se pri ljudskih štetjih leta 1951 in 1961 ni pomišljala uradno vpraševati ljudi, ali je njihov občevalni jezik vindiš ali slovenski. Pri tem posnema naciste, ki so leta 1939 pri ljudskem štetju uvedli to razlikovanje. Leta 1951 je notranje ministrstvo izrecno določilo, da občevalni jezik ni materinski jezik, temveč jezik, ki ga oseba govori v javnosti, leta 1961 pa je bilo mnenja, da gre za jezik, ki se govori v družini. Vendar števni komisarji ljudem tega niso pojasnili. Preglednica povzeta po Veiterjevi razpravi (Op. 5) kaže, kak občevalni jezik so ljudje navajali pri teh štetjih, oziroma kak občevalni jezik so nemški števni komisarji zapisali: nemško- vindiš- skupaj vindiš nemško slovensko 13.173 — 43.179 10.944 — 42.095 7.408 2.472 25.472 se narečje nekega pismenega jezika imenuje enako kot pismeni jezik. Le na Koroškem skušajo Nemci po 100 letih brutalnega ponemčevanja žeti sadove svojega početja s tem, da razlikujejo med narečjem in pismenim jezikom nesrečne manjšine, kateri nikdar niso hoteli dati slovenskih šol (Op. 53). Kjer se števni komisarji ne upajo nastopiti z grožnjami, se branijo zapisati slovenski jezik, češ saj književno slovenščino znata le župnik in kaplan. Zlasti se branijo zapisati zgolj slovenski, češ saj vendar govorite z menoj nemško in ne ustreza resnici, da nemško ne znate. Že za štetje leta 1951 je deželni glavar določil, da morejo Slovenci vpisati tudi slo-vensko-nemški, nemško-slovenski in vin-diš-slovenski jezik. Vendar so tedaj to namero opustili in jo izvedli šele leta 1961. Vsakemu normalnemu človeku mora biti jasno, da v 10 letih ne more 17.000 ljudi opustiti svoje govorice. Izidi torej ne kažejo resničnega stanja. Uradnim izidom niti Nemec dr. Veiter Leto slovenski vindiš slov.-nemški ne^ško- slov. 1939 14.088 8.305 — 7.613 1951 13.712 8.822 — 8.614 1961 8.259 1.589 2.246 3.479 ne verjame. Potem ko poudari, da imajo Slovenci veliko otrok, a so v 10 letih ponekod docela izginili, ugotavlja glede zadnjega štetja: „Tukaj morajo biti izidi ljudskega štetja nepravilni. Pri tej številčni preglednici nekaj ne soglaša. Znižanja ni mogoče spraviti v sklad z resničnimi razmerami. To številko je nemogoče spraviti s sklad z dejstvi." Dr. Veiter meni, da so poleg ponemče-vanja tudi politični elementi vplivali na uradne izide (Op. 5). Te ugotovitve nepristranskega Nemca jemljejo gornjim podatkom glede občeval-nega jezika vsako resnost, verodostojnost in veljavo in nihče ne more na podlagi njih razpravljati o Vindišarjih. 15. Ostane vprašanje, kam je treba šteti ljudi, ki prostovoljno ali pod pritiskom navajajo za občevalni jezik eno gornjih variant (vindiš, vindiš-nemško itd.). Mnogi Nemci štejejo med Slovence le tiste, ki navedejo za občevalni jezik slovenski ali slovensko-nemški. Po tem nazi-ranju bi bilo na Koroškem le 10524 Slovencev (8.259 slovensko, 2.246 slovensko-nemško in 19 slovensko-vindiš govorečih). Zlasti hočejo Nemci šteti vse tiste, ki navedejo za občevalni jezik na prvo mesto nemško (nemško-slovensko, nemško-vin-diš), med Nemce. Sam zunanji minister dr. Kreisky je leta 1961 moral intervenirati proti nameri avstrijskega centralnega statističnega urada, ki je hotel šteti pod rubriko „nemško" vse tiste, ki so za občevalni jezik na prvo mesto navedli nemški jezik. Zaradi te intervencije se je objava izidov zelo zakasnila. Prav tako bi radi šteli med Nemce tiste, ki navedejo kot občevalni jezik vindiš ali vindiš-nemško, kakor da bi kak Nemec govoril slovensko narečje. 16. Proti tem nemškim nakanam sp^t pravilno ugotavlja dr. Veiter, da vseh tistih, ki navajajo za občevalni jezik slovensko ali vindiš v katerikoli različici, ni mogoče šteti drugam kakor k slovenski jezikovni manjšini, kajti zaradi zmanjšanja socialnega ugleda, ki ga tako priznanje vsebuje, bi se vsakdo prišteval le k jezikovni skupini večine, če tega ne bi izključevala objektivna dejstva pripadnosti k jezikovni manjšini. Za primer navaja dunajske Čehe, gradiščanske Hrvate, tržaške Slovence, istrske Italijane, alzaške Nemce itd. (Op. 5). Mnenja smo, da tudi član manjšine more s ponosom navesti svoj materinski jezik, ako mu večinski narod s sugerira-njem kompleksa inferiornosti in z drugim' sredstvi tega ponosa ni zamoril. Podobno velja glede sinov priseljencev, ki se često tudi sramujejo nemškega, italijanskega i. dr. pokolenja pred manj kulturnim narodom, med katerim živijo. Docela pravilno je torej, da se štejejo k slovenski jezikovni skupini vsi Korošci, ki niso navedli za občevalni jezik zgolj nemški. Narodna, pripadnost 17. Pripadnost k slovenski jezikovni skupini pa po mnenju mnogih Nemcev in nemčurjev ni istovetna s pripadnostjo it slovenski narodnostni skupini. Po njihovem naziranju obstaja na Koroškem poleg Slovencev še posebna narodnostna skupina, ki se njeni člani morejo imenovati Vindišarji ali kakorkoli že. Kot smo že videli, jim ne gre za izraz vindiš, temveč za razlikovanje dveh narodnosti. Dr. Mayrhofer takole definira pojem Vindišarja in Slovenca: »Slovenci, ki so bili Avstriji zvesti, se imenujejo Vindišarji" (Op. 35). Po tej definiciji so torej pravi Slovenci Avstriji nezvesti. Res pravi dr. Mayr-hofer v istem članku o Slovencih, ki se trudijo, da bi govorili pismeno slovenščino, da iso za odcepitev velikega kosa Koroške in za priključitev k FLRJ. Za kaj so bili Slovenci, ki so zahtevali slovenske šole pred letom 1918, mož ne pove. Tudi ne pomisli, da bi mogli Italijani prav tako obsoditi Nemce na Južnem Tirolskem, da so za odcepitev gornjega Poadižja, ker hodijo v nemške šole. Dr. Mayrhofer torej ne trdi, da Vindišarji ne bi bili Slovenci. Trdi le, da so posebna zvrst Slovencev, ki je že druga narodnostna skupina. Podobno govori najglasnejši Vindišar in najzvestejši Avstrijec, dr. Valentin Ein-spieler, vodja Zveze Vindišarjev in deželni poslanec, izvoljen na listi Ljudske stranke: „Mi (Vindišarji) se branimo tega, da bi nas imenovali »Slovence" in nas proti naši volji šteli za Slovence, ki so le majhen del ljudstva južne Koroške, ki govori dva jezika" (Op. 39). Dr. Einspieler n-i trdi, da bi Vindišarji govorili svoj jezik. Prizna, da se na Spodnjem Koroškem govori le nemško in slovensko oziroma vindiš. Toda med ljudmi, ki govorijo isti slovenski jezik, razlikuje Vindišarje in Slovence. 18. Treba je torej končno odgovoriti na vprašanje, ali je to razlikovanje pravilno ali ne. Ali moremo govoriti o vindišarskem narodu, potem ko smo zanikali obstoj vin-dišarskega jezika. S tem bomo končno odgovorili na vprašanje, ali ščiti državna pogodba vse slovensko govoreče Korošce ali ne. V tej točki se tudi dr. Veiter nagiblje na Einspielerjevo stran, ko pravi: »Ugotovljeno je, da ne obstaja vindišarski narod v etničnem smislu. Vsekakor pa s tem še ni rečeno, ali Vindišarji pripadajo k slovenskemu narodu ali ne... Ali se tisti, ki pri ljudskem štetju ne postavijo „sloven-ski" na prvo mesto in zlasti tisti, ki navedejo „vindiš" v kateri koli zvezi, s tem narodnostno težijo proč od slovenstva, je drugo vprašanje... Leta 1920 nikomur ni prišlo na misel, da bi o tem dvomil in vsa propaganda je poudarjala, da je tedaj zelo velik odstotek Slovencev glasoval /<1 Avstrijo. Če bi bil obstajal samosvoj vindišarski narod, bi to dokazovanje, ki je leta 1945 in 1947 bilo spet odločilno za zavrnitev jugoslovanskih ozemeljskih zahtev, samo sebi nasprotovalo in bi bilo ne-porabno. Toda skozi več desetletij poudarjena razlika med ..domovini zvestimi" Vindišarji in narodnimi Slovenci, ki so jih stavili v nasprotje s prvimi, je vendar dosegla, da se tisti, ki se s poudarkom imenujejo Vindišarje in odklanjajo oznako ..Slovenci", nič več ne morejo kar tako prištevati k slovenski narodnostni skupin*, temveč le k slovenski jezikovni skupini'' (Op. 5). Nato pravi dr. Veiter, da so nekateri Vindišarji že postali člani večinskega naroda, drugi pa še visijo nekje v sredini med obema narodnostima. Znanost o narodih pozna pojem ..viseča narodnost". Primeri take narodnosti so bili v preteklosti Slovaki na Ogrskem, danes so Alzaeani in Flamci v Franciji i dr., torej v vseh primerih le člani zatirane manjšine; Vindišarji so kot sredstvo za zmanjšanje števila Slovencev politična manjšina. Postati utegnejo Nemci (kakor hitro bi opustili slovensko govorico), prav tako pa tudi zavedni Slovenci. Ako bi se meja spremenila, bi že spet bili Slovenci. Končno meni dr. Veiter, da tega vprašanja, ki je vir vsega nesporazumljenja, ni mogoče rešiti politično, temveč le znanstveno (narodnostno in jezikovno). Zato pa je trenutno nerešljivo, ker nacionalni Nemci gledajo v Vindišarjih janičarja, medtem ko narodni Slovenci upajo, da se bedo dali spet pridobiti za slovenstvo. ..Vindišarji so politična realnost, a jezikovno brez dvoma spadajo k slovenski jezikovni skupini... Narodnostno so „vi-seč narod", torej v neki meri na poti od slovenstva do jezikovnega in kulturnega nemštva... Tako je problem Vindišarjev, ki so po mnenju Slovencev umeten narod (Volk aus der Retorte), po mnenju koroških Nemcev pa primer ljudi, ki spadajo k nemškemu kulturnemu krogu in govorijo svoj jezik (eigensprachiger Kultur-deutscher), silno težko rešljiv" (Op. 5). Z drugo besedo: Nemci imajo del slovensko govorečih Korošcev že za svoje ljudi, čeprav jim pustijo, da v hiši, v hlevu in na polju še govorijo slovensko narečje. Vindišarji bi torej bili slovensko govoreči Nemci. 19. V tej točki ne moremo dati prav v celoti dr. Veiterju. Po našem mnenju vsi tisti Korošci, ki z mladega govorijo v družini slovenska, pripadajo k slovenskemu narodu. Ako ne znajo slovenskega pismenega jezika, so tega krivi Nemci. Tudi tisti sinovi slovenske matere, ki se svoje narodnosti sramujejo ali celo sovražijo in preganjajo svoje brate po krvi in jeziku, so še vedno Slovenci. Otrok, ki ga nahujskajo zlobni sosedi proti lastni materi, da jo bije v obraz, je še vedno njen otrok. Čeprav je otrok ne mara, ga mati še vedno ljubi, mu odpušča in samo čaka, da se bo zavedel nesmiselnosti in neprimernosti svojega početja in ga bo mogla spet pritisniti na srce. Nad slovenskm koroškim ljudstvom so avstrijski Nemci zagrešili vnebovpijoče hudodelstvo, ki se more primerjati z nacističnimi grozodejstvi. Da bi se končno polastili njihove lepe zemlje, že stoletja grmadijo nad Slovenci krivico nad krivico. Nezavedno, zbegano in plašno slovensko koroško ljudstvo je corpus delieti, predmet in dokaz tega peklenskega hudodelstva, ki ga Avstrija ne more utajiti, ne zmanjšati. Prej ali slej se bo morala za ta greh pokoriti, pa čeprav zatre do zadnjega vse koroške Slovence. Božji mlini meljejo počasi, a gotovo in so že veliko krivičnih narodov zmleli. Naj sedaj še tako znanstveno razpravljajo o vindišarskem vprašanju, svoje krivde ne morejo izbrisati. Zmanjšali jo bodo, kadar bodo vse storili, da se koroško slovensko ljudstvo svoje narodnosti zav6 in jo vzljubi. 20. Že smo govorili, da narodnost ni nekaj subjektivnega, temveč nekaj objektivnega, nekaj resnično danega. Zato je podlaga in vzrok narodne zavesti, ne pa njen učinek. Pripadnost ali nepripadnost nekemu narodu ni odvisna od svobodne volje poedinca, temveč mu je dana, naložena, iudi če je noče priznati (Op. 24). Vprašanje narodnosti in narodnostnih zahtev se torej ne rešuje po subjektivnih načelih, kakor hoče dr. Einspieler, ko pravi: ,,Mi zahtevamo po demokratičnih načelih subjektivno odočitev" (Op. 39). Ali se mar moremo po demokratičnih načelih tudi odločiti za izpolnjevanje božjih zapovedi? Zanimivo je, da se sklicujejo na demokracijo neredko ljudje, ki hočejo drugim kratiti osnovne človečanske pravice. Do kakih zmešnjav in nedoslednosti bi take subjektivne odločitve in priznanja privedla, si moremo komaj misliti, če vzamemo v poštev, da se je dr. Einspieler v prvi avstrijski republiki izdajal 17 let za Slovenca, pod nacisti in Angleži 17 let za Nemca in je šele po letu 1955 postal vodja domovini zvestih Vindišarjev (Op. 39). Narodna pripadnost ni zadeva političnih sprememb. Dr. Veiter sam pravi, da bi Vin-dišarji bili Slovenci, če bi se meja spremenila. Sploh se zdi, da dr. Veiter v tej točki ni čisto jasen. Pravi, da so Vindišarji politična manjšina in politična stvarnost, a zanika, da bi se vprašanje moglo rešiti politično, t. j. z izvedbo državne pogodbe, ki je tudi politična stvarnost za rešitev težkega vprašanja slovensko govorečih Korošcev. 21. Narodna pripadnost ni dana po rojstvu, temveč po vsem, kar človeka od mladih dni obdaja in oblikuje. Ta resnična, objektivna, po naravi dana dejstva in znaki določajo narodnost ali pripadnost k določenemu narodu. O narodnosti smo že govorili, seveda še daleč ne izčrpno. Recimo še nekaj malega o tem, kaj je pravzaprav narod! Ko univ. profesor dr. Odar govori o narodu, pravi najprej, da je „z opredelitvijo pojma naroda velik križ" (Op. 40). V resnici je težko postaviti splošno, za vse primere veljavno opredelitev. Mora imeti narod svoje ozemlje? Judovski narod je živel brez ozemlja 2000 let. Je potreben poseben jezik? Ameriški narodi imajo jezik kclonizatorjev. Prav tako more imeti en narod več jezikov (Irci, Švicarji, Kanadčani) in več ver. Dr. Odar razlikuje razne pomene besede narod : rasni, politični in kulturni pomen. Glede zadnjega pravi: „V kulturnem pomenu nam zaznamuje narod množico in skupnost ljudi, ki so povezani med sabo zlasti z duhovnimi vezmi; imajo lastno du- hovno svojstvenost in svoj jezik, družijo j'ih zgodovinski in kulturni razvoj, zlasti p.i zavest in volja, da spadajo skupaj" (Op. 46). Gre torej za duhovne vezi, ki družijo skupino ljudi v narod. Te duhovne vezi morejo biti jezik, vera, kultura, duhovne značilnosti '. p. Ko se ljudstvo teh vezi zave, se čuti eno družino, en narod in hoče živeti skupaj in ohranjati in razvijati svoje značilnosti v skupni povezanosti. Spet pravi dr. Odar: „Naravno je, da taka skupina ljudi od svoje kulturne samobitnosti hrepeni ludi k ekonomski in poli-ličn osamosvojitvi" (Op. 40). 22. Od duhovnih vezi, ki vežejo ljudi v en narod, je navadno glavna, če ne odločujoča vez skupni jezik. To velja za Evropo na splošno, zlasti za Srednjo Evropo, najbolj pa za ozemlje bivše avstro-ogrske monarhije. Ker je Koroška nesporno na tem ozemlju, more zanjo veljati le to pojmovanje narodnosti. Pri tem nas ne sme motiti okoliščina, da prav avstrijski Nemci še dobro ne vedo, ali so del nemškega naroda, ali pa so avstrijski narod nemškega jezika. Vsi drugi narodi bivše podonavske monarhije pa so se ločili prav po jezikih. Tudi švicarski primer ne spremeni na tem splošnem pravilu. Kjer jezik ni ogrožen, more stopiti njegov pomen za oblikovanje narodnosti v ozadje. Jezik je torej odločujoči znak narodnosti. Prav po materinskem, očetovem ali družinskem jeziku se ljudje navadno delijo v pripadnike različnih narodov. Lepo pravi dr. Menninger: „Glavni znak narodnosti je jezik, ki z duhovno vezjo povezuje ljudi in jih druži v narod... Jezik je bistven znak narodnostne pripadnosti in spada k bistvu človeka" (Op. 22). Sto let prej je Vinzenz Rizzi bolj po domače isto povedal: „Kakor ima vsak človek svoj poseben nos in vsako ljudstvo svoje posebne značilnosti, tako ima vsak rod svoj poseben jezik" (Op. 41). Svetovno znani avstrijski sociolog in socialni zgodovinar dr. Johannes Messner pravi: „Skupni jezik je najgloblja notranja korenina skupnostnega duhovnega življenja in kulturnega razvoja; v njem se tudi najbolj izraža zavest pripadnosti k neki narodni skupnosti" (Op. 42). „Podlaga narodnosti je jezik" (Mah-nič, pri. Dž. 1963, 2). „Glavni elementi narodnosti: način mišljenja, verovanja, čustev, običajev, kulturne samoodločbe, vse to dobiva izraz 'in stalno posodo v jeziku" (Dr. Ivan Prijatelj, univ. prof.). „Smrt jezikov je smrt narodov" (Gioberti, Op. 43). »Skupni narodni jezik je med kulturnimi dobrinami najbolj značilna. Jezik je čudovita posoda, ki narod vanjo zajema ose-bito bogastvo svojega duha. Jezik je sam v sebi do neke mere izraz narodne dušev-nosti. Navadno se ljudje prav po materinem jeziku razlikujejo v pripadnike različnih narodov. Istočasno pa je jezik tudi nosilec in posredovalec velike večine narodnih kulturnih dobrin. Zato je borba za narodni jezik vedno bila borba za narodna kulturne dobrine in borba za narodnost sploh. Zato se narod najhitreje raznarodi, če izgubi svoj jezik" (Dr. Mirko Gogala, Op. 24). Pri »likvidaciji narodnosti" gre pred vsem za likvidiranje posebnih jezikov" (Op. 44). V razpravah dr. Hilckmana najdemo še tele lepe zadevne izreke: „Po:slednja žalo-«gra zlomljenega naroda ni ne izguba oblasti in ne neodvisnosti — niti domovine. Zadnje najtemnejše dejanje je, če sveti je-eik, ki je mnogim rodovom služil za skrinjo, ki so v njej shranjeni duhovni zakladi, začne izumirati in zagrne zima vse narodno izročilo (Besede nekega Kelta)." „Duša naroda ni le okrnjena, temveč hkrati s svojim jezikom tudi umre" (Dr. Hilckman, Op. 1, gl. 5. del, 6 in 16). „Z izgubo jezika narod preneha obstajati; kar mu še utegne ostati od pokrajinskih posebnosti, je le nova različica naroda, v katerega se vključi" (Gabelentz, Op. 45). „Ko jezik zamre, umre narodova duša, njegov genij; v najboljšem primeru doživi hude spremembe; najpristnejši izraz njegove duše, njen najboljši varuh, premine" (De Gaulle, Op. 45). Tako vidimo, da je jezik res bistven, odločujoč znak narodnosti in najznačilnejša vez med člani istega naroda. Pomembnost posebnega jezika za oblikovanje narodnosti nam kaže tudi primer narodov bivših španskih kolonij v Ameriki. Svoj jezik dosledno imenujejo kastiljski, da jih ja ne bi kdo zamenjal s Španci ali jim očital, da nimajo svojega jezika. Peron je celo hotel ustvariti argentinski jezik. Podobno tisti, ki hočejo ustvariti en jugoslovanski narod, že govorijo o jugoslovanskem jeziku. Tudi Irci se trudijo, da bi že »koraj docela pozabljeni irski jezik spet nadomestil angleščino. Tudi za dr. Veiterja je glavni znak pripadnosti k nekemu narodu jezik, saj pravi, da bi Vindišarji postali pripadniki večin- skega naroda, kakor hitro bi opustili v hiši. in družini slovenski jezik (Op. 5). Ce bi nemški jezik slovensko govoreče Korošce napravil za Nemce, jih tudi slovenski družinski jezik druži v slovensko narodnostno skupino. Prav tako drugi Nemci na splošno isto z govorjenjem in početjem priznavajo. Z govorjenjem, ko prezirljivo trdijo, da koroških Slovencev ni več, temveč so le neki Vindišarji, ki že govorijo nemški jezik; * početjem, ker se že 100 let z vsem besom zaganjajo v jezik teh Slovencev, ki jih ni več. Dobro namreč vedo, da bodo prišli do slovenske zemlje le s tem, da bodo zatrli slovenski jezik in njene lastnike ponemčili. Ker z uspehom niso bili zadovoljni, so se odločili, da izselijo v Ukrajino ne le tiste, ki govorijo slovenski jezik, ampak tudi tiste, ki pravijo, da govorijo vindišarski, slovensko-nemški in slovensko-vindišarski jezik, dobro vedoč, da gre v vseh primerih za en in isti jezik govoreče slovensko ljudstvo. 23. Ko se neko ljudstvo zave skupnega jezika in drugih skupnih duhovnih vezi, se v njem prebudi narodna zavest. Ni pa treba, da bi vsi, ki govorijo isti jezik, imeli enako močno in jasno zavest skupne narodne prpadnosti. Narodna pripadnost ni v vseh ljudeh enaka. Preprosti nešolani ljudje se svoje narodnosti često na zavedajo dosti. A tudi v izobraženih ljudeh more biti manj živa, krepka in jasna. Ker koroškim Slovencem šola in druge ustanov« narodne zavesti ne krepijo, temveč jo na. vse načine slabijo, ni čudno, da je v njih narodna zavest šibka in nejasna. Tudi narod je podvržen zakonom rasti in zorenja kakor poedinec. Ves slovenski narod je bil v začetku prejšnjega stoletja še nezaveden. Cesto se je ljudstvo zadovoljevalo s tem, da se je štelo za Kranjce, Korošce itd. Koroško ljudstvo je marsikje ostalo na tej stopnji narodne nezavednosti do danes. Narodna nezavednost, ki jo srečamo na Koroškem, zlasti ob jezikovni meji, je primer narodne otroške dobe, ix katere se rodi narodna zavest šele po šolski vzgoji in vztrajni kulturni negi. Ni pa ta nezavednost slovenskemu kulturnemu delovanju nevarna. Je le primer kulturne ledine, za katero je treba narodno kulturnih delavcev (Op. 57). Prebujeni narodni zavesti naravno sledi tudi volja živeti in ostati skupaj. Ta volja se pojavi in obstaja prav tako v članih majhnih in zaostalih kot v članih velikih in naprednih narodov. Kakor sin revnih -staršev ob prebujenju pameti prizna stvarnost in se prizna za člana revne družine, tako tudi član malega naroda prizna pripadnost k temu narodu in ga vzljubi. Spozna, da pripadnost k narodu ni odvisna od njegove svobodne volje in si ne more izbirati, kateremu narodu bo pripadal. Kdor pa v svojo narodnost noče privoliti ali je noče ohraniti, ima od tega največjo Škodo. Čeprav zavrže svoj jezik in se ga sramuje, ne more pretrgati vseh duhovnih vezi, ki ga vežejo na njegovo resnično narodnost, hkrati pa nima pogojev, da bi se vrasel v drugo narodnost. Tako zapade duševnemu mrtvilu, osamljenju, materializ-mu in verski brezbrižnosti. 24. Nekoliko drugače, a v bistvu enako, govori o narodni pripadnosti škof Mahnič. Po njegovem mnenju človek pripada k narodu že po rojstvu. V resnici je v veliki večini primerov tako. A tudi materin jezik ne poudarja kot značilen znak narodne pripadnosti temveč kot duševno dobroto, ki jo imamo od naroda. Takole pravi veliki zagovornik pravic malih narodov: „Narod je povsem naravna skupina, v katero ni treba človeku šele sprejetemu biti, ker iz nje izide in je v njo sprejet že vsled rojstva. Na to skupino je vezan, ne da bi jo mogel svojevoljno zapustiti ali zamenjati z drugo; človek more marsikatero lastnost svojega naroda zatajiti, more celo zabiti materin jezik — in vendar ostane, kar se je rodil: Slovenec, Nemec itd. — sin svojega naroda." „Od naroda imamo brezštevilnih duševnih in častnih dobrot, imamo materin jezik, zavest, da smo udje obširne druž»ine (Op. 9). 25. Nikakor ne trdimo, da je jezik edini znak narodne pripadnosti, ali da se morajo vsi, ki govorijo isti jezik, čutiti en narod in si ustvariti skupno državo, ali da se ne bi mogle razne jezikovne skupine v skupni državi čutiti en narod. Nad krvnimi vezmi so še druge, višje vezi. Ruski mislec Vladimir Solovjev, ki je veliko pisal o narodnosti, pravi: ,,Duh je višji od krvi!" To, kar hočemo poudariti, je, da v normalnih, svobodnih, kulturnih razmerah isti jezik druži ljudi v en narod ali v več državotvornih narodov, in da narodovi člani tudi hočejo ohraniti svoj jezik in ostati člani svojega naroda. Zato pa je državna oblast dolžna ustvariti take razmere, da se bodo tudi člani narodne manjšine mogli z veseljem in s ponosom čutiti člane naroda v matični državi, ne da bi bili s tem nezvesti svoji državi. Zato pravi Janez XXIII., da se morajo oblastniki truditi za zboljšanje razmer narodnih manjšin v zadevi jezika, pa tudi kulture, gospodarskih del in podjetij. Člani gospodarsko šibke, od večinskega naroda odvisne narodne manjšine bodo vedno v skušnjavi, da se vsaj na zunaj izdajajo za člane večinskega naroda. Prav pravi torej Marko Kremžar: „Pri-padnost narodu je posledica — volje. Za voljo pa so potrebni nagibi, ki jih imenujemo pri narodu z drugo besedo: interesi. Naloga narodne politike je nakazati, in če treba, tudi ustvariti interese, gospodarske, kulturne in druge, ki bodo dovolj močni, da nagnejo voljo posameznikov in skupin v teženje in delo za čim večjo povezavo" (Op 66). Jezik je torej najznačilnejši znak narodnosti in ena najtrdnejših vezi med člani naroda, a to vez morajo krepiti še druge vezi. 26. — Čeprav gre le za poljudno razpravo, se nam zdi potrebno v tej odločilni točki upoštevati tudi vsaj eno nasprotno mnenje glede narodnosti, naroda in jezika. Francozu A. Dauzatu je po Renanu narodnost duševno in socialno dejstvo. Narod je po njegovi opredelitvi skupina ljudi, ki je trajno živela in živi skupno in ki je pri njej dolgo skupno življenje ustvarilo enake navade in zavest skupnosti (Op 46.) Pri tem se opira na Renana, ki je narod takole opredelil: „Narod je duša, duhovno počelo. Dve stvari, ki sta v resnici le ena, sta potrebni za to dušo, za to duhovno počelo: Ena je v preteklosti, druga v sedanjosti. Ena je skupna posest bogate zakladnice opominov; druga je sedanja privolitev, želja živeti skupaj, volja še nadalje množiti dediščino, ki jo je narod nedeljeno prejel." Dauzatova opredelitev se na videz docela sklada z našim stališčem. Mogli bi si misliti, da ne omenja jezika, da bi z opredelitvijo zajel vse primere. Toda v resnici je ena glavnih misli v njegovi knjigi prav zanikanje pomena jezika za narodnost. Pove, da so Nemci iznašli to teorijo in jo razširili v pesmi iz leta 1813 Des Deutschen Vaterland (Nemčeva domovina), ki se mora razširiti, do koder se glasi nemški jezik. Ta teorija ni tako absurdna kot teorija o rasi, a je pretirana: Jezik je en element narodnosti, ni pa edini. Dauzat gleda na evropski jezikovni problem kot član velikega francoskega naroda. Kot tak Nemcem in narodnim manjšinam ni naklonjen. Zavzema se za to, da bi se vsak Evropejec učil v mladosti poleg svojega še en svetovni jezik, ki bi bil seveda francoski ali angleški. Knjiga ima več napačnih podatkov tudi glede Slovencev. Ker navaja mnogo virov, se nam zdi potrebno, da se nekoliko seznanimo z njegovo miselnostjo in z njegovimi trditvami, da vidimo, kako daleč smo še Evropejci od enot-mega gledanja na narodne probleme. Glede Nemcev pravi, da verjetno sploh niso v celoti indoevropejci, temveč naj bi se nek predindoevropejski narod z njimi stopil in priučil nemškega jezika. Na to sklepa iz nekaterih nemških posebnosti izgovorjave soglasnikov (b kot p itd.) (Op. 47.) Nasproten je tudi natančnim etičnim mejam. Narodne manjšine naj le bodo, a hkrati meni, da se morajo izobraževati v državnem jeziku. V veliki meri se ozira pri jeziku na njegovo koristnost, na njegov zgodovinski, socialni, politični in literarni pomen. Če bi bilo po njegovem, bi se otroci narodnih manjšin pač morali učiti dveh jezikov, toda ne svojega in državnega, temveč državnega in francoskega ali angleškega jezika. Glede sovjetskega bloka in Jugoslavije pravi, da spoštujejo narodne manjšine, o zapadni Evropi pa pravi, da je načelno po vseh državah le en jezik narodni (državni) in pismeni, nasproti kateremu narečja in drugi jeziki niso dovolj pomembni, da bi se poučevali v šoli, ker skoraj vsi razumejo in govorijo državni jezik. Poizkusi, da bi te jezike poučevali v šoli, je utopija, obsojena na neuspeh, ker bi manjšino izolirali, namesto da bi jo povezali s civiliziranim svetom. Izjema je le katalanščina. Slovenska manjšina v Italiji je »praktično izginila". V Avstriji je pomembna le češka manjšina. Državne meje je treba potegniti ne glede na etične meje. Po prvi svetovni vojni je Italija zasedla s Trstom, kjer je leta 1914 že bila slovenska večina, veliko ozemlja, kjer se je govorilo slovensko. To ozemlje je bilo jezikovno in etično tako mešano, da je bilo nemogoče potegniti pravično mejo, ne da bi dali državi, ki je imela Trst, v ekonomskem in zemljepisnem oziru zadostnega ozemlja. Slovencev je bilo 371.000 leta 1939, Hrvatov 187, Ogrov 6.000. Po drugi svetovni vojni pa je nova meja položaj »poenostavila". Kar je bilo leta 1921 nemogoče, je bilo leta 1947 »enostavneje". Ker Dauzat ne pozna srednjeevropskega pojmovanja narodnosti, tudi ni mogel razumeti, da mu je neka ženska v Italiji na vprašanje, katere narodnosti je, odgovorila v italijanščini, da je Nemka (Te-desca) in pripominja, da je njej »materin jezik pomembnejši kot domovina". Po Dau-izatu bi torej koroški Slovenci ne smeli reči, da so Slovenci iz Avstrije, temveč kvečjemu, da so Avstrijci, ki govorijo tudi slovensko. Zanimivo je tudi, kar pripoveduje o dogodku v Gressoneyu blizu Švice in Aoste v Italiji. Neki župnik, ki je na željo fara-nov pridigal v francoščini, je dejal škofu iz Aoste: »Monsignor, mi smo Italijan i, ki govorimo v hiši nemško in v cerkvi francosko". Tudi kak koroški župnik bi mogel reči škofu: »Ekselenca, moji žup-ljani so Avstrijci, ki govorijo v hiši slovensko, v cerkvi pa hočejo vse nemške, ker so jim vtepli v glavo, da je nemščin i imenitnejši jezik". Dati pa moramo Dauzatu prav, ko po natančni analizi ljudskih štetij ugotavlja, da so bila v avstroogrski monarhiji kljub napakam boljša kot tista, ki so se izvajal*, v nasledstvenih državah. Za nas je pomembna ta ugotovitev zlasti glede Avstrijske republike. Prav ima tudi, ko po daljši analizi ljudskih štetij v dvojezičnih predelih Evrope ugotovi, da izražajo izidi le neko mnenje vprašanih, ne pa resnično stanj*r ker je dostikrat težko reči, katerega jezik.i se oseba bolj poslužuje. 27. —■ Po teh opombah poglejmo njegove dokaze za nepomembnost jezika pri oblikovanju narodnosti: »Jezik še daleč ne sovpada povsod z narodnostjo. Dve ali več držav morejo imeti isti jezik in vendar gre za različne narode, ki se nikakor nočejo zliti v enega". Sledi primer južnoameriških držav in Avstrije. Nato sledi primer držav, v katerih dve ali več jezikovnih skupin družijo patriotična čustva v en narod: Švica, Belgija. Navaja tudi avstroogrsko monarhijo, kjer bi se bil razvil en narod, če bi se pravočasno iznebili Poljakov, Italijanov in Bosancev! Ti izjemni primeri naj bi potrdili njegovo pravilo, da „v večini držav obstaja vez med jezikom in narodom, toda vez ni nujno potrebna". Nato sledijo drugi dokazi: a. Francoski Baski nikoli niso pokazali želje, da bi postali Španci, španski Baski niso nikoli hoteli postati Francozi, pa tudi niso nikoli poskušali ustanoviti svobodne države. Resnica je, da španski Baski glasr.o zahtevajo svoje pravice za enkrat še v okviru španske republike. Če tega ne zahtevajo francoski Baski, je dokaz, da se po krivdi večinskega naroda še niso prebudili. Avtor samo pravi, da oboji številčno nazadujejo. b. Za tem vprašuje avtor: Ali si je mogoče misliti, da bi francoski Bretonci in angleški Galci, ki govorijo zelo podobna jezika, hoteli postati en narod Velik je torej strah Francozov, da bi se njihove manjšine prebudile in zahtevale svoje pravice. c. Omenja tudi nemško govoreče Alza-čane, ki po prvi svetovni vojni niso marali ostati pod Nemčijo. Kot obmejno ljudstvo pač niso znali dovolj ceniti pomena narodne države za ohranitev narodnosti in jezika. Danes jih dr. Veiter enako kot Vindišarje šteje med „viseč narod", ki je na prehodu med nemško in francosko narodnostjo. č. Irci in Škoti, ki imajo isti jezik, so bili politično vedno ločeni in ko so Irci zahtevali neodvisnost, so njihovi voditelji govorili le angleško. Še več! Glavni voditelj, Daniel Connell je celo dejal, da bi rad sam dočakal, da bi irski jezik prenehal obstajati. Torej men-taliteta zelo podobna mentaliteti najhujših Vindišarjev. To mentaliteto so Irci prenesli v Severno Ameriko in postali najhujši zagovorniki in branilci angleškega jezika. Kljub temu se Dauzatu dokaz ni posrečil. Irci so po osvoboditvi spoznali, kaj so z jezikom, ki je bil v srednjem veku eden najbogatejših jezikov, izgubili in odtlej, kakor Dauzat na drugem mestu pri-[Kjveduje, z vso silo skušajo znova uvesti irski jezik v šolo in urade. Ker že zelo malo ljudi govori irsko, je njihovim otrokom prepovedano, učiti se angleščine. Delo počasi napreduje, ker morajo najprej vzgojiti dovolj učiteljev za irščino. Izgubljenih narodnih pesmi seveda ne bodo mogli več rešiti. Tako so prav Irci dokaz, kako pomemben je jezik za narod in narodnost. d. Leta 1921 se je nemško mesto So-pron v plebiscitu izreklo za priključitev k Ogrski. Poljaki ob nemški meji so glasovali za Nemčijo. Razlogi bodo pač podobni kot pri Alza-čanih: narodna nezavednost, gospodarski razlogi itd. e. Končno pridejo na vrsto koroški Slovenci. Glasovali so za Avstrijo in s tem dokazali, da jezik za narodnost ni pomemben. 28. — Oglejmo si zdaj nekatere Dau-zatove trditve: Za narodnost je potrebno trajno skupno živijtwje. Ogrski Slovenci so bili vedno ločeni od avstrijskih Slovencev in so se prav zaradi jezika čutili Slovence in se hoteli združiti z ostalimi Slovenci. Takih primerov je vse polno. Južnoameriške države kastilskega jezika so se izoblikovale iz bivših španskih kolonij in ohranile stare meje. Da bi se mogle izoblikovati tudi v en narod, so dokaz bivše portugalske kolonije, ki so ostale združene v eni državi. Ameriške kolonije so se osamosvojile ne iz prezira do jezika kolonizatorjev, temveč zaradi gospodarskega izkoriščanja. Belgijska narodnost še ni ustaljena in šele iščejo poti do nje. Razumljivo je, da. se počutijo narod različne jezikovne skupine, dokler njihovega jezika nihče ne zatira in ni v nevarnosti njihov obstoj. Vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo s Švico, ako bi Nemci začeli ostale romanske narodnosti zatirati Ali ne bi začeli takoj poudarjati svojih značilnosti in se spomnili sosednje „matične" države Z jezikom je pač tako kot a. vsako drugo dobrino. Zdravja, svobode, domovine in kruha ne cenimo, dokler te dobrine imamo. Šele ko jih izgubimo ali so v nevarnosti, jih znamo prav ceniti. Tudi ob pričetku SHS se je na splošno govorilo o jugoslovanskem narodu. Šele zaradi centralizma so posamezne skupine spet pričele poudarjati svojo narodno individualnost in tako smo o-d jugoslovanskega naroda prek troedinega in troimen-skega naroda spet prišli do treh, celo do štirih narodov, ki jih niti socializem ne more več stopiti v en narod, čeravno Srbi še vedno vztrajajo pri prvotnem pojmovanju enega jugoslovanskega naroda in temu primerno ravnajo. Večino primerov za nepomembnost jezika je Dauzat mogel navesti iz malih narodnih manjšin, ki nimajo svobode niti jim večinski narodi niso privoščili zadostne narodne izobrazbe in vzgoje, niti bi jim ne dovolili, da bi zase zahtevali svoje pravice. Zato ne vemo, kaj mislijo in kaj bi mislili glede jezika, če bi se mogli v njem izobraziti ali ceniti njegov pomen, kakor dokazujejo Irci. Pred svobodo ga niso cenili, po svobodi pa ga cenijo. Prav pa ima Dauzat, ko priporoča oblastnikom skupnost v jezikovnem oziru. Pravilno pravi: Nasprotja med jezikom in državo (nacionalite: vlado, večinskim narodom) se povečajo, kadar je jezik ogrožen, kadar hočejo vsiliti drug jezik in za-treti materin jezik. Zmanjšajo pa se ter izginejo, kadar vlade dokažejo strpnost. Seveda to le v primeru, ko je narodna skupina še zmožna odpora. Najbolj pa damo prav Dauzatu, ko pravi glede ljudskega štetja, da se morajo vsa jezikovna ljudska štetja, zlasti ona v Srednji in Vzhodni Evropi (pa tudi v Za-padni!) podvreči zelo ostri kritiki po poglobljenem poznanju vsake dežele in različnih političnih in socialnih dejavnikov. To poznanje ni potrebno le za presojanje ljudskih štetij, temveč tudi za druge sodbe v narodnostnih in jezikovnih primerih, torej tudi glede njegove sodbe o koroškem plebiscitu, ki je tudi bilo ljudsko štetje. Ako bi se Dauzat poglobil v koroški problem, gotovo ne bi z izidom plebiscita dokazoval nepomembnosti jezika za narodnost. Plebiscita niso odločili v korist Avstrije Slovenci, temveč Nemci. Večina Slovencev, 35.000 je glasovala za SHS, in le 10.000 za Avstrijo. In še od teh veliko šele potem, ko so jim Avstrijci slovesno obljubili v Avstriji nemoten narodni razvoj. Da so Slovenci glasovali za Avstrijo, je bil povod strah pred vojaško obveznostjo in vojaško službo v malarični Macedoniji, strah pred pravoslavjem, slaba zamenjava krone v dinar, zemljepisna in gospodarska enotnost dežele, nevarnost izgube Celovca, naravna meja med Koroško in Gorenjsko, deželni patriotizem, ki je bil v Avstrij velik in v Jugoslaviji še danes ni premagan, krvna sorodstva onstran demarkacijske črte, rahli stiki s Slovenci izven Koroške, trdo ravnanje primorskih orožnikov, poslanih na Koroško, slaba slovenska in odlična avstrijska propaganda, ki je poudarjala le koroštvo proti Srbiji; umik jugoslovanske vojske s Koroške pred plebiscitom, prihod nemških volivcev in vdor nemških ustra-hovavcev, plašnost in narodna nezavednost dela slovenskega ljudstva itd. Zato moramo občudovati tistih 15.000 koroških Slovencev, ki so kljub vsem tem razlogom zgolj zaradi jezika in narodnosti hoteli pretrgati stoletne zveze z ostalo Koroško 'in Avstrijo in si poslabšati celo gospodarski položaj, samo da bi mogli živeti z ostalimi Slovenci v isti državi. Ako svojega cilja niso dosegli, je krivda na strani zaveznikov, ki so samovoljno določili, da vse plebiscitsko ozemlje pripade eni sami državi. Ako bi bila upoštevana volja ljudstva, bi morali mejo potegniti vsaj po Dravi, če ne po Vrbskem jezeru. 40 Tako je izid koroškega plebiscita pre- tresljiv dokaz, kako se volja malega naroda ne upošteva, pa tudi veličasten doka i. kako pomembnost ljudstvo pripisuje svojemu jeziku in narodnosti, ki iz jezika izvira in se po jeziku ohranja. S tem smo si bežno ogledali Dauzatovo mnenje o narodnosti in dokaze o nepomembnosti jezika za narodnost. Tako smo do neke mere spoznali zapadnoevropsko pa tudi romansko in zlasti francosko pojmovanje narodnosti, ki človeka pač ne osvoji. Za nas ostane jezik bistven, najgloblji, najznačilnejši znak narodnosti in najboljši varuh narodove duše. Glavna težava pri ljudeh romanskega jezika in pri Amerikancih sploh je v tem, da imajo za pojme narodnosti in državljanstva, pa tudi za državo in narod isto besedo (natio). To pride od tod, ker rabijo besedo narod v političnem pomenu, v pomenu državotvornega naroda, čigar jezik je tudi državni jezik, ki se ga morajo vsi učiti in ob njem drugi jeziki tudi izginiti in ne, kot smo navajeni v Srednji Evropi, v kulturnem pomenu. Že slavni Lacordaire pa je poudaril, da država ni narod. 29. Na kratko bi mogli naše pojmovanje o narodu (v kulturnem pomenu besede) takole povzeti: Vezi, ki navadno družijo neko skupino ljudi v narod, so zemlja, na kateri so se rodili, kri in dom prednikov, sorodstvene vezi, spomini na mladost, ustna izročila, pregovori, narodne pesmi, leposlovje, kultura, zgodovina, skupno trpljenje in veselje, vera, posebne duhovne značilnosti. Glavna vez in nosilec večine teh dobrin pa je jezik. Vse te vezi ustvarijo zavest skupnosti; privolitev živeti skupaj; voljo, krepiti te vezi in ohranjati skupno narodovo bogastvo; narodni ponos in ljubezen do naroda. Ko se človek teh vezi in z njimi svoje narodnosti zave, jih mora sprejeti in se ne more odločiti za drugo narodnost. Da more narod obstajati in se razvijati, ima podobno kot človek in družina naravne pravice, ki jih nihče ne sme teptati. Da bi si vse te narodne posebnosti, bogastvo in zavest lažje ohranjali in jih krepili, se narodi organizirajo navadno v posebno državo. Čeprav ni nujno potrebno, da ima vsak narod svojo posebno državo, ima vsak pravico do nje in v večini primerov so narodi to pravico tudi že uveljavili. Država mora narod ščititi in mu pomagati narodnost ohranjati in krepiti. Ako je v državi več narodov, mora državna oblast za vse enako skrbeti. Isto velja tudi t*. narodne manjšine. Ako večinski narod, ki ima v rokah državno oblast, te dolžnosti ne izpolni, izrablja svojo številčnost in moč. Ker pa so narodi delo božjih rok, božja Previdnost bedi nad njimi, tudi nad malimi narodi, ki nimajo svoje države, in nad narodnima manjšinami ter kaznuje krivice, ki jih kak narod stori drugemu narodu. Naravnih pravic narodov ne sme nihče teptati in jih ni teptal nikdar brez maščevanja, ki je prej ali slej prišlo na zatiralce, ker, kar je Bog dal, človek ne sme spreminjati. Naravne pravice človeka, družine in naroda niso odvisne od privolitve večine, temveč jih je treba spoštovati v celoti in povsod. Ker do našega časa človeštvo na splošno še ni prišlo do te kulturne stopnje in večinski narodi male narode in narodne manjšine preradi prezirajo in teptajo, kar povzroča malim narodnim skupinam često veliko trpljenje, so papeži, koncil in Organizacija Združenih Narodov (bolje rečeno: držav, ker morejo biti njeni člani le drži-ve) ponovno poudarjali dolžnosti velikih narodov do malih narodov. Tako so sedaj te dolžnosti že precej znane, čeprav še ne splošno priznane in upoštevane, niso pa še dovolj poudarjene in iznane dolžnosti članov malih narodov in narodnih manjšin, da se svojih pravic poslužujejo in zlasti, da ohranjajo svojo narodnost in svoj jezik, ki je bistveni znak narodnosti. 30. Po jeziku torej spadajo vsi slovensko govoreči Korošci k slovenski narodni skupini. Tudi tisti, ki imenuje svoj jezik vindišarski ali sebe Vindišarje, spadajo po jeziku k slovenskemu narodu. Ako se kljub glavnemu znaku narodnosti in kljub drugim značilnostim, ki jih druži v slovenski narod, v njih ni vzbudila slovenska narodna zavest in se nočejo prištevati k slovenskemu narodu, se je moralo zgoditi nad njimi nekaj nenaravnega, nekaj, kar je pretreslo vso njihovo naravo in duševnost: ali ni bila njihova vzgoja naravna in skladna, ali se jim je delala sila, ali pa delajo to iz strahu, nevednosti, gospodarske odvisnosti, koristolovstva itd. Ako nam bi torej Vindišarji hoteli pojasniti, zakaj nočejo biti Slovenci, bi morali pred nami razkriti svojo razklano du-Sevnost, vse občutke manjvrednosti, vse poniževanje in zasramovanje, ki so ga morali trpeti že v detinski in šolski dobi in jih je nagnilo, da se ne marajo več izdajati za Slovence. Morda nam bi morali priznati, da to delajo zaradi koristi, ki so jim jih Nemci ponujali ali jih od Nemcev resnično prejemajo. V večini primerov gre verjetno za nepoučenost. Gotovo pa ne tajijo svoje resnične narodnosti iz prepričanja in idealizma. Vse to pa ne daje Nemcem pravice, da bi nezavedne koroške Slovence prištevali v svoj kulturni krog in zrli v njih bodoče Nemce, temveč jim nalaga dolžnost, da tem ljudem posredujejo živo narodno zavest 'in s tem vsaj deloma popravijo svojo krivdo. Upravičeno je dr. Hilckman na zborovanju Zveze evropskih manjšin ob Baškem jezeru na Koroškem leta 1956 zavrnil trditve nemških nacionalistov, da koroških Slovencev sploh ni, pač pa je neki vmesni narod „Vindišarjev" že popolnoma vključenih v nemški kulturni „krog", ki nočejo ničesar slišati o slovenskem jeziku in tega jezika tudi ne razumejo, z uteme-litvijo, da je prav to najboljši in najjasnejši dokaz, da se je nad koroškimi Slovenci delalo nasilje in raznarodovanje in da sta nemški narod oziroma sedanja avstrijska vlada dolžna popraviti to zgodovinsko krivdo (Op. 2). Ni dovolj postavljati cerkve in spomenike žrtvam nacizma. Tudi ni dovolj gmotno pomagati drugim neevropskim narodom. Koroški Slovenci so žive priče nemškega nasilja in med njihovimi največjimi in prvimi upniki. Na njih naj Nemci pokažejo, ali so iskreno pripravljeni popraviti stoletne krivice. Najmanj pa jih more šteti kdo v nemški kulturni krog in odrekati slovensko narodnost tistim Slovencem, ki navajajo ali dovolijo, da števni komisarji navedejo za njihov občevalni jezik vindiš, ko v resnici nihče ne ve, kaj v srcu mislijo. Dr. Veiter pravilno ugotavlja, da ni mogoče misliti, da bi se vsi tisti, ki navajajo za občevalni jezik vindiš, s tem že. odpovedali slovenski narodnosti: „Kdor pozna razmere v posameznih vaseh, bo v tem oziru vsekakor zelo nezaupen, ako za občine Sela, Blato (sedaj združena s Pliberkom), Bela relativno visoko število oseb za občevalni jezik ne navaja slovenski, temveč vindiš v eni izmed različic. Kajti te občine so tudi danes še nedvoumno čisto slovenske v narodnostnem pomenu besede" (Op. 5). Zlasti pa ne moremo o kaki narodni pripadnosti sklepati iz uradnih izidov ljudskega štetja, ker je notranje ministrstvo na zahtevo Narodnega Sveta koroških Slovencev, da se za občevalni jezik določi jezik, ki se govori v družini, leta 1951 odgovorilo, da občevalni jezik ni materinski jezik in tudi ne znak narodne pripadnosti. (Op. 53) Za štetje leta 1961 je notranje ministrstvo bilo mnenja, da je občevalni jezik družinski jezik, toda števni komisarji tega ljudem niso pojasnili. 31. Upoštevajoč vse to nam ne bo težko določiti narodno pripadnost „Vindišarjev". Vzemimo za primer njihovega vodjo dr. Einspielerja. Njegovo resnično narodnost je kaj lahko določiti. G. profesor je iz vasi, v kateri so štiri družine z istim priimkom. Ostale tri družine so slovenske. Glavar ene teh družin je bil leta 1957 župan, izvoljen na slovenski listi. V vseh štirih družinah se govori isti jezik, v istem jeziku pojejo in imajo iste navade. Vsi drugi so Slovenci, le dr. Einspieler je po letu 1938 začel trditi, da ni Slovenec. Po glavnem, objektivnem znaku narodnostne pripadnosti je predsednik Zveze Vin-dišarjev torej Slovenec. To je do leta 1938 tudi bil. Iz kakega razloga in s kako pravico je tedaj in pozneje še enkrat menjal svojo narodnost? Ob prihodu nacistov je namreč postal Nemec. Narodna pripadnost ni zadeva pripadnosti k politični stranki. Človek more •/> stopiti iz ene stranke in se vpisati v drago, ne more pa menjati narodnosti. Človek more tudi ostati izven strank, ne more pa biti brez narodnosti. Zdi se, da Nemci tega ne razumejo in bi iz Slovencev radi napravili Nemce, kakor se člana ene socialistične stranke more pridobiti za člana druge socialistične stranke. V naši dobi je tudi mogoče menjati državljanstvo in imeti več državljanstev. Ni pa mogoče menjati narodnosti in imeti več kot eno narodnost. Slovenec, ki se je rodil v avstrijski monarhiji in postal pozneje Jugoslovan, po drugi svetovni vojski pa Argentinec, je vedno bil in ostane Slovenec, čeprav ima že tretje državljanstvo. Zdi se, da se dr. Einspieler zaveda neskladnosti svojih prestopov iz ene narodnosti v drugo. Da bi zakril to neskladnost, zavija zgodovino in pravi, da je leta 1920 glasovalo za Avstrijo 10.000 Vindišarjev, čeprav so doslej vsi Nemci s kanclerjem Seiplom na čelu trdili, da so za Avstrijo glasovali Slovenci (Op. 39). S kako pravico šteje dr. Einspieler zavedne Slovence, ki so glasovali za Avstrijo, med Vindišarje? Dr. Einspieler je svoja naziranja glede Vindišarjev podal tudi pismeno. Dr. Veiter pravi o delu, da njegovim trditvam ni mogoče slediti, čeprav se je gospod profesor zelo trudil za natančnost in objektivnost (Op. 5). 32. Po vsem tem že moremo ob sklepu poglavja dati docela prav dr. Tischlerju, ko pravi, da se „o teoriji Vindišarjev" ne mo- re trditi, da temelji na objektivni lesnici in po naravi danih dejstev (Op. 39; in je zato trditev, da so Vindišarji poseben narod, „prazno čvekanje" (Op. 36). H koncu naj poudarimo, da obžalujemo izgubo vsakega člana našega naroda, torej tudi tistih koroških Slovencev, ki svojo narodnost tajijo. Sinovi slovenske matere so, kakor mi. Vežejo jih z nami isto narodno občestvo, isti jezik in mnoge druge vezi. Njihovi predniki so morda bili še zavedni Slovenci, oni pa so zaradi silnega nemškega pritiska klonili. Upamo, da se bodo tudi te žrtve nemškega nasilja pravočasno zavedle zgrešenosti svojega početja in vzljubile svoj narod. Narodno občestvo ne pozna izobčenja. Vedno so dobrodošli med nami. Vedno bo tudi zanje dovolj dela za blagor našega težko preizkušenega naroda Ugotavljanje števila Slovencev 33. Nemci delijo koroške Slovence v Slovence in Vindišarje, da bi na ta način število Slovencev, o katerih govori državni pogodba, zmanjšali do take mere, da b: jim v mnogih jezikovno mešanih krajih sploh ne bilo več treba izpolniti državne pogodbe, drugod pa le v omejenem obsegu. Ker jim dosedanje ugotavljanje občevalne-ga jezika ne daje zadostne pravne podlage, da bi izpolnitev državne pogodbe omejili le na tiste Slovence, ki >za občevalni jezik navajajo slovenščino ali vsaj slovenščino na prvem mestu, hočejo izrecno ugotoviti število ljudi, ki se še javno priznavajo za Slovence. Pri tem upajo, da so slovensko ljudstvo že tako zelo ustrahovali, da se jih bo le prav malo še drznilo priznati se za Slovence. Ostali bi se priznali za Nemce ali Vindišarje, ki tako in tako zahtevajo le to, da se jim nič ne da. Državna pogodba bi odtlej veljala le za tiste, ki bi se priznali za Slovence. To se pravi, tisti, ki bi se priznavali za Slovence, bi npr. še vedno imeli pravico svoje otroke priglasiti za dvojezični pouk ali za slovensko gimnazijo, ostali pa ne več. Kjer bi bilo za slovenski pouk priglašenih premalo otrok, bi ta pouk po zakonu odpadel. Da bi jih bilo premalo, bi bilo seveda brž in vzorno poskrbljeno. In vse to v imenu pristne demokracije. Ugotavljanja manjšine ne zahtevajo le posamezniki, temveč zastopniki vseh strank zlasti pa stranke bivših nacistov. Ker sa slovenski voditelji temu in takemu ugotavljanju upirajo, morejo Nemci izpolnitev državne pogodbe zavlačevati v nedogled. Tako imajo Nemci pri rokah vedno lep izgovor, da ne vedo, za koga velja državna pogodba. Slovenci pa se morajo zadovoljiti v glavnem že samo s tem, da ugotavljanje preprečujejo in zavlačujejo in s tem ohranjajo za vse Slovence pravico, da prigli-všajo otroke za dvojezični pouk na vsem ozemlju, kjer je bila nekdaj obvezna dvojezična šola. 34. Za ugotavljanje manjšine se med drugim zavzemata dr. Mayrhofer in dr. Gschnitzer. Takole pravi dr. Mayrhofer: „Če se kdo iz lastnega nagiba prizna za Slovenca, se kot ud avstrijske države postavi pod zaščito (državne) pogodbe. Mi bomo zato njegovo priznanje spoštovali. Mi jim bomo v smislu 7. člena omogočili tudi osnovni pouk v slovenščini, kakor tudi ustanovili sorazmerno število slovenskih srednjih šol, če mislijo, da bodo tako bolje vozili" (Op. 35). Že zgolj to ironično govorjenje o tako sveti zadevi, kot je izobrazba v materinščini, kaže, da dr. Mayrhofer nima dosti srčne kulture in ne priznava vsem slovenskim otrokom naravne pravice do pouka v materinščini. Zato še daleč ni poklican, da bi govoril o tako delikatni zadevi, kot je manjšinsko vprašanje. Tudi državni tajnik zunanjega ministrstva, univ. prof. dr. Gschnitzer, bi rad, di bi Slovence najprej sešteli in jim nato šele kaj malega dali: „V Avstriji bo manjšinska zaščita — z razliko od drugih držav -— temeljila na pravici samoodločbe... VsaK objektiven sodnik bo n. pr. moral priznati, da se način manjšinske zaščite ravna po številu prebivalstva. To ne pomeni, da ne bi bilo maloštevilne manjšine treba zaščititi. Pač pa se bo njena zaščita izvajala v območju občine." (Op 36). Kadar gre za odpravo naravnih pravic koroških Slovencev, se Avstrijci spomnijo vseh mogočih pravic: pravice staršev, pravice samoodločbe, priznavalnega načela itd. Dolgo časa nista zvezna in deželna vladi, hoteli biti pristojni za reševanje manjšinskega vprašanja in sta zvračali pristojnost druga na drugo. Dr. Gschnitzer bi rad sedaj vso zadevo prepustil občinam, kakor da bi bile one sklenile z zavezniki državno pogodbo. Kako bi občine reševale to vprašanje, nam kaže občina Šmihel pri Pliber-ku, kjer so leta 1965 v pretežno slovenski občini občinski možje zavrgli predlog, da se na občinskem poslopju napravijo slovenski napisi. Gospod državni tajnik bi torej rad, da bi občine, ki so često v rokah Slovencem nenaklonjenih nemških strank, skrbele razen za reveže in stranska pota še za maloštevilne Slovence, da bi se mogli dunajska in celovška vlada pred zavezniki glede neizpolnitve državne pogodbe izgovarjati na občinske može pod Karavankami. In pri vsem tem se dr. Gschnitzer očitno šteje med tiste „dobre" Avstrijce, ki se zavzemajo za „zaščito manjšine in aa gojitev manjšinskih narodnosti" (Op. 36). 35. Tudi pokojni predsednik koroške svobodnjaške stranke Hans Rader je nenehno zahteval ugotavljanje manjšine. Slovenski voditelji pa se ugotavljanju manjšine krčevito upirajo. Upravičeno pravi dr. Veiter: „Korošci, ki svoje nemštvo poudarjajo, že leta in leta zahtevajo ugotavljanje manjšine. Narodni Slovenci se mu prav tako odločno upirajo" (Op. '5). Voditelji koroških Slovencev odklanjajo cepljenje Slovencev v Slovence in Vindi-šarje, reševanja manjšinskega vprašanja po subjektivnih kriterijih in ugotavljanje manjšine. Trdno stoje na stališču, da državna pogodba velja za vse koroške Slo-, vence, ki bivajo na jasno določenem dvojezičnem ozemlju, za katerega je bila uvedena dvojezična šola. Za to stališče imaio voditelji koroških Slovencev tehtne razloge: a. Avstrija pred sklenitvijo državne pogodbe ni spraševala, kje bivajo koroški Slovenci in ne, kateri so upravni in sodni okraji Koroške s slovenskim in mešanim prebivalstvom. Pač pa se je sklicevala na obvezno dvojezično šolo, ki je bila uvedena na določenem in strnjenem ozemlju. Zunanji minister dr. Kari Gruber je v Moskvi izrecno poudaril, da je na koroškem dvojezičnem ozemlju dvojezična šola vzorno rešila šolsko vprašanje. To pojasnilo je dal minister pred mednarodnim forumom, iz česar izvira za avstrijsko vlado moralni obveznost, da se te rešitve drži in dvojezično ozemlje jemlje kot izhodišče za izpolnitev državne pogodbe (Op. 70). V resnici dopušča šolski zakon iz leta 1959 priglasitev otroka k slovenskemu pouku na vsem tistem ozemlju, na katerem je obstajala obvezna dvojezična šola. Po ugotovitvi manjšine bi se to ozemlje verjetno skrčilo, kar dokazuje sodni zakon iz leta 1959, ki dopušča slovenščino le na neznatnem ozemlju pod Karavankami, kot bomo videli pozneje. b. Z dosedanjim ugotavljanjem števila Slovencev in občevalnega jezika je Avstrij ; prepričljivo dokazala, da ni zmožna izvesti objektivnega štetja. Da bi se tudi novo ugotavljanje števila Slovencev vršilo pod pritiskom očitkov in groženj, je jasno. c. Nikjer drugje na svetu ne ugotavljajo posebej in izrecno manjšine, temveč ji dajo, kar ji pripada, na kar se sama poslužuje svojih pravic. In vendar nobena druga manjšina skozi več kot sto let ni bila izpostavljena tako hudemu pritiska kakor koroški Slovenci. Zato bi bilo povsod drugod ugotavljanje manjšine primernejše kot na Koroškem. č. Slovenci, ki bi imeli pogum, da je izdajo za Slovence, bi bili poslej neprenehoma v nevarnosti, da jih Nemci ob prvi priložnosti preganjajo ali izženejo v Jugoslavijo. 36. V kakem ozračju bi se vršilo take ugotavljanje, si moremo misliti, ako po-enamo izjave glavnih zagovornikov ugotavljanja manjšine. Dr. Mayrhofer pravi: »Slovenci, ki se trudijo govoriti pismeno slovenščino, so za odcepitev velikega dela Koroške in za priključitev k FLRJ" (Op. 35). Podobno postavlja avtor brošure „Manj šina brez maske" enačbo: Vindiš je enuko avstrijsko, slovensko je enako jugoslovansko. (Op. 71). Tudi Slovencem naklonjeni državni poslanec dr. Ludvik Weiss priznava, da se koroški Nemci „radi nagibajo k označevanju vsakega slovenskega Korošca kot titov-ca ter k obdolževanju protidržavnosti, separatizma in iredente" (Op. 4). Kdo bi se torej upal priznati za Slovenca, če to priznanje pomeni nezvestobo Avstriji? Avstrija bi imela za domovini zveste le tiste slovensko govoreče Korošce, ki bi se izdali za Vindišarje in bi bili pripravljeni govoriti svoje narečje le v hlevu in na polju, ostale Slovence pa bi šteli med državne izdajalce. Kdo se bo upal izreči za Slovenca, ako se s tem postavi na listo titovcev, komunistov in separatistov? Pod krinko boja proti komunistom, bi bil nenehoma zapostavljen in preganjan. Kdo se bo upal priznati za Slovenca, ako avstrijski minister more Slovencem javno groziti in jih poditi v Jugoslavijo, tako da je slovenski tednik NTK v imenu manjšine proti neodgovornemu ministrovemu početju odločno protestiral? Takole je grozil zvezni minister Ferdinand Graf leta 1958: »Kdor priznava Avstrijo in njeno demokratično vladavino, ta nam je ljub iti - se razume samo po sebi — enakopraven partner in državljan. Kdor pa takega spoštovanja do avstrijskih ustanov ne zmore, bo pa že moral imeti pogum, da iz tega sam izvaja posledice. Mi ne prepovedujemo nikomur potovanja iz Avstrije. Na naših mejah ni bodeče žice in streljajočih obmejnih policajev..." (Op. 72). Kdo pa je kriv, da je jugoslovanska meja težko prehodna? Ali ne Adolf Hitler, sin nezakonskega sina nemške koroške dekle, in toliko drugih njegovih pajdašev, ki so podrli jugoslovansko mejo in omogočili komunistom, da iso prišli na oblast? Namesto da bi hvalil Boga za svobodo, bi minister rad še druge Slovence spodil h komunistom, namesto da bi jim v deželi, v kateri prebivajo že poldrugo tisočletje, privoščil nekaj pravic. 37. Tudi Mayrhoferjevi očitki glede nezvestobe Slovencev do avstrijske države niso resnični. Dr. Ludwig Weiss, ki pripada isti Ljudski stranki kot on, pravi: „Nič ni bolj tuje katoliškim Slovencem kot odcepitev Južne Koroške in priključitev K Cerkvi sovražni komunistični vladavini Jugoslavije" (Op. 4). Tudi dr. Veiter priznava koroškim Slovencem lojalnost do države in krivičnost očitkov iredentizma. Za nas so mnenja dr. Veiterja pomembna, ker ne pove le svojega mnenja, temveč v vsej razpravi navaja številne vire, tako da so njegova izvajanja izraz kroga dobrohotečih izobraženih Nemcev. Takole pravi: »Koroški Slovenci svojo lojalnost do Avstrije izrecno poudarjajo (ne da bi imeli kako drugo dolžnost kot to, da izpolnjujejo državne zakone), njim pa se, kolikor pripadajo k takoime-novanim narodnim Slovencem, neprenehoma očita, da so za Jugoslavijo, čeprav to ni res." Nadalje pravi dr. Veiter, da sta obe slovenski politični organizaciji (Narodni Svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem) 11, 10, 1955 v spomenici na Zvezno vlado izrazili zvestobo, na kar sta jo o-be, zlasti pa Narodni svet, ponovno izražali zlasti ob 10-letnici državne pogodbe maja 1965 (Op. 5). 38. Dr. Veiter zavrača tudi ugotavljanje manjšine: »Ker se Slovencem neprenehoma očita, da so za Jugoslavijo.. . bi ugotavljanje manjšine z glasovanjem (priznanjem) izkazalo znatno manj Slovence v, kot jih je v resnici, že zato, da bi dokazali, da niso za Jugoslavijo (aus politisehen Ali-bigruden)". Ta zahteva po uradnem ugotavljanju manjšine je v mednarodnem manjšinskem pravu nekaj edinstvenega (unicum), ker bi z njim dosegli okamenitev obstoja neke narodnosti. Na Koroškem ugotavljanje manjšine ne bi služilo ustvarjanju avtonomnih stanov, v katerih bi se nato manjšina ne glede na število svobodno razvijala in se mogla sama upravljati, temveč bi služilo za določanje meja upravnih okrajev, v katerih bi veljala za manjšino zaščita v smislu državne pogodbe, vse to pa s priznanim name-v nom, da bi te okraje decimirali in kolikor mogoče sploh odpravili. Ugotavljanje manjšine je po tem odveč, silno dvomljivo. Zlasti pa se štetje ne sme izvršiti, dokler ga pooblaščeni predstavniki Slovencev odklanjajo. Podobno kot na Južnem Tirolskem ... tudi na Koroškem ni mogoče iti prek naziranja in želj, ki so po mnenju manjšine odločilne za njen obstoj, razen če bi te želje ogrožale obstoj in varnost Avstrije." Do tu dr. Veiter (Op. 5), 39. Tudi dr. Gamilscheg ne vidi pomena in potrebe takega ugotavljanja manjšine: „Ako se Slovenci upirajo uradnemu določanju števila manjšine, zakaj mora večina na tej zahtevi brezpogojno vztrajati? Ali mar ni čisto brez pomena, ali živi med Karavankami in Vrbskim jezerom 8.000, 12.000 ali 20.000 ljudi, ki se priznavajo za Slovence? Ali se čuti 92 ali celo 98% večinskega naroda tako šibkega, da si ne upa 2% aii 8% manjšini dati, kar je po njenem mnenju za ohranitev narodnosti potrebno?' (Op. 73). Isti avtor poudarja, da je čez preteklost treba napraviti črto in graditi na priznanju vseh Korošcev obeh jezikov k Avstriji, in pravi: „Nov rod raste, ki ne pozna ne panslavizma, ne pangermanizma, ne Velike Slovenije do Vrbskega jezera, ne Velike Nemčije do onstran Karavank, temveč le skupno Koroško, katere prebivalci se priznajo za Avstrijce". V odporu proti ugotavljanju manjšine ne podpirajo Slovencev le posamezni Nemci v Avstriji, temveč tudi pomembna avstrijska ustanova: Liga za človeške pravice. Dne 24. 10. 1965 je okoli 35 delegatov z vse Avstrije zborovalo v Škocjanu v Pod-juni. V sklepu, poslanem na avstrijsko vlado, je Liga med drugim zavrnila tudi ugotavljanje manjšine (Op. 14). Na istem zborovanju je bilo v diskusiji poudarjeno, da mora vsaka manjšina računati s takimi pripadniki, ki iz samega oportunizma menjajo narodnost, hkrati pa je prišlo čisto jasno do izraza, da je treba videti psihološke in zgodovinske dejavnik?, ki so privedli do tega, in da je prav zaradi tega nemogoče, da bi ta pojav uveljavili kot načelo ea reševanje manjšinskih vprašanj (Op. 14). 41. Tudi Federalistična Zveza evropskih manjšin je na strani koroških Slovencev. Ker so pri vseh razgovorih predstavnikov avstrijske vlade in manjšine zastopniki vseh treh glavnih strank zahtevali ugotovitev manjšine kot prvi pogoj za uresničenje 7. člena državne pogodbe in je bilo to vprašanje jedro vseh razgovorov, so dne 12. 10. 1961 člani Federalistične Zveze evropskih manjšin na rednem zborovanju na Dunaju razpravljali o tem vprašanju. O-srednji odbor je ugotavljanje manjšine po temeljiti razpravi zavrnil in soglasno sprejel in naslovil na izunanjega ministra dr. Kreiskega v vednost avstrijski vladi tale sklep: ..Federalistični Zvezi evropskih manjšin je bilo sporočeno, da se avstrijska vlada ukvarja s pripravo zakona o ugotavljanju manjšine in da so zastopniki koroških Slovencev načelno proti ugotavljanju manjšine. Osrednji odbor je o tem vprašanju razpravljal ter si dovoljuje avstrijsko zvezno vlado opozoriti na dejstvo, da se v tej zadevi strinja s pomisleki Slovencev. Osrednji odbor Federalistične Zveze evropskih manjšin naproša zato avstrijsko vlado, naj omenjenega zakona ne izdela proti volji prizadete slovenske manjšine" (Op. 63). Leta 1962 je na kongresu Zveze v Flens-burgu v Schlesvvig—Holsteinu bilo navzočih 23 manjšinskih organizacij iz devetih evropskih držav. Generalni tajnik zveze Paul Skadegark se je v poslovnem poročilu spet izrekel proti ugotavljanju manjšine in svoje stališče takole utemeljil: „Misliti si morem, da bi se v občinah z majhnim številom Slovencev ti zaradi gospodarskih ali drugih ozirov pri glasovanju ne upali priznati za Slovence. Nam v severni Evropi se zdi vsekakor čudno na tak način uradno ugotavljati manjšino.V obmejnem ozemlju Schlesvvig-Holsteina bi bilo nemogoče, da bi uradni krogi zahtevali, naj se prebivalci z glasovnico priznajo k manjšini. Ugotavljanje manjšine bi naletelo pri nas na močan odpor." Zaradi te izjave so nemški listi g. tajnika že večkrat napadli. Ni jim bilo všeč, da je pred mednarodnim forumom povedal, da nikjer drugod ne rešujejo vprašanja na podlagi ugotavljanja manjšine. Kako naj se avstrijski zastopniki pri isti Zvezi po- tegujejo za Južno Tirolsko, če je Avstrija tako trda do koroških Slovencev! Avstrijci imajo trdo kožo in so kljub tem prošnjam še nadalje zavlačevali izpolnitev 7. člena državne pogodbe, Slovence pa strašili z ugotavljanjem manjšine. Zato je isti odbor z zasedanja v Gradcu od 14. do 17. oktobra 1965 spet naslovil na zvezno vlado prošnjo, naj odneha od te namere: »Osrednji odbor F. Z. E. M. se zahvaljuje avstrijski zvezni vladi, da dosedanjih ureditev, ki izvirajo iz obveznosti avstrijske rhofer drznil blatiti tega plemenitega Korošca s tem, da ga stavi v isto vrsto z nacističnim gaulei-terjem Koroške, Kučero (Op. 35). Pisatelj Franc Ksaver Meško, duhovnik krške škofije, je bil leta 1916 kot župnik na Koroškem zaprt, dne 6. januarja 1919 je s Koroške zbežal, ker je bila na njegovo glavo razpisana visoka nagrada. Nemci so ga hoteli obglaviti in njegovo glavo na bajonetu nesti v Beljak. Umakn;l se je čez Karavanke v Jugoslavijo pol ure predno so Nemci pridrveli v župnišče. Leta 1920 je na povabilo krškega škofa sprejel spet koroško župnijo, a nemški vojaki so ga en mesec pred plebiscitom napadli, mu zbili zobe in ga ranili. Odtlej je bil župnik v Jugoslaviji blizu avstrijske meje. Leta 1941 so ga nacisti pregnali na Hrvatsko, kjer je za las manjkalo, da ni bil ubit (Op. 76). Nacistični duh je bil torej v Avstriji živ še pred letom 1938. 43. Prva žrtev nacizma je bil slovenski poslanec in župnik Vinko Poljanec, ki so ga zastrupili v celovških zaporih s tem, da so mu dajali v hrano živo srebro, kar je ugotovil član zagrebške klinike. Nato so izgnali drugih šest duhovnikov, med njimi je bil stolni župnik in kanonik dr. Rudolf Bitimi. Za njim je bil zaprt in izgnan župnik in poslanec Stare. Leta 1939 so našteli skoraj 50.000 Slovencev za izselitev. Leta 1940 so razpustili Mohorjevo družijo in zaplenili njeno imetje. Posebna komisija je pričela izbirati slovenska posestva in jih ocenjevati. Leta 1941 so po zlomu Jugoslavije hoteli zdrobiti koroške Slovence. Po natančnih seznamih, ki jih je celo desetletje prej delal krvolok Maier-Kaibitsch, so čez noč napolnili celovške zapore. Od 80 duhovnikov jih je moralo 67 zapustiti svoje župnije in oditi na nemške fare ali oditi iz Koroške sploh (Gauverbot). Veliko so jih spravili v koncentracijska taborišča. Ista usoda je doletela redke slovenske razumnike. Dr. Joško Tischler je moral bivati v Bregenzu, dr. Vinko Zvvitter v Protektoratu. Na Koroškem pa so prepovedali slovensko govoriti. Dne 14. in 15. aprila 1942 so polovili prvih 200 družin in jih odgnali v Nemčijo. Žene in otroci so delali na polju, dekleta v tovarnah. Njim so sledile posamezne družine. Za leto 1943 so za april pripravili novo večjo izselitveno akcijo, a zaradi neuspehov na bojišču so jo morali odložiti. Nemci so namreč hoteli ustvariti v južni Ukrajini Novo Koroško med Šarkovom in Rostovom. Že so se prikazali zemljevidi z Novim Celovcem in Novim Beljakom. 50.000 koroških Slovencev naj bi se vrnilo tja, odkoder so pred 1500 leti prišli njihovi predniki. Ondi naj bi pod biči nemških valptov pridelovali žito za nemške nadljudi. Ruska ofenziva je ta načrt preprečila. Kljub temu so do konca vojske izselili nad 400 družin s 3.227 člani. Razen teh je moralo iti 1.100 Slovencev v zapore in kan- centracijska taborišča. Od teh so jih 204 obesili ali sežgali. Pred nemškimi preganjanji je veliko najboljših Slovencev zbežalo v gozdove in se bojevalo proti nasilnežem. Okrog 820 fantov in deklet je v teh bojih pomrlo (Op. 51, 5 in 2). Zmaga zaveznikov je preprečila uničenje koroških Slovencev. Dr. Veiter, ki deloma omenja nacistična grozodejstva, pravi, da mu je bilo dostopno preobilno, še ne priobčeno gradivo o vojnih hudodelcih, ki dokazuje, kako strašna usoda je čakala Slovence. Kot je iz tega gradiva razvidno, bi bilo iz Južne Koroške in Gorenjske 100.000 Slovencev nasilno izseljenih. Motil bi se, kdor bi metal viso krivdo za te hudobije na Nemce iz Reicha. Dr. Veiter priznava, da krivci teh preganjanj niso bili Nemci iz Reicha, temveč koroški Nemci. Isto potrdi za njim v opombah k razpravi dr. Veiter j a avtor dr. R. M. v Našem Tedniku in dostavlja, da je pri teh preganjanjih bila često odločilna lakomnost po posestvih in imetju. 44. Da konec vojske Nemcev ni prav nič spremenil, temveč le presenetil, dokazuje njihovo ravnanje ob vrnitvi prvih 400 koroških izseljenih Slovencev, ki so se vrnili pod vodstvom dr. J. Tischlerja d le 17. julija 1945 na Koroško. Tega dne so srečno prišli do Beljaka, ker so bili njihovi vagoni med drugimi jugoslovanskimi vagoni. Iz Beljaka so hote i oditi v Celovec, od koder so bili dne 16. 4. 1942 izseljeni, štiri dni so jim neprestano obljubljali, da vsak hip pride lokomotiva. Tretji dan so o vrnitvi obvestili deželno vlado. Četrti dan je lokomotiva prišla z nalogo, da jih odpelje nazaj v Nemčijo. Dr. Tischler je ukazal ljudem, da so po-skakali iz vagonov. Od devetih do enajstih ponoči jih je angleška policija hotela prisiliti, da bi vstopili v vagone. Žene so kričale, otroci jokali. Ob enajstih so se Angleži iztreznili in odšli, ne da bi kaj opravili. Tedaj je nastopila nemška policija s puškami. Med njimi so ljudje prepoznali može, ki so sodelovali pri izselitvi. Do ene zjutraj je trajal boj. Ljudje so sedeli na tleh in se niso dali premakniti, dokler Nemci osramočeni niso odnehali groziti ženam in otrokom. Sreča je bila, da niso imeli več kot po en naboj za puške. Zjutraj je dr. Tischler odšel v Celovec k deželni vladi, kjer so mu zagotavljali, da niso nič vedeli, da so bili prišli v Beljak, čeprav so deželno vlado dan prej tele-fončno obvestili. Angleži pa so se kot po- navadi izgovarjali, da je šlo zgolj za ,.pomoto". Ob vrnitvi dr. Tischlerja v Beljak mu je poveljnik postaje spet grcnzil z vojaščino, ako ljudje v pol ure ne stopijo v vagone, a bilo je že prepozno. Slovenci iz okolice so že zvedeli, kaj se dogaja na postaji in so priskočili vrnjencem z živežem na pomoč.. Dr. Tischler se za povelje ni zmenil, češ mi nismo več odvisni od vas. Popoldne so se odpeljali v Celovec, kjer so jih spravili v kasarne brez postelj in odej, na vrata pa so obesili napis: „Koroškim Slovencem je vsak izhod prepovedan!" Sledilo je zasliševanje. Kapitan Chamberlain se je porogljivo režal, ko mu je dr. Tischler razlagal, da koroški Slovenci že od 6. stoletja prebivajo v deželi. „Tega pa še nisem nikoli slišal," je neumno pripomnil. V teku 6 dni se je moglo 400 ljudi vrniti na domove proti načrtu zasedbene oblasti, da jih spet vtaknejo v barake. Šli so deloma na skednje, deloma v hleve svojih domov, v hiši pa je še gospodaril koloni.it (Op. 77). Ker je primer podoben vračanju domobrancev, bi bilo zanimivo ugotoviti, ali in do katere mere so Nemci vplivali na Angleže, da so zagrešili tudi to „pomoto". Kako so se Angleži usodno „motili", oziroma bili slabo poučeni o Slovencih, kaže drug primer! Ko je dr. Tischler že kot član deželne vlade mesec pozneje guvernerja polkovnika Simsona prosil, da dovoli obnovitev Prosvetne zveze, mu je odgovoril: „Sedaj vas razumem, vi hočete organizirati oborožene slovenske bande" (Op. 51). Prosvetna zveza je padla v roke titov-cev, dr. Tischler je novembra izstopil '"i vlade, dr. Simson pa mu je dejal: „D.h, če bi avgusta vedel to, kar vem sedaj, d* bil drugače ravnal" (Op. 51). 45. Koroški Nemci se tudi pozneje niso spremenili, temveč še danes nadaljujejo svoje hudobije, zdaj bolj, zdaj manj odkrito. Dr. Hilckman pravi o njih: »Metod-e, katerih se ti prvobojevniki „nemštva", Ki so pogosto slovenski odpadniki ali njihovi potomci, poslužujejo, morajo človeku od sramote pognati rdečico v lice. Tu se prak-ticirajo metode, ki zaslužijo v polnem obsegu besede oznako, »zastrupljanje duš"... dejanja, ki gredo od sistematičnega suge-riranja kompleksa inferiornosti do odkritega terorja, spominjajo v vsakem ozku na metode, ki jih je nacistična država uporabljala proti Slovencem... Položaj bomo le tedaj razumeli, če bomo poznali raz- mere na Koroškem in bomo vedeli, da danes na odločilnih mestih, upravnih položajih in na vodstvu političnega in gospodarskega življenja večji del sedijo prav isti ljudje, hi so bili prej najhujši uničevalci Slovencev in ki so v letu 1942 vodili izselitev Slovencev in čisto očitno oznanjali kot svoj cilj popolno uničenje Slovencev" (Op. 2). 46. Po vsem tem bom bolje razumeli avtorja knjige „Spraehenfrage", ko zavrača dr. Mayrhoferja in z njim druge zagovornike ugotavljanja Slovencev: „Ako pisec članka po eni strani trdi, da je Slovenec proti Avstriji in za Jugoslavijo, more komaj še zahtevati, da se 7. člen državne pogodbe uresniči na podlagi priznanja za Slovenca. Tak seznam Slovencev bi bil namreč po mnenju dr. Mayrhoferja seznam iredenti-stov. Proti temu pa se Slovenci čisto odločno branimo, kajti taki seznami so nekoč že bili podlaga za izseljevanje in odgone, in če g. poslanec dr. Mayrhofer ponovno take sezname zahteva, dela to s slabim namenom (mala fide). Še daleč niso zaceljene vse te rane, ki so jih zadevni nasilni ukrepi napravili" (Op. 35). Sicer pa dr. Mayerhofer ni dosleden. Ob istem času, ko vzklika: „Kdo more danes (Nemce in Slovence) ločiti in čemu?" eahteva ugotavljanje Slovencev. Prepoznanje Slovenca od Nemca je torej vendarle mogoče. A za kaj drugega kot da jih bo ob prvi priliki ločil od rodne grude in poslal nazaj čez Karavanke. Edini razlog, na katerega se ljudje kot je dr. Mayrhofer za svoje protislovensko j-ovarjenje vedno sklicujejo, je nedeljivost dežele in 1000-letno skupno bivanje Slovencev in Nemcev na Koroškem. Da so Slovenci ves ta čas le izgubljali svojo zemljo in so že potisnjeni na njen južni rob, jih ne moti. Tudi jim ne gre za to, da bi to sožitje podaljšali s tem, da bi Slovencem dali iste pravice, kot jih imajo sami. Njim gre le za to, da bi to 1000-letno sožitje e popolno izginitvijo Slovencev čimprej prenehalo. Nekaj časa bi Slovencem še dovolili, da govorijo svoje narečje, v javnosti pa naj nastopajo kot Nemci, ako nočejo veljati 'za izdajalce. Ugotavljanje njihovega števila naj bi jim pomagalo, da bi ustra-hovanim Slovencem mogli odreči zaščito člena 7. državne pogodbe. Vse to govoričenje nemških krogov o vindišarskem jeziku in narodu ter zahteva po ugotavljanju manjšine v sedanjih okoliščinah, bomo dalje razumeli, ako si mislimo, da bi, recimo, Srbi po nemškem zgledu in z istimi metodami v Vojvodini i pričeli Nemce, kar jih je še ostalo, deliti v Nemce in Švabe, kakor Srbi nekoliko prezirljivo imenujejo Nemce, ki so prišli a Švabskega. Nemci bi govorili nemško, šva-bi pa švabsko narečje. Ime Švabi bi bilo častno ime in Švabi bi bili poseben narod. Nemce bi imeli za iredentiste in protidrža-ven element, Švabe pa za domovini zveste in srbofile. Pri ljudskem štetju bi jih nagovarjali, naj za občevalni jezik ne navajajo nemško, temveč švabsko ali švabsko-srbsko, še bolje pa srbsko-švabsko ali vsaj srbonemško, najbolje pa samo srbsko ,na kar bi vse, ki bi navedli srbošvabsko ali srbonemško, šteli med Srbe in iz tega izvajali posledice v manjšinski zakonodaji. Kaj bi k takemu početju rekli Nemci? Vsemu svetu bi ga razkričali kot evropski manjšinski škandal. In po pravici! Po isti pravici tudi imenujemo početje avstrijskih Nemcev s koroškimi Slovenci evropski škandal, ki je vsem Nemcem, ki bi to ravnanje mogli in morali preprečiti, v sramoto in kliče nanje božjo kazen. 47. Ugotavljanje manjšine je torej i ozirom na izredne zgodovinske, politične, socialne in šolske razmere, v katerih živijo koroški Slovenci zadnjih 150 let, docela neprimerno sredstvo za reševanje manjšinskega vprašanja. Zanj se tako in tako potegujejo najglasneje nacistične organizacije, ki bi po državni pogodbi morale biti prepovedane. Morda prav zato tako rova-rijo proti 7. členu državne pogodbe, da končno ta tudi zanje ne bi obveljala. Istega mnenja so, kot rečeno, mednarodni strokovnjaki za manjšinska vprašanja in voditelji koroških Slovencev. Vendar je pri njih v tem oziru mogoče opaziti nek razvoj od začasne do načelne odklonitve. Leta 1962 je zapisal dr. Vinko Zwitter: „Kdor postavlja sedaj zahtevo »najprej ugotovitev manjšine", izkazuje narodnostni politiki v deželi slabo uslugo. Slovenci morajo najprej spoznati, da država in dežela glede jezikovnih in kulturno-političnih zadev misli zares. Ugotavljanje manjšine sedaj bi pa bilo zaradi tega preuranjeno" (Op. 42). Ko pa so koroški Slovenci do kraja spoznali najtemnejše namene ugotavljanja manjšine, so uvideli, da je treba ugotavljanje načelno odkloniti. Leta 1965 je na proslavi 10. obletnice podpisa državne pogodbe predsednik NSKS dr. Valentin Inzka med drugim zavzel docela odklonilno stališče do ugotavljanja manjšine. Ugotavljanje manjšine imenuje „Damo-klejev meč, ki ga brusijo Slovencem nenaklonjene organizacije" in pravi: „V ugo- tavljanju manjšine ne vidimo kaj drugega kot pa sredstvo, da se postopoma izpodrine slovenščina iz ljudskih šol iz južnega dela dežele... Pred temi dejstvi si ne smemo zapirati oči ter moramo vedeti, da bi se Slovencem nenaklonjeni krogi ne zadovoljili z enkratnim ugotavljanjem manjšine, temveč bi nas šteli in ugotavljali tako dolgo, dokler ne bi bilo uradno dokazano, da na Koroškem ni več Slovencev... Za takšno ugotavljanje z naše strani nikoli » zgodovini ne more biti pristanka, ker bi pristali s tem na čimprejšnjo iztrebitev koroških Slovencev. Člen 7. ni bil vnešen v državno pogodbo, da manjšino oropa njenih pravic, ampak da jo ščiti pred nasiljem ter ji zagotovi njen narodnostni obstoj" (Op. 78). 48. Zaradi odklanjanja ugotavljanja manjšine so slovenski voditelji in avstrijska Liga za človekove pravice seveda deležni besnih napadov nemških nacionalnih krogov. Tako piše nemški časnik: »Edinstvena šovinističnost voditeljev koroških Slovencev: medtem ko si vsaka druga manjšina prizadeva svojo številčno moč dokazati, se ti trudijo, da jo boječe skrivajo" (Op. 79). Naj v odgovor navedemo izvajanje dopisnika v NTK: „Ko je šlo za to, da bi slovensko ljudstvo na Koroškem izbrisali, so nacistične horde čisto natančno vedele za številčno moč Slovencev. Fotokopije zadevnih dokumentov o tem jasno govorijo. Prav tako tedaj, ko je šlo za to, da rešijo mejo na Karavankah, ki je zaradi Hitlerjeve hudodelske vojske bila v nevarnosti, in so ji dali slovenske šole. Sedaj ko je nevarnost mimo, se ostanki preteklosti čutijo dovolj močne, da spletke proti slovenskemu ljudstvu nadaljujejo in zahtevajo ugotavljanje manjšine v žalostnem prepričanju, da po vsem tem, kar so koroški Slovenci že morali pretrpeti, mnogi ne bi več tvegali, očitno ali tajno priznati se za Slovence. In če to še ne bi zadostovalo, morejo še vedno — kot pri vsakem ljudskem štetju na Koroškem — tudi grožnje, zmerjanja in ponarejanja svoje doseči" (Op. 79). Sploh pa je prav ta strah voditeljev in drugih ustanov pred ugotavljanjem manjšine dokaz za hudodelstva, ki so se nad koroškimi Slovenci dogajala in za neresnost in neiskrenost pri ljudskih štetjih v Avstriji. Ako je tem ljudem še kaj za pravico in resnico, naj vzamejo za podlago ugotavljanja manjšine izid ljudskega štetja iz leta 1880, nato ugotovijo naravni prirastek in videli bodo, koliko Slovencev bi moralo biti v deželi in koliko so jih oni in njihovi očetje sramotno zatrli. Na žalost gre tem ljudem prav za nasprotno. Manjšino hočejo ugotoviti, da vidijo, koliko dela jih še čaka, da bodo svoj krvniški posel do kraja opravili. Zato se ne bi zadovoljili le z enim štetjem, kot je že opozoril dr. Inzko, temveč bi ga hoteli tolikokrat ponoviti, dokler ne bi nobenega Slovenca več našteli. Isti časnik piše: »Enkratno ugotavljanje manjšine nikakor ne zadostuje" (Op. 79). Težko si je misliti v osrčju Evrope večjo brezobzirnost, kakor to očitno napovedovanje popolnega rodomora koroških Slovencev! Kako se morejo Nemci pritoževati nad usodo nemških manjšin, ako sami grozijo z iztrebljenjem koroških Slovencev! Spet odgovarja dopisnik v NTK: »To, kar bi prvo ugotavljanje manjšine moglo le pričeti, namreč decimiranje narodne skupine in njemu sledeče omejevanje skromnih pravic, naj bi ponovna ugotavljanja nadaljevala, dokler bi rodomor ne bil dopolnjen. In ta hudodelski nesmisel ša imenujejo demokratsko početje"! (Op. 79). Privolitev v ugotavljanje manjšine bi bil za koroške Slovence narodni samomor, k.' f" Prva posledica štetja 49. Slovenci se bojijo ugotavljanja manjšine tudi zato, ker vidijo, kake posledice je že imelo zanje ugotavljanje ob-čevalnega jezika v letu 1951. Štetje je bilo določeno za 1. 6. 1951. Narodni odbor koroških Slovencev je že septembra 1950 zahteval, da se za občevalni jezik določi jezik, ki se govori v družini, saj v javnih uradih mora Slovenec govoriti le nemško, če hoče kaj doseči. Notranje ministrstvo je odgovorilo, da jezik ni materinski, a tudi ne znak narodne pripadnosti. Zagotovilo je, da izidi ljudskega štetja ne bodo odločilni v narodnopolitičnih zadevah, temveč bodo služili zgolj za statistične namene (Op. 69 in 53). Tudi osrednji odbor F. Z. E. M. se je zahvalil avstrijski vladi, da dosedanjih ureditev, izvirajočih iz obveznosti državne pogodbe, ni storila na podlagi ugotavljanja manjšine (Op. 74). Kljub temu je resnica, da je štetje iz leta 1951 bilo podlaga za delno uresničitev same državne pogodbe, ki je bila podpisana štiri leta prej. Služilo je namreč za izdelavo zakona glede rabe slovenščine na sodiščih. Zakon je bil izglasovan v dunajskem parlamentu 19. 3. 1959 in določa, da je slovenščina priznana na treh sodiščih ib jugoslovanski meji: v Borovljah, v Železni Kapli in v Pliberku. Za osnovo tega zakona je bilo določeno, da se dovoli slovenščina v sodnih okrajih, ki imajo po štetju iz leta 1951 vsaj 20% slovenskega prebivalstva. Že glede odstotka pravi dr. Veiter, da je veliko previsok. Na Finskem velja 7% in celo 5%. Nadalje so bile štete za Slovence le osebe, ki so postavile kot občevalni jezik slovenski na prvo mesto. Pa tem štetju je leta 1951 navedlo slovenščino za občevalni jezik v javnosti v sodnem okraju Železne Kaple 31,4% oseb, v sodnem okraju Pliberka 22,4% in Borovelj 20%. Ako bi pod istimi pogoji služilo za osnovo štetje iz leta 1961, bi sploh le še v Pliberku Slovenec smel na sodišču slovensko govoriti. Če pa bi šteli med Slovence vse, ki so v letu 1951 v kateri koli varianti navedli slovenski ali vindišarski jezik, b.' prišla v poštev tudi sodna okraja Rožek in Dobrla ves. Ako bi bilo štetje pravilno in odstotek nižji, bi seveda na vsem takoimenovanem dvojezičnem ozemlju sodišča morata slovensko uradovati. Pa tudi če ne bi hoteli odstotka veliko znižati, bi mogli zadevo re- šiti ugodneje za Slovence, ako bi spremenili meje nekaterih sodnih okrajev (Beljak, Celovec). Pravilno pripominja dr: Veiter, da je ta sodni zakon bil premalo premišljen (Op. 5). Vendar sedanji oblastniki nočejo prav nič slišati o njegovi spremembi. Število Slovencev 50. Čeprav Avstrija ni zmožna opravit objektivnega štetja glede jezika in narodnosti, je prav, da si ogledamo uradne izide ljudskih štetij zadnjih 80 let in nato še iz drugih virov skušamo ugotoviti približ no število koroških Slovencev, kolikor tega še nismo storili v 3. delu — štev. 8—9. Razpolagamo s tremi razpredelnicami ki se med seboj razlikujejo. Prvo najdemo v knjigi Sprachenfrage na strani 52, drug: na strani 62. To smo objavili lani (Glej pripombe 3. del, 9), a je v njej nastalo več napak. Tretjo je objavil leta 1965 dr. Veiter (Op. 5). V njej je prvič objavil uradni števili Slovencev iz leta 1923 in 1939 in potrdil cenitve avtorja knjige ,.Sprachenfrage" (3. del, 9). 1880 1890 1900 1910 1923 1934 1939 1951 1961 1. 85.051 84.667 75.136 66.463 37.224 26.700 2. 91.927 92.068 85.311 74.210 — 31.703 3. — — — — 37.292 26.796 43.179 23.839 42.095 25.472 V letih 1880—1934 gre iza število Slovencev, nato pa za občevalni jezik. Največja neskladnost se kaže v letu 1951. V drugi tabeli očitno niso vštete za Slovence osebe, ki so navedle za občevalni jezik nemško-slovensko ali nemško-vindiš. (prim. preglednico 7. del, 14). Isto so hoteli storiti leta 1961. 73. Na prvi pogled je jasno, da uradni izidi ljudskega štetja niso zanesljivi. Res pravi dr. Veiter, da niti eno štetje, ki ga je izvedla Avstrija po letu 1923 do leta 1961 ni zanesljivo: „Na koncu koncev bi utegnile biti zanesljive številke glede Slovencev na Koroškem le one iz leta 1939, torej tedaj, ko so jih šteli nacisti. Glede štetja leta 1923 pravi dr. Veiter, da more približno še veljati iza pravilno. Leta 1934 so delali že tako očitne napake ▼ škodo Slovencev, da so se Slovenci pritožili na Zvezo narodov. Avstrija je mo- rala vsaj deloma priznati upravičenost pritožbe. Povečanje od leta 1923 do 1939 za 6.000 oseb se more razložiti z naravnim prirastkom, čeravno je nekoliko visoko. Treba je upoštevati, da imajo Slovenci visoko nataliteto (Op. 5). 52. Glede uradnih izidov štetij do leta 1951 govori avtor knjige „Sprachenfrage" pod naslovom: Številčna uganka: „To igranje s številkami je posebnost koroške obmejne dežele. Če upoštevamo, da se število rojstev na koroškem podeželju še danes giblje okrog 26 na 1.000 ljudi, ostane nerešljiva uganka, kako so mogli Slovenci izginiti iz dežele. Zgodovina koroške dežele ne poroča v zadnjem stoletju o nobeni kugi ali turškem vpadu, ki bi bili Slovenci njune žrtve V času, ko se je skupno število prebivalstva v deželi približno podvojilo, naj bi zdravo kmetsko in delavsko ljudstvo zdrknilo na 25%. Kdo bi pač mogel to uganko rešiti? V zadnjem času pišejo veliko o načtnem priseljevanju z juga. Pri vsem igračka-nju z znanostjo številk bi tako priseljevanje moralo število Slovencev dvigniti. Tu pa moramo ugotoviti, da so se tukašnji Slovenci na nek način v zemljo vdrli. Rešitev uganke je pač mogoče najti v dejstvu, da uradni izidi ljudskega štetja ne podajajo resničnega stanja in varajo neizkušenega opazovalca. Kdor zadevo pozna, pa ve, s kako neprimernimi sredstvi pridemo do te številčne uganke. Ustrezajoče poučeni in nadzirani nemški volivni komisarji vprašanje javno tako stavijo, da vprašani razume, da je priznanje k slovenski narodnosti isto, kakor če bi se izjavil „za Tita" ali .,za Srbijo" itd. Pri tem stavljanju vprašanj bo koroški Slovenec, pa naj odgovori še karkoli, prišel v zadrego: ali pred Bogom in vestjo, ki ga sili k resnični izpovedi svoje narodnostne pripadnosti, ali pred državo in hudobnim sosedom, ki tistemu, ki se upa priznati za Slovenca, le prerad očita iredentizem" (Op. 69). „Izidi ljudskega štetja so rezultat zelo različnih sestavin, kakor so: 1. Navodila števnim komisarjem. 2. Gospodarska odvisnost tako kmetov kakor delavcev. 3. Skupnopolitični položaj" (Op. 69). Do tu dr. Tischler. Spet drugod beremo glede štetja leta 1951: Navadno imajo ljudska štetja nalogo, da ugotovijo resnico, na Koroškem pa je bila naloga zavijanja resnice. Drugod ljudsko štetje zadeva statistike, na Koroškem pa je velik političen cirkus, ki še daleč ne ustreza resnici. Da številk ne moremo jemati resno, se razume, predvsem ne, ker se vlada boji slovenskega sodelovanja pri štetju. Narodni odbor koroških Slovencev je za štetje 1. junija 1951 že septembra 1950 pri notranjem ministrstvu zahteval, naj štetje izvedejo paritetične komisije. Notranje ministrstvo socialista Helmerja je odgovorilo, da so se štetja v Avstriji vršila tako objektivno, da ni potrebe po paritetičnih komisijah. S tem vlada samo prznava, da njene številke nikakor ne odgovarjajo resnici. Če si uradne številke tako nasprotujejo, toliko bolj nasprotujejo te številke resničnemu stanju, katerega tudi številka iz leta 1951 niti do polovice ni izajela (Op. 53). (Mnenje dr. Hilckmana o tem štetju glej točko 58 tega poglavja.) 53. Še slabše je bilo štetje leta 1961. Notranje ministrstvo je določilo, da je to pot občevalni jezik tisti jezik, ki se govori v družini. Hkrati je določilo dve novi varianti občevalnega jezika: Slovensko-nem-ški in vindiš-nemški jezik in s tem povečalo cirkus in jezikovni Babilon. Nameravali so to storiti že leta 1951, a se tedaj še niso upali tvegati tolike zmešnjave. Gre za hudo nedoslednost. Ako je občevalni jezik družinski jezik, bi morali variante zmanjšati, ne pa povečati, saj se v družini govori redno le en jezik. Spet so krajevni odborniki Narodnega sveta iz 44 občin zahtevali od deželnega glavarja pritegnitev slovenske manjšine k števnim komisarjem. Hkrati je Narodni svet izjavil, da izidov štetja ne bo nikdar priznal, in poudaril, da bi mogla pravilna izvedba štetja mnogo prispevati k pomir-jenju dežele. Glavar jim je dne 21. marca, ko so bile že vse priprave za štetje končane, pismeno odgovoril, da zakon ne prel-videva nobene števne komisije in je zaradi tega ni moč postaviti in tudi ne pridružiti pripadnika manjšine že postavljenim komisarjem. Nadalje se v pismu izgovarja na občine in na izvezno ministrstvo, češ da spada v pristojnost občine, da odločijo, ali so števni komisarji sploh potrebni, in jih izberejo. Da pa ministrstvo meni, da komisarji pravzaprav sploh niso nujno potrebni. Končno jim je zagotovil, da je bilo naročeno, da se morajo komisarji vzdržati vsakršnega vplivanja na prebivalstvo (Op. 63). S takimi otročjimi izgovori je glavar zavrnil upravičeno željo Narodnega odbora, da bi bili k izvedbi štetja pritegnjeni tudi Slovenci, ki so prav tako avstrijski državljani, ali vsaj zanesljivi, nepristranski Nemci. Mnoge občine so seveda bile mnenja, da so za izvedbo štetja komisarji potrebni in so določile za komisarje Slovencem najbolj nenaklonjene osebe: občinske tajnike, učitelje, orožnike, carinike in druge javne uslužbence. Maloštevilni učitelji, ki poučujejo slovenščino, seveda niso bili pritegnjeni v ta posel. Podobno tudi ne nekatere druge predlagane osebe. Bi bila pač prevelika razlika med izidom nemških in slovenskih komisarjev. Pač pa je bilo med komisarji več bivših SS-ovcev in drugih nacistov. Tako se je leta 1961 pri štetju izvajal tako hud pritisk kot še nikoli poprej. Skoraj noben komisar ni pojasnil ljudem, da gre pri občevalnem jeziku za družinski jezik. Nekateri so grozili tistim Slovencem, ki so zahtevali, da vpiše občevalni jezik slovenski, z izselitvijo. : Nemškonacionalni organizaciji „IIei-matdienst" in ,,Landesmannschaft" sta a letaki preplavili vso Spodnjo Koroško in na njih zahtevali vpis nemščine ali vindiš za občevalni jezik. Na enem je bilo zapisano: „V naši Južni Koroški se govori deloma nemško, deloma pa nemško in vindiš. Slovenščine torej ne moremo navesti za občevalni jezik, ker to ne ustreza resnici." Drug letak se je glasil: „Zapiši le tisti jezik, ki zagotavlja svobodo domovine" (Op. 62 in 63). Tudi privrženci koroške Ljudske stranke so Slovencem silno prigovarjali, naj vpišejo namesto slovenščine kot občevalni jezik vindiš, vindiš-nemško, nemško-vindiš ali izgolj nemško, da jim nihče ne bo mogel očitati protidržavnosti (Op. 64). Narodni Svet je prejel iz številnih občin poročila o hudem pritisku. Zato je skupaj z Zvezo slovenskih organizacij predložil notranjemu in zunanjemu ministru ter deželnemu glavarju glede pritiska, ki so ga nemško-nacionalne organizacije in številni komisarji ob štetju na slovensko manjšino izvajali, obširno spomenico, v kateri je bila navedena cela vrsta prizadetih oseb, na kar je deželni glavar priznal, da so se pri štetju pojavile napake, s katerimi se bo ukvarjal še državni pravdnik (Op. 62 in 63). Taka priznanja pač utegnejo biti zelo pomemebna, kadar bo matična država imela demokratično vlado in se bo izanimala za svojo manjšino v Avstriji. Spet pravi dr. Veiter: Če je štetje leta 1961 izkazalo nasproti letu 1951 toliko manj slovensko govorečih, v tem številčnem pregledu nekaj ni v redu... Če j a n. pr. v občinah, o katerih vsak poznavalec ve, da so še danes čisto slovenske kot Sele in Bela, večje število oseb, ki so navedle za občevalni jezik nemško ali nemško-vindiš ali vindiš-nemško, je te številke nemogoče spraviti v sklad... Politični elementi morejo zlahka vplivati na napačen izid štetja (falsches Ergebnis) (Op. 5). Iz uradnih izidov takega štetja so nato Nemci ugotavljali, da je na Koroškem .e še 10.524 Slovencev. 54. Ne glede na neresnične izide štetja pa je žalostno dejstvo, da število koroških Slovencev zaradi načrtne in nasilne germa-niaacije upada ali vsaj ne raste. Po pravici pravi Franc Ks. Meško o Nemcih: ,,Morili so brez vesti in brez kazni srca in duše — ne ene in ne dveh, ampak v obupnih množinah. Od desetletja do desetletja, od ljudskega štetja do ljudskega štetja so pomorili cele hekatombe, dvajset tisoč, štirideset tisoč" (Op. 80). Potujčevalne nemške metode so torej tista kuga, ki je v zadnjem stoletju morila koroške Slovence. Turki so odvedli s Koroške na tisoče deklet in fantov in deželo spet zapustili. Nemci pa so na delu noč in dan. V deželi sami so vzgojili jani-čarje, poturice, ki so včasih hujši od Nemcev. Tako imamo za zadnji štetji uradno priznanih le nekaj čez 20.000 Slovencev, ko bi jih po naravnem prirastku moralo biti 200.000. Predniki ene tretjine koroškega prebivalstva so bili torej še v enem izmed zadnjih treh rodov Slovenci! 55. Poleg številk v razpredelnici imamo še druge številke za leto 1939. Nacisti, niso vpraševali le po občevainem jeziku, temveč tudi po narodnosti. Iz strahu pred preganjanjem se je velika večina Slovencev, ki je za občevalni jezik navedla vindiš, izjavila za Nemce. Iz tega primera vidimo, kako velik vpliv ima pri ljudskem štetju strah pred preganjanjem. Čeprav števlke nimajo nobene vrednosti, jih zapišemo, da vidimo, kako so Slovenci po Spodnji Koroški približno razporejeni: Okraj Slovenci Vindišarji Velikovec 3.600 65 Celovec 2.253 19 Beljak 1.595 12 Šmohor 72 3 Št. Vid 29 2 Celovec mesto 135 4 Beljak mesto 31 1 Skupno 7.715 106 Iz razpredelnice vidimo, da leta 193!> skoraj nihče ni hotel biti vindišar. Če že ni imel poguma, da se izjavi za Slovenca, se je izdal za Nemca, pa čeprav je hkrati navedel za občevalni jezik slovenski ali vindiš. Ako gornje številke pomnožimo z osem do devet, bomo imeli približno število Slovencev po okrajih Spodnje Koroške- 56. Da vidimo, kako je razmerje med posameznimi ..jezikovnimi skupinami" v eni izmed jezikovno mešanih občin, priob čujemo ponovno razpredelnico o ljudskem štetju leta 1951 v St. Jakobu v Rožu (Prim. 3. del, 10): Nemcev- Slovencev- Nemcev- Vindišarjev- vindiaariev Leto Slovencev Nemcev slovencev Nemcev VindiSarjev Nemcev UMisarj« 1820 3004 21 — — — — — 1900 2876 26 — — - — — — 1910 3176 360 •— — — — — 1951 285 1561 844 845 450 518 — 1961 575 2284 197 212 518 293 53 57. Ker še od daleč nimamo zanesljivih podatkov o številu koroških Slovencev, smo navezani na približne cenitve. Poleg tega, kar smo navedli v 3. delu, 10, naj navedemo še druga mnenja in druge podatke! Pri volitvah po plebiscitu je dobila slovenska stranka 9.870 glasov in dva deželna poslanca, čeprav so bili ljudje zaradi izida plebiscita razočarani in prestrašeni. Razen tega je pobegnilo s Koroške nad 30 slovenskih duhovnikov, okoli 50 učiteljev in veliko uradnikov (Op. 51). Leta 1949 je dobila Slovenska krščanska stranka pri deželnih volitvah 4.617 glasov, levičarji pa 2.077, skupaj 6.700 glasov. Leta 1965 je dobila krščanska stranka pri deželnih volitvah 4.272 glasov. Iz teh številk ni mogoče sklepati na število Slovencev, ker Slovenci volijo tudi nemške stranke. More se pa sklepati, da od leta 1949 neka skupina slovenskih volivcev trdno vztraja pri svojem narodnem in .svetovnonazornem prepričanju in z njo voditelji morejo, Nemci pa morajo računati. Dr. Veiter, ki je v prvi republiki cenil Slovence na 70.000 (Op. 81). ceni v zadnji razpravi slovensko govoreče Korošce na 50.000. Naslanja se v glavnem na štetje iz leta 1939 in meni, da je tudi tedaj veliko Slovencev iz političnih razlogov in ko-ristolovstva navedlo za občevalni jezik nemščino (Op. 5). Dr. R. M., ki v NTK stavi k dr. Veiter j evi razpravi nekaj pripomb, meni, da je resnično število Slovencev nekje v sredi med 10.000, kolikor jih priznavajo Nemci, in med 100.000, kolikor naj bi jih po dr. Veiterjevi trditvi baje hoteli imeti Slovenci. Dr. Veiter se je namreč v svoji sicer resni razpravi menda pošalil, ko je namignil, da Slovenci sami sebe štejejo tako, da štejejo člane slovenskih organizacij. Ker so iste osebe v več organizacijah, bi bile tako štete večkrat, kar seveda ne ustreza resnici. Zdi se, da je šel dr. Veiter to pot prenizko. Po ljudskem štetju leta 1951 so „Voralberger Nachrichten" priobčile iz koroške deželne palače podatek, da je na Koroškem 70.000 Slovencev (Op. 53). Toliko so jih torej našteli, priznali pa veliko manj. 58. Tudi dr. Hilckman ceni koroške Slovence na okrog 70.000 duš. Pri tem se opira na dr. Veiterjevo cenitev iz leta 1936, pa tudi na svoje sklepanje, in sicer najprej iz števila župnij, kjer je le slovenska pridiga ali le ena nemška. Nato pravi: „Tako hitro se tako številna narodni kupina, kot so Slovenci na Južnem Koroškem, ne da spraviti s poti. Slovencev je na Južnem Koroškem še vedno okrog 70.000 duš. To število se v dveh desetletjih od leta 1918 do 1938, ko so Avstrijo zasedli nacisti, ni bistveno spremenilo. „Uradne" številke so bile gotovo prenizke. Neko izasebno štetje je dalo 71.452 Slovencev. Teodor Veiter, ki je v svoji knjigi „Slovenska narodna skupina na Koroškem..." (1936) zveznemu kanclerju Schuschniggu hotel dati v roke potrebno podlago za častno rešitev koroškega slovenskega vprašanja, je menil, da je še število 70.000, ki se je navadno navajalo, prenizko, ker tudi v tem številu tisti „Vindi-šarji", ki govorijo v družini izključno slovensko, a na zunaj nočejo veljati za Slovence, niso všteti. Pri ljudskem štetju leta 1951 pa jih je priznalo le še nekaj čez 42.000 za občevalni jezik slovenski oziroma dvoj ezičnost. Ali more tako številčna narodna skupina v kratkem času tako nazadovati, da je v mnogih občinah danes „optično" ni več? Že številke, ki se od Slovencem sovražne strani navajajo v dor kaz, da Slovenci nazadujejo, so sumljive" (Op. 2 in 81). 59. Končno se moramo ozreti še na nasprotna mnenja. Državni tajnik dr. Gschnitzer leta 1955 ni priznal na Koroškem niti enega Slovenca, temveč le 24.000 Vindišarjev, ki se od Slovencev onstran meje jasno razlikujejo (Op. 36). General-lji vikar dr. Kadras je svoj čas govoril o 7.000 Slovencih, dekan Mucher pa o 9.000. Tako imamo sedaj tele cenitve: Kadra* 7.000, Mucher 9.000, Nemci 10.000, Gschni- tizer 24.000, Gorlich 50.000 (3. del, 9), Vei-ter leta 1965 okrog 50.000, leta 1936 čez 70.000, Hilckman leta 1963 okrog 70.000, Vorarlberger Nachrichten 70.000, zasebno štetje pred drugo svetovno vojsko 71.452, dr. R. M. nekje med 10.000 in 100.000. Po vsem tem moremo reči, da nihče ne more trditi, koliko je koroških Slovencev. Po pameti pa moremo soditi, da jih jo okrog 70.000 in da bi se jih rajši več kofc manj izjavilo za Slovence, ako bi štetja ne opravljali Nemci. Lužiških Srbov so Nemci leta 1938 našteli le še 455, zdaj pa jih je spet 150.000! Tudi v Celovcu, o katerem trdijo Nemci uradno in zasebno, da je čisto nemški, je zelo veliko ljudi iz slovenskega podeželja, ki se globoko v srcu začutijo Slovence, ako jim človek spregovori po domače, pa naj gre za slovensko nuno v nemškem kloštru ali za slovenskega prodajalca nemških časopisov. Tudi v celovški trgovini se boš mogel po slovensko zmeniti, če drugače ne, bodo brž poklicali koga, ki zna oba jezika. Po drugi svetovni vojski je mnogo Celovčanov govorilo slovensko, dokler se ni vedelo, komu bo Spodnja Koroška pripadala. Nato pa spet nisi dobil od njih slovenske besede, kakor je tudi prej nikoli nisi slišal. Zlasti pa moremo na to številko sklepati iz števila učencev slovenske gimnazija, ki je v letu 1965/66 imela blizu 400 študentov in ki bo zelo verjetno še nekoliko naraslo. Na Koroškem pride na 1.000 ljudi okrog 7 študentov. Ako računamo, dd centralne vlade iz Belgrada, ki se ni dosti ozirala na nasvete in mnenja ljubljanske deželne vlade. Belgrajska vlada je bila do plebiscitne komisije zelo popustljiva, ker je bila zaradi notranjih in zunanjih težav v neprijetnem položaju, posebno še do Italije, s katero se je pogajala o naši zahodni meji. Jovanovič je iskal ožjega sodelovanja z ljubljansko vlado, a je bil seveda vezan na navodila iz Belgrada (Op. 84). Da so nas imeli tedaj Srbi in Hrvati za šoviniste, ker smo hoteli spraviti v SHS vse svoje ozemlje, je tudi znano. Popustljivost osrednje vlade nasproti ravnanju plebiscitne komisije je prisilila ljubljansko deželno vlado, da je v znak protesta soglasno sklenila svoj odstop in hkrati je odstopil Jovanovič. Belgrajska vlada teh ostavk ni sprejela in je pozvala deželno vlado, da v interesu stvari vztraja na svojem mestu (Op. 84). Vsekakor zadržanje belgrajske vlade do plebiscitne komisije potrebuje še temeljitega študija. Porazno je vplival na koroške Slovence umik jugoslovanskih čet 14 dni pred plebiscitom, kot je določala mirovna pogodba. SHS je imela dovolj razlogov, da te dolo- čbe ne bi spoštovala in bi zaščitila straho-vano slovensko ljudstvo. Po odhodu jugoslovanskih vojakov so drle v cono A iz Celovca nove stotine agitatorjev in straho-valcev,- ki so ob plebiscitu skrbeli za „red in pravilno glasovanje". Predsednik komisije je celo zagrozil, da bo razglasil plebiscit za neveljaven, ako se ne bo izvršil v svobodi. 70. Tako je v največji napetosti prišel 10. oktober 1920, ko se je odločalo o politični pripadnosti slovenske Koroške. Voliv-nih upravičencev je bilo 39.291, od teh 2.000 takih, ki so bili rojeni v coni, a niso v njej bivali. Po večini je šlo za otroke nemških uradnikov, ki so naravno hoteli svoj rojstni kraj ohraniti za Avstrijo. Veljavnih glasov je bilo 37.303. Od teh za SHS 15.278 ali 40,96%, za Avstrijo pa 22.025 ali 59,04%, neveljavnih je bilo 1.987 glasov. Razlike ni bilo torej niti za 7.000 glasov. Od teh so samo ponemčen.t mesta dala 5.000 glasov za Avstrijo. Ako ne bi imele pravico glasovanja osebe, ki v coni niso več bivale in bi se 1.500 Slovencev več odločilo za SHS, bi bila cona A naša. Rezultat je predsednik komisije razglasil dne 13. 10. Po določbi mirovne pogodbe je celotno ozemlje obeh con pripad.o Avstriji. Vprašanje je. ali bi to določbo spoštovali v primeru, da bi SHS zmagala z malo večino. Vsekakor bi bilo veliko pravičnejše, da bi cono delili v razmerju dobljenih glasov ali po občinah in okrožjih, kakor je hotela SHS in kakor so storili Šleziji, kjer so delili ozemlje po razmerju števila glasov med Poljsko in Nemčijo. Težko je reči, kaj bi bili storili Slovenci, Nemci, ponemčeni Slovenci in nem-škutarji 14 dni pozneje v Celovcu in v coni B, ako bi bil plebiscit. Ali se ne bi zaradi izgube naravnega zaledja Celovec ter cona B skušala združiti z SHS? 71. Po plebiscitu je bilo vse tako kot po vsakem glasovanju: zmagoslavje, žalost, tolažilne besede, protesti, iskanje krivcev, iztreznjenje. Angleški zastopnik in predsednik komisije je potolažil Slovence, češ da se še noben narod ni osvobodil le v eni vojski, in s tem priznal nedokončnost plebiscita. Bolje bi bil storil, ako bi bil izpolnil svojo obljubo, da ne bo priznal plebiscita,, če se ne bo vršil v svobodi. Navzočnost 3.000 članov Heimatschutza na dan plebiscita v coni A bi bila zadosten razlog za to. Jugoslovanski zastopnik je izjavil, da Jugoslavija 15.278 Slovencev, ki so glasovali za SHS, ne bo nikoli pozabila. Res je tragično, da volja koroških Slovencev, ki so od vseh Slovencev edini imeli priložnost, da se v plebiscitu izrečejo za SHS, ni bila spoštovana v času, ko se je toliko poveličevalo načelo samoodločbe narodov in so zavezniki prepustili samovolji premagane Avstrije velik pas ozemlja vzdolž jugoslovanske meje kljub volji večine prebivalstva, da se njegovo ozemlje odtrga od Avstrije. Da zaščiti koroške Slovence pred zmage pijanimi Avstrijci, je jugoslovanska vojska sicer znova vkorakala na Koroško, a se je po uradni predaji vsega ozemlja kmalu spet umaknila. Pozneje je jugoslovanska vlada zahtevala, da se za mejo določi reka Drava( ker se je južno od nje večina občin (55%) in večina volivcev izrekla za SHS. Toda po-slaniška konferenca v Parizu je po določbah st. germainske pogodbe to zahtevo zavrnila in naša meja je ostala na Karavankah (Op. 84), dokler je ni Hitler podrl. Seveda more Jugoslavija še nadalje težiti za tem, da se krivica, ki se je zgodila koroškim Slovencem po načelu samoodločbe narodov, popravi z »ozdravitvijo v korenini" (sanatio in radice), to je > tem, da se razglasi za neveljavno določba mirovne pogodbe, da dobi vse ozemlje ena država, in se ozemlje deli po razmerju dobljenih glasov. Ni namreč primerno, da so Avstriji vsilili ozemlje, čigar prebivalstvo se je izreklo proti Avstriji, potem ko so monarhijo razbili prav zato, da dajo njenim narodom pravico samoodločbe ne glede na naravne meje. S tem bi se popravila Slovencem krivica, storjena po drugi svetovni vojski, ko so zapadni zavezniki zagovarjali mejo iz leta 1938, torej mejo, ki jo je ustvaril plebiscit. Končno je treba omeniti še italijanskega zastopnika. Za naklonjenost do Avstrije so mu Avstrijci poklonili lepo vilo ob Vrb-skem jezeru. Sedaj že pokojni Matevž Tai-ner pripoveduje, da se je J. Borghese sam hvalil, da je ozemlje od jezera do Karavank pridobil on za Avstrijo (Op. 90). Drug tak zaslužen mož za Avstrijo je bil Archibald Cary Coolidge, knjižničar univerzitetne knjižnice v Harvardu, ki se je kot Wilsonov opazovalec za Srednjo Evropo v začetku leta 1919 s sodelavci naselil na Dunaju. Delal je s tako vnemo za Avstrijo, da mu je predsednik Renner po plebiscitu poslal zahvalno pismo, v katerem hvali njegovo nepristranost in široko- srčnost ter omenja zasluge za Koroško. Mister Coolidge je namreč dosegel, da je predsednik Wilson prvotni načrt, da se Koroška deli po reki Dravi, zavrgel in je zahteval plebiscit za vso celovška kotlino, tolej za vse ozemlje severno od Karavank, katere je Coolidge imel za bolj jasno i.i nesporno mejo kot Dravo. To je Coolidge dosegel na ta način, da je dajal prednost pristranskim poročilom ameriških oficirjev Milesa in Kinga, ki sta prepotovala v naglici Južno Kooško in zagovarjala razmejitveno črto na Karavankah, ter hkrati omalovaževal trezno poročilo njegovega svetovalca Kernerja, ki je proti „nemški črti" na Karavankah zagovarjal mejo na reki Dravi. O Coolidgevi pristranosti govori že njegova opomba v poročilu ameriški mirovni delegaciji v Parizu, da pri predlogih razmejitve ne jemlje v obzir samo načela pravičnosti, temveč se rajši drži starih meja (status quo), da ne bo priložnosti za prepire (Op. 85). Zato pa moramo biti Slovenci toliko bolj hvaležni profesorju Robertu J. Ker-nerju, ki se je trudil, da bi bila meja potegnjena po Dravi, če že ne po Vrbskem jezeru. Od vseh članov ameriške komisije je on edini znal slovensko. Plebiscit je potrdil pravilnost njegovih cenitev glede opredeljenosti prebivalstva za SHS in s tem je njegovo poročilo zadobilo večjo vrednost kot nasprotno poročilo Avstriji naklonjenih oficirjev Milesa in Kinga. Sploh se trdi, da je imenovana ameriška komisija bila pod vplivom avstrijskih prijateljic (Op. 83a). Izid plebiscita je porazno vplival na koroške Slovence. Dr. Hilckman, ki je po plebiscitu hodil po Koroškem, pripoveduje, da so ljudje vpričo njega jokali zaradi izida plebiscita. Beg duhovnikov, učiteljev in drugih redkih razumnikov je zadal koroškim Slovencem rano, ki so se od nje šele sedaj nekoliko opomogli, ko so spet dobili nekaj slovenskih učiteljev in drugih razumnikov. Tako so se bridko maščevale vse napake, zlasti ta, da ljubljanska vlada ni zasedla Koroške takoj po prevratu. Ko se je pozneje bivši ljubljanski župan, Ivan Hribar, pri Amerikancih pritoževal zaradi ravnanja s Koroško, so ga zavrnili: „Zakaj je pa niste zasedli, če ste mislili, da je bila vaša." Nemški profesor iz Celovca pa je po plebiscitu priznal slovenskemu profesorju: „Mi smo zmagali po vaši neumnosti!" Ali so res tudi mrtvi volili za Avstrijo in ali so v noči po plebiscitu, ko so itali- janski vojaki stražili glasovnice, res zamenjavali glasove, ne moremo reči nič gotovega. Slovenci so se v tem smislu pritožili, a angleški zastopnik jih je zavrnil, češ, da so ljudje drugače glasovali kot so obljubili. Eno je gotovo: Ako bi se leta 1918/19 marali Slovenci za Koroško pravočasno bojevati in jo zasesti, njihovi sinovi ne bi doživeli vetrinjske tragedije. Morda bi se bili morali domobranci umakniti na Gospo-svetsko polje, morda do Št. Vida, gotovo pa se ne bi bili ustavili v Vetrinju. Da plebiscit ni primerno sredstvo za urejanje državnih meja, dokazuje okolnost, da ga po drugi svetovni vojski nikjer ni bilo. Italija ga je sicer zahtevala za Trat, a ga je po Molotovljevem predlogu, da se izvede po vsej Julijski Benečiji, brž umak-nika. Na Cipru pa so se mu Turki odločno uprli. Glede vsakoletnih nemških proslav obletnice nemške zmage v plebiscitu pa moremo z besedami, ki jih je veliki Nemec, univ. prof. Friderik Viljem Foerster, iz-lekel glede vsakoletne proslave nemške zmage nad Francozi, reči tudi mi: „Kar se tiče proslave (plebiscita), je to kani-balska surovost, če sosednjemu narodu, ki smo ga premagali, vedno znova držimo pod nos, da je bil premagan." Njegove besede imajo še toliko večjo veljavo, ker mu je dunajski kardinal dr. Innitzer dal pismeno priznanje: „Vaše ideje bi se morale po zvočnikih povsod razširjati" (Op. 86). 72. Po teh opombah glede plebiscita, v katerega pravilnost je naša vera zelo omajana, moremo reči: Ni res da bi koroški Slovenci leta 1920 pripadli Avstriji na osnovi pravice samoodločbe v mednarodno nadziranem plebiscitu, kakor trdi dr. Gschnitzer. Res je, da je za Avstrijo glasovalo le 10.000 ali ena četrtina slovenskih volivnih upravičencev na sedanjem avstrijskem ozemlju. Do te ugotovitve pridemo, ako vzamemo za izhodišče ljudski štetji iz leta 1900 in 1910, ki sta za sedanjo Koroško izkazali povprečno 80.000 Slovencev (leta 1900 š« 85.000, leta 1910 samo 74.000) in cenimo, da ima volivno pravico približno polovica prebivalstva. To cenitev docela potrjuje okolnost, da je štetje iz leta 1910 za ozemlje cone A izkazalo 50.000 Slovencev in 23.000 Nemcev (skupai 73.000) in je volilo ob plebiscitu 37.000 volivcev. Od tod sledi, da je od 40.000 slovenskih volilnih upravičencev na Koroškem imelo možnost, da se odločijo za SHS ali za Av- strijo le 25.000 volilcev. Tako je ostalo brez te možnosti 15.000 slovenskih volilcev, 15.000 jih je glasovalo za SHS in 10.000 za Avstrijo. Koroški Slovenci so torej pripadli Avstriji zaradi 12.000 nemških glasov v coni A, od katerih so ponemčena mesta dala 5.000 glasov in 2.000 take osebe, ki niso bivale v coni A. 73. S tem je tudi že zavrnjena neka druga nesmiselna trditev, da „so se resnični naši bratje na Koroškem na temelju narodnih pravic in po načelu samoodločbe narodov plebiscitarno s sicer malo, toda na našo narodno nesrečo vendar zadostno večino svobodno in jasno izrekli proti zedi-njenju z ostalimi Slovenci in za nadaljevanje hlapčevanja avstrijskim Nemcem' (Op. 87). Krivičen je očitek, da bi se bili koroški Slovenci z večino izrekli za nadaljevanje hlapčevanja avstrijskim Nemcem. Za Avstrijo je glasovalo le 10.000 Slovencev, a še ti v veliki meri iz gospodarskih razlogov, potem ko so jim Nemci obljubili kulturno, jezikovno in narodno enakopravnost. 15.000 pa jih je glasovalo za zedinjenje i ostalimi Slovenci, čeprav ti niso izpolnili do koroških Slovencev svoje dolžnosti in kljub razlogom, ki so govorili za glasovanje v prid Avstrije, s čimer so koroški Slovenci pokazali izredno narodno zrelost in občudovanja vredno pripravljenost za žrtve. Ni treba biti gospodarski strokovnjak, da človek doume pomen razlogov, ki so govorili za glasovanje v prid Avstrije, v prvi vrsti gospodarskih razlogov. Dr. Jože Veli-konja pravi: „Podjuna brez Celovca bi bila nacionalno trdnejša, a gospodarsko na tleh" (Op. 66). Zdi se sicer, da je to nekoliko prehudo rečeno. Lažje je dati prav Robertu Ker-nerju, ki je leta 1919 svoje stališče, da se potegne začasna razmejitvena črta med Avstrijo in SHS po reki Dravi, takole zagovarjal: „Eno je gotovo, namreč, da je Podjuna neprimerno bolj gospodarsko neodvisna, kot je na primer Celovec" (Op. 85). Če še upoštevamo, da je profesor Ker-ner to zapisal leta 1919, ko je bila Podjuna zvezana z Ljubljano skoraj izključno le z vlakom čez Celje ali čez Celovec in Jesenice in je državna meja, kar bi razmejitvena črta verjetno postala, tedaj pomenila skoraj neprehodno oviro, se zdi Velikonje-va trditev vsekakor pretirana, a je do neke mere verdarle resnična, čeprav je danes avtomobilska zveza čez Ljubeljski predor zvezo Podjune z Ljubljano neprimerno olajšala. Možnosti, da bi razlog za naravno mejo na Karavankah mogli nasprotnikom v veliki meri izbiti iz rok s tem, da bi bili razglasili za prestolnico Slovenije Celje, Maribor ali sam Celovec, ki ima zelo ugo-i-ne zveze z Mariborom in Trstom, pa se seveda skoraj ne upamo omeniti, čeprav so nekaj podobnega storili Litvanci, ki so 25 let imeli svojo prestolnico izven Litve in jo končno dobili v posest. Tudi očitek nekaterih Slovencev, da se Kranjcem ne dajo komandirati, bi s tem odpadel. Da ne bo kdo mislil, da bi morebitna meja na Dravi za Podjuno pomenila gospodarsko katastrofo, naj dodamo še drugo opombo prof. Kernerja glede Podjune: „Z gospodarskega stališča je ta dolina res enotna. Pokrajina južno od Drave ima resnično gospodarske zveze z večjimi nemškimi mesti severno od Drave. To je tudi naravno za pokrajino, ki je tako dolgo živela kot upravna enota. Toda gospodarsko življenje in njega razvoj južno od Drave ni v isti meri odvisen od nemških mest, kot je ozemlje severno od Drave. Na drugi strani pa so možnosti, da se večja naselja južno od Drave... v bodoče razvijejo v močna tržna središča, ki bodo zavzela mesto onih severno od Drave" (Op. 85). Končno moramo še upoštevati, da bi odstranitev jugovzhodne meje in ponovno zbližanje z Mežiško dolino v veliki meri nadomestili zveze s severom. Po teh opombah nihče ne more trditi, da skušamo gospodarske razloge v prid glasovanja Avstriji pretiravati, imeti pa moramo pred očmi razmere iz leta 1920 in jih v vsem obsegu upoštevati, kajti da bi bili dobili Slovenci tudi glasovanje v coni B in z njo Celovec, po pameti ljudje v coni A niso mogli upati. 74. Tudi dr. Hilckman, ki Koroško zelo dobro pozna že izza časa plebiscita, pravi, da so koroški Slovenci glasovali za Avstrijo iz zemljepisnih, gospodarskih in drugih razlogov, ne da bi se s tem odrekli svoji narodnosti. Takole analizira izid plebiscita: „Saint-Germainska mirovna pogodba je predvidevala za sporno ozemlje Koroške plebiscit, da bi odločil glede politične pripadnosti dežele. Ljudsko glasovanje je izdalo nekako 57% glasov za Avstrijo, ki se ift tedaj vsekakor imenovala Nemška Avstrija, 43% pa za priključitev k Jugoslaviji, pri čemer je seveda treba dostaviti, — česar se danes mnogi ne bi nič več radi spomnili, — da je ozemlje južno od Drave izkazalo jasno večino za Jugoslavijo. N t •osnovi izida je mednarodna glasovalna komisija vse ozemlje prisodila Avstriji, žalost, ki so jo zaradi tega čutili narodno zavedni Slovenci, je pač lahko raizumeti. (Jaz jsam sem se kot mlad fant kmalu po glasovanju mudil na Južnem Koroškem in sem pogosto doživel, da so slovenski Korošci izbruhnili v jok, ko so z menoj govorili o plebiscitu.) Treba je vsekakor priznati, da je koroška dežela vendarle zemljepisna enota, ki je ne kaže deliti. Tako sem spoznal, da je poleg slovenske narodne zavesti še koroška deželna zavest, ki je imela za posledico, da so celo narodno čuteči Slovenci, ki svojega slovenstva za nobeno ceno ne izdajo, temveč ga hočejo zapustiti otrokom ,in otrok otrokom, prav zaradi tega, ker izidu plebiscita niso docela zaupali" (tu pač misli na to, da bi tudi cona B pripadla SHS!), »glasovali za to, da ostanejo pri Avstriji, kar jim je pomenilo isto, kakor glasovati proti razkosanju Koroške. Že tedaj torej nihče nikakor ne bi bil smel glasov za Avstrijo enačiti s priznanjem I: nemštvu ali z željo po kulturni germani-zaciji. To toliko manj, ker pri vsakem plebiscitu naravno tudi gospodarski nagibi igrajo vlogo, ki jih ne smemo podcenjevati: razkosanje Koroške bi bilo pomenilo za slovenske okraje okrog glavnega mesta Celovca izgubo celovškega trga. Vsekakor ni brez pomena to poudariti prav zato, ker so pozneje ponovno poskušali razglasiti izid koroškega glasovanja kot zmago „nem-štva". Mnogi so utegnili tako misliti, gotovo pa ne vsi. Tudi za uradno Avstrijo bi bilo častnejše in razumljlvejše, če izida ne bi tako razlagala. In drugače ne more biti, saj mora Avstrija v svojem interesu tudi tiste koroške Slovence, ki so leta 1920 glasovali za Jugoslavijo, ohraniti kot zakonu zveste državljane" (Op. 2). Tudi dr. Mayrhofer prizna, da pri plebiscitu „ni šlo za nemški ali slovenski jezik, temveč za enotnost dežele, za katero so se Korošci, ki govorijo oba jezika, odločili" (Op. 35). Nihče torej ne more trditi, ne da bi delal koroškim Slovencem veliko krivico, da so se z večino glasov svobodno in jasno izrekli za nadaljevanje hlapčevanja avstrijskim Nemcem. 75. Hkrati ko poudarjamo, da je samo 10.000 Slovencev glasovalo za Avstrijo, pa moramo tudi poudariti, da jih je res toliko dalo svoj glas za nerazkosanje dežele in ne manj. Kajti sicer bi kdo mogel misliti, da je bilo leta 1920 na Koroškem 22.000 nemških volilcev in ne samo 12.000, od teh 2.000 takih, ki so se le rodili v coni A. Da so Slovenci volili sa Avstrijo, priznajo med drugim dr. Hilekman in dr Veiter, ki pravijo, da je le »majhen del 'narodnih' Slovencev glasoval za Jugoslavijo" (Op. 5). Najzanimivejše pa je gotovo priznanje bivšega avstrijskega kanclerja prelata dr. Ignaza Seipla:: »Tretji razlog našega veselja je, da ne prebivajo v predelih, ki smo jih rešili z glasovanjem, samo Nemci, da se moramo zahvaliti za uspeh glasovanja tudi glasovom Koroški zvestih Slovencev" (Op. 88). Da jih je glasovalo 10.000, priznavala Grunberg (Op. 89) in dr. V. Einspieler (Op. 39). Končno naj še omenimo, da sklicevanje na priložnost za glasovanje, dano koroškim Slovencem, ne pa Južnim Tirolcem, tudi zato ni umestno, ker Avstrijci niso izpolnili svojih slovesnih obljub. Dr. Veiter pravi: „Z izrazitim obžalovanjem je treba ugotoviti, da na nemško-koroški strani ni bil storjen noben poizkus, da bi izpolnili obljube, dane narodnim Slovencem, ki so glasovali za Jugoslavijo" (Op. 5), kakor tudi niso izpolnili tega, kar so obljubili Slovencem, ki so glasovali za Avstrijo. 76. Glede druge Gschnitzerjeve in W. Mayrhoferjeve trditve moremo reči, da Južnim Tirolcem, enako kakor primorskim Slovencem po prvi svetovni vojski res niso dali plebiscita, ker bi ga bila Italija v obeh primerih izgubila, kakor bi ga bila izg j-bila tudi Avstrija nekaj desetletij prej na Koroškem. Danes pa tudi že zavedni Nemci na obeh straneh Brennerja zelo dvomijo, da bi Avstrija na Južnem Tirolskem v sedanjih razmerah dobila plebiscit, čeprav živijo Južni Tirolci šele pol stoletja izven matične države. Tega so krivi deloma Nemci sami, ker so se izselili v Nemčijo in ker sprejemajo cenene delavne moči iz Južne Italije, še bolj pa Italijani, ki načrtno kolonizirajo deželo. Kanalska dolina 77. Ko že govorimo o Južni Koroški in Južni Tirolski, recimo še nekaj malega o tistem delu Južne Koroške, ki je do neke mere imela isto usodo kot Južna Tirolska, to je o Kanalski dolini, ki je do leta 1919 pripadala k Avstriji, odtlej pa pripada k Italiji. Do leta 1400 so bivali v njej Sloe-venci sami. Tedaj so se začeli priseljevati nemški obrtniki in rudarji. Cerkveni še- matizmi krške škofije, h kateri je dolina pred prvo svetovno vojsko spadala, so navajali 3.000 Slovencev in nad 4.000 Nemcev. Leta 1919 jih nihče ni vprašal, ali hočejo pod Italijo. V Hitlerjevem času se je 4.576 oseb priglasilo za izselitev v Nemčijo. Odšlo jih je 5.700, torej skoraj vsi Nemci in še precej Slovencev. Tito je precej izpraznjeno deželo zahteval za Jugoslavijo. Zavezniki so odšli na pokopališča, da bi iz napisov na spomenikih ugotovili, komu dežela pripada, kakor da sila ne bi segala tudi do pokopaliških napisov. Na izpraznjena mesta so pii.šli Furlani in z njimi tudi nekaj Slovencev iz Rezije. Zdaj je Slovencev tam okrog 1.800 in živijo sredi Kanalske doline med Italijani. Podatke ima Mohorjev koledar, Celje, 1966, str. 98 si. Ni jasno, ali številke obsegajo tudi Belo peč, ki je edina občini bivše Kranjske, ki še spada pod Italijo in Skupaj s Kanalsko dolino pod Videmsko nadškofijo, ki ondi sega do jugoslovanske meje. Za časa Valvazorja je bila Bela pov čisto nemška občina. Sedaj pojejo v cerkvi slovenske napeve z italijanskim besedilom. Strnjenost ozemlja 78. Druga razlika med Južno Tirolsko In Južno Koroško je po mnenju dr. Gschnit-zerja ta: Na Koroškem gre za mešano ozemlje, v Južni Tirolski za strnjeno ozemlje znatnega obsega (Op. 36). Še odločnejši je dr. Mayrhofer: „Na Južnem Tirolskem ni manjšine. Ondi živi izza zgodovinskih časov strnjena nemška naselbina. Čisto drugače je na Južnem Koroškem. 'Slovenske Koroške' nikoli ni bilo. Ta označba je iznajdba poželjivih mejnih sosedov. Že čez 1000 let žive tu Nemci in Slovenci skupaj in so se tako pomešali, da ' h danes nihče ne more ločiti, ne na zunai, ne jezikovno, ker po večini govorijo obe narečji" (Op. 35). Za dr. Mayrhoferjem pravi dr. Veiter previdnejše, da »Slovenske Koroške" danes ni več in da je že desetletja razdeljena v jezikovne otoke manjšine, raztresene med večinski narod (Op. 5). a) Južna Tirolska je jezikovno res še zelo nemško ozemlje, politično pa je ozemlje italijansko. Tudi v njihovo etnično ozemlje so že vdrli Italijani, ki vračajo Nemcem milo za drago. Pred letom 1919 Nemci do njih niso bili boljši, kakor so zdaj do njih Italijani. Da gre za pravo narodno manjšino, Južni Tirolci sami priznavajo, ker so člani Lige evropskih manjšin. V Avstriji glelajo matično .državo, od katere pričakujejo zaščite. Tudi sudetski Nemci in sedmograški Ogri so bili manjšina, čeprav jih je bilo vsakih več milijonov. Radi priznamo, da so zavednejši kot koroški Slovenci in da jih je trikrat toliko. b) Res živijo na Koroškem Slovenci že nad 1.000 let, a še prej so živeli Slovenci v deželi sami in dali goram, hribom, rekam, dolinam in naseljem slovencka imena. Sam zvezni kancler dr. Jožef Klaus je dne 9. 5. 1965 v Celovcu v slovenskem govoru potrdil, da so Slovenci vtisnili Koroški neizbrisna slovanska znamenja (Op. 7). c) »Slovenska Koroška" je torej bila, a je danes v celoti res ni več, ker so jo Nemci v veliki večini ponemčili. Vsakih sto let so potisnili jezikovno mejo za nekaj kilometrov proti jugovzhodu. Pri tem so jim pomagali tudi bosanski muslimani, ki so v slovenski del dežele hodili na lov za fanti in dekleti, da so jih prodajali dalje v Turčijo. Po drugi strani pa nekateri menijo, da so turški vpadi zavirali nemško kolonizacijo. Pozneje se je meja precej ustalila in vse prejšnje stoletje obsegala v glavnem obe poznejši plebiscitni coni in Ziljsko dolino. Severna jezikovna meja je v tem obdobju tekla severno od Djekš preko Šta-lenske (sv. Helene, pomotoma Magdalenska gora imenovana) gore do Kostanj in dalje proti jugozapadu do Šmohorja. V tej zvezi naj omenimo velika arheološka odkritja izpred nekaj let na Štalenski gori. Govorilo in pisalo se je o pomembnih keltskih in drugih najdbah, le šušljalo i>a se je o staroslovenskih izkopaninah, kar pa je moralo ostati strogo tajno. Dejstvo je, da so se Slovenci naselili ob glavnih rimskih cestah in v bližini porušenh mest. Dr. Hilckman pravi, da slovensko-nem-ška jezikovna meja, kakršna se je ohranila v drugo polovico prejšnjega stoletja, so-vpade — to more narodopisce zanimati — s severno mejo ozemlja, na katerem se krijejo strehe s skodlami, kakor je v navadi v slovenskem delu Koroške izven Karavank (Op. 2). č) V to strnjeno slovensko ozemlje se je proti koncu 19. stoletja Nemcem posrečil vdor severno od Celovca, ki je pred 100 leti bil še sredi slovenskega ozemlja, pa naj Nemci še toliko trdijo, da leži na starodavnih nemških tleh. V začetku prejšnjega stoletja so Slovenci pri Gospe Sveti prosili cesarja za slovenskega kanonika, a ga niso dobili. Pač pa govori lepo slovenščino sedanji gospo-svetski župnik in dekan Mucher. V Možberku je Slomšek ljudi rotil, naj ne opustijo slovenske besede. V Tigrišču je župan pozdravil cesarja Franca Jožefa z besedami: Veličanstvo, ko stopate na slovenska tla... Župnik Serajnik je med zadnjo vojsko pripovedoval, da je pred prvo svetovno vojsko v župniji Otmanje z župljani še govoril slovensko. Danes so ti kraji nemški. Isto grozi Dholici nad Vrbskim jezerom, kjer so po drugi svetovni vojski možje rekli slovenskemu duhovniku, ki jim je slovensko pridigal, da bi vsako nedeljo moralo tako biti. Naj bi vendar kdo posnel na trak govorico zadnjih slovenskih prebivalcev severno od Vrbskega jezlera, da bi vedeli, kako so ljudje govorili okrog Gospe Svete in Bla-tograda v Slomškovem času. d) Glede strnjenosti ostalega slovenskega ozemlja pravi dr. Tischler: „Kar se tiče strnjenega ozemlja, ne dokazujejo le številni zgodovinski dokumenti, temveč tudi uradna ljudska štetja do uvedbe sistematične germanizacije (Npr. štetje 1. 1910), da so koroški Slovenci živeli na strnjenem ozemlju" (Op. 36). Tudi dr. Hilckman pravi, da bi v primeru uresničenja načrta prestolonaslednika Ferdinanda o „Združenih državah velike Avstrije" Slovenija morala gotovo obsegati tedaj še pretežno slovensko Južno Koroško, ki se je v večini zavestno priznavala k slovenstvu in je velikovško volilno okrožje poslalo v državno zbornico Franca Gra-fenauerja, prvoborca za slovensko narodnost (Op. 2). Ker je tudi zunanji minister dr. Bruno Kreisky za državnim tajnikom dr. Gschnit-zerjem ponavljal, da Južna Tirolska z Južno Koroško nima nobene zveze, ker koroški Slovenci ne živijo na strnjenem ozemlju, marveč v posameznih vaseh, raztreseni med nemškim prebivalstvom in zato zanje ne pride v poštev regionalna rešitev vprašanja, temveč le rešitev na podlagi prizna-valnega načela, je delegacija koroških Slovencev dne 8. 3. 1960 na Dunaju pri zastopnikih vlade in na tiskovni konferenci pred 30 domačimi in tujimi časnkarji, med katerimi so bili predstavniki velikih mednarodnih agencij, ki so se v zvezi z južno-tirolskim vprašanjem zelo zanimali za koroške razmere, stališče ministra Kreiskega in dr. Gschnitzerja takole zavrnila: „Ko-roški Slovenci živimo slej ko prej na strnjenem naselitvenem področju. Razlika med Južno Tirolsko in Južno Koroško je le v tem. da traja asimilacijski proces na Južnem Tirolskem šele 40 let, na Južnem. Koroškem pa se asimilacijska politika izvaja že nad 100 let" (Op. 63). Tudi danes je torej podeželje Spodnje Koroške strnjeno naseljeno s Slovenci. Nekatere občine in mnoge vasi so še docela slovenske. Krški ordinariat je še leta 1964 21 župnijam priznal docela slovenski značaj, 60 pa jezikovno mešanega. Ce »Slovenske Koroške" res ni več, pa tudi »Nemške Koroške" še ni in je ne bo še tako brž. Se daleč je čas, ko bodo Nemci strnjeno naseljeni po Južni Koroški. Sedaj se more z večjo upravičenostjo reči, da jo nemški jezikovni otoki raztreseni med Slovenci in ne narobe. Zanimivo je, da so leta 1919 Avstrijci in Italijani hoteli na Štajerskem jugoslo-vansko-avstrijsko državno mejo potegniti po reki Dravi s trditvijo, da živijo Slovenci severno od Drave le kot ostanki (debris — razbitine, drobci) našega naroda, ki se kakor cigani selijo iz kraja v kraj, in je boljše, da pripadejo ti drobci nemško-madžarskemu kulturnemu krogu... (Op. 83). Dokazovanje z nestrnjeno naseljenostjo slovenskega ozemlja s Slovenci ni torej nič novega. Sploh pa človeške pravice, ki veljajo tako za člane slovenske kakor nemške narodne manjšine, niso prav nič odvisne od strnjenosti in velikosti ozemlja, na katerem bivajo, temveč od dostojanstva človeške narave, ki jih je zato treba vsem v enaki meri priznati. Ko govorijo papeži in škofje na II. vatikanskem koncilu o teh pravicah, ne delajo nobene razlike med manjšinami, ki živijo na strnjenem ali ne-strnjenem ozemlju. e) Nemci in Slovenci so pomešani med seboj in z drugimi narodi ne le na Koroškem, temveč po vsej Avstriji. Dauzat odreka Nemcem celo čisto arijsko pokolenje. Veliko je med njimi zlasti keltske, slovanske in pruske primesi. Južni Tirolci so zelo mešani z Ladinci, ki so se ponemčili šele po času Marije Terezije, ker je ta cesarica prepovedala v cerkvi govoriti v ladinskem jeziku. V Evropi ni nobenega čistokrvnega naroda. Vsi so mešani med seboj in z narodi, ki so kot narodi že docela izginili. Na ta razlog, da so evropski narodi krvno mešani med seboj, se radi sklicujejo gospodujoči narodi nasproti manjšinam oziroma manjšinskemu narodu, češ, čemu bi se potegovali za svobodo in neodvisnost, če smo pa vsi pomešani med seboj. Nobenemu teh narodov pa ne pride na misel, da bi se iz istega razloga odpovedal svojemu jeziku ali neodvisnosti na ljubo drugi šibkejši narodnosti. Ako je mešanje krvi vzrok, da kak narod svojih pravic ne dobi, jih sploh noben evropski narod ne bi smel imeti, torej tudi koroški Nemci ne. Toda nam gre za to, da sedanje narodnostne skupine dobijo svoje pravice, ne glede na odstotke krvi drugih narodov, ki se v njih pretakajo. f) Ni pa resnica, da Nemcev in Slovencev ne bi bilo mogoče jezikovno ločiti. Slovenski jezik in njegova narečja so od nemškega docela različna. Razen tega Nemci slovenskega jezika ne govorijo, ker s3 ga na splošno nočejo naučiti. Če se mu kdo skuša priučiti, pa se mu vedno pozna, da je po rojstvu Nemec. Na Koroškem obstaja dosti jasna jezikovna meja in smo o njej že govorili. Nemci, nemški uradniki in nemškutarji živijo poleg Slovencev po mestih in trgih, vasi so pa docela ali pretežno slovenske. Število članov manjšine 79. Tretja razlika med Južnimi Tirolci in koroškimi Slovenci se po dr. Gsehnitze> ju glasi: Južnih Tirolcev je čez 200.000, Vindišarjev le 24.000 (Op. 36). Človeške pravice tudi niso odvisne od številčne moči manjšine. Vsakega človeka obdaja krog naravnih pravic, ki ga nihče ne sme prestopiti. Drugi vatikanski koncil pravi: „Ker imajo vsi ljudje dušo obdarjeno z razumom in so ustvarjeni po božji podobi ter imajo isto naravo in isti izvor in zaradi zveličan j a po Kristusu isti božji cilj in namen, je treba vedno bolj priznati osnovno enakost vseh." »Kakršno koli družbeno ali kulturno vrsto diskriminacije (delanja razločkov, zapostavljanja) osnovnih pravic osebe zaradi spola, rase, barve, družbene stopnje, jezika, ali vere je treba premagati in odstraniti" (Konstitucija o Cerkvi, 29). Ko govorimo o nepomembnosti števila članov manjšine za dosego osnovnih naravnih pravic, na pozabimo, da je tudi to število nekaj relativnega. Recimo, da je v Italiji, ki ima 52 milijonov ljudi, 200.000 Nemcev, in da je v 7 milijonski Avstriji samo 40.000 Slovencev. Ako bi na Južnem Koroškem uvedli na poštnih žigih tudi slovenska imena, bi moralo zaradi enega Slovenca le 175 Avstrijcev prenašati na poštnem žigu slovensko ime, ki je v mnogih primerih prvotnejše in ima svoj pomen, med tem ko mora v Italiji gledati nemško ime na poštnem žigu zaradi enega Nemca 260 Italijanov. Ako upoštevamo, da na milijone Italijanov živi izven Italije, je to še toliko cbčutnejše za Italijane in moremo število zvišati tudi na 300. Zakaj ne bi zmogli Avstrijci manjše žrtve, kakor jo zmorejo Italijani? Raznarodovanje 80. Četrta razlika po dr. Gschnitzerju je: Avstrijskih manjšin ne ogroža nikako raznarodovanje, nasprotno so Južni Tirolci v Italiji izpostavljeni stalnemu poitalijan-čevanju (Op. 36). Še bolj rožnat je položaj koroških Slovencev po zatrjevanju bivšega ministra Ferdinanda Grafa, ki je svoj čas na zborovanju Ljudske stranke v Celovcu dejal: »Avstrija ve, kako je treba ravnati a manjšinami in to je po vsem svetu znano. Manjšine vsega sveta bi bile srečne, ako bi uživale tiste pravice in svoboščine na gospodarjem, političnem in kulturnem področju, kot jih ima slovenska manjšina v Avstriji oziroma na Koroškem" (Op. 43). Zadnje besede je mož verjetno dostavil, ker Slovenci na štajerskem sploh nimaio r.obenih kulturnih pravic. A treba je imeli precejšnjo stopnjo cinizma, da si človek tudi glede Koroške dovoli take trditve. Kajti resnica je, da so koroški Slovenci izpostavljeni silni germanizaciji že poldrugo stoletje razen v času nacizma, ko ni šlo za ponemčevanje Slovencev, temveč ^a njihovo iztrebljenje .V primeru Južnih Tirolcev pa po zadnji vojski ni mogoče govoriti o podobnem raznarodovanju, temveč ogroža ondotno manjšino le priseljevanje italijanskega življa. Dr. Hilckman razlikuje dve obliki raznarodovanja. Obe ima za silno nevarni in jih z moralnega stališča odločno obsoja. Prva izvira iz same hudobije in obstaja v načrtnem pospeševanju priseljevanja članov večinskega naroda med manjšino z namenom, da manjšino tudi v njeni ožji domovini spravijo v manjšino (Op. 1). Drugi način imenuje zastrupljanje duš. Na drugem mestu imenuje isti postopek atentat na dušo članov manjšine. Obstaja v sugeriranju občutka manjvrednosti, storjenim z namenom, da se člani manjšine prično svoje narodnosti, ki jo imajo v nasprotju z narodnostjo večine za nekaj manjvrednega, sramovati in hkrati težiti za tem, da bi se z opustitvijo svojega jezika in posebnosti čim prej izenačili z državnim narodom in postali tako »imenitni" ljudje, kakor se jim zdijo člani večinskega naroda. To sugeriranje manjvred- nosti izvira včasih iz omejenosti in nerazumevanja, včasih pa je psihološko preračunano, vedno pa bolj diabolično (satansko, peklensko) kakor umetno naseljevanje med manjšino, pa naj se dogaja zavestno ali nezavestno (Op. 1 in 2). Poitalijančevanje Južnih Tirolcev 81. Južni Tirolci so v času fašizma bili žrtve obeh teh oblik raznarodovanja: a) Dr. Hilckman navaja kot primer prve oblike raznarodovanja prav Južno Tirolsko. Z umetnim pospeševanjem industrije in s priseljevanjem italijanskih delavcev so Italijani hoteli Južne Tirolce številčno preseči in jih tako izročiti neizbežni narodni smrti. Dr. Hilckman bi bil mogel za primer navesti prav tako ravnanje sedanje Italije s primorskimi Slovenci, saj prav tako spreminja narodnostni značaj Julijske Benečije z množičnim naseljevanjem Italijanov v obmejne slovenske kraje okrog Trsta, Nabrežine in Gorice. b) Južni Tirolci so bili deležni tudi fašističnega preganjanja vseh vrst, čeprav ne v taki meri kakor Slovenci v Julijski Benečiji, ki imajo od vseh evropskih manjšin nesporno, za Italijo sramotno prvenstvo, da so bili najbolj preganjana manjšina med obema svetovnima vojskama. Za čas po drugi svetovni vojski pa dr. Gschnitzer glede Južnih Tirolcev tega ne more več trditi. Dr. Hilckman pravi o položaju na Južnem Tirolskem: „Od leta 1945 se je na Južnem Tirolskem marsikaj, če ne vse, spremenilo. Južni Tirolci imajo svoje šole, dvojezičnost dežele je uradno priznana. Zlasti pa ni mogoče po letu 1945 trditi, da bi Italija izvajala na duše posameznih Južnih Tirolcev stalen atentat" (Op. 2). Ni torej res, kar trdi dr. Gschnitzer v prvem delu te primerjave, da so Južni Tirolci izpostavljeni stalnemu poitalijanč&-vanju. Ponemčevanje koroških Slovencev 82. Koroški Slovenci so izpostavljeni načrtnemu ponemčevanju že poldrugo stoletje in so bili žrtve vseh oblik raznarodovanja. Čeprav zanika dr. Gschnitzer ponemčevanje le za sedanjost, se nam zdi potrebno o njej spregovoriti na splošno, kajti raznarodovanje v preteklosti ni le razslo-venilo velikega dela koroškega ozemlja in je globoko seglo v njihovo strnjeno ozemlje, temveč je ustvarilo na Koroškem tudi ozračje, ki še danes mori koroške Slovence, jim jemlje odpornost, bojevitost in zagon in tako veča uspeh germanizacije v sedanjosti. 83. Že Slomšek je dejal, da Nemci žugajo Slovencem materno kri popiti in jim jemljejo besedo materno in slovensko narodnost (Op. 18). Tudi dr. Hilckman govori o germani-zaciji in pravi, da so Slovenci z njo izgubili svoje najbolj nadarjene sinove. Pove tudi, da je v stari Avstriji mogel Slovan priti na višji položaj le za ceno ponem-čenja, kar slovanskim narodom ni bilo v korist, čeprav se tisti, ki so svojo narodnost zavrgli, često niso zavedali, kaj so izgubili (Op. 2). O ponemčevanju pred prvo svetovno vojsko govori Jože Košiček takole: „Na Koroškem je nemški šovinizem napel vse sile, da bi deželo ponemčil... Nikjer se zloraba oblasti večine v škodo manjšine ni tako poznala kakor na Koroškem" (Op. 82). Med Slovence so pošiljali za uradnike Nemce ali odpadle Slovence in gospodarsko podpirali domače in priseljene Nemce in nemškutarje, da so po njih Slovencem zastrupljali duše. To zastrupljanje se je pričelo že v nežni otroški dobi in se je nadaljevalo vse življenje. Medtem ko so društveno življenje Slovencev nenehno ovirali, je v veliko škodo Slovencev mogla nemoteno delovati potujčevalna organizacija, ki jo je podplfal ves nemški narod: Nemško društvo Sudmark. Ustanavljalo je po slovenskih krajih razkošne šole. da je v njih po-nemčevalo slovenske otroke; vodilo je naseljevanje nemškega življa po slovenski zemlji, ustanavljalo gospodarske postojanke, podpiralo priseljene trgovce, obrtnike in male industrijalce, Nemcem pomagalo kupovati slovenska posestva, gradilo razkošne nemške društvene domove, ustanavljalo prosvetne, telovadne in družbene organizacije, prirejalo zborovanja in izlete in tako gradilo nemški most do Adrije (Op. 82). Nemci so torej že pred prvo svetovno vojsko pričeli z načrtnim naseljevanjem Nemcev v slovenske kraje. Često so bili t! ljudje tudi veri sovražni in so nasprotovali slovenskim duhovnikom, ki so bili poleg redkih laikov tlačenemu ljudstvu skoraj edina opora. Na srečo so imeli iskrenega zagovornika v škofu Jožefu Kahnu. Nekoč je škof Kahn dejal župniku Bayerju: „Le delajte tako naprej proti brezverstvu in raznarodovanju Slovencev, jaz vas bom že s svojim hrbtom podpiral." (Štefan Bayer je bil po rodu Čeh in so ga nasprotniki vere in Slovencev nekoč celo pretepli. — Op. 90). Tako so Nemci v mnogih Slovencih ubili narodno zavednost ali vsaj borbenost. Posledice tega so se v veliki meri pokazale pri glasovanju leta 1920, ko sta dve petini slovenskih volilcev glasovali za Avstrijo, pa tudi še pri izseljevanju Nemcev iz Kanalske doline, ko sta odšli iz njimi dve petini (1.200) ondotnih Slovencev in ostale tri petine pustili v veliki manjšini med priseljenimi Italijani. 84. Po prvi svetovni vojski se je kljub obljubam pred plebiscitom in določbam mirovne pogodbe ponemčevanje še v večji meri nadaljevalo (I. del, 4, 7 in 18). Za pričo navajamo dr. Veiter j a, ki pravi, da je bila germanizacija močna zlasti od plebiscita dalje. Pravi tudi, da so v utrakvistični šoli iz slovenskih otrok delali nemške in narodnim Slovencem jemali dobro ime v družbi, t. j. na področju, ki ga pravo ne more zajeti. Iznašli so zanje psovko „čuči", ljudska štetja so ponarejali in stavili narodne Slovence v nasprotje z domovini zvestimi (Op. 5). Omenja pritožbo dr. F". Petka na Zvezo narodov leta 1935 zaradi ponarejanja izida ljudskega štetja, in svojo knjigo o Slovencih, ki je bila označena kot nezaželen in presovražen spis (Op. 81). Podobno govori za isti čas o ponemčevanju dr. Hilckman. V tej dobi je tudi naseljevanje Nemcev dobilo večji obseg. Med Slovence so naselili 250 protestantskih družin iz vzhodne Prusije (Op. 51). 85. Nacisti so se po zlomu Jugoslavije odločili za popolno fizično iztrebljenje Slovencev. 2e 4. 5. 1941 je dal Hitler v Celovcu povelje: Napravite mi to deželo spet nemško! (Op. 91). Slovenska beseda je bila v javnosti, v šoli in v cerkvi docela zatrta. Na zunaj je bilo ponemčenje dežele popolno. Zaradi izselitev, izgonov, zapiranja in mobiliziranja se je dežela spremenila v vojno ozemlje. Južna Koroška je bila edino ozemlje tretjega rajha, ki je bilo uradno razglašeno za ..razbojniško" ozemlje (Ban-ditengebiet). Koroški Slovenci so umirali v zaporih, na bojiščih in v domovini. Najboljši Slovenci, fantje in dekleta, so zbežali v gozdove in pričeli izrazit narodni boj, ki je zahteval čez 800 novih žrtev (Op. 52). V polnem pomenu besede veljajo tudi za Koroško opombe v dnevniku italijanskega zunanjega ministra grofa Ciana glede ravnanja s Slovenci v delu Slovenije, ki ga je za- sedla Nemčija. Ciano govori o nemškem postopku, ki je več kot krut, o nečloveškem preganjanju in o ponemčeni Sloveniji, v kateri se dogajajo najbolj temna nasilja (Op. 91). Česa podobnega Južni Tirolci niso doživeli. Kajti čisto nekaj drugega je biti v pol ure izseljen ali pa se svobodno odločiti za odhod v matično državo in odnesti s seboj vse premičnine z družinskim nagrobnim spomenikom vred in še to morda z namenom ali v upanju vrniti se pozneje kot gospodar svoje dežele. 86. Po vojski so Nemci v stiski ponemčevanje priznali, obsojali ter obljubljali poboljšan je. Socialistični dnevnik „Neue Zeit" je dne 11. 11. 1945 pisal: „Mi, socialdemokrati, smo vedno zavračali ponemče-valne metode..." (Op. 33). Namestnik deželnega glavarja Hans Ferlitsch (OeVP) je v imenu nenavzočega glavarja obljubil, da ponemčevanja ne bodo več trpeli (Op. 92). Drugi namestnik Herke je v imenu SPOe izjavil, da bodo vsak poizkus razslo-venjevanja najstrožje pobijali (Op. 92). Seveda je ostalo le pri obljubah. Ponemčevanje se nadaljuje. Izvajajo ga neredko prav tisti ljudje, ki so v času nacizma hoteli koroške Slovence iztrebiti. Glede ponemčevanja so si na Koroškem vse tri glavne stranke edine. Ker je tudi predstavnik krškega škofijskega ordinariata dr. Kadras prišel do spoznanja, da je božja volja, da se Koroška ponemči, ni najmanjšega pomisleka več, da se ne bi ponemčevanje izvajalo z vso možno silo in hitrostjo. Ko govori dr. Hilckman o ponemčevanju koroških Slovencev v zadnjih dveh desetletjih, rabi izraze: „Teror in terorizira-nje, ki se more dokazati z žalostnimi primeri," govori o moralnem in gospodarskem pritisku, o zlorabi pravice staršev in o intenzivni nemško-narodni propagandi, o daljnosežni gospodarski odvisnosti Slovencev od nemško-nacionalnih posestnikov ali delodajalcev, o obvladanju javnega mnenja po koroških narodno-nemških krogih in o njihovih metodah, ki morejo človeku pognati kri v lice; o odkritem terorju, ki spominja na nacistične metode; o ponarejanju statistik; o zastrupljanju duš in t< sugeriranju občutka manjvrednosti, o nemško-narodni kliki na Koroškem in o zlorabi težkega položaja male narodne skupine £ namenom, da jo iztrebijo. Vse to je mogoče, ker na odločilnih mestih v upravi, politiki in gospodarstvu po večini sedijo prav isti ljudje, ki so bili prej najhujši sovražniki slovenstva in so leta 1942 vodili , izseljevanje in odkrito oznanjali popolno iztrebljenje slovenstva. To pretresljivo poglavje o sedanjem ponemčevanju koroških Slovencev sklene dr. Hilckman z besedami: „Kar se na Južnem Tirolskem (vsekakor po letu 1945 več) ne dogaja, se nenehno dogaja na Južnem Koroškem: atentat na dušo vsakega posameznega Slovenca; kajti vsak posamezni Slovenec je tu neprenehoma izpostavljen skušnjavi, da se svoje narodnosti sramuje in jo izda." Ni edini dr. Hilckman, ki priznava po-nemčevanje, žalostno pa je, da razen njega Nemci na splošno govorijo o germanizaciji kot o čisto naravni in nedolžni zadevi in z zadovoljstvom ugotavljajo njene posledice ter ne uvidijo ali vsaj nočejo priznati, da je prav ta postopek raznarodovanja dokaz za nemško nasilje in krivice, ki jih je treba popraviti. Hkrati je treba v interesu Avstrije same zagovornikom in pospeševateljem po-nemčevanja pogubno delo onemogočiti. Pravilno je dejal dr. Ernst Gorlich: „Nasprot-niki Avstrije so tudi nasprotniki narodnih skupin, ki jih hočejo raznaroditi in ger-manizirati" (Op. 6). Tako dr. Gschnitzer tudi v drugem delu primerjave med raznarodovanjem nemške manjšine v Italiji in slovenske v Avstriji ni govoril resnice. 87. Da imajo koroški Slovenci manj pravic kakor Južni Tirolci in da je Avstrija še daleč od vzorne rešitve manjšinskega vprašanja, avstrijski Nemci sami priznavajo. Dr. Ernst Gorlich pravi: „Ali se moremo, ne da bi zardeli, postaviti za naše avstrijske rojake v Južni Tirolski (kjer je celo vsak poštni žig dvojezičen), če sami v dvojezičnih občinah Južne Koroške in Gra-diščanske niti nismo izpolnili določb državne pogodbe iz leta 1955 v zaščito manjšin in nismo napravili dvojezičnih napisov na krajevnih in uradnih tablah?" (Op. 93). Tajnik avstrijske Lige za človečanske pravice, dr. Erich Korner, na zborovanju Lige v Škocijanu v Podjuni dne 24. 10. 1965 opozoril na to, da je Avstrija še daleč od vzorne rešitve; še zdavnaj ni Švica, kjer je vsaka skupina zares enakopravna, še zdavnaj ni Finska, ki ščiti Švede tudi v primeru, da dosežejo samo 7% celotnega prebivalstva neke upravne enote (Op. 14). Ko dr. Veiter priporoča velikopoteznost pri reševanju manjšinskega vprašanja, pravi: „Pri tem se pač moremo še učiti pri drugih državah. Neprekosljivo veiiko-poteznost priznavamo finskemu manjšinskemu pravu in sicer ne samo zaradi samouprave alandskih otokov, ki imajo čisto švedsko prebivalstvo, temveč zaradi ureditve manjšinskega prava za Švede in sedaj tudi za Laponce v notranjosti dežele" (Op. 5). To so pač drugačna priznanja kot trditev zveznega ministra Grafa, ki se je drznil trditi, da „Avstrija ve, kako je treba ravnati z manjšinami in da je šla še dalje kot določbe člena 7 državne pogodbe" (Op. 72), ali ona dr. Gschnitzerja, da so le Južni Tirolci, ne pa koroški Slovenci izpostavljeni raznarodovanju. Ker je tako jasno kot beli dan, da imajo koroški Slovenci v primeri z Južnimi Tirolci veliko manj pravic, je član avstrijske Lige za človeške pravice Ivan Tomažic stavil v NTK tale predlog: „Mešana komisija naj na kraju samem vse pravice in prednosti Južnih Tirolcev in koroških Slovencev preišče, primerja in koroškim Slovencem doda ali odvzame, kar imajo Južni Tirolci več oziroma manj" (Op. 79). Dr. Gschnitzer, Graf in dr. Mayrhofer bodo predlog gotovo podprli. Povezanost z matično državo 88. Dr. Gschnitzer navaja še peto razliko: Južni Tirolci so kulturno, jezikovno in politično povezani z matično državo v eno enoto. Vindišarji pa se od Slovencev onstran meje jasno razlikujejo. Ni jih mogoče kar tako označiti za slovensko manjšino na avstrijskih tleh, pač pa kot samostojno manjšino. Njihovo poslovenjenje nasprotuje manjšinski zaščiti prav tako kakor mu nasprotuje poitalijančenje Ladin-cev (Op. 36). Koroški Slovenci so enako kot Južni Tirolci politično in gospodarsko ločeni od matične države. Prav gospodarski razlogi so v obeh primerih v veliki meri krivi politične ločitve. Kulturno in jezikovno pa so z njo povezani in jim tega nihče ne more braniti. Tudi koroški Slovenci še niso pretrgali vezi z matično državo, ne matična država z njimi. O tem priča, med drugim uradni obisk delegacij Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij, ki so ga storile na povabilo Izvršnega sveta Slovenije v dneh 19. in 20. novembra 1965. Ob tej priložnosti je predsednik NSKS dr. Inzko lepo poudaril, da se koroški Slovenci s svojimi rojaki onstran Karavank v narodnem in jezikovnem oziru čutijo eno enoto, v kulturnem oziru pa srednike med obema državama: „Kakor smo koroški Slovenci tesno povezani z našo avstrijsko domovino, tako se čutimo tudi kot živ del matičnega naroda. Zato kulturno in duhovno ne črpamo svojih sil le iz življenja, ki klije v naši državi ter ga oblikuje avstrijska skupnost, temveč tudi iz korenin lastnega slovenskega naroda. .. V naši zvestobi do avstrijske države na eni strani ter priznavanju k slovenskemu narodu na drugi strani nikoli nismo videli kakega protislovja, temveč smo vedno znali pravilno vskladiti avstrijsko državno zavest s slovensko narodno zavednostjo (Op. 94). Kako velik pomen pripisuje dr. Inzko tem stikom z matično državo, se vidi iz tega, da je v intervjuju za ljubljanski radio označil ta obisk za obiskom dr. Klausa koroških Slovencev dne 9. maja 1965 za drugi veliki dogodek v letu (Op. 95). Direktno pa je dr. Gschnitzerja zavrnil dr. Joško Tischler: »Koroškim Slovencem ste napravili veliko krivico, ko ste jim kategorično zanikali pravico narodne pripadnosti k skupnemu slovenskemu narodu... Tudi še sedaj, ko jih državna meja loči od narodne skupnosti, dajejo koroški Slovenci slovenski narodni skupnosti nemalo število kulturnih delavcev, tako znanstvenikov na ljubljanski univerzi kakor na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Torej jim gre pravica, da jih imajo tako v Jugoslaviji kakor v Avstriji in na Koroškem za enakovreden del skupnega slovenskega naroda" (Op. 36). Dr. Tischler in dr. Inzko, vsak od njiju predsednik NSKS ob času gornjih izjav, sta pač najpristojnejši osebi, da dajeta izjave o razmerju koroških Slovencev do matičnega naroda, saj gre za najvidnejše »predstavništvo Korotana —- zibelke Slovenstva" (Op. 95). Naj se torej dr. Gschnitzer ne boji za poslovenjenje koroških Slovencev niti za poitalijančevanje Ladincev, temveč naj raje obsodi ponemčenje Ladincev v preteklosti in ponemčevanje koroških Slovencev v zadnjih 150 letih. Strateška meja 89. Dr. Mayrhofer dodaja iz svojega še eno razliko: Iz strateških razlogov je bila meja brutalno postavljena na Brenner z zagotovitvijo, da bodo Nemci v nemškem prostoru ostali nedotaknjeni COp. 35). a. Tudi jugoslovansko-avstrijska meja je iz strateških in gospodarskih razlogov bila brezobzirno postavljena na Karavanke, čeprav se je prebivalstvo med Karavankami in Dravo izreklo za SHS. Zdi se, da so Italijani prav zato z vso vnemo delali za mejo .na Karavankah, da bi Avstrija lažjo prebolela izgubo Južne Tirolske. Prav tako se zdi, da so Sovjeti ohranili Italijanom Visoko Poadižje (in s tem obsodili na neuspeh prizadevanje Jugoslavije za prestavitev meje s Karavank proti severu), da so lažje preboleli izgubo Julijske Benečije. Čeprav je bil leta 1919 eden od razlogov, da Južna Koroška ostane pri Avstriji ta, da se bo mogla ustavljati združitvi z Nemčijo, Južna Koroška Avstrije ni rešila, kakor tudi naklonjenost Sovjetov do Italije v zadevi Južne Tirolske leta 1947 italijanski komunistični stranki ni pripomogla, da bi prišla na oblast. Prav tako Sovjeti s popustitvijo v zadevi Južne Koroške in z izpraznitvijo Avstrije niso uspeli, da bi Zapadno Nemčijo prepričali, naj se z Vzhodno Nemčijo združi v nevtralno Nemčijo po zgledu nevtralne in svobodne Avstrije. Tako Slovenci kot Avstrijci smo za velesile drobiž in zato žrtvi njihovih političnih poizkusov in mednarodnega mešetar-jenja. b. Tudi koroškim Slovencem so Avstrijci pred plebiscitom in po zadnji vojski marsikaj obljubili, nato pa ponemčenje dežele neusmiljeno nadaljevali. Predlagana komisija naj bi preučila tudi vse obljube, dane obema manjšinama, in ugotovila, kdo je dal in prelomil več obljub (Prim. 87). Namen razlikovanja 90. Potem ko sta gospoda doktorja navedla vsak svoje za lase privlečene razlike med obema manjšinama, delata sklepe, za katerih podkrepitev sta si morala izmisliti gornje razlike. Dr. Gschnitzer ugotavlja: To so samo osnovne razlike, iz katerih se razvidi, da primerjava ni mogoča in da zato povezava manjšinskega vprašanja v Avstriji z južnotirolskim vprašanjem za pravično rešitev vprašanja ni primerna. Pač pa je dr. Gschnitzer mnenja, da se morejo koroški Slovenci primerjati z drugimi manjšinami. Med raznimi primeri ho tudi Nemci v Kanalski dolini, ki pa so se izselili. Ne omenja pa Švedov in Laponcev na Finskem. Hkrati se dr. Gschnitzer zavzema za priznavalno načelo — za razliko od drugih držav — in za izvajanje zaščite te vindišarske manjšine po občinah. Dr. Mayrhofer je v ugotovitvah na podlagi razlik med obema deželama še jasnejši: „Nihče nima pravice vtikati se v naše zadeve... Naša obmejna soseda Jugoslavija nima tiste pravice, ki jo ima Avstrija v zadevi Južne Tirolske po pogodbi in pi splošnih narodopravnih načelih. Pravni položaj je docela različen." Očitno je torej, da sta si gospoda izmislila vse razlike z namenom, da bi mogla utemeljiti pravico Avstrije, da se na podlagi pariške pogodbe z Italijo z vso silo zavzema za avtonomijo Južne Tirolske, >n hkrati odreči Jugoslaviji vso pravico, da se zanima za izpolnitev člena 7 državne pogodbe, ki jo je tudi Jugoslavija podpisala. Naše stališče 90. Čeprav nobena razlika ne more vzeti manjšini naravnih človeških pravic, ki ji pripadejo po mednarodni pogodbi, naj ob tej priložnosti tudi mi navedemo nekaj razlik, ki bodo koroškim Slovencem v čast. a. Koroškim Slovencem večinski narod ne more očitati nikake zgodovinske krivice. Koroški Slovenci nemških sosedov nikoli niso preganjali ali raznarodovali. Na Južnem Tirolskem so Nemci zapostavljali Italijane in ponemčevali Ladince. b. Velik del Južnih Tirolcev je lahkomiselno zapustil domovino prednikov. Koroški Slovenci so bili z brutalnostjo odtrgani od rodne grude. Ko so imeli Južni Tirolci priložnost, da se vrnejo, je niso vsi izrabili, ker jim je bilo v Avstriji boljše. Koroški Slovenci pa so si z vso silo priborili vrnitev v domovino. Z lahkomiselnim odhodom iz dežele svojih očetov bi bili Južni Tirolci nehote skoraj povzročili tragedijo primorskih Slovencev, ki jih je Mussolini tik pred vojsko nameraval preseliti v izpraznjeno Gornje Po-adižje. Dokaz, da je bil njihove izselitve kriv bolj Hitler kot Mussolini, je v tem, da je Mussolini hotel pozneje primorske Slovence zamenjati z albansko manjšino v Jugoslaviji, a tega ni mogel storiti, ker mu je knez Pavel jasno povedal, da so Slovenci živeli ondi že nad 1.000 let in da jih Jugoslavija noče zapustiti, niti jih seliti, niti pustiti Istre Italijanom (Op. 96), in je tako ohranil Slovence na rodni grudi. c. Kljub velikim pravicam, ki jih Južni Tirolci že imajo, kljub številčni in gospodarski moči ter možnosti, da se bojujejo za svoje pravice dosledno na demokratičen način in kljub okolnostima, da so manjšina šele nekaj desetletij in da je njihova ma- tična država svobodna in se zanje zelo poteguje, pride od časa do časa do atentatom na člane večinskega naroda. Koroški Slovenci pa se kljub manjšemu številu in gospodarski šibkosti ter brez prave pomoči od strani matične države in kljub stalnim atentatom od strani članov večinskega naroda na dušo vsakega posameznega Slovenca bojujejo za svoje pravice na časten in demokratičen način, tako da vzbujajo občudovanje. »Občudujem pa naše manjšine, ko s tolikim pogumom opozarjajo oblasti svojih dežel na izpolnjevanje mednarodno sprejetih obveznosti" (Nadškof dr. Jožef Pogačnik). 91. Kljub tem nebistvenim razlikam seveda nihče bolj ne želi, da Južni Tirolci dosežejo čim več pravic, kakor prav mi, Slovenci, ko živi razmeroma velik del našega naroda v položaju narodnih manjšin. Kajti vsaka ugodnost, ki jo doseže ena manjšina, pomaga tudi drugim, da jo z večjo moralno pravico in pogumom zahtevajo in dosežejo. Ker pa smo prepričani, da bi mogla Avstrija z veliko večjim uspehom nastopiti v prid Južnim Tirolcem, ako-bi svojim manjšinam dala čim več pravic,, si moramo želeti, da bi Avstrija čim prej v polni meri izpolnila člen 7 državne pogodbe. K temu jo morejo nagibati še tile tehtni razlogi: a. V primeru, da bi spet bila v pretresu možnost spremembe južne avstrijske meje, Avstrija pač ne bi mogla prepričati sveta, da bi se italijanski manjšini v Avstriji godilo kaj bolje kakor se godi nemški v Italiji, ako ne bo mogla resno dokazati, da se slovenskim manjšinam v Avstriji godi bolje kakor njeni v Italiji. b. Prav tako bo težko mogla ohraniti Južno Koroško, ako ne bo mogla dokazati, da se koroškim Slovencem godi bolje, kakor bi se godilo nemški manjšini v Jugo-sloviji, dokler ne vrne obvezne dvojezične šole, ki jo je Slovenija na dvojezičnem ozemlju ob ogrski meji že uvedla, ne da bi čakala iste poteze od ogrske vlade za dvojezično ozemlje onstran meje. c. Ako bi se Avstrija resnično spremenila v drugo Švico ali Finsko, bi imela tudi izglede, da prek jezikovno mešanega slo-vensko-italijanskega ozemlja pride do Tržaškega ozemlja. V glavnem bi šlo v tem primeru za Beneško Slovenijo, v kateri je italijanska manjšinska politika docela odpovedala. Avstrija pa je pokazala za posebnosti te deželice razumevanje že pred 100 leti, ko je bila pripravljena zanjo osnovati posebno vlado v Čedadu. Še po plebiscitu j'e leta 1867 ponudila Italiji prinierski okraj na Južnem Tirolskem v zameno za Beneško Slovenijo, a Italiji je bilo več za tujo slovensko zemljo kot za brate na Juž-iiem Tirolskem in je ponudbo zavrnila. Med di-ugo svetovno vojsko pa je avstrijski ministrski predsednik grof Cherny spet pokazal veliko razumevanja za zatirano slovensko manjšino v Italiji, ko je dejal, da se Avstrija med drugim bojuje za osvoboditev 80.000 beneških Slovencev. 92. Izpolnitev 7. člena državne pogodbe v vsem obsegu po duhu in črki bi že sedaj silno koristila Avstriji pri njenem prizadevanju za dosego politične avtonomije Južne Tirolske. Avstrija potrebuje moralne sile, da bo mogla uspešno govoriti v prid nemški manjšini v Italiji. To pa bo imela le, če bo pravična in širokogrudna do domačih manjšin. „S kakšno moralno pravico — se upravičeno vprašujemo — se avstrijska vlada pritožuje nad ravnanjem z južnotirolsko manjšino v Italiji, če sama na svojem ozemlju neprimerno huje ravna s slovensko manjšino in dovoljuje, da se koroškim Slovencem še vedno izpodjedajo narodne korenine" (Op. 97). „Le s kakšno pravico se smejo v bodoče avstrijski Nemci še potegovati za svoje rojake v Južni Tirolski, ki jim pod Italijo skoraj ničesar ne manjka v narodnostnem oziru, ko v svoji lastni državi ne prenesejo enega samega izraza življenjske sile slovenske manjšine na Koroškem" (Op. 98). Stališče koroških Slovencev 93. Tudi koroški Slovenci so po sklenitvi mirovne pogodbe zaveznikov z Italijo brž uvideli, da je rešitev njihovega vprašanja logično povezana s položajem Južnih Tirolcev. Že dne 5. 3. 1948 je Koroška Kronika zapisala: „Edino logično in možato bi bilo, če bi Avstrijci sami, iz svoje lastne iniciative dali koroškim Slovencem to, kar zahtevajo ali priporočajo, da morajo dobiti Južni Tirolci. Ali ni to v bistvu isti problem? Gotovo, saj tudi drugače biti ne more! Toda za Avstrijo je ta problem še bolj vprašanje resnične krščanske morale, ki imperativno zahteva, da zavzamejo Avstrijci sledeče; Ako zahtevamo, da naša manjšina na Južnem Tirolskem dobi avtonomen statut, potem je naša dolžnost, da damo iste in enake pravice tudi Slovencem na Južnem Koroškem. To je edina logična pot, po kateri morajo Avstrijci iti, ako so resnično za boljšo in trdnejšo stavbo krščanske evropske skupnosti." Koroški Slovenci kot dobri avstrijski državljani z ostrim čutom za pravičnost ia prečiščeni v velikem trpljenju želijo Avstriji in Južnim Tirolcem samo dobro. Zato pravi dr. Tischler: »Slovenci zaradi pravičnosti le želimo, da si naša vlada pripravi doma tehtno legitimacijo za Južno Tirolsko" (Op. 35). Zbor zaupnikov NSKS je dne 24. 2. 1960 v Celovcu načelno izpovedal: „Naše simpatije veljajo vsem manjšinam, ki se borijo za svoj narodni obstoj. Zato iz srca želimo, da bi Južni Tirolci ob podpori dunajske vlade vendar že prišli do pravic, ki jim jih zagotavlja Pariški sporazum. Ugotavljamo pa, da obstaja tudi druga mednarodna pogodba, ki jo je Avstrija podpisala. To ja avstrijska državna pogodba, katere člen 7 zagotavlja jasno določene pravice slovenski in hrvatski manjšini v Avstriji. Gre pri eni in drugi pogodbi za zaščito manjšin, za realizacijo določenih prevzetih obveznosti. V tem sta si južnotirolsko in južnoko-roško vprašanje enaki in odločno odklanjamo, da bi pri tem delal kdorkoli kake razlike, pa naj si bo avstrijski zunanji minister dr. Kreisky ali pa njegov državni sekretar dr. Gschnitzer (Op. 63). Na proslavi 10-letnice podpisa avstrijske državne pogodbe pa je dr. Inzko dejal med drugim: »Želeli bi, da bi se avstrijskemu zunanjemu ministru dr. Kreiskemu ne bi bilo treba ob reševanju južnotirol-skega vprašanja sklicevati se na zgledno manjšinsko zaščito na alandskih otokih po Fincih, temveč na zadevne prilike v Avstriji. Do tega je še daleč.. ." (Op. 78). 94. Tudi dr. Hilckman se v tem smislu zavzema za pravično rešitev koroškega vprašanja: »Za vse, ki govorijo nemško, za Avstrijce in Nemce, katerim usoda Južnih Tirolcev upravičeno leži na srcu, je upoštevanje koroških Slovencev še posebno pomembno. Kajti našo skrb za Južno Tirolsko bo mogel svet resnično imeti za iskreno skrb v evropskem smislu, če bomo pripravljen i nastopiti v polnem obsegu za pravice ,,male" narodnosti tudi tam, kjer se ne-nemška manjšina čuti ogroženo od nemške večine. Mnogi priznavajo, da je ravnanje, ki se izvaja na Koroškem, nemoralno, da ne rečemo diabolično, in ne služi resničnim koristim Avstrije zlasti za njene upravičene skrbi za Južno Tirolsko. Tako je svoje-časno na predavanjih v Gradcu južnotircl-ski predavatelj dr. Klusemann zelo energično nastopil proti koroškim nemškim nacionalistom, ki ravnajo po zgledu Siidmarke, in proti zadržanju Slovencem nasprotujočega dela avstrijskega tiska. Potrkal je Avstrijcem na vest: ,,Zaman je boj za Južne Tirolce, če tako ravnate s slovanskimi manjšinami v Avstriji." Vsak prijatelj Avstrije more le želeti, da bi povsod v Avstriji, tudi na samem Koroškem, pošteni ljudje postali številčno tako močni i,n bi dobili tak vpliv, da bi se mogli upreti tem dejanjem nemške šovinistične klike na Koroškem, ki izkorišča težki položaj male narodne skupine z namenom, da bi jo iztrebili. Če se to ne zgodi, pač smemo javno priznati, da je nastop Avstrije v prid Južnim Tirolcem moralno brezupen. Pravica narodnih manjšin je nedeljiva, prav tako kot danes velja za samo po sebi umevno, da je svoboda nedeljiva. Kar je ■prav za eno narodnost, ne more biti napačno za drugo. Za slovensko Južno Koroško morajo veljati ista načela kakor za nemško Južno Tirolsko" (Op. 2). 95. Ravnanje Avstrije s koroškimi Slovenci je torej izdaja nad Južnimi Tirolci. Noben Avstrijec ni iskren prijatelj Južnih Tirolcev, ako se upira izvedbi člena 7 državne pogodbe. Na srečo se tudi v Avstriji vedno bolj množijo glasovi, da je treba ta člen izpolniti, ako hoče Avstrija uspešno zahtevati večje pravice za Južne Tirolce. Poslanec OVP dr. Lujo Tončič — novi zunanji minister in naslednik dr. Kreiskc-ga — je že leta 1955 v proračunski debati poudaril: »Vprašanje Južne Tirolske je logično povezano s položajem južnoslovanskih manjšin v Avstriji; mi ne moremo od Italije zahtevati več kot smo sami pripravljeni dati slovanskim manjšinam v Avstriji" (Op. 35). »Karkoli bomo Slovencem ugodili, legitimira državo v južnotirolski zadevi" (Ga-milscheg, Op. 99). »Šele po vestni izpolnitvi vseh pogodbeno prevzetih obveznosti do narodnostnih skupin v lastni državi imamo pravico zavzemati se za Avstrijce v inozemstvu" (Gsterreichische Gemeinschaft) (Op. 100). Pa tudi Avstrijska Liga za človečanske pravice je v resoluciji dne 1. 4. 1966 utemeljila potrebo uresničenja člena 7 državne pogodbe med drugim z razlogom, da bi s tem Avstrija pridobila na mednarodnem ugledu in bi podprla upravičene zahteve avstrijske narodnostne skupine na Južnem Tirolskem (Op. 101). Vsa primerjava med Južno Tirolsko in Južno Koroško izpade torej v korist obeh manjšin: Avstrija mora izpolniti 7. člen državne pogodbe pa bo mogla uspešno zahtevati izpolnitev Pariške pogodbe. Narodna zavest koroških Slovencev v preteklosti 95. Omenili smo že, da je narodna nezavednost koroških Slovencev v veliki meri kriva, da njihovi voditelji ne morejo glasneje in uspešneje zahtevati izvedbe člena 7 državne pogodbe. Vendar bi se motil, kdor bi mislil, da so koroški Slovenci bili od nekdaj nezavedno, plašno ljudstvo. Resnica je prav nasprotna. Predniki sedanjih koroških Slovencev so bili ponosno, hrabro in silno državotvorno ljudstvo. Predniki današnjih koroških Slovencev so imeli v posesti vso Koroško in so dali imena slednjemu potočku in vasici. Topografska imena dežele kličejo, da je dežela v srednjem veku bila slovenska in se je v njej govorilo slovensko. Slovenski jezik je bil v rabi ne le pri ustoličenju deželnega kneza, ki se je izvršilo v slovenskem jeziku (sermone slavico), temveč tudi ob drugih najslovesnejših prilikah še v tem tisočletju. Leta 1072 je bila 6. maja ustanovna listina krške škofije prebrana tudi v slovenskem jeziku. Koroški Slovenci so bili hrabro ljudstvo. Pogumno so branili svobodo pred številnejšimi germanskimi vojaki, dokler jim niso dežele zasedli mnogo močnejši Bavarci in jo pričeli kolonizirati. A tudi pod nemško nadvlado so ostali Slovenci še dolga stoletja ponosni in samozavestni. O njih je šel daleč naokrog glas, da »se ne odkrivajo pred nemškim cesarjem in da ne priznavajo plemstva in sile" (Schwabenspiegel). Bili so tudi pošteni ter so ljubili resnico in pravico. Isti vir pravi, da »priznajo samo poštenje in resnico". Obred ustoliče-nja kaže, da so imeli oster čut za svobodo, pravico in zaščito vdov, sirot in duhovnikov. Koroški Slovenci so bili tudi silno državotvorni. Še pod nemško nadoblastjo so ohranili ustoličenje kneza v svojem jeziku. Kakšne sile je moral imeti narod, ki je bil močan, da si je po opustošenju starih držav in razrušenju nekdanjega reda in pod vpadi in napadi raznih narodov ustva- ril v novi domovini lastno državo in jo obdržal več ali manj samostojno! Koroški Slovenci so bili prvi ustvarjalci države med Slovani. Nosilci te stare državne demokratske skupnosti so bili svobodni slovenski kmetje (Dr. Vošnjak). Zadnji potomec iz rodu ustoličevalcev je bil Gregor Čater, ki je umrl leta 1823. Na pogrebu je bila velika množica kmečkega ljudstva. Tudi Habsburžani iso se morali ponižati in se dati ustoličiti na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku. Zadnji Habsbur-" žan, ki se je dal ustoličiti, je bil Ernest Železni leta 1414. Šele nasledniki so ustoli-čenje samovoljno odpravili. „Obred ustoličenja je nekaj edinstvenega v .svetovni zgodovini in nima tekmeca na svetu" (Francoz Bodin, osnovalec teorije moderne države). „Noben narod nima takšnega primera državnega simbolizma" (Aeneas Silvius, poznejši papež Pij II.). Obred ustoličenja vsebuje presenetljivo bogastvo simbolizma političnih idej." V njem „je na sijajen način izražena narodna suverenost, nezaupanje v knezovo moč in poroštvo proti despotizmu" (Dr. Vošnjak). Pri ustoličen ju kneza je ustoličevalec, svobodni slovenski kmet, glede bodočega deželnega kneza stavil značilno vprašanje: „Ali je pravičen sodnik, ki bo skrbel za ljudstvo?" Zahteva po pravičnosti vladarja, povezana z idejo zaščite in pomoči šibkim, sta bistveni del karantanskega pojmovanja. Habsburžani koroškemu ljudstvu niso hoteli biti pravični sodniki. Po njihovi krivdi je ljudstvo, ki si je želelo prostost, resnico, pravico in zaščito šibkih, bilo izročeno na milost in nemilost oholega, brezobzirnega in često surovega nemškega plemstva. Habsburžanom in njihovim grofom je šlo le za to, da deželo ponemčijo. Zato so ustoličevanje opustili, ljudstvu pa vladali po drugačnih načelih. Ako pomislimo, kako so nemški škofje ravnali z ujetim nadškofom Metodom (papež Janez VIII. očita v pismu škofu Adal-vinu in škofu Hermanriku, da sta nadškofa bila s pestmi; škofa Anona graja, da njegova predrznost in prevzetnost ne presega samo oblakov, temveč celo nebesa, in mu očita, da je v Rim lagal; škofu Hermanriku očita grozovitost in surovost), potem si moremo misliti, koliko so morali koroški Slovenci v teku stoletij pretrpeti od surovih nemških grofov in njihovih valptov. Ko so v prejšnjem stoletju drugod po svetu kmetje dosegli prostost, so na Koroškem na mesto graščakov stopili nemški uradniki, orožniki in učitelji in dalje strahovali slovensko ljudstvo, se norčevali iz njihove narodnosti in jezika, jih vsestransko zapostavljali in jim na ta satanski način direktno ali indirektno sugerirali občutek manjvrednosti. Kje so danes potomci svobodnih, ponoa-nih in samozavestnih koroških kmetov? Kje so njihova država, ugled in moč? Skoraj jih svet ne pozna in ne ve za njihovo tragedijo. Postali so žrtev strahotnega nemškega nasilja, skoraj docela so jih Nemci uničili v domači deželi. Postali so pretresljiv primer naroda, na katerem so je skozi stoletja izvrševal prikrit rodomor. Postali so žive priče nemške okrutnosti, ki bi z njimi ves svet moral sočustvovati in nastopiti v njihovo zaščito. 96. Ene lastnosti pa vse nemško nasilje ni moglo odvzeti potomcem svobodnih slovenskih kmetov. Je to plemenitost tega ljudstva, ki v najhujših trenutkih ne obupa in v največjem trpljenju krvnikom odpušča. Ta plemenitost pride do izraza zlasti v boju njihovih voditeljev za narodne pra-vire svojega ponižanega in ustrahovanega ljudstva. V tem so koroški voditelji vredai nasledniki ustoličevalca, ki je na knežji kamen hotel postaviti vedno vrednega in pravičnega vladarja. Z neizmerno potrpežljivostjo stojijo iz leta v leto pri vratih oblastnikov in zahtevajo pravico in zaščito za svoje ljudstvo. Čeprav dobivajo le drobtinice, se ne utrudijo; čeprav jih izigravajo, ne odnehajo; čeprav jih odrivajo, ne odidejo; čeprav se zdi njihov položaj včasih brezupen, ne izgubijo upanja na zmago pravice. Njihov optimizem je najboljši znak njihovega prepričanja, da se bojujejo za pošteno stvar in da jim je zmaga zagotovljena, ker ne prosijo miloščine, temveč to, kar jim po naravnem pravu in mednarodni pogodbi pripada. Upamo, da se bodo avstrijski oblastniki spričo veličine voditeljev manjšine pričeli sramovati svojega ravnanja in bodo izpolnili svojo dolžnost do slovenske narodne manjšine. 97. Čeprav so Nemci iz koroških Slovencev napravili plašno ljudstvo in mu ubili narodno zavest ali niso pustili, da bi se v vseh prebudila, bi se vendarle motil, kdor bi računal z njihovo skorajšnjo narodno izginitvijo. Koroški Slovenci so podobni ranjencu, ki spi, a ima v sebi še dovolj energij, da si opomore. Koroški Slo- venci spijo, a umreti nočejo. Zato pa včasih Nemce, ki bi jim že radi držali mrtvaško svečo, presenetijo s svojo življenjsko odpornostjo. Del koroških Slovencev spi. A tudi zanje veljajo v polnem pomenu preroške besede, ki jih je v obrambo istrskih Slovanov v deželnem zboru v Poreču leta 1863 spregovoril poreški škof Jurij Dobrila: „.. .kdor spi, še ni umrl; kdor spi, se bo zbudil, a najuspešnejše sredstvo, da se zbudi, je gnetenje in tlačenje njegovih naravnih pravic." 98. Zato pa „naj bi Avstrija imela za svojo častno dolžnost, da plemenitega in značajnega slovenskega ljudstva ne bi pripravila ob njegovo največjo dobrino, ob njegov jezik, temveč nasprotno, dala naj bi mu gotovost, da to ljudstvo, katerega pokroviteljica naj bi se Avstrija čutila, za vselej ostane, kar je bilo, in to kljub nekaterim nespametnežem tega ljudstva, ki jih je nemško-nacionalna propaganda zavedla, da tega še ne morejo doumeti ali nič več ne doumejo" (Op. 2). Naj se torej avstrijski politiki zaradi ugleda in koristi Avstrije in še posebej zaradi Južnih Tirolcev, spomnijo številnih in lepih obljub, ki so jih koroškim Slovencem dali, ter se dokončno postavijo na stališče, katero je zavzel v zadnjem letu življenja bivši kancler Julius Raab: „V člena 7 avstrijske državne pogodbe so pravice manjšine določene... Mnenja sem, da se mora državna pogodba tudi v tej točki vestno izpolniti in se morajo čimprej izdelati zakoni, ki še manjkajo" (Op. 68). Izvedba člena 7 državne pogodbe, ki mora vsakemu slovenskemu otroku zagotoviti pouk v domačem jeziku, pa bi slovenskim otrokom vrnila tudi verski pouk v materinščini, ki ga sedaj po krivdi generalnega vikarja dr. Kadrasa nimajo. DOPOLNILO Lani je na str. 91, stolpec 1, točka 6 za tretjim odstavkom izpadel citat dr. Dopfnerja: „Z narašičanjem moči nacionalizma se je začelo preganjanje in zatiranje poljskega prebivalstva. Prav posebno po letu 1939 je poljsko ljudstvo utrpelo 'krivice, ki vpijejo do ne- ba in katerih se spominjamo le z bolečino in sramoto. Poljska država je bila razkosana, neštevilne množice Poljakov so bile pomor-jene in z vsem ljudstvom so ravnali kakor i sužnji, kot s „slovansikim podčloveštvonr'. (Op. 50). KRATICE: L), g- — papežev božični govor. DŽ — Duhovno življenje, mesečnik, Bs. Aires. KG — Katoliški Glas, tednik, Gorica KZ — Kleine Zeitung, Celovec. MU — Mati in učiteljica, okrožnica Janeza XXIII. MZ — Mir na zemlji (Pacem in terriis), okrožnica Janeza XXIII. NSKS — Narodni svet koroških Slovencev. NTK — Naš Tednik, Kronika, Celovec. NZ — Die Neue Zeit, socialistični dnevnik, Celovec. OF — Die osterreichische Furche, Dunaj- OU — Omnes Unum, slovenska duhovniška revija v zamejstvu, Bs. Aires, Argentina. SD — Slovenska država, mesečnik, Toronto, Kanada. SS — Svobodna Slovenija, tednik, Buenos Aires, Argentina. VD — Vera in Dom, mesečnik, Celovec. VZ — Volkszeitung, dnevnik koroške Ljudske stranke Celovec. ZSS — Zbornik Svobodna Slovenija, Buenos Aires, Argentina. OPOMBE: 1- Univerzitetni profesor dr. Anton Hilckman, Mainz, Nemčija. Razprava: Nationale Minderheiten und „ikleine" Volksgruppen in Europa. Izšla v Begegnung, Zeitschrift fiir Kultur und GfVpsleben, Koln 1963, 2. Ponatis NTK 1963, 28 in 29. 2. Hilckman v razpravi: Heimliches Europa, Ein heisses Eisen, Zu den Sorgen der slo-wenischen Volksgruppe in Karnten. Izšlo v B >gegnung 1963, 10. Ponatis v NTK 1964, 2-5. 3. Profesor Avgust Horvat, Knjižice 20, Trst 4- Dr- Ludwig Weiss, državni poslanec in minister, v KZ 10- 10. 1961. Prim- NTK 3 96', 41. 5. Dr- Theodor Veiter, jurist in publicist, v razpravi Volker im Volke Osterreichs, OF, Ponatis v NTK 1965, 33 si. Avtor je priznan poznavalec manjšinskih vprašanj. 6- Višji študijski svetnik dr- Ernst Gdrlich, zgodovinar in pisatelj, član avstrijskega Pen-kluba, dopisni član Mednarodne zveze raziskovalcev papirusa v Bruslju- NTK 1965, 22. 7- Dr. Jcnsef Klaus, zvezni kancler (in te- dan ji poslevodeči predsednik Avstrije) na proslavi koroških Slovencev ob proslavi 10-let-nice podpisa državne pogodbe v Celovcu, d.ie 9. 5- 1965- Govoril je deloma v slovenščini. Prim. SS 1965, 21 in drugi listi. 8- Profesor dr. Valentin Inzko, predsednik NSKS in nadzornik slovenske gimnazije in slovenščine na srednjih šolah. NTK 1962, 1. 9- Dr. Anton Mahnič, škof na Krku, v Rimskem Katoliku leta 1895 str. 42 si. Verjetno je prav on s svojim odločnim delom v obrambo Hrvatov v svoji škofiji, ki ise je o njem govorilo po vsej avstroogrski monarhiji, viplival na kršikega škofa Kahna, da je izdal odlok glede rabe slovenščine pri verouku v koroških šolah. 10. Prim. pastirsko pismo jugoslovanskih škofov,, KG 1965, 44. 11. Dr- Cian, krščanski demokrat na seji občinskega sveta v Gorici, KG 1965, 44- 12. OF. 1960. Prim. NTK 1965, 35- 13. Gerold Schmidt, švicarski duhovnik in pisatelj v pismu uredništvu SS dne 6. 2. 1964. Zna slovensko in je prevedel dve slovenski knjigi na nemško. Tudi o beneških Slovencih je pisal v švicarskem listu. 14. — NTK 1965, 43. 15. — KG 1964, 50. 16. Nemškim parlamentarcem 29. 2. 1964. KG 1964, 11. 17- Prvi člen razglasa človeških pravic Organizacije združenih narodov (držav). 18- Anton Martin Slomšek (1800—1862) škof lavantinski- Glej „Knjigo o Slomšku-', Celje 1962- 19. Prelat dr. Alojzij Odar (1902—1953), profesor cerkvenega prava v Ljubljani in Argentini. Glej knjigo „Večnost in čas", Bs. As. 1958, str. 236 si. 20. Dr. Lambert Ehrlich, izvedenec jugoslovanske komisije na mirovni konferenci leta 1919, profesor apologetike; govoril na 5. katoliškem shodu v Ljubljani leta 1923. Glej knjigo „ Večnost in čas", str. 110 si- 21. NTK 18. 4. 1963. 22. Dr. Erich Menninger-Lerchental, docent dunajske univerze, v članku „Osterreich und seine Slowenen" v OF 11. 9- 1954. Ponatis v „Sprachenfrage" (Glej op- 33), str. 56 si- 23. Gregor Einspieler, koroški poslanec, na 1. i a t. shodu v Ljubljani, NTK 1962, 38. 24. Dr. Mirko Gogala v razpravi „Zakon, družina in narodnost", OU 1965, 1. 25. Dr. Odar, DŽ 1951, str. 497. 26- SD 1965, 9. 27. Home, britanski ministrski predsednik. 28. Prim. NTK 5. 10. 1961. 29. KG 10. 4. 1958. 30. Dr. Odar, DŽ 1954, str. 188. 31. SD 1964, 2- 32. Zaupaj! Glej, komu! Samo ne Kranjcu in Čehu! 33- Dr- Joško Tischler, dvorni svetnik, bivši član deželne vlade, bivši predsednik NSKS, ravnatelj in profesor slovenske gimnazije v Celovcu, idejni oče obvezne dvojezične šole na Južnem Koroškem, predsednik manjšinskega sosveta avstrijske Lige za človeške pravice, častni predsednik Kluba slovenskih študentov na Dunaju. Avtor brošure „Die Sprachenfrage in Karnten vor 100 Jahren und lieute", Celovec 1957- Ta vir je vedno ozna-!en s ..Sprachenfrage". 34. Zeitungsstimmen zur zweisprachigen Schule, glej Sprachenfrage str. 31 si. 35- Dr. Wolfgan Mayrhofer-Griinbiihl, koroški deželni poslanec, v OF, 5. 11. 1955. Glej Sprachenfrage str;48tisl-, članek in odgovor. 36- Univ. profesor in državni tajnik dr. Gschnitzer v Volksbote 1955, 48, VZ 26, 11. 1955 in Sprachenfrage str- 43 si., članek in odgovor. 37- „V slovenskem (hkrati vindišarskem ali kranjskem) pismenem jeziku". Na to določbo notranjega in sodnega ministra od 2. 4. 1849. se sklicuje že Jacomini leta 1850, glej Sprachenfrage str. 21 38- Franc Erjavec, Koroški Slovenci, 4 zv. str. 537- 39. Prof. dr- Valentin Einspieler, predsednik Zveze Vindišarjev, koroški deežlni poslanec Ljudske stranke v VZ 26. 2. 1957- Glej Sprachenfrage str- 68 si. 40- Dr. Odar v članku: Izseljenci in domovina, ZSS 1953, str. 34 si- Glej DŽ 1952, 185 si- 41- Vinzenz Rizzi, urednik „Deutsche Mu-natschrift", 1850. Glej Sprachenfrage str. 7 sl- 42. Glej članek dr- Vinka Zwitterja, profesor in kulturni delavec, v KZ 21. 4. 1962 in NTK 1962, 17- 43- Vincencij Gioberti, italijanski duhovnik, filozof in politik. 44- Josip Vidmar, predsednik Slovenska akademije znanosti in umetnosti, v eseju Refren o narodnosti, v Sodobnosti leta 1965, 1-3- 45- Georg Gabelenetz in Charles de Gaulle, zagovornik flamščine v Franciji v prejšnjem stoletju. Prim. Op. 2. 46. Prof. Albert Dauzat, L'Europe Lin-guistique, 9- izd., Pariz 1953- 47- Podobno sklepajo iz španske izgovar-jave soglaisnika v kot b, da je v Španiji bila pred indoevropejci druga jezikovna skupina, sorodna baskovski, ki tudi ne poznajo črke v. Vsekakor je že Tacit blagroval Špance zaradi te posebnosti, ko je zapisal: Beati Hispanici, apud quos vivere est bibere (Blagor Špancem, katerih živeti je piti)- 48. Dr. Theodor Grentrupp, SVD, nemški vzgojitelj, v knjigi Religion und Mutter-sprache, Miinchen 1932. 49- Univ. prof. dr- Kallbruner v Oster-reichische Forschungsinstitut fur Wirtschaft und Politik, 16. 3- 1956- Glej Sprachenfrage str. 55- 50- Kardinal Dopfner leta 1960 na dan sv. Hedvike v govoru ponatisnjenem v pariški reviji La documentation catholique- Glej NTK 1961, 38. 51. ZSS 1951, str. 138 si- 52. ZSS 1952, str. 87 si. 53- ZSS 1953, str. 105 si- 54. ZSS 1954, str. 99 si- 55. ZSS 1955, str. 223 si- 56. ZSS 1956, str- 67 in 267 si. 57. ZSS 1957, str. 166 si- in 169 si. 58- ZSS 1958, str. 258 si- 59. ZSS 1959, str. 245 si- 60. ZSS 1960, str. 149 si- 61. ZSS 1961, str. 198 si- 62. ZSS 1962, str- 197 si- 63. ZSS 1963, str. 203 si- 64. ZSS 1964, str. 288 si- 65. ZSS 1965, str. 320 si. 66- ZSS 1966, str. 373, 278 in 301. 67. Koledar goriške Mohorjeve družbe 1965, str. 36. 68. NTK 1963, 17. 69. Sprachenfrage str. 61 si- in str. 63. 70- NTK 1965, 47- 71. Hermagoras šribar (psevdonim znanega avtorja): Minderheit ohne Maske, Celovec, Katoliška tiskarna, Carinthia. 72. Ferdinand Graf, vojni minister, na občnem zboru Ljudske stranke v Celovcu 25. 1. 1958. 73. Dr. Felix Gamilschegg, avstrijski publicist v Die Presse, Ponatis v NTK 1964, 31. 74. NTK 1965, 42- 75. Prelat Vinko Podgorc o poslancu Gra-fenauerju, Koledar celovške Mohorjeve družbe 1966, str. 83 si. 76. Književni glasnik celjske Mohorjeve družbe 1963, str. 1. 77. NTK 1965, 29. 78. Dr. V. Inzko SD 1965, 7-8- 79. Sudost-Tagespost 5. 12. 1965, Ivan To-mažič v NTK 1966, 5. 80. Franc Ksaver Meško, Koroške elegijo, VD 1964, 1. 81. Dr. T. Veiter v knjigi: Die slowenische Volksgruippe in Karnten leta 1936- 82. Jože Košiček: Koroška, naša boleča rana, ZSS 1959, str. 32 si. 83. Dr. L. Ehrlich: Pariška mirovna konferenca in Slovenci. DŽ 1965, 1 in 6. 83.a Dr. J. Kraljic, Spomini, SS 1966, 16- 84. Prof. Silvo Kranjec: Slovenci v Jugoslaviji, Ponatis ZSS 1956, str. 43 si. 85. Dr. Alojzij Kuhar, bivši jugoslovanski poslanik: Poglavje iz tragedije koroških Slovencev. ZSS 1956, str. 47 si- 86. Dr. Friderik Viljem Forster, vzgojeslo-vec, univerzitetni profesor, nasprotnik vele-nemške ideje in pacifist, ZSS 1959, str. 61 si. 87. Tabor, Buenos Aires, 1966, 1-2 str. 29- 88- Dr. Ignac Seipel: Der dreifache Sinn der Karntner Abstimmungsfeier, v Karntner Tagblatt, str. 233 (10. 10. 1930), ob 10-letnici plebiscita. 89. I. Griinberg: Die deutsche Siidost-grenze, Berlin 1941, str. 156. 90- Matevž Rainer, Moji spomini, NTK J 963. 91. ZSS 1952, str. 206. 92. Sprachenfrage str. 33 si. 93- Dr. Ernst Gorlich v članku: Človeške pravice so nedeljive v revije Das Menschen-recht 1964, 3-4, Ponatis VD 1964, str. 107-(Glej Op. 6). 94. NTK 1965, 46- 95. NTK 1965, 52. 96. ZSS 1963, str. 47- 97. Novi list, Trst, 14. 9. 1963. 98- KG, 23. 7- 1964. 99. Dr. Gamilscheg v Die Presse 4. 4. 1964. 100. Osterreichische Nation, Salzburg, glej NTK 1961, 39. 101. NTK 1966, 15. razprave — dokumenti pričevanja Dr. Rudolf Hanželič — Duhovniki med prvimi žrtvami Dr. Vojko Arko — P. Placido Cortes Ignacij Hren — Moja srečanja z generalom Rupnikom Dr. Tine Debeljak — Zapiski ob robu k dobi pred 20. leti Dr. Ljubo Sire — Boj za zakonitost Pavel Fajdiga — Komunistična razbitost Janez Ovsenik — Dva moža: Spomin — zgled / : . ' - : - . ' . , ' « ""'..... ' - DR. RUDOLF HANŽELIČ duhovniki med prvimi žrtvami Dr. Rudolf Hanželič, rojen 1905 v Ormožu, je študiral gimnazijo v Ljubljani, bogoslovje v Mariboru, doktorat iz teologije dobil na teol-fakulteti univerze v Ljubljani 1. 1934. Od leta 1932 do 1941 je bil profesor verouka na gimnaziji v Celju; leta 1941 so ga nacisti ob zasedbi Spodnje štajerske najprej zaprli, nato .pa izgnali na Hrvaško, odkoder se mu je posrečilo priti v Ljubljano, kjer je nadaljeval profesorsko službo. Po prihodu v Argentino je najprej deloval v dušnem pastirstvu v Buenos Airesu, nato poučeval štiri leta na bogoslovju mercedarcev v Cordobi ter bil hišni duhovnik v noviciatu bratov La Salle. Iz Cordobe se je preselil v kraj. San Esteban pod Cordobske planine ter postal hišni duhovnik v državnem zavodu za dekleta ter profesor psihologije in filozofije na državni gimnaziji v mestu Capilla del Monte. Poleg tega ima na skrbi dušno pastirstvo v kraju Dolores, vodi številne duhovne vaje in konference za dijaško mladino. V San Estebanu je tudi ustanovil slovensko počitniško kolonijo, v kateri lahko po zmernih cenah preživljajo letne počitnice tudi manj imoviti sloji slovenskih izseljencev, zlasti družine z več otroki. — Dr. Rudolf Hanželič se je že v domovini 'bavil z mladinskimi problemi. Pri zvezi fantovskih odsekov je o-d 1938—1941 izdajal lista za naraščaj »Mladec" in »Narašcaj-nik", 1. 1938 je izšel tudi njegov »Priročnik o organizaciji in ideologiji mladcev". Sad preučevanja sodobne pedagogike sta knjigi »Katoliška morala za inteligenco" (1943) in »Družinska vzgoja" (1945). Mladinske probleme obravnava tudi v izseljenskih listih in revijah. Z razpravami sodeluje tudi pri Zborniku Svobodne Slovenije. Kar smo pričakovali, se je zgodilo: šestega aprila 1941 zgodaj zjutraj je prva jata nemških letal preko Celja hitela proti Zidanem mostu; nato jata za jato in ga obmetavala z bombami; na Celje ni padla nobena. Že čez par dni so pridrveli prvi motorizirani oddelki nemške vojske: čudovita discinlina, vse brez besede, niti se niso menili za ljudi, ki so jih opazovali ob oknih ali cestah; kot vojaška parada; a vse je hitelo na jugovzhod; le nekaj vojaštva je ostalo v Celju in še ti se niso brigali za civilno prebivalstvo, ampak le čistili in popravljali svoja vozila; pač pa so kmalu začeli po slovenskih trgovinah, ki so bile polne vsega, z nakupi težkih paketov za svojce v Nemčiji, a plačevali niso ničesar. Vse se je spremenilo, ko so za vojsko prišli gestapovci z SS oddelki; krajevni hitlerjanci so poskrbeli že prej, da so prišli temeljito poučeni o vsem. Takoj prvo noč po prihodu so odpeljali najvplivnejše Slo- vence v mestno vojašnico, kjer so morali zlasti duhovniki ob nenehnih napadih in sramotenjih opravljati najnižja dela: sna-žiti stranišča, hodnike, dvorišče itd. Takoj prvo noč so vdrli tudi v opatijo, kjer sem stanoval v drugem nadstropju ter skoro do polnoči sežigal razne spiske o naših skupnih tajnih pripravah za čas okupacije in po njej. Nečloveško so kričali in divjali po opa-tijskem dvorišču več kot pol ure, pometali ob tla več vrat, poskušali vlomiti vhodna vrata v nadstropje, a so končno odšli. Pač pa so pustili stražo, ki je nadzirala, kdo prihaja ali odhaja iz opatije. Zasledoval' so me; zato sem ostajal doma in čakal, kdaj pridejo pome. V soboto, 19. aprila, dan pred Hitlerjevim rojstnim dnem. nas je gospod opat Jurak pri kosilu obvestil, da se moramo zbrati vsi še svobodni duhovniki v kapucinskem samostanu ob šestih popoldne: nrenričan? smo bili. da nam nove »oblasti" hočejo dati kaka navodila ali opozorila » nedeljske pridige. Čakali smo vsaj dve uri, ko nas obveste, da iz samostana ni več izhoda, ker se je spremenil v taborišče in mi v jetnike; ob vratih je že bila postavljena vojaška straža. Nas duhovnike so nastanili v ločen prredel samostana; drugi predeli so bili namenjeni civilistom. Nato so noč za nočjo ob divjem kričanju gestapa in SS prihajale v samostan vedno nove skupine slovenskih žrtev, navadno vse izčrpane do onemoglosti, kot brez zavesti; nismo smeli govoriti z njimi. Šele ko so ostali v samostanu samo vojaki, ki so b'li na splošno dosti vljudni do nas, smo zvedeli, kaj se dogaja v Celju: ljudem je bilo prepovedano govoriti v slovenskem jeziku, slovenskim trgovcem je bilo vse zaplenjeno in odpeljano, velike skupine vplivnih Slovencev prevažajo neznano kam. Gestapovci so proti polnoči vdirali v zasebna stanovanja, nastavili samokres na čelo žrtvi in od nje svojcev zahtevali, da ji morajo v 20 minutah pripraviti najnujnejše za odhod; nato so jo odpeljali. Glavno zbirališče teh žrtev je bila telovadnica meščanske šole, kjer so ljudi često mučili na nečloveški načn in jih šele povsem strte in uničene pripeljali v kapucinski samostan ali jih odvedli neznano kam. V samostanu so nas kratko časa stra-žili vojaki, a upravljali so vse gestapovci, ki so nas nenehno nadzirali iz svoje lepe vile tik ob samostanskem vrtu. Toda vojaki (ki so se sicer gestapa še bolj bali kot mi) in zlasti nekateri odlikovanci z železnim križem, so bili do nas le preveč tova-rišk"; celo pakete so nam posredovali in obiske dovoljevali, čeprav samo v njihovi prisotnosti. Zato so morali oditi in ostali so samo SS in gestapo; ti so bili na splošno odurni, zloč'nski tipi; imenovali smo jih „pesjane". Po njih govorjenju bi smeli sklenati, da so vsaj nekateri med njimi bili komunisti. Taboriščnike na splošno, zlasti duhovnike, so hoteli držati v stalni živčni napetosti s pomočjo skoro dnevnih zasliševanj, z utrujajoče »telovadbo", z grobimi kaznimi in divjim kričanjem ter zmerjaniem za vsako malenkost, za prazen nič. Naj nadrobneje opišem le nekaj takih primerov. Neko noč že precej pr'letni kapucinski pater Anton zopet ni mogel spati; v svoji neprevidnosti gre v kapelo in prižge luč; takoj pridivjajo SS, ga podro na tla in ga nato za brado vlečejo po stopnicah navzgor 80 do njegove sebe in pri tem tulijo kakor brez uma; naslednje jutro smo se morali zbrati vsi na dvorišču; gestapovec nam opiše nočni zločin patra Antona in za kazen zahteva, da mora pred vsemi napraviti sto počepov; in že priletni Anton jih je napravil; še gestapovci niso mogli razumeti, kako je to zmogel. „Telovad-ti" smo morali pogosto, tudi v deževju; in če je kdo omagal in padel v lužo, so ga kar tam pustili, dokler sam ni prišel do moči. Pogosto so rsam napovedovali, da bomo prestavljeni drugam. Neki dan je dolgo in močno deževalo; nenadno pride povelje, da moramo vsi duhovniki v vežo; prepr.čani smo bili, da je prišel dan premestitve, in ker so nam že prej zabičali, da nihče ne bo mogel vzeti s seboj več kot le najnujnejše, smo se naglo oblekli v svojo najboljšo obleko; ko smo bili že postavljeni v tristop, pride povelje, da moramo vsi na vrt, kljub nalivu, in tam so nas pustili korakati po ilovnatih poteh dobre pol ure; ko so se pota tako spremenila v globoko blato, so nam zapovedali, da se moramo naučiti pruski korak; gestapcvec pod streho na kamnitem hodniku nam je pokazal, kaj je pruski korak: visoko dvigneš nogo in nato z njo z vso silo udariš po tleh; vedeli smo, kaj bo pomenil ta korak za naše obleke; zato smo se upirali; a gestapovci z orožjem ob sebi so ponovili kričaje: dokler se ne naučite tega keraka, ne greste pod streho; in smo začeli, da je blato brizgalo na vse strani; ko smo b'li z blatom prepojeni do vratu, smo smeli pod streho. Podobno so se igrali z nami iz dneva v dan; včasih so nas zabavali tudi s pretepi. A kljub vsemu je duh v taborišču ostal na višini, tako med civil sti kot med duhovniki. Le redkokdaj si videl solzo ali trenutno potrtost. Duhovniki smo na skrivaj imeli študijske sestanke ter na njih razpravljali o delu, ki nas čaka po vojni. Izredna doživetja za nas so bili vlaki, ki so mimo samostana vozili naše ljudi v izgnanstvo v Srbijo in na Hrvaško. Že od daleč se je slišalo veselo, navdušeno petje slovenskih narodnih pesmi. Nemci tega razpoloženja skratka niso mogli doumeti, češ vse so izgubili, iti morajo na tuje, r neznane razmere, često starši sami brez otrok, otroci brez star?ev, pa pojejo! Še več, tako razpoloženje Slovencev je Nemce polnilo s strahem in besom, Ker jim je premočno razodevalo vero izgnancev v svojo vrnitev in v zmago ter v njihov poraz. Vendar v celjskem taborišču niti od daleč ni bilo tako hudo, kot je to bilo drugod. Vodilni celjski Nemci so namreč že od začetka vojne bili prepričani o svojem končnem porazu, zato so zavirali skrajnosti v ravnanju s Slovenci, Vrhovni vodja gestapa v Celju je bil visoko nadarjen človek, ki je, vsaj ko je bil navzoč, držal podrejene trdo na vrvi kot pse; zanimivo jih je bilo opazovati, kako jih je neka strast silila, da bi nasitili nad nami svoj satanski bes, pa je bilo dovolj, da jih je njih šef samo ošvrknil s pogledom, in so takoj kot politi psi zlezli v kak kot. Razen tega je bilo med gestapovci in SS-moštvom tudi mnogo bivših celjskih študentov, ki so vendar ohranili nekaj spoštovanja do nas. A kako hudo je moralo biti drugod, zlasti na Poljskem, nam je dalo zaslutiti naslednje: najbolj surovi gestapovci so čez nekaj tednov zginili; na njih mesto je prišel drug, ki se je rad razgovarjal z nami; sicer se ni nikdar nasmejal, a tudi žalil ni nikogar; govoril je komaj slišno in hladno; zdel se nam je kot človek brez srca ali kot človek s strtim srcem, vendar je vzbudil zaupanje; zato so mu nekateri začeli popisovati, kako je bilo v taborišču pred njegovim prihodom. Pa nam je komaj slišno in hladno odgovoril takole: „Bodite zadovoljni, da ni bilo slabše; vi me imenujete „človeka brez srca", pa vam povem, da sem ob neki priliki jaz, človek brez srca, padel v nezavest zaradi krutosti dejanj, ki bi jih moral izvršiti." Končno je nekega vročega, junijskega jutra privozilo v kapucinsko dvorišče več oklopnih tovornikov, samo železo z le nekaj okenci. Duhovniki smo morali takoj na pot neznano kam. Naložili so nas tesno kot stoječe vreče; spremljali so nas oboroženi gestapovci, ki so med potjo obiskali menda vse gostilne, nas pa v teh železnih kotlih puščali na cesti v žgočem soncu; šele proti večeru smo se, kot omamljeni od vročine, znašli v rajhenburškem samostanu, tudi spremenjenem v taborišče. Stanovali smo tu vsi skupaj, moški in ženske, na podstrešju samostanskih hlevov kar na deskah; strop je bil poln pajčevine, od spodaj pa je prihajal neznosen vzduh svinjskih in kravjih hlevov; bilo nas je okoli 90 duhovnikov in nad sto civilistov; med njimi je bila majhna skupina komunistov. Eden izmed stražnikov nas je opozoril, da izdajajo gestapovcem naše razgovore. Tu se je začelo za nas trdo delo: na cestah, poljih, gozdovih, vrtovih; nekaj duhovnikov je moralo prevzeti celo kovačni-co in so celo podkovali konje, drugi so pre-zidavali poslopja, gradili barake, itd. Vstajali smo zgodaj, nato vsi v vrste, enako opoldne in zvečer, da so ugotovili, če je kdo ušel; bi lahko, a smo si med seboj dali besedo, da nihče ne zbeži, ker bi zaradi tega silno trpeli ostali. Zelo smo oslabeli zaradi težkega dela in silno šibke hrane: zjutraj in zvečer le „kava", opoldne navadno le nekaj krompirja; kruha, ki smo ga dobivali, se pa kljub lakoti nihče ni dotaknil, ker nam je naš zdravnik— so-ujetnik zabičal, da je nevaren. Zvečer po končanem delu je dnevno za-donela slovenska pesem, pesem za pesmijo, dokler nas niso nagnali spat; a takrat se je zabava šele začela. Ljudje so tekmovali med seboj, kdo bo povedal boljši dovtip; in to je šlo cesto do polnoči in še čez, ko smo bili že vsi bolni od smeha ter prosili, naj vendar z dovtipi prenehajo. Tako razpoloženje nas je reševalo, da kljub vsemu nismo povsem onemogli. Vendar je bilo bolnih vsak dan več, a v taborišču ni umrl nihče; če je bil kdo na tem, so ga odpeljali neznano kam. Gestapovec „brez srca" nas je prišel ponovno obiskat; on nam je prvi sporočil, da bomo kmalu odšli na Hrvaško. In res, vročega julijskega dne smo morali vstati zgodaj; sporočeno nam je bilo, da proci večeru odidemo; ves dan smo se pražili na soncu; vrstila so se zadnja zasliševanja in pregledi našega imetja. Proti večeru je bilo dano povelje za odhod na železniško postajo, da nas poseben vlak odpelje na Hrvaško. Te poti ne bom nikdar pozabil. Iz taborišča smo odšli v štiristopih; na čelu fantje s harmoniko, ki je ves čas igrala žalostinke; po dogovoru smo šli molče; okoli nas pa so skakali in kričali gestapovci z orožjem v rokah in podili ljudi, ki so nas čakali za zadnji pozdrav. Ljudje so nato zbežali na hribe ob cesti ter nam od tam mahljali z robci, ki so jim obenem služili, da so si utirali solze; vse je jokalo. Sam Bog ve, kdo je prebivalstvo obvestil o našem prevozu; od Rajhenburga p*i tja do hrvaške meje je vsepovsod v poznih nočnih urah čakalo na nas naše ljudstvo, pozdravljalo, nemo jemalo slovo in jokalo. Še gestapovci, ki so nas spremljali, so ob pogledu na to postali zamišljeni, mehki; nihče nas ni preganjal od oken. Sele ko smo prišli v Zagreb in bili nastanjeni v hiši nadškofa Stepinca, smo zvedeli, da nas je on rešil in prevzel nase vso odgovornost za nas. Takoj naslednji dan nas je obiskal: ves skromen, dober in zaskrbljen nas je pozdravil z besedami: „Zelo sem prosil Boga, da bi mogli mi Hrvatje slovesno obhajati tisočletnico po-kristjanjenja; tega ne moremo; a Bog nam je dal veliko več, kot smo ga prosili, dal nam je vas, slovenske duhovnike. A eno vas prosim, pazite nase, na vsako svojo besedo; enkrat se mi je posrečilo vas rešiti, drugič bi mi bilo to nemogoče; kajtr že zdaj me imajo tu za rdečo cunjo, ki jo je treba odstraniti." Kardinal Stepinac je bil do svoje smrti za Slovence veliko več kot samo naš zvesti prijatelj; občudoval je naše ljudstvo in njegove vodnike. DR. VOJKO ARKO p. Placido Cortese I)r. Vojko Arko, je bil rojen 19. 8. 1920 v Ribnici na Dolenjskem. Njegov oče, zdravnik, je bil Bevkatov iz Bukovice, mama pa Mi-klova iz Ribnice. Kot otrok je živel do šestega leta na maminem domu, nato pa s svojimi starši v Št. 'Vidu nad Ljubljano, kjer je njegov oče dobil mesto banovinskega zdravnika. V Št. Vidu je ostal do začetka svetovne vojne leta 1941. V ljudsko šolo je hodil v št. Vidu, klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je na pravni fakulteti ljubljanske univerze med vojno dokončal pravne študije. Leta 1947 je postal doktor političnih ved na padovski univerzi v Italiji- V Argentino je prišel leta 1948, dobil najprej zaposlitev kot ročni delavec pri javnih delih na Ezeizi, marca meseca 1949 pa je odšel v Bariloche. Tu je bil 13 let knjigovodja v trgovini z železnino, nato je začel s konfekcijsko trgovino. Leta 1958 se je poročil z gdč. Mileno Lenardovo- Imata štiri sinove. — Javno se je začel udejstvovati že v dijaških letih. Zlasti se je zanimal za socialna vprašanja. Na klasični gimnaziji je delal predavanja za dijaško društvo ,,ŽAR", pisal članke za nacionalistični časopis „Naša volja", zahajal pridno v planine ter že tudi plezal, telovadil pa pri Sokolu. Med sovražno okupacijo in komunistično revolucijo se je udejstvoval od konca 1942 do septembra 1943 pri Narodni legiji. Po odhodu v Padovo ga je konec 1943 aretirala italijanska policija kot člana slovenskega podtalnega gibanja proti silam osi ter ga izročila Nemcem, ki so ga določili za koncentracijsko taborišče v Nemčiji. Zaradi tedanjih zmed na bojiščih v Italiji in v italijanskem državnem ustroju po zrušitvi Mussolinija in njegovega fašističnega režima, je transport prišel samo do Verone. Tu je dr- Arko potem pričakal konec vojne. V Barilochah je postal ustanovni član Slovenskega planinskega društva ter pobudnik, organizator in gonilna sila andinizma med slovenskimi novimi naseljenci. Udeležil se je sam raznih planinskih odprav, odločilno prispeval k uspehom slovenskih gornikov v Argentini, postal gorski! pisatel v Gorah in v Zborniku Svob. Slovenije. Piše uvode in :pripombe k poročilom najvidnejših slovenskih planincev v Argentini Dinka Bertonelja in bratov Skvarčevih o njihovih planinskih uspehih ter stalno sodeluje s poročili iz Bariloch v Svobodni Sloveniji- Kakor okamenel je obstal Jojo, ko mu je kurir javil, da, je bil v zgornji Italiji aretiran eden njegovih važnih sodelavcev, neki pater... ' Vauhnik: Nevidna fronta (str. 413) Stavek me je resnično zadel. Nikdar prej nisem vedel, da sva skupno z mojim padovanskim prijateljem pripadala mreži, ki ji je Vauhnik načeloval. Z velikim zanimanjem sem čital še nadaljnje vrstice in skoraj pozabljeni spomini so vzvalovili. Spet je vstala pred menoj velikanska, z mogočnimi kupolami okrašena cerkev svetega Antona, pred baziliko se je odprl široki, tlakovani trg s spomenikom beneškega generala Gatamelate in v kotu trga so mrko zastrmela bronasta vrata samostana. Onstran zapahov se je razprostiralo široko samostansko dvorišče, z arkadami in pokritim hodnikom ter s starodavnim vodnjakom, ki samuje kot tih simbol za samostanskimi zidovi. Kot bi bilo včeraj, sem zagledal pred seboj živahnega, drobnega in šepastega redovnika in zaslišal, kako mi v svojem dalmatinskem narečju in v lahkotnem, skoraj šaljivem tonu govori o navidez neznatnih stvareh, ki pa so bile resne, tako strašno resne, da je ubogi mož dal zanje svoje življenje. P. Placido je umrl tik pred koncem vojne kot žrtev hitlerjanskega vojnega stroja. Taki odločni ljudje so padali vsak dan po zasedeni Evropi, saj so se zavestno izpostavljali nevarnosti, v želji, da preprečijo zmago barbarstva, in v veri v boljši svet, ki žal nikoli ni zasijal. Več ko dvajset let po Cortesejevi smrti se mi zdi prav, da vsaj nekdo, ki je z njim sodeloval, zapiše nekaj besed v spomin na moža, ki je padel samo zaradi nas in ki prav gotovo ne bi nikdar zašel v mrežo tajnih služb, če ne bi vojna vihra zanesla Slovencev v mesto svetega Antona. Placido Cortese je bil Hrvat s Čresa. Verjetno to sploh ni bilo njegovo pravo ime, saj je fašizem v dobi med dvema vojnama načrtno poitalijančeval slovanske priimke na ozemljih, ki so jih zmagoviti zavezniki leta 1918 širokogrudno podarili Italiji. Vendar se Cortese domačih krajev ni kdo ve kaj spominjal. Redovno življenje ga je privedlo že kot mladega fantiča v Italijo in italijansko okolje ga je povsem vsrkalo vase. Samostan mu je poveril skrb za reveže in temu delu se je mož posvečal, dokler ni nenadoma prišel v stik s sorojaki, ki jih je vojna privedla v provincialno se-vernoitalijansko mesto. Prva večja skupina, ki se je skrivala pred laškim dežjem pod portiki padovan-skih cest, pred razvratnimi političnimi razmerami domovine pa v avlah padovanske univerze, so bili univerzitetni študentje, zlasti medicinci. Takrat je štela ljubljanska medicinska fakulteta samo štiri semestre in bodoči zdravniki so morali iskati prilike za nadaljnji študij izven Ljubljane. Nekaj medicincev se je torej odzvalo povabilu padovanske univerze in šlo za svojim poklicem, čeprav je javno mnenje obsojalo študij v Italiji kot neke vrste sodelovanje s sovražnikom. Poleti 1942 je slovenski živelj pod modrim padovanskim nebom močno porastel. Koncem junija so italijanske okupacijske oblasti „čistile" Ljubljano. V znanih velikih racijah so polovile na tisoče ljudi. V vojašnicah padovanskega predmestja Chie-sanuova se je znašla velika skupina inter-nirancev. Svojci jetnikov so si seveda na vse kriplje prizadevali, da bi dobili kako zvezo s sestradanimi in zdolgočasenimi zaporniki. Prvi je uspel prodreti v zastraženo taborišče p. Fortunat Zorman, a so se ga laški oblastniki kmalu naveličali in mu prepovedali nadaljnje obiske. Pri študentih v mestu so se začeli nabirati paketi in pisma, ki jih nihče več ni odnašal, in potrebno je bilo iznajti kak nov način, da vse te stvarce dosežejo svoje naslovnike. Padovan-ska medicinka Marija Slapšakova je zvedela za hrvaškega patra pri „Santu". Naprosila je eno od tovarišic, da jo spremlja, in otovorjeni s paketi sta se napotili v mi-noritski samostan. Pater Cortese najprej ni bil prav nič navdušen nad poslom, ki sta mu ga prišli dekleti ponujat. V dolgih letih svojega bivanja v Italiji je mož le redko govoril svojo materinščino, politične prilike onstran Jadrana pa je poznal samo iz izmaličenih, črno pobarvanih uradnih virov. Za inter-nirance v Chiesanuovi je bil prepričan, da so to ujeti komunistični partizani, in ni kazal nobene prave volje, da bi se za take nepridiprave brigal. Dekleti sta morali uporabiti vse svoje govorniške sposobnosti, prepričevali in dokazovali sta na vse mogoče načine in slednjič se je pater vdal. Prav gotovo se mu ni sanjalo, da je 8 tem stopil na nevarno pot vojnih spletk in ho-matij. Obiski v Chiesanuovi so mu kmalu pokazali pravo obličje fašistične okupacije v naših krajih. Spoznal je, da laške oblasti ne preganjajo samo bojevitih komunistov, temveč da zapirajo na slepo srečo vsevprek Slovence vseh političnih nazorov. Razumljivo je, da so mu katoliško usmerjeni študentje in mihajlovičevski častniki bolj pri-rastli k srcu kot pa rdeči. Spoprijateljil se je s pisateljem Stankom Kociprom in še nekaterimi drugimi. Tako se ni prav nič protivil in kmalu je prinašal preko faši-stovskih straž tudi zaupna pisma ali vesti politične vsebine. V začetku septembra 1943 je Italija kapitulirala. Nemci so zasedli osrednje in severne predele apeninskega polotoka. Taborišče v Chiesanuovi je padlo v nemške roke, vendar so številni ujetniki pobegnili, predno so nemške straže zamenjale zbegane Italijane. Begunci so se zatekali k edinemu možu, ki so ga v Padovi poznal:: k patru Placidu. Ta se je obračal za pomoč na italijanske družine ali posameznike, znane po svojih protifašističnih in protinemških nazorih. Takih je bilo dovolj, kajti italijansko javno mnenje, ki se itak ni nikdar prav navduševalo za Mussolini-jevo vojno, je postalo izrazito protinem-ško. K temu je pripomogla še nasilna nemška vlada, ki v agoniji zadnjih vojnih let in v neposrednem zaledju pomembne fronte pač ni mogla gospodariti v rokavicah, tudi če bi v svoji nadutosti to sploh kdaj znala. Povsod so se porajali Osvobodilni odbori (Comitato di Liberazione) in samo logična je bilo, da je Cortese s temi odbori vzdrževal dobre zveze. Za čitatelje, ki ne poznajo italijanskih razmer, dodajam, da ®o se takšni Osvobodilni odbori močno razlikovali od naše Osvobodilne fronte. Italijanski komunisti so sicer sodelovali v protinemški akciji, niso pa je kontrolirali, kot se je to dogajalo v Jugoslaviji. Italijanskim partizanom je poveljeval Feruccio Parri, poznejši predsednik italijanske vlade po vojni. Skrb za pobegle internirance je prinesla Corteseju še nevarnejše in zapletenejše zveze. Iz taborišč vojnih ujetnikov, ki so jih zapustile italijanske straže, so pobegnili 'zavezniški vojaki. Klatili so se po severni Italiji in se skrivali pred Nemci. Nekateri izmed njih so se našli s slovenskimi in drugimi jugoslovanskimi begunci in ti so jih vodili k „svojemu" patru. Ta se je trudil, da bi jih najprej kje skril in preskrbel, potem pa si je tudi prizadeva', da najde zanje še kakšno drugo trajnejša rešitev. Nekaterim je uspelo, da so ušli v nevtralno Švico, bojevitejši so vstopali v oborožene edinice italijanskega osvobodilnega odbora. V podporo zavezniških državljanov je Cortese začel dobivati finančna sredstva tako iz italijanskih kot iz zavezniških virov. Slednja so prihajala preko Rdečega križa in švicarskega konzulata r Benetkah. Na vsak način je bil mali, šibki in šepavi pater koncem novembra leta 1943, ko sem prišel v Padovo, že trdno vezan na zavezniško mrežo v Severni Italiji. Kdij in kako je prišel v stik z Vauhnikovo obveščevalno službo, nisem mogel nikdar dognati. Cortese je dmel pravi občutek za metode tajnih služb in nikoli ni povedal več, kot je moral njegov sodelavec nujno vedeti za kako čisto določeno zadevo. Tako zadržanje narekuje zdravo načelo, da tega, kar nekdo ne ve, tudi izdati ne more, pa če se zaplete v še tako težke okolnosti. Prav zaradi te previdne molčečnosti smo se njegovi prijatelji znašli pred kočljivo nalogo, ko je pater Placido izginil, a verjetno se ji moramo tudi zahvaliti, da smo odnesli glavo iz gestapovskih klešč. Moji osebni spomini na Padovo v tistem usodnem letu 1944, ko so se majali temelji ..tisočletnega" nacističnega raj ha, so čudno nasprotje takratnih mračnih dogajanj v Evropi. Skoraj prijetni so, kot bi bila vsa groza, ki je dihala okrog nas, samo sen, stopljen v jasnem italijanskem jutru. Zahajanje na univerze — vsaj opravičiti sem moral svoje bivanje v mestu sv. Antona — sprehodi po okolici, poletno kopanje v umazanem Bacchiglionu, večerno posedanje po kavarnah, lumpanje v študen-tovski družbi, pa nekaj posetov v Ljubljani — vse ob trajnem, skrbnem prisluškovanju ritmu vojne, ki je viharno drvela k neizprosnemu koncu. Med študentovskimi gospodinjami, ki so od nekdaj oskrbovale za-nikarna, starinska stanovanja ob „Santu", so se drenjali napol legalni ali čisto nelegalni jugoslovanski skrivači vseh barv,, prihajali in odhajali so Italijani, ki si niso upali prenočevati v gostilnah, pa seveda običajni študentje in majhni delavci, ki so težko živeli ob skopi hrani, nabrani po praznem trgu in po bogati kmečki okolici, P. Placido je suvereno obvladoval pozor-nico. Ves dan je sprejemal na samostanskem dvorišču obiske. Manjkali niso niti črni oblastniki, kajti Cortese se je zavedal, da se sumljivi kamenček najlažje izgubi v kupu peska. Leta 1944 so zavezniški bombniki ponovno tolkli Padovo. Običajen cilj jim je bila železniška postaja, a kot se je to v vojni rado dogajalo, so trosili bombe križem kražem po mestu. Pred bombardiranji smo se zatekali v cerkev sv. Antoni na kateri je visela nevtralna papeževa zastava. Cortese nam je dajal pogum, češ „znaju oni, da sam ja ovde". Takšna tolažba nam je dobro dela, čeprav smo seveda vedeli, da se pilot letala, ki ga preganja protiletalska artilerija, prav malo zmeni za nevtralnost, in da mladi fantje, ki pilotirajo angleške in ameriške avione, ne nosijo po žepih seznama zavezniških agentov v zasedenih ozemljih. Moje sodelovanje s Cortesejem se je omejevalo na nekatere točno določene naloge. V poletju leta 1944 se je v severni Italiji pojavila Hachova milica „Vladni vojsko", ki so jo nemška poveljstva od-premila kot nezanesljivo oboroženo skupino v tujino, kjer ne bi imela stika s prebivalstvom. Čehi so znani kot veliki strokovnjaki v oportunistični taktiki. Brž so našli stike z italijanskimi protinemškimi krogi. Na trgu sv. Antona sem se čisto slučajno srečal s kapetanom Rendlom, ki mi je ponudil službo tolmača pri padovan-ski češki edinici. Italijansko sem takrat bolj slabo znal, češko pa še slabše. A ko me je Cortese spodbujal, naj službo sprejmem, sem rad udaril v roke. Zaradi jezika si nismo delali preglavic. V prostem času sem ponavljal tisto malo češčine, kar sem se je naučil v gimnaziji, in kadar se le nismo sporazumeli, smo uporabljali nemščino, ki je po mnenju prijatelja Marolta itak občevalni jezik Slovanov. Z vojaškimi vestmi pa ni bilo dosti. Čehi so radi dajali podatke o svoji razmestitvi in poveljnik odreda polkovnik Kautsky, ki je predhodno obiskal Corteseja, me je večkrat naprošal, naj javim njihove pozicije, komur je to potrebno, — za moje zveze ni vprašal —, •da jih ne bo nihče nadlegoval. O gibanju nemških edinic pa Čehi sami niso ničesar vedeli, ker so nemška poveljstva gojila čisto razumljivo nezaupanje do prisilnih zaveznikov. Posamezne patrulje češke vojsk?, <:i bi morale ščititi železniško progo, so se znašle včasih v kočljivem položaju med svojimi nemškimi gospodarji in italijanskimi gverilci in v nujni potrebi je priš-o 4o kakega sporazuma med Čehi in partizani. Do resnega sodelovanja v kakršni koli nevarni zadevi pa Čehi niso kazali nobenega navdušenja. V začetk« oktobra (4. 10.), tik pred Cortesejevo aretacijo, so Nemci Čehe razorožili in jih poslali na Pad v gradnjo obrambnih položajev. Spomladi 1. 1944 sem trikrat potoval v Ljubljano. Cortese me je vedno naprosil, naj prinesem podatke o nemški razmestitvi, kolikor sem mogel o njej izvedeti. Nobenemu izmed nas pa ni bilo pri srcu, da bi zavezniški bombniki tolkli Ljubljano. Splošnim strateškim interesom tako bombardiranje ni moglo koristiti in po severni Italiji smo sami lahko opazovali, kako malo trpijo ravno vojaški objekti in koliko škode prizadenejo bombardiranja civilnemu prebivalstvu. Nismo se izogibali bombardiranju Padove, kjer smo sami živeli, a vojaški pomen Ljubljane smo vztrajno zmanjševali. V spomladanskih mesecih je Cortese dobil posebno vprašanje zavezniške obveščevalne službe o nemških četah v Ljubljani. če se prav spomnim, je bilo to takrat, ko sem predzadnjič potoval v domovino in se nekje v Tivoliju sestal z dr. Banom. Ta je bil že močno zbegan in potrt zaradi poteka vojne dn nemškega nadzorstva. Dal mi je podatke, kolikor so mu bili znani, dodal sem še, kar sem izvedel iz drugih virov, in se vrnil v Padovo. S Cortesejem smo spet sestavili poročilo o brez-pomembnosti Ljubljane in predlagali uničenje železniškega mostu pri Borovnici. Kot je znano, Ljubljana ni doživela večjega letalskega napada, z izjemo bombardiranja Mirja, ki ga je opravila neka letalska skupina, vračajoča se s severa, kjer je očitno zgrešila svoj cilj. V koliko so k temu pripomogla Cortesejeva poročila, ne morem vedeti. Zavezniški obveščevalci so prejemali vesti iz številnih virov in nedvomno je v tej dobi zavezniški glavni stan v Italiji tudi primerno upošteval strateške zahteve Titove komande. A če je Cortese obvaroval Ljubljano pred nepotrebnimi letalskimi napadi, so mu Ljubljančani lahko hvaležni. Zadnjikrat sem potoval v Ljubljano julija 1944. Takrat mi je Cortese poveril še neko posebno nalogo: naročil mi je, naj obiščem dr. Stanka Kocipra, ga naprosim sa podatke o Nemcih v Ljubljanski pokrajini in potipam, če bi hotel z nami sodelovati. Poleg tega naj mu sporočim nujno potrebo, da se domobranci postavijo rol»u Nemcem še pred koncem vojne. Razgovora s Kociprom se po več kot dvajsetih letih seveda čisto natančno u« spominjam, Kociper pa pravi, da se ga s«loh ne spominja več. Ker se osebno nisva poznala, je posredoval sestanek policijski uradnik, nekdanji Kociprov sotrpin iz pa-dovanskega taborišča. Še se spominjam, kako je motil naš pogovor nemški pod- častnik, ki je hodil v Kociprov urad z nekim partizanskim letakom in priporočat, da se krepko in temeljito odgovori, vem tudi, da moj spremljevalec skoraj ni govoril, da je bil Kociper odločen in samozavesten, a da sem odšel s sestanka malo-dušen in slabe volje. Kociper mi je govoril o partizanskem sodelovanju z Nemci, navajal posamezne konkretne primere in prosil, da to sporočimo zaveznikom. Zagotavljal je, da bodo domobranci postali beli partizani, če bodo komunisti z zavezniško pomočjo prišli na oblast. Večkrat sem ponovil Cortesejevo naročilo, da je nastop proti Nemcem nujno potreben, ponovil tudi patrovo povabilo, naj domobransko poveljstvo pošlje zanesljivega človeka, ki bi ga Cortese skušal odpremiti na zavezniško stran, in slednjič naprosil Kocipra, naj mi pomaga čez ljubljanski mestni blok, ker nisem imel potrebne dovolilnice. Zadnj-3 prošnje mi Kociper ni hotel ugoditi in danes mu tega ne morem zameriti. Njegov položaj je bil nedvomno neroden in poznejše aretacije Gestapa so dobro opravičilo za njegovo previdnost. Dobil sem nemško dovoljenje preko osebnih zvez in se vrnil v Padovo. Ko sem meseca avgusta srečal pri Cor-teseju Toneta Duhovnika in domobranskega častnika Pogačarja ter mi je Duhovnik zaupal, da nameravata preko zavezniških bojnih črt, sem bil uverjen, da gre za moža, ki naj bi izpolnila nalogo, o katevi sem s Kociprom govoril. Tone mi je odločno trdil, da nima s Kociprom nobene zveze, vendar je smatral kot svojo poglavitno dolžnost onkraj fronte, da razloži zapleteni politični položaj domobrancev. Poslanca sta se zadržala v Padovi samo nekaj ur in odpotovala potem na jug proti Bo-logni. Zavezniške linije so potekale južno od tega mesta skozi Apenine. 8. oktobra nas je zadel udarec, o katerem poroča Vauhnik. Cortese je izginil. Nekaj dni je trajalo, da smo v glavnih potezah obnovili podrobnosti njegove aretacije. Prišla sta ga iskat dva moža v civilni obleki. Govorila sta italijanščino s tujim naglasom in eden je bil brez desne roke. Cortese je šel z njima čez trg. V zakotni stranski ulici je čakal avto, v katerega so vsi trije vstopili. Avto je odpeljal in za Cortesejem je izginila vsaka sled. Nemške in italijanske oblasti so na vprašanje samostanskega vodstva odgovarjale, da jim je vsa zadeva čisto neznana in tudi italijanski Osvobodilni odbor je po svojin lju,deh potrdil, da Cortese ni v padovanskih zaporih. Prav tako so bila brezuspešna naša poizvedovanja v Trstu, kamor sem 14. iti 15. oktobra na skrivaj potoval. Seveda takrat Cortesejevih zvez v Trstu nisem prav poznal. Zvedel pa sem o istočasnih tržaških aretacijah in nejasne vesti o „plavi" celici, ki so jo nemci razbili. Šele po koncu vojne smo dognali, da je bil Cortese nekaj mesecev zaprt v Tritu v gestapovskih kleteh. Italijanski viri so vedeli povedati, da se je mož potem pojavil februarja 1945 v taborišču v Bolzanu. B;i je v žalostnem stanju in telesno uničen. Nekega dne so ga naložili skupno z vidnejšimi osebnostmi italijanskega osvobodilnega odbora na kamion in ga neznanokam odpeljali. Nihče od tiste družbe se nikdar več ni vrnil, zato je čisto lahko sklepati, da so vse postrelili. Cortesejevega prijateljskega kroga pa-trova aretacija neposredno ni prizadela. Kljub znan m nečloveškim metodam nacistične policije se je naš prijatelj očitno dobro zadržal in nikogar od nas izdal, ni kaj takega izpovedal, kar bi nas kompromitiralo. Moja aretacija in aretacija še enega padovanskih študentov koncem oktobra (27. 10.) sta bili slučajni, posledica neumne intrige italijanske policije, ki je kot po navadi slabo merila in nama naprtila obdolžitve, za katere so Nemci takoj vedeli, da so prazne. Nezaupanje med italijanskimi in nemškimi policijskimi uradi nama je pomagalo, da sva odnesla zdravo kožo. Ako danes pregledujem svoje zapiske, napravljene po koncu vojne, si res lahka čestitam, da sva se tako poceni izmazala. V tistih časih je namreč človeško življenje strašno malo veljalo. V začetku decembra sem se dolgočasi! v padovanskih zaporih, ko je nenadoma nekdo zaklical s hodnika skozi odprto okno: „Alo, Slovenci, če vas je kaj!" Zagledal sem Toneta Duhovnika, za katerega sem bil trdno prepričan, cla je že Bog ve kje onstran fronte. Takoj mi je prišlo na um, da se je poslanstvo, ki sta ga on in Poga-čar hotela odprav-ti, žalostno izjalovilo, ne glede na to, če sta bila zanj od kogar koli pooblaščena ali ne. Drugi dan sem se srečal s Tonetom na vsakdanjem sprehodu po dvorišču zapora. Nemška žandc-rmerija ju je aretirala, ko sta z okna svojega hotela v Raveni že gledala na angleške jarke. Pripovedoval sem Duhovniku, kako je izginil Cortese, in prvikrat sem slišal ime Frica Wernika, celjskega Nemca, invalida brez roke, ki je baje sodeloval z našimi obveščevalci v Trstu. Poslanca sta potcvala z nemškimi papirji, ki jih je preskrbel Wernik. Samo deset dni mi je drugoval Duhovnik v padovanskih zaporih. Potem so ga z njegovim tovarišem vred odpeljali proti severu. Svojo življenjsko pot sta zaključila v plinski celici. Po vojni je postalo jasno, da je bil Fric Wernik, kapetan nemških SS, ključni mož oktobrskih aretacij. Vendar se ne morem strinjati z Vauhnikom, ki govori o izdajstvu. Točneje bi bilo reči, da je vsa družbica v Trstu s Cortesejem vred padla v mrežo nemške protišpijonaže. Wernik je bil nemški častnik in nihče mu ne more očitati, če je deloval kot nemški agent. Naši ljudje so mu pač nasedli, in ko je mož opravil svojo nalogo in ugotovil vse zveze, je Gestapo udarila. V slovensko politično zgodovino se uvršča Cortesejeva epizoda z dveh vidikov. Najprej pomeni delček tiste velike organizacije, ki jo slika Vauhnik v svoji knjigi. S stališča slovenske narodne politike je bil poraz nacističnega velenemštva conditio sine qua non vsega našega obstoja. Zavezniška zmaga in domača državljanska vojna sta nam skoraj izbrisali to nevarnost iz spomina in Hitlerjev tretji rajh je danes tako prijetno oddaljen, da ga v emigraciji ne jemljemo več resno v pretres. Za zgodovino pa bo najbrž nam na- sprotni politični režim v domovini, ki so ga upostavile splošne politične razmere ob koncu vojne in ki ga bo čas prej ali slej odpihnil, manj važen kot Hitlerjev poraz. Nacistična zmaga bi namreč pomenila konec slovenske zgodovine. Obveščevalno delo je vsaj nekaj doprineslo k Hitlerjevemu koncu in v nasprotju s partizansko „osvo-bodilno" vojno, ki so jo vodili interesi neznatne, a napadalne politične stranke, ni nalagalo pretiranih žrtev vsem slojem naroda, temveč je izpostavljalo nevarnosti samo neposredne delavce. Na drugi strani osvetljuje Cortesejeva zgodba enega številnih poskusov, da se vzpostavijo stiki med slovenskimi protiko-munističnimi edinicami in zavezniki. Pomena takih korakov ne smemo pretiravati. Obveščevalni centri so imeli le malo vpliva na politiko zavezniških vlad. Vendar dokazujejo taki primeri, da je povsem odveč danes razpravljati, če so bile pomembnejše osebnosti v domobranskem vodstvu obveščene o nevarnosti, ki je domobrancem pretila. Saj zato sploh ni bilo potrebno vzdrževati zvez z zavezniškimi obveščevalnimi službami, ne poslušati namigov, ki so od povsod prihajali. Zadostovalo je odpreti radio in ujeti londonske oddaje. Vse drugo je bila samo težki hipnozi podobna samo-prevara, ki so ji pa ljudje na žalost raje nasedali, kot pa da bi upoštevali svarila s poklicanih in nepoklicanih strani. IGNACIJ HREN moja srečanja z generalom Rupnikom Ignacij Hren, rojen 27- julija 1891 na Verdu pri Vrhniki. Oče Martin je bil čevljarski mojster in manjši posestnik, oba z materjo Marijo roj. Suhadolnik sta bila globoko verna in izredno delavna človeka. Poleg najstarejšega sina Načeta sta imela še štiri sinove in dve hčeri, ki pa sta zgodaj umrli. Sina Ignacija je po končani ljudski šoli oiče izučil za čevljarja, a 2 voljo staiišev se je Ignacij že kot mlad fant udeleževal telovadbe in prosvetnega dela v telovadnem odseku izobraževalnega društva, ki ga je 1- 1906 ustanovil na Vrhniki kaplan Janko Sedej- Ta telovadni odsek je postal pozneje orlovski odsek in Ignacij je bil njegov član ves čas in pozneje, dasi že mož, tudi orlovskega naslednika društva Slovenskih fantov. Najživahnejše Hrenovo delo pri Orlih je bilo, ko je za Jankom Sedejem postal vrhniški kaplan pesnik Leopold Turšič. Takrat je bil Nace Hren tudi najbolj upoštevan igralec na odru; vsega je odigral čez sto različnih vlog, nekatere še v zrelih moških letih. Dve leti je bil tudi predsednik vrhniškega orlovskega okrožja, še .pred1 izbruhom prve svetovne vojske se je Nace udeležil neke orlovske prireditve v Petrovčah pri Celju, na kateri je spoznaj takrat nega govornika dr. Antona Korošca. Takoj ob izbruhu prve svetovne vojne je moral tudi Nace k vojakom; poslali sa ga na rusko fronto, kjer je bil težko ranjen. Ko se je vrnil iz bolnišnice, je šel v škofjo Loko k boletnemu uradu, da ne bi bil doma staršem v breme, kajti za ročno delo zaradi dobljenih ran ni bil pripraven in tudi dela je bilo zaradi vojske manj. Leta 1920 je pričel s trgovino v Ribnici na Dolenjskem. 2. februarja 1922 se je poročil z Jelico, hčerjo vrhniškega zdravnika in župana dr- Marolta. Še istega leta je postal družabnik lesnega podjetja Maček & Comp. v Logatcu, a štiri let* kasneje si je sezidal lastno iparno žago na Verdu. 19. maja 1940 je kupil od Ljudske posojilnice v Ljubljani gozdno posestvo na Gorjancih in takoj tudi tam postavil v obrat "parno žago. S politiko se je začel ukvarjati že zgodaj. Ko je bil star devetnajst let, je imel že politične vaške sestanke. Leta 1936 je postal vrhniški župan, kar je ostal do 4. maja 1945, ko je moral zapustiti domovino. Ob zadnjih volitvah poslancev je na izrecno zahtevo dr. Korošca moral prevzeti mandat namestnika- V komunistični revoluciji je izgubil sina in vse štiri brate. Begunska leta je preživel v Italiji, od koder je oktobra 1955 emigriral v Zedi-njene države Sev. Amerike. Tam si je uredil delavnico za popravljanje čevljev. Že 23- januarja 1958 mu je umrla žena- Z izredno pridnostjo se hoče znebiti more pre-stanih udarcev ob štirih poročenih hčerah in ene, ki živi z očetom in mu gospodinji. Mrtvim ohranjajmo spoštljiv spomin. Pokojnim javnim delavcem delamo največjo uslugo, če za narodno zgodovino skušamo čuvati pravično in resnično podobo njihove vloge v narodnem razvoju. Če to velja na splošno, tem bolj velja za pokojne naše javne delavce, ki so nosili odgovornost v dobi revolucije in vojske v sovražni okupaciji. Pota generala Rupnika in moja so se sešla radi javnih dolžnosti, ki sva jik opravljala. Ban dr. Marko Natlačen je v zadnjem hipu svobode pred okupacijo še dal navodila podeželskim županom in drugim samoupravnim funkcionarjem, naj ostanemo na svojih mestih in v korist ljudstva opravljamo dolžnosti po duhu in besedilu naših zakonov, po svoji vesti in spoznanju, naj pomagamo ljudstvu kakorkoli moremo in vztrajamo, dokler le moremo, to je dotlej, dokler okupator ne bo zahteval od nas, da storimo kaj nečastnega, protinarodnega in sploh nepoštenega. Po tem navodilu sem ostal župan na Vrhniki pod italijansko in tudi pod nemško okupacijo. O generalu Rupniku poprej nisem veliko vedel. Pojavil se je kot komandant in graditelj Rupnikove linije, obrambnih utrdb na jugoslovansko-italijanski meji. Pri nas na Vrhniki je bil štab in poveljstvo gradb. Prihajali in odhajali so rezervisti, ki so na utrdbah opravljali težaška dela. S častniki smo imeli komaj kaj stikov, z generalom se nisva srečala, le bolj pogosto sem slišal, da je bil na glasu kot izredno sposoben višji častnik generalnega štaba jugoslovanske vojske. Dejstvo, da so mu zaupali poveljstvo gradb, mi je potrjevalo to sodbo. Ni mi znano, zakaj je general Rupnik prevzel ljubljansko mestno županstvo v času laške okupacije, potem ko je odstopil župan dr. Juro Adlešič. Ko so pa po raz-sulu laške vojske tudi ta del Slovenije zasedli Nemci, sem iz Službenega lista z dne 25. septembra 1943 -zvedel, da je Gaulei-ter Reiner imenoval ljubljanskega župana, generala Leona Rupnika, za prezidenta province Ljubljana. Komaj kakih deset dni potem, ko je bil general Rupnik imenovan na to mesto, sem na dobil od njega osebno pisano vabilo, nai se zplasim Pri niem v uradu, kakor hitro bom mogel. Z vrhniškim vlakom, ki pride v Ljubljano ob 10.30 dopoldne, sem se naslednji dan potem, ko sem dobil vabilo, odpeljal v Ljubliano. Na kolodvoru me je prestregla nacistična straža in me odpeljala na urad Gestapa. Čeprav sem takoj pokazal generalovo pismo in f^dil. dt sem prišel v Liubliano po želji in vabilu prezidenta province, so me preiskali, fotografirali, vzeli prstne odtise, zasliševali in izpraševali ves dan do štirih popoldne. Od štirih do petih so me imeli zaprterra v mali sobici. Tisto uro eem preživel v prenričaniu, da se je že začel i moia pot nacističnega političnega kaznjenca. Pa vendar ni bilo tako. Ob netih so mi povedali. da lahko prem, da sem prost. Prc-dno sem jih zapustil, sem še vprašal: ,,Danes1 je že tako pozno, da k prezidentu več ne morem. Vrnil so bom domov. Če bom jutri zopet prišel v Ljubliano. da bi sp odzval prezidentovemu vabilu, ali se bo ponovilo te, kar se mi je danes zgodilo?" Odgovorili so mi, da sem preiskavo opravil in se lahko svobodno gibliem. Naslednji dan sem t«s šel zopet v Ljubljano, nemoteno prešel kolodvor, odšel v vladno hišo na Eleiwei-ssovi cesti, se tam javil dr. Koc;pru, ki me je takoj prijavil prezidentu. „Sedaj, ko sem prevzel to mesto," jc dejal general takoj po pozdravu, ,b; res želel pametno in iskreno sodelovati s SLS Posvetoval sem se z okrajnim glavarjem, gospodom Maršičem o tem. Svetoval mi je, da bi bili Vi, gospod župan, najbolj primerna oseba, da bi vse uredili in pripravili razgovore. Posebno Vas prosim, da poveste gospodu Milošu Staretu, da bi rad čimprej govoril z njim." Odgovoril sem: „Gospod prezident, znana reč je, da so vse slovenske politične stranke razpuščene in je tudi SLS prepovedano vsako delovanje." On me je zavrnil: „Tako je na papirju, ▼ resnici pa je SLS pridno na delu." Jaz sem vztrajal in odgovoril: „Potem Vi več veste, gospod prezident, kot vem jaz. Ne vem, da bi stranka delala, vem pa, da Ge-stapo išče gospoda Miloša Stareta, ki se skriva. Kje je, ne vem in sedajle prav nič ne morem reči, ali bom mogel priti z njim v stik ali ne. Poskusil bom, velikega upanja pa nimam, da bi uspel." S tem sva končala in poslovil sem se. Naslednje dni sem se resnično prizadeval, da bi prišel v osebni stik z g. Stare-tom. Prepričan sem bil, da če bo g. Stare zvedel, da ga iščem, bo omogočil razgovor, saj sva bila stara znanca, prijatelja in tesna politična sodelavca. Več najinih skupnih prijateljev sem vprašal. Razočaran sem bil nad odgovori. Vsak se je delal, kot da mu je ime Miloš Stare čisto neznano, vsak je odkimaval, da nič ne ve, kje bi ta mož sedaj živel. Končno sem naletel na Veko-slava Riglerja, bivšega narodnega poslanca in ljubljanskega živinozdravnika. Ta je celo mojo zgodbo in prošnjo poslušal, se iskreno zanimal in kazal pripravljenost, da mi pomaga. Ko sem mu svoje povedal, je najprei razbnrieno poudaril: ,.Kai na vendar hočeš? Ali ne veš, da Gestapo za vsako ceno hoče dobiti Stareta v roke?" Jar sem ponovil ves razgovor s prezidentom in Riglerju zagotavljal, da sem popolnoma prepričan, da tu ne gre za kako past ali prevaro, ampak, da general iskreno misli na pametno sodelnvanie z SLS. Ricrlei- ie bil nekoliko omehčan ali napram predlogu o sodelovanju še vedno zelo nezaupljiv. „Nič ne obljubim," je rekel, „poskusil pa kom dobiti pismen odgovor." Res sem po nekaj dneh dobil listič, ki je na njem bil* napisano: „SLS z Rupnikom ne more in n» bo sodelovala. Nemci so ga postavili. Saj veš, kaj delajo z našim narodom na Gorenjskem in Štajerskem. Ti napravi po svojem preudarku, po svoji vesti in le na svojo osebno odgovornost." Na listu ni bilo podpisa, ali dostavitelj mi je zagotovil, da je to odgovor g. Miloša Stareta. Čeprav mi je bilo neprijetno, sem odnesel list k prezidentu. Ko ga je prečital, mi ga je vrnil, me dolgo in dolgo gledal v oči, potem pa stisnil roko in rekel: »Hvala tudi za to." Prezident Rupnik je organiziral domobrance. Kot slovenski general je bil kakor ustvarjen za tako nalogo. Ker so se komunistični partizani borili predvsem za cilje revolucije in pobijali ljudi in uničevali hiše in vasi vse vprek po celi provinci, so ljudje smatrali, da je bila taka domača obramba, varnostna oborožena sila, nujna potreba za ohranitev reda in za preprečevanje nadaljnih morij. Domobranci so zato postali priljubljena domača vojska, ki je ljudstvu vzbujala upanje na rešitev pred komunistično revolucijo in izpod nacistične okupacije. Kmalu po mojih prvih obiskih pri generalu Rupniku me pokliče nacistični komandant mesta na Vrhniki in mi pravi: „Tu ste imeli neko oboroženo, organizirano edinico, neke vrste domačo stražo. Kje so ti možje sedaj?" Pojasnil sem, da so se člani vaške straže po odhodu Italijanov razšli. Bali so se, da jih bodo Nemci pozaprii. Nacistični častnik se je po teh mojih besedah zelo trudil, da bi me prepričal, da naj bodo možje mirni, da naj mirno nadaljujejo svoj posel in varjejo vasi. Poveljnik naj se brez strahu oglasi, da se bosta pogovorila in vnaprej preprečila kake morebitne nesporazume. »Kakršne pravice so imeli doslej pod Lahi, vsaj take jim bomo dali tudi Nemci," je dodal. Tako se je pri nas začelo domobranstvo. Da bi ljudje ostali vztrajni, odločni, in da bi se omejila peklenska propaganda, ki so jo uprizorili komunisti proti domobrancem, je uprava province organizirala shode in sestanke po vaseh. General Rupnik me je osebno prosil, naj bi se udeležil nekaterih takih sestankov. Šel sem na shod k Sv. Joštu, v Horjul in v Borovnico. Nastopanje mladih govornikov in organizatorjev teh shodov mi ni bilo všeč. Ljudstvu so razlagali svojo politično modrost, ga pozivali, da jim mora slediti in celo grozili s pritiskom in kaznimi za slučaj, da bi jih kdo ne ubogal. Grožnje pa so bile tedaj vsakdanja nadloga podeželskega ljudstva. Grozili so okupatorji, grozili komunistični partizani in sedaj še ti ljudje, ki naj bi prihajali na vas kot njeni prijatelji in zaščitniki. Tako govorjenje in nastopanje sem odklanjal, generalu to povedal in mu sporočil, da na te shode ne bom več hodil. Ko so minevali tedni in meseci, sem videl in razumel, da Nemci pešajo. Za vzdrževanje javnega miru in reda so bili domobranci vedno bolj potrebni. Pogosto pa me je napadel dvom in se mi je vnela skrb: Ali je pa to pravilno ravnanje? Od-podil sem jo z najbolj utemeljenim odgovorom: „Saj kaj drugega ni mogoče, saj bodo partizanske bande tisto uro, ko bi domobranci prenehali, pobile vse ljudi, ki jih bodo dosegle. V taki sili in stiski je vsaka obramba upravičena. To je obramba v največji sili, nujna in neizogibna obramba." V takem razpoloženju me je našel prijatelj — sosed ing. Milan Lenarčič, rezervni major, iskren in najboljši prijatelj domobrancev, ki mi je rekel: »Prijatelj moj, za domobrance se bojim." »Zakaj ?" ga vprašam. »Prisega Nemcem in pa dejstvo, da stražijo železnice, ki so med vojaškimi najvažnejšimi objekti, sta dve taki okolnosti, ki me vse bolj vznemirjata, da se bojim zanje. Prepričan sem, da mednarodna sodišča ne bodo priznala domobrancem značaja med okupacijo dovoljenih domačih straž prav zaradi teh in takih okolnosti. Povej to Rupniku, čeprav nič ne dvomim, da on sam to dobro ve, saj kot general pozna vojaško in vojno pravo." Takoj sem šel k prezidentu in mu to mnenje uglednega, izobraženega soseda povedal. Bilo je to mučno srečanje. Na obrazu se je generalu poznalo, da je ves zaskrbljen. Ncbenega pravega pojasnila in odgovora ni mogel iztisniti iz sebe. Da bi k pojasnilu kaj pripomogel, sem ga vprašal: »Ali imnte kake zveze z Mihajlovičem?" Odgovoril je dobesedno: ,,Ja, ravno danes sem dobil pismo od Nediča." Spet sva se dolgo gledala, molčala in mislila vsak po svoje. Dcbro sem čutil, da se je izognil odgovoru, pa vendar odgovoril. Koliko sta Mihajlovic in Nedič zasledovala iste cilje, je bila zame tečaj skrivnost. Ko je vojaško letalstvo zapadnih zaveznikov bombardiralo železniški most v Borovnici, sem moral h generalu po pomoč. Pretrgana ie bila glavna železniška zveza Ljubljana—Trst. Za promet je bil to hud udarec. Vse tovorne vlake je bilo treba na postaji Verd razložiti in naložiti na vozove, ves tovor z živino prepeljati na postajo Vrhnika in tam zopet naložiti na vlake za Ljubljano. Isto je veljalo za tovore v obratni smeri iz Ljubljane v Trst. Ker je po tej progi prihajalo v ljubljansko provinco tudi mnogo živil in dnevnih konsumnih potrebščin za prebivalstvo province Ljubljana, smo imeli neposreden, živ interes, da promet za vsako ceno nekako ohranimo. Toda za daljšo dobo je bilo tako prekladanje in prepeljevanje nemogoče. Tu se je izkazala prezidentova pomoč kot bistveno važna. Deputacija občanov mi je prišla povedat, da Nemci že vozijo tračnice za ozkotirno železnico, ki jih nameravajo položiti kar po cesti s kolodvora na Verdu po Vrhniki na vrhniški kolodvor. Občani so prosili, naj posredujem, da bi se to ne zgodilo, kajti taka železniška zveza po cesti preko trga, bi naravnost izzivala nevarnost bom-bombardiranja Vrhnike. Takoj sem iskal telefonično zvezo s pre-zidentcm. Oglasil se je dr. Kociper in njemu sem razložil, za kaj gre. Dr. Kociper mi je odgovoril: „Prezident ima močan prehlad, je danes v postelji. Vendar počakajte pri telefonu, grem, da mu to javim." Ko se je vrnil, mi je povedal: „Prezident spa, da bo jutri mogel vstati. Počakajte do jutri zvečer. Ko se bo mračilo, bomo prišli in si na licu mesta stvar ogledali." Tako je bilo. Ko smo končali ogled in sem razložil, kaj mislimo, da lahko iz tega nastane, me je general vprašal: „Ali imate predlog, ki naj ga Nemcem stavim?" Odgovoril sem: „Železniški odcepni ali zvezni zasilni tir med postajama Verd in Vrhnika naj se položi s postaje Verd proti Borovnici preko senožeti in polja, kjer ni nič hiš in nikake zapreke. S tem bo proga samo za kakih 300 metrov daljša, a Vrhnika bo rešena nevarnosti bombardiranja, ker bo proga šla po praznem prostoru izven bivališč, hiš in gospodarskih poslopij." General je takoj odgovoril: „Dobro. Jutri Vas bom poklical in povedal, ali bo komandant sprejel Vaš spreminjevalni predlog ali ne." Zahvalil sem se mu in mu zagotovil, da mu bo ljudstvo hvaležno, zelo hvaležno, če se bo to uredilo. Nalednji dan se je res vse tako 'Zgodilo, kakor sem predlagal in kakor smo se dogovorili. Gospod dr. Kociper se je v tistem časn ooročil s; hčerko generala Rudnika. Istega dne in meseca 1944 se je poročila tudi moj-i bližnja, sorodnica in zvečer sem šel z ženo k svatovski večerji, ki je bila v Stari Vrhniki. Okrog pol desete ure zvečer se ustavi pred hišo avto gospoda prezidenta. Isti šofer, ki je poprej vozil g. bana dr. Natlačena, mi je prinesel pismo in mi rekel: „Iskal sem Vas na Vašem domu. Tam so mi povedali, da ste tu. Pošilja me gospod prezident in naročil mi je, naj Vam izročim tole njegovo pismo. Naročil mi je, da Vas moram kar s seboj pripeljati." V pismu je bilo vabilo. Vprašal sem ženo in svetovala je, naj kar greva, da ne bi bilo kake zamere. Malo pred enajsto ponoči smo se pripeljali v Ljubljano. Gostje svatovščine so se bili že razšli ali so se prav v tistih trenutkih razhajali, ko smo mi prišli vrh stopnic. Nevesta je hitro odkazala moji ženi mesto med ostalimi ženami, ki so imele svoj krožek, general, njegov sin Vule in jaz pa smo kar stoje kramljali nekaj trenutkov, potem pa je g. Rupnik mlajši predlagal, naj gremo na vrt v lopo. Komaj smo bil tam in se posedli, je prezident kar začel: „No, g. župan, kaj pa Vi pravite k sedanjemu vojaškemu položaju? Kaj mislite, kdo bo zmagovalec v tej vojni?" Samo pogledal sem ga in butnil vanj: „Prepri-čan sem, da zavezniki." Z besedo zavezniki smo označevali vojno zavezo Velike Britanije, Francije, Ameriških Zedinjenih Držav in Sovjetske Zveze, pač vse zaveznike proti Hitlerjevi Nemčiji. G. Vule Rupnik mi je brž pritrdil takole: „Glej, oče, istega mnenja je kot jaz. Zmagali bodo zavezniki, ker zanje dela čas." Takrat se je prezident zamislil in nama živo pripovedoval, da je bil povabljen v Nemčijo, da so mu tam razkazali vse vrste orožja, da je videl nove motorizirane divizije in drugo nemško najnovejšo, še ne uporabljeno vojaško opremo in moč. Zatrjeval nam je, da je po vseh teh ogledih in po svoji strokovnjaški oceni nemške vojaške moči prišel do prepričanja, da je Nemčija nepremagljiva, da je najmočnejša vojaška sila na svetu in ne more biti nobenega dvoma, da bo ona zmagovalka. General je govoril naglo, živo, a s premislekom in poudarkom, kakor slika človek v govoru zadevo, ki jo je vso že premislil in si zase že naredil končno in jasno sodbo, pa se resno trudi, da bi tudi drugega prepričal. Govoril je precej dolgo, tako, da ko j9 nehal, nisva niti g. Rupnik ml. niti jaz imela volje, da bi razgovor nadaljevala. Nisem se hotel spuščati v ostrejšo razpravo. Sem samo pripomnil, da čas dela za zaveznike in njihovo zmago, pa smo se poslovili, ker je bilo tudi že kar pozno v noč. Ko sem se vozil nazaj domov proti Vrhniki, in še pozneje večkrat, sem v duhu ponavljal razgovor tega večera in premišljeval generala Rupnika z vseh strani, ki sem jih mogel spoznati. Vselej sem prišel do istega zaključka in sodbe, ki je nekako tale: General Rupnik ni hotel biti in ni bil nikak Quisling. Nikdar ni, kar jaz vem, z ničemer kazal, da bi bil odobraval nacizem. Iskal je priložnosti, kako bo za ljudstvo kaj dobrega storil in mu pomagal. Bil je v svojem ravnanju nekako očetovsko dober in ljubezniv. Politične igre pa ni razumel. V Sloveniji je skušal posnemati zgled Nedičev v Srbiji. Ta večer mi je odkril, da je vse delal na napačni predpostavki, da bo Hitler v drugi svetovni vojni zmagal in bomo Slovenci med vojno in še dolgo po vojni morali prenašati nemško go-spodstvo. Borba proti komunističnim partizanom je bil po mojem mnenju ves njegov program. Zato sem še tisto noč sklenil, da bom generala še nadalje podpiral, vsai do konca vojne, ker nikjer pod soncem nisem videl nobene pomoči in opore za ljudstvo, ki ni hotelo sprejeti komunistično-partizan-skih zločinskih manir nasilnega vladanja malenkostne manjšine nad večino. Sklenil sem torej še nadalje podpirati generala v njegovih naporih, da se Slovenci rešimo komunistične diktature. Bilo pa je naslednje tedne in mesece -vedno huje; upanja, da bomo preprečili zmago komunistične revolucije, vedno manj. 3. maja 1945 me že ob petih zjutraj zbudi jok in zdihovanje, ki je prihajalo iz kuhinje spodaj v hiši. Zena me pokliče in pravi, naj vstanem in grem k ljudem, ki so prišli, ker se je že zopet nekaj hudega zgodilo. V kuhinji je bil ves objokan, raztrgan, uplašen in zdelan trgovec in gostilničar Martinčič iz Cerknice. Med hlipanjem in stokanjem je prosil, naj svetujem in pomagam. Pripovedoval je, da partizani zasedajo vasi okoli Cerknice, da se je Rup-nikov bataljon domobrancev, ki je bil v cerkniški dolini ponos in zaslomba, varuh in hramba ljudstva, umaknil, ljudstvo beži iz svojih domov, odgovorni posamezniki so se poskrili, ker oboroženi partizani groze s smrtjo na vse strani in na vsa usta. Njemu samemu, Martinčiču, pa se je tole zgodilo: Takoj, ko je odšel Rupnikor bataljon, j.« prišel na Martinčičev dom njegov zet.. hud komunist, in zahteval: „HudiČ stari, denar sem in tole listino podpiši, da izročaš vse svoje premoženje meni." Martinčič je preplašen odgovoril, da bo takoj podpisal, le po očala da gre v gornjo sobo. Odšel je, iz gornjega okna skočil na vrt in preko polja odhitel k meni na Vrhniko. Prosil je pomoči, ki mu je nisem mogel dati. Ob sedmih sem odšel v občinsko pisarno. Pred njenimi vrati je čakalo že več ljudi, ki eo tudi pribežali kdo ve od kod in prosili zaščite. Imel nisem prav nobenih navodil. Zato mi ni preostalo nič drugega, kot da sem prosil ljudi, naj počakajo, da pridem iz Ljubljane, kamor grem poizvedovat. Odšel sem takoj in naravnost v urad okrajnega glavarstva v Ljubljani. Dobil sem glavarja g. Maršiča že v uradu. Pozdravil sem ga in vprašal ali je kaj novega v zadnjih dneh. Mirno mi je odgovoril, da ni nič posebnega. „Vse je v najlepšem redu." Tedaj se nisem mogel več zadrževati i» sem kar bruhnil: ,,Hudičevo lep red je to. Na Vrhniki so begunci iz Cerknice, partizani zasedajo vasi, bataljon domobrancev se je umaknil, tu pa pravite, da je vse v najlepšem redu." Načelnik se je razburil, vstal in rekel: „Kaj poveste! Pravkar sem prišel od prezidenta, pa mi ni nič tega omenil. Počakajte, prosim, grem še enkrat k njemu, da mi da navodila." Jaz sem pa sedaj vedel dovolj. Rekel sem glavarju, da grem kar sam k prezidentu, ..ker se mi mudi, ljudje me čakajo na ulici, moram hitro nekaj zvedeti in jih obvestiti". Odhitel sem v prezidentov urad. Tedaj sem že imel občutek, da sem preganjanec. Kot mora se mi je nekaj vleglo na du«o. Nisem mogel določiti, ali me je bolj strah pred neznanim, ki prihaja ali sem se čutil krivega nečesa, pa se nisem zavedal, da bi bil kaj napak ravnal, strašno moro sem pa občutil. V prezidentovi čakalnici ni bilo žive duše. Predsoba, kjer je dr. Kociper redno spre-iemal, je bila prazna. Vrata iz te sobe v pre-■ndentovo čakalnico so bila odprta. Kaj sem hotel? Vstopil sem. In res, prezidenf je °edel za svojo pisalno mizo. Z levo roko si i p podpiral glavo, izgledal je potrt, zamišljen, zaskrbljen. Hitro sem popisal prihod beguncev iz Cerknice na Vrhniko in vse, kar sem doživel tiste jutro na Vrhniki. Prosil sem za navodila, kam naj begunce naootim, kje naj iščem zanje zaščite in pomoči. Tedaj se je zravnal in tole mi je odgovoril: ,,Pravkar sem bil pri komandantu, gospodu g«ne- ralu Roesenerju, in obljubil mi je, da bo takoj poslal 100.000 mož, da vržejo partizane nazaj." V meni je prekipelo in hotel sem zvedeti kaj bolj stvarnega, zato sem kar udaril: „Gospod prezident, ne bodite naivni. Kje bo pa general vzel 100.000 mož? Saj vendar vsi vidimo očitna znamenja, da Nemce vrag jemlje, da je nemška vojska v razsulu." Videl sem, da sem generala s tem zelo razburil in razjezil. Vstal je in odsekal: „Ako komandant reče, da jih bo poslal, že ve, da jih ima. Kje jih bo vzel, ni moja stvar, jaz nisem komandant." Po teh besedah se je obrnil in odšel brez pozdrava v drugo sobo, jaz pa domov. Na Vrhniki sem ljudem povedal, da je v Ljubljani dobrodelna pisarna, ki jo vodi č. g. župnik in svetnik Škulj, naj gredo tja, kjer bodo dobili zasilno pomoč in nadaljnja navodila. Tisti dan so oživeli domači te-renci. Iz njihovega obnašanja se je čutilo, da pričakujejo zmago, da se bliža vihar. Tekom dneva sem bil v telefonskem stiku s komandantom domobrancev na Vrhniki, pa mi tudi on ni vedel povedati nič novega, le zaskrbljen je bil kot jaz. Zvečer okoli enajste ure sem sedel v svoji zasebni pisarni. Utrujen sem bil, negotovost me je mučila, nervozno sem iskal rešitve, ki je nikjer nisem videl. Kar nekdo potrka na okno. Zganem se, slišim pred hišo šum motorja, odprem okno in zunaj vidim prezidentovega šoferja, ki mi je takoj povedal, da me je prezident prišel obiskat in bi rad stopil notri. Seveda sem hitro pritrdil in povabil, naj kar pride. Brž, ko sem odprl vrata, je vstopil in kar sam začel: „čuden gost ob tej uri, kaj! Toda, takole je. V celi Ljubljani, kjer sem imel prijateljev brez števila, danes nimam človeka. Prišel sem k Vam, da se malo umirim in — poslovim, ker sva se dopoldne razšla brez pozdrava." Bolj sesedel se je, kot sedel na stol. Bil je ves skrušen. Poprosil sem ženo, da je pripravila črno kavo. Ko sva jo popila, je on predlagal, naj greva na sprehod v bližnji gozd, ker da je silno potreben svežega zraka. Pripomnil sem, da ob tej uri ni varno hoditi zunaj, zlasti mi varno v gozdu, on pa mi je skoraj Šepetaje odgovoril: „Zame je smrt že odločena. Streljal me bo ta ali oni, nekdo pa gotovo." Kako uro sva se pogovarjala in koristilo nama je. Čutil sem, da se je tudi general nekaj pomiril. Meni je odleglo vsaj za spoznanje. Prisrčno sva se poslovila in razšla. Spati pa le nisem mogel. Vesti, ki so prihajale, zlasti iz Ljubljane, so vse napovedovale nesrečo. Naslednjega dne, 4. maja, sem bil ves dan v pisarni, nekam razmišljeno in nervozno pospravljal in urejal stvari. Ob enajstih zvečer zazvoni telefon, javi se komandant domobrancev in sporoči kratko: „Mi odhajamo! Svetujem, da greste tudi Vi. Vaše življenje je v neposredni nevarnosti. Z Bogom." Kar takoj nato sem poklical svaka Marijana Marolta, ki so ga partizani že poprej popolnoma izropali, in mu povedal, da domobranci odhajajo. Ponudil sem mu, naj si v moji hiši uredi stanovanje, če bo z družino ostal in vprašal, kaj on misli, kaj on svetuje. Odgovoril je kratko: „Pa gremo še mi!" Nisem še odložil slušalke telefona, je vstopil šofer mojega tovornjaka in mi javil: „Oče, jaz grem. Enkrat so me že partizani ujeli. Nočem, da bi me spet." Tisti hip sem se tudi jaz odločil in šoferju odgovoril: „Ali nas boste vozili, če gremo tudi mi?" Brž je bil pripravljen: „VeseI bom, če bom mogel vsem še kaj pomagati," mi je odvrnil. „V redu," sem rekel, „pri-pravite avto, ob eni pd polnoči bomo odšli." Oddal sem ključe uradniku in mu rekel: ..Gospodarite, kakor veste in znate." Odšel sem še v občinsko pisarno, uredil račune, podpisal vse spise, oddal ključe blagajni-čarki in sam s kolesom odšel ob osmih zjutraj v Ljubljano. Družina, moja in Ma-roltova in še nekaj prijateljev je odšlo s tovornjakom ponoči proti Ljubljani in določili smo, da me počakajo v Ljubljani, na domu tete moje žene. Predno sem sedel na kolo, je prišel še občinski tajnik Jerina in mi povedal, da nemški komandant hoče 70 parov konj z vozovi, da bodo peljali nemško robo. Jerina je komandantu odovoril, da jih bo šel iskat, dejansko ie pa šel preko Dobrove proti št. Vidu, kjer se je pridružil vrhniškim beguncem, kakor sva se domenila. Naša begunska pot je šla preko Ljubelja na Koroško v Italijo. Potikali smo se po taboriščih. Visoko in globoko med vsemi telesnimi in duhovnimi mukami pa je bila najhujša vest, da iso domobrance zavezniki izročili komunistom. Le sam Bog ve za morje solza in bolečin med družinami, ki so imele svojce pri domobrancih. Jaz nisem imel nikjer miru. Neštetokrat sem prevozil pot od taborišča do Trsta. Iskal sem zveze. Ko smo se ustanovili v taborišču Servigliano, sem tretji dan odšel na vlak in v Rim. Šel sem v urad Slovenskega Socialnega odbora, ki mu je bil predsednik dr. Miha Krek. Zvedel sem, da so naši ljudje ustanovili ta urad prav za pomoč beguncem iz domovine. Nisem imel časa, niti da bi poslušal imena tistih, ki sem z njimi tam govoril. Prijazno so me sprejeli in poslušali. Poročal sem, kako smo bežali, kako smo hodili • in se vozili, dokler nismo prišli v Servigliano, ugotovil, da smo tam za silo spravljeni, in takoj prešel na generala Rupnika. Vpraševal sem, kje je, kaj je z njim, iskal možnosti rešitve zanj. Poslevodečemu sem rekel: ..Pomagajte, da rešimo Rupnika. Smili se mi. Marsikaj je dobrega storil. Če je v naši moči, moramo preprečiti, da bi ga ne izročili komunistom. Ali je kaka možnost, da ga tu v Rimu skrijemo in spravimo neopaženo naprej ?" Nikogar ni ta moja prošnja vznemirila, niti spravila v zadrego, kot da so pripravljeni na take reči. Eden v uradu je kar vstal in rekel: „Počakaj malo, da se vrnem." Čakal sem morda uro morda malo dalj. Dotični se je vrnil in rekel: „Takole je. Soba, hrana, seveda skromna, kot je v Rimu v teh časih, je preskrbljena. Imel bo družbo takih gospodov, da mu ne bo dolgčas. Tvoja je samo skrb, da ga pripelješ sem. Povej mu, da bo popolnoma varno skrit in naša skrb bo, da ko pride pravi čas, pripravimo vse potrebno in ga spravimo varno preko morja." Vzdihnil sem: „Zahvaljen bodi Bog," se poslovil in se vrnil v Servigliano. Danilo se je že, ko sem prišel, truden sem bil, pa tako razburjen, da zaspati nisem mogel. Ženi .sem kar rekel, da spet odhajam in naj ne skrbi, če me par dni ne bo. Nihče naj v taborišču ne ve, samo bratu naj pove, da me v taborišču ni, da bo pripravil kak odgovor, če bi uradno spraševali po meni. Pred osmo uro zjutraj sem bil že pred taboriščem Fermo. To je bilo civilno taborišče Hrvatov. Plašno sem stopil k stražniku taborišča in ga nagovoril. Pa je bil prijazen in takoj začel pogovor. Vprašal sem ga, če ni morda v taborišču tudi neki general Slovenec. Odgovoril je: „Ti misliš na Rupnika? Da, da, seveda je tu. Ga poznam," je hitel. „Rad bi z njim govoril," sem ga poprosil. Poklical je predstojnika policije, se z njim dogovoril, mi naročil naj stopim malo stran od vhoda in počakam, on bo pa šel iskat Rupnika in mi ga bo pripeljal sem. Tako se je zgodilo. Nehotene solze so lile po licih obema, ko sva si segla v roke. Glasu nisva zmogla. Ponudil sem mu cigareto. Sprejel jo je, globoko po- tegnil in potem spregovoril: „Moj Hren, ostali ste mi edini prijatelj, edini zvest prijatelj." Meni se je pa mudilo in silil sem vanj: „Stopiva nekam, da Vam razložim načrt, ki ga imam. Vi ga boste sprejeli in skupno ga bomo izvedli." Med korakanjem mi je odvrnil: „Najprej moram pa le vedeti, za kaj gre." Jaz sem že razlagal vse. kar smo se dogovorili v Rimu. Zaključil sem s tem. da sem mu rekel, naj bo istega dne zvečer pripravljen, da odpotujeva v Rim. Zagotovil sem mu še, da naj bo miren, da je vse urejeno tako, da je popolnoma varno in sigurno, da ga bomo spravili proč iz nevarnosti, da bo lahko zopet začel svobodno življenje. Dolgo ni bilo odgovora. Premišljal in premišljal je, potem pa za-ihtel: „Za mene ni več življenja, preveč sem razočaran. Jaz grem, kamor so šli moji domobranci." Nisem sprejel odklonitve. Tolažil in pogovarjal sem ga. Dokazoval sem mu, da s svojo žrtvijo nikomur ne bo koristil, sebi in vsem škodoval. Silil sem vanj, da naj spremeni svoj sklep kar takoj ali vsaj hitro, ker vemo, da je sedaj še možnost rešitve, pa ne vemo, kako dolgo bo. Pritrdil mi je: „Da, angleška policija mi je rekla, da ne smem daleč od tod, keT bom šel kmalu naprej." Nisem popustil. Nad tri ure sem ga prosil in prepričeval, da je to edina možna rešitev in edino pametno, kar more storiti. V marsičem mi je dal prav. Odločil pa se je vedno proti temu, da bi odšel z menoj v Rim. Ko sem izčrpal prav vse, kar sem mu mogel povedati, sem mu zagotovil, naj bo prepričan, da mu želim samo dobro, da sem s prijatelji vse skrbno pripravil in bo njegova pot v svobodo varna, kolikor je le človeško mogoče varnost zajamčiti, in da bom čakal na njegov pristanek vsak čas. Naj mi samo snoroči, da se ie odločil, pa bom takoi tukaj in vse se bo izvedlo po načrtu. Rotil sem ga, naj to stori čimprej. Samo nekako v bolečini se mi je smehljal in se mi zahvaljeval. toda v svojem sklepu ni popustil. Pobit sem ga zapustil in čakal, da mi bo kaj sporočil, pa ni bilo nobenega glasu od njega več. Tretji dan no tem zadniem srečaniu z generalom mi je žena povedala: „Rupnika sem videla, šel je v barako s č. g. svetnikom Merkunom. bodi doma. bo gotovo tudi k Tebi prišel." Ostal sem doma, čakal sem. Ni ga bilo. Taka so bila moja srečanja z generalom Rupnikom. Taka in nič drugačna. Jaz sem se srečaval z njim zato, da bi v najhujšem času z njegovo pomočjo ščitil in pomagal ljudstvu vrhniške občine. To sem smatral za svojo dolžnost. Doživel sem in izpričujem, da je general Rupnik res pomagal slovenskemu ljudstvu, kadar in kjer je mogel. Tudi zame je ostal v marsikaterem oziru še vedno skrivnosten mož. Čemu je prevzel med vojno nove, nevarne in težke dolžnosti, si ne morem razložiti nič več, kot je razvidno iz teh vrstic, čemu je tudi meni, ki sem mu bil po njegovih lastnih besedah edini zvesti prijatelj, odklonil rešitev življenja, pa mi je še manj razumljivo. Napisal sem ta moja srečanja z njim tudi zato, da bi se ob tej resnici razbijale zlorabe Rupnikovega imena, ki se po njegovi smrti pojavljajo doma in v emigraciji. Pred leti tega ne bi mogel napisati. Sedaj pa. Obšlo me je te zadnje mesece lepo upanje, ki mi pove: Odšli so Italijani, odšli so Nemci, omahnili so v brezna izdani domobranci, odšel je v večnost naš general Rupnik, odšel je naš škof dr. Gregorij Rož-man, odhajamo po vrsti vsi, ki smo v tistih časih živeli, komunisti in mi ostali; vsi odhajamo po vrsti, raste pa nov slovenski rod in v bližnji bodočnosti mi je pred očmi Svobodna Slovenija, ki smo jo ljubili in zanjo delali, pa čeprav vsak na svojem in vsak po svoje. France Gorše: Pralokostrelec z Ljubljanskega barja : ;.:■■■-.:■: ; : '.: \ , ;:. .;• r. DR. TINE DE BELJAK zapiski ob robu k dobi pred dvajsetimi le H (Po virih, pričevanjih in spominih) Dr. Tine Debeljak je bil rojen 27. 4. 1903 v škofji Loki. Po maturi 1. 1922 v št- Vidu nad Ljubljano študiral slavistiko na univerzah v Ljubljani.in Pragi- Diplomiral v Ljubljani 1- 1927. Od 1- 1927 do 1930 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Kra-kovu- L- 1930/31 je postal urednik Doma in sveta- Kot profesor je služboval v Nikšiou- L. 1935 je dal ostavko na državno službo in pri dnevniku Slovenec v Ljubljani prevzel urejevanje kulturnega dela v listu. L. 1936 je na ljubljanski univerzi predložil za doktorat disertacijo iz poljske literarne zgodovine. Pesmi je začel pisati že v dijaških letih. Objavljal jih je v Domačih vajah, Zori, Domu in svetu (katerega je urejeval od 1. 1939), pisal je v Ljubljanski zvon, Mladiko, Grudo, Plamen in Obzorja- Veliko je tudi prevajal iz vseh slovanskih književnosti. V domovini je bil član raznih slovenskih kulturnih, umetniških in znanstvenih društev ter združenj in PEN kluba- — V Argentini je bil najprej ročni delavec, nato pa dobil uradniško zaposlitev v industrijskem podjetju. V založbi Svobodne Slovenije so izšla njegova izvirna dela Velika črna maša za pobite Slovence. Poljub in Mariji. Je soustanovitelj SKA in njen ustvarjalni član. V njeni založbi je izdal Balantiča, Majcena, Preglja, Puškina in Danteja. V letih 1963/65 je na katoliški univerzi v Buenos Airesu predaval južnoslovanske literature, na literarni fakulteti pa govoril tudi o slovanskih prevodih Dantejeve velepesnitve Božanska komedija. — Sodeluje pri vseh listih in revijah slovenske ideološke emigracije ter kot predavatelj in govornik na njihovih slavnostnih prireditvah. Je tudi član izseljenske akademije znanosti- Poročen je z go. Vero roj. Remčevo. Imata 3 otroke: sina Tineta ter hčerki Metko in Jožejko- Dr. T. Debeljak se udejstvuje tudi politično in je član načelstva slovenske krščanske demokracije. To, kar priobčujem danes, ni zgodovina zadnjih let v okupaciji, temveč samo opazke na r*ob raznim člankom v emigrantskem tisku, ki so mi vzbudili reakcijo. Če bi, pisal zgodovino, bi moral v prvi vrsti opisovati boj proti komunističnemu nasilju v teh letih ter zmagovite pohode domobranske vojske, kar Vse bom obravnaval drugič in drugje. Tudi spis ni razprava, temveč resnično le ,,opombe na rob", napisane nekako mimogrede, pa vendarle z namenom, da prispevajo svoj delež k pravi podobi časa, kakor se kaže meni iz virov, iz pričevanj in spominov. Samo iskanje resnice je namen teh obrobnih glos. NA PRAGU- USODNEGA LETA 1945. Ob 20 letnici vetrinjske tragedije sem napisal za Svobodno Slovenijo članek pod naslovom Po dvajsetih letih (io. 6. 1965). V njem sem nakazal na podlagi primer-javne literature o medvojnih razmerah pri narodih pod Hitlerjevo vlado: in zasedbo samo to. da se vsi ti narodi — z Nemci vred — iskali poti;, kako bi se čimprej znebili Hitlerja in presedlali z linije »sodelovanja" z njim (bodisi prisiljenega ali ho-tene"ga) pravočasno k zahodnim zaveznikom, ponujajoč jim vso svojo pomoč k France Ahčin: Materinstvo žgana glina France Gorše: Apokaliptični jezdeci orešec France Gorše: Prerokinja Ana orešec France Gorše: Materinstvo orešec France Ahčin: Sedeča žgana glina Miro Župančič: Vizija gvaš Miro Župančič: Koncentracija olje Vodlian Jož«: V mraku gvaš Metka žirovnik: Bariloche tuš obrambi proti sovjetskim navalivcem. Omenjal sem atentat oiemških vojaških sil na Hitlerja (22. 6. 1944), Himmlerjevo ponujanje separatnega miru, poizkus Madžarov s Horthyjem, ki so ga nato Nemci konfinirali. Tudi zaroto Hrvatov z Lorko-vicem in Vokičem, ki pa je bila izdana in sta poizkus plačala s smrtjo. Toda kmalu nato je Pavelic sam iskal zveze s politiki, sestavljale so se kombinacije z Mačkom in Pericem, da, celo s kardinalom Stepin-cem na čelu vlade. Paveličeva vlada sama je pozvala AA (Anglo-amerikance) na zasedbo Hrvatske.. . Toda spričo zmagovitega sunka rdeče armade preko Jugoslavije in preko Madžarske proti Dunaju ter ne-gibnosti AA fronte na Padu, so vsi poizkusi propadli. Kako pa je bilo pri Slovencih pred dvajsetimi leti?1 Prav v tem času na prelomu 1943. (sept.) smo Slovenci v bivši Ljubljanski pokrajini2 padli pod novega okupatorja Nemca. Spet ismo bili p rim o rani, da si z njegovo pomočjo branimo svoja življenja, imetje in duhovno tradicijo kot bra-nivci lastnega doma pred jugoslovanskimi komunisti v službi sovjetskih interesov in svetovne komunistične revolucije. Tako sta po izjavi gen. Rosenerja pred sodiščem — „prvo zamisel za formiranje domo-branstva iznesla kaplan Križman in dr. Šmajd... javljale so se posamezne formacije in poedihci nemški vojski. . . gen. Rupnik pa je pomaga! vse te čete zbrati in jih formirati...",(Proces str. 116).3 To je ena verzija o postanku domobranstva. Pa so še druge. Gotovo pa je, da ga je gen. Rupnik, oz. njegOv štab razvil y odlično organizirano udarno slovensko vojsko s slovenskim pokrajinskim — ne vsanarod-■im —■ '•grbom in slovensko zastavo, toda v sklopu nemških policijskih SS čet kot ; - 'Tu zdaj ne ponavljam več članka, ampak ga skušam dopolnjevati že nanovo. 2 Razmere v bivši Ljubljanski pokrajini »avadno posplošujemo na vso Slovenijo, kar gotoyo ni pravično. Toda spričo tega, da smo r Ljubljanski pokrajini edini imeli Slovenci kakšno besedo, ter da je bilo v njej tudi mnogo : beguncev s štajerskega, Primorskega, Koroškega itd., ki so tudi imeli vpliv, je do neke mere opravičljivo, da govorimo predvsem o razmerah na tem koščku domovine- 3 Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Roesenerju, Rozmanu, Kreku, Vizjaku in Haeinu. Ljubljana 1946, strani 202. c pomožne policijske čete za varovanje reda v lastni deželi po načinu, kakor dovoljuje mednarodna haaška konvencija sodelovanje v okupiranih krajih. Polkovnik Kokalj se je n. pr. strogo držal teh mednarodnih dovoljenj ter je svoje čete imenoval Slovenski narodni varnostni zbor v slov. Pri-morju, da bi bil ohranjen policijski in ne poudarjen vojaški značaj »sodelovanja". Morda je bilo to še usodnejše, kajti čet« SS, katerih poveljnik je bil Himmler in kamor so spadali domobranci, so bile policija nacistične stranke. Kakorkoli: slovensko domobranstvo je ustrezalo haaš-kim konvencijam, je bilo ustvarjeno za vzdrževanje reda v Sloveniji, ter v ničemer ni bilo naperjeno proti A A zaveznikom, pač pa proti komunističnemu vdoru v našo deželo in naprej v Srednjo Evropo. Da je bilo to v načrtu sovjetskega imperializma, priča ruski polkovnik Kondratik, ki je rekel poljskemu generalu Andersu 1. 1940, ko je bil zaprt v zloglasni Lubianki v Moskvi: ,,V svojem času bomo okupirali vso Evropo in bomo zaključili vojno tam, kjer smo jo začeli: v Španiji." (W. An-ders: An Army jn Exile, London 1949, fltr. 30). Zato so slovenske protikomunistič-ne katoliške in nacionalne sile (Slovenski fantje, razne legije) odločno aktivno sodelovale pri ustanovitvi te samoobrambne sile, njih vodstvo pa je tudi podtalno podpiralo vojaški napor domobrancev. Poraze predhodnih, Vaških straž (Turjak, Grahovo...) in četnikoV (Grčkriče) so- dorno branci maščevali že s Kočevjem, potem pa šo vseskozi zmagovito prodirali v notranjost in na osvobojeno ozemlje ter ob. koncu zavzeli Belo krajino, prešli na Gorenjsko,- z varnostnimi stražami pa v Trst in na Goriško. .... Nenehno umikanje partizanov ter neprestani vojaški uspehi. s.o navdajali - vojaško poveljstvo z velikim Upom v bodoče, da se bo mogla Slovenija ubraniti sovjetiziranja s- svojo vojaško moči.o: še sicer pa, če se Slovenija organizira kot zbirališče vseh vrotikomunističnih sil, ki se nahajajo na slovenskem ozemlju in kamor.šo se zatekle,na umiku pred partizani (tako srbske in hrvatske protikomilnistič-ne, nacionalistične in četniške skupine itd.). Tedaj bi ■— po Ljotičevem načrtu (Tabor, julij 1966), o katerem bom še govoril — prevzeli v svoi sklon še VlasovCe in Ukrajinske kore, pa tudi bivše okupatorje in njih sodelavce kot zaveznike. Tako bi- prav v Sloveniji mogle vse te združene sile, ki bi štele že v početku 100.000 mož, zaustaviti z orožjem komunistični naval. Še več: iz Slovenije bi se moglo začeti nanovo osvajanje Jugoslavije in celo Ukrajine in Rusije... (Vestnik, 1962, str. 162). To so bili vojaški prividi protikomuni-stičnih zmagovitih borcev, prepričanih, da bo Zapadni svet znal ceniti njihov boj in žrtev, ki gre za ohranitev zapadne evropske civilizacije, ter jih podprl, kakor je podprl v Grčiji polk. Zervasa, bivšega ko-laboracionista. Morda bo prav ta odpor na zadnji liniji združil AA z nemško proti-komunistično vojsko ter vse usmeril proti Sovjetski zvezi. Nekateri pa so celo mislili, da bo prvenstveno prav tej nemški vojski dana naloga reševati Evropo pred azijskim boljševizmom, zlasti še z novim orožjem, ki se bo vsak čas pojavilo v borbi in nagnilo tehtnico... Politiki pa so gledali z vse bolj pesimističnimi očmi v bodočnost. Imeli so pred očmi privid sigurnega nemškega p o-r a z a, ki se naglo bliža in usodo, ki čaka zaveznike in sodelavce premaganca... Vae victis! •— Tudi redki glasovi iz inozemstva so glasili hudo uro in zvonili pred točo. Državni in politični zastopniki slovenskega naroda ter emigranti v tujini so pošiljali glasove in jih potrjevali z dejanji: poslanik dr. Izidor Cankar je pri izvršnem odboru SLS zahteval, naj se v imenu SLS pozovejo vsi domobranci, da pretrgajo z Nemcem in gredo v gozd pod Titovo komando. Stopil je v šubašičevo vlado, ki maj pripravi pot Titu. Minister Snoj se je odločil, da se spusti v tej misiji na partizansko osvobojeno ozemlje v Sloveniji, kar je storil juliia 1944; poslanik dr. Kuhar pa nam je govoril avgusta 1944 one radijske govore, ki so budili ogorčenje pri vseh poslušavcih v domovini, ne pa — premislek.4 4 Kaj je nagnilo dr- Kuharja, da je govoril te govore, je povedal govornik na domobranski proslavi v Bedfortu na Angleškem i. l'9o5. kar je ponatisnil Katoliški glas v Gorici 14. julija 1966 s pripombo, da j-e temu pokojni dr. Kuhar ob priliki zaupal, potem pa »nikomur več ni hotel govoriti o tem". KGlas ne navaja dotičnega govornika, toda po obve- stilu msgr. Kunstlja vem, da je bil to g. Sekolec, nekdanji zastopnik Slovenca v Mariboru. Toda meni je prišel v roke še važnejši dokument: v zapuščini dr. Kuharja so na.?li lastni življenjepis, v katerem piše tudi o tem govoru in sicer doslovno tako kakor odlomek ponatiskujemo tukaj prvič: Dr. Kuhar o svojih govorih »Julija 1944 sem na hodnikih vojnega ministrstva slučajno srečal osebo, ki je bila takrat važna osebnost, tesno povezana s Titovo partizansko vojno v Jugoslaviji. Dva tedna pozneje sem šel obiskat to osebnost, ko smo namreč dobili iz Jugoslavije preko šubašičeve vlade tisikan dokaz, da so bili pro tikomunistični domobranci (domača straža) v Sloveniji, okoli 15.000 po številu, po razpadu Italije 1. 1943, ko je Slovenija v celoti prišla pod nemško okupacijo, postavljeni pod nemško poveljstvo in dali .prisego, služiti »Fii-hrerju", nemški vojski in policiji. Zaradi ta informacije je bilo ugotovljeno, da bodo sma-trani kot nacistični kolaboracionisti, čepriv bi bili še tako protikomunistični. Da bi dobil to zadevo povsem pojasnjeno, sem odšel na obisk k tej osebi v vojnem ministrstvu- Informacija, ki sem jo dobil, je bila strašna. Dejal mi je, da je bilo po medzavezniški pogodbi, sklenjeni po Teheranski konferenci, — medlem, ko je bil Churchill na poti nazaj v Egipt, sklenjeno, da bodo „vse vojaške formacije, na katere bedo zavezniki naleteli na področjih, s katerih bodo pregnani Nemci, smatrane za kolaboracioniste, če bodo nosile nemške ali od Nemcev podarjene uniforme in nemSko ali od Nemcev podarjeno orožje". Na moje vprašanje, kaj se bo z njimi zgodilo, mu je odgovoril, da bodo po tej pogodbi vr- njene njihovim narodnim vladam. Na moje vprašanje, koga zavezniki smatrajo za narodno vlado ali narodno vojsko v primeru Jugoslavije, mi je odgovoril, da je bil Tito priznan kot vojaški poveljnik, ki operira pod poveljstvom komande desnega krila zavezniške sredozemske komande. Na moje vprašanje, če to pomeni, da bodo ti slovenski domobranci vrnjeni Titu in njegovim partizanom, mi je ta oseba odgovorila, da je to točno- Na moje vprašanje, če bi bili zavezniki — bodisi Angleži, bodisi Amerikanci, posamezno, ali oboji skupaj —, pripravljeni prevzeti sedaj, takoj, poveljstvo nad temi domobranci, ker se oni borijo proti komunistom, niso .pa pod nobenim pogojem pronemški, mi je ta oseba odgovorila, da je predlog zanimiv, da pa mora stvar preiskati- Odšel je za nekaj ,časa in, ko se je vrnil, mi je ponovil: „Vaš predlog je zanimiv. Koliko jih je, mislite, organiziranih v domobranskih formacijah?" Odgovoril sem, da tega ne vem, ffa morajo to Angleži bolje vedeti, da pa sem slišal, da jih je okoli 10-000 do 15.000. Vprašal me je: »Koliko, mislite, bi jih sprejelo angleško ali amerikansko poveljstvo, če l>i se to zgodilo?" Odgovoril sem, da številke ne morem dati, da pa naša tisočletna zgodo, vina jasno govori: Slovenci, majhni sosedi Nemcev, so vso svojo zgodovino preživljali v neprestani borbi proti Nemcem, zato sem, čeprav ne morem podati številke, prepričan, ua bi se najmanj 70 do 80% domobrance? na prvi poziv pridružilo zavezniškemu poveljstvu in da bi imeli vso podporo v narodu-_.ai,o mi je odgovoril, da mora dobiti nadaljnje pojasnitve in me znova zapustil, tokrat za pol ure. Ko se je vrnil, mi je dal roko in dejal: „Prepozno, gospod. Žal mi je." Vprašal sem ga, kaj naj domobranci storijo. Ce iodo vrnjeni Titu, jih bodo partizani pobili Nato mi je indirektno odgovoril; resničen pomen odgovora pa sem razumel mnogo pozneje. Dejal je: „Ponavljam, kar sem dejal preje: Vsaka oborožena iormacija, ki jo ooclo zavezniki srečali na svoji osvoboditveni poti, bo izročena narodni vlaai ali vojski v primeru, da bo nosila nemško ali od Nemcev podarjeno uniformo, ali nemško ali od Nemcev podarjeno orožje." Sporočil sem ta razgovor g. Snoju, bivšemu ministru in vodji slovenskih krščanskih demokratov. Razpravljala sva o položaju celo popoldne in vso noč in prišla do zakljuoka, da je treba te informacije na vsak način spraviti k domobrancem v domovini- Oba sva bila prepričana, da ne poznajo resnosti položaja in da še vedno žive v iluziji, da se borijo za vzvišeno zavezniško stvar v okoliščinah, ki si jih sami ne morejo izbirati- Sklenila sva oditi k britanskemu poslaništvu za Jugoslavijo Ralphu (sedaj Sir Ralphu) Ste-vensonu in ga prositi, da bi uredil, da bi naju oba spustili na domobransko področje tako, da bi mogla ustno povedati, kaikšna je resnična situacija- Potem naj sami odločijo, kaj storiti. Toda menila sva, da morajo resnični .položaj spoznati in se odločiti, potem ko bodo zanj vedeli. Naslednji dan sva odšla k Stevensonu in ga prosila, govor treh minut- Povedal naj bi, da se je Snoj pridružil partizanom in da je prišel v deželo zato, da bi povabil vse domobranca na takojšnjo prekinitev borbe s partizani in da bi se postavili pod Titovo poveljstvo za borbo proti Nemcem. Tekst naj prinesem v odobritev- Ničesar drugega ne smem omeniti. Takoj sem odgovoril, da ne bom govoril samo tri minute, če mi ne bo dovoljeno po-»oviti besedo za besedo izjave, ki mi jo je dala oseba iz Vojnega ministrstva; da nikdar ne bom omenil imena Tito in da ne morem zahtevati od domobrancev, da bi se postavili pod komunistično komando. Predlagal sem tri govore, v katerih bi mogel 'varno opisati' in 'izpeljati domobrancem razumljivo' resnično situacijo in namene zaveznikov z ozirom na njihovo usodno bodočnost. Odgovoril ni je, da moram prinesti tekst. Sestavil sem nato tekste za tri trimhiutne govore. V prvem bi jim povedal, da ne morejo misliti, da se borijo za svoje lastno slovensko ljudstvo, medtem ko nosijo nemške uniforme, ker so nacisti že pokazali, kaj mislijo o Slovencih, ko so skoro 20% vsega okupiranega prebivavstva prepeljali v taborišča in mnoge postrelili. V drugem govoru bi jim povedal, naj ne živijo v iluziji, da se borijo za svojo vero, medtem ko nosijo nemšike uniforme in nemško orožje, ker so nacisti že pokazali, kaj mislijo o katoliški veri, ko so nad 80-;; katoliških duhovnikov s področja nemške oikupacije prepeljali v koncentracijska taborišča. In tretjič bi jim povedal, da nuna njihova lastna krščanska demokratska stranka ničesar opraviti z nacisti- Tak je bil njen sklep od prvega dne vojne in taka je ostala njena politika. Krščansko demoikratska stranka ne bo podpirala nobenega gibanja svojih pristašev, ki bi ga bilo mogoče smatrati, da favorizira Nemce. Sledile so dolge diskusije, cenzure in re-cenzure etc-, vključno moje potovanje v Ox-ford. Tam sem vprašal nekega vodilnega jezuitskega šolnika za nasvet o moralni strani tega problema, če v vojni, kakršna je ta, smejo katoličani pomagati v pronemških formacijah, ali če se smejo katoličani boriti v odporniških gibanjih, sestavljenih iz različnih ljudi, ki se borijo, kar je bila, povsem očitno, j^od od komunistov dirigirana komanda- Ta jezuit je napisal z lastno roko, kaj bi dejal, če >bi bil vprašan glede podobnega položaja, ki bi nastal v njegovi deželi. Po še več besedah in cenzurah so bili teksti pripravljeni in zahtevali so, da jih govorim. Vesel sem bil, da so sprejeli moje stališče, da Titovo ime ni omenjeno in da bom mogel na koncu vsakega govora dati približno naslednji poziv: „Če bi me sedaj vprašali, kaj naj vam predlagam, bi vam odgovoril, da nimam sredstev, da bi vam povedal, kaj storiti v praksi. Toda g. Snoj je v deželi z narodnoosvobodilnim poveljstvom in on ima nalogo, vse pojasniti. Kar morem od tu povedati, je samo to: Tisti, ki nosijo nemške uniforme ali nosijo nemško orožje, morajo oboje čimprej odvreči in se nato pridružiti osvobodilni vojski, ki je edina sila odpora, priznana od zaveznikov. Storiti morajo to, če se hočejo zakonito boriti proti sovražniku- Tistim pa, ki jim njihova moralna načela diktirajo, da tega ne morejo storiti, pa morajo v vsakem primeru odvreči nemško uniformo in nato z drugimi sredstvi in se n« svojo lastno pest boriti za zavezniške cilje." Govori so bili oddani, pa jih niso razumeli v moji domovini. Interpretirali so jih tako. kakor da sem se tudi jaz sedaj pridružil Titu-Domobranci niso sledili nasvetu, ker ga niso razumeli, ker mi ni bilo dovoljeno, povedati jim vse resnice..." Tako Kuharjev lastni življenjepis- Če ga primerjam z govorom g. Sekolca kot je priobčen v Katoliškem glasu, se povsem ujema, včasih skoraj doslovno, dodaja le, da se je Kuhar posvetoval tudi z dr- Izidorjem Cankarjem; pripominja pa, da je bil dr. Krek tedaj v Severni Afriki, msgr. Ga-brovšek pa v USA. Tudi se je dr. Kuhar izrazil proti novemu prišleku, da je govore govoril: „Da bi rešil domobrance." Omenil je, da je bil dotični jezuitski profesor na cambridg-ski univerzi — dr. Ehrlichov prijatelj. Omenjeni govori dr. Kuharja so bili objavljeni v Vestniku 1- 1960, junij s komentarjem. Najzanimivejši ipa je komentar znanega politika Ivana Avseneka v AD (Ameriški Domovini Ob drugi obletnici smrti dr- Kuharja, 19. 9. 1960). Ta je predvsem poudaril strogo angleško cenzuro, ki je „do najmanjše podrobnosti" dajala navodila iz uradov angleške vladie, gledajoč na »anglefke, ne na jugoslo- vanske interese". V taki cenzuri je pisal dr-Kuhar svoje govore, morda „v iluziji, da so doma sklepi teheranske konference dobro znani". Doda pa svoje tolmačenje zavezniške pogodbe, po „kateri ne bo treba Titu niti staviti zahtev po izročitvi ubežnikov, zaveznikom pa ne premišljevati, kaj bo Tito napravil z njimi". (Ponatis tega članka v Vestniku 1961, oktober.) Ob peti obletnici smrti dr. Kuharja (AD 16. julija 1964) je dr- Krek branil tako ministra Snoja kakor dr- Kuharja, da ju je vodila samo želja »pomagati domobrancem" in jim na vsak način sporočiti, da so „v Londonu zapisani kot sovražniki, kot premagani sovražniki, in bodo z njimi postopali po predlogih in zahtevah titovske vlade". Mislim, da ipo vsem tem lahko smatramo tako ministra Snoja kakor dr- Kuharja za rehabilitirana, čeprav se vidi, da nista poznala povsem slovenskih razmer. Gotovo je bilo to dr. Kuharjevo opozorilo najvažnejši namig na realni položaj, ki pa v tej obliki, kakor je bil povedan, ni našel odobravanja, temveč celo odklon v taki obliki, kakor je bil poslan iz domobranskih vrst in priobčen v Slovencu 9. 9. 1944: „Za nas ste (dr. Kuhar) umazana, neznačajna pokveka, ki je pljunila v tisto juho, ki jo je včeraj s slastjo jedla in jo celo drugim prodajala..." Tudi dr. Ljubo Sire je svaril iz Švice od 19. novembra 1943 dalje, pa brez uspeha. V francoščini, nemščini, zaviti simboliki (Michel = Mihajlovič) je ponavljal, da se stvari ne razvijajo prav in da se iz Švice vidijo drugače kot doma. Pisal je ing. Nagodetu, katerega so pozneje partizani pred sodiščem za narodno čast na smrt obsodili ; pisal domobranskemu poročniku med drugim, kakor navaja iz pisem 26. januarja, 3. in 25. junija ter 20. julija 1944 tole: „da po splošnem mnenju ni nevarnosti, da bi 100 se zavezniki razšli; da Angleži skušajo pri- siliti Jugoslovane h kompromisu; da je polkovnik Vauhnik po svojem prihodu v Švico ponudil zaveznikom sodelovanje domobrancev in nekaterih drugih vojaških enot, pa se zavezniki sploh niso hoteli o tem dogovarjati; da so vsa ugibanja o nemško-ame-rikanskem separatnem miru nesmisel itd." Doslovno je napisal: »Bojim se, da bodo v zahodnih področjih vsi tisti, ki nastopaj.) proti Organisationsleiterju (t. j. Titu) slabo odrezali. S tem je treba vsekakor -računati. Morali bi posebno mlajše pred tem posvariti." On tudi priča, da so zavezniki v Švici smatrali generala Rupnika »za navadnega kvizlinga". — (»Gospod Michel ne ustreza." Klic Triglava, štev. 322, maret 1966, str. 9.) Tako so gledali na položaj tisti, ki so živeli zunaj domovine na področju angleškega javnega mnenja in bili celo v posesti diplomatskih skrivnosti. Ti so dobro vedeli za Churchillov načrt glede Balkana in Jugoslavije posebej, ki ga je Churchill v v svojih spisih pozneje tudi jasno izpovedal: »Združiti v Jugoslaviji vse sile, ki se zdaj bore med seboj, v eno protiokupa-torsko fronto." (La segunda guerra mun-dial, V. zv. E1 Triunfo y Tragedia, 214.) S tem je hotel zavreti državljansko vojno v Jugoslaviji; možnost za združitev obeh nasprotnikov pa je gledal v Titovi svečani izjavi njemu v Neaplju, da „1. ne bo po vojni uvajal komunizma v državi, in 2. da ne bo uporabljal fizične sile na izvajanje ljudske volje" (V zv. 93), to je: da bo izpeljal svobodne volitve. Tedaj je določil Tita za izvrševavca svojega načrta. Pregovoril je za ta načrt celo kralja Petra II, ki je 12. sept. 1944 prepustil Titu vojaško vodstvo. .. V domovini protikomunistični borci niso mogli sprejeti te teze, ker so poznali komuniste. Bolj razumljivo bi nam moralo biti sporočilo polkovnika Vauhnika, ki ga je poslal v domovino (komu?) že meseca julija 1944 iz Švice. Ta obveščevalni genij, ki je med vojno iz zasedene Ljubljane napravil obveščevalni center za Srednjo Evropo v prid AA, je iz Švice sporočil tole: .•Trst bo postal plen III. internacionale in v Ljubljani bo komunistična vlada... Naj torej vsakdo ve, kako ima ravnati in naj se nihče ne predaja pričakovanju, da bodo prišli v Ljubljano zapadni zavezniki. Kdor misli, da pod komunisti ne bo mogel živeti, se mora umakniti vsaj za črto, ki leče za Gradežem, znanim kopališčem pri Tržiču" (Monfalcone za Trstom, Nevidna fronta 403).s Najbolj sprejemljiv bi pa bil nasvet ministra dr. Mihe Kreka, ki tra ie v zgodnji jeseni 1944 poslal preko Mihajlovičeve postaje po posredovanju dr. Topaloviča iz Italije v Ljubljano. On sam navaja po spominu naslednjo vsebino: „Iz Rima sem tajno sporočil v Ljubljano, da je resna nevarnost, da bodo domobranci in vsi drugi, ki so člani sličnih vojaških formacij, izročeni komunističnemu partizanskemu poveljstvu, če bodo v teh formacijah in uniformah prišli zaveznikom v roke, ker je postal Tito priznan zavezniški komandant na ozemlju Jugoslavije. Prosil sem, naj to svarilo resno upoštevajo in preko zime napravijo ukrepe, ki bi tako izročilo onemogočili." (AD 11. 6. 1965; Svob. Slovenija 24. 6. 1965.) 5 Vladimir Vauhnik: Nevidna fronta, Iz-in založila Svobodna Slovenija Buenos -Aires, 1965, str. 441. Ta nasvet ministra dr. Kreka daaes ivi ohranjen, toda rev. J. Godina, ki „ga je neštetokrat imel v rokah" in ga je sam odnesel v oddajno radio postajo, priča, da je vseboval naslednje misli: »domobranci naj se na kak način proglasijo za kraljevsko jugoslovansko vojsko. . . če možno, pripnite kraljevske kokarde... ločite se od Nemcev . . .napadite Nemce... umaknite se, če treba, v hribe. . . nekaj tednov boste že zdržali, sjfcj zavezniki nisi več daleč.. ." Tako navaja Godina, ki še dodaje: »Vem, da sem ime! določen vtis, da je brzojavka imela tole vsebino: »Preti nevarnost, domobranci, rešite se!" Dodano je bilo tudi nekaj predlogov, kako to storiti. (Vestnik, 1965, -tr. 293 v članku: Dr. Krekovo svarilo in navodilo" ) Klic Triglava št. 236 (1965) je prvi poročal, da je general Andrej osebno obvestil poveljstvo domobranstva, kar je general Andrej potem tudi sam osebno potrdil in opisal svojo »predajo depeše" (Vestnik, dec. 1965). Polk., pozneje general Krener je sprejem zanikal (Tabor 1965, št. 8) toda toliko prič je zdaj že na razpolago, da lahko trdimo, da je telegram dr. Kreka prišel v Ljubljano in - ostal v vojaških krogih kot tajnost. Tam so ostale tudi Vauhnikove opozo-ritve in napori, kakor priča njegov brat dr. Miloš Vauhnik iz Rima dne 9. 11. 1966: „Ko je bil moj brat še v Ljubljani (pred junijem 1944, moja op.) dobil vest, da bodo domobranci smatrani kot kolaboranti z vsemi posledicami (izročitev kot vojni zločinci itd.), je smatral za svojo dolžnost, da takoj skuša pokreniti akcijo za rešitev domobrancev. Prvo, kar je storil, je bilo, da je šel k generalu Rupniku in mu pojasnit položaj in svoje mnenje, da je treba že zdaj misliti, kako in kaj z domobranci, da se jih reši. Brat je bil po razgovoru zelo potrt, ker je ugotovil, da je general 100% prepričan o nemški zmagi in je zato vsaka akcija za domobrance odveč. Zato je moj brat nadaljeval svojo akcijo pri komandantih. . ." Nato govori o bratovi akciji v Švici za rešitev domobrancev, ki jo omenja tudi dr. Sire (in kar bo še priobčeno drugod), omenja polkovnikovo pismo o umiku domobrancev »vsaj za Gradež" ter doda svoie pričevanje: »Tudi jaz sem dobil tako sporočilo s prošnjo, da obvestim domobrance. Osebno nisem mogel iti, ker me je iskali Gestapo in sem se skrival, pač pa sem pokazal originalno sporočilo gospodu, da naj takoj obvesti merodajne. čez nekaj dni sem dobil sporočilo, da se je reklo, če bom š.t razširjal take vesti, bom likvidiran. Kaj sem hotel: umaknil sem se v Trst in skril v .101 neko klet., kjer sem ob prvi priliki izginil v Milan." Najbolj zanimivo in otipljivo pričevanje, kako so domobranci lahko vedeli za stvarno stanje, pa daje Tabor 1966 (oktober), v članku Vprašanje brez odgovom. V njem „bivši domobranec" priča, kako je slišal od višjega partizanskega oficirja „ob košnji" v Zagradcu na Dolenjskem tele besede: „Ob koncu vojne z domobranci ne bo nobenega problema. Predaja domobrancev se ne bo vršila na ozemlju Jugoslavije. Za to j d že vse urejeno in poskrbljeno. Po vsej verjetnosti bo to v Avstriji" (str. 288). Nadalje priča, da je to on povedal več domobranskim oficirjem, pa so mu zagrozili — z Dachauom, če bo trosil take vesti. Politiki za brzojavko dr. M. Kreka niso vedeli in se niso mogli ravnati po njej. Toda slutili so, da je treba nekaj ukreniti v smer AA, kljub zmagam slovenskega protikomu-nističnega orožja, ki jih AA šteje v „proti-zavezniške" akcije. Kako se odmakniti od nemškega sodelovanja in se primakniti k taboru zmagovavcem, ki ne bo nihče drug, kakor AA in to v najkrajšem času. Miloš Stare mi priča, da je iz svojega skrivališča poslal koncem februarja ali začetkom marca 1945 v Ljubljano sporočilo, da je Tito-šubašičeva vlada priznana od zaveznikov za vse področje Jugoslavije, torej tudi za Slovenijo, in da je še po raznih drugih okoliščinah mogoče sklepati, da bodo Slovenijo vsaj začasno zasedli partizani. Zato naj bi se tako domobranci kakor civili pripravili na to možnost. Toda tudi on je dobil iz Ljubljane odgovor: ..Mnenja smo, da izgubljaš živce, ker živiš že toliko časa v samoti. Zato si tako črnogled. Take nevarnosti ni." Ko je vprašal kurirko, kdo je dal tak odgovor, ni vedela povedati. Domneval je, da tako gledanje opirajo na moč domo-branstva in njegovo vodstvo. Kakor je videti, se je od jeseni 1944 pojavljal v slovenski protikomunistični skupnosti razkol v gledanju na konec. Na eni strani vojaški optimizem z ozirom na popoln zlom partizanov v Sloveniji, in politični pesimizem, spričo mednarodne konstelacije. Prvi tok se je konkretiziral okrog generala Rupnika, kjer ni bilo mesta za obup, mnlo-rernost in kakršni koli dvom v končno protikomunistično zmago. Drugi tok pa se je javljal ob Narodnem odboru za Slovenijo, ki je z zaskrbi j en jem spremljal politične poteze ma svetovni šahovnici in se plašil „matiranja" protikcmu-nističnih borcev, - in •domobranstva po- sebej - ter je skušal rešiti usodo Slovenije iz zavozlane zanke zmed po drugačm poti. Pa so bili še tretji, ki so tako žgoče čutili pomanjkanje zvez med domovino in. emigracijo, da so se namenili kljub vsem. nevarnostim za življenje priti z njo v direktni stik. Zato so tvegali tudi poizkuse, prebiti se preko bojne črte med Nemci in AA na Apeninih, samo da bi prišli do gotovosti in sodelovanja. Eno takih herojskih poti opisuje J. Zoreč v Vestniku (1965, april), ko je nosil v inozemstvo pričevanje o sporazumu partizanov z nemškim generalom Globočnikom na Primorskem, kateremu je sam prisostvoval, skrit v sobi. Toda ni mogel priti čez Apenine, bil pa je obsojen na smrt, pa se je čudežno rešil. Eden takih je bil tudi duhovnik Tone Duhovnik, propagandist Primorskih straž v Trstu in član obveščevalne službe, kateremu je uspelo priti do Ravene. Toda ko so v Benetkah odkrili na oddajnem radioapar itu pravkar oddano poročilo na angleški štab v Italiji, so ga v Raveni prijeli in poslali v Mathausen, kjer so ga poslali v krematorij in sežgali.8 Vsekakor: to so bili junaki pod vplivo— političnih ilegal, ki bi mrzlično radi prišli vsaj po suhem do jasnosti o bodočnosti c O Duhovnikovi smrti v Mathausnu je napisal italijanski zdravnik G- M- Germani v reviji La Serpe (prevod v tržaški Mladiki, in v Ameriški Domovini 4. 4. 1966, po kateri prevzemam to sporočilo): „Nekega aprilskega popoldneva sem poleg kupa mrličev med dvema barakama opazil skupino navideznih rekonvalescerctov, ki so se po vsej verjetnosti vračali na delo. Med njimi je bil Duhovnik (njegov priimek pomeni v slovenščini »duhovnik"). Bil sem vesel tega srečanja sem ga prisrčno pozdravil. Odzdravil mi ie, toda ne kot običajno. Zelo je bil zamišljen, odsoten... Njegovega molka nisem razumel... Bili so določeni za krematorij... sežgali so jih... Kadarkoli bom ikdaj videl duhovnika ob branju brevirja, se bom spomnil na Antona Duhovnika, ki so ga do krvi pr=-teipli zato, ker je krčevito tiščal svoj brevir na prsih... in tudi kako se pomika proti krematoriju v Mathausnu... mučenik v trpljenju za svojo vero, domovino in svobodo." Na njegovo smrt sem napisal svoj Čas pesem Balada o Tonetu Duhovniku (Vestnik) V Italiji sem slišal govoriti, da se je tudi nekemu drugemu Slovencu, ki je bil namenjen k dr- Kreku v "Rim, posrečilo priti tia ribiško barko, ki je že plula onstran bojne črte- Tedaj pa so jo potopili — nemški ali angleški bombarderji? Kdor ve kaj več » tem, ga prosim, da kje opiše to dejanje. kajti po zraku ni bilo zadosti zvez, zlasti odkar je Gestapo poslal v taborišča vso domobransko mrežo radijskih postaj z zamejstvom. Toda že tistih nekaj opozoril, ki sem jih omenil, bi zadostovalo za pravilno orientacijo, da niso ostale tajnosti vojaške legale in ilegale... Na eni strani svarila, opozorila in nasveti, na drugi — vedno večje zaupanje v nemško orožje in protikomunistično zmago v njegovi smeri. Izraz take miselnosti je bil na pr. radijski govor 8. 9. 1944, ki ga je govoril dr. S. Kociper, in kjer stoje tile stavki: „Kdor ima še ščepec nadarjenosti za pogled v bodočnost, lahko govori: Mirno in tovariško smo sprejeli orožje iz rok nemškega vojaka, ker smo vedeli, da bomo z njim branili življenje svojemu narodu pred tistim kletim sovražnikom, pred katerim on (nemški vojak, moja op.) danes z uspehom brani tisočletno izročilo kulturne Evrope — in če hočemo biti resnicoljubni — da boljševizem še ni preplavil Evrope in da bo v svojem zagalopiranju končno izgubil vse in se zrušil." (Slovenec, 9. 9. 44). Na drugi strani pa se je tedaj jeseni organiziral Narodni odbor po dogovoru med strankami, ki je datiran z dne 29. oktobra. Iz prav istih političnih krogov je izšla tudi izjava 29. oktobra, kjer se govori o delitvi oblasti po vojni in ise proglaša že zdaj — pod zasedbo — država Slovenija kot del federativne Jugoslavije. Pripravlja se, da stopi v javnost. Pobirajo se podpisi predstavnikov ustanov in veljavnih posameznikov ter je tako nabranih konspirativno podpisanih okrog 300 pristašev Zedinjene Slovenije brez nemškega varstva. Na tretji strani pa je bila obveščevalna služba, ki je iskala stike z inozemstvom, skoraj v celoti uničena na terenu (Goleč), ali pa poslana v taborišča smrti (Dachau, Mathausen, Ausschwitz itd.). 1. novembra 1944 pa je bil v Beogradu podpisan drugi šubašičev sporazum s Titom za ustanovitev nove skupne jugoslovanske vlade. Kakšen je bil položaj na prelomu leta 1944/45 v slovenski protikomunistični bor- beni skupnosti, naj ponazorim z naslednjimi dogodki: 1. Dr. Jože Basaj je prišel koncem leta 1944 k ravnatelju Bogumilu Remcu s prošnjo, naj vstopi v Narodni odbor, pa mu je ta odgovoril: ..Položaj je tak, da NO ne more ničesar več rešiti." (Svobodna Slovenija 8. 2. 1962.) Torej: neka treznost ii brezupna resignacija. 2. General Rupnik je dal 30. januarja 1945 ponoviti domobransko prisego za proslavo obletnice vstopa Hitlerja na oblast. Torej: popoln primik k nemški vojski in vera še v neko njeno poslanstvo. Vsak dero-tizem v vojski in širjenje novic o stvarnem stanju se strogo kaznuje. 3. Miloš Stare je bil začetkom aprila 1945 poklican na neko sejo v Ljubljani, kjer naj bi razpravljali o položaju. Prijatelji so mu omogočili prehod iz skrivališča v Ljubljano in tako se je mogel udeležiti seje. Tam je Stare predlagal, da je treba vse prebivalstvo opozoriti na resno nevarnost, da bodo partizani zasedli Slovenijo, kajti ni upanja, da bi bila Jugoslavija deljena v dve zoni — sovjetsko in angloamerikansko. Poslanec Špindler, simpatizer mlajše skupine v kat. taboru, pa ga je zavrnil, da take .nevarnosti ni, da s takim govorjenjem podira domobranstvo, vzbuja nezaupanje v njega vodstvo in sploh, da je tako govorjenje: zločinsko. Večina navzočih je osvojila Špindlerjevo prepričanje, ne pa Staretovega predloga. Torej: zavest bližnje nevarnosti in priprava nanjo, pa 'neomejeno zaupanje v protikomunistično zmago in zator vsake drugačne aktivnosti. Ne morem si razlagati tega upa drugače, kot da je ves ta optimizem in vera v zmago potekala iz vere v načrt, ki ga je zdaj objavil Jakov Ljotič v Iskri in ki je obetal biti zadnja zajezitev pa prvi odboj združenega Zapada proti svetovnemu komunizmu. Vera v ustvaritev — nove Grčije, in sprostitev nove ..križarske vojne" vsega Zapada proti komunizmu, začetega prav v Sloveniji. V Beogradu pa je čakala vlada Šubašic-Tito s pristankom Velike trojke, pa ne še s pristankom — kralja. In tako je v resnici postal — ključ tistih mesecev na prelomu v 1. 1945 — kralj. NARODNI ODBOR — NESMISEL? Zapisano je bilo, da je bila diplomatsko naša usoda odločena tedaj, ko so odvzeli zahodni zavezniki pomoč Mihajlovicu in jo prenesli na Tita, ter je bilo zato „ustanav-Ijanje Narodnega odbora ne samo nesmisel, ampak tudi jalovo izgubljanje časa, neko- 103 ristno demoraliziranje sil, življenjsko nevarna. nemogoča hazardna špekulacija na račun ne samo tisočev domobrancev, ampak naroda; sploh: jedro vse naše tragike". (Tabor, 1965, str. 227) Kdaj se je zaključila naša usoda? Ali maja 1943, ko so Angleži poslali svojo misijo v Titov štab? Ali jeseni 1943 po zlomu Italije, ko so zavezniki dali laško orožje Titu? Ali po zborovanju AVNOJA v Jajcu, ko je Tito imenoval svojo vlado? Ali na konferenci v Teheranu, ko je velika Trojka sklenila podpreti Tita? Ali tedaj, ko je Churchil našel šubašiča aprila 1944 in mu svetoval povezati se s Titom? Ali tedaj, ko se je šubašič res na Visu sestal s Titom in sklenil prvi sporazum junija 1944? Ali tedaj, ko se je Churchil sestal s Titom v Neaplju avgusta 1944? Ali tedaj, ko je •sklenil šubašič drugi sporazum že v Beogradu 1. novembra 1944? To so bile postojanke Titovega „vsta-jenjskega pota" iz gozdnega banditstva na vlado. Ob takem položaju se je namreč začel snovati NO. Je bil zato nesmiseln? Je bila boli smiselna domobranska prisega še januarja 1945? Danes vemo, da je bil šubašič — kraljev in Churchillov človek. Churchill je igral nanj svoj vpliv v Jugoslaviji. Minister Fotič se je celo bal (The war we lost, stran 251), da bi po šubašičevem posredništvu prišlo lahko do sporazuma Tito-Maček! Churchill je namreč tedai računal na Jugoslavijo kot na svojo izključno vplivno domeno, na britansko cono, podobno kot je gledal na Grčijo. Obe pa naj bi bile „zavora sovjetskemu pohodu na Jadran, v Sredozemlje in v Italijo (Fotič, 297-300). Še več: Churchill je smatral tudi Tita za svojega človeka. Vsaj tako se je videlo na obisku v Neapolju poleti 1944. Verjel je v Titovo obljubo, da ne bo uvajal komunizma v Jugoslaviji in da bo izpeljal svobodne volitve brez nasilja. In to dvoje bi krepilo Churchillov vpliv v državi. Šele potem v Moskvi oktobra 1. 1944 je videl drugačen položaj ter je za Grčijo konce-diral 90% v svoj prid in 10% v sovjetskega, ta Jugoslavijo ipa 50% in 50%. Situacija v Jugoslaviji se mu je videla katastrofalna. Drugi dan je namreč pisal Rooseveltu, da „mora priti s Stalinom do sporazuma na Balkanu, da prepreči državljansko vojno, pri kateri bi verjetno morala onadva simpatizi-rati z enim delom, stric Jože pa z drugim". 104 (V. zv. Triunfo y Tragedia, 210.) Ustra- šil se je mednarodnega spora in zloma zavezništva, ki bi prišel zaradi razmer v Jugoslaviji. Fotič je celo mnenja, da je pod svojih 50% računal, „za britansko vplivno cono Hrvate in Slovence, ki so katoličani in zato usmerjeni na zahod, za sov jetsko cono 50% pa Srbe, in druge pravoslavne, ki so že itak rusofili od nekdaj." (str. 300) Tako bi nastal dualizem vplivov, ki bi po vojni lahko pripeljali do — Koreje ali Vietnama. O tej podelitvi Balkana na dve sferi govori poslanik Šumenkovič na svojem predavanju v Chikagu (Glas kanadskih Srba, februar 1961 in po njem AD 8. 3. 1965), da so šla maja in junija 1944 pogajanja med Churchillom in Sovjeti v tem smislu, da vpliv na obalo Črnega morja dobi Sovjetija, obalo Sredozemlja pa An glija. Tako bi Jugoslavija padla v isto skupino kot Grčija. Isto potrjuje tudi ameriški žurnalist A. Visson (The Corning Struggle for Peace, 1944, str. 152): „Bri-tanske simpatije k Titu se tu v USA tolmačijo kot manever, da se zavaruje britanski interes na zahodnem Balkanu, Balkan naj bi bil po vojni razdeljen na dve sferi vplivov..." Videl pa je Churchill, da je Tito od njega v Neaplju takoj tajno od-letel v štab generala Toljbuhina in od tam v Moskvo ter da se je kazal odslej vedno bolj intransigenten do zapada, naravnost sovražen. V svojih spisih ne krije zaskrbljenosti zaradi Titove spremembe. 26. septembra 1944 piše, „da se kljub vsej njegovi pomoči Tito ni obnašal do njega zvesto. Imam strah, da naši interesi trpe škodo .zaradi njegovega supremacijskega vpliva v Jugoslaviji" (V. 195). Treba je pohiteti, da reši vsaj nekaj, zato je naravnost silil šubašiča na oblast. Novembrski spo razum Tito-šubašič je Jaltska konferenca vzela kot bazo za skupno vlado. Churchi l bi rad imel v zbornici polovico bivših kraljevih poslancev, s katerimi bi zavaroval svoj vpliv. Pri tem ga je spodnesel Stalin s svojo pripombo, „v kolikor se niso diskrt-ditirali s kolaboracijo z okupatorjem". Toda šubašič, ki je imel že pristanek Trojke, ni imel pristanka — kralja. Nasprotno: tega je Churchill „posilil", da je pristal na namestnike, ki mu jih je določil — Tito. Tako je 30. jan. kralj sprejel šubašiča nazaj in — likvidiral sebe. Vlada po nasvetu Jalte pa se je sestavila šele 6. marca s Titom predsednikom, šubašičem kot zunanjim ministrom in Grolom kot predstavnikom opozicije. Šele marca je tako dobila Jugoslavija vsedržavno vlado. Vse do takrat je bilo nihanje med britanskim in sovjetskim vplivom v Jugosla- viji gibljivo, in za Mihajlovičevo vojsko v domovini še ne brezupno, dasi jo je kralj zapustil že preje, pa bi vendarle zdaj moral računati le z njo. Kakor vemo, se je general Mihajlovie že novembra 1944 dal na razpolago zahodnim zaveznikom in bi sprejel angleško komando (Lazič: Titov po-kret... 77). Tudi vemo, da je Churchill jan. 1945 dal poklicati k sebi predsednika šubašiča in mu »ponudil dve angleški brigadi za izkrcanje na dalmatinski obali z namenom, da zaustavijo širjenje komunizma v zapadnem delu Jugoslavije", kakor priča Radica ,ki je bil tedaj šubašičev sodelavec (Glas sv. An-tuna, 1955, 10. junija) oz. kakor priča poslanik Šumenkovič (AD, 8. 3. 1965), ki stavi to srečanje v december 1944, da je pri tem Churchill vprašal, »kakšna možnost je, da se iz ostankov domobranske armade formirajo oddelki, ki bi skupaj z angleškimi četami držali položaj v rokah in morda prodirali proti Dunaju", šubašic je tedaj to ponudbo — odbil, in s tem je dokončno preprečil, da bi Jugoslavija postala nova Grčija. Prof. Ružička je govoril 1. 1946 po Radiu Free Europe, da se mu je »Tito sam hvalil, da je samo on preprečil zadnjo zimo — 19IfJf/i5 - izkrcanje britanskih in ameriških čet na zahodni obali Jugoslavije" (Glas Jugoslavije, 1947, štv. 32). Prav v času, ko je kralj odstavil šubašiča in hotel zaobrniti smer k Mihajloviču, je Narodni odbor sprevajal prehod domo-branstva v „kraljevo vojno v domovini", da bo tako prišlo v celoti pod Mihajlovičevo poveljstvo in morebitno kraljevo zaščito. Naj tu mimogrede omenim osebni spomin: ta prehod sta tiste dni sprevajala 25. jan. poveljnik domobranstva polkovnik Krener in major Bitenc, v naši hiši Zarni-kova 17, ko sem jaz bdel v predsobi in je kapetan Drčar v veži stal na straži z brzostrelko. Na dan kapitulacije kralja — 30. I. — pa je bila ponovitev domobranske prisege, kakor je zanjo dal povelje general Roesener in je stavek »in proti njegovim zaveznikom" dodal general Rupnik, kakor je priznal na procesu (94). Obenem je priznal, da je mislil pod tem »Angloamerikance". Verjetno je ta zadnji stavek partizanska dodaja.7 Gotovo pa je, da so komunistični diplomati to prisego tolmačili svetu v partizan- 7 Ob tej priliki navaja Proces, da je dovoljenje za prisego dal tudi — Mihajlovie, toda s pripombo, naj iprisegajo, da »bodo izvrševali svoje naloge in prešli v ilegalo, kadar bo to potrebno" (95) ■ skem smislu kot naperjeno proti zahodnim zaveznikom in za Hitlerjevo Nemčijo, kar je v resnici moralo in lahko vplivalo usotfno za naš položaj. Vse do marca 1945 je bilo vprašanje zakonite vlade nerešeno. Nihče drug kot M. Pijade piše: »šele v marcu je bila odpravljena anomalija, da ima neka država dve vladi, eno doma in eno v inozemstvu, obe priznani in obe nepriznani." Doda pa: „Znano je, da se je kralj Peter zelo trudil, po njem pod oznako tist'h 50%, s katero bi mogla — v smislu Churchillovega pisma Rooseveltu — „sim-patizirati AA'. Gotovo pa ni imela nobenega smisla — druga (kakor ne prva) domobranska prisega. . . Odslej je bilo treba misliti le na svojo lastno moč, ali na poraz. NO je mislil na obe možnosti. Za prvi primer je kombiniral z istimi skupinami in istimi ljudmi kot general Rupnik za skupno obrambo Slovenije (' o čemer bom še govoril!), za drugi pa na ta način, da bi bilo treba pred porazom vsaj napraviti neko protiokupatorsk■> gesto, ki so jo kategorično terjali vsi nasveti iz tujine, da se »kolaboracija" prikaže svetu samo kot nujna taktika, sicer sc.' pa staviti na razpolago AA. O teh se je od januarja dalje spet govorilo, »Mihajlovie se je hotel umakniti na Jadran, da pričaka AA," piše Ljotičev brat. Napad domobrancev na Kazino, ki je bil v načrtu, se zaradi podelitve domobranskih častnikov ni izpeljal. General Rupnik je prav tisti dan poslal za napad na Kazino namenjene čete iz Ljubljane osvajat Belo Krajino.8 Ostala je samo še revolucionarna gesta skupščine tretjega maja 19^5. Narodni odbor je imel svoj smisel. Njegova naloga je bila organizirati in zavez- 8 Tožitelj: »Ali niso rekli, da bodo na koncu po okupatorju planili?" Rupnik: »Tako namigavanje je bilo." Tož.: »Pa so tudi kaj storili?" Rupnik: „Nič" (Proces, 112). Pa tudi ljotičevski oficir na Vrhniki bi v jfri-meru napada na Nemce dal nameriti topove — na Ljubljano (Bajlec 57). nikom predstaviti prav tisti blok parlamentarnega zastopstva in nekomunističnih ljudi kraljeve Jugoslavije, na katere bi Churchill mogel nasloniti svoj politični vpliv. Ta pa je rapidno padal. V avgustu 1944 je Churchill še igral na Tita — varuha nove Jugoslavije kot izključno britanske cone. Septembra je že čutil strah pred njegovo nezvestobo. Oktobra je pristal na polovico vpliva, na delitev con. V Jalti je moral omejiti svoj vpliv samo na bivše poslance, ki „se niso kompromitirali s kolaboracijo" 23. junija 1945 pa je pisal Stalinu, da je zdaj njegov vpliv v Jugoslaviji padel ni razmerje: 90% za Tita in 10% zanj. Ob srečanju v Potsdamu pa je Stalinu rekel v obraz, da ima zdaj Tito že 99%, on — pa samo še 1%. Tedaj je tudi začel razgovor s Stalinom glede Jugoslavije, in je rekel, da se „čuti prevaranega glede podobe, ki jo dobivajo dogodki v njej", na kar je vstopil vmes Truman z besedo: „Če se ne bosta posvečala bolj važnim zadevam, bo on pospravil kovčke in šel domov. In to sem rekel prav resno." (Trumam Spomini, IV. del, Time, 1955.) Toda Titova prevara Churchilla je bila tudi poraz take politične rešitve slovenskega protikomunističnega odpora, ki ga je pripravljal NO. Nikakor pa ni bila vloga N. O. hazardna igra, — hazardno igro na naš račun je igral Churchill! Kakor je namreč res, da je prav Churchill v svoji naivni veri v Titove obljube postavil njega na oblast v Jugoslaviji, prav tako je tudi res, da je on storil vse, da bi do enostranske njegove oblasti ne prišlo. Računal je na svobodne volitve in na anglofilsko večino vsaj pri Hrvatih in Slovencih. Zato bi na Hrvatskem rad sodeloval z »ostanki domo-branov" (ne ustašev!) in prav tako bi za Slovenijo prišla prav Slovenska narodna vojska, osvobojena nemškega „najemništva' in celo vpliva. Prav gotovo pa delo NO ni bilo vzrok, „jedro vse naše tragedije", ampak raje — zadnji poizkus, da se odvrne ou Slovenije nesreča, ki je bila spričo oficieln« vojaške linije naravnost — neizbežna. VSE NOVO ALI NADALJEVANJE STAREGA? „Dr. Ehrlich: 'Jugoslavije kot oblastne stvarnosti enostavno ni več' (1941). Uraden odgovor: 'Naša vlada je v inozemstvu'." (Slovenska pot, X, št. 1-2, str. 6.) V teh dveh izrekih vidim vzrok mnogih razidov in nesporazumljenj ter tudi težav medrevolucijskega časa med protikomuni-stično skupnostjo. Izvršni odbor SLS je tik pred izbruhom vojne sklenil, da pošlje svoje ministre v inozemstvo z jugoslovansko vlado, kjer naj v njenem sklopu delajo /a osvoboditev domovine v primeru zasedbe. Ti ministri so se priključili vladi in delili z njo njeno usodo. Dr. Natlačen je v Ljubljani iz vseh strank ustanovil Narodni svet, da predstavlja narodno skupnost.9 Natlačenov Narodni svet, ki ni bil tajen, je takoj razpustil Grazioli. Novi, ki se je snoval podtalno, se ni ustanovil. Pač pa je dr. Natlačen imel ves čas okupacije na svoji pisalni mizi portret kralja Petra: priznaval je torej tudi pod zasedbo kontinuiteto Jugoslavije. Enako vse predvojne politične stranke. 8 Gen. Simovič je odločno nastopil proti notranjemu razbitju državne enotnosti v separatistične svete. Iz procesa vemo, da je ukazal vse take člane streljati. Tožilec: »Potemtakem 'bi bilo treba Natlačena in njegov Narodni svet postaviti ob zid?" Rupnik: „Da " (Proces... 101). Bili pa so drugi, ki so šli iz postavke, da stare Jugoslavije ni več. Da ni starih strank, ne poslancev; da bo vojna okupacija in zadržanje v njej dalo nove ljudi in po vojni novo oblast. To so bili predvsem vsi OF. Toda obe tendenci sta bili tudi v proti-komunistični skupini živi: priznavali smo inozemsko vlado kot svojo, poslušali navodila naših predstavnikov v njej, priznavali smo Mihajlovičev pokret kot predstavnika za vsedržavni odpor proti okupatorju in komunistom, toda v notranjosti smo postopali — v kolikor smo mogli pod okupatorjem — kot samostojna slovenska uprava. Vaške straže so bili slovenski brambovci, varuhi lastnih ognjišč in vasi. Politično so bili za slovensko samostojnost v smis-u federativnega programa združenih strank, ki je bil poslan že jeseni 1941 inozemskim slovenskim predstavnikom. Mihajlovičevo gibanje je bilo vsedržavno, toda v svojih početkih centralistično, celo velesrbsko pod vplivom Srbskega kluba, vsaj še v letu 1942. Pozneje na kongresu v vasi Ba 1944 je pristal na odločno federativni program, predvsem pod vplivom Topalovičevim. Med vaškimi stražami in „četniki" je bilo še vedno nasprotje med „slovenstvom" in „jugoslovanstvom" v kulturnem smislu, pa tudi političnem, med „avtonomisti" in ,,centralisti". Zato ni prišlo do tesnejšegi sodelovanja, kakor bi bilo nujno: tako so ..slovenski federalisti" imeli vojščake' „ju-goslovanski centralisti" oficirje. Moštvo ni hotelo biti orodje oficirjev v politične namene, oficirji niso hoteli biti „formalno" legalizirani, ker so hoteli biti zvesti „kralju in državi". Tako je to eden vzrokov, da je prišlo do tragične podele in katastrofe: vojska je podlegla na Turjaku kot v zaprtem Alcazarju; oficirji so padli v Grčaricah sami zaso kot termopilski junaki. Podoben političen razcep je bil tudi v izgnanski vladi sami, in prav dejstvo, da n-a vse Churchillove zahteve vlada ni mogla priti do skupne deklaracije o ciljih narodnega odpora v Jugoslaviji, niti o tem, ali sploh hoče in more ohraniti državno skupnost, kot jo žele zavezniki. Tu je glavni vzrok našega, diplomatskega neuspeha: trenje med Hrvati in Srbi, ki je zadelo Slovence kot sodelivce skupne usode v Jug >-slaviji, Tu je krivda — eksilne vlade, ki ni bila zmožna napraviti načelnega sožitja ii dobiti skupnega imenovavca za bodočnost, dasi se je slovenski zastopnik trudil za premostitev prepada. Zato je Churchill pognal vso vlado iz Londona v Kairo in pletel novo — s Titom, ki je obljubljal močno in enotno Jugoslavijo „bratstva in edinstva", torej — kontinuiteto Jugoslavije, kot so jo hoteli imeti AA, gotovo pa Churchill. Komunisti so bili že od leta 1924 dalje (od Stalinove odločitve v Kominterni) proti Jugoslaviji kot taki. Veseli so bili njenega razbitja, h kateremu so mnogo pripomogli. Kidrič je pisal: »Ponosni smo, da smo razbili ta jugoslovanski nestvor" (Delo, maja 1941). Razglasili so celo pravico do »odcepitve od države, obenem pa takoj začeli delati za sovjetiziranje Jugoslavije kot sklopa federativnih republik. Toda že v letu 1942 so začeli vedno bolj poudarjati obstoj stare Jugoslavije ter cilj: prevzem Jugoslavije take kot je v svojih mejah, ter jih še razširiti s pokrajinami v drugih državah, kjer žive Jugoslovani kot manjšine. Po kapitulaciji Italije so v Jajcu na II. zasedanju AVNOJA odpravili eksilno vlado nad vso staro Jugoslavijo in si jo prilastili sami, obenem so pa prepovedali kralju vrnitev (1943). Sporazum Tito-šubašič je bil sklenjen na »podlagi kontinuitete Jugoslavije'" in Moša Pijade je jasno napisal: „V mednarodnih odnosih je ostala kontinuiteta stare Jugoslavije, v pogledu njene notranje ureditve pa je Jugoslavija nova država," (Govori in članki, 43/44). To je: Tito je ohranil meje stare države, priznal državno enotnost Srbov, Hrvatov, Slovencev, pa še Črnogorcev in Macedoncev, notranje pa je ta „stari meh" napolnil z „novim vinom": Komunizmom ter z novimi „oblastniki", ki so zrastli iz revolucije. Nekaj podobnega vidim v slovenskem notranjem razvoju. Narodni svet, ali Slovenska zaveza, ali karkoli je predstavljalo politično skupnost, je priznavalo kontinuiteto Jugoslavije in na podlagi nje pravico urejati razmere in voditi »politično" življenje ljudem na podlagi predvojnih legitimacij, katerih vrednost zaradi nasilnega posega okupatorjev ni prenehala. To življenje so predstavljale stranke in njih predstavniki, poslanci. Po ključu pomembnosti strani so se določali predstavniki v skupnih odborih. Legitimnost in demokratičnost sta. bili v osnovi teh skupnih, seveda ilegalnih predstavništev strank. Ta predstavništva strank so bila rej nično „v podzemlju", skrita pred okupatorjem in javnostjo, dasi so živahno delala publicistično, obveščevalno za inozemstvo in dajala direktive bivšim pristašem za postopanje pod okupacijo. Vodstvo — na pr. SLS — se po sklepu stranke tik pred vojno, ni vezalo na noben način z okupatorjem. Pač pa eo se iz njenih pristašev —■ podobno ko iz bivših članov drugih strank ustvarjale razne legije, ki so vstopale potem v domobranstvo v taki meri, da je general Rupnik na procesu priznal: »Vaške straže, domobranstvo ia policija kot eksekutiva niso bili v mojih rokah, marveč uradno v rokah okupatorjev, tajno pa v rokah domačih reakcionarnih politikov" (Proces, str. 192). Resnično pa je tudi, da so relativno mnogo žrtev prinesle nove skupine mladine, prav tiste, ki jim je že prof. Ehrlich določil iti preko „izčrpane predvojne politične miselnosti" in stopiti „v brezpogojno službo slovenske oblasti" (Slovenska pot, 6) Ce hočemo pisati zgodovino, pa čeprav samo obris teh let, ne moremo mimo nje, dasi se zavedam kočljivosti omembe, toda tudi pomembnosti njene vloge. Ta skupina je 'mela odločnost idealnega protikomunistič-nega borca in :se je tudi žrtvovala z mnogo članov, imela svoj cilj o novem upravljanju naroda, strokovno se je pripravljala na prevzemanje vodstva, imela zaslombo pri najvidnejših predvojnih katoliških politikih, ki so v njej gledali svoje naslednike. Toda verjetno zaradi njih mladosti še ne ■— neposredne, temveč tiste, ki naj šele začno svoja „vajeniška leta' javnega delavca po demokratični metodi od spadaj navzgor, začenši pri delu v vaških strankarskih odborih, kar bi naj jih pripeljalo postopoma po delu in sposobnosti k »mojstrstvu" d.j najvišjih položajev... Vojna je prehitela ta „učna leta" in v vojnih časih je mladina dozorela hitreje kot „bi smela". Kot prezgodaj zrela je bila nepočakana , hotela je — dobro dvajsetletna — brezobzirno preskočiti generacijo trideset in štirideset-letnikov, ki je deloma že imela demokratično legitimacijo izpred vojne... Bila je to revolucionarna mladina na protirevolu-cijski strani, ki je zamudno dobo za legitimnost hotela nadomestiti z zavzetjem postojank na podlagi — tveganja, boja in žrtev. To daje gotovo svojo pravico. Toda tudi sistem, ki temelji načelno na zgodo-vinskoLpravni legitimnosti, na volilni demokratičnosti od spodaj iz ljudstva, ni mogel sprejeti za enakovrednega partnerja to novo, nepočakano mladost, sicer polno požrtvovalnosti, toda „frakcionaštva" v stranki pa neskrite želje po čimprejšnji oblasti. Nastopala je vidno oddvojeno kot samostojna skupina, ki je ne veže ne strankarska ne sicer podrejena poslušnost. Ta mla (iina je že v akademskih letih šla svoja pota, ustanovila svoje starešinstvo. . . bila proti predhodni ..križarski" generaciji, kulturni, a filokomunistični, izrazito politična, in ekstremno protikomunistična. . . predvsem se je tudi skušala gospodarsko osamosvojiti... Tako je tudi zdaj samostojno dala povelje na Turjaku in se ni pokorila vojaškim poveljnikom... Ta se ni sestavljala samo iz akademske mladine določene skupine, ampak so se ob njej zbirali tudi drugi ambiciozni ljudje starejših let, ki so ob njej hoteli priti db uveljavitve. Ti so se zbirali ob nosilcih oblasti in se postavljali v nasprotje s predstavniki legitimistov v javni upravi, ki so se umikali spričo njih prevelike naslonitve na okupatorjevo oblast, še bolj v ilegalno delavnost. Iz tega vzdušja je nastajalo vidno nasprotje med predvojnimi zastopniki političnih strank in med mladino, ki je iskala še med okupacijo bazo za novo politično organizacijo naroda, in jo tudi našla v — domobranstvu. Svojčas sem v omenjenem članku po dvajsetih letih omenil zelo evfemistično, da „ne bi mogel trditi, da general Rupnik ni bil proti politikom, kar je sam večkrat jasno povedal". Na to sem dobil odgovor, da bi moral prebrati vso poplavo nekomunističnih podzemskih publikacij, da bi videl, „kako so bili politiki proti generalu Rupniku, in ne on proti politikom". Ne verjamem, da bi iz protikomunističnih ilegalnih tiskov dobil takšno podobo, ker vem, da so politiki generala Rupnika spoštovali, cen;':; 108 njegovo delo in samo želeli, da bi se z njim sporazumeli. Pripravljeni so bili dati mu častne naslove, če bi se iz zunanjepolitični h razlogov umaknil v ozadje (Škrbec, Vestnik 1964, str. 6). Vem, da je general Rupnik jeseni 1944 poklical k sebi predstavnike bivših strank (Remca, Puca itd.) ter jim samo zagrozil: „Memento Varšava!" in jih odpustil. Ne delajte uporov, kot jih je poljska podtalna vojska! Pozneje je bilo mnogo teh politikov zaprtih (Bevc.. .), deportiranih v Dachau (J. Šolar, Mačkov-šek, Sodja...), za njimi je bilo poslanih mnogo ilegalcev, ki so iskali po radiu stikov z zamejstvom (Ilovar, Zagoršek. . .), med njimi celo eden najvišjih v hierarhiji domobranskega štaba (polkovnik Peterlin) Pošiljal jih je Gestapo, toda pri sebi imam tole II, povelje generala Rupnika iz oktobra 1944: „OF, OR in ilegalci so norci, strahopetci in zločinci... Zločin je: — strankarsko stremuštvo. .. želja za oblastjo, ko mislijo, da se bodo s svojim zavestnim in nezavestnim izdajalskim ravnanjem mogli rešiti pred boljševizmom in v svoji liberalistični demokratski zatelebanosti še upajo na nekakšno angloamerikansko nagrado. . . Zato bo vsak pošten Slovenec obsojal... ilegalce kot odpadnike in izdajav-ce slovenskega naroda in jaz bom tej obsodbi z vsemi zakonskimi sredstvi, ki jih imam na razpolago, in z neizprosno strogostjo dal pravi poudarek!" Hude besede, ki gotovo opravičujejo mojo zgornjo milo sodbo o njegovem razmerju do politikov.. In da bom zopet oseben, iz spomina: v tSn času sem dvakrat spremljal ravnatelja Remca v „podzemlje", kjer se je skrival pred preganjanjem, naperjenim proti politikom, in sicer sva bila skrita kakšen teden pred 10. 12, 1944 pri g. F. Šturmu st. v Trnovem, in drugič zopet po tem datumu, ko je gospodar že umrl. Zakaj pa je nastopalo domobranstvo proti starim politikom, je vidno iz omenjenega radijskega govora ob obletnici domo-branstva 8. 9. 1944: „V Slovenskem domobranstvu se je zbrala mladina, ki bo v naši bodoči gradnji kaj pomenila — vse drugo je nič t Ali je okuženo po boljševizmu ali po ozkem političnem egoizmu z gonjo za kari-jerami in po podkupnosti značajno tako pokvarjeno, da mu narod nikoli več ne bo mogel zaupati vodstva!" (Tu je jasno podčrtan namig na SLS.) Nato pa pribije: „Slo vens.ko domobranstvo edino vzgaja kader bodočih naših zidarjev. Mislite si, kar hočete : prišel bo čas, ko bo duh domobranstva prve (to je OF — moja op.) brezobzirno iztrebil, druge (t. j. politike — m. op.) pa postavil v ropotarnico." Ob govorih dr. Ku- liarja pa je pripomnil: „Tudi vaša stranka (t. j. SLS — m. op.) nas ne more rešiti. . . ker je pripravljena na vsak kompromis zaradi — korita." (Kakor vemo, je dr. Kuhar omenjene tri govore govoril ne zaradi korita, ampak z namenom, da reši domobrance.) Vsekakor: politični načrt te mladine je bila nova politična organizacija, imenovana „Vsmarodna skupnost", ki jo „ustvarja naš general rešitelj" (izraz iz radijskega govora) in ki bi bila po zgornjih jasnih izjavah enotirna desničarska diktatura, ki v zunanjem svetu nosi drugačno ime kakor pa demokracija. In sa rzgib naj bi ji služilo •— slovensko domu-branstvo.10 V tako vzdušje je padlo ustanavljanje Narodnega odbora za Slovenijo, v katerem so legitimne slovenske stranke na podlagi kontinuitete Jugoslavije in njenih zakonov stopile na plan s svojim demokratično sestavljenim odborom, kjer so bili po ključu prve slovenske vlade iz leta 1918 predstavljeni „klerikalci", ..liberalci" in „sociali-sti", torej vsi tisti politiki še zdaj veljavne klasične evropske demokracije, ,,ki so za v ropotarnico". To je bil — en ..oficielni" Narodni odbor na podlagi Dogovora z dne 29. X. 1944. Pa ni bil--edini. Da se je snoval še drugi oz. se je iskala pot, kako prevzeti snujoči »e NO, malokdo ve. Spet segam v spomine: v času, ko je bilo že znano, da obstaja Narodni odbor, sem dobil povabilo, naj se udeležim važnega ilegalnega sestanka na Go-sposvetski cesti. Naletel sem tam na skupino mož, katerih nisem veliko pozna'. Vem, da je bil g .svetnik Merkun, potem župnik iz Črnomlja Bitnar, gotovo pa g. Jakob Maček iz Logatca itd. Prav ta zadnji, sedaj v Ramos Mejii, mi je živo v spominu, in lahko potrdi resničnost pričanja. Udeleženci so bili izbrani po okrajih in naj bi jaz zastopal škofjeloški okraj. Nobeden od udeležencev ni bil državni poslanec. Predsedoval je od mene starejši advokat, ki je že parkrat propadel za poslanskega kandidata v svojem okraju, glavno besedo pa je imel zastopnik te mladine, pravkar diplomirani ing. X.11 Na tem sestanku je bila uvodna " Ali je spričo take jasnih izjav neprimerno in odiozno, če citiram iz procesa proti gen. Rupniku tale stavek: „Na vprašanje tc-žilca je Rupnik priznal, da je nameraval ustanoviti svojo posebno stranko po vzorcu nemške nacionalistične stranke. Osnova te stranke pa naj bi bili domobranci" (Proces str 106). 11 Ne imenujem ju, ker sta ostala doma beseda govorjena v tem smislu: ustanovil se je Narodni odbor in mi moramo s svojim pritiskom nanj izsiliti našo soudeležbo v njem, ali pa ustanovimo svoj Narodni odbor, saj smo predstavniki vseh okrajev. Takoj nato sem se oglasil jaz in vprašal,, zakaj niso povabili nobenega narodnega poslanca, saj so nekateri dosegljivi, in sem jih še danes videl v Ljubljani. Jaz se ne čutim poklicanega, da zastopam škofjeloški okraj, čeprav je poslanec ravnatelj Dolenc nepristopen v Novem mestu, in njegov namestnik, moj brat, v zaporu v Begunjah. Na to je bil odgovor, da hočejo prav proti starim nastopiti z novimi ljudmi, nakar sem jaz odgovoril, da preko ignoriranja izvoljenih poslancev ne morem iti in sem zapustil sestanek. Kaj so potem sklenili, ne vem, baje so se razšli. — To pričanje, ki še ni bilo zabeleženo, nam pove vsaj to, da ideja Narodnega odbora tej skupini ne bi bila neugodna, če bi sprejela tudi nje. Dr. Bajlec v svojih znanih zapiskih o-Narodnem odboru v Vestniku navaja še več takih poizkusov, kako priti v Narodni odbor, oz. v druge organizacije vojaškega in upravno političnega značaja, toda g. Pavel Verbic mu očita nedokazanost očitkov (Slovenska pot X, št. 1-2). Ne posegam v spor, toda o naporu po dopolnilnem oz. lastnem NO, ki bi ga ta „mlada slovenska inteligenca" ne sicer sestavljala, ampak — vodila, sem podal zadostno pričevanje. Glede Narodnega odbora, ki ga je snoval general Rupnik — tretjega! — pa mi pričajo člani NO, da ga je obljubil sestaviti general Rupnik vpričo njih in Roe-senerja. Ko je 30. aprila predstavil NO Roesenerju, je pripomnil „da ti člani niso nobeni zastopniki slovenskega naroda, ker nikogar ne zastopajo. Jaz imam ljudi, mlade inteligente, ki so mi vedno stali ob strani, prava nova slovenska generacija in resnični zastopniki vseh Slovencev, s temi imam že dogovorjeno in s temi bom sestavil pravi Narodni odbor in vas bom (generala Roesenerja) takoj obvestil o tem." Tako opisuje ta razgovor Bajlec. Da pa se bo ta Narodni odbor res sestavil, je bilo objavljeno po lepakih in napovedana slovesna radijska razglasitev sestave. Imena kandidatov podaja Bajlec in mi jih pričajo drugi in nimam razloga, da bi sumil v avtentičnost. Do sestave ni prišlo, predvsem zaradi starejših poklicanih, na pr. svetnika Šku-Ija, ki je izjavil — po pripovedovanju, da nima zato mandata od stranke. Če je to res, je toliko pomembnejše, ker vem od dr. Šmajda, da je svetnika Škulja stranka izključila zaradi svoječasnega v Frančiška - 109 ski dvorani predlaganega telegrama slovenske duhovščine Hitlerju v zahvalo, da „se je milostno ozrl na slovenski narod..." Morda svetnik Škulj izključitve ni vzel za realno, — bila pa je javljena tudi v inozemstvo v vednost vodstvu... Po neuspehu z novim Narodnim odborom v senci Roese-nerja je v radiju govoril general Rupnik „z napadom na slovenske politike in zlasti na NO", kot pravi Bajlec (84). Dr. Bajlec tudi trdi, da je bil „obveščen, da se je pri Roesenerju nahajal načrt o ustanovitvi neke okrnjene slovenske dežele v okvirju vpliva nemške države in tudi lista titerske vlade (str. 88). Kakor sklepam, naj bi bile na listi „titerske" vlade tista imena, s katerimi je prezident Rupnik ustanavljal svoj — „mladi" — Narodni odbor. Ob tej priliki naj izrazim svojo vero v možnost take, recimo vlade Zedinjene Slovenije pod nemškim vplivom — iz tehlih razlogov: V rokah imam izrezek iz časopisa Domovina iz 1. 1952, ki ga je izdajala tedaj v Trstu Slovenska demokratska stranka, kjer je zapisano, da „smo opolnomočeni", da izjavimo sledeče (med drugimi): »Zagrebški Poglavnik (Pavelič) je prišel na misel, da bi svoji neodvisni državi priključil še avtonomno Slovenijo. Rezultat svojih razgovorov z Nemci je sporočil v obliki predloga po svojem posredniku v Ljubljano. Meje Poglavnikove »avtonomne" Slovenije bi bile nekje južno od Celja; za Celje se je menda še »boril". Vse slovenske politične stranke so kategorično in v načelu odklonile takšno misel." Da je to zadnje res, naj navedem to-le izjavo dr. Celestina Jelenca: »Miloš Stare mi je leta 1944 — pač preden je odšel v podzemlje -— povedal, da je prišel od Pa-veliča predlog, naj bi se Slovenci priključili Neodvisni Hrvatski Državi v konfederaciji tako, da bi v ostalem bila Slovenija samostojna, samo zunanjo politiko naj bi prepustili Hrvatski. V tem primeru bi se on (Pavelič) potrudil pri Hitlerju, da bi prepustil Sloveniji vsaj del Štajerske. Stare pa mi je dostavil, da so pri Slovenski ljudski stranki to odklonili, kar sem seveda z zadovoljstvom vzel na znanje." Ti dve izjavi sta bili dani 1. 1952 in 1966. Toda imam sporočilo iz leta 1944. nekaj mesecev po tistem, ko je posredoval Paveličev odposlanec v tem smislu. Menim, da je prišlo preko USA s posredovanjem msgr. Gabrovška, kajti poročilo o tej zadevi je prinesel J. Hladnik v svojem Duhovnem življenju v aprilski številki leta 1944 (st'-78): »Nemci obljubljajo Slovencem svobodo. Potom »Slobodnih Hrvatov" so baje Nemci obljubili »Svobodno Slovenijo", katera bi obsegala vso Primorsko, Kranjsko in Štajersko do črte Rogatec—Grobeljno. torej brez Ptuja, Slovenskih goric in Koroške. .. Seveda Slovenci ne gredo na pogajanja, razen generala Rupnika... SLS, demokrati in socialisti so enotni med seboj..." Da se je general Rupnik zanimal za tako Slovenijo, sklepam iz tegale dogodka : Miloš Stare potrjuje, da je v začetku 1. 1944 prišel k njemu svetnik Merkun s prigovarjanjem, da bi bilo treba poslati Hitlerju peticijo za Zedinjeno Slovenijo. Imel je s seboj že neki statut te samouprave. Iz pogovora je zvedel, da ga pošilja gen. Rupnik, da pa je dobil nasvet iz Zagreba. Stare je dotični statut vzel v roke in ga pretrgal ne da bi ga prebral. L. 1952 je izšel v Trstu zbornik Tabor, v katerem je Peter Klepec, eden iz skupine mlajše slovenske inteligence, napisal stavek: »Nemčija je bila leta 194:i še močna, pa je morala računati z razpoloženjem med Slovenci ter je septembra tega leta ponudila preko Hrvatov popolno samostojno državo v tako širokem okviru, ka-gor bi ga bili sicer težko kdaj deležni." Iz vseh teh podatkov upravičeno sklepam, da generalu Rupniku ideja Zedinjene Slovenije, čeprav na severu proti Nemcem okrnjene, toda proti Italijanom široke odprte s Trstom vred, ni bila odvratna, ker je ni kategorično odbil, kot so jo legalne politične predstavnice naroda, ampak mu je bila morda celo ljuba, da jo ustvari vsaj kot provizorij, kot razvojno stopnio (io resnične samostojnosti v bodočnosti... In sklepam tudi to, da je njegova mladina to idejo prisvojila. .. ker ni visela na kontinuiteti Jugoslavije. Zato bi se prav nič ne začudil, če se je ob tej prelomnici nemške zgodovine na mizi generala Roesenerja znova pojavil t i načrt. Narodni odbor za Slovenijo pa je računal z državo Slovenijo v konfederativni Jugoslaviji s težnjo doseči isto z Bolgarijo. Zato so člani NO že poskrbeli osnutek za grb in zastavo Slovenije kot države, kar je oboje ustvaril mojster Plečnik, kot priča dr. Bajlec, ki ga je naprosil. Dr. Šmajd je pa naročil tudi že državno him/no Slovenije., ki sem jo sestavil — jaz, uglasbil pa prof. J. Osana. Ni to popevka 3. maja. ki sem jo sestavil v naglici dne 3. maja popoldan ob klavirju istočasno z glasbenikom in namenil za udarni marš ulici za drugi dan, temveč prava Himna, ki bi se lahko pela prav tako na prostem kakor v cerkvi in je v Osanovi kompoziciji dobila veličastno slovesnost. Tekst je bil že postavljen za Slovenca dne 5. maja (ki pa ni izšel), domobranska godba pa se je dne 3. maja že naučila melodijo. Škoda, da danes nimam ne teksta ne melodije: oboje sem rešil v Vetrinj in Lienz, kjer sem izročil note z besedilom frančiškanu, orglarju ljubljanske frančiškanske cerkve, ki je že koncem maja odšel — nazaj v Slovenijo; note s tekstom pa verjetno v Lienzu uničil, ali pa odnesel s seboj. Tako je Narodni odbor ustvaril v tistih dneh vse državne embleme — grb, zastavo in himno — ter, kar je najvažnejše, Slovensko narodno vojsko — samostojne Države Slovenije, in jo v parlamentu dne 3. maja 1945 tudi slovesno proglasil. To ostane dejstvo, ki se bo moralo omenjati v slednji slovenski zgodovini, pa čeprav ga nekateri omalovažujejo, partizani pa imenujejo »komedijo" (Proces). Tako je ta dan prišla do lepega izraza sinteza obeh tistih silnic, ki sem jih dal v naslov: namreč: novo in tradicija, revolucionarna in legitimna Jugoslavija, ki naj bo naši mladi federativni edinici močna za-slomba. Obenem se je 3. maja 1945 predstav.! Narodni odbor kot politični forum, kot vrhovno predstavništvo naroda po sistemu demokratičnega parlamentarizma, ki naj sestavi vlado. Ta šele bo prevzela oblast in jo izvrševala. To pa je zopet drugo vprašanje, ki terja svojo gloso na rob. PROTICHURCHILLOVSKI GOVORI IN ZAMUJA ČASA Prej pa naj napišem še dve glosi tako mimogrede „še bolj na rob", ki nista posebno važni, pa morda le zanimivi in sta osebnega spominskega značaja. Zapisano je bilo, da „protichuchillov-ski govori niso mogli vplivati na angleško odločbo, češ, saj jih tudi mihajlovičevci niso govorili, pa so jih vseeno vrnili" (Odprto pismo). Toda mi vemo, da je sam Mi-hajlovič dne 28. 2. 1943 govoril — proti-churchillovski in protiangleški govor. Tedaj je Mihajlovič v črnogorski vasi Lipovu pri krstu nekega otroka, kateremu je bil boter, govoril vpričo člana angleške misije pri njem govor, v katerem je ostro napadel Angleže, češ: „hočejo se boriti do zadnjega, Srba... hočejo kupovato našo kri, pa da se on ne bo spuščal v to perfidno kupčijo... Angleži od Jugoslovanov terjajo več kot od Francozov... jim ne pošiljajo orožja, zahtevajo pa borbo..." Po vseh teh očitkih angleški politiki je zagrozil, „da se bo raje naslonil na Italijane..." Govor je bil takoj tisti dan šifriran Churchillu in angleški premier je poslal ostro protestno noto jugoslovanski begunski vladi v Londonu, katere vojni minister je bil general Mihajlovič. O tem piše Srb Lazic (Titov pokret. str. 71), predvsem pa dr. Krnjevič, Hrvat, podpredsednik prav te begunske vlade, od katere je terjal Chuchill pojasnila (Hrvatska Zora 1956, junij). Kranjevič pravi: „Ta govor pomeni začetek Mihajiovičevega padca... pomeni prelomnico v gledanju na njegovo gibanje.. . Mesec dni nato so Angleži poslali vojaško misijo — k Titu... Par mesecev nato so prenehali pošiljati sploh vsak material... decembra istega leta 1943 pa so ga odpravili..." Dokaz mi je, da Angleži niso neobčutljivi za take govore. Gotovo je tudi, da je imel Mihajlovič v mnogočem prav. Angleži so zahtevali za Francoze mir, potrpljenje do dneva izkrcavanja, Jugoslovani pa naj bi krvaveli zanje do zadnjega moža. Toda — politično pametno pa ni bilo, kajti Churchill je takoj odgovoril, da „ne more podpirati po-kreta, katerega vodja izjavlja, da so ne-prijatelji Britanije njegovi zavezniki." Mislite, da so podobni protiangleški govori, govorjeni na javnem prostoru pred zato sklicanimi množicami, ali še pred širšo javnostjo, recimo v radiju, ki so ga lahko slišali tudi partizani, odjeknili brez komentarja v Londonu? Tudi če jih ni govoril prezident, bilo je govorjeno z njigovim pristankom. Tako je govornik v radijskem govoru 8. 9. 1944 govoril predsedniku angleške vlade takole: „In vam, gospod Churchill, lahko nekaj resničnega povemo: Ce ste pozabili (m. o. na svoj prejšnji proti-komunistični odnos), in ste zdaj povezani s tem nenaravnim zaveznikom (m. o. komunizmom), samo zaradi tega, da rušite Hitlerjevo Nemčijo, ... in če ste zaradi tega izdali in pognali v žrelo tega židovskega Moloha male narode, ki ste se jim desetletja napihnjeno predstavljali kot zaščitnik, po- tem, gospod Churchill, niste vredni, da predsedujete angleškemu svetovne mu imperiju, oziroma je angleški svetovni imperij z vsemi svojimi stotinami milijoni takšen slabič, da, ni vreden življenja!" To ni bila samo žalitev Churchilla, to je bila žalitev Imperija. Čeprav je v tem marsikaj resnice, kot ono pri Mihajloviču, spet: politično ni bilo na mestu. Še manj pa, kar je sledilo: poudarek na domobransko ziir vestno in hoteno povezanost z nemško vojsko. To sledi iz besed: „Zdaj vidite, gospod Churchill ,da nismo krivi, če vas nismo poslušali, in smo se zvezali z vašim sovražnikom, ki nam je pomagal... Kdo božji more na svetu klicati naše junake na odgovor in jim količkaj očitati, če smo iskreno hvaležni nemškemu vojaku za to pomoč..." Še več: Churchillu je bilo svetovano, naj stopi v protikomunistični blok Hitlerjeve Nove Evrope, takorekoč pod Hitlerjevo vodstvo, kakor se lahko razume iz teh besed: „Ostali bomo prijatelji... kadar boste vstopili v evropsKi blok, ki ga Nemčija — in to Hitlerjeva Nemčija — gospod Churchill, že od leta 19^1 vodi ■<• borbi za obstanek, ki ga ogroža židovski satanizem bogataško - bolj ševiške igre... Vemo, da je Hitlerjeva Nemčija, proti kateri ste se poslužili tega nenaravnega zaveznika, že od junija 1941 čuvala tudi vaš svetovni imperij, kakorkoli se to sliši na moč paradoksno! In prav tej Nemčiji bo zgodovina, nekoč dala veličastno priznanje, da je edino njena in Hitlerjeva zasluga, da bo boljševizem propadel, ker je edino ona tako zdesetkovala azijske sile v službi umito vne g a židovstva, da se jih bo združena Evropa lahko obranila in jih zapodila nazaj tja, odkoder jih je židovski patron spustil na krščansko in kulturno Evropo." Taki govori niso bili samo v radiju, so bili na Kongresnem trgu. In da prinesem na dan spet osebni spomin: s pesnikom Šalijem sva tedaj na Kongresnem trgu s protestom zapustila zborovanje in se sama po praznih ulicah — tvegajoč aretacijo! — »mikala v zatišje... Ko sem drugi dan vprašal dr. Kocipra, ki je prišel k meni, zakaj so potrebni taki govori, pred katerimi domobranci povešajo oči, in ali ni že teh grenkih kapljic preveč, je rekel — (morda se bo še spominjal?): »Nastale so velike intrige in Nemci hočejo prezidenta odstraniti in postaviti svojega Nemca. Nastale bi grozovite stvari. Kaj je boljše?" Da, to gotovo opravičuje govor do neke mere in razumem vehemenco obrambe, toda — kaj bi bilo boljše? Brez dvoma bi hudo nemško nasilje pripomoglo morda samo- posebi k rešitvi v smislu Krekovih navodil, ki jih je morda prav takrat pošiljal? Pustimo ugibanja ob strani, gotovo pa je, da moramo verjeti dr. Kreku, ko piše, da so mu angleške oblasti pri vseh intervencijah v prid domobrancem, molili pod nos te govore v časopisih, ki so jih partizani s dvojimi komentarji hitro razširili po vseh diplomatskih važnih mestih. V Ljubljani smo s tem ohranili domobranstvo, v Londonu smo ga pokopavali. Ne smemo podtikati našim begunskim predstavnikom vso krivdo za „popolen neuspeh emigrantskih politikov", ko ao jim pa pomagali k tem neuspehom prav tisti, ki jim ga danes očitajo. Je tako? Tole drugo opazko ob rob pa bom napisal za opravičilo svoje trditve v omenjenem članku Po dvajsetih letih, ko govorim o „nekem usodnem zavlačevanju", ki je nastalo takrat, ko se na konferenci pri škofu ni z vso naglico pristopilo k reševanju slovenske usode. To »zavlačevanje" je nastalo nekaj tudi zaradi tega, ker nekateri niso verjeli v takojšnji razpad Nemčije. Bilo je 28. aprila 1945, ko se je ravnatelj Remec odpravil z doma (v prvih popoldanskih urah) in mi rekel, da gre v škofijski dvorec na sestanek s prezidentom Rupnikom. Povedal mi je zato, ker „se lahko zgodi, da se ne vrne". Doma ni povedal ničesar. Spremil sem ga v škofijsko palačo, nakar sem se vrnil k »Slovencu" v Jugoslovansko tiskarno. Nisem bil tam dolgo časa, ko sem se pridružil radiotelegrafistu Oblaku, ki je sprejemal Morsejeve znake. Med tem časom, ko sem bil tam, je vjel poročila angleške agencije „Reuter, ki je povedalo, da je „Nemčija že kapitulirala in prosila za mir". Postal sem pozoren. Poročilo se je ponovilo in tako sva se prepričala, da je Reuterjevo poročilo resnično, zame pa izredno važno in ga mora vedeti Narodni odbor, ki je prav zdaj na škofiji. Odločil sem se, da grem tja in poiščem škofa, da mu povem. Javil sem se g. kanclerju dr. Jagodicu, ki je prav tako smatral stvar za važno, ter je poklical v predsobo prevzvi-šenega dr. Rožmana. Povedal sem mu osebno Reuterjevo sporočilo. Toliko lahko pričam sam. Nadaljni učinek te novice pa bi morala vedeti tako dr. Bajlec kakor dr. Kociper, ki je pisal zapisnik. Nobeden teh ga ne omenja, zato ga zapišem jaz, kakor so mi ga pravili tedaj pričujoči člani Narodnega odbora ravnatelj Remec, dr. Ce-lestin Jelenec, dr. Zaje in R. Žitnik. Ti so mi pravili, da je bil prezident spočetka precej naklonjen stvari Narodnega odbora in je kazal razumevanje za skupen nastop. Kadil je cigareto in govoril mirno, brez patosa. Dr. Jelenec priča, da „ni kazal nobene zaskrbljenosti glede bodočnosti, pravil je, da ni nobene nevarnosti, da bi komunisti prišli v Ljubljano, pot da gre samo preko Prezida na Babno polje in °d tam v Ložko dolino, toda tam skozi ne bodo prišli. Nemci so mu dali dve „kišti 'tan-kovskih pesti' (Panzerfaust). Sin Vule bo tam zapiral pot___" V to je prišel nekdo po škofa, ki se je kmalu vrnil in rekel, da so mu „od Slovenca" sporočili, da je Nemčija že ..kapitulirala in prosila za mir". — Poročilo je na generala vplivalo razburljivo. R. Žitnik je imel vtis, da general meni, da je NO napravil umeten pritisk nanj. Dr. Jelenec je imel prav tak vtis, da je aranžirano, toda pri sebi je priznal: „Prav v pravi čas!" General Rupnik je takoj reagiral, da Nemci še niso izigrali zadnje karte, da imajo še novo orožje... Nato je — po vsej verjetnosti — msgr. Škrbec vprašal: Kaj pa, če ne bo nič s tem orožjem? na kar je odgovoril: „Potem pa grem med Wehrwolfe," to je: med bele partizane... Pogovor odslej ni več tekel, še malo so se porazgovorili (o tem, da bo general Rupnik pripravil pot do Roesenerja) in se kmalu razšli. Mene pa je ta moja intervencija vsaj dvajset let preganjala, kajti nikjer nisem bral, da bi Nemčija kapitulirala dne 28. aprila, pač pa deset dni pozneje. Imel sem prepričanje, da sem nasedel Reuterju. Obrnil sem se na nekoga v Rimu, da mi dobi v tamkajšnjih knjižnicah potrdilo. Nasve-toval mi je, naj se obrnem naravnost na Reuterja, kjer imajo gotovo vsa medvojna poročila v arhivu. Nisem storil tega. Zadnji čas sem prebiral nemško literaturo o zadnjih mesecih Hitlerjeve države in ob Him-mlerjevih pogajanjih z A A se mi je zazdelo, da bi v teh imelo vznik ono poročilo. Toda stvarno in natančno nisem dobil potrjenega radijskega poročila, dokler nisem dobil v roke knjige ruskega generalmajorja I. Zubkova: La segunda guerra mundial v kasteljanskem prevodu, ki je izšla v Moskvi 1. 1961 v Državni založbi, kjer sem na str. 256 bral: „Dne 28. aprila je Agencijct Reuter razširila, uradno poročilo o Himmler-jevem predlogu za mir." Tu sem dobil datum, ki sem ga tako trdovratno iskal in ta je potrdil natančno verodostojnost radijske novice, ki je morebiti pomenila prelomnico v pogajanjih NOdbora s prezidentom. Dne 28. aprila smo torej imeli avtentično poročilo o začetku razsula Nemčije. To je bilo tistega dne, ko so ubili Musso-linija in se je par dni nato dal sežgati še Hitler (30. 4.) . Prihodnji dan so se začeli nemiri v Trstu. Obmorska partizanska motorizirana brigada, oborožena od AA sil, je drvela ob dalmatinski obali preko Istre k Trstu. Pot v Italijo se je zapirala. O VLADI NARODNEGA ODBORA Ne pišem apologije Narodnega odbora, ampak kot zgodovinar razbiram listine in dokumente, obračam jih in sodim, hoteč priti do resnice, ki jo hočemo vsi. In tu bi zdaj rad razjasnil neko temeljno vprašanje, v katerem dr. Kociper vidi jedro „krivde za vetrinjsko tragedijo". Takole ultimativno postavlja točke: „Če torej hoče Narodni odbor zvrniti odgovornost na vetrinjsko tragedijo na neke »neizkušene ljudi', bo moral najprej dokazati, da ni bilo zasedanja slovenskega parlamenta v noči 3. maja 1945, da ni bila sestavljena provi-zorična vlada Narodnega odbora, da ni bil objavljen dekret o ustanovitvi Slovenske narodne vojske, da ni bilo postavljeno posebno poveljstvo brez generala Rupnika..." (Tabor 1964, str. 179/180)!! Nato pa pribije naslednji stavek, na katerem da stoji (in seveda tudi pade!) vsa odgovornost za vse poznejše dogodke na slovenski vladi Narodnega odbora: „Dne 5. maja 1945 je Narodni odbor kot suvereni predstavnik slo- venskega naroda v Kazini v Ljubljani iz rok nemškega generala Eriuina Roesenerja dobil oblast, se pravi, je postal vla-d a. To pomeni pravno dejstvo, ki povzroči celo vrsto pravnih posledic..." Že R. Smersu je svojčas kategorično zanikal dejstvo, da bi NO dobil oblast od Nemcev tega dne ali kdajkoli (Tabor 1964, 176), navajajoč priče dr. Basaja, dr. Cele-stina Jelenca, dr. Marka Kranjca in mene kot posrednika med pokojnim članom NO Remcem. Jaz sem vprašal nato še Rudolfa Žitnika, pa tudi ta zanika tak prevzem. Ob izjavah takih najvidnejših članov NO smo lahko prepričani, da takega prevzema ni bilo. Zato vse sklepanje na podlagi tega nima smisla. Smersu pravi: »Noben nemški in tudi noben komunistični vir ne govori o tem prevzemu oblasti" (str. 187). Toda v tem se moti. Ljubljanski komunisti so ta dogodek kot dejstvo razglasili na procesu proti Rupniku, Rožmanu, Kreku itd., kakor poroča brošura na str. 83: „6. maja 1945 po komediji z Narodnim •predstavništvom, na Taboru v Ljubljani so s pomočjo obtoženega Rupnika z dekretom Vrhovnega komisarja za Jadransko Primor-jc in državnega namestnika velikonemško-ga Reicha Rainerja iz rok obtoženega Roe-senerja prevzeli posle civilne uprave in po treh urah „vladanja" skupaj z okupatorjem pobegnili pred jugoslovansko armado — osvoboditeljico." Torej o tem govori komunistična obtožnica. Toda — zanimivo: med procesom niso sodniki in tožilec niti z eno besedo omenili te predaje ter niso zahtevali izjasnitve o njej ne od Roesenerja ne od Rupnika. Niti niso 'prinesli fotografskega posnetka, kot pri drugih važnih dokumentih. Dokaz, da dokaza niso imeli. Morda so komunisti dobili tak spis v nemškem arhivu, lahko da so ga Nemci že pripravili, kajti 4. maja, ko se je Roesener povrnil iz Celovca, so ga tam prepričali, d* je stvar izgubljena. Zato je poslal svoje posrednike iskat člane NO, da jih pripravi na svojo spremembo razmerja do njih. To je bilo takrat, ko je dobil dr. Kociper naročilo, naj poišče člane NO. Toda zaradi Roesenerjeve grožnje v jutranjih urah tega dne, da bo dal poiskati vse člane NO kot talce in da je že v zvezi s partizani o njih izročitvi, ni nihče zaupal njegovemu vabilu ter so za tisto noč vsi člani spremenili svoja navadna bivanja. (O tem sem nekaj pisal v Taboru avg. 1966.) Šele ponoči so našli dr. Zajca, ki je bil določen za zvezo. Ta se je potem javil v družbi še z eno pričo, nečlanom NO, pri Roesener ju, kjer sta že bila gen. Rupnik in Krener. In tu je Roesener dal izjavo, da je pripravljen NO predati vso oblast nad svojo pokrajino, vključno Gorenjsko, da pa glede Štajerske ne odloča on. »Vzemite oblast, drugo pa uredite z gen. Rupnikom. Želel bi le da pri prevzemu sodelujeta po en nemški oddelek vojske in en slovenski, ter da prvi sname nemško zastavo z droga predsedniške palače, slovenski pa dvigne svojo zastavo nanj." Tako priča dr. Zaje. Pokojni Fr. Kremžar pa je 1. 1946 napisal v svoji rokopisni Zgodovini SLS (str. 73), da je „NO sklenil, preden je šel k gen. Roesenerju, aa ne bo sprejel oblasti iz nemških rok." Na sestanku je gen. Rupnik dal svoj odstop. Roesener je bil pripravljen odstopiti civilno oblast pod gotovimi pogoji, NO pa je stavil protipredloge (ukinitev obsednega stanja), ki jih pa Roesener ni sprejel, „na kar se je NO poslovil." Tako Kremžar. Odkod ima sporočilo, ne vem. Mislim pa, da to pomeni 114 odklonitev prevzema iz nemških rok. Tudi sem mnenja, da je ta dogodek, ki ga stavi Kremžar 5. maja, identičen z onim sestankom v noči med 4. in 5. majem, in da se na ta sestanek opira trditev dr. Kocipra. Lahko bi govorili o nemški ponudbi predaje, ne pa o slovenskem prevzemu ponujins, oblasti. Še manj seveda more biti govora o partizanski inačici o dekretu gen. Rainerja. Verjetno je to nemški osnutek — če kaj pismenega obstoja! — za prevzem, ki se m izvršil, ali pa je — dokler ne bo objavljen faksimile s podpisi! — partizanski —fahi-fikat.12 Na drugem mestu (Proces 11) omenja tožilec prevzem oblasti NO, toda tokrat — od Rupnika. Takole se obrača na generala Rupnika z besedami: »Zakaj so se potem, ko ste vi odstopili, člani NO pri prevzemanju oblasti najbolj zanimali?" — Rupnik: »Kolikor sem jaz videl, so se najbolj zanimali za denar, avtomobile in tobak." — Tožilec: »Za tobak! Za slovenski narod 3e niso zanimali?" — Rupnik: „Ne, o tem ni bilo govora." — Samo s tem vprašanjem na obtožene se tožilec dotakne prevzema vlade, toda nikjer več ne imenuje ne Roesenerja ne Kazine.. . Očevidno se nanaša na drug dogodek in drugje. In v resnici mi priča član NO dr. Zaje, da je bil 5. maja okrog 12 poklican k Pre-zidentu. Prezident je bil v pisarni, in je rekel: »Čez pol ure se odpeljem in vam predajem oblast. V blagajni ni denarja, nekaj majhnega v tobačni tovarni, jaz ga nisem vzel s seboj. Drugo pa opravite z referenti." In se je odpeljal — v emigracijo Samo na ta prevzem, oblasti od generala Rupnika se lahko nanaša tisto vprašanje tožilca. Ustno, brez pismenega protokola?! Tudi sicer ni bila na skupščini S. maja postavljena nobena vlada, niti provizorna. Predstavil se je javnosti samo že prej ustanovljeni Narodni odbor kot tisto predstavništvo naroda, ki naj sestavi vlado. Bil sem kooptirani član tega narodnega predstavništva in vem, da smo naročili odboru, naj sestavi vladi za drugi dan, ker tedaj še ni bila sestavljena. Zakaj nihče ne pride z imeni na dan? Kdo je bil, kakšne resore je imel in kdaj je prisegel in komu? O vsem tem ne ve nihče nič določnega, ker vlade — m bilo! 12 Kako pa znajo komunisti falzificirati dokumente, je prav lep dokaz zagovor dr. Rož-mana, kakor ga je zapisal na obtožnico, objavil pa msgr. Jagodic v Zborniku Svobodne Slovenije za 1. 1965 in je izšel kot separ»t pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Omenil sem že tu svoje osebno pričevanje s parlamenta, toda naj podam še drug dokaz (ker vpoštevam tudi spomine): po zaključku skupščinske seje smo šli Slovenčevi uredniki (kolikor nas je bilo zakonspirira-nih) v redakcijske prostore, da pripravimo slavnostno številko Slovenca. Imeli smo proglas NO, kakor nam je bil dan v naglici razhoda, napisali smo poročilo, jaz sem pripravil obe himni za na ulico in državno himno Slovenije ter mi je bilo naloženo pisati — prvič po štirih letih — spet svoboden ui>odnik. Imeli smo sicer že pripravljenih štiri strani Slovenca, ki je bil popoldan že v nemški cenzuri odobren, toda zdaj pišemo novo revolucionarno izdajo. S težavo sem pisal uvodnik, ne zato, ker so mi čustva prekipevala, ampak ker nisem bil več vajen pisati svobodnih uvodnikov. V tem pa me kliče telefon iz Novega mesta (okrog 11 ponoči).Dr. Blatnik me sprašuje, če smo res napravili v Ljubljani revolucijo z generalom Rupnikom ali brez njega? Čudil sem se tako direktnemu telefonskemu vprašanju, pa sem nekaj jecljal, nakar se oglasi kurat Mavec: prisluškujem v Grosuplju in sem pravkar govoril s prezidentovo pisarno. Tam še ničesar ne vedo." Razume se, da sem telefon zaprl in povedal svojim kolegom, da smo „izdani". Po polnoči — bil je dež - pride nemški oficir z neko ženščino precej opit, ter zahteva v pregled Slovenca, ki bo danes izšel. Urednik Janko Hafner mu je dokazoval, da n-i nobene spremembe in da bo list izšel, kakor je bil cenzuriran popoldan. Pokazal mu je cenzurne odtise, s čemer se je zadovoljil in odšel. Toda vzel nam je uro časa. Ker pa nismo imeli sestave vlade, smo sklenili, da izdamo 3. maja samo prvi dve strani s proglasom in poročilom o skupščini, drugi dan pa, ko bomo imeli vlado, po sklepu skupščine, bomo priobčili moj uvodnik in ostali material, ki ga imamo in ki ga bomo še napisali. Zaradi motnje nemške cenzure, ki nam je bila poslana na podlagi mojega govora z Novim mestom, je slavnostna številka revolucionarna samo na prvih dveh straneh, zadnji dve pa sta taki, kot sta bili cenzurirani popoldan, in je na zadnji strani razpis neke licitacije, podpi- san od generala Rupnika. Vse zato, ker smo hoteli iziti še slovesneje, ko „bomo imeli vlado". Od zgornjih trditev, ki naj jih NO dokaže, ostane samo imenovanje Narodne vojske in generala Krenerja za poveljniki. Toda spričo raznih izjav generala Rupnika se čudim, da se je tako krčevito branil pustiti domobranstvo, ko mu je NO ponujal časten odhod in zaslombo, in spričo tega, kar je on sam izjavil gen. Rainerju ob ustanovitvi domobranstva, da namreč ni politik in da so klerikalci tisti, ki se bore proti komunistom. „Rekel sem, da nisem politik, in da sta v pokrajini dva tabora, ki se vojskujeta med seboj. Na eni strani klerikalci in ostanki starih političnih strank, na drugi pa OF s partizani pod vodstvom KPartije" (104) in dodal „v kolikor se spominjam, sem tudi rekel, da se klerikalna stranka zagrizeno bori proti komunizmu, da pa izgleda, da simpatizira z zapadnimi zavezniki." Tega zadnjega stavka v knjižni izdaji procesa — ni, pač pa je bil tiskan v Slovenskem poročevalcu 23. 8. 19i5, str. U, za časa procesa. Tudi to je dokaz, da je bil tekst za knjigo Proces... naknadno prikrojen. Zato tudi ne sprejemam za docela avtentično Rupnikovo odrekanje se domobran-stvu, ki ga je podal — poudarjam po komunističnem viru; — v svoji zadnji besedi pred sodiščem: ..Najstrožjo kazen pa bom laže sprejel, ker sem svojo krivdo spregledal in se zato najiskreneje kesam... Končno prosim sodišče, naj izvoli upoštevati to, da instrumenti nasilstva, to so Vaške straže, domobranstvo in policija niso bili kot eksekutiva v mojih rokah, marvoč uradno v rokah okupatorjev, tajno pa v rokah domačih reakcionarnih politikov" (str. 192). In če je NO — klerikalci in ostanki prejšnjih strank ter reakcionarni politiki — hotel, da se ob koncu to stvarno razmerje tudi javno potrdi, je mar zato napravil zločin nad domobranstvom? Ko ga je hotel usmeriti tja, kjer in kakršno je bilo v času ustanovitve — po izjavi generala Rupnika: „borbeno protikomunistično, ki pa je sirn-patiziralo z zapadnimi zavezniki?" SLOVENIJA — PROTIKOMUNISTIČNA TRDNJAVA SVETOVNEGA POMENA Naj zapišem še gloso k nekaterim člankom, ki so izšli zadnji čas in vzbudili pozornost o pripravi skupne fronte vseh proti-komunističnih sil v Jugoslaviji, zbranih v Sloveniji. V tej naj bi sodelovali slovenski domobranci, hrvatski ustaši in domobranci, srbski ljotičevci, mihajlovčevci, nedičevci, ilegalci in legalci vseh vrst, Vlasovci in ukrajinski korpus, vsi skupno pod Mihajlo-vičevim vodstvom, toda v dogovoru in v ,,zavezništvu z Nemci do trenutka, ko bi se zavezniki AA pojavili v Jugoslaviji, in bi tedaj prešli vsi na njihovo stran." O tem načrtu, ki se je ustvarjal v pogovorih z Ljotičem, Damjanovicem, Mihajlovičem, Grinjevem itd. so pisali dr. Kociper v Odprtem pismu meni (Tabor 1965), Cilj naše borbe v Sloveniji za časa okupacije (Naša država 20. avgusta 1956), komandant kozaškega bataljona „Varjag" Grinjev (Vest-nik 1962, 162), neimenovani v knjigi La Tragedia de Bleiburg (1964, 176), najna-tančneje pa brat Dem. Ljotiča Jakov Ljotič v muenchenski reviji Iskra 1966, aprila (prevedeno v Taboru, julij 1966). Po tem članku posnemam te misli: Idejni ustvarjavec tega načrta je bil D. Ljotič v času bivanja v Sloveniji (od oktobra 1944 do 23. 4. 1945, ko se je smrtno ponesrečil). Vse te skupine vseh protikomu-nistov v državi so bile za ta načrt; od Slovencev imenoma general Rupnik, polkovnik Kokalj, general Andrej, soglasen je bil škof Rožman... tudi general Damijanovič, ki je v Sloveniji zastopal generala Mihajlovica, in Mihajlovič sam, ki bi moral priti v Slovenijo... Ko bi bile vse te čete iz vse države zbrane v Sloveniji, bi Se »ob primernem trenutku izvršila ločitev od Nemcev, da se Slovenija proglasi za svobodno ozemlje, da se priključi Primorje s Trstom in Gorico Sloveniji in da se na osvobojeno ozemlje pokliče kralj. Nadalje: da se izvede mobilizacija vsega prebivalstva na tem ozemlju, da Slovenija postane nova Solunska fronta in da se odločilna borba usmeri na vzhod in jug ter osvobaja nova ozemlja in mobilizira prebivalstvo... Na ta način bi se zbralo v Sloveniji okrog 100.000 borcev. Tako Jakov Ljotič. Ruski major Senadyj Grinjev pa je videl v tej akciji celo „zadnji poizkus osvoboditve Rusije od zunaj" (uvod v knjigo Ari-adne Deljanič: Wolfsberg 373: Vestnik 1962, 162). Tako naj bi bil ta odpor v Sloveniji imel pomen Sobijeskega osvoboditve Dunaja, ki ni samo zavrl turškega prodiranja, ampak ga tudi pognal nazaj v Azijo. Isto nalogo naj bi zdaj prevzel ta odpor v Sloveniji, računajoč da bi ob vztrajnosti borbe zapadni AA spoznali vrednost tega odpora in mu priskočili na pomoč, kakor pr. v Grčiji... Ves ta načrt je bil „odo-bren od Nemcev, imenoma od nemškega generala Globočnika, in bi se vršil s polno pomočjo Nemcev... Če bi se pa zavezniki izkrcali v Istri ali na Primorju, bi se ločili 116 od njih in prešli k zaveznikom. . . Nemci so tak prehod odobrili. . ." (190). — Da ae-doseže ta cilj, je bilo glavno: „Ne razbijati sil..." (191). To zopet piše J. Ljotič. Gotovo grandiozen načrt, pod katerega, vidikom — respice finem! — se da razumeti marsikatero dejanje generala Rupnika. Tako opozarjanje pred prezgodnjo vstajo (Memento Varšava!), preganjanje opozicijskih politikov, vseh ilegalcev, deroti-stov iz domobranstva; tudi težnja napraviti politično gibanje, ki bi organiziralo slovensko skupnost, kajti — vsa Slovenija bi bila tedaj ena fronta.. . Razumemo tudi„ zakaj je gen. Rupnik za vsako ceno vztrajal na mestu in se držal domobranstva celo za ceno sopodpisa gen. Roesenerja ob zadnjem plakatu. Tega je namreč gen. Rupnik podpisal kot vrhovni poveljnik domobrancev že po 2. maju, ko je „v noči prevzel savi poveljstvo in ločil slovensko vojsko od Nemcev" — kot je bilo rečeno v Odprtem pismu meni —■ in česar dokaz ta zeleni plakat gotovo ni bil.. . In vju te načrte pa da je podrl Narodni odbor za Slovenijo, oz. »socialistična agitacija med slovenskimi domobranci" (Grinjev), in je potem itak zbežal čez Ljubelj »vseeno skupno z Nemci" (Ljotič). Ne mislim se na tem mestu podrobneje pečati s tem načrtom, ki ga ni zdaj prvič odkril Jaša Ljotič, ampak imam o njem že precejšnjo literaturo. Tako ga je podrobno opisoval že ljoticevec Bor. M. Kara-pandžič v svoji zgodovini Gradjanski rat u Srbiji 1941—1954 (Cleveland 1958), tud£ omenja ta načrt v knjigi Kočevje (1959). Mihajlovičevo stališče do njega je omenil dr. Ž. Topalovič v knjigi Pokreti narodnonr otpora v Jugoslaviji 1941—1945 (Pariš 1958). Poznam tudi Karapandžicev odgovor na četniško teorijo (Karapandžič: Prikazi iz Emigracije, Miinchen 1962) in še od prič. Zdaj se bom omejil samo na nekaj glavnih opomb, dočim se bom na ves načrt skušal čimprej ozreti v posebnem članku. Vtis, ki ga napravi prevod v Taboru je tar da si bravec misli: general Rupnik je sodeloval pri tem velepomembnem načrtu celo v svojstvu bodočega šefa generalnega štaba glavnega komandanta generala MihajlovicaK torej kot tisti, ki bi vodil vse te operacije, »gen. Rupnik je vse vzel v svoje roke" — poudarja Slovenska država —, dočim NO" ni imel nobenih takih perspektiv in je -po Grinjevu — celo vzrok, da je ves ta načrt propadel, ker je po njem socialistična infiltracija prišla v enotno domobran^ stvo. .. Ce pogledamo druge vire, pa vidimo, •drugačno podobo. Karapandžič celo govori, da je „krona Ljoticevega bivanja v Sloveniji — ustanovitev Narodnega odbora' (Gradjanski rat 424), da je omenjeni načrt naravnost „delo Dimitrija Ljotiča in Narodnega odbora za Slovenijo" (str. 457). Isti ljotičevec govori o vojaškem vodstvu vsega odpora takole: „V trenutku, ko bo NO za Slovenijo razglasil svobodno Slovenijo kot del kraljevine Jugoslavije, bi vse imenovane oborožene vojne formacije sestavile jugoslovansko narodno armado na ■čelu z generalom Andrejem (to je: Ivanom Prezljem), komandantom slovenskih četnikov, ki je po vsej Sloveniji užival splošen ugled med vsemi nacionalisti. Njegov načelnik štaba naj bi bil general Miodrag Damjanovič. Ostali starešine (poveljniki) pa: komandant srbskega dela čet gen. Ko-ata Mušicki, hrvatskega general Parac, slovenskih čet general Rupnik, itd." (str. 422). Po tem načrtu naj bi bila Slovenca generalu Andreju podrejena tako general Damijanovič kot gen. Rupnik. Ta kot član — Damijanovičevega gen. štaba. Toda tudi ta načrt ni bil končnoveljaven in ga je .,.pokvaril general Damijanovič, ki je kazal neprikrite ambicije, da bi on postal šef ■vsega". In res: „Po smrti Ljotiča — 23. 4. 1945 — se je ta naravnost vrinil (namet-nuo) za generalnega komandanta vsega." Torej je bil gen. Damijanovič, kot zastopnik in osebni odposlanec gen. Mihajloviča, glavni komandant vseh teh operacij v Sloveniji, ki je imel za svojega pomočnika gen. Andreja, ki je bil poveljnik slovenske skupine (Topalovič) Torej tudi — domobrancev... In ta dva sta se naslonila na Narodni odbor in ne na gen. Rupnika. Kdo je bil torej legalen zastopnik gen. Mi-hajloviča... ? Toda tudi ta verzija je v mnogočem pretirana. Tako ne moremo govoriti, da bi bil D. Ljotič idejni zasnovatelj Narodnega odbora za Slovenijo, tudi ne, da bi ta načrt delil z njim Narodni odbor kot celota. Pred-Tsem kar se tiče skrajne povezanosti z Nemci. Saj je prav NO. bilo na tem, da se ta zveza čimpreje pretrga. Po pričah vem, da so se posamezni člani, predvsem tisti, ki so se pečali z vojaškimi vprašanji kot npr. dr. Šmajd, dr. Zajc,R Žitnik itd. shajali pri g. Urbasu z Ljotičem kakor tudi a Damijanovičem in obravnavali položaj. Dr. Basaj mi priča, da sta se oba udeležila tudi sej NO. Na eni takih sej je gen. Damijanovič obljubil na željo NO,da bo skušal pregovoriti gen. Rupnika, da bi odstopil in Jtako pretrgal zveze z Nemci. Celo sam I). Ljotič se je že nagibal k tezi — bolj kot njegov brat Jaša Ljotič — da je treba žs iti stran od Nemcev. R. Žitnik mi namreč priča, da je Ljotič po nekem takem sestanku z gen. Rupnikom prišel v restavracijo Union, kjer so ga čakale žene političnih pri-pornikov, za katere je pravkar izprosil pri generalu Rupniku izpustitev mož, da jim je rekel: „Bitče vam Slovencima loše, pošto stari neče da se odlepi od Nemaca!" To razmerje do Nemcev je eno glavnih nasprotij NO in tega načrta, kakor ga zdaj po 20 letih podaja Jaša Ljotič. In ta navaja kot krivdo, da je ves načrt pokvarilo prav to, da je „NO prezgodaj pretrgal z Nemci" (189). „Prepozno. .." bo po mojem prepričanju potrdila zgodovina. V 'resnici pa je bil načrt neizvedljiv iz več razlogov: Med Ljotičem in gen. Mihaj-lovičem je bila razlika v konceptu zadnje obrambe: Mihajlovič je hotel, da bi se vsi zbrali v Bosni, tam držali obrambo, on pa bi se vrnil v Srbijo in tam dvignil splošno vstajo. Ljotič pa je vabil Mihajloviča (marca in aprila) z vsemi 50.000 vojaki v Slovenijo. Mihajlovičeva vojska ni prišla v Slovenijo, razen par tisoč liških četnikov. Vlasovo armado, ki se je iz Avstrije že pomikala proti Ljubljani, so Nemci zaobrnili na Češko (Karapandžič). Tako sta manjkali že največji skupini te „stotisočglave" armade. Ko sta drveli dve titovski brigadi motorizirani od AA, po jadranski obali k Trstu, se je umaknil čez Sočo najprej vojvoda Jevdjevič, nato pa 30. aprila vse proti-komunistične čete gen. Damijanoviča in gen. Andreja. Le tri polke srbskih dobro-voljcev (Ijotičevcev) je gen. Damijanovič še poslal v Ljubljano „v pomoč NO, ki je zaprosil zanje", da bi z njimi in z domobranci napadel Kazino. Do tega pa ni prišlo, ker je med tem nastal spor med domobranskim častniškim zborom, ki je bil do tedaj v večini na strani Narodnega odbora. S temi četami, ki so ostale od veliko zamišljenega načrta D. Ljotiča za „protikomuni-stično obrambo na svetovni višini", ni bilo mogoče več nuditi resnega odpora — zlasti še, ker ni uspela misija msgr. Škerbca, ki je šel v Zagreb, da v imenu NO pridobi dr. Mačka za organizacijo hrvatsko-sloven-skega odpora na Gorjancih. (Moja pot v Zagreb, Novi čas, 1962). Slovenija, očiščena partizanov v območju svojih mej, je bila že obkoljena od juga in zahoda od zamorske partizanske brigade, ki je zaprla pot v Italijo. Dr. Ž. Topalovič priznava sicer D. Ljo-tiču „politične fantazije, ki so bile vedno originalne in velikega stila" (174), obža- luje pa, da kljub majhnemu številu slovenskih domobrancev in srbskih dobrovoljcev niso ti nudili oboroženega odpora, kajti a tem bi „morda izzvali intervencijo AA: kakršno koli vmešavanje zapadnih vojsk v jugoslovanske zadeve" (179). Saj to je bil tudi namen Ljotičeve zamisli, zato je hotel vso protikomunistično armado imeti na skrajni meji države in v sosedstvu A A vojske. Na drugi strani pa očita Damija-novičevi vojski ki se je umaknila čez Sočo, da so le iz lahkomiselnosti ali iz neobveščenosti mogli upati, da jih bodo Biitanci zaradi njihovega 'protikomunizma' zopet oborožili" (181). Predsednik NO dr. Basaj pa mi je u tem načrtu poročal: „0 njem NO kot celota nikoli ni razpravljal, domnevam pa, da so posamezni člani imeli zveze z njim. Parkrat sta se udeležila seje tudi Dimitrije Ljotič in general Damijanovič. Gledano s stališča strategije se mi zdi fantastičen s priokusom megalomanije! Saj hoče nič več in nič manj, kot pregrupirati ves položaj na frontah in razbiti vse strateško sodelovanje med AA zavezniki in Sovje-tijo!" V tem ima prav. Zakaj ? Churchill piše v V. zvezku svojih Spominov (Triunfo y Tragedia 91), da je 12. avgusta 1944 obljubil Titu na obisku v Neaplju, „da zavezniki ne želijo intervenirati v notranjih zadevah Jugoslavije... da pa želimo Jugoslavijo enotno, močno in ne-zavisno... ne pustimo pa spreminjati državnih mej med vojno".13 Isto je potrdil istotam tudi prezident USA. Da bi AA priskočili na pomoč zgolj »protikomunistom", pa čeprav v »Ljubljanski kotlini", tako važni za Churchillo-vo strategijo, ni bilo misliti, čeprav vem, da so se poljski Andersovi vojaki v Italiji že učili slovensko in hrvatsko v upanju, da bodo poslani v te kraje kot zavezniška okupacijska vojska. Kar pa mi najbolj potrjuje resničnost dr. Basajeve domneve, je to med nami malo znano dejstvo, da je Tito 11. aprila 13 Zato je napravil NO prav, da je ustanovil „državo Slovenijo", pa jo povezal „s kraljevino Jugoslavijo", sicer bi moral — kot s suvereno novo državo — iskati priznanja inozemskih vlad. Ker so AA načelno stali ia stališču nes,preminjanja mej med vojno (šele z mirovnimi pogajanji), je moral tudi Moša Pijade napisati: „ Vključen je neosvobojenih dežel na AVNOJU 1. 1943 je bilo brez pomena, ker je zato treba mednarodnega priznanja" (Govori in članki, 40). 1945 poletel v Moskvo in tam sklenil v največji naglici SovjetskV-jugoslovansk > prijateljsko pogodbo za medsebojno pomoč in sodelovanje po vojni". Kakor vem \z omenjene moskovske knjige o drugi svetovni vojni (str. 507), je doslovno vsebovala to-le: „dajala je obema možnost nadaljevanja skupne borbe proti Nemčiji do. konca zmage ter nuditi si med seboj vse vrste pomoči v primeru, da bi bila katerakoli od podpisnic napadena od Nemčiji'., ali katerega koli drugega njenega zaveznika z dejanjem agresivnosti". To je pogodba, ki se da na Ljotičev načrt stcprocentn> aplicirati. Predvsem pa so zanimivi Titovi komentarji k tej pogodbi: „To je velik dogodek, ki smo ga podpisali, da bi se zavarovali pred vsako eventualnostjo v prihodrhst>. (Gradittv nove Jugoslavije I. 1948, st. 191. Na podlagi tega je gotovo, da bi odpoi po grandioznem načrtu, kot ga javlja zdaj Jakov Ljotič, če bi se poizkusil izpeljati s tisto peščico ostalih čet, pomenil resnično totalno vojno čez vse slovensko področje, kjer si ne bi stali nasproti v državljanski vojni samo dve domači vojski, ena s peto kolono partizanskih terencev med nami samimi, temveč bi gotovo —- na temelju pogodbe — prihrumela s tanki Rdeča armada, ki je stala že na Slovenskem ozemlju (v Prekmurju, kjer danes stoji spomt-nik srečanju rdeče in partizanske vojske!). Ta bi pregazila naša polja in naša telesa. . Vojska niti stotisočev borcev se ji ne bi mogla ustavljati — dočim bi vojska A A zaveznikov stala na državni meji in gledala morijo tostran meje prav tako, kot je sovjetska armada gledala umiranje poljske vstajniške vojske. NOVA V A R Š A V A ! ... Ali kot Madžarska 1. 1956! Da bi se zgodilo tako, mi potrjujejo Titove besede ob ratifikaciji te pogodbe junija 1945: »Sovjetska zveza pod genialnim vodstvom maršala Stalina . .. nam je dajala moralno in materialno pomoč in nam jo tudi danes daje v polvi meri, zato smo lahko popolnoma gotovi, da bomo svoje delo — popolno ureditev Jugoslavije — izvršili do konca. Tega narn. ne prepreči nobena sila. Videli ste, kako so sovjetski sinovi brzeli tod na svojih strašnih bojnih vozovih. Tu so še sledom velikega) boja: tu leže tanki, ki so jih izdelali uralski kovinarji; vi ste videli, kakšna je ljubezen sinov ruskega naroda do našega, naroda, kako umirajo za našo svobodo, kako bi nam pomagali deželo očistiti sovražnika. In kakor so nam pomagali pri osvoboditvi vaše dežele (Srbije), tako nam bodo pomagali tudi v bodoče, če bosta naša svoboda in neodvisnost ogroženi", (ib. 55) Zakaj ne NOVA GRČIJA? Ob ratifikaciji je Tito govoril tudi tole: .,Ta pogodba je bila sklenjena še v času vojne proti Hitlerjevi Nemčiji, pa ne samo zavoljo čimprejšnje zmage nad skupnim sovražnikom, ampak tudi kot instrument, s katerim naj se zavarujemo pred podobnimi nap a di na našo državo." (str. 42). Tako bi se proti AA vojski, če bi prišla na pomoč protikomuni-stom, borila tudi Rdeča armada, njihova dosedanja zaveznica. V Grčiji Rdeča armada neposredno ni prišla v stik z Angleži, le posredno po pomoči iz Jugoslavije in Albanije, pri nas bi — po tej pogodbi — trčili v boj dosedanji zavezniki. Proces „mrzle vojne" med bivšimi zavezniki, ki se je tedaj že pričenjala v diplomaciji, bi tu na naših tleh izbruhnil v — vojni konflikt. Začela bi se prav lahko vojna, ki smo jo pričakovali, katere pa — niso hoteli AA. Spominjam se stavka maršala Aleksandra, poveljnika angleške sredozemske vojske, ki je zapisal v Spominih: „Nismo hoteli začeti v Trstu — tretje svetovne vojne." Spričo te vizije odpora, ki ni samo uto-pistična hipoteza, ampak se da izračunati na podlagi dokumentacij in pogodb, ki sem jih nakazal, je bil umik vojske še najboljša rešitev. In ta je bil mogoč samo še čez Ljubelj, kamor se je že prej umaknil tudi gen. Rupnik, ki ga ni vezal sklep NO IN KRIVDA ZA VETRINJ? Toda najboljvša rešitev — in morda edina — bi bila: takoj, ko je prišla vojska čez Ljubelj, bi jo bilo treba — razpustiti. Drastična rešitev, toda tako dr. Krek v raznih svojih člankih, kakor tudi na pr. prof. P. Verbic sta istega mnenja (Slov. pot X, 21). To se pravi: uničiti vse tisto, kar je predstavljalo domobranstvo za Slovence in bilo naš ponos: Slovensko vojsko. Kdo bi si upal to spričo takšnih uspehov vojske in takšne življenjske zaščite, ki jo je dajala nekomunističnemu slovenskemu ljudstvu? Ta nujnost je dokaz, da je bilo domobranstvo — kot tako, kot slovenska iprotikomunistična oborožena sila, ki je je — opremljena po nemškem okupatorju — borila na slovenskih tleh proti Titovim partizanom, vključenim v sovjetsko domovinsko vojno kot eksponenti Stalina, zaveznika Amerikancev in Angležev, tisti vzrok, zaradi katerega je padlo pod tisto rubriko tajnih medzavezniških sklepov v Teheranu, po katerih bodo oborožene sile protizavezniških borcev vrnjene v svoje domovine in tam sojene. Ta vzrok je posledica pro-nemškega razlaganja domobranstva in ne morda — „vlade" NO, ki je ni bilo, in tudi ne zadnjih dni, ko so se dogodki doma razvijali pod vplivom NO. Ne smemo pozabiti, da so AA vodili »brezpogojni" boj proti —- nacistom, in ne še komunistom! Tudi ni krivda NO, da ni organizirala urnika v Italijo, kjer — pravijo — da bi vojsko zadela drugačna usoda. Srbske mi-hajlovičevske. ljotičevske, hrvatske in slo- venske čete, ki so predčasne zapustile postojanke v Sloveniji, so bile tudi na tem, da jih vrnejo nazaj (Tabor 1966, 194). To-palovic piše: »Britanski komandanti nisu smatrali vračanje zarobljenika koji su se borili protiv savezničke vojske nedopušte-nim... postupile bi sa izbeglicami u Ita-liju na isti način kao i sa onim iz Avstrije..." (Pokreti narodnog otpora u Jugoslaviji, 184). O vračanju zarobljenika nisu odlučivali lokalni komandanti več Vrhovna Komanda." Sreča vseh, ki so se rešili v Italijo, je bila ta, da so prišli v roke novozelandskemu poveljniku generalu Freibe.'-gerju. Pa tudi ta se je pomišljal, kaj bi naredil z njimi, ki so stali v njegovi predsobi in čakali odločitve: gen. Damijanovič, gen Mušicki, gen. Andrej, vojvoda Jevdje-vič itd. Šele čez nekaj časa so jih odpustili in Topalovič piše: »Spasila jih pogibija slovenačkih domobranaca... Da Titovci nisu izvršili ona masovna ubistva v Sloveniji... vračeni bi bili svi oni koji su pre-begli u Italiju... (184). Krivda NO je bila samo ta, da ni razpustil slovenske vojske. Opravičuje ga p-1 to, da ni imel podatkov o realnem položaju v inozemstvu in položaju domobranstva v njem, o čemer so pa bili — to mislim, da je dokazano — obveščeni vojaški krogi. Zopet manjša krivda političnega vodstva NO. Pa še ta krivda bi morda ne bila tako tragična, če bi prišli ob svojem prihodu na zavezniška tla v roke takemu človeku, kot je bil general Freiberger v Italiji. Pri angleškem vodstvu v Celovcu pa je bil major Johnson, ki je bil — član angleške komisije pri Titovih partizanih v Sloveniji. In po mnenju msgr. Škerbca (Vestnik 1964, str. 6). je vplivalo tudi to, da smo se umikali skupno z ustaško vojsko, ki je od vseh protikomunističnih vojsk na jugoslovanskem terenu bila edina v vojnem stanju z Ameriko!, torej tudi z zahodnimi zaveznik . Glavni vzrok pa ostane ta, ker zapadni zavezniki niso mogli razumeti našega p -ložaja v Jugoslaviji, ko smo bili okupirani od dveh kolosov (Italije, Nemčije) ter smo morali voditi še boj proti komunistični revoluciji od vsega početka. Imeli smo samo te izbere: dati se klati po mili volji komunistom in okupatorjem, reševati življenja z naslonitvijo na okupatorja proti komunistom ali pa — voditi resistenčni odpor v smislu francoskih maquijev, ki so imeli edini namen, da se vzdrže pripravljeni za dan zavezniškega vdora na francoska tla. Pustili smo, da so nas prehiteli komunisti. V dnevnih morijah so si oni nadeli videz „resistenčnega gibanja, ki pa je bilo vedno bolj jasno naperjeno — proti zahodnim zaveznikom, kar bi se pokazalo, ko bi prišlo do vkrcanja na jugoslovanska tla. Toda AA so po svojem strateškem načrtu, da je njihov zaveznik ta, „kdor pobije več hu-nov", resnične svoje prijatelje (četnike, domobrance itd.), ki so od vsega početka pa do konca simpatizirali z njimi, po usodni zmoti smatrali za »okupatorjeve satelite, kolaboracioniste". To je dosegla komunistična diplomacija s podporo Sovjetije in s celo verigo filokomunističnih svetovnih sopotnikov, pa tudi Titova hazardna in kruta drznost, ki se ni strašila nobenih žrtev in držala Jugoslavijo v večnim nemiru. Ta resnična pa še bolj imaginarna »vezava nemških divizij" je bila tista vloga, ki jo je AA strategija predpisala Jugoslaviji kot koleščku v njihovem vojnem stroju, strategiji, kakor so jo oni določili Balkanu v globalnem načrtu vojnih operacij. Jugoslaviji niso pustili lastne obrambne vloge v smislu njene notranje potrebe in nujnosti, ampak samo izpolniti njihove načrte tako z Vzhoda kakor Zahoda. Jugoslaviji je bilo določeno krvaveti njihov načrt, prav tako določeno, kot je bilo na pr. Franciji — čakati na dan vki--canja, ali Grčiji biti pod orožjem proti nevarnosti sovjetskega vpliva, ki ne sme pre-višati 10%; ali Turčiji, ki ji je bila daA dolžnost nevtralnosti. „Ni Turčija kriva, da je ostala nevtralna, ampak ta vloga j: je bila določena po AA strategiji" (je zapisal angleški diplomat Grigg: La politic-i exterior britanica, 155). Srbi, Hrvati, Slovenci ne bi smeli vodi'« svoje politike, ampak izpolnjevati ukaze tujih generalnih štabov. In tem je šel bolj v račun ofenzivni Tito kot zadržani Mihajlovič, čeprav so vedeli, da je prvi komunist, kar jim tedaj ni bilo važno: »saj ne bomo živeli v Jugoslaviji" je bil ciničen odgovor Churchillov v Kairu poročevalcu o tem. Gledano z A A zornega kota je bila naša krivda v tem, da smo preveč gledali na svojo varnost, preveč branili svoja življenja ter da smo prvenstvo dajali protikomunističnemu boju, premalo pa gledali, da bi se vsaj v minimalnih zahtevah vključili v zavezniški totalni obrambni načrt. Tito pa je bil vključen v imperialistični načrt sovjetske »domovinske vojne", bil kot tak del vseza-vezniške akcije »brez ozira na žrtve, ki morajo biti", poleg tega pa je še delal vtis, da je Churchillov človek in nosilec njegovega vpliva. Zato tako razočaranje Churchilla, ko je videl pravi obraz »svojega varovanca"! Ko bi uspel Churchil s svojo invazijo na Balkan, bi dobili dogodki vse drugačen tek. A tu ima glavno krivdo Amerika, pa tudi De Gaulle, ki je zahteval zavezniške čete ob Padu, namenjene za invazijo v Ljubljansko kotlino, na svojo francosko fronto. Vetrinj je — žrtev mednarodne AA zavezniške „pomote". Spričo te zahodne zavezniške pomote je Vetrinj tudi v manjši meri žrtev sporov med eksilno vlado samo, ki ni znala najti vojnih in povojnih ciljev v skladu z zahodno strategijo in dogodki doma. Je tudi v manjši meri žrtev pomote takih idealistov na terenu, katerih eden je bil prav general Rupnik, nosilec domače slovenske obrambe in organizator kolektivne varnosti v najtežjih časih okupacije. Je tudi t manjši meri žrtev prevelike zaupljivosti v gentlemenstvo angleških ljudi in v njihove dane besede. In tu je igral veliko vlogo — angleški cinizem. Tudi on je sokriv slovenskega genocida. Poljski publicist Czeslavv Ciechon ski je napisal v zadnji številki Kuriera Pol-skega (27. 10. 1966) z ozirom na predajo kozakov v Dravski dolini — ki je identična s predajo naše vojske — naslednje: ,,V smislu mednarodnega prava bi Angleži mogli te kozake smatrati za ujetnike in jih po koncu sovražnosti vrniti materinski deželi. Ujetnik pa je tisti sovražni vojak, Id prostovoljno odda orožje in se odreče na-daljnega boja. Kozaki pa niso bili ujetniki, ker niso imeli namena odložiti orožje... in če bi jim bilo dano na izbero, al vrniti se v Rusijo (k Stalinu) ali boriti se do zadnjega meža skupno z Angleži, ni bilo nobenega dvoma, da bi se odločili za drugo alternativo. In tu pridemo do bistva stvari: Angleži so se poslužili -— prevare. Po ustih svojih štabnih oficirjev so dajali veliko obetajoče obljube, da bodo njihove oddelke vključili v britansko vojsko. Tako obljubo so podprli še s „častno oficirsko besedo" že vnaprej z namenom, da je ne drže. Pod pretekstom tega „oboroženja na novo", so dobili Angleži v roke kozaško orožje in s tem dosegli svoj cilj. Ta sramotna procedura meče temno senco, ne samo na častniški zbor britanske armade, ampak tudi na tedanjo britansko vlado, ki je bila „brez vseh moralnih skrupulov"... Vse to velja tudi za Slovence v Dravski dolini. Še večje armade kot je bila slovenska, so nasedle britanski „častni besedi"... in njihovemu tradicionalnemu „gen-tlementstvu". O Vetrinju lahko rečemo, kar je rekel za hrvaški pokolj pri Pliberku prof. Cer-Ijen, ki je bil tedaj tolmač pri predaji hrvaške vojske Angležem in potem partizanom: „Našli smo se v položaju, da zadnji trenutek skušamo zaobrniti tek dogodkov, ki so bili določeni prej in daleč od tu, kjer smo sedaj... Vsem je jasno, da smo izgubili vojno. Sam angleški general je rekel, da izvršuje samo sprejete odločbe, da nas po zavezniškem sporazumu preda, partizanom. .. Tako so žrtve same prišle na prostor tujega zločina" (Hrvatska 30 9. 65). Tujega zločina! Sovjetskega imperializma, AA sporazuma ček, a da ne bom izjavil ničesar, kar se 129 ne bi skladalo z mojimi resničnimi nazori. Dejal sem: »Moje mnenje je, cla je napačno reševati mednarodne probleme, kot je tržaški, na temelju trenutnega položaja, na temelju trenutnih potreb kogar koli. V resnici tržaško vprašanje ni samo vprašanje med Jugoslavijo in Italijo, saj je Trst dostop do morja tudi za Avstrijo in Čehoslovaško, ki verjetno ne bo večno ostala za železno zaveso (zaradi Kominforma je bilo povsem varno govoriti takole). Kakšen smisel ima, tla dobi Trst država, ki ne spada k tržaškemu zaledju? V Trstu so Slovenci in Italijani. Kaže, da je več Italijanov kot Slovencev, toda prebivalstvo ob mejah v Srednji Evropi je tako pomešano, da je docela nemogoče potegniti meje, ki bi ločile eno narodnost od druge. Zato je edina rešitev, spoštovati človeka in njegovo svobodo ne glede na to, ali je Slovenec ali Italijan, Hrvat ali Madžar, Čeh ali Avstrijec. To je edina pot, da zagotovimo mir Evropi in svetu." Februarja 1952 me je politični komisar ali, kakor so ga sedaj preimenovali, pomočnik upravnika, Kragelj poklical v svojo pisarno. Na mizi je imel nekaj listov papirja obrnjenih s popisano stranjo navzdol. „Ali ste že kdaj dobili vprašanja?" ;,e vprašal. „Ne," sem dejal. Sam sem se čudil, da me po preiskavi niso nikdar več zasliševali, ker sem vedel, da je bilo docela običajne, zapornike na novo zasliševati na dolgo in široko. „Tu je torej nekaj vprašanj, ki smo jih pripravili za vas," je nadaljeval. »Odgovorite podrobno, bolj ko so odgovori podrobni, boljše je. Zelo nas zanima vaie mnenje o različnih stvareh." Vzel sem papir in šel. Ko sem si zadevo podrobneje ogledal, sem odkril, da so mi dali okoli 200 vprašanj, ki so zadevala vse mogoče stvari od dejavnosti mojega starega očeta v domačem rodnem mestu pred vojno do begunske politike v Švici 1. 1944. Kazalo je, da bom moral napisati celo knjigo. Edinkrat prej, ko so me zaslišali, sem moral na kratko napisati, kaj vem o dveh svojih znancih-časnikarjih Savniku in Ogrinu. Zanju so se zanimali 1. 1950, ker ju je britanska vlada povabila na obisk s prvo skupino jugoslovanskih novinarjev, ki je šla v Britanijo. Naneslo je, da sem ravno takrat dobil v roke novo knjigo o medvojnem času v 130 Sloveniji „Belogardizem", ki jo je napisal udbaški zgodovinar Franček Saje. V prvi izdaji te knjige je bilo omenjeno moje ime v zvezi z domnevno izjavo med preiskavo, da so bili vsi člani naše podtalne skupine sporazumni s kolaboracijo. To me je spravilo v zelo napadalno razpoloženje. Razložil sem v svojih odgovorih na 200 vprašanj, zakaj je ta izjava netočna in zakaj bi bilo sodišče to lahko ugotovilo, če bi le hotelo. Napisal sem: »Seveda sem se zelo motil, ko sem pričakoval vsaj elementarno dobro voljo od sodišča. Sodišče ,'e vse listine, ki bi lahko dale pravo sliko o meni, prezrlo in se je opiralo samo na skonstruirani zapisnik. Sodišče je še prekosil Saje v svojem 'Belogardizmu', ki je iz tegr zapisnika iztrgal en sam stavek, zato da bi lahko prikazal mojo izpoved v še bolj napačni luči." V zvezi s Sajetovo trditvijo, da je bila podtalna skupina »Pravde" pod kontrolo protikomunističnega kaplana Glavača, ki so ga imeli za organizatorja »črne roke", sem napisal, da ima Saje »zlobno fantazijo" in nadaljeval: „Taki fantazijski eks-kurzi zelo škodijo resnosti knjige, ki naj bi bila zgodovinska, in lahko doseže le to, da bodo ljudje začeli soditi belogardizem mnogo mileje, kakor zasluži." V odgovoru na neko drugo vprašanje sem zapisal: »Zelo mogoče je, da sem o tem kaj povedal med zaslšavanjem na OZNI. Toda podatki, ki se dobivajo med takim zasliševanjem, kot je bilo moje, so zelo malo vredni. Če človeka, ki ga ne pustite spati po cele tedne, ure in ure mučite s sugestivnimi in kapricioznimi vprašanji, vam bo povedal nazadnje kar koli samo zato, da bi imel mir. Slabo je, če se za -sliševalci sami ne zavedajo, da na ta način ni mogoče priti do objektivnih dejstev, in nato na podlagi takih izpovedi še sami kombinirajo naprej. Taka zasliševanja imajo lahko vrednost le kot propagandno sredstvo, pa še to je danes dvomljivo. Ves svet že preveč dobro pozna te stvari, pa tudi pri nas jih časopisi vsak dan razkrinkavajo kot NKVD-ejevske. Sodiščem, ki sodijo na podlagi takih dejstev, na koncu ne verjame nihče ničesar več in ljudje pomilujejo celo tiste, ki so kazen resnično zaslužili, pa so jih sodila taka sodišča." Dovolil sem si nekaj ostrih pripomb o »vodilni vlogi" komunistov med odporom, dejal sem, da so nas Švicarji imeli za »bedake in divjake", ker smo se borili med seboj, ko je šlo za narodni obstoj, in trdil, da so našo skupino napadali z vseh strani, ker je skušala posredovati med fiakcijami, ki so bile v spopadu. »Če je moje obnaša- nje med vojno mogoče imeti za zločinsko," sem podčrtal v zaključku, „je lahko zločinsko kar koli." Vsega sem napisal 30 tipkanih strani in jih odnesel komisarju, ki jih je prevzel z ljubeznivim nasmeškom. Štirinajst dni ni bilo glasu o mojih dvesto odgovorih, tako, da sem že začenjal verjeti, aa so jih pogoltnili. Nekega popoldne, ko smo se mimo sprehajali po dvorišču, se je pojavil paznik in poklical moje ime. Odpeljal me je naravnost v pisarno k upravniku Kresniku. »Kakšno svinjarijo ste pa že zopet napisali?" me je nahrulil. Godmjal sem nekaj o tem, da so me povabili, naj napišem svoje mnenje o različnih vprašanjih. „Kdo se briga za vaše mnenje," je dejal. ft Vsi vemo, da ste sovražnik. En mesec brez pošte, paketa in obiska. Lahko greste!" Ko sem stopil iz pisarne, sem bil presrečen. Kaj pomeni en mesec brez prijetnih stvari, ki jih človek lahko dobi v zaporu, v primerjavi z dejstvom, da niti upravnik niti komisar nista imela boljšega argumenta proti temu, kar sem napisal, kot da sta me kaznovala. Povedal sem svojima sobnima tovarišema, kaj se je zgodilo. „Toda zakaj," je dejal dr. Verko, „nihče če ni bil nikoli kaznovan za tisto, kar je napisal v odgovor na vprašalnik." Špindler je hotel videti prepis mojih odgorov. „Moral si biti malo nor, ko si tole napisal," je bilo njegovo mnenje. „Nikdar ti ne bi dovolil, da to predložiš komisarju, če bi mi bil prej pokazal." Ko so mi povedali, da ne bom imel več posebnih obiskov, sem razumel, da so me postavili v kot ter da bom nekaj časa v kotu ostal. Med zadevo z dvesto vprašanji sem se pogosto spraševal, za kaj so jim odgovori potrebni. Vedel sem, da so vprašalniki in življenjepisi del komunistične psihoanaliz1, toda dozdevalo se mi je, da mora biti za tem nekaj več. Čez nekaj časa se mi je posvetilo. Ravno nasproti našega krila sta delali dve skrivnostni skupini jetnikov. Ob tem času so bili od nas še vedno popolnoma izolirani. Povezal sem njihovo delo z brezkončnimi vprašalniki in sklepal, da se morajo ukvarjati z neke vrste zgodovinskim raziskovanjem. Kasneje sem delal nadaljnje sklepe na temelju naključnih pripomb so-zapornikov, ki so sami prej delali v pisarniških celicah teh dveh skupin in so bili neobičajno molčeči o tem, kaj se je tam godilo. Pozimi 1949/1950 je tajna policija izolirala nekaj zapornikov v dveh celicah, jim dala na razpolago velik del svojih arhivov in jim ukazala, naj začno pripravljati elaborate o različnih vidikih nedavne preteklosti. V kratkem so zapornikom dejali, da so njihovi elaborati zelo dobri, toda naj jih odtlej naredijo nekoliko bolj „operativne". Po tem, kar jim je pripovedoval Drago Šumak, ki je nadzoroval delo, so videli, da policija želi poročila, na podlagi katerih bi lahko aretirali in sodili še nove „vojne zločince". Seveda je bila ta naloga večini odvratna, tako da so nekateri zboleli. Kolikor vem, le prišlo na podlagi materiala, ki so ga zbrali jetniki, samo do enega procesa, in sicer d j procesa proti dekanu Gnidovcu, 80-letnema duhovniku z Dolenjskega, ki je bil samo en dan pred masovnim mitingom s Titovim govorom v Dolenjskih Toplicah. Edini jetnik, ki mu je to delo očitno ugajalo, je bil Aluj evič, ki je nastopal kot vodja ,,liberalne" skupine (bila je tudi klerikalna skupina) in se je obnašal tako priganjaško, da ga je neki njegov „podložnik" ob neki priložnosti napadel z nožem. Ko so leta tekla, je „stroga zaupnost" dela teh dveh skupin postajala manj in manj važna. Najprej je bilo jetnikom iz njih dovoljeno, da gredo na skupne sprehode, nato so prišli celo v skupne sobe in so samo na delo še hodili v posebne pisarne. Omeniti je treba, da je bila tudi knjiga „Belogardizem" povečini zasnovana na materialu, ki sta ga predložili ti dve skupini. Tako ,,znanstveno raziskovanje" ni bilo omejeno na Ljubljano. V glavnem zaporu za Jugoslavijo, Sremski Mitrovici, je bil zani rezerviran cel paviljon. Tam so imeli službo za poslušanje tujih radijskih postaj, oddelek ministrstva za zunanjo trgovino in oddelek ministrstva obrambe, kjer je bilo vse delo v rokah zapornikov. Dr. Zore, član komunistične diplomatske službe, je tja odpeljal dr. Trofenika, profesorja Hribarja in dr. Svata Zupana. Leta 1951 so poslali iz Ljubljane na delo v oddelkih v Sremski Mitrovici še veliko več zapornikov. Dr. Trofenik je zahteval tudi mene, toda slovenska OZNA ni hotela dovoliti, da bi jaz šel iz Slovenije in se tako izognil njenemu neposrednemu nadzorstvu. Dr. Jančikovič, hrvatski odvetnik, ki je bil v Zagrebu obsojen v zvezi z našim procesom, je tudi delal v Sremski Mitrovici in ga je tam zadela kap. Profesor Dragoljub Jovanovic je bil tudi tam, toda odklonil je delo in je bil ves izoliran. Spomladi 1952 sem začel delati načrte, kako bi pobegnil. Pogosto sem razmišljal o tem, kako bi se dalo uiti. Vedel sem, da jetniki od časa do časa beže, toda to jim je uspevalo v glavnem iz taborišč ali s transportov, medtem ko so mene vedno imeli v navadnih jetnišnicah. Edini način, ki mi je prišel na misel, je bil, da bi šel v splošno bolnišnico na pregled, da bi šel na stranišče 'in skočil skozi okno. In potem? Nekdo bi me moral čakati s kakim vozilom in s kanalom za beg čez mejo. Spominjal sem se, da so komunisti zmerom pomagali drug drugemu pobegniti 'iz zapora med vojno, in sem si mislil, da bi bil .skrajni čas, da bi anti-komunisti ravnali podobno, dasi niso imeli za seboj nobene organizacije. Sestavil sem pisemce z načrtom za pobeg, ki sem ga iztihotapil po poti, ki je še ne morem razkriti, nekemu prijatelju. Navedel sem, kako naj mi sporoči, ali je moj predlog mogoče izvesti. Kmalu sem dobil odgovor, da ni mogoče ničesar napraviti. V začetku 1952 so gospodarski dogodki v Jugoslaviji spet postali tako zanimivi, da sem si ponovno začel izpisovati časopisna poročila. Toda skoro bi jih bil uničil, ko so ob koncu marca dr. Verku in Špin-dlerju nepričakovano ukazali, naj pripravita svojo prtljago, in so ju odpeljali iz celice, kjer smo bili skupaj osem mesecev. Pričakoval sem, da bodo mene odpeljali kam drugam, kjer me bodo eksemplarično kaznovali za mojo \,svinjarijo'. To se pa ni zgodilo; nasprotno, zelo sem se razveselil, ko so se vrata odprla in sem zagledal nekaj znanih, pa tudi nekaj neznanih obrazov. Nova sta bila zame profesor iz Beograda in urednik tržaškega titoističnega časnika „Primorski dnevnik". Profesor je bil bivši jugoslovanski diplomatski uradnik dr. Slavko Stojkovič, ki je po vojni predaval državljansko pravo na Ekonomski fakulteti v Beogradu. Bil je prava enciklopedija na dveh nogah, tako da smo se od njega vsi veliko naučili. Njegov greh je bil, da je prišel z družino na počitnice v Slovenijo, pa so ga zaprli, ker je bil osumljen pobega v tujino. Obsojen je bil na osem let zapora, žena je doživela živčni zlom in so jo morali poslati v sanatorij, sin je bil pa tudi nekaj mesecev v zaporu. Po enem letu v Ljubljani so profesorja preselili v niško jetnišnico ter ga končno po treh letih in pol izpustili. Urednika ..Primorskega dnevnika", Jereba, so obsodili na pet let zapora, ker je nekajkrat prenesel sporočila ameriškega obveščevalnega oficirja njegovemu bratu v Ljubljano. Ko je oficir odšel v Združene države, je prevzel njegovo mesto v Trstu prikrit komunist, ki je našel zapiske o pošiljanju pisem v Ljubljano in je o tem obvestil policijo. Seveda smo imeli vsak dan zanimive diskusije. Dasi je navada, skrivati svoje resnične misli, postala vsem druga narava, smo se kar dobro sporazumeli in tudi dobili dovolj novih podatkov od novodošlih. Zabavno je bilo tudi to, da smo imeli knjige, ki so bile vse prej kot komunistične. Na svoje veliko začudenje sem dobil Russellovo ..Zgodovino zahodne filozofije", ki jo je materi poslal neki sorodnik iz Združenih držav. Čez dve leti sem se v istem zaporu rokoval s cenzorjem, ki je knjigo dopustil, pa so njega samega kmalu nato zaprli. Nekemu drugemu so dali celo „Revo-lucijo tehnikov" in „]VIacchiaveliste" Jamesa Burnhama. Dasi se nisem skladal z z Burnhamovo teorijo, me je zelo veselilo videti, da so na Zahodu ljudje, ki vedo, za kaj pri komunizmu gre. V tem pogledu sem imel nekatere odstavke v Burnhamo-vih knjigah za klasične. Pri Russellu mi je bila všeč žgoča ironija, toda bil sem razočaran, ko je pričel razlagati svojo lastno filozofijo. Imel sem vtis, da stojim pred praznino, ko sem bral njegovo mnenje, da je s filozofskega stališča komaj mogoče kaj reči o nacističnih zločinih. Tako rezerviranost ne more razumeti nihče, ki je kdaj prišel v stik s totalitarizmom. Junija smo bili vsi presenečeni, ko se je v naši sobi pojavil duhovnik. Bil je dr. Stanko Lenič, nekdanji tajnik ljubljanskega škofa dr. Rožmana. Z dr. Leničem sva se srečala že enkrat prej, ko sem kopal gramoz na dvorišču ljubljanske kaznilnice. Takrat so duhovnike poslali prenašat vreče s cementom. Po pravilu so jih vedno dodeljevali za najtežja dela. V Mariboru so hodili na postajo zlagat vlake. V Novem mestu so morali prevažati po mestu železne odpadke. Ljudem so rekli, da gre za nevarne zločince, toda so kmalu ugotovili, kdo so, in so jih začeli pozdravljati s „Hvaljen Jezus!" Končno so jih odpeljali na Zale, kjer so gradili stanovanjske bloke za oficirje politične policije. Delali so skupaj z drugimi, toda stanovali so v svojih posebnih barakah. Z njimi je bil tudi neki protestantski duhovnik iz Prekmurja. Poleg tega je bilo med njimi tudi nekaj je-hovcev, ki so jih komunisti zelo preganjali. Spomladi 1952 so dr. Leniča odpeljali z Žal v samico v ljubljanski kaznilnici. Rekli so mu, da so ga morali izolirati za-ladi slabega vpliva, ki ga je imel na druge duhovne. Silili so ga, naj se ne upira več vstopu v ciril-metodovsko društvo in naj škofa Rožmana obsodi kot vojnega zločinca. Dr. Lenič je oboje odklanjal, češ da ne more postati član združenja duhovnov, ki so ga ustanovili komunisti, ker so to jugoslovanski škofje prepovedali, in da ne more obsoditi dr. Rožmana, ker mu je bil blizu in ve, da je vse, kar je delal, delal z najboljšim namenom. Oznovec Zdenko Rotar, ki je bil odgovoren za njegovo prevzgojo, ga je skušal ..prepričati" s tem, da mu je vzel brevir in da ga je končno poslal med laike. Obsojen je bil dr. Lenič na šest let zapora pozno 1. 1947, ker je k njemu prišel kurir iz Avstrije in ga ni naznanil policiji. Vrhovno sodišče je kazen zvišalo na dvanajst let, ne da bi obsojenca o tem sploh obvestilo. Dr. Lenič je zvedel o zvišanju od svojih obiskovalk, sestre, kmetice z Dolenjskega, in škofijske kuharice, ki je prišla, kadar ni mogla priti sestra, ker ji je zmanjkalo denarja, ali pozimi zaradi snega. Tudi obiski so bili vzvod, s katerim so skušali dr. Leniča omajati. Brž ko je OZNA hotela nanj pritisniti, kuharici niso dovolili, da bi ga obiskala, češ da ni bližnja sorodnica. Naslednji dve leti in pol do svojega izpusta sem prebil z dr. Leničem. Poleti 1951 so nas selili, in sicer smo šli vsi spet v prenapolnjeno sobo št. 172, toda ostala sva skupaj. Verjetno se ne bi bil nikoli tako tesno seznanil z duhovnikom, če ne bi bil v zaporu, in dr. Lenič gotovo ne bi bil nikdar tako dolgo med laiki, posebno ne med liberalnimi, h katerim so se prištevali mnogi izmed nas. Dr. Lenič je priznal, da se je nekoliko bal, kaj bo, ko so ga vtaknili med nas. Toda kasneje je bil po vsem videzu kar rad med nami ter mi je sam povedal, da je bil presenečen nad tem, kako trdnih moralnih nazorov smo večinoma bili. Ta „koeksistenca" je bila za vse prizadete zelo koristna, čeprav je bilo to nedvomno zadnje, kar so si komunisti želeli. Potem ko sem bil kaznovan in so mi ustavili posebne obiske, je mati spet prihajala po enkrat na mesec. Pakete so omejili na sedem kilogramov mesečno, toda hrana v zaporu je postala nekaj boljša. Tudi pošto so zmanjšali na eno pismo mesečno v skladu z novim Zakonom o izvrševanju kazni. Včasih sem videl mater skozi okno, ko je prišla po cesti in je šla v neko hišo v bližini. To ni bilo čisto brez nevarnosti, saj so dekle enega od naših tovarišev pazniki nekoč aretirali in odpeljali v zapor za nekaj ur, ker je stala predolgo na cesti pred kaznilnico. Moja mati je vedno upala, da se bo le kaj zgodilo in da me bodo izpustili, kakor so že nekatere mojih soobsojencev. Težko je bilo verjeti, da me ne bi, če je človek bral jugoslovanske časnike: bili so polni kritike o Sovjetski zvezi in o »nečloveških metodah", ki jih tam uporabljajo. Nihče se ni zmenil za to, da so prav iste »nečloveške metode" bili uporabljali in so jih še uporabljali v Jugoslaviji. Tako je »Slovenski Poročevalec" pisal 20. januarja 1952: „Ni še pozabljen čas, ko je bil občutek pravičnosti tako močan, da je vse civilizirano človeštvo sočustvovala z enim samim človekom, ki mu je bila storjena krivica, ker je bila pravica slepa. Danes pa živimo v času najhujšega norčevanja iz pravice in najgnusnejšega zlorabljanja sodstva. Ta sistem je sovjetskega izvora ter so se leta in leta vršili procesi, ki nimajo nobenega opravka s pravico in pravom in ki so najokrutneje teptali človeške pravice... Bistvo tega sistema je popolno razvrednotenje človeka..." Pričakoval bi, da bodo ljudje, ki so tako pisali, pohiteli, da popravijo krivice, ki so jih sami storili, ko so posnemali So-vjete. Seveda se ni nič zgodilo. Poleti 1952 sem prepričal svojo mater, da je spet šla na britanski konzulat v Zagreb. To pot je tudi britanski konzul menil, da gre stvar z menoj nekoliko predaleč. Na splošno so bili konzularni uradniki do moje matere zelo ljubeznivi, toda mislili so, da ne morejo ničesar storiti. V posebno dobrem spominu je moji materi ostal generalni konzul Marchant. Končno so ji junija 1952 obljubili, da bodo opozorili višje na mojo usodo. Istočasno je mati šla obiskat Titovega partnerja pri medvojnem Tito-šubašičevem sporazumu, dr. šubašiča, ki je umaknjeno živel v Zagrebu. Ta sporazum je zagotavljal popolno svobodo in demokracijo po vojni in so mu botrovale vse velike sile. Šu-bašič je dejal: »Zelo mi je žal, gospa, toda za vašega sina ne morem storiti prav ničesar." Nekdo j: je tudi svetoval, naj obišče dr. Politea, zagrebškega odvetnika, ki je branil Tita, ko je bil obsojen na pet let zapora zaradi podtalnega komunističnega delovanja v predvojni Jugoslaviji. Dr. Politeo je prav tako dejal: »Gospa, ■ničesar ne morem storiti." Ta odgovor je bil toliko bolj značilen, ker je dr. Politeo lahko povsem normalno zagovarjal Tita pod »krvavo diktaturo kralja Aleksandra" in je bil Tito lahko pred sodiščem tako nesramen, da je izjavil, da sodišča sploh ne priznava, ker priznava samo sodišče komunistične partije, ter da je imel političen nagovor. Ce bi bil jaz tako trdovraten pred komunističnim sodiščem, kot je bil Tito pred kraljevskim po cpisu v Dedijerjevem njegovem življenjepisu, ki je izšel leta 1953 in so ga širili po vsem 3vetu, bi me bili obesili najbrž kar v sodri dvorani. To seveda ni preprečevalo zahodnim časnikarjem, da ne bi pisali o težkih časih, ki so jih Tito in njegovi tovari"i živeli v predvojni Jugoslaviji, ne da bi sploh z besedico omenil, kaj so Tito in njegovi delali z Jugoslovani po vojni. Vernon Bartlett je npr. mislil, da mora napisati, da je bila diktatura v predvojni Jugoslaviji »hujša, kot smo si kdaj mislili". Gospa Rocsevelt je celo podčrtala v prikazu Dedijerjevega Življenjepisa, da je komunizem edino upanje za Jugoslavijo. Ali je res mislila, da je režim, utemeljen na množičnih umorih, lahko upanje za kogar koli? V zaporu so se nam seveda take stvari gnusile in smo preklinjali neumne zahodnjake. Septembra 1952 je prišel Eden na obis>v v Beograd. Sedaj komunisti res niso mogli več trditi, da se mene njihovi odnošaji z Britanijo ne tičejo, ker je tam delavska vlada, s katero so prav oni posebno poklicani imeti stike. Brž ko sem slišal, da Eden pride, sem pričel priganjati mater, naj mu piše in prosi za pomoč. Mati je najprej napisala pismo, v katerem je omenila mene in strica in razložila vso našo zgodbo. Nato se je prestrašila, da bi utegnilo pismo priti v roke kakemu komunističnemu agentu, in je rajši sestavila drugo brez imen. Napisala je, da kljub širokogrudni pomoči Zahoda komu-134 nističnemu režimu v Jugoslaviji v zaporih še vedno sedi mnogo takih, ki so bili obsojeni zaradi svojega prijateljstva do Zahoda. Omenila je, da bi sekretar Eden lahko dobil podrobne podatke o takih osebah od britanskih konzulatov v Jugoslaviji od leta 1945 do 1947. Ne vem, ali je Eden kdaj dobil v roke to pismo. Ko me je mati spet prišla obiskat, je rekla, da so bili politični zaporniki omenjeni med jugoslovansko-britan-skimi pogovori. Spraševal sem se, od kod njej ta podatek. Nekaj kasneje se je materi tudi posrečilo iztihotapiti v tujino pisma mojim prijateljem o tem, kako mi gre. Moji švicarski prijatelji so pismo prejeli in so celo šli k britanskemu poslaniku v Bernu. Dejal jim je, da Britanci ne morejo storili ničesar, ker se ne morejo vmešavati v notranje zadeve druge države. Nekateri moji prijatelji, ki so takrat že lahko potovali na tuje, so telefonirali mojim tujim znancem in jih prosili, naj pomagajo, kakor morejo. Sam sem bil prepričan, da bi mi bila javna kampanja lahko pomagala, tcda te znajo organizirati samo komunisti, kot vse kaže. Poleti 1952 sem mater tudi prepričal, naj mi pošlje spet odvetnika. Neki moj so-zapornik mi je priporočil mladega advokata naših let, Stanka Mohoriča, in tako sem jo prosil, naj mi pošlje njega. Prvič je prišel septembra 1952. Odtlej me je lojalno podpiral v vseh mojih poskusih in očitno precej tvegal, ker ni bilo jasno, kakšno stališče do odvetnikov komunisti zavzemajo. Prej so odvetnike večkrat kaznovali ali jim vsaj vzeli advokaturo, če so resnično branili svoje kliente, namesto da bi le pomagali sodiščem iskati »objektivno resnico", to je obsoditi obtožence. Na najino veliko presenečenje sva se lahko povsem prosto pogovarjala v prisotnosti paznika. Moja mati mu je že izročila ves material, ki ga je imela, tako da sva mogla že govoriti o podrobnostih. Mohorič je menil, da bo najbolje začeti ne s tem, da zahtevamo obnovo, temveč »izredno omilitev kazni". To je bilo pravno sredstvo, ki ga je vseboval jugoslovanski komunistični kazenski postopnik. Opiralo se je na olajševalne okoliščine, ki so nastale po sodbi ali za katere med sojenjem sodišče ni vedelo. Prvi osnutek sem napisal sam. Moje glavne točke so bile, da je oče bil obsojen in je umrl, čeprav sploh ni bil kriv, in da so moji materi nezakonito odvzeli celo ve- čino stvari osebne rabe; in da je maršal Tito sam priznal, da je bila jugoslovanska zunanja politika napačna, ko so mene aretirali. Po »Dnevniku" od 10. septembra 1951 je dejal: „V svoji prejšnji politiki smo storili napako, da smo se v celoti zanašali na Sovjetsko zvezo..." Pripomnil sem, da sem skušal omiliti neprijeten vtis, ki ga je to delalo na Zahodu, s tem, da sem vzdrževal prijateljske stike z nekaterimi zahodnimi predstavniki. To je bilo mogoče imeti za zločin samo pod sovjetskim vplivom, saj je Borba napisala 22. julija 1951, da v Sovjetski zvezi „ni moškega ali ženske, ki bi smel vzdrževati prijateljske odnošaje s tujci brez posebnega ukaza". Podčrtal sem ttidi, da je Borba napisala 12. avgusta 1951, da bi bilo treba prejšnje hude kazni vskladiti z novim kazenskim zakonikom. Dodal sem še nekaj navedb iz jugoslovanskih časnikov. Pravica s 30. junija 1951 je poročala o jugoslovanski noti Ru-muniji, v kateri je bilo rečeno, da mora vsaka civilizirana država spoštovati človeške pravice, naštete v Deklaraciji Združenih narodov. Borba se je 14. junija 1951 norčevala iz tega, da pri nas pogosto naj-navadnejše stvari imamo za strogo zaupne, medtem ko je 6. januarja 1951 trdila, da kcminformovske države ne objavljajo gospodarskih podatkov, da bi prikrile pravi položaj. Ob taki hinavščini se je bilo res težko zadrževati. Odvetnik je moj osnutek zelo razvode-nil. Spremembe v jugoslovanski komunistični zunanji politiki >ni omenil, pač pa se skliceval na mojo nekdanjo bolezen in na posledice, ki jih je baje imela za mojo duševnost, na dejstvo, da sem „se med vojno neprestano trudil doseči sporazum med protiokupacijskimi silami, kakršen je bil končno dosežen", in na to, da je moj oče umrl po treh letih v zaporu. Prošnjo smo vložili 1. novembra 1952. Med letom 1952 so uvedli važne gospodarske reforme. Komunisti so spoznali, da ni mogoče izvršiti plana, če se sploh ne ozirajo na gospodarske zakone. Zatorej so uvedli nekaj elementov tržišča ter to imenovali bodisi ,,avtomatizem" bodisi »socialistično tržišče". Potem ko smo se razšli, je postal dr. Verko član skupine zapornikov, ki se je ukvarjala s »kulturnim" delom. Povabil me je, naj zapornikom razložim delovanje „av-tomatizma", kar sem storil septembra leta 1952. Sledila je zapletena »afera". Branko Alujevič je šel h komisarju in mu poročal, da propagiram gospodarski liberalizem. Komisar- o vsem tem seveda ni veliko razumel in je začel zasliševati zapornike, ki so se spoznali na gospodarstvo. Meni nr nihče ničesar omenil. Nihče tudi ni vedel, kaj je komisar končno sporočil svojim nadrejenim. Kot posledica takih ovadb je bil Alujevič končno izpuščen ob novembrski amnestiji 1952. To je bila zadnja amnestija, pri kateri je bil izpuščen komaj kak pošten obsojenec. Meni so poslali odločbo sodišča na mojo prošnjo za izredno omilitev kazni okoli novega leta 1953. Glasila se je takole: »Predlog za izredno omilitev kazni ni utemeljen. Obsojenčeva dejanja nedvomno spadajo v vrsto najtežjih kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo in jih kot taka določa ter zanje predpisuje najtežje kazni tudi novi kazenski zakonik. Spričo težine teh kaznivih dejanj po mnenju pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih navaja obsojenec v predlogu za izredno omilitev kazni, vsekakor niso takega značaja, da bi očitno povzročile milejšo odmero kazni v smislu čl. 296 ZKP. Iz poročila MINOT-a z dne 1. 12. 1952, III/22/5-52 izhaja, da je obsojenčevo zdravstveno stanje zadovoljivo, da je proces TBC sedaj negativen in da hodi obsojenec samo od časa do časa na pregled na protituberkulozni dispanzer. Nadalje izhaja iz navedenega poročila, da je obsojenec nediscipliniran, da je bil zaradi raznih disciplinskih nerednosti spričo neupoštevanja predhodnih opominov že trikrat disciplinsko kaznovan, da je v političnem pogledu strupen nasprotnik naše družbene ureditve in, da kadar koli more, na brezobziren način kritizira državno in družbeno ureditev s tendenco odvračanja obsojencev k poboljšanju. Tudi te okoliščine, ki kažejo na to, da kazen doslej na obsojenca ni poboljševalno vplivala, odločno govore proti sleherni omilitvi kazni." Tako torej! To je bilo v skladu z izjavo vodilne komunistke Vide Tomšič, ki je jeseni 1952 dejala, da ne more biti demokracije za reakcionarne ostanke. Istočasno so na Zahodu na široko govorili o demokraciji v Jugoslaviji. Poleti 1952 se je na kaznilniškem dvorišču pojavilo nekaj Madžarov. Ušli so v Jugoslavijo pod vtisom zahodne propagande, da Jugoslavija ni več komunistična država. Po prebegu so jugoslovanskim uradnikom povedali, da so protikomunisti, ko so jih zasliševali o razlogih za njihov beg. Jugoslovanski komunisti so jim rekli, da je stvar v redu, in so jih poslali n-». slabo plačano težko delo. Ko so prosili, da bi jim dovolili oditi na Zahod, so jim odvrnili, da to ni mogoče. Ko so poskusili pobegniti v Avstrijo, so jih za nekaj let poslali v ječo. Bil sem divji zaradi odločitve Vrhovnega sodišča še toliko bolj, ker sem ravno takrat bral že omenjeni Titov življenjepis, med drugim z opisom, da je Tito odklonil, da bi vložil prošnjo za pogojni odpust iz zapora v stari Jugoslaviji, ker je bil eden izmed pogojev »prevzgoja", ki je po Titovem mnenju ni bilo mogoče uporabiti za politične obsojence. Še slabše je bilo to, da so zahodni recenzenti na veliko prelivali solze nad strašnimi stvarmi, ki so se primerile Titu in drugim komunistom v slabi predvojni državi. Uspelo mi je iztihotapiti materi pismo o sodni odločbi. Napisal sem, da so doma najbrž podvomili o moji zdravi pameti, ko so odločbo prebrali. Nikdar me ni nihče opomnil k čemur koli in disciplinsko sem bil kaznovan, ker nisem pomil menažke, ker sem vstopil v bolniško sobo, ko je prijatelj Zupan zbolel za tuberkulozo, in ker sem napisal »svinjske" odgovore na vprašanja, katera so mi dali z izrecno pripombo, da jih zanima moje mnenje o različnih stvareh. »Zdi se mi zelo neumestno, da se take malenkosti omenjajo v sklepu Vrhovnega sodišča v zvezi s političnim obsojencem," sem podčrtal v iztihotapljenem pismu. Ni bilo lahko razumeti, kakšen vpliv naj bi imel na druge obsojence, ker sem občevanje omejil na najožji krog ljudi (le malokatere izven svoje sobe). Na sprehodih sem vse poletje igral odbojko, da sem se vsaj malo razgibal. Najbrž je bil moj govor o avtomatizmu primer poskusov, spreobrniti druge k antikomunizmu. Če je tako, sem bil v zelo dobri družbi. Na VI. kongresu KPJ je namreč gospodarski minister Kidrič dejal, da »mora biti novi gospodarski sistem zasnovan na objektivnih ekonomskih zakonih in se mora, kolikor je mogoče, izogibati administrativne dušitve teh zakonov". Dalje je vprašal: »Kdo more povsem jamčiti, da so naši zvezni plani vedno pravilni, ako niso podvrženi kontroli in korekturi samih objektivnih ekonomskih zakonov? Jaz osebno, recimo, ne morem." Čeprav sva se Kidrič in jaz torej tako lepo skladala, je komisar Kragelj razložil nekaterim obtožencem, ki so prišli z njim 136 v stik (mene še vedno niso imeli za vred- nega, da bi stopil pred njega), da sem tipičen »malomeščan" z vsemi malomeščanskimi predsodki in da sem zelo slab značaj, ker nočem priznati, da sem prišel do sklepa, da je titoizem objektivno pravilen. Leto 1952 je bilo tudi leto polno sprememb v komunističnem držanju do katoliške Cerkve. Za začetek je katoliški sopotnik, profesor Kocbek, objavil štiri zgodbe o problemih, ki so mučili partizane med vojno. V eni izmed njih je opisal dvome likvidatorja, ki je moral ubijati včasih izdajalce, bolj pogosto pa politične nasprotnike na ukaz komunističnih voditeljev. Komunisti in njihovi oprode pod vodstvom bivšega liberalca Josipa Vidmarja in bivšega krščanskega socialista Fajfarja, so odprli ogenj proti ubogemu Kocbeku, čigar najhujša krivda je bila, da je ohranil nekaj neodvisnosti duha. Ko ga je šla moja mati obiskat, ji je dejal, da se dobro zaveda, koliko napak je bilo storjenih, toda da je brez moči. Napadi na Kocbeka so bili tako besni, da smo pričakovali, da se bo vsak čas pojavil med nami. Kasneje istega leta so bili znaki, da komunisti skušajo doseči zbližanje s katoliško Cerkvijo. Jeseni je bil sestanek med zastopniki katoliških škofov in komunističnimi oblastmi. Komunistično delegacijo j s vodil specialist za verska vprašanja, predsednik izvršnega odbora Slovenije in general tajne policije, Boris Kraigher. Ena izmed njegovih preteklih zaslug je bila, da je dal kmalu po vojni ugrabiti ljubljanskega škofa Vovka, ga odpeljati nekam na razgovor in nato izpustiti nekje sredi polj izven Ljubljane, da je moral peš domov. V njegovih rokah so bila tudi pisma, ki jih je pisal predsednik jugoslovanskih škofovskih konferenc, beograjski škof Ujčič, ljubljanskemu škofu. O tem smo bili poučeni v naši sobi, ker smo morali pisma prevajati iz latinščine. Nanašala so se izključno na verske stvari. Iz zapora je bil ta sestanek škofov s komunisti videti nevaren. Poravnava katoliške Cerkve s komunisti bi bila lahko samo usodna. Pomenila bi konec zadnjega zanesljivega odpora proti ideologiji komunističnega totalitarizma — vsaj v Sloveniji in na Hrvatskem. Sledil sem poročilom o sestanku z veliko bojaznijo, tako da mi je zelo odleglo, ko so bili razgovori prekinjeni. Kaže, da so bila glavna tema razgovorov združenja za duhovnike, ki so jih komunisti vsiljevali. Komaj je bilo mogoče dvomiti o tem, da ta združenja uživajo zaščito komunistične partije in celo tajne policije. Sam sem bil priča, kako so oznov-ci skušali vplivati na duhovnike v zaporih, naj vstopijo v te organizacije. Morda so upali, da bodo na ta način lahko izpodko-pavali Cerkev od znotraj. Škofje so ostali trdni. Komunisti so bili nad tem besni. Trdili so, da škofje kršijo Deklaracijo o človeških pravicah, posebno pravico do svobodnega združevanja. Po naključju so komunisti ravno takrat na vse načine preganjali člane partije, ki so na skrivaj hodili k verskim obredom. Tako je bil očitno odgovor na komunistične obtožbe škofov, da je prav toliko kršenje človeških pravic, če komunistična partija preprečuje svojim članom, da ostanejo v verskih organizacijah, kot je, če Cerkev prepoveduje svojim duhovnikom, da bi bili člani organizacij, ki jih ustanavljajo komunisti. Seveda bi komunisti dejali: „Da, toda to sta dve povsem različni vprašanji." V začetku 1953 so komunisti prišli na misel, ne posebno posrečeno zanje, da bodo pri ljudskem štetju vprašali prebivalstvo po njegovem verskem prepričanju. Izkazalo se je, da se 85 do 90 odstotkov vseh prebivalcev po vsej Jugoslaviji ima za člane verskih skupnosti. Meni samemu je števna komisija zastavila v zaporu to vprašanje. Kaznilniški uslužbenec me je vprašal: „Ali verujete v Boga?" Odgovoril sem z da. Ponovil je: „Ali res verujete v večno življenje in vse take reči?" Slišati je bilo kot „ves ta nesmisel". „Da!" Ker so nas spraševali po več skupaj, so me tovariši slišali in so tudi tisti, ki niso bili več popolnoma prepričani o večnem življenju odgovorili pritrdilno. To štetje je bilo velik neuspeh za komuniste, ker je jasno pokazalo, da je vsaj 90 odstotkov prebivalstva v bistvu proti njim po osmih letih njihovega režima. Pokazalo je tudi, da je bilo največje zatiranje za veliko večino državljanov, da jim niso dovolili slaviti njihovih verskih praznikov. Vsa Jugoslavija se je (in se sevedi še) žalosti nad tem, da je Božič delavnik. Ni nerazumljivo, da smo se zgražali, ko smo brali in celo videli fotografije o tem, kako je anglikanski nadškof Fisher prisostvoval sprejemu na čast našega ljubljenega maršala, ko je bil na obisku v Britaniji. Da bi pa bili pravični, moramo ome- niti, da se je tudi papeški nuncij v Parizu odločil prisostvovati proslavi obletnice komunistične Jugoslavije leta 1952. Od mojih tovarišev v sobi 170 jih je nekaj delalo v kaznilniški upravi, tako da smo mogli slediti ,,prihodom" in ,.odhodom". Vse leto 1952 je več jetnikov prišlo, kot jih je cdšlo. Nekateri od naših prijateljev so odšli, toda večinoma je šlo za take, ki so kazen odsedeli. Amnestije seveda niso bile namenjene za politične kaznjence, kar pa ni preprečevalo časnikom, da ne bi obtožili Sovjetske zveze, da so tam amnestije ,,fiktivne", ker se ne nanašajo na politične obsojence (Boiba, dne 22. aprila 1953). Začela se je pojavljati nova vrsta zapornikov. Bili so tako imenovani gospodarski zločinci, ljudje, ki so kradli v podjetjih, kjer so delali, ker niso mogli živeti od svoje borne plače. Povrh so komunisti neprestano govorili o tem, da tovarne pripadajo delavcem, kar so pač nekateri ljudje vzeli malo preveč dobesedno. Ko je dr. Janko Žirovnik, bivši predsednik Advokatske zbornice v Ljubljani, branil takega obtoženca, je uporabil ta argument. Takoj so ga suspendirali kot advokata. Res je seveda, da je obtoženčevo izjavo, da se je Tito pripravljal na pobeg iz Jugoslavije, ko ga je Stalin izključil iz Kominforma, zagovarjal s tem, da je obtoženec le hotel poudariti Titovo daljnovidnost. Neki drugi odvetnik se je pridružil našim sprehodom na kaznilniškem dvorišču, ker ni prijavil svojega klienta, ki se je pripravljal na pobeg v tujino. Kot je pripovedoval, ga je ta klient prišel vprašat za svet, ko je neki njegov prijatelj pobegnil. Napotil ga je, naj gre na OZNO in pove vso zgodbo. Klient pa ni hotel tvegati ter je rajši pobegnil še sam. Odvetnika so seveda obtožili, da je vedel za njegove namene. Naše vrste so se pomnožile še z drugim bivšim urednikom Primorskega dnevnika Stanetom Staničem. Ta je bil prepričan komunist, toda padel je v roke ameriške protiobveščevalne službe, ki je proti njemu, kakor so dejali, uporabila metode tretje stopnje v neki vili pri Trstu. Priznal je, da je več hiš, ki so bile v tem mestu vnešene v zemljiško knjigo na njegovo ime, last komunistične partije, po katere naročilu jih je kupil. Američani so ga izpustili, toda od partije je dobil ukaz, da se mora vrniti v Ljubljano, kjer so ga obsodili na pet let zapora zaradi izdaje. Zelo je bil zaradi te „napake" žalosten samega sebe in je brez prestanka skušal komisarja prepričati o svoji nedolžnosti, toda brez uspeha. Marca 1953 je umrl Stalin, toda za nas se obzorja s tem niso posebno razbistrila. Skoro istočasno je Tito odpotoval na uradni obisk v Veliko Britanio. Njegov sprejem tam me je osebno ponižal. Churchill je dejal, da ideologije ne morejo preprečiti ljudem, da bi ne bili prijatelji, kajti štejejo le dejanja, ne pa besede, kot da dejanja ne bi izvirala iz besed, vsaj pri komunistih. Nekako ob tem času je skupina laburističnih poslancev brzojavila Francu, da mora izpustiti politične jetnike. Naši časniki so komentirali: „Enia stvar je gotova: ves demokratični svet bi moral pomagati trpečemu španskemu ljudstvu, da se osvobodi fašističnih okovov, v katerih trpijo že petnajst let." Po drugi strani so protestirali proti ameriški podpori za emigrante iz satelitskih držav, ker jugoslovanski komunisti seveda niso želeli, da bi se te države osvobodile komunizma, marveč le, da bi postale bolj neodvisne od Moskve. V časnikih sem tudi bral, da je prišel v Jugoslavijo John Gibbs, ki je bil med našim procesom omenjen kot „znani špi-jon", kot poročevalec BBC, da bi posnel na trak reportaže „o velikih gradiliščih, tovarnah in zadrugah". Seaton-Watson, ki so ga imenovali za nevarnega agenta med mojim zasliševanjem, je sedaj postal „pio-nir jugoslovansko-britanskega zbližanja". V malo uteho nam je bil prepir, ki je nastal med jugoslovanskimi časniki in BBC, ker se ta radijska družba ni dovolj ponižno obnašala napram jugoslovanskemu despotu. Aprila je umrl Kidrič, ekonomski diktator, dasi so z letalom pripeljali dva britanska zdravnika, da bi ga rešila. Pogrebne svečanosti je prenašal radio. Ko smo poslušali, so začele teči solze po Špindler-jevih licih, tako da sem skoro sočustvoval z njegovo naivno komunistično vero. Ne gle^.e na to, kar so komunisti storili njemu samemu, je bil Kidrič sam prava pošast. Nedvomno je on ukazal ..likvidacijo" več tisočev ljudi. Njegova žena je bila med vojno šefinja komunistične tajne službe, vštevši likvidatorjev. Tito je v govoru dejal. da je Kidrič „zgorel na delu". Če bi 138 bil ,,gorel" nekaj manj, bi bilo jugoslovan- sko gospodarstvo najbrž manj usodno zmedeno. Jeseni 1952 je moja mati pisala Titu in ga prosila za intervencijo, ker da sem jaz v zaporu le zaradi hudih kršitev zakona. Odgovor je prišel z Ministrstva za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije, naj zahtevamo obnovo procesa, ako res mislimo, da je bil zakon hudo kršen. To je bila prva pobuda. Druga pobuda je prišla, ko je dr. Pctrč, komunistični ideolog, objavil članek o socialistični morali, v katerem je trdil, da so Leninovi moralni nauki (komunizem posvečuje sredstva) „nekoliko enostranski" in jih ni mogoče sprejeti brez nadaljnjega. Po Potrčevem mnenju je Stalin uvedel ..sovraštvo do tujcev", kar je bilo napačno, ker so „na-predni" ljudje tudi na Zahodu. Potrč se je zavzemal za strpnost in trdil, da glavna i razlika med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo niso nazori, marveč njihovo izvrševanje. Nad tako hinavščino se je bilo res mogoče samo zgražati. Za dobro mero se je Slovenski poročevalec dne 1. marca 1953 norčeval iz Sovjetske zveze, češ da ta ni „vsakdo, ki izgubi kak dokument, nemudoma postane agent ameriškega imperializma, ne glede na to, kakšne vrednosti je-tisti dokument". To je bilo slišati kakor komentar k usedi mojega očeta. Nadalje sem našel v Deklaraciji Titovega NKOJ-a iz avgusta 1944, da cilj ni ..vzpostavljanje komunizma, kakor nam očitajo nekateri naši sovražniki". Kako so torej mogli obtožiti kogar koli, da se je med vojno boril proti nečemu, kar so sami trdili, da ni njihov cilj ? Javno so se izjavili za komunizem šele 1948, ko sem bil jaz že eno leto v zaporu. Tako so me naravnost silili, da jih primem za jezik in vložim zahtevo za obnovo procesa. Verjetno so si mislili, da si kaj takega ne bom upal. Vsekakor je marca 1953 prišlo svarilo. Po dolgem molku me je komisar poklical v svoj urad in mi takoj dejal: „Zakaj hočete obnovo za vsako ceno?" ,,Zato, ker sem kljub vsem spremembam še vedno v zaporu," sem odvrnil. „Ne bodite vendar naivni. Saj vendar veste, da se o vsem odloča tu pri nas." Mrmral sem nekaj o sodiščih. „Kaže, da po vašem mnenju sodišča sploh niso potrebna, ker vi vse veste bolje od njih." Dejal sem: „V mojem primeru se je sodišče zmotilo." „To ni neben razlog za obnovo. Rankovič je že obsodil vse napake v sodstvu." Imelo me je, da bi mu dejal, da imam od tega jaz zelo malo, vendar sem molčal. Očitno je bila vloga »samokritike" v Ju-goclaviji še vedno ista kot na Češkem, kjer so jo naši časniki ostro kritizirali. Po njihovem so tam uporabili samokritiko, če se je pojavilo proti nečemu ostro javno mnenje. V tem primeru so krivdo naprtili nižjim izvršnim organom, nato pa enostavno nadaljevali po starem. Nisem se hotel dati prestrašiti, da bi popustil. Tako je moja mati v drugi polovici marca 1953 odpotovala v Beograd, da bi tam vložila zahtevo za revizijo v očetovi in moji zadevi. Odvetnik je uporabil podatke, ki sem jih dal njemu in že prej svoji materi, ter sestavil dve vlogi, eno dolgo šest, drugo osem strani, ki sta obe naštevali nepravilnosti, ki jih je zagrešilo sodišče, njegove napačne sklepe in nove dokaze, ki bi pokazali ravno nasprotno. V Beogradu je mojo mater zelo vljudno sprejel zvezni javni tožilec, a jo je nato poslal k poročevalcu za Slovenijo. Ta jo je ahrulil: „Kaj pa pravzaprav hočete? Vsi i ljudje so špijeni. Kolaborirali so tudi s sovražnikom med vojno." Zelo sem se razburil, ko mi je mati povedala o svojem potu v Beograd. Mislil sem si, da je edini način, preprečiti kratko zavrnitev, saj je bilo jasno, da se je jugoslovanska komunistična justica spremenila malo ali nič, da pokažemo, da nisem sam in da so po svetu ljudje, ki se zanimajo za mojo usodo. Mati se je dala prepričati, naj piše britanskemu, ameriškemu in francoskemu konzulatu v Zagrebu in prosi za zaprisežene izjave mojih prijateljev o tem, da so bili moji stiki z njimi izključno družabni. Po drugi strani se mi je zdelo, da bi bilo koristno, če bi nekatere točke razširil in sem v ta namen poslal odvetniku dodatne podatke. Ob tem času sem delal že povsem odprto, tako da sem pismi s temi podatki poslal odvetniku preko komisarja. Ravno ko sem oddal prvo od teh pisem, me je spet razkačila hinavščina jugoslo-venskih komunistov, ker sem čital članke v Vjesniku (18. marca 1953), v katerem je bilo rečeno, da so bili slabi odnosi med Jugoslavijo in Britanijo do leta 1950 zelo škodljivi za obe državi. Dalje je isti zvezni javni tožilec, kot ga je moja mati obiskala v Beogradu, odpotoval na zasedanje komisije Združenih narodov za človeške pravice in je pred odhodom izjavil, da se Jugo- slavija zavzema za te pravice in da želi, naj bi Združeni narodi nadzorovali njihovo izvrševanje. Istočasno mojemu odvetniku niso dovolili, da bi vpogledal moj akt na Vrhovnem sodišču, dasi bi bil do tega upravičen po jugoslovanskih zakonih. Na odgovor zveznega javnega tožilstva nam ni bilo treba dolgo čakati. Glasil se je, „da ni našlo nikake osnove in zakonitih pogojev, da bi v korist obsojenega Sire Ljuba vlagalo kakršno koli izredno pravno sredstvo". Sodišču je namreč predlog za obnovo lahko predložilo samo tožilstvo. Tako so v treh vrsticah odpravili osem plus šest strani argumentov. Medtem so prišle zaprisežene izjave mojih angleških prijateljev. Ameriški in francoski konzulat sploh nista odgovorih na materina pisma. V izjavah je pisalo, „da so bili naši odnošaji povsem družabnega značaja". Dokumente so poslali uradno preko britanskega zunanjega ministrstva in jugoslovanske ambasade v Londonu. Kljub temu si jih mati ni upala predložiti jugoslovanskim oblastem. Slišala je, da je Titov generalni sekretar, dr. Jože Vilfan, bivši predstavnik Jugoslavije pri Združenih narodih, izjavil, da so bili on in drugi odgovorni ljudje v Beogradu presenečeni nad mojo nesramnostjo, ker sem si upal iznesti take obtožbe proti jugoslovanskim sodiščem. Vilfan bi moral biti o vsem tem bolje poučen, ker je bil zvezni javni tožilec, ko so po vsej Jugoslaviji množično pobijali ljudi takoj po vojni. Moja mati je kljub temu pisala predsedniku Vrhovnega sodišča Zvezne republike Jugoslavije dn ga prosila, naj zahteva ukrep v zaščito zakonitosti, kar je imel pravico storiti. Nista pretekla dva meseca, ko je dr. Hrnjčevič odklonil da kar koli ukrene. Temu se je bilo komaj mogoče čuditi, saj je dr. Hrnjčevič postal predsednik Vrhovnega sodišča, potem ko je bil vrhovni javni tožilec in je bil verjetno član UDBE. Poleg zapriseženih izjav je spomladi 1953 prišlo pismo nemške študentke, s katero sem bil med vojno v Peruggi. Po vojni so jo kvekerji poslali na Bryn Mawr College v Združenih državah. Tam je srečala Jugoslovanko, ki je pobegnila od doma. Omenila je moje ime, nakar je „Jugo-slovanka povsem prebkdela in ji povedala, da sem skupaj z njenim očetom iz političnih razlogov v zaporu". Bila je hči profesorja F ur lana. Anneliese, nemška študentka, ni mogla prav verjeti, da sem v zaporu, ker se je spomnila,, „da sem bil navdušen jugoslo- 139 vanski rodoljub in si nisem ničesar bolj želel kot osvoboditev izpod Osi". Tako je pisala moji materi, brž ko je bilo verjetno, da jo bo pismo doseglo. Moja mati je priložila to pismo eni izmed mojih dodatnih zahtev za obnova. Seveda vse to ni pomagalo. Junija 1953 smo imeli posebne vrste zabavo. Rudi Slavec je bil jetnik, ki je vodil skladišča za civilno obleko zapornikov. Pridružil se je partizanom leta 1941, toda vodstvo njegove enote je bilo tako nesposobno, da so odkorakali naravnost v nemško zasedo. Nemci edino njega niso ubili, ko so oddelke napadli. Potem ko so ga skoro do smrti pretepli, so ga zaprli, toda njegovi teti na Dunaju se je posrečilo doseči njegovo izpustitev pod pogojem, da bo odšel v Avstrijo in tam delal v tekstilni tovarni. Leta 1944 je spet ušel in se pridružil partizanom na Štajerskem. Vse je bilo v redu do leta 1950, ko ga je nekdo prijavil UDBI. Vlekli so ga pred sodišče in obsodili na osem let, češ da jo •izdal svoj oddelek leta 1941. Edini dokaz za to je bil, da njega niso ubili, medtem ko vse druge so. Obsodba ga je zelo mučila, posebno ker je imel mlado ženo in dva majhna otroka. Slavec je bil v zelo dobrih odnošajih s komisarjem in z upravnikom, s katerim je bil nekaj časa pri partizanih v isti enoti. Vsi so mu obljubovali pomoč in tako je čakal eno leto, dve leti, tri leta. Potem mu je postalo dovolj. Kot poseben privilegij mu je upravnik dovolil, da spi v skladišču. Eno izmed oken je gledalo na sodnijsko dvorišče, ki ni bilo zastraženo. Ko se je dokončno odločil, je prepilil rešetke na oknu, vzel najboljšo obleko, ki jo je mogel odkriti v skladišču in je zvečer skočil skozi okno. Pobeg so odkrili šele naslednje jutro. To je bila huda reč za upravnika, komisarje in paznike. Njihova prva reakcija je bila, preiskati vso kaznilnico, da ne bi še kdo ušel. Med preiskavo so se pazniki maščevali nad nami in našimi stvarmi. Predmeti so leteli na vse strani in končno je bilo po vseh sobah vse razmetano. Naša soba je opravila posebno slabo, ker so po naključju v sosedni sobi zares odkrili, da je nekdo rešetko prepilil. Slavcu je uspelo priti v Trst, odkoder je pisal upravniku razglednico in poslal obleko, ki jo je vzel iz skladišča, lepo v 140 paketu. Med jetniki je krožila druga po- dobna zgodba o nekem Šlezingerju. Ta je baje tudi pisal upravniku iz Trsta in se podpisal: „Smrt fašizmu, svoboda Šlezingerju!" Nekega večera proti koncu julija 1953 me je nepričakovano poklical komisar Kra-gelj v svoj urad. Sprejel me je zelo ljubeznivo in se pozanimal, kaj mislim o politični situaciji. Nato je nenadoma začel govoriti c mojem očetu, češ da ga niso izpustili iz zapora, ker je umiral, temveč ker je imel »pozitiven odnos do naše stvarnosti". (Na-La stvarnost je komunistični izraz za komunistični režim.) Vprašal me je, ali imam tudi jaz pozitiven odnos do naše stvarnosti. Odgovoril sem: »Seveda, saj veste, da sem zelo nestrpen in razumem mnoge stvari." »Da, da, trdite, da ste liberalec. Tod-?, če ste liberalec, nam morate pomagati v našem boju proti klerikalizmu." Meni se je zdela njegova razlaga liberalizma precej čudna, toda dejal nisem nič. »Morate nam pomagati na kak način. Naš smoter je, da vas prevzgoj imo, in prevzgoja pomeni dejanja in ne samo besede. Vi to prav dobro veste, toda ste cinik in se delate, da ne razumete." Nadaljeval je v istem smislu ter mi povedal, da nisem v zaporu zaradi kakega posameznega dejanja, temveč zato, ker sem »sovražnik". Zgodba v zvezi z obveščevalnim centrom 101 je bila samo dobrodošla priložnost za OZNO, da se me je znebila. Kragelj je govoril tudi o mojih motivih in mi razložil, da jaz nisem proti »naši stvarnosti" iz kakih praktičnih razlogov, ker bi pod komunističnim režimom lahko naredil karijero, ampak zaradi svoje »ideologije". Konec intervjuja je bil, da mi je naročil, naj napišem življenjepis v obliki razlage motivov, ki so me vodili v nasprotje proti komunističnemu režimu. Kljub slabim skušnjam sem se odločil, da bom kar se le da iskren. Napisal sem na stroj 24 strani, opisal svoje življenje in razložil svoja nagnjenja skoro na isti način kot tu v spominih. Dovolil sem si grajati jugoslovanske komuniste zaradi njihove enostranske kolaboracije s Sovjeti ter sem dejal, da sem se bal, da se bo Jugoslavija zapletla v vojno na sovjetski strani proti Zahodu, pri čemer nisem imel niti najmanjšega dvoma, da bi Zahod na koncu zmagal. Napisal sem: „Proti tej nevarnosti sem hotel napraviti, kar je bilo v moji moči." Zaključil sem s stavkom: »Pogosto slišim, da je odkritost najslabši način ravnanja. Upam, da se bo to izkazalo kot neresnično." Komisar je sprejel življenjepis brez pripomb, kar me je seveda spravilo v sijajno razpoloženje in mi vzbudilo največje upe, posebno, ker je rekel, naj napišem nekaj tudi o svojih namenih po izpustitvi. (V zaporu sem bil že šest let.) Kmalu je prišla ohladitev. Špindlerja in mene so drugega za drugim odvedli v zasliševalnico. Udbaša, ki me je sprejel, nisem še nikoli videl. Vprašal me je: „Ali ste kdaj kaj iztihotapili iz zapora?" Seveda sem zanikal. Pokazali so mi pisano izjavo Špindlerjeve sorodnice, da je preko pobeglega Slavca dobivala moja pisma za mater. Kaže, da so po njegovem pobegu začeli sumiti in so nekako odkrili, da smo iztihotapljali pisma. Po zaslišanju so me najprej odpeljali v urad administrativnega upravnikovega pomočnika. Komaj sem verjel svojim ušesom, ko je dejal, da sem zaradi tihotapljenja pošte kaznovan s tem, da en mesec ne bom smel pisati in prejemati pošte. Toda to ni bil konec: dva dni kasneje so me vlekli pred upravnika, ki je spet vpil nekaj o »svinjariji", mi ni dovolil odpreti ust in me je kaznoval s trimesečnim odvzemom pošte, paketov in obiskov in s štirinajstimi dnevi v bunkerju. Tako sem torej šel v klet. Špindlerja so porinili v eno podzemno celico, mene v drugo. Klet me ni posebno skrbela, toda bal sem se, da bi ta zadeva mogla pokvariti možnost, da me izpustijo ob novembrski amnestiji. Mislil sem si, da bo najboljše, če zahtevam razgovor s komisarjem. Naslednji dan so me odpeljali k njemu. »Ne sme vas presenetiti, da sem tihotapil pisma," sem dejal, »dobro veste, da nisem imel druge možnosti, da bi končno povedal svoji materi, kaj se je zgodilo med procesom." Majal je z glavo. „Mhm," je začel čez nekaj časa, »toda ne domišljajte si, da vas bomo izpustili, dokler vaša mati pošilja v tujino protestna pisma ?" »Kakšna pisma?" Da bi bila stvar slabša, je komunistična policija skoro ob istem času odkrila prošnjo moje matere prijateljem v tujini v vlaku na poti v Avstrijo. Mati je dala to pismo znancem, ki so bili po naključju v Jugoslaviji. Ti so se bali obdržati sporočilo pri sebi, odvili so napisno tablico v stranišču, spravili pismo zanjo in tablico privili nazaj. Ko so hoteli v Avstriji vzeti pismo ven, ga ni bilo. Mislili so, da morda gledajo pod napačno tablico, odprli so tablice po vsem vlaku, toda sporočilo je izginilo. Po tej smoli so mojo mater poklicali na centralo slovenske OZNE. Peljali so jo v prazno sobo, a ko se je obrnila, sta stala pred njo dva vojaka z brzostrelkami, naperjenimi vanjo. Prisotni oficirji so biii zelo grobi, toda moja mati je jezno reagirala; začela je kričati: »Ubili ste mi moža. Vzeli ste mi vse, kar sem imela. Še vedno imate sina v ječi. Storili ste mi vse najslabše, kar ste mi mogli storiti. In še vedno me ne pustite v miru." Obmolknili so in ji čez nekaj časa dovolili oditi. Najprej mi je družbo v kleti delal samo neki Dalmatinec, ki je poskusil pobegniti v tujino, pa so ga ujeli in obsodili na dve leti in pol. Čez nekaj dni je prišla skupina mladoletnih zločincev. Več let po uvedbi komunističnega režima so jugoslovanski komunisti zanikali možnost kriminalnosti v deželi, kjer vladajo komunisti. Leta 1950 smo pa že imeli »huliganstva" brez primere. Celo sinovi iz dobrih družin so postajali gangsterčki. Med najneprijetnejšim, kar sem doživel, je bilo, ko so se na kaznilni-škem dvorišču srečali s svojimi sinovi — mladoletnimi delinkventi nekateri izmed naših tovarišev —- političnih zapornikov. Nekaj primerkov takih mladoletnih zločincev je prebilo z menoj nekaj dni v bunkerju. Njihove zgodbe so bile zelo zabavne, toda v resnici pretresljive. Njihova filozofija je bila: »Prekrasen občutek je, če nekaj vzameš, skriješ pod suknjo in jo pobrišeš." Odkril sem, da ti fantje niso bili slabi, toda bili so divji in nedisciplinirani. Poslali so jih v klet, ker so v celici začeli odvijati vijake na vratih in ključavnici in so razbili vse, kar jim je prišlo pod roko. Upravnik je ravnal z njimi prav na način, ki jim je moral povečati njihovo trdovrat-nost in brezobzirnost. Zakon o izvrševanju kazni je posebej prepovedoval kaznovati mladoletnike z več kot enim tednom samice. Kljub temu so jih poslali v bunker za štirinajst dni. Ko so protestirali, jih je upravnik dal peljati za nekaj ur v sobe, nato jih je pa poslal nazaj v klet. Bili so 141 tudi neprestano v družbi starejših izvež-banih tatov itd. Niso hoteli poribati celice, ko je paznik prinesel škaf vode in krtače. Sedeli so s prekrižanimi rokami. Ko pa sem ribarico vzel v roke jaz in začel ribati, so mi vendarle vzeli krtačo in cunjo iz rok in se lotili dela. Zadnjih nekaj dni v kleti sem ;imel tudi priložnost uživati družbo ciganov. Niso bili zločinci, toda imeli so stalne spopade s komunistično milico, ker se niso hoteli nikjer za stalno naseliti, temveč so neprestano blodili naokoli. Upravniku so pošteno zagrenili življenje, ker so bile njihove ženske dan in noč zbrane pred vhodom v kaznilnico in so zahtevale, naj moške izpustijo. Mislim, da so se vsi na upravi oddahnili, ko so cigani končno odšli na svobodo. Ko je štirinajst dni poteklo, so me odpeljali nazaj v sobo k mojim prejšnjim tovarišem, kar se mi je zdelo zelo dober znak. Po zavrnitvi zahteve po obnovi procesa me je mati tolažila, da bo po pripovedovanju pravnikov kmalu izšel nov kazenski postopnik in da bo ta prenesel odločanje o obnovi procesov z javnih tožilstev na sodišča, kar naj bi mi omogočilo, da ponovno zaprosim za revizijo. Septembra 1953 je bil novii zakonik zares sprejet; jaz sem ga tudi skoraj takoj dobil v roke, ker mi ga je dal komisar in naročil, naj sestavim pregled tega zakonika zanj in za njegove policijske prijatelje. Novi postopnik je določal, da bodo odslej o obnovi postopkov odločala Vrhovna sodišča, toda dodal je, da se ta določba nanaša le na procese, zaključene po 1. januarju 1954. Da bi bilo še trdneje zagotovljeno, da bo pravica tudi zanaprej komunistična, so nekaj pred tem vsi republiški tožilci bili postavljeni za predsednike republiških vrhovnih sodišč, zvezni javni tožilec pa za predsednika zveznega Vrhovnega sodišča. Ni treba poudarjati, da so bili bivši javni tožilci po večini člani UDBE. Postopnik je bil poln najhumanističnej-ših določb. Osumljenec je imel pravico do nepretrganih osem ur spanja, branilec je imel pravico z njim govoriti brez prisotnosti tretjih, sila, grožnje in zavajanja so bila prepovedana prav kakor »kapriciozna' in »sugestivna" vprašanja. Komunisti so se celo hvalili, da je njihov kazenski zako- nik naprednejši od večine zahodnih. Niso seveda omenili, da se doslej naši komunistični mučilci niso držali nobenih takih skiupuloznih določb. To je bil menda tudi razlog, da ni bila omogočena obnova prejšnjih procesov. Kljub temu je bilo videti, da je nekaj sprememb. Medtem ko so prej kolone zapornikov vlačili vse vprek po Jugoslaviji, ne da bi se tudi najmanj zanimali, ali jih je kdo videl ali ne, smo sedaj opazili, da so jetnišniške oblasti dobile navodila, da jetniki ne smejo zbujati pozornosti, na pr. da jih ne smejo prevažati v odprtih kamionih. Na tihem so vendar komunisti še naprej uganjali svoje šale z zaporniki. Lojzeta Čolnarja iz Kranja bi bili morali izpustiti septembra 1953. Odpeljali so ga k glavnim vratom, toda tam so ga ponovno aretirali in mu grozili, da ga bodo še enkrat sodili zaradi „zločinov storjenih v zaporu". To ga je tako pretreslo, da je komaj preživel. Srečal sem ga nekaj dni po tem dogodku na hodniku, pa me očitno sploh ni spoznal, marveč je samo buljil predse. Vedel sem še za drug podoben primer. Morali bi bili izpustiti dobrega starega duhovnika, pa so ga zadržali in obsodili še na štiri leta brez kakšnega razumljivega razloga. Septembra smo doživeli tudi veliko veselje, da je prišel v Jugoslavijo na obisk maršal Montgomery. Povedal je, da »moramo biti srečni, da ima Jugoslavija voditelja kot je Tito". Kazalo je, da mora biti po mnenju maršala Montgomeryja vsaka dežela presrečna, če ji ukazuje človek, ki ga ima on za dobrega vojaka, brez ozira na to, kaj ta vojak sicer počenja. Zakaj naj bi se tako zelo veselili, da so bili sto-tisoči moških in žensk pobiti in da je kak milijon prebivalcev šel skozi zapore? Razen tega: kaj naj bi še pomenilo vse govorjenje o demokraciji, če mora biti dežela srečna, ako ji vlada komunistični diktator? Čeprav sem preživel štirinajst dni v bunkerju, so bile možnosti, da me izpustijo, vseeno videti dobre. Komisar me je poklical v svoj urad in je komentiral življenjepis, ki sem mu ga dal pred časom. »Veste," je dejal, »naše znanje o Zahodu je bilo zelo slabo in zato se ne smete čuditi, če smo v svojem ravnanju do Zahoda storili nekaj napak. Po drugi strari pa tudi ne smete pozabiti, da smo se po vojni morali boriti proti našim sovražnikom, ker so nas skušali uničiti." „Najvažneje je," je nadaljeval, »da smo prenehali s terorjem, če bi nadaljevali po starem, bi bili izgubili vse." Mene samega je pri tem zanimalo, zakaj v mojem primeru vse gre naprej ,,po starem". „Seveda, seveda," je razlagal dalje, »skušamo zmanjšati svoje napake in iščemo opravičila. Toda ali ne skuša vsakdo vedno najti opravičilo za svoje napake?" Nato je zanikal, da bi bil jaz mognl napovedati krizo jugoslovanske ekonomije leta 1952 že leta 1948 zaradi temeljnih napak, kakor sem trdil v življenjepisu. „Iz malenkosti, ki ste jih videli, niste mogli napovedati ničesar," je vzkliknil. Potem ko je zatrdil, da sem bil med vojno „bolj na strani sovražnikov kot na naši", je nadaljeval, da bi moralo biti ne glede na to med nami mogoče plodno sodelovanje. ,,Ker ste liberalec, nam lahko pomagate v boju proti klerikalizmu," je spet dejal. Kakšno naj bi bilo to sodelovanje, sem se zavedel nekaj dni kasneje, ko me je udbaš »zadolžen z duhovniki" poklical v svojo pisarno in me vprašal, kakšni so moji odnošaji z dr. Leničem. Rekel sem, da so zelo dobri. »V tem primeru ga skušajte prepričati, da naj bo bolj pripravljen sodelovati z nami kot doslej. To je v njegovem lastnem interesu. Govorite z njim, toda ne omenite, da sem vam jaz kaj rekel." Seveda sem dr. Leniču takoj natančno povedal, kaj je Zdenko Rotar hotel od mene. Takrat so pritiskali na dr. Leniča, n ij obljubi, da bo vplival na škofa Vovka, da bo komunistom popustil. Dr. Lenič jim je dejal, da je to nesmisel, ker njega nihče ne bo poslušal, tudi če bi hotel poskusiti. Tudi ta pritisk na Leniča je bil videti dober znak. Z Leničem sva imela vtis, da naju oba pripravljajo na izpust. Skoro sem se lahko že videl, kako hodim po ljubljanskih ulicah. Te sanje sem dosanjal nekega večera sredi oktobra, ko sem ravno poskušal zaspati. Vsi smo se zdramili, ko smo zaslišali vpitje, ki je prihajalo vse bliže in bliže. Končno je skupinica šla mimo pod našimi okni. »Živel Trst! Dol Anglija! Dol Amerika!" Očitno se je pri Trstu nekaj ponesre- čilo in bo posledica, da nas ne bodo amne-stirali, za maščevanje proti „imperialistom". Prihodnji dan so časniki poročali, da Britanci in Američani hočejo izročiti Trst Italijanom in da Jugoslavija odločno protestira. Da bi nevtraliziral posledice, ki bi jih ta stvar imela za mene samega, sem napisal protestno pismo na britanski konzulat v Zagrebu in ga hotel poslati preko komisarja. Ta ga ni hotel sprejeti,,češ da bi to imelo samo še slabše posledice zame. Kmalu se je izkazalo, da komunisti nameravajo Trst uporabiti za kampanjo proti tako imenovanim »notranjim sovražnikom". Komunisti so skušali že ves čas krivdo za izgubo Trsta obesiti svojim političnim nasprotnikom, da bi jih diskre-ditirali. Naš bivši soobsojenec profesor Furlan je bil tržaški odvetnik in je moral zapustiti Trst kot zaveden Slovenec in se zateči v Jugoslavij o. Po pogojnem izpustu leta 1951 zaradi bolezni na srcu je živel v Radovljici. Ko je izbruhnila tržaška afera, je sodrga pod vodstvom UDBE prišla pred njegovo hišo, ga privlekla ven med vpitjem, da so »on in njegovi angleški prijatelji prodali Trst Italijanom", ga naložila na samokolnico in bi ga zvrnila v Savo, da ni tega pogumno preprečila njegova žena. »Ali ste slišali, kaj se je zgodilo Fui-lanu?" me je komisar vprašal nekaj dni kasneje. »Vidite, bodite z nami v dobrih odnošajih, če nočete, da se vam lepega dne zgodi kaj podobnega." Naslednji dan so mi povedali kaznjenci, ki so bili znani po svojih stikih s komisarjem, da bom moral predsedovati mitingu zapornikov, ki bo sprejel resolucijo proti izročitvi Trsta Italijanom in bo obsodil papeža, ki je Italijan in baje podpira italijanske zahteve po tem mestu. »Vsi duhovniki bodo prisotni in prisil.'.i jih bomo,, da se pokažejo kot izdajalci," so mi povedali. Seveda sem takoj povedal dr. Leniču, kaj se pripravlja. Zvečer so vse duhovnike segnali v kaz-nilniško dvorano, v kateri so že stali izbrani zaporniki, v glavnem ljudje, znani po svojem trdnem katoliškem prepričanja. Očitno so jim obljubili milejše postopanje (do amnestije sta bila samo še dva meseca), če napadejo papeža lin katoliško Cerkev. V resnici so vstajali drug za drugim in pripovedovali zgodbe, da so se nam ježili lasje, o tem, kako papež pripravlja zaroto proti našim narodnim interesom. Končno je celo mlad menih imel govor proti papežu kot italijanskem poglavarju katoliške Cerkve. Končno so prebrali resolucijo, ki je obsojala papeža, ker je baje podpiral italijanske zahteve. Nekdo je vprašal, ali je vse to tudi res, toda so ga prekričali. Svetoval sem dr. Leniču, naj hitro sestavijo resolucijo o Trstu, ki bi izpustila vse napade na papeža(< in jo podpišejo, toda neki jezuitski pater je to misel odklonil, rekoč da on ne bo podpisal ničesar. Ko so poklicali duhovnike, naj podpišejo resolucijo, so trije ali štirje podpisali, ostali pa so odklonili. „Sedaj vidimo, da ste izdajalci," se je nekdo zadri. Ko smo se vrnili v sobe, je Špindler v svoji naivnosti izblebetal, kaj je bilo tiho upanje komunistov. „Kar mi hočemo od vas," je razlagal Leniču, „je, da prekinete odnošaje z Rimom in ustanovite narodno cerkev." Seveda bi to zelo olajšalo komunistično nalogo, ker predvsem mednarodna organizacija katoliški Cerkvi omogoča odpor proti komunizmu. Komunistična metoda, s katero so mehčali jetnike, je bila tudi, da so med njimi netili upe, tako da so zaporniki dožive'i živčni zlom, ko se je izkazalo, da so upi ničevi in da so nato spet začeli z obljubami — in seveda s priganjanjem k »sodelova-nju" — ko je zaporniška morala dosegia najnižjo točko. L. 1953 so to igro odigrni z dr. Leničem in z menoj. Po tržaški medigri mi je komisar naročil, naj napišem kaj o „nerešenih vprašanjih med menoj in ljudsko oblastjo" in naj predlagam, kako bi bilo mogoče ta vprašanja rešiti. Očitno se taka naročila dajejo samo jetnikom, ki so na tem, da bodo izpuščeni. Jaz sem kot „nerešena vprašanja" opisal dejstvo, da so moji materi pobrali vse njene osebne stvari brez kakršne koli pravne osnove, da so našim sorodnikom zaplenili parcelo in je niso hoteli vrniti, ker je baje bila last mojega očeta, in da so hišo, ki sem jo leta 1946 prodal nekomu, ki ga sploh nisem poznal, temu človeku zaplenili, češ da jo je kupil, da bi mi omogočil beg čez mejo. Kasneje mi je komisar povedal, da niso mislili na taka »nerešena vprašanja", temveč da so hoteli rešiti vprašanje mojega bodočega »sodelovanja" z njimi. Tudi dr. Leniču so dali razumeti na podoben način, da ga bodo izpustili. Ko je komisar zasliševal kandidate za izpust,, je bil dr. Lenič med njimi. Nekaj dni pred amnestijskim dnevom ga je obiskal izobčeni predsednik komunističnega združenja duhovnikov in mu dal knjigo o potrebi, najti most med krščanstvom in marks'2-mom. Ko so dr. Leniču in meni dali v prevod knjigo „Zadeva kardinala Stepinea", ki jo je napisal Pattee, so nama rekli, da jo morava prevesti do konca novembra, običajnega časa za amnestijo. Na amnestijski dan je napetost dosegla vrhunec. Vsi smo živčno posedali p^ sobi, toda nič se ni zgodilo do petih popoldne. Tedaj so se vrata odprla in poklicali so samo enega od naših sobnih tovarišev. Edina tolažba je bila, da je bil to g. Matelič, eden najpriljudnejših lju ii, kar sem jih kdaj srečal. Ponoči ni nihče spal. Po šestih letih in pol ali po še daljšem času se ni lahko spoprijazniti z dejstvom, da ni nobenega upanja, da bi bilo tega mučenja v kratkem konec. Mene je najbolj ujezilo, da se je uradne sporočilo o amnestiji končalo s stavkom: »Polne amnestije niso bili deležni tisti, ki so med našo narodno revolucijo sodelovali pri ubijanju naših državljanov." Zahteval sem razgovor s komisarjem in ga vprašal, koga sem jaz ubil ali pomag:;I ubiti. »Nikar ne bodite tak dlakocepec," je odvrnil, »ali naj bi morda napisal 'P)'r,e amnestije niso bili deležni tisti, ki so med našo narodno revolucijo sodelovali pri ubijanju naših državljanov, in Ljubo Sire'. To bi bilo vendarle preveč." »Vidite," je nadaljeval, »moramo vas držati v zaporu, ker ste inteligentni in naš sovražnik. Zaradi tega se ne moremo zadovoljiti z vašimi izjavami. Hočemo dejanj." »Kakšnih dejanj ?" sem ga prekinil. »Kakšnih dejanj! Ne delajte se nedolžnega! Mi smo obveščevalna služba in vi veste, za kaj se obveščevalne službe zanimajo." PAVEL FAJDIGA komunisHčna razbitosf vstaja proti sovjetski nadvladi, nato pa madžarski upor prav tako proti sovjetski tiraniji (ta se je začel kot protest intelektualcev, pa se je nato čez noč sprevr-gel v protikomunistično revolucijo, ki bi uspela, če je ne bi zadušili sovjetski tanki), dva važna mejnika v policentričnem procesu. Prvi hip je izgledalo ravno obratno. Izbruhi množičnih izgredov so n. pr. v italijanski KP sprožili val pozivov k solidarnosti z Moskvo in njenim vodstvom, prav tako v drugih komunističnih partijah, vključno v Titovi, — iz enostavnega razloga: v vseh satelitskih državah so partijski vodje iznenada ugotovili zanje strahovito resnico: kljub takrat že desetletnemu vladanju komunističnih partij, duha svobode v vladanih narodih niso mogli za-treti. Tako je bil zato konec petdesetih let položaj v sovjetskem taboru tak, da je izgledalo, kakor da je vsa Vzhodna Evropa znova varno v komunističnem bloku. Madžari se še niso mogli opomoči od poraza svoje revolucije; nemirni Poljaki so se potuhnili; Čehi in Slovaki so molčali pod najkrutejšimi diktatorskimi metodami režima; Romuni in Bolgari so, kakor je kazalo, prenašali jarem s sklonjenimi glavami; Albancev je bilo premalo, so bili predaleč in kakor vedno, pozabljeni, tako da se svet zanje ni menil; Jugoslavija je bila znova v najtesnejših odnosih a Moskvo ter je bila njena revizionistična politika povsem paralizirana. Interludij iz leta 1956 je bil končan. Prav težko, da, praktično nemogoče je bilo takrat ugotoviti sile, ki bodo nekaj let pozneje rušile obnovljeni komunistični red in vnesle novo zmedo in razkol v komunistične vrste. Mednarodno komunistično gibanje, nekoč monolitno, kar je v praksi pomenilo, da je bilo orodje sovjetske zunanje politike, se je v zadnjih letih začelo drobiti. Vedno manj je komunističnih strank, bodisi da so na oblasti aii ne, ki bi se obračale v Moskvo po nasvet. Komunistični voditelji niso več prepričani, da kar koristi Kremlju, koristi tudi njimi To razbitje komunističnega tabora — ki ga je umrli italijanski komunistični prvak Togliatti označil kot „policentrizem" — močno kom-plicira sovjetom vodenje njihove zunanje politike. Moskovski avtokrati so še vedno avtokrati, toda samo še znotraj meja sovjetske države. Jugoslavija je bila prva komunistična država, ki je zarezala razpoko v monolitno strukturo sovjetskega povojnega komunističnega imperija. Leta 1948 se je Tito odločil, da ne bo več dopuščal sovjetski vojski in sovjetskim ..strokovnjakom" vmešavanje v jugoslovanske notranje razmere, se pravi v razmere v jugoslovanski komunistični partiji, v vojski in v gospodarstvu. Tito je bil v tej svoji drznosti v komunističnem taboru osamljen približno eno leto, ko je Maocetungova zmaga na Kitajskem napovedovala novo avtonomno središče v sovjetskem bloku. Tito je mogel vzdržati zaradi velike gospodarske in moralne podpore zahodnih velesil, predvsem ZDA, ki so videle v tem razvoju možnost na-daljnega rahljanja monolitnosti sovjetskega komunističnega bloka. Toda vse je ostalo pri starem še na-daljnih osem let, do leta 1956, ko je plaz v policentrizem sprožil prav za prav Hruščov sam, ko je na zgodovinskem 20. kongresu sovjetske KP v februarju omenjenega leta prej nedotakljivega Stalina proglasil za brutalnega tirana, ki da je napravil komunizmu velikansko škodo. Komaj štiri mesece pozneje je že Togliatti izjavil: ..Sovjetski model že ne more biti več obvezni model za druge komunistične partije. Ves komunistični sistem postaja policentričen in v komunističnem gibanju že ni več mogoče govoriti o enem samem vodstvenem središču..." Jeseni 1956 sta bila najprej poljska Toda dogodki iz leta 1956 so zarezali globoko. Mit moskovske vsemogočnosti je bil zlomljen. Sigurnost moskovskih načrtov in njihove izvedbe, ki je bila doslej temeljni kamen komunistične učinkovitosti, je bila nepopravljivo zavržena. Dvomi so se zagrizli tako v komunistične voditelje kakor v množice, ki naj bi jih ti vodje vodili. Istočasno so se pojavile na površji:, kakor zračni mehurčki na vodi, ambicije, osebne in narodne, po vsem komunističnem svetu. 145 V sovjetsko-kitajskem sporu, ki je izbruhnil na dan leta 1961, se je Peking odločil, da bo osmešil dogmo moskovske ideološke nezmotljivosti. Na koncu leta 1964 — ko je že Albanija imenoma obsojala novo moskovsko kolektivno vodstvo, ko je Romunija začela obračati oči na zapad, ko je Češkoslovaška začela uvajati nove gospodar ske reforme, ko je po isti poti šla Titova Jugoslavija — je kazalo, da je edina stvar, v kateri so si posamezni komunistični režimi med seboj enaki, samo še policijski sistem vladanja nad njihovimi državljani. Vse to se je začelo s tkzv. destaliniza-cijo. Nastaja logično vprašanje: ali bi mednarodni komunizem ostal monolitičen, če Hruščov ne bi obsodil Stalina? Prav gotovo ne. Če že Stalin sam, komaj tri leta po koncu druge svetovne vojne, ko je bil na višku svoje moči, ni mogel užugati Tita, kako bi mogel pokoriti prav tako obla-stiželjnega Maocetunga in njegovo partijo? Ko je bila Sovjetska zveza edina komunistična država na svetu, je bila dominacija ostalih komunističnih partij za Moskvo zadeva rutine: bile so od Moskve popolnoma odvisne tako glede svojega prestiža, kakor glede vodstva, moralne opore in financ. Ko pa so se po drugi svetovni vojni posamezni komunistični vodje polastili oblasti v svojih državah, se je njihova odvisnost avtomatično zmanjšala, moskovski vodstveni problemi pa so se povečali v direktnem razmerju z razširitvijo in raznolikostjo komunističnega imperija. Brez destalinizacije bi bil razkroj komunistične avtoritete počasnejši, toda, na koncu prav verjetno nasilnejši. Maska komunistične enotnosti je bila, tudi v Stalinovih časih, kakor danes vidimo, resnično samo maska. Marx pač ni mogel vedeti, da se bo v komunističnem bloku več različnih narodov sprožila centrifugalna sila in s tem izpodkopala enotna avtoriteta interna-cionale in da mednarodna organizacija, kontrolirana iz enega samega središča, ne bo vzdržala pretresov borbe za oblast, ki bo slej ko prej nastala v taki raznolikosti. Hruščov ni imel druge izbire, kakor destalinizirati. To je storil zato, da Stalinova slika ne bi zasenčila njegove; to je storil zato, da bi znova vzpostavil, doma in izunaj Sovjetske zveze, mit delavskega raja, ki ga je Stalinovo barbarstvo uničilo; to je storil tudi zato, ker so Stalinove metode preživele svojo koristnost v povojni dobi tehnološke revolucije. Stalinizem je gradil spomenike v težki industriji, Ijud-146 stvo pa je od tega imelo majhno ali no- bene koristi. Stotisoči sovjetskih državljanov, ki so v vojnih letih prestopili sovjetske meje v zahodni svet, se niso več hote'i vrniti domov. Široka področja sovjetskega gospodarstva so zastala v razvoju. Množice sovjetskega prebivalstva so se znašle v neke vrste paralizi. Nadaljevanje stalinizma bi pomenilo še večji zastoj in neokret-nost. Stare Stalinove sanje o prehitenju ZDA bi se še bolj odmaknile v nerealnost. Hruščov in njegova okolica sta pravilno ugotovila, da moderne industrijske države ni mogoče zgraditi s podhranjenimi, ste-roriziranimi polsužnji. Destalinizacija je bila zgodovinska nujnost, pa naj bodo posledice za svetovno komunistično gibanje kakršne koli. Posledice so bile neizogibne na vsak način; destalinizacija jih je samo pospešila. Z vsem tem pa še ni rečeno, da bi bil Hruščov zagovarjal policentrizem. Zavrgel je zadevno Togliattijevo izjavo in odločno potrdi! Stalinovo staro tezo o moskovskem centralizmu. Brutalen poseg Hruščova oktobra 1956 v poljski upor, njegov ukaz sovjetskim tankom na ulice Budimpešte, da so zadušili madžarsko revolucijo, čistke v romunski in bolgarski partiji leta 1961. ponovna vključitev Jugoslavije v sovjetski tabor in njegovi osebni napori, da bi Ko-mekon spremenil v nadnarodno koordinacijsko telo proti volji manj razvitih satelitskih članov te organizacije, vse to dokazuje, da je imel namen konsolidirati sovjetski blok pod enim samim vodstvom iz Moskve. Z eno besedo: Hruščov je hotel iztisniti najboljše iz obeh variant: moskovsko kolonialno gospodarstvo brez Stalinove gospodarske in socialne stagnacije. Ko tega ni mogel, se je moral, hočeš nočež, sprijazniti z zrahljanjem verig. Nacionalizem je, kakor je slehernemu opazovalcu svetovnega razvoja razvidno, rdeča nit dvajsetega stoletja. Največji zagon ima med tistimi narodi, ki so bili najdlje pod tujim gospodstvom: novo nastajajoče neodvisne države v Aziji in Afriki; satelitske države Vzhodne Evrope, ki se v imenu policentričnega komunizma otresajo direktnega sovjetskega gospodstva in končno tudi neruski narodi Sovjetske zveze, ki že desetletja trpijo pod kremeljskim šovinističnim programom rusifikacije, s katerim hočejo ustvariti „veliki sovjetski narod". Leta 1956 je Moskva zavrgla Togliattijevo idejo o policentrizmu, ne da bi sploh razložila sovjetski javnosti, o čem je To-gliatti govoril. Osem let pozneje je bil Kremelj prisiljen objaviti Toglattijev jalt- ski »testament" v celoti in dasi je ta dokument vseboval najhujšo kritiko tedanje sovjetske partijske politike, kar je je bilo kdaj koli natisnjene v sovjetski Pravd:, Kiemelj ni izustil niti besede v svojo obrambo. Toda kljub temu ostajajo sovjetski vodje kakor hipnotizirani od privida monolitne komunistične skupnosti (pod, seveda, njihovo kontrolo). Čeprav so bili zaradi sporov v svetovnem komunizmu že dvakrat prisiljeni preložiti priprave za novo mednarodno konferenco vseh partij, trdovratno zasledujejo to svojo idejo, v brezupnem upanju, da bo konferenca obnovila enotnost s prokitajskimi partijami ali pa ustvarila nov monolitni blok partij, ki jih bo mogoče zaradi nevarnosti popolnega razkola prisiliti k vrnitvi v avtomatično podrejenost moskovskemu vodstvu. Eden najnovejših narodnostnih problemov Sovjetske zveze je nastanek Kitajske kot druge velike komunistične sile. Na siečo Moskve kitajska zunanja politika ni posebno privlačna za azijske narode in države. Toda nevarnost za Moskvo je v tem, da Peking širi v novo nastajajočih državah Azije in Afrike propagando proti beli rasi, razgaljujoč sovjetsko imperialistično in kolonialistično politiko v sovjetski Aziji. Ko so leta 1949 kitajski komunisti prevzeli oblast na Kitajskem, nova komunistična država ni bila nov sovjetski satelit, pač pa neodvisna sila, ki je nastala iz neodvisne revolucije; njeni ustanovitelji so vedeli, da so dosegli zmago v glavnem s svojimi napori, brez zunanje podpore, vsekakor pa izključno s svojimi odločitvami, večkrat v nasprotju s Stalinovimi navodili. Prvih osem let obstoja v lastni državi so kitajski komunisti brez na zunaj vidnih drugačnih znamenj sledili navodilom iz sovjetske Moskve. Na konferenci komunističnih partij v Moskvi leta 1957 pa so nastopili s svojimi idejami o organizaciji svetovnega komunstičnega gibanja. Kitajci so menili — in od takrat se njihovo mnenje bistveno ni spremenilo — da komunističnih partij ni mogoče voditi iz enega samega središča kot eno samo svetovno partijo, pač pa morajo biti popolnoma avtonomne v svojih organizacijah. V tem so soglašali z idejo Togliattijevega policentrizma, ki jo je iznesel leto prej. Toda, so nadaljevali Kitajci, vse stranke se morajo ravnati po skupnih ideoloških načelih, to pa zahteva priznanje avtoritete ene vodilne partije. Togliatti je tudi v tem zahteval policentričen sistem. Dalje so Kitajci nadaljevali: Na enak način so tudi komunistične vlade suverene in enake med seboj, vendar pa potrebujejo skupno zunanjo politiko, ki jo mora določati, po seveda predhodnem posvetovanju z ostalimi komunističnimi vladami, vlada vodilne komunistične partije. Toda čeprav so kitajski komunisti še leta 1957 vztrajali na tem, da more to vodilno vlogo igrati samo sovjetska KP in sovjetska vlada, pa so pozneje spremenili svoje mnenje. Kitajci sedaj trdijo, da so prej Hruščov, sedaj pa Kosy-gin in Brežnjev, dokazali, da niso vredni tega vodstva. Organizirali so borbo proti tkim. sovjetskemu revizionizmu in, ne da bi to doslej tudi uradno naznanili, prevzeii vlogo vodstva, vsaj nad vsemi tistimi partijami, ki so pripravljene sprejeti njihov program. Tako naletimo na formiranje nove mednarodne komunistične skupine s kitajskimi komunisti na čelu. V odnosih sovjetske KP s .partijami in vladami, ki se iz njo strinjajo, se zarafli sovjetsko-kitajskega spora tvorita, kakor vse kaže, dve skupini komunističnih partij : notranji krog partij, ki vladajo države pod vodstvom imperialne Moskve, se pravi, partije članice Komekona in zun.-nji krog, ki obsega prosovjetske nevlada-joče partije in z njimi tudi jugoslovansko. V notranjem krogu, v katerem si je sovjetska velesila vedno zagotavljala priznavanje svojega vodstva v zunanji politiki, je prišlo v zadnjem času do močnega pritiska za zmanjšanje avtonomije med državami članicami tudi na gospodarskem po-pnišču, v prid skupnega planiranja pod sovjetskim vodstvom. Te države ne pričakuj ej o, da bi odprava doktrinarnega monopola Moskve njim kaj posebno koristila, bojijo pa se, da bi odprava potencialne kitajske protiuteži iz notranjih zadev bloki prav lahko okrepila dejansko avtoriteto Moskve nad njimi. Zavlačevanje romunskih komunistov, da bi se popolnoma priključili k sovjetski liniji, je v neposredni zvezi z njihovim upanjem zmagati v gospodarskem sporu s Komekonom prej, predno bi prišlo do popolnega razkola med ZSSR in Kitajsko. Prav tako se komunistične stranke, ki se odločno upirajo kitajski liniji, kakor sta na primer poljska in madžarska, izogibajo uradni prekinitvi partijskih zvez z ZSSR v prid svojim lastnim avtonomijam. Toda v zunanjem krogu, kjer dejanja Sovjetske zveze nimajo neposrednega učinka, pa slabljenje avtoritete Moskve in njen pristanek na rahlejšo pove-vezavo organizacije nujno vodita v razvoj svobodnejše strukture celotnega komunističnega svetovnega sistema, bolj raznolike 147 in z večjimi variacijami, kakor jih je imel kdaj koli od svojega nastanka naprej. Oglejmo si še razmere in položaj jugoslovanske partije, ki nas posebej zanima. Kakor izgleda čudno, pa je vendar nujno, da se zaradi boljšega razumevanja tega predmeta na kratko ustavimo najprej pri kitajski KP. Kitajski komunisti, ki sd prišli na oblast štiri leta pozneje, kakor je prišel Tito na vsem ozemlju Jugoslavije, so ga v resnici prehiteli v svoji notranji emancipaciji. Maocetung je bil namreč prvi in dolga leta edini komunistični vodja, ki si je priboril oblast nad partijo, ne da bi bil postavljen iz Moskve. Bil je izvoljen za vodjo kitajske partije leta 1935 na kongresu stranke v Tsun-yi, v času znanega »dolgega pohoda", ko je bil prekinjen tudi radijski stik z Moskvo. Povsem je zavrgel Stalinovo zahtevo, naj se pogaja za vstop v koalicijsko vlado s Čangkajškom ter 7.1 integracijo svojih vojaških sil z ostalo kitajsko vojsko, ko je bila leta 1945 vojna z Japonsko končana. Prav tako je bil Maocetung sam, ko se je leta 1948 odločil preiti iz gverilske vojne v splošno ofenzivo proti jugu, nakar je leto dni kasneje zavladal nad vso celinsko Kitajsko. Toda kljub tej nepokorščini ga je Stalin, ker je Maocetung pač uspel v svojih računih in odločitvah, sprejel kot zaveznika, ker je pravilno sklepal, da Maocetungovo zavezništvo nadkri-ljuje njegove napake. Ko se je tako utrdil na svojem položaju, je Maocetung napravil nadaljne korake k svoji emancipaciji, izogibajoč se še vedno odkritega spora z Moskvo. Že leta 1939 je razvil svojo originalno strategijo tkzv. »Nove demokracije", v kateri trdi, da so Leninova in Stalinova načela v prvi etapi piotiimperialistične in protikolonialističr.e revolucije v kolonialnih in pol kolonialnih deželah (se pravi: sodelovanje komunistične partije tudi z nacionalnimi silami proti tujemu gospodstvu) pravilna, da pa partija ne sme z drugimi revolucionarnimi silami samo sodelovati, pač pa mora biti sleherno revolucionarno gibanje v teh deželah že takoj od svojega začetka pod izključnim vodstvom komunistične partije. V letih 1941/42 je Maocetung začel s popolno ideološko prevzgojo celotne kitajske partije, v čemer je bil vsekakor učinkovitejši in pametnejši, kakor je bil Stalin s svojimi brutalnimi metodami krvavih čistk. Tako je Maocetung izklesal trdno kitajsko komunistično partijo, katere člani so bili pripravljeni, kar so tudi dokazali, doprina-šati silne žrtve za dokončno zmago. S tako 148 partijo si je potem Maocetung upal zoper- staviti se Stalinovemu pritisku, kakor smo zgoraj omenili. V nasprotju z Maocetungom, pa je bil Tito postavljen na čelo jugoslovanske KP od Stalina samega, konec leta 1937 v Moskvi. Takrat je Stalin nameraval, po pravkar končani krvavi čistki v sovjetski partiji, razpustiti jugoslovansko KP, ker da je bila zaradi vdora sovražnih elementov preveč desorganizirana. Tako je iz enakih razlogov razpustil poljsko partijo, jugoslovanske pa ne, ko je ugotovil, da mu je za njeno vodstvo ostal na razpolago še Tito. Ta je dobil od Stalina vodstvo jugoslovanske partije v sledečih okoliščinah: Titov predhodnik v vodstvu jugoslovanske KP je bil Gorkič, ki je bil obtožen antipartijske ;a delovanja ter ga je dal zato Stalin ustreliti v ječah moskovske Lubjanke. Ustrelit.7i je .prisostvoval Tito osebno. Toda takoj po likvidaciji Gorkiča je neki Petko Miletič, v sodelovanju z nekaterimi bolgarskimi člani vodstva Kominterna, obtožil Tita pri Stalinu, da je trockist. Toda zgodilo se je, da je končno GPU prijela ne Titu, pač pa Miletiča in ga deportirala v Sibirijo. Obtožbo je namreč Miletič izrekel zato, ker je bila prva Titova žena, rojena v Rusiji, v začetku leta 1935 zaprta zaradi njenega tajnega sodelovanja z neko opozi-cionalno jugoslovansko »levičarsko" skupina v Moskvi; toda tej skupini se je priključila v času, ko je bil Tito zaprt v Sremski Mitrovici v Jugoslaviji. Tito pa je s tem, da je brez protestiranja sprejel na znanje njeno aretacijo in usmrtitev, prepričal GPU, da ni vedel za ženine antipartijske zveze. Stalin ga je zato smatr?l za svojega najlojalnejšega pristaša v jugoslovanski partiji. Tito je nato reorganiziral jugoslovansko KP in se zanašal na nacistično okupacijo Jugoslavije in na sprožitev gverilske vojne. Iz njegovega končnega poročila o gverilski vojni, ki ga je podal na 5. kongresu jugoslovanske KP takoj po izključitvi jugoslovanske KP iz Kominforma leta 1948, je razvidno, da sta on in njegova okolica skrbno preštudirala gverilsko taktiko Maocetunga že pred vojno, čeprav le-te na splošno v Kominternu niso jemali za model. Kakor Maocetung, se je tudi Tito uprl Stalinovim navodilom že med vojno, se pravi v času, ko je bila njegova gverilska vojna v polnem teku. Novembra 1943 j? Tito proglasil jugoslovansko vlado v Londonu za odstavljeno, dasi mu je Stalin naročil, da mora sodelovati z njo. Takoj nato je Tito objavil sestavo AVNOJA (kom. osvobodilnega odbora) kot protivlade v bosanskih gorah. Manuilski, veteran Ko-minterna, je to Titovo dejanje označil, s pristankom Stalina, kot „mož v hrbet Sovjetski zvezi". Toda ta korak je Tito napravil v trenutku, ko je bil že tako važen kot zaveznik protinacističnih sil, da ga Stalin zaradi svojega zavezništva z zahodnjaki ni mogel več javno napasti. Ko sta nato vladi Anglije in ZDA še naprej podpirali Tita, kljub temu, da je že javno izpovedoval komunistična načela, je moral Stalin požreti svojo jezo zaradi njegove nepokorščine in ga še naprej podpirati, dasi v manjši meri, kakor prej. Bodočnost v Jugoslaviji pripada novi, povojni generaciji. Ta generacija je v Jugoslaviji mnogo manj naklonjena komunistični ideologiji, kakor so starejši in njihovi vrstniki v Zahodni Evropi. Ker je rastla v letih spora z ZSSR in postopnega rahljanja partijske avtoritete v domovini, večina te mladine kritizira iluzijo jugoslovanske »veličine", ki naj bi vplivala na potek svetovne zgodovine. Odločno protestirajo proti nevarnosti izgube zaupanja in pomoči z Zahoda, če bi bila to cena za reševanje katerega koli komunističnega r3-žima v satelitih ali v ZSSR, na drugi strani pa tudi menijo, da ni posebna škoda, če Jugoslavija izgubi pomoč iz ZSSR, ko bi se odločila izvajati drugačen program na svoji »poti v neki socializem. Hočejo hoditi več ali manj po svoji poti, brez zunanjega vmešavanja, in verujejo v postopno, toda trajno ekspanzijo notranje svobode, kar da je najprikladnejše za majhno Večna-rodno državo, ki ima za seboj težko doDo državljanske vojne in revolucije. In s časom bodo dosegli svoje. S časom in s pomočjo tudi od zunij, tudi od naše slovenske emigracije. Ni običajno, že tolikokrat ponavljano dejstvo: žt sam naš obstoj izven domovine je eden od razlogov, da se v domovini dogajajo spremembe. Kljub policijskemu sistemu, kljub sistemu ene stranke, komunistične partije — o vsem dogajanju v Jugoslaviji in z njo v Sloveniji, ne odločajo samo komunisti. Še nikjer na svetu komunisti, vpisani člani komunistične partije, niso imeli večine. Tudi v Sloveniji in Jugoslaviji je nimajo. BIBLIOGRAFIJA: Togliattijev intervju z „Nuovi Argumenti" in njegovo poročilo italijanskemu CKKP, „Unita", 26. junija 1956- John Michael Montias, Foreign Affairs Quarterly, januar 1965. Leopold Labez, Survey, januar 1965. Christian Duevel, Problems of the Peoples of the USSR, št- 24, 1965. Richard Lovventhal, World Communism, The Disintegration of a Secular Faith, Stutt-gart, 1963. Robert C. North, Moscow and the Chinese Conimunists, Stanford, 1953. Maocetung, Selected Works, Vol. III, London, 1954. Maocetung, Selected Works, Vol. IV, London, 1956. Ante Ciliga, Corrispondenza Socialista, Rim, julij 1961. Savez komunista Jugoslavije, Le cinquie-me Congres du Parti Communiste de Yougo-slavie, 21-28 Julliet 1948, Pariš, Le livre you-goslave, 1949. Charles Zalar, Yugoslav Communism, A Critical Study, US Government, Washington, oktober 1961. Vladimir Dedijer, Tito speaks, London 1953. JANEZ OVSENIK Dva moža spomin — zgled Janez Ovsenik je bil rojen 18- 8- 1903 v Preldosljah. Končal osnovno šolo in strokovno kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. Ko je bil 23 let star, je prevzel po očetu kmetijsko po-sestvo. Poročil je Ivanko Kokalj, nečakinjo dr. Janka Brejca, predsednika prve deželne vlade v Sloveniji. V družini je bilo rojenih sedem hčera in sedem sinov- Kot fant je delal pri Orlih, kasneje je bil predsednik Prosvetnega društva, odbornik krajevne in okrajne Kmetske zveze za Gorenjsko. Soustanovitelj Zveze absolventov slovenskih kmetijskih šol, njen dolgoletni predsednik ter urednik glasila „Brazda". V krajevni organizaciji SLS je bil več let predsednik odbora, član okrajnega odbora. Leta 1938 je postal župan. Bil je odbornik domače Zadružne mlekarne in Gorenjske kmetijske zadruge. Dokler je obstojala Zveza živinorejskih zadrug za gorenjsko cikasto govode, je bil njen tajnik. Leta 1945 so ga Nemci aretirali kot političnega osumljenca, ga zaprli v Begunjah na Gorenjskem, -potem pa premestili v kazenski zapor na Ljubelju, kjer je tedaj bila podružnica kazenskega taborišča v Matthausenu, Nemčija- Ob koncu vojne, leta 1945 se je umaknil na Koroško in leta 1949 se naselil v Clevelandu v Združenih ameriških državah. Pred aretacijo je bil načelnik obveščevalnega oddelka gorenjskega domobranstva- Dr. Antona Korošca še vsak Slovenec pozna. Zdi se mi, da bodo ibodoči rodovi imeli o njem še bolj čisto podobo kot mi, ki smo v tem življenju z njim sodelovali ali pa smo ga sicer osebno poznali. Njegovi nastopi v nekdanjem dunajskem parlamentu za pravice Slovencev in vseh ne-nemških, posebej slovanskih narodov Av-stro-Ogrske monarhije, njegovo nad vse spretno politično vodstvo med prvo svetovno vojno, njegova nekrvava revolucija proti avstrijskemu cesarstvu, rušenje dvojne monarhije in rešitev Slovenije v Jugoslavijo ■ter prvih dvajset let slovenskega življenja v tej kraljevini, to je odlomek slovenske narodne zgodovine, ki jo je ustvarjal dr. Anton Korošec. Do njegovega nastopa je naše ljudstvo že dozorelo v politično zaveden narod. On je bil mojster, ki je to našo vrednoto znal izkoristiti in jo je srečno uporabil za nagel napredek, velik skok naprej. Vedno bolj smo občudovali, kako je bilo mogoče, da smo Slovenci jeseni leta 1918 bili že del nove kraljevine Snbov, Hrvatov in Slovencev, ko spomladi istega leta še ni bilo nikjer po svetu skoro nikakih prijateljev take rešitve, čeprav je bil razpad Avstro-Ogrske že precej gotova reč. Zunaj in znotraj je še prevladovalo prepričanje, da bo v vsakem slučaju slovensko ozemlje ostalo v Avstriji, naj se sicer monarhija že kakorkoli razdeli, Korošec pa je lomil mednarodne plotove in preskakoval ovire, eno za drugo. Njegova moč je bi!a v tem, da je imel složen narod, ves navdušen za njegovo misel, za program, ki ga je nosil in uveljavljal. V sami svoji stranki pa je dr. Korošec moral voditi upor proti predsedniku stranke dr. Ivanu šušteršiču in njegovemu močnemu krilu stranke na Kranjskem. Dr. Ivan šušteršič je imel v svojih rokah več ali manj vso organizacijsko mrežo in primeren ugled kot uspešen deželni glavar. Njegovo krilo v stranki ni hotelo sprejeti jugoslovanskega programa, dočim sta dr. Krek in dr. Korošec le v njem videla povojno rešitev za Slovence. Slovenska ljudska stranka se je tedaj lomila. Po bridkih notranjih krizah in bojih je večina somišljenikov in članov stranke sprejela Koroščev jugoslovanski program in manifestirala zanj. To je bil program opozicije proti nemški prevladi v Avstriji, program osvobojenja, program jugoslovanstva kot bratstva. Skupina, ki je vodila ta upor v stranki, je dobila ime „mladini"; menda zato, ker so s to skupino bili skoro vsi mladi slovenski izobraženci tistega rodu in mladi duhovniki. Logično se je prijelo Dr. šušteršičeve skupine ime „starini", čeprav v njej nikakor niso bili sami stari in ni dejansko starostna meja bila prav nič važna za opredelitev. Takratni slovenski krščanski demokrati so se tedaj bili pač razdelili v skupino, ki je stavila na prvo mesto narodno političnih ciljev osvobojenje od nemške nadvlade in bila zato odločno jugoslovansko usmerjena in skupino, ki je sicer bila tudi za večjo osamosvojitev Slovencev in za tesnejšo naslonitev na ostale jugoslovanske narode v dvojni monarhiji, vendarle na predpostavki, da se Avstro Ogrska podonavska skupna država ohrani. Zunanji vtis pa je bil, da hoče skupina mladinov novo, jugoslovansko državo — skupno državo vseh južno slovanskih narodov, skupina starinov pa da stremi, da ostanemo Slovenci v stari državi Avstro-Ogrski, ki naj nam da večjo in popolnejšo avtonomijo. Med starini je bil tudi mladi duhovnik Matija Škerbec, stolni vikar v Ljubljani, kasneje župnik v Tržiču, zadnja leta pred drugo svetovno vojno pa mestni župnik in dekan v Kranju. V brošurah, ki jim je dal naslov »Zgodovina slovenskega katoliškega gibanja", je sam popisal, zakaj je zašel med starine. S pokojnim dr. Janezom Ev. Krekom se je 'bil spri in kakor je dr. Krek bil ognjevit zagovornik mladinske politike, tako je Škerbec postal goreč za starinsko skupino. Bil je pač eden tistih neugnano delavnih duhovnikov, ki streme, da bi imeli kar moč viden vpliv na vso okolico. Ko je plug naše narodne zgodovine podoral starinski program in je ta skupina skopnela na nekaj gospodov, ki so ostali zvesti dr. Ivanu šušteršiču, je dekan Škerbec ostal z njimi do konca. Dogodki v in po letu 1918 ga niso omajali, tudi dvajset let življenja v Jugoslaviji ni spremenilo njegove starinske usmerjenosti. Nasprotno, vse težave prve Jugoslavije so mu služile v dokaz, da je bila mladinska politika dr. Korošca zgrešena. Šele po drugi svetovni vojni, potem, ko je videl kaj so počeli avstrijski Nemci s Slovenci na Koroškem, kako nečloveški je bil med drugo vojno nemški okupator, šele potem, ko smo bili potopljeni v morje krvi, ki sta jo slovenstvu puščala nemški in italijanski šovinizem, šele v emigraciji sem slišal, da je mož izjavljal, da je druga svetovna vojna dokazala, da za Slovence ni bilo narodnostnega življenja kot le v skupnosti z ostalimi jugoslovanskimi narodi. V vsej dobi Jugoslavije med prvo in drugo svetovno vojno, torej v času, ko je Koroščeva politika doživela najlepšo pomlad in bogato poletje, sta si ta dva moža bila dosledna politična' nasprotnika. Oba sta bila slovenska duhovnika, katoliška prosvetarja, socialna delavca, ki sta se trudila za pre-osnovo po krščanskem socialnem nauku. Vse te vloge sta opravljala v izredni meri, ki je pri dr. Korošcu ni treba poudarjati, je očividna, saj je bil v tistem času nekronani vladar slovenskega javnega življe- nja, pač pa je to treba podčrtati pri Šker-bcu, ki je bil za širšo javnost manj znan, za svoje ožje področje pa prav gotovo izredno merodajna osebnost. Ko je prišel Škerbec v Tržič za mestnega župnika, so tam prevladovali socialisti in liberalci, ki so se pogosto izživljali v plehkem, pa toliko bolj zagrizenem izraza sovražnosti proti veri in Cerkvi. Tržič je imel liberalnega župana in socialistično večino v občinskem odboru. Krščanski de-mokratje so komaj kdaj mogli priti do bt-sede. V tržiških industrijskih in drugih podjetjih so imeli socialisti organizirano veliko večino delavstva. Škerbečev prednik, pokoj ni župnik Potokar, je bil poosebljena dobrota. V dobroti je bil neprekosljiv in •nenadomestljiv, zato splošno priljubljen, političnih in kulturnih trdnjav liberalizma in socializma pa sploh ni skušal rušiti, ker je vedel, da bi imel premalo sposobnih sodelavcev in da bi politični boj preveč pretresel župnijo. Mladi župnik Škerbec pa je prav zato, ker je bil »starin", torej ne človek tedaj prevladujoče SLS, imel več možnosti, da zastavi na globoko. S svojim lepim nastopom, ki je imel nekako oficirsko eleganco in duhovniško plemenistcst v enem, je takoj prišel v vsako družbo svojih župljanov, tudi nemških industrialcev in liberalnih magnatov, ki so se dotlej skrbno ogibali duhovniške družbe. Na shodih so se ga socialisti lotevali s primernim in vedno globljim spoštovanjem, ker so čutili, da je mož razgledan, podkovan in nepopustljiv, v dobrodelnih in drugih akcijah za delavstvo pa so občudovali njegovo iznajdljivost in neugnano delavnost. Pod Škerbčevim župnikovsnjem so krščansko socialni delavci osnovali vrsto svojih lastnih zadružnih podjetij, katoliške dobrodelne ustanove so se širile in nove so rastle, krščansko socialni program je zmagoval med delavskimi množicami, dokler niso krščanski demokrati zmagali na vsej črti in dobili svojega župana v osebi delavskega voditelja Janeza Majeršiča. Tako je starin Škerbec zavzel liiberalno-socialistični Tržič. Ob koncu Škerbčevega župnikovanja je ta občina bila trdno v rokah slovenske krščanske demokracije, ki jo je vodil mladin dr. Korošec. In ko je tržiški župnik Škerbec prišel za mestnega župnika v Kranj, se je isti razvoj ponovil v nekoliko spremenjenih razmerah. Človek ne ve, kje je bilo več težav, kje je bil nasprotni tabor močnejši, ali v Tržiču ali v Kranju. Dejstvo je, da je pred prihodom Škerbca, ki je bil kmalu imenovan tudi za dekana kranjske dekanije, v Kranju desetletja gospodarila liberalno napredna stranka. Vsa mestna „gospoda", Srbi bi rekli „čaršija", je bila v tej stranki in celo Škerbčev prednik, dekan Koblar, je bil v njej. Nobena druga politična skupina ni pomenila v Kranju nič. Škerbec je prenovil cerkev, ustanovil delavski dom, dijaški dom, vrsto gospodarskih podjetij, poživil prosvetno delovanje in prignal tako daleč, da je tudi ta mestna občina, prestolnica Gorenjske, dobila za župana krščanskega demokrata in krščansko demokratično večino v občinskem svetu. Še sedaj se čudim, kako se je v tako kratkem času mogla razviti tolika sprememba. Spomnim se, da smo vsi, ki smo delali za SLS, vedeli, da je dekan škerbec „starin". Nič ni tega skrival. Pogosto je kar povedal, da politične in gospodarske težave, ki so nas obdajale po prvi svetovni vojni, ne bi bile tako težke, če bi ne bilo dr. Koroščeve »nesrečne" jugoslovanske smeri v narodni politiki koncem prve vojne. Vendar pri razgovorih o teh rečeh dekan nikdar ni skušal rovariti in slabiti zaupanja ljudstva v dr. Korošca. Ni vztrajal v svojih obtožbah proti njemu in nam niti neposredno, niti posredno ni skušal dopovedati, da bi bila dr. Koroščeva politika napačna. Vedeli smo, da hodi pogosto k dr. Vladku Mačku, voditelju Hrvatske kmetske stranke, po politične novice in da se raz-govarja o splošnih političnih tokovih. Včasih je to povedal in popisal kako izredno zanimivost, ki jo je tam zvedel. Pri vsem tem je bil tako iskren in dober, da je užival splošno spoštovanje, čeprav ne popolnega političnega zaupanja. Kar često se je zgodilo, da smo dekana povabili celo k sejam okrajnega odbora SLS. Vselej je prišel in sodeloval. V podrobnosti ni posegal. V osebna vprašanja se ni mešal. Spomnim se, da je pri zborovanju Kmetske zveze, ki je bila naša stanovsko politična organizacija, nastopil z radikalnim predlogom, naj bi zaradi prenizkih cen kmetskih pridelkov kmetje šli v stavko in prenehali prinašati svoje pridelke na trg, da bo javnost začutila pomanjkanje, se zdramila in bolj cenila kmetovo delo. Skratka, dekan je bil med nami ves naš. Redno nam ni prihajalo na misel, da ga kaj loči. Tisti, ki smo vedeli za njegovo zvestobo dr. Ivanu šušter-šiču 'in za njegovo prepričanje, da bi bila za Slovence najbolje, če bi sledili temu voditelju in ostali v Avstro-Ogrski, kjer naj bi dobili položaj tretjega, avtonomnega dela monarhije, smo ga občudovali, kako je znal pokopati in potisniti to svojo različ-152 nost v nevidni kot svoje notranjosti, da je mogel biti z ljudstvom, ves njegov, vedno poln pobud, vedno pripravljen za vsako podjetnost in tudi za vsako žrtev. Tako zelo naš je bil, da smo ga mi in nasprotniki smatrali za prvaka krščanske demokracije na Gorenjskem. V tistih letih, ko je šla SLS svojo posebno pot trpljenja v opoziciji pod diktaturo kralja Aleksandra, so žandarji tedanjega bana dr. Draga Maru-šiča potisnili tudi dekana Škerbca med politične preganjance, zapornike in jetnike skupno s prvaki SLS v kranjskem in kamniškem okraju, ker je stranka cib šestde-setletnici dr. Korošca nastopala z izobešanjem slovenskih zastav in nošenjem zelenih kravat in ker smo hodili protestirat na shode režimskih političnih zastopnikov in kandidatov na vladnih kandidatnih listah. Komaj nekaj let kasneje pa mi spomin pokaže dekana Škerbca kot vodilnega oblikovalca veličastnih narodnih zborov v Kranju, ki so jim na častni tribuni prisostvovali skupno ali posamič princ regent Pavle Karadjordjevič, predsednik dr. Anton Korošec in ban dr. Marko Natlačen. Vsi častni gostje z dr. Korošcem vred so bili tedaj dekanovi gostje. Torej: v trpljenju in ponižanju, v veselju in zmagoslavju je bil dekan Škerbec z nami, med nami, ves naš. Seveda mi niti omeniti ni treba, da je na drugi strani dr. Korošec vse storil, da sta skupno manifestirala za iste svrhe, kadarkoli je to koristilo slovenski katoliški stvari. Moj dom je v župniji Predoslje pri Kranju. Tam sem kmetoval. Zadružno in društveno življenje me je zanimalo od mladosti. Kot samostojen gospodar sem postal odbornik več zadrug v našem okraju, član glavnega odbora Slovenske kmetske zveze in končno župan naše občine. Predoslje so v soseščini Tržiča in Kranja. Ni čuda torej, da sem delo častitega gospoda Škerbca z velikim zanimanjem spremljal, tako v Tržiču, kot kasneje v Kranju in da me je on poznal kot društvenega in zadružnega delavca, pa tudi kot — recimo — vidnejšega političnega človeka v vrstah slovenske krščanske demokracije, SLS, ki ji je bil načelnik in voditelj dr. Anton Korošec. Večkrat sva se z dekanom srečala in govorila. Bil sem prepričan, da ga poznam kar dobro. Z drugimi vred sem ga smatral za človeka, ki je izredno uspešno oral in obdeloval družbeno življenje za slovensko katoliško rast. Pa se mi je zgodilo tole: Za volitve v jugoslovanski parlament dne 5. maja 1935 je dr. Anton Korošec zavzel stališče, da se njegovi somišljeniki volitev ne bodo udeležili. Rekli smo tedaj. da SLS ostane v abstinenci. Dr. Korošec je odločno zastopal to stališče takoj po razpisu tistih volitev. Vedel pa sem, da so v vodstvu in načelstvu stranke mišljenja bila zelo deljena in je nekaj časa izgledalo, da je večina ali vsaj močna manjšina bila za to, da se naša stranka volitev udeleži kot član in del skupne opozicije. Korošca pa enostavno ni bilo mogoče pridobiti za to. Trdil je, da je abstinenca od volitev v tistih razmerah dovolj krepak in najboljši protest proti načinu vladanja in proti krivičnemu volilnemu sistemu, ki ga je tedaj uvedla Aleksandrova diktatura. Po tistem volilnem redu je bilo že vnaprej določeno, da vladna stranka po vseh predvidevanjih mora zmagati. Korošec je končno prodrl s svojim stališčem v izvršnem odboru stranke. Nikjer nismo postavili kandidatov, agitacijo za volilno udeležbo smo bojkotirali. Kakor znano je tedanji režimski listi nače-loval predsednik vlade Bogoljub Jevtič, opozicijski pa hrvaški voditelj dr. Vladko Maček. Pod vodstvom dr. Vladka Mačka so se združile vse opozicijske stranke in skupine od Triglava do Djevdjelije. Dr. Maček je zato postavljal, oziroma sprejemal na svojo kandidatno listo kandidate po celi Jugoslaviji, tudi v Sloveniji. Na Slovenskem so torej pri tistih volitvah šli na kandidatno listo ministrskega predsednika Bogoljuba Jevtiča liberalni demokratje, ki so se nazadnje zvali tudi slovenski del Jugoslovanske nacionalne stranke, in člani poprejšnje Samostojne kmetske stranke Ivana Puclja, na dr. Mačkovo listo pa so šli vsi opozicionalci, ki niso sprejeli navodila dr. Korošca in SLS, da se teh volitev ne udeležimo. Tedaj, ko so iskali kandidate, me je poklical kranjski dekan preč. gospod Škerbec in me skušal pridobiti, da bi kandidiral na listi dr. Vladka Mačka. Presenetilo me je. Sploh na kako kandidaturo nisem mislil, da mi jo ho pa kranjski dekan ponudil, pa še najmanj. Stališče SLS mi je bilo že znano. Dekanu sem samo to rekel, da sem presenečen in moram premisliti. Dekan se je trudil, da bi me prepričal, da mi predlaga pametno in koristno reč. Dokazoval mi je, da dr. Korošec res sam ne more postaviti kandidatov, da pa v srcu, tihoma zelo želi, da bi zmagala opozicijska lista, ali, da bi vsaj dobila veliko glasov. Rekel mi je, da je dr. Korošcu všeč dr. Mačkov nastop v Sloveniji, dasi javno tega ne more pokazati. Vendar sem jaz ostal pri tem, da moram premisliti in bom kasneje gospodu dekanu javil svojo odločitev. Brž, ko sem dekana zapustil, sem vpra- šal nekaj prijateljev za nasvet. Nihče mi ni rekel, da dekanova misel nima nekaj stvarnega in dobrega. Svetovalci so me še bolj pokopali v dvome, kot sem že bil. Končno sem šel k našem župniku č. g. Ignaciju Zupancu. Zelo se je sprva začudil nad dekanovo ponudbo, potem pa poslušal razloge, kakor mi jih je povedal dekan in takoj dostavil, da je vsa reč vredna premisleka. Končno je pa zaključil takole: „Ves Janez, jaz se na politiko ne razumem kaj prida, pojdiva k kaplanu, ki je v tej stvari 'bolj doma." In sva šla. Kaplan, č. g. Anton Pogačnik, je z vsem zanimanjem poslušal moje poročilo. Malo smo se vsi trije pogovarjali, pa je kaplan kar predlagal: „Ja-nez, jaz bi na Tvojem mestu vprašal Korošca samega." Dasi me je misel takoj zagrabila kot najpreprostejša rešitev, me je le presenetila, da nisem mogel hitro do sape. „Jaz naj bi šel kar h Korošcu? Kaj pa mislite? Kje naj ga sploh iščem in dobim?" sem vpraševal, bolj da krijem zadrego, kot da vprašanja resno mislim. Kaplan Pogačnik je pa mirno razvil svoj svet: „Nič ni treba strahu pred njim. Zakaj ga ne bi vprašal? Zakaj te ne bi sprejel v stvari, ki ji samo on more dati merodajen odgovor. Tudi dobil ga boš lahko, saj je sedaj v Ljubljani v Marijanišču." Poslušal sem nasvet in naslednjega dn^ sem bil že kar zgodaj v Marijanišču. Po hodniku sem stopal in napenjal ušesa. Vse je bilo tiho, nikjer nič živega, kot da v tej hiši nihče ne živi. Na vsaka vrata sem pogledal, da bi našel Koroščeva. V to tišino in moje iskanje se odpro vrata , na hodnik je stopil dr. Korošec in zaklical kar v prazno po hodniku: „Sestra Izabela!" Hotel se je obrniti, kot da bo stopil nazaj v sobo, pa me je zagledal. Že je imel vprašanje: „Kaj pa Vi iščete?" Nič nisem okleval, kar odvrnil sem: „Z Vami bi rad govoril." Korošec je kar preprosto povabil: „Tako? No, potem pa kar vstopite. Samo prosim, da malo potrpite. Moram končati neko pismo, da ga bo sestra takoj oddala na pošto." Nakazal mi je stol pri svoji pisalni mizi sredi sobe, sam pa je odšel v sosedno sobo. Tja je kmalu prišla sestra Izabela, ki ji je nekaj naročil. Sestra je odšla, dr. Korošec pa je sedel za pisalno mizo, meni nasproti. Popisal sem in povedal, kako me je dekan Škerbec povabil in kaj mi je predlagal. Povedal sem, kar sem natančno mogel, vse tako, kot sem od dekana Škerb-ca slišal, zlasti vse razloge, zakaj bi bilo tudi v Koroščevi nameri dobro, da bi Mačkova lista dobila čim več glasov. Poudaril sem, da mi je dekan rekel, da bi podpira- 15S nje Mačkove liste z mojo kandidaturo na bilo nikakor v nasprotju z namerami predsednika dr. Korošca, nasprotno, da bi bilo celo zaželjeno. Ves čas dokler sem govoril, me je dr. Korošec mirno poslušal, niti trenil ni, niti poteze na obrazu ni spremenil, nič nisem mogel uganiti ali mu je stvar po godu ali mu ni. Ko sem jaz končal, je on govoril. Govoril je mirno, tekoče, stvarno, smiselno, z očitnim naporom, da mi pove vse, kar je treba, da bom popolnoma informiran o zamotanem političnem stanju in bom lahko odločil o dekanovi ponudbi. Marsikaj je bilo zame odkritje. Pred menoj je razpre-del vso politiko med njim in dr. Mačkom. Poudaril, da sta z dr. Mačkom dobra prijatelja, da se večkrat sestajata in izmenjata misli. Toda dostavil je s poudarkom: „Treiba pa je vedeti, da dr. Maček vodi hrvatsko politiko, dočim jaz (Dr. Korošec) vodim svojo, slovensko politiko." Razložil mi je, zakaj se je odločil za najtežjo pot pri teh volitvah, za abstinenco. Rekel mi je, da dobro ve, da bi naši ljudje najraje šli na opozicijsko listo in pripomogli k porazu vladnih kandidatov, ki so figure diktature, toda tudi dobro ve, da bi to niti za Slovence, niti za državo ne bila najboljša pot. Prepričan je, da je to pot najbolje za Slovence, če se volitev nikjer ne udeleže. „Ta korist res ni očividna, ne takoj otipljiva. Ta politika je težka, zahteva politično zrelost, toda to je moja politika," je ponavljal, ne da bi odgovoril naravnost na vprašanje, ki me je k njemu privedlo. Jaz pa sem le tiščal in hotel dobiti o tem njegov popoln odgovor: „Gospod predsednik", sem rekel, „hvala za premnogo novih informacij in odkritij, ki ste mi jih povedali. Marsikaj bolje razumem, vendar si še vedno nisem čisto na jasnem, kaj naj gospodu dekanu odgovorim." Takrat me je dr. Korošec počasi, od blizu, globoko pogledal naravnost v oči. malo pomolčal in me gledal, potem pa rekel: „Gospod Ovsenik, dobro se zavedajte: Kjer je Korošec, tam Škerbca ni." Nato sem hitro dodal: „Gospod predsednik, zdaj vem, kaj mi je storiti!" Korošec je, kot za slovo, še dodal: „če boste sprejeli kandidaturo na Mačkovi listi, vas ne bomo smatrali za disidenta. To ste lahko gotovi. Jaz in moji prijatelji pa se volitev ne bomo udeležili." Zahvalil sem se kar moč toplo, oprostil in odšel. V tistem trenutku me je bilo skoro sram pred samim seboj, da sem človeka mučil. Dr. Korošec je bil tako iskren, tako prijateljski in tako nesebično dober, da je vse, kar je govoril, dehtelo po resnicoljubnosti in skrajni točnosti, da me je vsega prevzelo. In videl sem in čutil, da bi se bil še ubijal z menoj, če bi bil mislil, da ga nisem v celoti popolnoma prav razumel. Odpeljal sem se v Kranj in šel naravnost k dekanu Škerbcu. Še predno sem ga mogel pozdraviti, me je prehitel: „Ze vem, iz Ljubljane prihajate. Bili ste pri dr. Korošcu. Prav, če ne sprejmete, pa ne sprejmete. Škoda." Precej hladno sva se poslovila. Še danes ne vem, kako je dekan zvedel za mojo pot k dr. Korošcu. Naj bodo napisane te vrste in ti spomini1 na dva moža, ki sta bila vsak po svoje izklesana, vsak je na svojem stal v manj važnih in podrejenih stvareh, v osnovnih in glavnih pa sta delala za iste cilje, čeprav morda včasih po različnih kolovozih. Skupno oba sta velik vzor za naše sedanje rai-rvane razmere. Od tistega razgovora dalje sem nedvomno vedel, da je dr. Korošcu bilo vse drugo okvir in sredstvo, osnovni kamen in glavni cilj pa mu je bil pri vsakem koraku, in slehernem delu: korist slovenskega naroda. cilji slovenske narodne politike anketa Ob sklepu ankete Arnež Janez Cof Emil Farkaš Vekoslav Loh Maks Magister Milan Dr. Novak Bogdan Poziuč Jože Dr. Ljubo Sire Ob sklepu ankete V Zborniku za leto 1966 smo začeli anketo o ciljih slovenske narodne politika. Odgovori — nekateri so cele razprave — so odličen doprinos k razpravljanju o slovenski problematiki, brez polemike, četudi so gledanja različna. Na željo mnogih letos nadaljujemo z anlketo. Dobili smo osem odgovorov, štiri iz Argentine, dva iz ZDA in dva iz Anglije. Ostalih devet, ki so bili naprošeni, je nadaljevanje ankete pozdravilo. Odgovorov pa niso mogli poslati zaradi službenih potovanj, prezaposlenosti, ali ker se jim je zdela naloga pretežka. Enaindvajset razprav o ciljih slovenske narodne politike — trinajst lanskih in osem letošnjih — predstavlja doslej največji izbor razmišljanj o teh problemih. Dejstvo, da so zastopani pisci vseh slovenskih političnih smeri, različnih svetovnih nazorov in starosti,i daje tej anketi še posebno pomembnost. Trdno osnovo za pravilno pojmovanje zapletenosti problematike slovenskih političnih ciljev pa more dati poznanje in nepristransko ocenjevanje zgodovinskega razvoja slovenskega problema v predvojni Jugoslaviji. Zgodovinar prof. Silvo Kranjec je dobo od leta 1920 označil takole: »Vprašanje avtonomije in centralizma je postalo osnovno politično vprašanje Slovenije, ob katerem so se ločili duhovi." Viden izraz take ločitve je bil: Na eni strani večinska Slovenska ljudska stranka z avtonomističnim programom, ki ga je jasno označil dr- Korošec v Slovenski deklaraciji (Punktacije): Narodna individualnost, ime, zastava, etnična skupnost, finančna samostojnost, politična in kulturna svoboda- Na drugi strani pa tisti Slovenci, ki so branili centralistično .ureditev jugoslovanske države ali unita-ristično državo z upravno dekoncentracijo, ali pa so stremeli po spojitvi jugoslovanskih narodov v enega. Če je bil sporazum med Srbi in Hrvati leta 1939 mejnik v državni politiki, je bil v slovenskem političnem življenju mejnik septembra 1941, ko je že v času okupacije prišlo do medstrankarskega sporazuma, in je dr- Kramer tudi za slovensko liberalno stranko osvojil načelo federativne ureditve Jugoslavije, v kateri naj bi bila Slovenija samostojna enakopravna edinica- Na tej osnovi so bili zatem sestavljeni programi vseh medstrankarskih ustanov, t- j- Slovenske zaveze in Narodnega odbora za Slovenijo. Slovenska ljudska stranka je v letih okupacije leta 1942 in 1943 v ilegali pripravila osnutek ustave slovenske države, kakor tudi osnutek ustave zvezne država. Narodni odbor za Slovenijo je 3- maja 1945 proglasil, „da je za vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, ustanovljena narodna država iSiovenija" kot sestavni del demokratične Jugoslavije- Za poglobitev v slovensko politično problematiko je potrebno tudi poznanje programov talko Narodnega odbora za Slovenijo, kakor demokratičnih strank in skupin. Prostor nam ne dopušča, da bi jih objavili v celoti; zato navajamo le osnovne točke ali smernice. NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO, ustanovljen v domovini leta 1944, sprejema program narodne izjave z dne 29. oktobra 1944, ki na temelju etnične samobitnosti slovenskega naroda in na temelju narodnostnega načela zahteva: 1. državno-pravno združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo, ki mora biti v geografskem, gospodarskem, prometnem in strateškem oziru tako zaokrožena celota, da bosta zavarovana nemoteni narodni in gospodarski obstoj in razvoj slovenskega naroda. 2. federativno in na demokratični podlagi in socialno pravično urejeno Jugoslavijo, katere sestavni del je tudi narodna držuva Zedinjena Slovenija. SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA je v izseljenstvu leta 1954 precizirala svoj program, katerega je objavil njen načelnik dr. Miha Krek- V čl- 1- pravi: .»Slovenski narod ima po naravnem pravu pravico do svoje države, da sam ureja svoje življenje, da vstopa v državne zveze ter sodeluje v družini svobodnih narodov. SLS stremi in delai. da bi slovenski narod uveljavil to svojo pravico in se ves združil v slovenski državi." Člen 8- pa pravi: Svetovne in evropske razmere ukazujejo tesnejšo povezanost narodov in držav za skupno obrambo miru, za pospeševanje kulturne rasti in za razvoj gospodarstva. SLS smatra, da je svobodna povezanost držav na slovanskem jugu najnarav-nejša in najboljša. Narod sam pa odloči s splošnim, enakim in tajnim glasovanjem vprašanje vstopa Slovenije v vsako zvezo držav. Stranka pozdravlja in podpira graditev in organizacijo Združenih držav Evrope- SLOVENSKA DEMOKRATSKA STRANKA vidi v „Zedinjeni Sloveniji, obeleženi v Narodni izjavi z dne 29. oktobra 1944, slovenski narodni program,". Prepričana je, „da samo državna skupnost z ostalimi južnimi Slovani zagotavlja Slovencem narodni obstoj in inapredek. Zato stoji na stališču ..demokratične in federativno urejene Jugoslavije". SOCIALISTIČNA STRANKA JUGOSLAVIJE je 1. maja 1954 izdala v Parizu proglas, ki vsebuje tudi njen program. V njem postavlja tole načelo: „Ohranitev skupne države vseh južnih Slovanov in nje organizacije na demokratičen način kot svobodne federacije narodov in samouprave nižjih edinic". Dalje poudarja udeležbo Jugoslavije v ustvarjanju balkanske in evropsUe federacije. SLOVENSKO DRŽAVNO GIBANJE v programu iz leta 1958 ugotavlja: „Težnja po slovenski svobodi je danes istovetna z načelom 'enakopravne slovenske države. Do te države ima slovenski narod pravico in si jo je trdno odločen ustvariti." Nadalje ne izključuje možnosti povezave slovenske države z drugimi narodi sedanje Jugoslavije, vendar to možnost smatra kot manj zažeieno in želi širši evropski zvezni okvir-. V tej zvezi ni prezreti SLOVENSKE FORMULE, to je smernic, ki jih je objavil NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO za veliko noč 1960 pod naslovom »Namen naše narodne politike". Sklicujoč se na Ustanovno listino in na načela Splošne delklaracije Združenih narodov ter Strassburških konvencij pravi Narodni odbor v tej izjavi med drugim: „Odločno hočemo, da demokratična načela navedenih pro-klamacij ne ostanejo samo program demokratičnih Slovencev, temveč, da se v domovini uresničijo in za vselej ostanemo v družini svobodnih evropskih narodov." Potem, ko Narodni odbor za „nevarno dobo prehoda iz diktature v svobodno vladavino na miren način in brez nevarnosti za naše mednarodno priznane meje" sprejema za „začetno dejansko izhodišče", a nikakor ne za dokončno idržavno-pravno ureditev, sedanjo razmejitev in ureditev Jugoslavije izjavlja: „Izhajajoč iz telga začetnega dejanskega stanja naj svobodni narodi Jugoslavije v ozračju pomirjenosti, oproščeni strahu z izključitvijo surov® sile, na način, ki odgovarja in je primeren za sodelovanjie miroljubne demokratične družbe v duhu namenov in načel, ki smo jih povedali v prvi točki te izjave, sami odrejajo svoja predstavništva, ki naj sklepajo o njihovih bodočih javno-pravnih ustanovah in organih." V dopolnitev pregleda programov je navesti še načrt predloga za demo-Ikratično alternativo, ki so ga izdelali Slovenci, Hrvatje in Srbi v dneh od 21. do 24. marca 1963 v Stamstedu v Angliji. Ta takoimenovana Londonska grupa enajstih oseb, v kateri so bili od Slovencev dr. Miha Krek, Franjo Sekolec in Rev. Ignacij Čretnik, smatra, da bi bodoča svobodna, demokratična jugoslovanska državna skupnost morala biti oprta na sledeče temelje: 1. Uradni naziv skupnosti je: Zveza južnoslovanskih držav — Jugoslavija (sodržavje, konfederacija). Skupnost je zveza štirih suverenih in ravnopravnih na-rodov: Srbov, Hrvatov, Slovemcev in Makedoncev; sestavljena je pa iz peti ravnopravnih in suverenih držav: Srbije, Hrvatske, Slovenije, Makedonije ter Bosne in Hercegovine. 2. Osnovno načelo, na katerem sloni zgradba zveze, je suverenost posameznih držav. Te po svoji volji na enak način in v enaki meri odstopajo del svoje suverenosti Zvezi v svrho skupnega opravljanja sporazumno določenih skupnih poslov. To je razumeti tako, da ni postavljeno načelo prvenstva Zveze, ampak obstoj svobodnih držav in njihova sporazumna povszava v državno skupnost. Glavni namen Zveze je čuvanje interesov vsakega poedinega naroda in vsake poedine države ter vzporejanje interesov v Zvezi. Tako programi in smernice. Razpravljanja c slovenskih političnih ciljih v obliki ankete ne bomo nadaljevali. Objavljali pa bomo tudi v bodoče strokovne razprave in stvarno pisane članke o teh, za slovensiki narod življensko važnih problemih. Pripadniki nobene stranke ali skupine niso izključeni od sodelovanja. Vsem pa, ki so nas pri našem delu podpirali, in vsem,ki so v anketi sodelovali s tolikim čutom odgovornosti, iskrena hvala. M. S. JANEZ ARNEŽ živi in je zaposlen v New Yorku. V Zbornikih Svobodne Slovenije je objavil dve razpravi. Leta 1951 »Slovenski gospodarski položaj", leta 1958 pa »Kmetijstvo v LR Sloveniji v letih 1945—1955". Kot prvo izdanje zbirlke »Studia Slove--niča" je napisal v angleščini leta 1958 knjigo »Slovenia in European Affairs" (Slovenija v evropskem dogajanju). Knjigo je založila League of CSA v New Yorku. (Slike in osebnih podatkov avtor ni dal ) Tuji časnikarji na splošno niso kaj posebno naklonjeni Slovencem, če nas že poredkoma tu pa tam omenijo, nas ponaj-veČ označijo kot neko pokrajinsko variacijo. Verjetno je več vzrokov za našo nepomembnost v očeh potujočih iskalcev novic in zanimivosti. Zdimo se jim premajhni, da bi mogli biti vplivnejši; tihi in skromni, kot bi se bali »publicitete"; poleg vsega pa še molčimo, ko nas sosedje naravnost sistematično podcenjujejo. Bodi že kakršenkoli vzrok vsemu temu, človek se začudi in razveseli, če najde kako pametno in nam naklonjeno besedo v tujem tisku. V prvi vrsti bi omenil balkanskega dopisnika dnevnika Neue Ziiricher Zeitung, ki je v Griffithovi knjigi obdelal jugoslovanski komunizem. Opirajoč se na podatke v Zalarjevi knjigi o Jugoslaviji, omenjeni Švicar razpravlja o izkoriščanju Slovenije pod sedanjim režimom in poudarja, da so Slovenci verjetno edini evropski narod, ki ne le, da ni imel nikake koristi od ameriške gospodarske povojne pomoči, ampak so celo drugi izkoriščali njegovo premoženje. To se mu zdi posebno tragično, ko razpravlja o možnostih, ki bi jih Svobodna Slovenija imela v luči njene precejšnje gospodarske razvitosti in zaradi kvalitet slovenskega narodnega značaja. Če bi ne bili Slovenci v jugoslovanskem komunističnem okviru, bi brez dvoma lahko sodelovali pri gospodarskem razvoju zapadne Evrope v dobi po zadnji svetovni vojni. »Tako bi njihova država danes bila najmanj na istem, če že ne na precej višjem razvojnem nivoju, kot so njihove sosedne zapadnoev-ropske države. Namesto tega pa, poleg katastrofalnih posledic komunističnega go- spodarskega sistema, oblast skozi leta potiska slovenski življenjski standard navzdol in to s silo, ali kot pravijo v komunističnem žargonu, 'administrativno', v korist manj razvitih republik Jugoslavije." Drugi avtor je zgolj popotnik, ki opazuje in opisuje svoje vtise s peti skozi Jugoslavijo. Njegova knj ga je izšla leta 19G6. David Tornquist tudi omenja, da centralistični režim izkorišča Slovenijo in da je bilo po vsej Jugoslaviji že vnaprej znano, kdo bo v glavnem nos'1 stroške za skopljan-ski potres: »Ubogi Slovenci, precej soldov iih bo to stalo!" Sam je kaj hitro opazil, da višii standard, ki ga v Jugoslaviji uživajo Slovenci, ni sad večjega bogastva dežele, ampak plod drugačne kulture. Ker so vzgojeni v zapadn-' kulturi, so Slovenci bolj delavni, sistematični in skrbni, tako da izgleda, kot da pri njih nič ne gre v izgubo. Avtor se je v Beogradu počutil tujca, ko pa je prišel na zar-ad v Slovenijo, se je zavedel, da je to t sti del države, kjer bi se obiskovalec iz zanadnih držav naiboli domače počutil. Sam poudarja, da je to mogel pravilno ugotoviti in uvideti, ker je potoval od vzhoda proti zahodu in tako videl in občutil ogromne razlike v načinu življenja v raznih delih Jugoslavije. To sta dva kratka tuia komentarja k sedanjemu življeniu Slovencev pod komunistično Jugoslaviio. Čeprav se avtorja kot tujca ne ukvarjata s slovenskim političnim problemom, vendar je v obeh spisih eno in isto implicitno vprašanje, ki ga bralec lahko izvede sam iz celotnega razpravljanja: kako to, da se Slovenci kljub očividni sposobnosti in inteligentnosti pustijo tako grdo izkoriščati ter tako stalno slabšajo svoj gospodarski položaj? To očividno protislovje, ki ga bežen obiskovalec ne more razvozljati, je že nekako del našega načina življenja; živimo z njim in poredkoma koga izmed nas malo razburi. Potem pa je zopet tišina. Analiza slovenskega značaja, kot jo je za mnoge narode tako elegantno napravil Andre S-egfried, bi prav gotovo pojasnila marsikaj pri iskanju odgovora na stavljeno vprašanje. Naj bo ob tej priliki dovolj poskus pojasnitve omenjene neskladnosti iz zgodovinske perspektive. Odkar se je med Slovenci začelo nekako politično gibanje, oziroma se je pojavil prvi zametek politične organizacije, je bil osrednji politični problem, kako izboljšati položaj slovenske narodne manjšine pod Habsburžani. Ves napor političnih delavcev vse do leta 1918 je bil osredotočen na zbiranju drobtinic z dunajske, laške in madžarske mize. Na kaj več je bilo že težko misliti, še manj pa upati. Ta doba strahotne frustracije je s silo odprla vrata v novo državo. Na žalost, Slovenci so stopili v novo državo s staro mentaliteto; prišli so s ponašanjem narodne manjš'ne in še daleč ne s ponašanjem državotvornega naroda. Voditelji so jih pripeljali v Jugoslavijo v iluziji, da bo Beograd manj skoparil z drobtinicami kot pa Dunaj, Pešta ali Rim. Dobili so lokalno jezikovno avtonomijo, zametek gospodarske in upravne so pa izgubili. Programi nekaterih naših političnih strank so skušali najti tako rešitev, da bi slovensko manjšino v Jugoslaviji vsaj nekoliko zavarovale; nekatere stranke so pa hotele to narodno manjšino enostavno odpraviti s tem, da so jo izpostavljale srbi-zaciii. Vse slovenske stranke so vsaj tole-r:rale, če že ne aktivno pospeševale odpravo provincializma (Kranjska, Štajerska, Prek-murje) in redukcijo slovenskega ozemlja na jugoslovanski centralistični imenovalec: ba-nr,rino. Pod tem vidikom je razumljivo, da sl> 7nwprf>vanip narodnih zna- čilnosti, interesov in sistematično podpiranje narodnega napredka je možno — kot to dokazuje preteklost — le v okviru popolne politične svobode. Le-ta mora nuditi narodu izključno oblast na svojem prostoru in pa direkten stik v občevanju z drugimi narodi. Navedel bi le nekaj točk racionalne, ne sentimentalne narodne politike. 1. Prvo, kar je treba poudariti, je nujnost, da si narod postavi cilje svojega narodnega življenja. Treba je vedeti, kam in kako iti, kaj hočemo. Sistem prioritet vsaj načelno daje možnost postopnega grajenja narodne civilizacije in kulture. Vsega ni moč doseči takoj; najvažnejše mora priti prvo, manj pomembne stvari pozneje. Sile in sredstva, ki jih narod ima na razpolago, so omejena in z njimi je treba meriti ideale. Cilji morajo biti konkretni kot v gospodarskem podjetju. Zato pa mora biti preštudirana tudi vsaka znana možnost, ki pelje do njih. 2. V okviru prioritet je treba sprejeti odločitve z dalekcsežnimi posledicami. Ena od teh je vprašanje vojske. Ob tem bi se naši ljudje morali zami?liti in tehtati korist'' in škodo, ki io voiaška instituciia prinaša. Resno bi morali začeti analizirati smisel finansiranja vojne sile v okviru malega naroda, posebno še v luči današnje zelo drage tehnične opreme, ki se menja vsak pol ducata let. Prav tako bi b lo treba preračunati, koliko je koristen proizvod v voisko vloženih prihrankov. Stroški obrambnih naprav postanejo šele jasni, če jih gledamo z vidika alternativne uporabe vojski namenjenih fondov. Potem bi v deli, koliko nas vojska stane; stroške bi merili s stvarmi, ki si jih nismo mogli privoščiti, ker smo denar dali za vojne namene: bolnišnice, ki jih nismo mogli postaviti, novih cest, šol, tovarn itd., ki jih nismo mogli finan-sirati. Tako bi prišli kmalu do prepričanja, da je malega naroda najboljša obramba zadovoljstvo državljanov in ugled v tujini, vsled skrbi države za dvig standarda in ne vojaške sile. 3. Velike pozornosti bi moral biti deležen študij gospodarskih problemov. Cilj je, kako omogočiti čim hitrejšo gospodarsko rast narodne skupnosti, ki bi mogla zagotoviti vsem delavoljnim zaposlitev in obenem vsem državljanom stalen dvig življenjskega standarda. Tako bi država skušala zagotoviti, da noben član slovenske narodne skup- nosti ne bi bil prisiljen iz gospodarskih ozi-rov zapustiti svoje rodne zemlje. V okviru teh gospodarskih razmišljanj' je seveda treba najti vrsto odločitev: kakšno mesto pridržati državnim oz. javnim investicijam :'n koliko dovoliti zasebni iniciativi; ali nuditi vso svobodo ali zgolj omejen pristop tujemu kap talu na narodno ozemlje. 4. Ostala področja niso nič manj važna, kot je ekonomsko. Vendar eno je jasno, brez zagotovljene hitre gospodarske rasti ni moč upati na finansiranje prepotrebnih programov na področju institucij demokratične družbe, kulture in prosvete, zdravniškega skrbstva, prometa, komunikacijsk h sredstev, socialne zaščite itd. To so področja, ki dajejo resničnemu političnemu delu svojo vsebino. Politika -— skrb za javni blagor — more biti ali gospodarska, kulturna, prosvetna, socialna itd.; vse ostalo je kvartopirsko politikantstvo, ki nima stika ne z javno blaginjo ne z narodnimi problemi. Na teh različnih področjih je treba narediti nekako inventuro in na teh realnih podatkih potem graditi sedanjim potrebam prilagojeno novo vrsto ustanov. Potrebe so velike in doslej izpeljane rešitve so precej daleč od zadovoljivcsti. Pomisliti ie treba vsai na eno dejstvo, da je Slovenija sedaj glede števila visokošolcev z ozirom na prebivalstvo za Srbijo, Hrvatsko in Črno goro; če bo šel ta razvoj še malo naprej, jo bosta prehiteli še ostali dve republiki, ki sta že zelo blizu. 5. Čeprav je to peta točka, prav gotovo ni peta v vrsti pomembnosti. Je pa še danes med Slovenci in v slovenski politiki skoraj popolnoma pozabljena. Ta točka se dotika problema uveljavljenja slovenskega imena v tujini, dejal bi nekako slovenske „public relations". Danes, ko smo Slovenci še brez kakršnih koli »državnih" uspehov, ki bi vsaj deloma pričali svetu o nas, je infor-m ran je sveta o nas samih in naših ciljih še posebne važnosti. Kot mora »reklam"" vpeljati vsak nov proizvod na trg in mu najti potrošnikov in kupcev, tako potrebuje tudi »neznan" narod Slovencev dobro organizirano akcijo, ki naj bi mu priborila tuje priznanje. Čudno je, da je to še vedno problem za nas, medtem ko so ga drugi narodi že preživeli. Mi si pa še na jasnem nismo o njegovi važnosti. Včasih človek naleti v slovenskem časopisju na pisane pritožbe, da imajo tujci take in take napačne informac je o Sloven- cih in Sloveniji, da nas ne upoštevajo pri filmanju Jugoslavije, da nismo zadostno zastopani v tej in tej antologiji itd. Tožbe prihajajo na papir, a stvari ničesar ne pomagajo. Sami nismo storili, da bi nas svet spoznal in zvedel, da smo omembe vredni. Tega smo sami krivi; skrivali smo se pod imeni Avstrijci, Jugoslovani, in se potem čudimo, da je ime Slovenec in Slovenija malo •— ali nič — znano. Da bi odpomogli tej veliki. včas;h usodni pomanjkljivosti, bi potrebovali sistematičnega in stalnega dela 1. Gotovo je ideal vsakega politično zrelega naroda živeti v lastni in neodvisni državi, in to je tudi ideal slovenskega naroda. Stvar resnega in treznega razmišljanja ipa je, dognati, ali je ta ideal dosegljiv in če je najkoristnejša rešitev za srečni) življenje naroda. V anketi Zbornika Svobodne Slovenije za leto 1966 so bila objavljena mnenja raznih članov slovenske politične emigracije. Nekateri so dokazovali, da je edina rešitev slovenstva v lastni neodvisni državi Sloveniji, drugi pa zopet, da je nujno, da Slovenci ostanemo povezani z drugimi južnoslovanskimi narodi v skupni državi, bodisi na federativni ali konfe-derativni osnovi. Vsak je skušal dokazati svojo trditev s političnimi, gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi in drugimi razlogi. Oglejmo si še, kakšen je geopolitično-stra-teški položaj našega naroda. z znanstveno natančnostjo in brezmejno vztrajnostjo. Ker pa tega ni bilo v slovenski tradiciji, so nas usodne prelomn ce v letih 1918 in 1941—1945 našle popolnoma nepripravljene. Skušali smo vso krivdo prevaliti na „tuii meč". Podobno je tudi danes. Z ozirom na precej burne dogodke v zadnji preteklosti je možno predvideti da lahko prej ali slej postane slovensko ozem-lie in naša narodna usoda „an onen issue". Tn kako smo pripravljeni na take even-tualnosti ? EMIL COF Slovensko ozemlje leži v severozahodnem delu Jugoslavije, stisnjeno med Italijo na jugozahodu in zahodu, Avstrijo na severu in Madžarsko na severovzhodu; na vzhodu in jugu pa meji s hrvatskim ozemljem. Meja z Italijo meri okoli 200 km, z Avstrijo okoli 230 km, z Madžarsko okoli 80 km in s Hrvatsko okoli 450 km; poleg tega ima Slovenija okoli 70 km morske obale. Največja razdalja od severa do juga je okoli 150 km in od vzhoda do zahoda okoli 250 km. Meri 20.250 km2 in ima 1.6 milijona prebivalcev. Čez slovensko ozemlje vodijo poti iz Padske v Panonsko nižino in iz Srednie Evrope na Jadransko in Sredozemsko morje. Svetovni strategi imenujejo Ljubljansko kotlino „Ljubljana gap" (Ljubljanska vrata). Tu se križajo razni tuji interesi. Nemški „Drang nach dem Osten" (pritisk proti rojen 18- januarja 1912 na Dunaju. Ljud&so šolo in gimnazijo je obiskoval v Kranju in Ljubljani. Po končani vojni akademiji v Beogradu ipostal 1. 1931 topniški podčastnik. L-1940 je bil po končanem teoretičnem in praktičnem štuidiju preveden kot stotnik v geodetsko stroko. Kapitulacija jug-vojske ga je zatekla v Rogatici v Bosni. L. 1941 j« pod sovražno okupacijo sodeloval pri podtalni organizaciji jug-vojske. L- 1942 ga je italijanski okupator z ostalimi aktivnimi častniki in podčastniki poslal v internacijo v Gonars in Padovo- Po vrnitvi 1- 1943 v Ljubljano je cdšel na teren / aktivne oddelke slovenske armade kr- jugoslovanske vojske v domovini. Po vstopu v dtomobranstvo 1- 1943 je bil pribočnik poveljnika, nato poveljnik 1. bojne skupine, dalje je predaval na domobranski častniški, podčastniški in minome-talski šoli, nato postal poveljnik 1. domobranskega udarnega bataljona v Stični, 1. 1945 pa 1. polka Ljubljanske divizija Slovenske narodne vojske. Begunska leta je preživel v Avstriji in Italiji. Po prihodu v Argentino 1- 1948 je kot topo-graf delal najprej v državni, nato v raznih privatnih službah. Dokler so mu službene razmere dopuščale, je tudi aK-tivno deloval v raznih organizacijah slovenske izseljenske skupnosti in pisal v njihove časnike ter revije. vzhodu) teži za izhodom na Jadransko morje. Še vedno so žive zahteve Avstrijcev po naši Štajerski. Tudi Italija želi imeti dele našega ozemlja. Njen parlamsnt ni potrdil pogodbe o »Svobodnem tržaškem ozemlju" in njihovi vodilni politiki so več-kzat izjavili, da se ,,Zoni B" niso odpovedali. V »Zoni A" pa načrtno poitalijanču • jejo strnjeno naseljene slovenske kraje. Madžari še danes trdijo, da je Prekmurje njihovo; ne aspirirajo na to ozemlje samo iz nekih zgodovinskih vzrokov (krona sv. Štefana), temveč tudi, ker so tam petro-lejska ležišča. Tako vidimo, da imamo tri sosede, ki jim ne smemo zaupati, da bi vedno spoštovali sedanje slovenske meje. Edino s Hrvati za zdaj nimamo ozemeljskih sporov. Vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi zaradi katerega koli vzroka razpadla Jugoslavija. Zelo se bojim, da bedo tudi ti terjali vso Istro zase, kakor bi mogli sklepati iz pisanja hrvatskega izseljenskega tiska. Tako bi se nam utegnilo zgoditi, da bi se v primeru razpada Jugoslavije znašli z vseh strani obkoljeni od sosedov, ki bi terjali dele naše zemlje. Jugoslavija je mednarodno priznana država in poroštvo za njene meje — in s tem tudi slovenske — daje mednarodni red in Zveza narodov. Kdo bo pa porok za slovenske meje, če razpade Jugoslavija? Kdo nam bo dal zagotovilo, da ne bodo sosedje izrabili priložnosti in si s silo prigrabili dele našega ozemlja, ki jim po »njihovem mnenju" pripadajo? Po zadnjih statističnih podatkih nas je vseh Slovencev okoli 2 milijona. Okoli 400 tisoč nas živi zunaj sedanje državne meje. Po zgodovinskih izkušnjah bi mogli postaviti s skrajnim naporom 160.000 vojakov, da bi branili narodne meje. Vojake bi morali primerno opremiti in oskrbovati z vsem potrebnim za borbo in življenje. Za to je potrebna močna industrija — vojna in civilna —, ki je nimamo. Ne moremo računati s tem, da bi se mogli opremiti z modernim orožjem — od pušk in topov do tankov, letal in raket ter ladij in podmornic — z nakupom v drugih državah. Za to so potrebna velika finančna sredstva, ki jih tudi nimamo; in če bi jih imeli, je še vedno veliko vprašanje, ali bi nam tujci prodali pravočasno, kar bi potrebovali. Tudi tu nas uči iskušnja, kakšne so težave z nakupom vojaškega materiala v tujini. Vladimir Vauhnik nam je to lepo opisal v »Nevidni fronti". Pa vzemimo, da bi vse te težave nekako rešili in razpolagali s 160.000 moder- no opremljenimi vojaki. Mislimo si tuoi za nas najugodnejši primer, kar se sicer pri cenitvi vojaškega položaja nikoli ne dela, da bi morali braniti naše meje samo proti enemu napadalcu in da bi drugi sosedje bili nevtralni, kar je tudi zelo malo verjetno. Vzemimo, da je ta napadalec jugozahodni sosed. Z ozirom na njegovih 50 milijonov prebivalcev bi ta brez posebnega napora lahko postavil 2, 3, 5 krat številnejšo ali še močnejšo vojsko od naše. Vemo, da ima zelo dobro razvito težko in lahko industrijo in bi zato prav lahko to vojsko tudi opremil. Vemo, da ima tua. zelo dobro diplomacijo; zato zelo dvomim, da bi katera koli velika država resno protestirala pri njegovi vladi, če bi nas v primeru razpada Jugoslavije napadel. Tudi Združeni narodi in Varnostni svet bi verjetno ostali le pri besednih obsodbah. Tako bi ostali navezani samo na svoje lastne sile. Rts smo Slovenci v zadnji vojni dokazali, da smo dobri vojaki in da se znamo ■boriti za obrambo svojih piavic. Toda ne pozabimo, da bi imeli opravka s številčno veliko močnejšim 'in tehnično zelo dobro opremljenim nasprotnikom, ki poleg tega razpolaga z zelo globokim zaledjtm. saj meri njegovo ozemlja okoli 300.000 krn-(15-krat več kot naše). Tudi če bi ga v začetku sovražnosti mogoče zaustavili i.a meji in tolkli posamezne enote ter jih celo vrgli nazaj na njihovo ozemlje, bi nam s svojimi tehničnimi silami — letalstvom in raketami — v malo dnevih razbil vsa naša mesta in industrijo ter prometna sredstva — kolikor jih ne bi želel ohraniti za lastno uporabo — ter tako oslabil našo življenjsko in odporno moč. V začetku bi verjetno tudi mi mogli bombardirati vojaške in industrijske objekte na njegovem ozemlju; toda vprašanje je, koliko časa bi se vzdržalo naše letalstvo v borbi z njegovimi protiletalskimi enotami. Moderno protiletalsko orožje je zelo učinkovito, kakor vidimo iz poteka vojne v Vietnamu. Verjetno bi v začetku sovražnosti tudi mi sestrelili precejšnje število napadalčevih letal. Toda ne pozabimo, da je naše ozemlje zelo majhno — moderna letala ga prelete v 10 do 15 minutah — in da bi zato bila v nekaj dnevih uničena naša letališča in protiletalski obrambni položaji. Ne smemo primerjati svojega majhnega, gosto naseljenega ozemlja z velikanskim, redko naseljenim ozemljem Vietnama (326.000 km=). Tudi majhna vojska se more uspešno spoprijeti s številčno veliko močnejšo, s pogojem, da je gibčna in da spretno izkorišča zemljišče. Na žalost je! naše ozemlje majhno in ne nudi dovolj možnosti za strateško manevriranje, ki bi nevtraliziralo sovražnikovo številčno premoč. Zelo hitro bi bili prisiljeni, umakniti se z narodnega ozemlja, in s tem bi bilo konec naše obrambe, ker bi sosed kot nevtralec moral v soglasju z mednarodnimi zakoni razorožiti in internirati našo vojsko, ki bi se umaknila na njegovo ozemlje. Tudi za gverilsko vojno je potrebno veliko ozemlje, na katerem se lahko vojska premika in živi. Med zadnjo vojno so sicer partizani vodili gverilo — v okvir ankete ne spada sodba, koliko je bilo to vojskovanje uspešno. Gverila je bila možna, ker okupatorji niso vodili vojne predvsem proti Slovencem, temveč proti drugim velikim narodom. V Sloveniji so ;samo držali odprte prometne smeri. Pred redkimi okupatorjevimi ofenzivami so se partizani nmika'i daleč od teh smeri in pogosto tudi na hrvatsko ozemlje. V vojni, ki bi jo vodil sovražnik z namenom, da si za stalno prisvoji slovensko ozemlje ali njega dele, bi se pa napad razvijal popolnoma drugače, ker bi tedaj bil njegov glavni namen uničiti slovenske vojaške sile, redne in gverilske in ne samo vzdrževanje glavnih prometnih smeri. Pri tem pritisku bi nekaj časa gotovo lahko manevrirali in izvajali napade v sovražnikovo zaledje. Toda ne pozabimo, koliko je številčno močnejši. Prej ali slej bi bile tudi naše gverilske enote prisiljene na umik z narodnega ozemlja. Tedaj bi pa nevtralni sosed moral razorožiti in internirati tudi te enote. S tem bi bilo konec aktivne vojne in diplomati bi pričeli pogajanja za mirovno pogodbo. Kakšen bi bil uspeh teh pogajanj, ne morem ugibati, vendar se resno bojim, da za nas ne bi bil najbolj ugoden, Namenoma sem pričel razpravo s primerom, da bi se morali braniti pred napadom enega samega soseda. Mislim, da sem dovolj jasno pokazal, kako neugoden je naš geografsko-strateški položaj. Verjetno bi se pa morali braniti pred dvema ali tremi sovražniki istočasno. Ne pozabimo, da ima Avstrija 7 milijonov prebivalcev na skoraj 84.000 km2 in da za njo stoji Nemčija — sedaj sicer razdeljena — s skupno 81 milijoni na 355.000 km2 in da ima Madžarska 10 milijonov na 93.000 km-. Mislim, da bo vsakomur jasno, da bi bil tedaj naš položaj še veliko težji. 2. Na podlagi gornjih izvajanj sodim, da je za nas Slovence najugodneje in najvarneje, da tudi po padcu komunizma ostanemo v okviru Jugoslavije, katere meje so, kakor sem že omenil, zagotovljene po mednarodnem redu, in zato je malo verjetno, da bi nas kak sosed napadel. Če bi se pij le spozabil in nas napadel z namenom, da si prisvoji dele slovenskega ozemlja, bi nastopila v obrambo vsa jugoslovanska vojska, saj bi to bila po ustavi njena naloga. Mogoče bi se morala tudi v tem primeru vojska začasno umakniti iz Slovenije. Toda za manevriranje bi bilo na razpolago vse jugoslovansko ozemlje (255.800 km2), na katerem napadalec ne bi mogel tako lahko in hitro uničiti vse letalske in raketne baze, s katerih bi mi mogli izvajati težke represalije globoko v njegovo zaledje. Na tem veliko večjem ozemlju bi se lahko pripravili za protinapad v času in kraju, ki bi nam bil ugoden. Medtem bi pa naše gverilske enote z vso pravico delovale proti sovražniku. Ker bi vojna še vedno trajala, okupator ne bi smel izvajati represalij proti civilnemu prebivalstvu. Še bolje bi bilo, če bi se novi Jugoslaviji pridružila tudi Bolgarija, ker bi tako predstavljali večjo mednarodno enoto in bi bilo večje ravnotežje med posameznimi narodi. Po padcu komunizma bodo narodi doma na svobodnih volitvah odločili, kakšno obliko naj ima nova demokratična Jugoslavija. V področje zvezne (federativne ali konfe-derativne) vlade bi spadali samo posli, ki bi ji bili posebej določeni po ustavi. Vsekakor bi ji pripadala skrb za zunanje zadeve in za nedotakljivost mej; s tem v zvezi pa tudi skrb za vojsko. Vendar naj bi •bila ta v prihodnje malo drugače urejen*, kot je bila v prvi Jugoslaviji. Osnova bi lahko bila ureditev, kakor si jo je zamislil še med zadnjo vojno tedanji vrhovni poveljnik v domovini, pokojni general Draža Mihajlovič, ko je oblikoval slovensko, hrvatsko in srbsko armado ter muslimanski korpus kraljeve jugoslovanske vojske v domovini. Vsi mladeniči naj bi služili vojaški rok v svoji ožji domovini: Slovenci v Sloveniji, Hrvatje na Hrvatskem, Srbi v Srbiji, Ma-cedonci v Macedoniji itd. Vendar naj bi nihče ne služil v domačem kraju. Gorenjci naj bi na primer služili rok na Štajerskem, Štajerci na Dolenjskem, Dolenjci na Primorskem, Primorci na Notranjskem in No-tranjci na Gorenjskem, Ljubljančani v obmejnih slovenskih garnizijah; v Ljubljani naj bi pa služili rok mladeniči iz drugih mest in oddaljenih vasi. Tudi podčastniki naj bi služili predvsem v ožji domovini, kjer naj bi bile tudi podčastniške šole za razne panoge vojske v različnih mestih. Častniški naraščaj pa naj bi se šolal v skupni vojaški akademiji, katere posamezni letniki naj bi imeli svoj sedež vsak v drugi federalni enoti. Tako bi bodoči častniki spoznali vso državo in njene narode ter si pridobili širše poglede na državno skupnost. Tako bi laže vzljubili skupno domovino in se tudi priučili jezikom posameznih narodov. Glavne panoge vojske (pehota, topništvo, inženirski oddelki, tankovske enote in taktično zrakoplovstvo) in delno tudi pomožne panoge in stroke (administrativna, sanitetska, veterinarska itd.) naj bi bile organizirane popolnoma v okviru narodnih vojsk. Specialne panoge (strateško zrakoplovstvo, raketni oddelki in pd.), vojna mornarica, kjer naj bi bile posamezne ladje s slovensko, hrvatsko, srbsko itd. posadko, ter stroke (generalštabna, geodetska in dr.) pa naj bi bile neposredno v okviru vrhovnega poveljstva jugoslovanske vojske. Ustava nove Jugoslavije naj bi določala, da mora biti glavni poveljnik slovenske vojske Slovenec, srbske vojske Srb itd. Te poveljnike narodnih vojsk naj imenuje zvezna vlada v soglasju z narodno. Vrhovnega poveljnika vse vojske pa naj imenuje državni poglavar po posvetovanju z vsemi narodnimi vladami. V vrhovnem poveljstvu naj bi sodelovali generali, častniki in drugo osebje vseh narodnosti. V naslednjem še nekaj misli o ureditvi slovenske vojske. Omenil sem že način služenja roka. Starešine — častniki in podčastniki — naj bodo predvsem Slovenci. Prav pa bi bilo, da za boljše poznanje in pridobitev medsebojnega zaupanja določeno število slovenskih častnikov začasno služi v drugih bratskih narodnih vojskah in da določeno število njihovih častnikov začasno služi v slovenski narodni vojski. Občevalni jezik naj bi bil slovenščina. V ta namen bi se v vojaških šolah učila povelja v vseh narodnih jezikih. V vojaški akademiji bi se pa poučevali vsi narodni jeziki, ki bi se jih gojenci z lahkoto naučili, saj bi študirali vsako leto v drugem kraju. Za sklep druge točke še nekaj načelnih misli: Naloga vojske je obramba naroda in države pred zunanjim in notranjim sovražnikom. Za te naloge se mora vojska pripraviti. Obramba proti notranjemu sovražniku naj spada v področje posameznih narodnih vojsk, ki naj bodo v tem pogledu podrejene narodni vladi. Obramba proti zunanjemu sovražniku pa sodi v področje skupne vojske. Zato mora vse priprave preučevati osrednji generalni štab, ki se v primeru vojne pretvori v vrhovno poveljstvo. Ta pa je seveda podrejen zvezni vladi. V priprave spadajo predvsem organizacija, sestava in oprema vojske kakor tudi priprava načrtov za razne vojne možnosti. Tu bi bilo potrebno upoštevati možnost kombinirane vojne proti napadalcu: na bojišču normalna klasična strategija in taktika, v njegovem zaledju pa gverilsko vojskovanje. 3. Kako priti do cilja? Dejstvo je, da Jugoslavija, čeprav pod komunistično diktaturo, obstaja in je mednarodno priznana država. Razdeljena je na posamezne federativne države, katerih meje več ali manj obsegajo ozemlja, naseljena s posameznimi narodi. To bi mogla biti neka osnova za bodočo ureditev. Verujem, da so doma prav gotovo ljudje, ki razmišljajo o državni ureditvi po padcu komunizma. Iz razumljivih vzrokov ne smemo iskati stika z njimi. Mislim pa, da je dolžnost politične emigracije, da razmišlja in preučuje možnosti prihodnje državne ureditve. Pof sebno je to naloga tistih, ki so že doma posvetili svoje življenje politični delavnosti, in tistih, ki imajo namen v prihodnosti politično delovati. S tem pa ne mislim, da drugi politični emigranti nimajo nobene dolžnosti. Nasprotno, vsak politični emigrant mora v mejah svojih zmožnosti in strokovnih sposobnosti prispevati k izdelavi načrtov za prihodnjo ureditev narodnega in državnega življenja. Iskati je treba stikov s političnimi in drugimi predstavniki bratskih narodov. Lep korak v tem smislu je bil Standsted-ski sporazum; žal je ostalo vse le pri enern samem sestanku in izjavi. Potrebno je, da tudi širši sloji slovenske politične emigracije, posebno mlajše, spoznajo bratske narode, njihove šege in navade kakor tudi njihove probleme. Vsi narodi — tudi naš — imajo svoje dobre in slabe lastnosti. Ne iščimo in ne poudarjajmo pri bratu sosedu vedno le slabe lastnosti in se varujmo, da bi jih morda še celo napihovali, kar je sicer človeško razumljivo', toda za prihodnje sožitje gotovo ni koristno. Tudi ni prav, da vedno in povsod govorimo samo o slabih straneh življenja v prvi Jugoslaviji, le redko pa tudi o dobrih. Iz slabih izkušenj izvlecimo sklepe in delajmo načrte, kako bi jih mogli v prihodnje popraviti. Vemo, da je med Srbi in Hrvati velika spornih vprašanj. Prepričan pa sem, da se morejo vsi ti spori urediti z modrimi do- govori veliko lažje v okviru skupne države, kakor pa z razbitjem Jugoslavije. Tu lahko Slovenci mnogo pomagamo, saj imamo prijatelje tako med Srbi kot med Hrvati. Res je, da večina hrvatskih političnih emigrantov stalno izjavlja, da so proti vsaki novi Jugoslaviji. Vendar so med njimi tudi ugledni ljudje, ki mislijo drugače kot n. pr. dr. Ilija Jukic, ki je izjavil: Objektivni konstantni cilj vsakega človeka je zadovoljitev njegovih bioloških, kultura'h in kreativnih teženj in potreb. Biološke, kulturne in ustvarjalne potrebe so zahteve biološkega, kulturnega in kreativnega dela človeške narave, narave vsakega popolnega človeka. Zadovoljitev vseh treh delov človekove narave je mogoče doseči edino v skupnosti z drugimi ljudmi. Naimanjša človeška skupina je družina, kateri človek dolguje svoj telesni obstoj in lojalnost kot prv: skupini, ki mu je omogočila začetek izpolnjevanja bioloških, kulturnih in ustvarialnih teženj in potreb. Več družin sestavlja vas ali mesto, v okviru katerih ima človek večio možnost za iz-polnievanie bioloških, kulturn'h in ustvarjalnih teženj in potreb kot pa v okviru družine. še večjo pa v okviru več mest ali po-kraiin. Tako pridemo postopoma do danes za mnoge liudi — toda ne več za vse — na>ve*iega ok"i»-a: naroda. Ko govorim torei o narodu, mislim s tem na tisti, za številne ljudi edini in naivečii možni okvir, v katerem posamezniki lahko dosežeio maksimalno zadovoljitev svodih biološk'h, kultur-nifc in ustvarjalnih teženi in potreb. Maksimalna lojalnost te večine velja temu „Treznj in resni ljudje v naši politični emigraciji morajo slediti korakom predstavnikov katoliške in pravoslavne Cerkve v domovini, ki so, čuteč nevarnost nove državljanske vojne v Jugoslaviji, začeli v veliki meri oznanjati bratsko ljubezen med naredi Jugoslavije. Če krenemo po tej poti, bomo z lahkoto rešili vsa vprašanja." (Klic Triglava st. 327) okviru. Razen okvirov družina — narod obstojajo v življenju vsakega človeka še številni okviri s posebnimi funkcijami za delno zadovoljitev ene ali druge biološke, kulturne in ustvarjalne narave človeka (npr. šole, društva, stranke, prijateljstva). Vsakemu od teh okvirov dolguje vsak od nas gotovo stalno ali začasno lojalnost (čeravno malokdo čuti danes lojalnost napram vasi, mestu in pokrajini). Največjo in stalno lojalnost pa dolguje, po današ-nj h pojmih, posameznik nacionalnemu okviru. To je danes za veliko večino ljudi (razen za mnoga afriška in azijska plemena, kjer je nacionalni okvir šele v začetku) največji možni okvir, vrhunec evolucije psiho-socialnega organiziranja. Toda ta nac o-nalni okvir ni in ne more biti dokončen in vsak poskus, da se prepreči evolucija psi-hosocialnega organiziranja, je nujno neuspešen. Razvoj znanosti omogoča vse boljše in hitrejše zveze in izmenjavo misli in idej, z zboljšanjem materialnega življenja Pa jim omogoča tudi lažjo in popolnejšo izpolnitev bioloških, kulturnih in ustvarjalnih teženi in potreb. Istočasno pa prav zaradi vsestranskega in hitreišega razvoja postaja nacionalni okvir preozek. VEKOSLAV FARKAŠ rojen 28- maja 1917 v Ljutomeru, šole je končal v Nišu-Prizrenu in Beogradu. P0 končani vojni akademiji je služil v vojski v Požarevcu, Subotici, Ljubljani in Beogradu- Pod okupacijo in komunistično revolucijo je bil od začetka v »jugoslovanski vojski v domovini" pomočnik poveljnika radio-brzojavnega centra pri Vrhovnem poveljstvu generala Mihajloviča- V začetku leta 1944 so ga ujeli gestapovci in ga poslali v koncentracijsko taborišče v vzhodno Francijo,, odkoder je pobegnil in nekaj mesecev deloval v francoskem podtalnem gibanju. Proti koncu 1. 1944 j« prišel v London-Do 1- 1946 je bil v poljski vojski, sedaj pa je zaposlen v Angliji v manufaikturni industriji in kot krojaški učitelj Urejeval je časopisa ..Jugoslavija" in ..Ravnogorski Borac". sodeluje pri časopisih „Klic Triglava", „Glas kanadskih Srba?', „Savremeni'k", „Jugosloven" in ^Naša Reč". Je član izvršnega odbora Slovenske pravde in Liberalne internacionaie. Ne gre za to, ali bo prišlo do večjega okvira od nacionalnega, gre za to, ali bo ustvaritev tega večjega okvira beleča ali ne, ker je njegova ustvaritev neizbežna. Marsikje že obstajajo takšni večji okviri — npr.: Jugoslavija, ZDA, Velika Britanija Švica, itd. Obstojajo pa tudi vizije okvirov, ki so relativno jasne in blizu, kot npr. Združene evropske države, ali pa relativno meglene in oddaljene, ki imajo za končni cilj okvir-ideal Enega Sveta. Vsak večji okvir bo sprejet lažje in hi-treie, če ne bo zanikal nižjega, kajti vsak okvir ima in bo verjetno zmerom imel svojo določeno vlogo, svojo svojsko korist za posameznika in bo zahteval od njega večjo ali manjšo lojalnost. Poskus ustvarjanja jugoslovanskega naroda in zanikanje slovenske, hrvatske in srbske narodnosti ter njihovo zmanjšanje na nivo plemen, je moralo neizbežno otežkočiti sprejetje jugoslovanskega okvira — državnega okv ra — pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. Če postavimo narod kot največji okvir psihosocialnega organiziranja, kot konec evolucije psihosocialnega organiziranja, potem izgleda logično, da mora imeti ta narod svojo suvereno državo. Toda številni primeri obstojajo, ko ni več slučaj, da je narod vrhunec evolucije psihosocialnega organiziranja, da je tudi sam pojem »pravica naroda do samoodločbe" v evoluciji, in da je že sporno, ali mora imeti brezpogojno vsak narod svojo »suvereno državo", posebno še, ko danes sam izraz »suveren" pomeni nekaj drugega kot pa je pomenil pred 100 ali 50 leti. Vsak okvir vsebuje v sebi politične, ekonomske in kulturne elemente. Če smatramo, da je nacionalni okvir največji, potem je logično, da vsebuje ta okv r vse elemente. Če pa gremo k večjemu okviru, potem je nujno, da manjši okvir odstopi večjemu precejšen del političnih in ekonomskih elementov, obdrži pa zase kulturne elemente, čeravno bo sčasoma prišlo nedvomno do ustvarjanja — v našem primeru tudi jugoslovanske — kulture, za katero ni niti nujno nt i potrebno, da zanika nacionalne kulture ali da jim nasprotuje, marveč jih lahko obdrži kot temelje širše kulture. Želja, da bi ohranili in ojačali nacionalni okvir, je popolnoma razumljiva, posebno če drugi večji okvir (ki ni nujno »višji"), v našem slučaju državni, iz kakršnih koli razlogov ni sprejet od večine vsakega naroda, ki sestavljajo Jugoslavijo. Toda delati danes načrte, da se nacionalni okvir za vsako ceno ojača, a večji državni čim bolj oslabi, predstavlja poskus vrnitve v preteklost. Če bi tak poskus eventuelno uspel, bi to v skrajni liniji največ škodovalo nacionalnemu okviru samemu. Razne ideje, kot na primer ena o posebnih narodnih vojskah v okviru Jugoslavije, predstavljajo vrn't3v v srednji vek, ko je vsaka grofija' imela svoio vojsko. Kaj takega ne obstoja nikjer v modernem svetu, v nobeni večnarodni dižavi,'ker je to idejo nemogoče uresničiti. Ta zamisel ima nrav toliko smisla kot teoretska, a v praksi še dolgo neizvedljiva zamisel dejanske kenfederativne ureditve večnarodne države. To je okvir, katerega je bilo v preteklosti težko uresničiti in katerega je tudi danes težko, ^pravzaprav nemogoče uresničiti. Edini možni državni okvir za večna-rodno državo je federativni, demokratsko federativni okvir. Obstoja mišljenje, da je prva Jugoslavija imela številne napake. Nekateri delajo zato v emigraciji razne načrte, da bi se te »napake" v bodočnosti več ne ponovile in to tako, da pride bodisi do popolnega raz-bitia Jugoslavije in ustvaritve operetskih »suverenih državic" -— kar celo afriški zamorci imenujejo »balkanizaciia" — bodisi do raznih konfederacij in federacij ter celo centralistične Jugoslavije. Jugoslavije ni ustvarila za zeleno mizo neka posebna za to odrejena komisiia, ki je imela na razpolago neomejen čas, da bi o vseh podrobnostih vsestransko razpravljala in napravila zaključke, katere je potem vsak nar^d Tugoslaviie — spet po časovno neomejenem razpravljanju — z ogromno večino sprejel. Jugoslavija je bila ustvarjena čez noč, po dotlej najbolj krvavi katastrofi človeštva. Bila je ustvarjena nenadoma, čeravno se je jugoslovanska ideja rodila že nekai desetletij poprej. In ko je vsakemu človeku v novi situaciji, v kateri se je nenadoma znašel (čeprav jo je mogoče pričakoval), neobhodno potreben čas, da se znajde, prav tako je tudi vsakemu narodu v novi situaciji potreben čas, da se orientira. Slovenskemu narodu je v novoustvarjeni Jugoslav ji v znatni meri uspelo orientirati se. Cilj srbskega naroda, čigar država, kraljevina Srbija, je sodelovala v svetovni vojni na strani zmagovalcev, je bil osvobojen je kraljevine Srbiie in priključitev pokrajin, kier so živeli Srb;. To ie bila logiqia težnja srbskega naroda. Stališče predsednika vlade kraljevine Srbiie, Nikole Pašiča, je bilo popolnoma razumljivo in na svojem mestu, čeprav so bile njegove zahteve — kot je to že običajno v življenju — precej pretirane. Ko je bila Srbom namesto povečane Srbije kar naenkrat vsiljena Jugoslavija, se ni bilo čuditi, da ni prišlo med njimi do reorientacije in da je bilo potrebno precej časa, da so Srbi doumeli, da Jugoslavija ni razš rjen srbski nacionalni okvir, marveč večji okvir, v katerem je srbski nacionalni okvir edino eden izmed komponent. Ideja o Jugoslaviji sploh ni obstojala med kmečkimi ljudmi kraljevine Srbije! Po drugi strani pa so bile želje in težnje večine hrvatskega kmečkega ljudstva, ki jih je skozi vso vojno predstavljal Stjepan Radič, izražene v trializmu, t. j. v ustvaritvi hrvatske države v okviru Avstro-Ogrske države, ki bi bila v vsem enakopravna z Avstrijo in Madžarsko. Šele proti koncu vojne, ko je bil izid vojne že popolnoma jasen, ko se je Jugoslavija porajala, je Stjepan Radič pod pritiskom Čehov sprejel Jugoslavijo kot neizbežno dejstvo. Tako je bila Jugoslavija vsiljena tudi Hrvatom, kot je bila Srbom. Dva glavna stebra Jugoslavije, Hrvati in Srbi, sta vstopila v Jugoslavijo več al manj proti svoji volji, Srbi smatrajoč Jugoslavijo za razširjeno Srbijo, Hrvatje pa, da je Jugoslavija zamenjala Avstro-Ogrsko in da bi se morala torej v njej hrvatska narodna politika nadaljevati v smeri, v kateri je šla pod Avstro-Ogrsko, t .j. za ustvaritev nacionalne države v okviru države Jugoslavije. Na ozemlju Hrvatske se nahaja veliko število Srbov, katerir predstavnik je bil tedaj Svetozar Pribičevič, in če bi ostala Avstro-Ogrska, b? se ti Srbi nedvomno skupaj s Hrvati borili za trializem. Ko pa je bila Jugoslavija ustvarjena, Srbi z ozemlja Hrvatske niso mogli niti hoteli, da bi novo Jugoslavijo primerjali z rajno Avstro-Ogrsko in da bi se v njej borili za vzpostavitev hrvatske države. Niti Srbi v Srbiji, niti Srbi v Hrvatski, niti Hrvatje sami se niso mogli v novi situaciji takoj reorientirati. Za večino Srbov je ostal problem Jugoslavije problem odnosov med hrvatskim in srbskim narodom (odnosi med Slovenci in Hrvati ter med Slovenci in Srbi niso bili dejansko nikoli kak težak problem). Zato je bil znaten del Srbov, posebno dvor in dvorska okolica, od začetka za centralistično ureditev. Za večino Hrvatov je ostal problem Jugoslavije problem odnosov ne med hrvatskim in srbskim narodom, marveč med hrvatsko in srbsko državo. In čeprav so 168 oboji govorili srbsko-hrvatsko ali hrvatsko- srbsko, se medsebojno niso mogli razumeti. Hrvatje so v vsem videli srbsko hegemonijo, Srbi pa so se spraševali: kaj pravzaprav Hrvati hočejo? Za kratek čas, približno osem let, se je pojavilo upanje, da bo prišlo do medsebojnega razumevanja med Srbi in Hrvati o tem, kaj je in kaj bi. kaj ni in kaj ne sme biti Jugoslavija. Prišlo ie do soglasja in do skupnega nastopa Radiča in Pribičeviča in izgledi za uspeh so bili precejšnji, da ni prišlo do prve in mogoče največje tragedije mlade Jugoslavije — do umora Stjepana Radiča. Diktatura kralja Aleksandra je bila druga tragedija Jugoslavije, ki ie onemogočila naravne demokratske odnose med srbskim in hrvatskim narodom in poskusila, da na umeten nač n, s silo, reši ta občutljivi življenjski problem Jugoslaviie. Če vzamemo kot točno trditev, da je kralj Aleksander po povratku iz Franciie nameraval ponovno uvesti demokracijo v .Tugcslaviii, potem ie niegov um"'-v Marseillesu tretja tragedija Jugoslavije, ker ie njegova diktatura bila zamenjana z diktaturo kneza Pavla. Iz nekaj odgovorov na to anketo lanskega leta dobi človek vtis, da nekateri udeleženci smatrajo, da predstavlja druga Jugoslavija pod komunisti velik korak naprej k rešitvi problemov odnosov med narodi Jugoslavije. Komunisti so dejansko poskusili vsil-ti narodom Jugoslavije mehanično federativno državno ureditev brez demokracije, toda ta rešitev ima — dokler je mehanična •— enak izgled za uspeh, kot ga je imela Jugoslavija kralja Aleksandra, Banovina Hrvatska kneza Pavla in Nezavisna država Hrvatska Ante Paveliča. Komunistom ni v interesu, da rešijo, če bi bilo s silo to sploh mogoče, problem odnosov narodov Jugoslavije. Če bi po kakem čudežu prišlo do ureditve teh odnosov, bi do tega lahko prišlo edino proti volji komunistov. Za komuniste je potrebno, da ostane problem odnosov med narodi Jugoslavije nerešen, ker jim to omogoča, da se obdržijo na oblasti. Kadar koli bi jim bilo potrebno, bi komunisti lahko razvneli negativne nacionalne strasti, da bi se potem pojavili pred narodi Jugoslavije in svetom kot edini po-mirjevalei, edini, ki so sposobni, da preprečijo. da bi se nacionalne strasti razvnele in da bi Jugoslavija postala drugi Kongo ali Vietnam — nevarnost za svetovni mir. Na tem, kar bodo komunisti „zgradili", dokler so na oblasti, ne bodo narodi Jugoslavije mogli ničesar trajnega sezidati. Čas in neizbežen razvoj v mnogih smereh gradita v Jugoslaviji (ne po zaslugi, marveč navkljub komunistom, ki so, kot vsaka diktatura, zavora za naraven razvoj) nove odnose, nove poglede in nova mišljenja c problemih Jugoslav je in njenih narodov. Ko je bila Jugoslavija ustvarjena leta 1918, je bilo Jugoslovanov, t. j. ljudi, katerim je bil potreben večji okvir kot nacionalni, z?lo malo. Danes, po skoro 50 letih pravnega, in razen v času vojne tudi dejanskega obstoja Jugoslavije, vse več in več državljanov Jugoslavije neobhodno potrebuje tudi širši državni okvir poleg ožjega nacionalnega, ki jih ne more več popolnoma zadovoljiti. Čeprav sem Slovenec, sem del svojega življenja, ki predstavlja pri vsakem človeku najvažnejšo formativno obdobje, prebil v Srbiji. Vse šole sem končal v Srbiji in pozneje, razen pol leta v Ljubljani, sem bil v službi v Srbiji, v srbski kulturni sredini. Moji prijatelji so bili Srbi in šele po prihodu v emigracijo, v Angliji, sem našel prijatelje tudi med Slovenci. Srbohrvaščino obvladam bolje kot slovenščino. Srbsko zgodovino in književnost poznam bolje kot slovensko, vendar pa smatram sam sebe za. Slovenca. To so dejstva, rezultat življenja v večjem okviru od nacionalnega. Za mene bi b i nacionalni državni okvir samostojna slovenska država preozek. Kot Slovenec se čutim Jugoslovana in želel bi, da bi bila oba ta okvirja, nacionalni slovenski in državni jugoslovanski, v soglasju; da bi lojalnost, ki jo dolgujem narodu, in lojalnost, ki jo dolgu jem državi, nikdar ne prišla v vprašanje, kaj šele, da bi si nasprotovali, posebno pa, da bi obe moji domovini, Slovenija in Srbija, bili pod enim krovom, v enem okviru. Mogoče bo kdo rekel, da sem jaz in tisoči meni podobnih za slovenstvo izgubljen; potem so za slovenstvo izgubljeni tudi tisoči ameriških, kanadskih, avstralskih, argentinskih in drugih Slovencev, posebno pa oni iz druge, tretje itd. generacije teh Slovencev, kakor tudi tisoči Slovencev, ki žive v Jugoslaviji izven Slovenije, od katerih mno- gi se bodo ali so se že poročili s pripadniki srbskega, hrvatskega, makedonskega in bosanskega naroda. Podobno bi lahko Srbi, Hrvati, Makedonci in Bosanci smatrali, da so za njihov nacionalni okvir izgubljeni tisti, ki že od svojega rojstva živijo v Sloveniji. Jugoslavija je, kot vsaka večnarodna država, »melting pot". To je docela naraven razvoj, proti kateremu se je nemogoče boriti, kot je popolnoma naraven razvoj, da'ljudje iščejo vse večje in večje okvirje, da bi tako lažje zadovoljili težnje in potrebe svoje biološke, kulturne in ustvarjalne narave. Narodni okvir nastane, ko geografski položaj in znanstveni, ekonomski, kulturni socialni in politični razvoj dosežeta neko stopnjo, ki je ugodna za njegovo uresničenje. Na daljši ali krajši rok vsi ti vplivi delujejo pozitivno v smislu ojačenja nacionalnega okvira. Toda: geografski položaj se stalno menja (npr. daljave se stalno »zmanjšujejo"), v znanosti smo na začetku dobe avtomatizacije (kibernetike), ekonomski razvoj je vse bolj mednarodnega in svetovnega značaja, kulture vplivajo ena na drugo. Družbe se mešajo in pojavljajo se politične težnje za ustvarjanje okvirov, ki bi bili večji od nacionalnih in ki bi lažje in boljše zaobsegli geografske, znanstvene, ekonomske, kulturne in socialne spremembe. Težiti je treba za tem, da se v nacionalnem okviru ohrani, kar je pri kakem narodu najbolj svojsko in najlepše, a to je njegova kultura. Nič več ni mogoče, v bodočnosti pa bo še vse manj mogoče, istovetiti državni okvir z nacionalnim ter brezpogojno zahtevati ustvaritev »suverene" nacionalne države. Edino če skoncentrira-mo vse svoje moči, da bi ohranili, kar je za naš narod najbolj svojsko, najlepše in najplodnejše, bo mogoče obdržati nacionalni okvir. Če v tem ne uspemo, v relativno kratkem času nacionalni okvir ne bo več važen, enako kot nimajo danes nobene posebne važnosti več vaški, mestni in pokrajinski okviri. MAKS L O II rojen 7- maja 1909 v Ljubljani kot sin oficirske družine. Tako je kot otrok vsa>ko leto menjal kraj bivanja. Grozote prve svetovne vojne je doživel na madžarsko-romunski meii-L. 1919 je s starši prišel v Slovenijo, kjer je v Ljubljani dovršil realno gimnazijo ter diplomiral na pravni fakultet'. Dve leti je bil bančni uradnik, nato pa je stopil v službo na sodišče. Oktobra 1943 je kot sodni pristav zaprosil premestitev v upravno službo, da bi izpolnil vrzel, iki je nastala z umorom policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča. Skoraj dve leti je oprav/jal posle vršilca dolžnosti šefa političnega oddelka na ljubljanski policiji. Maja meseca leta 1945 se je umaknil v Vetrinje, bil je zatem dve leti na Tirolskem, nato pa je emigriral v Argentino, kjer je imel razne zaposlitve. Sedaj je uradnik tovarne „Seda Lana". Se aktivno udejstvuje v slovenskih izseljenskih organizacijah. Tako je član Akademskega kluba Straža ter Društva slovenskih protikomunističnih borcev- S članki in razpravami sodeluje v Vestniku v Ruenos Airesu ter Slovenski državi v Torontu v Kanadi. Je poročen z Anico roj Weis. Predno bi začeli razglabljati o bodoči državni obliki in ureditvi slovenskega ozemlja — Jugoslavija ali samostojna slovenska država — bi opozoril na neko važno zgodovinsko dogajanje, ki ga opazujemo od pamtiveka. Vsak človek stremi po svoji naravi za tem, da razširi, olepša, modernizira svojo imovino, da pomnožujj donos in gospodarski dobiček svojega dela, skratka išče največji možni gospodarski napredek in blagostanje. Slično tako tuoi vsak narod stremi za tem, da utrjuje in razširja svoje meje, pomnožuje in modernizira svoje notranje gospodarske naprave — vse z namenom, da na ta način doseže največji možni obseg teritorialnih mej in največji gospodarski napredek. Pravijo, da je vsak „zdrav" narod že po svoji naravi „ekspanziven". Tako najdemo v vseh vekih do današnjega časa na svetu neko valovanje in radi tega valovanja se zemljepisni atlas sveta stalno izpreminja. Posledice teh sprememb so: raznarodovanja (prisilna ali »zavestna"), prisilno razseljevanje in narodno tlačanstvo. Raznarodovanje, razseljevanje in tfačanstvo pa povzroča izgube narodnega ozemlja posameznih narodov. Narodno ozemlje, čigar ljudstvo je bilo raznarodovano, razseljeno in pregnano, se more smatrati po kratkem roku ene same generacije kot definitivno izgubljeno. Krivični novi gospodarji pokrajine v prav kratkem času dosežejo vsaj „de facto" mednarodno priznanje novih mej. Nekdanji posestniki tega ozemlja morejo biti veseli, če jih tujina kjerkoli in kakorkoli sprejme. Ostane jim samo eno upanje: Bodoča voj-170 na. Ponavadi pa pride smrt prej in ni slu- čaj, da določa civilno pravo za „priposest-vovanje in zastaranje" rok tridesetih let. Slovenski narod je majhen narod. Stalno ga ogrožajo njegovi sosedi. V 19. in 20. stoletju se slovenske meje vsakih 50 let krčijo na severu in jugu. Današnja generacija sploh več ne ve, da smo še 1. 1895 imeli slovenskega župana v Trstu in aa so Italijani, ki danes tamkaj stanujejo, večinoma priseljenci iz stare Italije, ki so se vselili v Avstrijo. Tako se je potujčil Trst in Primorje, zlasti v ravnini Furla-nije. Bolj trdni so Kraševci. Če govorimo o raznarodovanju, sigurno nihče ne bo rekel, da je to prav. Tudi zdravnik ni »sporazumen" z bolnikovim stanjem, pač pa bo skušal čimprej postaviti pravilno diagnozo — pa če je to bolniku všeč ali ne, in potem šele bo začel s pravilnim zdravljenjem. Ko je torej slovenski narod v preteklosti toliko izgubil, zato sedanji voditelji naroda ne morejo tvegati novih hazardnih iger pri medna-rodno-pravnih dogovorih. Bolj kakor kadarkoli preje ima vsak dolžnost, da na narodnem telesu prihrani kakršne koli izgube, posebno ko vidimo, da tudi danes, v modernem času, pri sejah Združenih narodov ni interesa niti za pobite Armence v Turčiji (1. 1917) niti za 2.280.000 izgnanih Arabcev, ki živijo v taboriščih v Gazi. Bolj kakor kadar koli smo dolžni pogledati stvarnosti v oči, pogledati jo takšno, kakršna je, brez olepšavanja. Sedaj pa začnimo! 1. Državna ureditev l. 1918. Rekli smo, da je slovenski narod majhen narod. Benjamin narodov v Evropi! Naši očetje so se tega zavedali. Med prvo svetovno vojno si niso hoteli privoščiti luksuza in zahtevati suvereno,1 t. j. samostojno narodno državo, brez Srbov in Hrvatov. Slovenci so bili prepričani, da bodo sadovi skupne državne suverenosti odtehtali zdaleka vse notranje državne težave, ki v skupni državi morajo nastajati.2 Tudi so bili Slovenci in Hrvati prepričani, da bo v skupni narodni državi vsak narod sam zase neomejen gospodar v notranji upravi pokrajine in da bodo na ta način Slovenci dosegli, če ne formalno zunanjo, pač pa no> tranjo suverenost, t. j. pričakovali smo, da bomo dobili avtonomijo. V novi narodni državi smo se Slovenci dvajset let trudili v prvi Jugoslaviji, sedaj pa se še vedno trudijo tisti, ki so doma ostali; marsikatero grenko smo molče požrli, marsikateri ugodnosti smo se odrekli, samo da bi bilo skupno življenje lepše, svetlejše. Mislim, da do danes nismo uspeli. Glavna krivda ni me pri Slovencih ne pri Srbih. Slovenci so 1. 1918 povsem prezrli, da je slovenski narod že eno tisočletje vra-ščen v krščansko zapadno kulturo, med tem ko Srbi pripadajo vzhodni miselnosti in vzhodnemu pojmovanju tudi pri obči državni upravi. Ne pozabimo, da ni zgolj slučaj, da je meja med zapadnim in vzhodnim rimskim cesarstvom tekla točno, kjer stoji danes Beograd.3 V novi narodni državi smo Slovenci 1. 1918 dobili slovensko univerzo, akademijo znanosti in umetnosti, nekaj tehničnih srednjih šol in industrializacija Slovenije, je tako naglo napredovala, da smo Slovenci tik pred drugo svetovno vojno imeli 16% skupne jugoslovanske industrije pri samo 8% prebivalstva. To se pravi, da smo Slovenci brez carinskih mej lahko v notranjost Jugoslavije mnogo izvažali - in pri tem toliko zaslužili, da je bil naš življenjski standard kljub carinskim vijakom eden najvišjih v Jugoslaviji. To bi bila v glavnem aktivna bilanca prve Jugoslavije. Prehajam k pasivni bilanci. V pasivno bilanco moramo gotovo postaviti izgubo Koroške in Primorske. Bratski narodi niso imeli dosti smisla za slovenske teritorialne zahteve. Za Jugoslavijo kot tako je bila važna os Solun—Skoplje—Beograd— Budimpešta—Dunaj—Hamburg. Za Slovenijo pa je bila važna os Trst—Ljubljana—Dunaj—Praga—Gdansk (Danzig). Za Slovence je 'bilo usedno, da so njih interese v inozemstvu večkrat predstavljali samo Srbi, ki so — kakor se je to odkrilo 1. 1930 iz arhiva srbskega poslaništva v Petersburgu (Leningrad) — že 1. 1914 (!) prodali Italijanom Trst in Gorico, pod „uslovom, da oni idu odmah u rat" (Nikola Pašič). 1 Po mednarodnem pravu se smatra samo narod, ki ima svojo državo, kot suveren narod. Samo tak narod, ki ima svojo državo, lahko pošilja svoje delegacije na mednarodno-prav-ne konference, samo takšen narod ima pravico neposredno zastopati svoje pravice v inozemstvu. Posamezni narodi lahko po pogodbi prenesejo svoje suverenostne pravice na federacijo, t- j. na osredni državni organ, ki izvršuje suverenostne pravice v imenu včlanjenih narodov. Takšni narodi po navadi obdrže popolno kompetenco v notranji upravi, t. j. posle vseh ministrstev razen zunanje politike, vrhovnega generalnega štaba, zunanje trgovine in sikup-nih državnih financ. 2 Odgovor, zakaj so se Slovenci med prvo svetovno vojno odločili za Jugoslavijo, je torej na dlani- V mednarodni politiki tudi še danes veljajo starodavni zakoni, ki so bili vedno vsem narodom skupni: Težnja po ekspanziji, želja po osvajanju. V modernem času so samo praktične metode malo drugačne (prim. vpliv Kitajske v Afriki). Tudi danes, kljub Združenim narodom, male države zelo malo pomenijo. Mala država postane »zani-miva". če je njen geopolitični :položaj takšen, da se ob njej sekao silnice velesil, tako go-soodarsko kafoor vojaško. Ko je titovska partizanska vojiska koncem aprila 1. 1945 zasedla Trst, so ga morali „po višjem nalogu" takoj izprazniti, ker zapadne velesile enostavno niso mogle iti tako daleč, da bi Trst prepustile v „rusko" interesno sfero. Angleži so takrat poudarjali, da evakuacija Trsta ne pomeni noben pnejudic za končni mir. Toda, kakor vedno v zgodovini, zamudili smo ugodni trenutek, in pri tem je ostalo. Če bi Jugoslavijo 1- 1945 predstavljali protikomunisti, se ne bi niti Angleži niti Amerikanci brigali za posest Trsta. Iz vsega tega je razvidno, da svetovno politiko odločajo velesile, slovenski predstavniki pa zapravljajo narodno ozemlje, če stopijo v kombinacije, ki so velesilam na poti-»Suverena mala država kot takšna tudi v moderni dobi nima nobenega jamstva, da bi se njena »suvereniiteta" lepega dne ne izigravala (prim. Monakovo in ČSR. 1. 1939). Male države se morajo »nasloniti" na mogočne sosede, če hočejo obvarovati svoje suverene pravice. Obenem moramo vedeti, da se beseda »zaveznik" sme vedno rabiti le v sedanjiku. /sako uslugo je večkrat treba drago plačati-(Prim. odstopitev Dalmacije Italiji 1. 1941 od strani »nezavisne" države Hrvatske.) 3 Slovenci se v svojem navdušenju za Jugoslavijo med prvo svetovno vojno niso prav nič brigali za način, kako se vodi politika na vzhodu. Vera v Srbe je bila absolutna in ne morem dovolj priporočati Kranjčevo zgodovino: Kako smo se zedinili (Mohorjeva družba 1. 1929). Največja napaka je bila prepuščati novi ustavodajni skupščini breznogojno vse suverenostne pravice brez vsake omejitve. 171 V pasivno bilanco pa moramo tudi postaviti škandalozno postopanje velesrbske centralizirane državne uprave v Belgradu, ki je pri slovenskem narodu ugašala vsako iskrico upanja na notranjo avtonomijo z mrzlimi oblivi »plemenske mržnje". Kdo more še danes braniti razdelitev države na 33 »oblasti", kdo more še danes zagovarjati to, kar so velesrbski vojaški inštruktorji slovenskim vojakom vbijali glede »narodnega in državnega edinstva"? Kdor še danes trdi, da smo Slovenci v prvi Jugoslaviji imeli vse odgovarjajoče pravice, mu ne morem pomagati. 2. Državna ureditev l. 1945. Ponesrečeno eksperimentiranje v prvi Jugoslaviji in iskanje točke ravnotežja mel »plemeni" je bil vzrok, da je KOMINFORM po ponesrečeni državljanski vojni v Španiji (1. 1938> določila, da bo med svetovno vojno Jugoslavija prva poizkusna postaja pri socialistični obnovi sveta; tam, kjer je KP imela največ upanja v uspeh! Dežela, kjer so bile narodne, kulturne in gospodarske prilike na dnu. Revolucija se je posrečila in dobili smo novo državo: »ljudsko" republiko s socialističnim redom. Nova državna ureditev po socialistični zamisli je še sedaj v evoluciji. V Jugoslaviji imamo danes nasprotja, da obstojajo pokrajine, kjer se je vse obnovilo, na drugi strani pa še vedno »pasivne kraje", kjer je še vse ostalo pri stari siromašnosti, brez vsakega tehničnega napredka. Po novi ustavi je sicer vsak narod kulturno in gospodarsko svoboden. Posebnost je pa ta, da poudarek ni več toliko na »narodu" ampak na gospodarskih udruženjili proizvajalcev potreb. Po novi ustavi narodne aspiracije niso več važne, važno je le delo. Slovenci so znani po svoji temeljitosti. Tudi pod komunizmom so pokazali svoje zmožnosti in preizkušali vse mogoče načine, iz njih so izšle mnoge zamisli in reforme, ki so dale jugoslovanskemu socializmu svojski pečat. Tudi je ostala pri Slovencih vsaj v praksi živa zamisel, da ni pri družbenih odnosih važno samo delo, ampak v prvi vrsti narod s svojim tradicionalnim bogastvom šeg, navad in moralnih nazorov. Zato tudi ni čudno, da je Slovenija tudi danes udeležena pri celotni jugoslovanski industriji s 17%! Slovenija je visoko produktivna po izvozu v inozemstvo in ostale jugoslovanske pokrajine. Tako Slovenija izkazuje najvišji dohodek na 172 prebivalca in največji življenjski standard. Visoki življenjski standard Slovenije pa kljub temu ni v nobenem pravičnem razmerju z ogromnimi davščinami, ki jih morajo podjetja plačevati državi. To pa ni glavno zlo. Res je, da se v Sloveniji najbolje »živi", res je, da se v Sloveniji lahko največ zasluži. Ker v južnih predelih takšnega napredka ni, opazujemo tok priseljevanja iz juga v Slovenijo. V Slovenijo prihajajo ljudje brez vsake specializacije za navadna težaška dela, med tem ko se posamezni visoko kvalificirani delavci izselijo na jug. Tako se vrši raznarodovanje posebne vrste, namreč jugoslovanska integracija med narodi. Tisti Slovenci, ki so preje opravljali težaška dela v Sloveniji, pa odhajajo v inozemstvo, kjer so bolje plačani. Ni treba dolgo dokazovati, da je bilanca takšnega priseljevanja in izseljevanja katastrofalna, to tembolj, ker baš slovenski narod izkazuje najmanjši naravni prirastek pri rojstvih. Kakor smo rekli, je socialistično oblikovanje države v polnem razvoju4 in danes iz perspektive inozemstva niti zdalek.r ne moremo videti, kako se bo razvila bodočnost. Pač pa bomo morali že sedaj upoštevati dejstvo, da je »ocijalistični družbeni red danes dejstvo. Vsak si mora iz glave izbiti misel, da je možno tak uvedeni red na revolucionaren način odstraniti. Z revolucijo se lahko odstrani vlado in ministre, ne pa socialni in gospodarski red. Ne kaže drugega, kakor da po dvajsetletnem eksperimentiranju socializmov v Evropi (Vzhodna Nemčija, Poljska, Madžarska, Romunija, Jugoslavija itd.) objektivno ugotovijo svetle in temne točke, katere gospodarske institucije so se obnesle in katere ne. Potrebne korekture pa se morajo uvajati polagoma in previdno, da ne bodo gospodarstvu več škodovale kakor koristile. 3. Bodoča državna oblika. Naše kratko razmišljanje dokazuje: A. Slovenija nima bodočnosti, če nima v svojih rokah absolutno popolno notranjo upravo, vštevši vojsko. Številne ustavne reforme kažejo, da so državni udari vedno mogoči, posebno če se nahaja v Sloveniji neslovensko vojaštvo. B. Vprašanje popolne narodne samostojnosti ali delne suverenosti je vprašanje, ki ga je treba rešiti v najkrajšem ča- 4 Pogovor Tita z Lord Tompsonom: »D«' lo" 24. 7. 66. su po trenutnih okoliščinah.5 Tudi v teh primerih je treba skrbno paziti: a) oblika samostojne države ne sme biti prikrita odvisnost Slovenije tujih mednarodnih interesov, ker takšna »samostojnost" bi bila zelo kratkotrajna; b) upoštevati je treba življenjsko zmc- 5 Industrijski napredeik, sveta s strahovito naglico izpreminja obličje sveta in bistveno izpreminja obstoječe družbene oblike, tudi socializem. Prav ta razvoj bo tudi izpremenil danes obstoječe politične napetosti. O bodoči državni obliki ne bo odločila emigracija, marveč ljudstvo doma. Emigracija pa lahko v inozemstvu vpliva, da bo mednarodna politika pristala na to rešitev, ki bo v danih razmerah najboljša. gljivost takšne države, zlasti, da je Slovenija danes industrijska dežela, ki ima trenutno precejšno tangento svoje zunanje trgovine usmerjeno na jug. c) v primeru, da ustavodajna skupščina sklepa o pravicah federalne slovenske države, mora a priori biti garantirana pravica, da ustava prej ne more stopiti v veljavo, če zanjo ne glasuje dvetretjinska večina slovenskih izvoljenih poslancev in da mora glasovati za takšno ustavo enako kvalificirana večina vsake federalne države. c) nova državna oblika mora sloneti na sodobnih nazorih o socialnem razvoju v družbi, da bodo primerno zaščitene pravice posamezne osebe, družbe in medsebojna razmerja med posamezniki in družbo. MILAN MAGISTER rojen 1. 1930 v Vižmarjih nad Ljubljano. Do pete gimnazije je študiral v škofovih zavodih v št. Vidu nad Ljubljano, nato pa ostale razrede na begunski gimnaziji v Serviglianu in Senigalliji v Italiji. V Argentino je prišel leta 1948. Poleg zaposlitve v raznih ipodje.tjih 'je študiral tudi na bue-nosaireški nniverzi ter leta 1961 diplomiral na ekonomski fakulteti. Se aktivno udeležuje dela v organizirani slovenski izseljenski skupnosti. Zlasti je posvečal veliko skrb Slovenski fantovski zvezi ob njeni reorganizaciji. Je z Markom Kremžarjem tudi soustanovitelj slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu. Tudi je fllan odbora KA, Slovenskega kait- aikad;. starešinstva in Čebelice, dušnopastirske hranilne ustanove. Je poročen z Olgo Prijatelj. Imata štiri otroke- . Na slovenski narod je treba gledati iz prostorskega in zgodovinskega kota. Zahteve, ki so jih domoljubi postavili pred sto-letj em, so se delno uresničile, delno pa so na svoji moči izgubile zaradi zgodovinskih premikov, ki so se pozneje izvršili tako nad slovenskim narodom kot nad celo Evropo in svetom. Nekatere od zahtev so že nesodobne in so jih druge prerasle. O stalnosti ciljev moremo torej govoriti le takrat, kadar razpravljamo o najosnovnejših vprašanjih življenja in obstoja, bodisi pri človeku kot pri narodnih skupnostih. Stalne morajo biti v politiki le nekatere vodilne misli, načela, politični cilji pa se spreminjajo ob vrtenju časa in dogodkov, kajti spreminjajo se dani pogoji za dosego narodne blaginje. Stalno mora biti udanašnjevanje slo- venske politike, spremljanje in pravočasno, primerno in učinkovito reagiranje naj bi bilo vedno v skladu z načeli slovenske politike, katera nam je poiskati, spoznati in katera naj bi vse stranke sprejele za osnovna. Tvorila naj bi nekako pod-stavo slovenske ustanovnosti. Ker tega dela ena sama glava ne zmore niti ne bi bilo pametno prepustiti ga posamezniku, se ga ne bi rad loteval ob tej priliki. Rad pa bi se pomudil pri »znamenjih časa", ki danes zadevajo ali ob katere zadeva slovenski narod. Ta nam bodo nakazala, kakšne naj bi bile težnje slovenske politike v današnjem zgodovinskem trenutku. »Tradicionalni diplomatski sistem se nahaja danes v popolnem razkroju." (Hans J. Morgenthau). Bolj in bolj se svetovna 173 politika vrši preko mednarodnih organizmov, diplomatska zastopstva posameznih držav rešujejo vprašanja drugotne vrednosti in postajajo uradi diplomatske službe, manjša se njihova veljava nosilcev politike, kakor se je to dogajalo po prvi svetovni vojni. Narava svetovne politike, ki je bila pred nedavnim še politika držav, narodov, se obrača v »svetovno" politiko: države spoznavajo, da so njihove koristi zaobsežene tudi v koristih drugih narodov ali bolje v koristih vseh držav, celega1 človeštva. O tem je najlepša priča napor za svetovni mir in pomoč manj razvitim narodom. Razgovori med vrhunskimi državniki s j neposredni, v pomoč pa so jim občila, ki v svetovnih razmerjih prehitevajo hojo diplomatov in ustvarjajo obenem neposreden stik državnikov z državljani in svetovnim javnim mnenjem. Za male narode so ti pojavi važni, v kolikor jim dovoljujejo uspešnejše obvešče-vanje javnega mnenja preko mednarodnih teles, hitrejše sporočanje krivic in vzbudi-tev mednarodne naklonjenosti do problemov malih narodov, kakor tudi hitrejšo zagotovitev varnosti po svetovnih silah. »Evropa teži z vsemi silami k idealom uresničenim v srednjem veku" (Walter Schubert). Nov evropski človek naj bi bil evangeljski tip po besedah »naj bi bili vsi tno", evropski človek naj bi rastel v soglasju in ljubezni. Srednjeveška Evropa je bila krščanska, vsak Evropejec je bil obenem član krščanstva in lastnega kraja. Zato so mogli različni narodi živeti v sklopu imperijev, dokler ni zmota nacionalizma podrla krščansko miselnost o človeku in začela povzdigovati lastni narod na škodo drugih; največkrat se je poveličeval vladajoči narod, zapostavljajoč vladane, tako d.a so le ti pozneje še močneje in upravičeno reagirali. Ne vemo, katera zamisel Evrope bo zmagala, ali Evropa narodov ali Evropa domovin. Za oba primera naj bi bil pripravljen slovenski narod; vse namreč kaže, da bomo morali pristopiti v neko obliko Združene Evrope, čeprav bi bilo tudi treba premisliti ceno obstoja izven nje. Ako naj bi nam bilo živeti v Združeni Evropi, kje je potem naš glas o tem, kakšen skupni dom si želimo? Zakaj ne bi slovenska politika predstavila Evropi slovensko zamisel Združene Evrope? Čemu čakati, da nam spet drugi odrežejo kruh, zakaj bi tudi sami ne zamesili nekaj testa? Imamo ljudi po vseh evropskih državah, slovenskega genija med 174 vsemi narodi Evrope, poznavalca lastnih rev in rev drugih narodov, zlasti malih evropskih. Zakaj ne bi naša podjetnost skušala zamisliti tako Evropo, da bi bila bolj sprejemljiva za toliko malih narodov? Nimamo biti pravice tako majhni, da bi z lastnim molkom samega sebe pokrivali, potem pa kričali nad krivicami, ko bi nas večji zopet pohodili, prej pa se niti videti ne bi dali. Ako bcmo vedno le podpisovali pogodbe, ne da bi sami odločali pri vsebini, nam pač ne bo nikdar prijetno na svetu. Bog je dal še malim otrokom, da se uveljavljajo kričaje. Kadar otroci niti ne jokajo, vemo, da so bolni, morda že umirajo. Slovenski narod ima pravico do prav takega uveljavljanja. Čeprav se življenje našega naroda odvija predvsem v Evropi, pa ima celice raztresene po vsem širnem svetu. Zategadelj niso naši problemi samo evropski, temveč svetovni. Naša prisotnost se mora čutiti ne samo v Evropi temveč tudi v svetu. Nihče nas ne bo vabil1 k reševanju svetovnih vprašanj v svojstvu neizogibno potrebnih svetovalcev; ali kdo nam more zabraniti, da se ne bi uveljavila tudi pametna misel malega naroda. Če nas tujci imenujejo »narod in-teligentov", zakaj le tega ne vidimo na svetovni pozornici? Vsevprek se nam ponujajo dokazi, da je naša misel prav tako zrela kot drugih, morda v nekaterih primerih bolj, manjka nam le srčnosti, pognati se na svetovno pozorišče. Kdo ima več pravic govoriti v imenu malih narodov kot ravno mali narod? Napačno bi bilo tudi čakati, da se nam nudijo prilike ali da se svet obrne na nas s prošnjo. Ako se zapre ena cesta, poglejmo, koliko drugih se je med tem časom že odprlo. Ko nas bo Bog ob sodbi narodov spraševal, kako smo izrabili talente, ki nam jih je naklonil 1. 1945, ko nam je dal svet »v oblast", s čim mu bomo odgovorili? D.a smo jih ohranili zakopane na vseh celinah sveta? Ali ne bo sledilo vprašanje, zakaj nismo združili »raztresene ude" za skupno slovensko politiko, ki naj bi se obrestovala po vsem svetu? Slovenska politika je namreč danes svetovna, kajti mi branimo svojo kri po vsem svetu. »Ni nobene ovire, da ne bi s tem, ko pripadamo določeni politični skupnosti, ne bili tudi člani človeške družine in pripadali v svojstvu državljanov svetovni skupnosti." (Okrožnica Pacem in terris). Ako je bilo pred časom dvojno državljanstvo nemogoče, je danes vse bolj potreba. Moderno preseljevanje narodov zahteva primerne pravne rešitve v tem pogledu. Kako zadostiti narodnim čustvom in čutenju v izseljenstvu? Zdi se, da mednarodno pravo noče več vzpostaviti „z ognjem in mečem"' umetnega pravnega reda, noče s togostjo raniti čutenje ljudi, ki se polagoma vrašča-jo v nove kulture. Papež sam je spoznal to znamenje časa in vsaj za nekaj deset let predčasno postavil načelo, ki bo v bodoče gotovo splošno sprejeto. Zgoraj omenjenega stavka in okrožnice moramo biti kot Slovenci veseli z enako hvaležnostjo kot dobrih papeževih besedi o naiodnih manjšinah v isti okrožnici. Ko jih bo svet uresničil, ne bo več pripadal samo močnejšim, temveč človeštvu kot takemu. Slovenskemu narodu se odpirajo nove možnosti, nove naloge, nov razmah. Svetovni duh se razvija v prid narodov, ne držav; v prid človeka, ne etatizma. Kultura se ne istoveti več z državnimi mejami, temveč narodnimi, še celo plemenskimi. Zdi se, da bo povezava držav v pokrajinske enote zrahljala državne meje in bomo prej ali slej priče „borbe" med kulturami, ne med narodi. Slovenski narod bo na to dobo mogel biti pripravljen samo s posedovanjem visoke kulture, zato se ne sme zmotiti, da bi se dal preplaviti plimi civilizacije na škodo kulture. Civilizacija namreč samo nadomešča odmrle tehnike, kultura pa pogajanja in raste, živi. Spričo tega zadobi napor za slovensko kulturo značaj osnovne poteze slovenske narodne politike, saj gre za samo življenje naroda. Z odpravo pravnih utesnitev pa bo mogel slovenski narod graditi svojo kulturo po vsem isvetu, požlahtnjeno s kulturami narodov, med katerimi bo živel po svojih za-stopnikih-posameznikih. Kakor je šola v toliko slovenska, v kolikor dela ljudi slovei-ske, tako bo tudi kultura toliko slovenska, v kolikor bodo rojaki z njo rasli v slovenstvu, kjerkoli naj se že nahajajo po svetu. Za primer vzemimo slovenske misijonarje, ki niso nič manj Slovenci kot njihovj sodu-hovniki na slovenskih farah. Hrani jih namreč slovenska kultura in zavest, pa čeprav je orodje njihovega dela tuj jezik in delajo za tuje kulture. Slovenija v svetu mora sloneti na ljubezni posameznega slovenskega človeka dc svojega rodu; slovenske politične sile pa naj skrbe, da to ljubezen povežejo v eno silo, kulturno silo. Dokler preveva rojake po svetu zavestna ljubezen do slovenstva, bodo ustvarjali slovensko kulturo, čeprav bo njihov izraz morda malo drugačen od tistega, ki bo rastel v ožji domovini Sloveniji. Nastala bodo v slovenskem jeziku morda nova narečja, amerikansko, argentinsko, avstralsko za primer, a jezik bo slovenski, en sam. Temelji se bodo razširili, da bodo zmožni nositi nekoč velikansko stavbo, vredno mo- dernega imena in časa. Politika Svetovne Slovenije pa mora biti cementiranje teh osnov, načrtovanje in financiranja podjetja. „Narodnim skupinam in državam odgovarja popolna avtonomija in naj tvorijo samostojne države" (Pacem in terris). Politika mora zasledovati skupno blaginjo in ustvarjati pogoje, da se preko razvitja posameznikov to doseže. Iz zgodovine je razvidno, da je malokateri narod razvil svoje zmožnosti do viška, ne da bi bil sam svoj gospodar. Imeti lastno državo in živeti v njej, je dobrina, kadar je le-ta pravična do vseh državljanov in je zajamčena svoboda vsakega pripadnika. Kot taka je država stavljena na najvišjo stopnjo na vrednostni lestvici narodnih skupnosti. Ni nobenega dvoma, da se Slovenci nismo za stalno odpovedali svoji lastni državi. Že samo ponos zahteva od nas, da težimo z vsem srcem v slovensko državo. Na poti do te uresničitve je lahko več postaj — saj so vsi narodi prehodili dolgo pot, predno so prišli do cilja — toda končni pristan je lastna država. Cilj mora biti jasen, čeprav se ni mogoče izogniti ovinkom. Poročila navajajo, da morajo rojaki zapuščati domovino in služiti kruh v tujini. Slovenska zemlja verjetno ne bo nikdar toliko bogata, da bi mogla preživljati vse otroke. Torej je izseljenstvo stalna postavka v slovenski politiki. Izseljenci ne smejo biti pahnjeni iz domovine, temveč poslani, to je, domovina jih ne odslovi za vedno, temveč jim da nalogo, ki naj jo spolnijo v tujini v imenu domovine. Slovenski človek v tujii.i je prav tako del slovenskega naroda kot oni, ki ostane na domačih tleh. Domovina mora zanje skrbeti duhovno in tvarno, imeti jih za svoje. Kadar bo domovina svobodna komunističnega tiranstva, mora biti gospodarstvo vseh slovenskih ljudi po svetu poklicano k sodelovanju pri izseljenskem vprašanju. Slovenski izseljenci bodo imeli možnost zaposlitve v podjetjih, ki jih bo rojak ustvaril v tujem svetu; v rojakovem podjetju bo slovenski izseljenec našel prisotno domovino in bo zanjo preko podjetij žrtvoval svoje sile za slovenski narod. Podjetja sama pa naj bi bila povezana v gospodarstvo Slovenije. Slovenski rojaki naj bi dobili vso pomoč za svoja ,,'Svetovna" podjetja v gospodarskem sistemu domovine, tako se bo tudi integracija slovenskih podjetij doma s svetovnim gospodarstvom mogla izvršiti preko slovenskega človeka v svetu. Gospodarstveniki, ki že danes obstajajo v svetu, imajo za slovensko dolžnost, gledati na svojo podjetnost s teh narodnih vidikov, slovenskega 175 človeka pa je potrebno k temu vzgajati. Ni to samo zadeva gospodarstvenikov, temveč vse slovenske politike, zlasti vodstva, ki naj ta razvoj pripravlja že danes, ko smo v posesti edinstvenih prilik in razpolagamo z močno ideološko emigracijo, ki je ne družijo le interesi, ampak predvsem ljubezen do naroda, in jo tudi preko svojih podjetij izpričuje, saj vsak dan znova in znova skozi dvajset let žrtvuje za slovensko kulturo in narodno rast. Politikom se je tudi vživeti v bodoči razvoj svetovnega gospodarstva, postaviti slovensko gospodarstvo v ta zamišljeni sestav in zastaviti početke zavestne gospodarske politike. Ne samo izseljencem in lastni domovini, tudi deželam, med katerimi naj bi razvili gospodarsko delavnost, bo nadvse koristna načrtna gospodarska politika Slovenije v svetu. Služila pa bo tudi za nov način diplomatskih odnošajev. Kakor smo se dotaknili gospodarske organizacije slovenskega življa v svetu, moramo misliti na organizacijo na vseh drugih področjih. Bili bi namreč v zmoti, ako bi -si gospodarsko organizacijo predstavljali brez kulturne. Vsi, ki živimo v izseljen-stvu, živo čutimo, kako si vsa področja dan na dan podajajo roko in spopolnjujejo. Slovenska emigracija predstavlja velikansko silo, ako bo organizirana. Oblika organizacije more biti različna, vsaka pa mora imeti pred očmi povezavo domovine s Slovenijo v svetu, seveda potem, ko bo domovina prosta komunistične partije in se bo zares samoupravljala. Ko se bodo nekoč v popolni svobodi združile vse žive sile, gospodarske, kulturno-verske, tiste doma in one v tujinah, takrat bo mogla Slovenija sama pomnožiti blagostanje in bo zares zaživela z vsemi energijami. (Zopet dokaz, kako dušeč in pokončevalen je za slovenski narod nečloveški komunizem.) Med tem časom pa moramo ustvarjati Slovenijo v svetu, misleč na pripravo novega člena v narodni verigi, ki se bo brez težav združil z onim v domovini. Zasledovati nam je razmere doma kljub temu, da nas „uradna domovina" zanika. Nihče ne more razumeti naporov emigracije, kdor ne spozna, da morajo delci slovenskega naroda po svetu tekmovati z narodi, ki imajo svojo državno organizacijo, finančno moč in podpirane kulturne ustanove. Na vseh področjih jih moramo dosegati, da z zaostankom na kulturnem področju ne zdrknemo tudi v narodni zavesti. Odtod nujnost popolnejše organizacije Slovenije v svetu. Le ta naj bi se združila preko svobodnih volitev v Kongresu Slovenskih skupnosti v svetu, ki naj bi si izbral Stalno Tajništvo in preko njega vodil slovensko emigracijo. Potrebujemo takega samostojnega telesa, ker na žalost danes od Domovine ne moremo pričakovati nobene podpore, saj vemo, da komunistična razredna miselnost ni sposobna razumeti vrednosti močne emigracije za slovenski obstoj. Vsak član Slovenije v svetu mora občutiti, da pripada skupnosti, ki zanj ve, zanj skrbi, ki pa tudi od njega samega pričakuje žrtev. Na ta način bomo nekoč mogli vpeljati med svobodnjaki v tujiui slovenski izseljenski „davek", ki bo slonel na narodni zavednosti in svobodnem pristanku. Slovenija v svetu ne bo razpolagala s sredstvi samo za vzdrževanje zastopstev in organizacijskega življenja, temveč bo zmožna tudi večjih gospodarskih podvigov. Zakaj ne bi izrabili postojank, ki nam jih posamezniki drže širom sveta, da tako iz novih gospodarskih virov črpamo sredstva za kulturno-verski-politični razmah. Tako bi tudi zadeva slovenske svobode za-dobila novega sunka in večjih uspehov. Vse to pa zahteva predhodne vzgoje članov slovenske emigracije. Na slovenskih tečajih, od osnovnošolskih do srednješolskih in drugih sloni naloga, da se v našem naraščaju vzgoji duha in smisla za slovenske potrebe, slovensko problematiko, tako narodno kot izseljensko. Mladina mora začutiti s slovenskim človekom, z našim bojem za „staro pravdo", videti več kot vidi danes domovina, videti bodočnost Slovenije v svetu. Poznanje zgodovine same ne more mladini dati tega, kar lahko zažgo v njih duhovih slovenski problemi. Tudi ako ne bi nikdar videli zemlje svojih staršev, bo njihova zavest slovenska takrat, ko se bodo gnali za slovenske cilje. Skušal sem se nekoliko zamisliti v našo bodočnost, ker se mi zdi, da je nemogoče pravilno živeti sedanjost, še manj izrabiti preteklost, ako ne napnemo oči za daljave. Znamenja časa opazujemo vsi, v njih nam je poiskati prihodnost. Iz te pa izvirajo težnje slovenske politike. DR. BOGDAN NOVAK rojen 9. oktobra 1919 v Ljubljani. Realno gimnazijo je obiskoval v Celju in Mariboru. Maturiral 1. 1939, diplomiral iz prava na fakulteti v Ljubljani i. 1944. L. 1947 položil privatno maturo ,na Slovenskem učiteljišču v Gorici. L- 1955 dosegel M. A. (Magister A rti um) iz zgodovine na univerzi Loyola v čikagu. Izpite iz pedagogike je položil 1955—1956 na pedagoškem oddelku State Colege v Los Angelesu. Doktor filozofije je postal I. 1961 na univerzi v Čikagu. Zaposlitve: L. 1944 na Ravnateljstvu za pošto v Ljubljani, od 1946—1948 bil učitelj na osnovnih šolah Vrh sv- Mihaela pri Gorici in Opčine pri Trstu, od 1. 1948—1951 profesor na Slovenski nižji gimnaziji v Trstu, od 1951—1956 bil zaposlen kot ročni delavec obenem pa študiral v Čikagu in Los. Angelesu- L. 1956—1957 poučeval na srednji šoli (High School) v San Diegu, od 1. 1957—1961 štualiral na čikaški univerzi. L. 1961 je postal na univerzi v Toledu profesor asistent za rusko zgodovino in zgodovino Srednje Evrope ter Balkana. Na isti univerzi je sedaj Associate profesor. S članki sodeluje v slovenskih izseljenskih časopisih in revijah, predava Slovencem in Amerikaneem. Slednjim zlasti o ruski zgodovini, komunizmu in o Jugoslaviji ter predvsem o njeni obliki komunističnega sistema- Doktor filozofije je pcs^al z disertacijo Etnični in politični aspekti borbe ea Trst 1943—1954. Je poročen- Otrok mu je umrl- Naša anketa se suče v glavnem okoli slovenskega državnega programa. Navajajo se argumenti, ki govore v iprid in proti slovenski državi. Seveda mislimo tukaj na suvereno slovensko državo. Beseda država se uporablja v zadnjem času tudi za označbo slovenske upravne enote, ki bi bila del federalne ali konfede-ralne države. Tukaj gre za dva popolnoma različna koncepta, ki ju izražamo z isto besedo — država. Kadar govorimo o suvereni državi, in to je tudi pravi pomen besede država, ta država direktno predstavlja svoje državljane pred mednarodnimi forumi. Do danes Slovenci take države nismo imeli, temveč smo pripadali dvema drugima državama, to je Avstriji in Jugoslaviji. Vse druge oblike, in tukaj imam v mislih slovensko državo, ki je bila proglašena 3. maja 1945 kot sestavni del kraljevine Jugoslavije, današnjo slovensko republiko, kakor tudi vse načrte, ki govore o bodoči slovenski državi v okviru jugoslovanske ali kake druge federacije ali konfederacije, so le upravno-politične enote, ki dajejo Slovencem večjo ali manjšo stopnjo avtonomije, niso ipa to države v pravem pomenu besede. Priznati pa moramo, da boj za čim večjo avtonomijo priča o slovenskem političnem napredku. Od programa Zedinjene Slovenije do slovenske republike smo Slovenci dosegli ne le združitev večine slovenskega ozemlja v eno upravno enoto, kjer je slovenščina uradni jezik v šolah, upravi in sodstvu (kar nam je Avstrija stalno odrekala), temveč smo dobili svoj parlament in svojo vlado. Čeprav so vse te pridobitve omejenega pomena zaradi komunističnega režima, vendar predstavljajo važen političen napredek. Če nekoliko poenostavimo našo debato, potem se pokaže, da je jugoslovanski program edina realna alternativa, za katero se odločajo tisti, ki nasprotujejo slovenskemu državnemu programu. Tako stojimo danes pred odločitvijo, ali za slovensko, ali za jugoslovansko državo. Slovensko-jugoslovanska dilema pa nikakor ni nekaj novega. Od začetka 19. stoletja to se pravi, odkar smo Slovenci postali kulturen in političen narod, je postavljala ta dilema Slovence pred važne odločitve, ki se sicer niso tikale slovenske države, temveč jezika in narodnosti. Jasno pa je, da sta obstoj slovenskega jezika in slovenske narodnosti ozko povezana med sabo in s slovensko državno idejo. Zgodovina nas pouči, da je večina Slovencev (slovenskih kulturnih in političnih delavcev) branila individualnost slovenskega jezika in slovenske narodnosti .Ravnotako pa je res, da niti v preteklosti niti v sedanjosti niso bili (in niso) vsi Slovenci istega mišljenja niti glede jezika niti glede narodnosti, temveč je gotova manjšina zagovarjala (in še zagovarja) enoten jugoslovanski jezik in enotno jugoslovansko narodnost. Da dokažem svoje prepričanje, da gornje trditve niso nikake demagoške fraze, bom navedel nekaj primerov iz sloven- 177 ske zgodovine in iz sedanjih razmer v Sloveniji. Prva važna odločitev v prid slovenskega jezika je bila napravljena v prvi polovici 19. stoletja. V mislih imam ilirsko gib.i-nje. To gibanje je hotelo ustvariti enoten knjižni jezik za vse južne Slovane, vključno Slovence. Voditelji tega gibanja so se zavedali, da bi bil tak skupen literarni jezik prvi korak v smeri formiranja enotnega ilirskega (južnoslovanskega) naroda. Pri Slovencih zagovarja ilirizem Stanko Vraz, dočim brani France Prešeren slovenščino kot individualen knjižni jezik. Kot vemo, je zmagal Prešeren in slovenščina. S tem pa je bil položen temelj za bodoči razvoj slovenske narodne zavesti. Naj v tej zvezi omenim, da' je stal Prešeren in ozek krog somišljenikov prvič pred problemom slovenske majhnosti. Vendar, Prešeren se je odločil za slovenstvo. Na drugi strani pa je ilirizem uspel in dal Hrvatom in Srbom enoten knjižni jezik (ne pa pisave), vendar tudi tukaj ni uspel, da bi položil temeij za enotno ilirsko narodnost. Hrvatska in srbska narodna zavest sta se v bodočih desetletjih razvijali individualistično in skupni knjižni jezik ni premagal različne zgodovinske tradicije obeh narodov. Stiki s Hrvati in Srbi se nadaljujejo od leta 1848 do prve svetovne vojne. Razpravlja se o različnih političnih kombinacijah med Slovenci, Hrvati in Srbi, ki žive v avstrijski monarhiji. Vsa ta leta pa stoje slovenski politični voditelji na stališču, da sme pristopiti Združena Slovenija samo kot avtonomna edinica v kakršnokoli južnoslovansko politično enoto. Združena Slovenija je primarni cilj slovenskega naroda. Šele potem pridejo v poštev višje, ali bolje, širše politične kombinacije. Pristaviti je treba, da je do teh razgovorov in načrtov prišlo prav zato, ker je postalo slovenskim političnim voditeljem jasno, da avstrijski vladajoči krogi niso bili pripravljeni priznati upravičenih slovenskih zahtev po Združeni Sloveniji. Iz povedanega pa tudi sledi, da gre pri teh razgovorih le za politično, ne pa za narodno ali jezikovno združitev. (Vse to poglavje slovenske zgodovine je sila važno, vendar še malo raziskano. Prostor mi ne dopušča več kot nekaj najvažnejših opazk. Tudi doma posvečajo interpretaciji te dobe večjo pozornost. Glej debate med Franom Zwitterjem in Duša-tnom Kermavnerjem v »Zgodovinskem časopisu" in »Sodobnosti".) Čimdalje se Avstrija upira reorganizaciji države v smislu narodnostnega načela, tem bolj se jača med Slovenci jugoslo- vanska ideja, z njo se pa pojavijo novi predlogi, ne le o politični, temveč tudi narodni in jezikovni združitvi. Neposredna pred prvo svetovno vojno se navdušujejo za jugoslovansko idejo študentje, ki izdajajo list »Preporod". Nekateri izmed pre-pcrodovcev so za spojitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v en narod z enim jezikom. Ivan Cankar je odločno nastopil proti taki kulturni spojitvi. Brani individualnost slovenskega naroda, pozdravi pa idejo o politični združitvi južnih Slovanov. Bolje poznan je poskus iz dobe Aleksandrove diktature, ko se je uradno proglasil obstoj le enega naroda. Tudi v današnjem času je mnogo govora o narodnosti v Sloveniji in Jugoslaviji. Vse izhaja iz marksistične ideologije, ki prikazuje nacionalizem kot plod meščanske družbe. Končni cilj marksizma je namreč brezrazredna družba, ki ne bo poznala narodnostnih trenj in končno niti ne narodov. Ta cilj priznavajo tudi vsi jugoslovanski marksisti. Vendar se tukaj razhajajo. Nekateri vidijo v ustvaritvi enotnega jugoslovanskega naroda prvi korak proti končnemu cilju, brezrazredni družbi. Skupna kultura, ekonomija in uprava lan-ko jugoslovansko edinost pospešita. Vsi pojavi, ki bi ovirali ta proces proti enotni jugoslovanski edinosti, se kritizirajo kot ostanki predvojnega meščanskega nacionalizma. Tako tolmačenje marksizma je seveda nevarno za obstoj slovenskega jezika in naroda. Kot lahko vidimo iz člankov v »Naših razgledih", »Sodobnosti" in drugih listih, večina kulturnih in nekateri politični veljaki zelo spretno branijo pravice slovenskega naroda in jezika, seveda spet z dovoljenimi marksističnimi argumenti. Priznavajo, da ima socialistična družba za končni cilj brezrazredno in celo breznarod-no družbo, vendar podčrtavajo, da bo do tega prišlo šele v zelo daljni bodočnosti in po naravnem procesu, brez vsakega vsiljevanja. Po njihovem, danes še obstajajo različne narodnosti in jeziki, ki jih priznava tudi jugoslovanska ustava. To je realnost današnjega časa. Zaradi tega dejanskega stanja bi vsako vsiljevanje jugoslovanske narodnosti sprostilo sile, ki ne bi bile sovražne samo jugoslovanstvu, temveč tudi marksizmu kot takemu. Na kratko, ta druga skupina dokazuje, da je propagiranje enotne jugoslovanske narodnosti trenutno protimarksistično, s tem pa indirektno brani slovensko narodnost in slovenske interese. Mislim, da lahko napravimo sledeči zaključek: Do danes je večina slovenskih kulturnih in političnih delavcev in gotova večina Slovencev dosledno odklanjala enoten jugoslovanski jezik in narodnost. Res pa je tudi, da je bila večina Slovencev za politično sodelovanje in združenje z južnimi Slovani, prvo, v sklopu avstrijske monarhije, in pozneje, izven nje, v samostojni jugoslovanski državi. Kaj pa o bodoči jugoslovanski federaciji jn konfederaciji? Pretekle izkušnje gotovo ne govore v prid ohranitve slovenskega jezika in narodnosti. To ni nič novega, če se zamislimo v daljno bodočnost. Vsaka federacija teži k unitarizaciji na vseh področjih, tudi na jezikovnem in narodnostnem. V bodoči demokratični jugoslovanski federaciji te težnje ne bodo prenehale, temveč bodo naravno vodile, verjetno zelo polagoma, do ustvaritve enega jezika in ene narodnosti. V konfederativni Jugoslaviji bi bile te dolgoročne tendence veliko manjše, vendar konfederacije se prej ali slej spremene v federacije ali pa razpadejo n) samostojne države. Zato ponavljam: slovenski jezik in slovenska narodnost bcsta najbolje zajamčeni v slovenski državi. Gotovo je to eden glavnih razlogov, ki govore v prid slovenske države. Z namenom, da nakažem nekaj zanimivih sličnosti, bom na kratko skiciral nastanek in razvoj dveh važnih slovenskih ciljev, to je Združene Slovenije in slovenske države. Ideja Združene Slovenije se je porodila v revolucionarnem 1848. letu v več različnih središčih. Mladi slovenski akademiki na Dunaju, ki so se navduševali za ideje francoske revolucije, so najbolj poznani. Vendar je predlagal Združeno Slovenijo tudi Matija Majar, stolni kaplan v Celovcu, in to neodvisno od dunajske skupine. Nastane še več drugih skupin, ki se vse navdušujejo za Zedinjeno Slovenijo. Prvi programi so različni po besedilu in zahtevah. Dve veliki zgodovinski osebnosti, da se omejjm le na dve imeni, sta takrat dr. Janez Bleiweis in škof Anton. Martin Slomšek. Oba sta zavedna Slovenca po takratnem pojmovanju. Vendar se Bleiweis izjavi za Združeno Slovenijo šele proti koncu 1848. leta. Škof Slomšek pa nastopi odločno proti tej ideji in zagovarja legitimističen princip, to je razdelitev Avstrije na zgodovinske dežele, v katerih pa inaj bi slovenščina postala priznan jezik v okrajih, kjer žive Slovenci. Politično mrtvilo, ki sledi zmagi reakcije, se konča s padcem Bachovega režima. V 60-ih in 70-ih letih dobi ideja Združene Slovenije svoj končni program, ki ga priznavajo tako staroslo-venci kot mladoslovenci. Oboji propagirajo program po narodnih taborih in čitalnicah. Tako se spoznajo s programom široke mase slovenskega naroda. Združena Slovenija postane tudi izhodiščna točka za vse druge, širše politične kombinacije, o katerih razpravljajo nove politične stranke, ki nastanejo konec 19. stoletja. Gospodarski razvoj, socialna diferenciacija in pridobivanje demokratskih pravic, so važni činitelji, ki so omogočili, da so se s programom lahko seznanile široke mase Slovencev in se odločile zanj. Ideja slovenske države se je porodila med drugo svetovno vojno, ko je bila Slovenija razkosana, in ko smo spoznali, da smo ostali navezani popolnoma sami nase. Majhen krog mladih slovenskih izobražencev zbranih okoli profesorja Ehrlicha je takrat začel širiti to idejo. Toda ideja slovenske države se je rodila tudi izven Slovenije, v Združenih Državah, kjer je p. Kazimir Zakrajšek prišel do spoznanja, da Slovence lahko reši pred komunizmom samo svobodna slovenska država. Svoje misli je sporočil slovenskim predstavnikom v jugoslovanski vladi. Po vojni, kar je bolje poznano, se je osnoval v Rimu Akcijski odbor za slovensko državo. Glavno delo oi-bora je bila spomenica, ki jo je poslal zunanjim ministrom velesil, ko so se ti pripravljali na mirovno konferenco z Italijo, kjer je predlagal, naj bi se proglasila Slovenija skupno s Trstom kot svobodna di žava. Tako se je rodila slovenska državna ideja. Voditelji političnih strank v emigraciji so to idejo odklonili, narod doma pa je zelo malo vedel o vsem. Od prvih povojnih let do danes je ta ideja napravila dolgo pot. Mislim, da se ne motim, če trdim, da je vsaj indirektno vplivala na sestavo novega programa SLS iz leta 1954. Lanska in letošnja anketa v Zborniku pa vzbujata upanje, da slovenska državna ideja prehaja v novo fazo, vsaj med slovenskimi emigranti. Ko razpravljamo o slovenski državi, moramo imeti pred očmi celoten dobrobit slovenskega naroda. Ni dvoma, da se bosta slovenski jezik in slovenska narodnost najlažje in najbolje ohranila v slovenski državi. Toda to je le del problema. Pomisleki se v glavnem sučejo okoli ekonomske zmožnosti in okoli varnosti državnih meja. Poklicni ekonomi bi morali natančno preštudirati ves problem in jasno nakazati vse pozitivne in negativne strani. Poiskati bi bilo treba stika z vodilnimi italijanskimi in avstrijskimi politiki ter potipati, kakšen bi bil njihov odnos do slovenske države. Mjslim, da Slovenci vse preveč govorimo o naših dednih sovražnikih, gotovo upravičeno z ozirom na preteklost, vse premalo pa skušamo navezati z njimi nove stike. Ravno tako moramo ohraniti najboljše zveze s Hrvati in Srbi. Neumno je dol-žiti Srbe za vse, kar nas je zadelo slabega. To nič ne koristi naši ideji in našim interesom. Nismo proti drugim narodom in njihovim narodnim interesom, trudimo se le za največjo srečo največjega števila slovenskega naroda. Kot iskreni demokrati moramo priznavati, da pripada končna odločitev narodu. Narod je suveren in tej suverenosti se ne more niti odpovedati, niti je delegirati. Narod pa lahko izvršuje svojo suverenost le, če ima osnovne politične svoboščine, med katere .spadajo svoboda govora, tiska, zborovanja in združevanja v različne politične skupine. Danes teh svoboščin naš narod nima. Kako priti do teh svoboščin, je seveda drugo vprašanje. Gotovo si nihče ne želi nove krvave revolucije, ali atomske vojne, da se zruši današnji komunistični sistem. Je že tako, da na tujem pogosteje mislimo na domovino, kot bi, ko bi 'bili doma. Saj tudi o kruhu ne govorimo, razen kadar nam ga manjka. Težko pa je govoriti o bodočnosti naroda, ko pa smo odtrgani od njega in nekako rastemo mimo njega, saj le s težavo vzdržujemo žive vezi z njim. Lahko bi tudi rekli da ga vsak dan manj poznamo, ker živimo ločeno, spet pa bi smeli trditi, da je naše spoznavanje iz Obstoja pa možnost, da bo prišlo do sprememb zaradi notranjega položaja in naraščajočih zahtev nove generacije po večji svobodi. Socialno-ekonomski red v komunističnih državah gre skozi vrsto kriz, ki so v zvezi z razvojem industrializacije. Na eni strani skuša partijsko vodstvo ohraniti absolutno kontrolo nad vsem dogajanjem, po drugi strani pa se vidi pritisk različnih skupin po večji avtonomiji in svobodi v njihovih panogah (v ekonomskih obratih, na kulturnem področju, v upravi itd.). Mnogi zapadni eksperti so mnenja, da do to nesoglasje privedlo do postopne demokratizacije tudi v politiki. Če apliciramo to na Jugoslavijo in Slovenijo, potem si bodo ljudje doma sami z lastno močjo pridobili nove svoboščine. Jasno je, da bo emigracija igrala pri vsem tem zelo neznatno vlogo. Edino kar lahko storimo, je, da se odločimo za program, o katerem nas bo večina prepričana, da bo najboljši za slovenski narod. Skušati moramo seznaniti z njim mladino doma. Možnosti za to je dovolj. Le ako bodo nove generacije vedele za naš program in ga sprejele, ga bodo skušale tudi uveljaviti. JOŽE POZNIč večje oddaljenosti bolj objektivno, zlasti ob primerjavi z drugimi narodi. Da se bolje ^poznamo Vsak narod ima svoje posebnosti in mi nismo izjema. Le nekatere poteze bi tu rad omenil, ker mislim, da so v zvezi z anketo. Menim, da smo Slovenci narod, ki ima malo prijateljev. Zlasti to velja za rojen 27. februarja 1930 v Ljubljani. Ljudsko šolo je obiskoval v Domžalah, gimnazijo pa najprej v Škofovih zavodih v Št- Vidu nad Ljubljano, nato pa v Ljubljani, v begunstvu na na Koroškem. V Argentino je prišel v decembru 1948. Kot delavec je bil zaposlen v raznih industrijskih podjetjih. Sedaj ima službo v oddelku za študij dela pri večjem tekstilnem podjetju v Buencs Airesu. Tu je tudi obiskoval dveletni tečaj za slavistiko in sovjetologijo na katoliški univerzi. Je član odbora v društvu Zedinjena Slovenija. V njem ima referat za zunanje zveze in publikacije. Poučuje slovensko mladina v slovenskem srednješolskem tečaju v Buenos Airesu in v Slovenski vasi. Je poročen z Alenko Prijateljevo. Imata dva otroka: hčerko Marjano in sina Andreja- politične prijatelje. Sosedje s severa, zahoda in vzhoda še vedno željno preže na našo zemljo. Morda se tega včasih premalo zavedamo. Le kdaj pa kdaj nas kakšen dogodek predrami iz zaverovanosti vase. Spominjam se s potovanja po argentinskem jugu dveh madžarskih dam. Mati — begunka je hčeri plačala vožnjo, da jo je iz domovine prišla obiskat. Potovali smo skupaj med živahnim razgovorom. Nista povedali imena, morda iz previdnosti, zdelo se je pa, da sta iz družbe, ki je nekdaj v njuni domovini uživala ugled. Po razumljivih tožbah nad režimom je potožila starejša gospa: „Kako so stisnili, okrnili našo Madžarsko". Ne bi se bil začudil, a mi je vzelo sapo, ko sem iz nadaljnega razgovora razbral, da zanju njuna domovina sega do Jadrana. Tako, kot je zapisano! In ko sem pred kratkim bral, da so naši zahodni sosedje praznovali petdesetletnico osvoboditve Gorice (?!) in ko včasih prebiram novice iz slovenske Koroške, bi me kar postalo strah, ko ne bi poznal Cankarjevih besed o tisoč let se ponavljajoči burki. Imamo pa tudi izkušnje z narodi, ki nam niso sosedje. Večkrat smo poskušali nasloniti se nanje, misleč da nam pomo-rejo. Pa niso vsi, ki smo jih imeli za zaveznike, tega tudi dokazali. Ni dovolj, da se prištevamo k neki skupini, ne da bi prejeli zagotovila solidarnosti tudi z nasprotne strani. Preveč to lahko postane podobno neuslišani ljubezni, ki zaide v smešnost, če se razkazuje. Malo nas je, pa si nekaterih pravic ni-.mo mogli izsiliti. Pozna se nam pomanjkanje lastne državnosti. Pozna se nam, da dolga stoletja nismo imeli lastnega plemstva. Spomin na karantansko samostojnost je že davno zamrl in kar navadili smo se bili, da so nam tujci urejali javne zadeve. Pogosto se čuti pomanjkanje zavesti, da moramo biti kot isinovi istega naroda vsaj na zunaj edini, tudi kadar imamo med seboj različne poglede na politčne probleme, ki pa naj bodo vseeno zmeraj podrejeni koristi naroda. Kaže se pomanjkanje državljanske zrelosti tudi v nestrpnosti do idej drugih. Še vedno smo vsiljivi, radi dokazujemo, neradi poslušamo. Pa bi morda z več ljubeznivosti več storili v prid svojemu mnenju. Razmere se spreminjajo Ob mislih na narodovo bodočnost je prav, da si ogledamo nekatere spremembe, ki se zdi, da jih čas obeta. Smemo priča- kovati, da se bodo v bodoče narodi uveljavljali vedno bolj kot kulturne skupnosti. Politične meje zgubljajo na pomenu, krvni znak za narodnost spričo vedno večjega mešanja stopa v ozadje. Ostane jezik in skupna kultura sploh, to pa je za nas Slovence vedno bilo značilno: ločili smo se najprej po besedi. Drugo spremembo opažamo znotraj držav. Vpliv strankarsko političnih združenj se polagoma manjša spričo rastočega pritiska novih organizatornih oblik, ki sicer same na sebi niso politične, pa vendar vse krepkeje posegajo v javno življenje. Tu je posebno omeniti delavska združenja, pa tudi razna kulturna, stanovska in druga. Mislim, da je prav, da opazujemo razvoj in ga upoštevamo pri svojem delovanju. Pogled naprej Gotovo naj bo politični cilj vsakega naroda suverenost, saj navadno le ta daje najboljše pogoje za njegovo rast in razvoj. Če pa te resnično ni mogoče doseči ali ohranjati, je pa naravno boriti se za čim večjo mero samostojnosti. Kar narod v resnici hoče, navadno tudi doseže, le cena je za manjše narode sorazmerno višja. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da je absolutna suverenost danes zastarel pojem, na katerem vztraja v glavnem le še komunistični blok. Suverenost narodov je danes vse bolj omejena, svet se manjša in ni več mogoče voditi državne politike brez ozira na druge. Tega si danes niti velesile ne morejo več v celoti privoščiti, maloštevilni narodi pa še toliko pogosteje ne morejo uveljaviti svojih pravic, ker zadevajo ob interese močnejših. Tudi urejeno mednarodno sožitje stavlja suverenosti vedno večje omejitve. Vendar ne smemo tu pozabiti, da ima mala družinica prav toliko pravic do lastnega doma, kakor velika. Zavedajmo se tega m ne bodimo preboječi, kadar je treba to povedati. V našem primeru misliti na narodovo bodočnost ni lahko. Ne vemo, kdaj bo slovenski narod spet imel možnost za svobodno izbiro. Take priložnosti se v zgodovini malih narodov ne javljajo prepogosto. Ker pa komunizem po svoji ideologiji danes že spada v preteklost, nam ni treba dvomiti, da tudi njegove zunanje sile ne čaka boljša usoda, kot sta jo doživela fašizem in narodni socializem, morda z razliko, da prihaja razkroj od znotraj. Kakšne poti se bodo *edaj odprle našemu narodu? Pogosto se med nami na tujem govori o jugoslovanski rešitvi slovenskega vprašanja. Razumljivo je, da morajo politiki iskati rešitve tam, kjer bo obstanek in napredek naroda najbolje zavarovan. Navadno velja to za lastno državo, v nekaterih okolnostih pa je pametno nasloniti se na soseda. V takem primeru je naravno iskati opore pri tistih, ki sc nam po krvi najbližji, čeprav nikakor ne bomo prezrli težav, ki smo jih imeli ob sožitju v monarhiji, zlasti pa ne v sedanji komunistični republiki, kjer je poleg verskega in političnega pritiska ogrožena tudi narodova kultura zato, ker je slovenska. Vendar ne glejmo na to rešitev načelno. V tem primeru bi pač morali zahtevati suverenost. Če pa smo se Slovenci leta 1918 odločili za skupno državo južno slovanskih narodov, se je to pač zgodilo iz preje navedenih razlogov. Pomislimo tudi, da Slovenci lahko marsikaj storimo za odcep od Jugoslavije, pa mnogo manj za ohranitev jugoslovanske skupnosti, če bi je n. pr. naši najbližji sosedje na jugu ne marali več. In njihovo mnenje, vsaj v emigraciji, ni ravno več uganka. Druga možnost je priključitev k porajajoči se evropski skupnosti. Gotovo tja ne bi pristopili kot del Jugoslavije, ampak kot narod, ki se samostojno odloča. Bati se je pa, da celo v tem piimeru ne bo lahko sosedom in ostalim članom skupnosti dopovedati, do kod sega slovensko ozemlje in kdo vse ima pravico slovensko govoriti. Kar se tiče samostojne države, nekateri ne vidijo težav. Ne vem, koliko je n. pr. temeljitih študij o gospodarski zmogljivosti Slovenije, vendar neveščemu precej pove pohlep sosedov po naši zemlji. Pač ne zato, ker bi nas želeli preživljati! Tudi v sedanji Jugoslaviji je dobro vidno, da ima Slovenija relativno najvišjo gospodarsko raven. Gotovo brez težav ne bi šlo, pa mislim, da za slovensko žilavost ne bi bile prevelike. Izrabiti bi bilo treba prednosti, ki jih ima Slovenija kot prehodno ozemlje, kjer je posebno važen dober dohod na morje kot zveza srednje Evrope s Sredozemljem ter bližnjim vzhodom. Važen dohodek bi lahko prihajal tudi od tujskega prometa, ki postaja vedno večjega pomena tudi za gospodarstvo večjih držaw Sicer bi se pa verjetno morali omejiti na lahko industrijo, za katero ne manjka gonilne sile, gozdarstvo ter intenzivno poljedelstvo. Pripravljeni moramo torej biti na različne možne situacije, ki bodo nastale ob razpadu komunističnega imperija. Biti si moramo na jasnem o svojih osnovnih pravicah, pa potem znati dati svojim zahtevam obliko, ki bo času primerna. Obse? teh zahtev pa moramo v sebi izčistiti preje, da se ne bo zgodilo, da nas čas najde nepripravljene in zamudimo odločilno uro. Naša naloga V čem smo mi na tujem ob teh vprašanjih lahko domovini koristni? Čeprav smo po svojem značaju prvenstveno ideološka emigracija, se pa ne smemo umikati nekaterim dolžnostim, ki so politične narave v najširšem pomenu besede. Med te spada prav gotovo delo za osvoboditev, združitev in boljšo ureditev Slovenije. Kaj lahko storimo? Pomagajmo najprej narodu do čim bolj objektivne slike o samem sebi. Imamo dragoceno priložnost, da lahko gledamo na slovenske dogodka iz enake perspektive, kot jo gledajo drugi narodi. Zato jih laže analiziramo kot tisti, ki so pri njih udeleženi, laže jim damo pravo ceno. Tu se večkrat spozabimo, ko se ukvarjamo s stvarmi, ki gledane iz malo večje razdalje ne zaslužijo tolike pozornosti, ker niso bistvene. Če pa imamo res pravo podobo o svojem narodu, jo lahko in jo moramo posredovati tudi drugim. Če hočemo ali ne, dokler se priznavamo za Slovence, nekako predstavljamo svoj narod pred drugimi narodi. Storimo to na način, ki jim bo čim laže dostopen. Tako tudi lahko pomagamo uveljavljati slovenske pravice danes, ko narod doma nima predstavništva, še bolj pa pripravljamo razpoloženje za takrat, ko se bo spet sprevrgel tok zgodovine. Ne pozabimo, da brez dobrega poznanja tudi prijateljev ne bomo našli. Mislim, da je i o edina politika, ki ima na tujem res pravi smisel. Še vedno beremo po slovarjih: Sloveniji = Slavonija i. p., tudi beseda Windisch se najde izven koroških meja. Z vztrajnim, a ne vsiljivim delom se tu da marsikaj napraviti. In ker nam ni v pomoč števiic. se bomo vedno morali naslanjati na kvaliteto. Zato je za našo mladino posebno važno, da se posveti študiju. Srednja sola mora biti zanjo dolžnost tudi v tistih deželah, kjer je državni zakon še ne obvezuje. In kdor le more, na univerzo! Naša kulturna raven nas bo najbolje predstavljala pred svetom. Ne smemo tu prezreti, kakšna velesila je danes svetovno javno mnenje. Tudi najmočnejše države so prisiljene upoštevati ga in vedno bolj se spreminja v koristno orožje malih narodov, čeprav je treba pri- znati močan vpliv sile in denarja nanj. Tudi nam je dana možnost, da ga sooblikujemo, če se ne bomo ustrašili dela pa tudi ne materialnih žrtev. Prepričan sem, da bo našemu narodu spet dana možnost, da bo prekaljen vstal iz trpljenja, z novo, zdravo življenjsko silo, s katero bo spet sam odločal ali vsaj soodločal o svoji usodi, kljub zunanjim faktorjem, na katere je treba računati. K tej odločitvi bomo mi v svetu le malo mogli prispevati, lahko pa veliko pripomoremo, da se v svetu ustvari ugodnejše vzdušje, ki bo pomagalo pripraviti prostor za ponoven vstop Slovencev v družino svobodnih, enakopravnih narodov. DR. LJUBO S I R C rojen 1. 1920 v Kranju. Gimnazijo študiral v Kranju, pravo na univerzi v Ljubljani. Po prejemu diplome 1. 1943 odšel v Švico. Po sporazumu Tito—šubašič deloval v domovini na partizanski strani in bil po vojni pod' komunisti zaradi poskusa organiziranja demokratske opozicije obsojen na smrt. Smrtno kazen so mu pozneje spremenili v 20 letno ječo. L-1955 se mu je posrečilo pobegniti v Švico kjer je postal doiitor gospodarskih ved. Po naselitvi v Angliji je bil imenovan za docenta gospodarskih ved na univerzi v Vzhodnem Pakistanu, nato v mestu Dundee na škotskem, sedaj ima katedro gospodarskih znanosti nai univerzi Beardsen pri Glasgo-wu. — Je član Narodnega odbora za Slovenijo, podpredsednik Slovenske demokratske stranke in član Liberalne internacio-nale- Letcs je vzbudil pozornost zlasti s svojo razpravo o Inflaciji v Jugoslaviji, ki je bila objavljena najprej v angleščini v londonski reviji Review, nato pa izšla v brošuri tudi v srbohrvatskem prevodu, ter s svojo udeležbo na seminarju o vzhodnoevropskih sistemih cen v septembru 1966 v Firencah, ki ga je organiziral CESES, italijanski center za raziskovanja gospodarskih in družbenih vprašanj — (Več podatkov glej Zbornik Svobodne Slovenije 1964, str. 59, 1965 str. 193 in 1966 str. 291.) GOSPODARSKI POLOŽAJ SLOVENIJE Če želimo nepristransko razpravljati o vplivu vključitve v Jugoslavijo na slovensko gospodarstvo, moramo strogo razlikovati med komunistično Jugoslavijo v sedanjosti in povojni preteklosti in nekomunistično Jugoslavijo pred vojno in verjetno v bodočnosti. Po drugi strani moramo ločiti tudi med finančnimi vidiki in gospodarskimi vidiki v ožjem pomenu besede. I. V državi z osrednjim gospodarskim planiranjem v originalnem komunističnem smislu je odločanje posameznih podjetij omejeno na minimum, vsa sredstva se zbirajo v državnem proračunu in od tam spet razdeljujejo. Drugače povedano: vse gospodarjenje se spremeni v finančno gospodarjenje, pri katerem odloča osrednja vlada po sodilih, ki so daleč od običajnih gospo- V JUGOSLAVIJI darskih kriterijev, so pa v skladu z doktrino, ki se ji zapiše osrednja vlada, v na--šem primeru s komunistično doktrino. S stališča gospodarske vede, kot jo poznamo izven komunističnega področja, so ta doktrinama sodila bolj ali manj samovoljna. Marksizem-leninizem se nagiblje k temu, da razlaga vse razlike v dohodkih kot posledico izkoriščanja. Mednarodno vodi tc k trditvam, da so manj razvite države revnejše zato, ker so jih bogatejše države izkoriščale in jih še izkoriščajo.1 To izkoriščanje je bodisi neposreden rop ali pa ima prefinjenejšo obliko neekvivalentne izmenjave, ko manj razvita država dobi za količino vtelešenega dela manjšo količino 3 Primerjaj L. Sire, Changes in communist advice to developing countries (Spremembe v komunističnih nasvetih državam v razvoju), The World Today, Royal Institute of International Affairs, avgust 1966. 183 vtelešenega dela iz bolj razvite države; z drugimi besedami: cene proizvodov manj razvitih držav so prenizke, bolj razvitih pa previsoke. Vse to zveni v teoriji za nepoučene zelo prepričljivo, v praksi pa vodi v popolno zmedo. Marx sam je ločil med preprostim delom dninarja in kompliciranim delom, recimo krojača, in dejal, da je vrednost krojačevega dela mnogokratnik vrednosti dninarjevega. Nikjer pa ni povedal, kako se ta mnogokratnik izračuna. Če namesto delavne vrednosti vzamemo cene, je spet edina cena, ki jo je mogoče vsaj približno in na daljši rok določiti, cena, ki izenači ponudbo in povpraševanje. Ako na kak način uvedemo ceno višjo od te, jo je v najboljšem primeru mogoče obdržati le tako, da organiziramo proizvajalce v kartel, tako da ne bodo ob tej ceni proizvedli več, kot je za tako ceno mogoče prodati. Že Adam Smith je govoril o ,,-ne-vidni roki", ki uravnava razmerje med pro-izvajalci-prodajalci in potrosniki-kupci. Seveda bi vsakdo rad prodajal dražje i i kupoval ceneje, kot se to dejansko godi, toda če se vmeša oblast in začne določati cene po svojem občutku pravičnosti, bo to kmalu privedlo do reperkusij in nezadovoljstva. V bistvu je zahteva po mednarodni izenačitvi dohodkov isto kot zahteva po izenačitvi dohodkov v okviru ene same homogene družbe. Komunisti so z izenačitvijo poskusili, pa so jo sami končno zavrgli kot „uravnilovko". Tudi v Jugoslaviji so pritožbe proti temu, da slovenski delavci zaslužijo več kot drugi, a je končno sam Tito nastopil proti' njim, češ, da morajo Slovenci imeti boljše prejemke kot drugi, ker bolje delajo. Dasi torej komunistična teorija ne daje ne samo jasnih napotil, temveč sploh nobenih o tem, kako je treba dohodek prepo-razdeliti med posamezniki ali 'narodi ali državami, komunisti potrebo po preporas-delitvi še naprej naglašajo in so jo v Jugoslaviji izvajali predvsem v obliki investiranja sredstev iz bogatejših republik v manj bogate. Statistični pregled Jugoslavije 1945 do 1964- prinaša podatke, po katerih je mogoče sestaviti sledečo tabelo: TABELA I. Odstotek udeležbe republik v bruto družbenem proizvodu (BDP) in brutto investicijah (BI) 1952 BDP BI BDP 1957 BI 1962 BDP BI 1964 BDP BI Bosna 13.3 24.3 13.0 14.7 12.6 12.8 12-4 125 Črna gora 1.3 3.4 1.4 3.7 1.8 3.6 1.7 3.5 Hrvatska 25.9 20.3 26.9 23.6 27.2 24-5 26.1 23.8 Makedonija 5.0 5.5 5.1 5-a 4.8 7-0 5.3 12.5 Slovenija 17.5 12,7 15.4 14.1 16.3 13.9 16.1 14.4 Srbija 34.1 33.8 38.2 38-6 37.4 38.2 38.5 333 Iz tabele je razvidno, da je bila 1952 v pogledu investicij privilegirana predvsem Bosna in Hercegovina poleg Črne gore, ki ostane privilegirana vseskozi. Bosna je bila odstotno udeležena v investicijah. Skoraj dvakrat višje kot v družbenem proizvoda, Črna gora skoro trikratno. Te investicije je omogočal prenos ene petine investicij iz Hrvatske in skoraj ene tretjine iz Slovenije. Nasprotno je udeležba Srbije pri družbenem proizvodu in investicijah zelo izenačena, tako da tu ni bilo večjih prenosov na ven. Očitno pa je moralo biti precejšnje notranje prenašanje iz Vojvodine in morda tudi Šumadije na Kosmet. Do leta 1957 se je položaj precej spre-184 menil. Privilegirana ostane Črna gora, pri- vilegiji Bosne in Hercegovine se občutno zmanjšujejo, plačujeta še vedno Slovenija (manj kot desetino investicij) in Hrvatska (nekaj nad desetino). Leta 1962 se kot ko-ristnik pojavi predvsem Makedonija, medtem ko prednost Bosne in Hercegovine preneha. Leto 1964 je izredno zaradi velikih investicij v Makedoniji po Skopljanskem potresu. Iz teh številk, na katere se pa seveda ni mogoče 100-odstotno zanesti, ni razvideti, da bi imela katera od jugoslovanskih narodnosti privilegije pri investicijah zaradi 2 Objavil Zvezni zavod za statistiko novembra 1965. Vsebuje mnoge nove podatke. svojega političnega vpliva. V času stalinističnega planiranja je dobivala Bosna io Hercegovina na razpolago ogromna sredstva, pač zato, ker je bilo tam najlažje razvijati težko industrijo, to komunistično zlato tele. Kasneje sta uživali prednost, dasi v manjši meri, Makedonija in Črna gora, ki sta nedvomno revni. Na koncu teh odstavkov o preporazde-litvi investicij nekaj pripomb o dveh točkah: Prvič je nedvomno res, da tri manj razvite republike potrebujejo pomoč, toda vprašanje je, ali jim jo morata dajati ravno Slovenija in Hrvatska (ali Kosmetu Vojvodina in Šumadija), ki sami spadata po evropskih merilih k slabše razvitim (področjem. Če bi komunisti iz fanatienosti ne odklonili Marshallove pomoči, jim ob koncu štiridesetih let in ob začetku petdesetih ne bi bilo treba tako izžemati bolj razvitih predelov. Kasneje so bile manj razvite republike vsaj delno privilegirane na račun ameriške in druge zavezniške pomoči. Drugič je vprašanje, ali je preprosto prenašanje kapitala najboljša oblika pomoči. Že bežen pogled na tabelo I kaže, da se je vkljub vsemu porazdeljevanju investicij razdelitev brutto družbenega proizvoda komaj kaj spremenila. Bosanska udeležba pri BDP je celo padla za skoro 1%. Vse to kaže, da so bile investicije v manj razvitih predelih zelo neučinkovite in so v marsikaterem oziru pomenile zapravljanje redkih sredstev. Ta vtis potrjuje naslednja tabela, ki jo je objavila Ekonomska politika 21. januarja 1961. TABELA II. Odstotek osnov- Odstotek nega kapitala v družbenega socialističnem proizvoda sektorju 1947 1960 1947 1980 Slovenija 58-2 41.7 14.2 15.7 Hrvatska 26,3 26.5 Srbija 31-5 36.3 42.8 38-0 Bosna in Hercegovina 6.1 15-8 11.5 13.4 Makedonija 3-4 4.1 5.0 5.0 Črna gora 0.8 2.1 1.2 1.4 Jugoslavija 100.0 100.0 100-0 100.0 Tabela kaže, da se kljub občutni spremembi v porazdelitvi osnovnega kapitala zaradi pospeševanja investicij v nekaterih republikah, udeležba teh republik pri družbenem proizvodu ni ustrezno spremenila oziroma je včasih šla celo v nasprotno smer. Dasi je vrednost osnovnega kapitala na Slovenskem in Hrvatskem (iz neznanega razloga ima Ekonomska politika podatke le za obe skupno) padla sorazmerno za skoro eno tretjino, je njena skupna udeležba pri razdelitvi družbenega proizvoda celo narasla za eno dvajsetino. To je le praktičen dokaz, da je s prenosom kapitala mogoče ie malo doseči, če se obenem ne izpremenijo izobrazba prebivalstva, zadržanje prebivalstva do dela in druge navade, če ni sposobnih vodij podjetij itd. Seveda se podatki o osnovnem kapitalu nanašajo samo na socialistični sektor, kar prvotni vtis nekoliko omiljuje, ker ne smemo pozabiti, da so bile do leta 1960 investicije v drugih sektorjih neznatne, tako da bi se z njihovo vključitvijo razlike sicer zmanjšale, a bi vendarle kazale isto tendenco. Ta tendenca kaže na majhen učinek novih investicij. Razvitejše republike se zato ne pritožujejo samo, da jim je vlada odvzela del zbranih sredstev za investicije, temveč da so bila ta sredstva zelo slabo porabljena. II. Če si po investicijah ogledamo tekoče proračunske izdatke republik in nižjih upravnih enot (številke sicer vsebujejo tudi nekaj investicij, vendar gre za neznaten del) ugotovimo podoben položaj kot pri investicijah. TABELA III. Republiški in nižji proračunski izdatki kot odstotek seštetih republiških in nižjih izdatkov za vso Jugoslavijo BDP 1957 1962 1964 1964 Srbija 39.6 37.6 39-0 38.5 Hrvatska 21.7 23.1 19.9 26.1 Slovenija 11.2 13.9 14.1 16-1 Bosna in Hercegovina 15,2 16-3 15-0 12.4 Makedonija 7.8 7.9 8.7 5-3 Črna gora 4-5 3-1 3.0 1.7 Tudi iz te tabele lahko sklepamo na prenos sredstev iz Slovenije in Hrvatske v jg5 tri manj razvite republike, medtem ko Srbija kaže uravnoteženje proračunskih izdatkov in brutto družbenega produkta. Seveda to ni strog logičen dokaz, marveč le sklepanje po okoliščinah, ker bi višja ali nižja udeležba pri proračunskih izdatkih kot pri družbenem proizvodu lahko pomenila tudi, da nekatere republike za svoje proračune pač zbeiejo več ali manj dohodkov kot druge. Zaradi tega in pa pomanjkanja podrobnejših podatkov je težko reči, koliko natančno je Slovenija ali Hrvatska morala oddati v podporo drugim delom države. Viktor Meier je v Neue Ziiricher Zeitung od 5. julija 1966 pod naslovom »Blaginja in naveličanost v Sloveniji" napisal: »Posebno hudo je bilo, da so komunisti dolga leta pod znakom 'bratstva in edinstva' naravni visoki standard v Sloveniji potiskali na raven ostalih nerazvitih predelov, predvsem v obliki masivnega črpanja sredstev v zvezni proračun, še leta 1952, ko so se stvari začele izboljšavati, je smela na primer Srbija od svojega narodnega dohodka 315 milijard obdržati približno polovico, namreč 162 milijard, in je morala oddati v zvezni budžet le 152 milijard. Slovenija nasprotno, ki je z veliko manjšim prebivalstvom imela narodni dohodek 139 milijard dinarjev, je morala od tega oddati 97 milijard federaciji in je obdržala samo 42 milijard. Pogosto je položaj poslabševalo že to, da so v Sloveniji nekatere zakone, ki so jih drugod v Jugoslaviji z balkansKO spretnostjo obšli, uporabljali skoro po nemškem vzoru vestno in z ustreznimi posledicami. Šele proti koncu petdesetih let so se slovenski komunisti domislili interesov svoje dežele. Odtlej datira impozantni vzpon te republike." Ni jasno, odkod je Viktor Meier dobil 'navedene številke, toda videti so povsem verjetne, predvsem za leto 1952. Na teh šte_-vilkah je nenormalno že to, da je tako velik odstotek narodnega dohodka šel v državne proračune (1. 1952 je zvezni proračun vseboval vse ostale). Po Meierjevih podatkih je država pobrala v Srbiji 48.3% narodnega dohodka, v Sloveniji 71.9 %, medtem ko bi normalno v državi na stopnji razvoja Jugoslavije šlo v državni proračun nekaj nad 10%, za investicije morda kakih 15%, ostalo pa bi porabili prebivalci za osebno potrošnjo. Odvzem polovice ali več narodnega dohodka za državne izdatke in investicije je pretiravanje in kot posledica razmetavanje brez koristi, ki so jo 180 zmožni le komunisti. Vse te številke nam pa še prav nič ne povedo, koliko državnih dohodkov je porabila zvezna vlada, koliko jih je ostalo v republiki, iz katere so izvirali, in koliko jih je zveza prenesla v druge republike v obliki dotacij, zveznih investicij itd. Ker smo iz drugih tabel razbrali, da je Srbija približno s svojimi dohodki krila svoje izdatke, bi lahko sklepali, da je iz Slovenije šla drugam razlika med odstotno udeležbo države pri slovenskem in srbskem narodnem, dohodku, t. j. leta 1952 kakih 20%, kar je ogromno po kakršnem koli kriteriju. Resnici na ljubo moramo povedati, dz so te številke zmaličene, v kolikor so bile leta 1952 zmaličene cene. Cene pa so bile zmaličene, ker so bile v primerjavi s predvojnimi normalnimi cenami cene kmetijskih pridelkov in surovin prenizke, cene industrijskih izdelkov pa previsoke. Mogoče je reči, da je bil indeks kmetijskih cen na osnovi predvojnih kakih 50% ali manj, za industrijske cene — 100. Po nekih Bičani-čevih podatkih bi bil indeks celo samo 30%. To bi seveda pomenilo, da so republike z večjo udeležbo kmetijstva in surovin plačevale davek v naravi v obliki nizkih cen, kar seveda delno nevtralizira prenos finančnih sredstev iz ene republike v drugo. Kmetijstvo predstavlja leta 1952 19.1% narodnega dohodka Slovenije, 24.2% Bosne in Hercegovine, 24.4% Hrvatske, 35.4% Srbije, 36.9% Črne gore in 37.6% Makedonije. Če temu dodamo surovine, je posledica vsekakor, da je to pri številkah c prenosu dohodka treba upoštevati ter jih primerno zmanjšati. Z zadnjo gospodarsko reformo so cene kmetijskim pridelkom in surovinam znatno povišali, tako da so že iz tega razloga morali prenose finančnih sredstev zinižati, dasi se seveda ta dva ukrepa do neke mere nevtralizirata in ostanejo realni odnosi do te mere isti kot prej. Značilno za naše razmere je, da so v bolj razvitih republikah nekateri proti zvišanju kmetijskih in surovinskih cen, v ma>nj razvitih pa proti ukinitvi oziroma zmanjšanju prenosov. Drugi premislek je, da povsod velja kot pravična progresivnost davčnih stopenj, to se pravi, da tisti, ki zasluži več, plača ne samo sorazmerno več davka, temveč večji odstotek davka. Vprašanje je, ali je mogoče načelo progresivnosti uporabiti v zvezni državi v nasprotju z enotno državo, kjer je solidarnost med vsemi deli popolna. Lahko izračunamo številke za sledečo tabelo veljavno 1. 1964. TABELA IV. Narodni doho- Povprečna dek na osebo mezda za za jugoslovan- jugoslovansko sko povprečje povprečje 100 100 Srbija 90 93 Hrvatska 120 104 Slovenija 195 130 Bosna in Hercegovina 71 94 Makedonija 69 86 Črna gora 73 91 Vidimo, da je narodni dohodek na osebo v Sloveniji .skoro dvakrat večji od jugoslovanskega povprečja. Pristaši krepke davčne progresije bi lahko trdili, da potemtakem vsakemu Slovencu ob obdavčitvi 71.9% ostane 54.79 enot, kar je še vedno več kot 46.53 enot, kolikor jih ostane povprečnemu Sibu ob obdavčitvi 48.3%. Seveda je posledica take progresivnosti uravnilovka najslabše vrste in destimulacija, ki končno škodi ne le progresivno hudo obdavčenim, ampak sploh vsem. Rekli smo, da ni mogoče imeti za komunistično diskriminacijo proti Sloveniji ogromno zajemanje narodnega dohodka v državnih proračunih, ker je bilo to zajemanje tudi drugod precejšnje. Del tega zajetja je ostal v Sloveniji, del je bil porabljen za skupne državne izdatke, ki jih ie komaj mogoče pripisati kaki republiki. Izdatki za vojsko so npr. dolga leta znašali nad 10% jugoslovanskega narodnega dohodka, kar človek upravičeno lahko kritizira, toda teh izdatkov je bila kriva politika komunističnega vodstva, v kateri so Slovenci in Hrvati igrali zelo veliko vlogo. Prava diskriminacija je bila prenos narodnega dohodka v druge republike in even-tuelno nesorazmerno velik prispevek Slovenije k skupnim izdatkom. Da je taka diskriminacija bila, kažejo tudi podatki o povprečnih mezdah in plačah v Sloveniji in drugod. Medtem, ko je bil slovenski narodni dohodek na osebo 95% večji od povprečja, je bila povprečno slovenska mezda le 30%. To vsekakor kaže na prenos sredstev, toda spet ne smemo pozabiti diskriminacijo v cenah proti kmetijskim pridelkom. Za časa zadnje reforme je bila diskriminacija priznana kot škodljiva in že sedaj govore o tem, da prenos sredstev ne bo smel biti višji kot 2 do 3% narodnega dohodka bolj razvitih republik. Ko govorimo o gospodarskem položaju Slovenije pod komunizmom, ne smemo pozabiti dveh aspektov, ki se pogosto omenjata, namreč priseljevanje delavcev z juga in devizni režim. > Priseljevanje delavcev z juga je edino znak, da Slovenija procvita bolj kot ostali deli Jugoslavije, da zato Slovenci nočejo več opravljati nekaterih težjih del in jih zato prepuščajo došlekom. Podobne pojave imamo v Švici, Franciji, Nemčiji, Švedski itd. V Švici je 800.000 tujih delavcev, predvsem Italijanov, tako da tudi tej samostojni državi povzročajo precejšnje težave. Tudi Švicarji se boje, da bo to vplivalo na švicarski način življenja in kulturo. Ima pa ta položaj le malo opraviti s kakršno koli namerno diskriminacijo. Tudi ni mogoče reči, da je Slovenija diskriminirana, ako porabi manj deviz kot jih zasluži. Večstranska mednarodna (ali medregionalna) trgovina je docela normalna stvar. Slovenija lahko prodaja svoje izdelke izven Jugoslavije, zanje dobi tuje devize, te devize proda v ostale republike in za dinarje nabavi surovine in hrano od tam. Za diskriminacijo gre tu lahko v toliko, v kolikor ne ustreza tečaj tujih deviz v dinarjih ali ako Slovenija iz centralnega fonda dobi sorazmerno manj deviz kot ostali. III. Kot omenjeno, se vsa gornja razmotn-vanja nanašajo na Jugoslavijo pod komunizmom. V predvojni Jugoslaviji (ali bodoči nekomunistični Jugoslaviji) so bile razmere čisto drugačne že zato, ker ni bilo vse gospodarjenje izenačeno s proračunskim gospodarjenjem. To se pravi, da npr. investicije niso šle skozi proračune ali državne fonde, marveč so z njimi upravljale posamezna podjetj a ali podjetniki po gospodarskih sodilih. Lahko se je zgodilo, da je slovensko podjetje ustanovilo podružnico na jugu, toda ta podružnica je ostala slovenska last in je bila v slovenskih rokah, tako da ni bilo mogoče govoriti o prenosu v smislu enostavne izročitve temveč le o investiranju v drugih predelih, ki je koristno za predel, iz katerega investicija izhaja, in za predel, v katerega je naložena. Ustanavljanje novih podjetij v Jugoslaviji je pospeševala politika zaščitnih carin. Dasi gospodarska teorija prihaja na splošno do zaključka, da do najboljših rezultatov vodi svobodna trgovina, vendar obstajajo izjeme, kadar so države, ki med seboj tekmujejo, na različni stopnji razvoja. Tako je sprejemljiv argument, da so upravičene 187 carine, ki naj omogočijo nastanek novih industrijskih vej, dokler se te veje ne vpeljejo. Take carine je uvedla predvojna Jugoslavija in so koristile predvsem Sloveniji, ki je bila po izobrazbi in tehnični pripravljenosti na prvem mestu v Jugoslaviji. Ta politika je omogočila nastanek velike tekstilne industrije v Mariboru, Kranju in Celju, ki je postala temelj nadaljnje slovenske industrializacije. Ce bi bila Slovenija samostojno carinsko področje, se ta industrija nikoli ne bi mogla razviti, ker bi bil trg premajhen, saj je Slovenija sama porabila komaj kako petino svoje lastne tekstilne produkcije. Ostali predeli zaradi razvoja industrije v Sloveniji, na Hrvatskem in v severni Srbiji pod zaščito carin niso izgubili ničesar, ker sami za razvoj industrije niso bili pripravljeni v isti meri in bi verjetno carine (in z njimi seveda cene) morale biti precej višje, da bi omogočile razvoj industrije tam. Toda, ko je razvoj šel naprej, so se posamezna podjetja začela pripravljati, da preneso del svoje delavnosti na jug, kar bi vsekakor koristilo vsem prizadetim. Zaradi potrebe zaščite nastajajočih industrijskih vej tudi ni mogoče reči, da Slovenija jugoslovanskega trga ne potrebuje, ker se lahko preprosto vključi v evropsko gospodarstvo. Ukinitev zaščite čez noč bi lahko slovensko gospodarstvo zelo prizadela. Grčija in Turčija sta se Skupnemu tržišču priključili, toda pridržali sta si dvajsetletno prehodno dobo. Nekaj takega bo potrebovala tudi Slovenija. Ta doba bo morala bili še daljša, če bi se Slovenija gospodarsko ločila v tem obdobju od ostale Jugoslavije. Medtem, ko torej na področju investicij v nekomunistični Jugoslaviji niso bili mogoči samovoljni prenosi, so seveda bili mogoči na področju finančnega gospodarstva. Seveda so bila pa tudi na tem področju količinska razmerja drugačna — skozi proračune ni šlo 50 ali več odstotkov narodnega dohodka, temveč vsaj, dokler se niso zaradi priprav na vojno povečali obrambni izdatki, kakih 15 odstotkov. Jasno je, da ob tem odstotku niso mogli prenosi sredstev iz predela v predel zavzeti obseg, kakršnega so imeli do nedavnega pod komunizmom. Verjetno je, da je prenos obstajal, vendar je komaj presegal kak odstotek ali dva. Obstojal je že zaradi progresivnosti obdavčitve in mnogo točnejšega plačevanja davkov v Sloveniji. Upajmo, da je ta še precej bežna analiza kolikor moč nepristranska in ni prežeta s čustvenimi argumenti, ki jih tako pogosto srečamo. Mnogi avtorji ne žele Jugoslavije iz razlogov, ki nimajo z gospodarstvom nobenega opravka, pa svoje stališče žele podpreti še z gospodarskimi argument', ki pa so včasih precej tvegani. Z gospodarskega stališča pridemo do sklepa, da je predvsem važno ločiti med normalnim stanjem in stanjem pod komunizmom; in da je Slovenija že v predvojni Jugoslaviji prispevala k državnim financam nekaj več kot sorazmerno, pod komunizmom pa veliko več kot sorazmerno, a da je bila v normalnih razmerah za svoj večji prispevek kompenzirana z dodatnim razvojem, ki so ga omogočale jugoslovanske zaščitne carine obenem z jugoslovanskim trgom. Priporočilo za bodočnost: Slovenija naj se za vključitev v evropsko gospodarsko skupnost, kakršna pač bo, in svetovno gospodarstvo pogaja v skupnem okviru z ostalo Jugoslavijo; pri tem pa naj ohrani na svojem ozemlju pobrane davke v svojih rokah in naj k skupnim jugoslovanskim izdatkom prispeva po sprotnih pogajanjih. pogledi in misli m ladih Pismo akademiku Jože žakelj — Pristnost naše vere Tine Vivod — človek v ravnotežju Tine Debeljak ml. — Nekaj misli o izobrazbi mladine PROBLEMI ODNOSOV MED DVEMA GENERACIJAMA — ANKETA Krista Košir Arko, Andrej Fink, Ciril Jan, M,etka Mizerit, Franci Sušnik, Marica Urbanija MLADI PIŠEJO Metka Mizerit — Pomladni izlet Andrej Fink — Zgodba o vojaku Zvonko Velišček — Aleševo maščevanje Zbrala Jože Žakelj in Tone Mizerit A'aS >'."$?..\ - AMAiro.f is* Arasnra aaM vobohcio imsjjio ii Pismo slovenskega akademika v izseljensh/u akademiku domov Dragi prijatelj! Nedvomno te bo to pismo presenetilo, ker ga boš dobil tako nepričakovano. Čudno se ti bo zdelo, odkod to pisanje in zakaj prav tebi. Takoj ti hočem razjasniti vso stvar. Dovoli mi, da se ti predstavim. Sem slovenski akademik, živeč v Argentini, študiram na buenosaireški državni univerzi. V Argentina sem prišel, ko sem imel petnajst let. Sedaj pa takoj k stvari. Do tega pisanja me je privedlo zanimanje o načinu življenja, ki ga imate akademiki doma; o problemih, ki jih imaš ti, kot mlad človek v sodobni družbi. Zdi se mi, da bi bilo 'zelo zanimivo, vsaj zame, če bi se bolj pobliže spoznala in izmenjala misli o najrazličnejših problemih, ki so nama skupni. O tebi ne vem več kot to, da si slovenski študent, in to je najina edina vnaprej poznana skupna točka, na podlagi katere imava lahko enake probleme in ki jih lahko skupno rešujeva. Zanimivo je vedeti, kako gleda človek, ki živi na drugem koncu sveta, na enake probleme, kot jih vidim v življenju jaz, in kako jim on išče rešitve. Da boš lažje razumel moje probleme in rešitve, moje gledanje na svet, ti hočem opisati okolje, v katerem živim. Argentina, zate najbrž deveta dežela — vsaj zame je to bila, preden sem prišel semkaj — je zelo zanimiva dežela. Ima vsa podnebja in vse geografske lepote, saj se razteza od južnega povratnika pa do južnega tečaja. Tu živiš, kot da bi bil v središču sveta, kjer se stikajo vse rase in se mešajo vsi narodi. Na cesti ali avtobusu slišiš vse mogoče jezike: evropske, azijske, včasih naletiš tudi na kakega črnca. Tu se res spajajo vsa ljudstva. Večina domačinov ima v rodovniku špansko ali italijansko kri. V tej konglomeraciji ljudstev je tudi majhna skupina Slovencev. Računajo, da nas je približno tri in trideset tisoč. Večji del se jih je sem priselilo že pred drugo svetovno vojno, ko so šli po svetu s trebuhom za kruhom. Teh je okrog 25.000 in jih navadno imenujemo „staronaseljenci". Druga skupina pa se je sem priselila po drugi svetovni vojni, leta 1948, 6000 in po letu 1950 okrog 2500. Kar ti bom v nadaljnjem povedal, se nanaša zlasti na skupino, ki se je priselila po vojni. Ta je ideološka emigracija, ker je zapustila domovino ne iz ekonomskih vzrokov, pač pa zaradi prepričanja. Sestavljajo jo ljudje iz najrazličnejših islojev. Mnogo je kmetov (tu mislim reči, da so bili kmetje doma), dosti manj je obrtnikov. Izobražencev je kar lepo število. Lahko si predstavljaš, da ko je prišel kmet v novo deželo, katere jezika in navad ni poznal, in poleg tega še v milijonsko mesto kot je Buenos Aires, popolnoma praznih rok, mu je šlo trdo za vsakdanji kruh, zlasti družinskim očetom. Zato so se lotili katerega koli dela, samo da so prišli do zaslužka in tako preživeli sebe in družino. Tudi obrtnikom se ni godilo dosti bolje. Izobraženci so si pomagali s poznanjem jezikov, kar jim je olajšalo položaj, a so kljub temu le počasi prišli do svojega poklicnega dela. Trda so bila prva leta begunskega življenja. A z veliko vero in močno voljo so premagali vse težave in si s časom opomogli ekonomsko in se večinoma dobro postavili. A ne brez truda in žuljev. Tudi v Ameriki ni nič zastonj in. delo tudi tukaj utruja in rosi čelo. Amerika ni „Indija-Koromandija", kjer „bombončki visijo raz veje", kakor je zapisal Župančič in kakor večina ljudi 191 doma misli. Skozi ves ta čas pa je bila v njih živa slovenska zavest in volja do skupnega dela, kulturnega, socialnega in verskega. Ustanovili so organizacije, ki so jih povezovale in omogočale skupno delo ter skrbele, da se slovenski človek ni porazgubil v milijonskem mestu, ampak ostal povezan in organiziran. Za to služijo knjige, časopisi, sestanki, konference, proslave in razne druge prireditve, na katerih se zbirajo naši ljudje, obujajo spomine na domovino in si skušajo ustvariti tukaj okolje, ki bi bilo čim bolj podobno tistemu, katerega so bili navajeni doma. Tako se danes po dvajsetih letih begunstva lahko pokažejo svetu z lepim kulturnim delom: nad sto izdanih knjig, okrog deset periodičnih publikacij, dva tednika. To ti morda vsaj na grobo pokaže, da emigracija v Argentini ne le ekonomsko napreduje, temveč da tudi na kulturnem področju dobro deluje. Največ Slovencev živi v Buenos Airesu in njegovih predmestjih. So pa skupine tudi v notranjosti dežele, npr.: v Mendozi, San Luisu, Cordobi, Bari-ločah itd. So kraji, kjer je več Slovencev skupaj, in ti so si že skoraj povso:l sezidali svoje krajevne skupne domove. Ti domovi v glavnem služijo prire-reditvam, šoli, športu, kulturnem udejstvovanju, zabavi itd. Tak dom je prostor, kjer more vsakdo prebiti nekaj prijetnih ur v družbi poznanih, v slovenskem okolju. S temi domovi je povezanih mnogo problemov, o katerih pa se bova prihodnjič podrobneje pogovorila. Ena glavnih nalog teh slovenskih domov je po mojem vzgoja slovenske mladine v narodnostnem duhu. Slovenske šole (tedensko) obiskuje po vseh okrajih nad osemsto otrok. Tudi odrašajoča mladina ima svoje organizacije; Slovenska fantovska zveza in Slovenska dekliška organizacija sta vzporedni organizaciji za fante in dekleta. Kot cilj imata nuditi mladim dopolnilno vzgojo, slovensko okolje, domačo družbo, primerno zabavo, skratka dopolniti celotno formacijo mladega človeka. Fantovska zveza je razdeljena na odseke, ki so v krajih, kjer živi kaj več Slovencev skupaj. Vsak odsek vodi svoje organizacijsko življenje po zanimanju in sposobnosti vodstva in članstva. Glavni način delovanja je sklicevanje sestankov, na katerih se obravnavajo najrazličnejše teme iz narodnostne, moralne, verske, kulturne problematike, v obliki predavanja in razgovora. Predavatelje si mladina sama izbira, prav tako tudi teme predavanj. Odseki volijo letno zvezni odbor, ki je glavna oblast organizacije in ki ureja, koordinira delovanje celotne organizacije. Veliko važnost se daje tudi športu, a je sredstvo in ne cilj organizacije. Služi za razvedrilo in za povezavo. Odbojka, nogomet, namizni tenis, lahka atletika, šah itd. so glavne športne panoge, ki jih gojimo. Odseki urejajo tudi tekmovanja z drugimi moštvi, med seboj in z Argentinci. Akademiki imamo svoje društvo, ki ima trenutno petdeset članov. Večina študira na državni univerzi, nekaj pa jih je vpisanih tudi na privatnih univerzah in profesorskih inštitutih. Društvo prireja mesečne ali štirinajstdnevne sestanke, na katerih obravnavamo najrazličnejše probleme iz akademskega življenja. Poleg tega pa imamo redno vsako leto študijski dan. Lansko leto smo praznovali desetletnico društva in za to priliko uprizorili Eliotovo dramo „Umo~ v katedrali". Lep uspeh! Središče emigracijskega delovanja je Slovenska hiša, kjer imajo svoj sedež vse organizacije, ki niso krajevnega značaja. Tu je tudi čedna dvorana, kjer se letno uprizori več gledaliških del. Življenje v tujem okolju je povsem različno od vašega doma. Stavlja nam različne probleme, zlasti narodnostne, ki jih doma prej nismo poznali, vsaj ne v toliki meri. Teh problemov nam ne povzroča državna oblast ali katera koli druga ustanova, tudi ne posamezniki. Vsi nam dajejo popolno svobodo in nas niti v najmanjšem ne motijo. Narodnostni problemi se javljajo zaradi neprestanega življenja v tujem okolju, ki sam od sebe vzgaja v argentinskem duhu, četudi ne nasprotuje drugim narodnostim. Zlasti mladina, ki se je rodila tukaj in ki dorašča tukaj, čuti povsem drugače kot oni, ki nosijo v sebi spomin na domovino, kateri jim venomer oživlja ljubezen do nje. Tej mladini je treba 192 vcepiti ljubezen do naroda, kateremu pripada po krvi, kajti tukaj velja pravilo, da kdor se rodi na področju državnega ozemlja, avtomatično dobi argentinsko državljanstvo, kar pa mladi vzamejo kot narodnost. Včasih je težko doseči, da se mladina uči slovensko in da se med sabo razgovarja slovensko, ker postane že odvratno učitelju in učencu neprestano ponavljanje iste stvari. V tej vzgoji igra najvažnejšo vlogo družina. Vse slovenske šole in tečaji bi nič ne pomagali, če bi oče in mati ne vcepila otroku klice slovenstva že v rani mladosti. To nam je pokazala izkušnja. Doma tega problema sploh ni. So pa med nami ljudje, ki mislijo, da se bo tukaj rešil isam od sebe, in prav malo store za slovensko vzgojo svojih otrok. Ko sem že pri opisovanju emigracije, bi pridal še nekaj stvari. Kot si vsak trgovec želi propagande in poznanja v čim širših družbenih krogih, tako si tudi narodi iščejo stikov in poznanja, ter se trudijo, da pokažejo vsemu svetu sebe in svoje bogastvo. Slovenski narod je majhen in poleg tega, ali zaradi tega, potisnjen od sovražnih sosedov v „nebesa pod Triglavom". Nima možnosti, da bi prikazal svetu svoje kulturno bogastvo, svoj zgodovinski razvoj, svojo problematiko. To pa je njegova življenjska potreba. On se mora pokazati svetu, da ta zve zanj, da zve za njegove probleme. Pri nas v Argentini je na dnevnem redu, da Slovenca v argentinski družbi vprašajo, od kje je. Po načinu izgovarjave španščine (tukaj se namreč govori španščina) — kmalu spoznajo, da ni domačin, in takoj ga kdo vpraša: „Oprosti, ti nisi Argentinec, kajne? Od kje pa si?" Na to vprašujoči dobi različne odgovore. Če se vprašani »kranjski Janez" zave važnosti tega trenutka, odgovori tako, da potem lahko še kaj več pove o tem. Če reče, da je Slovenec, je to ravno prav, da ga domačin še naprej vpraša, kje je to, ker velika večina ne ve, kje je Slovenija. Ker zveni „esloveno" podobno kot „eslovaco", mnogi mislijo, da si iz Češkoslovaške, ki pa jo poznajo vsaj kot evropsko državo. Ko mu nazadnje le pove, da je Slovenija v Jugoslaviji in blizu Italije, se približno znajde. Kot vidiš, ima naš „kranjski Janez" mnogo prilike, da pouči tujce o svoji narodnosti in še o marsičem, kar je s tem v zvezi. Ni pa važno samo to, da nas drugi narodi spoznajo, važno je tudi, da mi spoznamo druge narode. Ne smemo misliti, da smo dosegli tako visoko stopnjo kulture, da bi se ne mogli ničesar dobrega več naučiti od tujih ljudstev. V tei točki nam prav tukajšnji domačini dajejo lep zgled. Tujca spoštujejo, ga skušajo razumeti in mu z vso velikodušnostjo pomagati. To velja zlasti za prebivalstvo izven mest, na podeželju. Druga stvar je strpnost do drugačnega prepričanja in ver. Domačin vse spoštuje in ne zaničuje nikogar. Nikomur ne vsiljuje svojega mnenja in svojega prepričanja. V tem pogledu se imamo Slovenci še marsičesa naučiti. Važno je tudi, da si pridobimo univerzalnost in da počasi dojamemo, da se svet manjša z enako hitrostjo, kot rastejo in se izpopolnjujejo komunikacijska sredstva. Svet se čedalje bolj spreminja v enoto in Slovenci ne smemo tega prezreti. Že itak smo preveč zaverovani v svoje notranje probleme in dostikrat malenkostne zadeve, opuščamo pa globalne, univerzalne. Včasih se zdimo podobni oni žabi v basni, ki je živela v prepričanju, da je( njena luža vesolje. Na naše notranje probleme moramo gledati z višje, univerzalne perspektive, da bomo lažje spoznali njihovo realno važnost. Prej sem ti omenil, da sem prišel v Argentino, ko sem imel petnajst let. Od doma se še precej spominjam. Doma sem prej obiskoval srednjo šolo in se vsaj nekoliko spoznal na tamkajšnji položaj, čeprav je bilo moje gledanje nanj pristransko, kajti poznal sem, kot vsi moji kolegi — tovariši, le eno stran medalje. Odhod v svet mi je prikazal še drugo stran. Zunaj sem šele spoznal svoje prejšnje stanje. Mnoge stvari nisem poznal, ne vedel marsičesa o lastni domovini, kar je svet poznal. Doma sem bil kot enook; z enim samim očesom ne moreš razbrati oddaljenosti objektov, imaš le ploskovno podobo. Z odhodom v svet se mi je odprlo še drugo oko. To pa mi ni dalo le reliefne podobe stvarnosti, temveč, mi je pokazalo celo mnogo novih stvari. Seveda se to ni zgodilo s prestopom ekvatorja, temveč z večletnim življenjem v tujini, po večletnem primerjanju lastnega prejšnjega stanja s sedanjim. O mnogih stvareh sem imel že formirano sodbo, ko sem prišel v Argentino. Ustvaril sem si jo po vsem, 193 kar sem videl, slišal in bral. Pozneje sem spoznal, da je bilo mnogo onega govorjenja in pisanja zelo pristranskega in povsem neobjektivnega, dostikrat čisto zlaganega. In zato mi je danes laž tako zoprna. Doma sem mnogo slišal o svobodi, pa ti moram priznati, da sem šele v svetu spoznal, kaj je svoboda. Spoznal sem tudi, da doma kratijo svobodo ne le mladini, temveč vsem ljudem. Posebno še versko svobodo, ki jo tolikokrat radi oznanjajo svetu. Verska svoboda ni v tem, da sme katoliški duhovnitc učiti le v cerkvi, drugam mu je pa vstop prepovedan. Še ene stvari bi se rad dotaknil. Od več strani sem slišal pred časom, da se v Sloveniji naseljuje mnogo južnih bratov, ki hodijo tja delat. Opravljajo zlasti težaška dela, katerih se Slovenci neradi lotijo. Slovenski delavci pa hodijo v inozemstvo, na zapad, v kapitalistične države, ker se tam bolje zasluži. Država jih do nedavnega ni pustila, sedaj pa jo je pomanjkanje deviz prisililo do tega, da celo pospešuje sezonsko delo na zapadu. Ko včasih premišljujem vse to dogajanje, mi pride v glavo ironična misel: Kaj ni bila Jugoslavija cb koncu druge svetovne vojne med zmagovalci, Nemčija pa ena glavnih poražencev? Danes, po dvajsetih letih, pa utvari stoje že v nasprotni poziciji. Zmagovalec mora hoditi k premagancu po kruh. To, poleg ponižanja, predpostavlja tudi nezmožnost zmagovalca, se ti ne zdi? V zvezi z naseljevanjem južnjakov v Sloveniji se govori o zapostavljanju slovenščine od strani oblasti. Zanima me, kako mladina doma gleda na to. Ali to sprejemate kot dejstvo, se mu morda upirate, ali se zu to ne brigate? V vsakem primeru (bi me zanimalo, zakaj tako delate. Mene osebno to zapostavljanje slovenščine v sami Sloveniji boli. Česar niso dosegli tuji nadcblastniki skozi tisočletja, se skuša doseči sedaj, ko nad nami ni tuje nadoblasti.. . Kakšno je tvoje mnenje o bodočnosti Slovenije? Ali si zato, da se v Jugoslaviji ustvari en sam — jugoslovanski narod? Kaj misli večina mladine o tem vprašanju? Od nje zavisi bodočnost naroda. Kakšno je tvoje zanimanje za kulturo? Hodiš v opero, gledališče? Te zanima klasična glasba; kateri komponist ti je najbolj všeč? Mene najbolj privlači Mozart, všeč pa so mi tudi: Čajkovski, Schubert, Beethoven, Bach, Rossini. Kakšno literaturo bereš? In moderno slikarstvo, ga razumeš, hodiš na razstave? Se zanimaš za politiko? Se ti zdi, da se izplača »vtikati se v politiko", ali je morda bolj pametno stati pasivno ob strani in pričakovati rezultatov? Je v tem pogledu tvoje stališče podobno stališču večine mladine? Nemčija je sprožila obe pretekli svetovni vojni. Se ti zdi, da je nemški nacionalizem zmožen sprožiti še tretjo — atomsko? Nemci in Italijani so smatrani kot sovražniki Slovencev. Je po tvojem mnenju to sovraštvo med narodi ali pa morda med političnimi tvorbami — državami? Italijani so trdili, da jim polovica Slovenije pripada. Misliš, da danes vztrajajo pri istih zahtevah? Kakšne posledice bi to imelo v slučaju vojne v Evropi? Danes je celemu svetu znano, da celinska Kitajska zagovarja oborožen spopad med Zahodom in komunističnim blokom. Ta atomska vojna bi uničila velik del človeštva in popolnoma spremenila lice zemeljske oble.Se ti zdi, da je to stališče Kitajcev možno braniti na podlagi razuma? Kakšno sodbo si si ustvaril o II. vatikanskem koncilu? Se ti zdi, da je bil potreben? Kakšne bodo njegove posledice? Kaj sodiš o življenju in delu dveh vidnih osebnostih, ki sta pred leti vzbujali pozornost celega sveta: papež Janez XXIII. in' severnoameriški predsednik J. F. Kennedy? Kaj veš o Slovencih na Koroškem in v Italiji? Se ti zdi, da tamkajšnje oblasti postopajo z njimi pravično? Je Jugoslavija kaj storila, da bi jim zagotovila narodnostne pravice? Nagrmadil sem ti celo kopico vprašanj o najrazličnejših zadevah, o katerih bi se rad s tabo razgovarjal. Na vse to, kar sem ti napisal brez pravega reda, imaš gotovo precej odgovorov, ugorov in najbrž tudi vprašanj. Prosim te, da mi odgovoriš in vse dvome in nejasnosti, ki so morda v mojem pismu, formuliraš ter o vseh obravnavanih zadevah poveš svoje mnenje. Glavni cilj najinega dopisovanja pa bodi medsebojno spoznanje in skupno iskanje resnice. Prejmi bratske pozdrave od prijatelja v Argentini JOŽE ŽAKELJ Pristnost nase vere Pristnost je tisto, kar naredi neko stvar privlačno, ker ji da pravo veljavo. Pcnarejenost vedno odbija v toliko večji meri, v kolikor bolj očitna je. Naše vedenje, zunanji nastop, če je pristen, kaže naše notranjost, njegovo duhovno vrednost. Če se človek zunaj kaže drugačnega, navadno boljšega, kot pa j>e v resnici, se po-tvarja; njegovo obnašanje ni naravno, ni pristno. Tudi nauki (filozofski), ideologije, verstva, so lahko pristni ali ne. Prav rado je primeri, da se nekemu nauku, ki je bil v početku enevit,, s tekom časa primešajo zmesi, ki niso v popolnem soglasju z njegovimi načeli, a tudi ne v odkritem nasprotju, tako, da jih ne preveč izurjen poznavalec nauka lahko smatra za njegovo pristno sestavino. Nekaj takega se je zgodilo s krščanstvom. V teku dvafrisočletne zgodovine ss ga je v najrazličnejših dobah prijelo nekaj značilnega za tisto dobo. Vsaka je krščanstvu dodala nekaj novega, ki pa bistva ni spremenilo, morda le »okrasilo". Poudarilo je eno resnico in zatemnilo drugo. Teh priveskov 'ima danes krščanstvo precej, toliko, da nekristjan, ki ne pozna globine in trdnosti njegovega bistva — njegovega nadnaravnega izvora, prav lahko trdi, da se krščanstvo ne razlikuje od drugih ver. Tudi mnogi katoličani so že precej daleč od bistva krščanstva — ljubezni. Sebe in druge slepijo z nekim narejenim, zunanjim krščanstvom, ki pa 'ima s pravim le malo skupnega. Po take primere nam ni treba iti daleč. Dobimo jih v našem vsakdanjem stiku z ljudmi, še danes žive veleposestniki, magnati, ki na prepričljiv način trdijo, da so katoličani, in so sami o tem popolnoma prepričani. Ne vedo pa, da njihovo ravnanje z delavei in najemniki ni v skladu s socialnim naukom krščanstva. Prikrajše-vanje delavskega zaslužka je ena najhujših pregreh, ki jih je krščanstvo obsodilo. Da ne bomo šli tako daleč, se ustavimo kar pri nas samih in poglejmo, kaj je z našim krščanstvom. Slovenci smo bili znani kot stoodstotno krščanski narod. Tudi sami smo bili o tem prepričani. Toda to, po čemer smo sodili o stoodstotnosti krščanstva Slovsncev, je bilo le ono zunanje krščan- stvo. Če bi našo sodbo uravnavali po merilu1 pristnega krščanstva, bi morali ta stoodstotni rezultat precej znižati. To so nanr pokazala dejstva. K tej ugotovitvi samo1 nekaj primerov. — V srednje veliki slovenski vasi, ki je bila na dobrem glasu zaradi globoke vere svojih prebivalcev, je med nedeljsko sv. mašo ostalo izven cerkve, ob pokopališkem zidu, četrtina moških. Kakšna polovica jih je stala pod „korom" in pa na stopnicah, ki vodijo na „kor". — Znani so pretepi, ki so jih uprizarjali fantje ob večerih po kaki veselici, sejmu, itd. Bili so razširjeni po vsej Sloveniji in so prešli že v navado. Vzrok jim je bilo največkrat preobilno popivanje. Oboje daleč od bistva krščanstva — ljubezni. To nam pokaže, da krščanstvo pri nas n'i bilo tako živo, kot bi bilo pričakovati. Nekateri so opravljali verske dolžnosti iz navade 'in ne iz prepričanja in zato površno in brez doslednosti. Dali so veliko na zunanje oblike, zunanje znake krščanstva, ki pa imajo svojo vrednost, veljavo in pomen samo, če so izraz žive vere. Danes je doma zunanji izraz vere otež-kočen in njen razmah onemogočen. Zato pa tam, kjer še živi, gre v globino, se čisti in poglablja. Komunizem bo s preganjanjem vere pripomogel k njeni poglobitvi. Če je okolje nasprotno, zlepa kdo ne bo izpolnjeval svojih verskih dolžnosti samo iz navade. Ta, ki mu je bilo gonilo le navada, se bo priličil novemu okolju, oni pa, ki je to delal iz prepričanja, bo isto delal naprej in njegova vera Se bo očistila v ognju žrtve in se zasidrala še bolj globoko. Med nami pa, ki živimo v svobodi iit nam nihče ne brani našega verskega prepričanja ter nam izpolnjevanje verskih dolžnosti ne predstavlja kake posebne žrtve, bi mogli najti še dosti sličnih skupinskih napak, kot so bile one zgoraj omenjene. Pomislimo samo malo na zavist, nevoščlji-vest in nasprotja, ki se neprestano obnavljajo med nami in se nas drže kot Tclop svoje žrtve. To pa se dogaja zato, ker nismo pristni katoličani. To smo mnogokrat le na zunaj, v naših dušah pa je toliko ne-krščanskega duha, da bi se človek zgrozil ob njem. še vedno ne znamo ločiti bistva od zunanjih okrasov, priveskov, ker je te- 195 ga poln tudi tukajšnji svet. Samo dva primera. — Tu v Argentini je navada, da gredo ženske v cerkev s pokrivalom na glavi. Primerilo pa se je nekemu dekletu, da je pokrivalo pozabila doma in je šla v cerkev brez njega. Ko je pristopila k obhajilni mizi, je duhovnik ni hotel obhajati, ker ni imela na glavi pokrivala. Kaj je pokrivajo v primeri s sv. obhajilom! Celo duhovnik se je dal zapeljati moči navade in ni znal v trenutku razločiti, da bistvo krščanstva ni v pokrivalu, temveč v zanramentu. — Ko so duhovniki dobili dovoljenje, da lahko opuste talar, da ga jim ni treba vedno nositi, je nekdo izjavil: „Sedaj pa smo ostali brez duhovnikov." Kaj je bil talar tisti, ki je maševal, spovedoval, klical na oltar Kristusa dn ga nam delil ? Kristus tudi ni imel črnega talar j a, pa je bil kljub temu prvi in najvišji Duhovnik. Ne znamo ločiti bistva od postranskega. Podobno se dogaja drugje po svetu. Zato pa je bila težnja po spremembi vedno večja. Janez XXIII. je po božjem razsvetljenju spoznal, da je treba Cerkev obnoviti, prenoviti. Dvignil se je in napovedal svoj „agiornamento". Sklical je vesoljni zbor, ki naj prenovi Cerkev. Najvišje glave cerkvene hierarhije iz vsega sveta so se zbrale in pričele razpravljati o raznih problemih, povezanih z življenjem Cerkve. Kaj nam je prinesel ta Cerkveni zbor? Vsega njegovega dela še dalj časa ne bomo mogii prav oceniti, a eno je gotovo. Preokrend je pot krščanstva. Pokazal nam je Cerkev kot skrivnostno Kristusovo telo. Pokazal je nam kristjanom, katera je naša naloga iti kateri je način našega dela. Priznal je napake, ki jih je Cerkev v teku stoletij napravila in nam s tem dal izvrsten zgled ponižnosti in resnicoljubja. Da pa bo to dejanje koncilskih očetov dmelo svojo pravo veljavo, mu mora slediti „confiteor" vseh kristjanov, vsakega izmed nas, ki smo zavestno v Cerkvi, kajti ni dovolj, da le vodstvo Cerkve moli „confiteor", ostali del božjega ljudstva pa bi ostal pri starem. Če hočemo, da bo ta confiteor pristen, ga moramo zmolibi vsi in zatem prenoviti naše življenje, ki ne bo le nekaj zunanjega, nekaj narejenega, ampak pravo krščansko življenje — Življenje ljubezni. Cerkveni zbor je posebej poudaril tudi misel, da Cerkev ni le hierarhija, ampak, da jo sestavljamo vsi katoličani in smo zato vsi zanjo odgovorni. Obnovil nam je pojem apostolata. četudi je že prej veljala resnica, da mora vsak katoličan, ki maj bo avtentičen, svoje versko prepričanje širiti med druge, ki ga ne poznajo, smo mi le preradi smatrali, da to delo pripada le duhovnikom, redovnikom in posebnim verskim organizacijam. Cerkveni zbor je poudaril naslednje: Iz ljubezni do Boga in do bližnjega, katere je dolžan vsak katoličan, sledi, da mora ta storiti vse, da širi krščanstvo in da svojim bratom po veri pomaga pri izpolnjevanju verskih dolžnosti. To .ie nujna posledica prave, žive vere in resnične ljubezni do Boga in do bližnjega in zato nujno spada v življenje pristnega katoličana. Koncil je bil sklican zato, da obnovi življenje katoličanov. Njegov zadnji namen je bil prav gotovo obnoviti v srcih mlačnih vero, upanje in ljubezen; in pokazati ostalemu svetu te temelje vsakega pristnega verskega življenja. Na stežaj je odprl vrata Cerkve, ki so bila priprta, če ne celo zaprta skozi dolga stoletja, in pokazal svoj nauk ljubezni vsemu svetu. Pokazal je pripravljenost za dialog z vsem „svetom blage volje". S tem je podrl starodavni zid, ki nas je ločil od ostalih kristjanov in dal možnost zbližanja iin morda združenja. Ni čudno, da je postal nanj pozoren ves svet. Koncil je govoril, govori in bo govoril vsemu svetu in ne le samo katoličanom. Le-tem je prinesel temelje prenovitve. Morda se nihče ni tako razveselil te prenovitve v Cerkvi kot mladina, ki je zaradi kritičnosti, ki je zanjo značilna, občutila, da je v navadah, ki spremljajo krščanstvo, mnogo nepristnosti in da mu te bolj škodijo kot pa koristijo. V mladini moč navade še nima take sile kot v starejših in se zato oprime vsega novega, v čemer vidi resnične vrednote, neoziraje se pri tem, aii je to v skladu z navadami ali ne. Zato opažamo, da spremembe, ki jih je vpeljal Cerkveni zbor v bogoslužju, niso naletele pri mladini na odpor; nasprotno, smatra, da jih je bilo premalo, ker bi rada naenkrat spremenila vse skupaj. Mladina pričakuje od tega koncila poleg obnovitve krščanstva tudi preosnovo celotne človeške družbe na podlagi obnovitve ljubezni v medsebojnih odnosih posameznikov, organizacij, držav in narodov; na podlagi vzpostavitve socialne pravice za vse plasti človeške družbe, pravega vrednotenja človeške osebnosti, medsebojnega spoštovanja in enakopravnosti pred zakonom. Veliko je, kar mladina pričakuje. Zaveda pa se tudi, da so te naloge v veliki meri odvisne od nje in od njenega sodelovanja pri obnovi. Če bo mladina trdno zasidrana v neomajni podlagi krščanstva, bo zmožna izpolniti vse naloge, ki jo čakajo. Zmožna bo žrtev in truda, ki bodo spremljali obnovitveno delo, kajti če jo bo vodila ljubezen, ji ne bo nobena naloga pretežka. Obnovljeno krščanstvo bo s svojo pristnostjo moglo dati mladini tiste vrednote, ki jih ta danes išče v najrazličnejših svet- nih predmetih. Popolnoma sem prepričan, da lahko napolni mlado dušo, tako da ji da pravi smisel obstoja in jasen cilj, obenem pa nudi vsa sredstva, da do tega cilja lahko pride. TINE VIVOD v Človek v ravnotežju Že od Periklejeve Grčije sem so hoteli doseči pedagogi idealno stanje vseh v človeku delujočih sil: človeka v ravnotežju. Spet smo daleč od tega ideala. Kajti živimo v času, ko so na eni strani do korenin spremenjeni pogoji človekovega obstoja, na drugi strani pa vemo, da se človek pravzaprav ni bistveno spremenil. Nemogoče je misliti, da se bomo industrijskemu in avtomatiziranemu življenju enostavno prilagodili. Iz enostavnega spora vseh duhovnih, duševnih in telesnih sil izvirajo pojavi de-generacije, neredi v živčnem življenju in toliko zla in spodrsljajev v sedanji družbi. Lahko bi enostavno rekli: „Kizmet! Proti toku ne moremo plavati!" — Ne! Ni duh časa zakrivil vse to, tudi mi smo borci sedanje dobe. Rešitev ali vsaj izboljšanje se nahaja v naši odločitvi, ker hočemo zgraditi svojo osebnost vsestransko : človeka v ravnotežju. Že sv. Frančišek je dejal: brat —telo in sestra—duša, ko je mislil na vez med dušo dn telesom. Današnji vrhunski razvoj proizvodnje spodbuja človeka na vsak korak k umski aktivnosti, a veliko manj k telesni. Da ohranimo med njima ravnotežje, terja vsestransko razvita osebnost uresničenje tudi telesnega dela aktivnosti. Zato dviga to stanje telesno vzgojo na pomembnejše mesto kot ga je imela doslej v vzgojnih in splošnih prizadevanjih. Študij moderne telesne vzgoje ne zahteva samo znanje zgodovine telesne vzgoje, rekordov, pravilnikov in najrazličnejših tehnik, temveč gradi svoje znanje na temelju tako imenovane znanosti o človeku: filozofije, pedagogije, psihologije, sociologije, duševne higijene, fiziologije, anatomije in biologije. Odnos do vseh vrst telesne in zdravstvene vzgoje dn rekreacije ni tako pomemben, dokler se tiče samo posameznika. Vsakdo je sam svoje sreče kovač. Drugač- na pa postane ta zadeva v življenju članov nekega društva, organizacije, narodne skupnosti, izseljenske skupine. Tu ne moremo dopustiti, da bi se telesnovzgojno delo opustilo ali prepustilo usodi, ki je pač določena zaradi malomarnosti do tega vprašanja> ali ker ni takih in takih pogojev. Nevarno je tudi, da se tisti, ki se ukvarja s telesno vzgojo v organizacijah, ne izpopolnjuje ali pa samo posnema, kar vidi drugod, dostikrat zaradi lastnega neznanja, dostikrat zaradi pomanjkanja časa. Že zdavnaj smo mimo mnenja, da obstoji telesna vzgoja v društvih samo v pripravljanju telovadnih in športnih nastopov. Namen telesne vzgoje je privzgojiti smisel za zdrav način življenja in nuditi možnosti za najrazličnejše udejstvovanje v prostem času. Idealna razdelitev dneva bi bila: 8 ur dela, 8 ur spanja, 8 ur prostega časa: kakšno ravnotežje! Preveč dela na račun spanja in prostega časa se je že tolikim maščevalo. Na triletni državni šoli za telesno vzgojo v San Fernando, prov. Buenos Aires, je pogoj za vstop v preizkusni tečaj končana srednja šola. Vsakemu novincu postane jasno, da „mister musculito" in rekorder v neki športni panogi nista niti oddaleč med prvimi, ki se jim odpro zavodska vrata. Profesorji teoretičnih in praktičnih predmetov so po večini bivši zavodski gojenci, ki so svoj študij nadaljevali na univerzi in se izpopolnjevali v inozemstvu. Tako je profesor anatomije zdravnik, ki je kot absolvent tega zavoda študiral še medicino. Ves študij praktičnih predmetov se vrši v obliki tekmovanja dveh že tradicionalnih štu-dentovskih skupin. Tako tekmujemo — 203 po številu — v splošni in ritmični gimnastiki, orodni telovadbi, atletiki, folklori, plavanju, waterpolu, tenisu, odbojki, rokometu, softbolu, nogometu, rugbyju in ja- dranju. Tekmujemo pa tudi v šahu, petju, dramatiki, orkestralnih nastopih in risanju. In sicer najprej v okviru spalnic, nato v obsegu razredov in končno med plemenitim „tribu huaynas" in mogočnim „tribu churos". To se vrši na tej najvišji državni šoli za telesno vzgojo v Argentini že 25 let. Poglavarja obeh plemen in zastavonoša skoraj samostojno vodijo vse izvenšolsko življenje v zavodu in izdajajo lastno glasilo „Tam—tam". Praznikov in prireditev na zavodu res ne manjka. Kmalu po začetku šolskega leta je slavnostni sprejem novincev. Ker ima naš zavod ime po Belgranu, je vsako leto 20. junija velik praznik, ki se ga udeleže oblasti in sorodniki novincev, ki ob tej priliki dobe značko zavoda. Pred zimskimi počitnicami je navada, da se spoznamo s svojimi tovarišicami, ki v posebnem zavoda študirajo telesno vzgojo. Kako skrbno je pripravljen ta „baile de presentacion"! In ves potek zabave je odličen. „Respeto y mucha distancia!" nam je naročil pred odhodom ravnatelj. Po zimskih počitnicah in še dvakrat' potem imamo z njimi rekreativne zabave, ki prinesejo veliko veselja, največ zato, ker so obojestransko dobro pripravljene. Poldrugourni program teče nepretrgoma. Gotovo je, da ne moremo mimo proslave prvega pomladanskega dne in materinskega dne. Eno nedeljo pridejo bivši gojenci s svojimi družinami. Skoraj vedno nas premagajo v rugbyju. In kako so kljub sivim in plešastim glavam še spretni in močni v igranju drugih iger! Enkrat na leto nas obiščejo tudi otroške vrtnarice. Za dan glasbs povabimo kakega umetnika. Za otroški dan se pa pripravljamo vsako soboto, ko pride v zavod okoli 800 okoliških otrok. Vsak petek sestavimo na podlagi celoletnega načrta podroben program za prihodnji dan. 40 bodočih profesorjev telovadbe jih vodi potem tudi v dvomesečni počitniški koloniji, seveda s sodelovanjem staršev. Otroci so se pod strokovnim vodstvom razgibali, zabavali in učili res nemoteno, a vzorno disciplinirani. Vse to zaradi skrbne priprave. Ne more biti potem drugače, da otroška kolonija uspe v splošen dobrobit in zadovoljnost. Kjer gre vse po „žnorci", ni možnosti za nerednosti in nerodnosti. Med letom in v glavnih počitnicah taborimo. Pravijo, da je taborenje edina vzgojna pridobitev 20. stoletja. Ob reki Parana, ob morju, v Bariločah in na vročem severu spoznavamo lepoto življenja v naravi, obiščemo bližnje šole in prevzemamo oziroma uvajamo v njih pouk telesne vzgoje. Bedniška naselja so naš najnovejši cilj. Pred 12. oktobrom se začno velike telovadne prireditve, ki dosežejo svoj višek na dan, ko. je Kolumb odkril Ameriko. Z izbranim programom nastopijo zavodski gojenci in številne skupine iz kapitala in province, tudi iz Santa Fe pridejo in iz Mendoze in Tucumana študentje tamkajšnjih šol za telesno vzgojo. Vsi dajo najboljše iz sebe. — Med letom se najboljši iz vsake športne panoge in cele ekipe merijo z ostalimi športnimi ustanovami. Kdor zdrži, zdrži: tako smo tri leta na preizkušnji. Izredno lepa je odhodnica, kamor so povabljeni le starši in najbližji sorodniki absolventov. Ko jo bom doživel, vem, da takrat moj študij še ne bo končan. In da se je šele tretjemu iz naše družine »polnila želja, doseči ta poklic. Dr. Alojzij Šef piše v članku Starostna obdobja (Telesna kultura 1964 — št. 3, izdaja jo Visoka šola za telesno kulturo v Ljubljani): „Najvažnejši činitelj stalnih spiememb človekovega organizma in s tem tudi njegove sposobnosti za delo in šport je njegova starostna doba. Še vedno prevladuje gledanje na človeka iz osnove odraslega organizma, čigar konstitucija je med 20. in 40. letom razmeroma konstantna. Toda v primerjavi s tem široko izbočenim plafonom obdobij človekovega organizma je veliko važnejša pa tudi intere-santnejša tista faza, ki se stalno dviguje v pozitivnem in progresivnem oblikovanju, kakor na drugi strani spet faza, ki manj strmo, toda v svojih negativnih pojavah neusmiljeno vodi človekov organizem h Koncu življenjske dobe. V teh treh kardi-nalnih odsekih sta prvi in zadnji, to je progres in propadanje, največja problema v medicinski problematiki, specifična pa še v športni medicini in seveda ne manj v telesni vzgoji." Na svetovni konferenci de-mografov, poroča Drago Ulaga v isti reviji, so ugotovili, da je v sedanjih pogojih mogoče podaljšati življenjsko dobo na 78 let. To se pravi, da bo iz desetletja v desetletje večje število ljudi, ki bodo šli v pokoj čili in zdravi in da bodo imeli vedno več prostega časa. Govori se že o tridnevnem weekendu v industrijsko zelo razvitih državah. Zato se vse industrijske države vedno bolj zanimajo za vprašanje prostega časa, posebej pa še za najrazličnejše oblike aktivnega počitka v naravi. Mladim in starim je treba omogočiti, da se bodo telesno utrjevali in obnavljali s tistimi aK-tivnostmi v prirodi, do katerih čutijo največ veselj a. Tolikokrat smo že slišali klic: Več veselja! Preljubo veselje, oj, kje si doma? Zato se toliko govori o športni rekreaciji. Za katere športne panoge je med pristaši rekreacije v ZDA največ zanimanja? S streljanjem loka se ukvarja 7 milijonov državljanov, s smučanjem na vodi 8 milijonov, z namiznim tenisom 20 milijonov, s kotalkanjem 26 milijonov, kegla-njem in ribolovom 32 milijonov, z odbojko 60 milijonov. Mimogrede povedano, odbojka je bila v začetku namenjena le za starejše. Mladina od 12. do 17. leta si najbolj želi plavanja, izletov in kolesarjenja in vedno več možnosti za igre na planem. Izvedenci sodijo, da bo za kopanje >in plavanje vedno več zanimanja. L. 2000 se bo število kopalcev in plavalcev potrojilo. Študij rekreacije so v ZDA uvedli na 65 visokih šolah in ga povezujejo ponekod s študijem zdravstvene vzgoje, drugod s študijem telesne vzgoje in tudi pedagogike. Kajti rekreacije se je treba učiti, prav tako kot se moramo učiti brati, pisati, računati. Predsednik pokrajinske vlade v Westfaliji dr. Meyer, nosilec zlate športne značke, je dejal lani na kongresu za ljudsko zdravje: „0 športu ne kaže rao doma ni nikoli nič čutil, ker pravega doma nikoli mi imel. In zakaj bi naj sploh kaj čutil? Saj je bil povsod doma. Vzel je skorjo kruha in se odpravil. Šel je k vojakom in hodil po svetu kakor lep kanarček, ki skače v svoji kletki in gleda ven druge ptice, kako letajo in si iščejo hrane. Hrabro se je boril, dokler ni bil ranjen in odpeljan v bolnišnico. Nikoli še ni nihče tako skrbel zanj, kakor tedaj. Ni se mogel znajti. Ni se mogel načuditi ob tako drugačnem okolju. Tako nenavadno je bilo vse tisto. Rane je imel povite s čistimi obvezami. Bilo je tiho, da mu je brenčalo po ušesih. Povsod ga je obdajala belina, ki ga je bodla v oči kakor močan reflektor. Povsod je videl oči. Ni zdržal. Nekega dne je vzel berglo in odšel še z nezaceljenimi ranami 212 Zdaj je tu, naslonjen na visok zid, in ne ve, ali naj obsedi ali nadaljuje težavno pot. Mimo priskaklja majhen otrok, skuštran, svetlih oči. Nasmejan obraz mu žari od zadovoljstva. V rokah drži veliko in zrelo jabolko, ga ogleduje, predeva iz roke v roko in s korajžo zasaja vanj svoje zobe. Kakor da je to njegov največji zaklad. Bosih nog ne moti zdrobljeno kamenje na cesti. Nič ne kali njegovega veselja. Ko zagleda vojaka, se mu smeje približa. „Dober dan, (vojak," zazveni njegov otroški glas. „Kako se imaš?" Vojak se ne premakne. Nepremično sedi naslonjen na steno. Njegove oči so uprte v bledi pesek, ki ga veter vrtinči, in v suhe liste, ki se obračajo in kotalijo po pločniku. „Kaj pa delaš? Ali si bolan? Hočeš košček jabolka?" Otrokova vprašanja se vrste drugo za drugim. Žuborenje veselega glasu se zaletava ob mrko zaprtost vojakovega brezizraznega obraza. Otrok pa neprestano je jabolko in cmoka z odprtimi usti ob vsakem grižljaju. Z velikimi očmi si ogleduje vojaka od vseh strani. Začuden opazuje njegovo kapo, raztrgano in umazano un:-formo, zbite in od blata umazane škornje. Sonce se je v svojem polkrogu začeb nagibati proti zatonu. Ozračje je postajalo vedno bolj hladno. Sence so postajale vedno daljše. Veter je začel vleči z večjo silo in žvižgal okoli vogalov in med golimi vejami dreves. „ Vojak, ali spiš?" Pogleda ga bliže v umazan obraz. Ko vidi, da ima oči na pol odprte, se mu nasmehne. „Ali ne greš domov?" Prime ga za ramo in ga potrese. Vojak se zdrzne. „Ali te doma nihče ne čaka?" ... „Pa pojdi z menoj, na moj dom." Deček se malo zamisli. „Ali nimaš nobenega bratca? ... Jaz imam enega. Ime mu je Riki. Saj ga boš videl. Zelo majhen je in čisto bel kožušček ima. Dolga ušesa mu vise čez oči, in kadar teka za mano po travnikih, mu mahajo okoli njega. Kadar pridem domov, me že od daleč zagleda, glasno zalaja in priteče. Z repkom mi maha v pozdrav. Zelo se imava rada. Vedno, kadar jem jabolko, ga delim z njim. Tudi od tega mu bom shranil košček." Spet je ugriznil. „Pojdi z menoj." Otrok je začel hoditi. A vojak se ni premaknil, samo nemo je gledal za njim. Otrok se vrne. „Pridi, pomagal ti bom... Nesel ti bom kapo." Sname mu kapo z glave in si jo vtakne v žep. Nato ga prime za roko in ga sKuša dvigniti. Vojak ga še vedno gleda. Naposled se malo premakne, poišče izpod kupa suhega listja napol zakopano berglo in počasi vstane. Ko se prime zidu, ga otrok izpusti in steče veselo po cesti. Vojak se opre na berglo in začne počasno hojo za otrokom, ki je že daleč spredaj. Molče gleda v tla zdrobljeno cestno kamenje, ki gre počasi mimo njega in ostaja za njim. Mesto je prazno. Ceste so mrtve. Bele in sive hiše si sledijo druga drugi in oklepajo v temen okvir zapuščeno mesto. Vsa vrata in okna so zaprta in zaklenjena; na nekaterih velike ključavnice neprijazno gledajo v svojimi velikimi očesi. Na nobenem oknu ni rož, ne cvetja, ne zelenja. Na električnih žicah, ki so edini okras ceste, ni nobenega vrabca. Ni šuma, ne ropota. Vse je v tišini. Sliši se samo enakomerno udarjanje vojakove bergle ob cesto in ropot kamenja, ki ga včasih bicne škorenj. Vojak dvigne glavo in vidi otroka, ki teka po cesti sem ter tja z enega pločnika na drugega, preskakuje nizke zidove in izgine za vogalom. A se takoj naslednji hip zopet prikaže in teče proti njemu. Iz žepa mu gleda vojakova kapa. V roki drži na vrvici rumen balonček s plinom, ki sili navzgor. „Poglej, kaj sem našel. Privezan je bil na oknu one hiše. Podarim ti ga." Vojak počasi stegne roko in prime za vrvico. Otrok takoj steče dalje. Vojak začne privezovati balonček za gumb. A predno ga dobro priveže, se mu izmuzne iz rok in odleti kvišku. Vojak samo pogleda za njim, nato nadaljuje pot. Zopet se slišijo monotoni udarci bergle ob cesto. Otrok pa beno-mer poskakuje, se vrti okoli električnih drogov in pleza po njih. Kadar se ozre nazaj po vojaku, ga vidi daleč za seboj, kako korači s sklonjeno glavo. Vrne se k njemu. „Pohiti, vojak, kmalu bova doma!" Počasi prideta na obrobje mesta. Tu se začnejo travnik in zelene ravnine. Malo naprej je majhen hrastov gozd. Otrok leta. •po travi, se meče po tleh in prevrača kozolce. Ko vstane, vidi, da je sonce že prav nizko. Oranžni kolobar je že čisto na obzorju, komaj da je še nad njegovo črto. „0, poglej, vojak, kako nizko je sonce." Od daleč se sliši visoko lajanje. „Riki, Riki, pridi sem... tukaj!" ... „Pohiti, vojak, pohiti, da ujamemo sonce!" In začne teči, kolikor more. Vojak nekaj časa začudeno gleda za njim. Potem se mu mišice na obrazu napno, vzravna se in salutira. S hitro kretnjo vrže berglo vstran in se požene naprej. Ko naredi pet, šest korakov, pade... To sem zadnjič sanjal. Čudne sanje. Dolgo časa sem premišljal, kaj naj bi pomenile, vendar jih nisem razumel. Pripovedoval sem jih drugim, jih spraševal iskal razlage, a tudi oni jih niso razumeli. ZVONKO VELIŠČEK Avstralija, Aleševo maščevanje Mir in tihota v šolski sobi. čakamo na učiteljevo ocenjevanje naših slovenskih nalog. Nič me ne skrbi. Zavedam se, da je moja dovolj dobra. Malomarno opazujem učiteljeve kretnje. Zvezke je položil na kateder, enega drži v roki. Njegov pogled gre po razredu od enega učenca do drugega. Vsakega ošine mimogrede, nazadnje obtiči na meni. Globoko vame prodira. „Jordan, vstani in pridi bliže!" Odločno ukazovalen je njegov glas. Prijetno iznenaden se odtrgam od klopi in stopim predenj. Ali misli mojo nalogo postaviti za zgled? Nič neljubo bi mi ne bilo. Učitelj mi pomoli zvezek. „Beri glasno, da bo ves razred slišal. Vzamem, pogledam — začudim se. Saj zvezek ni moj in naloga v njem ni moja. Dvignem pogled in odprem usta. Učiteljev ostri pogled mi ustavi besedo. „Beri, sem rekel!" Ubogam. Berem naslov: „Moje pero (prost spis)." „Res, o svojem peresu lahko mnogo napišem. Ne bom pisal, kako ga rabim, povedal bom, kako sem ga dobil. Je zanimivo in dosti važno. Nekoč sem se vračal iz šole. Vreme je bilo suho, pa dokaj mrzlo. Hitel sem, da bi bil čimprej doma. Ob toplem štedilniku bom premislil, kako priti do no- vega peresa. Prejšnjega sem izgubil in danes v šoli mi je slaba predla. Kako naj si nabavim novo pero? Sredi svojih misli zaslišim izza ovinka fantovski smeh. Obsta-nem, prisluhnem. Smeh se ponavlja, še bol] glasen je. Stopim hitreje, kmalu zagledam mučen prizor. Jordan in Radovan nagajata stari Matildi, ki nese na plečih butaro suhih drv..." Obnemel sem in zdelo se mi je, da me je nekdo oplazil po glavi. „Zakaj se ti je zataknilo? Beri naprej!" Učiteljev glas je prihajal kakor iz drugega sveta. Hotel sem se mu upreti. Stisnil sem zobe in pogledal proti Alešu. Obraz mu je žarel od velikega zadovoljstva. Taka hudobija! Pa vendar sem moral v srcu priznati, da bi jaz na njegovem mestu prav tako žarel. Učiteljeve ostre oči so me pri-morale, da sem bral naprej. »Stopil sem za grm in gledal, kaj bosta naredila Matildi. Grduna sta nabrala šop suhe trave, jo vtaknila v njeno .butaro in zažgala. Kar hitro je zagorela in vsa butara je bila videti v ognju..." Razred je osupel in slišal sem, kako so lovili sapo. Zdelo se mi je, da se dvigajo iz klopi in mi žugajo s pestmi. Toda učitelj je zaukazal mir in jaz sem moral brati dalje. „Uboga Matilda je začutila ogenj in s hrupom odvrgla breme. Še prav v zadnjem trenutku. Na vso moč je kr ičala nad paglavcema in ju obkladala z zasluženimi priimki. Jordan in Radovan sta s hudobnim krohotom zbažala..." Učitelj je s težavo krotil razburkani razred, meni so črke bolj in bolj plesale pred očmi. Komaj sem jih lovil, ko sem morai nadaljevati. ..Uboga žena se mi je zasmilila v dno srca. Najrajši bi jokal. Stal sem in gledal. Butara na tleh je dogorevala, Matilda se je končno obrnila in omahujočih korakov odšla v svojo bajto. Tedaj sem se odločil. Spustil sem se v hosto in kmalu nabral večjo butaro od njene. Zanesel sem jo pred njeno bajto in mislil na tihem izginiti..." Čutil sem, kako vseh oči objemajo Aleša s hvaležnimi pogledi, po meni pa pada pekoča sovražnost. Deklica Darinka je glasno vzkliknila: Aleš, ti si fant, da... Učiteljev glas jo je ustavil. Darinka! Zapeklo me je, ko sem pomislil, kakšno zmagoslavje doživlja Aleš. Darinka! Planil bi in mu pri-folil eno s trdo pestjo. S težavo sem ujel črke, ko sem moral nadaljevati. »Matilda me je opazila. Še vedno vsa razburjena je zakričala nad mano in se skoraj vrgla vame. Mirno sem ji pokazal butaro in 214 ji povedal, da želim popraviti hudobijo onih dveh. V njenih očeh je zasijala hvaležnost. Počakaj, je rekla, nekaj ti bom dala. Smuknila je v bajto, se takoj vrnila in mi potisnila v roko novo nalivno pero. Našla sem ga nekoč na veliki cesti, sam Bog ve, kdo ga je izgubil. Jaz ga nimam kaj rabiti, dam ga tebi, ki si dober fant..." Za mojim hrbtom se je razleglo navdušeno ploskanje. Malo da me ni razneslo, taka napetost je bila v meni. Ujel sem učiteljev ukaz: „M'ir! — Beri do konca!'1* „Med potjo domov sem razmišljal, kako moreta biti Jordan in Radovan tako hudobna fanta. Sklenil sem, da bom odslej neprenehoma iskal priložnost, da ju spreobrnem. To nalogo sem napisal s tem namenom. Ne zato, da bi se nad njima maščeval za ubogo Matildo. Želel sem samo, da bi gospod učitelj zvedel za grdobijo svojih dveh učencev in meni pomagal, da ju spreobrnem." Ves poten povesim zvezek in glava mi pade na prsi. Jeza na Aleša je izgubila moč. Zavest krivde ss je uveljavila. Vdan čakam na obsodbo brez najmanjšega odpora. Kar bo, to bo. „Radovan, pridi pred kateder!" Učiteljev odločni glas ga je v hipu postavil poleg mene. „Tukaj sta drug ob drugem, pred očmi vsega razreda. Fantje in dekleta, sodbo prepuščam vam!" Za najinima hrbtoma je zagomazelo,.slišati je bilo pridušeno posvetovanje. Porota! Globoko potrta sva čakala na zaključek. Dolgo se ni nihče prijavil: Končno zaslišim: „Prav, Aleš, pa ti svoje povej!" ..Predlagam kazen. Prvič: naj javno obljubita, da take hudobije ne bosta nikoli več napravila. Drugič: v hosti morata nabrati za ubogo Matildo vsak deset butar in za odpuščanje jo morata prositi." Razred je zaploskal, pa ne z velikim navdušenjem. Očitno je bilo, da se nekaterim zdi kazen premajhna. Zaman sem ugibal, kako misli — Darinka... „Aleš je sodil, razred podpira, jaz dodajam pečat. Pojdita v klop in kazen izvršita čimprej." To sva napravila, ne prav rada. Ob delu z butarami sem veliko razmišljal, kaj bi z Alešom. Ali naj mu bom sovražnik ali prijatelj? Bolelo me je, kar mi je napravil, pa lahko bi bilo še vse hujše. Končno sem moral priznati, da je ne samo dober diplomat, ampak tudi plemenit človek. Zbližala sva se in sklenila resnično prijateljstvo. V njegovi družbi nisem nikoli več zašel na slaba pota. nasi gorniki Jure Skvarča — Slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led 1966 Alenka Jenko — Molitev Tine Debeljak ml. — Ob spominu na dva prijatelja v .i :•■ ** v;, ■- / . . JURE SKVARČA Slovensko-argenHnska odprava na Kontinentalni led — 1966 Kdo ni hlepel še jpo \morju — po sinjem brezbrežnem vodovju? Po dviganju, padanju, lomu, vrtinčenju besnih grebenov valovja? Po mrtvi gladini pred vihro — brezpeni m sivi mogoti? Po nizki tišini planjave — po slepi orkanski strahoti? Po svoji notranjosti imwju, ki isto ostane na veke, četudi ni videti isto v nestalnosti plim:, oseke, ki bistva mu polnost gradi? Tako, nič drugače* — tako, nič drugače, gorjanec po gamh hlepi! R. Kipling Električna svetilka medlo osvetljuje mojo borno sobico. Zadnji akordi devete Beethovnove simfonije se izgubljajo v malem prostoru. Počasi vstanem in ponovno postavim ploščo — menda že četrtič danes. Bog ve, ie zakaj mi ta simfonija tako ugaja zadnje čase? Verjetno zato, ker je nekaj veličastnega poslušati izraze duše. In spomnim se, kako je Arko napisal, da ga plezanje težkih sten v marsičem spominja na skladbe velikih genijev. Ugaja mi ta prispodoba. Neprijetno se zavem, da sem se zasanjal. Seveda, ko je pa tako prijetno sedeti in poslušati. Kar nič mi ni do pisanja. Čutim rahel odpor. Preveč dogodkov se je letos zvrstilo po zaključku naše odprave in treba mi bo moči, da bom nanizal dogodivščine zadnjega poletja, ne da bi zdvomil o našem početju. Zopet vidim vso pot, ki smo jo prehodili: skozi divje soteske, preko ledenih strmin v območju oglušujočih plazov, po neskončni beli planjavi. Misel je hitra kot blisk. V trenutku me ponese na zgornji ledenik Gro-movnika, posejanega s tisočerimi razpokami. Zdrznem se. Radosten krik želje po svobodi. Tenor se preliva po vsem prostoru in polni sobico in mojo dušo. Kaj določa ceno zmagi? Tako se je spraševal znan Himalajec. Istoi vprašanje so si zastavili plezale: Anapurne in zastavljali si ga bodo ljudje tako dolgo, dokler jih 'bo privlačilo gorništvo. Tudi sam sem se znašel pred njim. Zastavil sem si ga na Pier Giorgio, na E1 Plata, na Mellizos. Zastavil sem si ga tudi letos. Priznam, da odgovor ni prav lahek. Ko bi bil z menoj v steni Pier Giorgia in bi me kaj takega vprašal, bi se ti smejal, seveda če bi bil še zmožen smeha. Danes pa bi ti potrdil, da je bil vzpon vreden truda in trpljenja. Pa — vrnili smo se doslej še vsi... Tudi takrat, ko sem taval sam, samcat po samotni belini Tronadorja, sem se izpraševal: žalosten, razdvojen, predvsem pa majhen in slaboten pod mogočnim vtisom bele gore. Prav na tem pozorišču se je 18. januarja odigrala tragedija. Dva fanta sta se v zgodnjih jutranjih urah vzpenjala po zgornjih predelih ledenika Castano Overa. V ozadju se je mračno odražal argentinski vrh Tionadorja.. že se zbirajo na obzorju nemirne meglice. Še strmo pobočje in že sta na vrhu. Veter se je sprevrgel v vihar. Dva podpisa, znamenje, da sta vrh dosegla, nato pa nastopita povratek med bučanjem in tuljenjem viharja. Snežni metež ju je zavil v nepro-dirno belino za vedno. O njuni usodi lahko samo ugibamo. Ko se je drugi dan zasmejalo modro nebo, brez oblačka, ni ničesar motilo tišine na mrzlem orjaku. Le v spodnjih delih ledenika je bilo mogoče zaznati lahle udrtine: morda so bile njune stopinje, ali pa je samo veter, ki kraljuje tam zgoraj, odpihnil nekaj snega in pustil borne sledi v beli površini. Rdeče strehe hiš v Pampi Lindi se žarko svetlikajo v dolini. Ledenik prehaja v moker sneg, ki se izgublja med prvimi grmički nira. Voda šumi in veter se dviguje. Prihaja tisti srhi veter od skal in večnega ledu, ki prinaša s seboj občutek osamelosti. Prihaja z dihom gora, ki bodo znova vstajale v blesteči jutranji zarji. Ne. Gospod, ne morem razumeti, da si ju tako mlada poklical! Človeško življenje je le dragocenejše kot gmote ledu in mrelih skal. Hotela sta le kvišku... Pa venčvr je — 3e neka notranja vsebina je, ki daje wetšnot-t stremljenju kvišku! Onadva sta to vedela. Da, Gospod, še bom hodil tja, kjer Duh spoznava veličino Stvarstva... Meteorološka koča. Vse moje zapoznelo iskanje je bilo zastonj. V tistih večerih in v viharnih nočeh, ko je orkan stresal malo zavetišče, sem se spominjal dr. Tumove neuničljive vere: Pred neskončno in veličastno prirodo človek ali ponižno kloni glavo v zavesti svojega uma in svoje moči, vidi v njej vladajoči duh in voljo vsevečne in vsemogoče osebnosti, ustvari si božjo osebnost kot najvišji tvorni izraz umetnosti, ali pa človek dvigne svoj um v visokem poletu, v zavesti, da je neločljiv del neskončne prirode, da se nje sile razodevajo človeškemu umu v vedno novem stremljenju, da se odkriva zavesa za zaveso tajinstvene prirode in vsemira, da smo poklicani bojevniki v radostni borbi in zmagi, težeč vedno globlje, stremeč vedno više — v tem je naše in večno življenje. Gospodu vrhov bi čistega srcai se rad poklonil, bojevnik sem,, ki padem ali zmagam. STENA CERRO NORTE Da, tako sem rekel, bratje ni je v soncu, ni je v vetru ni v valovih je nemirnih, v krepkih dušah je usoda. O. Župančič I. Kladivo in klin pojeta predrzno pesem ---prvič v tej steni. Le kaj počne Peter toliko časa na malem, skalnatem pomolu, ki sameva v ledenem žlebu? Nestrpen sem. Slednjič zadoni krik od zgoraj in previdno se vzpnem. Že stojim na varnem pomolu, kjer Peter ob zabitem klinu varuje mene in Gucija. Trudno snamem sončna očala in si obrišem znojne kapljice, ki mi neprestano rose steklo. Bleščava je tako slepeča, da za skop trenutek zaprem oči. Glava mi žari, pa vendar mi mraz ledeni obleko. Zasopel zajamem mrzel, oster zrak v svoja pljuča. Ura bo okrog treh popoldne. Od petih zjutraj se danes, dne 25. 1. 66, vzpenjamo po bleščeči strmini. Najprej po spodnjem ledeniku, potem pa med grozečimi skladi ledenih gmot, ki bi vsak trenutek lahko zgrmele in nas za vedno pokopale. Preko zadnjih razpok smo dospeli do ledene stene. Prvi, najnevarnejši del poti je ostal za nami. Le še zateglo bobnenje nas opominja, da se bo treba vrniti po istem nevarnem predelu. Tiho napredujemo. Nad nami večkrat zašumi in preko skalnate stene se vsuje sipek sneg — doseže belo steno in zavije po vijugastih poteh kot po strešnih žlebičkih v globino. Dobro, da je moč teh plazičev šibka, tako da nam samo zasipajo stopinje in silijo v usta in oči. Dan je jasen, nobenega oblaka še nismo videli na širnem nebu, ki radostno odpira vso svojo širino in daljino vrhovom in grebenom. Zrak je oster, dasiravno razsipa sonce svojo svetlo luč na skale in led. Ali nam bo vreme milostno? Prav ko si zastavim to vprašanje, zavijejo vrh bele, prosojne meglice. Nebo postane brž svetlo sivo. Vendar veter se ne vda. Raztepa hitre meglice in jih podi na- prej — vedno proti vzhodu. Izza grebena se zmagoslavno porajajo nove in nove zastave. Kdo bo zmagal? Jugovzhodna stena Cerro Norte: kakor pravljična trdnjava. Proti zahodu se veže na kontinentalni led, na vzhod pa prehaja v skalnat svet. Vrh sili skoraj tri tisoč metrov visoko. Nobenega lahkega pristopa ne ponuja. Na severu in zahodu se lomijo navpične poledenele skalnate stene, ki izgledajo povsem nedostopne. Le na jugovzhodu bi se morda dalo tja gor; čeprav je pot tvegana. Treba je prečiti razsut previsen ledenik, preko katerega bobne plazovi, in se povzpeti preko osemsto metrov visoke stene na veliko sedlo. Od tam pa bo približno ravno toliko plezanja v navpični steni do vrha. To naj bi bila naša začrtana smer. In zdaj smo v ledenem žlebu kakih dvesto metrov pod sedlom. Vsi trije čepimo na ozkem skalnatem pomolu. Na varnem pred plazovi ravno nismo. Pod nami pada tisočmetrska stena in nam vliva strah in spoštovanje. Nekak slovesen občutek, poln napol prijetnega napol grozljivega razburjenja me zajame, ko se oziram navzdol. Kaj sedaj ? Čas naglo mineva. Do sedla je še daleč. Z našo hitrostjo napredovanja ga pred nočjo vsekakor ne bomo dosegli. Do vrha, tako se mi zdi, bomo po gladki ledeni steni potrebovali še ves naslednji dan. Bivak, ali celo dva, nam ne uideta in spalnih vreč nimamo s seboj. Za povratek pa bodo naše moči presneto potrebne. Kaj, če se vreme sprevrže? Peter je vidno utrujen. Saj je tudi ves čas vodil. Molčimo in se oziramo navzgor. Nihče noče z besedo na dan. A vsi premle-vamo isto vprašanje. Počasno napredovanje nas je popolnoma ubilo. Jezi me, da sva vzela Gucija za tretjega v navezo. Tri- 219 je plezajo izdatno počasneje kot naveza dveh. „Kaj če bi poskusili še malo naprej? Pojdi Ti, Peter do konca žleba, naprej bom vodil jaz." Izstop iz žleba ni tako enostaven, kot smo domnevali. Medtem ko varujem Petra, Guci le nemo strmi v vrv, ki mi polzi preko ramen in se izgublja navkreber. V presledkih je slišati, kako bobne plazovi preko stene pod nami. Včasih prišumi tudi skozi naš žleb potoček prhlega snega in oddrdra v globino. Primanjkuje nam klinov za skalo. Kdo bi si tudi mislil, da bomo v tem ledu potrebovali železje uporabno samo v suhi skali? Očitam si, da se v Buenos Airesu nismo dovolj pobrigali za opremo. A kje bj tudi vzeli denar? Saj se plezalno orodje ne pobira kar na cesti. Bolj in bolj me muči odgovornost. Č2 dosežemo danes sedlo in jutri vrh — oboje se mi zdi mogoče — ali bomo še zmogli povratek? Za Petra prav nič ne dvomim — a Guci? Že sedaj toži, da je utrujen. Samega ne moremo nikjer pustiti, gorsko tovarištvo to odločno prepoveduje. Pa vendar vse bolj jasno dojemam, da se bo vreme držalo in v podzavesti mi nekdo šepeta: Kdaj si kaj dosegel brez tveganja? Spomni se Pier Giorgia in Mellizov! Vendar počasi zmaguje treznost. Jasno uvidevam, da se bo treba umakniti, če se hočemo izogniti nesreči. Nekoč, da nekoč nas je vodila slepa in ognjevita zagnanost, spremljala pa nas je tudi izredna sreča. Danes pa že pravilno vrednotimo bogate izkušnje zadnjih let. Vodja odprave si, ti moraš odločiti! Zmanjkalo je vrvi. Peter naznani, da jc do kraja žleba še kakih dvajset metrov. Izstop iz žleba je precej zahteven, naprej do sedla pa ne izgleda posebno težavno. Iz glasu mu zveni utrujenost, slutim, da bi se tudi on najraje vrnil. „Dobro, pridi doli. Zabij še zadnji klin." Molče opravi ta posel in zopet prevzemam vrv, ko se prvi plezalec vrača. Počivamo in popijemo še zadnjo tekočino. Ne mudi se nam preveč, saj menimo, da nam časa preostaja, še slutimo ne, da nas najtežavnejši del dneva šele čaka. Prvi se spušča Guci. Celo večnost traja, predno se pomaknem za njim. Sam sestopam hitreje, seveda pa previdno, kajti padec enega izmed nas bi pomenil konec ze vse. Sneg ob skali je negotov, pod pritiskom noge se udaja in drobi v globine. Zadnji sestopa Peter. On mora še posebej paziti, saj ga od zgoraj nihče ne varuje. Spotoma izbija kline. Ure minevajo kot bi bile minute. Že se nagiblje čas k večeru in meglice z vrha so se razpršile. Čudovito sije pozno popoldne. Še enkrat obžalujem, da smo se obrnili, čeprav vem, da smo pametno napravili. Polovico stene je že za nami, ko Gucija nenadoma zmanjka. Pa ni nič hudega, zdrsnil je samo čez ledeni rob. Spodaj je strmina manjša, zlahka se ustavi v snegu. Še midva poskočiva za njim. Sončna luč postaja vse slabotnejša, žarki obotavljaje lezejo z bleščečih ledenih kristalov, na katerih so čepeli vse popoldne. Vse višje in dalje se umikajo. Gora meče temno senco na dolino pod seboj. Kmalu bo s svojim vijoličastim pajčolanom vse prekrila. Na pobočju, ki se dviga nam nasproti, beži svetloba vse bolj kvišku in kvišku. Skale postajajo rožnate in greben žari v zahajajočem soncu. Na vrheh gori zadnja zlatordeča zarja. Bog ve iz katerih neznanih skrivališč privabi mrak blede sence, ki se love spodaj na ledeniku. Bobnenje plazov je prenehalo. Hitro se spuščamo. Ta kos poti ni težak, manjka pa nam še zadnjih sto metrov raz-rite stene, polne grozeče visečih skladov in krhkih mostičkov. Postalo je hladneje. Dereze grizejo v otrdelo skorjo, ki začenja prekrivati snežno površino. Sivina vedrega ireba postane zamolklejša in zadnja luč je zamrla na temnem grebenu. Pošastna sivina pada na steno. Prižigajo se prve zvezde. „Stoj. Kam pa sedaj ?" Prvi se ustavi. Sled se je izgubila. Guci tipaje išče stopinje. Luč zagori, žepna svetilka vsiplje pramen svetlobe po snegu. Koraki nemirno brskajo okrog svetle lise. Zdi se mi, da električna razsvetljava samo moti. Ugasnem luč, a stopinj še zmeraj ni najti. „Peter, pojdi ti naprej." Navijam vrv, ko Peter zamenja Gucija. Popolnoma se je že znočilo. Zvezde hladno in mirno mežikajo. Jutri bo spet lep dan. Škoda, da ni meseca, saj bi videli v taki noči prav kot podnevi. Gora je zaspala, le lahna sapica hladi rosno čelo. ,,Ne morem najti stopinj. Mislim, da tukaj nismo hodili. Teh razpok se ne spominjam." Nemirno zveni Petrov glas. Zopet molk. Išče še dalje vstran. Nič. Povsod je vse obrnjeno navzdol." „Bolje bi bilo, če bi kar tukaj počakali jutra." Guci bi najraje le počival. „Seveda, da ti pridrvi na glavo kakih ste ton ledu." Kakor v potrdilo nekje zgoraj zamolklo jekne. Ledena gora se je nagnila in treščila v razpoko. Čimprej moramo iz tega labirinta, ki se prav lahko izpremeni v nevarno past. Kazalci na uri se pomikajo že proti deseti, ko se povrnemo nekaj korakov nazaj, da znova najdemo jutranjo sled, ki se navzdol izgubi, kot bi bila zakleta. ,,Peter, poskusi še enkrat." Zopet varujem, medtem ko sedi Guci za menoj kot kupček nesreče. Peter leze preko razpoke in izgine navzdol. Luč od spodaj posveti le v kratkih presledkih, ker je treba štediti z baterijo. Deset, petnajst minut, zdi se, da je minula cela večnost, ko se Peter spet oglasi. „Na tej strani razpoke sem spet našel -stopinje. Za vraga — tukaj čez vendar nismo prišli! A nekaj je gotovo in ni nobene ga dvoma: stopinje so tukaj!" „Greš lahko še malo naprej?" „Bom poskusil. Koliko vrvi še imaš?" „Še dobrih deset metrov." Spet išče šop luči po steni. ,,Daleč ni videti. Povsod enako: razpoke in ledeni oboki." „Ali je prostor pripraven za stojišče?" „Za silo bo že. Guci lahko pride." „Bueno, ahora te toča a vos, Mengelle. Ko prideš do Petra mu reci, naj štedi z lučjo." Po vseh štirih se splazi preko razpoke in izgine v temi za grebenom. Ko mi glas od spodaj naznani, da je srečno dospel, prečim še jaz razpoko in se spustim navzdol. Petru, ki mi hoče pomagati z lučjo, kričim, naj ne sveti. Kmalu sem pri stopinjah. Nobenega dvoma ni: to so naše jutranje sledi. A prav tako je gotovo, da bi navzgor preko razpoke prišel samo, če bi imel peruti. Šele sedaj se mi posveti in spoznam, kaj se je zgodilo. Eden tistih plazov, čigar bučanje smo slišali popoldne zgoraj v steni, je po-medel vso našo smer. S takšno silo je drvel, da se je del stene nagnil navzdol in tam, kjer smo zjutraj zlahka hodili, je zijalo zdaj črno brezno. Kosi ledu so ležali vse vprek. Povsod razpoke in nagnjeni ledeni skladi. Ko sem došel Petra, sem mu prebral z obraza, da tudi on ve, kaj se je zgodilo. „Naprej", zakličem. „Za vsako ceno in čimprej moramo iz te pasti." Oprt na cepin spuščam vrv, ko Peter izginja v temo. Sunkoma drgeta nylonka in leze po centimetrih za rob. Slišim prednjega, kako robanti, ko se mu udre mostiček „Boš videl, kakšna luknja. Dobro, da sem bil pripravljen. Pa ni boljšega prehoda. Peter najde zasilno stojišče in spuščam Gucija navzdol. Polnoč je že prešla. Ure tečejo, da se še zavem ne, kako. Vsa misel je osredotočena v en sam opravek: telo brezhibno odgovarja ukazom razuma. Vem, da mi vsak trenutek lahko zgrmi na glavo ledena gmota, pa sem vendarle miren. Tudi mraza ne čutim več. Nasprotno: prijetno toplo mi je. Guci je že pri Petru in zdaj je vrsta na meni. Mimo temnih orjaških senc se spuščam do mostička, kjer se je udrlo Petru. Hitro sem čez. Trenutek oddiha. Ura kaže dve zjutraj. Ogledujem se naokoli. Zdi se mi, kot da se nam odurna stena posmehuje in roga. Zato naprej, čim hitreje, ven iz nevarnosti! Nekje se odlomi kos ledu in spolzi z votlim bobnenjem v dolino. Dolgo ne z&mre šumenje padanja. Spet spuščam Petra naprej. In spet doni od spodej: „Napni vrv. Popuščaj! Pomalem popuščaj. Ali je še kaij vrvi?" Mislim, da smo spet zadeli na jutranje sledove. Oddahnem se, kajti zdaj napredujemo hitreje. Spuščava se kar oba skupaj in vidimo, da smo na nespremenjeni jutranji gazi. Po spominu mi grebe, da se mora zdaj, zdaj začeti štiridesetmeterski navpični skok, ki pada prav do vznožja ledenika. Svetilka le še šibko brli. Zabijem dva ledna klina in Peter se že spušča. „Pridite malo bližje, da dobim dovolj vrvi, sicer ne dosežem roba." Slišim le udarjanje derez ob led. Nato zadoni od spodaj. „Sem že na dobrem. Pošlji Gucija." Ko je vrsta slednjič na meni, položim dvojno vrv in previdno zabijem klin prav do ušesa v kristalni led. Kot bi trenil sem spodaj. Zadnji meter nylonke zmanjka in enostavno se spustim. Dvakrat se prekucnem in sem že spet na nogah. Klin in karabiner bosta ostala zgoraj za spomin. Ta izguba nas ne boli, saj smo jo prav za prav presneti poceni odnesli. Znova se navežemo: in utrujeni sestopamo po ledeniku. Kljub noči odkrivamo razdejanje, ki ga je plaz povzročil. In vendar svetijo zdaj zvezde tako ljubo in prijazno! Do ledene luknje imamo še dobre pol ure. ZALIV „CRISTINA Pradera, feliz dia! Del regio Buenos Air-es quedar\on alla lejos el fuego y el hervor; hoy en tu verde triunfo tendrdni rtiis suenos vida, respirare tu aliento, me banare en tu sol. Ruben Dario Na jugozahodu neizmerne patagonske pampe, tam kjer umira enolična ravan Predkordiljeri, se razprostira dežela velikih patagonskih jezer. Modre gladine presekajo puste, zaspane ravnine in sežejo daleč notri v visoke gorske predele. Jezero Buenos Aires se razprostira najdalje na severu, južno od njega leži Lago San Martin (0'Higgins), ki tipa s svojimi rokavi v osrčje celinskega ledu, potem pride jezero Viedma, predstraža mogočnega Fitz Roya, in slednjič Lago Argentino, z očarljivimi ledeniki in neznanimi belimi vrhovi v notranjosti Kordiljer. Omenim še Lago Nord-enskjold kot spremljevalca slovitih sten Paina, v en sam stavek pa naj zajamem tisočero manjših jezerc, nasejanih po Pre-kordiljeri od Nahuel Huapija pa do Ognjene zemlje ki so jih v tisočletjih izdolbli zdaj že izginuli ledeniki. Med velikimi patagonskimi jezeri je Argentinsko jezero največje. Na njegovem južnem obrežju se je ugnezdilo. majhno mestece, bolje rečeno naselbina, po imenu Ca-lafate. Šteje morda kakih dva tisoč stalnih prebivalcev.V tem kraju je sedež državnega parka „Los Glaciares". Pa še nekaj ima Calafate, kar je za udobnega turista važno, namreč letalsko zvezo trikrat na teden do Comedora in od tam naprej do Buenos Airesa .Skoraj preveč razkošja za tako zakotno vasico! Lago Argentino sega na vzhodu v nedo-gledno pampo, zahodni zalivi pa se konča-vajo ob ledenikih in skalnatih soteskah. V tri take dolge fjorde se razčleni veliko jezero proti severozahodu: Onelli, Upsala in Cristina. V prva dva se izlivajo bele reke ledenikov, medtem ko zadeva zaliv Cristina na svojem koncu ob malo ravnico, posejano s prodom, med katerim poganjajo ožgani šopi trave. Komaj kakih sto metrov od obale je opaziti rdeče strehe poslop;j estancije „Cristina", last družine Masters. To estancijo smo si kar na zemljevidu izbrali kot izhodiščno točko letošnje poletne odprave. Začnimo kar z dnevnikom ekspedicije. „Kdaj boste odleteli?" To bi nas vprašal 222 vsak pameten človek, če bi mu povedali, da gremo v Calafate in če bi mu seveda tudi razložili, kje ta izgubljeni kraj sploh je. Vprašanje bi bilo čisto upravičeno, saj Calafate nima ne vlaka ne avtobusne zveze. Mi sami smo bili sicer toliko pametni, da smo tudi sami vse to vedeli, le kaj nam je vsa modrost pomagala, ko pa smo imeli prazne žepe. Iz zadrege so nam pomagali dobri ljudje, ki se vselej najdejo. Jožeta Vodnika že vsi .poznate iz naših prejšnjih odprav in tudi letos je bil on, ki nas j« spravil iz zagate. 7. januarja. Topel večer, ko se poslavljamo od Buenos Airesa. Kdo pa smo sploh tisti, ki bomo tokrat delili tegobe in neprijetnosti dolge odprave? Najprej Guci Men-gelle, ki naju je s Petrom že večkrat spremljal, potem pa Osvaldo Troiani, ki letos prvič sodeluje v ekspediciji: odličen fotograf in še dober kuhar povrhu. Mojega brata Petra ni med nami. Odpeljal se je z vso prtljago tri dni prej s Shellovim kamionom. Srečali ise bomo z njim kasneje vCo-modoro Rivadavia. Jožetov avto, natovorjen z našo in njegovo kramo, požira kilometre. Dva sva se zbasala zadaj med zaboje, drugi potniki pa so se namestili v kabini. Komaj dobre štiri ure se vozimo, ko se že začnejo dogodovščine. Zlomi se zadnja os. Še dobro, da je Jože to takoj pogruntal, sicer ne bi nikdar prišli v Calafate. Potrebovali smo novo os in eden izmed nas se je s prvim avtom odpeljal v 50 km oddaljeno mesto Azul, da je ob dveh ponoči vrgel iz postelje lastnika mehanične delavnice in srečno dobil zaželeni nadomestni del. Ko se je vrnil, smo ugotovili, da nam manjkajo še kroglični ležaji. Spet v Azul in okrog poldne smo nared. Prva izguba na času — 18 ur. Bahia Blanca — konec asfalta. Prah in zopet prah. Razen ,.nepomembnega" pripetljaja, da smo nehote zavili s ceste v jarek in nato srečno zopet na cesto, smo 9. januarja popoldne brez posebnih novic dospeli v Comodoro Rivadavia. Vso našo prtljago smo zložili na že itak prepoln in previsoko naložen avto. Ljudje so začudeno zmajevali z glavami, ko smo se peljali iz mesta. Mi smo se pač zanašali na našo srečno zvezdo, saj drugega nam res ni ostalo. Brei ne- zgode smo priromali do Puerto Deseado, kjer je Joža uredil svoje zadeve. Dva dni počitka in znova smo na poti. Zdaj pa nesreča ne počiva — spet ta ubogi avto! Komaj so ostale za nami ostre serpentine za krajem Piedrabuena in se je avto zapodil po ravni cesti, se je zlomilo krmilo. Avto zavije kot nor s ceste v jarek, skače nekaj časa po robu, potem pa zavije med grmičje v pampi. Nič ne vem, kaj se je zgodilo. Vse poka in ječi, kot bi (bil sodni dan. Zaviti smo v oblake prahu in samo čakam, kdaj se bomo prevrnili. Pa se nam sreča vendar ne izmuzne. Avto se ustavi med šopi grmičja. Bledi obrazi — le Jože se reži... Spet moramo nekje iztakniti potrebni nadomestni del. Mimoidoč avto potegne enega izmed nas do mesteca Santa Cruz in zvečer je avto popravljen. 13. januarja zjutraj zagledamo luči v Calafate. Zaspimo kar nekje v travi. Krasno jutro. Kot bi trenil, zlezem iz spalne vreče. Kava s keksi je takoj nared in kmalu smo vsi pokonci. Daleč tam za jezerom se blešče sneženi vrhovi. Kar naprej strmimo kot začarani v bele kope. Dve, štiri, vse polno jih je. Tudi Calafate se počasi prebuja. Pohiti-mo, da čimprej opravimo vse naše zadeve. Najprej se napotimo na upravni urad parka "Los Glaciares", da pozvemo, kako bi šli čez jezero z motornim čolnom, ki je last parka. Brez težave najdemo glavno cesto in se znajdemo pred poslopjem, ki nosi napis: „Parque Nacional Los Glaciares". G. Andrade, upravnik parka, nas prijazno sprejme in priporočilno pismo, ki ga imamo iz Bariloč, nam čudovito ugladi pot. Barka, ki je bila pravkar v popravilu in šele nekaj dni spet vozi, nam je na razpolago. Normalno sicer ne pluje do zaliva Cristine, a bodo za nas napravili posebno vožnjo do tja. Le dva dni bomo morali počakati: lan-cha pelje samo vsak drugi dan in je ravno danes na poti. Ne gre nam čisto v račun izguba časa, pa smo vseeno zadovoljni. Zložimo vso našo kramo zadaj za hišo, potem pa se napotimo na oglede po mestecu. Mi-mimogrede opravimo še pošto. Popoldne se poslovimo od Jožeta. Kar malo težko mu je — nekaj lepih dni smo skupaj preživeli. Dolgo gledam za avtom, ki izginja nazaj v pampo. Isti dan nam prinese še novo presenečenje: Masters, lastnik estancije Cristina, se je pripeljal iz Rio Gallegos. Dobimo ga pri upravniku in kmalu smo v živahnem razgovoru. Stara grča je ta Masters. Rojen je v Argentini, a nima nič kreolskega na sebi.. Starši so Angleži, ki so se naselili tod že leta 1900. Mož je visoke postave, obraz ima vedno filozofsko miren. Ničesar ga ne spravi iz ravnotežja. Vedno ima svojo neločljivo pipo v ustih. Govori le poredkoma, v pre-trganih stavkih. Ko pripoveduje, pojasnjuje z rokami. Začudimo se, ko zaslišimo iz njegovh ust marsikatero planinsko vest. Dobro je poučen o andinizmu. Poznal je patra De Agostinija in s Shiptonom si še danas dopisuje. Boljšega poznanstva bi sploh ne mogli skleniti. Pripravljen je pomagati v vsem, kolikor bo le mogoče. „Sedaj imamo ravno esquilo — striženje ovc —" pojasni, „zato smo precej zaposleni. A se bom potrudil, da dobite vse, kar potrebujete. In še nekaj: Moja barka me čaka v Punta Bandera, tako da greste lahko kar z menoj. Ne bo treba posebne vožnje s parkovo lan-cho." Punta Bandera je 50 kilometrov zahodno od Calafate. V Calafate samem namreč radi sipin ni primernega pristanišča in barke pristajajo samo v nujni potrebi. Z veseljem sprejmemo. Popoldne zaključimo s kopanjem v potoku, ki se izliva r jezero. Drugi dan čakanja porabimo za ureditev naše prtljage in pohajkovanje po mestecu. Izgleda, da se pripravlja za dež. Gora onstran jezera že ne vidimo več. Vzdignil se je tudi veter. Spimo kar v parkovem omni-busu, ker se bojimo dežja. „Arriba dormilones!" Šofer nas kliče. Pol šestih je. Vsi se zbašemo na avto, z izjemo Petra. On bo počakal na Mastersa. Pot je dokaj slaba, bolj podobna kolovozu kot cesti. Nazadnje izgine kar v jezero. „Kam pa sedaj? In kaj je to? Poplava?" Andrade brž pojasnjuje. Eden globokih zalivov se razširi v pravo jezero, Lago Ri-co. Prehod do velikega jezera pa je zelo ozek, samo kakih 200 metrov. In ravno tam se je zagvozdil ledenik Moreno ter zaprl odtok vode. Lago Rico dobiva od vseh strani dotoke rečic in potokov in, narašča ter popljavlja ravnino, dokler voda ne predre ledenega jeza. Ta zgodba se ponavlja nekako vsaka štiri leta, Letos je Lago Rico zrastlo že 30 metrov nad povprečno gladino jezera. In kadar se bo jez predrl, bo Argentinsko jezero pljusknilo prav do hiš estancij, ki so po navadi samo nekaj sto metrov oddaljene od jezera. Res, kaj vse si narava izmisli! Nič ne pomaga, vodo moramo obiti preko pampe. Avto se prebija od krtine do krtine in raje hodim peš ob njem, je pri- 223 jetneje kot pa vožnja. Tako potujemo kake pol ure. Nato pa se cesta, kot je popolnoma naravno, spet prikaže iz vode. „Estancia Cerro Buenos Aires," naznani Andrade. Gospodar je Dalmatinec Sti-pičič. Lepa, bela poslopja z rdeče pobarvanimi strehami. Le bogatejše estancije si lahko privoščijo takšno razkošje. Opazil sem, da so se naselili v teh predelih tako na argentinski, še bolj pa na čilski strani številni Jugoslovani — staronaseljenc', predvsem Dalmatinci. Ovčjereja, s katero se večinoma vsi bavijo, dobro nese. Še dobrih deset minut in pred nami se prikaže najprej policijska stražnica, žan-darmerija, tri borne hišice in malo nižje nekakšno skladišče. To je slavna Punta Bandera. Ob pomolu, napol lesenem, napol kamenitem, se zibljeta privezani dve barki: ena je lancha narodnega parka, druga pa je s Cristine. Pločevinaste zaboje, v katerih je spravljena praktično vsa naša roba, zložimo kar po pomolu. Razumljivo je, da postanemo takoj zanimivi in tarča vprašanj radovednih turistov. Akoravno je jezero precej razburkano, se turisti odpeljejo z motorko na sprehod do ledenika Moreno. Prične celo rahlo pršiti. Veter biča mokroto še močneje v obraz. Umaknemo se v skladišče, ki služi Mastersu tudi za garažo. Tam se že gre-jeta dva mornarja s Cristine, oče in sin. Prišla sta iskat gospodarja. Barki je tudi ime „Oristina" in kot sem pozneje izvedel, jo je Miasters sam zgradil. Klepetamo in sin pove, da je pred nekaj leti spremljal prav do ledenika Upsale člane Peterekove ekspedicije. Tudi njega veseli potepanje po hribih. Nič pa nas ne veseli zatrditev, da v takem ne bomo odpluli, ker je jezero na zahodu še bolj podivjano. Kmalu se nam pridružita Masters in Peter. Popoldne je pusto in dežuje. Spravimo vso ropotijo v skladišče. Parkova mo-torka pleše kakor orehova lupina, ko se vrača. Turisti, zaviti v svoje kožuhe, tečejo v avtomobile. Morda bo jutri vreme boljše. Masters bo prenočil na estanciii „Cerro Buenos Aires", mi pa kar v skladišču. Žalosten je pogled na oblačno jutranje nebo. Potikamo se po obali ali pa se pogovarjamo z onima dvema s Cristine. Opoldne se pripelje Masters, spremlja ga gospa Stipičič. Povabljeni smo na estancijo na kosilo. Kosimo izborno, kot že dolgo ne, kajti na vožnji smo otepavali v glavnem le konzervirano hrano; Potem nam zakonca razkažeta poslopja, vrt in trofeje, ki sta jih dobila na ovčjerejskih razstavah. Ob- ljubiti moramo, da se oglasimo nazaj grede in da sporočimo, kako smo opravili. Drugo jutro mas že ob petih zjutraj zbudi stari Barriga. Jutranji hlad pokriva dokaj mirno gladino. Po hribih onstran jezera je snežilo. Uh, kako zanohta, ko zle-zemo iz spalnih vreč! Masters se pripelje z estancije malo pred sedmo. Medtem smo po prislonjeni deski znosili našo kramo v trebuh barke. Slovesen je občutek, ko odplovemo. Obrazi žare. Kaj mraz, kaj valovi, ki postajajo večji in večji! Novi kraji. Ne vidi se daleč, ker je preveč oblačno. Hitrost desetih milj na uro je zadovoljiva, če pomislimo, da je jezero le precej razburkano. Stojim zunaj na premcu, a ne dolgo, preveč prši, ko se razbijajo valovi ob barko. V kajuti krmari Hugo, stari Barriga pa je spodaj pri strojih. „Van a ver, como esta la boca del dia-blo," se oglasi stari Masters in mirno kadi svojo pipo. Po enourni vožnji res uzremo „hudi-čevo žrelo". Jezero se zoži na 1500 metrov in na obeh straneh se dvigajo gladke skalnate stene. Valovi postajajo vedno večji. Tu in tam se kažejo iz vode skalnate čeri in Hugo mora previdno krmariti, kar pri teh petmetrskih valovih ni lahko. Ko smo spet na širšem, se jezero pomiri. Na levi se odpirajo globoki zalivi. Prve ledene gore, stalne spremljevalke na teh vodah, se pokažejo na obzorju. Tri ure že plujemo. Motor nenadoma votlo zarjove in Hugo takoj ustavi stroj. Stari pojasni, da se je med vodilno kolesje zataknila cunja. Ko motor stoji, šele začutimo resnično moč viharja. Voda pljuska skozi razbito šipo v kabino in premetava nas z vso močjo. Neprestano se moraš nečesa oprijemati, če ne si takoj na tleh. Ko je cunja srečno odstranjena, motor spet začne brneti. Zemlja na levi spredaj je polotok Herminita, samo pusto skalovje. Kot da bi Masters uganil naše misli: „V notranjosti polotoka pa so najboljši pašniki vse estancije." Že smo dospeli v zaliv Cristina. Pogledam na zemljevid, ki ga nosim v žepu: Dolg polotok se potegne med ledenik Upsalo in Gristimo. „La estancia." Masters kaže s prstom. Napenjam oči, a dolgo časa nič ne vidim. Šele z daljnogledom se mi posreči ujeti strehe. Ob enajstih vržemo sidro ob podrtem kolišču. Prvi se pripode do pomola psi, za njimi se na konju prikaže peon. Poslopja so blizu, videti je le strehe preko male vzpetine. Na levi se izliva rečica Katarina v jezero. Dolina, po kateri teče reka, je kakor ujeta med dvema gorskima rebrima. Še bolj na levi, v novem zalivu, se svetijo hišice Instituta za raziskovanje celinskega ledu (Instituto del Hielo Continental). Ko smo na suhem, se prikaže nekaj radovednih obrazov. Prtljago naložijo na neke vrste sani, ki služijo za prevoz po trdni zemlji, in mahnemo jo do hiš. Najprej sta dve koči, v katerih živijo družin-1, ki delajo na posestvu. Zraven stoji skladišče, ,,galpon", za vsakovrstno kramo. Bolj zadaj, v senci topolov, se skriva gospodarjeva hiša. Ob njej se dviga stolp z anteno. Masters je vnet radijski amater in radijska zveza je edina stalna vez, ki jo vzdržuje estancija z ostalim svetom. „To sta moja starša/' Masters inam predstavi čilega starega gospoda in prav tako čilo staro gospo. ,,Že proti devetdesetim gresta," pove. Ko stopim v hišo, se moram čuditi vzornemu redu. Ob petih zjutraj vstajata in sama opravljata vsa dela v svoji hiši. Zavidljiva delazmožnost za njuno starost! Hiša še ni popolnoma dovršena. Prejšnja je namreč pred tremi leti po nesreči zgorela. Posli štejejo dve družini: osem oseb, in še dva samska peona. Pri eni obeh družin nam pokažejo njihov prostor: sobo, opremljeno z ovčjimi kožami. Ves dan dežuje, zato samo poležavamo. Zvečer opravimo precej burno sejo. Peter CAnADON NORTE Čez nekaj minut moramo prebroditi pritok Katarine. Kar obuti gremo preko vode. Voda sega preko kolen. Kako nesramno klopoče še dolgo časa po čevljih! Nimamo časa, da bi se sušili. Po ravnini nadaljujemo pot vse do lagune Pearson — pa saj to ni laguna, pravo jezero je! Odtod zavijemo po Mastersovem nasvetu v breg, da bi onstran spet dosegli sotesko. Po ravnem še gre. Ob laguni pa je svet skalnat, pravi labirint pečin. Steza se docela izgubi in naenkrat ne gre več naprej. Zašli smo in s konjem ne pridemo skozi. Torej znova nazaj preko skal. Peter in Guci se odpravita na oglede, jaz pa se mučim z mrho, ki se nikamor ne premakne. Vlečem za povodec, sladko vabim. Nič. Šele, ko Osvaldo neusmiljeno za-vihti cepin, se žival vda v usodo. Na srečo zna ta konj tudi plezati in še nekako gre. Vidimo, da smo se spustili predaleč proti laguni. Pri vseh težavah pa je pogled na jezero prekrasen. Onstran jezera je nataknjen in brez prerekanja ne gre. Sicer pa se to dogaja na vsaki ekspedioij:. Pa se kmalu unesemo, ko nas Masters povabi k sebi in nam pokaže svoje diapozitive. Estancija ima tudi električno luč, ki jo daje bencinski motor. Študiramo razne možne smeri na Cerro Norte, pa se nam samo ena zdi rešetanja vredna. Zmenimo se še radi konja, da bi brž krenili na pot, če se vreme izboljša. Iz meglenega jutra, ki je kazalo oblačno nebo z nezanesljivimi jasninami, napravijo sunki svežega vetra le lep dan. Za nekaj časa se je pokazal tudi vrh Cerro Norte. Ali ga bomo ugnali, Prekoračim reko po visečem mostu in si ogledam oporišče Instituta za Kontinentalni led, osemsto metrov vstran od estan-cije. Nikogar ni. Ko se vrnem, je konj že pripravljen. Natovorimo ga z najpotrebnejšim za dva tedna. Vse drugo ostane spravljeno na estanciji. Kot smo tega že vajeni, se konj plaši radi pokajočih pločevinastih škatel. Masters nam nariše zemljevid, krokis. in nam daje zadnje koristne nasvete. ,,Pred leti smo včasih hodili za živino v Canadon Norte. Zdaj pa že skoraj deset let ni bilo nikogar tam. Tako da na nekaterih mestih ne boste našli nobene poti več." Prisrčna slovo in že izginjajo štirje nahrbtniki in otovorjeni konj svojemu cilju nasproti. 1 T i !t '! "i ^ !' sestav terena pojasnjuje, da je minulo komaj kake pol stoletja, odkar se je umaknil ledenik in zapustil za seboj polizano skalo črne, rumene in rdečerjave barve. Skozi mogočni amfiteater- se spušča svetel trak — potoček, ki ga napaja zgornji ledenik. Siva megla in ožgana drevesa na tej strani dajejo melanholičen pečat pokrajini. Peter in Guci se že vrneta, ko Osvaldo še vedno prenaša nahrbtnike. Peter meni, da steze sicer ni, a da bomo na neki način že prišli skozi. Gremo v breg, precej strmo je in konju je treba stalno pomagati s cepinom. Ogromna skala, ki jo je Bog zna kateri potres privalil, leži pošastno ob vznožju. Prijetno zavetišče bi dajala. Nahrbtniki postajajo vse težji. Seveda, ko smo natovorili samo enega konja! Vse drugo nosimo sami. Mastersu se je kar dobro zdelo, da ne bo samo njegov konj težačil! Strmina je nazadnje premagana. Prvi počitek — Tudi konj ga je potreben, ne 225 samo mi. Od tod naprej najdemo celo ste-20. Najprej po ravnem, potem znova navzgor. Ob potočku se odžejamo. Podrti vi-harnik, ki ga je izruval vihar, me spomni na Mauserjev roman. Stari veteran je ves siv od lišajev, mahov in od starosti. Pot se vleče po hudourniku, nobene-druge izbere nimamo. Osvalda nenadoma zmanjka. Tudi na klice se ne odzove. Peter se vrne po poti in ga najde, kako sedi ves zbit na tleh in izjavlja, da ne gre nikamor več naprej, ker je preveč utrujen. Peter pograbi enostavno njegov nahrbtnik in hočeš nočeš se mora premakniti tudi lastnik nahrbtnika. Ko si malo odpočijemo in še malce olajšamo nahrbtnike in si napolnimo želodce, krenemo naprej. Vse bolj skalnat je svet. Dosežemo greben, onstran pa pada strmina, po kateri bi še človek težko prišel, konj pa na noben način ne. Reka Katarina se peni 500 m globoko. Po daljšem iskanju staknemo grapo, po kateri se previdno spuščamo navzdol. Peter vodi konja in kriči, žival pa kot bi dobro vedela, da ji preti nevarnost, se upre z vsemi štirimi in drsi po zadnjici. Ubogi tovor, bojim se, da se foo vse razletelo! S sredine grape se odpre krasen pogled naprej. Prikažeta se dve gori, kot granitni kocki, z navpičnimi 1000 metrskimi stenami: C' Mesa Chico in Grande. Sličita italijanskim Cinam. Desetkrat ujamem na aparat isto dolomitsko sceno. Ko smo srečno spodaj, poravnamo tovor in nadaljujemo pot ob reki. Lažje gre, čeprav je treba ponekod izsekati prehod s sekirico. Na vzhodnem nebu so ostale posamezne lazpotegnjene in od večerne zarje pordele meglene črte. Pričelo se je večeriti. še grdo močvaro prebrodimo in nazadnje le staknemo ob vodi, v prijetnem gozdičku, primeren prostor za šotor. Ne ljubi se nam dosti, ker smo preveč utrujeni. Vendar moramo postaviti šotor in nekaj malega skuhati. Tudi konja je treba raztovoriti, žival je prepotrebna počitka. Sedlo, vrvi in sploh vse, kar je iz uisnja, spravimo visoko, da je na varnem pred rdečo lisico, ki ogloda vse, kar je količkaj užitno. Potem se za-vlečemo v spalne vreče. Ponoči skoraj ne morem zatisniti očesa od utrujenosti. Komaj malo zadremljem, me že zbudi šum. Puma? S cepinom v eni roki in s svetilko v drugi grem gledat. Konj bulji prelašeno vame. Zapletel se je med drevje, tako da se ne more niti premakniti. Rešim ga iz zagate, da se lahko mirno pase naprej. Zlezem v šotor in šele 226 proti jutru prav zaspim. Vstanemo pozno. Mine ves dopoldan, predno pospravimo šotor, nekaj malega skuhamo in otovorimo konja. „V enem dnevu ste lahko pri drugi moreni." Seveda, ko bi poznali pot in bi nas nahrbtniki tako neusmiljeno ne težili! Kakšen užitek, ko pezo za nekaj časa snamemo z rame! Zdaj se vztrajno držimo reke. Oddaljimo se ji le, če ne najdemo pravega prehoda. Večkrat je treba sekati drevje, da se sploh prebijemo naprej. Močvirja se vrste in enkrat bi se skoraj pogreznili. Ubogi konj, udrlo se mu je do golenic — kar trese se, ko mora znova v močvaro. Smo že mimo prve skalne morene. Bog ve, koliko še manjka do druge, kjer bo stala naša baza? Zaidemo v pravi pravcati pragozd, kjer si moramo izsekati vsak korak. Ko se izmotamo, pride kamnit plaz, ki ga je hudournik nanesel vse do reke. Popoldne se naglo nagiba h koncu. Čeravno še nismo prišli do druge morene, se odločimo postaviti matično taborišče. Gozd je zato pripraven, samo malo očistimo prostor za šotor. Še večerje se nam ne ljubi kuhati, tako smo utrujeni. Grebeni vse okrog so postali temni in oblaki mečejo modro senco na sotesko. Nebo postaja vse bolj sivo, ko se spuščata na zemljo mrak in za njim temna noč. Ogenj osvetljuje šotor in debla. Konj se privezan pase malo proč od nas. Urejamo opremo, da bo na varnem, če bo deževalo. Prve kaplje zaevrče v ognju. Kmalu prične pršiti. Še tu pa tam slabo posveti posamezna zvezda, kakor pojemajoča luč, pa tudi ta ugasne pod naletom' temnih oblakov. Vedno močneje prši — nazadnje »a ulije dež in zveni kakor prijetna uspavanka. Kako udobno je na suhem v šotoru! Vso noč prav pošteno lije in še zjutraj ne preneha. Poležavanje po naporni poti nam prijetno dene, a nas lakota nazadnje le prežene na piano. Ob skali zasilno postavim majhno ognjišče in po desetih poskusih se mi posreči zakuriti ogenj. Zraven potem zakurimo še pravi kres, da se kar mimogrede sušimo. Ker ves dan dežuje, porabimo čas za gradnjo zasilne kolibe iz vejevja. Bolje kot nič je že, četudi kaplja notri. Koledar kaže 20. januar. Spominjamo se, kako nestrpno smo čakali v Calafate in cepetali, ko bi hoteli biti že tukaj, pod steno... Naslednji dnevi so precej divji. Že prvo jutro se odpravim s konjem nazaj na estancijo, medtem pa se napotita Peter in Guci po moreni ob ledeniku do snega, da izkopljeta ledeno luknjo, kjer bo naše taborišče št. 1. Dva dni pozneje smo zvečer zopet vsi skupaj. Osvaldo bo čuval taborišče, mi trije: Peter, Guci in jaz pa bomo izvedli prvi poskus. Noč je lepa. Soteska je še v senci, v pobočje ledene gore pa se že upirajo sončni žarki, ko se odpravljamo navkreber. Morena, grmičje, gole skale, sneg in po dveh urah smo pri ledeni luknji, ki sta jo izdolbla Peter in Guci. Le kratek oddih, nato po ledeniku naprej. Kam? Prave smeri ni nikjer. V žleb naravnost nas ne mika, preveč je izpostavljen plazovom. Pomaknemo se proti levi, proti južnemu delu stene. Iz globine za-udarja po žveplu. Že smo ob skalnem pasu, ki vodi do sedla in izgleda kot pravi, pravcati zid. Kladivo udarja, strmina raste, globina postaja negotova — omotična. Medtem ko je na soncu peklensko vroče, vlada v senci strupen mraz. Od zgoraj rezko treskne ledena sveča in za njo se vsuje cel kup ledenih kosov. Ogledujem ledeni blok nad našimi glavami in ga tiho prosim, naj za danes še vzdrži tam gori. Reka v dolini je drobcena, kot tenka nit se vleča globoko doli. Ledeniško jezerce, zelen smaragd, je uklenjeno v moreno. Razburljiv nemir tiči na skalah, globina je potuhnjen sovražnik. Peklensko težak leden previs nas dokončno zavrne. Izkaže se skoraj nemogoč, vrh pa je še tako visoko! Popoldne se nagiba k večeru, ko smo nazaj pri luknji. Sestopimo prav do skal in prenočimo kar na prostem. Čakaj stena, se bomo že še videli! Kar tako se ne damo: bomo že poiskali tvojo šibko točko! Vreme prekriža račune. Vsili nam počitnice, da povečavamo luknjo. Potem doživimo tisti burni petindvajseti januar in še bolj divjo noč v ledeni steni. Upanje na uspeh se močno omaje. Kar zadosti te imamo, Cerro Norte! Če na estanciji ne dobimo klinov za skalna stran gore, ti bomo obrnili hrbet in si poiskali kak bolj hvaležen cilj! Peter in Osvaldo se napotita do Ma-stersa. Osvaldu je čas že potekel, nahodil in naslikal .se je dodobra in se misli vrniti. Peter pa meni, da bo pri Institutu za Kontinentalni led izvrtal potrebne kline. Ako mu to ne bi uspelo, pa bo pripeljal konja, da se vrnemo na Oristino in poskusimo doseči kak vrh onstran ledenika Upsala. čisto brez vrha naše prizadevanje v pogorju med jezeroma Argentino in Viedma ne bo ostalo. Dva prosta dneva z Gucijem dobro izkoristiva. 27. januarja se povzpnem na Cerro Mesa Chico, ki leži nasproti Cerrn Norte. Lepa gora, ne preveč zahtevna, vzpon je pa le prvenstveni. Naslednji dan se z Gucijem prebijev~ po soteski proti severu do jezera Viedma. Lep sprehod. Zvečer se vrne Peter. Klinov ni dobil, pač pa je pripeljal konja in prinesel koristen Mastersov nasvet: ..Najbolje bo, če se odpravite v Bahia Onelli na drugi strani Upsale." II. Tečejo že pozne nočne ure. Silijo, da sem vedno bolj skop v svojih opisih in skrčiti moram strani, kolikor je le mogoče... BAHIA ONELLI 1. februar. Motorka narodnega parka obrača. Trikratni pisk sirene — pozdrav v slovo — in izgine za rtičem. Trije smo, ka.i-ti Osvaldo se je včeraj vrnil v Calafate. Zdaj ko se je Cerro Norte predstavil kot nezavzemljiva trdnjava, ugibamo, če bomo v novih krajih imeli kaj več sreče. Izhodno taborišče smo postavili na jasi poleg obrežja. Dežuje, kot nam je usojeno in kot je to običajno v Južni Kordiljeri. Vendar vsem vremenskim neprilikam na kljub še isto popoldne dosežemo greben prve gorske verige in odpre se nam pogled na ledenik Agassiz, ob katerem nameravamo postaviti prihodnjo postojanko. Ves naslednji dan posvetimo delu in prenašanju tovorov. Na grebenu sneži, medtem pa bi nam matično taborišče kmalu pogorelo! Kako iskro je veter zanesel daleč od ognja v gozd in opazili smo ogenj šele, ko se je začelo pošteno kaditi iz starega drevesa. Prav tisto popoldne seveda 227 kot nalašč ni deževalo... Morali smo čistiti gozd okrog ognja in slednjič so pogorela le tri drevesa. Ob zadnjem prečenju grebena nas zajame pravcati snežni metež. Komaj kaj vidimo. Mogočne gorske velikane, ki jih do zdaj še nismo uzrli, le čutimo, kako nam prete v megli. Ko se malce zjasni, se prikaže siva gora v daljini — Bog ve, katera gora je to! Šotor z muko nazadnje le postavimo. Majhen gozdiček nudi skromno zavetje. Petdeset metrov pod nami se pričenja ledenik. Ob prvem pogledu uganem, da prečenje ne bo lahko. Slutnja se žal uresniči že takoj prihodnji dan, ko ne moremo sploh nikjer najti prehoda. Šele proti večeru si s Petrom utreva pot čez ledeno reko in se vrneva pozno v noč. Prehod je sicer odkr>t — a kakšen prehod! Kakor v pravljici palčkov. Med ledenimi stolpi, po dnu globokih razpok in preko ozkih negotovih ledenih mostičkov se pomika smer. Včasih votlo zagrmi, ko zgrmi ledena klada v globino. Drugi dan prečkamo vsi trije. Onstran ledenika Agassiz se dvignemo kakih osem sto metrov po napol skalnatem, napol ledenem pobočju, pa smo na skoraj ravni ledeni planjavi kontinentalnega ledu. De Agostini je krstil to notranjo visoko ravan za Alti-plano Italia. Nekaj metrov pod robom ozn i-čimo prostor za taborišče. Peter in Guci kopljeta običajno ledeno luknjo, jaz pa se vrnem čez ledenik, da prinesem še ostali del tovora. Z jugovzhoda se je poolblačilo nebo; t.i in tam rde oblaki od krvave zarje. Nad goro Heim je razprostrt pajčolan rdečkastih razpotegnjenih meglenih pasov. Pravijo, da pomenijo lepo, a vetrovno vreme. Kosi ledu in snega se vale navzdol, ko se bližam strmini, kjer dve postavi izmenjaie se kopljeta v sneg. BELI VETER 7. februar. Taborišče II. se vzdrami že ob petih zjutraj. Guci se ne počuti dobro. Vso noč ni mogel zatisniti očesa. Ležal je z glavo pri vhodu in >bi se moral obrniti, a kako ko smo pa tako na tesnem! Vreme je zares lepo. Od luknje se nam ■nudi prelep pogled na vse jezero, ki so komaj prebuja v zgodnjem jutru, medtem ko se gora že belo sveti. Nad gladino se vzdigujejo meglice. Daneis naskočimo prvi vrh. Pred nami je rahla vzpetina in ko jo premagamo, se nam mora odkriti pogled na gore Bolado, Agassiz, Bertrand in Roma, kot nam jih je označil Masters. Veter lahno vzdiguje snežni prah, ki se vrtinči po pobočju. Malo pred sedmo smo pustili luknjo. Strmina postaja vse hujša in poganjamo se navzgor kot po ostrešju svetlikajoče se bele strehe. Vrh je vedno bliže in kar nič ne dvomim, da ga bomo dosegli. Ko nam udari v lice značilni gre-benski piš, vemo, da ti sunki pomenijo konec vzpona. Točno ob desetih dopoldne stojimo na kopasti strehi, na prvem vrhu tostran Lago Argentino., Sežemo si v roke. Nič prisiljenega ni v tej gesti. Vsi malenkostni prepiri so pozabljeni, radost nam sije z obrazov. Stojim na vrhu in fotografiram Petra z zastavicami. Proti jugu neizmerno morje grebenov in še nepoznanih vrhov. Zahod, kjer kontinentalni led pada v Pacifik, je pokrit 228 z morjem Oblakov. Le Agassiz in Bolado na robu stojita izven megle. Zato pa je pogled na vzhod toliko krasnejši. Jezero je odpira pod nami v vsej svoji veličastnosti. Lahka zmaga nas je upijanila. Hočemo preplezati Agassiz in Bolado, še predno ju zajame beli veter. To zaneseno navdušenje se nam bo še pošteno opletalo. Nismo še na polovici stene, ko pokrije ledenomrzel veter s težko sivino nebo. Sonce se umakne in le v kratkih presledkih lahka vidimo žarečo kroglo v divje se premikajočih grmadah oblakov nad nami. Dozdeva se mi, da prekriva vihar planjavo le kakih sto metrov nad nami in da je nad to odejo nebo popolnoma jasno. Sklonjeni pričakujemo sunke vetra. Še vedno upamo, da bo veter razčistil megle in umaknil svojo silo nazaj, v osrčje kontinentalnega ledu. Včasih se za hip zjasni in pokažeta se vrhova Agassiz in Bolado. Še vedno napredujemo. Kasneje smo spoznali, da je bil to šele začetek pravega orkana. Sivo-bela negotovost se je zgrnila okrog nas, vse je postalo belo in smer ni bila prav nič več jasna. Očitno je, da moramo misliti na po-vratek. Da — ali kam? Najprej zavijemo v smer proti Boladu — tja, kjer smo zadnjikrat videli vrh izven viharja. Vse je kot zakleto v kotlu vrtin-častega snega. Otrpli, oslepljeni in izgubljeni obstanemo, da malce počijemo in pre-udarimo položaj. Razmotrivamo, če naj se zakopljemo v sneg, da bomo varni pred vetrcm ali pa se napotimo za vetrom <> belo negotovost. Če ne najdemo izhoda, nas utegne doleteti obsodba, ki jo vsi poznamo iz planinskih in polarnih zgodb. Ostati zunaj na vetru v belem viharju prav lahko pomeni smrt.. Vse močneje tuli vihar in temne grmade megla se vriskajoč zaganjajo v vetrovke. Pričnem zmrzovati, treba se bo odločiti. Tako je, vrnemo se! Veter, ki vztrajno vleče proti vzhodu, nam bo kazal smer. Med sunki in tuljenjem obrnemo torej vetru hrbet in že nas podi njegova sila skozi sivino. Ničesar ni videti, zlahka bi stopil nekam v prazno, vse je enako belo-sivo. Nagonsko skušam obdržati smer. Včasih me zanese na stran in Peter me s kretnjami in kričanjem poskuša uravnati. Na- vezani smo na isto vrv, pa zadnjega, ki je komaj 15 metrov oddaljen, ne vidim. Vse popoldne tavamo v belem peklu in le z gibanjem obdržimo nekaj toplote. Dozdeva se mi, da smo blizu stene, kjer smo zjutraj plezali. Morda je le privid? Ne, ne — saj se mora dvigati stena tam na desni! Včasih le opazim neke bele plasti, ki se odražajo na temni podlagi. Za trenutek se odpre jasnina. Katera je ta črna stena? Še sem negotov, a smo si kmalu na jasnem. Res smo na pravi smeri. Enkrat mi zmanjka tal. Stopim v prazno: razpoka, pa ne preširoka. Z rokami se ulovim. Ob padcu začutim izčrpanost in žalim si konca potikanja. Nazadnje se vendarle odpre pred nami modra sinjina neha in prikaže se jezero, ki se bohoti v zadnjem popoldanskem soncu. Beli pekel je ostal za nami; rešeni smo. VRHOVI Lepše, vcdrejie in večje je veselje na vrhu, kadar si se očistit v težki borbi z goro. Janez Gregorin Dva dni že ždimo in poslušamo iz spalnih vreč besnenje viharja. Vsi demoni so se razdivjali tam zunaj, potem ko smo stopili na prvi neimenovani vrh, ki smo ga nazvali C' Kennedy. Hrane in plina je pričelo zmanjkovati. Ali bo treba še enkrat po gorivo in živila do jezera? Tretji dan -— 10. februarja ■— se vihar le unese. Beli veter, ki je zjutraj še šaril okrog votline, se umakne proti zahodu. Takoj smo pripravljeni. 0'b enajstih se že premaknemo po znani smeri proti Cerro Agassiz. Ure in ure se premikamo po bleščeči, novo zapadli snežni preprogi. Kepe snega se lepijo na dereze in nas teže kot svinec. Utruja nas. A to je le nujna cena za sijajen dan, ki naš trud bogato nagradi. Oba vrhova: Bolado in Agassiz, se svetita v vsej svoji mogočnosti. Treba se bo ločiti. Da bomo čim bolje izrabili lepo vreme, se hosta Guci in Peter povzpela na Cerro Agassiz, ki leži proti severu, sam pa se odpravim na Bolado, ki izgleda razmeroma enostavna gora. Ne vem sicer, če sem prav ravnal, da sem moštvo razdelil, vendar me dvom ne vznemirja preveč. Vse misli so se mi osredotočile na vzpon in mehanično se pomikam navzgor. Stena ni težka, a dovolj zahtevna za enega samega. plezalca. V nasprotnem pobočju se ob istem času vzpenjata dve črni piki: Peter in Guci. Kazalci na uri kažejo polčetrto popoldne, ko stopim na vrh Bolada. Višinometer mi kaže 3.000 m. Petnajst minut pozneje opazim dve črni točki, ki se pomikata zadnje metre proti vrhu Agassiza, in izgineta za vrhom. Popolnoma se je zjasnilo in zadnji oblaki se izgubljajo na zahodu. Vrh, na katerem stojim, tvori z dvema drugima iste višine pravi trikotnik Mika me najbližji, čeprav vidim, da ima kar dovolj težak dostop. Zadnjih trideset metrov pod vrhom je namreč precej zahtevnih. Drugi, malo bolj oddaljen, a še bolj čudovit, se kakor mogočne orgle spušča do ledene planjave. Zahodno od Agassiza pa se pokaže očitno najvišja gora vse te pokrajine. Morda je to tista, ki jo je De Agostini imenoval C" Roma. Sedlo jo veže na prihodnji vrh: Cerro Bertrand. Časa imam še dovolj. Dogovorili smo se, da se dobimo spodaj na Altiplano Italia ob osmih zvečer. Trenutek še oklevam, nato pa jo utoerem proti vrhu, ki stoji v trikotniku. Premagam dve razpoki — ena je opasna — povzpnem se preko zadnje stene in ob šestih zjutraj sem že na drugem vrhu. Krstim ga Cerro Masters, v spomin na prvega naseljenca v teh krajih. 229 Sonce je že nizko, ko se odpravljam navzdol. Peter in Guci bi po mojih računih morala že zdavnaj sestopiti, pa ju nikje:' ne izsledim. V strmini, po kateri se spuščam, zagledam značilno črto, ki naznanja pokrito razpoko, žal prepozno. Odtrga se majhen plaz in me ponese navzdol. Zaman si prizadevam, da 'bi preskočil grozečo črto. Rezko poči in pod mano zazija modra globina. Roke in noge iščejo opore, ko telo začne padati. Srečno naključje! Tri metre nižje se razpoka zoži v nekakšen zob in tam se razkoračeno zagvozdim. Pod mano zija žrelo, da mu ne vidim dna. Sicer pa ni časa, da hi gledal okoli. Mrzlično se spravim na ielo. Oprostim si eno roko, da lahko upo rabljam cepin. Z nogami mirujem, ker bi mi lahko najmanjši gib odkrhnil sneg in bi zgrmel v globino. Cepin opravi svojo nalogo in srečno sem zunaj. Po tej nezgodi hodim previdneje. Opazim tudi dve postavi, ki se gibljeta dakč spodaj. Eden obstane, drugi se pomika vztrajno proti vzhodu, nazaj po sledi, po kateri smo prišli. Skušam temu zadnjemu prekrižati pot, a je le predaleč in ga ne dosežem. Oni za menoj mi maha in kriči. „Peter je," spoznam. Srečava se in pove mi, da je Guci preveč utrujen in se vrača v luknjo. „Midva pa bova poskusila še en vrli, kajne. To bo najvišji vrh, ki je zadaj na zahodu od Agassiza in ki mu še ne vemo imena. Dviga se onstran Cerro Bertranda. Med obema je široko sedlo." Na malem plinskem kuhalniku stopim nekaj snega in skuham juho. še keksi, pa je najhujši glad utolažen. Le pil bi neprestano. Pozno je že, pa je vendar še svetlo. Sonce zahaja za Obzorjem, nekje nad Pacifikom. Napravim še nekaj posnetkov, nato se odpraviva naprej. Nocojšnja noč bo še dolga. Sonce se je skrilo, pa se še zmeraj vidi. Sneg škripa pod derezami in po ravnem kar dobro napredujeva. Pozna se utrujenost, dan hoje in plezanja seveda čutiva. Zavi-jeva proti vzpetini, ki vodi na sedlo med oba vrhova. Izgleda blizu na prvi pogled, pa je še vendar kilometre in kilometre oddaljeno. Nekaj debelih skladov ledu spodaj priča, da se tudi tukaj včasih trgajo plazovi. Svetla bleščava se ublaži in nekakšen belkast mrak pokrije ledeno pobočje. Vse bolj počasna sva. Ure minevajo. Okrog polnoči pritisne strupen mraz in čeprav sem dobro oblečen, ga vendar čutim. Ko 3e odločiva za počitek, izdolbeva plitvo luknjo, da nama sapica ne ugasi kuhalnik. Počasi se topi lepljivi sneg. Vsakokrat, ko je treba sneti rokavice, zanohta, da postanejo prsti kar trdi. Čakava meseca, da bo osvetlil steno. Bivakirati ne misliva, saj nimava spalnih vreč. Ko priplava srebrna krogla izza Agassiza, jo z veseljem pozdravim. Srebrna luč nadahne stene in vrhove. Strupeno mraz je. Kar brž v steno. Udirava se do kolen v mehkem snegu in vsakih deset korakov je treba počivati. Vsako uro posediva molče nekaj minut. Mehajc sneg, trd led in zopet sneg. Utrujenost se seli v ude, misli so zaspane. Strašno počasi gre. Nebo začenja počasi, prav počasi bledeti. Zvezde se redčijo. Hladna jutranja sapa potegne. Dan ni več daleč. Šest zjutraj, še ena razpoka in na sedla sva. Kar sesedeva se v sneg. Na vzhodu, glej čudež! Majhna zlato-rdeča točka se pojavi na obzorju in se pomika v smeri proti severu. „Sonce," mislim prvi trenutek. Ne, ni sonce, sonce začenja vzhajati nižje. Rdeča pika vse bolj bledi in nazadnje izgine. Zaključim, da sem videl satelit. Zbita in zaspana sediva na tleh. Še eno juho pospraviva. Nato pa naprej proti vrhu. Vzpetina je tako položna, da je treba samo hoditi. A vseeno se ustavljam vsakih dvajset korakov. Ob osmih zjutraj stojiva na vrhu Cerra Bertranda. Spet ponavljam običajno ceremonijo vsakega vrha. Slikam avtomatično Petra s pokrajino v ozadju. V prvem trenutku se niti ne zavem veličastne panorame, ki se mi razodeva: Cerro Norte, Fitz Roy, Mariano Moreno, Murallon in še neznani Risopatron. Pod nama ledenik Upsala in na jugovzhodu vrhovi, ki smo jih včeraj preplezali.. Nog ne čutim več. Cepetam. Ali je bilo vredno truda? Dobrih petnajst minut sva na vrhu, nato pa takoj nazaj na sedlo. Niti sekunde nočem več ostati tukaj, če ne, bom zmrznil. Jasno čutim, da se bova drugemu vrh j morala odpovedati, če hočeva priti živa nazaj. Preveč sva zdelana. Peter je ves ubit, saj je vodil in gazil v celo skoraj vso steno ponoči. Žalostno gleda na vrh nasproti, ki izgleda lahko dosegljiv in se nama vidi skoraj na dlani. V stanju pa, v kakršnem sva, bi potrebovala ves dan, da prideva na vrh in se vrnila navzdol, še ena noč brez spalnih vreč bi bila preveč. In če se vreme prevrže? Nad Pacifikom se odražajo raz-potegnjene temne črte... Žalosten pogled za slovo na vrh, ki nama ni usojen. Težka je odločitev, a treba je slediti razumu. Pot navzdol je lažja in hitrejša in tudi noge spet čutim. Seveda se utrujenost stopnjuje. Po ravnem gre spet bolj počasi. Sonce se blešči v tisočerih kristalih in dozdeva se mi, da sem potopljen v bleščečo svetlobo tropionih krajev. Uležem se za trenutek in pritisnem vroče čelo v sneg. Najraje bi kar tukaj zaspal. Poldne je že mimo. še vedno smo nekje zadaj za Agassizom. Belina se vleče v nedogled. Zaprem oči in pozabim na čas, ki beži. Odkar sem se vrinil iz stene Cerro Norte in po (belem viharju zadnjič se je v meni nekaj premaknilo. Z vsakim trenutkom to bolj čutim. V preblisku se zvrsti mimo mene ves boj z goro in časom, ki sem ga po vsej sili hotel dobiti. Ali sem delal vedno prav? Tako kot bi delal čist gornik, ki služi le višjim idealom? Spoznam, da sem služil le sebi in svoji slavi. Zakaj smo se razdelili včeraj, ko sta se povzpela Peter in Guci na Agassiz. Da foi dosegli več vrhov? Tudi to bo res. A v prvi vrsti sem se morda tako odločil, da sem sam lahko zavzel dva vrhova. To spoznanje me muči skoraj bolj kot utrujenost. In vendar — ali nisem skrbel za vse in šele navsezadnje pomislil zase? Ali ji vsak drug tako -ravnal? Ne vem. Ura kaže že tri popoldne. Utrujen se znova postavim na noge in nadaljujem , ot.. Tam spredaj leži tudi Peter v snegu itt strmi v nebo. Naprej, naprej. Usta imam čisto suha in želim si vsaj kapljice tekočine. Kolika poti še manjka? Kot pijana se pomikava po ledeni planjavi. Skale. Ustnice željno srkajo kapljice, ki polže po robu. Že vidiva jezero. I.n tam spredaj nama nekdo maha. To je Guci. Stisk roke me pomiri. Spoznanje, da smo vsi pripomogli do uspeha, mi vrne občutek ponosa. ZAKLJUČEK Motorka narodnega parka nas je prišla iskat in nas je odpeljala v obljudene kraje. Vrnil sem se domov preko Bariloč. Tam sem zvedel novico o 'bridki nesreči na Tronadorju. Bela gora mi je vzela najboljšega prijatelja. Tomaž Kralj je z Bo- židarjem Vivodom ostal v viharju tam nekje pod argentinskim vrhom Gromovnika. Dva vrhova na kontinentalnem ledu, Cerro Tomek in Cerro Vivod, pa bosta pričala, da bo spomin nanju ostal v srcu gornikov večno pričujoč. JURIJ SKVARČA Rojen 17. oktobra- 1941 v Ljubljani, kjer js obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo do male mature. L. 1956 je z materjo in bratom Petrom emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je najprej končal srednjo šolo, nato se pa vpisal na elektrotehnično fakulteto v Buenos Airesu- Sedaj dokončuje zadnji letnik ter je tik pred diplomo. — Je član Slovenskega planinskega društva v Argentini. Bil je član, pa tudi -vodja raznih sloven-sko-argentinskih odprav na Kontinentalni led. Letošnja odprava je ,pod njegovim vodstvom dosegla lep uspeh na predelu ivontinentalnega ledu vzhodno od Argentinskega jezera. V Zborniku Svobodne Slovenije za 1966 je v planinskem po-flavju opisal uspeha in doživetje članov slovenske odprave na Cerro Mellizos. Ponovno je že tudi nastopil kot planinski predavatelj po slovenskih domovih v Buenos Airesu. PETER SKVARČA Rojen 14. januarja 1944 v Ljubljani. Ljudsko šolo je obiskoval v tem mestu, prav tako dva razreda gimnazije. Leta 1956 je prišel z materjo in bratom Juretom v Argentino. Tu je do. končal gimnazijo. Sedaj študira drugo leto zemljemerstvo na buenosaireški tehnični fakulteti. Je aktiven član Slovenskega planinskega društva v Argentini in drugih tukajšnjih andini-stičnih klubov- Udeležil se je raznih patagonskih odprav. Predlanskim tudi slovenske odprave na ognjenik Lautaro. Letos je sodeloval pri slovensko-argentinski odpravi na vrhove Kontinentalnega ledu onstran Argentinskega jezera na patagonskem jugu. Uspehe Slovensiko-argentinske odprave na Pier Giorgio je popisal v planinskem poglavju Zbornika Svobodne Slovenije za leto 1964. K SLIKAM SLOVENSKO-ARGENTINSKE ODPRAVE NA KONTINENTALNI LED V LETU 1966 i Cerro Tomek, eden najlepših vrhov jugovzhodno od Lago Argentino. Ime so mu dali člani Slovensko-argentinske odprave na Kontinentalni led 1966 v spomin na izginulega gornika Tomaža, Kralja. ■Cerro Tomek, urna hermosa cumbre al sur-oeste del Lago Argentino. BI nombre fue puesto por la Expedici£ri »rgentino-eslovena al Hielo Continental 1966 en memoria al desaparecido anidinista Tomaž Kralj. Cerro Tonrsk (Tomek Peak) a beautiful summit at South-VVest of Lago Arge-ntino. It was named' by the Slovene-Argentine expedit>ion to the Ice Cape 1966 in memorial to the disappearil inoiu/uaineer Tomaž Kralj. 2 » Ledena planjava Kontinentalnega ledu obdana z belimi gorskimi grebeni. Na desni zadaj najvišji vrh Cerro Vivod v spomin izginulemu planincu Božidarju Vivodu. La nevada planiicie del Hielo Cotitinemtal bordeaida con blanc-as cadenas montanosas. A la derecha atras C9 Vivod, la cumbre mas alta bautizada en memoria del desaparecido andinista Božidar Vivod. The ice extension of Altiplano Italia surrounded by vvhite ranges. Behind and to the right, the highest peak Cerro Vivod named in memorial to Božo Vivod who wa,s lost in Tronador peak this year. 3 Vrh Cerro Bertrand jel bil dosežen 11. februarja 1966. Zadaj Altiplano Itaria z neraziskanimi grebeni Risopatrona. La cumbre CT Bertrand fue alcanzada el dfa 11-2-1966. Al fond« Altiplano Italia con el discutido Kisopatr6n. The Cerro Bertrand summiit was reached in february llth in the morning. At the back Altiplano Italia with the disputable Risopatron Range. 4 Pogled z vrha Bertranda proti severu. Na desni spodaj se spušča največji ameriški ledenik Upsala. Spredaj se vidita OerrcJ Murallfin in Cerro Cono. Vista hacial el norte de la cumbre Bertrand. A la derecha baja el mas; girande glaciar aineri-cano Upsala. En frente pueden verse CV Murallčn y C9 Cono View to the north of Bertrand Peak. To the right the biggest American Glacier Upsala descend's. Murallčn aind Cono Peaks can be seen in, the front. S S sedla med Cerro Vivod in Cerro Bertrand panorama proti, jugu. Spredaj Cerro Agassiz zadaj Cerro Bolado. De la silla entre C9 Vivod y C9 Bertrand el panorama hacia el sur. En frente C? Agassiz, al fondo C"? Bolado. From the Col, between Bertrand and Vivod Peaks. Tha landsoape is widening to the south. In front Agassizl Peak which was climbed like Bolado Peak, the day before. 6 Estancia ,,Cristina" last družine Masters. Zadaj mogočni Oerro Norte. Estancia "Cristina" protpiedad de la familia Masters. Detrds al fondo el soberbio C? Norte. Estancia "Cristina", Masters family's property. To the right of thei "oairreta" wheel and over the poplars the magnifieent and ur.conquerred Norte Peak. 7 Na povratku v steni Cerro Norte. Na obrazih se vidijo: znaki, utrujenosti. En la pared del C? Norte. La retirada. En los roetros hay visibles, senales de cansancio. Th,e retreat begins on the granitic siide of C9 Norte, between ročk and ice there are visible marks of \vearines on their faces. 8 .Oerro Mesa' Grandie — mogočna gora — s silovito' steno nasproti' Cerro Norte. C9 Mesa Grande — inmensa mole granitica con/ su pared vertical en frente,; del C? Norfe. One of the giants, Mesa Grandel Peak, with its vertical dolamitic side in front afl Norte Peak. 233 Mladi srci sta zahrepeneli na Tronador, ki vkovan v led kraljuje nad bariloškimi gorami Tronador - Gromovnik s čilske strani. Nad tisočmetrsko steno na sredi Glavni vrh — 3556 m, na levi Argentinski vrh — 3200 m, ki sta ga dosegla Kralj in Vivod, na desni Čilski vrh — 3300 m OSPOD, NA POTI SEM. DVIGAM SE, VZPENJAM SE, DOSPEL BI RAD. Z VETROM NAPROTI, S SONCEM V OČEH SEM SE NAPOTIL PROTI NESKONČNEMU OBZORJU; POD NOGAMI SE MI RAZPROSTIRA DOLINA, KI SE DVIGA NAD ZEMELJSKO POVRŠINO, ZEMLJA LE ŠE KOT OZKA ČRTA, SE ODDALJUJE. ENO SAMO ŽELJO IMAM: DOSPETI. DOSPEL BI RAD DO VRHA, KJER BOM ČUTIL TVOJO BLIŽINO IN TVOJO VSEMOGOČNOST. TRUDEN SEM, ŠE MALO NAJ VZDRŽIM... A TU JE RAZPOKA, GOSPOD!... KAKOR BREZNO ZIJA VAME IN ODKRIVA MOJE RANE. STOJIM IN NE UPAM SI NAPREJ. MOJ BOG, TI SI MOJA PRIČA, TI SI EDINI MOJ SODNIK, TI VEŠ ZA VSE STVARI, PREDEN SE ZGODE; TI SI USTVARIL SKRIVNOST GORE, TI SI USTVARIL DNO RAZPOKE, ZATOREJ GOSPOD, POZNAŠ MOJO NOTRANJOST. NI TI TREBA, DA MI ZREŠ V OČI, PA VENDARLE, GOSPOD, SI MILOSTNO USTAVIL SVOJ POGLED NA NJIH. GOSPOD, GLEDAM PROTI VRHU IN ČUTIM TVOJO NESKONČNOST; IN POTOLAZEN SEM, KER SE ZAVEDAM TVOJE DOBROTE IN VEČNOSTI. NEKJE JE GORA IN OB NJENEM VZNOŽJU STOJI KRIŽ; V SRCU GORE STA DVE ŽIVLJENJI IN V NJUN SPOMIN SE DVIGA KRIŽ OB VZNOŽJU. PRED KATEREGA POLAGAMO TO MOLITEV BEŽNEGA POPOTNIKA. mm v H H se je roidil 13- oktobra leta 1939 v Gorici. Njegov oče je bil pokojni voditelj Slovencev na Primorskem dr. Janko Kralj, mati pa ga. Anica Simčič, znana javna delavfka. Z materjo, braitom Alešom in sestrama Anico in Lučko je Tomaž prišel v Buenos Aires leta 1948. Gimnazijo je dovršil kot gojenec v Škofovem zavodu v Adrogueju, nato pa se jie vpisal na buenos-aireško univerzo, kjer je študiral zgodovino, v kateri bi letos diplomiral. Dne 18. januarja 1966 je v družbi Boža Vivoda odšel na Tronador, ki mu je odprl svoj ledeni grob. Pisal je literarne — predvsem gorske — črtice v razne mladinske liste, svojo pot na Bonete je opisal v Zborniku Svobodne Slovenije za 1966. Večkrat je bil na argentinskem vrhu Tronadorja, in po njem se imenuje vrh v predgorju Cabeza de Kralj. Bil je odbornik pri Slovenskem katoliškem akademskem društvu, član SFZ in SPD. Poučeval je tudi zgodovino v II. letniku Slovenskega srednješolskega tečaja. TOMAŽ KRALJ BOŽIDAR VIVOD je bil rojen 12. januarja 1942 v Ljubljani, sin ing. Avgusta Vivoda. predsednika odborov v raznih taboriščih v Italiji, in ge. Ive, rojene Pregelj, znane športna vaditelj ce. Z materjo in bratom Tinetom je Božidar prišel k očetu v Argentino leta 1954, živel najprej v Comodoro Rivadavii, nato pa v Buenos Airesu. Gimnazijo je končal kot gojenec v Adrogueju, nato pa študiral inženerijo na državni univerzi. 18. januarja 1966 je s Tomažem Kraljem odšel na Tronador, odkoder se ni več vrnil. Pri Slovenski fantovski zvezi je bil večkrat športni referent, pri SKAD odbornik in zadnji čas tudi predsednik. Pisal je pesmi in prozo, bil je tudi dober igralec. V športu se je odlikoval kot izvrsten plavač in lahlkoatletik, kjer je bil med Slovenci prvak, pa tudi med Argentinci je odnašal prva mesta. ■B Srce hrepeni kvišku. Ni zadovoljno v umazianiji velemesta, utesnjenosti betonskih sten an v brezkončnosti ravnine. Njegov cilj je višji, njegov ideal plemenitejši. Kakor teži duša k Bogu, hrepeni človek v zemeljske višave. Težka je pot, naporne strmine an nevarni grebeni, a plemenit človek se jih ne ustraši. Umiri se šele na vrhu gora, tam, kjer nad njim ni ničesar razen modrega neba in krožečih kondorjev, ko se vsa zemlja do obzorja razteza pred •njim in mu odpira svoje tajne, ko lahko z enim pogledom obseže mogočnost božjega stvarstva. Tam začuti, da je blizu Boga. Pa tudi Bog ve, da mu je duša, ki ga gleda v veličanstvenosti narave, veliko bližja v gorah. In zato jo včasih dvigne z vrha visoke gore naravnost v svoje naročje, da se v njem odpočije in uživa večnostni razgled na vse stvarstvo in vesolje. Za nas, ki ostanemo v planinah ali v pampi, pa je tak božji poseg boleč. Prijatelj, ki odide v planine, se ne vrne več. Gora ga je pridržala v svoji skrivnostni veličini in tam mu med ledenimi skladi veter poje melodije in gora čuje nad njim. Slovenci v Argentini smo že izgubili veliko življenj v gorah. iSama dragocena in vredna življenja. Izseljenski duhovnik Jože Kastelic je omagal pod vrhom Aconcague in Tonček Pangerc leži pod sneženim plazom na gori Paine v južnem Čilu. In tema dvema sta se letos pridružila še dva mladeniča iz Buenos Airesa, polna življenja in energij, ljubitelja narave in gora, Božo Vivod in Tomaž Kralj. Tronador, najlepša gora v Bariločah pod Andi, center slovenskega gorništva v Argentini, je postala njun grob. Dosegla sta njegov vrh, od tam pa je bil v nevihti še en kratek korak v nebo, telesa pa sta ostala pokopana nekje v obširnem ledeniku. Oba sta bila v sredini življenja slovenske skupnosti in obetala nove sile za bodočnost. Božo — eleganten, duhovit — je bil predsednik Slovenskega kat. akademskega društva V Argentini, Tomaž — čokat, na videz okoren, močan in dobrosrčen — je bil odbornik. Oba sta študirala — Božo inženerijo in Tomaž zgodovino — poleg tega pa še delala, a sta še našla sil za delo v društvu in drugod. Božo je bil talentiran igravec na naših odrih, Tomaž pa — dober pevec — je rad vzel pri ugašaj a j očem kresu v roke kitaro in zabrenkal nanjo. Oba sta bila športnika. Božo Vivod se je odlikoval v lahki atletiki ter plavanju. Dajal nam je zgled pravega športnika, ki mu je vzgoja telesa res služila pri osebni izpopolnitvi. Pa tudi Tomaža je vesel i šport. Ni sicer odnašal prvenstev kot Božo, a je hodil veslat vsak teden. A njegova ljubezen so ibile gore, predvsem Tronador, pod katerim je veliko let preživel svoje počitnice. Po njem se imenuje neki vrh v pogorju Cabeza de Kralj, ker ga je pred leti z Arnškom prvi dosegel. In tako ju je njuna pot peljala iz lastne močne osebnosti med vso slovensko skupnost. Že tako mlada sta vendar pokazala, kakšen mora biti lik študenta med nami, kako je treba vezati tradicijo z novostmi, domovino onkraj morja z domovino tostran. Dokazala sta, da se vedno da najti čas in možnost, da pri delu za skupnost ne trpi ne delo, ne študij, da poleg tega lahko doseže še uspehe v športu. In pri tem pa še ne pozabi nase, ampak si pridobi široko obzorje in močno osebnost. Pokazala sta, kaj vse zmore človek, če ima voljo in moč. In to voljo in moč sta dokazala tudi ob smrti. Ker sta bila pripravljena na velika dejanja, ker sta hotela širokih obzorij in duhovnih višin, sta tudi oba hrepenela po zemeljskih višinah, po modrem nebu in belih skalah, po širjavah in modrikastih ledenikih. In le tak, ki je že kdaj stal na visoki gori, ki je truden plezal po steni ali hodil po strmih stezah, le tak lahko ve, zakaj sta se leto za letom povračala v Ba-riloče, in tudi ve, zakaj sta nastopila tisto usodno pot, ki ju je pripeljala v bližino neba in nato... še više... Letos sta se oba buenosaireška študenta odpravila v Bariloče na počitnice. Tomaž že v začetku leta, da tam pomaga pod Tro-nadorjem svojemu svaku Jermanu pri upravi planinskega hotela, Božo pa sredi januarja z lepo družbico prijateljev. Domenila sta se, da gresta na argentinski vrh Tro-nadorja, ki ima kakih 3.300 m višine. To- smaž je bil že velikokrat na njem; le nekaj ■dni preje se je s prijatelji povzpel nanj. Božo pa je bil že nekajkrat v Bariločah, a na Tronadorju še ne. Tako sta se zmenila, da ga premagata. Prej sta bila Se pri spominski maši za umrlega Tončka Pangerca, nato pa sta se odpravila v ledeno goro. Dne 17. januarja sta se poslovila od prijateljev in domačih in odšla po pobočju in grebenu do raba ledenika kakih 1000 m visoko. Tam sta prespala, drugo jutro še pred zoro sta se odpravila naprej. V bivaku sta pustila vso odvečno opremo pa tudi spalni vreči. Po trdo zamrzlem snegu sta hitro napredovala. Po nekajurni hoji po ledeniku sta dospela na argentinski vrh Tronadorja, kjer sta pustila svoja podpisa, ki ju je reševalna odprava pozneje našla. To je zadnje, kar se ve z gotovostjo. Naprej' je vse zavito v ugibanje. Ob 11 zjutraj se je na Tronadorju razdivjala nevihta, snežni metež in megla. V takem ni mogoče (narediti niti koraka. Kje ju je doletela usoda — samo Bog ve. Lahko sta takoj pod vrhom padla čez tisočmetrsko nepristopno steno na čilsko stran, ali pa sta v viharju zgrešila smer — na gori je okoli 10 km2 ledenikov — in zabredla med razpoke, ki so tudi do 50 m globoke, v katere ju je lahko vrgel vihar in kjer sta kmalu od utrujenosti in mraza za vedno zaspala. Na novo zapadli sneg je zabrisal za njima vsako sled. Reševalne odprave iz Bariloč, kakor tudi prijatelji, ki so ju pozneje ves mesec iskaii po ledenikih, niso mašli drugega kot opremo v bivaku, podpisa na vrhu in sredi ledenega polja razpok nekaj zasutih stopinj, ki bi utegnile biti njune. Slabo vreme je precej oviralo iskanje, zapadlo je precej snega, posebne še čez zimo, tako da je vsako iskanje skoraj onemogočeno. Pozneje so sorodniki in prijatelji na vznožju Tronadorja, blizu Črnega ledenika pri Jermanu, postavili preprost lesen križ, ki je bil daleč viden vsem obiskovalcem. Na njem piše s preprostimi črkami: Tomaž Kralj — Božo Vivod In memoriam 18. I. 1966 Tronador Tako sta odšla iz bariloških lepot v objem Božje lepote in ljubezni. Njima je sedaj dobro, saj uživata plačilo za kratko, a polno življenje. Mi pa, ki tako zelo občutimo njun odhod, bomo morali začeti življenje brez njiju, a polno spominov nanju in polno bolesti, ko vidimo, koliko bi lahko še dala nam iz svojih bogatih zakladnic duha, kako bi nas še lahko vodila v spoznavanju lepote narave. A Bog je hotel drugače. Odločil je, da s svojim življenjem in smrtjo izpričata Ljubezen do gora in do Njega. slovenstvu v čast narodu v ponos Zbornik 1965: Dr. Milan Komar, dr. Karel V. Truhlar, D. J., dr. Franc žajctela Zbornik 1966: Vojimir J. Bratina, Franja Golobova, France Gorše, Bara Remee Dinko Bertoncelj Dr. Jože Jančar ------ ------>;r............. :. ... i. ■ • • ......... ' » : c,: . i .-M ..,.:..■!'»• ' ' - ■ ■ t.:.. ■ , ■ ' • ...J t \ Dinko Berfoncelj Jesenice so njegov rojstni kraj- Tu je v domu svojega očeta, delovodje pri Kranjski industrijski družbi dne 31. julija 1928 zagledal luč sveta- Jesenice so Dinku dajale tudi prvo splošno izobrazbo. Pa tudi prvo smučarsko. Kot ostali otroci v tem kraju, je začel tudi on smučati že kot otrok- S sošolci je treniral slalom, poskušal se pa tudi že v tekmovanju v skokih. Vojni dogodki, sovražna okupacija in komunistična revolucija so svobodo gibanja ljudi zelo omejili. Zato se v alpinizmu in zimskem športu ni mogel dosti u'i|ej-stvovati. V teh letih je izgubil tudi očeta- Komunisti so ga prav na novega leta dan 1944, ko se je s sinom Dinkom vračal od večerne sv- maše, ubili z brzostrelko na domačem vrtu- Šestnajst mesecev zatem, ko so morilci njegovega o,četa v domovini prišli na oblast, je Dinko postal begunec. Odšel je v Lienz na Tirolskem- Tedaj je bil star 17 let. Mladi Dinko je bil v tistih letih navdušen igralec namiznega tenisa- Ta mu je prinesel tudi prve uspehe v življenju- Na mladega far.ta so bili lienški športniki takoj pozorni in ga sprejeli za člana lienškega mestnega moštva za namizni tenis. V tem klubu je Dinko nastopal pri raznih tekmah ter se močno uveljavljal. Po preselitvi lienškega begunskega taborišča v Spittal ob Dravi, so lienški športniki opozorili športni klub v Spittalu na mladega slovenskega begunskega športnika Bertonclja. Zato so ga spittalski smučarji z veseljem sprejeli v svojo družbo. S tem klubom se je Dinko Bertoncelj udeleževal raznih tekmovanj. V Spittalu se je začel posvečati tudi alpinizmu. S svojimi prijatelji in znanci jte prehodil ter preplezal vse znamenitejše avstrijske planine in gorske vrhove. Avstrijski smučarji in alpinisti so mu tudi prvi govorili o lepotah sveta na argentinskem jugu- Zato se je za emigracijo v to deželo odločil tem lažje, ko je postalo pereče vprašanje razhajanja slovenskih beguncev v prekomorske države. V Buenos Aires je prišel leta 1949. V njem je pa vzdržal samo nekaj mesecev, nato pa odšel v Bariloče in se v njih za stalno naselil. Opravljal je razne službe. V tista leta spadajo Bertoncljevi prvi veliki uspehi tako v smučarskem tekmovanju, kakor tudi v raznih planinskih odpravah na še nezavzete gorske vrhove na Kontinentalnem ledu. Postal je znan in zadobil tako velik ugled, da je bil vključen v prvo argentinsko odpravo na Himalajo od februarja do avgusta 1954- Tako je postal prvi Slovenec, ki je bil na Himalaji in iki se je na tem velikanu sveta tudi najvišje povzpel. , i ! i i t Udeležba v himalajski ekspediciji je Dinku Bertonclju odprla pot na področje argentinske Antarktike. Na argentinski antarktični znanstveni bazi je prebil dobo od decembra 1950 do 1959. Po vrnitvi leta 1960 je stal pred izbiro: Kam naj se usmeri? Ali naj odide znova na Antarktiko, ali pa postane poklicni učitelj smučanja? Odločil se je za vzgajanje smučarjev. 'In to s tem večjim veseljem, Iker je že leta 1956 pozimi delal v Smučarski šoli na Catedralu. Pri tem se je pa dobro zavedal, da bo v velikem svetu in pri močni svetovni konkurenci mogel obstati in se uveljavljati samo z najvišjo kvalifikacijo- Zato je leta 1960 odšel v Avstrijo ter se spopolnjeval v tehniki smučanja in v teoretičnem športnem znanju v tečaju avstrijskih smučarskih učiteljev v San Ghristof am Arlberg. Po zaključku tega tečaja je ostal še naprej v Avstriji ter je od božiča 1960 do aprila 1961 z vso vnemo uporabljal pridobljeno športno znanje v avstrijski smučarski šoli St. Johann im Tirol. Po vrnitvi v Bari-loče je prevzel vodstvo smučarske šole kluba CAS-a. Da bi pa lahko skozi vse leto uporabljal pridobljeno športno znanje v smučanju in ga posredoval drugim, se je oaločil, da bo skušal zimske mesece izkoristiti za zimski šport na severni zemeljski polobli, poleti se bo pa vračal v Argentino aa jug. kjer je tedaj zimska doba. Konec leta 1961 je odšel v Združene ameriške države kjer je imel nekaj dobrih znancev med s mu,čarslkimi učitelji. Ustavil se je v Stratonu v državi Vermont. Sprejeli so ga za učitelja smučanja na Smučarsko šolo. Na tej šoli je deloval tri leta- V tem času je postal tudi v 'Severni Ameriki v smučarskem svetu toliko znan, da je med tretjim letom delovanja na smučarski šoli v Strattonu dobil ponudbo za direktorja smučarske šole v Windhamu v Catsikill Moun-tains v državi New York. Tako sedaj zimske mesece na severni polobli preživlja kot direktor smučarske šole v navedenem ameriškem mestu, zimske mesece na južni polobli pa v Bariločah kot vodja smučarske šole kluba OAS-a na Catedralu, kjer ima tudi svoj družinski dom. Za življenjsko družico si je Dinko Bertoncelj izbral Jeseničanko Romano Kovačevo iz Ria de Janeira. VOJKO ARKO Obisk pri Dinku Bertonclju Spodnja pobočja Catedrala so že kopna in zevajo v sivozeleni, še vedno zimski goloti. Oblaki zakrivajo zgornja smučišča, žičnica prevaža maloštevilne turiste in ca-tedralska vasica je zadobila običajen, miren in vsakdanji izraz. Ko stopim v vežo Dinkove hiše, me sprejme gospa Romana. Brhka Jeseničan-ka, zrastla pod brazilskim tropičnim soncem, se je v letu dni Bariloc in Windhama razvila v dovršeno smučarko, pa se ji zato športna Obleka imenitno prilega. „Dva dni nimamo več dela. Zdaj zabu-šavava, da si oddahneva od sezone. Vstopi in počakaj, saj Dinko takoj pride. Šel je samo do CASa". Hotelček argentinskega smučarskega klu-iba (CAS) ni daleč — kar onstran ceste je — torej se fant ne bo dolgo mudil. Zlek-nem se v naslanjač ob kaminu in se razgledujem po okusni, skoraj razkošni jedilnici. Nekdanji švicarski lastnik catedral-ske vile je opremil prostorno, svetlo sobo s prijetnim in izbranim pohištvom. Veliki črni mizi se prilegajo visoki, izdelani stoli, na dolgi polici je razporejena iskana starinska posoda — ne manjka poseben pribor za švicarski fondu — in v vogalu salončka se stiska lesen bar, ki je za prvo potrebo z vsakovrstno pijačo dostojno založen. Novi gospodar je postavil med bronaste sklede in keramične vaze dva tibetanska mlin- čka, na kaminu pa samujeta dolgi „kukri", ostri nož indijskih gozdov, in slonokoščena volovska vprega — draga spomina na razgibano himalajsko odpravo. Na knjižni mizi ležijo smučarske revije, slikanice slovenskih gora in fotografije naših mest in vasi. Še zbirka plošč (mednarodna seveda — ne manjka ljubljanski kvartet, ne „Tam, kjer murke cveto") in okolje smučarskega doma v catedralski vasi je primerno očrtano. Dinko se prismeje in že na pragu pove. da je zadnja dva dni prebil pri čitanju. „Veš, včeraj sem bil kar zadovoljen, ko sem na terasi bral zadnji Mauserjev roman in gledal druge, kako smučajo tam zgoraj ?" Seveda — tudi najlepšega se človek naveliča, posebno še, če te dolžnost priganja. Pa se prileže, ko po dobro opravljenem delu lahko mirno sedeš in počiješ. Brez posebnega uvoda se razplete nevezani pogovor o začetkih smučarskega navdušenja zdaj že dozorelega moža, ki ga je vztrajno in dosledno planinsko stremljenje pripeljalo skozi bariloške gore na Himalajo in Antarktiko ter na smučišča mednarodnega profesionalizma. „Kdaj sem začel smučati? No, menda s tremi ali štirimi leti. Takrat mi je oče naredil prve „dilce". Poskušal sem hoditi z njimi okrog hiše, saj pozimi je na Jeseni- cah snega povsod dovolj. Nekaj let pozneje smo vsi trije: brat, setra in jaz, dobili za Miklavža prave smučke in se začeli resno vaditi v smučanju. Vsa mladina na Jesenicah se je navdušila, ko so se slovenski smučarji na tekmah v Nemčiji — mislim, da je bilo na olimpiadi v Garmischu 1. 1936 — prav dobro odrezali ter so Smolej, Pra-ček, Jakopič in moj bratranec Jože Bet-toncelj zasedli častna mesta. Spominjam se, da sem že kot otrok rad treniral slalom, tekmoval pa takrat še nisem, vsaj v alpin-skih disciplinah ne. Pač pa smo fantiči organizirali med seboj tekmovanje v skokih. Sami smo zbirali nagrade po Jesenicah in seveda merili in ocenjevali skoke. Tudi smučarske izlete smo delali, na črni in Španov vrh. Pri Gorenjčevi koči sem opravil trodnevni smučarski tečaj. Vojna je naše udejstvovanje zavrla, a ne povsem ustavila. Tekmoval nisem nikjer, kajti organiziian šport je bil v rokah Hitler-Jugend, ki smo se je izogibali Nekaj smučali smo pa vendar..." „In pozneje v Avstriji?" „Tam sem šele postal resničen tekmovalec. A zanimivo je, da sem v avstrijske smučarske klube prišel skozi — ping-pong." „Aha, spominjam se, da si še ob prihodu v Bariloče večkrat tolkel žogico v italijanskem društvu in vztrajno ddbival partije z najboljšimi tukajšnjimi igralci." „Že v taborišču v Lienzu sem postal član moštva za namizni tenis. Tam sem spoznal avstrijske smučarje in ob preselitvi v Spit-tal so me tamkajšnjemu smučarskemu klubu posebej priporočili. Ne zastonj, kot bom takoj povedal. Na prvih tekmah sem odnesel prvo mesto v smuku. V slalomu sem tudi prav dobro vozil, a sem spustil ena vratca in zmaga mi je pred nosom ušla. Od takrat so me Avstrijci cenili in sem ppittalski klub zastopal na različnih tekmah." „In plezarija?" „Doma sem delal izlete samo po Karavankah. Seveda brez plezanja. Nad našo hišo na Jesenicah se je plaz, kjer smo se otroci smučali, zaključeval s skalovjem. Tam smo se na skrivaj vežbali v osnovnih prijemih plezalne tehnike. Lezli smo precej visoko in se spuščali po dvojni vrvi. V Avstriji sem najprej plezal v lienških Dolomitih. Vrhove, smeri in stene sem že malce pozabil. Vem pa še, da smo se večkrat povzpeli na Roterthurn. Hodil sem s Cirilom Lavričem, p. Fortunatom Zorma-r,om, Vinkom Zaletelom. Po prihodu v Spittal, kjer sem se zaposlil v trgovini s papirjem, sem se podal na Visoke Ture. Dostikrat sem pristopil na Grossglockner. Prečil sem vse Ture od Dreiherrenspitze do Ankogela. S Frenkom Jermanom sva prišla s smučmi na Simonispitze, kar je pomenilo za tiste čase svojevrsten planinski čin. Največ sem se kretal v družbi štiripe-resne deteljice, ki smo jo sestavljali: Tone Arnež, Jelko Zalblatnik, France Jerman in jaz." „Kako si se odločil za Argentino?" „Saj veš, kakšno je bilo taboriščno okolje. Nihče ni resno mislil na pot čez morje. Vsi smo samo čakali, kdaj se vrnemo domov. Argentina mi še posebej ni bila simpatična, ker sem si jo predstavljal kot veliko ravno deželo brez gora in snega. To napačne nazore mi je popravil moj smučarski trener Zitterer, ki je poznal avstrijske mednarodne tekmovalce Pravdo, Mal-la, Noglerja. Avstrijski smučarji so 1. 1947 obiskali Argentino in tekmovali v Bariločah. Vrnili so se polni hvale o lepoti andskih pokrajin in o možnostih, ki se na argentinskem jugu ponujajo. Tako sem začel sanjati o Bariločah, ne da bi jih poznal. Za prehod čez morje se nisem osebno nič brigal. Vse formalnosti so opravili drugi. Brž ko sem se znašel v Buenos Airesu, sem se zanimal za smučarsko mesto na jugu. Prvo nedeljo so mi na Martincu pokazali človeka, ki je pravkar prišel iz Bariloč. Sam veš, da si bil to prav ti. Vrgel si mi zbornik Cluba Andino in se Ti z menoj še zgo-varjati ni ljubilo. Zame je bila to huda klofuta in sem si jo presneto zapomnil." Kadar govori o svojih prvih argentinskih vtisih, Dinko nikdar ne pozabi in mi vselej oponese to prvo srečanje, da se namuznem ob spominu na fantiča, ki se mi je zdel tako brezpomemben, da sem sam na tisti govor popolnoma pozabil. „Dobro, da ti hladna brezbrižnost prvega Bariločana, ki si ga srečal, ni povsem pogasila bariloškega navdušenja." »Nasprotno. Verjetno bi se kljub Tvoji neprijaznosti hitro odpravil na jug, a že po nekaj tednih bivanja v Buenos Airesu sem zbolel. Tako je Jerman s Fleretom odrinil na pot pred menoj. Frenk mi je pisal tako navdušeno o lepoti bariloške pokrajine, da sem se še pred koncem zime 1. 1949 preselil za stalno v Bariloče, bolje rečeno v Villa Catedral, kjer vidiš, da še danes tičim." Vstal sem in napravil nekaj korakov p> žametni preprogi. Skozi stekla vrat ki vodijo na kamnito teraso, so se zasvetila zgornja katedralska smučišča. Megle so se dvignile in popoldansko sonce je pozlatilo bele poljane Punte Nevade. Razgled iz 243 Dinkove vile odkriva vso lepoto severnega Catedrala in vse tisto, kar kazi ubrano zimsko sliko — preveliki hotel, lesena vasica, razvlečeni prostor za parkiranje — je skrito doli pod 'bregom, ki strmo pada onkraj mirnega gaja zasanjanega drevja. Tako so ostale za nami lesene bajte nekdanjih Ba-■riloč, grenke, a nujne službe po hotelih in štacunah, revščina in beračija prvih let. Neizpremenjena pa še vedno sije lepota gora, ki so nam v tistih časih vse pomenile in nas še danes prijazno vabijo onstran živih mej bariloških in catedralskih vrtov. Vrnil sem se na svoj prostor in Dinko mi je natočil čašico whiskyja, da se bo pogovor lažje razpletal. Ker so podvigi mojega gostitelja v prvih letih „šume" dovolj poznani, nisem besede nanje obrnil. Komaj verjetna storija, ki se začenja v pritlikavi „Veneti", pa pripoveduje potem o smučarskih tekmovanjih, o preplezanih stenah in stolpih, o Slovenskem zvoniku in Tumovem vrhu, o patagonskem Valentinu, napalskem Dhaulagiriju in antarktičnih samotnih nočeh, je bila že večkrat povedana. Prihran'i sem torej nekaj vprašanj za konec razgovora in preskočil deset najpomembnejših let Dinkove planinske kariere. „Kako si prišel med smučarske profesionalce ?" „Kot že večkrat prej sem sprejel namig usode. Odpravil sem se ponovno na Antarktiko, kjer naj 'bi ostal še eno leto z dr. Lisignolijem. A prav tisto poletje ledolo-milec 'ni mogel predreti Weddellovega skladnega ledu. Marca 1960 sem se vrnil v Bariloče. Že pred odhodom na Antarktiko 1. 1956 sem delal pozimi v smučarski šoli na Catedralu. Mlajša generacija bariloških smučarjev se je takrat osamosvojila in iz tekmovalcev smo postali smučarski učitelji. Po povratku z Antarktike sem spet ujel priložnostno zimsko zaposlitev in vežbal smučarje CAS-a. Ta posel sem opravljal dve zimi: 1959 in 1960. Buenosaireski smučarski klub je takrat najemal smučarske strokovnjake v Evropi, da so vodili tečaje za njegove športnike. CAS-ova inštruktorja v tistih letih sta bila Avstrijca Emo Henrich in Toni Egger. V možni izbiri med Antarktičnim Inštitutom in poklicem smučarskega učitelja sem se 1. 1960 dokončno odločil. Res je bila prva možnost nekam bolj blizu, kajti takrat preko bariloških mej v smučanju še nisem prav videl. A delo na Antarktiki mi ni dajalo pravih izgledov ne v material-244 nem ne v idealnem pogledu. Samo človek s solidno znanstveno podlago se lahko docela posveti Antarktiki. Za mene, ki take izobrazbe nimam, pa je bivanje na belem kontinentu pomenilo samo razmeroma naporno, dostikrat jako dolgočasno službo, v vedni odvisnosti od drugih in brez možnosti neke resnične lastne izpopolnitve in napredovanja. Pustil sem torej Inštitut j a odšel v Evropo, da se izpopolnim v smučarski tehniki. Egger mi je preskrbel, da sem bil sprejet kot gost v tečaj avstrijskih smučarskih učiteljev v San Christof am Arlberg. To šolo profesionalcev vodi znani Štefan Kruckenhauser, profesor telesne vzgoje in stvaritelj avstrijske smučarska tehnike, avtor tehničnih knjig o belem športu. V Avstriji mu pravijo Schi-Vati (smučarski očka). Diplome šole dajejo pravico do naslova „Staatlich gepriifter Schi-lehrer" (Državno potrjeni smučarski učitelj). Šola je jako resna zadeva, deluje tudi poleti in takrat poučujejo teoretične predmete: jezike (vsak učenec mora znati dva tuja jezika), anatomijo, prvo pomoč v nezgodah in podobno. Moj tečaj je združil sto dvajset pripravnikov v desetih skupinah po dvanajst mož. V treh tednih sem predelal temeljito vso avstrijsko smučarsko tehniko. Seveda smo preživeli ves dan od devetih zjutraj do petih popoldne na dilcah. Zvečer smo poslušali predavanja in gledali poučne filme. Po zaključku tečaja sem praktično uporabljal pridobljeno znanje cd božiča do aprila v smučarski šoli St. Johann im Tirol. Tudi tam sem se izpopolnil, ker smo vsak teden vsi smučarski učitelji obvezno vežbali z načelnikom šole. Mislim, da sem si takrat docela usvojil avstrijsko smučarsko tehniko, ki je danes vodilna v svetu. Po povratku v Argentino me je kapitan CAS-a Egon Von Kreutzbruck naprosil, da prevzamem vodstvo smučarske šole njegovega kluba. Sprejel sem, in to delo še danes opravljam. Seveda pa od dveh, treh mesecev zimske sezone ni prav mogoče živeti. Ko sem že uspel, da mi športno udejstvovanje daje vsakdanji kruh, sem se moral potruditi, da izpolnim še poletje s kako podobno zaposlitvijo. Za smučarje odpirajo nasprotni letni časi severne in južne poloble posebna možnosti. Decembra 1961 sem se odpravil precej na slepo srečo v Zedinjene države. Dosti truda me je stalo, da sem pregovoril severnoameriškega konzula, la mi je izdal turistični vizum. Brez predhodnega obvestila sem se predstavil mojemu staremu znancu, Emu Henrichu, direktorju smučarske šole v Strattonu v državi Vermont. A sem bil takoj sprejet v šolo in preskrbeli so mi dovoljenje za delo, formalnost, ki je v USA precej pomembna, saj je znano, aa so severnoameriški naselitveni predpisi ja-ko strogi. No, potem je šlo vse srečno in brez neprilik. Tri leta sem delal v Strat-tonu kot smučarski učitelj (tam pravijo „instructor", kar mi nekam pravilneje zveni kot „teacher"). Med tretjim letom sem dobil ponudbo direktorja smučarske šole v Windhamu, v Catskill Mountains, država New York. Tam zdaj preživim svojo severno zimo." »Kakšno je delo direktorja smučarske šole?" „V Zedinjenih državah je dandanes smučanja v velikanskem razmahu. Amerikanci so pogruntali, da jim beli šport omogoča primerno zimsko gibanje na svežem zraku, česar so prebivalci velikih mest jako potrebni. Prej so v mrzli severnoameriški zimi preživeli prosti čas v zaprtih prostorih, po klubih in gostilnah, kar gotovo ni najbolj priporočljivo. Zdaj se računa, da je v USA 6 milijonov smučarjev in število vztrajno raste. Smučarska središča gradijo privatniki, družbe ali klubi. Najprej kupijo primeren teren na gori, izsekajo proge in postavijo primerno število žičnic (sedežnice ali ski-lifti, ki jih doma v Sloveniji imenujejo »potegavščine"). Pod smučišči postavijo potrebne stavtbe, predvsem samopostrežno restavracijo in velik prostor za parkiranje avtomobilov. V poglavitni zgradbi je vedno nameščena trgovina, ki prodaja in posoja smučarske potrebščine vseh vrst. Tam je tudi prostor za izdajanje listkov za smučarsko šolo. Direktor šole razdeli vsak dan učence po njihovi sposobnosti in jim določi učitelje. Vodi tudi upravo šole, nadzira razrede in lekcije ter skrbi, da se pouk pravilno izvaja in da se poučuje po enotni metodi." Gospa Romana prekine najino modrovanje, ko se prikaže s čajnikom in pladnjem obloženih kruhkov. Dinko seže po mizici s koleščki in jo potisne pred kamin, da nam ni treba vstajati iz naslanjačev. Zvrnem poslednji požirek whiskyja in Romana ser-vira popoldanski čaj. Ob prigrizku preskočim nazaj na razdobje, ki je meni najboij pri srcu in iza katerega prav nič ne dvomim, da tudi mojemu gostitelju izredno dosti pomeni. ,,Kaj sodiš o planinskih podvigih prejšnjih let? Na primer o Dhaulagiriju." „Mislim, da bi se danes v istih prilikah drugače obnašal. Prav gotovo ne bi vztra- jal dvanajst dni na višini sedmih tisoč metrov. Takrat je dolgotrajno črpanje moči uničilo odporno silo mojega organizma. Zato so mi tudi zmrznile noge. Ako oi o pravem času Sestopil in se pošteno odpočil bi morda lahko sledil prvemu poskusu Watzla, Magnanija in Jbaneza, in Bog ve, če ne bi prišel na vrh. Ce bi prilike nanesle, bi me tudi zdaj mikalo na podobno odpravo. Računam, da imam primerna leta in zadostno izkušenost za tako podjetje." „San Valentin je bil Tvoja edina pata-gonska odprava." „V resnici. Za dve ekspediciji sem se še navduševal in o njih govoril. Sodeloval sem pri pripravah za Paine, in če se prav spominjam, je bila odprava na to pogorje predvsem moja zamisel. Kasneje, ko smo pred desetimi leti pretresali možnost pohoda na Mellizcs, sem se tudi za ta vrh ogrel in že skoraj resno mislil na pot. Žal so načrti ostali neizpolnjeni, vrhovi so bi.i osvojeni, a mene ni bilo zraven." »Katero svojo plezarijo v bariloških gorah smatraš za najibolj zahtevno?" »Verjetno Campanile Esloveno." ,,Tam imaš tri prvenstvene smeri. Severna, ki si jo plezal s Fonrougeem, velja za najtežjo." „No, jaz bi pa le rekel, da mi je vzhodna stena povzročila več preglavic. Zdi se mi, da sva tam plezala na meji človeških možnosti." Slovenski zvonik, še vedno zaželena la-vorika vseh, ki v argentinskem plezalstvu nekaj pomenijo, je v štirinajstih letih po prvem vzponu Bertonclja in Jermana doživel še sedemnajst obiskov. Tri naveze so preplezale slovito severno smer: Dinko Bertoncelj in Jose Luis Fonrouge, Peter Skvarča in Jose M. Boselli, Jose Luis Fonrouge in Jorge Insua. V vzhodno steno pa po Bertonclju in Fonrouge-u ni nihče vstopil, zato je primerjava težavna. Zaenkrat bomo pač Dinču verjeli. „In Antarktika?" „Dve leti ibelega kontinenta sta mi predvsem pripomogli k izgradnji značaja. Šele takrat sem si pridobil tisto samostojnost mišljenja in odločanja, ki mi je prej vedno manjkala. Nekatera doživetja, kot na primer plezarija v steni Nunatakov Moltke in prehod čez veliko razpoko, so dogodiščine, o katerih se še danes govori po antarktičnih postajah. Ako bi ostal pri Inštitutu, bi morda lanski december skupno z Lealom prispel na južni tečaj. Morda pa tudi ne, saj so Leala spremljali samo vojaki." Osebno mi je skoraj žal, da se Dinko ni odločil za antarktičnega raziskovalca. Pol- 245 kovnik Jorge Leal, ki sem ga letos srečal v Bariločah, še vedno visoko ceni nekdanjega tovariša iz Base Belgrano, in ne dvomim, da bi ga pritegnil v podvig, ki je prvič postavil argentinske polarne napore na svetovno pozornico. Vendar na tihem priznavam, da se Dinču po vsem značaju posel smučarskega učitelja in strokovnjaka bolje prilega. „Kakšne gore bi še rad Obiskal?" „Prav gotovo peruanske. Upanje na Belo Kordiljero in šesttisočake okrog Cuzoa še vedno gojim. Ker je izlet v Peru nekaj, kar je v dosegu mojih možnosti, trdno upam, da se mi bo v prihodnjih letih ta želja izpolnila." „Zdaj za zaključek še nekaj besed o Tvojih rezultatih na smučarskih tekmah." „Poleg neštetih tekem na Catedralu, kjer sem tekel tako v alpskih kot v nordijskih disciplinah, sem nastopil še v Čilu, pa v Mendozi, Esquelu, San Martinu, in morda še kje drugje. Nekaj let sem verjetno sodil med četvorico ali petorico najboljših argentinskih smučarjev v alpskih disciplinah. V mednarodni konkurenci sem se kvalificiral na slalomu andskega kandaharja 1. 1950 kot tretji takoj za Severnima Amerikan-cema Griffithom in Dodge-om kot najboljši Argentinec in Južni Amerikanec. To je bil verjetno moj najbolj laskavi tekmovalni uspeh. Leta 1955 sem skoraj po naključju postal državni prvak v slalomu, čeprav sem bil šele sedmi v splošni kvalifikaciji. Vsi, ki so se zvrstili pred menoj, so bili namreč tujci: Severni Amerikanci in en Bolivija-nec. Dvakrat sem tudi dosegel državno prvenstvo v skokih: 1. 1953 in 1956. Vendar tega ne poudarjam preveč, saj veš, da nordijska disciplina skokov v Argentini ni na posebni višini." Ker se mi zdi, da sem za zbornikov intervju že dovolj nabral, se dvignem in se začnem poslavljati. Dinkov avtomobil je iz-taknil neko okvaro v električni napeljavi, zato me prijatelj ne more pospremiti do Bariloč. Samo do avtobusa me potegne. Med kratko vožnjo morda oba živiva v preteklosti. Catedralska pobočja bambusa in lesene barake namreč kar preveč zgovorno pripovedujejo o .nekdanjih časih. O tistih letih, ko so nam bile lastne hiše, trgovine in avtomobili dosti bolj nedosegljivi kot pa drzne smeri na nefootične vrhove. In ko je zagnana družbica slovenskih gornikov v deželi jezer kljub najskromnejšim sredstvom v planinstvu dosti več naredila kot pa dosežemo danes. Dinko Bertoncelj kot smučarski učitelj v Severni Ameriki Bertoncelj, kot argentinski smučarski tekmovalec Bertoncelj je prišel v Bariloče sredi avgusta 1949. Čeprav je bil telesno oslabljen od dolge bolezni, se je vendar takoj prijavil za slalom „novincev" (vseh tistih tekmovalcev, ki v tekmovanjih argentinske planinske in smučarske zveze — FASA — še niso nastopali). Vozil je dobro, a je tik pred ciljem padel in se ni kvalificiral. Vendar je že nekaj dni kasneje odnesel prvo mesto med novinci buenosaireškega univerzitetnega kluba. Septembra v smuku s Cerro Meta (ftireco) pa je bil med smučarji Cla-ba Andino drugi. Do decembra se je zdravstveno popolnoma popravil in je v tekmi na Lopezu (veleslalom) z veliko razliko nad-krilil zmagovalca z Mete, drugorazrednega tekmovalca Enza Manciolija. Že prihodnjo zimo 1. 1950 se je Bertoncelj v alpskih disciplinah na Catedralu povsem uveljavil. V močni mednarodni konkurenci — nastopili so Čilenci in Severo-amerikanci — je bil v državnem prvenstvu med 28 tekmovalci sedmi v veleslalomu (tretji Argentinec) in šesti v smuku (sedemnajst kvalificiranih tekmovalcev — drugi Argentinec). Isto leto se je vršil na Catedralu "Kandahar de los Andes", tekma ki se prireja izmenoma eno leto v Čilu in drugo leto v Argentini. Bertoncelj se je plasiral dvanajsti v smuku in tretji v slalomu (za dvema Severoamerikancema). Nastopil je tudi v skokih in odnesel tretje mesto. Podobne zadovoljive rezultate je zabeležil prihodnjo zimo (1951). Že v klubskih tekmah CAB-a je Bertoncelj v obeh panogah slaloma zaostal samo eno mesto za zmagovalcem Pablom Rosenkjerjem, v smuku pa je bil četrti. Podobne kvalifikacije je dosegel v zvezinih tekmah, ko se je kvalificiral četrti v veleslalomu in peti v slalomu, pred njim pa so se zvrstili Severoamerikanci, Bolivijanec Killmann in Pablo Rosenkjer, takrat nesporno najboljši argentinski zastopnik. Slabše mu je šlo v smuku, kjer je prispel kot enajsti na cilj. Za primerjavo na svetovni pozornici navedemo, da se je Pablo Rosenkjer pol leta kasneje, meseca februarja 1952 klasificiral na Olimpiadi v Oslo (Norveška) kot 49. med 87 tekmovalci v veleslalomu in 47. med 94 tekmovalci v smuku, torej med prvimi v drugi polovici tabele. Naslednje dve leti so različni argentinski smučarji nadkrilili Bertonclja, L. 1952 se je Dinko kvalificiral na tekmah brez mednarodne udeležbe nekako na sredi catelral-ske prve kategorije: šesti v veleslalomu CAB-a, deveti v veleslalomu (19 tekmovalcev), sedmi v slalomu (17 tekmovalcev) in sedmi v smuku zveze. Podobna mesta ob podobni udeležbi najboljših argentinskih smučarjev je zasedel na mendoških smučiščih Vallecitos. Bistveno isti so rezultati iz 1. 1953: sedmi v zvezinem veleslalomu (19 tekmovalcev), deseti v slalomu (20 tekmovalcev) in šesti v smuku (17 tekmovalcev) ob udeležbi Bolivijanca Reneja Far-wiga kot edinega prvorazrednega gosta. Pač pa je prav to leto zmagal v skokih in se pomeril tudi v smučarskem teku, kjer se je plasiral kot deveti med trinajstimi tekmovalci. V Mendozi (Vallecitos) je bil v normalni argentinski konkurenci tretji v veleslalomu, peti v slalomu in šesti v kombinaciji. Leta 1954, po povratku s Himalaje, je Dinko brez treninga in z ozeblimi nogami, na Catedralu trikrat nastopil. V klubskem slalomu je zasedel častno peto mesto, v skokih tudi peto. Pač pa se je na državnem prvenstvu kvalificiral samo dvajseti v slalomu in v obeh drugih disciplinah ni tekel. Septembra je zmagal v šibkejši konkurenci v Esquelu. Tudi leto 1955 mu z eno samo izjemo ni naklonilo izrednih kvalifikacij: vendar je postal državni prvak v slalomu, čeprav se je kvalificiral kot sedmi. Precl njim so se namreč zvrstili sami Severno-amerikanci in Bolivijanec Farwig. Isto leto zabeležimo, da je bil Bertoncelj četrti v klubskem slalomu in zmagovalec v šibkejši konkurenci na tekmah v Bolsonu. Leta 1956, zadnje leto pred odhodom na Antarktiko, je prineslo tekmovalcu Ber-itonclju še nekaj zadoščenja. Državno prvenstvo ob udeležbi čilskih, bolivijanskih in severnoameriških zastopnikov mu je naklonilo sicer samo povprečna mesta v sredini liste prve kategorije (deveti v veleslalomu med 22 tekmovalci, enajsti v slalomu med 22 smučarji in enajsti v smuku pri 19 udeležencih). Toda v andskem kandahar ju se je uvrstil kot peti v slalomu in so ga prekosili samo Severni Amerikanec Woods, 247 Bolivijanec Farwig, Argentinec Rosenkjer in Čilenec Oelkers. V Čile se je prav tako v mednarodni konkurenci tudi dobro plasiral: peti v sladomu v Farellones (15 tekmovalcev) in drugi, za Bolivijancem Farwi-gom, v Portillo, spet v slalomu. V veleslalomu je bil v Portillo peti (17 tekmovalcev) in v Farellones deseti (20 tekmovalcev). Za nameček je postal spet enkrat argentinski državni prvak v skokih in zmagal je tudi na manjših tekmah v San Martin de los Andes pred Osvaldom Arcinasom, ki je pozneje dosegel na Olimpiadi v Squaw Valley najboljše rezultate, ki si jih je kdaj priboril kak Argentinec v svetovni konkurenci. Dve leti Antarktike bi pomenilo zaključek Bertonceljeve tekmovalne kariere. Ko se je fant vrnil z belega kontinenta, je prekoračil trideseto leto in torej običajno gornjo mejo smučarskih tekmovalcev. Vendar mu žilica ni dala miru in je vsaj prva leta še nastopal z ne ravno slabimi rezultati. L. 1960 se je v državnem prvenstvu prav častno plasiral na četrto mesto v slalomu. Počasi pa so nove naloge, ki mu jih je nalagala profesionalna izkušenost, vedno bolj zaposlile smučarskega učitelja in trenerja, ki zdaj večinoma postavlja in pripravlja proge, na katerih tekmujejo drugi, predvsem mlajši. Redkokdaj se pojavi na startu s številko na hrbtu. Vendar so tudi v takih primerih njegove klasifikacije v skladu s slovesom, ki ga je kot tekmovalec dosegel in se še vedno častno plasira med najboljšimi južnoameriškimi smučarji. PLANINSKE ODPRAVE, TURE IN PLEZALNE SMERI D. BERTONCLJA (Navedene so samo pomembnejše ture, ki so tehnično zahtevne. — Smeri v skali so približno označene z rimsko številko po težavnostnih stopnjah Welzenbachove lestvice. — Pri vsaki turi so navedeni soplezalci Bertonclja.) 1. ODPRAVE 1. Tres Picos. — Ekspedicija Slovenskega planinskega društva. — 28/3/1952 prepleza Bertoncelj s Francetom Jermanom zahodno steno Tumovega stolpa (Torre Turna), 2-550 m (IV). Ta prvenstveni vzpon je bil do danes dvakrat ponovljen. 2. San Valentin. — Odprava Cluba Andino Bariloche na najvišji vrh Patagonije San Valentin 4.058 m (po Nordenskjoldovi triangulaciji 3-876 m). Vrh je bil dosežen 18/2/1952 v treh navezah. Bertoncelj je pristopil na vrh v navezi s Tončkom Pangercom in Birgerjem Lantschnerjem. 3. Dhaulagiri. — Prva argentinska odprava v nepalsko Himalajo od februarja do avgusta 1954. — Bertoncelj se je skupno z Watzloim, Ibanezom, Magnanijem in petimi šerpami 30/5/1954 povzpel na vrhnji Dhaulagirijev greben (7-600 m). Ta greben je dosegla samo še druga argentinska odprava polkovniki Huerte 1- 1956. Najvišje točke, do koder je prispela (prva argentinska odprava v navezah Watzl — Pasang Dawa Lama in Magnani — Ang Nima, pa ni •nihče več dosegel. Dhaulagiri (8-176 m ali po najnovejših meritvah 8-222 m) je bil preplezan 13- in 23. maja 1960 po švicarski odpravi Maxa Eiselina, vendar ne po &meri čez „hruško", temveč po severozahodnem grebenu- 4. Antarktika. — Od decembra 1956 do januarja 1959 je preživel Dinko Bertoncelj dve leti na argentinski antarktični postaji „General Belgrano" (77° 57' S) kot pomočnik glaciologa dr. C. Lisignolija. V družbi Lisignolija in topografa Mejiasa je preplezal Nunatak Moltke, rob kontinenta, v zanimivi plezalni turi (28/11/1958). II. PRVENSTVENE SMERI V BARILOŠKIH GORAH 4/ 4/1951 — Lopez — Punta Liihrs — Severna stena (V)- — Tonček Pangerc. 248 8/ 4/1951 — Lo[pez — Filo Norte. — Jugovzh- steber (V). — Tonček Pangerc 13/ 2/1952 — Catedral — Campanile Esloveno —• Južna smer (V). — F. Jerman 16/ 3/1953 — Lopez — Filo Norte — Južna stena (V). — T. Pangerc. 17/12/1953 — Lago Jacob — Punta Refugio — Sev. vzhodna stena (III). — V. Arko. 29/ 1/1956 — Tronador — Ruta Camping — (II). — Sam. 15/ 2/1960 — Catedral — Punta Astilla (V). — A. Weber, J. L. Fonrouge. 17/ 2/1960 — Catedral — Campanile Esloveno — Severna smer (VI). — J. L. Fonrouge. 19/10/1962 — Catedral — Torre Principal — Južni vrh (V). — J. L. Fonrouge. 2/11/1962 — Catedral — Campanile Esloveno — Vzhodna stena (VI). — J. L- Fonrouge. III. TORRE CATEDRAL — NORMALNA SMER (IV) 1/ 1/1951 — T. Pangerc. Aprila 1951 — B. Pertile, G- Lantschner, R. Matzi. 31/ 1/1952 — T. Pangerc. 4/ 5/1952 — V. Arko, B. Razinger, J. Simčič. 23/ 2/1953 — F. Ibanez, ga. Ibanez, M. Rocca-29/12/1954 — D. Jereb. 6/10/1955 — O. Meiling. 20/10/1955 — J. Feyerick. 20/10/1955 — Mayor Di Pascuo. 25/ 1/1956 — ga. Lubinsiey. 19/ 2/1956 — W. Altmann. 24/ 4/1956 — C. Stegman. 19/10/1956 — L. Terray-14/ 2/1960 — J. L. Fonrouge. 27/ 2/1960 — M. Piccoli, A- Paso. 29/10/1961 — V. Arko. , : „ 18/10/1962 — J. L. Fonrouge. 4/10/1964 — D. Jereb- IV. TRONADOR — PICO INTERNACIONAL (ANON) 4/ 4/1950 — J. Plere. 31/ 3/1951 — T. Pangerc. 7/ 3/1952 — F. Jerman, M. in B. Rocca. 5/ 3/1953 — J. Pick. , , 23/ 3/1953 — T. in W. Altmann. 24/ 3/ — A. Vallmitjana (s Col de Reichert). 25/ 3/1953 — G. De Micbelis, I. Hernandez. 30/10/1954 — B. Lantschner. 16/10/1955 — J. Feyerick. 15/ 2/1956 — Dva turista. 2/ 3/1956 — M. Smersu, M. Martelanc. 13/10/1956 — H. Lantschner, D. Jereb, L- Grzetič, W. Clerch, J. Iglesias. 22/ 2/1960 — P. Bavdaž in J. L. Fonrouge. 10/10/1962 — D. Jereb. V. RAZNE PLEZALNE SMERI V BARILOŠKIH GORAH 3/ 4/1951 — Lopez — Filo Norte — iz B. Lopez (III). — T. Pangerc. 4/ 4/1951 —• Lopez — Torre del Filo Norte (III). — T- Pangerc, A- Benavidez. 28/ 4/1952 — Lopez — Filo Norte — iz B. Lopez (III). — B. Razinger. 15/ 3/1953 —Lapez — Filo Norte — Jugovzh. steber (V). — B. Lantschner, R- Baroni >24/ 3/1953 — Tronador — Pico Chileno — A. Vallmitjana. 27/11/1955 — Bonete — Južna stena (III)- — številna družba- V navezi z O. Mei-lingom. 7/ 3/1956 — Bonete — Južna stena (III). — J. Truden. 10/ 2/1960 — Lopez — Filo Norte — Jugovzh. steber (V). — J. Truden, J. L. Fon-rouge. 11/ 2/1960 — Lopez — Torre Principal. Ruta Sonntag (III). — J. Truden, J. L-Fonrouge. 29/ 3/1960 — Lopez — Torre Principal. R. Sonntag (III). — V. Olejnik, E. Boelcke. 1/ 3/1960 — Loipez — Punta Liihrs — Sev. stena (V). — V. Olejnik. 1/ 3/1960 — Lopez — Filo Norte Jugovzh. steber (V). — V. Olejnik. 22/10/1961 — Catedral — Aguja Frey — Normalna smer (IV). — O. Meiling. 23/10/1961 — Catedral — Campanile Esloveno — Južna smer (V). — O. Meiling. 27/10/1962 — Catedral — Aguja Frey — Ruta Weber — Sifuentes (VI). — J. L-Fonrouge. VI. DALJŠI IZLETI V POKRAJINI NARODNEGA PARKA 25-27/ 9/1955 — Prečenje Lopez — Lago Jacob — Catedral s smučmi — B. in H. Lantschner, A. Weber. 9-21/11/1955 — Po severni obmejni coni — Z O. Meilingom — 11/11: Cerro Crespo 17/11: Vulcan Lanin z jugozahoda. 31/10-3/11/1961 — Prečenje s smučmi: Catedral — Paso de las Nubes — Z O- Meilingom. 26-27/ 9/1964 — Prečenje Catedrala z vzponom na Pico Sur — S smučmi — D. Je- reb in smučarska šola ČASA. VII. RAZNI VZPONI PO SVETU Marmolata v Dolomitih, Triglav (bavarska smer) v Julijskih Alpah, Mount Washington v Zedinjenih državah, E1 Rincon (5.500 m) v mendoški Kordiljeri, ple-ealne smeri v plezalnem vrtcu Los Gigantes v Sierra de Cordoba. LITERATURA BERTONCLJEVI PLANINSKI SPISI iSan Valentin. — V tedniku „Svobodna Slovenija". — Februar 1953. Dhaulagiri. — Potopisni roman. — V sodelovanju z V. Arikom. —< Izdaja Slovenske kulturne aikcije. — Buenos Aires 1955. Moja poslednja pohoda s Tončkom. — Zbornik ..Svobodne Slovenije" 1955-Expedicion argentina al Dhaulagiri. — Anuario del Club Andino Bariloche No. 23 — 1955. Moji zapiski z Dhaulagirija. — Zbornik i,Gore" No. 1. — 1955. V južni polarni noči. — Zbornik Svobodne Slovenije 1959. Ob Nunatakih Moltke. — Zbornik Svobodne Slovenije 1960. Pisma s Himalaje in Antarktike je prinašal tednik ,ySvobodna Slovenije" v letih 1954, 1957 in 1958- SPISI IN ČLANKI DRUGIH AVTORJEV O PLANINSKIH TURAH, KI SE JIH JE D. BERTONOELJ UDELEŽIL Odprava na San Valen.tfn San Valentin — cumbrera del hielo continental- — Izdal Club Andino Bariloche, 1952. J. J. Neumeyer: Erstbesteigung des Cerro San Valentin. — J. S- S. A. F. No- 3-1/9/1954. O. Meiling: Mount San Valentin — Anglešiki Alpine Journal No. 289 — Nov. 1954. 250 Tonček Pangerc: San Valentin — Zbornik ..Svobodne Slovenije" 1954. Odprava na Dhaulagiri Boletfn del Centro Andino de Buenos Aires No. 22 — 1954 — Poroča G. Watzl. Alfredo Magnani: Argentinos al Himalaya — Fluixal Editor — Buenos Aires 1955 Roberto Busquets: Expedicion argentina al Dhaulagiri, v čilski publikaciji »Revista Andina" št- 81 (Enero-Junio 1955) Marcel Kurz: Himalaya Chronik 1954 v Zborniku Berge der Welt (Schweitzerische Stiftung fiir Alpine ForsChungen, 1955, str. 133—135. G- Watzl: La spedizione argentina a Dhaulagiri — Revisto Mensile del Club Alpino Italiano Nov-Dic. 1955. Argentinski poskus na Dhaulagiriju so zabeležile vse planinske revije sveta. V knjigi »Himalaja in človek", ki sta jo priredila Igor Levsteik in Janko Blažej in ki je izšla v Planinski založbi Slovenije 1. 1957, so ponatisnjene razne strani iz Bertoncljeve knjige »Dhaulagiri". Razne ture in smeri V. Arko: Andinistas eslovenos en el Parque Nahluel Huapi — Anuario CAB, No-20 — 1952. , V. Arko: El Campanile Esloveno del Catedral--Anuario CAB N. 21 — 1953 V. Arko: Tres Picos — Anuario CAB (No. 21 — 1953 Tres rutas en el Lopez. — Anuario CAB No. 22 — 1954. V. Arko: Dos paredes y un campanario. — Anuario CAB — No. 23 — 1954. O. Meiling: Crespo y Lanin Faz Sud. — Anuario CAB — No- 25 — 1957. V. Arko: Cuatro primeras en las Agujas del Catedral. — Anuario CAB — 1960. O. Meiling: Mis andanzas, escaladas y excursiones con mochila pesada y 60 abriles al lomo. — Anuario CAB — 1963. J. J. Neumeyer: Bariloche. — V Zborniku »Berge der Welt", 1952. J. F. Fino: Andes Argentine«. — JSSAF No. 1 — 1. 4. 1953- V. Arko: Patagonien. — JSSAF No. 8 — 18. 12. 1959. V. Arko: Patagonien. —. JSSAF No. 9 — 28. 12. 1960. American Alpine Jouifial 1960 je .objavil sliko Slovenskega zvonika (Plate 47) z včrtano severno smerjo (napačno citirana kot „east face"). V isti številki na strani 163 je zabeležen vzpon preko Nunataka Moltke v Antarktiki. Pomen kratic: CAB = Club Andino Bariloche JSSAF = Journal der Sohweizerischen Stiftung fiir Alpine Forschungen FILMI, PRI KATERIH JE BERTONCELJ SODELOVAL Kratkomctražni propagandni filmi za Direccion iNacional de Turismo s scenami iz ribolova in smučanja. Izdelal Estudio Fitz Roy. Trepadores. — Estudio Fitz Roy. — Kratek film z vzponom na Torre Catedral. Cancion de la Nieve. — Daljši igralni film. — Estudio Fitz Roy. Smuk z Marmolate. — Izdelal Velebit. — Alitalia- Dr. Jože Jančar M. B., B. Ch„ B. A. 0., D. P. M. (N. U. I.) Dr- Jančar se je rodil 23. maja 1920 v Žalni na Dolenjskem. Malo je manjkalo, da ni bil po rodu Ribničan. Ko je 1919. leta pri Sv. Jakobu v Ljubljani poročil starše dr. Srebrnič, poznejši krški nadškof, je bil oče organist in cerkovnik v Ribnici na Dolenjskem. Kmalu po poroki je pa oče dobil službo organista in cerkovnika, ki jo še danes vrši, v Žavski fari, kjer je bil dom matere Marije Tomlje. Jožek je obiskoval osnovno šolo v Žalni in rastel pod vplivom mehke, toda odločne dolenjske matere, ter dveh ..hribovcev" —• očeta Jožeta, doma iz Javora pri Ljubljani, iki je izšel iz trinajstčlanske družine, in birmanskega botra župnika Šolarja, po rodu iz Krope. V župnišču je imel priliko spoznavati in srečavati ljudi, tudi pozneje kot študent, ki so imeli močan vtis in vpliv na njegov razvoj. Župni-kovi gosti so bili med drugimi dr. Korošec, dr. Kulovec in drugi veljaki tedanje dobe. Važen vir vpliva na njegov razvoj je bil stiški samostan. Opat dr. Kostelec in menihi so bili središče verskega, kulturnega in gospodarskega gibanja na Dolenjskem. Postal je tesno povezan z njihovim gibanjem in ljubeznijo do revne, gospodarsko zaostale Dolenjske, ki ji je tudi manjkalo kulturnih delavcev. Prof- dr. Jere iz Škofovih zavodov je hodil na počitnice v Žalno in je hotel spraviti svojega ministranta v škofove zavode, toda starši niso zmogli stroškov. Ko je 'bil 11 let star, je postal „vagonar" in se vozil z vlakom v Ljubljano. Vpisali so ga na klasično gimnazijo. Po treh letih je pa presedlal na I. državno realno gimnazijo v Vegovi ulici. Spočetka je imel težave s študijem, ker ni imel dovolj podlage iz osnovne šole. Toda kmalu je dohitel in prehitel svoje sošolce. Postal je odličnjalk in eden najboljših študentov na gimnaziji. Za svojo marljivost je dobil več nagrad in štipendijo. Najlepše priznanje pa je dobil 1939. leta, ko je bil eden izmed štiridesetih izbranih dijakov iz vse Jugoslavije, ki so bili povabljeni za en teden h kralju Petru II. na dvor v Beograd- Po maturi se je vpisal tia Medicinsko fakulteto ljubljanske univerze, kjer je tudi končal prvi rigoroz, predno so Italijani zaprli univerzo- Kot študent je ves prosti čas doma (posvetil ■ Dolenjsiki in Dolenjcem. Zbiral je fante in dekleta v prosvetnih domovih, kjer so imeli igre, razne tečaje in kul- turne prireditve. Ko se je ustanovila Zveza Fantovskih odsekov, je bil med prvimi, ki je pričel ustanavljati odseke po Dolenjski. Kot predsednik Stiškega okrožja je med ostalimi funkcijami ZFO tudi propagiral šport. Bil je sam vnet športnik in je tekmoval za odsek ali okrožje kadarkoli je utegnil. V prebujanju interesa za šport na Dolenjskem in v tehnično pomoč mu je hil Ivo Krevs iz sosednje Višnje gore, ki je bil takratni državni in balkanski prvak v dolgih progah. Tudi zimski išport je pričel gojiti. Po prvih uspešnih tekmah stiškega okrožja se je „predrznil" peljati Dolenjce na smuške tekme za slovensko prvenstvo Z-F-O. v Radovljico in Kropo. Podvig je flbil kar uspešen, člani so se še kar dobro plasirali. Mladci so pa celo tekmovali v skokih v Kropi, kjer jim je ibil v veliko pomoč Rudi Finžgar, takratni državni prvak v skc&ih, ki jim je preskrbel pravilne smučke in jih učil tehnike skakanja. V kolikor je imel prostega časa na gimnaziji, ga je pod vplivom ravnatelja dr. Capudra in prof. Franceta Grafenauerja posvetil slovenstvu. Med drugim je tudi zbiral knjige, obleko in denar na gimnaziji za ljudi v „jezikovno ogroženih krajih" —• na Kočevskem, štajerskem in Koroškem. Obiskoval je te kraje s sošolci, kjer so odpirali slovenske knjižnice, predavali iii pomagali ljudem, kjer je bila revščina. Ob počitnicah je veliko potoval s kolesom in se tako seznanjal z ljudmi irf njihovimi problemi v ostalih delih Slovenije in Jugoslavije. Čeprav Dolenjec, je bil velik ljubitelj planin in je skoraj vse vrhove Gorenjske — otd Triglava do šmarne gore — oblazil. Prepotoval je tudi Primorsko in velik del Italije. Druga svetovna vojna ga je zajela v Ljubljani. Takoj po okupaciji se je na univerzi pridružil protiokupatorskemu gibanju. Kmalu je delil usodo s tisoči Slovencev v koncentracijskem taborišču v Gonarsu. Med drugimi ,.aktivnostmi" za preganjanje dolgočasja in lakote je iskal papir ipo taborišču za Balantiča in Tršarja, ki sta bila v nasprotnem pogradu v baraki, da sta nanj pesnikovala in risala. Ko je bil izpuščen iz Gonarsa, je pod pretvezo delal v 'bolnišnici v I/iubljiani, istočasno pa nadaljeval ilegalno borbo proti okupatorju na različnih področjih. Poleg tega je pa skrbel in iskal pomoči beguncem, ne samo iz Dolenjske, ampak tudi iz ostalih krajev Slovenije, ki so pribežali v Ljubljano. Za obnovo požgane in izro-pane Dolenjske je iskal material pri oblasteh in organizacijah s preostalimi občinskimi možmi zadruge — za samopomoč v obnovi. Maja 1945 se je s svojo zaročenko in dvema sestrama pridružil protikomu-nističnim beguncem in z njimi odšel na Koroško- Po vetrinjski tragediji je na pobudo in s pomočjo dr. Meršola in Angleža Corsellisa pričel zibirati študente, ki so imeli kvalifikacije za študije na univerzi. S tem delom je nadaljeval tudi, ko so Angleži preselili begunce po raznih taboriščih v Avstriji. On je bil preseljen v Lienz. Tam se je poročil z medicinko Marijo Hribar iz Poncve vasi pri Grosupljem. Poročil ju je msgr- škrbec, za priči sta pa bila primarij dr. Meršol in pa dr. Janež, sedanji misijonski zdravnik na Formozi. Ker ni bilo izgledov za študij v Avstriji, je na „črno" šel v Padovo. Tam ga je rektor univerze ljubeznivo sprejel in takoj vpisal na univerzo vse študente, »kolikor indexov je imel s seboj, in mu tudi obljubil, ,da !bo sprejel ostale študente iz ljubljanske univerze in maturante iz ljubljanskih gimnazij. Ko se je vrnil v Lienz, je prišla novica, da so se Rusi umaknili iz Gradca in da je v angleški coni. Odšel je takoj s priporočilnim pismom Mr- Corsellisa v Gradec. Akademski odbor na univerzi je obljubil, da bo v pomoč vsem slovenskim akademikom, ki so bili v koncentracijskih taboriščih in tudi ostalim, ki niso bili člani fašističnih organizacij. Tudi rektor univerze in dekani fakultet so bili zelo naklonjeni. Hujši problem je bil s stanovanjem. Z zastopnikom UNRRA-e je po Gradcu iskal stanovanja za študente. Bilo je brezupno- Toliki beguncev po mestu in še Tedno novi so prihajali. Dve noči je spal pod vagoni na graški postaji, iker drugje ni bilo prostora. Sicer pa je bilo poletje in nič dežja. Vrnil se je ves poklapan v Lienz. Toda situacija se je kmalu spremenila. V glavnem stanu UNRRA-e v Celovcu so odločili, da bodo izpraznili Kepler, prvo šolo v Gradcu, kamor bodo poslali ne samo slovenske akademike, ampak tudi akademike drugih narodnosti iz taborišč po Koroški, štajerski in Tirolski- Tako je slovenska skupina odšla novembra 1945 v Gradec- Po božičnih počitnicah so Angleži preselili študente v Hochsteingasse — bodoče akademsko taborišče. Jože Jančar je bil tudi soustanovitelj ..Slovenskega akademskega društva v Gradcu", katerega je 'bil prvi predsednik in obenem zastopnik slovenske skupine pri avstrijskih in angleških oblasteh. Na grašiki medicinski fakulteti je leta 1947 dobil ..absolutorium". Bil je tudi slušatelj dveh semestrov športne medicine. Leta 1948 je z ženo odšel na Angleško- Oid početka je bilo zelo težko, ker ni znal 253 jezika. Bil je bolničar po bolnišnicah skoraj dve leti. Kmalu po prihodu v Anglijo je bil skupaj z dr. Kuharjem in msgr. Kunstljem soustanovitelj in prvi predsednik »Akademskega Slovenskega Kluba v Veliki Britaniji". Namen Kluba je bil isti kot v Gradcu in pomagati študentom dokončati študije. Ko se je priučil jeziku, je odšel na Irsko nadaljevat in končat medicino, ker na angleških univerzah ni bilo prostora zaradi velikega števila idemobilizirancev, ki so pričeli študirati medicino, študiral je na univerzi v Galwayu in Dublinu, kjer je leta 1952 doktoriral iz splošne medicine. Kmalu nato se pa je posvetil specializaciji za duševne bolezni in neurologijo. 1955 je postal specialist iz teh dveh panog in se nato posvetil različnim strokam medicine, za izpopolnjenje svojega znanja na univerzitetni bolnišnici v Dublinu. 1956 se je vrnil v Anglijo, kjer je v Bristolu dobil •mesto zdravnika v skupini bolnišnic za duševno bolne in duševno zaostale. Leta 1959 je istotam postal višji zdravnik in marca 1962 pa „Consultant" psihiater (po naie primarij) v dveh skupinah bolnišnic in na dveh klinikah v Bristolu. Leta 1963 ga je senat Bristolske univerze imenoval za kliničnega predavatelja v Psihiatriji. Rektor Bristolske univerze je bil do svoje smrti — Winston Churchill. Istega leta ga je Lord kancelarij iz Lordske zbornice imenoval za zdravniškega člana pritožnega tribunala za duševne bolezni za zahodno Anglijo. Odkar je pričel delati v bristolskih bolnišnicah, si je ne samo povečal znanje v psihiatriji in duševni zaostalosti, ampak tudi žel usipehe v raziskovanju vzrokov in zdravljenja teh nesrečnih bolezni. Uveljavil se je v Angliji in po svetu s svojim« znanstvenimi razpravami, (ki so bile priobčene v britanskih, irskih, aimerikanskih, danskih in švicarskih znanstvenih revijah. Veliko zamisli ima v načrtu sam in a svojimi kolegi v Bristolu. Pred kratkim je dobil skupaj z direktorjem patološkega oddelka sosednje splošne bolnišnice štipendijo za nadaljevanje študija in raziskava-nje substanc v krvi duševno bolnih in zaostalih od »Britanskega komiteja za raziskovanje duševnih bolezni". NASLOVI OBJAVLJENIH RAZPRAV 1. Heaton-Ward, W. A. and Jančar, J. (1958). A controlled Clinical Trial Meproba- mate in the Management of Difficult and Destructive Female Mental Defectives. J. Ment. Sci. 104, 454. 2. Heaton-Ward, W. A. and Jančar J. (1959). Promazine (Sparime) in the Treat- mcnt of Severe Behaviour Disorders of Mental Defectives. J. Mid. Men. Defic. Soc. V, 43. 3. Heaton-Ward, W. A-, Carpenter, W. H. K. and Jančar, J. (1959). Appearance of Parkinsonism in Mentally Defective Patients treated with DartaLan, with the Occurrence of Oculogyric Crisis in Identical Twins. Brit. Med. J., 2, 407. 4. Jančar, J. (1961) — Editor — Stoke Park Studies (second series). World Mental Health Year Memorial Volume. John Wright & Sons Ltd., Bristol. 5. Jančar, J. (1961). Postencephalitic Endocrine Disorders with Mental Subnormali- ty. J. Ment- Defic- Res., 5, 115. 6. Jančar, J. (1962). Mandibulo-Facial Dysostosis (Berry-Franceschetti Syndrome) associated with Severe Mental Subnormality and Consanguinity. Proc. London Conf. Scientific Study Mental Deficiency, London I. 329. 7. Jančar, J. (1962). Melleril and Placebo in the Treatment of Severely Subnormal Patients. J. Ment. Subnorm., 8, 52. 8. Jančar, J. (1963). Rickets with Sec©ndary Hyperparathyroidism in a Severely Subnormal Child. Arch. Dis. Childh., 38, 412. 9. Jančar, J. (1964). Mentally Defective Males with XXXXY Chromosomes. Proc. 254 Int. Copenhagen Congr. for the Scientific Study of Mental Retardation. I, 179. JO. Eastham, R. D. and Jančar, J. (1965). Plasma Viscosity in cases of Severe Men-lal Subneimality. Amer. J. Ment- Defic., 69, 502. 11. Jančar, J. (1965). Cerebro-Metacarpo-Metatarsal Dystrophy (Psje ■ ■ - ,. - .. <...........■ ■ ■■■ ' - - • ••■- o.- , . ■ : : . ..-.•:-. ; i £ .v - . : ■ JURIJ RODE Slika koncila Jurij Rode se je rodil 27- aprila 1937 v Ihanu pri Domžalah. Ljudsko šolo je obiskoval v begunstvu na Koroškem, gimnazijo pa v Adrogueju v Argentini ter jo končal leta 1957. Bogoslovje je od leta 1957 do 1963 študiral v Slovenskem semenišču v Adrogueju. V duhovnika je bil posvečen 8. decembra 1963. Novo mašo je imel v zavodu Don Bosco v Ramos Mejii 29. decembra 1963. Deluje v Slovenskem dušnem pastir-stvu v Buanos Airesu, poučuje verouk v slovenskih osnovnih šolah nadškofa dr. Jegliča v Slovenski hiši v Buenos Airesu ter Narteja Velikonje v Hurlinghamu. Je sourednik verske mesečne revije Duhovno življenje. — Cerkev — Razodetja — Bogoslužje — Cerkev v sodobnem svetu CERKEV* I. POGLAVJE: SKRIVNOST CERKVE Zakaj ne vemo, kaj je Cerrkev? Zakaj do sedaj nismo mogli točno in jasno določiti, kaj je Cerkev? Verjetno je zadnji in glavni vzrok spremenljivega in netočnega pojmovanja Cerkve v tem, ker je Cerkev skrivnost. Razjasniti skrivnost Cerkve: to je bil eden glavnih ciljev koncila. Kristus je luč narodov. V svetlobi te luči je koncil pokazal nalogo Cerkve. Kako? Tako, da ji je zaupal izredno nujno, pa izredno težko izvedljivo poslanstvo. To obstaja v tem, da bi po njenem prizadevanja vsi ljudje, ki so vedno tesneje povezani med seboj z družbenimi, tehničnimi in kulturnimi vezmi, dosegli tud popolno duhovno edinost v Kristusu in njegovi Cerkvi. * Dogmatična konstitucija o Cerkvi sprejeta in potrjena dne 21. novembra 1964 na slovesni seji II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Zato, ker je ljubil človeka Oče je imel velike načrte s človekom: ustvaril ga je, mu dal delež pri božjem življenju, ko je to zapravil, ga je po Kristusu zbral v Cerkvi — v izvoljenem ljudstvu nove zaveze — ki bo ob koncu doživela poveličanje spet pri Očetu. Živel je med mami Adamova nepokorščina je Očetov načrt čisto spremenila, ovrgla. Zato je bilo nujno, da je stopil Sin med nas. S pokorščino do smrti nam je pri Očetu odkupil zgubljene pravice. In zbral nas je okoli sebe — Glave — v eno telo. Vsi smo poklicani k „zedinjenju s Kristusom, ki je luč sveta: od njega izhajamo, po njem živimo, k njemu gremo". Duh božji posvečuje nevesto Sin je nalogo spolni! in se vrnil k Očetu. Mater Marijo, učence in druge je zapust-1 le telesno. Ostal je z njimi v zvezi po Duhu luči in moči — modrosti in srčnosti. Ta 259 jih bo posvečeval, da ibodo verujoči v istem Duhu imeli dostop k Očetu. Kaj pomeni Sveti Duh za nas in za Cerkev? Za nas: — je Duh življenja (milosti), — je studenec duhovne vode, tekoče v Življenje, — oživlja tiste, ki so zaradi greha mrtvi na duši, — vsaka duša v milosti je tempelj Sva-tega Duha, — v nas moli in nam priča o Očetu. Za Cerkev: — jo uvaja v vso resnico, — jo druži v občestvu in službi, — jo obdarja z različnimi darovi, — z močjo evangelija jo pomlaja in vedno prenavlja, — jo vodi do popolne zedinjenosti z Ženinom. Je začattek kraljestva Cerkev je skrivnostna cd začetka. Kristus jo predstavi kot božje kraljestvo, ki se je približalo (prim. Mr 1, 15). Naloga Cerkve je, da to kraljestvo med narodi širi in utrjuje. A Cerkev na zemlji je samo kal in začetek tistega kraljestva, katerega dozo-renje in dovršitev bo dočakala v zedinjenju s svojim Kraljem v slavi. Razne podobe za Cerkc\v Podc-be za Cerkev so vzete iz pastirskega in kmečkega življenja, iz stavbarstva, iz družine in ženitovanja. Te podobe nahajamo že pri prerokih. — Ovčji hlev: edina in nujna vrata vanj je Kristus, dobri pastir, ki je dal življenje za ovce. — Polje ali božja njiva: na njej raste stara oljka, katere sveta korenina so očaki. To njivo je Bog spremenil v izbran vinograd. Kristus je vinska trta, ki daje rodovitnost nam — mladikam —, ki po Cerkvi v njem ostanemo in živimo. — Stavba: njen vogelni kamen je Kristus; apostoli so zidali Cerkev na ta temelj. — Družina: ki prebiva v prej imenovani stavbi. — „Naša mati" ali „Jeruzalem, ki je gori". — Neomadeževana nevesta brezmadežnega Jagnjeta (prim. Raz 19, 7; 21, 2. 98 22, 17), katero je Kristus „ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil" (Ef 5, 26). Cerkev je Kristusovo |skrivnostno telo Novo skrivnostno telo Cerkve je nastalo tedaj, ko je Kristus s podelitvijo svojega Duha svoje brate, sklicane izmed vseh narodov, na skrivnosten način napravil kakor za svoje telo. Naša dolžnost in čast je ta, da v sebi izoblikujemo Kristusa (prim. Gal 4, 19; Rimi j 8, 17). Je nevidna in vidna obenem Cerkev moremo primerjati s Kristusom. Tako kot je on uporabljal človeško telo za orodje odrešenja, na podoben način Kristusov Duh uporablja organizacijo Cerkve za rast telesa, ki ga oživlja (Leon XIII., okr. Satis cognitum). Kakor je Kristus, čeprav je bil „v božji podobi... sam sebe izničil, podobo hlapca nase vzel" (Flp 2, 6) in „je zaradi nas postal ubog, čeprav je bil bogat" (2 Kor 8, 9); tako tuli Cerkev za izvrševanje svojega poslanstva potrebuje človeških sredstav, vendar pa ni postavljena za to, da bi iskala zemeljsko slavo, ampak za to, da bi tudi s svojim zgledom razširjala ponižnost in zatajevanje. II. POGLAVJE: BOŽJE LJUDSTVO Nova zave srcem in duš? navezani na očetrijavo, tem tesneje) živimo z njo. Pozdravljamo vshk resnično koristen napredek doma ae ga življenja, z veseljem ugotavljamo vsako, še tako majhno popuščanj® v zaiiram\j>u svobdščin, ki je pa, žal, še, vedno glavno sredstvo vladanja komunistične enopartijske m policijske diktature, in Mimo vsem naporom za rešitev gospodarstva popoln uspeh. Vidimo, da je splošna poglobitev in razširitev gospodarske in politične liberalizacije nujen in neizogiben predpogoj, da se bo domovina sploh mogla izogniti gospodarskemu bankrotu in novim političnim nesrečam. Monopolni vpliv komunistične partije na vse državno življenje je prignal v slepo ulico. V sami komunistični ideologiji ni zdravila za rešitev. Reorganizacija partijskega ustroja je tudi ne more prinesti. Le popolna svoboda in pravna varnost ljudi vseh naziranj ter enakopravnost vseh narodov, morejo privabiti nove sile, nove ideje ljudi kreposti in sposobnosti, ki so kričeče nujno potrebne v vodstvu državnega življenja. Politični jetniki so škoda, sramota in znamenje zaostalosti, če ne še globljin in odvratnejših notranjih bolezni vsake državne skupnosti. Ukinite to stramoto tisti, ki upravljate, prenehajte s političnimi procesi in preganjanjem, ki dokazuje le, da se bojite iskrene svobodne besede, demokratične tekme in svobodne družbe. V teh pa je rešitev!" S temi mislimi Narodni odbor za Slovenijo RAZGLASA da bodi odslej pn-aznik narodnega osvobojenja dne 29. oktobra vsakega leta tudi DAN SLOVENSKE NARODNE ZASTAVE Slovenske politične organizacije v zdomstvu sopodpisujejo ta razglas in apelirajo na rojake in somišljenike, da z vsemi združenimi močmi pomagamo domovini, da bi našla najboljšo pot mirnega prehoda v demokratično državno družbeno ureditev. NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO: Dr. Miha Krek, predsednik Miloš Stare, tajnik Dr. Ljubo Sire, član NO SLOVENSKA DEMOKRATSKA STRANKA: Ing. Ladislav Bevc, predsednik in član NO Dr. Franjo M. Mačus, član vodstva in član N9 SLOVENSKA KRŠČANSKA Dr. Ludovik Puš, glavni tajnik in član NO DEMOKRACIJA (SLS): Rudolf Smersu, član načelstva in član NO DELEGACIJA SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE V ZAMEJSTVU: Slov. del: Dr. Celestin Jelenec, zastopnik in član NO Pred narodnim praznikom dne 29. oktobra 1966. „"EREMIJA KALIN Deklamacija o slovenski zastavi Bila je beseda, ki je slovensko govorila, bila je barva, ki je slovensko zavpila: Belo-modro-rdeči pramen je naše rešilno znamenje! Le vkup, le vkup iz vseh sedmih kronovin, sleherni Slovenec je le ene Enote sin: Zedinjene Slovenije! — Bodi zdrava Njena zastava! Slovenska zastava — belo-modro-rdeča — življenje nam lepša, ljubezen veča: na prsih fantov — slovenska zavest, na prsih deklet — dvakratni cvet, na kapi vojaka — nezadržani pogum, v knjigi učenjaka — narodni um, v bališu neveste — najlepši sijaj, za praznik cerkveni — najvišji mlaj, najlepši nagelj — iz hišnih lin, mrliču v roki — zadnji spomin... Z zvonika cerkve bolj kot zvonovi vpije nad hišami, polji, gozdovi z grožnjami temu, onemu s pozdravi: narod, ki biva v mojem krogu, zvest je zemlji, zvest je Bogu in — slovenski zastavi! Bili so časi, ko se umaknila je s cerkvenega zvonika v podtalni hram, zato, da se bolj je razcvetala tam pod ljubeznijo src in gnojilom grozila. A spet se povzpela je na najvišji zvonik, sprejel jo na vrh je triglavski špik, prav takrat, ko smo padli v brezno brez nad: naš prapor padel je z nami v prepad... V njem belo-modro-rdeče — k smrti sil j eno umreti neče, in čim globlji so bili prepadi, tembolj smo imeli to mavrico radi. 281 Zaradi nje smo viseli obešeni z dreves, zaradi nje smo padali v jame gozdov, zaradi nje v prsa je streljal mitraljez, zaradi nje ubijal okupatorjev kol..... Slovenska zastava! Zaradi čistosti tvoje smo vstali v upor, ko zalila je barve povodenj krvava, ko zastava kot krpa rdeča zaplava, razglašajoča požig in rop in umor — Omadeževana zastava! A mi smo rešili te iz sramote in besa, prepeljali na srcih te čez ocean, ovili smo vate rano vseh ran .. tisočerih pobitih mrtva telesa. S teboj, o zastava belo-modro-rdeča, sklanjamo se nad njihova srca trohneča, nad njihov spomin: zastava tu raste iz vaših korenin! Zasadili zastavo smo v zemlje tujin kot novi osvajalci novih domovin: in spet nam poživlja naše dneve, obnavlja nam voljo, spremlja speve, na mlaje se dviga novih domov, spet vije povsod se, kjer je naš krov, zdaj na najvišje andske gore vodi gornike, da v osvojeno kamenje, vsajajo tvoje znamenje in z njim — slovensko ime! Slovenska zastava! Pred nami vihraj: naš zakon, postava in čast! Od dedov naša last! Borbeni sijaj nam, brodolomcem! Za večno naša bit! Bodi svit našim potomcem: belo-modro-rdeči, v Slovenijo vabeči! Slovenska zastava : Iz roda v rod vihraj povsod, i v domovinah vseh celin, da slovenskih očetov sin, dedič materine govorice se zamikal bo še v vekove v čar tvoje barvne trojice, v tvoje plapolanje kot v zvonove daljne sanje... Stojimo pod zastavo Ljubezen, Čast in Slavo dajmo vsemu, kar v mavrici njeni je.: Boj naših dedov, smrt očetov, sinov bodočnost! Naša vedna vsepričujočnost! Ovijaj naša srca, plapolaj čez naše glave, Slovenska zastava! Zastava slave!... • 1 I , 1 Pozor! • ' - " ' ' ' ; ' , ' " -j.' 1 ■ . • ' '■'■•■...■'.•. ■ ■..,;,• :: -M t \ »■'* ' V ' - ..-•"■ - .'f^Vfc-i SLOVENIJE ! V Buenos Airesu sta bili dve proslavi 29. oktobra in dneva slovenske zastave. Na sam praznik so se zbrali zvečer v dvorani Slovenske hiše k skupni maši, proslavi in slavnostni večerji odborniki organizacij, domov in ustanov; slovenski dušni pastirji, vzgojitelji mladine, predavatelji in kulturni ustvarjalci (nad 200 oseb). Druga proslava — vsenarodno slavje — je bila v priredbi Slovenskega doma v San Martinu dne 5. novembra 1966. Nastopili so: Krajevni slovenski pevski zbor pod vodstvom g. Vinka Klemenčiča, recitatorja gdč. Marjeta Smersu in g. Janez Zoreč, slavnostni govornik g. Rudolf Smersu, član NO, mladinski pevski zbor pod vodstvom g. Borisa Pavšerja. Izvajali so tudi dramatizacijo Prešernove Lepe Vide v režiji g- Nikolaja Jeločnika. 284 Slavnostni govornik univ. prof. g. dr. Tine Debeljak Članice in člani Slovenskega gledališča v Buenos Airesu medl izvedbo deklamacije Jeremije Kalina o slovenski zastavi v režiji g. Maksa Borštnika 28-5 Slovenci v zamejstvu j / • v" * , JOŽE JURAK Prosvetno-kulturno življenje na Goriškem Kulturna sezona se začne na Goriškem 'in Tržaškem z mescem oktobrom. Tedaj odpro šole svoja vrata, vsi ljudje so zopet doma, čas počitnic je pri kraju. Ko delamo zaključke ob koncu sezone 1965/1966, moremo reči, da se je marsikaj storilo in da je še vedno živa ljubezen do zdrave kulture, vsaj pri enem delu slovenskih ljudi. Ni pa rečeno, da smo dosegli največ, kar se doseči da. Zlasti je opaziti, da postajajo premnogi nebrižni do vsega, kar je slovenskega. Preveč dobro se jim godi, nihče jih zaradi slovenstva ne preganja, uživajo svobodo polnopravnih državljanov, pa se tega ne zavedajo ali nočejo zavedati. Slovenstvu so obrnili hrbet, otroke pošiljajo v drugojezične šole, nimajo več smisla za slovensko knjigo, časopis ali prireditev. Se bolj boleča je druga ugotovitev: v Gorici in na deželi so ljudje, ki trdijo, da so Slovenci, pa bojkotirajo katero koli predstavo, tudi tiste Slovenskega gledališča iz Trsta ali gostov iz Slovenije samo zato, ker so v Katoliškem domu. Naj sedaj sledi bežen prikaz kulturno-prosvetnega življenja, tako kot se je razvijalo zadnje leto na Goriškem in Tržaškem. Kulturno delo na goriškem podeželju Pri našem prosvetnem življenju moramo ločiti deželo in mesto. Na deželi so vasi, kjer katoliški ljudje bolj ali manj sodelujejo, pa so spet vasi, kjer nimamo nič ali prav nič prosvetnega življenja. Vzrokov za delo in nedelo je seveda več. Kjer so prosvetna društva, tam se tudi kulturno dela. Velikega pomena so tudi dvorane ali kaki drugi prostori, kjer je mogoče gojiti prosvetno delo. Prosvetnih društev, ki slonijo na katoliških načelih, je na Goriškem trenutno le troje: v mestu, kjer deluje društvo „Prof. Mirko Filej", v bližnji Pevmi, kjer imajo društvo „Jože Abram" in v Števerjanu, sredi Brd, kjer so tudi zelo delavni. Ta tri društva so povezana v Zvezo slovenske katoliške prosvete na Goriškem, s sedežem v Gorici. Prosvetno društvo „Joze Abram" v Pevmi je ves čas svojega obstoja kljub malo-številnosti članov kazalo velik smisel za prosvetno izobraževanje. Člani imajo seda) na razpolago tudi večjo sobo ob cerkvi, kjer se lahko zbirajo. Radi gojijo petje in glasbo, saj imajo kar učinkovito muzikalno družino, imajo moški oktet „Planika" in vedno so pripravljeni pomagati pri prosvetnem delu v mestu. Sami so pripravili več uspelih kulturnih večerov. Med njimi sta bila zanimiva zlasti dva, tisti, ki je bil posvečen stoletnici rojstva dr. Janeza Evangelista Kreka, ter tisti, ki je imel namen proslaviti spomin pok. župnika Jožeta Abrama, dolgoletnega dušnega pastirja v Trenti in nazadnje župnika v Pevmi; po njem se društvo tudi imenuje. Bil je velik ljubitelj naših Julijcev, saj dobimo njegove spise o gorah skoraj v vsakem letniku „Planinske-ga vestnika" pred prvo svetovno vojno in po njej. Društvo „Jože Abram" je za svoje člane tudi pripravilo izlet na Koroško h Gospe Svete in v Celovec. Prosvetno najbolj razgibana vas na podeželju je prijazno naselje Števerjan sredi goriških Brd. Tam so lani odprli novo župnijsko dvorano in imeli v njej več iger in drugih prireditev. Društvo je letos v januarju in februarju organiziralo tudi gospo-cinjski tečaj, ki so ga vodile slovenske šolske sestre iz Trsta. Bilo je več kulturnih večerov, med njimi skioptična predavanja g; Vinka Zaletela s Koroške, potem proslava stoletnice rojstva dr. Janeza Ev. Kreka, poleg tega pa še nekaj izletov: na smuške polete v Planico, gostovanje z igro „Divji lovec" 24. maja z Žitari vesi na Koroškem in romanje sredi poletja na Sv. Višarje in h Gospe Sveti. Izreden uspeh je doživelo to društvo z uprizoritvijo ljudske igre »Divji lovec" v dvorani Kat. doma v Gorici 13. februarja 1966. Kadar je 400 udeležencev, je dvorana do konca zasedena. To pot pa je prišlo 700 ljudi! Ni čuda, da so igralci dgro čez dva tedna ponovili. Prav tako je društvo sodelovalo na pustnem večeru v Kat. domu 20. februarja. Tedaj sta prvič nastopili dve skupini godcev iz Števerjana. Starejši so si nadeli malo eksotično ime „The savages". Tudi ritmi, ki so si jih izbrali, so za starejše ljudi nekam tuji. Je to pač „davek", ki ga vsak mladi rod plačuje trenutni modi. Upanje pa je, da bodo v prihodnje dali v svoj seznam tudi skladbe na slovenske narodne motive. Višek svoje delavnosti pa pokaže SKPD Števerjan vsako leto za prvi maj, ko priredi na prostem pod borovi svoje prvomajsko slavje. Letošnje je bilo že dvanajsto po zadnji vojni. Na slavju sta letos prevladovala glasba in petje. Najbolj značilna skupina so bili tudi to pot „Veseii študentje" s Koroškega. Pa še nekaj spada na spored tega dneva: priložnostni govori. Prikaz akademika Nika Cernica o odnosu krščanstva do dela in Cerkve do socialnega vprašanja je bil strnjen in učinkovit. To prvomajsko slavje je leta 1964 vzpodbudilo levičarsko usmerjene Slovence, organizirane v društvu „Briški grič", da so tudi oni začeli s podobno prireditvijo in sicer istočasno ter le dve sto metrov proč. Težko je tako ravnanje opravičiti s kulturnega ali narodnostnega vidika, zlasti če pomislimo, da vabi omenjeno društvo italijanske levičarje in da slovenska beseda prav zaradi njihove navzočnosti skoraj nima mesta na prireditvi. Napovedovanja so pretežno v italijanščini, le sem pa tja je slišati kak slab slovenski prevod. Brez dvoma to ne pomaga utrjevati slovenstva med našimi ljudmi. Druga vas na goriškem podeželju, kjer je prosvetna tradicija že dokaj ukoreninjena, odkar imajo v župnišču majhno dvorano, je pa Doberdob, tako znan vsakemu Slovencu iz časov prve svetovne vojne. Prebivalstvo je ideološko močno opredeljeno, tako da sta praktično le dva tabora: levičarski in katoliški. Moramo reči, da so katoliško usmerjeni ljudje zelo aktivni, kar je velika zasluga neutrudnega dušnega pastirja g. Bogomila Breclja, nečaka pok. zdravnika dr. Antona Breclja. V Doberdobu ljudje veliko zberejo za dobre namene, zlasti vsako leto za katoliški tisk in za mi-sijone, letos pa so veliko darovali tudi za lačne v Indiji. Mimo nista šli neopazno ne misijonska nedelja ne nedelja za zedinje-nje, ne večer za katoliški tisk (12. februarja) ne materinski dan. V župnijski dvoranici neprestano kipi razgibano kulturno in prosvetno delo s filmi, igrami in pevskimi nastopi. Imajo tudi mešani zbor, ki >še pridno vadi. Morda bi imeli še večje uspehe, če bi se organizirali v prosvetnem -društvu. Lani so odprli novo, zelo lepo opremljeno in tudi dovolj prostorno župnijsko dvorano v Štandrežu, v naselju, ki je včasih ležalo sredi goriškega polja, danes pa je že del Gorice in se strnjeno drži mestne celote. Nova dvorana je prinesla v Štan-drež doslej nesluteno razgibanost. Prvi kulturni večer je bil 21. oktobra 1965, ko je predaval o družini ter kazal slike s tem v zvezi doberdobski župnik g. Brecelj, misijonar iz Zambije g. Radko Rudež je pa kramljal o svojem misijonu. Nekaj prisrčnega je bila božična veselica šolskih otrok ter materinska proslava 8. maja z igrico „V boj za mamico", ki so jo prav tako priredili šolski otroci. Lep je bil kulturni večer o Kristusovem trpljenju 17. marca. Tudi igravci so pridno nastopali. »Poboljšana žena" ter ljudska igra »Divji in nedeljski lovci" sta pritegnili veliko občinstva v dvorano kakor tudi nastop muzikal-nega ansambla »Veseli planšarji" iz Ljubljane za prvi maj. V Štandrežu tudi pridno gojijo petje ter imajo kar dva zbora, mešanega in mladinskega. Za še bolj uspešno delo bi pa gotovo sedaj, ko stoji dvorana, bilo potrebno domače prosvetno društvo, kot ga imajo v Pevmi in Števerjanu. Razen v teh vaseh so gojili prosvetno delo tudi drugod, n. pr. v Podgori, kjer sta zelo aktivna tamošnji župnik g. Bernard Špacapan ter njegov brat Mirko kot orga-nist. Iz raznih stvarnih težav pa niso mogli pokazati kakih večjih samostojnih stvaritev. So pa sodelovali pri skupnih prireditvah, zlasti v Katoliškem domu v Gorici. Skoro po vseh vaseh imajo cerkvene pevske zbore, ki so ob raznih priložnostih nastopili tudi zunaj cerkve, tako v Katoliškem domu v Gorici, za 1. maj pa v Števerjanu in drugod. Kulturno delovanje v Gorici Obstoj Katoliškega doma v Gorici, ki je letos na spomlad obhajal že četrto obletnico, je brez dvoma močno vplival na razgibanost verskega, prosvetnega in kulturnega življenja v Gorici in njeni okolici. Poleg 28T sovenskega družnega pastirstva sta k temu veliko pripomogla slovensko katoliško prosvetno društvo „Prof. Mirko Filej" in Zveza slovenske katoliške prosvete na Goriškem. SKPD „Prof. Mirko Filej" si je 12. januarja izvolil nov odbor, ki ga sedaj vodi prof. dr. Andrej Bratuž. Slovenskemu občinstvu je poskrbel za štiri lepo uspele kulturne večere. Najprej je bil 7. oktobra 1965 večer, posvečen misijonski misli. Ski-optično predavanje je imel g. župnik Bogomil Brecelj, navzoč pa je bil tudi slovenski misijonar iz Zambije p. Radko Ru-dež, ki je večer dopolnil s pripovedovanjem o svojih doživetjih. Drugi večer je bil prvo nedeljo v novembru. V Gorico je prišel g. Vinko Zaletel, da bi svoje poslušalce popeljal na 38. evharistični mednarodni kongres v Bomba-yu, ki se ga je sam udeležil. Seveda čas ni dopuščal, da bi pokazal še druge zanimivosti iz skrivnostne Indije. Zato se je vrnil na spomlad leta 1966 in 18. aprila v drugem delu popeljal svoje rojake po širni indijski zemlji ter jih seznanil tudi z delom tamošnjih slovenskih misijonarjev. Pa je g. Zaletelu še ostalo snovi za eno predavanje, saj je bil tudi na Japonskem, v Sia-mu, Hongkongu in Burmi. Sedaj ga čakamo, da svoje popotne vtise iz teh krajev posreduje tudi goriškemu občinstvu. Tretji večer je bil 28. novembra, ko je na povabilo goriškega društva prišlo s Koroške 43 rojakov gostovat z igro „Zadnji vitez Reberčan". V glavnem so bili zastopani fantje in dekleta iz Doibrle vasi, Št. Vida v Podjuni, škocijana ter Zitare vasi. Poleg igravcev so se zelo izkazali pevci. Moški oktet je odpel vrsto lepih domačih pesmi tako doživeto, da so se poslušavci samo -bali, da bi prekmalu nehali peti. Veliko prijetnega razpoloženja so pa prinesii v dvorano tudi muzikanti s svojo poskočno glasbo. Tudi nje bi bilo občinstvo še in še poslušalo. Poleg SKPD „Prof. Mirko Filej" je bila v pretekli poslovni dobi zelo aktivna Zveza slovenske katoliške prosvete na Goriškem. Poskrbela je za niz kulturnih prireditev, zlasti takih, ki so bile združene z večjimi stroški in kjer je šlo za gostovanja od drugod. V njeni organizaciji je najprej nastopil J12. novembra 1965 v cerkvi sv. Ignacija na -Travniku v. Gorici s samostojnim orgelskim 'koncertom prof. Humbert Bergant iz Nove 'Gorice. Občinstvu se je predstavil samo s 'programom Sebastijana Bacha, ki pa ni 'bil enoličen, temveč skrbno izbran. Obisk koncerta je bil zelo zadovoljiv. Udeležilo s« ga je tako slovensko kakor italijansko občinstvo. Med njim je bil tudi župan iz Nove Gorice dr. Štrukelj. 21. novembra je bila v veliki dvorani Katoliškega doma revija goriških pevskih zborov, deset po številu, poznana pod imenom „Cecilijanka", ki jo vsako leto organizira že omenjena Zveza slovenske katoliške prosvete. Je to prireditev, ki vsakič privabi največ občinstva ter je tako pristno ogledalo notranjosti slovenske duše, ki ji je poslušanje našega petja v veliko zadoščenje. Zbori so sestavljeni iz mladih moči, kar je najboljše poroštvo, da bo slovenska pesem na Goriškem še naprej cvetela. Z nastopi je bilo združeno tudi nagradno tekmovanje. Žirija je prisodila prvo mesto mešanemu zboru iz Štmavra, ki ga vodi prof. Gabrijel Devetak. Po zaslugi katoliške prosvete na Goriškem je bila tudi Slovencem v zamejstvu dana možnost, da doživijo notranje bogastvo naših ljudskih plesov ter prisluhnejo ljudski pesmi, ki te plese spremlja ter vsebuje tako pristne korenine slovenske narodne umetnosti. 16. januarja 1966 je prišla v Gorico folklorno-plesna skupina ..France Marolt" iz Ljubljane, ki jo sestavljajo akademiki in akademičarke ljubljanske univerze, ter nastopila dvakrat v Katoliškem domu. Udeležba je bila na obeh prireditvah zadovoljiva; čeprav je bil organizator prepričan, da bo nastop omenjene skupine pritegnil vse, ki se čutijo Slovence, zlasti ker je šlo za skupino, ki je prihajala polna dobre volje iz glavnega mesta Slovenije. Pa se je izkazalo, da so nekateri še vedno tako pod vplivom svojega sektaštva, da so se raje odpovedali prelepemu kulturnem užitku, kot pa da bi bili prišli v Katoliški dom. Naslednja prireditev v okviru Zveze katoliške prosvete je bil pustni večer v Katoliškem domu 20. februarja. Tudi ta večer se prireja že vrsto let. Da je te vrste prireditev ljudem všeč, dokazuje dvorana doma, ki se vsako leto povsem napolni. Seveda ni namen takih prireditev, nuditi kako višjo gledališko umetnost, temveč na prisrčen in doživet način gledavce zabavati dn razvedriti. Menimo, da so vsi nastopajoči v tem doživeli poln uspeh. Lepo število ljudi se je spet zbralo v Katoliškem domu v nedeljo 16. junija 1966. Priklicali sta jih dve prireditvi: razstava slavonskega umetnika — invalida Branki Radunkoviča ter pevski koncert in spevoigra »Kovačev študent" v priredbi Zveze slovenske katoliške prosvete. Radunkovič je ta večer zaključil razstavo svojih del in s tem tudi svoje bivanje na Tržaškem in Go- riškem. Ljudje so se od njega toplo poslovili, cn pa je med odmorom stopil na oder in v slovo zapel nekaj svojih pesmi. Pevski koncert je pa pripravil na novo ustanovljen moški zbor, ki si je kasneje dal ime „Mirko Filej"; združuje pevce iz raznih vasi ter iz mesta in ga vodi g. Zdravko Klanjšček. Zapel je osem pesmi, vse slovenskih avtorjev, zato tudi dostopne širšemu občinstvu. Vodopivčev „Kova-čev študent" je občinstvo zajel z vso razgibanostjo, znamenje, da je Vodopivčeva glasba slej ko prej blizu primorskemu človeku. Mirko Špacapan, še do pred nekaj leti or-ganist iir pevovodja, duša prosvetnega življenja med našimi izseljenci v Slovensru 'vasi v Lanusu (Argentina), je to spevoigro režiral in tudi igral očeta, obenem pa ji znal dati pravi ljudski ton in tega prenesti na vse nastopajoče. Ni čuda, da so gledavci igri sledili z veliko pozornostjo in da se jim je ob koncu zazdela vse prekratka. Še enkrat je bila dvorana Katoliškega doma nabito polna. To se je zgodilo ob gostovanju akademskega pevskega zbora „Tcne Tomšič" iz Ljubljane 25. septembra 1966. Sp^t je bila Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici pobudnica za ta izredni umetniški užitek. Ljubljanski zbor, ki se je pred vojsko imenoval Akademski pevski zbor ter ga je ustanovil in vodil pok. France Marolt, je v zasedbi 80 pevcev in pevk ter pod taktirko Marka Muni-ha predstavil goriškemu občinstvu zelo izbran program, ki je šel od mojstrov poli-fonske glasbe do slovenske moderne glasbene ustvarjalnosti ter posegel v bogato Zakladnico slovenske folklore. Tako gleda Zveza slovenske katoliške prosvete lahko s ponosom na opravljeno delo v pretekli kulturni sezoni. Veliko je žrtvovala, da so mogli Slovenci na Goriškem priti do vrhunskih kulturnih nastopov in prireditev ter jih v vsej polnosti uživati. Kljub temu pa je ostalo, kot je poročal na občnem zboru Zveze 14. marca 1966 zvezni blagajnik g. Mirko Špacapan, stanje blagajne zadovoljivo in pozitivno. Zvezo že več let uspešno vodi kot njen predsednik dr. Kazimir Humar. Katoliški dom. v Gorici je (postal osrednje kulturno središče Zaradi primernega zemljepisnega položaja je bilo mogoče osredotočiti skoraj vse važnejše kulturne, prosvetne in verske prireditve ne samo za mesto, temveč tudi za deželo in okolico v Katoliškem domu v Gorici. Kako veliko poslanstvo opravlja za vso našo manjšino ta dom, je najbolj poka- zala pretekla sezona. V Domu so nastopale različne skupine od goriških organizacij do okoliških pevskih zborov, od prosvetnih društev do Slovenskega gledališča iz Trsta •in tujih skupin iz Ljubljane in Koroške, ki so v domu gostovale. O prosvetno-kul-tumem delu v Katoliškem domu pričajo najbolj zgovorno številke. Bilo je šest večjih kulturnih večerov, dvanajst dramskih prireditev, dva koncerta in štirinajst drugih nastopov poleg vzgojnih predavanj za razne stanove, razen tega pa še umetniška razstava Branka Radunkoviča. Statistika pove, da se je vseh teh prireditev udeležilo okrog devet tisoč oseb. Glede udeležbe ima prvenstvo ljudska igra „Divji lovec". Samo pri prvi predstavi je bilo navzočih 700 oseb. Kje je v Gorici kaka druga dvorana, razen kino-dvoran, ki more izkazati podobno udeležbo v eni sami sezoni in podobno število raznih kulturnih prireditev? Dne 25. februarja so minila štiri leta, odkar je takratni goriški nadškof msgr. Ambroži blagoslovil stavbo tega doma in poklical božje varstvo na nove prostore, ki naj bi služili verski, prosvetni, narodni in kulturni rasti slovenskega življa na Goriškem. Ta dom je zrastel z žrtev preprostih slovenskih ljudi in živi, ker ga naše ljudstvo ljubi in zanj nenehno prispeva. Razveseljivo je dejstvo, da se dolgovi stavbe 'manjšajo. Še nekaj let, pa se bo lahko reklo: „Zadnja lira dolga je plačana, sedaj je ta lepa stavba tudi gospodarsko naša in samo naša!" Četrto obletnico blagoslovitve Doma je odbor, ki ga vodi gimnazijski ravnatelj dr. Anton Kacin, proslavil tako, da je povabil, 6. marca, v goste igralsko skupina Slovenskega kluba iz Trsta, ki jo vodi prof. Jože Peterlin. Igravci so uprizorili igro „2up-nik iz cvetočega vinograda", ki je vse navzoče potegnila za seboj zaradi svoje duhovne vsebine. Vsakdo je začutil, da je vera res dar božji in da je zanjo zlasti potrebno ponižno srce. Katoliški dom je odlično izpolnil svoje poslanstvo tudi kot versko središče naše manjšine na Goriškem. Na misijonsko nedeljo 24. oktobra 1965, kakor tudi 23. ok-, tobra 1966 je bil nabito poln naših ljudi, ki so prišli, da darujejo za. misijonske namene s tem, da sodelujejo pri bogatem srečolovu. Lani je bila na sporedu izvirna igra goriške pisateljice Zore Piščančeve „Zmagala je ljubezen", letos pa igra pisatelja Karla Mauserja „Kaplan Klemen-'. Levji delež so pri tem imeli člani in članice goriške Marijine družbe s podporo akademikov in nekaterih igravcev s podeželja. Na praznik Marije Brezmadežne dopol- 289 dne je bil po vsej Goriški po cerkvah mladinski dan, popoldne pa skupna akademija v Katoliškem domu. Na novo ustanovljeno Apostolstvo sv. Cirila in Metoda na Goriškem je v okviru molitvene osmine za ze-dinjenje priredilo 23. januarja poseben kulturni večer, posvečen ekumenski misli. Iz Rima je prihitel glavni postulator za Slomškovo geatifikacijo, dr. Franc Šegula, in govoril o temi t,-Slomšek in ■ekumensko gibanje". Mesec januar je na Goriškem in Tržaškem posvečen slovenskemu katoliškemu tisku. Zaključil se je v nedeljo 6. februarja s posebno prireditvijo v Katoliškem domu v Gorici, ki je že tradicionalna in ki hoče vsako leto znova vzbuditi v naših ljudeh zavest odgovornosti, ki jo imajo za ohranitev in vzdrževanje katoliških časnikov, revij in knjig. Osrednji del prireditve je bila igra „Žrtev temnih sil", ki so jo doživeto podala dekleta iz provincialnega doma šolskih sester v Trstu. Igra je na pretresljiv način pokazala, da so slabi pisatelji s svojimi nemoralnimi spisi največkrat tisti, ki zastrupijo mladega človeka. Tudi zadnji vatikanski koncil je bil dvakrat povod, da so se goriški Slovenci zbrali v Katoliškem domu. Najprej je bilo to 13. marca, ko so dušni pastirji priredili koncilski dan -z namenom, da bi se slovenski verniki pobliže seznanili ,Bog je hodil po razvalinah", na praznik sv. Treh kraljev pa božično igri ,,Ivica". Redno nedeljsko službo božjo imajo Slo. venci tudi v cerkvi sv. Vincencija. Tam so 20. februarja odprli novo župnijsko dvorano. Slovesno je bilo povedano, da bo služila tako italijanskim kot slovenskih vernikom, pa So bile težave že ob odprtju. Slovenskemu zboru je bilo odmerjenih le borih pet minut in je smel zapeti le dve pesmi, čeprav so bile v prvotnem načrtu določene štiri. Govorili so tudi, da je bilo treba premostiti ne malo težav, preden je sploh prišlo do tega skromnega nastopa. Se pa gradijo v okviru župnijske stavbe prostori, kjer bodo imele dostojno mesto tudi slovanske organizacije, kot misijonski odsek, pevski zbor, skavti, šolska mladina, Apo-stolstvo molitve ter Vincencijeva konferenca. Slovenski sedež bo v novi hiši z vhodom v ulici Revoltella št, 6. Centralna cerkev v Trstu je Sv. Anton Novi. Tudi v tej cerkvi imajo naši verniki redno slovensko službo božjo. Oskrbuje jo dr. Jože Prešeren. Ura je malo zgodnja, ob sedmih zjutraj, a bolje nekaj kot nič. V tem prostornem svetišču prireja Zveza cerkvenih zborov v Trstu že nekaj let svoje božične koncerte. Lani je bil tak koncert v nedeljo po sv. Treh kraljih. Za to priložnost je bila cerkev sv. Antona polna do zadnjega kota. Na sporedu je bilo petje božičnih pesmi, orgelske skladbe in recitacije božičnih pesmi slovenskih pesnikov. Priložnostni govor je imel g. Stanko Zorko, recitiral pa je dr. Stanko Janežič. Udeležencev je bilo dva tisoč, sodelujočih pevcev 93. Na pobočju masta, od koder je silno lep razgled na morje, imajo slovenski skavti v hiši št. 26 v ulici Škorklja (Scorcola) svoj dom. Že od začetka jih neutrudno vodi dr. Jože Prešeren, pri dekletih pa mu pomaga gdč. Vera Lozej. Ta organizacija se je izkazala kot najboljša za oblikovanje naše doraščajcče mladine v verskem in narodnem duhu. Tržaški skavti pogosto tudi na odru nastopajo. Na pustno nedeljo 292 so pripravili letos dve veseloigri s petjem, 8. maja so gostovali v Katoliškem domu v Gorici, 29. maja pa nastopili v Marijinem domu v Rojanu ob peti cbeltnici blagoslovitve doma. Poleti gredo seveda vsi na taborjenje v prosto naravo; dekleta so lani taborila pod mogočnim Mangartom ob Be-lopeških jezerih, letos pa v Globasnici pod Peco na slovenskem Koroškem, fantje pa lani v Selah pod Karavankami, prav tako na Koroškem. Drugo versko središče je Sv. Ivan, kjer dušni pastir g. Peter Šorli pridno gradi dom za Slovence. Pri Sv. Ivanu so tudi slovenske šole ter provincialna hiša slovenskih šolskih sester. V tej hiši je dr. Stanko Janežič uredil Vzhodni dom (Foyer Ecu-menique), ki naj bi služil pospeševanju ekumenske misli na Tržaškem. Če gremo v smeri proti Kopru, naletimo tik ob meji na vas Mačkovlje, ki jo je meja odrezala od župne cerkve v Ospu. Letos so v tej vasi 12. junija blagoslovili temeljni kamen za novo župnišče. Stavba bo preprosta, visokopritlična, vendar bo spodnji prostor mogel služiti tudi za skromno dvi--= rano. V Maekovljah se tudi vedno bolj uveljavlja domače slavje, ki so mu dali ime „Praznik češenj". Ob tej priložnosti nastopajo razni naši zbori, otroške skupine in govornik. Lani je spregovoril (bilo je to na binkoštno nedeljo) g. Drago Štoka, ki je klical k ljubezni do domače besede ter k skupni borbi za našo zemljo. V bližnji Dolini pa je imela slovenska srednja šola letos že svojo tradicionalna prireditev za sklep šolskega leta. Mladi igralci so kar trikrat nastopili z mladinska opereto „Čudežne gosli". Če se sedaj dvignemo od morja na kraško planoto, se moramo najprej ustaviti v najbolj pomembni slovenski vasici Bazovica. Tam je zrastel po prizadevanju agii-nega župnika g. Marijana Živca pred dvema letoma težko pričakovani Slomškov dom, ki si je začrtal v program kulturno in narodno izobraževati našo mladino in ji nuditi pristno in zdravo zabavo. 27. julija letos se je domu pridružilo še novo športno igrišče, dolgo 27 m in široko 17 m. Že 1. maja pa je bila na tem, tedaj še nedodelanem igrišču, prvomajska prireditev, ki naj bi v prihodnje postala tradicionalna. Na njej je bilo vsega nekaj: zborovska petje, govori, zabavni nastopi, pa še poskočna glasba, ki so jo nudili „Veseli plan-šarji" iz Ljubljane. Izredno doživetje je pomenila za Bazovico razstava slavonskega invalida Branka Radunkoviča. Od vnebohoda, 19. maja. do naslednje nedelje je bil za Bazovico en sam praznik, praznik tihega občudovanja, spoštovanja človeške osebe, bratstva in molitve. Vse to je prinesel 25-letni fant, 1.20 n visok, brez rok, nizkih nožic, doma iz Po-dravske Slatine v Slavoniji. Pred sedmimi leti se ga je lotilo hrepenenje po delu, hotel je dati smisel svojemu življenju. Začel je izdelovati razne modele slavnih cerkva, samostanov, hiš. Pri tem se je posluževal svojih ustnic, jezika, dveh 20 cm dolgih kcnčkov rok. S temi deli telesa dela, riše, reže, barva, zabija žeblje, lepi in piše na stroj. Nad 500 oseb si je v Slomškovem domu ogledalo njegovo razstavo. Povedal je, da bo z izkupičkom zgradil v svoji rojstni vasi dom za sirote. V bazoviški cerkvi je bil redno pri službi božji. Prosil je, da je mogel prižgati veliko svečo v čast Bogo-rodice, da bi se kristjani zedinili v ljubezni. Vsak večer je bil pri šmarnicah in pel z ljudstvom litanije Matere božje. V štirih dneh bivanja v Bazovici je zasejal v srca naših ljudi toliko dobrega in lepega, zlasti s tem, ko je poudarjal: Pozabimo slabo, mislimo dobro! Pravoslavni naj prihajajo h katoličanom v goste in katoličani k pravoslavnim. Bazovica je bila tudi prva slovenska fara, kjer je bila izvajana nova slovenska maša, k jo je uglasbil dirigent pevskega zbora „Jacobus Gallus" iz Trsta Ubald Vrabec. Ta zbor ima tudi to pohvalno in všečno lastnost, da je pripravljen nastopiti, kjer koli je potreben, in da širi lepo slovensko petje po naši deželi in zunaj nje. Šteje 36 pevcev, ki so prežeti ljubezni do petja in so željni nuditi naši manjšini čimveč lepote iz bogate zakladnice naše umetne in narodne pesmi. Iz Bazovice prideš v smeri proti severu na Opčine. Tam imajo vsako leto na drugo nedeljo v septembru procesijo s kipom fa-timske Matere božje, ki privabi izredno veliko naših ljudi. Lani se je je udeležil tudi tržaški nadškof msgr. Santin. Na Opčinah je tudi slovenski vzgojni zavod „Marijanišče". Lani so v njem zgradili novo dvorano in hišo tudi sicer prenovili za sodobne razmere. Z novimi prostori bo zavod lahko sprejemal veliko večje število gojencev kot doslej. Nad prvim nadstropjem bo šest ali sedem sob s tekočo vodo, ki bodo na razpolago našim visoko-šolcem. V bližini Opčin stoji mogočno, še ne čisto dokončano Marijino svetišče na Vejni. Nastalo je iz dvojne zaobljube: najprej se je 30. aprila 1945 tržaški nadškof msgr. Santin zaobljubil, da bo Mariji na čast zgradil cerkev, če bo mestu prizanešeno razdejanje; kasneje so pa vsi italijanski škofje napravili isto zaobljubo, če bo Italija obvarovana pred komunizmom. Tako je bilo letos 22. maja svetišče slovesno posvečeno. Ker stoji na ozemlju, kjer strnjeno bivajo Slovenci, je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu sprožilo akcijo, naj bi se v spodnji cerkvi postavili cltar na čast slovenskima blagovestnikoma Cirilu in Metodu. Nabirka je lepo uspela in tako je prejel slikar Tone Kralj nalogo, da oltar postavi in izdela primerno sliko. Dne 26. junija so se Slovenci1 zbrali k blagoslovu tega oltarja. Je bilo to prvo skupinsko romanje Slovencev v to novo Marijino svetišče. Zbralo se jih je okrog 3.000. Za duhovne potrebe slovenskih vernikov v novi cerkvi bo skrbel g. Lojze Zupančič, ki ga je tržaški nadškof posebej imenoval v ta namen. Od Opčin je lepo videti slikovito cerkev na gričku v smeri proti Sežani. Je to Re-pentabor, priljubljena izletniška točka in kraj, kjer Slovenska katoliška prosveta iz Trsta že leta zapovrstjo sredi poletja prireja svoje tabore. Lani so 9. in 10. julija priredili deloma v Trstu deloma na Repentabru tretji tabor slovenske zamejske mladine. Prišli so mladinci s Koroškega pa iz tržaške in goriške pokrajine. 9. julija je bil najprej svečani sprejem v ulici Donizetti 3 v Trstu, kjer ima Slovenska prosveta svoj sedež, nato pa se je vsa mladina udeležila družabnega večera v Slomškovem domu na Bazovici. Na novem športnem igrišču so igrali koroški „Veseli študentje", mladina iz vseh treh pokrajin pa se je spoznavala med seboj in sklepala prijateljske vezi. Višek tabora pa je bila velika prireditev naslednji dan, za katero so prispevale k sporedu vse tri dežele. Udeležba je bila izredno lepa, program pisan, čeprev malce preobširen. Osrednja točka je bila dramska uprizoritev dvodejanke „Edip v Hiroshimi". Še enkrat je nato naš Kras nudil svoje gostoljubje slovenskim ljudem: stavba SLOKADa, ki so jo komaj zapustili otroci, kateri so bili tam v počitniški koloniji, se je 2. septembra napolnila s slovenskimi izobraženci, da bi tam imeli svoje zamejsko srečanje. Mala vasica na Krasu — Draga pri Bazovici, je tako nenadoma postala znana vsepovsod med našimi ljudmi. Zborovanje je organiziralo Društvo slovenskih izobražencev v Trstu, trajalo je tri dni, na njem pa je sodelovalo 150 izobražencev. Sklenjeno je bilo, da bodo referati izšli v posebni knjigi. Udeleženci so prišli s Tržaškega, Goriškega in iz Slovenije (dr. Janez Janžekovč), iz Rima, Koroške, Švice, Nemčije in Združenih držav. Prihodnjič bo tako srečanje na Koroškem. IVAN VODOVNIK Utrinki iz življenja koroških Slovencev NARODNI SVET KOROŠKIH SLOVENCEV Koroški Slovenci se vedno bolj začenjajo zavedati, da se bodo mogli kot narodna manjšina v deželi in državi uveljaviti le z boljšimi idejami, s kvaliteto, ki je že dandanes skoro edino merilo v javnem življenju. To velja tudi ea politično torišče, za oblikovanje javnega mnenja ter sploh za vsa življenjska področja. Na političnem torišču je Narodni svet koroških Slovencev — krilo krščanskih demokratov — pri zadnjih deželnozborskih volitvah leta 1965 dokazal Avstrijski ljudski stranki s samostojnim nastopom „Ko-roške volilne skupnosti", da 4000 do 5000 Slovencev na Koroškem ni pripravljenih sodelovati pod vsakim pogojem s koroško OVP (stranko krščanskih demokratov večinskega naroda, ki je na Koroškem bolj liberalno-nacionalno usmerjena). Ker ta stranka ni bila pripravljena pred volitvami na nobene koncesije ter ni hotela prevzeti na svojo kandidatno listo tudi koroškega Slovenca, tistih 4000—5000 Slovencev te stranke ni volilo, tako tudi ni mogla izboljšati pri deželnozborskih volitvah svojega političnega položaja v deželi, kar bi se ji moglo posrečiti s pomočjo slovenskih volivcev. To je na občnem zboru koroške OVP spomladi leta 1966 javno priznal namestnik deželnega glavarja Ing. Thomas Tru-ppe, ko je zahteval, naj Ljudska stranka popravi svoje stališče do Slovencev. Za sedaj je ta stranka v deželi v močni stagnaciji. Predsednik stranke, minister za kmetijstvo dr. Kari Schleinzer, je že od leta 1962 dalje član dunajske vlade ter ne more strankinemu delu v deželi posvečati vse skrbi in pozornosti. Stranka je torej brez pravega vodstva, je idejno brez profila ter se le redkokdaj povzpne do večjih političnih akcij, ki 'bi zmogle vzbuditi pozornost javnosti. Za zdaj ima stranka svoj delež pri uspehih državnega vodstva OVP. Avstrijsko ljudsko stranko vodi uspešno na državni ravni sedanji avstrijski kancler dr. Josef Klaus, ki je manjšinam v Avstriji zelo naklonjen. Člani avstrijske vlade so vsi pripadniki OVP, ker so se odločili socialisti po porazu pri zadnjih državno-zborskih volitvah marca mesca leta 1966 za opozicijo. Pri državnozborskih volitvah so pripadniki Narodnega sveta koroških Slovencev podprli zavestno, odločno in uspešno Avstrijsko ljudsko stranko. To je avstrijski tisk tudi priznal. Iz tega je razvidno, da je politika Narodnega sveta svetovnonazorno jasna, saj išče Narodni svet na državni ravni vsepovsod sodelovanje s krščanskimi demokrati, je pa mnenja, da more priti na koroški deželni ravni do sodelovanja s OVP le, ako ta koroške Slovence politično prizna kot partnerja. Tudi koroška OVP se bo morala, ako naj prodre iz političnega geta, v katerem se nahaja v deželi že od leta 1949, opogumiti za nove poti v politiki. Otresti se bo morala nacionalnih okovov, s katerimi je še cibtežena, se idejno oblikovati kot resnično krščansko-demokratska stian-lca z odprto in konstruktivno politiko do koroških Slovencev. Slovenci okoli Narodnega sveta hočejo sodelovati s koroško Ljudsko stranko tudi na deželni ravni. S samostojnimi političnimi akcijami skušajo pri volitvah v deželnem okviru prepričati vodstvo OVP, da more povečati svoj vpliv v deželi le s širokosrčno politiko ter z upoštevanjem Slovencev kot politične in dinamične sile, ki je ni mogoče prezirati, to tem manj, ker so koroški Slovenci tudi glede na odnose s sosednjo Jugoslavijo pomemben politični dejavnik v deželi. Politika koroških Slovencev ni politika-sile, politika, ki bi grozila z dinamitom, kot je to na Južnem Tirolskem, temveč si vodstvo koroških Slovencev prizadeva reševati vsa manjšinska vprašanja s sodelovanjem vlade na Dunaju ter deželnih oblasti na Koroškem. Koroški Slovenci tudi ne grozimo v javnosti s pomočjo matičneg* naroda ali s sopodpisnico avstrijske državne pogodbe, Jugoslavijo, temveč smo mnenja, da bo mogla Jugoslavija za koroškf Slovence doseči več v konstruktivnem sodelovanju z Avstrijo. Izboljšanje razmer na vseh toriščih meddržavnih in meddeželnih odnosov koristi koroškim Slovencem bolj kot napetosti ter trenja med Avstrijo in Jugoslavijo ter Koroško in Slovenijo. To< prizadevanje za politiko dobrih sosedskih odnosov med obema državama in deželama je poudaril tudi uradni obisk predstavnikov Narodnega sveta koroških Slovencev ter Zveze slovenskih organizacij (socialistično krilo manjšine) 19. in 20. novembra 1965 v Ljubljani. Petčlansko delegacijo Narodnega sveta je vodil predsednik dr, Valentin Inzko, delegacijo Zveze slovenskih organizacij pa njen predsednik dr. Franci Zwitter. Sprejema, ki ga je priredil v Ljubljani na čast predstavnikom Slovencev v Avstriji predsednik slovenske vlade Janko Smole, so se udeležili visoki zastopniki političnega, kulturnega in gospodarskega življenja Slovenije ter avstrijski generalni konzul, dvorni svetnik dr. Riesenfeld. Ob srečanju slovenskih izobražencev s Tržaškega, Goriškega, Beneške Slovenije ter Koroške je izjavil v Bazovici pri Trslu v zvezi z obiskom zastopnikov koroških Slovencev v Sloveniji dr. Inzko sledeče: „Kot avstrijski državljani slovenske narodnosti smo na prijateljskih odnosih Avstrije s sosednjo Jugoslavijo ter republike Slovenijo zainteresirani, ker morejo le odprte meje zagotoviti miren razvoj obmejnih dežel, odstraniti še obstoječa nezaupanja ter ustvariti pogoje za resnično človečanske odnose med prebivalstvom tostran in onstran meja. K izboljšanju teh odnosov med obema državama in deželama je tudi naša manjšina svoje doprinesla, česar se zavedata tako Avstrija kot Jugoslavija. Smo kot manjšina živ del matičnega naroda, ki mu pripadajo vsi Slovenci. Kulturno moremo črpati svoje sile le iz celotnega narodnega debla, katerega korenine segajo preko avstrijsko-jugoslovanske meje v osrčje Slovenije, v Ljubljano, z najpomembnejšimi kulturnimi ustanovami. Čutimo se duhovno povezane s Slovenijo kot kulturno celoto in v tem pogledu za nas koroške Slovence ni in ne more biti nobenih meja. To je bil tudi vzrok, da smo se koroški Slovenci ne glede na sedanjo politično ureditev Jugoslavije odzvali, ko so bili za to dani pogoji, povabilu slovenske vlade ter bili 19. in 20. novembra 1965 na uradnem obisku v Ljubljani, kjer smo bili gostje Izvršnega sveta Slovenije." Ob uradnem obisku koroških Slovencev v Sloveniji, o katerem je poročal ljubljanski in avstrijski radio, jugoslovanska televizija ter uradno glasilo Slovenije na prvi strani dnevnika, so bili zastopniki Narodnega sveta in Zveza slovenskih organizacij tudi pri generalnem vikarju ljubljanske nadškofije dr. Leniču. Prevzvišeni gospo.l nadpastir dr. Pogačnik je bil takrat na koncilskem zasedanju v Rimu. Miklova Zala v rožanski narodni noši pred starodavno Miklovo lipo v Svatnah Po obisku sta dala oba predsednika za ljubljansko „Delo" posebno izjavo. Dr. Inzko je med drugim poudaril, da sta Avstrija in Jugoslavija ne glede na različno politično ureditev že pred leti na Dunaju in v Beogradu navezali tesne prijateljske stike ter da je meja med Avstrijo in Jugoslavijo ter Koroško in Slovenijo meja miru in prijateljstva. „Koroški Slovenci se zavedamo", je poudaril dr. Inzko, „da ima v teh meddržavnih odnosih slovenska manjšina posebno vlogo, kar je bilo uradno vnovič potrjeno. Zares, manjšina ne sme biti nikjer več za kako državo kamen spotike; temveč — kot je izjavil naš zvezni kancler med obiskom v Beogradu — obogatitev." ,,Koroški Slovenci se zavedamo skupnih nalog v avstrijski družbi", je nadaljeval dr. Inzko. „Svoje smo prispevali kot manjšina k procvitu naše države. Vemo pa tudi, da duhovno ne črpamo zgolj iz življenja, ki ga oblikuje na vseh področjih človeške biti avstrijska skupnost, temveč tudi iz korenin naroda, ki mu kot Slovenci pripadamo... Obisk zastopnikov Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij v Sloveniji je pokazal, da želi slovenska vlada gledati na manjšino kot na celoto. .. Na Koroško se vračamo v prepričanju, da bo sedanje stike v korist dobrih sosedskih odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo ter Koroško in Slovenijo mogoče še bolj razviti. Glede tega nastajajo vedno večje možnosti, ki jih obe državi še nista docela izčrpali." Medtem ko je avstrijska vlada priznala v rednih pogajanjih na Dunaju in v Celovcu Narodni svet in Zvezo slovenskih organizacij kot vrhovni predstavništvi koroških Slovencev, je bilo to poudarjeno s tem obiskom tudi po zastopnikih slovenske vlade v Ljubljani. Pri ostvaritvi teh zvez bo tudi v prihodnje vodilo zastopnikom Najt cdnega sveta koroških Slovencev le to, kar manjšini koristi. To je razvidno tudi iz stališča, ki ga je zavzelo glasilo Narodnega sveta „Naš tednik — Kronika" v zvezi s člankom, ki je bil objavljen v ljubljanskem „Delu" in v katerem je bilo zapisano, da je ,,položaj manjšinjslkih šol na Koroškem naposled urejen." V „Našem tedniku — Kroniki" je bilo izraženo začudenje nad takim pisanjem ter prikazano, kakšen je dejanski položaj manjšinskega šolstva na Koroškem. V zvezi s člankom v ,,Našem tedniku — Kroniki" je zapisala dunajska „Presse", da je krenila s člankom v „Delu" Ljubljana na pot uradne avstrijske manjšinske politike, kar da je izzvalo protest koroških Slovencev, V podnaslovu je ,,Dii Presse" 'zapisala: „Karntner Slowenen fiih-len sich von Laibach verraten" -—• „Ko-roški Slovenci čutijo, da jih je izdala Ljubljana". Na ta članek, ki ga je ponatisnila tudi koroška „Kleine Zeitung", je nato „Delo" v tehtnem uvodniku ostro reagiralo, kritiziralo pisanje v „Die Presse" ter podčrtalo, da se stališče Ljubljane do koroških Slovencev ni nič spremenilo in tudi v zvezi z jugoslovansko manjšinsko politiko do Avstrije ni nobene spremembe, ki bi pisanje v „Die Presse" upravičevala. Nasprotno bo morala dati Avstrija nekoč obračun, zakaj je bilo toliko in toliko slovenskim otrokom iz leta v leto po avstrijski manjšinski šolski zakonodaji zabranjeno učenje materinega jezika. Koroški Slovenci torej ne želimo biti objekt v politiki, temveč subjekt, želimo z jasno' iti konstruktivno politično zamislijo in delom priznati tako Avstriji kot Jugo- slaviji, tako Koroški kot Sloveniji, kar je bilo pozitivnega narejenega za manjšino, bcmo pa s stvarno besedo vedno znova opozarjali na to, kar se je opustilo ali celo zagrešilo v škodo manjšine. Meja med Avstrijo in Jugoslavijo je popolnoma odprta za prebivalce tu in on-s:tian meja. Kulturne zveze med obema deželama, torej Koroško in Slovenijo, se ugodno razvijajo, politični predstavniki, zastopniki kulturnega in gospodarskega življenja obeh dežel so na tem, da razširijo možnost stikov in sodelovanja tudi na to-liščih, kjer doslej niso obstajali. Koroška javnost prizna kvalitetno kulturno delo Slovenije. Ljubljana je z gostovanji Slovenske filharmonije, z ljubljansko opero, raznovrstnimi ansambli, orkestrom RTV Ljubljana, z umetniškimi razstavami itd. dokazala, da je kulturno in umetniško dalo v Sloveniji na razmeroma visoki stopnji. Tudi taka spoznanja pripomorejo do razčiščen j a strupenega ozračja v deželi ter stvarnejšega gledanja na Slovence v Avstriji. SLOVENSKA GIMNAZIJA Slovenska gimnazija se ugodno razvija ter bo praznovala ob koncu šolskega leta 1966|67 desetletnico obstoja. Šteje že skoro 400 dijakov. Junija mesca 1967 bo odslovila 40 maturantov in maturantk. V tej zvezi naj omenimo tudi seminar profesorjev naše gimnazije septembra mesca 1966. Udeležilo se ga je 39 udeležencev. V seminarju so predavali predvsem profesorji gra-ške in ljubljanske univerze, z graške univerze profesorja dr. Josef Mati in dr. Stanko Hofner, z ljubljanske univerze ir. Tine Logar in dr. Anton Slodnjak, eno predavanje, ki ga je imel nadzornik dr. Valentin Inzko, pa je bilo posvečeno šolsko-praktičnemu delu na splošno izobraževalnih višjih šolah. Tudi ob zaključku šolskega leta 1965/ 66 so dijaki slovenske gimnazije priredili tradicionalno akademijo v največji celovški dvorani. Vsakoletna akademija je mogočen dokaz povezanosti koroških Slovencev s slovensko gimnazijo, katero je v minulem šolskem letu obiskovalo 376 deklet in fantov, avstrijskih državljanov. V 14 razredih je poučevalo 21 slovenskih profesorjev. Nemške zahteve po ugotavljanju manjšine so nerealne, ker je gimnazija sama Koncert dijakov in dijakinj Slovenske gimnazije v Celovcu v dvorani Delavska zbornice, ki je največja v Celovcu, pa so jo Slovenci povsem napolnili. Na odru dirigent pevskega zbora dr. Franc Cigan s skupnim zborom vsakoletno ugotavljanje. Po uradni statistiki obiskuje 0,75% prebivalcev koroške dežele gimnazije. Torej bi 0,75% koroških Slovencev znašalo ca, 400. Iz tega števila lahko izračuna vsak tudi število Slovencev na Koroškem. Verjetno pa bi številka bila Še višja, če bi gospodarske prilike omogočale študij vsem nadarjenim. Ker se vprašanja glede učnega jezika pri verouku niso uredila, je bil Narodni svet prisiljen izdati brošuro pod naslovom „Fiir den Religions-untericht in der Mut-tersprache" — „Za verouk v materinščini", Brošura je izšla maja mesca 1966 ter je zapustila globok vtis v avstrijski javnosti, Na podlagi dokazov, ki so bili prikazani v brošuri, skuša trenutno soreševati s celovškim škofom to vprašanje odbor zastopnikov Katoliške akcije. Na poslano brošuro je odgovoril sazburški nadškof dr. Andreas Rohracher, da bi morali poučevati verouk v slovenskem materinem jeziku na Koroškem vse otroke, katerih starši to želijo. S tem je 'bila upravičena zahteva po upoštevanju materinega jezika pri verouku potrjena tudi po članu konference avstrijskih škofov. SMRT PRELATA DR. BLtJMLA 28. septembra 1966 je preminil v Celovcu stolni prošt, prelat dr. Rudolf Bliiml. Bil je dolga leta predsednik Sodalitete slovenskih duhovnikov, predsednik in podpredsednik Družbe sv. Mohorja, nadzornik za verouk na koroških srednjih šolah ter na slovenski gimnaziji, dvakratni doktor, profesor bogoslovja, ustanovitelj Doma duhovnih vaj v Tinjah ter ideolog katoliškega tabora koroških Slovencev. Vrzel, ki jo z njegovo smrtjo nastala, je velika. Umrl je mož, ki je idejno šolal za časa 1. republike vrsto osebnosti avstrijskega javnega življenja, med njimi dolgoletnega prosvetnega ministra dr. Hurdesa. Prelat dr. Bluml je bil hkrati biograf Seipla, bivšega avstrijskega kanclerja. Če bi upoštevat krški nadškof dr. Kostner v zvezi s slovenskim delom škofije v preteklosti bolj nasvete dr. Bliimla, bi škofija danes ne bila na znotraj tako razdvojena. Tako pa je poslušal pri zadevnih odločitvah, žal, preveč Slovencem nenaklonjenega generalnega Ti-karja dr. Kadrasa. ± ufoieo i^iu.aia ..r ivudoifa lilumia v grobnico v celovški stolnici. Škof votli obrede, desno od njega kanonik Aleš Zechner, sedaj edini slovenski kanonik, takoj za njim vikar ljubljanske nadškofije dr. Lenič SLOVENSKI VISOKOŠOLSKI DOM KOROTAN NA DUNAJU Mesca oktobra preteklega leta je sprejel visokošolski dom „Korotan" na Dunaju prvih 50 slovenskih visokošolcev in visoko-šolk. Patru Tomažiču, velikemu dobrotniku in prijatelju koroških Slovencev, naj bo tudi na t«.m mestu izrečena prisrčna zahvala z obljubo, da bomo zvesto čuvali njegovo življenjsko delo. Me:;ca oktebra preteklega leta je sprejel visokošolski dem „Korotan" na Dunaju prvi "0 slovenskih visokošolcev in visoko-šcll .l"- T.m "iJu. velikemu dobrotniku ir prijatelju koro?kih Sl v:ncev, naj bo tudi na tem mestu izrečena prisrčna zahval" - <7p hc™ čvrsto čuvali njegovo življenjsko delo. 318 Visokošolski dom je lepo in ponosno poslopje v bližini dunajske univerze. Nastal je v teku dvehletnih neizmernih naporov p. Tomažiča, duhovnika, ki je hotel nekaj napraviti za slovensko ljudstvo na Koroškem, čeprav ni Korošec. Dom je stal skGraj 9 milijonov šilingov. Za nakup sta-e hi?e, ki jo je bilo treba podreti, in za zc m! i išče je dobil posojilo dunajske nadškofije za 5 let, ki ga je moral vsako leto vračati po 100.000 šilingov. Za zidanje doma je drbil posojilo dunajskega mesta za 40 let in bo moral vsako leto občini vračati 170.000 šilingov. Stavbeno tehnično ga je oblikoval slovenski arhitekt s Koroške, prof. risanja na slovenski gimnaziji dipl. ing. J.sn z Oswald s Sekire ob Vrbskem jezeru. Dela je vodil in poganjal sam p. Tom^ž'" Ureditev in oprema doma sta moderni in smotrni. Ima svojo knjižnico in slovensko čitalnico, ki je ves dan odprta, majhno kapelo (ki se lahko poveča z upo- rabo čitalnice), kjer je odslej vsako nedeljo ob sedmih zvečer slovenska služba božja, in veliko prireditveno dvorano. Tri nadstropja služijo študentom, zadnji dve, ki sta dosegljivi običajno z dvigalom, ;oa dekletom, ki študirajo na Dunaju. Vsak študent ima lastno sobo, ki meri približno 11 kv. m. Zanjo plačuje mesečno stanarino 400 šilingov. V vsakem nadstropju je manjša kuhinja, kjer si študentje sami postrežejo za zajtrk in večerjo, opoldne pa hodijo jest v akademsko kuhinjo. Vsako nadstropje ima še primerno študijsko sobo. Dom je v prvi vrsti namenjen slovenskim koroškim študentom. Če bi ga ti ne napolnili, sprejme dom tudi gradiščanske Hrvate in druge. Ob otvoritvi ga je zasedlo nekaj nad 30 slovenskih študentov s Koroške, s Primorske in Jugoslavije, 1 gradiščanski Hrvat, nekaj Nemcev in celo 2 Indijca. Dom ne sme biti prazen, ako hočemo, da se bo posojilo izplačevalo. Dom stoji komaj 200 m stran od hiše, kjer sta pesnik Prešeren in nemški pesnik svobode Anastazij Grun sklenila večno prijateljstvo. Ob otvoritvi so bile na odru v dvorani napisane Prešernove besede „Žive naj vsi narodi..." Slika za oltarjem v kapeli predstavlja škofa Modesta, kateremu slovenski knez Hotimir kaže na slikovito Koroško. Slika naredi na vsakega močan vtis in še posebej dijakom kaže njihovo poslanstvo v domačih krajih. Škof Kostner je ob blagoslovitvi hiše naklonil za kapelo iz zapuščine dr. Alojzija Kuharja 25.000 šilingov. Tedaj je tudi plačal 80.000 šilingov, s čemer si je odkupil pravico do običajnega roka vsako leto sobo rezervirati za kakega koroškega slovenskega študenta. Skupina študentov se je zadnje mesece zavzemala za to, da bi odstavili p. Toma-žiča od vodstva doma, ki naj bi prišel v roke takega, ki bi se predvsem oziral na želje študentov. P. Tomažič je namreč napovedal, da se bo dom vodil po določenem hišnem redu, kot ga imajo drugi domovi, in da bo dom vodil po namenih, za katere je bil zgrajen. Nekateri so v bojazni, da bi dom ne bil preveč katoliški, dajali študentom podporo. Študentje so se obrnili po nasvet celo na komunistično mladino v Ljubljani. Uporabili so „Klic Triglava", da so po Koroškem razširili napad na patra Tomažiča. Ko pa je bil dom odprt, je novoizvoljeni odbor Kluba slovenskih študentov sprejel Korotanova hišna pravila in uredil svoj odnos do patra Tomažiča. Po-znavavcem položaja je bilo pač jasno, da pater ni nobenega dijaka odklonil iz kakšnih svetovnonazorskih razlik in da noben slovenski dijak v dom ne spada, ako se noče držati hišnega reda. Študentje danes vidijo, kakšna velika dobrota je 'zanje toplo zakurjen dom, v katerem vlada popolna tišina, in ki je tako blizu vseučilišča, da si že s tem prihranijo denar. V zvezi z urejanjem zadev Knafljeve ustanove na Dunaju je h Korotanu prispevala svoj delež tudi ljubljanska univerza. Kupila je opremo vsaki dijaški sobi. P. Tomažič je imel s to odškodnino oziroma darom veliko opravkov glede carine, a je končno vse ugodno rešil. Omeniti je treba, da je po otvoritvi prineslo ljubljansko „Delo" stvaren članek o velikem delu p. Tomažiča. Ta članek je razveselil vse, ki jih je desetletja in desetletja bolelo preziranje vsega, kar pozitivnega ustvarjajo naši ljudje v zdomstvu, če ni bilo rdeče pobarvano. Napisalo ga je verjetno „Delo" tudi za to, ker Korošci v Ljubljani stalno poudarjajo, da matična domovina premalo naredi za Koroško in da gre oblasti bolj za poudarjanje socializma kot za narodnoobrambn') delo. Odbor Družbe sv. Mohorja je hišni in s svojo samozavestjo razvijati svoje vrednote. Kar tiče mladine, ki je v teh letih na delu v Zapadni Evropi, je naša odgovornost velika. Z razumevanjem in z ljubeznijo jih moramo sprejeti take, kot so. S svojim delom in s svojim zgledom jim moramo posredovati objektiven pogled na slovensko narodno problematiko in na slovensko zgodovino, tudi najnovejšo, obenem jim pa pomagati, da bodo sami našli pravi odnos do tujine in pravi odnos do vseh človeških in božjih vrednot, da bomo tako skupaj znali ustvarjati svojo pravo podobo, v vseh dimenzijah, časnih in večnih. To pa predpostavlja, da smo sami na mestu, kot ljudje in Slovenci, in da se znamo tudi učiti pri mladini, ker ne prihaja vedno praznih rok in prazne glave, temveč prinaša nove tokove, ki jih moramo vključiti v svoje življenje in delo. H koncu moramo poudariti še veliko poslanstvo, ki ga med to mladino vršijo slovenski izseljenski duhovniki, ki v težkih zunanjih okoliščnah, pa vendar pogumno in nadvse požrtvovalno vršijo svojo duhovno in narodno poslanstvo, poudariti pa moramo tudi nesebičnost in velikodušnost vseh tistih laikov, ki jih pri tem delu podpirajo. Slovenci v izseljenstvu Poročilo iz Kanade Preobširen bi bil tale dopis — kronološki pregled — če bi hotel navesti in opisati posebej vsako prireditev, zborovanja, sestanke, bankete, bazarje, veselice in čajanke, pevske in muzikalne nastope, igre in druge odrske prikaze, predavanja in skiop-tiko, telovadbo, ralzne športne nastope, tako cerkvenih iri številnih laičnih organizacij m društev; da ne zapišem — preštevilnih..., v katerih se trudijo in žrtvujejo — po večini nesebično, člani in članice, ter posegajo ma- globoko in široko v to razgibano družabno življenje; iZato bom zapisal le bolj glavne reči, ki zanimajo Slovence tu po širni Kanadi, kaljor tudi drugod po svetu. Navedel1 bom razen Toronta še nekatere druge kraje, v kolikor sem mogel dobiti poročila in podatke. TORONTO Župnija Marije Pomagaj v Torontu Ta župnija je najstarejša slovenska župnija v Kanadi. Ustanovljena je bila pred 14 leti, cerkev pa postavljena in blagoslovljena pred 12 leti. Prvo mašo v tej cerkvi je daroval 12. decembra 1954 pokojni škof dr. Gregorij Rožman. Cerkev je bila zelo stisnjena med hišami in šolskim dvoriščem. Le za dober meter je bilo prostora do meje cb vsaki strani od cerkvenega zidu. V teku let se je pa posrečilo kupiti na levi strani cerkve ob cesti tri hiše, ki so potem služile v razne namene. V pretekli sezoni so dve od teh hiš podrli in na tem prostoru sezidali lepo inovo župnišče, ki je umaknjeno precej nazaj in pritisnjeno k cerkvi, ter z njo zvezano. Med župniščem in cesto so pridobili prostor za parkiranje kakjh 20 avtomobilov. Do sedaj pri cerkvi ni bilo nobenega prostora za pristajanje avtomo- LOJZE AMBROZIČ, st. bilov drugje kot na cesti. To župnišče je sedaj že četrto, od kar je ustanovljena župnija, in upajmo, da je dokončno. Ker so bile stopnice pri vhodu v cerkev zelo strme in visoke, so sklenili, da bedo postavili bolj položne. Ravno pretekli teden, september 1966, so stare podrli in vlili nove. Po tem je pa še v načrtu preureditev cerkve. S tem bodo pridobili nekaj prostora. S pritokom novih emigrantov ia z doraščanjem otrok je 'začelo primanjkovati prostora v cerkvi. V poletnih mesečin je še nekam šlo, ker so se mnogi udeleževali nedeljske maše na letovišču, kjer je bila vsako nedeljo ena maša. V hladnejših mesecih bo pa cerkev vseka-kor postala premajhna. Tu namreč ni navada kot doma, da bi ljudje stali ob klopeh po sredini in zadaj za injimi. Tu mora vsaic sedeti, drugače je cerkev premajhna.,, In tako beremo v avgustovi „Božji besedi": „Dovoljenje za preureditev notranjščine cerkve nam ne bo težko dobiti, ker načrt ni v nasprotju z obstoječimi zakoni. Načrti so že do potankosti izgotovljeni, katere smo pravkar vložili in bomo dovoljenje vsaj v dveh tednih že imeli." — Po tem načrtu bo baje pridobljenih novih 120 sedežev. V mesecu oktobru so zopet vse organizacije in društva poprij-ele za redno delo. Med tem, ko so vse druge organizacije, razen nekaterih zunanjih prireditev, imele čez poletje nekoliko oddiha, je Marijina legija ves ta čas nevzdržno delovala. V tem času je bil ustanovljen tudi ..Slomškov krožek". Ta krožek ima v glavnem namen i molitvijo pomagati Slomšku na oltar. V mesecu oktobru je začela tudi Slovenska šola s svojim poukom. V šolo se je vpisalo 184 otrok. Šola ima 5 razredov z 10 oddelki. Ima 10 učiteljskih moči, ki jim načeluje ravnatelj. Ta ima na skrbi tudi dva mladinska zbora in sicer: Višji oddelek in Zbor mlajših. Oba zbora večkrat nastopata v obeh cerkvenih dvoranah in postala sta tako znana, da so ju povabili v Mestno hišo, kjer sta pred domačini Kanadčani odpela več slovenskih pesmi in zanje žela veliko odobravanje ter pohvalo. Za veliki četrtek so bili ti pevci skupaj s folklorno skupino, katere člani so tudi učenci višjih razredov te šole, povabljeni na eno izmed torontskih televizijskih postaj, kjer so odpeli več slovenskih pesmi, folklorna skupina se je pa predstavila v narodnih nošah, ter odplesala dva plesa. Med nastopanjem so prikazovali slovenske krajev sliki: Ljubljano, Maribor, Logarsko dolino, Bled, Bohinj, Devin in drugo. 5. septembra 1966 je ta skupina zopet nastopila na torontskem velesejmu poleg 20 različnih narodnih skupin, kjer so bili sprejeti z velikim aplavzom in ocenjeni med prve. Krščenih je bilo v tej župniji v letu 1965 126 otrok in ena spreobrnjenka. Prvo-obhajancev je bilo 49, birmancev 52. Obhajil je bilo v tem letu podeljenih 30.200. V katoliške šole je hodilo iz te župnija 305 otrok, v državne pa 65. V katoliške srednje in višje šole je hodilo 82 dijakov, v državne pa 11. Moških duhovnih vaj sj je udeležilo 30 mož in fantov, ženskih pi 34 žena in deklet. V marcu je bil misijo:!. Tri dni za ženske in tri dni za moške. V juniju je bilo, kot vsako leto, romanje v Midland, na grobove jezuitskih mučencev. Romanja sta se udeležili obe torontski župniji. V letu 1965 je imela župnija Marije Pomagaj 92.700 dolarjev dohodkov in ravno toliko izdatkov. Še v marcu 1965 je bil plačan ves stari dolg. V novembru se je župnija zopet zadolžila za podiranje dveh hiš in zidavo novega župnišča. V januarju 1966 je bila izdana v lični izdaji učna knjiga za prve razrede slovenske šole —Materina beseda. Izdalo jo je ravnateljstvo s pomočjo učiteljskega zbora. Že prej pa je izšla učna knjiga za višje razrede Veseli dom v isti izdaji. Oba učbi-nika bodo lahko s pridom uporabljale tudi druge šole in slovenski tečaji v Kanadi in Ameriki, pa morda še kje drugje. Župnija Brezmadežne v New Torontu Ta župnija je nastala v letu 1961. Kupili so veliko parcelo na zelo primernem kraju in kmalu začeli z zidavo cerkve i.i tik zadaj ob njej dvorano. Za župnišče je služila mala lična hišica pred cerkvijo, «i je bila kupljena s parcelo vred. Pred nekaj leti je postala ta hiša naenkrat premajhna, pa so postavili novo moderno župnišče tik ob cerkvi, ki je tudi z njo povezano. Ob desni strani cerkve je velik prostor za pri- stajanje avtomobilov, katerega so v septembru 1966 vsega asfaltirali. V tem se tudi 'zrcali podjetnost župnije. Isto, če ne še 'bolj kot v prej navedeni župniji, je tudi tukaj izredno razgibano društveno življenje. Tudi pri tej župniji ne nameravam popisovati vseh prireditev in nastopov — preveč bi jih bilo—, pač bom pa navedel le nekatere posebnosti, ki se mi zde potrebne, da jih omenim: 1. Imajo zelo številno ministrantovsko društvo, v katerem se fantiči pridno udejstvujejo. 2. Skoraj vsi dečki Slovenske šole so vpisani pri skavtih in se vseh vaj in sestankov redna udeležujejo. Ta organizacija je ena najboljših sredstev za vzgojo mladine; zlasti če ima skupina take vodnike, kot jih imajo skavti v New Torontu. 3. Požrtvovalne članice Ženske katoliške lige so dobile poleg vsega organizacijskega in domačega dela še čas, da so priredile za dekleta kuharski tečaj, šivalni tečaj in govorniški tečaj za dečke in deklice. Vsi ti tečaji so bili polno-številno zasedeni. 4. Na veličastnem Miklavževem večeru je nastopilo 40 angelov. Posebnost je tudi, da imajo levo od cerkve in zadaj ob dvorani še velik prostor za športne vaje, za otroške igre, za balinanje., za vrtne veselice in drugo. Slovensko šolo je obiskovalo 150 otrok, krstov je bilo 37, prvoobhajancev 26, porok 7, umrl ni nihče. Obhajil je bilo podeljenih v letu 1965 23.000. V katoliško osnovno šolo je hodilo iz župnije 200 otrok, v državno pa 15. Srednjo katoliško šoio je obiskovalo 19 dijakov, državno pa 6. V letu 1965 je imela župnija $28.500 dohodkov. Dolga pa ima $ 137.000. 5. junija je zapel novo mašo Slovenec č. g. France Turk in sicer pri Sv. Edvardu v Torontu. Naslednjo nedeljo 12. junija jo je ponovil na Slovenskem letovišču in sicer celebrirano s sedmimi somaševai-ci. Novomašno slavje pa je bilo zvečer v dvorani Marije Pomagaj. Isto nedeljo je bila na istem letovišču telovska procesija za obe torontski fari in za okolico. Ker je bilo ta dan vreme zelo naklonjeno, se je obeh prireditev udeležilo zares veliko ljudi. Slovenski 'dan ki ga je pripravilo Slovensko društvo Baraga, je bil 7. avgusta na Slovenskem letovišču. Začel se je s sv. mašo in pridigo ob 11.30. Po maši je bil odmor in kosilo. Ob drugi uri je sledila otvoritev na zbo-rovalnem prostoru. Sledili so pozdravi predstavnikov entarijske vlade in drugih korporacij, nato pa zastopnikov bratskih 305 narodov: Hrvatov, Srbov, Čehov in Poljakov. Zatem je bil govor predsednika Narodnega odbora dr. Miha Kreka, za njim pozdravi nekaterih delegatov, nato je pa nastopil glavni govornik Jože Melaher. Govorom in pozdravom je množica zvesto sledila in vsakega posebej nagrajala z aplavzi. Sledilo je ljubko rajanje otrok, dečkov in deklic, petje moškega zbora, orodna in talna telovadba, športni nastopi in tekmovanja, nato pa razdelitev nagrad in zaključek. Udeležba na Slov. dnevu je bila odlična. Morda največja, odkar so ti dnevi. Krščanska Demokracija — SLS je imela v letošnji pomladi občni zbor in volitve. Pozneje pa en širši sestanek in zborovanje. Vsi člani tega društva se pridno udejstvujejo v vseh cerkvenih in laičnih organizacijah, zato se bolj redko zbirajo pod tem naslovom, ker je drugje prevelika zaposlitev. Sava društvo mladih izobražencev in akademikov obstoja tudi v Torontu. Od 3. do 5. septembra je imela zveza teh društev letno konvencijo — občni zbor, skupaj za Ameriko in Kanado. Sobotni družabni večer je bil združen s kulturnim programom in banketom, nedeljski, s sv. mašo in popoldanskim izletom na Slovensko letovišče, kjer so zvečer zakurili kres, v ponedeljek je pa bil ogled nove mestne hiše v Torontu in še nekaterih drugih zanimivosti. Daj Bog, da bi ostali verni Slovenci! SLOVENCI V MONTREALU Petnajst let je minilo, odkar so Slovenci v Montrealu ustanovili Baragovo društvo. Še vedno živi. Njegov namen je bil od prihoda prvega stalnega duhovnika v to mesto versko socialni. Skrbelo je, da je vsako leto prihajal med naše ljudi duhovnik misijonar, ki je ostal med njimi nekaj dni. Bilo je to navadno za božične in velikonočne praznike. Prirejalo je pa to društvo tudi piknike kjer se je zbiralo na različnih pristavah ob poletnih dnevih kar dosti naših ljudi. Nekajkrat je društvo povabilo igralske družine iz drugih mest, kjer je bilo več slovenskega življenja, da so prinesle malo več spremembe med slovensko montrealsko skupnost. Do prihoda 306 slovenskega duhovnika so Slovenci hodili k sveti maši v slovaško cerkev. Nekateri so bili pravi člani te župnije in slovaški duhovniki radi priznajo, da bi Slovakom samim, brez slovenskega sodelovanja „trda predla". Novi naseljenci Staronaseljencev je v Montrealu zelo malo. A kolikor jih je, so se versko in narodno zelo dobro ohranili. So to „korenine" iz našega Prekmurja, ki še danes aktivno posegajo v življenje naše skupnosti v tem mestu. Tistih, ki so prišli v Montreal takoj prva leta po drugi svetovni vojni, je komaj nekaj desetin. Zelo močna je pa skupina novonaseljencev, ki prihajajo zadnjih deset let. Reči moramo, da še prihajajo, ker skoraj ni tedna, da ne bi zvedeli za prihod enega ali drugega. In tako ima slovenska skupina v Montrealu od 400 do 500 družin, a več kot polovica zakoncev je med dvajsetim in dvaintridesetim letom. In ker se je vedno več ljudi v Montrealu zbiralo in so bili tudi delovni pogoji zadnja leta dobri, so Slovenci začeli misliti ne samo na svoje hiše, ampak tudi na svoje slovensko in versko središče. 1957 je prišel v Montreal prvi slovenski stalni dušni pastir g. Jože Časi CM. Ostal je celih osem let. Bil je nastavljen kot kaplan na francoski župniji svetega Ludovika, a je imel veliko prostega časa, da se je lahko posvečal Slovencem. V osmih letih, ko je število Slovencev vedno bolj raslo, se je zbralo toliko denarja, da je bil v letu 1963 ustanovljen poseben odbor, ki je načrtno delal na to, da bi si Slovenci postavili svojo cerkev. In ko je bila na prodaj slovaška cerkev, v katero je mnogo Slovencev že redno hodilo, so se Slovenci javili pri kardinalu in ga prosili, naj jih smatra za resne kupce. Isto cerkev so kupovali tudi Hrvati, a niso imeli zadosti denarja in zato škofija njihove ponudbe ni resno vzela. Lastna cerkev in župnišče Vse, kar se nakupa cerkve tiče, je bilo urejeno 15. januarja 1965. Takra so naši ljudje ne samo podpisali pogodbo, ampak tudi plačali večino denarja. Izposodili so si samo 10.000.00 dolarjev. Cerkev, ki je bila posvečena slovanskima apostoloma Cirilu in Metodu, je morala svojega zavetnika spremeniti, ker so Slovaki hoteli ostati s svojima patronoma v novi cerkvi, ki so jo kupili v drugem delu mesta. Ker škofija ni bila zadovolj- na, da bi bila nova cerkev posvečena zopet Mariji, češ, da je Marijinih cerkva v Montrealu že preveč, je bil končno predlagan in sprejet kot varuh slovenske cerkve sveti Vladimir. Cerkev je ibilo treba vso prenoviti in tudi dvorana je klicala po pridnih delavcih. Slovaki, ki so se iz središča mesta selili v predmestje in bili odločeni že nekuj let, da ibodo svojo cerkev prodali, zanjo niso več dosti skrbeli. Ce je res, da je bila zato cena nižja, je bilo pa tudi vse pošteno umazano in zanemarjeno. Škofija je, ko je videla, da so Slovenci odločeni, da imajo nekaj svojega, takoj dovolila, da je bil ustanovljen samostojen slovenski misijon. Uredba tega je do črke taka, kot jo predvidevajo papeški odloki o dušnopastirskem delu med izseljenci. Duhovnik, ki ta misijon vodi, nima samo vseh pravic, ki jih imajo župniki nad svojimi verniki, ampak tudi nad tistimi, ki so vpisani v druge župnje ali živijo na ozemlju drugih župnij, pa so sinovi ali vsaj potomci Slovencev. To velja tudi za tiste, ki slovenskega jezika ne bi več znali, a se vendarle zaradi enega ali drugega vzroki hočejo zateči k duhovniku svojega naroda. Ravno ko je g. Jože Časi cerkev in žup-nišče kupil, so pa predstojniki odločili, di je v Montrealu potrebna sprememba. Na njegovo mesto je bil poslan g. Stanko Boljka C. M. Slovenska Pristava Montreal ima skoro dva in pol milijona prebivalcev. In iz tako velikega mesta, kjer je v dolgih zimskih mesecih veliko snega, si Slovenci v poletnih mesecih želijo čim več življenja v naravi. In tako so že več let iskali kaj primernega, a se niso odločili, ker denarja še za cerkev niso imeli zadosti. Ko je bila cerkev v aprilu 1965 izplačana, so si pa znova začeli ogledovati, kje bi bilo kaj zanje. Že v maju istega leta so se odločili za pristavo pri Svetih treh kraljih, ki je od središča velikega Montreala le za 31 milj oddaljena. Ko bo končana še pred koncem tega leta nova cesta, bo pa pot še 5 milj krajša. Za pristavo smo plačali 8.500.00. Meri okro 50 Akrov. Na njej je hiša za oskrbnika, ima poslopje, kjer hranijo vse potrebno za piknike ter kopališče in uto, ki so jih šele v letu 1966 mogli končati. Življenja na pristavi ne manjka, zlasti na nedelje, ko naši ljudje tam dobijo ne samo pijačo, ampak tudi kosilo in še večerjo, če hočejo. Življenje v Montrealu Dela je dosti. Morda je malo slabše plačano kot v Ontario, pa so tudi stanovanja malo cenejša kot pa v Torontu. Moti le to, da je mesto dvojezično. Vendar so le redki Slovenci, ki bi se naučili oba jezika, ki se v mestu stalno slišita. Dasi je Montreal francosko mesto, je angleški jezik toliko upoštevan, da skoro vsi naši ljudje pošiljajo svoje otroke v angleške šole. Če je pri slovenskem prvem obhajilu na primer 30 otrok, jih vsaj 25 hodi v angleške šole in le 5 morda v francoske. Nekaj sto Slovencev dela v livarni za baker. Delo je težko a zaslužek ni slab, čeprav se zadnje mesece zelo pritožujejo, da jim plač niso 'zvišali, ko se vendarle vse draži. Žena in deklet je precej zaposlenih v tovarnah za nogavice, katerih lastnik je Slovenec g. Jože Bosina. Druge hodijo čistit urade, zlasti v nočnih urah. Tisti, ki so si že malo bolj pomagal1, silijo v predmestja, kjer je vse lepše in dražje. Vendarle je največja skupina še vedno v središču mesta. In nekateri tudi mislijo tukaj ostati, ker so si hiše kupili. In hiše so si v središču kupili, ker je v središču mesta cerkev. Župnija je več ali manj podobna vsaki drugi župniji z organizacijami za može in fante, žene in dekleta ter mladinsko ligo. ki naj druži zlasti tiste, ki so po mišljenju in jeziku že precej bolj Kanadčani kot pa kaj drugega. Župnija vzdržuje tudi slovensko šolo, ki ima svoje težave, a vendarle naši mladini približa domovino njihovih staršev. Koliko nas je? Na to vprašanje, ki ga tolikokrat slišimo, ni lahko odgovoriti. Nas je 3.000? Odkar imamo svoje središe, odkrivamo vedno več novih ljudi, ki so naše krvi in jezika, a so se držali sami zase. Gotovo je, da slovenska skupina v Montrealu še vedno raste. Iz nekaterih prekmurskih vasi je tukaj toliko ljudi, da se človek vprašuje, če jih je doma sploh še kaj ostalo. SLOVENCI V HAMILTONU V Hamiltonu je približno en tisoč Slovencev. Nekaj jih je prišlo leta 1949—50, manjše število je staronaseljence, večina pa je prišla sem v zadnjih desetih letih. Ob dvajseti cesti stoji veliko poslopje, ki je bilo zgrajeno leta 1965. Pred poslopjem ob cesti je slika, ki nam kaže dve zgradbi, dvorano in cerkev z napisom „Sloveniam: Community Centre". Zgradba, ki sedaj stoji na tem prostoru, ima dve dvorani. Zaenkrat je izdelana samo spodnja dvorlana. Župnik dr. L. Tome ima tam ob nedeljah dve sv. maši, katerih se udeleži približno devetdeset družin. O božiču in o veliki noči je duhovna obnova, katere se udeleže Slovenci iz Hamiltona in okolice. Fara nosi ime sv. Gregorija Velikega. Lansko leto se je začela slovenska šola, ki je razdeljena v tri razrede. Vpisalo se je približno pet in sedemdeset otrok. Pouk slovenskega jezika je bil vsako soboto dve uri in potem eno uro telovadbe. Na tiho nedeljo je bil prvi telovadni nastop slovenske mladine v Hamiltonu. Gostovali so tudi telovadci iz Toronta in Cle-velanda. Nastop je zelo uspel. Gospe učiteljice so pripravljale otroke na materinsko proslavo, ki je bila drugo nedeljo v majniku. Proslava je nadvse lepo uspela, v veselje staršem in učiteljem. Zadnjo nedeljo v majniku pa je cerkveni pevski zbor priredil prvi koncert. Dvorana se uporablja tudi za ples m razne gostije, Farni plesi so navadno enkrat na mesec in so zelo dobro obiskani. SUDBURY Sudbury je mesto rudnikov nikla, zlata in srebra. Tudi tu je skupina Slovencev. Število nam ni znano. Nimajo nobenih organizacij, pač pa obstoja pevski zbor, ki od časa do časa, kadar jih župnik povabi, prepeva pri hrvatskih mašah, ter slovensko šolo s 13 učenci, za katere daje prostor hrvatski župnik v svojem župni-šču. Ta šola je priredila Miklavževanje in materinsko proslavo. Kakor se borijo z raznimi težavami, pa le vztrajajo in so pridni. WINDSOR V Windsorju, mestu tik ob meji Amerike, je več slovenskih družin, ki so organizirane v Odboru staršev. Ta odbor je lansko leto pričel s slovensko šolo, ki jo je poimenoval: Slovenski tečaj Friderika Barage. 26. junija letos so ta tečaj zaključili s prireditvijo, ki je obsegala kulturni in družabni del s srečolovom. Nastopali so šolski otroci s pevskimi točkami in deklamacijami, ter s plesom folklorne skupine. Udeležba pri ,prireditvi j4,n nebo — razbeljena plošča, kovinsko brnenje stroja —— hiošča. Si z mislijo plaho že tipal do groba? Na bledem obrazu prečudna res.noba, zasenčena žalost v otroških očeh. Jo j, sinko, odkod je prišel vampir? Zasejal ti je v dušo črn nemir? Izpil ti je z usten mladostni nasmeh, Kot gc\j\a težak bo na veke ta greh! Ah, siriko, zdaj si d&rna, doma, izpil si kupo h-pLjenja do dna. Saj vem, moj sin: je le grenak spomin. Pokojno spiš dnu, smehljaš s a v večnem snu. 312 Pesmi je napisal Mirko Kunčič za obletnico smrti svojega sina Matjaža. ROBERT-BOJ P ETRI ČEK Robert-Boj Petriček, sin g. Roberta Petrička, podpredsednika Zedinjene Slovenije in predsednika Slovenskega planinskega društva v Buenos Airesu, ter ge. Danice roj. Kanale, znane publi-cistke in kulturne delavke, je bil rojen 26. aprila 1941 v Ljubljani, kjer je -po končani ljudski soli začel tudi študirati gimnazijo. Leta 1953 je s svojo materjo, go. Danico Petriček, ki je pod komunisti pretrpela eno leto v ječi in na prisilnem delu v koncentracijskem taborišču, in bratom Boštjanom prišel za očetom v Argentino. V Buenos Airesu je končal gimnazijo, se vpisal na kemično fakulteto, obenem pa 'dialal v kemičnem laboratoriju metalurgične tovarne Marwell. Dne 27- avguste 1966 je s svojim bratom Boštjanom, zaročenko Silvijo Greco, njeno sestro in svojim bodočim tastom in prijateljem Favijem Sobralom potoval v južne argentinske province z namenom, da bi si kupil večje področje zemljišča- V avtomobilski nesreči blizu mesta Pellegrini je skupaj s svojim bodočim tastom zaključil svojo mlado življenjsko pot. Njegovo truplo čaka vstajenja na buenosaireškem pekopališču Chacarita. BOJU PETRICKU Robert Kristjan Petriček je umrl, kol bi moral še dolgo živeti. IN MEMORIAM Komaj zaznavno pristo-pa, skozi Oboke svojih senc črna smrt... Ko se popoldan sklanja v lahno večerno zarjo, se pojavlje v sinjini podoba fanta,: v tem barvnem* spoju me vijoličnost tesni; takralt gre čez plan moja bolečina. Vem, za vselej je mrtev, nič več ga ne morem objeti. In cvetje ponuja spomin nanj. Ljudje j)d — čeprav ga Objokujejo — ne morejo zatreti nenujnega trohnenja, ker je mrtev za vselej Samo v popoldnevu, bo vstaja vijoličnost s polnostjo svoje sinjine, se mii smehlja fant s svojimi votlimi očmi. Otrpli fant na črno zemljo razprostrt vnečas. trohni. < Pesem je napisal 2. novembra 1966 mladi argentinski pesnik LEOFOLDO F. GONZALEZ Y FROSIO. Dne 28. novembra 1966 ob 15 jo je avtor recitiral v oddaji Mladih argentinskih pesnikov v Radio Nacional v Buenos Airesu. Pesem je poslovenila ga. Danica Petriček, mati rajnega Roberta-Boja Petrička, v spomin svojega 3^3 sina Bojčka in njegovih dveh prijateljev Tomeka Kralja in Božidarja Vivoda. Slovenska beseda in pesem Na avtobusu Prinesla mi je črtico v oceno in sem bral: Stanovali smo na zmernem klancu prav ob robu velemesta. Tik pod klancem je vozil avtobus, ki pa ni imel ustaljenega urnika. Štelo se je, da ujameš vozilo vsak čas, saj jih je v tisti smeri vozilo več, bliže doli so pa zavili Vsak po svoje, končno pa le obstali v središču mesta. Ker sem hodila po o. pravkih prav v mesto, je bil zame vsak dober. Stopajoč po klancu navzdol, sem domala vselej ugibala, kako bo z avtobusom. Ali mi bo spet pred nosom ušel? Kako dolgo bo treba čakati na naslednjega? Oboje se je čudno rado zgodilo. Čakanje na avtobus aii karkoli je pa popolnoma proti moji naravi. In tako je toilo tisto jutro. Bila sem že prav blizu, ko je postal. En sam moški je vstopil. Pospešila sem korake, prav za prav sem tekla, 'z roko sem dajala znamenje, naj me počaka. Morda me res ni opazil, ne bom ga sodila. Pognal je in sem obtičala. Čakati! Pet minut, deset, dvanajst. Le mlado dekle se mi je pridružilo. Končno zavije okoli ovinka avtobus, tik za njim drugi in potlej še tretji. Skoraj bi rekla, da so drug drugega rinili. Prvi je obstal, da sva vstopili. Drugi je smuknil mimo naju naprej, tretji se je pomišljal, nazadnje pa le ostal za nami. Na naslednji postaji nas je prehitel. Moj je imel malo potnikov. Sedla sem k oknu nekje v sledi, dosti osamljena, nič prijetno nastrojena. Po tako dolgem čakanju! Bog ve, zakaj je bil sprevodnik prav tisti dan čisto drugačne volje. Ko se je ustavil pri meni za voznino, je rekel s prijetnim nasmehom: Lep dan, gospa! Čudno me je dirnilo. Saj ni navada, da bi se sprevodniki spuščali v pogovor, komaj morda ob popolnoma praznih vozilih. Namesto prijetnega občutka ob sprevodnikovi pozornosti me je obšla nova nejevolja. „Lepši dan toi bil, če bi vaši avtobusi imeli malo več reda. Človek čaka in čaka, P. BERNARD AMBROŽIČ OFM skoraj brezupno, pa ti naenkrat pritreskajo trije. Zakaj se ne bi lepo razdelili?" Nekaj mi je reklo: ta človek ni kriv. Pa. nič za to. Moja nejevolja je zahtevala duška. „Kako dolgo ste čakali, gospa?" »Najmanj petnajst minut." Na tihem sem si rekla: najbrž sama trinajst, pa kdo bo tako natančen... „In eden bi bil kar dovolj?" „1 no, seveda..." „Poglejte no, gospa! Enega ste čakali, dočakali tri. Na izbiro so vam prišli. Kaj hočete več! Najboljši dokaz, da vaše potrpežljivo čakanje ni bilo zaman. Kakšno veselje hi bilo zame, ko čakam na prosti dan v tednu, če bi namesto enega pričakal kar tri!" Poredno se je smejal in vrgel zmagoslaven pogled po drugih potnikih. Ker sva dosti glasno govorila, so lahko vsi slišali. Sproščeno so se smejali sprevodnikovi domislici — bolj verjetno pa meni. Stisnila sem se sama vase in se zagledala skozi okno — poražena. V licih sem začutila rdečico, za steklom sem skušala ujeti kaj zanimivega. Olajšanje je prišlo na naslednji postaji, ko smo dobili trojico ali več novih potnikov. Sprevodnik je imel z njimi opravka in je menda name pozabil. Jaz pa nanj nisem mogla. Še vedno sem videla njegov nasmejani obraz, čeprav se mi je človek gibal za hrbtom. Nenadoma se je nekaj premaknilo v meni in nejevolja je popustila. Misel mi je zavila v drugo smer. Koliko lažje živi takle človek! Kako prijeten družabnik je svoji okolici! Najbrž pravi sončni žarek domačim in vsem. Zavid-nost se me je polotila. Da bi jaz mogla biti taka! Spomnila sem se, da sem že brala o takih ljudeh in si ob branju nabirala spodbud za domačo porabo. Ali sem se pa tudi kaj okoristila z njimi? Kaj priča o meni tisti kratek pogovor s sprevodnikom? »Namesto enega vozila ste dočakali tri! Kaj hočete več?" Te besede so spet zazvenele v mojih ušesih. Kako smešno in vendar — kako uporabno! In prav zato, ker je smešno. Poreden nasmeh v trenutku postavi stvari v čisto drugačno luč. Zakaj jaz tega ne zmorem? Obnavljala sem spomine. Pet let sva bila z možem sama. Želela sva si otrok, pa jih ni hotelo biti. Naveličala sva se čakati, pa sva posvojila tuje. Enega, dva, tri. Dva dečka in deklico. Hotela sem še eno deklico, zakaj naj bi ne bili na pare? Možu je bilo troje dovolj. Veliko negodja in napetosti je bilo nekaj časa med nama. Nazadnje sem se pomirila, veliko posla so mi dali otroci. Ničesar drugega si nisem želela. Pa glejte, na lepem sem zanosila in rodila — dvojčke! Ste že slišali, da se podobno tudi drugim dogaja? Poprej nič in nič, ko si pa vzamejo posvojene otroke, jim Bog še kaj navrže iz domače zakladnice. Baje se to razlaga tako: dokler se trapiš i-i duševno napenjaš za neko stvar, tvoja narava tudi fizično ne dozoreva. Ko se umiriš in do konca uneseš, si tudi telesno sposoben. Pa vse to mimogrede. Le to še rečem: vsaj en sam naj bi bil! Čemu kar dvoje? Mislite si, kaj vse je bilo treba prestati. ma in cd zunaj. Kakšnih opravkov so imeli j-eziki! Mislila sem, da me bo konec od tesnobe in bridkosti. Na vse tisto sem se spomnila v avtobusu in v mislih sem si predstavila srečanje i mojim sprevodnikom: „Kako, gospa? Čakali ste dolgo in si želeli 'enega? Želja se je izpolnila, dočakali ste dva. Kaj hočete več?" In se ozre po drugih, sebi in meni se poredno smeje. ,,Ampak, človek, takrat nisem več čakala..." „Niste? Kaj hočete, pozabili ste željo preklicati. Al'i ni bilo tako?" Čudovit človek! Kako z lahkoto vse reši. Ali pa tisto o mojih nageljnih. Zaobljubila sem se, da bom vzgojila slovenske nageljne na lastni gredici ob hiši za poročni dan ljubljene sestre. Lepe vršičke sem dobila pri znanki in jih potaknila v najboljšo zemljo. Imela sem z gojenjem nageljnov že nekoliko izkušnje. Računi so kazali, da bodo ob času sestrine poroke v najlepšem cvetju. Res je prišla huda suša, pa sem toliko bolj zalivala. Krasno so rasli in mi na-pravljali kar razposajeno veselje. Obe s sestro bova tisti dan do zvrhanja srečni. Ampak suša je iz dneva v dan bolj pritiskala. Moje gredice niso trpele, rajši bi bila sama žejna ves dan, da so nageljni do- bivali vode. Ali za druge reči je bilo res težko. Skoraj smo že pozabili, kakšen je dež. Vse je bilo že velo, vse je prosilo za dež. Kako že pravi tista Župančičeva: Pivka prosi, žaba prosi in procesija. Da, tudi molitve ni manjkalo. Moji nageljni so pa cveteli kot usajeni v samo moje srce. Dva dni pred poroko, prav ko sem imela vse pripravljeno za vezanje šopkov, se je nebo potemnilo. Zatulil je veter, se razvil v vihar in vlila se je silovita ploha. Vmes j'e padala toča — ne veliko, pa vendar dovolj, da so moji nageljni popadali in se pohabili kakor ranjenci na bojnem polju. Še danes sem pod vtisom, da so moje gredice od vseh v okolici najhuje trpele. Kako naj opišem, kaj sem čutila? In moja sestra! Obema se j'e 'zdelo, da brez šopka iz mojih nageljnov svatba nima več smisla. Pa da sem takrat poznala in srečala mojega sprevodnika? „Kako, gospa? Da ste hrepeneli po dežju in ga težko pričakovali?" „Že, že, toda..." „Pa da ste celo molili zanj ?" "Tudi to, ampak..." „Nič toda in ampak! Dočakali ste ga vendar, tako ste rekli ?" „Da, to je res, le da bi..." „Nič da bi... Drži, da ste ga dočakali in minila je suša. To ste hoteli, zgodilo se je. Kaj hočete več." Mož se smeje in odhaja po opravkih. Čudovit človek! Kako na kratko vse reši in njegova rešitev drži. Da bi mu bila vsaj malo podobna!! Kot na primer takrat, ko... Živo je stopil predme nov spomin, popolnoma vreden, da ga postavim ob bok opisanima in ga v sprevodnikovi luči pre-meljem. Pa me nenaden hrup zbudi iz za-mišljenosti. Ozrem se po vozilu in vidim, da smo natrpani. Kdaj jih je toliko vstopilo, kako naj vem? Avtobus stoji in hrup prihaja od vrat. Dvignem se, stopim na prste in se vzpnem preko stoječih. Novi se valijo noter skozi odprta vrata, stoječi se stiskajo drug v drugega, nekdo iz gneče kriči, naj mu dajo do vrat, češ da je to njegova postaja. Napol pridušeno godrnjanje od vseh strani, komolci na delu povsod, še bolj nategnem vrat, da bi videla, kako je ob vratih. Moj sprevodnik se z eno roko drži vrat, z drugo zamahuje vstopajočim, naj si dado dopovedati. „Do vrha smo nabiti, odnehajte, čakajte na drug avtobus. Umaknite se, da morem zapreti!" Pa so le rinili. Slišala sem vpitje od zunaj: »Sprevodnik, vsaj midva še! Smo v 315> trojki in 'eden od nas je že notri. Moramo Jbiti skupaj." „Za šivanko ni več prostora, naj pa ta zopet izstopi. A, vi ste tisti, le ven!" Pograbil ga j>e za ramena in ga skušal pahniti skozi vrata. „To je lepa olika našega prometnega osebja!" Razvil se je trušč, da ni bilo več razumeti besed. Za hip sem ujela sprevodnikov obraz. Kakšna sprememba! Živ ris je gledal iz njega. Ves divji se je zaletel med ljudi, ki so še večino pritiskali med odprtimi vrati, jih pehal ven in krčal na ves glas: »Policija, policija!" V splošni zmedi sem sedla nazaj in se tresla od razburjenja. Nič ne vem, kako smo končno le spet pognali in, se je vse nekam pomirilo. Tudi jaz z njimi. Pa se je nekaj premaknilo v meni in preden sem se zavedela, je planila vame hudobna nagajivost. »Gospod sprevodnik, ali niste zato ustavljali vozilo, da bi dobili novih potnikov?" „To že, seveda, ampak..." »Nič ampak! Ustavljali ste s tem namenom, ali ne?" »Res je, da smo, toda..." »Nič toda! čakali ste nanje in namesto tucata dočakali morda pet ali šest tucatov. Kaj hočete več? Čemu taka jeza, odkod vaša besnost?" Zdelo se mi j'e, da se je dobri mož stisnil v kot in ni vedel odgovora. Zmagoslavno sem se mu smejala in mu v mislih vračala milo za drago. Tedaj sem se čudno zdrznila. Kakšna ženska sem! Uživam, ko sem doznala, da moj sprevodnik ni tako »čudovit" človek, kot sem mislila. Namesto razočaranja in obžalovanja, posmehljivost! Kakšni smo vendar ljudje! Boleča razklanost je zavladala v moji notranjosti. Ko sem na cilju stopila iz avtobusa, si nisem upala pogledati sprevodnika. Sama sebe sem se sramovala. Dobral sem in ji pokimal: »Črtica ni slaba." »Hvala! Ali bi verjeli, da je do kraja resnična ?" »Zakaj ne? Saj je skoz in skoz človeška." »S to besedo ste zadeli v črno. človeška! To je tisto. Zmerom bolj mi prihaja v zavest, da je človek čudna uganka. Ves odvisen od golih in slučajnih okoliščin. Želela bi se lotiti reševanja te uganke in pripisati izsledke svoji črtici. Dajte mi dober nasvet." »Čemu je pa to potrebno? Črtica naj ostane kot je. Ničesar ni treba reševati." »Ali res tako mislite ? Pa če že ne zaradi črtice, pa za mojo osebno zadoščenje. Vsekako bi rada vedela, zakaj ne znamo ljudj'e stvari vzeti z enakim dušnim mirom, pa naj bodo take ali drugačne. To mi je velika uganka." "Gospa, z ugankami je tako: dokler jih imamo pred seboj nerešene, so nam zanimive. Ko jih rešimo, izgubijo privlačnost. Porinemo jih od sebe in iščemo novih." Odgovor jo je izrtenadil. Z globokim pogledom se je zazrla vame .Naslednji hip se je zvonko nasmejala. »Čudno vzvišeno znate človeku podvori-ti!" Spet se je smejala, oči je obdržala na meni. Moral sem umakniti svoje in sem mimo nje pogledal v prazno. DR. JOŽE KRIVEC Iz generalke (Generalka je skupina slik, ki je bila pripravljena za izvedbo na dan blagj-slovitve novega Slomškovega doma, septembra 1966- Iz tehničnih razlogov ni bila uprizoritev izvedena ) 8. SLIKA NAPOVEDOVALEC: Za trenutek se skušajte preseliti v čarobnost kresne noči. Staro pravljično izročilo pravi, da se tistemu, ki nosi ta večer nevede drobčkano pra-pro-tno seme s seboj in dočaka polnoiči, ne da bi prej zaspal, izpolnijo vse želje, četudi so na videz še tako nedosegljive in bajne. Videli bomo igralsko vajo p>rizora Na kresni večer. Ura teče proti polnoči. V vlogah pastirjev nastopajo bivši učenci Slomškove šole iz Ramos Mejle. Osebe: Prvi pastir, star, sivolas, z brado, razoglav. Drugi past.r . SQ ys; m]ajg; pastirji od prvega, v pastirskih oblekah ;n Tretji pastir J :' . C . ' ,. . , , v , ,. ,. klobuk.h s planinskimi rožami ter palicami v rokah. •Četrti pastir J Nekaj primerne muzike. Čez čas iz ozadja pastirska pesem, npr. Zakrivljeno palico v roki. . . Na kresni večer pred polnočjo. Štirje pastirji sede na štorih v polkrogu ob ognju- V ozadju nakazane planine, na katere pada sij meseca- Pastirji vrte palice v rdkah, najstarejši kadi pipo. PRVI PASTIR (počasi): Pravim vam, da ima praprotno seme čudovito moč samo na kresni večer opolnoči. In ne smeš nič vedeti, da ga nosiš s seboj. Ni želje, ki se ti ne bi izpolnila in ni vrat, skozi katera bi ne mc-gel vstopiti... Neznana sila, ki se ji ne moreš ustavljati, te prevzame in žene do cilja. DRUGI PASTIR: (vzklikne): Nocoj je kresni večer. Koga bo osrečilo neznatno praprOtno seme? Komu bo odgrnilo zastor v čudežni svet, ki je navadnim očem za zmiraj zastrt? TRETJI PASTIR (zamahne z roko): Jaz pa ne verjamem mnogo v take stvari. Še v to ne, da bi jahale čarovnice na gorečih metlah ped nebom, čeprav botra Ana tako živo trdi, da jih je sama videla. Lasje ti vstajajo na glavi, ko jo poslušaš... ČETRTI PASTIR (odločno): Meni pa se zdi, da je na svetu vse mogoče. Dobie volje je treba biti in močno vero v srcu nositi! PRVI PASTIR: Prav imaš! Z dobro voljo se daleč pride. No, pa vendarle! Povejte, kake bi bile vaše želje, če bi vas nepričakovano opolnoči dvignila neznana čudežna moč"!(gleda vse po vrsti in se z očmi ustavi na tretjem pistirju). TRETJI PASTIR (malo okleva): Če bi že bilo kaj na tem, bi si zaželel, da bi se vse tisto skalovje tam (kaže proti planinam zadaj) spremenilo v rumeno zlato in da bi ga tovoril in tovoril in ga nikoli ne bi zmanjkalo. Tako bi to svojo pastirsko palico zamenjal z življenjem najbogatejšega človeka na svetu. Postal bi čez noč srečno bitje pod soncem... (Bahato) In šel bi in poiskal nato sle- 317 herno slovensko hišo po svetu ter jim delil od svojega bogastva. Nihče več ne bi trpel v pomanjkanju. Smeh in vesela brezskrbnost naj bi se naselila za vedno v domove. PRVI PASTIR (modm): Bog ve, če zlato in bogastvo sejeta srečo med ljudi. Ali vendar: tvoja dobra namera bi bila gotovo Bogu po volji. Saj bi se rodila iz ljubezni do bližnjega. (Se obrne k drugemu pastirju in pokaže s prstom nanj.) Kaka bi bila pa tvoja želja? DRUGI PASTIR: Jaz .bi se pa podal na onostran širokega morja, naravnost v domovino naših očetov, v Slovenijo. Tam bi ukazal red, zrušil bi krivice, podrl nepravične oblastnike, prižgal baklo svobode in ziapovedal življenje v duhu bratske ljubezn. Od vseh strani bi poklical brate-zdomce, zbral po svetu razkropljeno našo kri pod rodni krov, kjer bi jim domača zemlja dajala vsakdanji kruh in, jim studenčnica izpod domačih planin gasila žejo... In rasli bi v močan, pravičen in nepremagljiv narod! PRVI PASTIR: Plemenite so tvoje želje in domovini — Sloveniji bi bile mogočen in svetel dan. Po dolgih stoletjih čakanja bi se ji rodilo veliko in sončna jutro. Veličastni praznik, ko bi iz slehernega srca mrtvega junaka razcveli roža Zmagoslavja! (Se obrne dbi četrtega pastirja in s palico pokna&e nanj.) In ti, kaji bi si zaželel? -ČETRTI PASTIR (čudovito prevzet, dene roko na srce): Gledam in čutim, da nas preraščata hlad in razprtije. Kakor da ne bi bili zrasli iz istega rodu, kakcr da bi nas ne 'bila pojila kri iste matere. Ni med nami bratske ljubezni, ki je grela naš rod nekoč. Ni prizanesljivosti, ki nam je bila domača kakor kruh, ni spoštovanja, ki je bila odlika naših dedov. Ni povezanosti in enotnosti, ki je vedno pela v korakih naših vojščakov! Postali smo sprta čreda, sanjajoč le o samem sebi. Kje je vonj skupnega ognjišča, ki nas je ovijal in družil v en tabor? (Resno.) Jaz bi želel, da bi moj kazalec napolnila taka moč (kaže kazalec), da bi s čisto rahlim dotikom obudil v vsakomur nekdanjega dobrega človeka. (Čisto nalahno se zasliši muzika, nato začno biti počasi udarci ure: ti r.e smejo odbiti prej, dokler on ne konča vsega mojega besedilat, ki ga izgovarja vedno bolj skrivnostno.) In šel bi po vseh poteh, iskal bi in trkal na vrata vseh hiš; obujal v srcih iskreno ljubezen, nesebično dobroto in čisto čast. Vse slovenske ljudi bi obiskal, pomladil jim srca, prenovil jim duše... (Tu nekje šele izzveni zadnji udarec ure: polnoč. Dvigne se, razpne roki na široko in odhaja, ponavljajoč) : ... pomladil jim srca ... prenovil jim duše... Vsi vstanejo in začudeni gledajo za njim. Ogenj počasi pojema. Rdeče-vijo-ličasta luč sija za Iodhajajočim.. J PRVI PASTIR (razpne roki za njim): Resnično, bil je med nami! Moč pra-protnega semena ga je dvignila in čar kresne noči ga vodi po svojih čarobnih poteh. (Čez nekaj časa.) Oh, da bi se slehernega slovenskega srca dotaknil s svojo čudežno močjo! (Odhaja počasi, ostala dva za rujim. Močnejša muzika Zaključi prizor.) MILENA SOUKAL SONCE Ledeno sonce prihaja med štirikotne stolpe 318 z naporom dviganja v nebo. Samotno nebo se ne nasmehne zarji s skromno rdečico duše. Želja prenapetega viška ne more ustaviti časa. Kdo naj sredi dneva čaka na utvaro sna, ki nosi v sebi vrisk stopinj vstopajočih v mrtvo cesto? SPOMINI SLEPEC Razbita je harmonija razsvetljenih oken. Rosne šipe ne vidijo oddaljujoče se postave. Pred stopnicami tipa v zrak z negotovim smehljajem zmedenega obraza. Megla izpitih oči pada v globino posode. SPOZNANJE Razo deta je misel preiskuj očega pogleda. V oblačnem nebu se poraja sneg in krik prepoznega spoznanja: življenje smehljaja je kratkotrajno. Enakomerno nihanje časa se odbija v natrgani sivini večera. Treba je misliti na jutrišni dan. V ozračje izhlapeva trpka aroma zgubljene lasti. Očem se odpirajo padajoči slapovi, ki grme čez silne stene noči. Kjer predstave zorijo v omamo, se vraščajo vanje korenine zajedavk. Obhodi prostorov se sprevračajo v obred: molitev razpadajočega stebrovja zamamlja sanje povratnika z odmevi zbledelih osnutkov večernih senc. ŽELJA Refleks dvanajstih stebrov v urejenem zaporedju na mokrem pločniku: luč se vpija v kristale, njihov sij se odbija v deževnih kapljah. Daj, da vidim v očeh radost pogleda. Naj ne trepečejo roke ob dotiku rdečega ognja, zagrni radovedne rože z meglo — saj se ne morejo izmakniti vlagi, ki se prebija v telo. Za poslednjim stebrom sence ne bežijo več. JUTRO V razbrazdane mozaike streh pritekajo potoki žarkov, namakajoč sence s pronicanjem svetlobe, ki se razširja v notranjost zmrzali. Po ozkih kanalih se poganja ščebet prebujene krvi. Zbujene misli pripravljajo maščevanje sanjam, ki se odmikajo s plahimi trzljaji povešenih oči, dokler jih — onečaščene do kraja ne spodmakne val, z naslado butajoč ob muko razgaljenega dna. NEVIHTA Zazvenela je pesem sivega neba med padle postave na tlaku, sencam se roga tišina prazne ceste. V vijolično govorico oči se vtihotaplja skrivnost. Barve požira slast preživelega, v piramidi se prelamlja z bolečino zaklenjenih ust. Pogreznjena misel zaslanja veke, v globino izsušenega vodnjaka odmeva krik žejne ceste, na zaprto okno udarjajo kaplje, zakasnela beseda pada med nje. 319 MARIJAN JAKOPIČ KO NEKEGA SE DNE VELIKONOČNA Težki so jerbasi — brhka dekleta k žegnu jih v vaško cerkev neso, pesem zvonov se čez polje razpleta, z upom vstajenja boža roko. Bele stezice in znamenja bela, beli oblaki — ti čolni neba — jadra, ki v vetru so se razpela, ko vigred poslala je hitrega sla. V zraku je sreča, v dušah zvonjenje; sveže, opojno diha pomlad, v srcu kot v vetru brsti hrepenenje, trka na okna, vre preko livad. NOCOJ Nocoj, ko zvezde bele v večer so zadrhtele kot očnice velike, kot listi trepetlike — srce te pričakuje. Nocoj vsi domovi pojo, pojo z zvonovi, ki se v večer budijo z nebeško melodijo, srce se spet raduje. Nocoj otrok presveti, k nam pridi se ogreti, saj kot za te imamo, srce ti svoje damo — v njem Bog naj sam gostuje. Grenek tujine sem odrezal kruh, zavil ga v culo varanih spoznanj, da z njo se sonca lačni potepuh otresem mladih in brezglavih sanj. Zdaj sem le novih, trudnih dni berač, ki je na tujem pragu obsedel; sam — kot pozabljeni gostač, ki zadnje žarke v roke je ujel. Ko nekega se dne pa umirim, otresem se nadlog, želja srca, na pot neznano znova pohitim — si najdem kot — kjer večno bom dama. JUTRI MORDA Jutri morda sneg zapade ajdo, ki cveti, belo in svetlo rdečo — težko kakor kri. Kje so zarje na obzorju, kje kipeč večer, vas v meglo se zdaj pogreza — v plahost in nemir. Obmolknilo je življenje, v zemljo sega smrt, skrušen, drsajoč berač grem — v tihi božji vrt. VETER, KI BOŽA LASE TI Senca dolga se sklanja preko osamele poti, med črne stene seda težka beseda ljudi. Ne smem in ne morem ljubiti — o kaj bi pravil ljudem — z roko tresočo kozarec dvigati k ustom še smem? Le kaj bi o tem govorila, pustiva zasanjani kraj, veter, ki boža lase ti — on sme še k meni nazaj... V. K. SMARAGD PEKLA Ne mislite, da molim, ; sloneč na cipresinih grudih. Dovolj atomcv luči utripa med nebom in griči, da se vidijo niti med sencami praznih ljudi. V razpadli vrt pristopijo prvi večerni vetrovi. Za tih navdih cigarete, preden nastopijo delo za skrivnostno Razpelo iz časa, ljubezni in sil. i In kot da moram spat se učiti razlage pod tekstom življenja, ; onkraj kosti vodnjaka se roža z metuljem zasmeji in na strune orkestrov električnih žic — ne mislite, da molim. Le zvezdo med strehami prosim, I da nese (moje) srce na točko na koncu snovi, da vnovič vpraša, zakaj ni ljubezni i v Smaragdu Pekla. IZ PISMA TIHOTAPCEV .. .In kljub temu, da so mesečino pri nas proglasili za sončnega kapitalizma proizvod (in s čimer je treba trenutno so-bivati), še zmeraj prihaja k nam — v srebrno razpeti svili, pod plaščem smehljaja — k nam med cementom in deskami. .. .Vso sivo noč šepeta nam pravljice, ki jih oči, spolovila in nos Vsemogočne Stranke ne razumejo, saj so jim vzeli tok do srca, Nekoč, ko umremo (v kemični sklad Aparata), gremo le z lastnim imenom — med pravljice vsega resničnega. In kljub temu da Ne-snov zavzema določeni Prostor, ne bomo zaprli steklenih vrat v naš Prvi razred: naj tvegajo vrv v Pustolovščini! Naj. Naj. Naj. (Bogovom Stranke so, veste, vdeli zobe iz zlata, ki smo mi ga tihotapili z ust umrlega.) Ob 25-letnici Svobodne Slovenije ZGODBA 0 MEDVEDU IN VOLKU Ker sta bila »divjačina" posebne vrste, ju pišemo z veliko začetnico. Na njunih jamah je slonela velika naloga in odgovornost: izdajati ilegalni list pod sovražno -okupacijo. Medved je moral preskrbeti vsebino, Volk jo je moral natisniti, oba skupaj pa sta poskrbela, da je dobra beseda prišla v roke bravcem, ki so jo čakali kot suha zemlja dežja. Ni bila lahka stvar, dobiti vedno novih in verodostojnih poročil, m nego preglavic je povzročilo tiskanje lista in prenos lista mimo premnogih sovražnih oči je bila včasih prava odiseja. Luč sveta je Svobodna Slovenija zagledala v — hiralnici. Tam na Vidovanski cesti v Ljubljani je bila skupina poslopij i imenom hiralnica. Poleg hiralcev v navadnem pomenu besede, je bilo v modernem poslopju v notranjosti mogoče dobiti za primeren denar lepo stanovanje s hrano in vso oskrbo, in je bil ta kotiček mirno zatočišče mnogih upokojencev, pa tudi mlajših ljudi, ki so hoteli imeti mirno in razmeroma udobno življenje. V to, na zunaj skoro nevidno hišo so se zatekli za časa okupacije mnogi izgnanci in begunci z Gorenjske in Štajerske, raznih poklicev, od duhovnikov - beguncev do bivših oficirjev in uradnikov. Tja se je zatekel tudi Volk s svojim pisalnim strojem, ciklostilom, matricami, barvo, papirjem in drugimi drobnarijami, vse razdeljeno tako, da je bilo v hipu mogoče zabrisati sledove nevarnega dela, če bi se približal nezaželeni obisk. Ko je bila nekako gotova, je bilo treba vse spraviti najprej čimbolj neopazno iz hiše, mimo policajev in vohunov, preko blcka, do zaupnikov širom dežele, ki so poskrbeli, da je list prišel čim večjemu številu bravcev v roke. List je bil izredno neprijeten tako okupatorju, kakor komunistom in še marsikomu drugemu. Načelna trdnost lista, ki je dosledno odklanjal vsako obliko sodelovanja z okupatorji, pa prav tako odločno žigosal zločinsko početje rdečih krvnikov, je bila vsem trn v peti: Le za las je manjkalo, da urednik sem mu, da je to posledica našega brezmejnega zaupanja v nemško cenzuro, saj vemo, da se me sme natisniti niti ena beseda, ne da bi imela žig in podpis uradnega cenzorja. Prefrigano me je gledal in pomenljivo kimal tej moji izjavi. Med tem je sedel na kup kartona, kjer so bili preje Koledarji in pričel razlagati svoje poglede na bodoče mesece, ko bo Nemčija z novim orožjem zmagovito končala vojno. Končno so SS-ovci le odšli. Osebje se je neverjetno oddahnilo. Obrazi so šli vsem na smeh. ,,Kavke, kaj se vam pa tako lepo zdi?" „Saj se nam lahko! Poglejte!" In potegne ena iz kupa kartona šop matric, že .gotovih za prihodnjo številko. „Svobod-ne Slovenije". Verjetno Sv. Slovenija ni bila nikdar tako na varnem, kakor tisti večer, ko je bila oddaljena le nekaj centimetrov od SS-ovskega zadka. Tam v palači „Slavije" kjer je imel Wurnigg in njegova druščina svoj sedež, sem imel špijonko jaz. Bila je to skromno dekle, suha kot trlica, vedno bolehna, pa veliko bolj brihtna kot je dala vedeti. Služila je za pesterno po Ljubljani. Ko so njeni gospodarji odšli v Gorico, je ostala brez kruha in en njen daljnji sorodnik, ki je veroval v nemško zmago in se temu primerno vedel, ji je omogočil mesto snažilke v Slavij i. Prišla me je vprašat za ■svet, ali naj sprejmem. Rekel sem ji, da naj le sprejme službo in da naj ne rabi le metle, ampak tudi oči in ušesa. Tudi za u;peh obiska pri Ničmanu. VVurnigg je poročal svojemu šefu: Falsche Anzeige. Naj bo to le zapisano v spomin na tiste čase, ki se jih marsikdo ne mara več spominjati in jim je beseda žrtev tuja, v bodrilo Medvedu - Staretu Milošu, ki je 25 let svojega življenja v veliki meri posvetil tej svoji kreaturi, ki je imela tako težko detinsko dobo in ki ji tudi na poti v zrelost težav ne manjka, naj ne odneha, dokler živi kje na svetu rod Slovencev, ki jim je Svoboda sveta beseda. Klc MB$BMA SšmiB Leto'IV. GLASILO VSEH ZASUŽNJENIH SLOVENCEV. 2.5.2,1944. S tako glavo je izhajala Svobodna Slovenija, razmnožena kot ilegalni list, proti fašističnim in nacističnim okupatorjem ter komunistom od 1941 do 1945 v Sloveniji SVOBODNA SLOVENIJA V IZSELJENSTVU Zgodba Svobodne Slovenije v izseljen-stvu je tale: Miloš Stare, ki je leta 1941 začel v domovini izdajati Svobodno Slovenijo, je prišel v Argentino 4. decembra 1947. Poleg zamisli o ustanovitvi predstavniške ustanove za nove slovenske izseljence, katere je tedaj začela sprejemati Argentina, je imel takoj v načrtu tudi obnovitev izhajanja Svobodne Slovenje. Za sodelovanje je naprosil Rudo Jurčeca, ki je prišel v Argentino že več mesecev preje. Ta se je prošnji odzval. Prva številka je izšla že na Silvestrovo leta 1947 z datumom 1. januarja 1948. To je bila prva tiskana številka Svobodne Slovenije, kajti v domovini je list izhajal razmnožen na ciklostilu. Prva številka, ki je prišla med slovenske izseljence v začetku leta 1948, je bila Bkromna po formatu: 28,50x40 cm. Izšla je na štirih straneh. Ljudje so jo z veseljem sprejeli. Slovenskim izseljencem v novi deželi se je predstavila z uvodnikom „Zvestoba svobodi, resnici in pravici", ki je bil objavljen tudi v kasteljanščini pod naslovom „Luchar por la libertad, la verdad y el aerecho". V njem je Stare med drugim zapisal: Danes v Sloveniji ni laških fašistov in nemških nacistov. Je pa v Sloveniji kljub temu še vedno najstrahotnejše nasilje, ki ga izvajajo komunisti. Laž in krivica pa sta vsakdanja hrana, s katero krmi režim še vedno zasužnjene Slovence. Laž in kleveta pa je blago, ki ga režim na debelo izvaža in razširja tudi med Slovence Južne Amerike. Naše delo zato ni končano. Dolžni smo, da nadaljujemo delo, započeto že leta 1941 v domovini, pa smo ga morali leta 1945 prekiniti v izgnanstvu. Svobodna Slovenija je pred Vami. Prva številka v argentinski izdaji. Vse poštene Slovence v Južni Ameriki pozivamo, da se pridružijo naši borbi proti vsakemu nasilju m da vsi sprejmejo naše gleslc: „Borba za svobodo slovenskega naroda, borba za zmago pravice." S tem borbenim geslom je Svobodna Slovenija obnovila svoje izhajanje v svobodnem svetu, v izseljenstvu. Natisnila jo je poljska tiskarna „Do-rrego" v ul. Dorrego 1102, Buenos Aires, katere lastnika sta 01jsiewicz in Lasecki. V letu 1948 je Svobodna Slovenija izhajala kot štirinajstdnevnik. Marsikdo se bo pri tem vprašal: Kako je pa sploh mogla začeti izhajati? Kdo je finančno omogočil obnovo njenega izhajanja v Argentini? Mislim, da ni treba posebej omenjati, da Miloš Stare ni razpolagal z nobenim „obratnim kapitalom". Ga ni bilo, ker ga ni imel in je moral prijeti po prihodu v Argentino za ročno delo, kakor velika večina slovenskih izobražencev. Tudi naročnina ne bi mogla pokriti vseh stroškov, ker je bilo še zelo malo novih slovenskih naseljencev v Buenos Airesu in še ti so se morali boriti z začetnimi težavami. Zato je Svobodna Slovenija mogla začeti izhajati v Argentini samo po zaslugi uvidevnih slovenskih mož, ki so se zavedali važnosti svobodnega slovenskega emigrantskega tiska. Ta sta bila predvsem Jože Koši-ček in Karel Kavka, ki sta enostavno plačala vsak po nekaj številk v tiskarni, Ruda Jurčec je pa pomagal v prvem letu s posojili. Število sodelavcev pri listu se je v prvem letu povečalo. Dne 1. aprila 1948 je prišel v Argentino Joško Krošelj. Takoj po prihodu je vstopil v uredništvo Svobodne Slovenije. In cd tedaj naprej je njegovo delo povezano s Staretovim prizadevanjem za redno izhajanje lista. Leta 1948 je rna Staretovo prošnjo vstopil v uredništvo Svobodne Slovenije dr. Tine Debeljak. Ko pa sta prišla v Argentino Pavel Fajdiga in Pavle Rant, ju je naprosil, naj bi se sodelavcem Svobodne Slovenije pridružila kot predstavnika mlajšega rodu. V začetku leta 1949 je postal član uredniškega odbora Svobodne Slovenije še Janko Hafner. Tako je bila okoli Svobodne Slovenije zbrana večina tistih, ki so sodelovali pri ljubljanskem predvojnem katoliškem dnevniku Slovenec. Za novo leto 1949 je Svobodna Slovenija v uvodniku „V novem letu" napovedala, da bo začela izhajati kot tednik v istem formatu. V uvodniku med drugim ugotavlja naslednje: „Z zadoščenjem gledamo sedaj na preteklo leto. Z veseljem ugotavljamo, da smo skupno zmogli mnogo. In ne samo to. Postavili smo si začetne temelje za razširitev „Svobodne Slovenije", kar je bila stal- Slika s poročnega slavja člana uredniškega odbora Pavla Fajdige iz leta 1952. Spredaj sedita Miloš Stare in pok. prelat dr. Alojzij- Cdar. Stojijo od leve iprati desni: Rev. jože Košiček, Pavie Rant, dr. Tine Debeljak, Pavel Fajdiga, Ruda Jurčec, Joško Krošelj in Janko Hafner na že^ja naročnikov in prijateljev lista. Vsi sodelavci pri Svobodni Sloveniji so že sami čutili potrebo po -razširitvi lista. Ko j'.' ta želja slovenskih protikomunističnih beguncev postala že skoraj splošna, smo se odločili tudi za ta korak in je tako Svobodna Slovenija z novim letom postala tednik. S tem smo prevzeli nase še težjo odgovornost in še večje finančno breme. Zavedamo pa se, da bomo zmogli to le s sodelovanjem in pomočjo vseh". V nadaljnjem pravi uvodničar, da hoče biti Svobodna Slovenija „ v pomoč vsem novodošlim Slovencem pri vživljanju v nove razmere", hoče pa biti tudi »glasnik vseh tistih Slovencev, ki so se proti komunizmu borili, kakor tudi onih, ki so že dolgo po svetu, pa so spoznali, ali spoznavajo, da je komunizem največje zlo in nasilje nad posameznikom, družino, narodom in človeško družbo sploh". V tem letu je Svobodna Slovenija imela vsak mesec tudi prilogo Družabne pravde DELO IN SVET. Ob obisku škofa dr. Rožmana Slovencem v Argentini je Svobodna Slovenija dne 20. oktobra leta 1949 izšla na 12 straneh. Leto 1950 je v izhajanju Svobodne Svobodne Slovenije pomembno zlasti v tem, da je list povečal svoj format na 35 x 49.50 cm, t.j. na format velikih listov. Namesto priloge Družabne pravde Delo in svet je imela Svobodna Slovenija vsak mesec svojo lastno prilogo z obravnavo sodobnih slov. vprašanj. Decembrska priloga je bila posvečena desetletnici smrti narodnega voditelja dr. Korošca. V teh prilogah je sodeloval tudi rajni slovenski pisatelj in pesnik dr. Anton Novačam. Opozarjam zlasti na njegovi lepi pesmi »Slovenska reportaža 1950" in »Oče piše sinu". Kot podlistek je v listu izhajala povest Huga Wasta Ivana Tabor v prevodu dr. T. Debeljaka. Nato pa drugi del tega znanega Wastovega romana "666". V Svobodni Sloveniji sta v podlistkih izhajala znana svetovna romana za katera je list dobil dovoljenje za njuno objavo. To je Werflova »Pesem o Bernardki" v prevodu Karla Mauserja ter roman Luisa de Wohla Zemlja je ostala za nami. Ta roman je za Sv. Slovenijo prevedel Janko Hafner. Leta 1954 sta po ustanovitvi Slovenske kulturne akcije izstopila iz uredniškega odbora Rudolf Jurčec, za njim pa dr. Tine Debeljak. Rudolf Jurčec je postal predsednik Slovenske kulturne akcije, dr. Tine Debeljak pa njen podpredsednik. Leta 1958 jima je sledil Pavle Rant, ki je pozneje prevzel uredništvo Vestnika slovenskih protikomunističnih borcev. Kmalu je pa na Staretovo povabilo vstopil v uredništvo Slavimir Batagelj. Janko Hafner je preneral biti član uredništva leta 1962. Dr. Tine Debeljak, Janko Hafner in Pavle Rant pa z izstopom iz uredniškega 325 odbora Svobodne Slovenije nikdar niso prekinili zvez z listom ter so pri njem vedno radi sodelovali in pomagali, kadar in kolikor so le mogli. Isto naklonjenost listu izkazujejo še sedaj, in prav tako Zborniku, Od leta 1962 naprej je uredniški odbor Svobodne Slovenije sestavljen tako: Miloš Stare, izdajatelj in odgovorni urednik, Joško Krošelj, glavni urednik, člana uredniškega odbora Pavel Fajdiga in Slavimir Batagelj. Svoje dopisnike in sodelavce pa ima Svobodna Slovenija po vseh državah, kjer prebivajo slovenski izseljenci. Vsa leta so pri Svobodni Sloveniji sodelovale odlične slovenske osebnosti. Tu hočemo navesti samo tiste glavne, ki so bili naši zvesti prijatelji, pa jih je smrt iztrgala iz naše sredine. V Argentini: urednik France Kramžar, vseuč. prof. dr. Ivan Ahčin, bivši glavni urednik ljubljanskega Slovenca, prelat dr. Aloj.zij Odar, polkovnik Vladimir Vauhnik, ravnatelj Marko Bajuk, pisatelj in pesnik dr. Anton Nova-čan in France žužek; v Severni Ameri-riki: škof dr. Gregorij Rožman, urednik in lastnik Ameriške domovine Jaka Debevec, Msgr. France Gabrovšek, dr. Bogumil Vo-šjak in dr. Alojzij Kuhar. V teku let je Svobodna Slovenija iz začetnega skromnega lističa prerasla v list, ki se je iz Buenos Airesa razširil na vse države v vseh delih sveta, v katerih žive slovenski demokratski naseljenci, vedno sledeč svojem geslu „Borba za svobodo slovenskega naroda, borba za zmago resnice in pravice". Postal je list, ki vse razkropljene slovenske ljudi po svetu povezuje v močno slovensko demokratsko izseljensko skupnost. Njegovo vlcgo in njegov pomen za ohranjevanje slovenske narodne in verske tradicije med slovenskimi ljudmi v svetu bo mogla pravilno oceniti šele zgodovina. Založba Svobodna Slovenija se pa ni o-mejila samo na izdajanje tednika Svobodna Slovenija, ampak je že z letom 1949 začela pošiljati med slovenske ljudi vsako leto tudi zajetne Koledarje Svobodne Slovenije, ki so z leti prerasli v zbornike, v vsakoletno najbolj reprezentativno knjižno publikacijo slovenske politične emigracije v svetu." Prvi Koledar Svobodne Slovenije je izšel za leto 1949 na 256 straneh, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1966 je pa izšel na 416 straneh. Od leta 1964 imajo Zborniki vsako leto tudi umetniško prilogo z reprodukcijami najnovejših umetnin slovenskih slikarjev in kiparjev v svobodnem svetu, razen te priloge pa tudi prilogo slovenskih gornikov v Argentini. Na 5217 straneh, kolikor obsega vseh 18 letnikov Zbornika, je zbrana zakladnica važnih zapisov in podatkov o življenju protikomunističnih Slovencev v letih begunstva po raznih taboriščih, nato pa iz njihovega življenja ter udejstvovanja v posameznih državah na svetu. So naravnost leksikon, ki bo dragocen vir podatkov bodočemu zgodovinarju za prikaz življenja in dela Slovencev v izseljenstvu ter njihov delež za ohranitev in nadaljnjo svobodno rast slovenskega naroda. Za 25 letni jubilej je pesnik in pisatelj dr. Tine Debeljak o Zbornikih Svobodne Slovenije in njihovem pomenu za slovenstvo zapisal tele ugotovitve: „Kdor ga vzame v dlan, pa naj ga tehta po „teži" ali kulturni vrednosti, mora dati priznanje založbi. Ne samo za ta zadnji zvezek, ampak za vse prednje. Hvalo založbi, urednikom, zlasti vsem, ki ga sestavljajo s svojimi duhovnimi napori, a predvsem tistim, ki ga z žrtvami vzdržujejo in ohranjajo pri življenju. Koliko naporov, pa aktualnosti in raznolikosti je v tej leoi skladovnici knjig! Koliko gradiva za zgodovino zadnjih desetletij: pred vojno, za okupacije in še v svetu. Koliko letnih programskih spisov, koliko organizacijskih pobud, koliko spominov in poti v bodočnost, koliko tudi estetskih stvaritev in znanstvenih dogajanj! Pesniki, filozofi, kulturni zgodovinarji, politiki objavljajo v Zbornika svoja dela. Likovnim umetnikom pomeni glavno povezavo z naredom. Planinci so si ga izbrali za glavnega informatorja svojih goriniških uspehov. In mladi slovenski vi-sokošolci prav letos prvič nastopajo v njem kot celota. To je nov duhovni napor naše mladine, rojene deloma že v tujini, gotovo pa šolane v novih razmerah. Ti zborniki so naš glavni forum za „dialoge", ki nosijo tu še ime ankete. Je naša glavna kronika iz leta v leto vsega našega izseljenskega kulturnega, gospodarskega, športnega, organizacijskega življenja s podatki z vseh celin zdomstva, pa tudi domovini najbližjega zamejstva. Kaj bo pomenila tako kompletna zbirka nekoč knjižnicam in privatnikom v Domovini! Kdor jo bo imel, bo imel zaklad. Nam pa ti letniki Zbornika pomenijo povezanost med zdomskimi Slovenci samimi, pa še posebej z dogodki v Domovini in v širšem svetu, da, tudi v stratosferskem. Sedanji člani uredniškega odbora v prostorih Svob. Slovenije ob redni tedenski seji. Od leve na desno: Joško Krošelj, Miloš Stare, Pavel Fajdiga in Slavimir Batagelj Poleg Zbornikov so v naložbi Svobodne Slovenije izšle še naslednje knjige: Jeremija Kalin: Velika črna maša za pobite Slovence, s katero je Svobodna Slovenija že leta 1949 počastila spomin slovenskih junakov in žrtev okupacije ter komunistične revolucije. Tej je sledila pesniška zbirka dr. Tineta Debeljaka Poljub in Jeremija Kalina Mariji. V spomin na leta groze in strahot pod komunistično revolucijo in na vse slovenske padle proti-komunistione borce je izšla zbirka črtic Ivana Korošca Cas pod streli, leta 1966 pa knjiga spominov polkovnika Vladimir j a Vauhnika Nevidna fronta. V založbi Svobodne Slovenije je izšla tudi prva slovenska učna knjiga za slovenske šole v izseljenstvu Naša beseda. Sestavila sta jo Aleksander Majhen in Martin Mizerit. Leta 1966 je začela Svobodna Slovenija izdajati tudi informativni bilten v kaste-Ijanščini Boletin Informatvo de Eslovenia Libre. Urednik je Pavel Fajdiga. Uredniški odbor tednika Svobodna Slovenija je tudi uredniški odbor vsakoletnega Zbornika Svobodne Slovenije. Jubilejna številka Svobodne Slovenije ob 25-letnici njenega izhajanja je izšla 1. decembra na 14 straneh. Poleg uredniških člankov in zapiskov je vsebovala jubilejna številka članke in razprave uglednih prijateljev in sodelavcev Svobodne Slovenije iz Evrope, Kanade, Združenih držav Severne Amerike in Argentine. Navajamo jih po vrstnem redu objavljenih člankov: Anica Kraljeva, dr. Miha Krek, msgr. Anton Orehar, dr. Ludvik Puš, dr. Ljubo Sire, Alojzij Ambrožič st., dr. Celestin Jelenec, dr. Tine Debeljak. Marijan Marolt, Jože Košiček (pod oznako Kk), Pavle Rant, Rudolf Smersu, akad. kipar France Gorše, Aleksander Majhen in Martin Mizerit. Akademska slikarica ga. Bara Remčeva je prispevala celostransko umetnino — linorez. J. Kr. ZDRAVKO NOVAK Knjižne izdaje zamejskih in izseljenih Slovencev Od 1. julija 1965 do 30. junija 1966 I. ZALOŽBE" SLOVENSKE IDEOLOŠKE EMIGRACIJE APOSTOLSTVO SV- CIRILA IN METODA, RIM, TRST Kraljestvo božje XXII. 1964—1965. Uredila Janežič, dr. Stanko in Vodopivec, dr. F. Oprema: Avrelij Lukežič. Tisk: A. Keber, Trst; izšlo jeseni 1965. Strani 93, vel. 8?. Božja liturgija sv. Janeza Zlatoustega in sv. Vasija Vel.kega. Priredili Janežič, dr. Stanko, Markuža, Jože in Koren Anton. Tisk: A. Keber, Trst. Izdano ob tisočlet-nici prihoda sv. bratov Cirila in Metoda med Slovence. Izšlo 1965- Str. 92, vel. 8"?. LITERARNE VAJE — TRST Martin Jevnikar: Prepovedane besede in zveze. Tisk: Graphis, Trst. Izšlo jeseni 1965. Str. 30, vel. 8". MARIJANIŠČE OPČINE PRI TRSTU Carlo Viglietti (prev. Tone Vode S.D.B.): Izgubljeni poklic. Knjižice št. 49. Oprema: Jože Beranek. Tisk: Graphis, Trst. Izšlo maja 1965. Str. 48, vel- 16?.' Dr. Rudolf Klinec: Na božjo pot. Knjižice št. 50- Oprema: Klavdij Palčič- Izšlo v juniju 1965. Str. 96, vel. 16"?. Karel Baeurle (prev. Fr. Robert Podgoršek): Ti in tvoje dekle. Knjižice št- 51. Oprema: Klavdij Palčič. Tisk: Graphis, Trst. Izšlo novembra 1965. Str. 84, vel. 16?. Dr. S- Roedleitner (prev. Fr- Robert Podgoršek) : Ti in tvoj fant. Knjižice št- 52. Oprema: Klavdij Palčič. Tisk: Graphis, Trst. Izšlo decembra 1965. Str. 84, vel. 16?. Dr. Janez Jenko S.D.B.: Narava pripoveduje. Knjižice št. 53. Oprema: Klavdij Palčič-Tisk: Graphis, Trst- Izšlo januarja 1966. Str. 70, vel. 16?. Dr. Janez Jenko S.D.B.: Delavec iz Nazareta. Knjižice št. 54. Tiskarna: Graphis, Trst. 328 Izšlo februarja 1966. Str. 70, vel. 16?. Kardinal Pavel R!chaud; prev. dr. J. Prešeren: Gospod je blizu. Knjižice št. 55. Oprema: Klavdij Palčič. Tisk: Graphis, Trst-Izšlo aprila 1966- Str. 72, vel. 16?. Dr. Metod Turenšek: Z Miarijo skoz življenje. Knjižice št. 56. Tisk: Graphis Trst. Izšlo junija 1966. Str. 66, vel. 16?.' MLADINSKA VEZ — ARGENTINA Vinko Rod,e in Tine Detoeljak, ml.: Pesmi i t pampe. Oprema Jure Vombergar. Tisk: Tiskarna Vilko, Buenos Aires, Argentina-Izšlo 1965. Str. 64, vel. 8?. SLOMŠKOVA ZALOŽBA — KOROŠKA Berila in evangeliji. Priredil dr. Metod Turenšek. Oprema: Arh. Kregar. Tisk: Mohorjeva družba, Celovec. Izšlo 1964. Str. 543> vel. 8?. Dr. Metod Turenšek: Stoji na rebri grad (zgodovinski roman). Tisk: Budin, Gorica. Izšlo jeseni 1965. Str- 231, vel. 8'. Dr. Metod Turerišek: Božja planina. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu- Izšlo 1965-Str. 151, vel. 8?. SLOVENSKI DUŠNOPASTIRSKI URAD — BUENOS AIRES, ARGENTINA Daniel Rops: K m a."Ji, bratje! Tisk: Editoriil Baraga, Buenos Aires, Argentina. Izšlo 1964. Str. 90 vel. 8?. > Vilko Fajdiga: Marija v življenju Cerkve. Tisk: Editorial Baraga, Buenos Aires, Argentina. Izlšlo 1. 10. 1965. Str- 156, vel- 8?. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA, ARGENTINA Milan Komar: Pot iz mrtvila. Tisk: Editorial Baraga, Buenos Aires, Argentina. Izšlo junija 1965. Str. 120, vel. 8?. Ivan Hribovšek: Pesem naj zapojem. Uredil, uvod in komentar napisal dr. Tine Debe-ljak. Oprema: Jure Vombergar. Izšlo 1965. Str. 105. — XXVI., vel. 8?. SLOVENSKA PRAVDA, ANGLIJA Ing- Lado Bevc: Na bran.ku za sokolske ideale. Tisk: Pika Print, Anglija. Izšlo 1965. Str. 60, vel- 8"?. SLOVENSKA SVOBODA, NEMČIJA Slovenija hoče neodvisnost. Razni pisci. Tiskarna: A. Keber, Trst. Izšlo 1965. Str. 24, vel. 16?- SODOBNA KNJIGA, TRST Milena Merlak-Detela: Sodba od spcdaj. Tiskarna: A. Keber, Trst. Izšlo 1964. Str. 57, vel. 8"?. Lev Detela: Junaštva slamnatega Krpana. Oprema: Peter Jirak. Tisk: A- Keber, Trst. Izšlo decembra 1965- Str. 25, vel. 8"?. SVOBODNA SLOVENIJA, ARGENTINA Zbornik Svobodne Slovenije 1966. Uredili: Miloš Stare, Joško KrOšelj, Pavel Fajdiga, Slavimir Batagelj. Oprema: Bara Remec. Tisk: Tiskarna 'Vilko, Buenos Aires, Argentina. Izšlo decembra 1965. Str. 416, vel. 49. Vladimir Vauhnik: Nevidna fronta. Oprema: Ivan Bukovec- Tisk: Tiskarna Vilko, Buenos Aires, Argentina. Izšlo septembra 1965- Str. 445. vel. 8?. SLOVENSKA ŠOLA MARIJE POMAGAJ, TORONTO, KANADA Rev. Tone Zrnec: Veseli dom. Sodelovali: Ljudmila Intihar, ing. M. Cvrtka Jakus, Ivanka Levstek, Milena Mejač, Vilko Čekuta, Mirko Krapež. Tisk: Tiskarna St. Joseph Press, Toronto. Izšlo decembra 1956. Str. 224, vel. 8"?. Materina beseda. Sestavili in uredili: Rev. Tone Zrnec, Ljudmila Intihar, Anica Ma-rušič, Milena Mejač, Karla Merhar, Vilko Čekuta, Frank Pajk. Risbe: Vilko Čekuta. Tisk: St- Joseph Press, Toronto, Kanada. Izšlo januarja 1966- Str. 154, vel. 8 1963. Str. 22. vel. 8o ju parili, da bodo lahko študirali eventualne posledice na mladičih. Američani so se odločili, da bodo storili vse, kar se da, da bodo prvi na Luni. In pripravljeni so to plačati s težkimi denarji. Za proračunsko leto, ki se je začelo 1. julija 1966 in se bo končalo 30. junija 196T bo šlo za vse mogoče poskuse, podvige in tekoče programe okrog 7000 milijonov dolarjev. Od tega bo NASA porabila 5.200 milijonov, ministrstvo za obrambo pa 1650 milijonov, ostalo pa atomska komisija in nekatere druge institucije. Polovica te celotne vsote bo šlo za izvedbo Apollo programa, ki naj Američane-privede na Luno. V letu 1967 bomo zasledovali polete Apollo kabin s tričlansko posadko: vsi ti poleti bodo generalke za polet na Luno leta 1968. Sovjeti bodo poleg 10-letnice prvega Sputnika praznovali 50-let-nico oktobrske revolucije. Obe velesili bosta zastavili vse duhovne in gmotne sile, da bosta prvi. Mi pa bomo hvaležni gledalci in bomo 20. maja 1967 tiho praznovali 40-letni-co, odkar je Lindbergh po 33-urnem poletu prvi preletel razdaljo New York—Pariz. 347 •• . .: r ' : j;:' i : ''i . I C !0 fl slovenska sredisca v svehj ANGLIJA London ARGENTINA: Buenos Aires, Bariloche, Berazategui, Carapachay, Castelar, Mendoza, Miramar, Ramos Mejia, San Justo, San Martin, San Esteban, Slovenska vas AVSTRALIJA: Melbourne, Sydney CHILE: Santiaga FRANCIJA. Pariz KANADA: Toronto, Winnipeg, Hamilton, Montreal VENEZUELA: Car raca s ZDRUŽENE AMERIŠKE DRŽAVE: Cleveland Zbral in sestavil JOŠKO KROŠELJ O Dom! Sveta beseda v brezdomstvu tu j vrte. Brodlna Ooeanu. Trsatska hiši• ■ca, ki so nam jo prenesli angeli čez morje, da najdemo svojo \domačnost v njej. Povračajmo se v to domačnost mi, ki nam je ostala v domotožnem spominu, pa dajmo okusiti njen čar tudi mladini, da bo vsaj vedela za „mali svet ■svojih očetov", preden bo šla svojo pot, ki ji je usojena v velikem svetu sodobnih brezmejnosti. Dr. Tine Debeljak misli a slovenskih domovih V dosedanjih Zbornikih Svobodne Slovenije je bilo prikazano življenje in delovanje slovenske politične emigracije po II. svetovni vojni najprej' v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, žateiri pa obnova in ureditev njihovega organizacijskega, verskega, kulturnega, gospodarskega in socialnega udejstvovanja v državah, v katerih so se naselili po letu 1948. Podrobno je bilo opisano delo za vzgojo slovenske mladine v slovenskih osnovnih šolah. To poročilo so dopolnjevali prikazi naporov za postavitev skupnih slovenskih domov po svetu. Nanašala so Se v glavnem na slovenske domove v Argentini. Nalogo za prikaz vseh slovenskih domov, ki so si jih postavili slovenski demokratski naseljenci po II. svetovni vojni v svetu, si je nadel jubilejni Zbornik Svobodne Slovenije. Uredništvo Zbornika je storilo vse, da bi bilo to poročilo čim popolnejše. Zato je vse domove po svetu prosilo za podatke. Dobili smo jih od domov, ki so v tem poglavju opisani. Od nekaterih pa ne. Npr. od Slovenske pristave v ■Clevelandu, čeprav smo njen odbor ponovno prosili za podatke in slike. Toda tudi pri tej nepopolnosti je pričujoče poročilo o slovenskih domovih v svetu najpopolnejše, kar jih je bilo doslej objavljenih. Slovenski demokratski naseljenci v svobodnem svetu so si v zadnjih dvajsetih letih postavili 26 slovenskih središč. Šest in dvajset oporišč svobode in slovenstva! So nekateri, ki ta edinstveni primer v zgodovini ne samo slovenskega izseljenstva, ampak v zgodovini slovenskega naroda, proglašajo za slovenski čudež. Pa ni prav ncbin čudež, čeprav je slovenska središča v svt.i postavila številčno tako majhna emigracije, kot je slovenska. Pač pa je to rezultat in dokaz, njenega trdega dela, ki ga je narekovala brezmejna ljubezen slovenskih ljudi do svojega naroda, do slovenske izseljenske skupnosti, do slovenskih otrok, da bi imeli v teh domovih zanje slovenske šole, ki naj jih ohranijo narodu, ljubezen do slovenskih narodnih in verskih tradicij in vera v pravilnost ter pravičnost boja za pravo svobodo slovenskega naroda. To je tisti čudež, ki je po svetu gradil slovenske domove, ko so si ljudje dobesedno od ust odtrgovali, da so žrtvovali za skupnost, ko si je postavljalo skupne domove samo nekaj družin.Primer: Berazategui in Mjramar v Argentini. O namenu teh domov je bilo spregovorjenih mnogo lepih besed. Nič ne bo •odveč, če nekaterel na tem mestu ponovimo. Čeprav so bile izgovorjene ob raznih slavnostih v Argentini, veljajo za Slovence tudi po drugih državah. Ko je rajni škof dr. Gregorij Rožman dne 25. novembra 1956 blagoslavjal v Buenos Airesu začasne lesene prostore Slovenske hiše, je zbrani slovenski množici govoril takole: „Ta hiša je dokaz in simbol slovenske skupnosti. Eno željo vam pri tem Izrekam: Nadaljujte v tem duhu skupnosti. Tako boste hišo dokončali in si boste gospodarsko še bolj opomogli ter si boste s tem postavili temelje za kulturno in politično aktivnost. Tu bo slovensko življenje imelo svoje središče. Ohraniti si morate ono kulturno in duhovno bogastvo, ki ga Slovenci imamo in ki ga boste mogli primešati in prinesti drugim narodnostim, ki tudii živijo v Argentini. Tu v tej hiši imate stvaren dokaz, kaj zmore skupnost, čeprav majhna po številu in še ne gospodarsko močna. Zgodovina daje mnogo dokazov, da je življenje naroda in družbe odvisno od duha skupnosti. — Samo v trdni skupnosti pomenimo nekaj1 tako tu v Argentini, kakor vi Severni Ameriki, Kanadi, Avstraliji in drugod. Če ne bomo složni, bomo kakor kapljice, ki nič ne pomenijo. Vse boste dosegli, če boste trdno povezani v skupnosti." Msgr. Anton Orehar je ob isti slavnosti poudarjal: „Ta hiša naj bi res bila dom vsem slovenskim naseljencem brez ozira, kje živijo, odkod so prišli, odloča le pošteno srce. Nekatere bo mogoče objeti direktno osebno, druge indi-rektno po tiskani besedi, ki naj bi čimbolj vsa imela središče v tej hiši." 351 Tajnik NO Miloš Stare je pa naglašal istega dne: „Če hočemo Slovenci v Argentini uspešno vršiti svojo nalogo, moramo imeti svoja delovna središča." Za Slovensko hišo je pa dejal, da naj „ta slovenski dom postane spomenik zrelosti slovenskih izseljencev v Argentini". Ob blagoslovitvi starega Slomškovega doma v Ramos Mejii dne 17. septembra 1961 je tedanji predsednik Slomškovega doma g. Janez Brula pomen novega slovenskega doma označeval takole: „Naš glavni namen je skrbeti za ohranitev in krepitev slovenske narodne zavesti, širiti prosveto in dvigati kulturno stopnjo v slovenskem duhu. Poglabljali in utrjevali bomo duhovne vrednote in nravni čut v duhu krščanske tradicije tfn skrbeli za materialno podporo vseh potrebnih rojakov. To bodo naše poglavitne naloge, ki jih bomo izvedli lahko le s sodelovanjem vseh organizacij, ki imajo pri svojih specialnih nalogah končno vendarle isti cilj. — Slovenska izseljenska družini živi v razmerah, ki jo v verskem, kulturnem in narodnem pogledu razkrajajo. Razkroj, brezbrižnost in otopelost, to so grehi, ki vodijo v životarjenje, mrtvilo in končno smrt vsako emigracijo. Ne smemo se varati z lepim številom prireditev in naših ustanov. Vse to dostikrat nudi le videz delovanja, v resnici manjka življenjskega soka in duha. Naš cilj pa je življenje, naša naloga oživljanje, napredek, razmah — rast." Ob blagoslovitvi temeljnega kamna novega Slomškovega doma je novembra 1965 tedanji predsednik doma g. Marijan Šifrer o nalogah in pomenu Slomškovega doma govoril takole: „Na tem kraju bo zrastla stavba, ki naj da streho, in zavetje našemu verskemu, narodnemu, družabnemu in gospodarskemu življenju. Naj bo res središče našega združevanja, ki oblikuje, krepi in ohranja duhovne vrednote." Na proslavi 10-letnice Našega doma v San Justu dne 9. oktobra 1966 je pa tajnik NO g. Miloš Stare pomen slovenskih domov v svetu ob prikaizu naporov svobodnega sveta v svetu za zavarovanje svobode in neodvisnosti narodom, in državam, označil takole: „Borba med svobodo in nasiljem! Če prenesemo to na naše slovenske razmere, ali nismo mi v podobnem položaju v manjšem obsegu? Ali ni stalna borba tudi v našem narodu med svobodo in nasiljem? Ali ne skuša posegati komunistična diktatura iz naše domovine tudi preko morja med nas izseljence? Med nas, ki živimo v svobodi? Če tako gledamo naš položaj, potem r.om bo naloga naših domov jasna in smer dela v teh domovih določno začrtana. Slovenski izseljenci po vsem svetu so spoznali, da morajo postaviti svoje operacijske baze. To so naši domovi, oporišča svobode in slovenstva. In z domovi, s temi oporišči svobode in slovenstva smo se zavarovali od Avstralije preko evropskih držav, Anglije, Kanade, Severne Amerike, Južne Amerike in prav tako mi Slovenci v Argentini. Naši domovi so domovi svobode in slovenstva." Mislim, da je s tem namen slovenskih domov v svetu zadosti poudarjen. Naj bodo skupni domovi vseh demokratskih Slovencev brez ozira na njihovo politično ali svetovnonazorsko opredelitev, samo, da priznavajo načela svobode, slovenstva in krščanstva; naj bo v njih žarišče slovenske kulturne dejavnosti svobodnega slovenskega ustvarjalnega duha; naj vabijo Slovence na gledališke predstave, koncerte slovenskih pevskih zborov, javne nastope slovenske mladine in slovenskih otrok, s slovenskimi knjižnicami in čitalnicami; naj bodo središča slovenske družabnosti. Z eno besedo: Niaj bodo vse to, kar druži in ohranja slovenske ljudi v svetu v narodni zavednosti in v zvestobi slovenskim demokratskim in verskim izročilom. Če bodo slovenski domovi v svetu to ostali, potem so opravičeni zanje ogromni 'izdatki in brezmejne žrtve slovenskih ljudi za njihovo postavitev. Če pa tem namenom ne bodo služili in bodo zasledovali druge cilje, bodo prenehali biti tc, za kar so bili zgrajeni. V tem primeru bi pa bilo škoda vsakega zneska, ki so ga ljudje zanje( žrtvovali, kajti od takih domov slovenska skupnost ne bo imela prav nobene koristi, ampak tisti, ki jih niso gradili in za njihovo postavitev tudi niso nič prispevali. J. Kr. ANGLIJA i, , ' ■•• ' LONDON Slovenski dom 62 Offley Road London, S. W. 9 Gr. Britain Telefon Reliance 6655 V letih 1947|48 se je v Veliki Britaniji naselilo kakih 700 Slovencev, ki so prišli iz raznih taborišč v Avstriji in Nemčiji. Za njihovo naselitev je bilo značilno, da so bili zelo razkropljeni po vsej državi (kar velja še danes), nastanjeni v raznih taboriščih za delavce, ki so prišli na delo v Veliko Britanijo. Le redki posamezniki so stanovali v zasebnih stanovanjih, kar velja zlasti za dekleta, ki so šla v gospodinjsko zaposlitev. Slovenski dušni pastir je bil več let zaposlen kot hišni duhovnik v neki bolnišnici blizu Londona. V prvih letih zato ni bilo možnosti, in tudi ne velike potrebe, za nakup lastne hiše oz. prostorov. Za prireditve, ki so bile predvsem v Rocii-dalu v Severni Angliji, v Bedfordu blizu Londona, v Hengoedu v Walesu, in v Londonu samem, so si Slovenci najemali prostore za vsako posamezno prireditev. Šeie čez nekaj let, ko so naseljenci začeli zapuščati taborišča in se seliti v lastne domove, se je začela čutiti potreba po lastni slovenski hiši, zlasti v Londonu. V glavnem mestu je sicer bila le mala skupina slovenskih naseljencev, ki še danes številčno zaostaja za nekaterimi drugimi središči, kot sta na pr. Bedford in Roch-dale, toda vse je narekovalo, da naj le London postane nekako slovensko središče, z župnijo, društvenimi prostori in tudi nekaterimi stanovanji, ki bodo na razpolago tistim, ki prihajajo v London po opravkih ali ogledih. Za nakup hiše se je ustanovil posebni pripravljalni odbor, ki se je na nasvet pok. dr. Alojzija Kuharja konec leta 1954 ali v začetku 1955 obrnil na g. V. Ivanoviča, predsednika Društva svobodnih državljanov Jugoslavije s prošnjo, naj mu da posojilo 500 funtov, kar bi omogočilo na-dalnjo, oz. takojšnjo akcijo za nakup hiše. G. Ivanovič je zaprošeno vsoto daroval in tako postal prvi dobrotnik. Slovenska skupnost je organizirala dva srečolo-va in nabiralno akcijo med svojimi člani, nakar se je kaj hitro zbrala skupna vsota 800 funtov, kolikor je bilo potrebno za depozit, za običajne pravne stroške in tak- se pri nakupu hiše v ulici Offley Road št. 62 v Londonu. Hiša je bila kupljena meseca maja 1. 1955. Cena je znašala 2400 funtov. Položiti je bilo treba depozit v znesku 800 funtov, ostalo vsoto pa je bilo treba v skladu z dogovorom z banko, ki je dala hipo-tečno posojilo, odplačati v teku 16 let proti 6 odstotnim obrestim. Kupno pogodbo je podpisal slovenski dušni pastir v Britaniji župnik Ignacij Kunstelj, ki je tudi formalni lastnik hiše. Blagoslovitev hiše je bila 4. junija 1955, julija so se pa vanjo vselili prvi stanovalci. Uprava hiše, t. j. župnije, je nadaljevala z zbiranjem prostovoljnih prispevkov, ki so skupaj z najemnino omogočali odplačevanje dolga in vzdrževanje hiše. Toda čez nekaj let se je v slovenski skupnosti našla oseba, ki ne želi biti imenovana, da je podarila večjo vsoto, s katero se je dalo odplačati ves dolg na hiši. Sedaj so torej potrebna samo še sredstva za vzdrževanje hiše, popravila in plačilo občinskega davka. Hiša je visoka, ozka, dvonadstropna zgradba s podpritličjem. Sezidana je bila pred kakimi 70 leti. Nekoč je v njej bil tudi sedež krajevne organizacije »Mladih krščanskih delavcev". Ob vselitvi je hiša imela deset sob, kuhinjo in kopalnico. Takoj po nakupu je bila hiša predvsem namenjena stanovanjskim svrham — le dve sobi, med seboj povezani z večdelnimi vrati, v pritličju, sta bili določeni za društvene prostore. Oddajanje sob je bilo več ali manj nujno, če je uprava hiše hotela zbrati vsak mesec dovolj dohodkov za odplačilo posojila, vzdrževanje, in plačilo občinskega hišnega davka. Do začetka leta 1959 — tudi potem, ko se je v hiši nastanil župnik Kunstelj, zatem ko je pustil mesto hišnega duhovnika v bolnišnici — ni bilo potrebe po kapelici v hiši, ker je prek ceste bila vedno na razpolago kapela „mladih krščanskih delavcev". Ko so se pa ti preselili v drugi mestni okraj, je bilo treba misliti na ureditev kapelice v hiši, za kar je bila upo- 353 rabljena velika soba v podpritličju hiše. Da bi bilo več prostora, so vmesno steno podrli in nadomestili z dvodelnimi, premakljivimi vrati v sosedno sobo, ki se sedaj uporablja tudi za zakristijo, prostor za pevske vaje in včasih tudi za obednico. Dve sobi v pritličju, povezani z več-deinimi vrati, sta namenjeni za sestanke, predavanja in družabno življenje. V eni od njih je tudi knjižnica, ki ima kakih 300 slovenskih knjig. Tu so na razpolago tudi skorajda vsi slovenski listi, verski, politični in kulturni, ki jih izdaja slovenska emigracija. Kdor torej hoče, se lahko v domu informira o vsem, kar se dogaja v slovenski emigraciji in bere vse, kar ta izdaja. Tretja soba v pritličju je namenjena za župnijsko pisarno, vendar se pogosto zgodi, da jo je ob času navala v poletnih mesecih treba uporabljati kot spalnico. Ostale sobe služijo za stanovanja: župnik Kunstelj, ki ima v domu župnijski sedež, slovenskemu zakonskemu paru, ki živi stalno v domu že od njegovega nakupa, in gostom, ki prihajajo v dom ne samo iz Britanije, ampak tudi iz domovine. Slovenski dom v Londonu je obiskalo že nešteto obiskovalcev iz domovine. Pred leti je zlasti bilo mnogo študentov, ki so prihajali v London na počitniško delo v dijaških poljedelskih taboriščih. Na poti nazaj v domovino so se ustavljali v Lon donu za ogled tega velemesta. In zatekli so se seveda v Slovenski dom. Slovenski dom v Londonu je zbirališče tamošnjih Slovencev. Poleg knjižnice ima dom tudi skioptikon, kar prav pride pri predavanjih. Kakih večjih prireditev v domu dosltj ni bilo. Zanje tudi ni prostora, ker lahko kamela in zakristija in obe sobi, določeni za sestanke, sprejmejo največ ou 60 do 70 ljudi. Najvažnejša prireditev v domu je bila blagoslovitev kapelice dne 1. marca 1959. Obred je opravil generalni vikar škofijo Southwark, v katero spada okraj, v katerem je Slovenski dom. Zanimivo je, da sa je blagoslovitve na vsak način hotela udeležiti pokojna jugoslovanska kraljica Ma. liia, ki se je na prireditev kar sama povabila, ko je zanjo zvedela. Londonski radio je o blagoslovitvi še isti dan kar obširno poročal v domovino. Kapela je posvečena Mariji Pomagaj. Doslej so dom obiskali štirje škofje, med njimi pokojni dr. G. Rožman, in sedanji nadškof ljubljanski dr. J. Pogačnik. V nedeljo po 19. marcu se vsako leto v domu sestaja Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki so si ga tukaj v Londonu usta- Slovenski dom v Londonu novili pripadniki raznih slovanskih narodov. Gostinskega obrata v domu ni, pač pa je vse tako urejeno, da lahko gost, ki se nenadoma pojavi v njem, vedno dobi kakr okrepčilo, — ki si ga lahko pripravi ali sam, ali pa ga pripravi kdo od stanovalcev, kar običajno pomeni — župnik. Dom ne pozna nobenih predpisanih cen za prenočišče ali hrano. Zanaša se na prostovoljne prispevke. Večkrat se zgodi, da je ob kakem sestanku zaradi velike udeležbe stiska v hiši. Toda slovenska skupnost v Britaniji (ia zlasti v Londonu) je premajhna, da bi mogla delati načrte za gradnjo ali nakup večjega doma. Tudi v bodoče se bo morala, kakor vse kaže, zadovoljiti s tem, kar imr. Dom je sicer majhen in preprost, toda naš je . ARGENTINA BUENOS AIRES Slovenska hiša glavno mesto Ramon L. Falcon 4158 Buenos Aires T. E. 69-9503 Osrednji slovenski dom v Argentini se imenuje Slovenska hiša. Prizadevanja za tak slovenski dom segajo nazaj v leta 1948 in 1949. To je v leta, ko so slovenski demokratski begunci prihajali v Argentino in si v njej začeli obnavljati organizacijsko, kulturno ter gospodarsko življenje. V pregledu delovanja Društva Slovencev, prvega osrednjega slovenskega društva, v Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1948 in 1949 je bil na straneh 232 do 234 tudi govor o društvenih prostorih na Victor Martinezu 50 v Buenos Airesu. Povedano je bilo, da so bili ti prostori pravi slovenski dom, del ,pravega slovenskega življenja". Ljudje so to čutili in „zaradi tega tudi.radi prihajali tja", da so se navžili „slovenske domačnosti" in ogreli ob toplini slovenskega doma v povsem novem okolju. Toda pri vsem tem je bilo le treba misliti na lastne prostore. Tedanji odborniki Društva Slovencev so znali ceniti veliko i.aklonjenost pok. župnika pri sv. Juliji Romana Figalla, ki je na posredovanje rajnega msgra. Janeza Hladnika dal društvu na razpolago brezplačne prostore v hiši na Victor Martinez 50. Niso se postavili na stališče, da je zanje vprašanje društvenih prostorov s tem rešeno, ampak so že v letih, ko je bilo še polno dela s slovenskimi ljudmi ob njihovem prihajanju t novo deželo in cb polaganju temeljev organiziranemu slovenskemu izseljenskemu kulturnemu, organizacijskemu, društvenemu in gospodarskemu življenju, mislili na lastne slovenske prostore, ki jih Društvo Slovencev mora umeti, če hoče naprej nemoteno in neovirano dalovati v korist izseljenskega slovenstva. Zato je bil že na seji društvenega odbora dne 14. oktobra 1950 razgovor o lastnih društvenih prostorih. Sklenjeno je bilo, da je treba to vprašanje postaviti na dnevni red informativnega sestanka dne 29. oktobra istega leta. Odbornik Valentin Markež je izjavil da bo na občnem zboru Društva Slovencev predlagal, naj DS takoj začne z akcijo za postavitev lastnega doma. Tedanji predsednik Društva Slovencev Miloš Stare je misel o postavitvi lastnega doma podprl z ugotovitvijo: „Potreba po domu je velika in če ne bi mogli v bližnji bodočnosti priti do doma, bo morda pametno, da bi kupili v neposredni bližini na Rivadaviji vsaj de-partament, ki bo služil za seje in sestanke našim društvom. Odbornik Jože Albreht je naglasil, da je treba „vsa prizadevanja usmeriti v postavitev lastnega doma". Valentin Markež pa je dodal, da bi s 100 člani, „ki bi redno plačevali članarine, lahko mirno začeli z akcijo za dom". Občni zbor Društva Slovencev dne 12. novembra 1950 je glede lastnih društvenin prostorov potrdil naslednji sklep odbora z dne 28. oktobra 1950: „Odbor Društva Slovencev ugotavlja, da so sedanji društveni prostori na Victor Martinezu 50, katere nam daje. brezplačno na razpolago župnik Figallo, le začasni. Ni izključeno, da nam bo lastnik te prostore prej ali pozneje odpovedal. Zato je potrebno, da se odbor Društva Slovencev takoj začne baviti z vprašanjem lastnih društvC" nih prostorov. Novemu odboru se nalaga dolžnost, da posveti temu vprašanju vso pozornost in stori vse potrebno, da Društvo Slovencev čimprej pride do lastnega doma ali pa do lastnih prostorov." Ta odločitev Društva Slovencev je te-temeljni sklep, na katerega je potem društvo naslanjalo vso akcijo za postavitev Slovenskega doma v Buencs Airesu. Ob misli na lastne društvene prostore se je odbornikom ustavila misel najprej na hiši v ulici Ramon Falcon 4158 v Buenos Airesu, katero je lastnik odvetnik dr. Malao-nado po posredovanju rajnega msgr. Janeza Hladnika dal v najem proti mesečni najemnini 1200 pesov in položitvi kavcije 7.200 pesov, da je DS moglo vanjo spravljati ljudi iz Emigrantskega hotela. Ta človekoljubna akcija je bila za Društvo-Slovencev v tedanjih začetnih razmerah, ko 60 potrebe slovenskih ljudi z vseh stra- Pogled od vhoda v Slovensko hišo. V ospredju del stare stanovanjske hiše. Prva vrata ob hodniku so vhod v sobo Svobodne Slovenije. V ozadju del nove trinadstropne stavbe ni klicale in prosile za pomoč, velika finančna žrtev. Kavcija 7.200 pesov je bila za tedanje razmere silno visok znesek. Danes bi predstavljala vrednost skoro pol milijona pesov. Kajti preračunan v dolarje je tedaj predstavljal 1440 dolarjev. Ti pa po današnjem kurzu 280 pesov predstavljajo vrednost 403.200 pesov. Tudi najemnina 1200 pesov ni bila majhna, kajti v dolarje preračunana je bila 240 dolarjev, ti so na danes vredni približno 67.000 pesov. Bivanje ljudi v hiši na Ramon Falconu je društvo smatralo za prehodno, da bi bili rešeni najtežjih začetnih stanovanjskih težav in bi si iz Ramon Falcona potem v miru iskali stalna stanova-nja. Za ta namen je bila najeta hiša, nikakor pa ne zato, da bi se v njej za stalno oddajalo stanovanja. Zato je društveni predsednik g. Stare na prvi odborovi seji v novi poslovni dobi 18. novembra 1950 povedal potek in vsebino razgovora, ki ga je glede nakupa te hiše imel z njenim lastnikom dr. Maldonadom. Hiša je bila naprodaj za 300.000 $. Hiša sama je bila ocenjena na 30.000 $, ostalo je bila vrednost zemljišča. G. Stare je tudi poročal, da lahko DS kupi v bližini na Rivadaviji depar-tament za 80.000 pesov. Nakup teh prostorov bi bil seveda samo zasilen izhod, naložba denarja, in bi ti prostori služili, če bi društvo moralo izprazniti prostore na Victor Martinezu. Pogoji za nakup hiše na Ramon Falconu so bili naslednji: Od zneska 300.000 pesov bi bilo treba plačati 220.000. 80.000 pesov je bila hipoteka. Svet obsega 1.308 kv. m. Kv. meter je bil tedaj ocenjen na 230 pesov. Strokovnjak je hišo in zemljišče ocenil na 260.000 pesov. Lastnik hiše 356 dr. Maldonado je hotel imeti od društvi odgovor glede nakupa hiše do konca novembra 1950 (Seja 25. XI. 1950). Ker v tako kratkem času ni bilo mogoče vprašanja urediti, je bil na isti seji naprošen msgr. Anton Orehar, naj dr. Mal-donada „vpraša, do kdaj najkasneje bi mogel ostati v besedi". Odborniki DS so bili mnenja, da ga je treba pridobiti za to, da bi počakal na končni odgovor Društva Slovencev glede nakupa hiše do konca januarja 1951 ali pa vsaj do konca decembra 1950. Ker je bil odbor mnenja, da je treba plačati takoj celotno kupnino, je bilo sklenjeno, da je treba iskati posojilo v znesku 300.000 pesov. Msgr. Orehar je bil istočasno naprošen, da pri dr. Maldonadu poizkusi, da bi ceno znižal vsaj na 280.000 pesov. Prav tako naj bi poizvedel glede najetja posojila. Dr. Maldonado je Društvu Slovencev sporočil, da želi imeti od društva končen odgovor glede svoje hiše do 16. decembra 1950 (in o Oreharjevih prizadevanjih za najetje večjega posojila). To je sporočil Miloš Stare društvenim odbornikom na seji 9. decembra 1950. Povedal je tudi, da je bila medtem naprodaj samo štiri kvadre od tedanjih društvenih prostorov v ulici Martin Gainza približno tako velika hiša kot je bila na Victor Martinezu v izmed 280 kv. m. z dvoriščem. Na dražbi je bila prodana samo za 74.000 pesov pod zelo ugodnimi pogoji. Dražbe sta se udeležila društveni predsednik Stare in odbornik Jože Lesar, prej pa si je hišo ogledalo še več odbornikov. Za nakup se niso mogli odločiti, ker ni bilo časa za dogovor z ostalimi odborniki. Na isti seji je msgr. Orehar poročal o korakih za odobritev dolgoročnega posojila pri Hipotekami banki. Za primer, da ban- Dvoriščni del stare stanovanjske hiše. Na levo že zunaj slike pisarna Zedinjene Slovenije. Prva vidna vrata na levi stanovanjska soba. Druga vrata od leve: Vhod v Dušnopastirsko pisarno. Prva vrata na desni so vhod v sobo Slovenske kulturne akcije ka posojila ne bi odobrila, je po izjavi msgra. Oreharja posrednik za posojilo obljubil dobiti privatno posojilo, toda z višjimi obrestmi in seveda kratkoročno. „Po debati, ali Slovenci v Buenos Airesu zmoremo toliko posojila ali ne za nakup zemlje in potem še posebno nabirko za prezidavo hiše in za zgraditev dvorane, je predsednik Stare mnenja, da bi moral na tej seji odbor v glavnem odgovoriti na dve vprašanji: 1. Ali Slovenci v Argentini zmoremo bremena, ki bi nastala z dolgoročnim posojilom zneska 300.000 pesov za nakup hiše in zemljišča na Ramon Falconu, in ki bi ga morali odplačevati 25 do 30 let, in letno odplačevanje ne bi presegalo vsote 30.000 pesov. Če dolgoročnega posojila pri Hipotekami banki ne bi dobili, ali zmoremo kratkoročno posojilo za dobo 2 ali 3 let v višini 300.000 pesov s približno 10% obrestmi." „Predsednik društva naproša odbornike, naj premislijo, če bi Slovenci v Argentini in zlasti tu v Buenos Airesu in njegovi neposredni okolici zmogli prvo ali drugo varianto in poleg tega še stroške za zidavo dvorane in prezidavo prostorov." Tako je zapisano v sejnem zapisniku. Na vprašanje odbornika Lovreta Jana, ali bi morebiti kupljena hiša na Ramon Falconu služila samo Društvu Slovencev ali pa tudi drugim organizacijam in nečlanom organizacij, je društveni predsednik Stare pojasnil: „Začasni odbor in tudi uprava sta razmišljala o tem vprašanju in je povsod prevladalo mnenje, naj bi bil to dom vseh novonaseljenih Slovencev. Tudi naj bi se ustanovila posebna družba ali gospodarska ustanova z značajem juridične osebnosti, ki bi bila lastnica doma. Dru- štvo Slovencev je pripravljeno imeti glavno iniciativo." Po debati je predsednik društva Stare dal na glasovanje prvo vprašanje, t. j. najetje in odplačevanje dolgoročnega posojila. Za najetje takega posojila je glasovalo 12 odbornikov, proti 4, eden se je glasovanja vzdržal, e:n odbornik pa ni bil navzoč. Po tem prvem glasovanju je društveni odbornik Lovre Jan predlagal, naj bi „Dru-štvo Slovencev ne odstopilo, če že samo ne bi moglo prevzeti iniciative za nakup hiše na Ramon Falconu, temveč sodelovalo s tistimi, ki bi hoteli to zadevo peljati do kraja tudi s kratkoročnim posojilom". Odbornik Jože Lesar je nato izjavil, da se društvo tako daleč ne more spuščati. Potek omenjene društvene seje 9. decembra 1950 je pokazal, da obstoja načrt za nakup hiše na Ramon Falconu tudi, če Društvo Slovencev ne bi bilo kupec. Društveni predsednik Stare je nato dal na glasovanje še drugo varianto, t. j. najetje kratkoročnega posojila, če dolgoročnega ne bi bilo mogoče dobiti. Za najetje takega posojila je glasoval samo en odbornik (Lovre Jan), proti je bilo 8 odbornikov, 6 se jih je pa glasovanja vzdržalo. Po glasovanju je bila še naprej razprava o novih društvenih prostorih. V njej je bilo ugotovljeno, „da ima odbor od občnega zbora mandat za nakup prostorov, ki naj služijo društvenim potrebam, da pa na občnem zboru ni bilo odločeno, kaj mora odbor kupiti in kje. V tem vprašanju naj med člani odbora vlada soglasje in enoduš-nost. Če bomo povečali število članov društva in pripravili vse člane društva do tega. da bodo redno plačevali članarino, lahko najamemo tudi večje posojilo. Nismo torej vezani na Ramon Falcon, lahko kupimo 357 tudi kje drugje, če se nam ponudi ugoden nakup". Odbornik Lovre Jan je zatem ponovil svoj predlog, naj Društvo Slovencev ne odstopi, temveč sodeluje s tistimi, ki bi hoteli to zadevo izpeljati do kraja tudi s kratkoročnim posojilom. Razprava je bila živahna. Do izraza sta prišli dve stališči: Prvo, ki ga je zagovarjala večina odbornikov s predsednikom Staretom: Nič\:še ni gotovega, da bo društvo moglo dobiti dolgoročno posojilo pri Hipotekami fcanki. Z nakupom hiše na Ramon Falcčinu bodo tudi težave, ker je hiša več kot 'polno zasedena s slovenskimi družinami, ki so komaj prišle v Argentino. Kdo naj jih prisili, da jo bodo izpraznile, ko pa jih ščiti obstoječa stanovanjska zaščita. Zato naj bi društvo kupilo, če bi as ponudila prilika in bi bila finančna sredstva zagotovljena, hišo tudi drugje in ne ravno na Ramon Falconu. Druga stran je pa bila za nakup Ramon Falcona tudi s kratkoročnim posojilom. Diuštvo Slovencev je tudi po navedeni seji razpravljalo o tem vprašanju. To potrjujeta že naslednji seji odbora, dne 23. in 30. decembra 1950. Na prvi je društveni predsednik poročal, da „glede nakupa hiše odn. zemljišča od zadnje seje ni nastopil noben nov moment, na drugi seji je pa bilo poudarjeno, da bi bilo potrebno za lastni dom razviti propagando „in čimprej ustanoviti družbo, ki naj bi ta dom kupila". Razgovor je bil tudi o tem, kakšna naj bi bila ta družba. Prevladalo je mnenje, da bi bilo dobro sklicati sestanek „zainteresi-ranih organizacij, ki naj izvolijo odbor za nakup". Ta predlog je bil tudi sprejet in je bilo določeno, da naj bo meddruštveni sestanek 20. januarja 1951. Sestanek je napovedanega dne res bi!, toda na njem je bil v glavnem le razgovor o nakupu pristave v Moronu. Ponovno so odborniki DS govorili o potrebi lastnih prostorov s srednjeveliko dvorano na sejah dne 14. aprila in 12. maja i 951. O hiši v ulici Gainza Paz, ki smo jo že omenili, je bila večina odbornikov mnenja, da za društvo ni primerna zaradi bližine športnega igrišča. Ker se je lastnik hiše na Ramon Falconu odločil, da bo hišo na vsak način prodal, je znova hotel zvedeti za končno mnenje Društva Slovencev glede hiše. Zato je društvenemu odboru po rajnem msgru. Janezu Hladniku sporočil, da želi od Društva Slovencev vedeti, ali bo društvo hiša z vrtom kupilo ali ne. Če je ne misli kupiti, potem želi, naj Društvo Slovencev pri lju- deh, ki so v hiši, doseže, da jo bodo izpra<-nili, ter se iz nje izselili. Če bi pa ljudje ostali še naprej v hiši, potem predlaga, da se sklene nova najemninska pogodba za pet let in naj se z njo najemnina zviša za 50%. Na ti dve vprašanji je hotel imeti odgovor čimprej. Te želje lastnika hiše na R. Falconu 4158 je sporočil odbornikom Društva Slovencev društveni predsednik Stare na seji dne 26. januarja 1952. Na njej je bil» sklenjeno, da Društvo Slovencev „z ozirom na obstoječi stanovanjski zakon ne more nič storiti. S hišo ima same težave in bi se je rado znebilo. Če dr. Maldonado ve za način in možnost izpraznitve hiše, naj to pove". Gornja odločitev Društva Slovencev je bila zadnja njegova beseda glede hiše na Ramon Falconu. Izrečena je bila na osnovi presoje tedanjega položaja ob ugotovitvi, da izgledov, da bi društvo dobilo dolgoročno posojilo pri Hipotekami banki, ni bilo. Hiša na Ramon Falconu je bila polna slovenskih družin z otroki. Diuštvo ie hišo najelo za slovenske ljudi, da bi v njej prebili tako dolgo, dokler si ne bi v miru poiskali stanovanja, a je sedaj niso hoteli izprazniti. Društvo bi jih moralo samo goniti na cesto, doseglo pa ne bi nič, ker je stanovanjski zakon ščitil ljudi, ne pa društva. Če bi bilo društvo tedaj hišo tudi kupilo, je ne bi bilo moglo uporabljati, ker v njej ni bil prazen niti en prostor. Tudi slovenskim kulturnim ustanovam tedaj z nakupom hiše ne bi bilo prav nič pomagano, ker v hiši me bi bile mogle dobiti primernih prostorov. Vprašanje hiše na Ramon Falconu potem mirovalo vse do februarja 1. 1954. Tedaj pa je postalo znova aktualno, kajti župnija sv. Julije, ki je bila lastnica prostorov na Victor Martinezu 50, se je odločila zgraditi novo župnijsko dvorano. Zato je želja župnije, naj bi se društvo izselilo. To željo - župnije je društvenemu odboru sporočil msgr. Anton Orehar na seji 12. februarja 1954, kateri je predsedoval novi predsednik DS ing. Albin Mozetič. Msgr. Orehar je navajal, da sedaj „interes in ugled društva zahtevata, da si omislimo lastne prostore". Povedal je tudi, da se je o tej zadevi razgovarjal z društvenim tajnikom Perniškom, ki je od lastnika hiše na Ramon Falconu zvedel, da je ta hiša še vedno naprodaj po zadnji ceni za 280.000 pesov. Prosil pa je dr. Maldonado, da ma društvo v kratkem odgovori, če se še zanima za hišo, ker se bo „vsekakor skušal sedanjega stanja znebiti". V razgovoru je bilo povedano, da bo treba najti izhod iz položaja, da so prostori nujni, da bi bil za nakup hiše potreben dogovor vseh, ki računajo na prostore v hiši. V zapisniku je zapisano, da je msgr. Orehar izjavil, da se bo »posvetoval z zainteresiranimi cerkvenimi organizacijami in si prizadeval, da jih pridobi za sodelovanje. Prav tako pa morajo tudi ostali odborniki razmišljati o tem, kako bomo prišli do potrebnega denarja". Na seji dne 26. marca 1954 je zadeva „Ramon Falcona" že začela dobivati konkretnejše oblike, kajti na omenjeni seji je msgr. Orehar poročal naslednje: »Razlogi za nakup še vedno veljajo in se množijo, zlasti, ker je vedno bolj vidna želja pri g. župniku od sv. Julije, da bi imel po nas zasedene prostore prazne. V hiši poleg župnišča ima stranke, katere misli preseliti na Victor Martinez 50, ker tiste prostore hoče nuditi svoji materi in sestri, vdovi z družino. Glede nakupa hiše za Slovence predloži načrt Slovenskega dušnega pastirstva: Kupili bi hišo na Ramon Falconu 4158, katera bi bila cerkvena last. Govoril je z Em. kardinalom Copellom, nadškofom v Buenos Airesu, ki je sprejel, da se tako kupljena hiša prepiše na ime nadškofije v Buenos Airesu, dali bi pa od nadškofije potrdilo, da je ta hiša napisana na njihovo ime, kupljena s slovenskim denarjem In last Slovenskega dušnega pastirstva. TaKo imamo zavarovano sigurnost lastnine. Od naših nima nobena organizacija juridične osebnosti, zato moramo iskati te drugod in ta cerkvena je še najbolj sigurna za vse spremembe." „Da dušni pastirji povabijo ljudi k tej akciji za nakup hiše je primerno in potrebno zato, ker je naslov dušnega pastirstva, Cerkve, najširši in kjer se nihče ne bi mogel pametno izgovarjati, da sem ne spada, da bi bil dolžan to idejo nakupa v taki obliki podpreti. Doma smo imeli nešteto takih primerov, ko so bili ljudski domovi cerkvena last in je bilo zelo dobro poskrbljeno, da so vse ustanove imele v njih zatočišče. Tudi v tem konkretnem primeru je naš namen, da bodo imele v tej hiši zavetje in prostor Dušno pastirstvo, Katoliška akcija, Društvo Slovencev, mladinske organizacije, uprave listov itd., da se tako najlaže ohrani med njimi lepa enotnost. Da ne bi vodil vsega kak medorgani-zacijski odbor, je razlog v tem, da bi prišlo do nesoglasij poprej, preden bi začel-'. Zato bo v resnici najboljše, da vzamemo najbolj splošen naslov Dušnega pastirstva, Pogled s strehe stare hiše na del nove stavbe, ^a levi na steni spomenik žrtvam komunistične revolucije v Sloveniji t. j. cerkveni naslov. Ljudi bomo povabili, naj prispevajo za nakup, ne da bi iz tega nastali kaki deleži, ker se ne bo ustanovil i nobena delniška družba. G. direktor prosi, Društvo Slovencev za oporo, priporočilo pri krogih, kjer ima vpliv. Še posebej pa prosi tudi posamezne odbornike, da se bo stvar čim lepše izvedla." O poročilu msgra. Orehar j a se je razvila debata, t. j. predmet razgovora je bilo dejstvo, da bo hišo kupilo Dušno pastirstvo in da bo cerkvena last ter da bodo ljudje naprošeni za sodelovanje in prispevanje „ne da bi iz tega nastali kaki deleži, ker se ne bo ustanovila nobena delniška družba". V sejnem zapisniku je razgovor o tem popisan takole: »G. predsednik Mozetič (tedanji predsednik Društva Slovencev, op. p.) vpraša, če je ta akcija splošna, nakar g. Orehar odgovarja, da je splošna, ker želi pritegniti k sodelovanju vse rojake, da na ta na- čin zberemo čim več denarja in hišo čim prej plačamo. Upa pridobiti vsaj 1000 ljudi, ki bodo dali po 100 pesov, so pa tudi taki, ki bodo dali mnogo več. Gg. Fajdiga in Grohar izražata mnenje, da bo treba ljudem dobro pojasniti zadevo s hišo in njeno praktično vrednost in namen. G. Majhen izraža bojazen, da bo težko spraviti iz hiše ljudi, ki sedaj v njej stanujejo. G. dr. Savelli pove, da načrt g. direktorja ni vsem po volji in ne smemo pričakovati, da bodo vsi ljudje soglasni, ko bomo zbirali denar. G. direktor na to izjavi, da je načrt resno premislil in na drugega ne gre, ker se zaveda, kakšni spori bi nastali, preden bi sploh do akcije prišlo." Po končani zadevni debati vpraša g. predsednik vse odbornike, če se strinjajo s tem, da se kupi hiša, in če se strinjajo s predlagano akcijo za nakup. Vsi odborniki brez izjeme se strinjajo v principu za nakup lastne hiše." Tako je odbor Društva Slovencev pristal v načelu za nakup hiše na Ramon Falconu po predlogu msgra. Oreharja, t. j., da lastnik hiše ne bo Društvo Slovencev, ki je dotlej vodilo vso akcijo za Slovenski dom v Buenos Airesu, ampak Slovensko dušno pastirstvo. Slovenski dušni pastirji so se obrnili na slovensko izseljensko javnost s skupnim sporočilom o nakupu hiše na Ramon Falconu dne 18. aprila 1954. Kupno pogodbo za nakup hiše in vrta na Ramon Falconu s površino 1308 kv. m. (21,80 m x 60 m) je podpisal msgr. Anton Orehar dne 5. julija 1954. Kupna cena je bila 280.000 pesov. Ob podpisu kupne pogodbe je bilo treba položiti 28.000 pesov, ob prepisu 132.000 pesov, ob preteku treh let pa 120.000 v. 10% obrestmi. Zadnji obrok je bil plačan 29. septembra 1957. Ob nakupu sveta na Ramon Falconu je bilo v obstoječi zidani hiši 8 strank. Dve sta prošnji Dušnega pastirstva ugodili in se izselili, ostalih šest je pa ostalo še naprej v hiši. Zato v njej ni bilo na razpolago prav nobenega prostora za nobeno slovensko izseljensko ustanovo, ki so morale izprazniti hišo na Victor Martinezu 50. Zaradi tega je bilo treba zgraditi zanje lesene prostore v ozadju stavbne parcele. Na desni strani in v ozadju ob steni so morali podreti nekaj lesenih prostorov ter dve garaži ter na tem mestu postaviti: v ozadju majhno dvorano, ki je služila dvem namenom: za sestanke in manjše prireditve ter za kapelo. Na levi strani je bil namreč oltar s sliko Brezjanske Marije, ki ga je 360 bilo mogoče zapreti z lesenimi vrati od ostalega dela dvorane. Ob zidu na levi strani je bila še zakristija, stanovanje zi slovenskega duhovnika, soba za shrambo in sanitarni prostori. Na desni strani so bili postavljeni štirje leseni prostori. Čisto v ozadju je bila soba, v katero se je vselilo Dušno pastirstvo s svojimi ustanovami ter upravo Duhovnega življenja in Oznanila. Zraven je bila soba Svobodne Slovenije, od nje naprej je pa imelo svoje prostore Društvo Slovencev. Večja obednica je bila tudi še v lesenem delu stavbe na desni strani, kuhinja pa še v stari zidani hiši. Prostori so bili tesni. Pač res zasilni. Ker so bili pokriti s pločevino, so bili spomladi in poleti vroči, da je bilo zelo težko delati v njih, pozimi pa hladni. Lesene prostore so začeli graditi 9. julija 1956, dograjeni so pa bili do 14. avgusta istega leta, ko so se vanje preselile iz hiše na Victor Martinezu slovenske izseljenske ustanove. Izdatki za postavitev zasilnih lesenih prostorov, upravni stroški do začetka zidanja glavne gradnje, dvorane in upravnega poslopja, so po izjavi msgra. Oreharja znašali 179.021 pesov (preračunano v dolarsko vrednost leta 1956 dolarjev 4.500;. Blagoslovitev zasilnih lesenih prostorov na Ramon Falconu je bila 25. novembra 1956. V ta namen je prišel k Slovencem v Argentini na obisk rajni škof dr. Gregorij Rožman. In v spomin na ta dan je v Slovenski hiši vsako leto žegnanje zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. Slovensko dušno pastirstvo je od vsega početka mislilo na zgraditev glavnega poslopja Slovenske hiše z dvorano in prostori za izseljenske organizacije, društva in ustanove, šolski tečaj ter uredništva in uprave listov. Prve načrte zanj je napravil znani slovenski arhitekt v Buenos Airesu, stari slovenski naseljenec ing. Viktor Sulčič. Objavljeni so bili v Zborniku za leto 1956. Lastništvo* Slovenske hiše pa nove stavbe ni začelo graditi po teh načrtih, ampak po načrtih, ki jih je pripravil arhitekt Marjan Eiletz. Pri izdelavi načrtov in gradnji Slovenske hiše je pa arhitekt moral upoštevati okolnost, da je za zazidavo razpolagal samo z zadnjim delom sveta na Ramon Falconu, kajti v zidani hiši v sprednjem delu sveta in ob njegovi desni strani do kuhinje pred začasnimi lesenimi prostori so še vedno bile 4 stranke, ter so v njej še danes. Dve stranki sta se pa izselili. V sobo v hiši, ki gleda na ulico Ramon Fal-con, se je preselila Svobodna Slovenija, več- Pogled iz veže v pritličju na stopnišče, ki vodi v prvo nadstropje in na balkon v dvorani. Osnovna barva stene (temno-rdeča) in figurativni leseni okrasi so po zamisli akad. sli-karice ge. Bare Remec jo sobo v dvoriščnem delu stavbe je dobila Slovenska kulturna akcija, dve sobi ob desni strani zidane hiše s pogledom na dvorišče je zasedlo Dušno pastirstvo z vsemi svojimi ustanovami. Zedinjena Slovenija, t. j. prejšnje Društvo Slovencev, se je preselila v izpraznjeno sobo ob koncu pritličnega dela stare zidane stavbe, v prvem nadstropju je pa ostala ena stranka še naprej. Načrti za Slovensko hišo so bili objavljeni 10. junija 1962, blagoslovitev temeljnega kamna Slovenske hiše je bila 8. julija istega leta. Takoj nato so začeli z gradbenimi deli. Najprej so podrli vse lesene prostore, nato pa začeli z gradnjo novega poslopja Slovenske hiše. Ta dela so v času, ko pišemo to poročilo, v glavnem že končana. Slovenska hiša ima sedaj tale izgled: "V sprednjem delu sveta stoji stara hiša, zidana v španskem kolonialnem stilu, z zidanim podaljškom ob desni strani sveta do nove stavbe Slovenske hiše. Na desni strani sta v hiši še dve stranki, na levi ima pa svoje prostore Svobodna Slovenija. V njenih prostorih se sestajajo tudi v Argentini živeči člani Narodnega odbora za Slovenijo. Tu je tudi središče vse dejavnosti o sodobni aktualnosti izseljenstva in slovenskega naroda. V dvoriščnem delu stare stavbe je v sobi na levi strani Zedinjena Slovenija. Zraven nje je stanovanjska soba, na desni strani v kotu ima svoje prostore Dušnopa-stirska pisarna. Tu je tudi sedež Slovenske katoliške akcije, Vincencijeve konference ter uredništvo in uprava Duhovnega življenja ter Oznanila. Poleg Dušnopastirske pisarne ima svoje prostore Slovenska kulturna akcija. To je stara zidana hiša na Ramon Fal-conu. V ozadju dvorišča je mogočno štirinadstropno novo poslopje Slovenske hiše. Pred vhodom vanjo na levi strani dvorišča stoji spomenik žrtvam komunistične revolucije v Sloveniji. Pred vhodom v dvorano je velika avla z barom in pritiklinami. Dvorana sama je že skoro urejena. Prav tako oder in galerija. V dvorani in na galeriji je prostora za 600 sedežev. Na levi strani dvorane je vhod v kapelo, ki je pod gledališkim odrom. Kapela v sedanjem prostoru je začasna, ker je v načrtu zgraditev nove kapele pred Slovensko hišo. Iz avle v pritličju novega poslopja Slovenske hiše vodi na balkon v dvorani in v nadstropje stopnišče, katerega stena tem-nordeče barve je obložena s figurativnimi lesenimi okrasi po zamisli akad. slikarke ge. Bare Remčeve. V prvem nadstropju so gostinski prostori: kuhinja, cbednica, predobednica, shramba s pritiklinami in enoscbno stanovanje s kopalnico. V drugem in tretjem nadstropju so večje in manjše sobe. V tretjem nadstropju je tudi mala dvorana s 85 sedeži. V drugem nadstropju bo tudi urejeno enosobno stanovanje za slovenskega dušnega pastirja, v tretjem pa za zakonski par, ki bo v Slovenski hiši opravljal posle hišnika. Prostori še niso dokončno urejeni in opremljeni in zato tudi še ni določeno, v katerih sobah bodo posamezne izseljenske 361 Del dvorane z odrom, na katerem je postavljen oltar za prvo sv. obhajilo slovenskih otrok ustanove. Delno pa že sedaj služijo svojem.i namenu ter ima po teh sobah pouk slovenski šolski tečaj nadškofa dr. Jegliča, ki ga vsa leta vodi ga. Marjana Batageljeva. Prav tako ima v teh prostorih tudi pouk Slovenski srednješolski tečaj, ki ga vodi Marko Kremžar. V dvorani so pa večje prireditve in sestanki. V zvezi z graditvijo Slovenske hiše je na novembrskem žegnanju 1966 msgr. Anton Orehar navedel nekaj finančnih podatkov. Tako je postavka za inventar: stole, mize, klopi, praktikable in druge drobnarije označena z vsoto 23.952 pesov. Oprema dvo-iane„ strop, stene in balkon je stala 670.163 pesov. Za gradnjo dvorane v surovem stanju in štirinadstropno upravno poslopje je bilo treba izplačati 10,279.120 pesov. Skupno je bilo torej izdatkov v višini 14,021.776 pesov. Dohodkov je pa bilo v obliki dar.l, izrednih podpor, nabirk, dohodkov od prireditev 11,452.783 pesov. Dolg na Slovenski hiši je torej do lanskega novembrskega žegnanje znašal 2,568.993 pesov in to pri Čebelici, hranilni ustanovi Slovenskega dušnega pastirstva. Msgr. Orehar je v svojem poročilu na žegnanju izrekel zahvalo tudi evropski cerkveni ustanovi, ki je na posredovanje slovenskih duhovnikov dr. Fran-čka Prijatelja in Cirila Turka znatno pod-362 prla gradnjo Slovenske hiše. Današnja vrednost sveta na Ramon Fal-conu s staro in štirinadstropno novo Slovensko hišo je sedaj najmanj 40 milijonov pesov. Na višino cene stavbišča in visokega železobetonskega poslopja vpliva zlasti okol-nost, da stoji Slovenska hiša na prostoru, ki je oddaljeno samo eno kvadro od glavne buenosaireške avenije Rivadavia, ki povezuje prestolnico z vsemi mesti na zahodni strani področja Velikega Buenos Airesa; Ciudadela, Ramos Mejia, Haedo, Moron, Castelar in še dalje proti Sv. Antonu in mestu Ituzaingo. Gradbena dela je vodil arhitekt Marijan Eiletz. Posamezna dela pri gradnji Slovenske hiše so pa izvrševala naslednja slovenska podjetja: Železobetonska konstrukcija J. Štete in Co., zidarska dela Janez Jereb in Franc Lobnik, električno napeljavo Hri-bar-Rant, vodovodne in plinske napeljave Zmagcslav Stransky in Marijan Bogataj, pleskarska dela Joško Juvančič ter R. Rib-nikar, mizarska dela: vrata Matevž Potočnik, v glavnem pa podjetje BIPEGRO (Bidovec-Petek-Grohar), železna okna in vrata podjetje Mozetič & Erjavec, razna del« na odru pa RUEDA (J. Jenko-I. Dimnik). Vprašanje lastništva Slovenske hiše je urejeno takole: Slovenska hiša je formalno prepisana na nadškofijo v Buenos Airesu. Buenosaireški nadškof je pa podpisal proti- pogodbo, da je Slovenska hiša last Slovenskega dušnega pastirstva in da se mora uporabljati za oskrbo Slovencev. Namen Slovenske hiše je služiti slovenskemu življu v Buenos Airesu in ostalih delih Argentine v verskem, kulturnem in socialnem pogledu. V Slovenski hiši imajo poleg ustanov, ki imajo svoje prostore v stari hiši, označen kot svoj sedež še: Slovensko kat. akademsko starešinstvo, Slovenska fantovska zveza, Slovenska dekliška organizacija, Družabna pravda, Slovenska gledališče, Društvo slovenskih protikomunistih borcev, Slovensko planinsko društvo in Slovensko katoliško akademsko društvo. V načrtu je, da bo v Slovenski hiši imel predavanja tudi slovenski oddelek filozofske fakultete ukrajinske katoliške univerze v Buenos Airesu. Najvažnejši dogodki v dosedanji zgodovini Slovenske hiše so naslednji: Odločilno potezo za začetek takoimeno-vane akcije za Slovensko hišo so napravili slovenski možje, člani Katoliške akcije, ki so na svojem letnem zborovanju v Escobar-ju leta 1954 obljubili vse svoje sodelovanje, kar so zvesto opravili, ko so nosili v veliki meri težo .zbiranja prispevkov do zadnjega, ko so si to nadeli kot eno važnih zunanjih akcij. Podobno odločitev so napravili slovenski dušni pastirji s svojim vabilom rojakom 18. aprila 1954 ter slovenski duhovniki sploh, ki so od vsega početka razumeli in podprli ustanovo sorazmerno najmočneje Akcija je bila zamišljena čim bolj splošno, zato so bili takoj od začetka povabljeni v odbor, ki naj vse vodi, zastopniki iz vseh krogov in krajev; vabilo so sprejeli in sodelovali. Iz zbiralnega odbora se je izoblikoval gradbeni odbor, ki je pod tehničnim vodstvom arh. Marijana Eiletza nosil odgovornost in težo gradnje do danes. Prizadevanje odbora so slovenski rojaki sorazmerno številčno in po prispevku razumevajoče podprli. Skozi dosti razočaranj in težav je bilo treba, da stojimo danes pred dovršenim prvim delom Slovenske hiše. Poleg finančnih prispevkov ter dela, ki so ga mnogi toliko opravili, je bilo vedno čutiti tudi božjo pomoč. Kot je videti iz zapiskov, nobena druga slovenska akcija v Argentini ni •zajela toliko sodelavcev in dobrotnikov, kot prav ta. Značilni so darovi „uboge vdove", ko so si ljudje z malimi dohodki odtrgali od ust, da ustanovo podpro. Naslednji pomembni dogodki so tile: Nakup prostora 5. julija 1954, začetek gradnje začasnih lesenih prostorov 9. julija 1956, obisk škofa dr. Gregorija Rožma-na, ki je te prostore blagoslovil 25. novembra istega leta, določitev gradnje stalnih prostorov na Ramon Falconu 25. marca 1960, blagoslovitev temeljnega kamna za novo Slovensko hišo dne 8. julija 1962. Glavno skrb za izvedbo akcije za izgraditev Slovenske hiše, ki je največji slovenski narodni dom slovenske ideološke emigracije v svetu, je imel vsa leta g. msgr. Anton Orehar in jo ima še sedaj. Najvažnejše prireditve v Slovenski hiši so naslednje: vsakoletna žegnanja na obletnico blagoslovitve začasnih prostorov v Slovenski hiši, spominske prireditve junija meseca vsako leto za žrtve komunističnega nasilja v domovini ter sovražnih okupatorjev, prireditve Duhovnega življenja ter mladinskega odseka Zedinjene Slovenije ob začetku šolskega leta, vsakoletne Alojzijeve proslave, akademije Škofovega zavoda iz Adrogueja, Gallusovi koncerti, gledališke predstave Slovenskega gledališča, Slomškove proslave slovenskih šolskih otrok, akade mije SFZ in SDO, jubilejna prireditev Slol venskega kat. akademskega društva z uprizoritvijo Eliotove drame Umor v katedrali, gostovanja' igralcev iz San Martina, Slovenske vasi in Ramos Mejie, II. grafična razstava slovenskih umetnikov ter razstava slovenskega portreta v organizaciji Slovenske kulturne akcije in vsakoletna prva obhajila slovenskih otrok. V Slovenski hiši so vsako leto tudi proslave slovenskega narodnega praznika in slovenske zastave ter slovenski socialni dan. Od načrtov, ki jih ima lastništvo Slovenske hiše, t. j. Slovensko dušno pastir-stvo, za bodočnost, je v prvi vrsti omeniti graditev kapele. To vprašanje bo postalo aktualno šele tedaj, ko bodo sedanje stranke, ki so še na Ramon Falconu, izpraznile stanovanja v stari zidani hiši na Ramon Falconu. O Slovenski hiši so bili objavljeni članki v Zbornikih Svobodne Slovenije 195C, str. 286, 287, 288; 1957: str. 223, 221, 225, 226; T ELI KI BUENOS Al RES I3ERAZATEGUI Slovenski dom Berazategui, FNGR calle Arragon s/n. Prov. Buenos Aires Berazategui, Villa Espaiia, Ezpeleta. slovensko kolonijo v krajevnem področju: Haedo, Moron, Castelar, Palomar, Hurling ham, Villa Tesei, Ituzaingo, San Antonio de Padua in Merlo ter služi verskim, kulturnim, družabnim ter športnim potrebam. Poleg prireditev krajevnega značaja so na pristavi vsako leto Slovenski dan, Mladinski dan in prireditev Duhovnega življenja. Na pristavi imajo svoje prostore: Društvo slc-Vcnska pristava, Odsek SFZ Moron, krajevni dekliški krožek, Keglaški klub, Katoliška akcija in šolski tečaj dr. Franceta Prešerna, ki ga od početka vodi gdč. Mija Markeževa. Lastništvo pristave pa še ni rešeno in še vedno ni prepisana na Društvo Slovencev, ki se sedaj imenuje Z edin j ena Slovenija, kateri od leta 1963 predseduje Božu Fink. Leta 1966 je Zedinjena Slovenija začela akcijo, naj bi delničarji pristave tvoje delnice odstopili Zedinjeni Sloveniji. Večina delničarjev je to tudi storila. RAMOS MEJIA Slomškov dom Castelli 28 Ramos Mejia FNDFS Telefon 658-2866 Slovenska skupnost v Ramos Mejii m ■njeni okolici je delavna že od naselitve slovenskih ljudi v teh krajih. Takoj po prihodu v novo deželo so se začeli zbirati zlasti pri farni cerkvi, kjer so imeli redno slovensko sv. mašo ob nedeljah in praznikih ter druge cerkvene pobožnosti. Za dušno pa stirstvo med Slovenci je skrbel že tedaj g. župnik Janez Kalan. To dela še danes. Prva organizirana skupnost, ki so si jo ustvarili Slovenci v Ramos Mejii in okolici, je 'bila ustanovitev krajevnega slovenskega šolskega tečaja. Poimenovali so ga po velikem slovenskem škofu Antonu Martinu Slomšku. Njegovo vodstvo je prevzela učiteljica gdč. Anica Šemrovova ter ga z vso požrtvovalnostjo vodila vse do pred nekaj leti: verouk je v njem dolga leta poučeval g. župnik Matija Lamovšek, sedaj ga pa g. dr. Alojzij Stare. 372 Vodstvo šolskega tečaja Antona Mar- tina Slomška je najbolj občutilo pomanjkanje lastnih prostorov. V hiši v ulici Neco-chea, ki je bila najeta za stanovanja slovenskim družinam ob prihajanju v Argentino, je bila soba tesna, ker je število otrok, ki so jih starši pošiljali v slovenski tečai, vsako leto naraščalo, župnijska dvorana za otroške in ostale nastope tudi ni bila vedno na razpolago, ker je bila v prvi vrsti namenjena raznim župnijskim organizacijam in ustanovam. Zato je povsem razumljivo, da se je misel o lastnih slovenskih prostorih porodila prav v šolskem tečaju. Prvi pripravljalni odbor za Slomškov dom je bil odbor šolskega tečaja v naslednji sestavi: predsednik Gabrijel Prešeren, tajnik Franc Pergar, blagajnik Janez Brula, odbornika Matevž Potočnik in Valentin Pintar. Odbor je sklenil, da je treba vse storit:, da bi se šolski tečaj A. M. Slomška čimprej preselil v lastni Slomškov dom, katerega naj De! pročelja pri vhodu v novi Slomškov dom bi čimprej zgradila slovenska skupnost v Ramos Mejii. Prva osnova za Slomškov dom je bila podana z nakupom prve stavbne parcele v ulici Castelli 28. To se je zgodilo julija meseca 1959. Za parcelo v izmeri 362 kv. metrov je bila kupna cena 360.000 pesov. Lastnik parcele je ob nakupu stavbišča zahteval plačilo polovico kupne cene, ostalo polovico je pa bilo treba plačati v obrokih. Na tem prostoru so se takoj začele javne prireditve, katerih namen je bil zbiranje sredstev, da bi na kupljenem prostoru čimprej zrasel Slomškov dom. Ustanovni občni zbor Društva Slomškov dom je bil dne 5. marca 1961. V župnijski dvorani v Ramos Mejii se je zbralo 45 Slovencev, vnetih zagovornikov potrebe zgraditve slovenskega doma v Ramos Mejii. Na njem je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik Janez Brula, 1. podpredsednik Matevž Potočnik, 2. podpredsednik Franc Vo-ster, tajnik gdč. Ana Breznik, njena namestnica ga. Ema Kessler-Blejčeva, blagaj- nik Vinko Tomazin, njegov namestnik Janez šušteršič. V nadzornem odboru sta bila gg. Herman Zupan ml. in Jože Javoršek. Najvažnejši sklepi občnega zbora so bili: Sprejetje pravil Društva Slomškov dem, ustanovitev zadruge Castelli ter nakup zemljišča s stare hišo ob že kupljeni parceli v ul. Castelli 28. Sklep o nakupu nove stavbna parcele s staro hišo je društveni odbor izvedel že 2. maja istega leta. Z njo je Slomškov dom dobil novih 965 kv. metrov sveta. Kupna cena za ta svet s hišo je bila 1,148.000 pesov. Razen tega je bilo treba še plačati najemnici hiše 250.000 pesov, da se je izselila prostovoljno, ker je bil tedaj v Argentini zakon o stanovanjski zaščiti v polni veljavi. V imenu odbora Društva Slomškov dom so pogodbo podpisali Janez Brula, Vinko Tomazin st., Herman Zupan ml. Ob nakupu so takoj položili 100.000 pesov, za plačilo ostalega zneska so se pa dogovorili takole: V 90 dneh nadaljnjih 450.000 pesov, ostanek pa v treh letih. Z dokupom-noVe parcele je postal Slomškov dom lastnik 1325 kv. metrov sveta. Slovesna blagoslovitev starega Slomškovega doma je bila 17. septembra 1961. Bilo je to velko narodno slavje, na katerega je prišlo okoli 1000 Slovencev, ki so hoteli tega dne deliti svoje veselje s Slovenci v Ramos Mejii, ki so za Slovensko pristavo v Caste-larj u, Slovenskim domom v Slovenski vasi, Našim domom v San Justu ter slovenskima domovoma v San Martinu in Carapachayu na področju Vel. Buenos Airesa postavili šesti slovenski dom. Stari Slomškov dom je blagoslovil g. msgr. Anton Orehar, za botra sta bila ga. Kati Potočnik in Herman Zupan st. Prostori v starem Slomškovem domu so dihali toplo slovensko domačnost, kajti poslikal jih je rajni slikar Gorazd s slovenskimi motivi. Dnevno sobo so n. pr. krasile slike Ljubljane, Bleda ter slike grbov glavnih slovenskih mest. Prav tako sta bili v enem od ostalih prostorov sliki Slovenskih goric s klopotcem in Slomškovo hišo. Tudi stoli so bili okrašeni s slovensko ornamen-tiko tako v gostinski sobi, kakor v ostalih prostorih. Za blagoslovitev starega Slomškovega doma je odbor izdal spominsko brošurico Slomškov dom. Z nakupom druge večje parcele in na njej stoječe stare hiše je Društvo Slomškov dom dobilo možnost, da je lahko poskrbelo za neoviran razvoj kulturnega in družabnega življenja. Šolski tečaj je dobil stalno streho. Prav tako je dobil sobo za pevske 373 Slomškov dom ob blagoslovitvi dne 11. septembra 1966. Začetek slovesnosti pred pročeljem Slomškovega doma med govorom tedanjega predsednika Slomškovega doma Marijana šifrerja vaje Slovenski pevski zbor Gallus. Odbor si je prizadeval, da je rojake privabljal / dom z dobro pripravljenimi prosvetnimi večeri ter z velikimi javnimi prireditvami s prikazovanjem slovenskih navad in običajev. V ohranjevanju teh slovenskih narodnih dragocenosti je Slomškov dom opravil dvojno veliko narodno delo: ni samo skrbel za ohranitev odnosno poživitev lepih starih slovenskih običajev in navad, ampak je z njimi zlasti pri mladini vzbujal tudi narodno zavest. Tako na široko in globoko zastavljeno delo je s časom pokazalo, da so v starem Slomškovem domu razpoložljivi prostori začeli postajati premajhni. Bilo je treba misliti na postavitev novega modernega skupnega doma v Ramos Mejii. Za zgraditev novega Slomškovega doma je bil izvoljen posebni gradbeni odbor s predsednikom Hermanom Zupanom ml. na čelu. Ta odbor je imel vrsto sej, na katerih so člani društvenega odbora, kakor člani gradbenega odbora in ostali člani društva Slomškov dom razpravljali o vseh vprašanjih, ki so bila v zvezi z postavitvijo novega Slomškovega doma. Ko so se zedinili v tem kakšne in kolikšne prostore naj ima novi Slomškov dom, so naprosili arhitekta Marjana Eiletza, da je 374 napravil načrte. Tudi o teh je bila ponov- na razprava. Ko so jih člani društvenega ter gradbenega odbora odobrili in jih nato potrdili tudi člani društva, so arhitekta Eiletza naprosili, da je prevzel nadzorstvo nad graditvijo novega Slomškovega doma. Blagoslovitev temeljnega kamna je bila dne 14. novembra 1965. Združena je bila z velikim ljudskim taborom ob 100 letnici rojstva dr. Janeza Ev. Kreka, 25 letnici smrti dr. Antona Korošca in v proslavo slovenskega narodnega praznika 29. oktobra. Temeljni kamen je blagoslovil g. prelat Franc Novak, botra in boter Slomškovega doma ga. Kati Potočnikova in g. Herman Zupan st. sta vanj vzidala naslednje posvetilo: »Postavljamo in blagoslavljamo temeljni kamen novemu domu, ki bo nosil ime zvestega sina slovenskega naroda, čuvarja in oznanjevalca naše svete vere, škofa Antona Martina Slomška, z zaupanjem, da bo pod njegovim varstvom ta dom živo ognjišče in žarišče pravega slovenstva, krščanstva in bratske povezanosti. Na Gospodov dan, 14. novembra 1965." Pergamentno listino so podpisali: bla-goslovitelj prelat Franc Novak, botra ga. Kati Potočnik, boter g. Herman Zupan st.. ves odbor Slomškovega doma s predsednikom Marjanom Šifrerjem kot prvim. Ob blagoslovitvi temeljnega kamna je ted. predsednik Slomškovega doma g. Marjan Sifrer napovedal, da se bo graditev novega Slomškovega doma pričela že naslednjega dne, t. j. 16. novembra 19bo. Tako se je tudi zgodilo. Za delo so prijeli fantje, možje, žene in dekleta in pomagali zidarjem. Vsa slovenska srenja se je združila v en silen napor: čimprej postaviti lastni dom. Eni so pomagali z ročnim delom, drugi z denarnimi prispevki in z zbiranjem istih, veliko je pa bilo takih, I:i so postavitev Slomškovega doma omogočili tako z ročnim delom, kakor s finančnimi prispevki. Samo tako je bilo mogoče da so gradbena dela lahko tako hitro napredovala, da je bila že v enem letu, t.j. do septembra leta 1966, končana prva etapa gradbenih del v novem Slomškovem domu. Ta obsega zgraditev vseh tistih prostorov, v pritličju in prvem nadstropju, ki jih Slomškov dom nujno potrebuje za delo in življenje slovenske skupnosti v R.i-mos Mejii, t.j. večji prostor, ki lahko služi za družabne prireditve, in kulturne prireditve in za slovensko mašo ob nedeljah ter praznikih, šolski prostori za razrede slovenskega šolskega tečaja Antona M. Slomška, soba za mladinske organizacije in za pevska zbora Gallus in ramoški slovenski pevski zbor, v prvem nadstropju pa dru- štvena soba ter stanovanje za slovenskega dušnega pastirja v Ramos Mejii. Za drugo obdobje gradbenih del je določena graditev moderne dvorane v prvem nadstropju. Slovesna blagoslovitev novega Slomškovega doma je bila dne 11. septembra 1966. Blagoslovitvene obrede je opravil Msgr. g. Anton Orehar, botra sta bi.a ga. Kati Potočnikova in g. Herman Zupan st. Novi Slomškov dom je že sedaj, čeprav še ni dograjen, lepa stavba. Nanj so ponosni ne samo Slovenci iz: Ramos Me-jie, ampak tudi iz ostalih slovenskih naselij, saj je tudi ta dom samo novo potrdilo žive tvornosti slovenske narodne zavesti in želje po narodni ohranitvi slovenske demokratske emigracije v svetu. Novi Slomškov dom je pa lep okras tudi vsemu okolju v Ramos Mejii. Njegovo lepo pročelje je n.pr. vzbudilo pozornost krajevnemu dopisniku velikega buenosai-reškega dnevnika. Potrkal je na vrata in se pozanimal za „klub", ki si postavlja tako lepe prostore. Zaprošene podatke mu je posredoval ted. predsednik M. Šifrer. Ko mu je med drugim sporočil, da je novi Slomškov dom v Ramos Mejii postavilo pravzaprav 250 slovenskih družin, ki so leta 1945 zaradi komunizma morale zapustiti Slovenijo ter so se po letu 1948 na- Pogled na množico med sv. mašo na prostranem dvorišču Slomškovega doma na dan blagoslovitve 375 selile na področju Ramos Mejie, je bil presenečen nad tako veliko požrtvovalnostjo slovenskih ljudi ter nad njihovim idealizmom. To presenečenje in občudovanje ži-lavosti, vztrajnosti, požrtvovalnosti in nesebičnosti slovenskih emigrantov je strnil v presunljivo osebno izpoved: „Tudi jaz bi raje izgubil vse, kakor ste izgubili vi, samo, da bi lahko svojo praznoto napolnil .s tem, česar imate vi v izobilju!" Veselje je bilo tisti dan brati na obrazih Slovencev na celodnevni blagoslovitve-ni slavnosti v domu. Kakor da so se želje vseh s pisateljem dr. Krivcem strnile v eno samo izpoved, da je to „naš dom, naše srce, ki naj zveni z vsemi našimi srci v ■eno samo veličastno himno, da jo bodo ču-li preko mest in pampskih širin tja do and-skih gora, pa preko ladijskih jamborov na oceanih do domov na slovenski zemlji!" V novem Slomškovem domu je vse, kot je bilo predvideno za prvo obdobje gradnje Slomškovega doma: Velik družabni salon z galerijo, ki služi za vse večje prireditve, dokler ne bo zgrajena nad njim velika moderna dvorana. V njem je sedaj vsako nedeljo in praznik slovenska maša. pri kateri redno poje ramoški slovenski pevski zbor. Po zgraditvi dvorane, bo družabni salon, ki lahko sprejme 300-400 ljudi, služil zlasti za družabne stike in za društveni gostinski obrat. Poleg družabnega salona ima Slomškov dom'še štiri sobe, v katerih je.ob sobotah pouk otrok šolskega tečaja Antona Martina Slomška, ki ga sedaj vodi ga. Holosa-liova, verouk pa poučuje g. dr. Alojzij Stare, Manjša dvoranica v stranskem bloku je namenjena predvsem slbvenski mladini lir prosvetnim • sestankom. Sedaj je v njej tudi društveni gostinski obrat z barom. Nad njo je v prvem nadstropju večja društvena soba, v kateri bosta tudi knjižnica in čitalnica. Prav tako je tu lepa soba za vsakokratnega slovenskega dušnega pastirja v Ramos Mejii. Stroški za gradbena dela v Slomškovem domu so preračunani na 7 milijonov pesov. V ta znesek pa seveda ni všteto delo slovenskih ljudi. Če bi ga morali plačati, bi se stroški gradnje novega Slomškovega doma zelo, zelo zvišali. Odkod so prišla sredstva za postavitev Slomškovega doma? Zbirala in omogočila jih je narodna zavednost in požrtvovalnost slovenskih ljudi ter njihova ljubezen do slovenske mladine in do vsega, kar vsebuje najlepšega slovenstvo. Pa kljub vsej tej veliki požrtvovalnosti nabrana sredstva niso zadoščevala za kritje velikih izdatkov. Zato je bilo treba najeti tudi večja posojila. Lastnik doma je Društvo Slomškov dom, dokler ne bo uradno priznana zadruga Castelli. Slomškov dom je namenjen slovenski ideološki emigraciji, njenemu narodaemu in kulturnemu delu ter družabnemu, športnemu in gospodarskemu udejstvovanju. Delno skrbi tudi za versko življenje slovenskih ljudi. V Slomškovem demu imajo svoje prostore poleg društa Slomško dom in njegove socialne ustanove Medsebojna pomoč, ki ob smrti člana izplača njegovemu svojcu posmrtnino 70.000 pesov, še slovenski šolski tečaj Anton Martin Slomšek in njegov šolski odbor, odsek SFZ in SDO, ter Slovenska pevska zbora Gallus in ramoški Slovenski pevski zbor. Dosedanji pomembnejši dogodki v zgodovini Slomškovega doma so naslednji: Prva javna prireditev s tombolo 27. novembra 1960, prva javna nabirka za Slomškov dom 8. julija 1959, podpis kupne pogodbe za večje zemljišče s staro hišo 2. maja 1961, ustanovitev društva Slomškov dom 5. marca 1961, blagoslovitev in otvoritev starega Slomškovega doma 17. septembra 1961, blagoslovitev tmeljinega kamna novega Slomškovega doma, priče-tek redne slovenske sv. maše v Slomškovem domu 14. marca 1965, sprejem in postavitev podobe Brezjanske Matere božje v domu 30. maja 1965 in blagoslovitev novega doma 11. septembra 1966. Dosedanja predsednika Slomškovega doma sta bila gg. Janez Brula in Marjan Šifrer. Sedanji je g. Herman Zupan ml. Na to mesto je bil izvoljen na obč. zboru 13. novembra 1966. Ostali odbor je sestavljen takole: 1. podpredsednik Franc Pergar, 2. podpredsednik Anton Kastelic, tajnik Marjan šušteršič, finančni referent Franc Vester, gospodarski referent Jože Javor-šek, kulturni referent Marjan Šifrer, mladinski referent Marjan Loboda, prireditveni referent France Homovec, socialni referent Herman Zupan st. V širšem odboru so: gg. Stane Babnik st., Janez Ceč, Franci Durič, Ivan Fajfar, Tone Javoršek, Gustl Jeločnik, Ivan Makovec, Franc Malovrh, Tone Poljšak, Karel Svetlin, Franci Tomazin, Ciril Vodnik in Lojze žužek. Nadzorni odbor sestavljajo: gg. Ljubo Berlot. Franci Holosan in Matevž Potočnik. Razsodišče: gg. dr. Jože Krivec in Vinko Tomazin st., duhovni vodja g. Janez Kalan. Slomškov dom izdaja priložnostno svoje glasilo Moj dom. Zadnja številka je i'-šla za blagoslovitev doma dne 11. septembra 1966. SAN JUSTO Sociedad Nuestro Hogar Ltda. Naš dom z. z o. z. Hipolito Irigoyen 2756 San Justo FNDFS Prov. Buenos Aires Telefon 621-1760 Mesto San Justo, občina Matanza, s sedežem v tem kraju, je nekako središče krajev, v katerih so večja in manjša slovenska naselja. Ti so: Tablada, Ezeiza Gral. Belgrano, del Monte Dorrego (prej Lomas del Mirador), Villa Constructora, Isidro Casanova, Barrio San Nicolas, delno naselje Villa Mazarello, Barrio Marina, Villa Luzuriaga in del naselja Don Bcsco. V San Justu so se Slovenci začeli zbirati že od naselitve v navedenih mestih ob nedeljah in praznikih v župnijski cerkvi pri slovenski maši. Možje in fantje so se nato pomenkovali ali na trgu in v parku pred cerkvijo ali pa v bližnjem baru Tokio. Vse slovensko društveno in kulturno delovanje, kolikor ga je sploh bilo, je bilo navezano na farne prostore. Tako zlasti prve gledališke predstave Farnega odra, ki ga je vodil g. Ivan Oven, in pouk slovenskih šolskih otrok v tečaju Franceta Balantiča. V Baru Tokio je v letih 1954 in 1955 vedno bolj dozorevala misel in želja po lastnem domu, kjer naj bi se zbiral slovenski živelj, in kjer naj bi dobile streho vse slovenske kulturne ustanove v tem kraju. Rezultat teh razgovorov je bil sestanek slovenskih ljudi v farni dvorani. Sklican je bil pod okriljem Farnega odra. Na njem je bil sprejet sklep, da je treba zamisel » lastnih slovenskih prostorih ne samo podpirati, ampak jo tudi izvesti. Za to nalogo je bil na sestanku izvoljen pripravljalni odbor s predsednikom Matkom Intiharjem na čelu. V odboru so še bili rajni Peter Krajnik ter Cene Goršič, Herbert Lichten-berg in Janez Janežič. Udeleženci sestanka so člane pripravljalnega odbora pooblastili, naj za nakup iščejo ali primerno zemljišče ali hišo z večjimi prostori po možnosti v središču San Justa. Naloga pripravljalnega odbora je bila tudi priprava občnega zbora, na katerem naj bi že bil izvoljen odbor novega slovenskega doma. Člani pripravljalnega odbora so za izvedbo sklepov storili, kar je bilo mogoče. Pa kljub vsem naporom niso našli primerne hiše za nakup. To dejstvo pa nikakor ni povzročalo malodušja, ampak obratno še dajalo večjo vzpodbudo za izvedbo postavljenih nalog. V takem prizadevanju je bii pripravljen občni zbor bodočega slovenskega doma. Bil je v aprilu odn. maju leta 1956 v farni dvorani. Na njem je bil izvoljen širši odbor s predsednikom Ludvikom Hrenom na čelu. Tajnik v odboru je bil g. Ivan Oven, blagajnik Vinko Goršič, gospodar Ivan Zupane. Ostali odborniki so bili naslednji: gg. Matko Intihar, Janez Janežič, Anica Zupane, Pavle Malovrh, Feliks Oblak, Jože Groznik, Janez Teraš, Jože Cestnik, Andrej Telič, Ciril Tekavec, Marijan Grilj, Vida Bevčar in Jože Za-krajšek. Občni zbor je potrdil sklep o nakupu primerne hiše ali pa stavbišča. V ta namen naj tudi začne z zbiranjem prispevkov. Razgovor je bil tudi o vprašanju oblike lastninstva bodočega slovenskega doma. Vsi so bili mnenja, naj bi bil skupni slovenski dom zgrajen na zadružni osnovi. Člani novega odbora so kmalu ugotovili, da je bila hiša v ulici Hipolito Irigoyen 2756 naprodaj. Cena zanjo je bila z 295 kv. metri zazidane površine in z dvoriščem v izmeri 550 kv. metrov 180.000 pesov. Vsi so bili mnenja, da bi bila hiša kar primerna za slovenski dom in da ibi povsem odgovarjala slovenskim potrebam. Zato so se kar hitro odločili za nakup. Kupno pogodbo so podpisali gg. Ludvik Hren, Vinko Goršič ter Ivan Oven. Ob prepisu je bilo treba plačati polovico kupnega zneska, ostanek pa v dveh obrokih po 45.000 pesov. Blagoslovitev Našega doma dne 21. ok-teflbra 1956 je bil za vse Slovence v tem kraju pravi slovenski praznik. Skupne slovenske prostore je blagoslovil slovenski dušni pastir v tem kraju g. Janko Mernik, za botra sta pa bila ga. Anica Intihar in g. Vinko Zupane. Z nakupom hiše za Naš dom v San Justu pa niso bila rešena vsa vprašanju. Skrbi in delo se je tedaj pravzaprav šele začelo. Nove prostore je bilo treba izboljševati, ker je bila hiša zapuščena. Bilo je treba zgraditi nove sanitetne naprave in razširiti prostore za šolski tečaj. Vse to je bilo storjeno tako, da so slovenski ljudje v domu razpolagali s šestimi prostori. Pogled na pročelje Našega doma v San Justu- Fasada še ni dodelana. Videti je 12 visokih oken ki bodo razsvetljevala dvorano v prvem nadstropju Obisk rajnega škofa Gregorija Rož-mana v decembiu leta 1956 je odbornikom doma dal še večjo vzpodbudo za nove pridobitve v domu. Prav po njegovem nasvetu je bilo v naslednjem letu zgrajeno na levi strani pokrito kegljišče, s katerim je Naš dom dobil nove prostore. To leto je bilo urejeno tudi dvorišče s postavitvijo mozaičnega tlaka. Večje prireditve, zlasti vedno večje število otrok v šolskem tečaju Franceta Balantiča je pričalo, da bo treba misliti na razširitev Našega doma. O tej potrebi je seveda razpravljal tudi odbor ter naprosil gg. Toneta Oblaka ter Lojzeta Zakrajška, da sta napravila načrte. Ti so predvidevali razširitev Našega doma v tem smislu, da se vsa stavba na desni strani in v pročelju dvigne za eno nadstropje. Na desni strani Našega doma v globino naj bodo prostori za hišnikovo stanovanje ter za slovenski tečaj, v pročelju pa velika dvorana. Pod njo so bili zamišljeni trgovski prostori zadruge, prostori za slovenske ustanove ter gostinski obrat odnosno bar. Za razširitev Našega doma je bilo določenih več razdobij. Prvo je predvidevalo postavitev cementne konštrukcije na desni strani v ozadju. V drugi je bila zamišljena 378 postavitev cementnega ogrodja v pročelju. Tretja doba je obsegala prizadevanja in delo za zgraditev in ureditev dvorane ter za podaljšek šole, kakor tudi zgraditev obla-čilnice, sobe za radio-studio ter velik re-zervar za vodo v drugem nadstropju. Četrta etapa predvideva dovršitev šolskih prostorov in dvorane. V koliko so bila dela za dovršitev že dokončana do časa, ko pišemo to poročilo? Obnovitev pročelja je bila izvršena že za prvo obletnico blagoslovitve. Ob peti taki obletnici je bilo na desni strani Našega doma v ozadju že postavljeno nadstropje s stanovanjem za hišnika in delom šolskih prostorov. Gradbena dela so vodili gg. Lojze Zakrajšek, Jože Groznik, Franc Benko ter Tone Oblak. L. 1962 je bilo postavljeno cementno ogrodje pročelja. Dve leti pozneje (1964) ogrodje za dvorano in za podaljšek šole ter v II. nadstropju oblačilnica, radio-studio ter rezervar za vodo. Sedaj je zadnje obdobje: šolski prostori, ki so bili blagoslovljeni 14. septembra 1966, so taki, da so jih lahko veseli tako otroci sami, kakor tudi njihovi starši. Je to večja dvorana, ki se pregraja z lesenimi stenami, da iz nje nastajajo štirje razredi; kadar ni pouka, dvorana lahko služi za kulturne in manjše družabne prireditve. Imenuje se mladinska dvorana. Sama dvorana je pa v končni izgradnji. Dosedanja gradbena in obnovitvena deia v Našem domu so stala okoli 9 milijonov pesov. Samo dovršitev mladinske dvorane odn. šolskih prostorov tečaja Franceta Balantiča je stala 1 milijon in pol pesov. Za razbremenitev glavnega odbora pri delu za razširitev in ureditev Našega doma je za dovršitev šolskih prostolov prevzel to nalogo šolski odbor s predsednikom g. Albertom Malovrhom na čelu. Po predvidevanjih tega odbora bo dvorana povsem dograjena že januarja meseca 1967. Njena notranja ureditev in oprema bo zahtevala 7 milijonov pesov. Strop ima posebno zvočno izolacijo ter je pokrit z mavcem. V dvorani bo zložljiv oder, v ozadju je balkon. Opremljena bo s stereofoničnimi zvočnimi napravami, razsvetljava bo prihajala od vseh strani. V dvorani bodo nadalje tehnične naprave za kroženje zraka za ohlajevanje ali ogrevanje vseh prostorov, pod balkonom bo prostor za bufet, okrašen s ploščicami z narodno ornamentiko. Vrhnji deli obeh stranskih sten z velikimi okni na eni strani na ulico, na drugi pa na dvorišče Našega doma, bodo vzbujali občudovanje i umetniškimi lesenimi kipi iz Levstikovega Martina Krpana, na drugi pa prav toliko kipov iz narodnega argentinskega epa Jose Hernandeza Martin Fierro. Dvorana bo v prvi vrsti služila Slovencem za njihove kulturne in družabne prireditve. Za kritje velikih stroškov jo pa namerava odbor tudi oddajati domačinom za razna družinska slavja, npr. poročna slavja, pojedine ip. V takih primerih prireditve v dvorani ne bodo motile Slovencev v spodnjih prostorih Našega doma, kjer bodo upravni prostori, knjižnica, čitalnica, kegljišče in še naprej gostinski obrat. Prav zaradi tega ima dvorana tudi poseben vhod ter je vse zgornje prostore mogoče zapret'. Z dohodki, ki jih bo imel Naš dom, namerava odbor najprej pokriti vse izdatke za razširitev prostorov v Našem domu ter za opremo dvorane. Nato pa ima v mislih podpiranje slovenske kulturne izseljenske dejavnosti ter ustanov, ki imajo streho v Našem domu. Tako ima v načrtu zlasti omogočitev slovenskim otrokom letne počitnice. Misli pa tudi na druge socialne dejavnosti. V Našem domu imajo prostore Šolski tečaj Franceta Balantiča, ki ga vsa leta vodi gdč. Angelca Klanšek, verouk v njem sedaj poučuje g. dr. Alojzij Stare; Fan- Pogled p: dvorišču Našega doma v San Justu- V prvem nadstropju na levi šolski prostori, v ozadju 8 oken dvorane, na desni v pritličju pokrito dvoriSče. Pod dvorano v pritličju gostinski prostori 073* Pogled po dvorani šolskih prostorov v prvem nadstropju. Dvorano je mogoče razde liti s premakljivimi stenami v štiri učilnice- Na zadnji steni) zemljevid Slovenije tovski odsek Našega doma (predsednik Franc Kovač), Dekliški krožek (gdč. Anica Klemen), kulturni odsek ND, ki ga vodi g. Ivan Oven, pevski zbor pod vodstvom g. Štefana Drenška, kegljaški odsek, kateremu predseduje g. Janez Janežič, naraščaj-nice in mladenke pod vodstvom ge. Cvete Brasove, naraščajniki pod vodstvom g. Lojzeta Mehleta. Mladinski referat v domu ima. g. Jože Miklič. Prav tako ima svoje .^prostore v Našem domu Folklorna skupina, rki jo je do svoje poroke in odhoda iz Saa Justa v Berazategui vodila ga. Betka Ma-ček-Vitrihova. Najvažnejši dogodki v zgodovini Našega doma so: nakup hiše leta 1956 in njena ^blagoslovitev, vsakoletni mladinski dnevi, vsakoletne obletnice blagoslovitve, pri katerih so sodelovale tudi folklorne skupine drugih emigrantskih narodnosti, slovenske ustanove iz Našega doma so pa ob 20-let-nici žrtev komunističnega nasilja v domo- vini pripravile njihovo javno počastitev na velikem trgu v San Justu, pri kateri so bili navzoči tudi zastopniki ostalih od komunizma zasužnjenih vzhodnoevropskih narodov. Naš dom je bil tud prvi dom, ki j-; pred tremi leti pripravil splošno narodno proslavo praznika slovenske svobode dne 29. oktobra. Dosedanji predsedniki Našega doma v San Justu so bili: Ludvik Hren, za njim je odboru predsedoval štiri leta g. Lojze Zakrajšek, za njim sta pa po eno leto vodila Naš dom gg. Franc Benko ter Tone Oblak. Sedanjemu odboru predseduje g. Peter Čarman z odborom, v katerem so funkcije odbornikov razdeljene takole: podpredsednik Janez Janežič, tajnik Pavle Malovrh, njegov namestnik Silvo Lipušček. blagajnik Martin Radoš, njegov namestnik Franc Zupane, gospodar Tone Tomažev ič. Nadzorni odbor Srečo Belič in Bogdan Kosančič. SAN MARTIN V mestu, ki ima ime po Osvoboditelju Argentine, Peruja in Cila, generalu San Martinu, je močna slovenska naselbina. Prav tako v bližnjih mestih San Andaes, Villa Ballester, Martin Coronado, Vili a Bosch, Billinghurst, Villa Libertad, Chila-vert, Jose Leon Suarez. Vsi se zbirajo v San Martinu, kjer imajo redno vsako nedeljo in praznik slovensko mašo. V dušnem pogledu je zanje najprej skrbel rajni svetnik Karel Škulj, po njegovi smrti do odhoda v Evropo g. Jože Jurak, sedaj j s pa njihov dušni pastir g. župnik Gregor Mali. Zgraditev odnosno nakup prostorov za Slovenski dom so narekovale potrebe. Bib je treba dobiti prostore za slovenski šolski tečaj, ki se v tem kraju imenuje po rajnem škofu Gregoriju Rožmanu; prostore so potrebovale pevke in pevci Slovenskega pevskega zbora, mladinske organizacije in tudi slovenske družabne prireditve so ga bile potrebne. Zato se je prva misel na lastne slovenske prostore porodila, ko je začel zbirari rajni svetnik g. Karel Škulj slovensko mladino k pouku katekizma v nedeljski popoldanski šoli. Zbiral jih je v slabih prostor in sanmartinske farne dvorane. Pri tem delu mu je pomagala gospa Francka Miklavči-čeva, ki je slovenske otroke poučevala slovenščino, narodno zgodovino in zemljepis. V cerkveni dvorani so se tudi vadili sanmar-tinski pevci, ki so si tedaj ustanovili pevski zbor. Uredniške in upravniške prostore za svoja lista »Slovenska beseda" in „San-martinski vestnik" pa je imel rajni g. Škulj v svoji skromni sobici. Prvi sestanek, na katerem naj bi rojaki razpravljali o lastnih slovenskih prostorih, je sklical svetnik Škulj dne 2. februarja 1958 v hiši g. Oskarja Pavlovčiča. Poleg sklicatelja so se ga udeležili gg. Rudolf Smersu, Oskar Pavlovčič, Tine Duh, Vojka Gabrenja, Viktor Grčar in Gabrijel Potočnik. Vsi navzoči so ugotovili nujno potrebo po lastnih prostorih, toda pri presoji finančnega položaja slovenskih ljudi, na katere naj bi se oprla akcija za postavitev lastnih prostorov, je prevladalo mnenje, da premo- Slovenski dom Sociedad Cooperativa »Rincon de mi Patria" Cordoba 129 San Martin, FNGBM Prov. Buenos Aires Telefon 755-1266 ženjske razmere med Slovenci na področju San Martina še niso take, da bi bilo mogoče izvesti akcijo za Slovenski dom že leta 1958. Tcda potrebe slovenske skupnosti na sanmartinskem področju so opozarjale na nujnost, da morajo priti Slovenci do lastnih prostorov, če hočejo, da bo pouk slovenskih otrok reden in nemoten in da bodo mogla imeti redne sestanke v San Martinu delujoča društva in organizacije. Zato je svetnik Škulj kmalu po prvem sestanku sklical ljudi na nov, širši sestanek v cerkveno dvorano. Na njem je razlož i svoje misli o domu, predlagal zadružno obliko in priporočal, naj bi se takoj lotili reševanja tega vprašanja. Po razgovoru jc bil izvoljen naslednji pripravljalni odbor za zgraditev Slov. doma v San Martinu: predsednik svetnik Škulj, podpredsednic Vojko Gabrenja in odbornik za nakup hiše Oskar Pavlovčič. Člani tega odbora so si v San Martinu ogledali več hiš, ki bi prišle v poštev za nakup, in tudi več zemljišč, na katerih bi bilo mogoče zgraditi dom. Toda niso našli nič primernega; ali je bilo predrago ali pa na odročnem mestu. V času tega iskanja je svetnik Škulj umrl in vodstvo pripravljalnega odbora je prevzel Vojko Gabrenja. Tudi nadaljnje iskanje ni prineslo uspeha. V tem času je kupil Oskar Pavlovčič hišo v ulici Tucuman 171 v San Martinu in je ponudil njene prostore takratnemu ka-tehetu šolskega tečaja dr. Alojziju Starcu za potrebe šolskega tečaja v San Martinu, Osnoval se je šolski odbor, ki je ponudbo sprejel in se lotil preurejevanja malega poslopja v ozadju parcele. Gradnjo teh prostorov so očetje šolskih otrok podprli s prostovoljnim delom in denarjem; tedaj so naši možje tudi napravili šolske mize irt klopi ter oder. Tako so otroci dobili primerne prostore za reden pouk. Ni pa bilo s tem še rešeno vprašanje prostorov za društva in organizacije, za javne prireditve in za zbiranje odraslih rojakov v lastnih prostorih. Tedaj pa je dal akciji & Slovenski dom v San Martinu novega ognja in zaleta Anton Pavlič. Na njegovo pobudo je bil sklican nov sestanek Slovencev iz San Martina. Bil je dne 17. julija 1960 in ga je vodil tedanji slov. dušni pastir v San Martinu g. Jože Jurak. Po razgovoru je bil izvoljen nov pripravljalni odbor, v katerem so bili prof. Alojzij Zupan kot predsednik ter gg. Leopold Novak, Stanko Ma-rinček, Anton Pavlin in Gabrijel Potočnik kot člani. Novi pripravljalni odbor je imel seje in razgovore v baru „Urbion" v San Martinu. Teh sej 'so se poleg članov udeleževali še gg. Rudolf Smersu, Oskar Pavlovčič, Franc Lobnik, Karel Uršič in po potrebi še kak slovenski rojak. Člani odbora so si znova začeli ogledovati hiše, ki so bile na prodaj in bi jih mogli uporabljati kot slovenski dom. Bilo je na razpolago več hiš. Član odbora g. Marinček je v ulici Cordoba 129 našel hišo z obširnim vrtom. Vsi člani odbora so takoj ogledali hišo in bili mnenja, da je od vseh hiš, ki so bile tedaj na prodaj, ta hiša najprimernejša za slovenski dom. Lastnik hiše je zahteval zanjo 1.300.000 pesov. Pripravljalni odbor se je sestal k posvetovanju, kako dobiti omenjeno veliko vsoto. Poizvedovanje, koliko bi bili ljudje pripravljeni prispevati, ni dalo zneska, ki je bil potreben za nakup. In že je bila nevarnost, da bo šla mimo ta lepa priložnot za nakup te hiše, ki je takorekoč v središču San Martina. Za nakup hiše je manjkalo 250.000 pesov in prevzeti bi bilo treba hipoteko za 450.000 pesov. Tedaj je g. Novak na seji izjavil, da če je vsa slovenska skupnost ne bi zmogla plačati, bi hipoteko plačal on. To je vsem dalo novega poguma. Tieba je še bilo rešiti vprašanje, kje dobiti manjkajočih 250.000 pesov. Po seji so se gg. Pavlič, Novak in Marinček dogovorili, da stopijo znova k posredovalcu in skušajo znižati kupni znesek in zboljšati cstale plačilne pogoje. Res se jim je to posrečilo. Kupnina je končno znašala 1.200.000 pesov. Plačilni pogoji pa eo bili naslednji: Ob podpisu pogodbe je traba odšteti 120.000 pesov, v 60 dnevih po podpisu položiti 380.000 pesov, v nadaljnjih šestih mesecih še 250.000 pesov, ostanek 450.000 pesov pa je treba prevzeti kot hipotečno posojilo in ga plačati v štirih letih. Poleg tega nosi kupec stroške za plačilo honorarja posredovalcu, notarju in. seveda obresti za vknjiženi dolg. Pripravljalni odbor je vse pogoje sprejel in dne 15. septembra 1960 so gg. Leopold Novak, Stanko Marinček, Anton Pavlič, Franc Lobnik, Karel Uršič in Fran- Pogled na 15 m širok in 22 m dolg pokrit prostor, ki je v zadnjem delu dvorišča doma. Ta prostor služi kot dvorana, športno igrišče in veselični prostor. Na sliki je vidna napeta mreža za odbojko Pogled z dvorišča doma na pročelje nove dvorane. Na skrajni levici del stare stavbe, ki s: ga do ulice ček Korošec v imenu pripravljalnega odbora in bodoče zadruge podpisali kupno pogodbo. Ko je bil 15. decembra 1960 plačan drugi obrok 380.000 pesov, je prišla dejanska posest hiše v slovenske roke. Tedaj je bilo treba krepko poprijeti za delo. Fantje, dekleta, žene in možje so se ga lotili z velikim navdušenjem, očistili in zravnali so teren na dvorišču, uredili sobe in stanovanje za hišnika in tako pripravili novi slovenski dom za prvo slovensko prireditev v njem — za silvestrovanje. Nato so uredili športno igrišče, namestili štiri reflektorje, razširili kuhinjo, pobelili tri učilnice in uredili sanitarne naprave. Dne 13. aprila 1961 je Msgr. Anton Ore-har blagoslovil nov dom ob veliki udeležbi rojakov. Takoj je bila tudi prva Akademija v domu. Slovenci v San Martinu so dobili svoj dom. In so ga bili veseli. Radi so vanj zahajali. Prej, ko ga niso imeli, so tamo-šnja društva in organizacije jadikovale, da ni prostorov zanje. In se je izkazalo, da jih je tudi v novem domu premalo. Fantovski odsek npr. bi rad imel svojo sobo, Dekliški krožek prav tako in tudi skavti. Da bi vsaj delno zadostili tem potrebam, se je vodstvo doma odločilo za gra- ditev železcbetonske verande ob športnem igrišču. Pod njo sta dve sobi. Da je dom prišel do teh novih prostorov, ima zaslugo zlasti g. Janko Marinšek, ki je dal delovno moč za to delo brezplačno na razpolago, gradivo je pa preskrbel dom. V domu je bila tedaj urejena tudi okrepčevalnica, kjer možje možujejo ob lepih mizah z udobnimi stoli. Kakor prireditve ostalih slovenskih društev na prostem je te oviral dež tudi v Slovenskem domu v San Martinu. Zato je odbor več let premišljeval in delal načrte za večji pokrit prostor, ki naj bi služil tudi kot dvorana za večje prireditve, kot športno in šolsko igrišče. Tudi šolski tečaj je potreboval še nov prostor, in za hišnika je bilo treba urediti primernejše stanovanje. Vse te želje je odbor Slovenskega doma uresničil v letu 1966, ko je dom dobil pokrit prostor (330 kv. m.) Načrt za preureditev je napravil član Slovenskega doma g. ing. Milan Ecker. Železobe-tonsko ogrodje sta napravila prav tako člana Rafael Telič in Karel Uršič, zidarska dela je pa izvršil g. Franc Lobnik, tudi član doma. Kovinasto streho nad dvorano in električne napeljave so delo — večinoma brezplačno — industrijskega podjetja člana g. Jožeta Leskovarja, v hišnikovem Pročelje stare stavbe sanmartinskega doma. Od vrat na desno je zid, ki zapira široka dvorišče ea cesto s posebnim vhodom za vozila stanovanju je električna dela izvršil član g. Jože Košir, sanitarne naprave član g. Zmagoslav Stransky, okna je napravil član g. France Remic, vse žlebovje je uredil g Viktor Sever, prav tako član doma. Vsa dela v domu so torej opravili člani sami. Po teh preureditvah ima sedaj Slovenski dom v San Martinu velik pokrit prostor, štiri šolske prostore, okrepčevalnico, kuhinjo, malo šolsko sobo za seje in knjižnico, sobo za fantovski in skavtski odsek, ter stanovanje za hišnika. Slovenski dom v San Martinu ima pravno obliko zadruge. Njegov uradni naslov je: Sociedad Cooperativa „Rincon de mi Patria" Limitada. (Kotiček moje domovine, zadruga z omejeno zvezo). Ima 285 članov in članic. V njem ima prostore Slovenski šolski tečaj dr. Gregorija Rozmana, ki ga vodi gdč. Katica Kovač s pomočjo gdč. Saše Hartman in g. Borisa Pavšerja. Tečaj je leta 1966 obiskovalo 136 slovenskih otrok. V domu delujejo: mladinski orkester in zbor, ki ju vodi g. Bor is Pavšer, Slovenski pevski zbor v San Martinu pod vodstvom pevovodje g. Vinka Klemenčiča, odsek Slovenske fantovske 384 zveze, krožek Slovenske dekliške organi- zacije, Zveza slovenskih skavtov, ki jo vsa leta vodi v izseljenstvu g. Marjan Trt-nik, šahovski krožek, balinarski klub in harmonikarska šola g. Viktorja Jenka. V domu so sedaj vse prireditve slovenskega življa s področja San Martina. Med večjim prireditvami je zlasti omeniti obletnice blagoslovitve doma, pevsko-glasbene nastope, tombole, spominske proslave in družabne prireditve. Poleg teh ima še vsaka organizacija svoje prireditve v glavnem kulturnega značaja. Vrednost doma in vseh naprav v njem znaša okoli 10 milijonov pesov. Vse delovanje v domu vodi devetčlanski odbor, kateremu od prvega občnega zbora dalje načeljuje g. Leopold Novak. V prvem odboru so bili poleg g. Novaka še naslednji odborniki: Stanko Marinček, Anton Pavlič, Franc Lobnik, Ivan Pet-kovšek, prof. Alojzij Zupan, Karel Uršič, Jože Možina, Milan Keržič. V sedanjem cdboru pa so poleg predsednika Novaki še: Stanko Marinček, Anton Pavlič, Franc Zorko, Jože Ziherl, dr. Franc Zupane, Ivan Dimnik, Rudolf Smersu in Karel Uršič. Duhovni vodja je vsakokratni slovenski dušni pastir v San Martinu; sedaj g. župnik Gregor Mali. SLOVENSKA VAS Slovenski dom v Slovenski vasi je sestavni del tega strnjenega slovenskega naselja, ki je po zaslugi rajnega mBgrja Janeza Hladnika nastalo leta 1949, t. j. komaj eno leto po naselitvi slovenskih ljudi v Argentini. Rajni Hladnik je bil dalekoviden mož. Videl je naprej. Zato je iskal primernega velikega prostora, na katerem bi se lahko naselilo čim več slovenskih ljudi. Našel in kupil ga je v občini Lanus. Parcele so bile poceni. Slovenci so jih kupovali in si začeli na njih zidati hiše. Tako je nastala Slaven:ka vas. Slovenci so bili v tamošnjem kraju resnično pionirji, ker tedaj, ko so kupili parcele, ni bilo na njih ne cest, ne odvodnih jarkov. Vse to je bilo treba napraviti. Javna oblast je v priznanje Slovencem za njihovo pionirsko delo imenovala to slovensko naselje Villa Eslovena — Slovenska vas (gl. podrobnejše podatke Zbornik Svobodne Slovenije 1955). Rajni msgr. Hladnik je že ob nakupu prostranega zemljišča zagotovil parcele za potrebne javne ustanove: za cerkev, šolo, športno igrišče in tudi za prosvetni dom. Kupna cena za vse te prostore je bila zbrana na ta način, da so vse parcele bile za toliko dražje. Se pravi: vsi stanovalci Slovenske vasi so jih plačali. Tak način nakupa so odobrili rojaki soglasno, ker si Slovenski dom Slovenska, vas — Villa Eslovena Forvenir 2458 Remedios de Escalada, FNGR Prov. Buenos Aires niso mogli predstavljati prave slovenske vasi brez cerkve, šole in prosvetnega doma. Na enak način je bil zagotovljen nakup športnega igrišča v izmeri 7880.60 kv. metrov. Površina zemljišča, ki je bilo določeno za slovenski dom, je pa 1521 kv. m. Prostor za slovenski dom in športno igrišče je bil leta 1955 prepisan na ustanovo šolskih sester v Rosariju ORDOR. Ko je le+a 1961 Društvo Slovenska vas dobilo pravno osebnost, je to društvo postalo tudi lastnik obeh zemljišč, t. j. parcele, na kateri stoji Slovenski dom, in športnega igrišča v bližini cerkve Marije Kraljice. Na graditev Slovenskega doma so Slovenci v Slovenski vasi začeli misliti že sredi svojih začetnih težav, ki so jih spremljale z naselitvijo v tem kraju in s postavljanjem laistnih hiš. O graditvi doma je bil tuai razgovor po proslavi slovenskega narodnega praznika 29. oktobra leta 1952, na kateri je govoril rajni urednik France Kremžar. Slovenske ljudi je močno navdušil za to idejo. Udeleženci proslave so kar na tem sestanku izvolili naslednji gospodarski odbor, ki naj bi kot pripravljalni odbor deloval do rednega občnega zbora. V njem so bili: predsednik rajni Jože Mehle, podpredsednik Janez Lužovec, tajnik Janez Makovec in blagajnik Nace Hladnik. Slovenski doni v Slovenski vasi ob graditvi leta 1957 385 Procesija se pomika iz Slovenskega doma ob dograditvi leta 1957 Ta odbor je vodil dela za postavitev slovenskega doma do ustanovnega občnega zbora Društva Slovenska vss meseca maja 1954. Tedaj je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik Jernej Kalan, podpredsednik Janez Lužovec, tajnik Jože Rome, blagajnik Jože Virant, gospodar Stane Jemec ter odborniki: Lovro Berčič, Vinko Bokalič, Slavko Reven in Franc Stanovnik. Načrte za dom, dvorano, oder in prostor pod odrom so izdelali vaščani sami, podpisala jih je pa stavbna družba Ponza-netti, ki je odgovarjala za pravilno postavitev večine hiš v Slovenski vasi. Z zidavo doma so začeli maja leta 1955, t. j. Slovenci v Slovenski vasi so bili prvi med novimi slovenskimi naseljenci v Argentini, ki so si začeli graditi skupni slovenski dom. Pri gradnji je dejansko sodelovala vsa vas. Kar je tudi razumljivo, ker ao vsi ljudje v neposredni bližini. Z gradnjo so nadaljevali še naslednje leto ter stavbo na državni praznik 25. maja t. 1. že postavili pod streho. L. 1956 so se slovenski lazaristi odločili, da se bodo naselili v Slovenski vasi. Kupili so zemljišče za cerkev in misijonišče. Za začasno redovno hišo so najeli Igličevo hišo. Ker ni bilo nobene kapele, je Društvo Slovenska vas sklenilo prostor za kapelo pri-zidati k domu po načrtu, po katerem naj bi ta prostor pozneje služil za povečanje dvirane. Slovenski lazaristi so posodili denar in dela so bila kmalu končana, tako, da 380 so Slovenci v Slovenski vasi že imeli leta 1956 polnočnico v Slovenskem domu. Imel jo je vikar slovenske lazaristovske vikarije g. Janez Petek. V Slovenskem domu je bila nato redno vsak dan slovenska maša skoro tri leta, dokler ni bila zgrajena in blagoslovljena prva slovenska cerkev v Argentini posvečena Mariji Kraljici. Slovesna blagoslovitev doma je bila 20. januarja 1957. Blagcslovitvene obrede je opravil ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman, za botra sta pa bila pri blagoslovitvi ga, Marija Goršetova in Nace Glinšek. Škof Rožman je tedaj ob blagoslovitvi prvega slovenskega prosvetnega doma slovenskih političnih emigrantov ne samo v Argentini in Južni Ameriki, temveč na svetu sploh ginjen izgovarjal psalmistove besede: „Ako Gospod ne zida hiše, zaman se trudijo zidarji." Rojakom je polagal tedaj na srce, naj vzdrže v narodni in verski zavesti do poznih rodov, ker imajo za to po božji milosti vse pogoje, t. j. skupna naselitev v istem kraju in strnjeno slovensko naselje. Škof Rožman je imel nato slovesno mašo, po njej je pa slovenskim otrokom podelil tudi zakrament sv. birme. Z graditvijo Slovenskega doma so Slovenci v Slovenski vasi dobili dvorano v izmeri 160 kv. m,dolgo 20 m, široko pa 8 m; oder meri 38 kv. m,prav toliko prostor za odrom. Pozneje je bil prizidan še stranski prostor. Slovenski dom je začel služiti vsem potrebam krajevne skupnosti v Slovenski vasi. Kot že omenjeno je bila tri leta po njegovi zgraditvi v njem redno slovenska službi božja. V njem je dobil potrebne prostore Slovenski šolski tečaj škofa Friderika Barage, ki ga od vseh začetkov vodi gospa Zdenka Virant-Janova z možem Lovre-tom Janom. V njem so se ctroci lahko učiii pod vodstvom ge. Janove tudi slovenskega petja v svojem mladinskem pevskem zboru, ki je s svojimi nastopi žel priznanje tudi po ostalih slovenskih naseljih v Buenos Airesu. V domu so poleg društva Slovenski dom, lastnika doma in njegovega Vzajemnega posmrtninskega sklada dobile streho tudi krajevni mladinski organizaciji, dokler se nista preselili v prostore na športnem igrišču. Vsa leta nudi tudi prostore krajevnemu Slovenskemu pevskemu aboiu, ki ga je do svojega odhoda v Gorico vodil neumorni g. Mirko Špacapan, za njim pa nič manj požrtvovalni g. Ivan Mele. Slovenski dom daje ves čas tudi zavetišče društvu, ki ni slovensko, je pa za Slovensko vas in njen napredek zelo važno: t. j. Sociedad de Fo-mento, t. j. nekako Olepševalno društvo, ki ima zvezo z občino ter ji sporoča želje in potrebe naselja, v katerem deluje. To društvo je za napredek kraja veliko storilo, saj je moralo iz lastnih sredstev izdelovati cementne plošče za pločnike, zasajati drevorede in skrbeti za prehode na križiščih. Pa še dveh ustanov ne smemo pozabiti, ki jima je dom dal vse možnosti za delovanje: dramatskemu odseku Društva Slovenska vas, v katerem so požrtvovalni režiserji Ludvik Štancer, Maks Jan in Slavko Reven doslej postavili na oder že celo vrsto slovenskih kvalitetnih dramskih del. In društveni knjižnici, ki že dolgo vrsto let deluje in ima že nad tisoč knjig. Je torej največja slovenska knjižnica v Argentini. V Slovenskem domu je skratka slovenska skupnost razvila tolikšno kulturno in prosvetno delavnost, da je je človek kar vesel, tem bolj pa še zdravega slovenskega okolja in vzdušja, v katerem vse to delo prihaja do izraza. In vse z željo, da bi vse, kar najlepšega vsebuje slovenstvo, ostajalo čim dalj časa živo med nami. V tem pogledu omenjamo zlasti veliko razstavo slo venskega tiska in knjig leta 1966 v domu. Pri takem vsestranskem udejstvovanju se ljudem v Slovenski vasi zdi, da jim sedanji dom postaja že pretesen in da bi bilo namesta dosedanjega postaviti večjega, lepšega, modernejšega. O tem vprašanju so tudi že razpravljali na seji Društva Slovenska vas v zvezi z ustanavljanjem gospodarsko-industrijskega podjetja v Slovenski vasi. Pa tudi na 13. ob čnem zboru Društva Slovenska vas dne 6. marca 1966. Občni zbor je tedaj izglasoval tole navodilo društvenemu odboru: ,,Občni zbor pooblašča društveni odbor, da v teku leta poišče kupca za dvorano, vendar dvorane ne sme prodati brez vednosti obč. zbora. Odbor naj dalje preučuje načrte za zgradbo reprezentativne, času in potrebam primerne dvorane. Odbor naj prične z gradnjo tistih prostorov, ki so na društvenem igrišču najbolj potrebni za uspešen razvoj društvenega življenja." V smislu izglasovanih navodil je društveni odbor mnenja, da bi bila velika škoda, če bi dom z dvorano, ki je slovenski • t- Nastop mladine na Mladinskem dnevu na športnem igrišču, kjer bo stal Slovenski dom msgra. Janeza Hladnika skupnosti v Slovenski vasi 10 let izvrstno služil za vse prireditve, prišel v tuje roke. Zato so se odločili, da bodo sami kupili dvorano ter jo namenili za uporabo kakšnega gospodarskega podjetja v Slovenski vasi. Tako bi dom z dvorano ostal še naprej v slovenskih rokah. Z denarjem, ki bi ga dobili za dom z dvorano, bi potem sezidali nov slovenski dom z moderno dvorano na društvenem igrišču v ulici Loubet, ki kot že omenjeno meri 7.880.60 kv. metrov ter je na obeh straneh igrišča zidana ograja v skupni dolžini 140 m. Športno igrišče je oddaljeno samo 150 m od cerkve Marije Kraljice. Novi dom, ki ga namerava postaviti Društvo Slovenska vas v ulici Loubet na svojem športnem igrišču, se bo imenoval Hladnikov dom v spomin na rajnega usta- novitelja Slovenske vasi in Društva Slovenska vas msgra. Janeza Hladnika. Dosedanji predsedniki Društva Slovenska vas, ki je lastnica Slovenskega doma v Slovenski vasi, iso bili naslednji: Leta 1955 Jernej Kalan, 1956 Janez Lužovec, 1957 Ignacij Glinšek, 1958 Jože Čampa, 1959 in 1960 Jože Rome, 1961 Ignacij Glinšek, 1962 in 1963 Jože Rome, 1964 in 1965 Valentin Barle. Sedanji odbor Društva Slovenska vas. ki je bil izvoljen leta 1966, je pa sestavljen-takole: predsednik Jože Čampa, podpredsednik Janez Lužovec, tajnik Ignacij Glinšek, blagajnik Jože Rome, knjižničar Tone Zaje, gospodar Slavko Reven, kulturni referent Maks Jan, odborniki: Rev. Janez Petek CM, Tone Novljan, Stane Mehle in Stane Kune, Pregledniki računov: Lovre Jan, Franc Vilfan in Franc Geikman. PROVINCA RIO NEGRO BARILOCHE Planinski stan 9 de julio 700 Barrio Lera Bariloche, FNGR Prov. Rio Negro Vzporedno z organiziranjem slovenskih organizacij ter kulturnega, gospodarskega ter družabnega življenja v novi državi, so slovenski demokratski naseljenci ohranjali tudi slovensko planinsko tradicijo. Ljubezen do planinskega sveta so prinesli s seboj tudi v Argentino. Zato je nekatere prav ta ljubezen vodila do tega, da so se naselili v planinskem delu Argentine. Zlasti v Bari-ločah. Omenjamo samo nekaj imen: pionirja slovenskega andimizma v Argentini dr. Vojka Arka, Dinka Bertonclja, pok. Tončka Pangerca, Franceta Jermana io druge. Ti in njihovi prijatelji v Buenos Airesu, med katerimi zlasti omenjamo g. Roberta Petri-čka in njegovo gospo Danico, go. akad. slikarico Baro Remčevo ter g. Hellerja, so že maja 1954 ustanovili Slovensko planinsko društvo, ki od tedaj naprej razvija živahno planinsko delavnost med Slovenci 388 v Argentini. Misel na zgraditev počitniškega doma v Bariločah se je pojavila že cb ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. In od tedaj naprej ni zamrla. Na njeni ustvaritvi so delali slovanski planinci v Buenos Airesu in v Bariločah, ki so omogočili, da je bil v Bariločah že meseca novembra 1951 kupljen prvi teren, v izmeri 418 m2. In sicer v južnem delu mesta Bariloče. Kupna cena zanj je bila 5.854 pesov. Plačana je bila v dveh letih. Ker se je ideja večje zgradbe, kot nam poroča prijatelj g. dr. Vojko Arko, izkazala sčasoma preveč daljnosežna — medtem so bariloški slovenski planinci zgradili tudi planinsko zavetišče v tronadorskem gorovju Pod skalco —, je Slovensko planinsko društvo kupilo leta 1955 v vzhodni četrti Ba-riloč, v mestnem delu Barrio Lera, v katerem imajo svoje hiše nekateri slovenski naseljenci, zemljišče z zgradbo, ki je služila Planinski stan v Bariloičah — Slovenski 'diom tamošnjih Slovencev in učilnica slovenskih otrok do takrat kot mizarska delavnica. Za to posest so rojaki v dveh letih izplačali 6.000 pesov, kar je pomenilo zelo ugodno ceno. Iz delavnice, grajene iz cementnih blokov, ki je že leta 1955 sprejela pod svojo streho več nezahtevnih slovenskih planincev, ki so prihajali v Bariloče zlasti iz Buenos Airesa, so bariloški slovenski planinci z vsakoletnimi izboljšavami izoblikovali sedanji slovenski Planinski stan. Planinski stan služi kot ceneno prenočišče slovenskim gostom iz Buenos Airesa, Slovencem v Bariločah pa kot Slovenski dom za prireditve in za slovenski šolski tečaj Jakoba Aljaža. Zemljišče meri 400 kv. m. Hiša ima tri sobe, v vsem s površino 50 kv. m. Na sredi je kuhinja, na straneh pa večja in manjša spalnica, dve stranišči. Hiša ima tudi leseno drvarnico. Postelje •— 14 pričert — za poletje postavijo, pozimi pa zlože. Zložljiva je tudi ena vmesna stena iz lesa, Jo je mogoče razdreti ter pridobljeni prostor služi za malo dvorano, ki povsem zadošča potreban bariloških Slovencev. Dosti dela pri gradnji stana so opravili bariloški člani .Slovenskega planinskega društva, pri čemer je omeniti že rajnega Jožeta Polegka. Finančna sredstva sta preskrbeli obe sekciji Slovenskega planinskega društva, t. j. SPD Buenos Aires in SPD v Bariločah. Planinski stan je leta 1956 blagoslovil pokojni škof dr. Gregorij Rožman ob svojem obisku v Bariločah. PROVINCA MENDOZA MENDOZA S prihodom demokratskih slovenskih •naseljencev leta 1948 v Argentino, se je to leto povečala „slovenska kolonija" tudi v Mendozi. V glavno mesto za 10 Slovenij velike istoimenske province, ki je oddaljeno nad 1000 km od Buenos Airesa, je tedaj odšla večja skupina slovenskih družin s številnimi majhnimi otroki. Po začetnih težavah, ki niso bile majhne, zlasti v stanovanjskem pogledu, iso si slovenski ljudje s pridnostjo in delavnostjo uredili življenje in delo v novih okol-nostih. Otroci so začeli hoditi v osnovne in. srednje šole, mladina se je začela zbirati v svojih organizacijah, za vse je nastalo predstavništvo Društvo Slovencev in — kako bi mogli biti brez pevskega zbora, ko so pa imeli med sabo tako odličnega pevovodja in skladatelja, kot je bil rajni ravnatelj Marko Bajuk. Na gledališka predstave je pa že tedaj mislil g. Rudolf Hirschegger, ki je ljubezen do gledališke umetnosti prinesel s seboj že iz domovine. Vse to je slovensko skupnost v Mendozi že po nekaj letih naselitve slovenskih ljudi v provinci pod mogočnimi Andi navajalo na misli o nujnosti postavitve lastnega doma. Vidni izraz takih želja je bil sklep odbora Društva Slovencev pod tedanjim predsednikom g. Rudolfom Hir-scheggerjem leta 1954 o nakupu stavbne parcele v izmeri 360 kv. metrov za $ 23.600. Ker se je pa izkazalo, da bi bil slovenski dom na tem prostoru slovenskim ljudem od rok, ga je društvo že naslednje leto prodalo. Rešitev vprašanja lastnih prostorov ja slovenski skupnosti prineslo srečno naključje. Štirje slovenski narodno zavedni in za slovensko stvar navdušeni možje — ustanovitelji slovenskega keramičnega podjetja CACES in njegovi družabniki gg. Rudolf Hirschegger, Pavel Božnar, Luka Grintal in Vladimir šmon, so izkoristili ugodno priložnost ter kupili prostorno stanovanjsko hišo s primernim svetom v samem mestu Mendoza v ulici Urquiza 335 ter jo namenili slovenski skupnosti. Ta važen dogodek v zgodovini življen-390 ja Slovencev v Mendozi se je zgodil 18. Slovenski dom Urquiza 335 Mendoza, FNGSM novembra 1958. Kupljeni teren s stavbi meri okoli 520 kv. metrov in je last štirih omenjenih družabnikov keramičnega podjetja CACES. Zanjo so plačali 340.000 pesov. Gg. Hirschegger, Božnar, Grintal in Šmon so tudi podpisali kupoprodajno pogodbo ter nato potem družabniku — slovenski skupnosti v Mendozi — odstopili igrišče v izmeri 466 kv. metrov. (Glej podrobnejše podatke v Zborniku Sv. Slovenije za leto 1962.) Zgodovina bo šele mogla pravično oceniti to plemenito dejanje navedenih slovenskih mož, ki so v tedanjih letih za nakup omenjene hiše žrtvovali vse svoje prihranke, čeprav so bili še sami sredi začetnih finančnih težav z ustanovitvijo industrijskega keramičnega podjetja. Storili so dejanje, za katerega jim bo slovenski narod hvaležen in jih bo uvrst:l med tiste slovenske može, ki so storili vse, kar so premogli, samo, da bi ohranili pri narodnem življenju slovenski živelj v iz-seljenstvu in ga s tem rešili tudi za slovenski narod. Nekaj mesecev po nakupu hiše v ulici Urquiza 335 so se slovenska društva po obnovitvenih delih v stavbi vselila vanjo ter začela v njej razvijati svojo dejavnost. Slovenski prostori v Mendozi se uradno imenujejo Slovenski dom. Je res starejša stavba, ki pa lahko še dobro služi vsem potrebam slovenske skupnosti v Mendozi. Obcestni trakt se dviga v eno nadstropje. Prostori v hiši so zadosti veliki in primerni za društveno ter organizacijsko življenje. V sobici (4x4) desno od vhpdna veže so navadno seje odborov posameznih organizacij In sestanki manjših krožkov. Na levi je lep salon v izmeri 5x9 m. Ga bo treba še primerno opremiti, ker je izamišljen, da naj bi služil zlasti reprezentančnim namenom. V njem naj bi bila tudi knjižnica in čitalnica. V prvem nadstropju je stanovanje za dušnega pastirja g. Jožeta Horna; v drugem predelu je pa shramba odrskih rekvizitov. Pravokotno od tega trakta je na levi strani drugi salon, prav tako velik kot prvi V njem so sestanki, ob sobotah je pa v njem slovenski šolski tečaj. Pri predstavah služi ta prostor za garderobo in za preoblačilnico, ker je od tu dohod na oder. Salona se je prijelo že ime »pevska soba", ker si ga je prvotno res izbral pevski zbor za svoje vaje. Ker pa je prostorna dvoranica bolj prikupna, posebno, ker jo deli zložljiva stena, si je zbor izbral prostor v tem delu dvorane. Ob predstavah samo odstranijo steno, pa imajo celo dvorano. Leži počez. Dasi dvorana ni velika — meri 7x16 m — majhni slovenski skupini v Mendozi skoro zadošča. Tudi v dvorani je ob sobotah slovenski šolski tečaj. Pravokotno na dvorano zaključujeta odprti tlakovani prostor dve sobi. Manjša. 4x4 m, služi kot razred prvi stopnji slovenskega tečaja, druga v izmeri 4x7 m pa začasno zavzema odrska garderoba. Stene v tej sobi bo treba popraviti in bo potem primerna za razred ali pa tudi za sestanke. Vsi opisani prostori obk ožaj > prijazen, odprt in tlakovan prosto • v izmeri 11 x 10 m, iz katerega vodijo vhodi v vse prostore. Z dvorišča je tudi prehod skozi dvorano v ozadje, kjer so kuhinja, kopalnica, shramba ter stranišča, levo shramba za kulise, poleg je pa tudi sobica, katero so si uredili fantje za svoj prostor. Za dve stopnici zvišano je obsežno igrišče, k: služi za igranje odbojke, ob straneh za balinanje, v ozadju so pa gugalnice in vrtiljak. Ves ta prostor je obsajen z visokimi topoli, ki zasenčujejo ob vročih dnevih vse igrišče. Slovenski dom v Mendozi ima namen služiti verskim, kulturnim in narodnim vrednotam. Za njegovo vzdrževanje skrbi slovenska skupnost, ki jo v Mendozi predstavlja tamošnje Društvo Slovencev, ki ga zadnji dve poslovni dobi vodi g. ing. agr. M|arko Bajuk. Slovenska skupnost je, kot omenjeno, v Slovenskem domu lastnica igrišča. Pod svojo streho pa dom nudi zavetje Društvu Slovencev s pevskim zborom in slovenskimi šolskimi tečaji, Fantovskemu odseku, Dekliškemu krožku ter srednješolskemu tečaju, ki ga vodi prof. Božo Bajuk. Slovenski šolski tečaji imajo v domu kar tri prostore, ločeno za vsako stopnjo. Pouk je redno ob sobotah. V Slovenskem domu je tudi slovenska knjižnica s 306 slovenskimi knjigami. Last je Društva Slovencev. Ustanovljena je bila leta 1951 z izdatno pomočjo osrednjega Društva Slovencev v Buenos Airesu, sedanje Zedinjene Slovenije. Društvo Slovencev ima v Slovenskem domu zbirko diapozitivov o slovenskih na- Pročelj« Slovenskega doma v Mendozi rodnih lepotah. Napravljeni so bili z raznih fotografij in razglednic iz domovine. Več je tudi barvnih. Tega velikega narcd-novzgojnega in narodnoobrambnega dela se je lotil g. prof. Božo Bajuk. Pri tem ga je vodila ljubezen do slovenske mladine zlasti tiste, ki prihaja na svet v novih državah in v njih tudi odrašča ter prejema splošno in strokovno izobrazbo. Da bi ta mladina vedela za lepote domovine svojih staršev, se ob njih utrjevala v narodnem duhu in v ljubezni ter spoštovanju 10 slovenstva, je g. prof. Božo Bajuk pripravil omenjene diapozitive o naravnih lepotah slovenskih krajev ter njenih zgodovinskih kulturnih spomenikov. Pripravljeni so za celovečerno predavanje ter opremljeni z domačo in klasično glasbo, pesmimi Slovenskega okteta ter z besedilom mojstrov slovenske besede. Te diapozitive je g. prof. Božo Bajuk leta 1966 predvajal na povabilo odbora Slomškovega doma tudi v Slomškovem domu v Ramos Mejii, za kar mu je bilo številno občinstvo zelo hvaležno. 391 ■tmvim em Nast:p fintov in deklet na mladinskih dnevih leta 1965 Stroške za izdelavo diapozitivov je kril odbor pevskega odseka. Dosedanje najvažnejše prireditve v domu bi bile naslednje: Decembra 1959 je Društvo Slovencev praznovalo 10-letnico obstoja. Obenem s to proslavo je bila blagoslovitev društvenih prostorov in igrišča. Opravil jo je mendoški »škof Msgr. Alfonso M. Buteler ob asistenci''slovenskega dušnega pastirja v Mendozi g. Jožeta Horna ter župnika pri Sv. Rozi g. Ivana Tomažiča. Slovenci v Mendozi so z blagoslovitvijo doma čakali na prihod škofa dr. Gregorija Rozmana, kateremu je pa smrt preprečila ta obisk. Zato se je tudi blagoslovitev doma zavlekla. V februarju 1960 je Slovenski pevski zbor v Mendozi priredil ob 10 letnici svojega delovanja slavnostni koncert pod vodstvom ravnatelja Marka Bajuka. Omeni- ti je treba tudi gostovanje mendoskega slovenskega pevskega zbora v Buenos Airesu v maju 1960 in v januarju 1961 njegovo tridnevno gostovanje na jugu mendo-ške province v mestih Bcwen in Gral. Al-vear. Junija 1961 je umrl ustanovitelj in diriggiit Slovenskega pevskega zbora ravnatelj Marko Bajuk. Njegova smrt ni prizadela samo slovenske skupnosti v Mendozi, ampak po vsej Argentini in po vseh drugih državah ter je bolestno odjeknila tudi v domovini. Vsakoletni mladinski rlnevi, ki so redno po dva dni, so postali za mendoško skupnost že tradicionalni. Oktobra meseca 1966 so bili že desetič. Ti dnevi zlasti pritegnejo vso mladino, redki pa so tisti med starejšimi, ki izostanejo od javnih nastopov teh dni, ki obsegajo poleg zborovanj, redno tudi izbrano odrsko dramatsko delo in telovadne nastope, za vesel konec pa tu- Dekleta med tekmo v košarki na dvorišču Slovenskega doma v Mendozi di veselico. Ni pretirana trditev, da se ob teh dnevih zbere vsa mendoška slovenska skupnost v Slovenskem domu. V septembru leta 1965 je bila f Slovenskem domu enodnevna razstava slovenskega izseljenskega tiska, ki bo si jo ogledali skoro vsi rojaki. Poleg navedenih prireditev so v Slovenskem domu vsako leto že tradicionalna prireditve slovenske skupnosti v Mendozi: vsakoletni pevski koncert na Markovo nedeljo v spomin rajnega pevskega očeta rav. Marka Bajuka, spominske proslave za padle med komunistično revolucijo in pod okupacijo, mladinske proslave Brezmadežne ter miklavževanja. Tudi vsakoletnega veselega sklepa šolskega tečaja ne opuščajo. Kaj je skupni slovenski dom, se slovenska skupnost v Mendozi zlasti zaveda ob koncertnih in gledaliških prireditvah. Gotovo je, da talcih kulturnih dogodkov ne bi bilo, če ne bi bilo prostorov v Slovenskem domu, v katerih se pevci in igralci lahko pripravljajo za nastope. Veliko žrtev in požrtvovanja zahteva to delo, toda vsi napori so prirediteljem poplačani s skoro stoodstotno udeležbo Slovencev v Mendozi na takih večerih ter z hvaležnostjo, s katero jih sprejemajo. Omenjamo zlasti koncertne nastope Slovenskega pevskega zbora pod vodstvom g. prof. Božidarja Bajuka in gledališke predstave, ki jih mendoški slovenski skupnosti pripravlja neumorni g. Rudolf Hir-schegger, ki je na oder postavil že tako kvalitetna dela kot je med drugim n. pr. Župančičeva Veronika Desenjška. Ob letošnjih desetih mladinskih dneh pa je znova potrdil vso svojo dramatsko in režisersko sposobnost s krstno predstavo Simči-čeve dramatizacije Prešernovega Krsta pri Savici. Na svoje glasbene večere in gledališke predstave so Slovenci v Mendozi lahko upravičeno ponosni. Tudi drugod bi bili srečni, če bi jih le imeli. Lastniki Slovenskega doma v Mendozi imajo v načrtu skupni slovenski dom v Mendozi napraviti slovenski skupnosti še bolj privlačen. V ta namen mislijo zlasti na obnovitev odnosno razširitev in spopol-nitev slovenske knjižnice, na uvedbo celovečernih čitalniških večerov ter na poživitev dela ljudske prosvete. Skušali bodo ustreči tudi želji, ki je bila že večkrat izražena, da bi v domu imeli tudi lasten gostinski obrat, ali vsaj bar. PROVINCA BUENOS AIRES MIRAMAR Slovenski dom calle 28 No. 2488 Miramar, FNGR Prov. Buenos Aires Miramar pri Trstu je znan po svoji lepoti. Miramar pa imamo tudi v Argentini in je prav tako biser v vrsti argentinskih morskih kopaliških mest ob obali Atlantskega oceana. Glavno letoviško mesto je seveda Mar del Plata, za njo je naslednje takoj mesto Miramar in za njim še nižje proti jugu Necochea. Poleg teh je pa še vrsta manjših kopaliških mest z lepo peščeno obalo, toda manjšimi hoteli in restavracijami. Ko so slovenski protikomunistični begunci leta 1948 prihajali v Argentino, je državna uprava na velikem področju med Mar del Plato in Miramarom ter še naprej proti Necocheji gradila velika javna dela. Moderne hotele za razne sindikate in državne ustanove, cela naselja, cerkve, šole. Ves obalni pas ob morju na obeh straneh avtomobilske ceste so istočasno pogozdovali z borovci. Pri teh delih je tedaj dobilo zaposlitev tudi več Slovencev. Zlasti na področju mest Chapadmalal in Miramar. Ko so si po začetnih težavah uredili življenje, so se nekateri za stalno naselili v teh krajih. Zlasti v Miramaru. V mestu in okolici so si postavili hiše. Skozi vse leto imajo stalno dober zaslužek: kot obrtniki pozimi in v pomladanskih ter jesenskih mesecih pri gradnji novih hotelov, vil in hiš ter trgovskih lokalov, v času letne kopalne sezone pa poleg svoje stalne po- Slovenski dom v Miramaru — stalno zbirališče tamošnjih Slovencev klicne zaposlitve le s turizmom. Kajti v tem mestu ima že tudi več slovenskih ljudi hiše, ki jih oddajajo v najem turistom za vso sezono, ali pa imajo v njih sami v oskrbi številne izletnike. Teh je v času letne kcpalne sezone dostikrat toliko, da morajo ostajati na ulicah in se morajo dostikrat, zadovoljiti s prenočevanjem kar v avtomobilih, ali pa se vozijo prenočevat v notranjost province v oddaljenejša mesta. V glavni sezoni po hotelih sobe za noben den&r ni mogoče dobiti, če ne bi bila že poprej zagotovljena. V času kopalne sezona so zaposleni od jutra pozno v noč prav vsi: starejši in mladi. Mladina, v kolikor ne pomaga staršem doma, ima v času kopalne sezone stalen zaslužek na morski plaži s postrežbo kopalcev. V teh mesecih tu ni počitka. Ljudje garajo; počivajo pozimi. Po sezoni. Mladi slovenski ljudje, ki so po prihodu v Argentino prišli v te kraje, postajajo že starejši, otroci doraščajo. Po končanih ljudskih šolah v Miramaru, se jih več vozi v bližnjo Mar del Plato na vseučilišče. Poleg študija pa še delajo s starši pri raznih delih in tako ves čas tudi sami služijo. Poleg stalno naseljenih Slovencev v Miramaru ima v Miramaru svoje vile ali hišice tudi že več Slovencev iz Buenos Airesa ter tako vsako leto počitnice preživljajo v tem morskem kopališču. Slovenci, ki so se naselil: v Miramaru <. 394 in njegovi okolici, so vedno bolj čutili po- trebo po skupnem domu, v katerem bi 3e shajali na sestanke, razgovore in družabne prireditve. O tem so se ponovno razgovar-jali in so se kljub majhnemu številu družin odločili za nakup zemljiške parcele v ulici 28 številka 2488. Svet je bil velik 341,97 kv. metrov. Lastnik je za parcelo-zahteval 6.166.46 pesov, plačljivih v štirih letih s 6% obrestmi. Kupno pogodbo je 23. aprila 1954 podpisal g. Lojze Trpin z. namenom, da si na njem Slovenci postavijo lasten dom. Za plačevanje kupljene parcele se je priglasilo 9 ljudi. Od teh je potem g. Trpin mesečno pobiral prispevke. S piigovarjanjem so pridobili še 5 Sloveri-iev, tako da jih je bilo 14, ko so se 4. septembra 1960 odločili za zidanje doma. Položitev temeljnega kamna je bila 11. marca 1961. Blagoslovil ga je slovenski duhovnik g. Anton Žagar, tedanji hišni duhovnik v tamošnjem sestrskem učnem zavodu. Botrovala sta pa pri tej za Slovence v Miramaru tako pomembni slavnosti ga. Nežka Gornik in g. Ivan Zaje. Za graditev doma so člani sami pripravili več načrtov. Odločili so se za tistega, ki ga je napravil g. Janez Gornik. Skupno so ga potem rojaki še dopolnili in začeli z zidavo. Stroške so krili člani s svojimi prispevki ter z darili Slovencev iz drugih krajev. V zidavo so seveda šli tudi vsi dohodki družabnih prireditev. Gradbena dela sta nadzorovala vsakokratni predsednik ter gospodar. V domu je dvorana v izmeri 10 x 5 m. soba, ki ob družabnih prireditvah služi za vinotoč, shrambo za pijače ter kuhinjo. Čeprav dom še ni povsem dograjen, že v polni meri služi svojim namenom. V Slovenskem domu ima svoje prostore šolski tečaj Janeza Trdine. Otroke slovenskih staršev poučujeta ob nedeljah popoldne g. Tone Japelj in ga. Marija Marolto-va. Verouk poučuje g. Boris Koman, ki vsako prvo nedeljo v mesecu redno prihaja v Miramar iz Mar del Plate ter ima za Slovence tudi mašo pri šolskih sestrah. Z njim vedno prideta tudi še g. Boris Kres-nik iz Mar del Plate ter g. Slavko Tršinar iz Chapadmalala. Vsi se tedaj dobe po končani maši v Slovenskem domu, se pogovore o delu v šolskem tečaju, dajo navodila in določijo snov, ki jo morajo domače učne moči predelati z otroci do prihodnje prve nedelje v mesecu. V domu so tudi vse družabne prireditve Slovencev v Miramaru. Znane so med Slovenci po vseh okoliških mestih. In se jih radi udeležujejo ter v prijetni slovenski družabnosti in ob domači postrežbi prežive nedelje. Zlasti udeležba Slovencev iz Mar del Plate je vedno številna. Poleg družabnih prireditev so v domu tudi junijske spominske proslave, materinske proslave, slavnosti ob sklepu šolskega leta, miklavževanja ter silvestrovanja. Slovenci v Miramaru seveda izkoristijo sleherno priložnost, ki se jim ponudi, in naprosijo za predavanje tudi Slovence iz Buenos Airesa in drugih krajev, če preživljajo počitnice v Miramaru. V Slovenskem domu, ki ga nekateri imenujejo tudi zadružni dom, je tudi lepa knjižnica. Za Slovenski dom jo je ustanovil že pred 12 leti g. Lojze Trpin ter jo vse do letos oskrboval pod svojo streho. Dne 11. decembra 1966 so jo prenesli v dom, kjer bo služila svojemu namenu. Ta dan je bil za slovensko skupnost v Miramaru važen kulturen dogodek, ki je tem pomembnejši, če upoštevamo dejstvo, da med Slovenci v Miramaru ni „šolanih ljudi", ampak so le slovenski obrtniki, ki si z delom svojih rok služijo kruh, pa s svojo knjižnico, ki ima že 230 izbranih slovenskih knjig, izpričujejo svojo veliko narodno zavednost. Slovenski dom je tudi redno zbirališč* slovenskih kegljačev, ki na to igro vabijo tudi svoje argentinske prijatelje. Prav tako so v njem redni gostje slovenski ša-histi. Slovenski dom ima sedaj 10 družabnikov in 4 družabnice. Ti so lastniki doma, pravna lastnika zemlje sta Tone Prešiček in Lojze Trpin. Odbor doma ima med drugim nalogo pravno urediti vso zadevo, ker je v društvenih pravilih zapisano, da je „dom last članov in njihovih otrok". Pri oblasteh bo treba tudi izposlovati naknadno odobritev načrtov za postavitev doma. Sedanji odbor Slovenskega odn. zadružnega doma je bil izvoljen 20. maja 1965. Sestavljen je takole: predsednik Ivan Škulj, podpredsednik Janez Jelene, tajnik Lojze Trpin, blagajnik Janez Gornik, gospodar Franc Gornik ml., gostilničar Alojz Marolt, referent za mladino Tone Japelj, oskrbnica kuhinje Tinca Jelene, referent za kegljišče Franc Gornik ml. V razsodišču je Tone Prešiček. Glede načrtov za bodočnost si odbor Slovenskega doma prizadeva, da bi v čim večji meri izpolnil vse, kar določajo pravila glede namena Slovenskega doma, da se „v njem shajajo vsi Slovenci in Slovenke, kakor tudi člani njihovih družin ne glede na narodnost, se v njem kulturno izobražujejo, goje družabnost in si organizirajo razne odseke, vse to pa v smislu katoliškega duha". \ PROVINCA CORDOBA SAN ESTEBAN Slovenska počitniška kolonija Rev. dr. Rudolf Hanželič San Esteban Sierras de Cordoba Do nje so Slovenci v Argentini prišli po zaslugi g. profesorja dr. Rudolfa Hanže-liča, ki je po prihodu v Argentino dobil namestitev v dušnem pastirstvu v Buenos Airesu. Tukajšnje podnebje ni prijalo njegovemu rahlemu zdravju. Zato je prosil za premestitev v Cordobo. V tem mestu je štiri leta poučeval na bogoslovju merce-darcev in bil hišni duhovnik v noviciatu bratov La Salle. Ker pa tudi mesto Cordoba nima najboljšega podnebja, zlasti poletna vročina je neznosna, je zaprosil rajnegv nadškofa Lafitteja za premestitev v San Esteban, v Kordobskih planinah. Tu je postal hišni kaplan v sestrskem zavodu, razen tega pa poučuje v raznih srednjih šolah i". opravljia dušno pastirstvo v kraju Dclores. Kmalu po prihodu dr. Hanželiča v omenjeni kraj v kordobskih planinah so začel/ prihajati tja na počitnice tudi nekateri slo- venski rojaki. Kraj jim je zelo ugajal. Nadmorska višina 1000 metrov, bližina planin, v kraju samem ne preglobok potok s čisto vodo za kopanje, in zrak, kakor doma i Sloveniji. Vse to jih je tako navduševalo, da so začeli g. prof. dr. Hanželiča nagovarjati, naj bi poskrbel, da bi Slovenci prišli do počitniškega doma v tem planinskem svetu. Prav tedaj je bilo v Doloresu naprodaj 10.000 kv. metrov planinskega sveta z dvema zgradbama in z zgodovinsko kapelo. Ker je bil svet poraščen s trnjem, poln proda in kamenja ter nerodoviten, stavbi pa v napol podrtem stanju, cena ni bila previsoka. Rojaki so dr. Hanželiča nagovarjali, da naj kupi ta svet takoj, da ga ne izgubimo, lastnika da bodo že določili pozneje. Tako so govorili. Ko je g. dr. Hanželič zvedel, da je bil svet naprodaj tudi sestram, ki ga pa niso 396 Vas Dolores z nadmorsko višino 1000 m. V ozadju do 2000 m visoke planine marale kupiti prav zaradi tega, ker bi popravilo starih zapuščenih stavb stalo prav toliko, kakor je kupna cena, tudi on ni nič hitel z nakupom, odnosno ga je sploh opustil. Na svojo roko je pa najel za dve leti prostorno sedemsobno hišo z velikimi galerijami in tremi kopalnicami. Imenovala se je Flor de durazno. V njej je znani argentinski pisatelj Hugo Wast napisal svoj roman Flor de durazno — Breskov cvet, ki je v založbi Slovenčeve knjižnice izšel med vojno v Ljubljani tudi v slovenskem prevodu. Svojo odločitev je g. dr. Hanželič sporočil v Buenos Aires, odkoder je prejel odgovor, da bi bilo dobro, da bi Slovenci dobili lastno hišo in da naj zaradi tega napravi pogodbo. Prav tedaj je prišla s Cordobe k njemu tudi lastnica sveta, ki je bil naprodaj, ter ga prigovarjala, naj se odloči z.a nakup. Ob pogledu na ta lepi planinski svet z en tisoč metrov nadmorske višine, s potokom v bližini z naravnimi kopališči, oddaljen samo pet minut od omni-busne postaje in železniške postaje, se je dr. Hanželič končno odločil in kupil ta svet. Denar si je izposodil. G. dr. Hanželič je o nakupu obvestil slovenske duhovnike ter Fantovsko zvezo in Dekliško organizacijo ter jih prosil, naj se čimprej domenijo, kdo naj postane lastnik kupljenega zemljišča. Od duhovnikov j Buenos Airesu je dobil sporočilo, da so začeli akcijo za Slovensko hišo v Buencs Airesu, mladinski organizaciji sta ga pa obvestili, da sta kupili športno zemljišče zraven Pristave v Moronu. Pri takem stanju sta po izjavi g. dr. Hanželiča zanj obstojali možnosti, ali se odpove odkupu in izgubi izposojeni zastavljeni denar, ali si pa sposodi še ostalo in sam kupi zemljišče ter ga tako pridobi za Slovence. Dr. Han-ielič sam pravi, da je „postal po sili razmer lastnik sveta, na katerem je sedaj Slovenski počitniški dom". Ta nakup je g. dr. Hanželič sklenil leta 1956, leta 1958 je pa dokupil še svet soseda Servanda v izmeri 2.800 kv. metrov z velikim poslopjem in še večjimi galerijami, da je tako preprečil, da ga ne bi kupil kak klub za svoje člane ter s tem preprečil namene Slovenskega počitniškega doma, da naj bi v njem slovenski izseljenci poceni preživljali poletne počitnice v miru in v planinski tišini. V celoti je bilo treba plačati za kupljena sveta 160.000 pesov v treh mesecih. Po nakupu prvega sveta se je g. dr. Hanželič lotil obnovitvenega dela. Načrte za prezidavo in obnovo je napravil kar sam. Ogromno je bilo dela. Stanovanjska hiša je bila zapuščena, stene razpokane, streha Celotna počitniška kolonija- Manjka le novo poslopje ki je bolj na samotnem kraju razrita. Popravljal je, prezidaval, zidal na novo, v vse sobe napeljal električno luč, gradil kopalnice in delal ter popravljal strehe. Tako so nastajala nova poslopja eno za drugim. Na stotine vreč cementa in ogromno železa je bilo potrebno. Po vsem zemljišču so napeljali tudi vodovodne cevi za namakanje sadnih in gozdnih dreves. Samo za te nasade je moral g. dr. Hanželič zaraai peščenega sveta navoziti nad 60 kamionov drage rodovitne zemlje. V vsem je bilo v nove ali obnovljene stavbe vzidanih nad 80 oken in vrat, napravljenih nad 450 kv. metrov novih tal, nad 400 kv. metrov novih streh, 17 novih kopalnic, v vseh poslopjin nove vodovodne in električne napeljave. Na prostranem svetu stoji sedaj med sadnim in gozdnim drevjem 6 lepo urejenih pošlo pij s 27 sobami in 18 kopalnicami. Nekatero sobe so 4 do 5 m visoke s 100 do 150 kub. metri zraka. Postelj z vso potrebno opremo j-& 100. Vse je bilo kupljeno novo. Sredi poslopij stoji kapela. Morebitno slabo vreme slovenskih letoviščarjev nič ne moti, ker imajo na razpolago veliko galerijo. Da je nastal ta lepi Slovenski počitniški ■ ' t *f ujj Igij Pročelje glavnega poslopja 397 dom, ima dr. Hanželič dvojno zaslugo: prvič, da ga je sploh kupil, in drugič, da se je osebno lotil njegove zgraditve. V ta dom je namreč položeno devetletno dr. Han-želičevo garanje kot navadnega delavca-zidarja, ali karkoli je bilo potrebno. V ta počitniški dom je dr. Hanželič vsa leta vlagal tudi vse svoje kaplanske in profesorske plače, vse dohodke kolonije, intencije, dohodke mnogih duhovnih vaj. Z eno besedo: vse, kar je kjerkoli dobil. Samo tako je mogel vračati posojila tistim, ki so mu v stiskah priskočili na pomoč in kriti velike izdatke za nakup gradbenega materiala in za plačilo delavcev, ki so mu pri delu pomagali. „Vse do zadnjega je šlo v urejanje kolonije; zato sem vsa leta živel precej be-laško in garal za dva ali tri," nam je sporočil sam g. dr. Hanželič, ki smo ga prosili za podatke o Slovenskem počitniškem domu. Slovenski počitniški dom še ni povsem dograjen. V izgradnji odnosno dovršitvi je povsem novo poslopje, ki je namenjeno predvsem za zborovanja in duhovne vaje mladine. V njem bo prostora za 15 oseb. Počitniška kolonija je namenjena oddihu in utrjevanju zdravja slovenskim lju- dem. Drugorodcev g. dr. Hanželič ne sprejema, razen Slovenca ali Slovenke, ki je poročena z drugorodcem, če ve, da je družina vzgledna. Zlasti je kolonija namenjen^ mladini in družinam z mnogimi otroki, ki si drugod počitnic ne morejo privoščiti. Vsako leto začne „sezono" počitniška kolonija slovenskih otrok, ki v Buenos Airesu obiskujejo slovenske tečaje. Vsako leto jih organizira pod vodstvom voditeljev in voditeljic šolskih tečajev Mladinski odsek Zedi-njene Slovenije, ki ga vodi referent tega odseka g. Aleksander Majhen, podpredsednik Zedinjene Slovenije. Otroci se iz Buenos Airesa vsako leto odpeljajo v počitniško kolonijo h g. dr. Hanželiču takoj po božiču in so pri njem na počitnicah skoro do sredine januarja. V letu 1965 je bilo v čaisu otroške počitniške kolonije v počitniškem domu 112 oseb. Manj premožnim slovenskim otrokom in rojakom g. dr. Hanželič daje še posebne popuste, samo, da jim omogoči, da si tudi ti morejo v poletnih mesecih utrditi zdravje v čistem planinskem svetu. Tako g. prof. dr. Hanželič med Slovenci v Argentini s svojim počitniškim domom vrši veliko socialno delo, ko s tako vnemo skrbi tudi za njihovo telesno zdravje. AVSTRALIJA SYDNEY Poročilo o slovenskih domovih v Avstraliji bi morali pravzaprav začeti z Melbour-nom — KEW in ne s Sydneyem. V Mel-bournu namreč že imajo Slovenci svoj dom. Pa ne enega, ampak kar dva. Obstoja namreč Slovenski dom, p. Bazilij gradi Baragov dom skupno s cerkvico sv. Cirila in Metoda in tam je tudi po zaslugi p. Bazi-lija nastal Slomškov dom, v katerem delujejo slovenske šolske sestre. Pa se nam zdi le pravilno, da damo na začetno mesto Sydney. V njem živi in deluje g. p. Bernard Ambrožič OFM, osrednja slovenska osebnost med slovenskimi naseljenci v Avstraliji. Mož, ki vodi in modro usmerja kulturno ter versko delavnost med slovenskimi ljudmi po prostrani državi. Pri tem mu pomagata g. p. Valerijan in g. dr. Ivan Mikula. Vsak mesec redno pošilja med slovenske ljudi mesečno revijo Misli z vedno aktualno vsebino. Človek vsako številko z veseljem vzame v roke in jo prebere. Z njo dobi dober vpogled v položaj slovenskih ljudi v Avstraliji in v njihove probleme. Med slovenske naseljence po Avstraliji pa g. p. Bernard ne pošilja samo svojih Misli, ampak med nje širi tudi slovenske revije in knjige iz Argentine, Združenih držav Amerike ter knjige Mohorjeve družbe. Za založbe teh revij in knjig opravlja g. p. Bernard Ambrožič delo, ki ga same nikdar ne bi mogle, ali ne vsaj tako uspešno. Zato lahko mirno zapišemo, da je Syd-ney, čeprav še nima svojega lastnega slovenskega doma, le duhovno in organizacijsko središče slovenskih naseljencev v Avstraliji z g. p. Bernardom Ambrožičem na čelu. Je pa tudi res, da se je v samem Syd-neyu že pred leti začela akcija za Slovenski dom. Od vseh je sedanja najrealnejša, ker se opira na vse, ki med slovenskimi naseljenci delujejo in ki se tako v verskem, kakor narodnem in kulturnem pogledu trudijo, da bi med slovenskimi ljudmi ohranil: ljubezen do svojega naroda in da bi med njimi ostala vedno živa slovenska zavest, beseda in pesem. Njihovo delo, kakor vidimo iz prvega letnega poročila Akcije za dom, ki jo rodi Akcija za Slovenski dom Sydney, NSW Slovensko društvo v Sydneyu, ni lahko. Materializem, ki ubija smisel za sleherno požrtvovalnost, sleherni idealizem, je tu še bolj zajel slovenske ljudi, kakor drugod po svetu. Vsaj tako je razbrati iz uvodnega članka, ki ga je za to poročilo napisal g. J. Cuješ kot tedanji predsednik Slovenskega društva. V članku se spominja prihoda slovenskih ljudi v Avstralijo pred dobrimi 16 leti. Brez vsega so prihajali in še v času krize, ki je bila tedaj v tej državi. V pristanišču so videli, kako so ljudje „v rokah držali v časopisni papir zavit krompir in ga s slastjo nosili v usta". Tedaj v Avstraliji ni bilo ne slovenskega društva, ne slovenskega časopisa in je na slovensko prireditev prišlo do 600 in še več slovenskih ljudi. „Takrat smo bili Slovenci zavedni, polni ljubezni do domovine in materinske besede. Sčasoma je ta zavednost splahnela; začeli smo se utapljati v brezbrižnosti avstralskega sonca. Danes, ko nas je vsaj desetkrat toliko, kot nas je bilo tiste dni, ko imamo avtomobile in nam jezik tujine ne dela težave pri potovanju, se nas na slovenski prireditvi zbere le sto — in to je mnogokrat že veliko." Tako ugotavlja pisec članka. In ko dalje vprašuje po vzroku, odgovarja: „Vsak izmed nas jih lahko našteje kolikor hoče, vendar bomo dosledno vsi zamolčali resnico: Glavni vzrok je v tem, da smo malomarni, da nam slovenstvo ne prinaša več drugega kot izdatke in nepotrebno delo ter da nas je skoro sram, da smo potomci naroda, o katerem avstralski svet nič ne ve. Nemški in italijanski klubi so nas polni, pri Hrvatih, Srbih in Avstralcih va-sujemo, se dolgočasimo doma in preklinjamo, ker nimamo nobene družbe, nobenega razvedrila, a na slovensko prireditev ne gremo. Kje je pamet, kje zavest, o kateri toliko govorimo, kje je čut skupnosti? Smo res samo pleve, ki jih je raznesel veter po širni zemlji, da ne bodo kvarile cene žitu? Vse, ki so kdajkoli delali za skupnost, smo oblatili in opljuvali. Zakaj? Zato, ker so si le to zaslužili? Ne! Stopimo pred ogledalo in si poglejmo v oči. Od sramu bomo zardeli, ker si bomo morali priznati, da smo v večini primerov z blatenjem dru- ggg gih iskali izgovor za svojo brezbrižnost in lenobo. Toda pri vsem „niso bili vsi le pleve". Vedno so bili med nami posamezniki, ki se kljub žrtvam niso odpovedali slovenstvu. Nekateri so omagali, a na njihova mesta so stopili drugi. Slovenska misel je tlela in končno ponovno zažarela v klicu za slovenski dom ne le v Melbournu, temveč tudi v Sydneyu". Zaključuje pa g. Čuješ svoj članek i besedami: »Vprašanje je le: smo li dovolj zreli, da bi v času doumeli pomen našega pregovora: »Ljubo doma, kdor ga ima." Srečni rojaki, ki se morejo tudi v tujini zbirati pod domačo streho! Ne bodimo več hlapci-najemniki! Postavimo si svoj dom in postanimo gospodarji. Slovenski dom bo najlepša oddolžitev za vse lepo in prijetne, kar nam je domovina v življenju nudila, obenem pa dokaz drugim, da nam v Avstraliji slovenstvo ni prazna beseda." Poročilo o akciji za dom je bilo izdano julija 1965 ob prvi obletnici te akcije. Tedaj so na slovensko javnost v Avstraliji naslovili poziv gg. p. Valerijan Jenko, OFM, Vinko Ovijač in Alfred Breznik. V njem poudarjajo, da je „ta prva obletnica za akcionarje velikega pomena,', ki ni samo v finančnem stanju, ampak »pomen je vse večji", kajti »skupina rojakov, ki smo to akcijo začeli, smo res že takoj v začetku naleteli na majhen odpor pri poedincih. Nezaupanja, posmehovanja, idealisti ali pa norci, vse to in še več je bilo videti in slišati. Vendar poguma nismo izgubili. Odbor SDS (Slovenskega društva Sydney, op. p.) z ostalimi odseki, so bili na naši strani od vsega začetka. Nesebično so nam vsestransko pomagali". Dalje je v proglasu povedano, da so bile na občnem zboru januarja 1965 »začrtane prve smernice dela za dosego skupnega cilja", t. j. Slovenski dom. Zaključuje proglas z zahvalo vsem, ki so akcijo za dom podpirali, ter z ugotovitvijo: »Pregovor pravi: V slogi je moč. Ta sloga, razumevanje in medsebojna pomoč so največji pomen obletnice". Iz poročila za zgraditev Slovenskega doma v Sydneyu je dalje razvidno, da so delovni člani »Akcije za dom: ga. Mihela šušteršič, gdč. Antonija Vodopivec in gg. Albin Poršek, Rudi Breznik, Stanko Salo-bir, P'ranc Novak, Jože Cetin, Franc Va-lenčič, Luciano Mozetič, Alojz Kučan, Stane Petkovšek, Virgilij Ferfolja, Rafko Pav-lovec in Franc Mramor. Akcija-Slovenski dom v Sydneyu ima svoj pravilnik. V njem je na prvem mestu poudarjen njen namen: Nakup slovenske-400 ga doma ali primernih prostorov za kui- turnodružabne potrebe Slovencev v Sydne-yu in okolici. Glede načina dela je določeno: a) Akcija je samostojna organizacijska enota, ki dela v okviru Slovenskega društva Sydney; b) Ko bo nakup doma uresničen, bo akcija opuščena. Njeno delo bo nadaljevalo Slovensko društvo Sydney, ki bo reorganizirano v kulturnodružabni klub po vzoru avstralskih »unprofitable" klubov; c) Delovni člani akcije so zbrali 3 ljudi (zaupnike), ki bodo urejevali in vodili vse delo akcije; skrbeli za točno knjigovodstvo in varnost denarja, ki mora biti naložen na hranilni bančni račun; d) Zaupniki: pater Valerijan Jenko, g. Alfred Breznik in g. Vinko Ovijač, ostanejo zaupniki doma tudi po n i-kupu in morejo ovreči sklepe vseh društvenih odborov in občnih zborov SDS, če se ti sklepi ne strinjajo z izvirnimi pravil: in nameni akcije za dom .Če kateri zaupnik ne more izvrševati svoje dolžnosti, si sme določiti zastopnika. Točka g) določa, da mora biti ves denar vrnjen, če akcija v petih letih ne bi uspela. Gornji pravilnik je bil sprejet na seji odbora Slovenskega društva Sydney in članov Akcije Slovenski dom dne 11. julij i 1964. Ali bo akcija za slovenski dom v Syd-neyu uspela? Če ima človek pred sabo Prvo letno poročilo Akcije za Slovenski dom in v njem prebira članke slovenskih javnih delavctv v Sydneyu — cerkvenih in laičnih — o potrebi in nujnosti Slovenskega doma v Sydneyu, dobi vtis, da ta akcija mora uspeti, kajti postavljena je na tako široko osnovo, da lahko zbere prav vse slovenske ljudi, če imajo le še trohico ljubezni do slovenstva. G. p. Bernard Ambrožič pa je v članka »Ali naj se vrnem med preroke?" zapisal tudi za primer, da akcija za postavitev Slovenskega doma ne bi uspela, tele ugotovitve: »Vedno bo ostal v veljavi stari kitajski pregovor: Bolje je prižgati eno lučko kot preklinjati temo. Po naše v tem primeru: Bolje je zbrati en funt za bodoči Slovenski dom kot zabavljati na tiste, ki naj bi bili krivi, da ga še ni." In za primer, če bi prišlo do tega, „da bodo tudi nadašnji »akcionaši" padli nekcč v roke javni kritiki in splošnemu zabavljanju", g. p. Bernard Ambrožič odgovarja: »Že večkrat sem bral, da se le tisti z gotovostjo umaknejo kritiki in zabavljanju, ki se ničesar za skupnost ne. lotijo. Pač zato, ker ostanejo skriti in nepoznani. Ko jih nihče v misel ne jemlje, tudi v besede ljudem ne pridejo. Naši današnji »akcionarji-preroki" se zavedajo, da jih utegne v teku časa zadeti neuspeh, za neuspehom kritika, za kritiko zabavljanje in očitki. Vse je mogoče, toda nič zato! Brez njihovih še tako majhnih lučk — primeroma skromnih zbirk za Slovenski dom — bi še zadnje iskrice slovenske zavesti med nami druga za drugo ugašale..." V času, ko pišemo to poročilo, je Akcija za Slovenski dom v Sydneyu izdala že Drugo letno poročilo, ki ga pa, žal, še nimamo v rokah. V zadnjem pismu, ki smo ga prejeli od g. Valerijana Jenka, kateremu se moramo zahvaliti tudi za pošiljko Prvega letnega poročila, nam navaja, da je sedaj v skladu za Slovenski dom okrog pet tisoč dolarjev. Vzporedno z Akcijo za Slovenski dom je g. Valerijan Jenko v zadnjem času začel tudi akcijo, da bi tudi v Sydney dobili slovenske sestre iz domovine. V ta namen je treba tudi zanje postaviti hišo. V novembrski številki Misli je g. Valerijan pod naslovom „Da bi imeli tudi v Sydneyu slovenske sestre" objavil naslednje sporočilo: „Komaj pred nekaj tedni sem v tiskovini ,,Rafael" razposlal rojakom v Sydneyu in okolici poziv za zbiranje darov za bodoči dom slovenskih sester, ki naj bi jih skušali dobiti iz domovine. Čudno hitro se je pokazalo, da je prišel moj poziv — kot naročen. Takoj so pričeli prihajati darovi.. V znak hvaležnosti in v spodbudo drugim jih navajam tu, v kolikor so prišli do 31. oktobra." Zatem slede imena darovavcev t navedbo darovanega zneska. MELBOURNE Baraga House — Baragov dom 19 A' Beckett Street KEW-Melbourne, Victoria telefon 86-8118 in 86-7787 Nastanek Baragovega doma je tale: Leta 1945 so avstralski frančiškani kupili za melbournsko nadakofijo prostor s prostornim poslopjem. Velika stavba s 30 sobami je dobila ime Padua Hali. Služila je za poboljševalnico mladostnih prestopnikov. Kupna cena s stroški prezidave je znašala 12.000 avstralskih funtov. Zbrali so jo ljudje z darovi, svoj znesek je pa prispevala tudi avstralska vlada. Ko je dom prenehal služiti prvotnemu namenu, je nadškofija vrnila vladi njen prispevek. Hiša je bila ob prevzemu v zelo slabem Hali nadškofiji, slovenski izseljenski duhovnik g. p. Bazilij Valentin OFM pa je nadškofijo zaprosil, če bi smel hišo uporabljati v svoje namene. Tako je dne 16. septembra 1960 iz Padua Hali nastal Baragov dom, ki je dne 29. septembra sprejel pod streho prvega slovenskega fanta. Hiša je bila ob prevzemu v zelo slabem stanju. Slovenski fantje sami so jo v prvem letu obstoja notranje renovirali ter izvrši i tudi več zidarskih del. Na dvorišču je nastala krasna lurška votlina z oltarjem, zidana z naravnih skal, ki Slovencem v Mel-bournu služi v glavnem za božično polnoč-nico ter za velikonočne obrede. Pred njo se na prostem lahko zbere do tisoč ljudi. Na igrišču poleg Baragovega doma so lani začeli s prostovoljnim delom graditi podzemsko dvorano, ki bo služila tudi kot telovadnica, nad dvorano bo pa stala prvi slovenska cerkvica v Avstraliji, posvečena sv. bratoma Cirilu in Metodu. Načrte je brezplačno napravil slovenski gradbenik ing. Branko Tavčar. Vse delo nadzoruje fant Baragovega doma in gradbenik Alojz Mar-kič s sodelovanjem Rudolfa Kolonija. Nakup gradbenega materiala za dvorano in cerkev je preračunano na 8 do 10.000 avstralskih funtov odn. 16.000 do 20.000 sedanjih avstralskih dolarjev. Vse delo je prostovoljno in brezplačno. Baragov dom ima v pritličju poleg pisarne slovenskega izseljenskega duhovnika, prostorne obednice in kuhinje tudi pevsko sobo, knjižnico, čitalnico, sobo z biljardom in sobo z namiznim tenisom. Nadstropje obsega spalnice, v katerih je prostora za 35—40 oseb. Za domom stoji kapela Marije Pomagaj, ki dobiva vedno bolj značaj avstralskih Brezij. Za Baragov dom in za zgraditev cerkvice sv. Cirila in Metoda je nabiralna akcija še v teku. Doslej so nabrali že skoraj 18.000 avstralskih dolarjev. Baragov dom je cerkvena last. Njegova lastnica je melbournska nadškofija, je pa dan v popolno uporabo slovenskemu izse- Baragov dom, Kew-Melbourne. Velika stavba je zgrajena v obliki podikve. Na levi strani je videti zid nove dvorane, ki je sedaj v grad.iji ljenskemu duhovniku. Na njegovih ramah je seveda vzdrževanje doma. Zato je Baragov dom slovensko katoliško središče v Melbournu, ki s svojim socialnim značajem prepušča prireditve melbournskemu Slovenskemu društvu, ki zanje najema eno od velikih mestnih dvoran. Kot versko središče Slovencev združuje Slovence na verskem področju. Vsem so ostale v neizbrisnem spominu dosedanje velike verske manifestacije v njem — polnočnice na prostem, druge pobožnosti pri lurški votlini, procesije s svečami, zasaditev prve lopate za zidavo dvorane in cerkve. V kratkem bo nova velika slavnost z odkritjem Baragove sohe na pročelju doma. V socialnem pogledu opravlja Baragov dom važno delo ob prihajanju novih naseljencev v Avstralijo, za kar dobiva priznanja od vlade in od cerkvenih emigracijskih oblasti. V šestih letih je nudil streho preko 500 fantom, nad 200 od teh tudi za daljšo dobo. Kuhinja pripravi hrano dnevno za 40—50 ljudi. Poleg pomoči novodošli slovenski mladini, ki še kar neprestano prihaja, pomaga znova na noge tudi takim fantom, ki so zašli ter so ostali brez zaposlitve in brez sredstev za življenje. Sprejema tudi rekonvalescente, daje priliko do novega začetka fantom po prestanem zaporu itd. Vsi ti v domu najdejo razvedrilo in toplo okolje. Pa tudi fantje, ki ne žive v domu. Ko bo zgrajena dvorana, ,bo služila, kot že omenjeno, tudi kot telovadnica, 402 pa tudi za kulturne in družabne prireditve. V Baragovem domu je bila pet let tudi Slomškova šola pod vodstvom učiteljice gdč. Anice Srnec. Za razred so uporabljali pevsko sobo in knjižnico. Tu so bile tudi vaje za otroške nastope in igre (Kekec in Mojca!). S pridobitvijo Slomškovega doma in prihoda slovenskih sester se je Slomškova šola preselila v Slomškov dom. Se vedno pa je v Baragovem domu pevska soba slovenskega cerkvenega pevskega zbora. V domu ima vaje tudi domači orkester Bled. Prav tako ima tu prostore odbojkarsko moštvo Baraga, ki je leta 1964 doseglo za državo Victoria prvo mesto v Ligi B. Sedaj bolj miruje, ker nima na razpolago primernega igrišča. Dobilo bo pa novega po končanih delih za dvorano. Ko je g. p. Bazilij začel z Baragovim domom, so se mu mnogi smejali ter govorili, da si nakopava nepotrebne skrbi in da bo po nekaj letih „zmanjkalo fantov". Vse kaže, da je bila in je njegova skrb nujna in da bo Baragov dom še dolgo služil začetnemu namenu. Kot slovensko versko središče v delavnosti raste iz leta v leto ter bo z zgraditvijo dvorane in cerkve dobilo svoj resničen pomen. G. p. Bazilij upa, da bo dvorana prinesla tudi kulturno pomlad. Za zaključek podatkov, ki nam jih je na našo prošnjo zbral in poslal organizator in graditelj Baragovega doma v Melbournu g. p. Bazilij, je isti na vprašanje o najvaž- Gradišče dvorane na igrišču ob Baragovem domu, Kew. Na železje pride cementna plošča. Nad njo bo cerkev sv- Cirila in Metoda- Zadaj se vidi del Baragovega doma, za njim sedanja kapelica Marije Pomagaj nejših dosedanjih dogodkih v Baragovem domu zapisal tele odstavke v odgbvor: „Dan, ko je dom postal naš Baragov dom, dan, ko je bila v kapeli ustoličena Marija Pomagaj, dan blagoslovitve Lurške votline, zasaditev prve lopate za dvorano in cerkev... Polno jih je, a mirno in tiho gredo mimo, da se jih tukajšnji rojaki komaj zavedajo, četudi režejo globoke brazde v našo skupnost. Za izseljenskega duhovnika osebno je čudovit sleherni dogodek, ko vidi, da je Baragov dom mlademu slovenskemu fantu pokazal pravo pot. Zanj je važen dogodek, sleherna domača svatba v obednici Baragovega doma, kjer so vsi fantje gostje, ženin pa naš bivši fant, ki bi brez Baragovega doma taval bogsigavedi kje in se izgubil brez misli na bodočnost. A to so osebne stvari in skoraj mi je žal, da sem jih dal na papir. O, važnih dogodkov je polno, polno. Zanje ve Bog, naša izseljenska javnost nanje ne misli in jih zato mnogokrat ne zna ceniti." V okviru Baragovega doma je omeniti še to, da se je g. p. Baziliju leta 1963 posrečilo dobiti za slovensko skupnost štiri velike parcele ob morju (Rae, Victoria) 45 milj vstran od Melbourna. Nakup so omogočili nekateri slovenski in avstralski dobrotniki patrovega dela. Začetek gradbenih del pri dvorani in cerkvi ter nakup Slomškovega doma, so pristavo potisnili malo v ozadje. A načrti so lepi. Baragova pristava — Baraga Camp bo v nekaj letih prijetna točka za oddih in razvedrilo slovenskim družinam. Počitniška koča bo po zgraditvi nudila lepe dneve zlasti slovenski mladini ter ostarelim. MELBOURNE Slomšek Hou.se — Slomškov dom 4 Cameron Court KEW-Melbourne, Victoria Telefon 86 9824 Slomškov dom v Melbournu je najmlajša slovenska ustanova v tem mestu. Slovenci so jo dobili po zaslugi neumorno in ne-utrudljivo delovnega g. p. Bazilija, ki se je že dolgo ukvarjal s to mislijo, da bi dobil v pomoč svojemu delu sestre, katerim je v Sloveniji sedanji komunistični režim onemogočil redno redovno življenje in delo. Maja meseca leta 1965 je g. p. Bazilij dobil kot slovenski izseljenski duhovnik dovoljenje melbournškega nadškofa, da se smejo v nadškofiji naseliti slovenske sestre. Za prihod v Melbourne se jih je prijavilo pet iz kongregacije frančiškank Brezmadežne, k; so imele pred vojno svojo materino hišo v Slovenski Bistrici ter so jih ljudje zato nazivali ..bistriške šolske sestre". Čim je želja postajala dejstvo, je bilo treba misliti na nakup hiše. G. p. Bazilij jo je našel komaj tri minute vstran od Baragovega doma, dasi ni bila naprodaj. Pa se je g. p. Baziliju le posrečilo, da je prišel do nje ter jo kupil dne 2. julija 1965. Pogodbo je podpisal g. p. Bazilij. Kupljeno hišo, skoro majhen gradič, izpred desetletji zgradila zase ena najbolj bogatih melbournskih družin Carnegie. Za. nimivo je to, da omenjena družina ni pustila stopiti katoličanu v hišo — sedaj je pa katoliška last. Zadnji lastnik hiše je bil C. C. Clark, oče desetih sinov, mirovni sodnik okraja, v katerem je Baragov dom, in lastnik agencije za prodajo ter nakup hiš in zemljišč. Je zgleden katoličan-konvertit iz anglikanske vere. Kupna cena je bila 16.000 starih funtov šterlingov — sedanjih 32.000 avstralskih dolarjev. Tisoč funtov je bil dar osebno nepoznanega sydneyskega dobrotnika Mr. Shepharda, ostalo je posadila banka, kjer posojilo še odplačujejo. Do prihoda sester v Melbourne na cvetno nedeljo, 3. aprila 1965, je g. p. Bazilij Slomškov dom popravljal s prostovoljnim delom dobrih rojakov in fantov Baragovega 404 Slomškov dom v Kew-Melbournu dcma. Slomškov dom so pa opremili z darovi dobrotnikov. V Slomškovem domu so naslednji prostor: V prvem nadstropju je 9 sob in zaprta veranda. Pet sob služi za spalnice sestram; pritličje ima poleg kuhinje, zaprte verande, ki služi za obednico in veže, štiri velike sobe. Ena je opremljena s šolskimi klopmi in je razred slovenske Slomškove šole, obenem pa služi za hišno kapelo (oltar se lahko zapre s posebno leseno steno). Dve sobi, ena od njih je že skoro dvoranica, bosta služili za otroški vrtec, za katerega je v teku akcija, da bi dobil tudi državno priznanje. Kakor hitro bo plačan ves dolg, bodo popolne lastnice Slomškovega doma slovenske sestre oziroma njihova kongregacija. Za vzdrževanje je odgovornost na slovenskem izseljenskem duhovniku, v kolikor sestre same tega ne bodo zmogle. Slomškov dom je za slovensko skupnost v Melbournu velikega kulturnega in socialnega pomena. V njem je slovenska šola dobila stalno mesto. Poleg otrok v šolski vrtec bodo sestre lahko sprejemale prav tako otroke družin v izrednih slučajih kot npr. bolezen matere, pogreb v družini ip., pomagale slovenskim dekletom, začele gotovo s tečaji za kuhanje, ročna dela ip. Sestre bodo tudi obiskovale slovenske bolnike po bolnišnicah in domovih. Z eno besedo: v resnično pomoč bodo slovenskemu izseljenskemu duhovniku. V Slomškovem domu nameravajo sestre ustanoviti versko društvo žena in mater. Slomškov dom v Melbournu, ki je bil blagoslovljen 3. aprila 1966 in ki so ga ta dan sestre tudi prevzele, bo verjetno sestram tudi odskočna deska za ustanovitev sličnih domov v drugih večjih mestih, v katerih so večja slovenska naselja. MELBOURNE Slovenski dom v Melbournu 371 a Park Street Princess Kili, Victoria Telefon 38 1679 V Melbournu, država Victoria, je močna slovenska naselbina, ki ima stalnega slovenskega dušnega pastirja. To službo med Slovenci opravlja g. p. Bazilij Valentin, kateremu je v pomoč »pojoči slovenski misijonar" g. p. Odilo Hajnšek. Slovenska naselbina v mestu in okolici je močno delavna. O tem pričajo Slovenski dom, graditev Baragovega doma, cerkvice sv. Cirila in Metoda ter Slomškov dom, v katerem razvijajo delavnost slovenske sestre. Nekaj splošnih podatkov o slovenskih naseljencih v Melbournu nam je poslal g. M. Peršič, tajnik Slovenskega društva v Melbournu. Iz njih je razvidno, da je slovenske naseljence v Melbournu mogoče razdeliti v štiri skupine. V prvi so tisti, ki so v mesto prišli že pred vojno. V drugo je uvrstiti tiste, ki so se naselili v tem mestu, kakor po ostalih delih Avstralije, po drugi svetovni vojni, t. j. protikomunisti-čnj slovenski begunci; v tretji skupini so tisti, ki so ilegalno pobegnili iz komunistične diktature v domovini ter odšli v Av- stralijo, v zadnji pa tisti, ki prihajajo v Avstralijo, kakor v druge države sedaj in so v glavnem »ekonomski begunci" ali pa legalni izseljenci. Medtem ko sta prvi dve skupini v Melbournu šibki, izgleda, da še vedno prevladuje tretja, toda tudi ta bo počasi prepustila mesto ekonomskim beguncem. Večina slovenskih ljudi si poišče prvo zaposlitev v tovarnah, kjer jim znanje angleščine ni potrebno. Tisti, ki nimajo kvalifikacij, ostanejo po tvornicah, precejšnje število obrtnikov in kvalificiranih delavcev si je pa že našlo zaposlitev v svojem poklicu, kjer dobro uspevajo. Manjši del rojakov, zlasti iz druge skupine, je pričel s svojimi podjetji. Med temi lahko naštejemo pleskarje, zidarje, nekaj mesarjev in trgovcev z mešanim blagom. Pomanjkanje slovenske inteligence je bil močan vzrok, da se je dosti slovenskih ljudi narodno izgubilo. Povprečno vzeto so si slovenski ljudje dobro opomogli. Marsikdo se je postavil ni lastne noge. Zlasti velja to za družine. 405 Slovenski dom — SloveniaiK Center — v Melbournu Družine odn. poročeni pari varčujejo in si skušajo čimprej postaviti lastno hišo. Če mož in žena delata, kar je tu možno, ker je pomanjkanje delovne sile, in pridno varčujeta, lahko v nekaj letih zberet.i sredstva za predplačilo hiše. Tako tudi večina dela. Lahko rečemo, da velik odstotek naših ljudi živi v lastnih hišah. To je pač v načinu avstralskega življenja, saj je iz statistik razvidno, da ima od 10 družin v Avstraliji 8 družin svoje hiše. Slovenski ljudje v Melbournu niso strnjeno naseljeni v enem predmestju, ampak so raztreseni po vsem mestnem področju, ki se v dolžino razteza skoro 50 milj. Prebivalstvo neprestano raste. Čeprav je Syd-ney številčno največje mesto v Avstraliji, je v Melbournu pretežen del avstralske industrije. Je komaj nad 100 let staro mesto ter ima danes 2,100.000. Mesto je grajeno po načrtu. Središče mesta — city — obdajajo številna predmestja s tisočerimi enodružinskimi hišami in trgovskimi središči. Melbourne se je razvilo ob ustju reke Yorro in se razteza na široko ob morski obali z lepo peščeno plažo. Po teh splošnih podatkih o Melbournu preidimo na akcijo za postavitev skupnih slovenskih domov v tem nad dva milijonskem mestu. Zamisel nakupa Slovenskega doma se je 406 porodila v odborih Slovenskega društva v Melbournu že leta 1957. Do izvedbe tega načrta je pa prišlo šele tri leta pozneje, t. j. dne 1. maja 1960, ko so kupno pogodbo podpisali za to posebej izvoljeni zaupniki. Hiša, ki so jo kupili, je bila tedaj stara okoli 60 let. Postavljena je na zemljišču 66x160 čevljev v ulici 371 a Park Street, Princess Bili, t. j. v, bližini središča Melbcurna. Lastnik hiše je zahteval 21.400 avstralskih funtov. Ob nakupu je bilo treba položiti 6.000 avstralskih funtov, nato pa ostanek odplačevati po 30 avstralskih funtov na teden in po osmih letih ostanek. Slovenski dom, ki je bil prej običajna stanovanjska vila, ima 8 sob, ki služijo za stanovanje oskrbniku, za društveno pisarno, za seje in za družabne sestanke. Denarno nabirko za Slovenski dom ja vodilo Slovensko društvo v Melbourn.i. Lastnik doma je odbor zaupnikov, upravlj i pa dom odbor Slovenskega društva. Namen doma je služiti za središče slovenskega društvenega in kulturnega delovanja v Melbournu in dajati streho društvom ter ustanovam s takim delovanjem. Za sedaj ima v njem svoje prostore samo Slovensko društvo v Melbournu. V domu je že pet let tudi slovenska knjižnica z okod 150 knjigami. Lastniki doma imajo načrte tudi za bodočnost. Ko bo hiša plačana, jo mislijo prodati ter z izkupičkom kupiti novo stavbo s primerno dvorano. C H I L E SANTIAGO-MAIPU Dom Marije Pomagaj Hogar Chileno-Esloveno Av. Los Pajaritos 6074 Telefon 91-962 Santiago-Maipu V Čilu ni dosti Slovencev. Nekaj jih pa je in nanje naletiš po vseh delih države. Zlasti na duhovnike salezijance. Po drugi svetovni vojni je prišlo v Čile tudi nekaj svetnih slovenskih duhovnikov. Vsi so se s svojim delom lepo uveljavili. Požrtvovalno in nesebično človekoljubno delo slovenskih usmiljenk vzbuja priznanje in spoštovanje po vseh zdravstvenih zavodih, v katerih delujejo. Slovenski obrtniki uživajo ugled v glavnem mestu in v notranjosti države. Prav tako slovenski uradniki pri čilskih ali ameriških družbah. Ker Slovencev ni veliko, je razumljivo, da nimajo tako organiziranega društvenega ter kulturnega dela, kakor po tistih državah, kjer so naseljeni v večjem številu. V Santiagu, t. j. v prestolnici Čila, so to nalogo prevzemale slovenske usmiljenke. Zlasti njihova predstojnica s. Vincencija Kaplja. Te so vabile Slovence na skupne maše, na sestanke in razgovore. To delajo še sedaj. Na pobudo rajnega škofa dr. Rožmana, so slovenske usmiljenke začele tudi z akcijo za skupni slovenski dom — Dom Marije Pomagaj. Prostor zanj v izmeri 9.840.25 kv. m. na aveniji Los Pajaritos 6074, San-tiago—Maipu, je kupila leta 1961 Družba usmiljenih sester. Nanjo je tudi svet pre- pisan. Graditev doma je začela 1. 1965. Doslej je zgrajeno samo pritličje. Ko bodo finančna sredstva dopuščala, se bo gradnja nadaljevala. V domu je sedaj samo še stanovanje za sestre, zasilna kapelica ter soba, ki služi za dvoranico. Kupljeni prostor s pritličjem doma Marije Pomagaj služi za zbirališče slovenskih rojakov v čilski prestolnici Santiago. Načrti za nadaljnjo graditev doma so lepi. Ne bo jih pa mogoče izvršiti naenkrat, ker bo njihova izvedba zahtevala veliko izdatkov. V Domu je namreč predvidena lepa kapela, v kateri naj bi bila redna služba božja za Slovence, primernejša stanovanja za sestre, zavetišče za otroke, za starejše ljudi, večja dvorana za kulturne in družabne prireditve Slovencev, zdravniška posvetovalnica s polkliniko. Od navedenih načrtov bo Družba usmiljenih sester skušala prvenstveno izvajati tiste, ki so združeni z delom in življenjem samih usmiljenih sester ter z verskim, kulturnim, socialnim ter družabnim življenjem slovenskih rojakov v čilski prestolnici. To so: Ureditev kapele ter stanovanj za sestre, in prostora za dnevno otroško zavetišče in zdravniško posvetovalnico ter zgraditev dvorane. FRANCIJA PARIZ Slovenski dom Slovenska katoliška misija 7 Rue Gutenberg Pariz, Telefon 250-89-92 Med Slovenci in Francozi je bilo vedno lepo razmerje. Utrjevali so ga ne sama francoski diplomatski predstavniki v Jugoslaviji, ampak tudi številne francosko-slovenske ustanove, ki so skrbele za širjenje francoske kulture ter za učenje francoskega jezika. V Pariz so že od nekdaj odhajali slovenski umetniki bogatit svojega duha s stvaritvami francoskega genija. Prav tako slovenski študentje. Poleg umetnikov in študentov je Francija pred vojno sprejemala slovenske delavce. Dajala jim je zaslužek. In kruh, ki je bil dostikrat res trdo prislužen, zlasti v letih, ko za slovenske delavce v Franciji še ni bilo urejeno vprašanje socialne zaščite. Za slovenskimi delavci so slovenske svetne in cerkvene oblasti pošiljale v Francijo izseljenske duhovnike in učitelje. Pa ne zato, da bi med njimi delali propagando za obstoječi režim v domovini, ampak, da bi jih za domovino narodno in versko ohranjali. V socialnem pogledu si je med slovenskimi ljudmi pred vojno pridobil neizmernih zaslug kot izseljenski komisar na jugoslovanskem poslaništvu v Parizu, rajni dr. Alojzij Kuhar. Zanje je pri francoskih oblasteh dosegel podpis socialne zaščite. Za dr. Kuharjem je pred vojno deloval v Parizu g. Ivan Camplin, ki je po vrnitvi v domovino prevzel župnijo v Dobrov-niku pri Ptuju. Za njim dr. Ferdinand Ko-lednik, znani prevajalec Jurčičevih del v tuje jezike, med vojno in prva leta po vojni pa dr. Emil Hodnik. V Merlebachu je bil ves čas neumorno delaven in je še danes Msgr. Stanko Grims, na severu se je pa do smrti ves žrtvoval slovenskim ljudem Msgr. Valentin Zupančič. Zaradi razmer, ki so nastale v domovin leta 1945 z vzpostavitvijo komunistične totalitarnosti, so v Pariz in ostah francoska mesta začeli prihajati slovenski protikomunistični begunci. Tem so dobrih deset let zatem sledili tisti, ki so v domovini dobili vso vzgojo in tudi odrasli že pod komunisti, pa so se nad komunistično ideologijo in materialističnim pojmovanjem zasebnega in javnega življenja razočarali in so tajno prekoračili meje ter odšli v svet kot predstavniki tretje slovenske emigracije. Za temi prihajajo v svet v zadnjih letih v vedno večjem številu, lahko govorimo že o množici slo- Pisarna v prostorih Slovenske katoliške misije v Parizu Knjižnica na sedežu Slovenske katoliške misije v Parizu venskega življa, od visoko kvalificiranih poklicev do navadnih delavcev, ki po večini domovine ne zapuščajo iz ideoloških razlogov, ampak zaradi boljših materiel-nih koristi, ki jih dobivajo s svojo zaposlitvijo v demokratskih državah. Od slovenskih ljudi, ki so vsa leta po vojni prihajali v Pariz, so se nekateri ustavili tu zato, da bi se tu odnosno v notranjosti Francije za stalno naselili, za druge je pa bil Pariz samo prehodna postaja na poti v razne prekomorske države. Zlasti v ZDA, Kanado in Avstralijo. Ti Slovenci, zlasti tisti, ki so pobegnili iz domovine iz ideoloških razlogov, so v Pariz prihajali brez sredstev in tudi dokumentov. Zanje se je bilo treba pobrigati, ker kot politični begunci pač niso mogli prositi pomoči pri diplomatskih predstavnikih sedanjega komunističnega režima. Za vse te ljudi je do leta 1956 skrbel ravnatelj slovenskega dušnega pastirstva v Parizu g. Nace Čretnik. Kdor od bliža pozma delo za slovenske ljudi v emigraciji, bo razumel žrtve, ki ga tako delo od vseh zahteva. Nobenih stalnih prostorov ni bilo, kjer bi jih lahko sprejemal. Na Rue Salnt Fargeau 4 v Parizu je bila dolga leta Čret-nikova „pisarna". V sobi, ki je bila v cerkvi, v kateri je bil g. Čretnik nastavljen za kaplana, določena za ministrante. Kadar je bil g. Čretnik „dežurni" kaplan v župniji, je slovenske ljudi lahko sprejemal tudi v župnijski pisarni. V jeseni je za ogromno delo, ki ga je sam zelo težko zmagoval, dobil pomočnika. Iz Španije je prišel v Pariz g. Flis, leta 1960 se jima je pridružil še g. Lavrič iz Rima, iz Argentine sta pa po odredbi rajnega škofa dr. Rožmana prišla gg. Tone Dejafc in Stanko Kavalar. Kljub pomanjkanju lastnih prostorov je bilo za slovenske begunce opravljeno cgromno delo. Skrb in ljubezen za slovenske ljudi ter organizirano dušno pastirstvo med njimi, je pa z vedno večjo nujnostjo narekovalo zahtevo, da morajo tudi Slovenci v Parizu priti do svojih lastnih prostorov, da bodo slovenski ljudje vedeli kam zahajati, kjer se bodo lahko zbirali in kjer bodo dobili vsaj malo slovenske domačnosti v velikem tujem mestu. Bilo bi krivično, če bi trdili, da Slovenci med, Francozi ne bi bili imeli ali da nimajo šs danes odkritih prijateljev. Imeli so jih in jih imajo še. Vedno so jim radi pomagali, kadar so videli, da so v stiskah in potrebah. Za svoje prireditve in sestanke so dobili pri njih na razpolago tudi prostore. Toda človeku je le težko, če je dobrotnikom prevečkrat v nadlego. Kdor pa razmere v Parizu pozna, ve, kako težko je dobiti samo majhen prostor in kako astronomsko visoke so cene za hiše. Zato je želja po lastnih slovenskih prostorih ostajala, žal, samo želja. Ob danih ijazjmerah in okolnostih zamisli lastnega slovenskega doma ni bilo mogoče uresničiti. Leta 1961 se je pa zgodilo, kar se dostikrat v življenju posameznika in narodov dogaja: Uresničil se je pregovor: ,,Kadar je stiska najhujša, je božja pomoč najbližja." Tako se je zgodilo tudi Slovencem v Parizu. V francoski prestolnici je imel za Slovence in ostale emigrantske skupnosti največje razumevanje pariški pomožni škof Msgr. Rupp. Z veliko naklonjenostjo je delo demokratskih Slovencev v Parizu podpiral tudi belgijski pater Verenfried van Straten, direktor ustanove „Pomoč duhov- 409 Blagoslovitev in razvitje prapora Društva Slovencev v Parizu dne 10. aprila 1966. Zastavo drži predsednik Društva Slovencev Jožef Boštjančič. Na desni strani spodaj sta botra dr. Franc Žajdela in ga. Tončka Kogoj-Lukežič nikom iz Srednje Evrope", ter zastopnica njegove organizacije v Franciji gdč. M. H. Verhelst. Vsi ti so postali še večji dobrotniki Slovencev s tem, da so jim omogočili priti do sicer skromnih, a vendar prijetnih prostorov, kjer so sedaj kakor doma. S pomočjo imenovanih je namreč pariška škofija kupila trisobno stanovanje na 7 rue Gutenberg, pritličje, levo (Metro: Hlarles-Michels) in ga dala na razpolago Slovencem. Ena soba je bila določena za stanovanje slovenskega duhovnika, dve sobi pa za potrebe Slovenske katoliške misije v Parizu. Tako je bil v Parizu vsaj začasno rešen problem prostorov za tamošnje Slovence, ki so v njih dobili stalno pisarno, in Otroci slovenskega šolskega tečaja v Parizu 410 ob sklepu šolskega leta je ni bilo treba več prenašati vsak torek in četrtek ter nedeljo iz enega dela mesta v drugega, kjer je pač maševal slovenski duhovnik. i 1 , jj V novih prostorih so si Slovenci ustvarili prijeten slovenski domek s toplo slovensko domačnostjo. V njej so si ustanovili knjižnico in uredili čitalnico. Tako so ti prostori postali tudi kraj za kulturno oblikovanje slovenskih ljudi. Glavno pa je, da slovenski ljudje vedo, kam se lahko vedno obrnejo in kjer bodo dobili soroja-ke, ki razumejo njihove težave in jim v stiski lahko priskočijo na pomoč. Tu so vsi kot bratje in sestre, pa naj v svojih poklicih zavzemajo kakršnekoli položaje. Tu se zbirajo slovenski ljudje, ki si v francoski prestclici služijo svoj kruh kot navadni delavci, sem prihajajo Slovenci, ki so po raznih industrijah dosegli že lepe položaje, reden gost je pa tudi svetovno-znani rakolog dr. Žajdela. Velika slovenska družina. Prostori Slovenske katoliške misije v Parizu, ki služijo namenom slovenske dt-mokratske in krščanske izseljenske skupnosti, so bili blagoslovljeni 14. decembra 1961. Blagoslovil jih je tedanji pomožni pariški škof, sedanji škof v Monaco, Msgr. Rupp. Navzoči so bili zastopniki papeškč-ga nuncija v Parizu Msgr. Acerbi, zastopniki francoskih oblasti in socialnih ustanov, slovenski član Vrhovnega sveta za emigracijo pri koncilski kongregaciji v Vatikanu dr. Pavel Robič, zastopniki Slovencev ter njihovi številni prijatelji raznih narodnosti. Po blagoslovitvi slovenskih prostorov je imel govor v francoščini direktor Slovenske katoliške misije v Franciji g. Nace Čretnik, Msgr. Rupp je pa v svojem govoru omenjal trpljenje slovenskega naroda v domovini, slovenskih ljudi po svetu, jim dajal pogum ter jih pozival naj vztrajajo v zvestobi slovenskim verskim in narodnim izročilom. Ta dan je bil največji praznik Slovencev v Parizu. Blagoslovljen je bil njihov dom, ki je od tega dne naprej res vsem skupni slovenski dom. Saj ima v njem tudi svoj sedež Društvo Slovencev v Parizu, v njem so redni slovenski sestanki, razgovori o skupnih stvareh, vaje za razne prireditve. Vse je res malo, toda, slovensko je in so Slovenci v Parizu dobrotnikom za ta veliki, neprecenljivi dar iz globine src hvaležni. KANADA TORONTO Župnijska dvorana pri Mariji Pomagaj Manning Ave 611 Toronto, Ont. Slovenci v Torontu so upravičeno lahko ponosni na to, da so bili prvi, ki so si po drugi svetovni vojni zgradili slovensko cerkev. Ne kapelo, ampak lepo cerkev, ki jo je s svojimi umetninami obogatil veliki slovenski umetnik akad. kipar France Gorše. Posvečena je kraljici Slovencev Mariji Pomagaj. Skupno s cerkvijo so Slovenci v Toriontu dobili tudi prvo svojo dvorano. Za podatke o njenem nastanku smo se obrnili s prošnjo na župnika župnije Marije Pomagaj g. Andreja Prebila, ki ga je vrhovni predstojnik Misijonske družbe imenoval za superiorja slovenskih lazari-stov v Kanadi za prihodnjih 6 let. Naši prošnji se je ljubeznivo odzval ter nam je nastanek slovenske cerkvene dvorane opisal takole: V Kanadi ima skoro vsaka župnija primerno župnijsko dvorano. Vsaj polovica, če ne več, je 'zidanih skupno s cerkvijo. Navadno pod njo v podzemlju. Služi jim za sestanke raznih večjih organizacij, za družabne večere vse župnijske skupnosti, za poročne slovesnosti itd. Na oder ne polagajo velike važnosti, ali ga pa sploh ni. Tako n. pr. nova hrvatska župnijska dvorana — tudi pod cerkvijo —, po mnenju našega škofa največja v njegovi nadško-fiji, nima odra. Ko so Slovenci v Torontu pred dobrim desetletjem začeli graditi svoje prvo versko in kulturno središče, so imeli pred očmi nekdanje slovenske razmere in potrebe doma. Nekateri so bili le za dom, drugi le za cerkev. Prevladala je večina, ki je hotela imeti oboje: cerkev in dvorano. Zidati so začeli v začetku decembra 1953. Ker je dvorana pod cerkvijo, je naravno, da so najprej začeli graditi dvorano. Na praznik Kristusa Kralja 1. 1954 je bila dvorana prvič uporabljena. Se pravi: Le dober mesec poprej, ko je bila v cerkvi nad dvorano prvič darovana sv. maša. Takrat je bil župnik za slovensko izseljensko skupnost v Torontu g. dr. Jakob Kolarič C.M., ki je ali sam ali pa od njega pooblaščeni odvetnik podpisoval raz- ne nakupe in pogodbe. Načrte za dvorano in cerkev je napravil Bolgar arhitekt Peter Dimitnov. Dela je vodil slovenski podjetnik g. Franc Stoje. Vsa stavba je tedaj stala približno 80.000 dolarjev. Koliko od tega je šlo za dvorano, je težko reči. Morda nekaj čez 30.000 dolarjev. Dvorana je zelo visoka, ker je imela namen služiti tudi za orodno telovadbo. Bila pa je vse do začetka leta 1962 v grobem stanju. Tedaj pa je že pod novim župnikom (sedanjim župnikom in superior-jem g. Andrejem Prebilom, op. ur.) dobila novo, lepše lice; opaž, zavese čez grobe stene itd. Ta obnovitvena dela so stala okoli 4.500 dolarjev. Letos pa smo izrabljeni prvotni parket, ki zaradi poletne zatohle vročine že ves čas ni dobro služil, zamenjali s terrazzo, ki je skupaj z ostalimi popravili stala približno 5.500 dolarjev. Dvorana je imela za kanadske razmere od vsega početka naravnost odličen oder. Prav tako majhno galerijo, ki služi obenem za slovensko šolo in sestanke raznih župnijskih, pa tudi nežupnijskih organizacij. Na galeriji je še vedno slovenska knjižnica, ki ima približno 2.000 slovenskih knjig in vsako leto narašča z novimi slovenskimi knjigami. Ob vhodu v podzemlju je na eni strani mala točilnica za družabne prireditve, svatbe itd, na drugi strani hodnika pa za iste namene mala kuhinja. Za garderobo služi kar galerija. Ker pa je bil od vsega početka prostor, kjer stojita dvorana in cerkev, preveč utesnjen, je že prvi župnik g. dr. Kolarič C.M. začel dokupovati hiše ob cerkvi: prva ob cerkvi je stala 18.000 dol., druga takoj ob njej pa 30.000 dol. Ko je prevzel župnijo sedanji župnik g. Prebil, sta bili še obe ti hiši na dolgu, ki je tedaj skupno znašal 53.000 dolarjev. Ob koncu poletja 1962 je bila dokupljena še zraven prvih dveh stoječa hiša za 25.000 dolarjev. Takoj smo pripravili teren za nadaljne načrte. Z njimi je bilo treba rešiti razne župnijske probleme: Za slovensko šolo v treh Cerkev Brezjanske Matere božje v Torontu- Pri novi stavbi na levi sega dvorana do višine okrasnega kamenja na steni. Približno tako visoko sega stara dvorana pori cerkvijo. Več kot dve tretjini obeh dvoran je skritih pod zemljo starih hišah in v župnijski dvorani ni bilo dovolj primernih prostorov. Kuhinja v stari dvorani je bila odločno premajhna. Za šport je bilo v stari dvorani pozimi premalo poskrbljeno. Za večje družabne prireditve in za svatbe naših družin je spričo naraščajoče slovenske skupnosti postajala dvorana premajhna, čeravno je pri odrskih prireditvah mogla sprejeti tudi čez 400 gledavcev. Vsem tem in podobnim nedostatkom je bilo treba odpomoči z novo župnijsko stavbo, ki smo jo začeli graditi lansko poletje. Načrt za to stavbo je napravil Slovenec g. Vilko Čekuta, dela pa je vodil slovenski podjetnik g. Ivan Kavčič. Julija lanskega leta (1965) smo podrli prvi dve hiši ob cerkvi, skopali v ozadju, kjer so stale garaže, do iste globine kot pred leti za prvotno stavbo. Vso novo stavbo smo postavili pravokotno na cerkev odnosno prvotno dvorano. Vzdolž stare dvorane 412 smo v podzemlju napravili veliko novo ku- hinjo in jo povezali s staro ter v smeri proti novi dvorani dodali razne prostore, ki služijo obema dvoranama. Steno stare dvorane smo že blizu odra prebili precej na široko v višini opaža, tako, da se moreta za bankete, svatbe, družabne večere ip. obe dvorani povezati. Odprtina se more tako zapreti, da se niti ne opazi. Tako se moreta istočasno uporabljati obe dvorani vsaka zase, recimo: ena za predavanje ali kakšno drugo kulturno prireditev, drugo pa za kaj bolj veselega. Nova dvorana je prav tako visoka kot stara, toda precej manjša. Ima premakljivo steno, da jo je mogoče spremeniti v dva razreda slovenske šole. V isti globini kot dvorana je pod garažo še en prostor, ki je primeren za en razred slovenske šole ali za razne sestanke. In še ena sobica je poleg, ki nam za marsikaj služi. Nad to dvorano in omenjenimi prostori sta dve župnijski pisarni, krstil- nik, zakristija, soba za ministrante, obed-nica za duhovnike in kuhinja za župnijsko družino. Nad vsem tem pa je tretje nadstropje, kjer so stanovanja za duhovnike. Ta nova stavba gre v ozadju vseh treh župnijskih hiš, dveh podrtih, kjer sedaj asfaltiramo za parkiranje 20 avtomobilov, in tretje, ki še prenovljena stoji ter zaključuje podkev vseh župnijskih stavb. Nova stavba je stala brez opreme približno 120.000 dolarjev. Koliko od tega je treba dati za dvorano, je težko točno povedati. Vsekakor čez 40.000 dolarjev. Preprost blagoslov nove stavbe je bil že letos 12. februarja, slovesna blagoslovitev bo tedaj, ko bomo končali s popravili cerkve, kjer bomo z novimi preuredbami pridobili kakih 100 novih sedežev. Finančno so 4°8'r.aditev omogočila dobra slovenska srca. Sicer pa tudi v Kanadi velja: Kdor več dolga ima, več velja. Najprej stavbo napravijo, potem jo pa počasi odplačujejo. Do leta ,1960 so predvsem >.ialo boljše stoječi Slovenci posodili denar, v kolikor ni bilo dovolj darov, od tedaj naprej pa preko škofije dobivamo posojila v banki. Lansko leto smo bili nekaj mesecev brez dolgov, zdaj ga pa imamo spet že nad 100 tisoč dolarjev. Lastnik doma in vseh župnijskih zgradb je škofija, ker župnija v Kanadi ni juridična oseba. Obe dvorani služita predvsem župnijskim potrebam. Vse župnijske organizacije imajo ob določenem Času določen prostor za sestanke, prireditve ip. Dobe jih pa na razpolago tudi nežupnijske organizacije, če niso direktno proticerkveno usmerjene. Obe dvorani služita dalje za. slovensko šolo, za verouk v slovensščini, za pripravo za prvo sv. obhajilo in za birmo. Ker ima le večja dvorana oder, bo predvsem ta služila kot doslej za odrske in druge kulturne prireditve, za predavanja manjšega obsega pa bo seveda primernejša manjša dvorana. Manjša dvorana bo obenem zelo pripravna za namizni tenis, za košarko ip. V dvanajstih letih je bilo v prvotni dvorani toliko različnih prireditev, da jih je brez predhodnega točnega vpogleda v zapiske raznih župnijskih in nežupnijskih organizacij tudi približno nemogoče našteti. Ce le bežno pogledamo v zadnja leta, ne bom nič pretiraval, če trdim, da je bilo povprečno vsako leto vsaj sedem odrskih prireditev: drame, veseloigre, akademije, pevski nastopi, harmonikarji, operete, folklorni festivali ip. Vsako leto je seveda miklavževanje, materinski dan, misijonska prireditev in slični običajni nastopi. Mladinski klub je v šestih letih svojega obstoja ne le povezoval slovensko mladino, marveč je pri svojih sestankih ob nedeljskih večerih tudi duhovno veliko pridobil, ker je pri vsakem sestanku tudi primerna duhovna misel ali predavanje. Takšnih sestankov je bilo v teh letih na stotine. Mnoge fante in dekleta so privedli ti sestanki v cerkev, kamor poprej že niso več zahajali. Prav tako kot Mladinski klub so bili v zadnjih letih povezani z dvorano skavti, ki imajo v njej redne tedenske sestanke. Tako in podobno so vse župnijske in tudi prenekatere nežupnijske slovenske organizacije intimno povezane z župnijsko Prvotna dvorana v župniji Brezjanske Matere božje že po dopolnilnih lelih — postavitev zave3, opaža, kipov itd. 1. 1962 Birmanci župnije Brezjanske Matere božje v Torontu v cerkveni dvorani. V sredini je pomožni škof Allen. Na njegovi desni župnik Andrej Prebil, na levi kaplan Tone Zrnec dvorano. Pevske vaje so zdaj največ v novi dvorani. Glede odrskih prireditev naj naštejem le nekatere organizacije, ki so prirejale: Župnijsko kulturno društvo Baraga, ne-župnijsko društvo Slovensko gledališče, Slovenska šola, Mladinski klub, Skavti, Marijina družba itd. Glede načrtov za bodočnost: Skušali bomo vse storiti, da tukajšnje Slovence ohranimo versko in narodno zavedne. Obojno je v narodnih župnijah, kakršna ji raša, medseboj nujno povezano. Ne le v dvorani, tudi v cerkvi moramo opravljati poleg verskega tudi narodno poslanstvo. Tako o slovenskih dvoranah v župniji Marije Pomagaj v Torontu g. župnik in superior Andrej Prebil. Njegovo pregledno poročilo nam Slovencem po drugih državah v svobodnem svetu odkriva živahno delavnost tistih rojakov v Torontu, ki se zbirajo v fari Marije Pomagaj. NEW TORONTO Dvorana župnije Brezmadežne s čudodelno svetinjo 739 Brown's Line loronto 14, Tel. 255-2721 Poleg župnije Marije Pomagaj imajo Slovenci v Torontu še drugo narodno župnijo Brezmadežne s čudodelno svetinjo. J s v zahodnem novem delu mesta, ki se zaradi tega imenuje New Toronto — Novi To-ronto. Župnijo vodi g. župnik Janez Kopač, ki je bil do jeseni 1965 tudi supe-rior slovenskih lazaristov v Kanadi. Ti imajo v glavnem na skrbi vse dušno pas-tirstvo za Slovence v Kanadi. Tako v Torontu samem, kakor tudi v notranjosti Kanade, razen v Hamiltonu, kjer je župnik g. dr. Alojzij Tome. V času, ko je v Torontu nastajalo slovensko versko in narodno središče v župniji Marije Pomagaj, je bil g. Janez Kopač tam kaplan. S tedanjim župnikom g. Kolaričem je bil duša vsega dela. Zato je pozneje kot župnik nove slovenske narodne župnije s pridom uporabljal vse izkušnje, ki si jih je pridobil z graditvijo svetišča in dvorane pri Mariji Pomagaj. Po vzoru ostalih kanadskih župnij ir tudi župnije Marije Pomagaj, je prav tako v župniji Brezmadežne poleg cerkve župnijska dvorana. Za podatke o njenem nastanku smo se obrnili naravnost na g. župnika. Prav rad se je odzval naši prošnji ter nam je za sestavek o nastanku slovenskih domov in dvoran v državah, kjer so se naselili slovenski naseljenci po II. svetovni vojni, zbral podatke o svoji župnijski dvorani ter nam jih dal na razpolago. Takole nam poroča g. župnik Janez Kopač CM: „Ko so Slovenci zgradili stavbo v za-padnem delu Vel. Tcronta ob glavni cesti št. 27, ki ima na tistem kraju, kjor stoji cerkev in dvorana Brezmadežne s čudodelno svetinjo, ime Brown's Line 739, je torontski kardinal Me Guigan zapisal: „You now have another social and re-ligious center, around which your children csn grcw up stauneh and fervent Catho-lics and loyal citizens of our beloved country, while stili retaining the cultur:il heritage Which you brought to Canada with you." S temi besedami je kardinal Mc Guigan jasno označil, čemu bo služila ta dvorana: družabnemu in verskemu središču, v katerem se bo slovenska mladina utrjevala v veri, rastla v zveste kanadske državljane, obenem pa ohranjala slovensko kulturno dediščino, katero so njihovi starši prinesli s seboj iz Slovenije. Pobuda za dvorano je prišla od Sloven- Cerkev i,, ezma je^nc s cua_- .no svet njo ob graditvi. Na desni v ozadju že zgrajena cerkvena dvorana. Slovenci prihajajo k blagoslovitvi in odprtju dvorane Notranjščina cerkve Brezmadežne s čudodelno svetinjo cev, ki žive v zapadnem predmestju To-ronta, ki se zaradi številnih novih hiš imenuje New Toronto. Razdalja med župnijo Brezmadežne v New Torontu in Marije Pomagaj je tako velika, kakor je razdalja med Ljubljano in Kranjem v Sloveniji. Jasno je, da nekateri Slovenci niso mogli hoditi vsako nedeljo tako daleč k slovenski maši; še manj so mogli tja redno pošiljati svoje otroke v slovensko šolo. Zlasti tisti, ki še niso imeli svojih avtomobilov Bili so vedno bolj pogostni gostje krajevnih kanadskih župnij in vedno bolj redki obiskovavci cerkve in dvorane Marije Pomagaj. Da bi rešili svoje otroke za slovenski jezik in da bi tudi sami mogli v vsej polnosti gojiti versko življenje na slovenski način, se je kakih 100 družin odločilo, da bodo zgradili v New Torontu še drugo slovensko cerkev in dvorano. To voljo so pokazali v začetku 1959. leta, ko jim rosi®)ha-ravi, slovenski fantje in dekleta še pa faed seboj spoznavajo in pletejo prve vezi bodo če ljubezni. Tako je upravičeno upanje, da bo letovišče poleg dvoran tudi v znatni riie^ ri pomagalo, da si bodo slovenski fa za življenjske družice izbirali Slovenke.: TORONTO Sicvenski dom Siovenia Home 864 Pape Ave Toronto 6, Ont. Telefon 463-2616 Poleg cerkvenih dvoran v Torontu ter slovenskega letovišča izven Toronta, ki je cerkvena last, delno torontske nadškof i je, delno pa Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega (Letovišče op. p.), imajo Slovenci v Torontu tudi Slovenski dom, ki ni cerkvena last. Postavili so si ga leta 1965 za dvajsetletnico slovenske politične emigracije. Uradno se imenuje Slovenski dom — Siovenia Home. Stoji v ul. 864 Pape Ave, Toronto 6, Ont. Tele. 463-2616. Lastnik doma je pravna oseba, ki se imenuje „Društvo Slovenski dom — Siovenia Home Association". V teku je proces za inkorporacijo pri oblasteh. Začetki prizadevanj za postavitev Slovenskega doma v Torontu segajo v leto 1962. Dne 30. aprila tega leta je Društvo Slovencev v Torontu povabilo rojake na sestanek, „da bi se pogovorili o potrebi slovenskega doma in o akciji kako priti do njega." To je bil prvi sestanek za Slovenski dom. Vodil ga je tedanji podpredsednik Društva Slovencev g. dr. Viktor An-tolin, navzočih je pa bilo okoli 30 društvenih delavcev. Vsi so bili edini v tem, da potreba po Slovenskem domu obstoja. Zato so se na galeriji slovenske dvorane pri Mariji Pomagaj, kjer je bil ta sestanek, zmenili, da bodo z akcijo za Slovenski dom nadaljevali in jo skušali čimprej uresničiti. Kmalu po sestanku so pa morali ugotoviti, da uspešna akcija za Slovenski dom še ni bila mogoča. Bilo je treba še prej razčistiti pojme in pojasniti marsikatero stvar. Vse to je bilo opravljeno v teku leta 1962. Naslednje leto tudi še ni prineslo uresničitve zamisli, v letu 1964 j'i pa vse prizadevanje po pridobitvi lastnih prostorov že začelo kazati vidnejše oblike. V marcu in aprilu 1964 so bili pri g. Turku trije pomembni sestanki. Tedaj je bil tudi izvoljen pripravljalni odbor, ki so ga sestavljali gg. Jože Turk, Frank Demšar in Lojze Dolenc. Imenovani so se takoj lotili dela in ga z velikimi žrtvami tudi opravili. Začeli so najprej zbirati sredstvi za zgraditev lastnega doma odnosno za nakup primerne stavbe. Dne 9. aprila sta dala v sklad za Slovenski dom prve tisočake gg. Andrej Dolenc in Franc Ješe. Zbiranje sredstev je šlo naprej. Člani pripravljalnega odbora so pa medtem pridno iskali primerne stavbe. Dobil jo je g. Frank Brence ml. Dne 15. oktobra 1964 je bila sklenjena kupčija in Slovenski dom v Torontu je postal dejstvo. Za stavbo, ki je prej služila v sprednjem delu poslopja bančnim prostorom, v zadnjem pa maii obrti, so morali Slovenci položiti 35.000 dolarjev. Od dneva nakupa stavbe za Slovenski dom se je začelo sistematično delo za njegovo ureditev. Bilo je več sestankov, na katerih so člani pripravljalnega odbora hoteli zvedeti za mnenje članov, kako si zamišljajo preureditev in ureditev prostorov v domu. Bilo je treba iskati različna dovoljenja, razmišljati o pravni osnovi, o imenu itd. Po vsestranski izmenjavi misli je bilo sklenjeno, naj se ustanovi Društvo Slovenski dom. Ustanovni občni zbor društva je bil 3. aprila 1965 ter je Slovenski dom v Torontu bil na njem izvoljen prvi upravni odbor. Za predsednika gradbenik g. Lojze Dolenc, za podpredsednika pa g. Ivan Mara in ing. Frank Grmek. Prvi je predsednik Društva Slovencev, drugi pa starosta Slovenske telovadne zveze. Oba torej predsednika organizacij odn. društev, ki so bili med najbolj vztrajnimi zagovorniki ideja o slovenskem domu. Zelo praktičen načrt za preureditev prostorov v kupljeni stavbi je naredil ing. Frank Grmek. Mizarska dela je izvršil g. Franc Leben, prostore v domu so pre-pleskali gg. Jože Turk, Otmar Mauser in Jože Kumer. Vodne naprave in ogrevanje je napravil g. Janez Platnar. Električno napeljavo je zamislil in jo napeljal ing. Franc Markeš s svojim bratom Jožetom. Strop je delo g. Franca šoštaršiča, stene v kopalnicah in umivalnicah je obložil g. Florijan Oseli. Veliko ročnega dela sta opravila gg. Matija Glavič in Franc Ješe. Težo vsega dela je pa nosil in ga še kar naprej g. Lojze Dolenc, ki je s svojim sinom Andrejem opravil vsa zidarska dela. Številna pota pri oblasteh za različna dovoljenja je opravil odvetnik g. dr. Peter Klopčič. Z navedenimi imeni rojakov, ki so sodelovali pri preureditvi Slovenskega doma pa nikakor ni izčrpana lista Slovencev, ki so za ta dom žrtvovali velika denarna sredstva ali pa s prostovoljnim delom po-420 magali, da so Slovenci v Torontu prišli do Slovenskega doma, na katerega so lahko ponosni in v katerega lahko povabijo svoje kanadske prijatelje. Preureditev Slovenskega doma je stala prav toliko kolikor je znašala zanj kupna cena, t. j. 35.000 dolarjev. V domu je velika dvorana, ki lahko sprejme do 300 gostov ob pogrnjenih mizah in je še prostor za ples; mala dvorana, primerna za sestanke in seje, kjer pride skupaj do 100 ljudi. Poleg tega je v domu še manjši prostor, ki lahko isluži upravnim potrebam; dalje prostorna kuhinja in točilnica za pijače. V kletnih prostorih so kopalnice, stranišča ter prostor za garderobo in centralna kurjava. Blagoslovitev slovenskega doma je bila 29. januarja 1966. Blagoslovitvene obrede je opravil g. župnik slovenske župnije pri Mariji Pomagaj g. superior Andrej Prebil. Po blagoslovitvi je v nagovoru izražal željo, naj bi Slovenski dom res dosegal tiste plemenite namene, za katere je bil postavljen. Pri blagoslovitvi so bile navzoče odlične osebnosti. Od Slovencev predsednik Narodnega odbora za Slovenijo g. dr. Miha Krek, od kanadskih pa zastopniki zvezne ter pokrajinske vlade in torontske mestne občine. Ti so zagotavljali slovenski narodnostni skupini pri njenem nadalj-nem delu pomoč kanadskih oblasti. Navzoči so bili tudi predstavniki drugih slovanskih emigrantskih narodnosti v Torontu. Namen Slovenskega doma je služiti Jculturno-narodnemu in družabnemu delu. V njem imajo prostore naslednja slovenska društva in organizacije: Društvo Slovencev Baraga, Slovenska telovadna zveza, Društvo slovenskih protikomunističnih borcev, Slovensko katoliško akademsko starešinstvo, »Večerni zvon" in Slovenska, krščanska demokracija. Društvenih prostorov se pa lahko poslužijo tudi druge slovenske narodne organizacije, samo, da niso komunistične. V Slovenskem domu se sedaj razvija dejavnost društev, ki imajo v njem svoje prostore. Tako je bila že lani 29. oktobra proslava slovenskega narodnega praznika, na cvetno nedeljo 1966 je bila v domu telovadna akademija, v maju 1966 lepa materinska proslava, zatem koncert narodnih in umetnih pesmi, na katerem so peli pevci iz Toronta in Hamiltona, v mesecu juniju je pa bila spominska proslava za slovenske žrtve. Vsakoletna velika prireditev Slovenski dan je pa še naprej na slovenskem letovišču, ker Slovenski dom ne more sprejeti vseh udeležencev. Svoje kulturno poslanstvo med Slovenci v Torontu hoče Slovenski dom vršiti tudi s slovensko knjižnico, ki je bila ustanovljena na pobudo g. Lojzeta Ambroži-ča st. ter jo odbor doma vedno spopolnju-je. Slovenskih šolskih tečajev v Slovenskem domu ni, ker imata svoje prostore pri obeh slovenskih župnijah v Torontu Ob nastanku tega doma v Torontu je kronist ugotovil ter zapisal: »Težko je meriti in tehtati zasluge za slovenski dom. Gotovo je ta dom sad mnogih skrbi in dela mnogih. Mnogo jih je pa še, ki jih še ni omenila nobena kronika, a so žrtvovali svoj čas in sposobnosti in zaupali denarna sredstva. Ob nastajanju Slovenskega doma v Torontu se je ljubezen do slovenske stvari pri mnogih pokazala močna in zdrava." "VVINNIPEG Farna dvorana 95 Macdonald Ave VVinnipeg 2, Man. V kanadski provinci Manitoba sta slovenski naselji v mestu Winnipeg in Bran-dom. Večje je v Winnipegu, kjer je tudi slovenska fara. Skoro 4 leta jo je vodil z vso vnemo in ljubeznijo kot župnik g. Jože Mejač CM, nam Slovencem v Argentini znani in prijazni gospod, ki je več let deloval v dušnem pastirstvu ter med mladino v Slovenski vasi. Ob zadnji kanonl-čni vizitaciji vrhovnega predstojnika Jugoslovanske misijonske province g. Franca Jereba je bil prestavljen na kaplansko mesto k župniji Marije Pomagaj v Toronto, na njegovo mesto v VVinnipeg je pa prišel od Marije Pomagaj g. Jože Casl CM. Hvaležni Slovenci so se od g. Mejača poslovili z banketom dne 5. novembra 1966 v farni dvorani. V mestu Winnipeg se je po II. svetovni vojni naselilo okoli 15 slovenskih družin. Ostali so prišli v letih od 1955 do 1960. V glavnem so bili to mladi Prekmurci, ki so pobegnili v svet, ker niso mogli več prenašati komunistične diktature. Po prihodu v Kanado so jih delodajalci v začetku zelo izkoriščali. Z leti se je njihov položaj izboljšal. Danes imajo skoro vsi razmeroma dobra mesta ter stalen zaslužek. Postavili so si tudi svoje hiše. Vseh slovenskih družin v Winnipegu je okrog 120. Slovenci, ki so prišli po letu 1948 v Winnipeg, so si kmalu ustanovili Slovenski klub. Ko se je s prihodom novih slovenskih naseljencev njihovo število zvišalo, so malo pred prihodom g. Jožeta Mejača CM v VVinnipeg kupili opuščeno protestantsko cerkev in dvorano. G. Mejač jo je s prostovoljnim delom rojakov v štirih mesecih tako predelal, da je vsaj znotraj kot nova. Farna dvorana meri 20 x 13 m ter ima majhen oder za nastope otrok. Zraven dvorane so kuhinja ter ostali nujni prostori. Koliko je stala sama dvorana, je težko povedati. Nič pa ne bo pretirano, če zapišemo, da je njena preureditev stala 12.000 dolarjev, poleg vsega prenovitvenega dela, ki so ga rojaki opravili zastonj. V smislu cerkvenih postav v Kanadi je dvorana s cerkvijo vred last winnipeške nadškofije. Fama dvorana v župniji lurške Matere božje v Winnipegu; kot večina ostalih, je tudi ta pod ceifkvijo Dvorana služi predvsem za družabne prireditve. V njej imata prostore na razpolago tudi Slovenski klub ter ob sobotah slovenski šolski tečaj, ki ga obiskuje 50 slovenskih otrok. MONTREAL Za Torontom v provinci Ontario je največ Slovencev v Montrealu, prov. Quebec. Imajo svoje Baragovo društvo, svojo slovensko faro in cerkev sv. Vladimirja. Prvi slovenski duhovnik med njimi je bil g. Jože Časi CM, sedaj opravlja dušno pastirstvo med slovenskimi rojaki g. Stanko Boljka CM, Tudi tu imajo Slovenci pri cerkvi svojo dvorano, ki je za slovensko skupino sicer Tako cerkev kot dvorana bosta v Win-nipegu prav gotovo še lepa leta služila slovenskim ljudem v verskem in narodnem pogledu, čeprav se slovenski ljudje selijo proti vzhodu in zahodu Kanade. Farna dvorana Montreal, Que. dosti velika, samo bolj nizka je, ker je zidana pod cerkvijo. V njej so vse slovenske prireditve: družabne in kulturne. Prav tako nudi svoje prostore tudi slovenskim otrokom, ki prihajajo v slovenski šolski tečaj. Poleg dvorane ima slovenska fara v Montrealu tudi lepo uspevajoče letovišče. Več podatkov o Slovencih v Montrealu navaja g. Lojze Ambrožič st. v svojem poročilu. RAMILTON Slovenian Community Centre Ilamilton Tudi v Hamiltonu v provinci Ontario je močna slovenska naselbina. Sodijo, da jih je okoli tisoč. Imajo svojo cerkev in dvorano. Pravzaprav dve, od katerih je pa urejena samo še spodnja. V njej je vse slovensko skupno življenje v Hamiltonu: ve- selice, razne druge prireditve in slovenska šola. Za dušno pastirstvo med Slovenci skrbi g. dr. L. Tome. Več podatkov o Slovencih v Hamiltonu ima g. Ambrožič st. v letošnjem Zborniku. Omenili smo farne dvorane po slovenskih župnijah v Kanadi, Slovenski dom v Torontu ter tamošnje Slovensko letovišče. Gotovo imajo slovenski rojaki v Kanadi še kak prostor, kjer se zbirajo na sestanke, pomenke in na razne prireditve. Za Slovence v Londonu nas npr. g. Franc Sod j a CM opozarja, da imajo, kolikor je njemu znano, tudi Slovenski dom v hiši, ki so si jo kupili in jo preuredili v malo dvoranico. V njej imajo družabne prireditve in vsaj skromne kulturne: miklavže-vanje, materinske proslave in podobno. Slovenci v Kanadi pa žive v naslednjih mestih: V prov. Ontario poleg Toronta in Hamjltona še: Sudbury, Kirkland Lake, St. Catherines, Ottawa, Oshawa, Timmins. London, St. Thomas, Burlington, Guelph, Beautford, Kitchiner, Sarnia, Stoney, Sim- coe, Midland, Oakville, Bettawa, Trenton, Belleville, Kingston Frankford, Niagara, Wellanf, Wainfleet, Windsor, Amherst-burg, Riverside, Tecumseh, Chatham, Pig-town, Zurich, Vinehand, Beamsville, Smitli-ville, Grimsby, Winona, Creek, Schumher, Porcupine, Garson, Greighton Mine, O'-Brien, Cambellford in Chaput Huges. V provinci Quebec so Slovenci poleg Montreala še v mestih: Lachine, Noranda, Val d'Or, Malatrik, Peron in Duparquet. V daljni Alberti na zahodu so pa sprejela Slovence naslednja mesta: Edmonton, Cal-gary, Lethbridge, Edson, Picture Butte, Blairmore, Coaldale, Barawell, Vauxali. East Coulee in Drumheller. V Br. Columbiji: Vancouver, Nanaimo, Osoyoos, Penticton, Ladysmith, Wellingtoi Trail in Rossland. VENEZUELA CARRACAS Akcija za Slovenski dom Slovenskih naseljeucev v tej državi je malo. Nekaj jih je v glavnem mestu Cara-casu, drugi so pa v okoliških mestih, zlasti v kraju Guigue, druga večja skupina je pa v mestu Valencia in njegovi okolici. Raztresenost slovenskih ljudi je činitelj ki slovenske ljudi sili na misel o lastnem skupnem domu, v katerem bi se svobodno zbirali na kulturne in družabne prireditve. Res je, da jih imajo lahko tudi sedaj, toda neprestano se morajo ozirati na lastnike dvoran. Najprej so na vrsti farne in zavodske ustanove, potem še le naši ljudje. Tudi za vzgojo otrok bi bilo lahko bolje poskrbljeno, čeprav je tudi tu treba računati z velikimi težavami. Omenjamo samo velike razdalje, ki jih morajo prevoziti naši ljudje, da pridejo npr. k slovenski maši ali slovenski prireditvi. Da bo akcija za postavitev lastnega slovenskega doma zahtevala daljši čas, je poleg malošte-vilnosti slovenskih ljudi vzrok tudi visoka cena za hiše v Caracasu, kakor tudi za stavbišča. Kljub temu je pa akcija za postavitev lastnega doma med Slovenci v Caracasu živa ter dopušča verovanje, da jo bodo rojaki s časom tudi uresničili. Glede prizadevanja za postavitev lastnega slovenskega doma v Caracasu smo se obrnili z vprašalno polo na tamošnjega slovenskega dušnega pastirja g. Janeza Grilca. Na prošno nam je maja 1966 poslal naslednje „Pismo iz Venezuele". V njem nam razmere med Slovenci v Venezueli ter njihovo prizadevanje za Slovenski dom popisuje takole: Slovenska družina v Venezueli živi skoraj tako kot pred leti, ko smo zadnjič pisali v slovenski svet preko tega Zbornika. Ne prihajajo novi emigranti, ker je emigracija zaprta, tisti pa, ki so tu, pa tudi ne zapuste Venezuele. Še leto nazaj so se nekateri bali kake politične prekucije, saj so rdeči zelo rogovilili. A se zdi, da je — vsaj za sedaj —ta nevarnost mimo. Kar se tiče slovenskega življa v Venezueli, moramo zatrditi, da tvorimo nekako dve skupini: eno v Caracasu, drugo 424 pa v 160 km oddaljenem mestu Valencia. V Caracasu že 8 let živi in zbira slovenske rojake slovenski duhovnik vsako nedeljo k sv. maši. To duhovno središče je obenem tudi žarišče narodne in prosvetne buditve, če smemo tako reči, kajti na kulturnem področju smo kaj skromni. Sv. maša, žal, ne more biti po zadnjih litur-gičnih reformah v slovenskem jeziku. To pa zato, ker je pri njej veliko več domačinov kot pa naših ljudi. Primorani smo zato moliti v venezuelskem — španskem jeziku. Vendar tudi slovenski jezik le pride do veljave: v slovenskem evangeliju in pridigi, ki se prideneta španskemu delu. Poleg tega pa poživlja to liturgično opravilo slovensko petje ob vstopu, pri darovanju, sanctusu, obhajilu in na koncu. Zadnje čase je sicer padla misel, da bi poiskali drugo kapelo, ker bi bili sami pri maši in bi mogli po domače moliti in peti. Pa je težko menjati, ko ne vemo, ali bi nas novi ..gospodar" tako lepo prenašal kot naš sedanji. Prav tako smo „nemaniči" kar se tiče dvorane za kako kulturno prireditev. To. je še težje, ker skoraj ni dvorane z lepim odrom. Pomagamo si pač tako, da se „se-limo" iz ene v drugo in tako sproti mašimo to luknjo. Zaradi vseh teh težav iii neugodnosti pač vedno mislimo na zgraditev lastnega doma. A tu so pa zopet finančne težave. Zlasti zemlja je draga v Caracasu. Sicer zbiramo, a kar ne moremo naprej. Najpogumnejši še niso obupali. Zanje še velja „korajža pa šnajt". Slovenski dom ibi opravljal lepo delo med nami: budil bi slovenskega duha, večal obzorje, družil in lajšal tujino in otroci bi v njem mogli prejemati slovenske nauke in običaje. Kljub temu pa ne držimo križem rok. Sem pa tja pripravimo kako domačo prireditev: ali zabavno ali kulturno ali oboje hkrati. Tako je lepo uspela akademija materinskega dne, kjer so se otroci res odrezali, tako, da so se opogumili in bodo odslej radi nastopili. Miklavževanje nas vsako leto tudi zavzame in razvedri. Lotili smo se celo prireditve „1. slovenskega dne". Morda ni niti senca tistega v Bue- nos Airesu. Ali vendar pripraviti ga je bilo treba 100 km daleč, sicer bi bil le dan karakažkih Slovencev in ne splošno slovenski dan. Pokazal nam je slovensko pesem, otroške prizore in šaljive točke. Ni veliko udejstvovanja. A nekaj ga je. Ob njem čutimo, da smo skupina in ne le masa, čeprav majhna, pa vendar s svoi-sko bitjo. In to nam je v ponos in veselje, četudi včasih povzroči kako medsebojno ribarijo in prepir. A do sedaj se je še skoro vsaka razpoka zacelila. Tako nekako v Caracasu. V Valenciji pa se skuša formirati nova skupnost, ki v Caracas ne more zaradi oddaljenosti. Ta skupina je nekoliko manjša, pa vendar pogumna, saj ji pomagajo rojaki, ki žive v bližnjih krajih. Manjka ji le stalnega duhovnika. Ali bi se ne dobil kje kak slovenski duhovnik? V Argentini jih je toliko, ki pasejo tuje ovce. Naj se ne boji, vročina ni tako huda. Zaradi nje še noben rojak ni menjal kraja. Noči so zelo hladne, podnevi pa se človek malo lažje obleče in morda še pomaga z umetnim ohlajevanjem zraka. Tudi škof je pripravljen sprejeti slovenskega duhovnika. Ker ta skupina nima svojega lastnega dušnega pastirja, pohiti tja vsako nedeljo v mesecu slovenski duhovnik iz Ca-racasa. Precej rojakov se ob tej priliki udeleži sv. maše, ki ima to prednost, da j a lahko v slovenščini, česar v Carracasu, kot rečeno, ni mogoče. To je kratko pismo Slovencem po svetu preko Zbornika. Res, zelo pogrešamo ša drugega slovenskega duhovnika. Poleg njega bi vršil lepo poslanstvo tudi orga-nist. Bi ne bil v Argentini kak dober slovenski orglar, ki bi bil voljan poizkusiti srečo v Venezueli? Sicer je imigracija ustavljena, a poizkusili bi, da bi mu dobili dovoljenje za vselitev. Tudi učiteljica bi nam mogla zelo veliko koristiti, ki je seveda tudi nimamo. Smo brez pravih kultur^ nikov. A kljub temu duhovno nismo zaspali. Res, da te vrste udejstvovanje ni na visoki kulturni višini, a po svojih močeh se trudimo, da bi luč lepote in dobrote le ne ugasnila popolnoma med nami. Hvala za priliko, ki ste nam jo dali, da smo se mogli malo porazgovoriti, povedati svoje uspehe in težave. Pozdrav vam in vsem bravcem Zbornika po svetu." Tudi mi smo g. Grilcu hvaležni za pozdrave in odkrite besede o slovenskem živ-lju v Venezueli. Ko v pismu navaja akcijo za postavitev lastnega slovenskega doma in pravi, da „najpogumnejši med njimi še niso obupali", vemo, da je to prav on sam. Saj je bil on tisti, ki je za akcijo za skupno slovensko središče v Caracasu pred rojake stopil z naslednjim močnim pozivom : „Narod je kot velika družina. Povezuje ga isti jezik, ista preteklost, ista kri. Združuje ga isto ozemlje, navade, znača>. Zato ni čudno, da se člani te velike družine med seboj povezujejo, laže družijo, bolje razumejo kot s tujci, pa čeprav so pri-' jatelji. V tujini se še bolj čuii ta značaj velike družine, ki je narod. Zato si narodne družine ustanavljajo svoja skupna središča in domove. Isto so storili Slovenci po svetu. Kot narod, zrel in samostojen, ne le .folklorna skupina' kot ga nekateri ocenjujejo. Tudi v Venezueli žive sinovi tega naroda. Tudi v Venezueli se ta velika družina zbira in hoče živeti. Ne plaši je številčna majhnost. Zato misli tudi na svoj skupni dom. Če noče umreti, je nujno, da si ga sezida. Družina brez svojega doma in ognjišča ni dovolj zavarovana, niti ne more živeti popolno lastno življenje." ZDRUZENE AMERIŠKE DRŽAVE CLEVELAND Baragov dom Inc. 6304 St. Clair Ave Cleveland, USA Telefon EN 1-5926 Novi slovenski naseljenci v Clevelandu imajo dve ustanovi. V samem mestu Baragov dom, zunaj mesta pa Slovensko pristavo, ki zlasti v poletnih mesecih privablja veliko rojakov. Obe ustanovi smo hoteli prikazati bralcem Zbornika, pa smo dobili podatke samo od Baragovega doma, od odbora Slovenske pristave pa ne, čeprav smo se nanj dvakrat obrnili s prošnjo za odgovore na vprašalno polo. Zato sledi samo poročilo o Baragovem domu. Sestavili smo ga iz odgovorov na postavljena vprašanja, ki nam jih je poslal g. Jakob Žakelj, za kar se mu tu še posebej zahvalimo. Saj bo sedaj članek, ki smo ga sestavili na osnovi dobljenih odgovorov, odkril Slovencem tudi po drugih državah veliko delavnost slovenskih društev in organizacij, ki imajo svoje prostore v Baragovem domu. Novi slovenski naseljenci v Clevelandu so imeli pred Baragovim domom svoje prostore v Slovenski pisarni v ul. Glass Ave 6116. Tu je bilo njihovo zbirališče in nekako organizacijsko središče. Ko so ti prostori z leti postajali premajhni za potrebe Slovencev v njihovi St. Clairski naselbini je bilo treba misliti na nove. Porodila se je misel, da bi kupili hišo na Glass Ave, ki so jo nekdaj imeli v najemu katoliški veterani. Po dobrem premisleku se je pokazalo, da bi ta stavba ne mogla ustrezati slovenskim zahtevam. Novi slovenski naseljenci so tedaj napravili nov poizkus. Tokrat so imeli v vidu prostore v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave. Stopili so že v razgovore s tajnikom omenjenega doma g. Tavčarjem, ki je pokazal lepo razumevanje za potrebe in želje novih slovenskih naseljencev. Toda občni zbor Slovenskega narodnega doma je v januarju 1956 napravil konec polletnim razgovorom. Novi Slovenci so postali za eno izkušnjo bogatejši in so z bridkostjo ter presenečenjem ugotovili, da v največjem Slovenskem narodnem domu v Clevelandu ni prostora za njihovo narodno in kulturno udejstvovanje. Zato so iskali naprej primerne hiše. Za-426 čeli so razgovore za nakup Knavsove dvo- rane, s katero razpolagajo katoliški veterani. Pol leta so trajali razgovori in niso privedli do zadovoljivega rezultata. Kaj storiti? Na koga se obrniti? Ti vprašanji sta se postavljali skupini slovenskih narodno zavednih mož, ki jim je usoda slovenskih ljudi ležala na srcu in so hoteli doseči, da bi tudi novi slovenski naseljenci mogli imeti svoj dom, v katerem bi se lahko zbirali ter v svobodni Ameriki nadaljevali narodno in kulturno delovanje. Rezultat takih razmišljanj in posvetov je bil nakup Blatnikove hiše na lepem prostoru sredi slovenske naselbine na St. Clair Avenue. Hiša je bila kupljena avgusta meseca leta 1956 za ceno 25.000 dolarjev. Ob nakupu je bila stara 60 let. Plačilni pogoji so bili naslednji: V tridesetih dneh po podpisu kupne pogodbe je bilo treba položiti 10.000 dolarjev v gotovini, ostanek 15.000 dolarjev pa odplačevati v mesečnih obrokih po 150 dolarjev ter od dolgovanega zneska 5% obresti. Potrebno gotovino so zbrali člani, ki so dali v ta namen po en tisoč dolarjev. Eden med njimi je dal 750, drugi pa 500 dolarjev. To so bili naslednji slovenski možje, katerih imena bodo za vedno zapisana v zgodovini Baragovega doma in novih slovenskih naseljencev v Clevelandu: Tone Jeglič, prof. Janez Sever, Franc Sever, Tone Oblak, Alojzij Hribar, Franc Lončar, Pavle Žakelj. Jakob Žakelj, Bogo Sluga in sedaj že pokojni Tone Hočevar. V imenu vseh so pogodbo podpisali Tone Oblak, Franc Lončar, Franc Sever in Jakob Žakelj. Po nakupu Blatnikove stavbe na stav-bišču 93x27 čevljev se je za kupce začelo novo delo. Kupljeno stavbo je bilo treba preurediti in obnoviti, da bi lahko postala uporabna za namene Baragovega doma. Načrte za preureditev je napravil Tone Oblak. Gradbena dela ter preureditev hiše v Baragov dom so se pričela konec leta 1956, končana so pa bila sredi leta 1957. Po preureditvi kupljene stavbe sta sedaj v Baragovem domu dve manjši dvorani. Večja meri 45x27, manjša pa 32x27 čevljev, kuhinja, shramba, dve stanovanji; eno Baragov dom v Clevelandu od obisku predsedniškega kandidata John F- Kennedyja s šestimi, drugo s štirimi sobami, slovenska knjižnica, v kleti pa okrepčevalnica — gostinski prostori Družabnega kluba Baragovega doma. Preureditvena dela, vsa kuhinjska oprema, oprema dvoran in klubskih prostorov s stoli in mizami, hladilniki za kuhinjo in pijačo ter vsa gostinska oprema je stala okrog 25.000 dolarjev. Torej prav toliko kot je bilo treba plačati za poslopje. Poleg navedenih članov Baragovega doma, ki so omogočili nakup hiše, so pri kritju nadaljnjih stroškov s preureditvijo Baragovega doma sodelovali še drugi delničarji Baragovega doma, ki so vpisali in plačali delnice po 25 dolarjev. Lastnik Baragovega doma je korpora-cija, kakor jo predvidevajo ameriški zakoni. Nanjo je prepisana hiša in vsa nepremičnina. Korporacija je lastnica tudi premičnin. Za vzdrževanje Baragovega doma skrbi odbor. Viri dohodkov so najemnine in prispevki društev za uporabo prostorov ter dohodki gostinskega obrata. Kako potreben je bil Baragov dom za nove slovenske naseljence v Clevelandu jasno priča število društev in organizacij, katerim Baragov dom daje streho. Ta so: Pevski zbor Korotan, pevski zbor Slavček, dramatsko društvo Slovenski oder, Folklorno društvo Kres, Društvo in Zveza protiko-munističnih borcev, Slovenski športni klub, Društvo in Zveza slovenskih akademikom Sava, Klub slovenske krščanske demokracije, Meddruštveni odbor za prirejanje Slo- venskih dni v Clevelandu, Odbor slovenske molitvene zveze, Društvo Krog, Odbor za Slovensko pristavo, Štajerski klub, podružnica Slovenske telovadne zveze v Clevelandu, Društvo presv. Srca Jezusovega, zavarovalna ustanova KSKJ (Ameriška slovenska kat. jednota), Klub Baraga, Klub Anton Martin Slomšek, Podružnica Lige slovenskih katoliških amerikancev, vodstvo slovenske sobotne šole pri Sv. Vidu, Demokratski klub 23, okraja in Slovenska pisarna. Slovenske sobotne šole v Baragovem domu ni, ker je v župnijski šoli šentvidske fare že od tedaj, odkar je odšla iz nekdanje Slovenske pisarne na Glass Ave 6116. Pač pa je v Baragovem domu, kot že omenjeno, slovenska knjižnica, in to že od leta 1958. Ima okoli 300 knjig. V Baragovem domu je od leta 1960 tudi čitalnica, v kateri imajo njeni obiskovalci na razpolago skoro vse slovenske emigrantske liste in revije. Poleg navedenih društev je v Baragovem domu delaven tudi Družabni klub Baragovega doma, ki ima okoli 300 članov-delničarjev. Namen Baragovega doma je skrbeti in podpreti vse, kar ohranja med slovenskimi demokratskimi naseljenci slovensko narodno in versko izročilo. V ta namen podpira kulturno, narodno, gospodarsko in družabno dejavnost. Kako veliko delo opravlja v tem pogledu Baragov dom, zgovorno priča statistika. Doslej je bilo v njem 6031 raznih vaj, pevskih in telovadnih, igrskih in vaj za 427 Telovadkinje in telovadci s svojim vaditeljem Ivom Kermavnerjem v glavni dvorani Baragovega doma druge prireditve, vaje za orkestre in glasbo, sej odborov, sestankov, tečajev za ročna dela, predavanj, prikazov kulturnih in poučnih filmov, umetniških in tiskovnih razstav, društvenih občnih zborov in podobnih prireditev. Morda najbolj priljubljeni so bili štirje gospodinjski tečaji, k: jih je vodila gdč. Alenka Hren. Tečaji so zavzemali 136 učnih večerov. Najvažnejše prireditve v domu je težko določiti, ker Baragov dom ni namenjen za Večje prireditve. V Baragovem domu je samo-priprava za take prireditve v večjih dvoranah ali-v. župnijski dvorani v fari pri Sv. Vidu, ali v? dvorani Slovenskega narodnega doma. Za večje prireditve je Baragov dom premajhen. ^ Baragov dom je pa opravljal doslej tudi važno socialno nalogo. Stanovanjski prostori Baragovega doma so doslej v glav-nerrt služili za sprejemanje novodošlih naseljencev. Kadar so ljudje prišli iz raznih taborišč v Evropi, so vedno lahko dobili streho v Baragovem domu. V njem so lahko ostali tako dolgo, dokler si niso dobili stanovanja. V dosedanjih letih je Baragov dom povsem opravičil svoj obstoj. Saj je omogočil tako kulturno in družabno delavnost med novimi slovenskimi naseljenci, kakršne nikdar ne bi bilo, če v Clevelandu ne bi bilo Baragovega doma, ki je res pravi Slovenski narodni dom. V mesecu juniju 1966 je Baragov dom zadela nesreča. Izbruhnil je ogenj v zgor-nih prostorih, ter povzročil precejšni o škodo. Zato ima odbor Baragovega doma zadosti dela s preureditvijo stanovanjskih prostorov. Za daljno bodočnost pa ima v načrtu zgraditev večjih in še bolj reprezentativnih prostorov, z večjo dvorano v kateri bodo lahko tudi velike slovenske kulturne, narodne in družabne prireditve Popravki V Zborniku Svobodne Slovenije 1966 Stran 111 112 112 114 117 Stolpec desni desni desni desni desni Vrste 19 od spoda. 25 od zgora 19 od spoda, 20 od spoda 8 od spodaj Namesto Grozdniku Dimnik Anton Dimnika Antona Pezdirc Franc 11. septembra Beri Grozniku Dimnik Ivan Dimnika Ivana Pezdir Franc 18. septembra V Zborniku Svobodne Slovenije 1967 77 — 6 od spodaj P. Placido Cortes P. Placido Cortes« 106 levi 23 od zgoraj bo on bom 111 levi 3 od spodaj Kranjevič Krnjevic 113 levi 15 od spodaj na za 114 desni 6 od spodaj vladi vlado 127 desni 28 od spodaj Ribičič-Cril Ribičič-Ciril 134 levi 30 od spodaj omenil, omenili, 138 levi 9 od zgoraj Britanio Britanijo 175 levi 28 od zgoraj pogajanja poganja 184 levi 13 od spodaj investicijah. Skoraj investicijah skoraj 209 levi 1 od zgoraj ko svetuje svetuje 226 desni 24 od zgoraj zato za to 229 desni 3 od spodaj zjutraj zvečer 244 levi 23 od zgoraj napalskem nepalskem 249 _ 18 od spodaj 24/3/— 24/3/1953 Na strani 345 je v desni koloni izpadla 11. vrsta od spodaj navzgor, ki glasi: Tako je 26- avgusta prenesel fotografijo V založbi svobodne slovenije ■o izšle naslednje knjige: 1. Koledar Svobodne Slovenije za leto 1949 — 192 strani, 99 ilustracij. 2. Velika črna maša za pobite Slovence. Pesnitev Jeremije Kalina — 220 strani, 22 celostranskih lesorezov akad. slikarice Bare Remec. (Zaključna beseda tudi v angleščini.) 3. Koledar ISvobodme Slovenije za leto 1950 — 256 strani, 188 ilustracij. Opremil Vladimir Mazi. 1 4. Koledar Svobodne Slovenije za leto 1951 — 288 strani, 90 ilustracij. 4 celostranske priloge umetniških reprodukcij del Franceta Goršeta, Franceta Ahčina, Božidarja Kramolca, Bare Kemčeve, Marijana Koritnika in Franca Laha. Opremil Marijan Koritnik. 5. Poljub. Pesniška zbirka dr. Tineta Debeljaka. Ilustracije akad. slikarice Bare Kemčeve. Bibliofilska izdaja — 250 izvodov. 6. Koledar in Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1952 — 256 strani, 166 ilustracij. Opremil Božidar Kramolc, Kanada- 7. Naša beseda. Mladinska knjiga — 128 strani, 48 ilustracij Stanka Snoja. 8. Koledar in Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1953 — 256 strani, 85 ilustracij. Opremil ing. Marko Bajuk. 9. Koledar in Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1954 — 288 strani, 95 ilustracij. Opremil ing. Marko Bajuk. 10. Mariji. Rapsodije za prvo Marijino sveto leto 1954. Pesniška zbirka Jeremije Kalina. Oprema in linorezi akad. slikarice Bare Remec. 11. Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1955 — 272 strani, 140 ilustracij. Opremila akad. slikarica Bara Remec. 12. Čas poid streli, zbirka črtic, posvečena spominu padlih 'borcev oib deseti obletnici Vetrinjske žaloigre. Napisal Ivan Koročlec. 220 strani. Uvodno besedo napisal Karel Mauser. Opremil in ilustriral Ciril Skebe. 13. Zbornik-Koledar £lvobodne Slovenije za leto 1956 — 304 strani, 91 ilustracij. Opremil akad. slikar in kipar France Gonše, Cleveland, ZDA. 14. Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1957 —< 256 strani, 101 ilustracije. Opremil akad. slikar m kipar France Gorše, Cleveland, ZDA. 15. Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1958- Jubilejni ob desetletnici — 288 strani, 97 ilustracij. Opremil akad. slikar in kipar France Gorše, Cleveland, ZDA. 16. Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1959 — 288 strani, 73 ilustracij. Oprema: Ovitek: Akad. slikar in kipar France Gor&e, Cleveland, ZDA. 17. Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1960 — 296 strani, 75 ilustracij. Ovitek: arh. Marijan Eiletz, posamezna zaglavja: akad. slikar in kipar France Gorše, Ivan Bukovec, Jurij Vombergar, Meta Žirovnik, France Papež in Tone Rržičtaik. 18. Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije Ea leto 1961 — 272 strani, 87 ilustracij. Oprema: Ovitek: Ivan Bukovec; zaglavja: It»b Bukovec, Andrej Makek, Tone KrEišnik. 19. Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1962 — 284 strani, 59 ilustracij. Ovitek: akad slikar Milan Volovšek; notranja oprema: France Pemišek ml. 20. Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1963 — 288 strani, 43 ilustracij. Ovitek in notranja oprema: Jurij Vombergar. 21. Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1964 — 340 strani, 78 ilustracij, umetniška priloga na 8 straneh z reprodukcijami del kiparjev in slikarjev. Ovitek in notranja oprema: Tone Kržišnik. 22. Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1965 — 368 strani, 54 ilustracij, dve prilogi: 8 strani reprodukcij del slikarjev in kiparjev in 12 strani fotografskih posnetkov gornikov. Ovitek: France Papež- 23. Vladimir Vauhnik: Nevidna front«. Spomini. — 445 strani, 18 ilustracij. Ovitek in oprema: Ivan Bukovec. 24. Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1966 — 416 strani, 51 ilustracij,^ celostranska barvna slika spominskega znamenja v počastitev škofa Rozmana sredi pogorja Catedral v Bariločah, 8 strani reproduqcij del kiparja Fr. Goršeta ter akad. slikarjev ge- Bare Remec, Fr. Ahčina, Ivana Bukovca, Andreja Makeka, Mira Zupančiča in Jože Vodlana in 4 strani fografskih iposnetkov slov. gornikov. Naslovna stran: akad. slikarica ga. Bara Remec. 25. Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1967, jubilejna izdaja — 440 strani. SLOVENSKO DUŠNO PASTIRSTVO v Argentini I f i. s svojimi ustanovami: • DUŠNOPASTIRSKO PISARNO • ČEBELICO • VINCENCIJEVO KONFERENCO • ODBOROM ZA SLOVENSKO HIŠO • ODBOROM ZA ŠKOFOV ZAVOD • REVIJO »DUHOVNO ŽIVLJENJE" • TEDNIKOM »OZNANILO" ŽELI VSEM ROJAKOM V ARGENINI IN PO SVETU VELIKO MILOSTI IN MIRU TER BOŽJEGA BLAGOSLOVA SLOVENSKI DOM CARAPACHAV Medsebojno razumevanje, podpora v stiski in težavah, sloga ter bratsika ljubezen naj nas povezuje v nesebičnem delu za ohranitev slovenske izseljenske skupnosti in za povrnitev svobode slovenskemu narodu V sožitju z naravo boš spoznal svoje moralne vr&dnote in se tivc del svojih slabosti - Naj verne j še ogledalo in obenem najbolj prizadevnega mojstra v klesanju človeškega znaičaja pa boš našel v gorah Slovensko planinsko društvo v Argentini NAS DOM SLOVENSKI V SAN MARTINU SLOVENCEM BODI LUČ V TUJINI, DA BODO VSI OSTALI ZVESTI OČETOV VERI, DOMOVINI. NAŠ DOM Dragi slovenski rojaki! Ob koncu leta se Vam prisrčno zahvaljuj e-Trio za vso> podporo in naklonjenost. Z Vašo gmotna in mbralno oporo je bilo mogoče v izredno kratki dobi sezidati moderno stavbo, ki postaja vsak dan bolj živahno versko, narodno, družabno in gospodarsko središče v osrčju Velikega Buenos Airtesa, Pred nami je leto 1967. Vsem Slovencem v Argentini, dtm.ii in po svetu, zlasti javnim in kulturnim delavcem, želimo mnogo blagoslova m uspehov. Obljubljamo, da bomo z vco ljubeznijo nadaljevali začeto delo, z zaupanjem, da nam bosta tudi vnaprei pomagali in ohraniti zvesto oporo. SLOMŠKOV DOM V ARGENTINI Castelli 28, Ramos Mejia, prov. Bs. Aires Na Slovence v Argentini in po svetu misli, jim pošilja tople pozdrave ter jim želi vso srečo in uspehov polno leto 1967 JOŽE VODNIK GRADBENIK V SAN JUSTU pošilja prisrčne pozdrave vsem Slovencem ter jim želi veliko sreče in uspehov v letu Gospodovem 1967 SLOVENSKI DOM BERAZATEGUI skupno žarišče slovenske narodne in verske zavednosti in neugasljivi svetilnik za pot preko izseljenstva v znova osvobojeno domovino Casilla Correo 217 PUERTO DESEADO F. N. G. Roca Tria- de Santa Cruz Argentina Dr. FRANC KNAVS ODVETNIK Lavalle 1290, p. 12, of. 2 T. E. 85-2271 Capital Federal • Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne Lujan, Francia 952 V petek in soboto od 9—13. ure GOSPODARSKO MOČNI SE BOMO LA2JE VERSKO IN NARODNO OHRANILI 12 LET V SLUŽBI GOSPODARSKEGA NAPREDKA SLOVENSKEGA ČLOVEKA V ARGENTINI SLOVENSKA HRANILNICA z z o z, (C. C. „S. L. O. G. A." I i VLOGE POSOJILA Bme. Mitre 97 — Ramos Mejia (eno kvadro od železniške postaje) Uradne ure: ob sobotah od 16—20 ob torkih od 18—20 T. E. 658-6574 b e I I e z a i v a n m u s i c buenos aires guido 1528 t. e. 41-6335 guido 1534 quintana 20 JURAMENTO 2028 (Belgrano) J. HERNANDEZ 2432 C. DIAZ 1877 mar del plata lamadrid 2138 miramar Calle 25 N?- 620 punfa del este uruguay EDIFICIO SANTOS DUMOND Muebleria Ezeiza LUKA MILHARČIČ Ruta 205, pred železniško postajo Ezeiza Muebleria Luky LUKA MILHARČIČ sin Ruta 205, Km. 43.000 CARLOS SPEGAZZINI, FNGRoca Slovenske rojake opozarjamo na bogato zalogo vseh vrst pohištva in oprema za kuhinje, dnevne sobe, spalnice, jedilnice, ter mize, stole in klopi za vrtove. Prav tako obveščamo slovenske rojake, da smo zastopniki podjetij za izdelovanja najboljših in najsodobnejših žimnic znamk SPRINGWAL, PIRELLI in SUAVEGOM Zastopniki smo tudi podjetja za izdelovanje najmodernejšega pohištva znamke ROPLACARD Obiščite nas in si oglejte bogato zalogo hišne ter stanovanjske opreme. Sami se boste prepričali, da boste z nakupom pohištva v naših trgovinah od nas odhajali vedno zadovoljni, ker boste za svoje domove dobivali res najboljše pohištvo po tako nizkih in zmernih cenah, ter z najugodnejšimi plačilnimi pogoj kot nikjer drugje. Zadovoljni pa bomo tudi mi ob zavesti, da smo rojakom omogočili nabavo najboljšega pohištva ter s tem povečali srečo in zadovoljstvo po slovenskih družinah in domovih. LUKA MILHARČIČ, oče LUKA MILHARČIČ, sin VIGOR S.A.C.I.F. ; IGRALNE KARTE VSEH VRST ŠOLSKE IN TRGOVSKE ETIKETE „AUTOFIX Tejc-dor 244/56 Buenos Aires Tel. 923-3231 in 7583 DRUŠTVO SLOVENSKA VAS želi vsem rojakom po svetu mnogo sreče in uspehov ter božji blagoslov v Novem letu KERAMIČNO PODJETJE C. A. C. E. S s. r. 1. želi vsem rojakom v Argentini in po svetu srečo, uspehov in božjega blagoslova v letu 1967 Pedro Molina 130-144 Guaymallen Mendoza Simon Rajer uradni prevajalec Uruguay 743, 5. nadstr. pis. 5®6 od 9.—12. in 15.—19. ure Prevodi, dokumenti (nabava, legalizacija, popravki), vožnje (pomorske dn letalske). Plošče, knjige in diapozitivi iz Slovenije MAKS BORŠTNIK Tronador 4171 T. E. 701-7329 Buenos Aires KUPOPRODAJA HIŠ STANOVANJ ZEMLJIŠČ IN TRGOVIN STANISLAV ZUPANČIČ martillero publico nacional Avda. Corrientes 3284/1 A Capital Federal T. E. 88-4178 San Martin FNGBM, prov. Buenos Aires, Quintana 161 ČASA BIZOVIK PAVLINA L. KOROŠEC Calle I. No. 510 BERAZATEGUI FNGR Pcia- de Buenos Aires URARNA IN ZLATARNA SILVESTER LIPUŠČEK SAN JUSTO Provincias Umidas 3616 esq. Buenos Aires T. E- 621-3047 Velika izbira ur zlatnine in primernih daril za poroke, krste, birme, godove, in druge* prilike Rojaki poseben popust SVOBODNA SLOVENIJA TEDNIK SVOBODNIH SLOVENCEV V SVETU ZA OBRAMBO PRAVIC NESVOBODNIH SLOVENCEV V DOMOVINI Ramon Falcon 4158 Buenos Aires Argentina kazalo Ob srebrnem jubileju, Tine Debeljak ... 5 BOJ SLOVENSKE MANJŠINE V KRŠKI ŠKOFIJI NA KOROŠKEM — AVSTRIJA ZA VERSKI POUK OTROK V SLOVENŠČINI Sestavil dr. Anton Podstenar Rešitev problema v luči papeških okrožnic 9 Državna {pogodba in koroški Slovenci .. 25 Južna Koroška in južna Tirolska............54 RAZPRAVE—DOKUMENTI—PRIČEVANJA Duhovniki med prvimi žrtvami, dr. Rudolf Hanželič ...........................79 P. Placido Cortese, dr. Vojko Arko--------82 Moja srečanja z generalom Rupnikom, Ignacij Hren............................................88 Zapiski ob robu k dobi pred dvajsetimi leti_ dr. Tine Debeljak ......................Ju Boj za zakonitost, Ljubo Sire ..................122 Komunistična razhitost, Pavel Fajdiga .. 145 Dva moža, spomin — zgled, Janez Ovsenik ................................................150 CILJI SLOVENSKE NARODNE POLITIKE, ANKETA Ob siklepu ankete, M. S................................157 Janez Arnež....................................................159 Emil Cof ........................................................162 Vekoslav Farkaš ..........................................166 Maks Loh ...........................................170 Milan Magister ........................173 Dr. Bogdan Novak ......................................177 Jože Poznič ................................180 Gospodarski položaj Slovenije v Jugoslaviji, dr. Ljubo Sire ..........................183 POGLEDI IN MISLI MLADIH Zbrala Jože Žakelj in Tone Mizerit Pismo slovenskega akademika v izseljen-stvu akademiku domov (prijatelj v Argentini ......................................19 j Pristnost naše vere, Jože Žakelj..............195 Človek v ravnotežju, Tine Vivod ............197 Nekaj misli o izobrazbi mladine, Tine Debeljak ml. ............................................200 Problemi odnosov med dvema generacijama, anketa Krista Košir-Arko ......................................202 Andrej Fink....................................................203 Ciril Jan ..........................................................205 Metka Mizerit ........................205 Franci Sušnik v...............................................207 Marica Urbanija ...,..................................208 Mladi pišejo Pomladni izlet, Metka Mizerit, Argentina 210 Zgodba o vojaku, Andrej Fink Argentina 212 Aleševo pričevanje, Zvonko Velišček, Av- stralija .......................... 213 NAŠI GORNIKI Slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led — 1966, Jure Skvarča 2.17 Molitev, Alenka Jenko ............... 235 Tomaž Kralj — Božidar Vivod ....... 236 Ob spominu na dva prijatelja, Tine Debeljak ml......................... 237 SLOVENSTVU V ČAST, NARODU V PONOS Diriko Bertoncelj .................... 241 Dr. Jože Jančar...................... 252 RAZGLEDI Slika koncilat Jurij Rode ............. 259 Peti svetovni kongres krščanske demokracije, Pavel Fajdiga .............. 275 Proglas Narodnega odbora za Slovenijo k narodnemu prazniku in dnevu slovenske zastave 29. oktobra ........ 279 Deklamacija o slovenski zastavi. Jeremija Kalin ....................... 281 Slovenci v zamejstvu Prosvetno-kulturno življenje na Goriškem, Jože Jurak .................. 286 Utrinki iz življenja koroških Slovencev, Ivan Vodovnik .................... 294 Pisatelj Karel Mauser na obisku na Koroškem ...............-........... 300 Slovenci na delu v tujini Slovenska mladina odhaja na delo v tujino, Ognjeslav Brcko.............. 301 Slovenci v izseljenstvu Poročilo iz Kanade, Lojze Ambrožič sfc 304 Slovensko gledališče v Buenos Airesu, TD iml............................ 309 Grenak spomin. Vampir — v spomin sinu Matjažu ob obletnici smrti, Mirko Kunčič .......................... 312 Boju Petričku, Leopoldo F. Gonzalez y Frosio-Danica Petriček ............ 313 Slovenska beseda in pesem Na avtobusu, p- Bernard Ambrožič OFM 314 Iz generalke, dr. Jože Krivec .......... 31? Sonce, Slepec, Spoznanje, Jutro, Spomini, Želja, Nevihta — Milena šoukal ... 318 Velikonočna, Nocoj, Ko neikega se dne, Jutri morda Veter, ki boža lase ti — Marijan Jakopič................... 320 Smaragd pekla, Iz pisma tihotapcev — V. K............................. 321 Ob 25-letnici Svobodne Slovenije: Zgodba o Medvedu in Volku, Kk. .. 322 Svob- Slovenija v izseljenstvu, J. Kr. 324 Knjižne izdaje zamejskih in izseljenskih Slovencev, Zdravko Novak ......... 328 Tinetu Debel jaku „Iz Pekla", p- Bernard Ambrožič OFM.................... 332 Izpiti za polet na Luno, Janko Hafner 333 SLOVENSKA SREDIŠČA V SVETU O Dom!, dr. Tine Debeljak............ 350 Misli o slovenskih domovih, J- Kr....... 35 L Anglija London, Slovenski dom................ 353 Argentina Buenos A i r e s Prestolnica, Cap. Federal, Slovenska hiša 355 Veliki Buenos A i r e s Berazategui, Slovenski dom ....................364 Carapaehay, Slovenski dom........................366 Castelar-Moron, Slovenska pristava--------368 Ramos Mejia, Slomškov dom ....................372 San Justo, Naš dom ......................................377 San Martin, Slovenski dom........................381 Slovenska vas, Slovenski dom....................385 Provinca Rio Negro S. C- de Bariloche, Planinski stan...... 388 'Provinca Mendoza Mendoza, Slovenski dom ............... 390 Provinca Buenos Aires Miramar, Slovenski dom ...........— 393 Provinca Cordoba San Esteban, Počitniška kolonija dr. R. Hanželiča ....................... 396 Avstralija Sydney, Akcija za zgraditev Slovenskega doma ......................................................399 Kew-Melbourne, Baragov dom..................401 Slomškov dom ..........................................401 Slovenski dom ........................................405 Čile Santiago- Dom Marije Pomagaj........ 407 Francija Pariz, Dom Slovenske katoliške misije 408 Kanada Toronto, Župnijska dvorana pri Mariji Pomagaj ......................... 411 Dvorana v župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo .................. 418 Slovensko letovišče ................ 418 Slovenski dom .................... 419 Winnipeg Farna dvorana............. 422 Hamilton, Središče slovenske skupnosti 423 Venezuela Caracas, Akcija za slovenski dom...... 424 Združene države Sev. Amerike — U. S. A. Cleveland, Baragov dom .....................426 Popravki ........................................................429 Knjige založbe Svobodne Slovenije ..........430 Umetniška priloga .........................96 GorniL/ka priloga ..........................................232 . > i > n i v ........13 ...... L ; . . .........a-i.vj : s . • > . ...: . . ■ " - . • i -c' i)..•■'*'■ ■'••'• ■ ' . .. -...V: •A .■•Ti" - • s. ■ . J~ ' ' > . mc ; ■ ■ - " ■