Varstvo otrok in mladine Zadnje čase sc čujejo vsc pogosteje zaskrbljcni glasovi o obupnem stanju jugoslovanskega narodncga naraščaja. Vse prcvoč pozornosti so posvečali naši listi otroški bedi drugod — zlasti v Rusiji — ter prezrli ob tem krščanskem usmiljenju za druge izredno težke razmere, v katerih živoiari naša lastna mladina. V nedeljo, 29. novembra t. 1. je imela Jugoslovanska unija za zaščito dece svojo glavno skupščino. Ob tcj priliki so se zabeležili od raznih strani zanimivi podatki o bedi naše dece tcr o vsotah, ki se pri nas uporabljajo bodisi za direktno pomoč, bodisi za organizacijo tc pomoči. "Po državni statistiki imamo v Jugoslaviji okrog 6 milijonov otrok in mladostnikov do 16. leta. Od tega števila je potrebnih 70 % — ali 4,200.000 otrok socialne zaščitc. Od teh potrebnih otrok jc samo po mestih in trgih ca. 180.000 takih, ki jim nedostaje najpotrebnejših življenjskih pogojev za obstoj in razvoj. Vsi taki zapuščeni reveži s podeželja tu sploh niso upoštevani. V Nemčiji so potrošili samo v 1. 1929. 137 milijard dinarjev za varstvo svoje dece. Amerika je izdala že desetine milijard dolarjev za mladinsko zaščito; dunajska občina je potroši!a 1. 1929. v to svrho 430 milijonov dinarjev, občinski skladi Severne Amerike znašajo 100 milijard dinarjev, Jugoslavija je pa izdala v zadnjih štirih letih po 30 milijonov, in to iz državnih, občinskib in privatnih virov skupaj. Proračun Jugoslovanske unije za zaščito dece znaša za bodoče leto 678.527 dinarjev. Za popolno zaščito naše potrebne mladine bi potrebovali v naši državi 1200 milijonov na leto. Kratko rečeno: kaka resna organizacija za varstvo in pomoč naše ogrožene mladinc v Jugoslaviji sploh ne eksistira. Prav ganljivo se slišijo od vsepovsod tožbe o bcli kugi, ki da jo začela tudi pri nas žc izpodjcdati koreninc našega zdravega naroda. Koliko skrbi za tiste, ki jih še ni, in kako malo za one, ki med nami hirajo in umirajo, ker nimajo nikogar, da bi jim priskočil na pomoč. Prav v tem vprašanju imamo klasičen primer moralistov v besedi in teoriji, ljudi, ki z načelnimi gesli skušajo opravičevati svojo dejansko asocialnost, ki se ne strašijo nalagati dolžnosti do Boga, naroda in države na tuja ramena in ki tolažijo svojo vest s tem. da z ogorčenjem na jeziku kažejo na razmere drugod, ki so baje v tem pogledu zelo zelo slabe. Če kdo, sc mi učitelji ne smcmo pustiti uspavati po takih manevrih v prijetno samozadovoljstvo. Niti sentimcntaino hvalisanje naših »zdravih« družin niti ogorčenje nad pokvarjenostjo drugod, nam ne sme niti za trenutek odvrniti kritičnega pogleda od dejanskega stanja naših razmer. Če smo resnični vzgojitelji narodovega naraščaja, se ne smemo plašiti pogledati resnici v obraz. Prava vzgoja je mogoča le na osnovi brezpogojne resnice. Naši listi nam tega ne povedo in nam tudi povedati ne morejo. Iz stolpcev dnevnega časopisja se utrne le tu pa tam osamljen žarek, ki posveti le za trenutek na poedino bolečo rano našega družabnega organizma. Posamezno prikazana dela vtis in ustvarja slepilo izjeme: za vsako tako »izjemo« si za svoj dušni mir in filistrsko samodopadljivost naštejemo takoj deset drugih »slučajev«, ki potrjujejo »izjcmo«. V skrajnem primcru se poslužimo še individualistične morale malomeščana, da pokažemo s prstom na »nemoralnega pctelina«, ki jc zatjrešil to pdhujšljivo izjemo. V splošnem je pa narod zdrav in naša vcst pomirjena vse dotlej, dokler nas ne prebudi iz letargije nov utrinek tam nekje na predzadnji strani našega »lajbžurnala«. Sami duševni kompleksi! Ta nojevska politika ograža naš narodni obstoj. To rožnato kopreno, skozi katero gledamo svoje domače prilike, si je treba z energičnim prijemom strgati z obraza. »Izjemam« v časopisju je treba postaviti ob stran tisočc novih »izjem«, ki jih prav mi učitelji srečujcmo dan za dnevom ob svojem delu. Postanimo vest naroda, ki naj ne miruje, dokler z narodovega telesa ne bo odstranjena sleherna tenčica, ki zakriva tcžke gospodarske in socialne rane naše domovine. Ni dolgo tega, ko se nam je očitalo, da nam je samo za »stanovščino«, da se brigamo le za se in da nam ni mar, da bi otrokom ne bilo treba zmrzovati i. t. d. Ne glede na to, da so naši ljubeznivi ocenjevalci šli preko vsega dela, ki ga opravlja učiteljstvo že desetletja gratis na vseh področjih narodne prosvete in ne prejema za cele mesece napornega dela niti toliko honorarja, kolikor ga je dobil pisec dotičnega očitka za stavek, napcrjen proti učiteljstvu, je res, da nam tudi za delo med narodom daje stanovska organizacija pobude in podpore in sploh omogoča marsikak pokret, ki konccm konccv koristi vendarle samo l.judstvu, od katercga živimo in za katcro živimo. Zato se tudi ne bomo odtegovali dolžnosti, da pokažemo naši javnosti razmcre, v katerih živi naša mladina tcr soeialno zaščito, ki jo uživa, take, kakršne so. Storiii bomo to, ne iz užaljenosti, ampak, iz čuta odgovornosti za ohčestvo, v katcrem dclamo in iz katerega cdino izhaja upravičcnost našcga poklica in stanu.