VERA:
Kraljestvo palčkov
ravijo, da so nekdaj živeli na zemlji tako majhni Ijil-dje, da bi jih bilo lahko sedem pod enim fcošem mlatilo. Ti Ijudje so se imenovali palčki. Mnogo pripovedu-jeio o njiih deJu iin početju na zemlji m pod zemljo. Čudne so te zgodbice in mnogokrat prav smešne. Naj vara povem tudl jaz, kar sem slišala iz zgodovine palčkov!
Nekdaj so palčkd dobro in srečno gospodariili na zemlji. Velik je bil niih rod, priden in delaven. Svoje gradove so imeM večKinoma pod zeniJjo, kijer so' tudi prebivala. Palčki so bili gospodarji vseh dragocenosti, zlata in srebra, pa tudi vseh drago-cenih kamenov, M jih je skrivala in jih še skriva zemlja. Bogastvo palč-kov je bilo neizmerno. Pravijo, da je imel njih kralj tako velikaniske za-kladnice, da bi jilh človek ne bil v devetkrat devetindevetdesetih dneh prehodil in pregledal. Seveda tudi zemeljska površina tem ljudem ni bila taja. Posebno gozdovi, katerih je bilo takrat še veliko več kot jiih je danes, so bili palčkom priljubljeno bivališče. Ponočd so priptlezaH na po-vršje, in pravcati ples se je začel med drevjem, praprotjo, koreninami, grmiičevjem in-vsem, kar je poikrivalo gazdna tla. Na mehkem mahu so se prekobacavali, vlekli drag drugega za dolge brade, na širokih vejah praprotja so se zMrali in gugali ti mali razposajerii možički.
Nekoč so našli velikanSko mravliiišče gozdnih mravelj. Nikdar še riiso videili palčfkd kaj takega. V strašnem začudenjiu so se postavili ob znožje mravljišča in opazovali te črne živalce, ki so prenašale drva in celo cela bruna sem in tja. Toda tudi mravlje so postale pozorne. Odkod so prilezli ti možioki z dolgirai bradami in rdečirni čepicama? Kaj ho-ičejo? V strahu za svoje domovje in svoj zarod so mravlje urno zbrale vojsko in hajdi nad nje! Četa čmih mravelj se je pomikala proti palč-kom, ki so — nič hudega sluteč — še kar stali in gledali.
Toda — joj, joj! Ko je popadla vsaka mravlja svoijega in ga ščipala v bedro, to so vam bežali junaki. Že davno so mravlje popnjstile in za-¦ostale, ko so palčki še vedno koraaj pete pobirali. Tri dni in tri noči je moral kuhar neprestano kuhati in greti zdravila, da so zatečeni in ob-vezani palčki zopet ozdraveli. Od tistih dob so jim bile mravlje hude sovražnice.
202
Ljudem so bili palčki dobri in naklonjeni. Pravijo, da je bilo vsekdar
¦clobro, če se jim je kdo priporočil in jiti prosil pomoči. Marsilkateremu
siromaku so vtaknili ponoči, ko je vse spalo in počivalo, a se je majhen
svet najbolj gibal, polno mošnjo zlatnikav pod zglavje. Gorje pa tudi, če
se jim je kdo zameril. Neiki črevljar jih ie preklinjal, ko mu pri delu ni
šlo vse gladlko izpod rok. Od tistih dob ni mogel ničesar več zaslužiti.
Kar je podnevi naredil, to so mu palčki ponoči razdrli. Ko so ga spravili
v največje siromaštvo, jih je on zopet milo prosil pomoči. Tedaj so mu
'Cdpustili. Nič več niso hodili v njegovo delavnico.   Kar je napravil, je
cstalo, m črevljar si je vnovič služil denarja.
Tako so gospodovali na zemlji fri pod zemljo. Toda agodilo se je, •da je eden izimed radovednih palčkov prilezel nekoč iz gozda in zašel v viinograd. Grozidje je ravno dozorevalo. Začudeno je gledal naakolo. Ogledoval je visoke droge, po katerih se je vzpenjala rastlina z velikimi listi in še večjimi grozdi. Kaj so te jagode in kakšne so? Gleda in voha, nazadnije ipa le eno pokusi. Hm, kako sladko, kako dohro! Še eno in še \eč! Nazobal se jih je, da je komaj racal nazaj v gozd in od tam v pod-zemeljsko domovje. Seveda je povedal svojim bratcem, kaj je našel in pokusil. Drugofcrat jih je šlo že več pokiušat sladteo grozdlje. Tako jako je ugajal palčkora ta sad, da so začeli vsako noč uhajati v trgatev. Toda pri tem ni ostalo. Ti radovedneži so našH tudi klet in v kleti velikanske ;sode. Seveda n:so mirovali prei, preden niso tudi teh fcaplljic pokusili. Ah, kaiko hitro si je vsak poiskal slamico, jo vtaknil v pipo in snkal, srkal. Kmalu so začeli pdesati in rajati po kleti, da je bito kaj. Na rsaki pipi je sediel eden možičikov in se zibal sem in tja. Drugi so se valiaii po tleh, se vlekli za brade ali lase, pa se smejali tako, da so se kar za trebuščke držali. Palčlki so bili pijani. Polagoina so drug za drugim popa-dali in zaspali. Ko pa so se prebudili, je bila glava težka, a želodec, ta grdi želodec! Komaj so našli domov. Pa kaj! Ne dolgo, in sladka kap-ljica jih je zopet zvabila. Ves rod palčkov je začel pijančevati Začuideno je gjedal človek, ko je meril vino v sodii. Vedno man} ga je bilo.
Ko je kralj palčkov pregledoval vrste svojih ipodložnikov, je majal z glavo. Tako čudni so postajali.njegovi ljudje. Suhi so bilj in uipadli, samo nos je bil velik in rdeč. Majal je starček z glavo in premišlijal, odkod ta slabotnost, ki se je totevala njegoviih podložnikov. Nič več ni šl« delo izpod rdk. Kaj naj to pomeni? Skliče tedaj zbor in zahteva podasnila. Takrat mu jamejo pripovedovati. Dva mu Pirineseta na drogu velikanski grozid, dva pa privalita outarico ruijnega vina, da bi oboje pokusil. Kralj •pokuša in kima, tudi njeiniu ugaja. Pije in pije, dckler vina ne izpije. Tedaj pa onemogel omahne in zaspi, tako se je tudi on vtdal pijači. Od ;-t?stih dob so palčki pijančevali, da je bilo grdo. Delo je počivalo. Samo
203
rajali so in pili. Počasi so se začele redčiti vrste teh malčkov. Smrt je pobirala, njih rod je pojemal. Nič več niso odmevali udarci kladiv v podzemeljskih rovih. Polagoma so popolnoma izmrli. Pravijo, da je po-slednji palček urnrl z velikim vrčem na glavi. Hotel je polizati še zadnjo kapljico, ki je v njem ostala. Pijan In onemogel je z vrčem vred omahniE in izdihnil.
To je bil žalosten konec malega rodu. Nikoli več se niso pitkazalL Podzemeljske votline, gradove in zakladnice pa je zasula zemlja. Težko,. da jih človeška roka še kdaj odkrije in šzkoplje.