© Za besedilo: Olga Gutman, 2020

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2020

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: info@volosov-hram.si

			Knjižna zbirka UDRIHAČ

			Uredila Katja Titan

			Jezikovni pregled Robert Titan Felix

			Motiv na naslovnici Jožica Celec

			Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel

			Za založbo Katja Titan

			Pekel 2020

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID= 305147392

			ISBN 978-961-7086-18-8 (epub)





Olga Gutman


			KRIVO JE LECTOVO SRCE


			Roman


			I.


			Mala vasica je, razmetana po okoliških hribih in dolinah, ždela mirna in zasanjana. Nosila je čudno in zlovešče ime, ki so ga mnogi povezovali s krvoločnimi volkovi in si njegov nastanek napačno razlagali.

			Legende pa, ki so se prenašale od ust do ust, so pripovedovale, da je vas nastala iz treh vasi, ki so se imenovale: Hugonci, Križanci in Obrančevsko. Vasi naj bi v zadnjem napadu na naše kraje požgali Turki. Prebivalci, ki so v omenjeni zadnji bitki Turke premagali, pa naj bi zgradili novo vas. Takrat je tudi dobila ime, ki ga nosi še danes. Toda tega zapisa nikjer ni najti. Legenda o teh dogodkih se je prenašala le po ustnem izročilu iz roda v rod.

			Prebivalci vasi so preživeli tekom let marsikaj in to bolj malo dobrega. Podjarmljeni in zatirani so bili od mnogih zavojevalcev. Vsak nov zavojevalec je spremenil ime vasi in ga prevedel v svoj jezik, da bi tako pokazal, da je ozemlje, ki si ga je na silo prilastil, res njegovo. Ta imena so zapisana, pa kljub temu niso ostala. Ko je zavojevalec moral oditi, je izginilo tudi ime, ki ga je obesil vasi, in spet se je vas imenovala kot nekoč. Tako je vas menjala nekaj imen, kot je menjala tudi vrsto gospodarjev. Pa je končno le vedno spet pristala pri svojem prvotnem imenu.

			Hiše v vasi so bile po večini ‚blatnjače‘, krite s slamo, njihovi stanovalci pa dninarji, ki so hodili delat k večjim kmetom, ki jih je v vasi tudi bilo kar nekaj.

			Hiše bogatejših so se že na prvi pogled ločile od ostalih. Bile so večje, z večjimi okni in krite z opeko.

			Zimski večeri so bili nekoč na vasi, kljub mrazu, prijetni.

			Takrat so imeli ljudje čas in čeprav je narava počivala in zunanjih del niso mogli opravljati, se je dogajalo precej zanimivega. Ob dolgih zimskih večerih so se vaščani zbrali, enkrat pri eni hiši, drugič pri drugi. Lüjpali so bučno seme, iz katerega so potem gospodarji v mlinih stiskali bučno olje, ki je za naše kraje še danes zelo značilno. Takrat pa ni bilo gospodinjstva, kjer ne bi imeli posajenih nekaj buč, da so imeli potem vse leto olje za solate.

			Drugo takšno zimsko opravilo je bilo česanje perja. Zlasti pri tistih hišah, kjer so imeli dekleta, godna za možitev, so to delo opravljali kar nekaj večerov zapored. Potrebno je bilo bodočim nevestam pripraviti balo in brez perja ni šlo. Vsaka nevesta je ponavadi prinesla k hiši novo odejo, napolnjeno s perjem.

			Vsa ta dela je spremljala zabava. Navadno so se skupinam pridružili še starejši ljudje, ki so imeli nalogo pripovedovati različne zgodbe, ki so se zgodile, ali pa tudi ne. Le da so bile zanimive in so poslušalce pritegnile.

			Po končanem delu, vsak večer, je gospodinja postregla vsem s potico in jabolki, gospodar pa s pijačo. Pogosto so delo pomagali zaključiti še godci, ki so pritegnili staro in mlado, da se je vrtelo pozno v noč.

			Zato so ta opravila šteli bolj za zabavo, kot pa za delo.





*


			Na začetku neke mrzle in precej suhe zime, ko je bilo snega le toliko, da je pobelil tla, kot so govorili ljudje, da ga je torej zapadlo ravno toliko, da je pokazal, kakšne barve bo to zimo, so se vaščani najprej zbrali pri kmetu Boru.

			Bor je bil eden največjih kmetov v vasi. Imel je sina in hčerko, dovolj staro za možitev. Hčerka in njeni domači so upali, da se bo kmalu oglasil snubec in se bo ob pustu omožila. Zato je takoj, ko se je zima začela, povabil sovaščane, naj pridejo česat perje. Mislil si je, da če se bo hčerka možila, ji bo potrebno pripraviti balo, kot se za tako premožno kmečko hčerko tudi spodobi.

			Komaj se je sonce skrilo za bližnjimi hribi in so na nebu zamigljale prve zvezde, so z vseh koncev vasi ljudje hiteli proti Borovini.

			Ko so vstopili v Borovo domačijo, so ženske in dekleta posedla po klopeh okrog mize, na kateri je bila že pripravljena cela gora gosjega perja. Možje in fantje pa so sedli k drugi mizi, na kateri so bili kupi bučnega semena. Njihove roke so bile grobe za perje, zato so za njih pripravili bučno seme, ki ga bodo lüjpali. Tako so bili vsi koristno zaposleni. Navidez sicer ločeni po spolu, a vseeno dovolj blizu za pripovedovanje in pogovor. Ko so česali perje, peti niso smeli, ker bi se ob malo večjem vdihu perje dvignilo v zrak in poletelo na vse strani, da ga ne bi nihče več ulovil in spravil skupaj.

			Prava zakladnica zgodb in prigod je bil star očanec, Adam. Bil je star kot Metuzalem. Koliko časa je že na svetu, ni vedel nihče, najbrž še sam ne. Mnogi pa so menili, da je že krepko zakorakal čez stotico. A še vedno je bil trdnega zdravja in pokončen, nič upognjen, kot so to po navadi ljudje v visoki starosti. Kljub temu pa je imel palico vedno s seboj. A ljudje so menili, da jo ima bolj iz navade kot pa iz potrebe. Ko je tako korakal po zmrznjeni zemlji, je bilo že od daleč slišati udarce njegove palice v enakomernem taktu.

			Starec je imel čisto bele lase, ki so mu segali do ramen. Nihče v tistem času ni nosil tako dolgih las. Krasili so ga košati beli brki in brada, ki mu je segala skoraj do pasu. Vse to ga je delalo starejšega, kot je bil videti sicer, pa tudi drugačnega od ostalih vaščanov, ki so bili kratko postriženi in brez brade. Le tu pa tam se je našel kak možakar, ki si je nekaj časa pustil brke, bolj za to, da bi nekoliko izstopal in se ločil od ostalih vaških mož. Taki so v vasi veljali za posebneže.

			Tudi Adama so v vasi imeli za posebneža. A njemu so dopuščali, da je drugačen. Vsi v vasi so ga klicali kar Oča in le malo jih je vedelo, da mu je ime Adam.

			Oča Adam pa je bil dobrodošel na vseh lüjpanjih semena in česanjih perja. Pa ne samo dobrodošel, temveč celo nepogrešljiv. Njegova naloga ob teh delih je bila, da je ljudem krajšal čas. Nihče ni pričakoval, da bo lüjpal seme, ali česal perje, temveč da jim bo pripovedoval: kaj in kako je nekoč bilo ter kaj je videl na svojih potovanjih. Večkrat je rekel, da je prehodil pol sveta. Ljudje so vedno znova hoteli slišati njegove pripovedi, pa čeprav so jih nekateri starejši slišali že neštetokrat.

			Kljub temu da so njegova pripovedovanja že dostikrat slišali, jih niso dolgočasila, pa tudi dvomili niso, da je vse, o čemer pripoveduje, res videl in doživel.

			»Moral je prehoditi dosti sveta. Kje bi sicer nabral vse to, s čimer nam v zimskih večerih krajša čas, če ne bi res vse to videl in doživel,« je pripomnil marsikateri vaščan, če je kateri od mlajših dvomil v resničnost njegovih pripovedi.

			Vsi povabljeni so bili že zbrani pri Boru. Oča pa še ni prišel. Marsikateri od zbranih je kar nekajkrat prisluhnil v noč, ko so drugi utihnili, v upanju, da bo zaslišal enakomerno udarjanje Adamove palice. Pa vse zaman. Ura na steni je kazala že devet, Adama pa še ni bilo.

			»Oča ne pridejo?« je vprašal sin Brežnove vdove. »Pusto in dolgočasno bo brez njih.«

			»Bil sem pri njem in mu povedal, da bomo danes zvečer česali perje in lüjpali seme, ter ga povabil, naj pride. Obljubil je, da bo. Ne vem, kaj je z njim, da ga še ni. Ni njegova navada, da bi zamujal. Da ni zbolel. Čas je sedaj tak, da človek hitro stakne kakšen prehlad. Oča pa je že v letih. Malo je pokašljeval, zato me skrbi, da ni morda resno zbolel,« je premleval gospodar.

			Takrat pa so zaslišali, da so se odprla vežna vrata in takoj nato tudi zaprla. V hišo, kjer so bili zbrani vaščani, je počasi stopal Oča. Izgledal je še višji in še bolj bled kot navadno. Takoj se je napotil proti peči, kjer je bilo običajno njegovo mesto ob takih in podobnih delih.

			Za trenutek se je ustavil, s pogledom preletel vse prisotne in nato pozdravil:

			»Dober večer vsem skupaj! Malo pozen sem. Veste, nekam slabotnega se počutim. Mislim, da bo ta zima moja zadnja na tem svetu,« je povedal v opravičilo, ker zamuja. Malo je zakašljal in sedel na svoje mesto, za peč.

			»Lepo, da ste prišli. Brez vas je bilo zelo tiho in pusto. Da pa bi bila to vaša zadnja zima, to pa ne. Kaj bomo mi brez vas. Zima bo minila in za njo pride pomlad, ki vas spet ogreje in vam da novih moči in vi jo boste zagotovo dočakali,« ga je bodrila ena izmed žensk.

			»Ne vem, če bo res tako. Zdi se mi, da gre tokrat zares. Pa naj bo, kakor bog hoče. Dolgo že tlačim to zemljo. Dosti sveta sem prehodil in videl. Čas je že, da se odpravim na svojo zadnjo pot in prostor na zemlji prepustim mlajšim. Zato sem zbral moči in še enkrat prišel med vas.«

			»Lepo, da ste prišli. Skrbelo nas je že, kaj je z vami,« je dejal gospodar Bor.

			»Pa nam kaj pripovedujte, da bo čas hitreje tekel!« se je oglasila gospodinja.

			»Bom. Zato sem tudi prišel. Povedal vam bom zgodbo, ki sem jo slišal od očeta, ko sem bil še otrok, ta pa od svojih prednikov. Zgodba pripoveduje o nastanku naše vasi in junaštvu naših prednikov, moških in žensk. Nikjer ni zapisana. Prenašala se je iz roda v rod s pripovedovanjem. Ne bi rad, da bi z menoj, ko odidem, ugasnila v večno pozabo. Mora se ohraniti in živeti naprej. Posebno vi, mladi, dobro poslušajte in jo pripovedujte naprej, ko mene ne bo več. Povejte jo svojim otrokom in tudi drugim!« je rekel in z očmi zaokrožil po vseh prisotnih.

			Nihče ni spregovoril niti besede, nihče ni ugovarjal. Oča je vse zbrane s svojimi besedami kot začaral. V hiši je vladala popolna tišina, ki jo je motilo le enakomerno tiktakanje stenske ure.

			Stari možakar se je odkašljal. Iz žepa je potegnil pipo in z njo potrkal po palici, kot bi jo mislil prižgati. Pa jo je le nekajkrat zasukal v rokah in jo nato spravil nazaj v žep. Malo je še pomolčal, kot bi izbiral besede, nato pa začel pripovedovati.





II.


			Nekoč so tu naokrog, kjer je sedaj naša vas, bile tri vasi: Križanci, Hugonci in Obrančevsko. Nekje na sredi, na hribu, je bila cerkev, namenjena vsem trem vasem. Bila je ograjena z visokim obzidjem, kot je to bila večina cerkva v tistem času. To pa zato, da so se lahko ljudje zatekli za obzidje in se branili pred Turki, ki so v tistih časih pogosto ropali po naših krajih.

			Leto, ki ga omenja zgodba, je bilo zelo rodovitno, kot že dolgo ne. Kakor pa so bili ljudje tega veseli, so se po drugi strani tudi bali. Turki so navadno prav ob najbolj rodovitnih letih pridrli v naše kraje in pobrali, kar so si ubogi ljudje pridelali in kar jim je rodovitno leto dalo.

			Tega leta so bile kašče polne žita, sodi polni vina in ker je bilo vsega dovolj, so bili tudi hlevi polni živine.

			V vasi Obrančevsko je v tistem času imel svojo domačijo kmet Urban. Bil je največji kmet izmed vseh kmetov v vseh treh vaseh. Toda bil je dobrega srca. On, kot tudi njegova žena, nista bila prevzetna. Bogastvo jima ni stopilo v glavo. Vsakemu, ki sta mu lahko, sta pomagala. Revežem in beračem so bila pri Urbanu vrata vedno odprta.

			Kakor pa je imel vsega dovolj, je tudi njemu nekaj manjkalo. Ni imel sina, naslednika. Imel je le tri hčere, Ano, Vilmo in Zaliko. Ob njihovem rojstvu je seveda bil nekoliko razočaran. Vsakokrat, ko so pričakovali novorojenčka, je upal, da bo sin. Pa se je vsakokrat rodila hčerka. Ko se je rodila najmlajša, Zalika, se je vdal v usodo in potlačil svoje želje za sinom.

			»Bog že ve, kaj dela in kaj komu da. Če mi je bog dal tri hčere, jih sprejemam in jih bom imel enako rad, kot bi imel sinove. Bog že ve, kaj je prav in kaj kdo potrebuje,« se je vdal v usodo in se sprijaznil s hčerkami.

			Urbanove hčerke pa so bile zdrave in pametne ter so rasle kot koprive. Bile so lepše od jutranje zarje, bolj vitke kot jelke, modrejše od najmodrejšega starca in pogumnejše od katerega koli mladeniča ali moža v vseh treh vaseh. Spretne pa kot risi, ki jih je bilo tiste čase kar nekaj v naših gozdovih. Zato se je oče Urban tem lažje sprijaznil s tem, da ima same hčerke.

			»Kdo ve, če bi bila katera od njih tako pametna, spretna in pogumna, če bi bila fant, kot je sedaj, ko je dekle. Fant pa tako lep, kot so moje hčere, gotovo ne bi bil. Tako je vsaka stvar za nekaj dobra. Zato sem zadovoljen s tem, kar mi je bog dal in tako je tudi prav,« je pogosto razmišljal oče Urban, ko je tako od strani, da ga ne bi nihče opazil, gledal svoje hčerke in zadovoljen smehljaj mu je hušknil okrog ust.

			V tistih časih so ljudje živeli bolj ‚počasi‘, kot živimo v današnjih dneh. Delavnik je bil za delo, nedelja in praznik pa za počitek in praznovanje.





*


			Nekega toplega poletnega dne je Urbanova družina sedela popoldne pod košato lipo na dvorišču in počivala. Bil je praznik in opravljali so le potrebna dela pri živini. Sicer pa so praznovali. Ostali so se pogovarjali, dekleta pa so ves čas namigovala ena drugi in se pogovarjala le z njim znanimi znaki.

			»Kaj pa vam je? Ves čas se nekaj pačite. Kaj bi rade?« je vprašal oče, ki je opazil njihove skrivne znake in neme pogovore.

			Pa deklet ni prestrašil. Vedele so, da njegov na videz strogi glas ni karanje. Zato so se vse tri na glas zasmejale. Zalika pa, ki je bila od vseh treh najbolj zgovorna, je spregovorila:

			»Oče, v gozd bi rade šle. Gozdovi so v tem času polni gob in drugih gozdnih sadežev. Pa tudi zdravilnih zelišč ne manjka. Lahko bi nekaj od tega nabrale, sedaj, ko imamo čas. Pozimi nam bo vse to prišlo prav. Tu pa sedaj brez koristi samo sedimo in se dolgočasimo.«

			»Pa pojdite, če bi to rade. Toda bodite previdne! Nikoli nihče ne ve, kaj skriva gozd.«

			»Oče, ne bojte se. Gozdove tukaj naokrog poznamo kot lastno dvorišče. Braniti se pa tudi znamo. Vsak domačin, ki nas pozna, bo rajši zbežal, kot bi se spoprijel z nami tremi. Turkov pa sedaj tudi ni v naših krajih. Tako da se, oče, nimamo česa bati,« je očeta skušala prepričati najstarejša hčerka Ana.

			»No, prav, pa pojdite. Toda vrnite se domov še za dne in ne tavajte po gozdu do mraka, kot to rade počnete. Noč ima svojo moč.«

			Dekleta so obljubila, da se bodo vrnila, še preden se spusti mrak nad pokrajino. Nato so vzela cekar, košaro, lonček in zajeten krajec kruha za malico, ter so se z veselimi koraki odpravile proti gozdu.

			Ko so sestre stopile v gozd, jih je zajel neizmerno sproščujoč mir. Uživale so v tem miru in niso niti dosti govorile, če pa so že, so govorile šepetaje, da ne bi motile tišine, ki jih je obdajala. Nabirale so gobe, ki so jih spotoma našle, zdravilna zelišča, robide in druge sadeže gozda. Največ so nabirale zelišč, ki so jih dobro poznale. Za vsako rožico so vedele, za kaj je dobra in kateri del lahko uporabijo ter kako. Cekar, košara in lonček so bili kmalu polni do vrha.

			Medtem ko so nabirale in iskale, kar jim bo koristilo, so prišle do njim dobro znane in priljubljene gozdne jase.

			Jasa je bila dobro skrita in vse okrog obraščena z mogočnimi drevesi. Sredi jase je izviral studenec in žuborel po ozki strugi naprej ter se izgubil nekje v gozdu. Na zgornjem robu jase so bile še dobro vidne ruševine cerkvice. Le malo je še ostalo od nje. Nekaj velikih kamnitih blokov. Kdo jo je zgradil, komu je pripadala in komu je bila na poti, da jo je porušil, dekleta niso vedela in ne izvedela, pa čeprav so o tem spraševala mnoge starce. Pa so jim znali povedati le to, kako so slišali, da naj bi bile nekje v gozdu ruševine cerkve in da naj tja nikar ne hodijo, ker tam straši gozdni duh. Sami pa, da ne vejo nič več o tem in tudi ne, kje je to. Dekleta pa so že dolgo vedela za ruševine cerkvice. Vedno, ko so bile v gozdu, so zavile k njej. Gozdnega duha pa še niso nikoli srečale. Ko so staršem povedale, da so v gozdu odkrile ruševine stare cerkvice, so jim ti strogo prepovedali, da bi še kdaj šle tja. Njih pa je prav tisti kraj privlačil kot magnet in niso nikoli odšle iz gozda, ne da bi se ustavile pri ruševinah, pa čeprav samo za kratek čas.

			»Izogibajte se tistega kraja!« jim je zabičal oče, ko so mu pripovedovale o jasi in ruševinah.

			»Zakaj pa, oče? Tam je tako lepo,« ni mogla, da ne bi ugovarjala Zalika.

			»Tam vladajo zle sile. Nikar jim ne hodite blizu! Ni dobro brskati po tisti jasi.«

			»Zakaj pa? Kako bi lahko tam vladale zle sile, ko pa je tam bila cerkev in so tam še vedno njene ruševine? Kjer je cerkev, zle sile in čarovnija nimajo moči,« je pripomnila Vilma.

			»Bila je cerkev. Sedaj pravite, da je le še ruševina. Sila, ki je cerkev porušila, je bila torej močnejša. Zato vas prosim, nikar se ne približujte tistemu zloveščemu kraju!« je s strogim glasom govorila mati, nekoliko dvomeče. Dobro je poznala svoje tri hčere, pa je bila skoraj prepričana, da so njene besede zaman. Njena dekleta storijo le tisto, kar same hočejo. Nobeno svarilo in nobena prepoved jih nikoli ni ustavila, če niso bile prepričane, da je res tako, kot jim govorijo.

			Dekleta so staršem obljubila, da se bodo izogibale jase z ruševinami cerkvice. Toda prepovedane stvari so še bolj mikavne. Tako je tudi jasa z ruševinami vabila in privlačila tri sestre. Obljube, da se je bodo izogibale, niso mogle držati. Preveč močno jih je jasa vabila, kadarkoli so stopile v gozd in so hodile v bližini tistega kraja. Nikakor niso mogle verjeti, da bi bil ta tako lep kraj zaklet. Saj jim je vsakokrat, ko so stopile na jaso, telo preplavil neizmerno lep občutek.

			»Če bi bilo res, kar govorijo, in bi bil ta kraj res zaklet, bi to tudi začutile. Naši občutki nas ne varajo in nas vedno opozorijo na nevarnost. Zato ne morem verjeti staršem,« je nekega dne dejala Ana.

			»Prav imaš. Vedno, ko pridemo na to jaso, se počutim zelo lepo in varno,« je povedala Vilma.

			»Tudi mene vedno preplavi občutek sreče in miru. Vse tri se menda ne bi motile,« je dodala Zala.

			Vse tri so imele tretji čut, ki jih je vedno opozoril, če se jim je bližala ali jim pretila nevarnost ali pa jim je pretilo neprijetno srečanje. Na tej jasi pa tega niso nikoli začutile. Zato so se vsakokrat, ko so bile v gozdu, ustavile na prepovedani jasi.

			»Le kdo in od kod je sem pripeljal ta beli kamen. V naših krajih ni skalovja, sploh pa ne tako lepega, belega marmorja,« je na glas razmišljala Vilma, ko so nekoč spet počivale na jasi in sedele na kamnitih blokih.

			»Kdo ve, od kod je prišel sem ta beli kamen, ko je pri nas le rodovitna zemlja, ni pa skal,« je dodala Ana.

			»Pa nihče ničesar ne ve o tej jasi. To me čudi. Niti najstarejši ljudje ne vedo nič povedati o njej, ko so navadno polni vseh mogočih zgodb,« je sestri dopolnila Zalika.

			»Meni pa se zdi, da vedo, pa o tem nočejo govoriti,« je rekla Ana.

			»Gotovo nekdo ve, pa noče povedati. Mogoče je bil kje tukaj v bližini kak grad, pa ga je doletela kakšna nesreča. Mogoče so ga razrušili Turki,« je razpredala misli Zalika.

			»Mislim, da Turki niso krivi za te razvaline. Oni ropajo zunaj, na prostem, po mestih, poljih in vaseh. V gozdove ne gredo,« je razpletala misli Vilma.

			»Pa naj je bilo, kakor je bilo, mi tega gotovo ne bomo odkrile. Imamo pa ta kraj rade in občutek nam pravi, da smo tukaj popolnoma varne, zato se bomo kljub predsodkom nekaterih starejših vedno vračale sem,« je povedala Vilma.

			»Tako je!« sta obe v en glas pritrdili sestri.

			Tako je tudi bilo. Vedno, ko so bile v gozdu, so se za kratek čas ustavile tudi na prepovedani jasi. Posedle so po kamnitih blokih, segle po kosih kruha in malicale. Tudi to popoldne so se ustavile na jasi, sedle na kamne, potegnile iz žepa vsaka svoj kos kruha in začele jesti.

			»Odpočijmo si malo in malicajmo na tem prelepem kraju,« je predlagala Ana.

			»Pa dajmo! Meni bi se počitek prilegel. Precejšen kos gozda smo že prehodile,« se je strinjala Vilma.

			»Ne bomo prepozno prišle domov, če bomo tukaj počivale?« je vprašala Zalika.

			»Pa te menda ni strah, Zalika? Saj je komaj dober streljaj do vasi,« jo je vprašala Ana.

			»Mene ni strah, strah pa bo starše, če se bo zmračilo prej, kot pridemo domov. Mislili bodo, da se nam je kaj zgodilo, ali da nas je ugrabil Turek ter odpeljal v daljno Turčijo,« je odgovorila Zalika.

			»Nikar se ne šali s takimi stvarmi, Zalika, da se ne bo to v resnici zgodilo!« je posvarila sestro Vilma in ponovno odprla usta, kot bi hotela še nekaj dodati. Pa je le odprla usta, povedala pa ni, kar je nameravala. Njeno misel in govorjenje je prekinil prihod drobnega starčka, ki se je prikazal sredi ruševin, tam, kjer je nekoč moral biti oltar. Sedaj pa je ležal na tleh le še kos kamnite plošče, do polovice pogreznjen v zemljo. Ko je starček tako zrasel iz tal, se je nekoliko stresel, nato pa spregovoril s prijetnim glasom, ki se jim je zdel nekako domač in znan, kot bi njegovega lastnika poznale že od svojega rojstva.

			»Dober dan, mladenke! Počivate in malicate?«

			»Malo počivamo. Precejšen del gozda smo prehodile. Nabrale smo dosti gob, robid in zelišč. Sedaj pa nabiramo moči za pot proti domu,« je odgovorila Ana, ki je smatrala, da je kot najstarejša dolžna odgovoriti.

			»Ste lačni, dedek? Nate, še vi malo prigriznite, čeprav imamo le ržen kruh,« je odlomila od svojega kosa kruha del in ga ponudila starčku Vilma.

			»Hvala ti, deklica! Vidim, da ste prav tako dobre, kot ste lepe. Prav rad prisedem k vam in prigriznem. Medtem pa še katero pametno povemo. Saj vas dobro poznam in vem, da ste prav tako pametne, kot ste lepe in dobre. Marsikateri mož, ali mladenič, bi bil lahko srečen, če bi bil polovico tako pogumen, kot ste ve,« je povedal starček in sedel na enega izmed kamnov zraven njih.

			Dekleta so onemela, ko so slišala njegove besede. Ana se ni mogla premagati, da ga ne bi vprašala:

			»Kako je to mogoče, da nas tako dobro poznate, ko smo se pa sedaj prvič srečali in me vas ne poznamo.«

			»Seveda vas poznam. Še preden ste se rodile, sem vas poznal. Vedel sem celo dan in uro, ko se boste rodile na ta svet.Opazoval in spremljal sem vaše odraščanje. Vesel sem bil, ko sem videl, kako si nabirate znanje in se ne ustrašite tistega, kar ne razumete, temveč skušate najti razlago. Rade imate vse živo, gozd, polja, z njihovimi prebivalci vred. Jaz pa sem čuvaj vsega živega. Zato vas imam tem raje. Sem edini ostanek ljudi, ki so živeli nekoč tukaj in jih ni več. Le še ta jasa, studenec in nekaj kamnov, ostalina nekdanje cerkve, spominjajo na čas, ki ga ni več. Že davno je minil tisti čas. Ja, pa seveda tudi jaz, gozdni mož, kot mi pravijo, pa čeprav to nisem, spadam v tisti čas. Mnogi se me bojijo. Strah jih je celo govoriti o meni. Toda ne vem zakaj? Še nikoli nisem storil nobenemu živemu bitju ničesar žalega. Mogoče se me zato bojijo, ker so mi živali in vse, kar živi, pokorni,« je povedal starček.

			»Res ste taki, kot gozdnega moža opisujejo pripovedke.Zato se vas pa nekateri bojijo. Me se vas ne bojimo. Kaj ne, sestrici?« je rekla Ana.

			»Prav imaš. Toda ljudem, kot ste ve, ne storim nikoli nič žalega. Pa tudi ne dovolim, da se jim tam, do koder sega moja moč in moje kraljestvo, skrivi en sam las. Tistim pa, ki z živalmi slabo ravnajo, ali po nepotrebnem lomijo veje dreves, teptajo mlado rastje, gorje jim!«

			Dolgo so tako sedeli in se pogovarjali, tri lepa mlada dekleta in sivolasi starček s ponošenim klobukom na sivi glavi in z brado, ki mu je vsa kuštrava segala do pasu. Tudi njegova oblačila so bila ponošena in obledela, da ni bilo mogoče določiti, kakšne barve so bila, ko jih je prvič oblekel. Obute je imel škornje, ki se jim je prav tako poznalo, da v njih hodi že nešteto let.

			Kljub temu pa je bilo zelo prijetno klepetati z modrim starcem. Marsikatero zdravilno lastnost posamezne rastline, ki so jih imele v košari in je še niso poznale, jim je odkril. Dogovorili pa so se tudi, da ga bodo klicale dedek ali gozdni dedek, saj babice in dedka niso imele več.

			Med pogovorom je čas hitro tekel in dekleta niso opazila, da se sonce že sklanja globoko na zahod, njegova svetloba pa je čedalje bolj pojemala.

			»Dekleta, sedaj boste pa morale na pot proti domu. Sonce tone, prihaja pa noč polne lune. To je posebna noč, ki ima tudi svojo skrivnostno moč. Ne želim, da se vam kaj zgodi.Pospremil vas bom do roba gozda. Od tam ni več daleč do vasi in do vašega doma. Gozdne zveri bom pa zadržal v gozdu, dokler ne pridete domov. V svet izven gozda pa žal moja moč ne seže. Tam se boste morale varovati same.«

			»Nič se ne bojte, dedek. Nič se nam ne bo zgodilo, čeprav je noč polne lune. Nismo strahopetne in da z nami ni dobro češenj zobati, dobro vedo vsi v vasi. Turkov pa sedaj ni v bližini,« je povedala Ana.

			»Prav imate. Sedaj pa pojdimo!«

			Dekleta so vstala. Vsaka je pobrala, kar je imela, in skupaj s starčkom so zapustile jaso. Zatopljene v pogovor s starčkom niso opazile, da jih spremlja trop volkov. Hodili so za njimi in jim sledili, kot sledijo zvesti psi svojim gospodarjem. Niso pustili, da bi se približale ne plahemu zajcu ne nočnemu metulju.

			Ko so hodili nekaj časa, se je gozd začel redčiti. Znašli so se na jasi, ki je bila nekoliko manjša kot prejšnja. Sredi jase je žuborel studenec. Bil je nekoliko večji kot studenec na prejšnji jasi. Od sredine proti robu studenca so se širili krogi in izginjali v praproti ob robu studenca, tako kot se širijo krogi, ko kdo vrže v vodo kamen.

			»Kako čudno, da voda valovi v krogih, čeprav ne odteka iz studenca,« je opazila Zalika in to povedala na glas.

			»To je studenec življenja. Zato voda iz njega ne odteka.Vrtinči pa se, saj se vsak trenutek nekje na svetu rodi novo življenje. Pripeljal sem vas k njemu in vam ga pokazal, morda ga boste kdaj potrebovale. Vem, da ste dovolj modre, da ga boste uporabile le takrat, ko drugega izhoda ne boste imele.«

			»Dedek, kako pa to, da te jase še nismo odkrile nikoli prej, pa čeprav poznamo vsako ped gozda v bližini domače vasi, pa tudi ta del gozda. Vem, da od tod pa do naše vasi ni več daleč,« je rekla Zalika.

			»Prav imaš, Zalika. Od tu do vasi je le dober streljaj. Je pa minilo že dobrih dvesto let od takrat, ko je na to jaso zadnjič stopila človeška noga. A to je druga zgodba in vam jo bom povedal kdaj drugič. Rob te jase, tisti proti vaši vasi, je poraščen s trnjem, bodečim grmovjem in drugim ničvrednim rastlinjem. Ljudje niti ne sanjajo, da je za trnjem in grmovjem kaj drugega, kot spet trnje in bodeče grmovje. Skozi trnje in bodičasto grmovje pa ne silijo. Razen tega pa ljudi od tega kraja odvrača že sámo njegovo ime: Vražji graben.«

			»O, torej smo v Vražjem grabnu? Vsi v vasi se bojijo tega kraja in se stresejo, že če slišijo njegovo ime. Ne vem, zakaj. Mene ob tem imenu ni niti malo strah. Tudi sedaj, ko sem tu, ne čutim strahu. Že kot deklice smo se skrivaj smejale, ko smo opazile, da se ljudje tresejo, ko slišijo ime tega kraja,« je dodala Ana.

			»Da, vas ni strah tega kraja, ker ste povezane z njim. Tu je bil vaš začetek in začetek vašega rodu. Bojim pa se, da bo žal nekoč tukaj tudi vaš konec. A konec bo le za ta svet, ne pa za vedno. Zato se vam tega kraja ni treba bati. Sedaj pa dosti klepetanja! Pohitimo, kajti kmalu potem, ko boste prišle domov, boste dobile obisk. Prišli bodo snubci in to tisti, katere si želite. Sprejele boste njihovo snubitev, čeprav bi bilo bolje, da bi jih zavrnile. Je že tako, da ko srce govori, razum tava kdo ve kje in molči. Nekaj pa vas prosim. Obljubite mi, da se vsaj enkrat na leto sestanemo na tej jasi.«

			»O, seveda, dedek. Prav rade pridemo, če dovolite. Tako modri ste in tako prijetno se je pogovarjati z vami. Samo kako naj vam sporočimo, da prihajamo, da boste prišli tudi vi?« so govorile vse tri hkrati kot ena.

			»Nič naj vas ne skrbi. Vedel bom. Jaz vem za vsak korak vsakega živega bitja. Že ko boste krenile od doma, bom vedel, da prihajate.«

			Tako so med pogovorom, da dekleta niso niti opazila kdaj, prišli do roba jase, do bodeče pregrade iz trnja. Stopali so proti bodeči ograji in se namenili naravnost vanjo. Trnje se je pred njimi razmikalo in se za njimi spet sklenilo v neprehodno oviro, kot bi ga razklenile in za njimi sklenile nevidne roke. Dekleta tega niso niti opazila. Nič se jim ni zdelo nenavadno, da gredo naravnost skozi bodečo oviro, ne da bi jih ta zaustavila, ali praskala. Vse, kar se jim je tega dne dogajalo, se jim je zdelo nekaj normalnega in že dolgo znanega, kot bi to že tisočkrat doživele in bi bilo to povsem samoumevno.

			Kmalu so prišli na plan, na obronek gozda, od koder so že videle zvonik domače cerkve in prve vaške hiše.

			»Sedaj se moramo posloviti. Ve morate v vas, jaz pa nazaj v svoje zeleno kraljestvo. Pa naj vas ne bo strah, če bo nad vami prhutala jata sov, čukov ali netopirjev. To so le moji zvesti služabniki, ki vas bodo čuvali. Sedaj pa dobro poglejte to drevo, stari krivenčasti glog! Tik njega morate iti, da boste lahko prišle na jaso.«

			Dekleta so pogledala drevo, ki jim ga je pokazal starček. Na njem so opazile tri okrogle grče, kot bi mu kdo prilepil tri hlebce. Mimo njega pa je tekla dobro vidna in opazna steza, kot bi jo naredila divjad.

			»Kdo bi pomislil, da ta steza vodi do jase,« je bolj sebi kot ostalim govorila Zalika.

			»Prav imaš. Toda ravno zato, ker je taka, ji nihče ne posveča pozornosti. Sedaj se pa s hrbtom obrnite proti zvoniku vaške cerkve!« jim je naročil starček.

			Dekleta so storila, kot je rekel.

			»Kaj vidite?«

			»Vidim hrast. Velik hrast in na njem tri črna gnezda,« je presenečena povedala Vilma.

			»Ta hrast vam bo kažipot k jasi in k studencu življenja. Če boste hodile proti njemu, jase ne boste zgrešile in spet se najdemo.«

			Dekleta so strmela v hrast s tremi gnezdi, ki so v pojemajoči dnevni svetlobi vedno bolj temnela. Tako niso niti opazila, da je starček izginil. Ko so pogledale proti mestu, kjer je še malo prej stal, je mesto bilo prazno, starčka pa ni bilo več.

			»Ni ga več. Večeri se. Domov moramo,« je ostali dve opomnila Vilma.

			Brez besed so se napotile proti vasi. Razmišljale so o tem, kar se jim je tisti dan zgodilo. Bile so prepričane, da so doživele nekaj izrednega. Toda vsaka je pri sebi sklenila, da staršem teh dogodkov ne bo niti omenila, da jih ne bi po nepotrebnem vznemirjala.

			Ko jih je zagledala mati, je vsa iz sebe vzkliknila:

			»Za križano goro! Kod pa ste hodile tako dolgo? Mislili smo že, da se vam je kaj zgodilo. Oče in hlapec sta vas že hotela iti iskat.«

			»Čemu vas je le skrbelo, saj veste, da smo v gozdu kot doma? Turkov pa sedaj ni v bližini. Pa tudi tako krhke in slabotne nismo, da bi nas kdo kar odpihnil,« je materi prva kot vedno odgovorila Ana. Pa tudi čutila je dolžnost, da odgovori prav ona.

			»Kaj pa hudobni ljudje, ki jih nikjer ne manjka?« je nadaljevala mati.

			Mati je bila modra ženska in tudi edina kos svojim nabritim hčeram.

			»Oh, mama! Kdor ima mirno vest in čisto srce, se mu ni potrebno nikogar bati,« je v obrambo dodala Zalika.

			Vilma pa ni rekla nič. Vedela je, da ima mati prav. Gozd tudi za poštenjaka ni vedno varen. Tega, da jih varuje gozdni mož, pa mati seveda ni vedela in ji niti niso mislile povedati. Če bi ji povedale, bi mater bilo še bolj strah in jih drugič ne bi več pustila v gozd.

			Kljub ne preveč prijaznemu sprejemu ob prihodu domov, so kmalu začele sproščeno klepetati. Večer polne lune je neopazno mineval. Dekleta so sedela kot na trnih in so se v mislih spraševala, ali res pridejo ta večer snubci, kot jim je napovedal gozdni mož.

			Kmalu po večerji je potrkalo na vrata. Prišli so trije fantje, bratje iz sosednje vasi, in z njimi njihov boter. Prišli so snubit, točno tako, kot je gozdni mož napovedal. Dolgo v noč so se pogovarjali in se končno dogovorili, da bo ob pustu poroka.





*


			Poletje je minilo. Prišla je jesen, enako bogata in radodarna, kot je bilo vse leto. Kmetje so hiteli s pospravljanjem pridelkov. Zima se je vse bolj bližala. A dnevi so bili še vedno pretopli za predzimski čas. Drevje pa, kot da ne mara odvreči listja. Bilo je pravo ‚Mártonovo leto,‘ kakor smo pri nas rekli dolgi topli jeseni, znani tudi pod imenom babje leto.

			Kmetje so že postorili vse, kar je bilo potrebno pred zimo, zato so imeli več časa, kot navadno ob tem letnem času. Dnevi pa so bili še vedno lepi, sončni in topli. Zato jih je marsikdo izkoristil za kakšno prijetno opravilo, za katerega drugače ne bi bilo časa.

			Neko lepo sončno nedeljo popoldne so dekleta povedala staršem, da gredo v gozd.

			»Vreme je tako lepo in toplo. Gotovo še rastejo gobe. Mogoče jih kaj najdemo in naberemo. Zima bo dolga in prav nam bodo prišle,« so pojasnjevale svoj namen, v resnici pa bi se rade srečale z Gozdnim možem.

			Starši jih niso zadrževali in tako so kmalu pogumno korakale proti gozdu. Vendar deklet niso mikale gobe, temveč so imele namen srečati Gozdnega moža. Gobe in vse drugo, kar se najde v gozdu, to je bila le pretveza.

			Hodile so hitro in kmalu so prišle do grbastega gloga. Previdno so se ozrle proti vasi, da bi se prepričale, če so same in če jih kdo ne opazuje, ali jim ne sledi.

			»Nikogar ni. Varno je. Lahko gremo naprej,« je rekla Ana.

			Pogledale so na hrast s tremi črnimi gnezdi in se napotile v njegovo smer proti trnju. Ko so prišle do navidez neprehodne bodeče žive meje, so stegnile roke, da bi jo razpletle in si naredile prehod skoznjo. Še preden pa so se je dotaknile, se je začela pred njimi razgrinjati in jim naredila prost prehod. Za njimi pa se je spet zagrinjala in skrila vsako sled za njimi. Nihče od zunaj ne bi mogel opaziti, da je skozi to bodičasto rastje kdo lahko šel. Po nekaj deset metrih so prispele na jaso. Trava na njej je bila sočna, zelena in čez in čez prekrita z belimi telohi, kot bi bila pomlad in ne čas tik pred zimo. Vse drugo pa je bilo kot takrat, ko so zadnjič bile tukaj. Tudi studenec je žuborel in valovil v krogih, kot takrat, ko so bile zadnjič na jasi.

			»Sedaj nam manjka samo še Gozdni dedek,« je tišino prekinila Zalika. Kot bi se bala, da ga ne bo.

			»Pozdravljene, mladenke! In dobrodošle v gozdnem kraljestvu! Vesel sem, da vas spet vidim. Težko sem pričakoval ta trenutek,« jih je pozdravil Gozdni mož, ko je stopil iz zavetja gozdnih dreves na jaso.

			Vsem se je videlo, da so veseli ponovnega srečanja. Pogovor je stekel in med njim so grizljali dobrote, ki so jih prinesla dekleta s seboj. Dekleta so Gozdnemu možu povedala, da se bodo v tem predpustu poročile. Gozdni mož pa jih je opozoril:

			»Nikar se ne poročite na dan, ki mu sledi noč polne lune. To ne bi prineslo sreče in nič dobrega ne vam ne vašemu rodu.«

			Dekleta so mu obljubila, da bodo njegov nasvet upoštevala. Nekaj časa so se še pogovarjali o vseh mogočih rečeh, potem pa so se poslovili in šli vsak v svojo smer, Gozdni mož v globino gozda, dekleta pa nazaj proti vasi. Vendar so si, preden so se razšli, obljubili, da se kmalu spet srečajo.

			Dnevi so tekli in se čedalje bolj krajšali. Končno se je tudi vreme začelo spreminjati in je vedno bolj postajalo tako, kot se za predzimski čas tudi spodobi. Mraz je iz dneva v dan bolj pritiskal. Začelo je snežiti in nametlo ga je, da je bilo veselje gledati. Snega je bilo do kolen, ponekod, kjer je veter nanosil zamete, pa še več. Prišel je božič, za njim pa novo leto. In za njim sveti trije kralji. Dan se je po treh kraljih začel počasi, samo za en petelinji korak vsak dan, daljšati. Minil je januar in prišel je februar. Bližal se je pust. Pri Urbanu pa so se začeli pripravljati na poroko treh sester, Ane, Vilme in Zalike. Starši ženinov in nevest so določili datum poroke. Dekleta so dan poroke hotela prestaviti, saj so se spominjala, kar jim je svetoval Gozdni mož. Pa niso uspela. Obveljal je datum, ki so ga izbrali starši. Dekleta so morala popustiti. Povedati, zakaj se želijo poročiti na kak drug dan, seveda niso mogla. Niso hotela izdati svojega srečanja z Gozdnim možem. Tako je ostal datum, ki so ga izbrali starši.

			Prišla je njihova poročna nedelja. Prišla je kot turoben in oblačen dan. Po dokaj ozki gazi so se neveste in ženini ter svatje vzpenjali proti vaški cerkvi. Ko pa so prišli že skoraj do cerkvice, so se oblaki naenkrat raztrgali in skoznje je posijalo sonce. V tistem trenutku so prileteli trije črni vrani in zaokrožili dokaj nizko nad glavami nevest. Vsak vran je nosil v kljunu vejico cvetoče volčje češnje. Trikrat so zaokrožili nad nevestami in med tretjim krogom spustili cvetoče vejice nevestam v naročje.

			Svatje so ostrmeli nad tem in so na glas vzklikali:

			»Kakšen čudež! Pa cvetoče vejice sredi zime! Le kaj to pomeni?«

			Neveste pa so se spogledale in se nasmejale. Dobro so vedele, da je to darilo Gozdnega moža.

			Poročni dan in gostija, vse to je minilo. V vseh treh vaseh pa so še dolgo govorili o čudežu, ki se je zgodil, ko so se možile Ana, Vilma in Zalika. Še leta po tem so dedki in babice v dolgih zimskih večerih pripovedovali o tem dogodku svojim vnukom in drugim mlajšim, ki tega dogodka niso videli.





*


			Leta so minevala. Mlade žene so se vživele v novo življenje in nove domove. Vilma in njen mož sta živela v Križancih, na domu moževih starih staršev. Zala je z možem živela na moževem rojstnem domu v Hugoncih. Ana pa je s svojim možem živela na svojem rojstnem domu v Obrančevskem. Tako so se pred poroko starši dogovorili in tako je bilo. Privajanje na nov dom in nove obveznosti jim je vzelo preveč časa in v gozd, na gozdno jaso, k Gozdnemu dedku, že dolgo niso mogle iti. Čeprav so živele vsaka v drugi vasi, pa niso bile tako daleč narazen, da se ne bi mogle obiskovati. Toda delo jim obiskov ni dopuščalo preveč pogosto.

			Prva zaljubljenost je minila in srečale so se z golo realnostjo. Spoznale so, da njihovi možje niso tisto, kar so na njih kot fantih videle, ko so jih gledale z očmi noro zaljubljenih. Ugotovile so, da niso niti polovico tako pametni, kot so lepi in delavni. Pa si zaradi tega niso kaj dosti belile glave, saj so bile same dovolj modre zanje in za sebe. To ni niti malo motilo njihove zakonske sreče. Leta pa so jim tekla hitro, kot bi jih nosil veter.

			Nekega zgodnjepomladnega dne, na velikonočni ponedeljek, so se vsi trije pari srečali na rojstnem domu mladih žen, v Obrančevskem. V tistih časih je bila navada, da so na velikonočni ponedeljek otroci obiskali starše in ostali na kosilu, če le niso bili predaleč narazen, pa tega ne bi mogli. Tako so se tega dne zbrali vsi trije pari v Obrančevskem.

			Po kosilu so možje odšli na svojo stran in imeli svoje pogovore, žene pa na svoj konec in so se pogovarjale o drugih rečeh. Dan je bil lep in topel za ta čas. Ana, Vilma in Zalika so med pogovorom krenile med travniki in polji proti gozdu, kot bi jih usmerjala neka nevidna sila. Pa tega niso niti opazile. Šele ko so prispele do grbastega gloga, so se za trenutek ustavile in spogledale.

			»Pa pojdimo obiskat Gozdnega dedka, če smo prišle že do sem! Že dolgo ga nismo videle,« je rekla Ana.

			»Pojdimo!« sta se strinjali Vilma in Zalika in odgovorili obe v en glas.

			Pa so šle. Pred njimi se je grmovje in trnje razmikalo. Za njimi se je spet zagrinjalo. Ko so prišle na jaso, je z druge strani istočasno stopil nanjo Gozdni mož. Bilo je, kot bi vedel, da prihajajo, in jih čakal. Veselo so se pozdravili, kot se običajno pozdravijo stari znanci, ki se že dolgo niso videli. Sedli so na podrto deblo na robu jase in kramljali o vsem, kar je bilo in se je zgodilo med tem časom, ko se niso videli. Čas je mineval hitro, prehitro. Dan se je začel nagibati in morali so se posloviti. Preden pa so se razšli, jim je Gozdni mož povedal:

			»Letos bo spet turška vojska pridrla v te kraje. Pripravite se na njihov prihod! Boji bodo hudi. Toda zmagali boste vi, če ne dovolite, da zvon vaške cerkve pride v turške roke. Kajti, če zvon pride v turške roke, bo tukajšnje ljudstvo obsojeno na propad in bo izginilo za vedno. Če pa zvon rešite pred Turki, bo to zadnji turški pohod in ropanje v teh krajih.

			Tukaj bo potem bival svoboden rod, ki ga ne bo mogel uničiti noben sovražnik.«

			Po teh besedah Gozdnega moža so se poslovili in se razšli. Gozdni mož v gozd, Ana, Vilma in Zalika pa proti vasi.

			Minilo je nekaj dni po srečanju z gozdnim možem. Ana, Vilma in Zalika so previdno začele prepričevati svoje može, da bi potem po njihovem zgledu ravnali še drugi, naj ne živijo tako brezskrbno.

			»Preveč brezskrbno živimo. Turkov že nekaj let ni bilo ropat v naše kraje. Letos pa letina spet dobro kaže. Gotovo letos spet prihrumijo nad nas. Pripravljajte orožje in vse drugo za boj!« so jim govorile.

			Možje pa ženam niso verjeli in so se le smejali njihovim besedam in skrbem.

			Nekega dne so se tako vrnili ogledniki. Ti so stalno spremljali gibanje morebitnega sovražnika, ki je pogosto napadal naše kraje, Turke pa še posebno. Prinesli so vest, da se turška vojska spet pripravlja na pohod in ropanje po naših krajih. Ljudje so obvestilo sprejeli zelo resno. Začeli so se pripravljati, da pričakajo Turke pripravljeni, če pridejo. Rekli so, da jih ne bodo čakali pohlevno, kot jagnjeta volka.

			Največ dela so imeli kovači. Kovali so sulice, meče in helebarde. Pa tudi kak oklep, za premožnejše može, so izdelali.

			Kmetje so pridelke sproti pospravljali s polj, kot so dozorevali, in so jih tudi skrivali v skrivališča po gozdovih. Pa tudi za živino so poiskali skrivališča in jih pripravili. Če se bo bližala sovražna vojska, jo odženejo iz hlevov in skrijejo, da je ne dobi sovražnik.

			Okrog vaške cerkvice so začeli popravljati in utrjevati obzidje. Tja se bodo zatekli otroci, starci, žene in nekaj bojevnikov, ki bi jih branili, če bi se sovražnik namenil povzpeti na hrib, k cerkvi in njihovemu zatočišču.

			Bilo je kmalu po žetvi. Žita so obrodila, kot že dolgo ne. Kašče so bile polne in prav tako skednji, ki so dišali, napolnjeni s senom. Večidel vsega so ljudje umaknili v skrivališča. Doma so pustili le za sprotno uporabo. Prebivalci naših krajev bi tokrat srečni pričakovali zimo, če jim sreče ne bi kalila misel na sovražnika. Bili so napeti in so samo poslušali, kdaj bodo zaslišali, da se jim bliža sovražnik.

			Neke nedelje so na okoliških hribih zagoreli kresovi. To je bil znak, da se bliža turška vojska. Tako so si ljudje v tistih časih sporočali njihov prihod. Po vasi pa je završalo in od ust do ust je šel klic:

			»Turki prihajajo!«

			Kmetje so hitro umaknili živino v gozdove, v že pripravljena skrivališča. Žene, otroci, starci in nekaj starejših oboroženih mož so z vso naglico odšli k cerkvi, za obzidje, in trdno zapahnili vrata za seboj. Vsi mlajši, za boj sposobni pa so pograbili orožje in se skrili v manjšem gozdiču pred vasmi, da počakajo sovražnika in ga sprejmejo, kot se spodobi.

			Mogočna turška vojska je lagodno prikorakala do prve vasi. Tu se je razkropila od hiše do hiše ter začela pleniti in požigati. Potem pa so jo z vseh strani napadli domačini. Turki so se za hip zmedli, kajti niso pričakovali, da se bodo domačini uprli njihovemu početju in jih napadli. Vnel se je srdit boj. Padali so eni in drugi. Turkov je bilo ogromno. Domačih branilcev proti njim le peščica. Vse bolj so Turki branilce potiskali proti cerkvi. Kazalo je, da zmaguje sovražnik. Bilo je le še vprašanje časa, da sovražnik prodre do obzidja cerkve.

			Ana, Vilma in Zala so vso to klanje le nemočno opazovale. Čutile so v svoji notranjosti, da bi morale pomagati, pa se niso spomnile kako. Potem pa je Ana zašepetala ostalima dvema:

			»Zvon! Ne sme priti v sovražnikove roke! Se spomnita, kaj je rekel Gozdni mož?«

			»Seveda se spomnim. Toda kaj naj naredimo, da to preprečimo?« je šepetaje odgovorila Zala.

			»Jaz se bom po lestvi povzpela v zvonik, do zvona. Snela ga bom in ga bom po vrvi, na katero je privezan, spustila na tla. Potem pa bomo videle, kaj lahko naredimo,« je predlagala Vilma in ne da bi čakala odgovor ostalih dveh, se je začela po lestvi vzpenjati v zvonik.

			Ko je Vilma prišla do zvona, se je na vso moč trudila, da bi ga snela iz okvirja in spustila na tla. Zvon je bil težak in trajalo je precej časa, da ga je snela. Potem ga je počasi začela spuščati proti zemlji. Bilo je, kot da ji pri tem pomaga neka nevidna sila, da je kar spretno zvon pristal na tleh. Uspelo ji je. Potem se je z višine, kjer je bila, ozrla skozi lino zvonika po okolici. Na zadnji strani cerkve je bilo vse mirno. Boj je divjal spredaj. Hitro se je še sama začela spuščati po lestvi navzdol.

			Ko je Vilma obstala na tleh ob zvonu in sestrah, je zašepetala:

			»Na zadnji strani še ni nikogar, ne Turkov, pa tudi naših ne. Tam je pot proti gozdu še prosta. Odprimo mala, zadnja vrata in zvon skrijmo za zid.«

			»Prav, pa storimo tako,« sta se strinjali sestri.

			Potem so previdno z zvona snele vrv, odprle mala vrata na zadnji strani in skušale zakotaliti zvon za obzidje. Njihovega početja ni opazil nihče. Vsi so opazovali boje in dogajanje na sprednji strani cerkve. Tako so neopazno in srečno zakotalile zvon med podboje vrat.

			»Samo še malo in zunaj bo. Zasučimo ga malo. Takoj za vrati vidim neko kotanjo. Zakotalimo ga vanjo in pokrijmo s suho travo, ki je v kopici zraven nje!« je dajala navodila Ana.

			Ko se jim je posrečilo spraviti zvon skozi vrata, se jim je izmuznil iz rok. Začel se je z neznanskim truščem valiti po hribu navzdol, proti gozdu. Vse tri so stekle za njim, da bi ga ujele in ustavile. Ko so Turki slišali ta trušč, so mislili, da z druge strani drvi nadnje ogromna konjenica. Razdelili so se na dva dela. En del se je še naprej boril z domačini na prednji strani cerkve, druga polovica turške vojske pa je oddrvela v smer, od koder se je slišal ropot.

			Tačas se je zvon prikotalil do gozda, do krivenčastega gloga. Trnje se je pred njim razprlo ter zvon, Ano, Vilmo in Zalo spustilo skozi vrzel. Turki pa so drli za njimi. Za zvonom in sestrami se je bodeča živa meja v trenutku spet zagrnila in turške vojake ujela v svoj bodeči objem. Začela jih je bičati, zbadati in trgati oblačila z njih. Niso jim pomagali ne meči in ne loki. Mnogi so storili konec že od tega. Kar pa jih je še ostalo, so jih napadle gozdne zveri. Gozdna bitja so jih grizla in bodla ter pokončala, kar je bodičevje pustilo.

			Ko je turški poveljnik videl, kaj se dogaja njegovim vojakom, je na ves glas zavpil:

			»Alah nas je zapustil! Reši se, kdor se more!«

			Tisti vojaki, ki še niso bili v objemu bodičevja, so se obrnili, da bi se oddaljili od gozda, kjer je nanje prežala smrt. Tu pa so naleteli na meče in sulice domačinov, ki so že potolkli tisti del turške vojske, ki je ostal pred obzidjem cerkve. Domačini so posekali vse, kar jim je prišlo pred orožje.

			Ana, Vilma in Zala tega niso videle. Brez ustavljanja in oziranja okrog sebe so tekle za zvonom, ki se je zakotalil na jaso in se usmeril proti studencu. Na vsak način bi ga rade ustavile. Dohitele so ga na robu vodnjaka in ga zagrabile, da bi ga zadržale. Toda bil je težak in skupno z njim so zgrmele v vodnjak. Vse se je umirilo. Le voda v vodnjaku je valovila v večjih krogih.

			Takrat pa je v vasi zadonel glasen: »Hura!«

			Boja je bilo konec.

			»Zmagali smo!« so vpili vojaki in vsi, ki so bili v bližini.

			Zmagovalci so začeli pobirati mrtve in oskrbovati ranjene. Turkov je padlo toliko, da so jih zagrebli blizu gozda v sedem grobov, sedem gomil, ki so še danes vidne, in ne na pokopališče, v posvečeno zemljo, saj niso bili kristjani.

			Vse tri vasi so bile požgane do tal. S hišami vred je zgorelo tudi vse, kar niso ljudje pred prihodom sovražnikov umaknili in skrili po gozdovih. Pa so vaščani izgubo nadomestili s plenom, ki so ga vzeli premaganemu napadalcu. Pozneje, čez nekaj tednov, so začeli graditi novo vas namesto prejšnjih treh. Ta obstaja še sedaj.

			Gozdni mož pa je, ko je bila vojna vihra končana, sedel ob studencu in jokal. Žal mu je bilo, da ni prišel k studencu nekaj sekund prej. Mogoče bi lahko pomagal svojim prijateljicam, da jih zvon ne bi potegnil v globino.

			Medtem ko je Gozdni mož žaloval, se je dan iztekel in vstala je jasna noč, noč polne lune. Zvezde so odsevale v studencu in migetale Gozdnemu možu, ki se ni mogel potolažiti. Prišla je polnoč. Ko sta mali in veliki voz pokazala, da je polnoč, se je iz globine studenca oglasil zvon. Kmalu pa so se zvonjenju pridružili ženski glasovi in peli pesem hvalnico.

			Gozdni mož si je obrisal solze in napeto poslušal.

			»Žive so! Žive! Žive, čeprav v neki drugi dimenziji časa.Tako je bilo usojeno in tako se je moralo zgoditi. Ničesar ne bi mogel spremeniti. Za to so bile rojene na ta svet. To je volja višje sile,« je govoril.

			Potem pa se je še sam pognal v vodnjak.

			Od takrat je minilo že nekaj sto let. Od takrat Turki nikoli več niso ropali po naših krajih. Gozdne jase in tistega gozda, kjer je bil vodnjak, ni več. Pozneje, mnogo let po bitki, so gozd posekali. Vodnjak pa je še tam. Sedaj je v lasti kmeta Balažuna. Pravijo, da če opolnoči v noči polne lune gremo tam mimo, sedaj po poti, lahko slišimo zvon iz vodnjaka.





III.


			Starec je dokončal svojo pripoved. V hiši je vladala popolna tišina. Slišalo se je samo dihanje. Marsikatero oko se je orosilo. Spregovoril pa ni nihče niti besede.

			»Tako. To sem vam še moral in hotel povedati. Tega ne smete pozabiti! Vi, mladi, povejte to naprej: otrokom, vnukom in mlajšim! Povejte jim, naj oni povejo naprej svojim potomcem! Sedaj pa grem. Svojo nalogo sem opravil. Moj čas tukaj se izteka. Ostanite mi zdravi in lahko noč!« je še rekel in s počasnimi koraki krenil proti vratom.

			Vsem prisotnim so omahnile roke, ko je zaprl vrata za seboj. Otroci so se plaho stisnili k staršem. Gospodinja pa je stekla za njim in ga klicala:

			»Oča! Oča! Počakajte, no! Tukaj imate kos potice, če nočete ostati do konca z nami!«

			Oča pa ni počakal in ne odgovoril. Pa tudi videla ga ni iti proti njegovi koči, pa čeprav je bilo svetlo, saj je bila noč polne lune. Nekaj časa je še stala in gledala v smer, kamor bi moral iti starec, ker ga pa ni videla, se je vrnila v hišo.

			»Nikjer ga nisem videla. Pa bi ga morala videti, saj je dovolj svetlo. Ne vem, kam je zavil. Proti domu gotovo ne, ker bi ga videla,« je razlagala, ko je vstopila v hišo.

			»Bom zjutraj jaz stopil do njegove koče in mu odnesem potico,« se je oglasil gospodar Bor.

			Ljudje so še nekaj časa opravljali delo, zaradi katerega so prišli k hiši, a pogovor ni več stekel kot pred prihodom starca. Še zgodaj, pred polnočjo, so končali. Založili so potico in jabolka. Ta in on je spil kak kozarec vina, toda tudi to ni razmahnilo pogovora. Hitro so se odpravili vsak proti svojemu domu.

			Najdaljšo pot do doma so imeli vdova, Brežnova Julka, in njeni trije otroci. Ko so zavili po samotni poti proti svojemu domu, so se vsi trije otroci, Adam, Lina in Nona, kot klopi prijeli matere in hodili tesno ob njej.

			»Kaj vas je strah, otroci?« jih je vprašala mati.

			»Da,« so pritrdili vsi v en glas.

			»Koga neki pa se bojite?«

			»Bilo je tako grozno, kar so povedali Oča. Pa kam neki so izginili?« je bolj sebi kot ostalim govoril najstarejši Julkin otrok, sin Adam.

			»Da. Bilo je, kot bi se za vedno poslavljali. Da niso umrli. Ko jih Borova Mica ni več nikjer videla,« se je oglasila najmlajša Nona. Lina pa je le molčala in tesno stisnjena k materi stopala s sklonjeno glavo naprej.

			»Oča so že zelo stari. Nihče ne ve, koliko so stari. Mogoče pa slutijo svoj konec. Nekateri ga. Bati se jih pa nimate za kaj. Bili so vedno dobri in prijazni do vsakogar,« jih je mati skušala potolažiti. Toda videla je, da ni uspela. Spustili so jo in se odlepili od nje šele, ko so stopili v domačo vežo in je mati zaklenila vrata za seboj.

			Kot bi jih nosil veter, so se otroci pobrali v postelje. Kdo ve, če so lahko spali. Mati še dolgo ni mogla zaspati. Ko pa je zaspala, so jo vse do jutra morile moraste sanje.

			Zjutraj, ko so pri Borovih poopravili pri živini in pozajtrkovali, je gospodinja dala možu cekar, napolnjen z razno hrano, in mu rekla:

			»Nesi to Oči, da bo imel za zajtrk, ko ga sinoči nisem mogla dohiteti!«

			Bor se je toplo oblekel, ker je ta dan mraz močno pritisnil, vzel cekar in se napotil proti starčevi koči.

			Ko je prišel do vrat, je potrkal in čakal. Nič se ni zganilo, pa tudi povabil ga ni nihče, naj vstopi. Potrkal je še enkrat.

			»Mogoče Oča še spijo, ko se sinoči niso počutili najbolje,« je pomislil in čakal. Pa spet nič. Kot da ni nikogar v hiši.

			»Oča! Hej, Oča, kaj še spite?« je zavpil precej glasno. Pa odziva spet ni bilo. Poskusil je odpreti vrata. Niso bila zaklenjena in so se takoj odprla. Vstopil je, čeprav ga je preveval nelagoden občutek. Nekoliko oprezno, kot bi se bal, je prehodil vežo in se napotil v sobo, v kateri je Oča spal in se tudi v zimskem času največ zadrževal. Iz previdnosti, ali pa iz strahu, je še enkrat poklical:

			»Oča! Hej, Oča! Kje pa ste?«

			Odgovora pa ni bilo. Vse je ostalo tiho.

			Odprl je vrata v sobo. Bila je prazna in nikjer ni bilo nikogar. O starcu ne duha ne sluha. Njegov klobuk, ki ga je nosil prejšnji večer, je bil položen na mizo. Palica, na katero se je opiral, je bila obešena na naslonjalo stola, ta pa je bil porinjen k mizi. Suknjič, ki ga je nosil zvečer, je visel na obešalniku, kot ponavadi, ko ga ni imel oblečenega. Pogledal je k postelji. Bila je postlana in nedotaknjena.

			Streslo ga je.

			»Kje je vendar Oča? Domov je prišel, saj je odložil palico in klobuk ter obesil suknjič na obešalnik. Tu nekaj ni v redu. Po soseda stopim, da preiščeva hišo. Sam tega ne bom počel, da ne bom še česa kriv,« je pomislil in se napotil k sosedu.

			S sosedom sta preiskala vsak kotiček hiše in okolice. O starcu pa ni bilo niti sledu. Poklicala sta še druge vaščane. Prečesali so vso vas z okolico vred. Pa nič. Obvestili so žandarje. Začela se je velika iskalna akcija. Pa nič. Brez uspeha. Oče niso našli. Razglasili so ga za pogrešanega in iskanje opustili.

			Neko noč pa se je v sanjah Oča prikazal Borovi gospodinji. Bil je brez klobuka, kar ni bila ravno njegova navada, in brez palice, brez katere ni skoraj naredil koraka, pa tudi brez suknjiča. Hodnična srajca, bela kot sneg, mu je padala preko hlač, ki so tudi izstopale s svojo belino in so bile iz lanenega platna. Hodil je vzravnano, kot mladenič. Pokimal ji je v pozdrav kot ponavadi in se nasmehnil ter spregovoril:

			»Hvala za potico, ki si mi jo hotela dati, pa čeprav je več nisem rabil. Zahvali možu za vso skrb, ki jo je imel z iskanjem. Pa ne iščite me več! Ne boste me našli. Doma sem in dobro sem,« potem ji je zopet pokimal in njegova podoba se je razblinila kot jutranja megla. Ona pa se je stresla in zbudila. Takoj je zbudila še moža in mu povedala, kaj je sanjala.

			»Ja, saj ga ne bomo več iskali. Zdi se mi, da bi ga zaman. Kljub temu pa se mi zdi njegovo izginotje zelo nenavadno. Ne vem, kaj naj si mislim. Da bi ga kdo ubil, tega ne morem verjeti. Zakaj? Denarja gotovo ni imel, pa tudi kake druge vrednosti ne. Pa koliko smo iskali, bi našli njegovo truplo. Kdo ve, kje je. Vse skupaj je zelo čudno. Žal pa mi je za njega. Pogrešal ga bom. Tolikokrat sva tako prijetno klepetala. Toda sanje so samo sanje. Na sanje se ne moremo zanesti,« je zaključil svojo misel, se obrnil na drugo stran in zaspal.

			O Oči so tisto zimo krožile vse mogoče zgodbe, ki so predvidevale, kaj naj bi se mu zgodilo in kam je izginil. Resnice pa ni nikoli odkril nihče. Zima je minila in zgodili so se drugi dogodki, ki so zgodbe o izginotju starca počasi porinili v pozabo. Le tu in tam se ga je še kdo spomnil in ugibal, kam je izginil.





IV.


			Tisto zimo je nametlo snega več kot meter. Mraz je pritisnil zlasti okrog novega leta in sneg utrdil, da je obležal še do sredine marca. Šele takrat so zaveli južni vetrovi in ga naglo talili, da je ponekod voda v vaškem potoku prestopila bregove.

			Končno je le nastopila dolgo želena pomlad. Kmetje so jo komaj čakali, kot tudi to, da bi se zemlja čimprej osušila, da bi jo lahko začeli obdelovati, saj so z nekaterimi kmečkimi, pomladnimi deli že zamujali.

			Zato pa je potem vse raslo hitreje kot sicer. Dninarji so to leto, ko je vse zamujalo, imeli dovolj dela. Kar pulili so se zanje, zato je pa bil tudi zaslužek boljši, kajti delali so pri tistem, ki ni bil stiskač in je več plačal.

			Tudi Brežnove Julke sin, Adam, je hodil vsak dan na dnino. Potegnil se je v krepkega fanta. Bil je delaven in so se okoliški kmetje zanj kar pulili. Včasih so šli v dnino kar vsi trije Brežnovi, Julka, Adam in hčerka Lina, ki je tudi že dopolnila šestnajsto leto. Doma je ostala ponavadi le najmlajša, Nona, in v odsotnosti ostalih skrbela za hrano za prašiča in se tako, čeprav še majhna, začela navajati na delo in odgovornost. Tako je bilo v vseh revnih družinah. Otroci so že v zgodnjem otroštvu morali poprijeti za razna dela. Za revne otroke ni bilo kaj dosti igre. Njihova igra je bilo delo. Največkrat so že zelo mladi postali hlapci, ali dekle, najeti za pastirje. Opravljati pa so morali mnogokrat tudi druga, mnogo težja dela.

			Poletje se je izteklo in prav tako jesen. Polja so ogolela, saj so kmetje že pospravili pridelke in v svojih domovih čakali le še na zimo. Navadno so ob tem času izdelovali predmete, za katere čez leto ni bilo časa.

			Pri Brežnovi Julki so bili vsi člani družine zaposleni in zatopljeni vsak v svoje delo.

			Julka je krpala otrokom obleke. Pod zimskimi suknjiči jih bodo še lahko nosili. Nihče ne bo niti opazil, da so zakrpane. Adam je pletel košare. Nekaj jih bodo obdržali doma, druge bo prodal in spet bo prišlo nekaj denarja k hiši. Nekaj denarja od tega zaslužka bo dal materi, ostalo bo shranil, kot denar, ki ga je v celem letu zaslužil na dnini. Imel je svoje načrte z njim, ki jih pa materi zaenkrat še ni mislil razkriti.

			»Že pride pravi trenutek, da ji povem. Sedaj še ni ta čas,« je med delom razmišljal Adam.

			Lina je pletla jopico. Razdrla je dve stari jopi in iz njihove volne bo spletla novo.

			Nona pa je pletla cekar iz koruznega ličja.

			»Če mi bo šlo tako dobro od rok, kot sedaj, jih bom lahko kar nekaj spletla celo zimo. Toliko jih ne bomo rabili doma, zato bom lahko katerega tudi prodala. Za denar, ki ga dobim za cekarje, si spomladi kupim nove čevlje. Stari, ki jih nosim za Lino, so že močno pošvedrani.«

			»Pridni so ti moji otroci. Pridni. Pa vsi imajo tako visoke cilje, da bi postali gospodarji, ne pa ostali dninarji in hlapci. Oh bog, daj jim, da se jim želje uresničijo!« je razmišljala Julka in od časa do časa pogledala k otrokom, ki zatopljeni v delo niti govorili niso, čeprav so bili drugače zelo zgovorni.

			Dan se je nagnil že krepko proti večeru, ko je na Julkina vrata potrkalo.

			»Naprej!« je poklicala prišleca in ob tem pomislila, kdo le je tako pozno zašel v ta hrib, proti njihovi koči, in kaj le ga je prineslo.

			»Dober večer!« je pozdravil prišlec.

			Bil je sovaščan in njihov daljni sorodnik, Janoš.

			Julka mu je ponudila stol in Adamu naročila, naj prinese pijačo. Taka je bila navada, da so vsakega prišleca postregli s tistim, kar so imeli. Minulo jesen pa je tistih nekaj trt, ki so jih imeli na brajdah okrog hiše, dobro obrodilo, pri njih pa ni nihče pil več kot kak kozarec ob praznikih, zato je bilo vina dovolj, da so ga lahko ponudili, če je kdo prišel na obisk.

			»Ste pa kar pridni. Vsi delate. Tako je prav, otroci. Mi reveži že zelo mladi moramo poprijeti za delo,« jih je pohvalil Janoš.

			»Bilo bi nam dolgčas, v teh mrzlih dneh, če bi sedeli kar tako, brez dela. Zunaj hiše pa je že vso delo postorjeno. No, pa kak denar tudi prinese to, kar delajo, zlasti košare in cekarji gredo kar dobro v prodajo. To rabijo pri vsaki hiši,« je pojasnila Julka.

			»Da ne bom predolg, vam takoj povem, kaj me je prineslo k vam,« je začel Janoš.

			Vsi so dvignili glave in napeto pričakovali, kaj bo povedal.

			»Kmet, Mlinar, je včeraj bil pri meni. Ponudil mi je delo in rekel, naj si poiščem še kakšnega pomočnika. In ker sem poleti videl, kako priden je Adam, sem prišel vprašat, če bi hotel skupaj z mano sprejeti to delo.«

			»Kaj bi pa delala? Sedaj ni dosti dela,« je vprašala Julka.

			»Gozd bi redčila. Res da ni posebno toplo zunaj, toda to je delo, ki se opravlja pozimi. Ob delu pa se človek greje in naju ne bo zeblo.«

			»Adam, na tebi je, da se odločiš,« je rekla mati in pogledala sina.

			»Sprejel bom. Tudi pozimi kak zaslužek ne bo odveč. Koliko pa plača?«

			»Plačal bo z drvmi. Kar posekava, dava na enako velike kupe. Polovico kupov bo njegovih, druga polovica pa najinih. Pa na dom nama jih pripelje.«

			»To ni slabo. V katerem gozdu bi pa sekala?«

			»Pri Črnih mlakah.«

			»Poznam ta gozd. Ni slab. Kar velika drevesa so tam. In kdaj začneva?« je vprašal Adam.

			»Danes je petek, če bi ti bilo prav, bi začela v ponedeljek. Jutri imava dovolj časa, da nabrusiva orodje. Mislim, da bova v enem tednu gotova. Potem pa naj samo bog obdrži še tako vreme, da nama gospodar pripelje drva domov, potem bo dobro.«

			»Prav, v ponedeljek zjutraj pridem do vas in bova šla,« je pogovor zaključil Adam.

			Malo so se še pogovarjali, nato se je Janoš poslovil in odšel.

			Po Janošovem odhodu je prva spregovorila mati:

			»Ne plača slabo. Toda delo ne bo lahko. Drva nam pa tudi še prav pridejo. Kdo ve, kako dolga bo zima. Saj imamo suhih drv kar precej, toda če bomo med njimi kurili tudi s svežimi, se nam ne bo potrebno bati, da bi nam zmanjkale sredi zime. Pa boš zmogel, Adam? Drevje v tistem gozdu je že kar veliko. Ni kot protje.«

			»Seveda bom zmogel. Bolje, da je drevje večje, bo več drv,« je povedal Adam in s tem je bil pogovor končan.





*


			V ponedeljek zjutraj sta Adam in mati vstala kar zgodaj, čeprav ni bilo še povsem svetlo. Mati je sinu pripravila zajtrk in mu v torbo dala malico. Takoj ko je Adam pozajtrkoval, se je oblekel in se napotil, da bo šel k Janošu.

			»Počakaj!« mu je rekla mati in odšla iz hiše, pa se kmalu vrnila. Sinu je prinesla topel suknjič, ves podložen z ovčjo volno, in palčnike iz usnja, prav tako podložene z volno.

			»Obleci suknjič in vzemi rokavice, da te ne bo zeblo. Očetovo je. Sedaj si ti edini moški pri hiši, ki skrbi za družino in tvoje je,« je povedala in suknjič ter palčnike podala sinu, ki je takoj oblekel suknjič in si nataknil palčnike.

			»Toplo je. Dobro me bo grelo in mraz mi ne bo mogel do živega. Pa grem.«

			»Pazi na sebe, da se ti pri podiranju kaj ne zgodi!«

			»Bom. Saj tako nevarno pa spet ne bo. To niso preveč visoka ali debela drevesa,« je še rekel, mahnil materi v pozdrav in odšel.

			Ves teden je Adam odhajal na delo v gozd. Prišel je petek. Adam je zjutraj povedal, da bosta ta dan delo končala, naslednji dan pa jima bo gospodar pripeljal drva iz gozda. Nič ne bodo čakali. Vreme se lahko vsak čas spremeni in zapade sneg, potem pa k Črnim mlakam ne bo mogoče priti, še s sanmi ne. Mati je ves dan pogledovala proti nebu in potiho prosila boga, naj še ne da snega. Rada bi bila, da drva spravijo domov, da jim ne bo, ko zapade sneg, in če bo dolgo ostal, trda predla.

			Dan se je iztekal. V majhnih oknih koče Brežnove Julke so zatrepetali zadnji sončni žarki, preden so povsem ugasnili in se je dan umaknil večeru. Snega je bilo le toliko, da se je pokazal, kakšne barve je. A nebo je takoj po zahodu sonca postalo sivo in mraz je rezal do kosti. V hiši pa je bilo toplo. Od peči je žarelo, da jih ni zeblo, ko so dekleta in mati delale vsaka svoje delo. Mati je sicer bolj zakurila, kot bi sicer, tudi zato, da se Adam lahko pogreje, ko se vrne z dela.

			Ker je mrak že prehajal v temo, je Julka prižgala staro petrolejko in jo postavila k steni, na rob mize. Medla svetloba je napolnila prostor. Nato je pred Lino in Nono postavila pehar fižola.

			»Nata. Preberita ga do večerje!«

			Dekleti sta se lotili dela, mati pa je odšla v kuhinjo, da skuha večerjo. Dekleti sta dobro vedeli, da premorejo le malo kaj boljšega, zato sta fižol in krompir pogosto na jedilniku. Fižol, zelje in krompir ter rženi kruh, trd kot kamen, ki je pogosto težko obležal v želodcu. To je bila vsakdanja hrana siromakov. Odkar očeta ni več, je tudi njim dostikrat trda predla.

			Zunaj je bila že popolna tema, ko je domači pes nekajkrat kratko zalajal in nato pričel dobrikajoče cviliti. Vedele so, da prihaja Adam. Kmalu nato so se odprla vrata in Adam je vstopil:

			»Dober večer!«

			»Dober večer! Si zelo utrujen? Sedi! Takoj bo večerja,« se je mati s skrbjo v očeh obrnila k sinu.

			»Kar precej sem utrujen. Danes sva hitela, ker sva hotela končati delo v tem delu gozda. Jutri nama gospodar pripelje drva domov. Drugi teden pa greva k Vretinam. Gospodar je zadovoljen z najinim delom, zato nama je ponudil, da razredčiva še tisti njegov gozd.«

			»Še dobro, da te Janoš hoče vzeti s seboj, ko si še tako mlad. Dekleti, prinesita žlice in krožnike! Adam je gotovo že lačen!«

			Lina je vstala in brez besed izpolnila materino naročilo. Ko je prinesla žlice, jih je razvrstila po mizi. Nato so posedli za mizo in čakali, da mati prinese večerjo. Mati je kmalu prinesla skledo, polno mlečne kaše. Postavila jo je na sredino mize. Iznad sklede se je dvigala sopara. Prijetno je zadišalo. Nona, najmlajša in še dokaj otročja, je od veselja zakričala. Bila je vesela, da je za večerjo kaša in še mlečna povrh.

			Nato se je vsa družina molče lotila večerje. Tišino je motilo le tiktakanje stare stenske ure in praskanje žlic po skledi, ki se je hitro praznila. Te enolične zvoke je zmotila stenska ura, ki je sedemkrat zakukala. Adam je kar tako pogledal na uro, sicer pa zbiral pogum, da materi pove, kar je že dolgo nameraval, pa se do sedaj še ni ojunačil, da bi prišel z besedo na dan.

			»Mama, tako ne gre več. Od jutra do mraka se iz dneva v dan, celo leto, mučimo po tujih njivah in delamo za druge, pa kljub temu ostajamo reveži. V Ameriko pojdem. Spomladi. Cela skupina jih bo šla od tukaj.«

			Materi je roka zastala sredi giba. Česar se je ves čas bala, kot bi slutila, kaj sin namerava, to je bilo tukaj. Zastrmela se je v Adama, kot da ga vidi prvič. Oči so ji postale vlažne. Z lica pa ji je izginila vsa barva.

			»Ali res moraš? Ne bi rajši poiskal delo pri kakšnem kmetu? Bil bi blizu nas in bi kdaj koli lahko za trenutek skočil domov. Tako pa … kdo ve, če te bom še kdaj videla, če odideš tako daleč, na drugi konec sveta,« je povedala in umolknila. Ustnice so ji nemo drhtele in tako izražale vso bolečino in strah materinega srca.

			»Moram, mama, če se hočem izkopati iz revščine. Nočem biti vse življenje dninar in kajžar, ali celo hlapec. Kaj naj počnem, če ostanem doma? Naj vse življenje garam po tujih njivah za ‚bog plati‘, ali kos kruha? Če ostanem doma, bom vse življenje dninar, ali hlapec. Vidiš, mama, zemlje imamo malo. Če si te tri njivice, ki jih imamo, razdelimo, bo vsak imel preveč za umreti, a premalo za živeti. Postali bomo še večji reveži, kot smo že sedaj. Pravijo, da se v Ameriki dobro zasluži. Ostanem tam nekaj let, potem se vrnem. Dokupim nekaj zemlje, popravim hišo, ali pa sezidam novo, zidano in krito z opeko in ne s slamo, kot je ta.«

			»Zidano!« sta od veselja vzkliknili dekleti, Lina in Nona.

			»Spat, dekleti!« je z navidez strogim glasom ukazala mati, kot bi se šele sedaj zavedla, da pogovoru prisostvujeta tudi hčerki.

			Lina in Nona sta vstali in brez besed, s povešenima glavama in nejevoljni, odšli spat. Šele ko so se za njima zaprla vrata in so v veži utihnili koraki, kar je mater prepričalo, da sta res odšli, sta s sinom nadaljevala začeti pogovor.

			»Mogoče zaslužim celo toliko, da bosta imeli dekleti tudi nekaj dote. Da ne bosta pristali na kakšni beračiji, da bi bili še naprej dninarici in revni. Če bosta imeli kaj dote, ju bo gotovo našel kak kmečki sin, saj lepi bosta dovolj, delavni pa sta že sedaj. Ne bo jima potrebno delati po tujih njivah, temveč bosta gospodinji in bosta delali na svoji zemlji.«

			»Lepo, da misliš tudi na sestri. Pa vseeno bi bila rajši, da ne bi šel tako daleč,« je rekla mati, povesila glavo in iz oči sta ji preko zgaranih lic zdrsnili dve solzi.

			»Druge možnosti, da bi se izvlekel iz siromaštva, ne vidim.«

			»Ne bom te zadrževala doma, Adam. Ti veš, kaj je za tebe najboljše. Mi bo pa hudo in bom ves čas trepetala za tebe in tvoje življenje. Ne bi rada, da bi se ti zgodilo, kot se je očetu.«

			»Mati,« ji je tiho in ljubeče govoril sin, »mlad sem in krepak. Dela sem pa tudi vajen. Kaj se mi potem lahko zgodi? Če mi je sojeno, da se kaj zgodi, se mi lahko zgodi tudi doma. Svoji usodi človek ne more uiti, pa naj si še tako prizadeva. Kar mora biti, to se mu bo zgodilo.«

			Mati je molčala in gledala v tla. Videlo se je, da v mislih tava nekje daleč, kdove kje. Morda se je v mislih pomudila pri možu, ki je pred leti odšel v Ameriko. Šel je po isti poti in z istimi željami, ki sedaj vabijo sina. Tudi on ni hotel biti ne dninar in ne hlapec. Sanjal je, kot sedaj sanja sin: o hiši, o zemlji in o tem, kako bi se rešil revščine. Pa ga je zasulo v rudniku, še preden je bilo leto naokrog. Niti pokopati ni mogla njegovega trupla. Pa tudi na njegov grob ne morejo in ne vedo zanj, ne ona in ne otroci, če ga sploh kje ima. Bo sina tudi izgubila, kot je moža? Neka zla slutnja jo je kot nevidni obroč stiskala okrog srca. Toda trudila se je, da je skrila vihar, ki je divjal v njeni notranjosti in na zunaj ni kazala tesnobe, ki je bila v njenih prsih. Že leta tepena od usode se je naučila prikrivati svoje občutke, da jih drugi niso opazili.

			»Spat greva! Jutri bo petelin spet zgodaj zapel!« je rekla in s tem nakazala, da je pogovora konec.

			Adam je brez besed vstal in odšel v ‚malo ižo‘, ki si jo je delil s sestrami že od malega. Mati pa je preverila, če so vežna vrata zapahnjena. Nato se je vrnila v prostor, ki je bil jedilnica, dnevna soba in njena spalnica obenem. Ugasnila je oljenko in se spravila k počitku. Zaspati pa še dolgo ni mogla in ves trud, da bi priklicala spanec, je bil zaman. Če pa bi nepoklican obiskovalec pokukal v njeno izbo, bi še dolgo v noč slišal pritajeno ihtenje.

			Naslednji teden je Adam delal z Janošem v drugem delu gozda, pri Vretinah. Vreme se je še kar držalo, da sta lahko delala. Ko sta tudi tukaj končala z delom in jima je gospodar pripeljal domov zadnji voz drv, so se na nebu začeli kopičiti temni oblaki. Proti večeru je zapihal Balatonšček, precej mrzel veter iz smeri Blatnega jezera. Ta je navadno v zimskem času prinesel sneg. Tudi tokrat je bilo tako. Kmalu, ko se je stemnilo, so začele naletavati prve snežinke in do jutra ga je nametlo že kar precej. Prenehalo pa ni snežiti cel teden. Snega je bilo dober meter. Ljudje so se zbrali v skupine in z lesenimi lopatami čistili poti. Vsa druga dela zunaj doma so ta čas v vasi zastala, saj sosed ni mogel k sosedu, dokler poti niso očistili.

			Ljudje so se lotili kolin, saj je bil čas za to idealen, drugega pa zunaj doma tako niso mogli delati.

			Prišli so in minili zimski prazniki, božič in novo leto, pa potem Trije kralji. Pri nas pravijo, da se dan po Treh kraljih podaljša vsak dan za en petelinji korak. V resnici pa se to ni kaj dosti poznalo.

			Sneg je sedel na zemlji in se ni niti malo stalil. Obležal je cel januar in cel februar pa še del marca, kot da se zima to leto ne namerava posloviti od naših krajev.

			V drugi polovici marca pa je potegnil močan južni veter in topil sneg tako hitro, da je voda v potokih tekla s hribov v dolino. Sonce je bilo že precej močno in kmalu, ko so izginile zadnje krpe snega, se je zemlja toliko osušila, da so kmetje pohiteli na njive, da nadoknadijo zamujena dela. Najskrbnejši gospodarji so zaorali prve brazde. Premožnejši kmetje so že sadili krompir. Revnejši, ki niso imeli svoje vprežne živine in so jim delo z živino opravili tisti, ki so živino imeli, kar so jim odslužili z delom, so morali še počakati, da so ti najprej opravili svoje delo in preorali svoje njive.





*


			Pomladni čas pa je bil tudi obdobje, ko so se trume naših ljudi odpravljale v Ameriko, obljubljeno deželo, s trebuhom za kruhom. Žal pa so se sanje o najdenem bogastvu le malokomu uresničile. Med temi, ki so upali na boljše življenje tam daleč preko morja, je bil tudi Brežnov Adam.

			Vso prejšnje leto je že sanjal o tej poti. Kar je zaslužil na dnini, je del dajal materi, del pa je shranil, da je sedaj imel dovolj denarja za pot, in da pride na cilj.

			Nekega sivega pomladnega jutra, ko so nad pokrajino viseli temni oblaki, iz katerih je po malem rosilo, se je Adam pripravljal, da gre. Vzel je kovček in se odpravil v svet, s trebuhom za kruhom, kot so to storili tisoči pred njim in mnogi za njim. Ločitev od doma in domačih je bila težka, saj je odhajal na pot, ki je ni poznal. Oči pa so mu žarele v pričakovanju nečesa novega. Bil je zasanjan, kot da se že vidi v povsem novi podobi. Misli mu je neprestano obletavala podoba možakarja, bogataša, s polnimi žepi dolarjev in če ne z zlato, pa vsaj s srebrno verižico za uro na telovniku, ki je veljala za znak imenitnosti. Zasanjan v svoje sanje o bodočnosti je stopal z dolgimi in hitrimi koraki. Spremljale so ga mati in sestri.

			Vsa družina je hodila večinoma molče. Njihova srca so bila prepolna čustev, jezik pa okoren, da bi lahko povedal, kaj nosijo v srcu in mislih. Le dolgi nemi pogledi, ki so jih od časa do časa izmenjali, so izdajali bolečino v njihovih srcih.

			Tako je mala družinska procesija priromala na konec vasi. Sestri sta se s solzami v očeh poslovili od brata in odšli nazaj proti domu. S počasnimi koraki in sklonjenih glav sta odšli nazaj proti domači hiši. V mislih pa sta se spraševali, kdaj bo prišel čas, ko bosta tudi sami morali po bratovih stopinjah, v beli svet. Takšna je bila usoda večine prekmurskih ljudi, teh večnih romarjev, raztresenih po celem svetu.

			Mati in Adam sta šla sama naprej. Mati ga je spremljala do bližnjega mesta. Dolga je bila pot, toda ljudje tistih časov so pot od domače vasi do mesta, v katerem je bila najbližja železniška postaja, prehodili vedno peš. Tudi tokrat je bil materin in Adamov cilj železniška postaja v mestu.

			Po dobrih treh urah hoje sta prispela na cilj. Na peronu je bila že zbrana precejšnja skupina ljudi, moških, žensk, deklet in fantov. Adam se jim je pridružil. Ne dolgo za tem je z Goričkega prisopihala lokomotiva, ki so jo domačini poimenovali Gorička Mariška. Skupina ljudi, ki se je še maloprej drenjala na peronu, se je usula proti vlaku in stopila v prvi vagon, ki je bil prazen. Poiskali so si vsak svoj prostor, nato jih je večina stopila k oknu in domačim, ki so jih pospremili do vlaka, še enkrat pomahala v slovo, tudi Adam. Lokomotiva je predirno zažvižgala in se premaknila ter odpeljala.

			Mati je stala na peronu in gledala za odhajajočim vlakom. Imela je občutek, da ji odhajajoči vlak nekaj vleče iz srca. Roke je pritisnila na prsi in iz oči so ji začele polzeti solze. Tako je stala, vse dokler je še videla vlak. Potem, ko je vlak izginil v daljavi, se je s počasnimi koraki napotila proti domu.

			Mati je bila še nekaj dni po sinovem odhodu bolj tiha in redkobesedna kot navadno. Ni govorila o bolečini, ki jo je nosila v srcu. Vsa svoja občutja se je naučila skrivati, včasih celo pod grobim izrazom. Mislila je:

			»Kaj bi mi pomagalo, če bi tarnala na glas? Taka je usoda siromaka in tu se ne da nič pomagati. Ne pomagajo ne solze in ne tarnanje. Rodiš kup otrok in si misliš, naj, bog jih je dal. Bo že nekako. Toda ko odrastejo, odhajajo stran od doma, za kruhom, ki jim ga borna njivica ne daje dovolj. Vsi odhajajo od doma z upanjem, da se bodo nekoč vrnili bogati. Žal pa se le malokateremu ta želja tudi izpolni.«

			S temi mislimi in besedami se je tolažila Julka po sinovem odhodu. Pa ji je to le slabo uspevalo. Toda pomagati si drugače ni mogla. Življenje pa se ni oziralo na njeno bolečino, temveč je teklo svoja ustaljena pota.

			Čez nekaj mesecev so Brežnovi dobili prvo pismo od Adama. Pisal jim je, da je srečno prišel na cilj, da je tam, kjer živi in dela, mnogo naših ljudi in naj ne skrbi, ker ni sam. Je pa tudi takoj dobil delo. Potem so prihajala pisma redno, vsaj vsak drugi mesec. Že v drugem pismu je bilo tudi nekaj dolarjev in pozneje v vsakem.

			Mati se je že nekoliko sprijaznila s sinovim odhodom.

			»Res da je daleč, toda kot vse kaže, se bodo njegove sanje uresničile,« si je pogosto v mislih govorila.

			Dobri dve leti po Adamovem odhodu v Ameriko so si Brežnovi že precej opomogli. Z denarjem, ki ga je pošiljal Adam, je mati kupila že nekaj njiv, pa travnik tik pod hišo. Sedaj je načrtovala, da bo z naslednjim denarjem, ki ga pošlje Adam, kupila kravo. Na jesen pa še drugo in voz, ter nekatera kmečka orodja. Tako ne bodo odvisni od velikih kmetov, kdaj jim kateri zorje njivo ali pripelje pridelek s polja. Sami bodo postorili, kar je na kmetih potrebno postoriti, če se hoče kaj pridelati. Pa tudi na dnino, s katero bi odslužili delo, ki jim ga je opravil kateri kmet s svojo vprego, jim več ne bo treba. Pa mleko bodo imeli doma in ne bo potrebno čakati, kdaj jim katera od gospodinj da kak lonec. Bila je polna načrtov. A kot pravijo, da ni dobro predaleč vnaprej načrtovati in sanjariti, ker se tako načrtovanje rado sesuje in le redko uresniči, tako so se kmalu sesule tudi Julkine visokoleteče sanje.

			Tretje leto po Adamovem odhodu je njegovo pismo domačim zamujalo. Minil je mesec, ko bi kot ponavadi moralo priti pismo od njega, pa ga ni bilo. Minil je drugi mesec, pa tretji, pismo pa ni prišlo. Mati bi mu že pisala in ga vprašala, kaj je z njim, toda ni vedela naslova. V zadnjem pismu je pisal, da bo šel drugam, na drugo delovno mesto, kjer bo več zaslužil. Tam bo mogoče ostal še kakšni dve, tri leta, potem se pa vrne domov. Obljubil je še, da bo pisal takoj, ko se nekoliko ustali na novem delovnem mestu. Zato je mati kljub vsemu precej mirno čakala sinovo pismo.

			»Mora se privaditi novemu kraju in delu. Potem bo že pisal,« se je tolažila in mirila nemirno materinsko srce.

			Leto se je iztekalo. Bližali so se prazniki. Od Adama pa še vedno ni bilo glasu. Nekaj dni pred novim letom pa je prišlo dolgo pričakovano pismo iz Amerike. Lina in Nona sta kar poskočili od veselja, ko sta zagledali poštarja, ki je po ozki gazi stopal v breg in klicali mater, ki je bila nekje v hiši:

			»Mama, mama! Poštar prihaja! Gotovo prinaša pismo od Adama!«

			Mati je slišala hčerki in prišla na hišni prag, da sprejme poštarja. Pošto je s pošte v vas trikrat na teden prinesel vaški kurir. Potem pa jo je raznosil še od hiše do hiše. Toda vsi v vasi so, ko je bil dan za pošto, rekli, da prihaja poštar, pa čeprav je bil to le vaški kurir. Zato sta tudi Julkini dekleti klicali, da prihaja poštar.

			Julka je nestrpno čakala, da kurir pride do nje. Zdelo se ji je, da hodi tako počasi. Najraje bi mu stopila naproti, pa ni, ker ni hotela izdati, kako nestrpna je tudi sama in ne le dekleti.

			»Bog daj, Julka! Pismo ti prinašam od sina,« je povedal kurir in ji izročil pismo.

			»Bog plati!« se je zahvalila kurirju, ki ji je predal pismo in hitrih korakov odšel naprej.

			Mati, in za njo obe hčerki, so se vrnile v hišo. Mati je sedla za mizo in počasi ter s trepetajočimi rokami začela odpirati pismo. Dekleti sta sedeli nekoliko vstran od nje in nepremično zrli v njene roke, kot bi pričakovali čudež. Mati pa je v prsih začutila neizmerno tesnobo.

			»Kako čudna je ta pisava, s katero je napisan naslov. Zdi se mi, da ni Adamova. Da se mu le ni kaj zgodilo, ali da ni bolan,« je razmišljala, ko je z drhtečimi prsti odpirala pismo in ga razgrnila.

			Potem je začela tiho brati.

			Pozdravljeni Adamovi!

			Sem Adamov prijatelj in sodelavec Franc. Dolgo sem odlašal in premišljeval, če naj Vam pišem ali ne. Bil sem njegov najboljši prijatelj, pa mi srce le ni dalo miru, da Vam ne bi sporočil, kar moram, pa čeprav to težko napišem. Adama ni več.

			Na začetku leta sva zamenjala delo. Začela sva delati v rudniku, ker se tu boljše zasluži in oba sva imela namen, da takoj, ko nekaj prihraniva, greva nazaj v domači kraj. Pa se nama ni izšlo, kot sva mislila in načrtovala. Še zlasti Adamu ne. Že naslednji mesec je prišlo v rudniku do nesreče. Mnogi so umrli, med njimi tudi Adam. Tukaj vam prilagam njegovo zadnjo plačo. Ko pa pridem domov, se oglasim pri vas in vam prinesem njegove stvari. Naj vam bog pomaga in vas tolaži, da lažje prenesete njegovo smrt. Franc

			Materi je padlo pismo na mizo. Z rokami si je pokrila obraz in zajokala na ves glas. Dekleti sta obe planili k njej in vprašali v en glas:

			»Kaj je mama? Zakaj jokate? Adam ne bo prišel več domov?«

			»Ne bo, ne bo ga več domov. Mrtev je. Zasulo ga je v rudniku, kot očeta. Ostal bo tam. Za vedno. Prekleta Amerika. Vzela nam je oba, očeta in Adama.«

			Zlomilo je še dekleti. Ihtele so ves dan in tudi še pozneje, ena in druga na skrivaj, kjer je katera mislila, da jo drugi dve ne vidita.

			»Lina, tu imaš denar. Pojdi k zvonarju, naj zvoni Adamu. Če že ne bom mogla na njegov grob, naj mu vsaj domači zvon zapoje zadnjo pesem.«

			Lina je vzela denar, ki ji ga je dala mati in se napotila v vas.

			»Čakaj! S teboj grem,« je zaklicala Nona in stekla za njo.

			Mati je ostala sama. Sedaj je dala duška svoji žalosti. Toda vse solze ji sina niso vrnile.

			V vaški kapelici je zapel zvon svojo mrtvaško pesem. Materi pa se je zdelo, kot da jo je neka nevidna topla roka pobožala po licu.

			»Adam! Si ti?«

			Ozrla se je naokrog po sobi, ki je že začela toniti v večernem mraku. Nikjer ni bilo nikogar. Bila je ona sama s svojo žalostjo. Zaslišala je korake pred vrati. Dekleti sta se vračali. S predpasnikom si je obrisala solze in na silo potlačila žalost, kolikor je le mogla. Ni hotela, da hčerki vidita, da jo je zlomilo.

			Leto se je iztekalo in z velikimi koraki je prihajalo novo. Vsi so se ga veselili, le pri Brežnovih ženskah je vladala žalost, ki se je niso in niso mogle otresti še dolgo. Vaščani so sočustvovali z njimi. Adama so imeli radi. Bil je miren fant in dober delavec. Marsikateri vaščan je govoril, ko je zvedel za njegovo smrt:

			»Zakaj vedno morajo nastradati najboljši ljudje. Bil je delaven in tako dobro je kazalo, da si bodo opomogli. Pa glej, pride smrt in stre vse upe na boljše življenje.«

			Marsikateri revnejši sovaščan pa je dodal:

			»Revež ostane vedno revež! Nam dninarjem se ne splača upati na boljše življenje. Hlapci in dninarji smo se rodili in hlapci in dninarji bomo ostali do smrti.«





V.


			Minila je zima in v deželo je spet prihajala pomlad. Ljudje so začeli s pomladnimi deli.

			Neko lepo nedeljo, ko so bile vse Brežnove doma in so po kosilo nekoliko posedle zunaj, na soncu, ki so ga vso zimo tako zelo pogrešale, ter so se pogovarjale o dogodkih v vasi, je beseda nanesla tudi na to, da se spet zbira skupina, ki se namerava podati na pot v Ameriko.

			 Lina je hotela izkoristiti priložnost in materi povedati, da namerava tudi ona iti z njimi. Toda nekako se je bala priti s svojo namero na dan. Nekaj časa se je presedala in zbirala besede, potem pa je začela.

			»Mama, tudi jaz bom šla z njimi,« je kar naenkrat rekla.

			Mati jo je začudeno pogledala.

			»Kaj si mislila s tem? Kam bi šla ti?«

			»V Ameriko. S to skupino iz naše vasi. Sedaj, spomladi. Mnogo jih pojde. Vdova Roza zbira ljudi in jih bo popeljala tja. Menda vse to organizira njen brat, ki je že leta v Ameriki.«

			»Pa zakaj bi šla v Ameriko? A ni dovolj, da sta tam pustila svoje kosti že oče in Adam? Še ti bi rada ostala za vedno tam?« je ugovarjala mati.

			»Jaz ne bom delala v rudniku. Me, dekleta, bomo šle delat v tovarno cigar. Mnogo naših že dela tam. Pravijo, da je zaslužek dober, delo pa ni tako nevarno kot druga dela. Kje pa je delo, pri katerem se mi ne bi moglo kaj zgoditi? Še na njivi, tu doma, ko delam pri kmetih, se mi lahko kaj zgodi. Pa manj zaslužim, kot bom zaslužila tam.«

			»Malo bi še počakala, pa bi mogoče našla fanta in se poročila. Če bi hotela, bi bila sedaj že poročena. Dva snubca sta se ti ponujala. Pa ju nisi marala. Sedaj bi pa šla v Ameriko.«

			»Prav imate, mama. Nisem ju hotela. Bila sta ravno taka reveža brez imetja, kot sem sama. Če bi se poročila, bi še naprej morala hoditi po dninah, ali pa bi oba z možem pristala na kakšni kmetiji kot hlapec in dekla. Tega pa nočem,« je Lina vztrajala pri svojem.

			»Pa bi malo počakala. Morda bi našla kakšnega vdovca, kmeta, pa ti ne bi bilo potrebno hoditi na dnino in ne biti dekla. Bila bi gospodinja na svojem.«

			»Ja, naj čakam na vdovca. Starca s kopico otrok. To ni za mene. Jaz si želim drugačno življenje. Zato bom šla v Ameriko, da bom lahko uresničila svoje sanje,« ni popustila Lina.

			»Kdo vse pa pojde?« je začela popuščati in se mehčati mati.

			Lina ji je začela naštevati. Ko je končala, je mati razočarana globoko vdihnila in dodala:

			»Vsa najlepša dekleta gredo torej. Kaj pa bo ostalo doma, če jih bo vsako leto odšlo toliko? Pa kdaj mislite iti? In denar za pot imaš?«

			»Dogovorjeno je, da se odpravimo konec marca. Ja, denar imam. Že dobri dve leti varčujem za to pot. Sicer pa bomo plačali le prevoz z vlakom, do Fijome. Pot od tam naprej, z ladjo, bo plačala tovarna, kjer bomo delale.«

			»Vse si že splanirala. Kako naj bi te potem jaz ustavila? Pojdi, če misliš, da tam najdeš boljše in lažje življenje! Midve z Nono bova že kako. Naj te bog blagoslovi in ti da srečo tam daleč, v tujem svetu. Da se ti le ne bi zgodilo kot očetu in Adamu,« je rekla mati in vstala ter odšla v hišo. Skoraj bi jo premagal jok. Tega pa dekletoma ni želela pokazati. Zato je rajši odšla in v samoti hiše skrivaj pestovala svojo bolečino.

			Marec se je bližal koncu. Lina je začela pripravljati prtljago za na pot. Dnevi so njej in ostalima dvema minevali hitro, da jih niso utegnile šteti. Kar naenkrat so se znašle pred trenutkom slovesa.

			Zadnji dan v marcu, že navsezgodaj, so se v središču vasi, pri gostilni, začele zbirati žene in dekleta, ki so se odpravljale na pot v Ameriko. Kmalu se jim je pridružilo še nekaj mož in fantov. Toda večinoma so se tokrat odpravljala na pot dekleta.

			Lino sta do zbirališča pospremili mati in Nona. Počakali sta, da je prišel voznik, ki jih bo odpeljal v mesto, na železniško postajo. To je bil kmet iz vasi, ki je na lojtrni voz namestil deske kot neke vrste klopi, da so tisti, ki jih je prevažal, lahko sedeli.

			Nona in mati sta se poslovili od Line. Čakajoči so lezli na voz in se namestili, da bi čim udobneje potovali tri ure, kolikor je bilo potrebno potovati iz vasi do mesta. Svojci, ki so jih spremljali do zbirnega mesta, so stali in gledali za odmikajočim se vozom, dokler ta ni izginil izpred njihovih oči, in mahali v slovo. Marsikatero oko je bilo solzno na obeh straneh.

			Tudi Linina mati in Nona sta si nekajkrat skrivaj obrisali solze. Ko pa je voz odpeljal in ga niso več videli, so se razšli vsak proti svojemu domu. Tudi Nona in mati sta se napotili proti domu. Vse do doma sta hodili molče. Mati je žalovala za hčerko.

			»Ostali sva sami z Nono. Pa najbrž kmalu pride trenutek, ko bo tudi ona šla od doma. Poskrbela bom za to, da nje ne odnese v daljno Ameriko. Dala jo bom prej, kot ji kaj takega pride na misel, h kakemu kmetu, za deklo. Ko bo enkrat videla, da se tudi tukaj, doma, lahko nekaj zasluži, je mogoče ne bo vleklo tako daleč od doma,« je v mislih delala načrte mati.

			Nona pa je bila drugačnih misli.

			»Samo malo še, pa se tudi jaz pridružim Lini v Ameriki. Toda ne z namenom, da bi ostala tam. Lina je govorila, ko sva se na samem pogovarjali o Ameriki, da ji je vseeno, če bo ostala. Meni pa ni vseeno. Jaz bom šla in se bom tudi vrnila. Hočem živeti tukaj, doma. Samo zaslužiti hočem dovolj, da kupim zemljo in postanem gospodinja na svojem. Tako, kot je sanjal Adam. Le da se njemu žal ni posrečilo. Pa tako lepo je kazalo, da bo uspel. Jaz pa bom. Vem, da bom. Ne bom popustila, pa naj bo kakorkoli, dokler se moje želje ne uresničijo. Ne bom garala po poljih tukajšnjih kmetov. Pa tudi dekla nočem biti. Hočem biti in tudi bom gospodinja na svojem,« so bile misli, ki so se podila po Nonini glavi.

			To leto je tudi Nona pogosto šla v dnino. To je bilo trdo delo. Delati so začeli takoj, ko se je zdanilo ali je vzšlo sonce. Delalo pa se je ponavadi do večera. Nono so pogosto bolele roke od napornega dela in so jo dlani, ki niso bile vajene cel dan držati kakšnega orodja, pekle, prekrite z neštetimi žulji. Pa je stisnila zobe in vztrajala. Vedno si je ob takem primeru v mislih govorila, da mora še malo vzdržati, da bo starejša in gre potem v Ameriko in se dokončno reši dnine in žuljev. Samo molčati mora in tega, o čemer razmišlja, ne izdati nikomur.

			Tako je bilo leto spet hitro naokrog. Lina je redno pisala. Sporočila je, da dela v tovarni cigar, v Betlehemu, in da je tam dosti naših ljudi, tako da se počuti, kot bi bila doma. Omenila je tudi, da ko bo Nona nekoliko starejša, naj nikar ne dela doma za tisto malo denarja, temveč naj pride za njo, ker bo tam več zaslužila. Tega pa mati Noni ni prebrala. Saj se je prav tega, da še Nono zamika in nekega dne odide v Ameriko, najbolj bala. Zato ji za te vrstice ni povedala in ko je pismo prebrala, ga je skrila, da hčerka ne bi prebrala, kaj je napisala Lina.

			V vsakem pismu, ki je prišlo, je bil tudi kak dolar, za mater in Nono. V pismu, ki ga je pisala Lina pred prazniki, je tudi poslala denar, da si lahko za božič in novo leto kupita kak priboljšek. Pa je denar mati spravila za hujše čase. Mogoče zanj kupita na pomlad prašička, da bodo pozimi lahko imeli koline.

			Za božič so ljudje navadno, če je bilo le mogoče, šli v farno cerkev. Cerkev je bila od te vasi oddaljena dobrih pet kilometrov. Toda ko ni bilo ob božiču snega, so se trume ljudi odpravile v cerkev.

			Ta božič je šla v cerkev le mati Julka. Nona je morala ostati doma, saj ni imela primernih čevljev. Bosa pa ni mogla iti, kot bi to lahko poleti. Mati je Noni, preden je šla na pot, naročila, naj skuha kosilo in kuri, da bo toplo, ko se vrne, ker je zunaj mrzlo, kljub temu da snega ni, da se bo lahko pogrela. Potem pa se je zavila v pled in odšla v dolino. Tam so v kolonah prihajali še drugi vaščani in kmalu se je proti sosednji vasi vila prava mala kolona temnih postav. V sosednji vasi pa so se jim pridružili še drugi. Marsikateri je srečal kakšnega znanca, ki ga ni videl že celo leto ali še več.

			Tudi Julka je začudeno pogledala, ko se je ob njej znašla Kmetova Ana iz sosednje vasi. Bila je njena dobra znanka, še iz dekliških let. Takrat je bila Ana bogata dedinja premožne kmetije. Pa kljub temu se je rada družila z Julko, ki je bila le dninarica. Rajši je bila z njo kot z drugimi, dokaj ošabnimi kmečkimi dekleti. Ana pa se kljub temu, da je bila bogatega kmeta edina hči, ni nosila visoko. Bila je skromna in prijazna do vsakogar. Prav zato sta se pa z Julko tako dobro ujeli, ker sta si bili po značaju tako podobni. Vedno sta se dogovorili, kdaj se spet najdeta na poti v cerkev in malo poklepetata, kot ponavadi mladi to počnejo. Lepo sta se razumeli. Pa čeprav sta bili iz tako različnega okolja, ena bogata, druga pa popolnoma na dnu družbene lestvice.

			Sedaj pa se že dolgo nista srečali. Ko sta se poročili, je vsaka imela svoje probleme in njune poti so se razšle. Zato pa sta bili tokratnega srečanja toliko bolj veseli. Pogovarjali sta se o tem, kar se jima je zgodilo, medtem ko se nista srečali. Naenkrat pa je Ana začela pripovedovati:

			»Imam sina. Bog mi hčere ni dal, čeprav sem si jo vedno tako močno želela. Pa kaj, ko je sin v pomoč v hlevu in pri živini. Jaz pa bi potrebovala pomoč v kuhinji. Julka, mogoče veš za kakšno mlajše dekle, ki bi bila moja mala dekla, v kuhinji? V vaši vasi so se pogosto našla dobra in delavna dekleta.«

			»Deklet, ki rade kaj zaslužijo, je kar precej. Večina jih hodi na dnino, mnoge pa so odšle v Ameriko. Tudi moja hči Lina je odšla. Imam pa doma še najmlajšo, Nono. Le da je še malo premlada, čeprav je že celo leto hodila z menoj na dnino. Pridna je in delavna. Samo da ima le petnajst let.«

			»Oh, Julka, prav taka bi mi ustrezala. Nič zato, če je še tako mlada. Saj ne bo opravljala težkih del. Meni bi pomagala v kuhinji. Za težka dela imamo dovolj hlapcev in dekel, starejših. Ti jo samo pripelji. Pri meni ji ne bo sile.«

			Julka je nekaj časa oklevala, potem pa je le pristala na to, da na velikonočni ponedeljek pripelje Nono k Ani, kjer bo služila. Dogovorili sta se tudi o plačilu in vsem ostalem, kot so se v tistih časih dogovarjali posli in gospodarji.

			Med tem časom so prišli do cerkve, kjer je bila zbrana že precejšnja množica vernikov. Hodili so eni sem, drugi tja, ko so čakali, in pozdravljali znance, ki so jih po dolgem času spet srečali. Ano in Julko je množica odnesla vsako na svojo stran in se več nista srečali.

			Julka je stala mirno in razmišljala o pravkar sklenjenem dogovoru z Ano.

			»Mislim, da sem ravnala prav, ko sem pristala na to, da bo Nona šla za deklo k Ani. Ana je dobra ženska in vešča gospodinja. Noni, če bo pridna, ne bo sile pri njej. Pa še marsikaj se lahko nauči, kar ji bo pozneje v življenju prav prišlo. Tako ji bo gotovo tudi izpuhtela ta želja po Ameriki in bogastvu. Ne vem, kje le so ti moji otroci pobrali to, da nočejo biti revni in delati po tujih njivah. Kaj pa bomo drugega kot revni, ko nimamo dovolj zemlje. Moramo delati pri drugih, če nimamo svojega. Revež ostane vedno revež. Le malo je takih izbrancev, ki se jim posreči izvleči se iz revščine. Upam, da Nona ne bo ugovarjala. Dovolj trmasta je, da doseže svoje. Ne smem ji takoj povedati. Moj dogovor z Ano naj zaenkrat ostane skrivnost. Do velike noči pa je še dovolj časa, da najdem primeren trenutek in ji povem ter jo prepričam, da sprejme to službo,« je zaključila svojo misel in se počasi z drugimi začela pomikati v cerkev.

			Ko se je množica vernikov vsula iz cerkve, so skupine hitele proti svojim vasem. V eni takih skupin je bila tudi Julka. Snega ni bilo, zemlja pa je bila zmrznjena in trda kot kost. Mrzlo je bilo in oster severni veter je rezal do kosti, čeprav so bili vsi toplo oblečeni. Govorili so malo, a tem hitreje hodili, da bi se ogreli in tudi čimprej prišli v toplo zavetje svojih domov. Če bi opazovali to hitro pomikajočo se množico od daleč, bi videli le temno valujočo črto in slišali zamolkle udarce težkih čevljev ob trdo, zmrznjeno zemljo.

			Ob prihodu v domačo vas se je temna kolona prelomila v manjše in nato razkropila v posameznike, ki so hiteli proti svojim hišam.

			Julka je vsa premražena stopila v domačo hišo in takoj pohitela k topli peči, od katere je vročina kar žarela, da se čimprej pogreje.

			»Kako dobro je, da si ostala doma, Nona. Zunaj mraz reže do kosti. Tako sem pa prišla na toplo in kot vidim, je kosilo tudi že pripravljeno.«

			»Je. Gledala sem skozi okno in od nas se daleč vidi. Zato sem pohitela in pripravila vse, kar je še manjkalo. Da bo nared, ko prideš. Sedaj pa hitro k mizi, da se juha ne ohladi. Vroča je in se boš z njo takoj pogrela!«

			Mati si ni dala dolgo prigovarjati. Sedla je k mizi in si v krožnik naložila vročo juho.

			Tistega dne je bil praznik, zato je bila miza bolj praznična. Tistega dne nista jedli iz iste sklede, kot ob delavnikih. Sploh pa Nona ni marala skupne sklede. Večkrat se je jezila, zakaj neki mati hrano da na mizo v eni skledi za obe.

			»Lahko bi dala krožnik vsaki, saj jih imava. Le za koga neki jih hrani?« se je dostikrat spraševala Nona.

			Tistega dne je kosilo kuhala Nona. Na mizo je pripravila vsaki tudi krožnik. Mati je debelo pogledala, ko je videla, da je za vsako pripravljen krožnik, z žlico, vilicami in nožem.

			»Danes bomo pa jedli po gosposko,« se je obregnila.

			»Zakaj pa ne? Saj imamo vilice, nože, žlice in krožnike. Ni mi všeč, če jemo vsi iz iste sklede. Sicer pa je danes praznik in naj bo tudi miza praznična,« je pojasnila Nona.





*


			Minil je božič in prišlo je staro leto. Snega še vedno ni bilo, mraz pa tako oster, da se je ponoči, ko je najbolj pritiskal, slišalo, kako v gozdu drevesom od mraza poka skorja. Na staro leto proti večeru pa so nebo začeli prekrivati temni, težki oblaki. Zdelo se je, da visijo tako nizko nad hišami, da se dotikajo slamnatih streh in bodo vsak čas posneli z njih dimnike. Naglo se je temnilo. V hišah so morali že zelo zgodaj prižgati petrolejke, če so hoteli kaj videti.

			Julka je zaskrbljeno pogledala skozi majhno okno svoje hiše in rekla Noni:

			»Sedaj pa bo. Snežilo bo kot le malokdaj.«

			Tudi Nona je pogledala skozi okno in zavpila:

			»Mama, sneži! Že sneži! Pa kako velike snežinke padajo. Velike so kot dlani.«

			Snežilo je vso noč kot za stavo. Zjutraj je sneg segal že čez kolena. Tako niti sosed k sosedu ni mogel iti voščit srečno novo leto. Otroci pa, ki so na novoletno jutro ponavadi hodili od hiše do hiše, da so ‚tepežkali‘, voščili srečno novo in pri tem kaj zaslužili, ponekod kak kovanec, drugod sadje ali suho sadje, orehe ali potice, niso mogli niti pomisliti, da bi šli v tak sneg in meteže, ki jih je sproti na novo nanašal veter.

			»Sedaj pa ne bo otrok, da bi voščili in pozdravljali novo leto,« je zjutraj, ko je pogledala skozi okno, povedala Nona.

			»Saj res ne morejo v ta metež. Pametni starši v takem vremenu ne bodo pustili otrok od doma,« je hčerino misel potrdila mati.

			Po enem tednu se je vreme umirilo in nehalo je snežiti. Sneg pa je obležal še ves januar in februar. V tem času so ljudje delali razna dela v hišah. Zunaj niso mogli delat kaj dosti, ker je bil sneg previsok.

			Julka je Noni šivala obleke. Bila je vešča s šivanko in njena dekleta so vedno bila lepo oblečena. Večinoma boljše kot marsikatera hči bogatega kmeta. Dostikrat je šivala tudi drugim. Nona jo je opazovala in jo čez čas vprašala:

			»Komu pa šivaš to, mama?«

			»Tebi,« je odgovorila mati in pomislila, da je morda sedaj pravi trenutek, da ji pove, da bo šla služit.

			»Da ne boš šla služit s starimi in tako ponošenimi oblekami, kot so sedaj, da si, kot bi bila kakšna beračica. Res da nimamo veliko zemlje in moramo še v dnino in služit, berači pa kljub temu nismo.«

			»Ne bom šla služit! V Ameriko bom šla, mama!«

			»Ja, v Ameriko boš lahko šla, ko boš dovolj stara. To pa bo lahko v najboljšem primeru šele čez pet, šest let. Pred dvajsetim letom starosti te ne pustijo v Ameriko. Ta čas pa si še lahko nekaj zaslužiš, da boš imela za pot in ne boš čakala, da ti pot kdo plača, ali pa bi si denar za pot morala izposoditi.«

			»Kam pa bi šla služit?«

			»K moji dobri znanki, Kmetovi Ani. Dobra ženska je in dobra gospodinja. Malo kuhinjsko deklo potrebuje. Dogovorili sva se, da te na velikonočni ponedeljek pripeljem. Od nje se lahko mnogo naučiš, zraven pa še zaslužiš. Potem pa, ko boš dovolj stara, lahko greš, kamor te bo vleklo srce,« je mati razložila Noni in končno povedala, kaj jo čaka.

			Nona nato ni rekla niti besede več. V mislih je premlevala materine besede.

			»Mogoče pa ima mama prav. Dokler ne dopolnim dvajset let, me v Ameriko ne bodo spustili. Potrebno bo nekje delati. Z dnino je pa tako: danes imaš delo, potem mine lahko nekaj dni, ko ni nobenega dela. Če pa ni dela, ni zaslužka. Pa za dnino pogosto dobiš le hlebec kruha, lonec mleka, pa kakšno jajce. Ne plačujejo vsi z denarjem. Če pa si pri nekom stalno, imaš vsak dan delo in na koncu leta tudi plačilo, pa če si moral pol leta zaradi slabega vremena prečepeti pod streho. Boljše je tako. Mama ima prav. V teh petih letih bom zaslužila za pot v Ameriko. Pa če bom večinoma delala v kuhinji, se marsikaj naučim, da ko bom gospodinja v lastnem domu, ne bom v zadregi pred nikomer. Da, dobro je tako,« je še pomislila in več ni ugovarjala. Sprejela je materino odločitev, pa čeprav ne z veseljem. Se je pa počutila zaradi tega, ker bo kmalu šla služit, zelo odraslo in pomembno. Zato je brez besed zapustila sobo in odšla v svojo kamro, ki je bila sedaj, ko ni bilo več brata in je odšla tudi Lina, samo njena. V njej je prečepela mnogo časa in presanjarila svoje sanje. Sanjala je o tem, kako bo, ko odraste in bo gospodinja v lastnem domu. Razmišljala je, kako bo, ko bo imela dovolj zemlje, da ne bo dekla, ali dninarica, temveč prava kmečka gospodinja.

			Nona je tudi sedaj sanjarila. Toda o svojih mislih materi ni povedala niti besede. Mati bi se ji smejala in bi ji gotovo rekla, da so to le prazne sanje večine revežev, ki se pa le malokdaj uresničijo. Nona pa je bila trdno prepričana, da se njej vsekakor bodo uresničile.

			»Komu se kljub vsemu uresniči, da se iz reveža povzdigne v gospodarja. Zakaj potem ne bi bila ravno jaz tista, ki se ji bodo sanje uresničile? In postale resničnost. Zagotovo bodo in potem bodo ljudje vse drugače gledali na mene in na moje. Ne bom večno dekla in dninarica. Gospodinja bom! Prava kmečka gospodinja. Dekla bom le malo časa. Samo toliko, da se naučim biti gospodinja, da bom znala voditi kmetijo in gospodinjstvo na njej,« je nadaljevala svoje sanjarjenje, ko je bila že sama, v svoji kamri.

			Že to je bilo za tiste čase in razmere ljudi enakega stanu, kot je bila Nona, pravo razkošje, da je imela sama svojo sobo. Po drugih revnih družinah so se vsi otroci stiskali v eni sobi. Nekateri niso imeli niti postelje, ki bi bila samo njihova. Pri mnogih hišah jih je spalo več v isti postelji. Marsikje tako, da so eni imeli glavo pri nogah drugih, da so jih lahko več položili v isto posteljo. Že po tem je bila Nona na boljšem in tega se je tudi sama dobro zavedala.





*


			Zima je minila. Minila sta dva prva meseca v letu. Kljub visokemu snegu se je zima počasi umikala. Močno je zapihal jug in topil sneg z veliko naglico. Do konca marca je povsem skopnel in velikonočni prazniki so bili res že na ‚trati‘, kot se zanje spodobi.

			Med ljudmi je veljalo, da velikonočni prazniki prinašajo mir in veselje vstajenja. Pa za vse ljudi ni bilo tako. Čim bližje so prihajali, tem bolj je Nona postajala nemirna. Z njimi je vse bližje prihajal tudi dan njenega odhoda od doma.

			Veliko nedeljo sta z materjo še praznovali skupaj. Tega praznika se je Nona vedno veselila. Sedaj pa ne. Izgledalo pa je, da je tudi mati nekam zamorjena zaradi bližine ločitve.

			V ponedeljek sta postorili v hiši, kar je bilo potrebno. Mati je opravila vse potrebno zunaj hiše, Nona pa je v culo zavezala tisto malo obleke, kar je je imela. Nato pa je brezciljno postavala po hiši in čakala na materine besede, ko bo povedala, da je čas, da gresta.

			Nona je izpolnila petnajst let in minila je že polovica šestnajstega leta. Bila je vitka, že bolj dekle kot otrok. Imela je ovalen obraz s tankimi ustnicami in jamico na bradi. Njen nos je bil prifrknjen, kar je nakazovalo, da zna uveljaviti svojo voljo. Njeni lasje so bili črni kot oglje in so se od te črnine kar lesketali. Bili so neubogljivi in rahlo valoviti, obenem pa lep okvir za njeno visoko čelo, na katerem so bliskale kot globina voda sinje modre, vedno nemirne oči. Iskrive, kot so bile, so dajale vtis, da vedno nekaj iščejo ali preiskujejo. Bila je v celoti zelo živahna deklica. Danes pa je bila v nasprotju s svojim značajem povsem mirna in v mislih odsotna. Pravega mesta v hiši pa si vseeno ni mogla najti. Presedala se je z enega konca klopi na drugi konec in pogledovala skozi okno, kot bi tam v daljavi nekaj iskala. Znašla se je na prelomu življenja, ki se bo čez nekaj ur povsem spremenilo in ne bo nikoli več takšno, kot je bilo do tedaj. Čakala je trenutek, ki je prihajal, da obrne nov list v knjigi svojega življenja. To je bil dan, ko bo šla služit,

			kot mnoga revna dekleta pred njo in kdo ve koliko revnih deklet še za njo. Šla bo k tujim, neznanim ljudem, v tujo hišo.

			»Kako bo tam? Kakšni bodo z menoj? Me bodo mogoče celo tepli?« so bila vprašanja, ki so se ji podila po glavi. Bolj ko se je bližala ura odhoda, bolj nemirna je postajala.

			Mati je postorila zunaj, kar je bilo potrebno in je prišla v hišo. Malo je pobrkljala okrog štedilnika, pobrisala mizo in poravnala stol ob njej, kot da tudi ona zavlačuje trenutek odhoda. Toda odhoda kljub vsemu ni mogla odlagati v nedogled. Bil je čas, ko se je morala odločiti, ali gresta ali ostaneta. V dno duše je obžalovala, da je Ani obljubila, da ji na velikonočni ponedeljek pripelje Nono. Toda kljub temu Julka ni bila tiste sorte ženska, ki bi snedla svojo besedo.

			»Sedaj je, kar je. Koraka nazaj ni. Kar sem obljubila, to se mora zgoditi,« je pomislila in s skoraj grobim glasom, da bi prikrila, kako hudo ji je, vprašala:

			»Si pripravljena, Nona?«

			Nona ni odgovorila, le prikimala je.

			»Potem greva!« je z odsekanim glasom ukazala mati.

			Nona je molče prijela svojo culico, ki jo je čakala na klopi za pečjo. Zapustili sta hišo, zaklenili in se odpravili na pot proti dolini. Molčali sta. Nobena ni rekla besede, kajti bali sta se, da če spregovorita, ju bo glas izdal in razkril, kako hudo jima je padla bližnja ločitev.

			Tudi po poti sta večinoma molčali. Tišino, ki je vladala vsenaokrog, so motili le enakomerni udarci njunih težkih podkovanih čevljev, ki so enakomerno udarjali ob trdo posušeno zemljo poti, po kateri sta hodili. Na nebu so viseli težki oblaki, kot bi se tudi nebo pridružilo Noninemu in materinemu razpoloženju. Prehodili sta že več kot pol poti, ko je mati le prekinila molk in spregovorila:

			»Nona, pridna bodi in poštena! Pazi na svoje dobro ime! Mi Brežnovi, čeprav smo revni, smo pošteni in ponosni. Ne pozabi tega!«

			Nona je materi v odgovor rahlo pokimala, spregovorila pa ni niti besede. Lica je imela rahlo zardela, nekaj zaradi hitre hoje, nekaj pa zaradi razburjenja. Toliko novega in neznanega se ji je bližalo, da o tem govoriti ni mogla, še najmanj z materjo. O tem, kaj je tik pred zdajci pred njo, na dosegu roke, je lahko le tiho sanjarila. Če bi to, o čemer je razmišljala, povedala materi, bi jo ta prav gotovo le kratko zavrnila, naj ne sanjari. O čem drugem, kot o tem, kar je bilo pred njo, pa tako ni mogla misliti. Tudi če jo je mati kaj vprašala, je odgovarjala kratko, ali pa je samo pokimala.

			Pa tudi mati ni dosti govorila. Tudi v materinih prsih je divjal pravi vihar navzkrižnih čustev in negotovosti. Spraševala se je, ali ravna prav, da Nono tako mlado in neizkušeno pošilja v tujo hišo in k tujim ljudem služit. Ali mogoče ne bi bilo bolje, da bi Nono še nekaj let obdržala doma, pred svojimi očmi? Že tretjič se je morala posloviti od svojega otroka, tokrat od najmlajšega in najljubšega.

			Najprej je odšel v Ameriko mož. Bil je poln upanja in vere, da si bo izboljšal življenje, pa je življenje izgubil in se nikoli več ni vrnil nazaj k družini.

			Potem se je morala posloviti od najstarejšega otroka, sina Adama. Tudi njega je zamikalo bogastvo daljne Amerike. Pa tako dobro mu je kazalo, da bo uspel in se mu bodo sanje spremenile v resničnost, a je zasulo v rudniku tudi njega, kot očeta. Za njim je želja po boljšem življenju odpeljala od doma hčerko Lino. Tej sedaj še ne gre nič narobe. Piše, da ji je dobro in da ne pogreša doma. Sedaj pa gre od doma še najmlajša. Čeprav ne gre daleč, temveč le nekaj kilometrov stran od doma, v sosednjo vas, le ne bo doma. Pa ta gre zato, ker se je ona, mati, tako dogovorila z njenimi bodočimi gospodarji in ne po lastni volji. Da ji le ne bi bilo hudo tam, kamor jo pelje. Če bo šlo kaj narobe z Nono, si tega ne bo nikoli odpustila.

			»Nona je mlada. Lepa je že sedaj in živahna, skoraj še preveč za svojo starost. Življenje ji gotovo ne bo prizanašalo. Da je le ne bi preveč teplo,« je mati spotoma razmišljala.

			Pot je postajala vse zložnejša in končno je stekla po ravnem med polji. V daljavi se je že videla vas. Razpotegnjena je bila ob cesti, tako da so se hiše stiskale ena ob drugi in so s te razdalje izgledale kot dva trakova.

			Pomlad je bila vidna že na vsakem koraku. Ozimina na poljih je že začela pokrivati zemljo. Ob poti se je že razcvetela iva. Od nekod je priletel metulj in zaokrožil nad Nonino glavo, nato pa odletel naprej, nekam v daljavo. Nona je pogledala za njim in prej žalostno lice se ji je za trenutek razvedrilo, kot nebo, ko se oblaki raztrgajo in skoznje pokuka sonce. Toda to je bilo le za trenutek. Takoj nato se je zopet potopila v zaskrbljenost in globoko razmišljanje.

			Mati in Nona sta se približali prvim hišam vasi, v kateri bo Nona služila. Po pešpoti in mimo strnjene vrste hiš sta stopili pred mogočen kmečki dom. Odprli sta leso in stopili na dvorišče. Gospodinja je ravnokar stopila na prag s peharjem v roki. Nona in mati sta jo pozdravili in ona jima je prijazno odzdravila.

			»Pripeljala sem Nono, kakor sva se dogovorili,« je povedala mati.

			»Le vstopita, smo vaju že čakali. Celo bala sem se, da si si premislila,« je odvrnila gospodinja.

			Mati in Nona sta vstopili. Po stari prekmurski navadi so vsakomur, ki je prišel k hiši, bogat ali reven, postregli s tistim, kar so imeli, pa naj je bila hiša bogata ali revna. Tako so postregli tudi njima in šele potem so se pogovorili o zadnjih podrobnostih Nonine službe.

			Prišel je čas, ko se je morala mati posloviti. Ne da bi pokazala, kaj čuti, se je mati na kratko obrnila k Noni, ji podala roko in potiho spregovorila: »Bodi pridna in ubogaj gospodinjo!« Nato je hitro odšla proti cesti. Gospodinja jo je spremila do ceste. Preden je mati stopila na cesto, se je obrnila h gospodinji in s prosečim glasom spregovorila:

			»Bodi dobra z njo, mlada je še!«

			»Nič se ne boj, Julka,« je prijazno in pomirjujoče hkrati

			odvrnila gospodinja, »delala bo večinoma z menoj, saj bo moja kuhinjska dekla.«

			Mati je odšla, Nona pa je ostala v novem domu. Ko se je gospodinja vrnila v hišo, je poklicala deklo Maro. Ko je Mara prišla v hišo, ji je gospodinja povedala:

			»Mara, to je Nona in bo mala kuhinjska dekla. Spala bo s teboj, v isti sobi, saj je tam ena postelja prosta. Sedaj jo odpelji v sobo in ji pomagaj, da zloži svoje stvari v omaro. Upam, da se bosta dobro razumeli in ji boš v začetku pomagala, da se prej vživi v našo družino. Prvič služi, zato bo rabila tvojo pomoč.«

			»Seveda ji bom pomagala. Vem, kako je, ko prvič greš od doma, v tujo hišo. Vesela sem, da je pri hiši še ena ženska. Pridi, Nona! Pokažem ti, kje je najina soba in ti pomagam spraviti tvoje obleke na pravo mesto!« je prijazno povabila Mara Nono.

			Noni je postalo lažje pri srcu, ko je bila tako prijazno sprejeta v družini, kamor je prišla služit, od vseh, ki jih je do sedaj srečala.

			»Kako me bodo pa sprejeli ostali, gospodar, mladi gospodar in ostala služinčad?« je razmišljala, še vedno nekoliko v strahu.

			Dan je mineval in Nona je pomagala gospodinji pripravljati večerjo za družino.

			Gospodinja jo je z veseljem opazovala, kako spretno se suče okrog štedilnika.

			»Mislim, da sem dobro izbrala. Nona je spretna in kot je videti na prvi pogled, delavna. Kot kaže, mi bo v veliko pomoč. Že danes mi je bila, pa čeprav mora še vsako stvar iskati in še ne ve, kje je kaj,« je medtem ko sta kuhali in pripravljali mizo, razmišljala gospodinja.

			Pri večerji, ko sta z gospodinjo dali jed na mizo, pa je Nona spoznala še ostale družinske člane, gospodarja, mladega gospodarja Armina in oba hlapca, Janoša in Pišteka. Vsi so jo sprejeli prijazno in Noni se je odvalil velik kamen od srca.





VI.


			Prvi dan Nonine službe je bil mimo. Ko sta z Maro legle k počitku, Nona še dolgo ni mogla zaspati. Pa tudi Mara ne, sedaj ko je imela v sobi tovarišico, s katero je lahko klepetala. Noni je pred spanjem opisala vse člane kmetove družine, kaj kateri dela, kakšen je po značaju, kaj mara in kaj ne. Ko je Mara utihnila, kar je kazalo na to, da jo je končno premagal spanec in je zaspala, Nona še dolgo ni mogla zaspati. Preveč novih stvari se je zgodilo minuli dan. Nona je v mislih premlevala dogodek za dogodkom in analizirala vsakega posebej. Trajalo je pozno v noč, ko jo je končno le premagal spanec.

			V naslednjih dneh se je Nona počasi privajala na novo okolje. Kljub temu da ji ni bilo sile, je pogosto mislila na mater in na domačo bajto. Čutila je domotožje, kot ga čuti vsak naš človek, pa čeprav je od doma oddaljen le nekaj kilometrov. To je sila, ki naše ljudi vedno vleče nazaj v domači kraj, pa čeprav živijo drugje še tako dobro.

			Nona se je dobro in hitro vživljala v novo okolje. Molče je opravljala svoje delo in več poslušala kot pa govorila. Dekla Mara jo je pogosto skrivaj opazovala. Iz lastnih izkušenj je vedela, da Noni ni lahko. Vedela je, da Nono begajo ljudje, med katerimi se je znašla, gospodar in gospodinja, še posebno pa mladi gospodar, domači sin Armin.

			Armin je za Nono bil poseben problem, saj ni vedela, kako naj se vede do njega. Bil je le malo starejši od nje. Z njo je govoril kot z mladim dekletom, sebi enakim. Z nobeno besedo ji ni dal čutiti, da je le mala kuhinjska dekla. Do nje se je vedel, kot bi se do mlajše sestre, ki si jo je nekoč, ko je bil majhen, tako močno želel, pa je ni dobil. Zato je sedaj mnogo lažje vzpostavil pravi odnos z Nono.

			Prav s tem sproščenim vedenjem do nje pa je nehote vnesel nemir v njeno mlado srce. To komaj prebujajoče se čustvo je Nono opozorilo na to, da obstajata med ljudmi dva različna spola. Eden teh je ona, drugi pa Armin. Prej na to ni niti pomislila. Ampak sedaj, ko je Armina srečevala vsak dan, uro za uro, jo je to spoznanje pošteno begalo. Pa še pomlad s svojim brstenjem, ko so ponovno hitreje zapluli življenjski sokovi v vsem živem, je doprinesla svoj del. Vse to je vznemirjalo mlado, odraščajoče dekle.

			Mnogokrat, ko je bila Nona prepričana, da je nihče ne gleda, je kradoma dvignila pogled k Arminu. Ni bila neumna. Bila je bistra deklica in vedela je, da so njena komaj porajajoča se čustva brez vsake prihodnosti in brez upanja na uresničitev.

			»Kdo pa sem jaz, da si upam dvigniti oči k mlademu gospodarju? Jaz sem samo mala kuhinjska dekla njegove matere. Sem le revno niče, ki si mora v tuji hiši služiti svoj vsakdanji kruh.«

			Nona ni bila domišljava in ni upala na Arminovo ljubezen. Je pa kljub temu vsakokrat vzdrhtela, kot trepetlika v poletnem vetru, ko jo je Armin pogledal, se ji nasmehnil, ali ji povedal kaj smešnega. Gledala je, da se mu je izognila, če je le mogla, Armin pa se nje ni izogibal. Rad se je pogovarjal z njo. Nekoliko zviška sicer, kot to počnejo starejši bratje s svojimi mlajšimi sestrami. Ljubezni pa zanjo ni imel niti trohice. Svoje srce je že davno, preden je spoznal Nono, oddal sosedovi Cilki.

			Armin se je dobro zavedal, da bo koristno, če bo z Nono v prijateljskih odnosih. Ona je mala kuhinjska dekla. Njena naloga je bila med drugim tudi to, da ko vsi že odidejo k počitku, pospravi po hiši. Zato Noni ne bo težko pustiti ključa na okenski polici, da se bo lahko neopažen vrnil od Cilke.

			Njuna ljubezen je bila skrivnost za Arminove starše. Starša se z njegovo izbiro ne bi strinjala. Če bi vedela za njegovo ljubezen, bi ji gotovo nasprotovala, kljub temu da je bila Cilka pridno in delavno dekle. Toda te Cilkine lastnosti njegovim staršem niso pomenile ničesar. Imela je za njune pojme eno veliko napako. Bila je revna in zaradi tega neprimerna za snaho na Kmetovi domačiji.

			Arminu je bilo namenjeno drugo dekle, Mlinarjeva Marika, nekaj vasi oddaljena od njihove. Očeta sta se že davno, ko sta bila Armin in Marika še otroka, dogovorila, da se bosta poročila. Očeta sta nekoč v mladosti bila prijatelja in sta hotela to svojo vez utrditi še s poroko svojih otrok. Razen tega je bila Marika premožna edinka in dedinja mlina in velike kmetije. Zato tem bolj zaželena kot snaha, zlasti pri Arminovem očetu. Niti to ga ni motilo, da je bila kar precej starejša od njegovega sina Armina.

			Marikinega očeta je prav tako kot magnet privlačila Kmetova bogatija in tudi to, da je Arminov oče obljubil, da bo njegov sin šel za zeta k Mlinarju. Kar je Mlinarja nekoliko čudilo, ko pa je bil Armin edinec, pa si s tem ni kaj dosti belil glave. Bil je zadovoljen, da je tako. Mislil si je:

			»Kmetov Štefan že ve, zakaj se je tako odločil. Kolikor vem in poznam Armina, ne zaradi njegovega značaja. Armin je miren, delaven in dober fant. Štefan mora imeti že kaj drugega za bregom, ko bo dal sina za zeta.«

			Seveda, Arminova mati ni imela pojma, da hoče mož sina dati za zeta. Vedela je sicer za njegovo željo, da se Armin poroči z Mariko. Malo se je čudila, da bo Mlinarjeva edinka šla za snaho, ko nima nikogar, ki bi prevzel domačijo. Toda ker je vse to bilo še nekje v prihodnosti, si s tem, zakaj in kako, še ni belila glave.

			Armin se v svojih računih ni zmotil. Vedno bolj je pridobival Nonino prijateljstvo. Pa to None ni preslepilo. Bila je realno dekle. Dobro je vedela, da vse govori proti njej in da Arminovo vedenje in naklonjenost ne izražata ljubezni. Bila je prepričana, da ne bo nikoli na tej domačiji iz dekle postala gospodinja. To se je tudi sicer zelo redko zgodilo, da bi dekla postala gospodinja in se poročila z domačim sinom. Že to jo je zelo osrečilo, da ji je Armin zaupal in mu je lahko pomagala, da se je neopazno vračal od svoje Cilke. Noč za nočjo je Nona nastavljala ključ vežnih vrat na okensko polico. Neko noč pa se je Armin, ko je odklenil vrata in vstopil, srečal z očetom. Oče je zagrmel, da so se prebudili vsi, tudi Nona. Vihar njegove jeze je pljuskal levo in desno. Hotel je zvedeti, od kod Armin prihaja in kako je prišel do ključa. Armin je priznal, da prihaja od dekleta, ni pa hotel povedati, kdo mu pomaga, da se lahko neopazno vrača. Naj je oče še tako robantil, Armin ni hotel povedati, kdo in kam mu je nastavljal ključ. Če bi povedal, bi Nona najbrž morala takoj pobrati svoje stvari in oditi od hiše. Molčali pa so tudi vsi drugi, čeprav je bila Nona prepričana, da gotovo kdo ve, kdo Arminu nastavlja ključ. Če drugi ne, je vsaj gospodinja gotovo slutila, kdo je skrivni pomočnik njenega sina.

			Gospodinja je bila, tako kot vsaka mati, zaljubljena v svojega sina edinca. Bil ji je všeč vsak, ki je bil na njegovi strani. Slutila je, da je njenemu sinu pomagala pri njegovih nočnih izletih Nona. Še dobro se ji je zdelo, da je njena mala dekla zaveznica njenega sina.

			Arminu je bila pot k Cilki na način, kakor je to počel do tedaj, onemogočena. Misli na Cilko pa kljub temu ni opustil. Pregloboko se je že zasidrala v njegovo srce. Poti nazaj in umika ni bilo več. Ni pa hotel škoditi Noni. Če bi njeno početje odkril njegov strogi oče, bi se ji slabo pisalo. Tega pa Armin nikakor ni hotel. Zato je poiskal nov način in novo pot, da se je lahko neopažen vračal od Cilke.

			Okno blizu kamre, kjer sta spali Nona in Mara, je bilo le dober meter od tal, zato fantu, kot je bil Armin, ni bilo niti malo previsoko. Potrebno je bilo le skočiti skozi okno in se po isti poti tudi vrniti. Toda moral je poiskati nekoga, ki bo okno za njim le priprl, da ob vrnitvi ne bi imel težav. Spet je za pomoč pri svojih nočnih izletih prosil Nono.

			Nona je obljubila, da mu bo pomagala. Saj ni mogla zavrniti njegove prošnje. To, da je za pomoč prosil prav njo in ne koga drugega, jo je prepričalo, da ji bolj zaupa kot ostalim poslom. Obljubila mu je, da mu bo pomagala. Pa tudi mu je. Vsakokrat, ko se je Armin podal na pot, je za njim priprla okno, da je bilo videti, kot bi bilo zaprto, pa je bilo le priprto, potem je odšla spat.

			Arminova ljubezen je postajala vse bolj očitna. O njej so govorili že po vsej vasi in nekoč je to prišlo na ušesa tudi Arminovemu očetu. Oče je začel z vso silo pritiskati na Armina, da se čimprej poroči z Mariko. Oče ni hotel, da njegova obljuba, dana prijatelju, pade v vodo.

			Mlinarjeva Marika je bila bogata edinka, Cilka pa revno dekle, dninarka. Marika je bila nekaj starejša od Armina, a očeta to ni motilo. Armina pa. Toda vse njegovo otepanje nezaželene neveste je bilo brez uspeha.

			Tudi mati je zastavila svojo besedo in očetu rekla, naj vendar ne sili sina v poroko z dekletom, ki ga nima rad.

			»Pusti ga vendar, naj se poroči, ko se bo poročil iz ljubezni, ne pa na silo. Ni rečeno, da bo to Cilka. Armin je še mlad in bo že še našel pravo,« je mati prepričevala očeta.

			»Kaj je treba poroke iz ljubezni? Ljubezen že pride. Dal sem Mlinarju besedo in držal jo bom. Armin se bo poročil z Mariko in pika. Jaz svoje besede ne bom snedel zaradi neumnega mladeniča,« je robantil oče.

			Mati je utihnila. Spoznala je, da so vse besede odveč. Štefan je bil kot obseden. Prepiri so se vrstili, da so se v takih trenutkih posli najraje umaknili. Ano pa je bolelo. Po glavi so se ji začele plesti vsemogoče misli.

			»Štefan pravi, da je ljubezen ob poroki nepotrebna. Da že pride pozneje. Mogoče tudi on mene ni imel rad, ko sva se poročila, če to ve? Pa zakaj sili edinega sina od doma, za zeta? Kaj namerava? Kdo bo prevzel naš grunt, če bo Armin odšel za zeta? Previdna moram biti. Ne bom pustila, da bi zemljo mojih staršev dobil tujec. Moja je in dobil jo bo moj sin,« je trdno sklenila Ana in pozorno opazovala moža, saj njegovega početja nikakor ni mogla razumeti.

			Armin se je nezaželene poroke z vsemi štirimi otepal. Pa ni nič zaleglo. Nekega dne ga je oče poklical v sobo in tesno zaprl vrata za seboj. Dolgo časa sta ostala v sobi. O čem sta govorila, nihče ni vedel in tudi nikoli pozneje ni izvedel. Ko pa je Armin prišel iz sobe, je bil bled kot kreda. S sklonjeno glavo je šel iz hiše in ni nikomur namenil niti besede. Smeh z njegovega obraza je izginil. Ni se več upiral poroki z Mariko, pa tudi navdušenja zanjo ni kazal.





*


			Bližal se je pust, to je bil čas, ko so na kmetih opravljali poroke. Dogovorjeno je bilo, da se bosta Marika in Armin poročila na zadnjo predpustno nedeljo. To je bil konec Arminove prostosti.

			Na Kmetovi domačiji so se začeli pripravljati na poroko. Hlapci in dekle so imeli polne roke dela. Njihov delovni dan, čeprav je bila zima, je trajal od mraka do mraka in dostikrat še pozno v noč. Želeli so si, da bi bila poroka že enkrat mimo in bi življenje steklo po normalnih kolesnicah, kot je to v zimskem času navada.

			Prišla je zadnja predpustna nedelja, dan Arminove poroke. Zasijala je v vsej lepoti zimskega sončnega dne. Marsikatera stara ženica je rekla svoji sopotnici, ko sta šli v cerkev:

			»Ta dva pa bosta imela lepo življenje, ko je na njuno poroko tako lep, sončen dan.«

			»Kako tudi ne, ko pa bosta imela vsega dovolj in jima ne bo potrebno razmišljati, kaj bosta drugi dan dala na mizo. Takim ni sile.«

			Na Kmetovi domačiji so se začeli zbirati gosti. Vse je bilo praznično. Godci so godli vesele viže. Vse oči zbranih pa so bile uprte v smer, od koder naj bi se pripeljala nevesta s svojim spremstvom.

			Bilo je v navadi, da ko je šel ženin na nevestin dom, je ona prišla po njega. Kadar pa je šla nevesta živet na ženinov dom, je ženin s svojimi spremljevalci šel po nevesto. Vsak čas so pričakovali, da pride nevesta. Armina pa ni bilo nikjer.

			»Kje je Armin? Je že oblečen?« je vprašal oče.

			»Ni ga. Nikjer ga ni,« je odgovoril eden od hlapcev.

			»Poiščite ga! Takoj!« je ukazal oče z glasom, kateremu ne bi upala ugovarjati niti Ana.

			Vsi domači so začeli iskati Armina. Po dolgem času ga je odkril oče. Našel ga je v hlevu, v jaslih. Bil je pijan, da še stati ni mogel. Zibal se je na majavih nogah in se smejal, kot da ni pri zdravi pameti.

			Oče ga je skoraj prinesel v kuhinjo in ga je izročil ženskam.

			»Tu ga imate. Potrudite se, očedite ga in streznite!« je ukazal s strogim glasom.

			Ženske so se morale pošteno potruditi, da so ga za silo spravile v red in moral je k poroki.

			Pred oltarjem je tesno za ženinom stal starešina. Armin je na vsako duhovnikovo vprašanje kar nekaj časa odlašal z odgovorom. Mnogi so že mislili, da se bo zdaj, zdaj napotil iz cerkve, ne da bi sprejel Marike v zakon.

			Poroke je bilo končno konec in začelo se je rajanje, najprej en dan, do naslednjega jutra, na Arminovi domačiji, naslednjega dne pa se je nadaljevalo na Marikini domačiji. Potem je bilo gostije konec. Svatje so odšli, Armin pa je ostal na novem domu. Začelo se je realno življenje.

			Po pustu je zima začela izgubljati svojo ostrino. Bližala se je pomlad. Na Kmetovi domačiji pa je vladalo neko žalostno in tiho vzdušje. Nekaj je manjkalo. Ni bilo več slišati Arminovega glasnega smeha, ki se je pogosto razlegal in napolnil ves dom. Vsi, od gospodinje do poslov, so pogrešali Armina. Najbolj pa ga je pogrešala mati. Tembolj, ker so v vas, pa tudi na njena ušesa, prišle govorice, da Arminov zakon ni srečen. Govorilo se je, da se z Mariko ves čas prepirata in da je Armin začel vse pogosteje zahajati v gostilno in tam gasi svoje razočaranje, pa čeprav to nekoč ni bila njegova navada.

			»Zakaj, le zakaj je moral Armin od doma? Pa to le zaradi neumne obljube svojega očeta, dane nekoč, v času Arminovega otroštva. Vsak kmečki gospodar si prizadeva, da edinca obdrži doma. Le zakaj je Štefan svojega edinega sina z vsemi štirimi porival od doma? To mi ni jasno. To mora imeti nek vzrok,« je Ana pogosto razmišljala in ko je ni nihče slišal, celo govorila na glas. Ob tem pa, ko je pogrešala sina, se je vse bolj navezovala na svojo malo kuhinjsko deklo, Nono.

			Govorice o težavah v Arminovem zakonu so bile resnične. Kakor se je Armin otepal tega zakona pred poroko, tako ga je sedaj, ko se je Armin sprijaznil z zakonom, odklanjala Marika. Nikoli mu ni namenila niti prijazne besede, kaj šele nasmeha. Kmalu je Armin spoznal, da je tudi ona bila v zakon prisiljena.

			»Tako ne bo šlo. Če želiva vsaj znosno živeti v zakonu, se moram pogovoriti z njo. Meni tudi ni bilo niti malo do tega, da se poročim z njo. Sedaj pa, kar je, je. Ali pa, če ne moreva biti skupaj, je boljše, da greva vsak na svojo stran. Ne pa, da mučiva en drugega,« je razmišljal Armin.

			Nekega dne, ko sta bila z Mariko sama, je začel:

			»Marika, to ni življenje. Zakaj mučiva drug drugega. Nekaj morava spremeniti. Sedaj vidim, da si bila tudi ti prisiljena v ta zakon. A sedaj sva oba na istem, zato je neumno, da bi še naprej mučila drug drugega. Ali se potrudiva, da bova znosno živela skupaj ali pa pojdiva vsak na svojo stran.«

			»Kaj, da bi se razšla? Tega na Mlinarjevini ne počnemo. Starši so hoteli, da se poročim s teboj, in sem se. Kaj več pa ne pričakuj!« ga je odsekano zavrnila Marika. Njun hladen odnos se je nadaljeval.

			Pri Mlinarjevih so Armina ženini starši zelo cenili. Bil je delaven in skrben, čeprav je kdaj pa kdaj tudi zavil v gostilno. Tudi služinčad ga je spoštovala. Bil je pravičen in dober gospodar. Le v ženinih očeh ni imel nobene cene.

			Marika je bila pod popolnim vplivom svojega očeta. V nobeni stvari mu ni ugovarjala, ali nasprotovala njegovim željam in ukazom. Čeprav je bil oče že zelo slaboten, je imel pri hiši še vedno glavno besedo. Vsi so se podredili njegovi volji in oblasti, žena, ki je bila slabotna in bolehna ženica, hčerka in posli. Le Armin je imel v njegovih očeh precej veljave.

			Proti pomladi tistega leta, ko sta se Marika in Armin poročila, pa jih je zadela nesreča. Marikina mati je ponoči, ko so že vsi spali, padla na dvorišču. Temperatura je bila zelo nizka in zjutraj jo je našel hlapec, ko je šel v hlev, da nakrmi živino in postori, kar je bilo potrebno. Bila je hladna in trda, mrtva. Pomoči ni bilo. Čez tri dni so jo položili k večnemu počitku.

			Šele sedaj je Marika postala prava gospodinja na domačiji. Malo je dobila na samozavesti, odnos med njo in Arminom pa se je še poslabšal.

			Marikinega očeta je ženina smrt zelo prizadela. Umaknil se je vase in zbolel. Dobre tri mesece za ženo je ugasnilo še njegovo življenje.

			Posli in sosedje so bili prepričani, da bo sedaj vajeti Mlinarjeve domačije prevzel Armin. Pa ni bilo tako. Po očetovi smrti ni bilo več nikogar, ki bi se ga Marika bala, in postajala je iz dneva v dan bolj gospodovalna. V vsem je začela oporekati Arminu. Če je on rekel za kakšno stvar, da je bela, je ona trdila, da je črna. Vse gospodarske odločitve je obračala v nasprotno smer, kot se je odločil Armin. Nalašč mu je v vsem nasprotovala. Vedno je morala obveljati njena, pa če je imela prav, ali ne.

			Armina je to zelo prizadelo in prepiri so se vrstili dan za dnem. Armin bi najraje pobral svoje stvari in šel domov. Pa se je bal za tiste, zaradi katerih se je vdal v očetovo odločitev in zaradi kogar varnosti je sklenil zakon z Mariko. Da pa bi utopil svojo žalost in nezadovoljstvo, je čedalje bolj pogosto začel zahajati v gostilne. Mlinarjeva domačija je tako zaradi Marikinih napačnih odločitev in Arminovega pohajanja po gostilnah začela nazadovati.

			Marika kmetije in mlina ni znala voditi, Arminu pa ni pustila odločati o ničemer. Posli, tako brez pravega gospodarja, so delali površno, ali pa sploh ne. Spomladi in jeseni so zamujali z delom, pridelek pa je bil vsako leto manjši.

			Tudi mlin ni bil več tisto, kar je bil nekoč. Zato so kmetje svoja žita raje peljali v drug, čeprav bolj oddaljeni kraj. Za tam so lahko bili prepričani, da bo moka takšna, kot so pričakovali. Vse na Mlinarjevi kmetiji je propadalo.

			Ko se je nekega dne Armin hotel pogovoriti o tem z ženo, ga je ta gladko zavrnila, da sta kmetija in mlin njena in naj se ne vtika.

			»Če gospodarimo slabše, niso krive moje odločitve, temveč to, da manjkajo očetove delovne roke. Ti pohajkuješ, posli pa lenarijo. Še enega hlapca bom najela,« je dejala in ga tudi je, Petra, ki je nekoč že služil pri Mlinarjevih, pa ga je Marikin oče nagnal, ker je začel gledati za Mariko.

			»Sedaj očeta več ni, da bi me ustrahoval. Mož pa me ni imel nikoli rad, zato nima besede. Lahko samo molči. Jaz sem tu doma. Domačija in mlin sta moja. On se tolaži z alkoholom, jaz pa se bom s Petrom,« je razpletala misli Marika.

			»Gospodar, ni dobro, da ste tega hlapca vzeli nazaj. Kmalu boste vi hlapec in on gospodar,« je nekega dne rekel Arminu star hlapec, ki je bil pri hiši, še preden se je rodila Marika in si je upal mnogo več kot ostali. Armina je spoštoval in ga cenil. Zato mu ni bilo všeč, da se hlapec Peter vrača na kmetijo.

			»Jaz ga nisem najel, Jože. Ne poznam ga. Gospodinja ga je najela. Je že kdaj služil tukaj?«

			»Da. Pa si je preveč upal. H gospodinji Mariki je povzdigoval oči in se ji je preveč približal, zato ga je stari gospodar nagnal, ko je to opazil.«

			»Hvala ti, Jože, pazil bom. Pa tudi ti, ki si že kot domač, imej odprte oči in mi povej, če bo kaj narobe.«

			»Bom, gospodar. Pošten človek ste in dobri z nami posli. Zato nam ni vseeno, kdo pride k hiši in s kakšnim namenom,« je še povedal Jože in potem sta šla vsak za svojim delom.

			»A tako. Marika si je pripeljala ljubčka. Bom že pazil in če kaj odkrijem, takoj pospravim svoje stvari in grem domov. Pa naj ga potem ima,«je razmišljal Armin in odšel v hišo, se oblekel in odšel v gostilno, da zalije novico, ki jo je pravkar zvedel in mu je težko legla na srce, čeprav se je trudil, da bi svoje počutje prikril, da žena in posli tega ne bi opazili.





VII.


			Zima je minila, prišla je spet pomlad. Spomladi vsako leto, na ‚belo nedeljo,‘ kot so praznik imenovali domačini, je bil za Arminovo rojstno vas velik praznik. Takrat je bil god zavetnika vaške cerkvice in za vse vaščane, katolike in ostale, je bil to velik praznik. Na belo nedeljo je bilo v vasi ‚proščenje‘ in popoldne vaška veselica. Na ta dogodek so se vaščani pripravljali že cel teden pred dogodkom samim.

			Gospodinje so se ustavljale ena pri drugi, kramljale o bližajočem se prazniku in druga drugi pripovedovale, koliko bo katera imela to nedeljo gostov. Več gostov je prišlo k hiši, bolj imenitna je bila hiša.

			Posli pa so imeli dela še enkrat več kot običajno. Počistiti je bilo potrebno vso hišo in pripraviti prostor za pogostitev. Dekle so pobelile hiše z apnom znotraj in zunaj. Tla v sobi, kjer bodo gostili goste, so bila pomita s sirkovo krtačo in lugom, da je dišalo po svežem. Dekle so gospodinjam pomagale pri peki in pripravi jedi. Vsi skupaj pa so komaj čakali, da mine ta dan, da bo spet vse teklo po običajnem redu. Vstajati so morali še bolj zgodaj kot običajno, spat pa so legali pozneje. Vse je trepetalo v nestrpnem pričakovanju.

			Končno je le prišla dolgo in težko pričakovana nedelja, za katero je bilo opravljeno toliko dela in priprav. Vstala je kot veder, s soncem obsijan dan, kot se za tak dan tudi spodobi in pričakuje. Na sredi vasi so branjevci postavili svoje šotore in okrog njih se je že zgodaj zjutraj zbrala velika množica ljudi. Vsak branjevec je ponujal svoje izdelke, seveda po najnižji ceni. Malo vstran, na travniku za cerkvico, pa se je že veselo sukal vrtiljak, v veselje otrok in mladine. Vse je bilo praznično. Vsakdanje skrbi so bile ta dan odrinjene na stran. Vsak vaščan se je tega dne oblekel čim bolj praznično, da je izgledal tem bolj imeniten.

			Ženske in dekleta so sploh tekmovale, katera bo lepša. Nove obleke so imele ta dan vse, od najbolj imenitne kmečke gospodinje do najnižje dekle.

			Nona ni bila več le doraščajoča deklica, temveč odraslo dekle, v vsej svoji cvetoči podobi. Kakor je zima odšla in je pomlad prihajala vse bliže, je njeno srce postajalo vse bolj nemirno. Komaj je čakala praznično nedeljo. Rada bi se tudi ona pokazala v novi obleki, praznično oblečena in lepo urejena, kot vsa druga dekleta. Pri vaški šivilji je naročila novo obleko. Pozno zvečer, ko so končali z deli, si je umila lase, da so se svetili kot svila. Pri branjevki, ki je vsako leto pred tem praznikom prišla v vas, pa je kupila majhno stekleničko dišave, kot večina vaških žensk in zlasti deklet. Nato pa je vsa nestrpna pričakovala jutro praznične nedelje.

			Nona in Mara sta v nedeljo zjutraj vstali zelo zgodaj. Pohiteli sta in hitro opravili svoje vsakdanje delo, ter sta že zgodaj pohiteli v vas. Pomešali sta se med valujočo množico in šli od stojnice do stojnice. Pa ne, da bi kaj kupovali. Temveč sta gledali in ocenjevali razstavljene reči in jih primerjali s prejšnjim letom ter tehtali, kdaj je bilo boljše. Ustavili sta se tudi pred medičarjevim šotorom. Ta je imel razstavljenih vse polno mamljivih in za oči vabljivih dobrot. Največ je bilo na njegovem pultu lectovih src. Bila so različnih velikosti in različno okrašena. Nekatera so imela v sredini majhno ogledalce in pod njim verz. Tukaj je bila največja množica mladih. Sukala se je okrog pulta in si ogledovala razstavljene dobrote. Fantje so dekletom kupovali lectova srca z ogledalci in verzi. To je v tistih časih veljalo za javno priznanje simpatije, ljubezni, ali pa le dobrega prijateljstva.

			Stojnici se je približala večja skupina fantov. Nona in Mara sta jih opazovali in se pogovarjali o njih, bolj potiho, da ju ne bi kdo slišal.

			Nona je naenkrat občutila, da jo nekdo opazuje. Trudila se je ostati mirna. Z očmi pa je le pogledala okrog po ljudeh, da bi ugotovila, kdo jo gleda. Vendar se je takoj vrnila v svojo prejšnjo pozo. Togo in trmasto je strmela predse in se s težavo zadrževala, da se ne bi vsaj še enkrat ozrla okrog sebe. Pa to ni uspela za dolgo. Radovednost je bila močnejša od volje. Spet je za trenutek pogledala okrog in se je iz oči v oči srečala s predirnim pogledom fanta, ki ga ni poznala.

			Bil je visok in vitke postave. Nosil je klobuk, nekoliko postrani, kar je nakazovalo, da je šaljivec in veseljak. Izpod klobuka so mu silili nagajivi, temnorjavi, skoraj črni kodri. Pod visokim čelom pa so mu bliskale črne oči. Pod nosom mu je migalo dvoje ‚gizdavo‘ zavihanih brkov.

			»Kdo je pa ta?« je nehote zletelo Noni iz ust. »Gotovo ni iz naše vasi. Še nikoli ga nisem videla,« je potiho vprašala Maro.

			»To je Jakob. Marošin novi hlapec. Pred tednom dni je prišel služit,« ji je v odgovor zašepetala Mara. »Pa ne, da je tudi tebi zmešal glavo? Vsa dekleta v vasi obračajo oči za njim,« je nagajivo dodala.

			Mislila je povedati še nekaj in je že odprla usta, da bi tudi rekla, toda časa za to ni bilo, kajti k njima je naravnost in drzno pristopil ogovarjani fant. Nagajivo ju je pogledal in vprašal:

			»Kaj mi bosta kupili, dekleti?«

			»Od kdaj pa je v navadi, da bi dekleta kaj kupovala fantom?« je precej zajedljivo odvrnila Mara. »Pri nas je taka navada, da fantje kupujejo dekletom, in ne obratno.«

			Nona pa ni rekla niti besede. Povesila je pogled in zardela kot mak. Jakob je po vsej verjetnosti opazil njeno zadrego, ker jo je oplazil s svojim kot žerjavica vročim pogledom, usta pa so se mu raztegnila v komaj opazen nasmešek, da je Nono spreletel srh po vsem telesu. Nato pa je spregovoril s komaj opazno toplino v glasu, kar je Nono še bolj zmedlo:

			»Bom pa jaz vama nekaj kupil, za spomin na naše prvo srečanje.«

			Jakob je stopil bližje k stojnici in nekaj časa izbiral, nato pa kupil dve lectovi srci. Bili sta okrašeni z vsemogočimi vijugami in rožami. Na sredini sta imeli ogledalo in pod njim listek z verzom. Na Noninem srcu je pisalo:

			Če bo sonce potemnelo,

			če ves svet pogrezne se,

			zate bode le gorelo

			moje zvesto srčece.

			Potem je srci podal dekletoma.

			S trepetajočimi ustnicami je Nona prebirala verze na svojem srcu. Srce ji je bilo zelo hitro. Prsi pa so ji postajale polne, prepolne in bila je srečna, da bi najraje objela ves svet. Nekaj časa ni mogla priti k sebi niti toliko, da bi se zahvalila za darilo. Dolgo je trajalo, da je lahko izgovorila besedo zahvale, saj je lebdela nekje med sanjami in resničnostjo. Zdelo se ji je, kot da ima krila in leti zlatemu soncu nasproti.

			Naenkrat se je počutila silno pomembno. Zazdelo se ji je, da ni več nepomembna dekla, temveč sila cenjena oseba, okrog katere se vrti ves svet. S svetlobno hitrostjo so Nono sanje ponesle v pravljični svet ljubezni.

			Nona je vedela, kaj pomeni srce s takimi verzi. In sicer eno samo besedo, okrog katere se vrti ves svet, eno samo besedo, ki je močnejša od najmočnejših pregrad in globlja od najbolj globokih prepadov. LJUBEZEN. Šele Jakobov glas jo je ponovno vrnil v realnost in jo iztrgal iz sanjarjenja.

			»Prideš zvečer na ples?«

			»Ne vem. Saj ne znam plesati,« je sramežljivo odgovorila in nekoliko v strahu pogledala Maro. Hotela je po reakciji njenega obraza ugotoviti, kaj Mara misli o tem na novo stkanem poznanstvu. Ga odobrava, ali mu nasprotuje?

			»Pridi! Čakal te bom. Plesati te pa naučim, če še ne znaš,« je odvrnil. Potem je privzdignil klobuk v pozdrav in že ga je množica, ki se je drenjala okrog medičarja, odplavila vstran. Pa tudi Nono in Maro je zaneslo vstran. Imeli sta še nekaj časa in sta se podali naprej raziskovat. Opoldne pa sta morali biti doma, ker je bilo potrebno pripraviti vse za pogostitev. Zato pa sta čas, ki jima je še ostal, izkoristili, da sta pogledali vse, kar je bilo tudi na drugih stojnicah.





*


			Med povabljenimi gosti Kmetove domačije sta bila tudi Armin in njegova žena. Pripeljala sta se že zgodaj dopoldne, s ‚kolesljem‘, kot se je za imenitne in premožne kmete v tistem času spodobilo. Opravljena praznično in zavedajoč se svoje pomembnosti sta se s ponosno dvignjenima glavama zapeljala na dvorišče. Konje je Armin prepustil hlapcu, on in Marika pa sta stopila v hišo. Malo so poklepetali, nato pa so vsi skupaj krenili na sejemski prostor, kjer so se razšli vsak na svojo stran. Ženske so odšle v žensko družbo, moški pa v moško. Armina je množica potegnila proti medičarjevi stojnici. Pod pretvezo, da kupuje nekaj za ženo, se je zrinil naprej, k dobro znani postavi, k Cilki, ki je kupovala medeno pecivo, s pogledom oplazila medena srca, se spomnila časa, ko sta bila z Arminom še par, in Armina, ki je stal tik za njo, sploh ni opazila. Samo neka vznemirjenost se je je lotila in ni vedela zakaj.

			Cilka je nekaj izbirala in drhtenje, ki ji je zajelo telo, skušala umiriti. On pa je nekajkrat previdno pogledal okrog sebe, če ni v bližini kakšnega znanca, ki bi ga utegnil izdati. Ko se je prepričal, da ni v bližini nikogar, ki bi ga poznal, se je nagnil tesno k njej. Zašepetal ji je samo toliko glasno, da je slišala le ona:

			»Pridi takoj v Gmajno, za vasjo! Čakal te bom tam, kjer sva se vedno dobivala.«

			Cilka se je obrnila samo toliko, da se je prepričala, če lahko verjame svojim ušesom, saj je takoj prepoznala nekoč tako ljubljeni glas. Hotela mu je nekaj jezno odgovoriti, pa ni uspela, ker ga ni bilo več ob njej. Gneča ga je že odnesla stran. Ali pa je sam hotel stran, da mu ne bi mogla ugovarjati, saj jo je poznal do poslednjega vlakna in je vedel, da ne bi mirno sprejela njegovega povabila, pa čeprav bi ga bila vesela. Vedel je, da je jezna na njega, ker jo je brez pojasnila pustil in se poročil z Mariko. Saj bi ji povedal, pa se je bal, da bo oče uresničil svoje grožnje, če bo zvedel, da se je srečal z njo, ali pa ne bi imel moči, da izpolni obljubo in drži besedo, ki jo je dal očetu. Sedaj je bil poročen. Očetovo voljo je izpolnil. Sklenil je, da se mora srečati s Cilko in ji pojasniti, zakaj je ravnal tako, kot je.

			»Ne bom se čutil krivega in ne bom več ločen od Cilke. Zakaj neki? Trudil sem se, da bi bil najin zakon z Mariko kolikor toliko znosen, pa me je vsakokrat zavrnila. Sedaj pa je pripeljala k hiši še hlapca Petra, svojega nekdanjega fanta. Mene vse bolj odrivata in sama prevzemata gospodarstvo v svoje roke. Ne rabita me več. Najbolje bo, da gremo vsak svojo pot, jaz k Cilki, ki je še vedno v mojem srcu, onadva pa naj gospodarita na Mlinarjevem. Tako bo še najbolje,« je razpredal Armin svoje misli, ko je zadaj za vasjo, po pešpoti, hitel v gmajno, proti stari vrbi, kjer sta se navadno dobivala s Cilko, seveda na skrivaj, ko je bil še prost.

			Cilka je ostala sama s svojo tesnobo in je kolebala, kaj naj stori. Naj gre v Gmajno, ali ne. Bila je jezna nanj, ker se je uklonil očetovi volji, čeprav ji je zatrjeval, da tega ne bo storil. Da jo je imel rad, o tem ni dvomila.

			»Pa kaj sedaj hoče od mene? Sedaj, po tolikem času, ko sem s toliko bolečine komaj izbojevala nekaj miru. Zakaj sedaj to ruši?«

			Oklevala je nekaj časa, pa ne dolgo. Vedela je, da ni pametno, če gre, kamor jo je povabil, pa ni imela moči, da bi ostala, kjer je bila, in ne bi šla. Nekaj močnejšega od nje ji je usmerilo korake proti gmajni. Noge so ji same od sebe krenile v tisto smer.

			»Kaj le počnem? Zakaj se ne morem zadržati?« je karala samo sebe, ko je stopala proti Gmajni in se ozirala levo in desno, če jo kdo ne opazuje, vse dokler ni prišla na kraj, kamor se je namenila.

			Ko je Cilka prišla na Gmajno, je bil Armin že tam in jo čakal. Naslonjen je bil na deblo drevesa, ki je bilo priča mnogim njunim sestankom. Trudila se je, da bi ustavila svoj korak, se obrnila in odšla, od koder je prišla. Pa so jo zajela tako močna čustva, da ni imela moči, da ne bi šla naprej, čeprav je vedela, da ni dobro, kar počne, in ne bo imela moči, da bi ga okarala, kot je nameravala. Šla je naprej, proti njemu. Nekaj jo je vleklo k njemu, nekaj, kar je bilo močnejše od nje.

			Arminu je zasijal obraz od veselja, ko jo je zagledal prihajati. Ni mogel čakati, da pride do njega. Pohitel ji je nasproti in ko je prišel do nje, rekel z drhtečim glasom:

			»Cilka, nekaj sem ti kupil za spomin na najino ponovno srečanje,« je pojasnil in ji podal svileno ruto, iz katere je kukalo precej veliko lectovo srce.

			Cilka se je najprej jezila in mu očitala, da je ravnal strahopetno in ni povedal, da jo zapušča in se bo poročil z Mariko.

			»Menda sem si zaslužila, da bi povedal prej, kot so to začeli čivkati že vrabci na strehi,« mu je očitala.

			»Nisem smel več govoriti s teboj. Oče je grozil, da se ti bo nekaj zgodilo, če se ne poročim z Mariko. Bal sem se za tebe. Pa tudi govoriti mi je prepovedal s teboj. Ko sem bil pred oltarjem, pa je za menoj stal starešina in me vsakokrat spomnil, kaj bo, če takoj ne odgovorim, ko sem odlašal z odgovori. Sedaj pa nimam do Marike več slabe vesti. Res da sva še vedno poročena, toda k hiši je pripeljala svojega nekdanjega fanta, čeprav tega ne bo priznala. Toda že večkrat sem opazil, da se skrivaj dobivata. Pa tudi najstarejši hlapec me je že opozoril na to. Pa naj. Enkrat bo to prišlo na beli dan in takrat jo bom pustil. In bom prišel k tebi.«

			»Kam pa bova šla? Pred pragom tvojih staršev ne bova mogla ostati. Ne bi tega dovolili. Ne bi nama dali miru.«

			»Pa odideva kam daleč, kjer naju ne bo nihče poznal …morda v Ameriko in začneva živeti skupaj, na novo.«

			Cilka je spoznala, da brez Armina ne more. Ko sta za trenutek prenehala govoriti, je prebrala verz na lectovem srcu. V njej se je nekaj premaknilo.

			»Še me ima rad,« je pomislila in vse zamere in jeza so bile pozabljene. Pozabila je na ovire, ki so med njima in ki ju ločujejo. Spet sta bila samo ona in njen Armin, čeprav sama proti vsemu svetu.





*


			Nona in Mara sta se v tem času že pridno sukali okrog štedilnika in po kuhinji. Vsi vabljeni so bili že za mizo, le Armin je še manjkal. Čakali so le še njega. Položaj je postajal že pošteno mučen. Marika je sicer razlagala ostalim, ko so spraševali po njem, da sta se v gneči razgubila, vsak na svojo stran. Pa ji ni nihče verjel. Marsikateremu izmed njih je že prišlo na uho, kakšen je njun zakon, in ti so se ob njenem pripovedovanju le privoščljivo muzali. Verjeli pa niso. Vsi so pričakovali, da bodo zdaj, zdaj zagledali Armina, ki se bo, ko bo prišel, majavo zibal na valovih alkohola.

			Arminov oče je že nekajkrat vstal od mize, šel v kuhinjo, kjer je robantil, da se je tresel strop:

			»Gotovo se ga je spet nacedil, da ne ve niti, kam mora iti. Najbrž ne najde niti poti do lastnega doma. Ali pa morda leži kje v jarku in še vstati ne more, kot kakšen potepuh. Sramota pa tak sin!«

			»Si pa ti kriv, če ne najde poti do domače hiše. Ti si ga prisilil, da gre za zeta. Pa to sina edinca. Sedaj pa molči in čakaj!« je nič kaj prizanesljivo očitala Ana možu. Bilo ji je dosti njegovega vedenja in godrnjanja. Danes je zbrala pogum in povedala, kar ji je že od Arminove poroke naprej ležalo težko na srcu. »Ne govori, ko ne veš, kaj je resnica. Ga je že kaj zadržalo. Bo že prišel in boš videl, da bo vse prav.«

			»Kar molči! Vedno si ga zagovarjala. Sedaj pa je postalo iz njega to, kar je. Zato tudi je tak,« je še naprej godrnjal oče.

			»Ti si kriv, da je, kot je. Pustil bi mu, da bi se oženil po svoji volji, pa ne bi bilo tako, kot je. Pa je morala obveljati tvoja, kot vedno. Ne gre in ne gre mi v glavo, zakaj si sina edinca z vsemi štirimi odrinil od doma, za zeta. Kdo bo pa prevzel našo kmetijo? Kaj razmišljaš o tem? Sina si živega pokopal. Sedaj se pa jeziš, ko ti ni uspelo, kar si si zabil v glavo. Sebi pripiši vse! Ti si kriv za vse!« mu je jezno odgovorila Ana.

			Ali je spoznal, da ima žena prav, ali ne, toda odšel je iz kuhinje naglo, kot bi ga nosil veter, nazaj v sobo h gostom. Ni mogel verjeti, da je Ana, njegova mirna in pohlevna žena, zbrala toliko moči, da se mu je zoperstavila in mu povedala toliko gorkih, kot v vseh letih, kar sta poročena, še ne. V sobo se je vrnil s smehom na ustih, ker ni hotel pokazati, kako divje mu utripa srce od jeze. Že je nameraval povedati, da Armina ne bodo več čakali, ko je ta stopil v sobo.

			Vse oči so se uprle v Armina, v pričakovanju, da ga bodo zagledali v nič kaj zavidljivem stanju, na majavih nogah, popolnoma opitega. On pa je bil nasmejan in popolnoma trezen.

			»Dober dan vsem skupaj! Pa ne, da ste mene čakali?« je pozdravil, sedel k ženi in ji pomolil zavitek. »Izgubil sem te, ko sem šel nekaj kupovat. Na, kupil sem ti svileno ruto. Upam, da ti bo všeč. Take še nimaš.«

			»Hvala!« so bile edine besede, ki jih je zmogla. »Neverjetno. Trezen je, pa kupil mi je darilo, kar ni storil še nikoli, kar sva poročena. Škoda, da ga nisem srečala pred Petrom. Bilo bi lahko vse drugače. Izgleda, da ni tako slab, kot sem mislila o njem. Toda sedaj je že prepozno. Peter je spet pri nas in očeta ni več, da bi ga spodil. Poti nazaj ni več,« je v mislih premlevala Marika.

			»Sedaj pa lahko začnemo. Najbrž ste že pošteno lačni. Pa dober tek,« je zaželel oče in pojedina se je začela. Oče si je pod mizo zadovoljno mel roke. Nerodna situacija je bila rešena.

			Kosilo se je vleklo v nedogled. Mara in Nona sta komaj dočakali trenutek, da je odšel zadnji gost. Z naglico sta pospravljali prostor in mizo, kjer so imeli kosilo, da bi imeli nekaj trenutkov časa še za sebe. Končno je bilo vse postorjeno. Za ta dan sta delo končali. Bili sta prosti.

			Vaški zvon je zapel delopust. Druge dni takšnega časa se je družina odpravila v hišo, k večerji, potem pa hitro k počitku, da je naslednje jutro lahko spočita nadaljevala vsakdanje delo. To je bil tudi znak, da je vse utihnilo. Le včasih se je tu in tam oglasila pesem vaških fantov. Tokrat pa je bilo drugače. Sedaj šele se je začel pravi vrvež na vasi.

			Sredi vasi so že v soboto pripravili z mladim zelenjem ograjen prostor za ples. Tam so že vso popoldne neutrudne roke godcev igrale vesele melodije. Tja je sedaj hitelo vse, staro in mlado, in se vrtelo v plesu do onemoglosti.

			Tudi Nona in Mara sta hiteli na veselico. Kmalu zatem, ko sta prišli med veselo družbo, sta pozabili na utrujenost in tudi njiju je povsem zajel val rajajočega veselja.

			Kmalu se je Noni približal Jakob in jo povabil na ples. Prvi ples je bil bolj učenje kot pravi ples. Toda Nona je imela dober posluh in občutek za ritem in ni trajalo dolgo, da je plesala, kot bi to počela že od nekdaj. Vsa se je prepustila rajajočemu veselju in vsa blažena slonela na Jakobovih prsih.

			»Nona, imaš fanta?« jo je med plesom vprašal Jakob.

			»Ne, nimam,« je odgovorila in zardela do ušes.

			»Kaj, ko bi bila midva par. Bi hotela biti moje dekle?« je nadaljeval Jakob.

			»Ne vem,« je rekla in ga navihano pogledala, da so njene besede bolj zazvenele Da, kot pa izrazile dvom.

			»Odgovori mi vendar z Da,« je prosil Jakob.

			»Pa naj bo. Lahko poskusiva. Čeprav nisem ravno prepričana. Danes te prvič vidim in ne poznam te,« je navihano odgovorila Nona. Jakob pa jo je v znak zadovoljstva nekoliko tesneje stisnil k sebi.

			Čas na veselici je Noni mineval zelo hitro. Najraje bi ga ustavila, saj je bila neznansko srečna. Vse okrog nje se je izgubljalo in tonilo v neskončni globini vrtinca plesa. Lebdela je v čudovitih sanjah, na rožnati mavrici prve ljubezni. Vse drugo je bilo tega dne brez pomena. Zanjo je bil važen samo ta trenutek, ko je vsa blažena slonela na Jakobovih prsih ter plesala in plesala. Kaj bo drugi dan, to ni bilo pomembno in o tem ni razmišljala. Obstajala sta le ona in njen Jakob. Besede včeraj in jutri v njenih mislih ni bilo. Toda kot se vse lepo konča, je bilo tudi tega dneva in plesa konec. Nona se je odpravila proti Kmetovi domačiji. Potiho, da ne bi koga zbudila, se je splazila v svojo kamro, se tiho slekla v temi, da ne bi zbudila svoje sostanovalke, dekle Mare, ki je že trdno spala, in zlezla v posteljo. Zaspati pa še dolgo ni mogla. Zdelo se ji je, da še vedno pleše in sloni na toplih Jakobovih prsih. Imela je celo občutek, da se tudi postelja vrti v ritmu glasbe. Komaj proti jutru ji je uspelo zaspati. Pa komaj je dobro zaspala, že jo je Mara zbudila.

			»Zbudi se, no! Dan je. Ponoči si dolgo bedela in ponočevala, sedaj pa ne moreš vstati. Še sreča, da tudi vsi drugi še spijo. Drugače bi gospodar že zaropotal.«

			Ko je to slišala, je Nona skočila pokonci, kot bi jo izstrelil iz frače. V sekundi se je oblekla in že je bila v kuhinji, zakurila in pristavila za zajtrk. To je bilo njeno vsakdanje delo. Potem so počasi začeli prihajati drug za drugim še drugi člani družine.

			»Danes so vsi pozni. Dobro je to. Tako ne vedo, da sem zaspala tudi jaz,« je pomislila in hitela z delom, da bi nadoknadila, kar je zamudila. Pa nihče ni opazil, da je tudi Nona zaspala.

			Od tega dne naprej sta bila Nona in Jakob par. Le da tega ni nihče vedel. Sestajala sta se skrivaj, skoraj vsak večer, ko so vsi drugi že sladko spali.

			Po vasi pa so se začele širiti govorice, da Jakobova gospodinja rada vidi svojega novega hlapca Jakoba. Govorice so prišle tudi na Nonina ušesa. Stisnilo jo je pri srcu in tisti dan, ko je to zvedela, ni imela več miru. Ves čas je razmišljala samo še o Jakobu.

			»Izgubila ga bom, če je gospodinja vrgla oči nanj. Proti njej sem popolnoma brez moči. Še dokaj mlada je, čeprav kar nekaj let starejša od njega. Pa tudi postavna je in prijetna na pogled. Ona ga ima ob sebi ves dan. Jaz ga srečam le zvečer in še to na skrivaj. Še nihče ne ve, da sva par, sicer bi o tem že govorili po vasi. Naša Mara, ki pobere vsako novico, bi prva zvedela za to, če bi vedeli drugi, in bi me že zbadala. Pa nič ne reče. Gotovo še nihče ne ve za naju. Toda proti Jakobovi gospodinji se ne morem bojevati. Bogata je. Lahko mu nudi vse, kar mu jaz nikoli ne bom mogla dati. Ob meni bo ostal večen hlapec. Njen mož je bolan. Vsak čas lahko umre. Če se Jakob odloči zanjo, bo gospodar. Bil bi neumen, če bi tako priliko zamudil. Ne morem mu zameriti,« je vsa skrušena ugotovila Nona in globoko vzdihnila.

			Zvečer, ko sta se z Jakobom spet sestala, ga je naravnost vprašala, če je res, kar govorijo po vasi.

			»Kaj naj ti rečem. Ne morem popolnoma zanikati. Res se na vse pretege trudi, da bi me osvojila. Meni pa ni niti malo do nje. Ampak moram biti zelo previden, kako se je otepam. Od nje sem odvisen, zato je ne morem kar nekam poslati, kot bi jo, če ne bi bil jaz hlapec in ona moja gospodinja. Rad bi ostal pri tej hiši do konca leta. Dobro plačujejo posle. Ko pa me izplačajo, se poročiva in greva skupaj nekam drugam. Bati se pa nimaš ničesar. Jo bom že obdržal na primerni razdalji. Moja si in boš vedno samo ti,« je rekel in jo potegnil v svoj objem.

			Nekoliko jo je potolažil, pa ne popolnoma. Toda njegove besede so ji, kljub temu da mu ni povsem verjela, kot balzam legle na dušo. Zato ni ugovarjala, temveč se je prepustila njegovemu ljubkovanju in uživala, dokler je še njen in ob njej.





*


			Pomlad se je prevesila v poletje. Vročina je pritisnila, kot že dolgo ne. Dežja pa že dolgo ni bilo. Zemlja je bila razpokana, da si lahko dal prste v razpoke. Žita so dozorela. Kmetje so začeli žeti. Vse, kar je lahko hodilo, je bilo na njivah in pomagalo pri žetvi. Pot je ljudem na njivah v curkih lil po telesu, pa se za to niso zmenili. Hiteli so, da pospravijo pridelek, še prej kot se vreme skisa, kajti prepričani so bili, da sedaj, v tej vročini, če se pooblači, gotovo ne bo le deževalo, temveč je velika nevarnost, da bo padala toča.

			Tudi Kmetovi so želi. Vsi so bili na njivi, celo gospodinja s svojo kuhinjsko deklo Nono. Nona je urno stopala za gospodarjem ter z velikim srpom zgrinjala pokošena pšenična stebla v snope in jih je nežno polagala na povesma. Hiteli so, da bi pridelek čimprej spravili na varno in ga tako rešili pred točo, če jo bo prineslo neurje. Toča je bila nenehna grožnja in strah slovenskega kmeta, odkar je kmetoval, pa vse do danes. Tudi sopara, ki je lebdela nad polji, ta dan ni obetala nič dobrega. Grozila je, da lahko s svojo ledeno roko v zelo kratkem času uniči, kar je kmet s toliko ljubezni negoval vse od prejšnje jeseni pa do tega dne. Dovolj bi bilo le nekaj minut in ves kmetov trud in delo bi bila zaman. Ostali bi le še slama in pleve.

			Ob žetvi so med opoldanskim počitkom, ob kosilu, ki je bilo navadno na njivi, ljudje, da bi pozabili na vročino in utrujenost, radi nekoliko poklepetali. Kosilo so imeli na njivi, da bi čim manj časa zamudili. Da bi si misli odvrnili od utrujenosti in dela, ki jih je še čakalo, so ponavadi obrali vsakega, ki ni bil prisoten, domačo vas in še nekaj drugih zraven.

			Posebno spretna v opravljanju in založena z najnovejšimi novicami je bila dekla Mara. Čeprav je vedela, kako občutljiva je Nona ob imenu Jakob, se ni niti malo ozirala na to in tudi na Nono ne. Prav živo je opisovala, kako zelo se zanima Jakobova gospodinja za svojega hlapca. Da bi svoje pripovedovanje še bolj podkrepila, je Noni, ob kateri je sedela, polglasno, a tako, da so slišali še vsi ostali, govorila:

			»Kaj pa bo, reva. Mlada je še. Poročili so jo kot skoraj še otroka s starim bogatim dedcem, ki pa je za nameček še vedno bolan. Pravijo, da je Marša zelo slab in da najbrž ne bo dočakal zime. Potem, po njegovi smrti, bo žena prosta, še v dobri formi in bogata vdova. Lahko si bo krojila življenje, kot bo sama hotela. Ni ji zameriti, če pogleduje za čednim hlapcem.«

			Njeno govorjenje je v Noni dvigalo neizmeren val ljubosumja in strahu, da bo izgubila Jakoba. V prsih je čutila bolečino. Dušilo jo je in tlelo v njej kot žerjavica pod pepelom, ki jo lahko razpiha še tako šibka sapa v uničujoč plamen. V srcu pa jo je skelelo, da ji je pohajala sapa.

			»Govoril mi je, da je samo moj. Obljubljal mi je poroko. Načrtovala sva, da bova do takrat varčevala in nekaj prihranila. Kupiva nekaj zemlje in popraviva kočo. On pa sedaj tako. Spogleduje se z gospodinjo. Nekaj resnice je gotovo na teh govoricah. Ali pa le natolcujejo? So bile besede, ki mi jih je govoril, resnica, ali pa sama laž? Kdo bi vedel? Bo pa kmalu pokazal čas.«

			Taka in podobna vprašanja so Noni zaposlovala misli. Zato je večinoma molčala in se je le redko vključila v pogovor ostalih. Tolažila se je, da je gotovo vse to govorjenje le izmišljotina. A z besedami, ki jih je pri kosilu šepetala Mara, je bilo posejano seme, ki se je naglo kot plevel začelo razraščati v mogočno drevo ljubosumja. Dalj, ko je razmišljala o izrečenih besedah, bolj je začela verjeti, da so lahko resnične. Kdo ve, kaj vse bi še zraslo v njenih mislih, če je ne bi zmotil glas gospodinje:

			»Kaj pa zapeli ne bomo nič? Ljudje na drugih njivah bodo mislili, da ste lačni in žejni, ko ste tako tiho.«

			V tistih časih se je mnogo gledalo na to, če delavci ob delu pojejo, ali pa so tiho. Če so bili tiho, je bil znak, da niso dobili dovolj jesti in piti. Če so peli, pa so vsi vedeli, da so jih dobro nahranili in so dobili tudi dovolj pijače.

			Nona je s silo premagala tesnobo, ki se ji je kot kepa nabirala nekje v grlu in silila višje in višje ter je grozila, da vsak čas izbruhne proti njeni volji na plan. Da bi lažje zadušila bolečino, je začela pesem. Zapela je s svojim zvonkim glasom žalostno ljudsko pesem in ostali so ji pritegnili. V pesem je izlila vso bolečino, ki ji drugače ni mogla dati duška. Njeno petje so vsi občudovali. Ko je pesem izzvenela, ni manjkalo pohval. Toda Nona jih ni slišala, niti poslušala, pa čeprav je bila zraven. Zatopila se je spet v dvome, ki so ji spodjedali razpoloženje in jo čedalje bolj zapletali v svoje mreže, kot pajčevina muho. Z velikim naporom je premagovala solze, ki so ji čedalje bolj silile v oči.

			Nekje daleč je rahlo zagrmelo. Vsi so kot na povelje planili pokonci in pohiteli nazaj na delo. V babjem kotu se je pojavil majhen oblaček, velik komaj za dober klobuk.

			Gospodar se je za trenutek ustavil in pogledal proti Babjemu kotu. »Oblak raste. Pa to naglo. Danes bo še huda ura, kot že dolgo ni bila. Pravijo, da ko se v Babjem kotu pojavi oblak in začne hitro rasti, je, preden mine kakšna ura, že nevihta, pa to redkokdaj brez toče.«

			Z vso silo so začeli z delom. Pšenica je padala in pristajala v snopih z neznansko naglico. Oblaki pa so že prekrivali polovico neba. Bliskalo se je in grmelo vedno bližje in vedno močneje. Še zadnji zamah gospodarja s koso in njiva je bila požeta. Nona je v naglici zagrnila pšenične bilke v snop, ga položila na povesno in Mara ga je že povezala. Vsi so v teku pobirali snope, jih nosili skupaj, kjer so jih moški zlagali v križe. Končno gotovo. Vsi snopi so lepo zloženi. Sedaj pa, kar bo, bo.

			»Četudi bo toča, škode bo manj, kot bi je bilo, če bi pšenica še rasla. Poberi vsak svoje orodje in pot pod noge, hitro, kot kdo more, stecimo domov! Mogoče še uidemo nevihti.«

			Vsi so se hitro, kot je kateri lahko, pognali proti vasi. Nona je prva pritekla domov in se je takoj zatekla pod streho. Ostali so bili mokri kot ‚glivci‘, da je od njih lilo prav tako kot s strehe. Lilo je, kot bi se vreme tega dne hotelo oddolžiti za dolgotrajno sušo.

			Žetev je bila opravljena, prav tako mlatitev. Pridelek pa je bil varno spravljen v kaščah. Poletje se je počasi umikalo. Vse bližje je bila jesen, ki je prinesla jesenska dela. Bolj ko je dežela drsela v globino jeseni, bolj neugodno je postajalo vreme in prinašalo ljudem vse več nevšečnosti. Dnevi so se prebujali sivi, prepredeni s sivimi koprenami megle, ki se je v nekaterih dneh obdržala vse do poldneva.

			Nekega takega turobnega dne se je zaslišal mrtvaški zvon iz vaške kapelice.

			»Nekdo je umrl,« je šlo od ust do ust. Vsak, ki ga je slišal, je poizvedoval, kdo je končal svojo zemeljsko pot. Trajalo je kar nekaj časa, da je dekla Mara prinesla novico, da je umrl Maroša, Jakobov gospodar.

			»No, ja, on se je rešil trpljenja, žena pa bo sedaj prosta. Še lažje bo osvajala Jakoba,« si ni mogla kaj, da ne bi pripomnila.

			Oblaki, ki so že ves dopoldan viseli nad vasjo, so sprostili svoje zaloge. Lilo je kot iz škafa ves preostali dan in tudi na dan pogreba Maroševega gospodarja, kot bi se še nebo jokalo za umrlim. Deževalo je ves teden in družina Kmetovih ni mogla delati kaj dosti zunaj. Zato pa so delali dela, ki so jih lahko postorili v hiši. Možje so popravljali razno orodje in pletli košare, žene pa so šivale in krpale. Da je čas mineval hitreje, so premlevali vaške novice.

			Zadnje čase je bila v središču vseh pogovorov v vasi Maroševa gospodinja, in s tem tudi Jakob. Čeprav je od moževe smrti minilo le malo časa, se je vdova kar razživela in se je čedalje bolj očitno začela ozirati po svojem postavnem hlapcu. Marsikdo v vasi je že videl Jakoba kot gospodarja na Maroševi kmetiji in se je do njega tako tudi obnašal. Vsi so se vključevali v ta pogovor. Ta je dodal to, oni nekaj drugega in zgodba je tako rasla in dobivala na širini. Le Nona je globoko sklonjena nad svojim delom molčala. Najraje bi zbežala nekam daleč, kamor ne bi segle govorice o Jakobu in njegovi gospodinji. Želela si je nekam daleč proč, kjer ne bi nikogar videla, pa tudi ne slišala. Ni več vedela, kaj naj verjame in koga posluša. Ko je govorila z Jakobom, ji je ta zatrjeval, da je vse, kar govorijo po vasi, laž in golo obrekovanje. On je samo njen. Ne bosta več dolgo tukaj, samo naj se leto izteče in pride dan plačila. Potem se bosta poročila in odšla.

			»Ti samo poslušaj in molči. Nihče še ne ve, da sva par. Midva pa veva, da pripadava en drugemu. Oni pa naj kar sanjajo, saj ne vedo, kaj govorijo,« jo je vedno, ko sta se srečala, prepričeval in tudi prepričal Jakob.

			Ko je Nona tako poslušala govorice ljudi po vasi, pa tudi Maro, se je pogosto v mislih spraševala:

			»Maroševa gospodinja ima, kljub Jakobovemu zatrjevanju, da med njima ni nič, veliko prednost pred menoj. Sedaj je prosta in lahko izbere, kogar hoče. Ja, gotovo ne bo hitela in bo počakala vsaj do pomladi, če že ne, da bi minilo leto od moževe smrti. Se bo izgovorila, da kmetija, kot je njena, rabi gospodarja in vsi ji bodo pritrdili. Nihče je ne bo obsojal. Je še dobro ohranjena, in srednjih let. Jakobu lahko nudi vse, dom, bogastvo in preskrbljenost. Ne bo mu treba več hoditi okrog za delom in biti hlapec. Ona mu lahko izpolni mladostne želje in ga naredi za gospodarja. Jaz mu tega ne morem dati. Zato mu tudi zameriti ne smem, če se bo odločil zanjo. Le malo bi jih bilo, ki bi takšno priložnost zavrnili,« je razglabljala Nona. Komaj pa je čakala, da mine dan, kajti z Jakobom sta bila dogovorjena, da se zvečer spet sestaneta. Dan pa se je vlekel v neskončnost in Noni se je zdelo, da ga ne bo nikoli konec.

			Končno je le začel ugašati in se je znočilo. Noni se je zaradi nestrpnega pričakovanja zdelo, da veliko pozneje kot ostale dni. Po večerji je hitro pomila posodo in opravila vse, kar je bilo njeno običajno delo, potem pa je prisluhnila, če je v hiši že vse mirno in če vsi spijo. Nikjer se ni nič zganilo. Ogrnila je svoj temen pled in se previdno napotila proti skednju, kjer sta se običajno sestajala z Jakobom.

			Ko je prispela pod skedenj, se je naslonila na lesen steber, poslušala v noč in čakala, da bo zaslišala Jakobove korake. Dolgo je poslušala, pa ni nič zaslišala. Neka zla slutnja ji je napolnila prsi. V vaškem zvoniku je ura odbila enajst. Jakob pa še vedno ni prišel. Še je čakala in poslušala v noč. Toda vse je bilo tiho, nikjer ni bilo slišati nobenega glasu. Še nobena veja se ni zganila na drevesu ob skednju.

			»Zaman ga čakam. Če do sedaj ni prišel, več ne pride. Pozno je. Spat grem, da zjutraj ne zaspim,« je sklenila in odšla v hišo ter legla k počitku.

			»Najbrž je le res, kar govorijo po vasi. Izbral je gospodinjo in ne mene. Naj bo. Pa sem mu danes mislila nekaj povedati. Njega pa ni bilo, zato tega ne bo nikoli izvedel,« je razmišljala, se obrnila k steni in tiščala oči skupaj. Po licih so ji polzele solze. V prsih jo je tiščalo in s silo se je obvladovala, da ni na glas zajokala. Če bi bila sama v sobi, ne bi dušila joka. Tako pa je morala. Ni hotela, da bi se Mara zbudila in jo začela spraševati, kaj ji je. Potem bi ji morala povedati. Če pa bi Mara vedela, da nosi Jakobovega otroka, njega pa ni, ko se zmenita za sestanek, bi kmalu zvedela cela vas, in kdo ve, kako bi reagirala gospodar in gospodinja, pa tudi drugi. Zato je morala jok zadušiti z vso silo, čeprav je bolelo. Saj ni bila slaba ta Mara. Le imela je to lastnost, da nobene stvari ni znala zadržati za sebe. Kar je zvedela, je morala povedati naprej, komurkoli, drugače ni imela miru.

			Nona je zaspala šele, ko je v vaškem zvoniku odbila ura tri. Pa še takrat se je ves čas zbujala. Prebujale so jo moraste sanje in ji niso dale miru niti v snu.





VIII.


			Jesen je vsak dan bolj prehajala v zimo. Ponoči je zmrzovalo, zemljo pa je prekrila tanka snežna odeja. Kakor se je ohlajalo ozračje, tako se je tudi iz dneva v dan bolj ohlajal Arminov in Marikin zakon. Armin ni imel več pri hiši nobene besede. Odločala je Marika in za nasvete spraševala hlapca Petra in ne moža. Ostali posli so pogosto ob takih situacijah le kimali z glavami, reči pa niso upali besede. Marika je bila gospodinja in ona je odločala o vsem, tudi o njihovi usodi. Zato jim ni preostalo nič drugega, kot da so molčali. Marika pa ni skrivala svojega odnosa in naklonjenosti do hlapca Petra ne pred posli ne pred možem.

			Armin se je vse bolj oddaljeval od doma. Popival ni več in tudi ne zahajal v domačo gostilno. Nekajkrat ga je žena šla iskat v gostilno, pa ga tam ni bilo. Kot je povedala gostilničarka, ni prišel v gostilno že nekaj tednov. Ni ga šla iskat, ker bi ji bilo kaj do njega, temveč da ne bi tam zapravljal denarja. Armin se je največkrat odpeljal od doma že zgodaj zjutraj in se vrnil šele pozno zvečer. Mariki pa kljub temu da ji ni bilo niti malo do moža, to ni bilo pogodu. Mučilo jo je, kam zahaja Armin in kod hodi ves dan.

			»Postava. Samo postava in moj denar zapravlja. Dela pa se ne loti nobenega,« je godrnjala vedno pogosteje in vedno bolj glasno, ne samo, ko sta bila sama s Petrom, temveč tudi pred ostalimi posli.

			»Zakaj mu pa daš denar? Saj je vse tvoje. Ti si gospodarica. Spodi ga že vendar, saj ni od nobene koristi,« je Mariko hujskal zoper moža hlapec Peter.

			»Ne morem ga spoditi. To bi bila sramota za našo domačijo. Denar mu pa tudi ne morem vzeti. Veliko doto je prinesel k hiši. Pa če bi mu vzela denar, bi me ljudje obrekovali. Zdi se mi, da že tako šušljajo o naju. Pustila ga nisem, ko je popival in se vračal vsak večer pijan. Takrat sem vsaj imela izgovor. Sedaj pa se vrača trezen. Mene bi obsojali in ne njega. Pa mislila sem, da ga bo pijača kmalu spravila v grob. Sedaj pa iz tega ne bo nič. Ne pije več, kot je pil prej. Krepak, kot je, bo preživel tebe in mene,« je razgrinjala dušo pred svojim ljubimcem, hlapcem Petrom.

			Nekega dne pa se je v mlinu oglasila potovka Mica. Ta je bila polna vseh novic. Toda tudi ona ni vedela in ni mogla Mariki povedati, kam zahaja Armin. Marika pa ji je napolnila vrečko do vrha z moko in ji obljubila še več, če izve, kod hodi njen mož Armin. Potovka je obljubila in se pri tem zadovoljno smehljala. Odkrila je zlato jamo. Tudi Arminu je prinašala obvestila od Cilke in Cilki je odnašala sporočila od Armina. Sedaj pa jo je najela še Marika.

			»To jih bom molzla in dobro bom zaslužila. Kaj kokretnega pa ne bom povedala Mariki. Dalj časa se bo vleklo, več bom zaslužila,« je razmišljala, na zunaj pa vsa sladka obljubila Mariki, da se bo potrudila čimprej izvedeti, kam zahaja Armin in s kom se dobiva, pa čeprav je to dobro vedela.

			Nekega zgodnjezimskega dne sta se Marika in Armin sprla že navsezgodaj zjutraj. V jezi je Armin zapregel konja v sani in se odpeljal v mesto, kjer se je sestal s Cilko. Cilka mu je povedala, da je noseča. Armin je bil novice zelo vesel.

			»To je edina vesela novica, ki sem jo slišal v zadnjih dneh. Počakala bova, da boš rodila. Po rojstvu otroka bova odšla. Nekam daleč. Morda v Ameriko. Hočem, da bomo skupaj. Bi lahko šla kam k sorodnikom iz vasi in tam rodila? Ne bi rad, da bi oče odkril, da je otrok moj in bi storil kakšno neumnost.«

			»Da, mislila sem že na to. Rodila bom pri teti na Goričkem. Odšla bom k njej, še preden se bo videlo, da sem noseča. Sicer bi tvoj oče še kaj posumil. Tako pa bi, čeprav bi se vrnila z otrokom, v vasi mislili, da sem vdova in nihče ne bi pomislil, da je otrok tvoj.«

			»Dobro bo tako. Samo nikar ne čakaj dolgo. Oditi boš morala čimprej. Jaz te bom pobral pred domačo vasjo in te odpeljem. Pa tudi obiskoval te bom. Nihče me več ne bo ločil od tebe. Mariko bom pa kdaj koli lahko obdolžil prešuštva. Saj mi o njej pa o hlapcu Petru pripovedujejo že lastni posli. Vendar ju pustim. Spremeniti tako ne morem nič, pa naj se zabavata. Ko je zaposlena z mislimi na njega, mene nima časa nadzirati.«

			Po tem pogovoru sta sedla na sani in se odpeljala. Armin je Cilko odložil v sosednji vasi. Odšla je peš proti domu, on pa se je odpeljal proti svojemu domu.

			Ko je Armin pripeljal na dvorišče, je bila Mlinarjeva domačija že v temi, le v kuhinji je še gorela luč. Ustavil je konja in zavpil v noč:

			»Peter! Pridi in pomagaj izpreči!«

			Vse je ostalo tiho. Nič se ni zganilo. Peter se ni pojavil.

			Armin je poklical drugič, pa spet ni bilo uspeha. Mislil je poklicati še tretjič, ko je iz svoje kamre, kjer je spal, pridrsal najstarejši hlapec, Janoš.

			»Bom jaz pomagal, gospodar.«

			»Kje pa je Peter? To je njegovo delo. Mlajši je in lažje vstane kot pa ti.«

			»Ne vem. Najbrž trdno spi, pa ni slišal, da ste ga klicali.«

			Izpregla sta konja in ga dala v hlev. Potem sta sani porinila pod streho, da bodo suhe, če bi mogoče ponoči snežilo. Ko sta opravila z delom, je odšel Janoš k počitku, Armin pa se je napotil v kuhinjo.

			Ko je Armin odprl kuhinjska vrata, sta Marika in Peter sedela ob mizi in se objemala. Pred njima pa je bila na pol prazna steklenica vina.

			»A tako, z mojo ženo se objemaš, hlapec! Zato nisi slišal, ko sem te klical. To je torej tvoje delo in ne v hlevu in mlinu? Zato te plačujem?«

			»Ti si hlapec od sedaj dalje, pri naši hiši, in ne Peter. On bo gospodar,« se je vmešala Marika namesto Petra. Glas se ji je zatikal in poznalo se ji je, da je popila precej vina. Potem je začel odgovarjati še Peter. Razplamtel se je prepir.

			»Kaj boš govoril? Kod si pa hodil do sedaj? Gotovo si bil pri kakšni vlačugi!« je na vse grlo vpila Marika.

			»Nisem bil pri vlačugi. Sedaj sem prišel k vlačugi. To si ti, ki se vlačiš s hlapcem!«

			Potem je Peter pograbil valj in z njim udaril Armina po glavi. Armin se je zgrudil. Njegovo telo je na tleh še nekajkrat zatrepetalo in se umirilo. Z levega senca se mu je pocedila kri.

			»Kaj pa sedaj, Peter? Mrtev je. Ubil si ga.«

			»Pa kaj? Bova vsaj prosta in nama ne bo več v napoto.«

			»Kaj pa bova storila s truplom?«

			»V jez ga vrževa. Do jutra ga voda odnese in nikoli ga ne bo nihče našel. Do pomladi, ko se led stopi, bo že razpadel,« je rekel brez kakršnega koli obžalovanja v glasu Peter. Stopil je k negibnemu Arminu in si ga skušal naložiti na ramena. Pa ni zmogel sam.

			»Pomagaj vendar, Marika. Pretežak je. Ne morem sam.«

			Marika mu je priskočila na pomoč. S skupnimi močmi jima je uspelo naložiti Armina na Petrova ramena. Bolj odvlekel kot odnesel ga je in se čez kratek čas vrnil.

			»Kam si ga dal?«

			»V potok. V vodo.«

			»Te ni nihče videl?«

			»Kje pa. Vse že spi.«

			»Kaj pa, če ga kdo najde?«

			»Bova rekla, da nihče ni slišal, ko se je vrnil. Pa je najbrž bil spet pijan kot vedno. Pa ni našel poti proti hiši, ampak je šel k potoku. Tam mu je gotovo spodrsnilo in je padel v vodo ter se utopil.«

			»Ko pa zadnje čase ni več prihajal domov pijan.«

			»Ja, kdo pa to ve? Nihče. Pa tudi danes, ko je prišel domov, ga ni nihče videl, kakšen je bil. To, kar se je zgodilo in kakšen je bil, veva samo midva, pa drugi nihče. Midva pa ne bova povedala. Nisva tako nora,« je končal.

			»Spat grem,« je rekla Marika.

			»S teboj grem. Da te ne bo strah,« je dodal Peter in odšla sta spat, v sobo, ki je nekoč bila Arminova in Marikina. Sedaj pa je Armina zamenjal hlapec Peter.

			Zjutraj, navsezgodaj, ko se je komaj zdanilo, je šel Mikloš v sosednjo vas, k bratu, na koline. Tla so bila spolzka. Mikloš se je opiral na palico in počasi stopal po gazi ob potoku, za mlinom. Gledal je le pod noge, da mu ne bi zdrsnilo, kajti lahko bi mimogrede pristal v potoku. Take kopeli pa si v tem času ni niti malo želel. Pa kljub vsej previdnosti mu je spodrsnilo, le da se mu je uspelo ujeti za veje drevesa, ki so segale skoraj do tal. Opirajoč se na palico se je počasi pomikal nazaj na varno pot. Ko je bil že izven nevarnosti, je dvignil pogled.

			»Kaj pa je to? Nekaj velikega, podolgovatega in temnega plava proti koncu jezu. Še malo, pa bo zdrsnilo preko jezu in v potok. Pa to je človek,« je kriknil. Nato je pogledal okrog sebe, če je kje kak drog, s katerim bi telo, ki je počasi drselo proti jezu, lahko ustavil. Nikjer ni videl ničesar, nobenega predmeta, s katerim bi si lahko pomagal. Stekel je nazaj, v vas k prvi hiši, in povedal, kaj je videl. Poklicali so še druge sosede in se z drogovi napotili k jezu. Telo je priplavalo že tik do jezu. Ljudje so ga skušali zaustaviti, preden bi zdrsnilo čez jez. Po nekajkratnih poskusih jim je uspelo. Počasi so ga spravili k bregu in nato potegnili na kopno. Obrnili so ga.

			»Armin!« so zavpili tisti, ki so bili najbližje.

			»Pa mrtev je in trd kot led,« je povedal nekdo drug.

			»Treba je poklicati žandarje!« se je spomnil spet nekdo.

			To so tudi storili.

			Ko so ob mrtvem Arminu ljudje čakali na žandarje, je prišel iz Mlinarjevega doma hlapec Peter.

			»Kaj pa imate? Se je kaj zgodilo?« je vprašal ljudi, kot da ne ve nič.

			»Armina, tvojega gospodarja, smo našli mrtvega. Plaval je v vodi, proti jezu,« je povedal eden.

			»Nič čudnega. Bilo je pričakovati, ko pa je bil vedno pijan.Dostikrat tako, da je zavil vstran od hiše, namesto proti hiši. Najbrž je tudi sinoči prišel domov pijan kot klada in namesto da bi šel v hišo, zavil proti potoku. Ob potoku pa mu je najbrž spodrsnilo in je padel v vodo ter se utopil,« je hitel s pojasnilom hlapec Peter.

			V tistem trenutku se je skupini približal hlapec Janoš. Ne da bi Petra prekinil, je poslušal, kaj je ta razlagal. Šele takrat ko je Peter utihnil, se je oglasil on.

			»Ne bo držalo, kar si pravkar povedal. Gospodar sinoči, ko se je vrnil, ni bil pijan. Bil je popolnoma trezen. Pa tudi proti potoku ni zavil, temveč je šel v hišo.«

			»Ti pa ravno veš, kakšen je bil in kam je šel,« mu je oporekal Peter.

			»Seveda vem. Saj sem mu pomagal izpreči konja in spraviti sani pod streho. Tebe je zaman klical. Nisi ga slišal, ko si se grel tam, kjer bi moral biti on. Jaz sem ga slišal in sem mu šel pomagat, zato vem, da je bil popolnoma trezen,« je nadaljeval Janoš.

			Nihče pa ni opazil, kdaj so se skupini približali žandarji. Stali so za gručo ljudi in stopili šele takrat naprej, ko je Peter planil proti Janošu, ki je oporekal njegovim besedam in trdil, da je bil Armin trezen. Zagrabili so Petra in ga niso pustili k Janošu. Nato se je oglasila še ena izmed sosed, ki je prej niso niti opazili, da stoji zadaj in posluša.

			»Prav pravi Janoš. Tudi jaz sem videla, da je bil Armin trezen. Še več, videla sem, kako si ga ti Peter v kuhinji udaril po glavi. Armin se je zgrudil. Potem si ga nesel ven, na hrbtu.«

			Vsi so se zgrozili. Žandarji pa so žensko začeli natančneje spraševati. Povedala jim je, da je slišala kričanje pri sosedovih. Splazila se je do okna in poslušala ter od strani opazovala, kaj se godi. Videla je vse, in še enkrat je opisala, kaj se je godilo, in ponovila besede, ki jih je slišala.

			Petra so žandarji odpeljali v zapor. Za njim pa tudi Mariko. Armina so položili na mrtvaški oder in ga čez nekaj dni pokopali. Zdravnik je ugotovil, da je bil Armin mrtev, že ko je pristal v vodi. Mariko so še pred pogrebom izpustili, saj je Peter prevzel vso krivdo za storjen uboj. Dobil je kazen sedem let zapora.

			Stari hlapec Janoš pa je še isti dan, ko so Armina pokopali, pobral svoje borno imetje in odšel od Mlinarjevih.

			Na dan, ko je bil Arminov pogreb, je bilo vreme, kot že dolgo ne. Snežilo je. Padale so snežinke, velike kot dlani. Pogrebci so hitro zapustili pokopališče, da bi se čimprej umaknili na toplo pod streho.

			Ko so že vsi odšli in so snežinke že nekoliko pokrile novo narejen grob, se je grobu približala v temen pled zavita ženska postava. Ko je prišla čisto blizu, se je zgrudila na kolena in najbrž ihtela, saj se ji je telo stresalo v krčevitih sunkih. Če bi bili čisto blizu, bi videli, da je bila Cilka.

			Cilki se je sesul svet. Tako lepo sta vse načrtovala, sedaj je pa vsega konec. Peter je vzel življenje Arminu in njej srečo. Njenemu otroku pa očeta, ki ga nikoli ne bo videl in ne poznal. Dolgo je tako jokaje slonela na grobu. Skoraj je že tudi njo prekrila tanka plast snežink, ko je vstala in na Arminov grob položila cvet krizenteme. Kdo ve, kje se je obdržal, ta zapozneli zimski cvet, da ga ni vzel mraz. Nato je s počasnimi in utrujenimi koraki zapustila pokopališče in odšla v snežni metež.

			Armina ni bilo več. Marika je bila vdova. Devet mesecev po Arminovi smrti je rodila deklico. Ko je otrok malo odrasel, se je na prvi pogled videlo, da ji je oče hlapec Peter. Črnolasa in črnooka deklica Petra je bila verna slika svojega očeta. Marika je Petra v zaporu ves čas obiskovala. Ko je kazen odslužil, se je vrnil k njej in dober mesec zatem, ko je prišel na svobodo, sta se Peter in Marika poročila. Vse se je uredilo, le Armina ni bilo več.

			Arminovo mater je sinova smrt popolnoma strla. Nikakor se ni mogla sprijazniti s tem, da njenega sina ni več in da je moral umreti pri zdravem telesu. Nekaj dni po sinovem pogrebu je hodila po domačiji kot senca. Družini ni kuhala, pa tudi drugega dela ni opravljala. Hodila je iz prostora v prostor in nikjer si ni mogla najti mesta. Vsa dela v kuhinji je opravila namesto nje Nona, ki se je na vso moč trudila, da bi gospodinjine misli odvrnila od tragične smrti njenega sina, pa ji to nikakor ni uspelo.

			Ana je teden dni po sinovem pogrebu zbolela. Nona, ko ni bila v kuhinji, je bila ob njeni postelji. Več kot dva tedna je Ana visela med življenjem in smrtjo. Šele po dveh tednih se ji je začelo zdravje počasi vračati. Ana pa ni bila edini bolnik v vasi v tem času. Ljudje so množično bolehali in nekaj jih je bolezen tudi pobrala.

			Ani se je zdravje vračalo zelo počasi. Nona se je na vso moč trudila, da bi jo nekoliko razvedrila, da ne bi mislila na pretekle dogodke. Pa ji ni kdo ve kako uspelo. Jokala gospodinja, vsaj pred ostalimi, ni več, je pa dala duška svoji bolečini in solzam tam, kjer je mislila, da je nihče ne vidi in ne sliši.

			Mnogokrat je med solzami šepetala:

			»Vsega tega je kriv on, Štefan. Le zakaj je silil sina v zakon, v katerega ni maral. Pa še sedaj ne razumem, zakaj ga je dal za zeta in od doma, ko sva imela le tega, enega otroka. Če bi ostal doma, bi bil še živ. Tako pa sem ostala brez vsega. Nikogar več nimam, na kogar bi se lahko naslonila. No, na mojo malo kuhinjsko deklo Nono, na njo se lahko zanesem. Sina nimam več in prestara sem, da bi še rodila otroka. Štefan pa je že dolgo hladen, da še mene strese mraz ob njem. Le kaj je z njim? Tega najbrž nikoli ne bom ne razumela in ne vedela.«

			Nekaj časa so si ljudje še pripovedovali o tragični smrti Aninega sina Armina, potem pa so se zgodili drugi dogodki, ki so porinili Arminovo smrt v ozadje. Nanj so se spominjali le še tisti, ki jim je pomenil največ. To je bila njegova mati Ana in Cilka, ki je nosila novo življenje, Arminovega otroka.

			Kaj je razmišljal oče, tega nihče ni vedel. Arminov oče je bil jeklen človek in vase zaprt. Svoja čustva nikoli ni kazal. Tudi kako ga je prizadela, če ga je, sinova smrt, ni pokazal. Enako zravnan in mrk je bil kot vedno.





*


			V vasi se je razširila govorica, da je stari gostilničar prodal svojo gostilno. Govorili so, da jo je prodal neki tujki. Doma nekje z Goričkega. Nekateri pa so vedeli povedati, da je ni prodal, temveč ji jo je kar podaril. Kaj pa je bilo res, sta vedela le onadva. Ljudje so opazili le to, da se je v vas priselila ženska srednjih let z odraslim sinom. Nekaj dni po tem, ko je prišla, so na gostilno pritrdili nov napis GOSTILNA PRI VESELI MARIČKI, prejšnjega, starega, pa sneli.

			Gostilna je spet poslovala in gostom sta stregla Marička in njen sin Jožef. Ljudje so v začetku množično hodili v gostilno iz radovednosti, da vidijo nova gostilničarja in njuno ponudbo.

			Tako gostilna od vsega začetka ni bila nikoli prazna. Vedno je bilo v njej nekaj ljudi.

			V začetku so o novi gostilničarki in njenem sinu krožile vsemogoče govorice, kot je to v vasi navada, da ocenijo vsakogar, ki se priseli, kdo je, zakaj je prišel in od kod je prišel. Resnice pa je navadno le malo v teh govoricah. Tako je bilo tudi tokrat. Počasi so se ju navadili in ugibanja ter govorice so utihnile.

			Nekaj pa je ostalo in je še naprej čudilo vaščane. V gostilno je od prvega dne, odkar je odprla svoja vrata, začel zahajati tudi Štefan. Mnogi so rekli, da se tako tolaži po Arminovi smrti. Toda mnogi so imeli občutek, da je Štefan že stari znanec Maričke in Jožefa.

			Ko je Štefan prvič prišel v gostilno, sta ga oba, Marička in sin, nadvse prijazno sprejela in ga povabila v sobo za boljše goste. Marička je obsedela pri njem in potiho, tako da gosti v sosednji sobi niso ničesar razumeli, sta se pogovarjala. Od časa do časa, ko je postregel gostom, pa se jima je pridružil še Jožef. Ostali gostje so sklepali, da se ti trije poznajo že od prej. Od kod in kako dobro, tega niso mogli zvedeti, pa čeprav so poskušali in naj jih je še tako močno mučila radovednost.

			Maričko in Jožefa so v vasi kmalu sprejeli kot dva izmed njih. Bila sta prijazna in niso imeli razloga, da bi ju odklanjali. Da se vrtita oba okrog Štefana, ki se vedno umakne v sobo za boljše goste, ko pride, in ne sede med sovaščane, pa ni imelo dovolj teže, da bi ju gledali postrani. Še zlasti je šlo v pozabo, da sta tujca, ko se je zgodilo kaj drugega.

			Nekega jesenskega dne je Cilka rodila krepkega dečka in mu dala ime Armin. Ko je Štefan zvedel, da je Cilka svojemu sinu dala ime Armin, je začel na ves glas robantiti:

			»Kaj le misli ta beračica, da daje svojemu pankrtu ime Armin? Me zanalašč jezi, ali hoče pri ljudeh zbuditi zanimanje in jih spodbuditi, naj mislijo, da je Armin oče njenemu sinu?«

			Žena ga je komaj umirila. Morala je uporabiti veliko truda, da ga je zadržala, da ne bi zdrvel na vrat na nos k Cilki in stresel svoje jeze nanjo.

			»Kaj se jeziš? Vsak ima pravico dati svojemu otroku ime, katero hoče. Ni imel samo najin sin tega imena. Pa če bi mu bil oče naš Armin, bi bila prav vesela. Tako bi imeli naslednika in grunt ne bi šel v tuje roke,« je končala z močnim glasom, ki ni dopuščal nadaljnje razprave. Je pa bilo to prvič po sinovi smrti, da se je nekoliko razživela in se ji je barva vrnila v lice, pa čeprav samo zaradi jeze.

			Po vasi so začeli šušljati, da je Armin oče Cilkinega otroka. Nekateri, ki so Cilko obiskali, so trdili, da je fantek čisto podoben Arminu. Nekdo iz vasi se je celo ojunačil in Cilko vprašal za otrokovega očeta. Pa mu je samo odgovorila:

			»Oče mojega otroka je mrtev. Naj počiva v miru. Hvaležna sem mu za sina, ko sem že njega izgubila.«

			Ni pa povedala, kdo je sinov oče. Mislila je, da je za sedaj tako najboljše. Ni hotela vzbuditi Štefanove jeze.

			»Še tako bo prekmalu odkril, da je moj sin njegov vnuk. Kdo ve, če se ne bom morala preseliti kam drugam, da se umaknem njegovi jezi,« je razmišljala Cilka. »Če bi bil Armin še živ, bi bilo vse drugače. Tako pa … ni nikogar, ki bi meni in otroku stal ob strani in bi se za naju zavzel,« je pomislila in globoko vzdihnila.

			Vaške govorice so prišle tudi do Ane. Dajala jo je neizmerna želja, da bi šla obiskat Cilko. Pa se je zadržala.

			 »Šla bom, ko se te govorice nekoliko poležejo. Bila bi pa vesela, če bi bil Cilkin otrok res moj vnuk. Štefan bo gotovo ponorel, če je to res. Pa ga bom že znala utišati. Nisem imela dovolj moči, da bi se postavila na sinovo stran, ko ga je po vsej sili poročil z Mariko. Toda sedaj je vse drugače. Niti za las ne bom popustila, če se bo res izkazalo, da je Cilkin otrok njegov,« je načrtovala Ana.

			Gostilna Pri veseli Marički je svojima lastnikoma prinašala dober zaslužek. Prazna ni bila nikoli. Po večerih so jo napolnili domačini, podnevi pa tujci, ki so se mimo nje vračali iz bližnjega mesta. Zlasti se je napolnila ob semanjih dneh. Sejmarji, ki so se vračali s sejma, so se v gostilni radi ustavljali. Poleti so se ohladili s kakšno hladno pijačo, pozimi pa so se ogreli s kuhanim vinom, pa zraven še kaj prigriznili.

			Bližal se je god svetega Miklavža. Na ta dan je bil v mestu že dolga leta velik sejem. Gostilničarka Marička in njen sin sta se na ta sejem dobro pripravila. Pripravila sta ogromno hrane, vsemogočih mesnin, pa kar precej kuhanega vina.

			Da bi goste bolj pritegnila in dalj časa zadržala v gostilni, sta najela godbo. Ta je že ves popoldan igrala vesele viže.

			Bolj ko se je poldan odmikal, bolj se je gostilna polnila. Nekateri so bili v gostilni že precej časa. Pijača je tekla v potokih. Gneča je bila velika, da sta se Marička in Jožef komaj prebijala med mizami, ko sta stregla. Imela sta pa tudi precej dela, da sta pomirila prepirljivce. Pijača je že marsikomu stopila v glavo in v takem stanju ni bilo potrebno dosti, da se je vnel prepir. Največkrat je nastal prepir za čisto nepomembno stvar. Če je kdo koga pogledal, pa temu, ki mu je bil pogled namenjen, ta ni bil všeč. Dovolj je bilo celo, da se je kdo zadel v mizo kakšne družbe, in že je bil tu prepir. Tako sta Marička in Jožef ne samo stregla, temveč sta morala tudi miriti goste, da se ne bi stepli.

			Pri eni izmed miz se je začel resen prepir z gosti druge mize. Jožef je to opazil in hitro šel k njim. Uspelo mu jih je pomiriti. Marička pa se je trudila pri drugi skupini gostov pomiriti razgrete glave. Ko je Jožef nesel naročeno k neki skupini, je priletel od nekod kozarec in ga zadel v glavo. Malo se je zamajal, nato pa se je zgrudil. Ljudje okrog njega so se odmaknili. Nekaj mu jih je priskočilo na pomoč, med drugimi je bil takoj ob njem Štefan. Jožef je obležal negiben. Oživljali so ga, pa vse zaman. Ni se več premaknil.

			Gostje so začeli na vrat na nos zapuščati gostilno. Ta se je naglo praznila. Nekdo je poklical zdravnika, čeprav so ob tem mnogi majali z glavo, saj se je videlo, da je Jožefovo telo brez življenja.

			Marička je vila roke iz obupa in klela trenutek, ko se je odločila, da se preseli v ta kraj. Ob njej so ostali le še nekateri domačini in Štefan. Mnogi so se čudili, kako to, da Štefan, ki je bil znan kot človek, ki ne kaže čustev, sedaj pomaga in tolaži obupano mater. Pa so to pripisali temu, da je pred kratkim tudi sam doživel podobno usodo.

			Prišel je zdravnik, ki pa je lahko ugotovil le to, da je Jožef mrtev in ga nič več ne more obuditi k življenju.

			Žandarji so spraševali prisotne, pa tudi druge, ki so že odšli, kaj so videli. Pa nihče ni videl nič drugega, kot da je kozarec priletel v Jožefovo sence. Od kod je priletel in kdo ga je vrgel, tega ni mogel nihče povedati in žandarji ne ugotoviti.

			Jožefa so položili na mrtvaški oder. Mater so zaman tolažile vaške ženske. Njena bolečina je bila tako velika, da so bile vse izrečene besede zaman.

			Čez nekaj dni so Jožefa nesli k zadnjemu počitku. Dan njegovega pogreba je bil lep sončen dan. Pogrebcev pa je bilo kot morja. Za njegovo krsto so šli vaščani in še marsikateri pogrebec iz bolj oddaljenih vasi. Vsak, ki je rajnika poznal, je trdil, da si miren in prijazen fant, ki nikomur nikoli ni rekel žal besede, kaj šele storil kaj žalega, tega ni zaslužil. Nihče, ki ga je poznal, se ni mogel sprijazniti, da je moral v tako prerani grob.

			Tudi Štefan in vsa njegova družina se so udeležili Jožefovega pogreba. Štefan je ves skrušen, kot da nesejo k zadnjemu počitku katerega od njegovih družinskih članov, stopal v sprevodu. Žena ga je od strani opazovala in razmišljala.

			»Kako žaluje moj Štefan. Zdi se mi, da ga je Jožefova smrt prizadela bolj kot smrt lastnega sina. Ali pa ga je prav smrt sina tako zrahljala, da sedaj postaja bolj čuteč. Mogoče je tudi takrat žaloval, pa v svoji žalosti njegove bolečine nisem opazila. Naj bo kakorkoli že, drugačen je, kot je bil. Spremenil se je.«

			Bilo je mrzlo, da je rezalo do kosti. Vlekel je veter Balatonšček, za katerega so mnogi starejši ljudje trdili, da prinese sneg v naše kraje. Balatonšček so mu rekli, ker je pihal s strani Blatnega jezera. Ljudje so komaj čakali, da je bilo pogreba konec in so lahko pohiteli v toplo zavetje svojih domov. Štefan se je ves tresel. Ana je to pripisovala vetru, ki je tako neusmiljeno bril. Ko so prišli domov, je takoj ogrela nekaj opek, Štefana spravila v posteljo in sta ga z Nono obložili z ogretimi opekami ter pokrili s toplo odejo.

			Naslednje jutro Štefan ni vstal. Obležal je. Lotila se ga je pljučnica. Nekaj dni je visel med življenjem in smrtjo. Nekajkrat, vse do takrat, dokler ni bil izven smrtne nevarnosti, ga je obiskal zdravnik. Žena in Nona sta se izmenjevali ob njegovi postelji več kot teden dni. Šele ko je bil ven iz najhujšega, sta spet normalno spali. Po skoraj treh tednih ležanja je Štefan poskusil vstati. Bil je še zelo slaboten. Ni zmogel več kot nekaj majavih korakov. Toda na prigovarjanje žene je ponovno poskusil. Vsak dan je naredil nekaj korakov več, dokler ni imel toliko moči, da je lahko prehodil vso hišo in malo po malo še dvorišče. Se je pa zelo spremenil. Marsikdo, ki ga je prej poznal, pa bi ga srečal po bolezni, bi ga težko spoznal.

			Lasje so mu popolnoma osiveli. Bila ga je sama kost in koža. Njegov korak je bil počasen in utrujen. Še oči niso več imele tistega leska kot prej. Pa je Ana te spremembe pripisovala njegovi bolezni in nekoliko tudi Arminovi smrti. Prehitro se je zgodilo vse, eno za drugim.





*


			Zima je bila zelo huda. Snega je nametlo več kot meter visoko. Ljudje so se, če le ni bilo nujno kam iti, najraje držali doma. Nekega dne je gostilničarka Marička sklenila, da bo šla na pokopališče, na sinov grob.

			»Grem k njemu. On je bil moje edino veselje in edina sreča. Sedaj pa še njega nimam. Kaj bom čemela tukaj doma, sama. Gostilne ne mislim več odpreti. Ni mi prinesla nič dobrega, vzela mi je pa vse. Da le ne bi poslušala in ne bi prišla sem, v ta prekleti kraj, pa bi moj Jožef še živel,« je govorila, ko se je toplo oblačila. Oblekla je najtoplejše volneno krilo. Na glavo je zavezala toplo, volneno ruto. Preko debelega zimskega plašča je ogrnila še debel volnen pled. V roke pa je vzela molitvenik in se ga tesno oklenila s prsti.

			»Tako, pa sem nared. Vse, kar potrebujem, imam in sedaj grem.« Z odločnimi koraki je zagazila v visoki sneg. Napredovala je težko in počasi. Večkrat se je morala ozreti proti zvoniku na pokopališču, ki se je medlo risal skozi gosto kopreno snežink, ki so padale že vse od jutra dalje, da ne bi zgrešila smeri in krenila vstran od pokopališča.

			Tistega dne, že v mraku, se je Naci vračal iz sosednje vasi, od brata. S sabo je nosil lanterno, da bi bolje videl pot, ki jo je sneg povsem zakril in ponekod so bili še zameti. S svetilko pa je bila pot varnejša. Ko je prišel mimo pokopališča in je že videl prve hiše domače vasi, mu je noga zadela ob nekaj trdega, velikega. Nekoliko se je spotaknil, pa se je le uspel obdržati na nogah. Zanimalo ga je, kaj je to tukaj na cesti. Ko je šel zjutraj od doma, po tej isti poti, ni videl, da bi bilo kaj na poti.

			Z rokami je začel previdno odgrinjati sneg. Bilo ga je precej in trajalo je kaj nekaj časa, da je prišel do tistega, kar je iskal. Ko pa je odgrnil zadnjo plast, se je zgrozil.

			»Človek je! Ženska!« je zakričal na glas in naglo zagazil v sneg, ne da bi gledal, kod hodi, in hitel, kar so ga nesle noge, do prve hiše v vasi. Tam je tolkel po vratih in vpil na ves glas, kaj je našel. Gospodar je prišel iz hiše in Naci mu je še natančneje razložil, kako in kaj je našel. Potem so sklicali moške iz bližnjih hiš. Vzeli so lopate in svetilke in šli, kamor jih je vodil Naci. Še se je malo poznalo, kje je Naci razgrebel sneg. Začeli so sneg previdno odmetavati. Lopato za lopato so ga odstranjevali. Končno je eden zavpil.

			»Tu je! Res je človek!«

			Še bolj previdno so odgrinjali sneg in malo po malo odkrili človeško telo.

			Bila je ženska, trda in mrtva. Popolnoma brez življenja. Ko so jo obrnili, so jo spoznali. Bila je gostilničarka Marička.

			Marička je bila tesno zavita v pled in v rokah je nekaj držala. Komaj so ji izpulili iz rok tisto, česar se je tako močno oklepala. Videli so, da v roki drži molitvenik.

			Odnesli so jo na njen dom. Tisti, ki ji je vzel molitvenik iz rok, ga je v njeni hiši odprl, stopil bližje k luči in videl, da je na prvi strani posvetilo:

			»Marički v spomin, ob rojstvu najinega sina Jožefa. Š. K.«

			Ko je prebral, je pokazal še drugim.

			»Kdo neki bi bil ta Š. K.?« je govoril bolj sebi kot drugim.

			»Kaj neki jo je gnalo v takem vremenu proti pokopališču?« je rekel eden.

			»Gotovo je mislila iti na sinov grob,« je dodal drugi.

			»Ali pa je želela narediti to, kar se je zgodilo. Mogoče ni več videla smisla v življenju. Imela je le še ta spomin na sina in njega, ki ji je ta molitvenik s posvetilom dal. Zato je vzela molitvenik s seboj in odšla za vedno,« je na glas razmišljal nekdo.

			Po vasi pa so začeli govoriti o Maričkini smrti ter o posvetilu v molitveniku, ki ga je držala v rokah.

			Štefan, Nonin gospodar, je bil zelo pobit, ko je zvedel za novico. Rekel pa je samo:

			»Nesrečna hiša in človeka, ki sta živela v njej. Oba bi lahko bila še živa. Pa ju je pobralo v enem mesecu. To ni pravica.«

			Ni pa komentiral posvetila v molitveniku, o katerem so po vasi ugibali vse mogoče. Njegovi ženi Ani se je zdelo zelo čudno, da je sploh kaj rekel o tem dogodku. Vendar ni nič spraševala. Začetnice imena v Maričkinem molitveniku ji pa še dolgo niso dale miru.

			»Lahko bi pomenile ime mojega moža, Štefana Kmeta. Nič kaj dosti ne vem o njegovi mladosti in preteklosti. Nikoli ni govoril o njej. Če smo drugi kdaj obujali spomine na mladost, je on navadno zapustil prostor, kjer smo se pogovarjali, še preden bi lahko kdo njega vprašal, kako je kaj bilo, ko je bil še doma, pri očetu. Ja, pa ko je bil bolan, je ves čas bledel o nekem Jožetu in Marici. Takrat temu nisem pripisovala pomena. Sedaj mi pa da misliti. Moram odkriti, če je bil Štefan kakorkoli povezan z Maričko in njenim sinom.«

			Ani vse to ni dalo niti trenutka miru. Ko je bila sama, je ves čas razmišljala, kje in kako bi lahko prišla do resnice. Niti takrat še ni mogla najti miru, ko so Maričko že dali k zadnjemu počitku na domačem pokopališču, zraven sina.

			Snežiti je prenehalo. Tudi mraz je popustil In neke lepe sončne nedelje je Ana sklenila, da bo šla na obisk k Štefanovi sestrični Francki. S Francko sta bili zelo dobri prijateljici.

			»Francka pozna Štefana od otroštva. Mora mi povedati, če Štefan pozna rajna gostilničarja. Čudno je, da ga je smrt teh dveh bolj prizadela kot smrt lastnega sina, če ju ne pozna.«

			V soboto je rekla Štefanu:

			»Sedaj imam čas. Ti nisi več bolan. Dela ni veliko. V nedeljo vam bo kosilo skuhala Nona. Jaz bom pa šla na obisk k Francki.«

			»Kako pa to, da si se sedaj odločila, da greš na obisk? Ne bi raje šla spomladi?« jo je vprašal Štefan in jo je nekam zvedavo gledal.

			»Že dolgo nisem govorila z njo in je nisem videla. Poleti nimam časa za obiske. Sedaj pa je časa dovolj. Nona bo pa tudi zmogla delo doma, če mene ne bo en dan.«

			Štefan ni več nič spraševal, pa tudi ugovarjal ni. V mislih pa so se mu ves čas pojavljala vprašanja, kaj ravno sedaj žene Ano na obisk k Francki.

			»Da ni kdo kaj zvedel in Ani kaj prišepnil? Ah, kje pa. O tem, kar se mi je zgodilo v mladosti, tukaj nihče ničesar ne ve. Tista dva, ki sta vedela, pa sta mrtva,« se je potolažil in ni nič podrobnega spraševal žene.

			Nedelja je vstala v vsej veličastni lepoti zimskega jutra. Ana je Noni naročila vse potrebno, kako in kaj naj naredi za kosilo in večerjo, če se kaj zamudi, ter pripravi družini. Potem je naročila hlapcu, naj ji zapreže Črnka v sani.

			Črnko je bil njen najljubši konj. Ubogal jo je na vsako besedo. Bil pa je tudi najlepši konj v njihovem hlevu. Barve je bil črne, da se je kar svetil in bil je pameten, da je poznal pot domov od katere koli njihove njive ali travnika, pa tudi iz sosednje vasi. Na sani je pogrnila toplo odejo in si pod noge dala ogreto opeko, da je ne bi zeblo. Sedla je na sani in ko se je toplo zavila v odejo, pognala konja.

			Pot od doma pa do Francke je bila čudovita in Ano je kar minila napetost, ki jo je spremljala, ko je sedala na sani. Črnko je veselo tekel in vlekel sani. Še pred poldnevom je Ana zavila na Franckino dvorišče, na rojstni dom tudi njenega moža.

			Sorodniki, posebno moževa sestrična, so se njenega obiska zelo razveselili. Takoj so izpregli Črnka in ga dali v hlev, na toplo. Njo so pa povabili v hišo. Najprej so jo pogostili. Po kosilu pa sta imeli s Francko nekaj časa za sebe.

			Ana je sorodnici povedala, kako je Štefan na vso silo spravil sina v zakon, ki ga ni maral, in da je Armin to moževo potezo plačal z življenjem. Potem je Ana vprašala, ali pozna, ali je poznala, gostilničarko Maričko in njenega sina. Povedala ji je, da bi se naj priselila v njihovo vas nekje od tukaj. Opisala ji je njuno prezgodnjo smrt in Štefanovo prizadetost ob tem.

			»Veš, Štefana ni tako prizadela niti sinova smrt kot Jožefova in Maričkina. Ne vem kaj, toda neka zveza med njima in Štefanom mora obstajati. Prosim te, povej mi, kaj veš. Čas je že, da zvem kaj o njem,« je Ana prosila Štefanovo sestrično.

			Ta pa je nekaj časa molčala in ni takoj odgovorila. Razmišljala je, ali naj Ani pove ali pa naj molči še naprej.

			»Ne razumen Štefana. Tako dobro in lepo ženo je dobil z Ano. Pa da ji ni povedal? To ni prav in ne lepo. Pravico ima vedeti. Nič, ne morem se izmotati. Da nič ne vem, ne morem reči, ker mi Ana ne bi verjela. Naj bo, povedala ji bom. Saj je že čas, da izve. Če je Štefan tak strahopetec, da ni upal povedati, ravnati pa je upal, kot je, ji bom povedala jaz,« je sklenila po nekaj trenutkih razmisleka.

			»Verjamem, Ana, da ga je Jožefova in Maričkina smrt prizadela. Govorili so, da je Jožef njegov sin. Marička je služila tukaj v vasi, pri gostilničarju. Bila je brhko in radoživo dekle. Vsi fantje iz vasi in še dalje okrog so noreli za njo. Pa kmalu so vsi odpadli, le še Štefan je ostal. Ko je zanosila, se je po vsej vasi govorilo, da je otrok Štefanov. To je prišlo tudi na ušesa Štefanovemu očetu. Zagnal je vik in krik. Štefana je poklical na samo. Dolgo ju ni bilo iz sobe, kjer sta se pogovarjala. O čem in kaj sta govorila, to ni nihče nikoli izvedel. Štefan se je drugi dan do onemoglosti napil in dva dni ni prišel iz svoje sobe. Naslednji večer se je tukaj oglasil, na Štefanovega očeta povabilo, gostilničar. Pripovedovali so, da je stricu, Štefanovemu očetu, dolgoval precej denarja. Hlapec je pri vratih vlekel na ušesa in mi pozneje povedal, da je stric gostilničarju rekel, da če se poroči z Maričko, mu bo odpustil ves dolg, pa še starešina mu bo na poroki.

			Gostilničar je ponudbo sprejel in se čez dober mesec poročil z Maričko. Pred dobrimi petimi leti pa je Marička postala vdova. Kmalu po smrti njenega moža je nekajkrat prišel k nam na obisk Štefan. Ljudje so ga videli, da se je oglasil tudi v gostilni. Potem smo pa slišali, da je Marička prodala gostilno in se preselila nekam drugam. Kot je videti, v vašo vas. No ja, drugo pa tako vse veš. Ja, še to, po vasi se je govorilo, da je Štefan kupil Jožefu gostilno in da sedaj vodita njegovo gostilno. Pa kot praviš, ne več. Mrtva sta. Torej je mrtva tudi vez med njima in Štefanom. Svetovala bi ti, da mu ne rečeš niti besede o tem, kar sem ti povedala. Saj vse te njegove nakane ne morejo več nikomur škodovati, mrtvih pa tudi ne obuditi. Da povem do konca. Zato je stric mene poročil na dom, Štefana pa s teboj. Tako je želel preprečiti, da bi še kdaj lahko navezal stike z Maričko in njenim sinom. Pa kot je videti, vse to ni nič pomagalo. Ljubezen je čudna reč. Pa če ne bi posegel vmes bog in oba, Maričko in sina, tako hitro poklical k sebi, kdo ve, kako bi se ta zgodba končala. Sedaj pa nikar ne začni prepira. Žal, da je postal tudi tvoj Armin žrtev te zgodbe. Kot jaz mislim, ga je zato Štefan na vso silo spravil od doma, ker je hotel narediti mesto Jožefu. Kot si povedala, so bile v molitveniku začetnice Š. K., to je pomenilo Štefan Kmet. Videla sem, ko ji je nekega dne nekaj dal v roke. Ja, bilo je črno. Šli smo iz cerkve. Štefan in jaz sva hodila skupaj. Rekel mi je, naj hodim počasneje. Za nama je prišla Marička. Že nekaj časa je Štefan imel roko v žepu. Ko pa je prišla vštric z nama, je nekaj porinil v njeno roko. Vendar nisem mogla dobro videti kaj. Torej je bilo to. Naj počiva v miru. Sedaj ne more nikomur škoditi. Bog je uredil tako, kot je najboljše in tako mora biti,« je končala svojo pripoved Štefanova sestrična.

			Ana je dolgo molčala in ni našla besede. Bila je pretresena. Da se je lahko zgodilo kaj takega. Ni in ni mogla razumeti, da je njen mož lahko bil tak spletkar. Pa zakaj ji ni povedal? Zahvalila se je za povedano in se je kmalu nato poslovila z izgovorom, da ne bi rada vozila po temi.

			Napregli so ji konja in ji dali pod noge ogreto opeko. Ona pa se je tesno zavila v odejo. Poslovili so se in Ana je odpeljala na cesto. Konju je pustila, da je korakoma hodil. Ni ga dosti usmerjala. Pot je poznal in na vsakem križišču je brez njenih napotkov zavil v pravo smer.

			V Anini notranjosti pa je divjal pravi vihar.

			»Vse je načrtoval. Moj dom bi prišel v tuje roke. Edino, česar zagotovo ni načrtoval, je bila Arminova smrt. Ne morem verjeti, da bi bil Štefan lahko tako pokvarjen, da bi lastnemu sinu želel smrt. Čeprav je ob sebi hotel imeti Jožefa. Kako bi to izpeljal, pa ne vem. Grunt in domačija sta moja. Kako bi me prepričal, naj ju prepustim Jožefu? Pa Marička? Bi tudi ona prišla na našo domačijo? Kdo ve, kaj mu je rojilo po glavi. Pa bo vseeno moj dom last mojih potomcev. Tako bo in nič drugače. Dobil ga bo mali Armin, moj vnuk. Bog ni pustil, da bi šel moj dom, ki je že stoletja v lasti našega rodu, v tuje roke. Še naprej bo ostal last našega rodu. Tako bo!« je končala misel, ko je konj zavil na domače dvorišče.

			Pritekel je domači hlapec, izpregel konja in Ani pomagal iz sani. Odšla je v hišo. Na hodniku je srečala Štefana.

			»No, kako je bilo na obisku?« jo je vprašal in jo zvedavo pogledal, kot bi sumil, da to ni bil navaden obisk, temveč obisk z namenom.

			»Dobro. Vreme je bilo lepo in vožnja čudovita. Črnko pa sploh, pameten kot vedno. Ni ga bilo potrebno kaj dosti usmerjati. Žal mi je, da se nisem že večkrat česa takega spomnila,« je govorila in gledala nekam mimo Štefana, kot da se ne bi hotela srečati z njegovim pogledom.

			Potem je odšla mimo njega naravnost v kuhinjo, kjer je Nona pripravljala večerjo.

			»Kako je bilo, Nona? Si zmogla? Ti niso preveč godrnjali?«

			»Seveda sem zmogla, čeprav sem se nekoliko bala, če jim bo moja kuha všeč. Pa so jo pohvalili. Kar večkrat si vzemite prosto. Tako lepo sveži in zardeli ste. Izlet vam je, kot je videti, koristil.«

			»Je. Dobro sem se počutila in sedaj, ko vidim, da si me dobro nadomestila, bom upoštevala tvoj nasvet, Nona, in bom še večkrat šla sama kam po svoje,« je odgovorila gospodinja in obe z Nono sta se zasmejali.

			Med večerjo je Štefan večkrat pogledal proti ženi, kot bi hotel odkriti njene misli. Ona pa je zrla v krožnik pred seboj in se ni nikakor izdala.

			Ko sta bila Ana in Štefan zvečer sama v spalnici, se Štefan ni mogel zadržati, da je ne bi vprašal:

			»Kaj ti je kaj povedala sestrična?«

			»Nič kaj prijetnega in ne tega, kar ne bi že dolgo slutila. Zakaj mi pa nisi povedal, da je Jožef tvoj sin? Si ga hotel, kot kukavica svoje jajce v tuje gnezdo, spraviti v naš dom? Zato si Armina spravil od doma? Pa se ti ni posrečilo. Bog tega ni dopustil. Pa sva ostala oba brez otrok, ti in jaz. Toda od sedaj naprej bo tako, kot bom jaz rekla.«

			Štefan je prebledel.

			»Vedel sem, da nekaj sluti. Sedaj gotovo ve vse. Moral bi ji že davno povedati. Pa nisem zmogel poguma. Sedaj pa je, kar je. Sama je odkrila moje mladostne grehe,« je razmišljal, na glas pa je rekel le:

			»Arminu nisem želel tako prezgodnje smrti. Pa saj je bil tudi moj otrok.«

			»Verjamem, da mu smrti nisi želel. Si jo pa s svojim ravnanjem nekoliko le povzročil. Pa kaj si mislil, da bi jaz dovolila, da naše posestvo, ki je že stoletja last našega rodu, pride v roke tujcem? Zelo se motiš, če tako misliš,« je govorila Ana mirno, kot nekdo, ki ve kaj hoče in ki ima vse niti v svojih rokah.

			»Armin je bil tako mehak. Ni bil za gospodarja. Tak grunt, kot je ta, rabi gospodarja s hrbtenico. Jožef je imel značaj in hrbtenico.«

			»Tudi Armin jo je imel, pa si mu jo ti skušal zlomiti. Pa ti ni povsem uspelo. Čeprav si njega pognal v smrt, živi njegov sin in samo ta bo tukaj gospodar. Bog ni dopustil, da bi izpeljal, kar si nameraval,« je bilo zadnje, kar je rekla Ana. Potem je legla, se obrnila vstran od moža in ga pustila, naj malo razmišlja o napakah, ki jih je storil, in kar je odneslo tri življenja.

			*

			Zima se je poslovila in lepi sončni dnevi so prihajali. Ana je pogosto za kratek čas izginila od doma, ne da bi komu povedala, kam gre. Neopazno je odšla in se je prav tako neopazno vrnila. Nekega dne, ko je sonce še posebno toplo sijalo in zvabilo vse živo na plan, pa se je Ana s svojega skrivnega pohoda vrnila z malim Arminom v naročju in s Cilko, njegovo materjo, ob strani. Štefan je nekaj brkljal po dvorišču, ko so prispeli. Ana se je z otrokom v naročju napotila naravnost proti možu in ga ogovorila:

			»No, dedek! Naš Armin se je vrnil. Na, vzemi ga malo v naročje, naj te spozna!«

			Štefan je obstal kot vkopan. Rad bi prijel otroka, pa bi se tudi rad izognil temu srečanju. Nekaj časa je okleval, potem pa si je roke obrisal v predpasnik in prijel otroka, ter se mu zazrl v obraz. Na prvi pogled je videl, da je natančna slika njegovega sina Armina. Ko je bil tako majhen. Nemo je strmel v otroka, kot bi ne vedel, kaj bi.

			Otrok pa je gledal njega, prebiral prstke na svojih rokah ter nekaj čebljal. Potem je stegnil roko proti dedkovemu obrazu in usteca so se mu razlezla v širok nasmeh. Led je bil prebit. Nasmeh pa nalezljiv. Tudi Štefan se je nasmehnil. Popestoval je malega Armina nekaj časa, nato ga je izročil Ani. Niti besedice nasprotovanja ni izrekel, zakaj ga je prinesla. Od tega dne naprej je bil mali Armin stalen gost svojih starih staršev. Ko je že junaško postavljal nogo pred nogo, pa je najraje hodil z dedkom, ki kot da se noče ločiti od njega.





IX.


			Prišel je veliki teden. Tega so posli vedno nestrpno čakali. Še posebno velikonočni ponedeljek. Bila je navada, da so na velikonočni ponedeljek kmetje izplačevali služinčad. Odpuščali so tiste, ki so minulo leto služili pri njih, če niso bili z njimi zadovoljni, in najemali nove, če so jih potrebovali.

			Pri kosilu je vladala neke vrste napetost med posli. Vsi so v mislih premlevali, če jih bo gospodar obdržal ali si bodo morali poiskati novo zaposlitev. Le Nona je konec kosila in plačo čakala dokaj mirno. Ona je vedela, kaj hoče in kako bo ravnala.

			Kosila je bilo konec. Gospodar je odšel za trenutek iz sobe in se vrnil z denarnico. Začel je plačevati celoletno delo. Začel je pri najstarejšem hlapcu in nadaljeval do najmlajše, None. Vsakemu je namenil nekaj prijaznih besed in vse tudi obdržal. Znano je bilo, da so pri Štefanu Kmetu in njegovi ženi služili isti posli mnogo let. To je dajalo ugled gospodarju in gospodinji, pa tudi poslom. Do None, ki je bila najmlajša, je prišel na koncu, ko je poplačal že vse ostale.

			»Ti, Nona, pa gotovo še ostaneš pri nas. Kaj bi brez tebe. Saj si že skoro kot domača,« je rekel in položil plačilo pred njo.

			»Rada bi ostala, gospodar, pa ne morem. Mama je že zelo v letih in ne more biti več sama. Moram domov. Čeprav vas bom težko zapustila in bom vse pogrešala,« je zadnje besede izgovorila že zelo težko, saj jo je sililo na jok.

			Vsi so jo pogledali. Njen odgovor jih je presenetil. Tega niti malo niso pričakovali. Tako mlada je prišla k hiši in nanjo so se tako navadili, da je bila, kot bi bila domača. Sedaj pa hoče oditi. Tega niso mogli razumeti. Začeli so jo pregovarjati, naj ostane vsaj še eno leto, mislili pa so, da jo bodo potem spet pregovorili, da ostane še naprej. Pa niso uspeli.

			Nona je vstala, stopila v kamro po svojo culo, ki jo je imela že pripravljeno, jo vzela, se poslovila od družine in se podala na pot proti domu.

			Težka pot je to bila. Težko je bilo slovo od družine, v katero je prišla kot otrok in jo je sedaj zapuščala.

			»Morala sem to storiti. Nisem mogla ostati dalj časa. Še nekaj mesecev, pa bi opazili, da nosim otroka pod srcem. Kako bi potem gledali name. Pa če bi bilo vsaj z Jakobom drugače. Že na tri zmenke ni prišel. Nisem mogla priti do njega, da bi mu povedala, da bova dobila otroka. Po vasi pa krožijo govorice, da je že pravi gospodar na Maroševini in da se bosta z gospodinjo poročila, ko rajnemu možu mine leto. Kaj bi naj potem storila? To, da odidem, še preden postane očitno, da sem noseča, je bila edina rešitev. Nikoli ne bo vedel, da ima otroka z menoj. Ne bom ga iskala in mu ne bom povedala za otroka. Naj ima, kar je izbral. Sanje se mu bodo uresničile. Ne bo več hlapec. Kmalu bo gospodar. Ob meni tega ne bi imel. Vedno bi ostal hlapec. Zato mu ne smem zameriti, da je izbral tisto, kar je za njega boljše,« je razmišljala Nona in s hitrimi koraki stopala v hrib, proti domači koči

			Sonce je zahajalo, ko je stopila na dvorišče. Domači čuvaj jo je zagledal in ji pritekel nasproti. Od veselja je cvilil in se ji dobrikal.

			»Ti si me edini vesel. Mama me prav gotovo ne bo,« je zašepetala Nona in božala psa, ki je bil ves srečen, ko ga je ljubkovala.

			Mati je slišala dobrikajoče se cviljenje psa in pomislila:

			»Kdo neki je prišel, da se ga pes tako veseli. Grem pogledat.«

			Ko je mati stopila na prag koče, je zagledala Nono.

			»Nona, ti si. Sem mislila, koga je tako vesel. Te niso hoteli imeti še naprej? So te odpustili?«

			»Ne, mama, nisem hotela ostati dalj časa. Nisem mogla.«

			»Pa pridi noter, da se ne bova pogovarjali tukaj, zunaj.«

			Nona je polna negotovosti in neke vrste strahu stopila v hišo. Sedli sta k mizi in Nona je pripovedovala.

			»Nisem mogla ostati, ker bom dobila otroka.«

			Potem je materi povedala vse o svoji ljubezni do Jakoba in da se bo poročil z gospodinjo.

			Mati je nekaj časa molčala in ni rekla niti besede.

			»Težko pot si si izbrala, hčerka. Trnova bo ta pot. Toda sedaj je, kar je. Nazaj se ne more. On pa, če ni niti vedel, da si noseča, gospodinja pa mu ponuja mesto gospodarja, seveda se je odločil zanjo. Le kateri moški pa od takih dveh možnostih ne bi izbral boljše. Ob tebi bi ostal večni hlapec. Ob njej bo pa postal gospodar. Je, kot je. Reveži vedno želimo postati nekaj več. Tega nam ne more nihče zameriti. Sanjamo lahko.Sanje pa se le redkim uresničijo,« je govorila mati bolj sebi kot Noni. »Pa naj bo, če sem jaz lahko poskrbela za tri otroke sama, ko je oče umrl, bova dve tudi za enega poskrbeli,« je še rekla in objela Nono okrog ramen ter jo stisnila k sebi.

			Noni je postalo neznansko lahko pri srcu, ko jo je mati sprejela s takim razumevanjem. Bala se je, kaj bo rekla in kako jo bo sprejela. Sedaj je to za njo. Svoje misli in svojo skrb bo lahko mirno posvetila otroku, ki je na poti. Za vse drugo ji ni mar. Naj živi Jakob, kot hoče, njej bo ostal otrok, edini spomin na njega in njeno edino ljubezen.

			»Pojdiva spat. Jutri bo tudi čas za pogovor. Zemlja je še preveč mokra, da bi lahko kaj delali. Potem pa, ko se bodo začela pomladna dela, dela tukaj okrog tudi ne bo manjkalo. Obe bova hodili delat okoliškim kmetom, dokler boš tudi ti lahko. Nekaj se bo zaslužilo, tako da boš nekaj časa lahko ostala doma z otrokom, ko se bo rodil,« je načrtovala mati.

			Ko je sonce zemljo osušilo, je bilo dela res na pretek. Obe, mati in Nona, sta hodili delat na kmetije in sta nekaj zaslužili. V začetku še nihče ni niti slutil, da je Nona noseča in je zato prišla domov. Potem pa je postajalo vsak dan bolj očitno, da bo kmalu postala mati. Ljudje pa, kot povsod, so začeli ugibati, kdo je oče njenemu otroku.

			»Gotovo je kateri od njenih gospodarjev. Ali pa gospodarjev sin. Zato pa je prišla rodit domov, ker so jo nagnali,« so ugibali eni.

			»Kaj pa se lahko pričakuje od dekle drugega, kot da bo imela pankrta. Tako je bilo in tako bo,« so govorili tisti premožnejši, ki so posle in dninarje smatrali za drugorazredne državljane, pa čeprav niso mogli brez njih. Resnice pa ni zvedel nihče, čeprav je marsikateri oprezal okrog Noninega doma, da bi odkril, če jo kdo obiskuje. Pa se jim želja, da bi koga videli, ni izpolnila.

			Nona je dostikrat slišala, kaj govorijo, pa se je naredila, kot da ne sliši in ne ve za njihovo obrekovanje. Vedela je, da bo predmet obiranja, pa je bila na to nekako že pripravljena.

			Nonina nosečnost je potekala brez zapletov. Skoraj do konca je hodila na delo. Nekega dne pa je rodila krepko deklico. Dala ji je ime Marija. Nekaj časa po porodu je ostajala doma, ob otroku. Potem pa, ko je bila mala Marija stara že nekaj mesecev, sta se z materjo zamenjali. Mati je bila doma in pazila otroka, Nona pa je hodila na dnino. Pomanjkanja niso čutili ne otrok, ne Nona, ter mati tudi ne. Nekaj je imela Nona prihrankov, ko se je vrnila domov, pa tudi, ko je bila že doma, je še zraven služila.

			Marija je rasla kot konoplja. Bila je verna podoba svojega očeta. Navihana je bila kot on. Imela je temne kodre, ki so ji obkrožali belo lice in oči, temne kot oglje, nemirne, kot bi vedno nekaj iskale. Usta pa ji je neprenehoma obkrožal nasmeh. Kadar jo je mati pogledala, je vedno videla tudi Jakoba, njenega očeta.

			O očetu svojega otroka Nona ni ničesar več slišala. V vas, kjer je služila, ni šla več, temveč se ji je, četudi jo je pot zanesla v tisto smer, na daleč izognila. Ni hotela, da bi kaj izvedela o Jakobu. Odločila se je, da se bo izognila vsaki vesti in vsemu, kar bi govorilo o njem, in ga tako lažje pozabila. Pa ji kljub temu to ni najbolje uspevalo.

			V tem času je Jakob doživljal pravi pekel. Od dekle Mare je zvedel, da Nona ne služi več pri Kmetovih, da ni hotela ostati pri njih še naprej, čeprav so jo vsi prepričevali, naj ostane.

			»Rekla je, da gre domov, ker so mati že stari in ne morejo biti več sami. Meni pa se zdi, da je odšla zato, ker se boš ti poročil z gospodinjo. Pa se je temu dogodku hotela izogniti,« je očitala Mara Jakobu. »Če ti je še kaj do nje, pojdi pogledat, kako ji je,« je nadaljevala Mara.

			»Saj bi šel, pa gospodinja preži nad menoj kot jastreb nad piščanci. Še ganiti se ne morem. Kako naj se odkradem in obiščem Nono. Pa kdo ve, kako bi me sprejela, ko zadnje čase, ko je bila še v vasi, nisem prihajal na zmenke. Govorice o meni in gospodinji pa so krožile in mi pri Noni nikakor niso koristile,« je odgovoril Jakob.

			Nekega dne je gospodinja Jakoba poklicala, ko so vsi drugi že spali, v hišo na razgovor.

			»Nekaj bi se rada pogovorila s teboj. Bliža se obletnica smrti mojega rajnkega moža. Ti že vodiš vso gospodarstvo. Jaz se na to ne spoznam. Rada bi, da ostaneš vedno tukaj. Pa da bi bila prepričana, da ostaneš, je najbolje, da se takoj, ko bo minilo leto od njegove smrti, poročiva. To ljudje tudi pričakujejo. Ne moreva jih razočarati. Res sem nekoliko starejša od tebe, pa sem še vedno dovolj brhka. Pomisli, da ni tako lahko postati gospodar, če se nisi rodil bogat. Jaz to dobro vem, saj sem se tudi sama rodila v revni družini. Čez mesec dni se lahko poročiva. Jutri boš šel h krojaču, naj ti pomeri obleko. Hočem, da si dostojno oblečen, kot se za bodočega gospodarja tudi spodobi,« je skoraj ukazala in ni pustila Jakoba niti do besede.

			Jakoba ni niti malo mikala poroka z gospodinjo. Pa je kljub temu molčal in razmišljal, kako bi se zadnji trenutek izognil poroki. Če bi jo tako, odkrito odklonil, bi se mu maščevala. Gotovo mu ne bi plačala za delo, ki ga je opravljal in za katero mu je, ko ga je pregovarjala, naj vodi gospodarstvo, obljubila trikrat večje plačilo, kot ga je imel kot hlapec. Maščevalna, kot je, bi ga lahko obdolžila celo kraje in dala zapreti, pa bi ostal brez vsega in še s sramoto na glavi. Zato je sklenil, da se bo delal, kot da sprejema poroko z njo. Ko pa bo obleka zašita, ji bo rekel, naj mu izplača zaslužek, ker noče, da vsi, tudi krojač, vedo, da mu je ona plačala obleko.

			Bližal se je dan poroke. Jakob je rekel, naj mu izplača zaslužek, ker mora še po dokumente k staršem in mogoče bo denar potreboval. Če ga pa ne bo potreboval tam, bo spotoma vzel pri krojaču še obleko, kjer ga bo zagotovo potreboval.

			Izplačala mu je zasluženo. Bila je kar lepa vsota. Dala mu je celo konja in kočijo, da bo prej nazaj, kot pa če bo pešačil, in Jakob je šel.

			Spotoma se je Jakob ustavil še pri prijatelju. Prijatelju je potožil, da ga gospodinja sili, naj se poroči z njo. Njemu pa ni za to. Zvedel je, da se ta odpravlja v Ameriko. Odšli bi naj ravno v petek pred Jakobovo poroko. Jakob je prijatelju razložil, kako in kaj, da te poroke noče in bi tudi sam rad šel v Ameriko. Prijatelja je prosil za pomoč in ta mu je obljubil, da mu bo uredil vse potrebno, samo naj bo v petek zjutraj na železniški postaji, kjer se bodo zbrali in krenili na pot.

			»Vendar, Jakob, obstaja en problem. Ko bo gospodinja ugotovila, da te ni, te bo gotovo iskala. Vodja skupine, ki nas pelje v Ameriko, pa bo imel na seznamu tvoje ime. Če bo poskusila preveriti ljudi, ki odhajajo, in ugotovi, da si na spisku, ti lahko kaj podtakne, kakšno krajo, in te spravi v zapor.

			Morava misliti na vse. Tudi na to, kako bi se temu izognila, če bo potreba.«

			»Je rešitev. Vpisan bom s svojim uradnim imenom Adam Škopnik in ne Jakob Škopnik, kot me vsi poznajo, tudi ona.«

			»Kaj pa, če bodo žandarji zahtevali dokument? Kaj bo pa potem?«

			»Saj ga imam, krstni list. Na njem sem Adam Škopnik in ne Jakob Škopnik.«

			»Kaj? Ne morem verjeti,« je bolj za sebe kot Jakobu rekel prijatelj Janči. »To bo lahko rešitev. Pa kako to, da imaš v krstnem listu ime Adam, vedno pa smo te klicali Jakob?«

			»To je bilo pa tako ...“ je Jakob pričel pripovedovati.





*


			V času najinega rojstva je bila navada, da so otroka takoj po rojstvu nesli h krstu. V tistem času je umrlo mnogo novorojenčkov, zato so jih takoj krstili, da ne bi umrli nekrščeni. Tako sta tudi mene Kovačeva, boter in botra, nesla takoj po rojstvu h krstu. Bilo je poletje, čas žetve. Vročina je bila, kot so mi pripovedovali, neznosna. Cerkev pa, sam veš, da je od naše vasi precej oddaljena. Botra je komaj še hodila z menoj v naročju. Pa je rekla možu, da ne more več. Mož ji je prigovarjal, naj še malo zdrži, ker bosta kmalu na cilju, da se že vidi zvonik cerkve in tudi prve hiše. Obljubil ji je, da ko bosta prišla v vas, bosta najprej šla v gostilno, da se malo ohladita. Tako sta tudi naredila. Ko sta prišla v vas, sta najprej zavila v gostilno. Bila je prazna in gostilničarka ju je takoj postregla. Naročila sta in na dušek spila vsak eno pivo in nato sta naročila še eno. Potem sta se napotila proti cerkvi. Zavila sta najprej v župnišče. Župniku sta povedala, da sta prinesla h krstu otroka.

			»Pojdita v cerkev in me počakajta, da se oblečem. Takoj pridem,« jima je rekel župnik.

			Odšla sta v cerkev, sedla in čakala župnika. Pa se botri pomrači obraz in vpraša moža:

			»Se ti spomniš, kaj so rekli, kako naj bo otroku ime?«

			»Jaz ne vem. Nisem slišal.«

			»Kako ga pa potem naj dava krstiti? Veš kaj, pojdi ti domov in povprašaj, na katero ime naj krstimo dečka. Jaz te pa z otrokom počakam tukaj.«

			»Si mar neumna. Da bi šel še enkrat to pot in po tej vročini? Ne. Ne grem.«

			»Kaj bova pa potem?«

			»Nič. Otroka dava krstiti na eno ime. Saj ne bo povedal, na katero ime smo ga krstili. Oni pa naj ga kličejo, kakor ga hočejo.«

			V tistem trenutku je prišel župnik, oblečen v talar in pripravljen za krst. Boter in botra sta potožila, da sta pozabila, kako naj bo otroku ime. Da bi jima pomagal spomniti se, jima je duhovnik našteval moška imena, ki so jih imeli možje in fantje v teh krajih. Pa se jima je zdelo, da nobeno ni tisto, ki bi ga moral dobiti deček.

			»Kaj bomo pa sedaj?« je vprašala botra.

			»Nič. Dali mu bomo eno ime. Jutri je na koledarju Adam. Pa tudi meni je ime Adam. Kaj če bi ga krstili za Adama?«

			»Gospod župnik, če je za vas dobro ime Adam, bo dobro tudi za Škopnikovega fanta. Krstite ga za Adama. Naj bo Adam.«

			Ko sta boter in botra prinesla otroka domov, sta ga izročila babici.

			»Pa je doma, naš mali Jakob,« ga je ta sprejela vsa nasmejana.

			Boter in botra sta se spogledala. Nista pripomnila niti besede. Hitro sta se poslovila in odšla proti domu.

			»Kaj bo pa sedaj? Midva sva ga dala krstiti za Adama, oni pa so hoteli Jakoba?«

			»Nič. V krstnem listu bo Adam, oni pa ga bodo klicali Jakob.«

			»Kaj pa če zvedo, da je krščen za Adama?«

			»Če bodo zvedeli, bodo, ko umre, takrat bo pa že tako vseeno, ali je Jakob ali Adam.«

			*

			Tako sem dobil ime Adam,« je potrdil prijatelju. In tako je tudi bilo, da so ga domači in vsi, ki so ga poznali, klicali Jakob. Nihče ni vedel, da je krščen za Adama. Sedaj, za poroko, pa je potreboval krstni list in spoznal, da je res uradno Adam, kot mu je povedal boter že hudo bolan. Težilo ga je to, pa ga je dal poklicati k sebi in mu povedal, kaj se jima je z ženo zgodilo, ko sta ga nesla h krstu. Nekaj dni za tem je boter umrl. Botre takrat že ni bilo več. Jakob je mislil, da se botru blede in ni verjel, da je to, kar mu je povedal, res.

			Šele tistega dne je dobil v roke dokaz, da je res krščen za Adama in ne za Jakoba.

			»Pa naj bo. Uradno sem Adam. Ljudje, ki me poznajo, pa naj me še naprej kličejo Jakob, kot so me do sedaj!«

			»To nama utegne priti še prav. Na seznam te bomo napisali kot Škopnik Adama. Če bo gospodinja za teboj poslala žandarje, ne bodo našli Jakoba, temveč Adama. Samo še brke si, preden greš na železniško postajo, obrij! Preveč opazni so. Brez brkov boš čisto drugi moški,« je prijatelj svetoval Jakobu.

			»Bom. Obril si jih bom in to tako, da me nihče ne bo prepoznal. Pa še lase si pristrižem, da bodo krajši.«

			»Pa ne pozabi, ob štirih zjutraj moraš biti na železniški postaji!«

			»Hvala za pomoč, Janči.«

			»Nikar se ne zahvaljuj prej, kot pridemo v Ameriko, da se nama kaj ne zalomi!«

			Nato se je Jakob poslovil od prijatelja in se napotil proti domu. Spotoma se je ustavil pri krojaču in vzel obleko. Ni hotel brez nje priti na Maroševino, da gospodinja ne bi česa posumila.

			Jakob se je vrnil nazaj na Maroševino in prinesel obleko. Da ne bi zbudil nobenega dvoma pri gospodinji, ji je ves nasmejan takoj pokazal obleko. Obesila sta jo v njegovo sobo. Gospodinja je bila zadovoljna in te zadnje dni ga ni nadzirala na vsakem koraku, saj je bila prepričana, da se bosta poročila in ne bo nobenih zapletov.

			Jakob pa je potiho nosil kos za kosom svojo obleko iz sobe na skedenj in jo zlagal v kovček, ki ga je mislil vzeti s seboj na pot. V četrtek zvečer, ko so že vsi v Maroševi domačiji trdno spali, se je obril, si skoraj popolnoma postrigel lase in se oblekel. Nazadnje je dal v kovček še poročno obleko, tesno zvito v srajco, da je ne bi nihče takoj opazil, če bi mu pregledovali prtljago, in si rekel:

			»Jaz sem jo plačal s svojim denarjem. Neumen bi bil, če bi jo pustil tukaj. Oblekel jo bom kdaj tam v novem svetu, ko bom na varnem, saj je moja. Mogoče mi še prav pride.«

			Potem pa se je potiho splazil iz hiše. Šel je na skedenj in vzel kovček ter naglo odšel iz vasi proti mestu. Šel je po pešpoti. Hitel je, kar so ga noge nesle, kajti bal se je, da ga sreča kak znanec in izda, v katero smer je šel. Ko se je začelo daniti, je prikorakal na železniško postajo. Prvi ‚Amerikanci‘ so se že začeli zbirati. Kmalu je prišel še njegov prijatelj.

			»Si uspel pobegniti? Tu imaš papirje. Pa ne pozabi! Sedaj si Adam Škopnik. Dobro si spremenil svoj videz. Skoraj te še jaz ne bi spoznal,« mu je podal šop potrebnih dokumentov.

			Kmalu je prisopihal vlak in vstopili so. Ko je vlak odpeljal in so ostale zadnje mestne hiše za njimi, si je Jakob oddahnil. Vedel je, da ga nesojena nevesta ne bo našla, pa naj ga še tako išče. Niti pomislila ne bo, da se je podal v Ameriko, ko take namere nikoli ni omenil, vsaj pred njo ne. Pred njim je bila svoboda, pa čeprav se je odpravljal v neznano. Toda nek notranji glas mu je govoril, da se je odločil prav.





X.


			Nonina deklica je že precej zrasla. Mati in Nona sta sklenili, da kupita kravo, da bo otrok imel dovolj mleka doma in ne bo potrebno čakati, da jim kdo da kak lonec. Zato so se nekega dne odpravile vse tri na sejem, ki je bil v sosednji vasi. Mala Marija je bila navdušena, da bodo imeli kravico, ki jim bo dajala mleko. Po vsej poti od doma pa do sejma je pela o kravi in mleku.

			Krav je bilo na sejmu dosti. Izbira je bila težka. Toda imele so srečo. Na sejmu so srečale sorodnika Petra, ki ni zamudil nobenega sejma. Bil je neke vrste mešetar in je mnogim pomagal zbiti ceno posamezni živali in izbrati pravo.

			»Kaj pa ve tukaj?« je pozdravil Julko in Nono. Povedale so mu, da iščejo kravo, da bodo imele mleko za otroka doma. Pa da je toliko živali in izbira je tako težka.

			»Pridite! Pomagal vam bom.«

			Šli so od prodajalca do prodajalca in si ogledali živali. Ustavili so se pri zadnjem. Prodajal je mlado kravo. Bila je lepo rejena in imela je zelo veliko vime.

			»Ta bi bila za vas. Mlada je in videti zdrava. Pa vime ima veliko, kar kaže, da je dobra mlekarica,« je povedal Peter.

			»Je pa tudi draga,« je dejala Julka.

			»Bomo pa ceno zbili,« je smeje dejal Peter, stopil k prodajalcu in začel zbijati ceno. Res jo je znižal malo manj kot na polovico. Ko se mu je zdela cena primerna, je z lastnikom udaril v roke in krava je bila Julkina.

			»Pa tebi Peter? Koliko smo dolžne?«

			»Nič. Saj smo sorodniki. Samo odženite jo lepo domov, Marija, dobro jo napasi vsak dan in imela boš dovolj mleka,« se je pošalil z otrokom.

			»Bom, stric,« je ta obljubila.

			Nona je vsaki kupila par klobas in žemljo. Odgnale so kravo nekoliko vstran od sejmišča, jo privezale v senci ter sedle in pojedle klobase. Krava je medtem pridno mulila travo. Potem so se napotile naprej, proti domu.

			Ko so jo prignale domov, so jo privezale v hlev, napojile in babica Julka jo je pomolzla. Mala Marija je takoj dobila lonček svežega mleka. Hitro ga je spila in prosila še za enega. Dobila ga je. Ni in ni mogla razumeti, da lahko pije mleka, kolikor hoče.

			»Dosti mleka ima. Dobra molznica je. Lahko bomo delale skuto, pa maslo in še kaj drugega. Mislim, da smo danes opravile dobro kupčijo,« je povedala Julka.

			Naslednje dni je Nona spet bila vsak dan na dnini pri katerem izmed kmetov. Nekega večera so dninarji hiteli, da bi opravili delo in bi naslednji teden lahko šli k drugemu kmetu. Padal je že mrak, ko so končali z delom. Potem so še večerjali in domov so šli že zelo pozno.

			Bila je sobota in naslednji dan bo nedelja, pa se bodo lahko spočili in v ponedeljek začnejo delati pri drugem kmetu.

			Nona je šla sama proti domu. Vsi drugi so bili iz drugega konca vasi. Ko je prišla do potoka, ji je sin kmeta, pri katerem so delali, stopil na pot. Ni je pustil naprej.

			»Umakni se! Ne mudi me! Že tako sem pozna. Kaj hočeš? Zakaj se mi postavljaš na pot?«

			»Nekaj bi ti rad povedal.«

			»Kaj pa? In zakaj tukaj? Cel dan sem delala pri vas, pa bi takrat povedal, ne sedaj. Tukaj v mraku se ne bom pogovarjala s teboj.«

			»Kaj se boš delala nedolžno? Kje si pa pobrala pankrta, če se nisi pogovarjala z dedci?«

			»To tebe nič ne briga. Ne skrbiš ti za mojega otroka. Sama skrbim za njega. S poti mi pojdi in to takoj!« se je zadrla kar precej glasno.

			On pa jo je zagrabil okrog pasu. Začela sta se ruvati. On je bil močan, Nona pa tudi, poleg tega pa še hitra. Pririnila sta na brv. Noni je šinilo skozi možgane: Sedaj ali nikoli! Sunila je z vso močjo proti njemu. Spodrsnilo mu je. Edino, kar je še slišala, je bil štrbunk, ko je padel v vodo in njegovo robantenje, ko je lezel k bregu in verjetno na kopno. Nona je zbežala in tekla tako hitro, kot so jo noge nesle. Vedela je, da jo moker ne bo mogel ujeti, saj se mu bodo oblačila lepila na telo in ga bodo pri teku ovirala. Ustavila se je šele na domačem dvorišču in se ozrla nazaj proti potoku. Tu se ni več bala. Četudi bi pritekel za njo do sem, bi se ga kaj hitro odkrižala. Samo psa bi naščuvala nanj in kaj kmalu bi moral zbežati, pa gotovo bi ostal tudi brez hlač. Ta čas je izza oblakov že pokukala luna in je bilo dovolj svetlo, da je videla po hribu navzdol, vse do potoka. Nikogar ni videla. Oddahnila si je.

			»Ne gre za menoj. Dobro je. Varna sem,« je pomislila in pospešila korak ter vstopila v hišo.

			»Dolgo te ni bilo,« je pripomnila mati.

			»Da. Delali smo do mraka. Hoteli smo končati. Potem nas je pa še večerja zamudila.«

			»Si tekla, da tako sopihaš?« jo je vprašala mati.

			»Da, tekla sem, kar so me noge nesle,« je povedala in materi natanko opisala, kaj se je zgodilo.

			»Da ga ni sram. Zato ga pa nobena ne mara in je pri tej starosti še vedno sam. Dobro si storila, naj ve, da če smo revni, imamo še vedno svoj ponos. Samo bojim se, da tak, kot je, tega ne bo kar tako požrl. Še bo poskušal. Če pa ne bo uspel, se ti bo kako drugače maščeval. Zna se zgoditi, da v domači vasi več ne dobiš dela. Zagrozil bo drugim kmetom in ti ne bodo upali dati dela.«

			»Bom pa šla delat v druge vasi. Povsod sprejmejo dobre delavce. Če pa mi ne bo dal miru … že vem, kaj bom storila. Uspel pa ne bo.«

			»Oh bog, le zakaj pustiš, da tako ravnajo z nami. Kaj ni dovolj, da smo revni in moramo zaslužiti po tujih njivah vsak grižljaj?« je vzdihovala in majala z glavo mati.

			Nekako so v vasi zvedeli za nočno kopel ostarelega kmečkega sina. Kdo je videl in povedal v vasi, tega Nona ni vedela, pa tudi nikoli ni izvedela. Ona ni povedala nikomur drugemu, razen materi. Mati pa tudi ni povedala nikomur. Se mu je pa smejala vsa vas. Marsikatera mlada ženska in marsikatero dekle se ji je, ko sta se z Nono srečali kje na samem, zahvalila.

			»Hvala ti, da si nas maščevala vse, ki nas je kdaj nadlegoval. Vsaj ti si si upala. Sam bog ti naj poplača.«

			Toda zgodilo se je, kot je napovedala Nonina mati. Nona v vasi dela več ni dobila. Delo je morala poiskati v sosednjih vaseh. Vedno se je pozno, že v mraku, vračala domov in zgodaj, skoraj še v temi, odhajala od doma, da je pravočasno prišla na delo.

			Mati pa je vsak večer trepetala, če jo ponoči ta nepridiprav spet napade.

			Nek večer pa, ko None še vedno ni bilo domov, se je pri Brežnovi Julki oglasil vdovec s konca vasi, Mikloš. Pred letom dni mu je umrla žena. Za njo so ostali štirje otroci. Bil je kmet, eden večjih v vasi. Toda s to kopico otrok se ga nobena kmečka hči ni prijela.

			Julka ga je precej čudno pogledala, ko je vstopil in pozdravil. V prvem trenutku je mislila, da potrebuje Nono za delo na polju in jo je prišel najet.

			»Kaj pa tebe, Mikloš, nosi tako pozno naokrog?«

			»Si še vedno sama?«

			»Da, None še ni. Povsod delajo skoraj do teme. Pot pa je tudi precej dolga. Zato vedno pride precej pozno domov,« je pojasnila Julka.

			»Mogoče je še boljše tako, da se najprej s teboj pogovorim. Zrela in pametna ženska si. Lažje boš presodila kot Nona, ki je mlada,« je povedal.

			Julka se je začudia, po kaj neki je prišel in omenja njeno zrelost. Zato ga je kar vzpodbudila, naj pove.

			»Veš, da je minilo že leto, odkar moje žene ni več. Hiša pa rabi gospodinjo. Prišel sem vprašat, če bi me tvoja Nona vzela. Res nisem ravno najmlajši. Tako star pa tudi nisem. Postala bi gospodinja. Kjer pa so štirje otroci, peti tudi najde mesto. Ti govori z njo,« je povedal in se proseče ozrl v Julko.

			»Nič ti ne morem obljubiti, Mikloš. Nona sama odloča o svojem življenju. Sama služi, skrbi za otroka in sama odloča. Povedala ji bom. Preveč upanja pa ne imej. V nič je ne bom silila. Če te bo hotela, dobro. A če te bo zavrnila, tudi prav.«

			»Prosim te! Povej ji. Naj dobro premisli! Po odgovor bom prišel naslednjo soboto. Pa lahko noč, Julka.«

			»Lahko noč!« je pozdravil in odšel.

			Ne dolgo po njegovem odhodu je prišla Nona. Bila je zelo utrujena, nekaj od poti, nekaj od dela.

			»Tako ne bo šlo več. Pot me utrudi bolj kot delo. Morala se bom lotiti česa drugega. Baraba mi je vzela delo bližje doma. Le zakaj se ga ljudje tako bojijo in ga ubogajo?« je Nona na glas razmišljala.

			»Zloben je in vedo, da jim lahko škoduje. Čudno, da nama še ni naredil kakšne škode. V vasi se je govorilo, da je nekaj hiš zagorelo in naj bi jih on zažgal. Toda dokazati niso mogli. Zato je ljudi strah, in če jim je zagrozil, te ne upajo vzeti na delo, da svoje grožnje ne bi uresničil. Povedati ti pa moram nekaj drugega. Nona, danes si imela snubca.«

			»Snubca? Koga neki pa? Kdo se je spomnil mene? Gotovo kak revež, kot sem jaz.«

			»Ne, kmet je bil, pa trden kmet. Mikloš, vdovec, s konca vasi.«

			»Kaj neki mu je padlo na pamet, da je prišel snubit mene?«

			»Rekel je, da kjer so štirje otroci, se za petega tudi najde mesto. Pa gospodinjo rabi in otroci mater.«

			»Saj. Samo ker se je spomnil napačne. Čeprav je trden kmet in bi se s poroko z njim rešila dnine in dela po tujih njivah, ga ne bom vzela. Ne njega ne nobenega. V mojem srcu je še vedno Jakob, Marijin oče, in drugega tudi nikoli ne bo.«

			»Nona, ne bom te silila. Sama se odloči. Čeprav mislim, da bi bilo tako boljše, kot pa hoditi v drugo ali tretjo vas na dnino, ko te že sama pot bolj utrudi kot delo.«

			»Poglej, mama! On ima štiri otroke, jaz enega in še kakšen bi prišel. Pa bi bili zopet vsi otroci reveži. Pa kdo ve, če bi se razumeli. Kaj če bi mojo Marijo grdo gledali in z njo grdo ravnali. Vedno jih ne bi mogla imeti na očeh. Sicer pa ne, Mikloš ni zame. Ne bi se mogla navaditi na njegovo bližino, da o ljubezni sploh ne govorim.«

			»Ne mislim te siliti, da ga vzemi. Le povedala sem ti, kar me je prosil.«

			»Prav, mama. Zahvalite se mu, ko pride, in mu povejte, da se ne maram možiti. Da že imam nekaj drugega v načrtu.«

			»Prav. Mu bom povedala.«

			S tem sta pogovor končali in se odpravili k počitku, saj je bilo že pozno. Nona je bila utrujena in si je želela le še počitka. Toda ko je legla, še dolgo ni mogla zaspati. Napeto je razmišljala.

			»Ne, tako ne bo moglo iti več naprej. To jesen bom še zdržala. Slišala sem, da se na pomlad spet odpravlja skupina iz okoliških vasi v Ameriko. Z njimi pojdem. Težko pustim Marijo samo z mamo, pa drugače ne morem. Ne bodo mi dali miru, sedaj ko so začeli. Tako pa nekaj zaslužim, prihranim in dokupim zemlje in še eno kravo, da bomo imeli svojo vprežno živino. Dovolj bo za nas tri. Ko se vrnem, ne bom več hodila po dnini. Obdelala bom svoje njive in pridelala dovolj za nas tri. Ko Marija zraste, mi bo pomagala. Pa ker ne bo revna, mogoče najde poštenega kmečkega sina in se poroči kje tukaj v bližini. Da, tako moram narediti. To je edina rešitev. Druge ne vidim. Pa tudi ne maram večno ostati dninarica. Hočem biti gospodinja na svoji zemlji, pa čeprav na manjši kmetiji. Da, tako bo!« je še pomislila, preden jo je spanec zazibal v sanje.

			Naslednji teden je spet nadaljevala z dnino po sosednjih vaseh. Ves čas pa se je pripravljala na odhod v Ameriko. Toda o tem ni materi povedala niti besede.

			»Bo že prišel pravi trenutek, da mami povem. Prezgodaj je še,« je razmišljala.

			Teden je bil hitro naokrog in naslednjo soboto, kot je rekel, je Mikloš prišel po odgovor.

			Nona je bila tokrat že doma, ko je Mikloš vstopil.

			»Dober večer obema. Dobro, da si doma, Nona. Menda ti je mati povedala, da sem bil tukaj prejšnji teden in zakaj. Kakšen je tvoj odgovor?«

			»Povedala mi je. Hvala vam, da ste se spomnili name, toda žal se ne morem poročiti, ne z vami in ne z nikomer drugim. Ne mislim se poročiti. Nikoli. V mojem srcu je še vedno Marijin oče in za drugega ni prostora. Kmet ste. Boste že našli pravo žensko, ki bo hotela postati gospodinja na kmečkem gruntu. Jaz tega nočem. Drugačne načrte imam.«

			»Pa si ne bi premislila? Boljše bi ti bilo kot sedaj, ko moraš garati po tujih njivah. Pri meni bi delala le v hiši. Za zunaj imam posle. Hlapce in dekle.«

			»Ne bom si premislila. To je moja zadnja beseda.«

			»Če je pa tako, pa grem. Morda bom kje drugje imel več sreče. Pa ne zamerita in lahko noč,« je pozdravil Mikloš in precej poklapan odšel proti svojemu domu.

			Dela na polju so bila opravljena. Nona je ostajala doma in pomagala materi pripravljati drva za zimo. Imeli sta jih dovolj in nista se bali mraza. Med delom sta se pogovarjali o vsem mogočem. Naenkrat pa je Nona začela:

			»Mama, prašička bi kupila, bo dovolj hrane čez zimo zanj?«

			»Bo. Seveda bo. Celo dva prašička bi lahko prehranili čez zimo. Krompir je dobro obrodil, pesa in repa tudi. Do pomladi bo dovolj, potem pa bo trava in vse drugo. Ne bo slabo, če kupiva dva. En je lahko za nas, enega pa, če ga ne bomo potrebovale, lahko prodamo in spet kupimo dva mala.«

			»Mama, jaz bom spomladi odšla. Marija je že dovolj velika. Jo boš hotela paziti, dokler se ne vrnem?«

			»Seveda jo bom pazila. Kam pa misliš iti?«

			»V Ameriko, mama. Vidiš, kaj mi počenjajo tukaj. To več ne morem prenašati. Dela v domači vasi ne dobim. Napadajo me in mislijo, da če imam otroka in nimam moža, sem lajdra in vsak lahko seže po meni. Zato mi drugo ne preostane, če se hočem izogniti vsemu temu. Pa ti snubci, stari, s kopico otrok, ki me snubijo. To ni zame. Ko se vrnem, bom starejša in pustili me bodo pri miru. Pa dokupim zemljo in še eno kravo, da bomo imele svojo vprego in ne bomo odvisne od drugih. Ne bomo imele velike kmetije, bo pa dovolj zemlje, da mi ne bo potrebno več hoditi na dnino in da bo dovolj za nas,« je končala Nona.

			»Vse sem pregovarjala, naj ne gredo. Tebe pa ne bom. Slabše, kot ti je, ti ne more biti. Sploh pa, šla boš k sestri. Za tebe je drugače. Za Marijo te pa naj ne skrbi. Še sem dovolj pri močeh, da lahko popazim nanjo.«

			»Hvala, mama. Velik kamen se mi je odvalil od srca, ko se strinjate z menoj,« sta končali pogovor mati in Nona. Naslednje dni se je začela pripravljati na odhod v daljno Ameriko.





*


			Ta zima je Noni minevala zelo hitro, čeprav so se ji do sedaj vse vlekle neznansko dolgo. Sedaj pa se ji je zdelo, da dnevi kar letijo. Še preden se je dobro zavedla, je bilo novo leto že za njo. Kmalu je minil še januar in že je bila sredina februarja. Snežna odeja se je iz dneva v dan bolj tanjšala. Tudi mraz je popuščal.

			Nekega dne sta se Nona in mati napotili v vas, po male prašičke. Kupili sta dva. Eden bo za doma, enega bosta pa prodali in mogoče kupili nova dva.

			V sredini marca so se ‚Amerikanci‘ podali na dolgo pot čez lužo. Zbrali so se sredi vasi, od koder bi jih najeti kmet s kmečkim vozom peljal na železniško postajo v bližnje mesto. Mati in mala Marija sta Nono pospremili do zbirnega mesta. Potem so čakali na odhod in med tem časom domačim dajali še zadnja navodila. Skoraj vsi, ki so se podajali na pot, so bili družinski ljudje in so puščali doma nekoga, za katerim jim je bilo hudo.

			Marija se na srečo še ni zavedala, kaj odhod matere pomeni. Mati je vsak dan hodila na delo zgodaj zjutraj in se je vračala pozno zvečer, pogosto že v mraku in je Marija mnogokrat ni videla po nekaj dni, zato je sedaj mislila, da bo tudi tokrat tako. Da mati gre in se zvečer vrne. Ni si mogla predstavljati, na kako dolgo pot se mati odpravlja in da bo minilo nekaj let, preden jo bo spet lahko videla.

			Težje pa je bilo Noni. Težko je pustila otroka doma in se podala na tako dolgo pot. Pa druge, boljše izbire ni imela. Morala je iti in pustiti Marijo doma. Tako delo, kot ga je opravljala prejšnje leto, ne bi zmogla več. S silo je zadrževala solze, ki so čakale čisto na robu vek pravi trenutek, da se izmuznejo iz oči. Kadar je imela občutek, da jih ne bo mogla več zadrževati, se je obrnila stran, da mati in mala Marija ne bi opazili, da so se ji izmuznile iz oči.

			Čas, ko so čakali na prevoz, se je dolgo vlekel. Želeli so si, da bi voznik čimprej prišel in da bi bili težki trenutki slovesa, ki so jih čakali, že enkrat za njimi. Tako čakanje in zavlačevanje, ko so svojcem že vse povedali in niso imeli en drugemu skoraj več kaj povedati, je bilo moreče.

			Kot za nalašč, ali pa morda po naključju, je prišel mimo še Nonin nekdanji napadalec, ki se je moral okopati v potoku. Zasmehljivo se je oziral po čakajočih in spregovoril:

			»Greste po bogastvo? Mislite, da tam ni potrebno delati? Pričakujete, da boste dolarje kar s košaro grabili s tal. Raje bi ostali doma in hodili na delo k poštenim kmetom. Bi imeli vsaj kaj jesti. Tam pa mogoče še tega ne bo.«

			»Veš kaj, Alojz, iz nas siromakov se ti ni potrebno delati norca. Pošteno smo vam delali, pa malo zaslužili. Sedaj pa se boš moral ti bolj pridno lotiti dela, če boš hotel kaj jesti in pridelati. Pa malo manj boš moral druge poniževati, kajti drugače boš kmalu ostal brez delavcev. Kakor bo, bo. Slabše, kot nam je bilo tukaj, ne more biti,« mu je vrnil eden izmed čakajočih mož.

			Za trenutek je utihnil. Toda tak, kot je bil, zdrahar, ni mogel dolgo molčati. Lotil se je None, ko se ostalih ni upal več.

			»Nona, greš v Ameriko po še enega pamža? Bi rekla besedo, če si ga želiš, in bi ti pomagal,« jo je izzival.

			»Veš kaj, Alojz, od tebe ne bi marala otrok, pa tudi kaj drugega ne. Sicer te pa nima kaj zanimati, po kaj grem. To je samo moja stvar. Za svojega otroka pa sem sama skrbela in ne ti. Če jih bo še kaj, bom tudi za tiste skrbela. Imaš pa srečo, da tukaj ni potoka, sicer bi te še enkrat zabrisala vanj, mogoče bi si tokrat umil svoj umazani jezik,« je končala.

			Vsi zbrani so se na ves glas zakrohotali. Alojz pa je urno ubral svoje korake naprej, kamor je že bil namenjen. Eden izmed možakarjev, ki so prav tako čakali kot ona, je dejal na glas, tako da so ga slišali vsi zbrani:

			»Prav si mu odgovorila, Nona. Baraba je in to bo ostal. Misli, da če je sin malo večjega kmeta, lahko dela z nami dninarji in reveži, kar hoče.«

			Najbrž bi rekel še kaj več, toda v tistem trenutku je pripeljal voznik, ki so ga čakali. Še en stisk roke in objem tistih, ki so jih puščali doma, potem so posedli na voz. Voznik je počil z bičem in konji so potegnili. Voz je oddrdral proti mestu. Tu pa tam se je kateri potnikov še ozrl nazaj na vas in si obrisal skrivaj solzo slovesa, ki se je prikradla iz oči.

			Tisti, ki so jih pospremili in z njimi čakali na odhod, so stali in jim mahali, dokler voz ni izginil v daljavi in iz njihovega vidnega polja. Potem so se počasi začeli razhajati, s težo slovesa v srcu in z mislimi na tiste, ki so odšli.

			Tudi Julka in mala Marija sta se počasi odpravili proti svoji koči. Marija pa je ves čas spraševala, kako dolgo se bo mama peljala z vozom in kaj bo potem in kdaj se vrne nazaj k njima, da ji je babica komaj utegnila odgovoriti na vsa postavljena vprašanja.

			Ko pa sta prišli domov, se je zamotila z marsičem in nekoliko pozabila na nedavno slovo od matere.

			‚Amerikanci‘ pa so se z vozom peljali proti mestu. Ko jih je voznik pripeljal do železniške postaje, jih je odložil pred postajo in se odpeljal nazaj proti domu. Prispeli so se napotili proti peronu, kjer je že čakala precejšnja gruča potnikov in kot je bilo soditi po prtljagi, so bili tudi ti namenjeni v Ameriko.

			Kmalu so zaslišali lokomotivo, ki je žvižgala in tako najavila svoj prihod na postajo. Potem so jo zagledali. Upočasnila je vožnjo in se ustavila skoraj tik pred njimi. Vstopili so in si poiskali sedeže. Nona in ostali iz njene vasi so se držali skupaj. Komaj so dobro posedli, je vlak potegnil in začel zapuščati domačo železniško postajo. Še malo in zadnje hiše domačega malega mesta so ostale za njimi. Sedaj šele so se povsem začeli zavedati, da odhajajo. Potem so se vozili in vozili, presedali in čakali drug vlak na nekaterih postajah. Minil je dan in šele naslednjega dne so zagledali končno železniško postajo. Spet so izstopili in se napotili v pristanišče, kjer jih je že čakala ladja.





*


			Nona in marsikateri drugi potnik so ostrmeli, ko so zagledali morje. Veliko sinje vodno prostranstvo se je širilo v nedogled. Ni mu bilo videti konca.

			Nono je stisnilo pri srcu, ko ga je zagledala.

			»Po tej neskončno veliki vodi se bomo peljali? Kaj pa če se prevrnemo? Tukaj nam ni rešitve. Potem bo konec. Še naša trupla ne bo mogel nihče pobrati in jih kot se spodobi zakopati,« je razmišljala. Pa je morala nehati, kajti tisti, ki jim je bil nekakšen vodja, jih je poklical, naj vstopijo na ladjo.

			Počasi in plaho je Nona stopala po mostiču na ladjo. Pregledali so jim dokumente in vozovnice in jih usmerili v podpalubje. Tam je bil prostor za revnejše potnike s cenejšimi vozovnicami, to pa so bili vsi, ki so se podali v Ameriko.

			Za bogatejše so bili zgornji prostori z le dvema ali enim ležiščem. Ljudstvo, ki so jim dodelili prostor spodaj, pa se jih je po več deset stiskalo v enem prostoru. Ženske z otroki so imele svoje prostore, moški pa svoje. Tudi družine so bile ločene po spolu. Takim, kot je bila Nona, ki je bila sama, je bilo še najlažje. Materam, ki so morale z malimi otroki ostati v enem prostoru, možje in večji sinovi pa so morali v drug prostor, pa ni bilo vseeno. Same so se morale znajti z malimi otroki, kot so se vedele in znale. Marsikatera mati z otrokom ni nikogar poznala v prostoru, kamor so jo namestili. Mnoge so bile, ki niso niti razumele jezika drugih žensk.

			Kmalu zatem, ko so se namestili v prostore, v katerih bodo preživeli vožnjo do Amerike, je Nona začutila sunek in nato premikanje ladje. Ladja je izplula. Skozi majhna okrogla okna, ki so bila skoraj tik nad vodo, vsaj Noni se je tako zdelo, je videla, kako se pomol, pa stavbe v mestu, odmikajo. Stala je in opazovala, skoraj do večera, ko ni več videla niti oddaljenih luči mesta.

			Toda pri nekaterih so se še isti, skoraj pri vseh pa že naslednji dan, začele težave. Lotila se jih je morska bolezen. Marsikateremu je bilo tako hudo, da je mislil, da mu je prišla zadnja ura. Tudi Nono je zdelovala, da je ne bi moglo bolj. Potem pa so po daljši vožnji težave začele popuščati. Potnikom se je vračala volja in mnogi so začeli navezovati stike. Nona je kmalu navezala stik z materjo, ki je imela s seboj hčerko, staro približno toliko, kot je bila njena Marija, in dojenčka. Mati, ki jo je tudi samo pošteno zdelala morska bolezen, je bila s tema dvema otrokoma, ki ju je tudi mučila ta nevšečnost vsakega potovanja z ladjo, povsem nemočna. Nona se je prisilila, četudi sama ni bila še v najboljši formi, da ji je skrb za otroka olajšala in ji pomagala, kolikor so ji dopuščale moči. Ko pa se je potnikom stanje izboljšalo, so bile ona in mati z otrokoma vedno skupaj.

			Potovanje iz naših krajev v Ameriko je trajalo v tistih časih celo večnost. Potovali so nekaj tednov, tri tedne ali pa še več, odvisno od tega, kje je potekala linija ladje, koliko se je ustavljala in kako dolgo je stala v katerem pristanišču. Noni se je zdelo, da potovanja z ladjo ne bo nikoli konec. Pa je po nekaj tednih vožnje le prišel.

			Nekega dne je Nona nekje daleč na obzorju zagledala temno, podolgovato liso.

			»Kaj pa je to pred nami? Je to kakšna druga, večja ladja? Pa ne da pluje naravnost v nas? Joj, trčili bomo.«

			Pa niso. Pred njimi ni bila ladja, temveč kopno. Počasi se je začela luščiti iz megle pokrajina. Kmalu so zagledali mesto. Že od daleč se je videlo, da mora biti precej veliko. Tudi stavbe so bile velike, kot jih Nona do tedaj še ni videla. Začudena je strmela vanje, ko je ladja zaplula v pristan in so jim povedali, da so na cilju in da tukaj vsi izstopijo. Nona sicer ni razumela, kaj govorijo, toda po ravnanju ostalih potnikov je sklepala, da je tako. Pa tudi vodja njihove skupine je prišel ponje in jih pobral skupaj ter jih je odpeljal z ladje.

			Ko so prišli z ladje, so se odpravili na železniško postajo. To šele je zbegalo Nono. To ni bila postaja kot v domačem mestu. Tu je bilo vlakov, da jih Nona ni mogla takoj prešteti. Pa tudi časa ni imela za to. Kmalu so stopili na vlak in ta se je takoj za tem, ko je vstopil zadnji potnik, premaknil in jih peljal v neznano. Spet se je vozila, dolgo, dolgo, nekaj dni. Peljali so se skozi nepregledne gozdove. Po pokrajini, poraščeni s travo, ure in ure. Nona je razmišljala:

			»Tako dolgo se že vozimo. Kmalu bi morali po pripovedovanju tistih, ki so se po tej poti že vozili, prispeti na cilj.«

			Tu pa je nastal nov problem. None sta se lotila silen nemir in strah obenem.

			»Me bosta sestra in svak čakala? Sta dobila pravočasno moje sporočilo, da prihajam? Bosta vedela, kdaj pridem? Kaj naj storim, če ju ne bo? Mesta ne poznam. Jezika ne razumem. Kaj naj naredim. Kako bom prišla do njiju, če me ne bosta čakala? Samo na en način. Nekje imam napisan njun naslov. Pokazala ga bom prvemu človeku v uniformi. Tak gotovo pozna mesto in mi bo mogoče lahko pomagal,« je pomislila. Pa še pravi čas, kajti lokomotiva je zažvižgala in sprevodnik je šel skozi vagon ter kričal:

			»Betlehem! Betlehem!«

			To je bilo tudi edino, kar je razumela, in sklepala je, da naposled prihajajo v mesto Betlehem, ki je bilo tudi Nonina končna postaja.

			Vlak je upočasnil vožnjo in začel ustavljati. Ko se je ustavil, so množice potnikov izstopile. Med njimi tudi Nona.

			Ko je Nona stopila na peron, je obstala kot zgubljena. Ozirala se je okrog sebe, če bi zagledala kje sestro in svaka. A naj se je še tako ozirala na levo in desno, nikjer ni opazila nobenega znanega obraza.

			»Kaj pa sedaj? Kam naj se obrnem? Nič, šla bom za to množico ljudi. Nekam že pridem ali srečam koga, ki ga bom vprašala za pot.«

			Nona se je napotila proti izhodu s postaje. Bolje povedano, reka potnikov jo je dobesedno potegnila s seboj. Ko pa je prišla na drugo stran zgradbe, se je ustavila. Hotela je premisliti, kam sedaj, ali s pogledom poiskati kakšno uniformirano osebo, ki bi jo vprašala za pot.

			Nekaj časa je stala in gledala okrog sebe, potem pa jo je zagledala. Bila je Lina, njena sestra. Ob njej je bil moški, za katerega je menila, da je gotovo sestrin mož, saj ga še ni videla in ne poznala. Veselje ji je preplavilo telo. Na vso grlo je zavpila, da so se mimoidoči ozrli k njej, pa za to ni marala.

			»Lina, tukaj sem!«

			Lina se je ozrla za glasom, ki je klical njeno ime, in zagledala Nono. Malo je bila v dvomih, če je res prava, kajti to ni bila več tista doraščajoča deklica, ki je ostala doma z materjo, ko je ona odhajala. Tam, nekaj metrov stran, je stala odrasla, lepa, postavna ženska, gledala proti njej in ji mahala.

			»Je to res Nona? Čisto drugačna je, kot jo imam v spominu,« je pomislila Lina in se kljub dvomom, da je prava, napotila proti njej.

			»Si to res ti, Nona? Čisto drugačna si, kot sem te imela v spominu.«

			»Seveda sem jaz. Kaj me ne poznaš več?«

			»Zrasla si.«

			»Seveda, pa postarala sem se tudi,« je odgovorila Nona. In potem sta obe planili v razposajeni smeh, kot mnogokrat doma, s katerim sta navadno mater spravljali ob živce, ko sta se smejali in smejali, ko pa ju je vprašala, čemu se smejeta, tega nista vedeli povedati. Tako je bilo tudi sedaj. Vendar sta kaj kmalu nehali. Lina pa je seznanila Nono s svojem možem. Bil je naš človek in s sporazumevanjem ni bilo težav. Kaj kmalu so prišli na skupen ton.

			»Pa da ne bomo stali tukaj na ulici, pojdimo, in se bomo doma pogovarjali,« je Linin mož prekinil Linino in Nonino klepetanje. Prijel je Nonin kovček in napotili so se po ulici naprej, proti njunemu stanovanju.

			Med potjo sta Noni razlagala in kazala to in ono stavbo in ji pripovedovala, kaj je kaj. Naenkrat pa je Nona zagledala velikega in precej zajetnega človeka, ki je prihajal po pločniku naravnost proti njim. Imel je kot sneg belo obleko in na glavi širokokrajen klobuk enake barve. Obraz in roke in vse, kar ni zakrivala obleka, pa je bilo bolj črno od dimnikarja. Nono je popadel neznanski strah. Zagrabila je sestro za roko in se je je tesno oklenila.

			»Lina! Glej! Hudič prihaja. Pa naravnost proti nam gre. Joj, kaj bo pa sedaj?« je zašepetala s prestrašenim glasom.

			Lina je pogledala v smer, kamor je z glavo pokazala Nona.

			Vtem je prišel črni možakar že do njih. Prijazno je pozdravil in se nasmehnil, da so se mu zableščali kot sneg beli zobje, in v pozdrav dvignil klobuk. Tudi Lina in mož sta mu odzdravila. Ko pa je odšel mimo, je Lina poučila Nono:

			»Nona, to ni hudič. To je bil le črni Jim, Janezov sodelavec. Pozna naju z Janezom oba in zato nas je tudi pozdravil. Tukaj v sosednji ulici živi, v črnskem naselju. Pogosto ga boš srečevala, pa se ga ni potrebno bati. Pošten možakar je.«

			»Jaz pa sem mislila, da je hudič. Saj so nam vedno govorili, da je hudič črn. Ta pa je črn in še kako,« se je hotela Nona opravičiti za svoje prejšnje vedenje.

			»Nona, tukaj boš srečevala različne ljudi, bele, kot smo mi, črne, kot je Jim, rumene in tudi take, ki imajo kožo rdečo. Pa se jih ni potrebno bati. Večina so vsi pošteni in delavni ljudje, ki so prišli sem, da bi našli boljše življenje,« je Noni razlagal Linin mož, Janez.

			Nona pa je le pokimala, češ da razume, čeprav ji ni šlo v glavo, da črn mož, ki so ga srečali, ni hudič, pa čeprav je doma dostikrat med ljudmi slišala govoriti: ‚črn je kot hudič‘. Janez pa pravi, da so tudi ljudje, ki imajo rumeno, pa rdečo kožo.

			»Nemogoče, kaj vse je v tej Ameriki. Kot izgleda, se bom morala še mnogo stvari naučiti,« je razmišljala Nona med pogovorom, vse do sestrinega in svakovega stanovanja.





XI.


			Nekaj časa je bila Nona brez dela, pa ne dolgo. Kmalu je dobila delo v tovarni cigar, kjer je delala tudi Lina. Tam je delalo mnogo naših deklet in žensk, tako da se je Nona kmalu navadila na delo in okolje. Sedaj je že toliko poznala bližnjo okolico stanovanja, da je lahko sama šla v trgovino. Tudi delo ji ni delalo težav. Minilo je nekaj mesecev. Nona je dobila nekaj plač, ki so bile mnogo boljše, kot bi jih dobila na dnini, ali pri kakšnem kmetu kot dekla. Materi in Mariji je pogosto pisala in jima je poslala že tudi prvi denar.

			Skoraj dobro leto je že minilo, kot bi mignil, kar je Nona prispela v Ameriko. Poznala je večino svojih sodelavk in med njimi si je našla nekaj prijateljic. S temi se je družila, tudi ko niso delale, ob nedeljah in praznikih.

			Poletje je minilo, pa tudi jesen. Prišla je zima in bližali so se zimski prazniki. Ena od prijateljic je Noni povedala, da se ob nedeljah in praznikih naši ljudje sestajajo v eni izmed gostiln, katere lastnik je naš človek. Tam se dobijo in pogosto tudi zvedo, kaj se dogaja doma v starem kraju, saj tja pridejo tudi pravkar prispeli v Ameriko in ponavadi prinesejo sveže novice iz domačega kraja. Povabila je Nono, naj se jim naslednjo nedeljo pridruži. Noni dolgo ni bila voljna iti, a je na prijateljičino prigovarjanje le popustila. Prijateljica pa je obljubila, da pride k sestri po njo.

			Prišla je nedelja. Po kosilu naj bi šle s prijateljico v lokal, kjer so se navadno srečevali Slovenci. Noni pa nikakor ni bilo, da bi šla tja. Prijateljica je prišla po njo, ona pa je še cincala, ali naj gre ali ne. Celo sestra ji je prigovarjala, naj gre.

			»Mlada si. Čemu bi čepela ves čas doma. Tam gotovo srečaš ljudi, ki so nedavno prišli sem. Pa nam prineseš sveže novice iz domačih krajev,« ji je govorila. Ker Nona ni imela nobenega pravega izgovora, zakaj ne bi šla, je le popustila in se odpravila s prijateljico.

			V lokalu, kamor sta prišli, je bilo zbranih že precej naših ljudi in še so prihajali. Nono so takoj pritegnili v svojo družbo in jo začeli spraševati po tem pa po onem, če ga pozna. Vsak je hotel zvedeti kaj o svojih bližnjih. Pa je žal le nekaterim lahko povedala kaj o njihovih krajih in svojcih.

			Nona se je med rojaki dobro počutila in ji ni bilo žal, da je popustila in šla s prijateljico. V družbi rojakov se ji je zdelo, kot da je našla košček domovine, in sklenila je, da bo naslednji prosti dan spet izkoristila za to, da bo šla mednje. Tako je tudi bilo. Nona je postala reden član male družbe naših rojakov. Ni več potrebovala prijateljice, da bi jo nagovarjala, naj gre, pa tudi spremstva ne, saj je pot do lokala, kjer so se zbirali Slovenci, že dobro poznala. Rada je šla mednje in tam seveda srečala tudi prijateljico. Našla pa si je še več prijateljic, znancev in znank.

			Nekega prostega dne, ko je spet šla na srečanje in je v krogu znancev klepetala o tem in onem, ji je na ušesa nenadoma zazvenel neki znani glas.

			»Kdo pa je to? Nekam znan glas se mi zdi in ob prejšnjih srečanjih ga tukaj še nisem slišala,« se je obrnila na prijateljico, s katero sta malo prej nekaj razpravljali.

			»Ah, to? Ta je pa nov. Pred nekaj tedni je prišel v to mesto. Prej je delal nekje drugje. Jakob mu je ime, če se ne motim,« je Noni povedala sogovornica.

			Nono je ob imenu Jakob kar streslo.

			»Glas je tak, kot ga je imel moj Jakob. Pa Jakob mu je ime. Menda ni on? Kje neki. Kaj bi on počel tukaj? Sedaj je že prav gotovo poročen z gospodinjo in gospodar na Maroševi kmetiji,« je razmišljala Nona.

			Takrat pa se je skupina mož in fantov, med katerimi je bil tudi Jakob, približala skupini, v kateri je bila Nona. Možakarja, o katerem je malo prej razmišljala, je videla precej od blizu.

			Streslo jo je in pograbila jo je panika. Rada bi zbežala. Pa kar tako ni mogla oditi. Kaj bi rekle sogovornice, če bi kar pobegnila na vrat na nos. Razmišljala je, kaj naj stori in kako se naj izogne nezaželenemu srečanju. Ni našla nobenega izhoda in ne izgovora, s katerim bi lahko kar tako na hitro zapustila skupino rojakov, s katerimi se je do takrat pogovarjala. Ta, pred katerim je hotela zbežati in se tako izogniti srečanju z njim, se je s svojo družbo približal Nonini skupini. Zagledal jo je. Napel je oči, da bi se prepričal, če prav vidi, in pristopil do nje.

			»Nona, si to res ti, ali pa si moji Noni le zelo podobna?«

			»Jaz sem, vedno samo jaz in ne nekdo drug,« je z bodico v glasu odgovorila Nona.

			»Rad bi se pogovoril s teboj. Pojdiva nekam, kjer naju drugi ne bodo motili,« je predlagal Jakob.

			Odšla sta ven. V bližini gostilne, kjer so se zbirali priseljenci iz njenih krajev, je bil majhen park in nekaj klopi. Na eno izmed njih sta sedla Nona in Jakob.

			»Pa kam si nenadoma izginila, da niti Mara ni vedela, kje bi te lahko našel? In zakaj?« je Jakob vprašal Nono.

			»Domov sem odšla. K materi. Morala sem oditi. Takrat se mi še ni poznalo. Za nekaj tednov, za kak mesec, pa bi odkrili, da pričakujem otroka,« se ji je zareklo in ji proti njeni volji ušlo z jezika.

			»Otroka? Imava otroka?« je z vedrim glasom vprašal Jakob.

			»Da, hčerko imava. Marija ji je ime,« je po kratkem premoru odgovorila Nona. Besed, ki jih je izrekla malo prej, da je bila noseča, ko je odšla od Kmetovih, več ni mogla potegniti nazaj. Zato je raje povedala resnico. V laži ni bila izurjena in vedela je, da ji ne bi uspela.

			»Pa kje je? Jo lahko vidim. Rad bi jo videl.«

			»Ne moreš je videti. Ni tukaj. Doma, pri moji mami je.«

			»Pa zakaj mi nisi povedala, da pričakuješ otroka? Zakaj si raje odšla in vso breme nosila sama?« jo je Jakob vprašal z očitajočim glasom.

			»Kako bi ti pa naj povedala, ko te zadnje čase, ko sem bila še tam, pri Kmetu, ni bilo več na spregled. Po vasi pa so se širile govorice, da se boš poročil z gospodinjo. Morala sem oditi čimprej, da ne bi opazili mojega stanja. Nate pa nisem mogla čakati.«

			»Veš, vedno, ko sem se napotil na zmenek s teboj, mi je gospodinja to preprečila. Enkrat se je hotela pogovoriti eno, potem drugo. Tako se je čas odmikal, potem pa še te neprijetne govorice, ki so krožile po vasi. Mislim, da jih je večinoma sama raztresala. Vendar se že od vsega začetka nisem nameraval poročiti z njo. Samo tega ji nisem mogel povedati naravnost v obraz. Spoznal sem, da je zelo maščevalna in bi se mi lahko maščevala. Dela mi gotovo ne bi plačala. Razen tega bi me lahko še česa obdolžila in me s plačanimi pričami spravila v zapor. Zato sem moral ravnati preudarno.« In Noni je podrobno opisal, kako se je gospodinji izmuznil nekaj dni pred poroko in s pomočjo prijatelja odšel v Ameriko.

			»Ko sem prišel v Ameriko, sem delal v nekaj mestih, najprej v rudniku. Tam je bilo delo nevarno. Ko se je nekoč zgodila nesreča in je zasipalo nekaj rudarjev, tudi nekaj naših ljudi, sem pustil delo v rudniku in odšel drugam. Nisem želel pustiti življenja v katerem izmed ameriških rudnikov. Raje zaslužim nekaj manj. Nato sem nekaj časa delal na nekem posestvu. Pa je bila plača preslaba. Eden izmed znancev, s katerim sva si dopisovala, mi je našel delo v tovarni, kjer delam sedaj. Plača je res manjša, kot je bila v rudniku, je pa boljša, kot je bila na ranču. Delo pa ni nevarno, zadovoljen sem. Mnogo naših ljudi dela v isti tovarni, tako da sem pravzaprav med svojimi.«

			V Nonini notranjosti se je nekaj premaknilo. Spoznala je, da ni moglo biti drugače, kot je bilo v tistih danih okoliščinah. V srcu mu je odpustila. Kmalu sta se pogovarjala kot dva stara prijatelja, ki sta se po dolgem času spet našla. Nekje globoko v srcu pa je zopet začela tleti drobna iskra, ki ni nikoli ugasnila. Jakob je v Noninem srcu spet zbudil zaupanje.

			Tudi ona je njemu povedala, koliko opazk in česa vsega je bila deležna od ljudi v domači vasi. Povedala mu je za vsa nadlegovanja, za snubitve starcev, in da je morala hoditi nekaj vasi daleč na dnino, ker zaradi Alojzovega maščevanja ni več dobila dela v domači vasi. Zato je bil edini izhod, da je odšla v Ameriko. Tukaj zasluži bolje in lahko skoraj redno nekaj pošlje materi, ki kupuje zemljo, da je bo nekoč dovolj, da ji ne bo potrebno hoditi na dnino.

			»Četudi ne bomo veliki kmetje, bomo pa imeli dovolj svoje zemlje, da nas bo lahko preživela,« je sklenila svojo pripoved Nona.

			»Dobro je, da sva se našla. Sedaj bo drugače, Nona. Mislim, da ni več ovire, zaradi katere se ne bi mogla poročiti. Saj sva to že davno načrtovala. Pošiljala bova denar domov oba. Hitreje bo šlo, in če se ne motim, lahko po kakšnih petih letih že pobereva stvari in se vrneva domov, k otroku, in začneva na svojem. Se strinjaš, Nona?« je bolj vprašal kot vsiljeval svojo misel Jakob.

			»Se. Mislim, da bo Marija nadvse vesela, ko se vrneva. Vsem tistim v vasi, ki so me poniževali, pa tako na najboljši način zapreva usta. Naj jih malo peče vest, ko so me obrekovali in govorili, da so me gospodarji nagnali, češ da sem bila noseča z gospodarjem ali pa z njegovim sinom. Jaz sem vedno vedela, kje je moje mesto in previsoko nikoli nisem stegovala roke,« je njun razgovor končala Nona.

			Jakob je Nono spremljal skoraj do sestrinega doma. Noter pa v tistem trenutku še ni šel.

			Ko je Nona vstopila v stanovanje, jo je sestra takoj vprašala, kako je bilo. Nona je na kratko odgovorila, da dobro. Vendar Linine radovednosti s tem kratkim stavkom ni potešila. Lina je podzavestno slutila, da se je sestri zgodilo nekaj posebnega. Zato ni takoj odnehala. Ko sta bili z Nono sami, je tako dolgo vrtala v Nono, da ji je ta vse povedala.

			»Nona, nikar ga ne odženi od sebe. Odpusti mu. Saj tudi on ni bil kriv, kot tudi ti ne. Tega, kar se vama je zgodilo, je bil kriv splet nesrečnih okoliščin. Sedaj pa vaju je usoda spet prinesla skupaj. Našla sta se in ne dovolita, da bi vaju karkoli ločilo. Pa tudi pravi oče je pravi oče. Vedno bo boljši za Marijo, kot bi bil kakorkoli dober očim,« je prepričevala Lina sestro.

			»Saj ga ne mislim odgnati. Ne morem, pa čeprav bi hotela. Še vedno je v mojem srcu samo on. Pa kot vidim, misli resno. Če se bova poročila, bova eno plačo prav gotovo lahko prihranila. Prej se bova lahko vrnila domov, kot bi se lahko en sam. Mama pa, kot veš, je že tudi v letih in dolgo sama z Marijo ne bo mogla biti,« se je s sestro strinjala Nona. »Kar je bilo, bova pustila za seboj in začela na novo, sva sklenila.«

			»Vidiš, Nona, da ni bila napaka, ko si šla na srečanje, pa čeprav te je prijateljica prvič skoraj morala zvleči tja,« je sestro podražila Lina.

			»Ni mi žal, da sem šla. Sedaj vem marsikaj, kar mi prej nikakor ni dalo miru. Pa tudi vesela sem, da sem spet našla Jakoba.«

			»Pripelji ga kdaj k nama! Gotovo se bosta sedaj večkrat dobila.«

			»Bom. Ko se naslednjič srečava, ga pripeljem, če ne bosta imela nič proti,« je pristala Nona.

			Minila sta dva tedna, ko sta se Nona in Jakob zopet srečala. Nona je Jakobu povedala, da ga njena sestra in svak želita spoznati. Jakob ni imel nič proti. Dogovorila sta se, da naslednjo nedeljo pride k Noni na obisk.

			Jakob se je dogovora tudi držal. Kmalu po poldnevu je na Linina in Janezova vrata potrkalo. Bil je Jakob. Pogovor je kmalu po predstavljanju stekel, kot bi bili že stari znanci. Potem je Jakob redno prihajal na obisk. Nekega dne, ko je spet prišel, se je zdelo, da je nekoliko v zadregi. Lina je ugibala, kaj neki mu je. Pa ni bilo potrebno dolgo čakati, da bi razvozlali, kaj ga vznemirja. Jakob je kmalu prišel z besedo na dan.

			»Prijatelji, mislim, da je že čas, da se z Nono poročiva. Kaj praviš, Nona?«

			»Nimam nič proti. Dovolj dolgo se že poznava,« je odgovorila Nona.

			»Pa vidva, Lina in Janez? »

			»Mislim, da ni potrebno več čakati. Kot je videti, spadata skupaj in izgubljen je vsak dan, ki ga živita narazen, vsak za sebe,« se je pošalil Janez. Bili so dogovorjeni. Dogovoriti se je bilo potrebno le še za datum. Tudi s tem ni bilo težav. Nato sta Nona in Jakob izrazila željo, da bi bila Lina in Janez njuni poročni priči, saj sta najbližja Nonina sorodnika, Jakob pa v Ameriki nima svojih sorodnikov.

			Čez mesec dni sta se Nona in Jakob poročila. Bil je čudovit sončen dan, kot nalašč za poroko, dan, za katerega so rekli, da prinaša srečo. Nona in Jakob sta bila prepričana, da jima bo tako lep, s soncem obsijan dan prinesel srečo.

			Takoj po poroki sta pisala Nonini materi in mali Mariji. Sporočila sta jima, da sta se poročila in da si bosta prizadevala, da se čimprej vrneta v domači kraj.

			Mati je bila zelo vesela, da se je za Nono tako srečno končalo. Istočasno je dobila pismo od None in Jakoba ter od Line. Posebno jo je veselilo, da ji je nekaj vrstic napisal Jakob, pa čeprav je ne pozna. Mislila si je:

			»Ta človek ne more biti slab, ko napiše tako pismo meni, ki me niti ne pozna.«

			Pa tudi Lina ga je opisala kot dobrega in skrbnega človeka in na koncu še dodala, da ima Nona veliko srečo, ker ga je po toliko pripetijah spet srečala, in to tako daleč od doma. Dodala je še, da ju je gotovo namenila usoda enega drugemu, ko sta se po tako dolgem času kljub vsemu našla in združila svoji življenjski poti.

			Julka je bila ponosna na Nono, pa tudi na zeta, čeprav ga še ni poznala.

			»Pa naj jo sedaj obrekujejo. Poročila se je z očetom svojega otroka. Marija ne bo imela očima, temveč pravega očeta.«

			Komaj je čakala, da se Nona in Jakob vrneta.

			Že sedaj so imeli dovolj zemlje, da jim ne bo potrebno hoditi po dnini. Julka je vse ni mogla obdelati. Nekaj je je dala celo v najem revnejšim družinam, da se njive ne bi zarasle s plevelom in spremenile v travnike.

			Tam v daljni Ameriki pa sta Nona in Jakob pridno varčevala in računala, kdaj bosta lahko zapustila tujo zemljo in se podala na pot proti domu.

			Nekega dne, bilo je spomladi, ko sta po končanem delu Nona in Jakob sedela doma in se pogovarjala, je Jakob naenkrat rekel Noni: »Nona, danes sem pregledal, koliko sva prihranila. Mislim, da imava dovolj, da se lahko začneva pripravljati na odhod domov.

			Nona je zavriskala od veselja. Ni mogla zdržati dalj, takoj naslednjo nedeljo je novico, da se bosta kmalu z Jakobom odpravila domov, povedala sestri in svaku.

			Sestra pa je rekla:

			»Razumem vaju. Tam v domačem kraju imata otroka. Mama pa tudi ni več v rosno mladih letih. Naj se ji kaj zgodi, bo otrok brez varstva in sam. Pogrešala vaju bom. Spet bova z Janezom tako sama, kot sva bila na začetku. Sedaj je bilo drugače. Bili smo štirje in bilo nam je lepo.«

			»Res nam je bilo lepo. Pa se bojim, da se mami kaj zgodi in bo Marija ostala sama. Zato morava čimprej domov. Nekaj mi pravi, naj ne čakava dolgo, temveč naj greva čimprej na pot.«

			»Saj bova šla. Samo naj rezerviram mesto na ladji. Moram najti ladjo, ki ne stoji v vsakem malem pristanišču, temveč vozi čimbolj naravnost. Sem smo se vozili tako dolgo, da sem že mislil, da vožnje nikoli ne bo konec. Potrudil se bom, da za pot domov najdem boljšo ladjo.«

			Po tem pogovoru z Lino in njenim možem sta se Nona in Jakob začela pripravljati na odhod. Najdlje je trajalo, da sta dobila mesto na ladji. Končno je bilo urejeno vse potrebno. Stvari, ki sta jih mislila vzeti s seboj, sta zložila v kovčke. Dvignila sta zadnjo plačo in prihranke. Kupila sta vozovnico za vlak do pristanišča in se poslovila od znancev ter prijateljev. Lina in Janez sta ju pospremila do železniške postaje in jima pomagala odnesti prtljago, ki je bila kar obilna, na vlak. Poslovili so se in si zaželeli srečo. Nona in Jakob sta stopila na vlak, Lina in Janez pa sta jima mahala v slovo. Kljub temu da sta se z Jakobom vračala domov, se je Noni ob slovesu od sestre in svaka zasolzilo oko.

			Vlak je zapiskal in se začel premikati. V Noni pa je zavriskalo:

			»Domov grem. Pa vse je drugače kot takrat, ko sem prihajala sem, sama v neznano. Sedaj nisem sama. Ob meni je on, moj Jakob.«

			Jakob jo je opazoval in čez čas vprašal:

			»Tako zamišljena si, Nona. O čem razmišljaš?«

			»O poti in prihodu sem, v Betlehem.«

			Potem mu je povedala, kako se je prestrašila, ko je prvič zagledala črnega Jima, ker je mislila, da prihaja hudič. Jakob se je od srca nasmejal, ko je slišal za to njeno dogodivščino.

			Pot od mesta bivanja do pristanišča se je sedaj zdela Noni mnogo krajša, kot ko je potovala v Ameriko. Z Jakobom sta se pogovarjala in čas je mineval mnogo hitreje. Na zadnjo železniško postajo sta prispela nekega lepega sončnega dne. Znosila sta prtljago na peron in Jakob je poklical nosača. Ta je njune stvari naložil na ročni voziček in jih odpeljal do ladje, kjer jih je prevzel ladijski nosač. Za prtljago sta se tudi sama povzpela na ladjo. Sedaj nista potovala v spodnjih prostorih za siromake, temveč zgoraj. Nista spala v skupinskih prostorih, temveč v kabini, kjer sta imela vsak svojo posteljo. Do odhoda ladje sta slonela ob ograji na palubi in opazovala potnike, ki so prihajali na ladjo. Skoraj vsi so ju pozdravljali, saj so mislili, da sta jim enaka, ko potujeta v istem razredu kot oni. Bila sta preskrbljena z dobro hrano in tudi gosposko postrežena. Čez nekaj ur so dvignili mostiček in ladja se je najprej počasi, potem pa vedno hitreje začela premikati in zapuščati pristanišče. Ko je zaplula na odprto morje, je povečala hitrost. Vsaj Noni se je zdelo, da pluje mnogo hitreje kot tista, s katero se je pripeljala v Ameriko. Pa tudi ustavljala se ni tolikokrat kot tista, s katero je pripotovala. Ustavila se je samo nekajkrat in to le v velikih pristaniščih. Tam je stala nekaj ur, da so kaj iztovorili, ali na novo natovorili. Ko je imela daljši postanek, so nekateri potniki šli z ladje in si ogledali mesto. Tudi Nona in Jakob sta se nekajkrat podala z ladje in se vrnila nanjo, preden je zaplula naprej. Zato se je mogoče Noni zdelo, da plujejo hitreje, kot pa so pluli v Ameriko. Večeri so tudi minevali hitreje, saj je skoraj vsak večer igrala ladijska godba. Večkrat sta se plesalcem pridružila tudi Jakob in Nona. Skratka, Nona je na tem potovanju uživala. Čeprav so tudi tokrat potovali le malo manj kot tri tedne, ji je ta čas minil kar hitro in skoraj žal ji je bilo, ko je ladja pristala v za njiju zadnjem pristanišču.

			Že od daleč sta zagledala kopno in nato še stavbe v bližini pristanišča. Ladja je zmanjšala hitrost in pod vodstvom pristaniškega pilota počasi zaplula v pristanišče. Ustavila se je. Spustili so mostič in potniki so začeli zapuščati ladjo, med njimi tudi Nona in Jakob. Nosač pa jima je nesel prtljago in jo zložil na pomol. Kmalu je pristopil drugi nosač in jima odpeljal kovčke na železniško postajo. Vlak je že čakal na potnike. S pomočjo nosača sta spravila svoje stvari na vlak in nato sta vstopila še sama. Kmalu je lokomotiva predirno zažvižgala in vlak se je premaknil.

			Tudi pot z vlakom je bila kar naporna, še bolj kot z ladjo. Bilo je dosti presedanja in čakanja, preden sta stopila na vlak, ki ju je popeljal proti domačemu mestu.





XII


			V domače mesto sta prispela sredi dneva. Na postaji sta vprašala za kakšnega prevoznika. Kmalu sta ga našla. Naložil je njuno prtljago na voz in pognal konje.

			Pozno popoldne je zavil proti Brežnovi koči. Ko so se vozili skozi domačo vas, so se ljudje ustavljali in gledali za vozom. Niso poznali več None, Jakoba pa tako niso še videli. Šele ko je voz zavil proti koči Brežnove Julke, so sklepali, da se je vrnila ena izmed Brežnovih deklet iz Amerike.

			Julka je ravno krmila kravo, ko je voz pripeljal na dvorišče in ustavil. Kovčke sta Jakob in kočijaž zložila na tla. Jakob je kočijažu plačal za vožnjo in ta je zdrdral nazaj proti mestu, od koder ju je pripeljal.

			Julka je planila k hčerki vsa solzna od veselja. Potem je pozdravila še zeta. Marija pa se je držala nekoliko v ozadju, kot bi se bala. Šele ko jo je babica opomnila, naj vendar že pozdravi mamo in očeta, se jima je s počasnimi koraki približala in ju sramežljivo pozdravila. Onadva pa sta jo burno objela, vsa srečna, da jo vidita in da so spet skupaj.

			Prvi dan je bila Marija do staršev precej zadržana. Potem pa so se spoprijateljili. Tudi očeta, ki ga prej ni poznala, je kar hitro sprejela in bila je zelo ponosna nanj. Kjer je le mogla, je v pogovoru pritaknila besedo oče. Posebno ponosna je bila na to, ker je lahko poudarila, da je to njen pravi oče in ne le kakšen očim.

			Po vasi se je hitro razširila novica, da se je iz Amerike vrnila Brežnova Nona z možem in da je ta mož pravi oče njene hčerke. Marsikateri, ki jo je nekoč obrekoval, je sedaj bil vznemirjen.

			»Vrnila se je. Pa pravijo, da imata precej denarja. Zemljo kupujeta in živino pa kmečko orodje. Torej bosta kmetovala. Pa naročilo za novo hišo sta tudi že dala. Pravijo, da bo na Brežnovem nastala kmetija, ki bo največja v vasi,« so pripovedovali ljudje drug drugemu in si tako krajšali čas. Pa se dosti tudi niso motili. Kmalu je bila njuna kmetija največja v vasi. Hišo in hlev in ostala kmečka poslopja sta zgradila na novo. Postala sta prava kmeta. Jakob je znal gospodariti, saj se je tega naučil že, ko je bil še hlapec.

			Nona pa je bila spretna gospodinja, saj je v kuhinji delala že, ko je bila še dekla. Njuna želja se je uresničila. Bila sta dva izmed redkih, ki so se jima sanje, da se rešita revščine, izpolnile. Bila pa sta tudi upanje tistim, ki so sanjali podobno kot Jakob in Nona nekoč.

			Gospodarstvo jima je uspevalo, Zdelo se je, da se vsak trud, ki ga vložita v svojo zemljo, desetkrat poplača in jima vrne z bogatim pridelkom.

			Marija je odraščala, ne da bi ji bilo treba hoditi delat po tujih njivah. Ona ni bila revna dninarica, temveč bogata kmečka hči. Dobila pa je še brata, Adama in Jima. Dva fanta, veseljaka in navihana, kot je bil njun oče, a delavna in skrbna, kot sta bila starša.

			Posebno mesto je imel najmlajši Jim, ki je dobil ime v spomin na črnega Jima, ki ga je mati srečala prvi dan, ko je prišla v Ameriko in je mislila, da nasproti prihaja hudič. Ob misli na ta dogodek sta se Nona in Jakob mnogokrat nasmejala in ko je bila Nona noseča s tretjim otrokom, sta sklenila, da če bo fant, mu bosta dala ime Jim. Toda noben sovaščan Jima ni klical po imenu. Vsi v vasi so ga klicali in poznali po imenu Paško. To pa je bilo zato, ker se je rodil na paši.

			Ko je bila Nona že v visoki nosečnosti, ji Jakob ni dovolil, da bi opravljala katero od težjih kmečkih del. Bila pa je žetev in vsi, kar jih je bilo pri hiši za delo sposobnih, so bili na njivi. Nona pa ni mogla posedati brez dela. Ni imela miru, pa čeprav je bil čas, ko bo rodila, že dejansko tu. Da bi se le zaposlila, je prignala kravi iz hleva, ju spela skupaj, da ji ne bi bezljali sem in tja in da bi ju lažje obvladala ter ju je gnala na pašo. Pasla je nekaj časa, potem pa so se začeli popadki. Otrok je javljal svoje rojstvo in prihod na ta svet. V začetku so bili popadki redki, potem pa tako pogosti, da ni zmogla več moči, da bi krave gnala domov. Naenkrat je začutila, da otrok prihaja. Počenila je in otroka ujela med dlani.

			»Kaj pa sedaj? Potrebno bo prerezati popkovino,« je pomislila. Pobrskala je z eno roko po žepih predpasnika in našla precej dolg kos lanene preje. Ne da bi razmišljala zakaj, jo je enkrat, ko je nekaj vezala, vtaknila v žep. Na kmetih se le malo stvari zavrže, tudi nit ne, kajti vse se lahko porabi in pride nekoč prav. Sedaj je bila Nona zadovoljna, da je našla to nit. Zvezala je popkovino, kot je videla, da je to naredila babica pri rojstvu starejših otrok. Iz drugega žepa pa je potegnila pipec, brez katerega nobena kmečka ženska ni šla nikamor, in prerezala popkovino. Nato je dvignila otroka v naročje in ga povila v predpasnik. S stisnjenimi zobmi je premagovala bolečine.

			Z eno roko je pestovala v predpasnik zavitega otroka, z drugo je držala vrv, na kateri je imela spete krave, in pasla naprej.

			Kmalu so bolečine popustile. Dan pa se je tudi iztekel. Prišel je čas, ko je morala gnati živino domov. Napotila se je proti domu. Srečno je vse spravila domov, živino in otroka v naročju. Domači pa so pritekli k njej in ji odvzeli otroka in živino ter so jo spravili v posteljo, kjer pa ni ostala dolgo.

			»Če sem lahko rodila na paši in otroka ter živino spravila domov, ne bom sedaj poležavala,« se je jezila, ko so jo po vsej sili hoteli zadržati v postelji. Z njo in otrokom je bilo vse v redu, le da se je fantka, ki se je rodil na paši, prijelo ime Paško. In nihče v vasi ga ni klical z njegovim pravim imenom. Bil in ostal je vse življenje Paško.

			Jakobu in Noni je vse uspevalo. Otroci so rasli kot konoplja, polje jima je dajalo bogat pridelek leto za letom. Množila sta svoje bogastvo, toda še vedno sta ostala tista skromna in prijazna človeka, kot sta bila, ko sta začela svoje skupno življenje.





*


			Leta so jima hitro minevala. Marija je bila že pravo dekle, pridna in delavna. Vsi fantje v vasi in okrog, kjer so jo poznali, ali slišali zanjo, so si prizadevali, da bi jo osvojili. Toda to ni bilo lahko. Marija je bila izbirčna, a ne v slabem pomenu besede. Ni gledala na lepoto in ne na bogastvo. Za njo je imela edino ceno le delavnost in poštenost.

			Nona in Jakob sta jo kot najstarejšo namenila za svojo naslednico. Ni ji bilo potrebno hiteti s poroko, saj sta oče in mati bila še dokaj mlada in so zmogli, seveda s pomočjo poslov in dninarjev, vso delo na kmetiji, čeprav ga ni bilo malo. Pa tudi brat Adam je že pridno prijemal za delo in pogosto je nadomestil kakšnega delavca, mlajši brat, Paško, pa je bil že pastir, kar je tudi nekaj zaleglo.

			Vendar pa se je kljub temu da je Marija ves čas govorila, da se še ne bo možila, ker ni našla še pravega, nekega dne vnelo tudi njeno srce. Zaljubila se je v fanta iz sosednje vasi. Bil je postaven fant, za katerim so dekleta rada gledala. On pa je imel oči le za Marijo. Ni bil bogat. Bil je sin srednjega kmeta. Je pa z veseljem delal na kmetiji, in čeprav je bil še mlad, saj je bil le dve leti starejši od Marije, so vsi, ki so ga poznali, vedeli povedati, da se na delo na kmetiji dobro spozna. Bil je drugi sin v družini, zato so starši, ko se je rodil, sklenili, da bo moral iti za zeta, doma, na domačiji, pa bo ostal njegov starejši brat. To pa je Mariji ravno ustrezalo, saj je sama bila določena, da bo prevzela kmetijo. Ker je vse ustrezalo tako enim kot drugim, sta se Marija in njen izbranec Jože nekega predpusta poročila.

			Jože se je preselil na Marijin dom. Začelo se je vsakdanje, kmečko življenje.

			Čez leto dni se je Mariji rodil prvi otrok, fant. Krstili so ga za Jožeta. Čez leto dni je privekala na svet Katka in čez pet let najmlajši, Štefan. Rasli so in vsi razen Štefana, ki je bil najmlajši, so, čeprav še otroci, že pridno pomagali pri delu. Na domačiji je bilo sedaj dovolj delovnih rok in poslov niso potrebovali. Le prababice Julke ni bilo več med njimi. Nekega deževnega dne, ko je bila v hiši zbrana vsa družina, saj zunaj niso mogli nič delati, je Marija začela:

			»Sedaj nas je pa že kar dosti. Vesta, oče in mama, nekaj bova z Jožetom morala storiti. Če bo ostalo tako, kot je, ko bodo otroci, vsi, kar jih je, najini in bratje, odrasli in si bodo zemljo razdelili, bodo spet reveži, kot smo bili nekoč. Vidva z očetom sta šla v Ameriko, da sta nas postavila na noge in iz revežev ter dninarjev spremenila v premožne kmete. Tudi midva z Jožetom morava poskrbeti, da bo tako ostalo.«

			»Pa menda ne mislita tudi vidva od doma, v Ameriko?« je Nona vprašala hčerko.

			»Ne v Ameriko, temveč v Francijo. Pravijo, da je tam zaslužek sedaj boljši kot v Ameriki. Pa ni tako daleč. Že s tem se prihrani, da pot tja in nazaj domov manj stane.«

			»Raje bi videla, da še malo počakata. Štefan je še majhen. Rabi še starše.«

			»Ni manjši, kot sem bila jaz, ko si ti odšla. Ja, vem, s teboj je bilo drugače. Pa vseeno. On bo imel babico in dedka, pa brata in sestro, ter oba strica, Adama in Paška, ki se z njim tudi lepo razumeta. Mislim, da mu niti malo ne bo sile. Ob vseh vas naju z očetom ne bo niti malo pogrešal. Francija ni tako daleč, kot je Amerika. Ko sem bila zadnjič v mestu, sem slišala skupino ljudi, ki so stali v gruči in se pogovarjali, da bo vojna. Ne bi rada, da bi Jože moral v vojsko. Če se bo res kaj zapletlo in se bo začela vojna, bo moral v vojsko. Če pa bova v Franciji, mu ne bo treba na front, pa še zaslužila bova, in ko bo vsega konec ter bo spet mir, se vrneva in začnemo znova, četudi ne bo vsa kmetija taka, kot je sedaj. Adam in Paško pa sta še premlada, da bi ju vpoklicali. Ostali najini pa so tako ali tako še otroci. Z otroki pa nihče ne dobi vojne, zato jih v vojno tudi klicali ne bodo. Oče je že prek tistih let, da bi ga vpoklicali,« je svoje misli razpredala Marija.

			Marija je bila pametna in je znala logično misliti. Če bi se rodila v mestu, in kot fant, bi zagotovo lahko bila dober diplomat. Stvari je znala obračati tako, da je bilo prav.

			Ko sta se Jakob in Nona nekega dne pogovarjala o tem, kar je tistega deževnega dne povedala Marija, sta prišla do spoznanja, da njen predlog niti ni tako napačen, zato mu tudi nista nasprotovala.

			»Bolje da gresta v Francijo, kot da čakata doma, da se začne vojna in Jožefa vpokličejo. Tam bo varen. Pa še služil bo. Če se vojna res začne, se bo enkrat gotovo končala, in takrat se Marija in Jože vrneta. Midva bova pa že kako z otroki,« je nekoč, ko sta bila sama, Nona govorila Jakobu.

			»Prav imaš. Toda ne verjamem, da res pride do vojne. Pa tudi če se bodo spopadle velike države, vojna vihra k nam najbrž ne pride. Premajhni smo in nepomembni. Pa vseeno je boljša previdnost. Sedaj se še lahko umakneta na varno. Če se bo res kaj začelo zapletati, države meje zaprejo in ne bosta mogla več nikamor. Zato naj se ne obirata dolgo,« je modroval Jakob.

			Dogovorili so se, da se na pomlad odpravita v Francijo.

			Otroke bosta pustila doma in bosta zanje skrbela oče in mati, dokler se ne vrneta.

			Marija in Jožef sta se začela pripravljati na odhod. Februarja sta odšla. Otroci in Nona so ju spremljali na zbirno mesto, ki je bilo sredi vasi. Istočasno kot Marija in Jožef je v Francijo odhajalo iz vasi pet poročenih parov in tri dekleta, pa en fant. Oče se je že doma poslovil od njiju. Skrbelo ga je, pa čeprav je svoje občutke spretno prikrival. Tudi njemu je že prišlo na ušesa, da v Evropi vre in le malo je verjetno, da ne bi države planile ena na drugo. Jakob pa je razmišljal trezno.

			»Francija in Nemčija nikoli nista bili kaj prida prijateljski ena do druge. Samo da se ne bi prvi zlasali. Potem sta šla Marija in Jože ravno v volčje žrelo. Mogoče pa ne bo vojne. Nekateri jo vedno napovedujejo, pa ostane mirno. Mogoče bo tudi sedaj tako. Tisti, ki kaj drugega ne vedo povedati, bodo pa še naprej strašili z vojno,« je razmišljal Jakob, ko je Nona z otroki spremljala Marijo in Jožeta.

			Čakanje na voznika, ki bo odhajajoče odpeljal v mesto na železniško postajo, je bilo mučno. Ob tem se je Nona spomnila, kako težko je bilo, ko je sama odhajala od doma. Zato ni veliko govorila, pa tudi zbrani so rekli le tisto, kar je bilo nujno. Večino časa so molčali in mislili na kdo ve kaj.

			Po skoraj uri čakanja se je najeti voznik le prikazal.

			»Le kam rinete, ljudje? Kaj niste slišali, kaj se kuha? Pa ravno tja, kjer se vojna lahko začne. Bolj varno bi bilo doma. Nas, tukaj, bogu in vladajočim za hrbtom, bodo pustili pri miru,« je rekel voznik namesto pozdrava.

			»Eh, stric. Mi se ne bomo šli vojne. Delat gremo, da kaj zaslužimo. Vojno pa se naj gredo tisti na oblasti!« je voznika zavrnila Marija.

			»Škoda, Marija, da si ženska in ne moški. Lahko bi bila kje v vladi, ko si tako pametna. No ja, saj, ko si pa Nonina hči. Ta je bila ravno taka kot ti. Pa sedite na voz, če ste se tako odločili, da greste!« je voznik končal pogovor.

			Čakajoči so se poslovili od domačih, ki so jih pospremili na zbirališče. Potem so drug za drugim zlezli na voz in posedli. Voznik je počil z bičem in konji so potegnili. Še so pomahali eden drugemu, odhajajoči domačim in ti njim, in voz je izginil za ovinkom zadnjih vaških hiš ter ga več niso videli.

			»Pojdimo otroci, gremo domov! Treba bo kaj delati,« je rekla Nona in mala procesija, ki ji je načelovala Nona, se je napotila proti Brežnovi domačiji.

			Ko so prišli domov, so se otroci razkropili, Nona pa se je za trenutek ustavila pri Jakobu in začela sta se pogovarjati o tem, kar je že nekaj časa begalo oba.

			»Ne vem, če sta naša dva ravnala za ta čas najbolj pametno. Danes je spet voznik omenil vojno. Rekel je, da bi bilo bolje, če bi ostali doma, ker bo vojna vihra v Francijo gotovo pljusknila prej kot sem k nam,« je zaskrbljeno povedala Nona.

			»Tudi jaz sem že razmišljal, da nista izbrala najbolj dober čas za odhod. Mislil sem jima to povedati, pa nisem. Tudi če bi kaj rekel, mi ne bi verjela. Mladi so mladi in imajo svojo pamet. Ne verjamejo starejšim. Pa saj sva bila midva ravno tako zaletava, ko sva bila njunih let. Mogoče pa iz vseh teh napovedovanj ne bo nič, in so to spet samo govorice, kot že mnogokrat,« je misel zaključil Jakob.

			»Ko bi le bog dal, da bi bilo tako, kot ti praviš. Je pa tako, da ne moremo drugače, kot nam je sojeno. Če je njima sojeno, da se znajdeta sredi vojne vihre, se bo to zgodilo, pa naj gresta kamor koli. Bog je gospodar in ne mi ljudje. On odloča, kaj koga doleti,« je končala razgovor Nona in šla za svojim delom.





*


			Minilo je nekaj tednov od odhoda Marije in Jožefa in prišlo je prvo pismo. Pisala sta, da sta dobila delo na kmetiji, kar jima ustreza, saj sta tega dela tudi vajena. Jožef vozi goseničarja, ki orje in dela vsa ostala dela na polju, kar doma delajo konji in na mnogih kmetijah krave. Nad tem strojem, ki je v resnici traktor, je Jože zelo navdušen in že računa, koliko bo potrebno prihraniti, da ko se vrneta, kupi ravno takega.

			Marija je pisala, da ona dela v kuhinji. Pa ne kuha za delavce. Ti imajo posebno kuhinjo in svoje kuharice. Marija dela v gosposki kuhinji in kuha za gospodarjevo družino. Gospodar in gospodinja sta kot kaže dobra človeka in se od gospodinje marsikaj uči. Kuhajo pa tudi drugačne jedi kot doma. Celo polže in žabje krake pripravljajo. Gospodar in gospodinja imata dve hčerki, ki se kar naprej vrtita okrog nje, in obljubili sta, toliko je že razumela, da jo bosta učili jezika. Delavcev pa je na tem posestvu dosti, dvainštirideset.

			Oče in mati sta bila pomirjena.

			»Ni slabo, če delata na kmetiji. Pravijo, da je Francija napredna država, zlasti kar se kmetijstva tiče. Dobro bo, če se naučita, kako tam delajo in gospodarijo. Pa da Jože vozi traktor. To bi rad videl, če ga res kupi, ko se vrne. Ljudem bodo oči popokale od zavisti, če bomo res imeli traktor in bomo delali z njim. Hitrejši je kot živina, pa naj so to krave ali konji. Več naredi in manj drugih delavcev je potem potrebno imeti,« je povedal Jakob in zadovoljno kimajoč odšel za svojim delom. Na ustih mu je igral droben nasmešek. Najbrž je v mislih že videl tisti veliki stroj, ki orje njegove njive namesto konj ali krav in začudene poglede sosedov, ki ne morejo dojeti, kaj za neko čudo to orje in leta sem in tja po Brežnovih njivah. Nona pa je v mislih videla hčerko z belim predpasnikom pred seboj in z belo ruto na glavi, kako se vrti po gosposki kuhinji.

			»Ko se vrne, ji bom rekla, naj skuha kaj, kar je kuhala tam, za gospodo. Samo ne polžev pa žabjih krakov. Pa če se nauči še njihovega jezika, tudi ne bo slabo. Vsako znanje kdaj prav pride,« je ponosna na hčerko razmišljala Nona.

			Potem so pisma prihajala vsak mesec in v vsakem sta poslala tudi kaj denarja, frankov, da bosta lahko kaj kupila otrokom, ali kar bosta pač potrebovala. Vse je kazalo, da sta se Jože in Marija odločila prav. Oče in mati sta bila prepričana, da bosta uspela, kot je uspelo njima. Doma, pri delu, pa ju pretirano niso pogrešali. Bilo je še kar dovolj mladih rok, ki so nadomestile njune roke. Adam in Paško sta bila že prava fanta. Pa tudi njuna Jože in Katka sta že precej zalegla. Katka je pomagala babici v kuhinji, moški člani družine pa so večinoma sami opravili delo na polju. Štefan je bil še majhen, pa kljub temu ni stal križem rok. Prijemal je za vsako delo, četudi je bil za katero še prešibak.

			Štefan, najmlajši vnuk None in Jakoba, je bil še najbolj podoben Jakobu. Bil je veseljak in kodrolas. Oči pa so se mu vedno nagajivo bleščale, kot bi kar naprej snoval kakšno potegavščino. Bolj je bil podoben dedu, kot so mu bili podobni njegovi lastni otroci. Veder, kot je bil, je bil pravo sonce povsod, kjer se je pojavil. Zaradi tega so ga imeli vsi radi, tako doma kot v vasi.

			Pogosto so se ljudje pogovarjali, da imata Nona in Jakob veliko srečo. Bogata sta. Imata dovolj zemlje, več kot kdorkoli v vasi. Imata skrbno hčerko in zeta. Pa tudi druga dva njuna otroka, Adam in Paško, sta delavna in poštena. Odraščajo pa tudi nič manj marljivi vnuki, Jože in Katka. Marsikdo je potrdil, da je malo tako srečnih družin, kot je Nonina in Jakobova.

			Pa ljudje o njihovi sreči niso govorili z zavistjo, kot je včasih v vasi navada. Privoščili so jim uspeh, saj je bil dosežen z delom in ne z goljufijo, ali dobljen na lahek način, kot nekatero bogastvo. Vaški ljudje pa cenijo na pošten način pridobljeno srečo in je ne zavidajo. Zato je tudi Noni in Jakobu niso zavidali, vsaj večina ne.

			Le tisti nekateri, ki so Nono zasmehovali, ko je bila mlada in je bila neporočena mati, so se sedaj pogovora o Noni in Jakobu ter njuni družini najrajši izognili. Peklo jih je nekoliko, ker sta uspela, ko so ji oni napovedovali propad in večno siromaštvo. Mnogim pa je bil njun uspeh vzpodbuda, da so se tudi sami trudili, da bi se prebili iz revščine.

			Mnogi so si dajali pogum, ko jim je bilo najtežje in so se vzpodbujali z besedami:

			»Nona in Jakob sta uspela, zakaj ne bi uspelo še meni. Samo vztrajati moram in ne smem popustiti. Samo naprej! Ne smem gledati nazaj. Življenje je spredaj in ne zadaj. Uspel bom, če bom vztrajal, prav kakor sta uspela Nona in Jakob, in kot uspevajo njuni otroci.«





XIII.


			Govorice o bližajoči se vojni so postajale vse glasnejše. Nona in Jakob sta se nekega večera, ko so vnuki in sinova že spali, pogovarjala o teh govoricah.

			»Veš, da so govorice, da bo vojna, vse glasnejše. Najbrž le ni vse iz trte zvito. Čeprav bi bil rajši, če to, kar govorijo, ne bi bilo res,« je na glas razmišljal Jakob.

			»Tudi jaz sem slišala, da je resno. Včeraj, ko sem šla v trgovino, sta bila v trgovini dva tujca, nobeden, kar nas je bilo takrat tam, ju ni poznal. Čeprav ni bilo ravno lepo, pa smo vseeno vlekli na ušesa, o čem govorita. Tudi onadva sta govorila, da bo vojna. Jakob, strah me je. Ko je bila prva svetovna vojna, sva midva bila v Ameriki. Nisva je kdo ve kako občutila. Sedaj se pa bojim. Če bo res vojna, bodo Adama gotovo vpoklicali. Upam, da ne bo dolgo trajala in se vsaj Paško ter vnuk izogneta vojski. Tebe pa najbrž tudi ne bodo vpoklicali. Si že prestar za bojevanje.«

			»Upam, da ne bo nič iz tega, kar govorijo. Če se pa zaplete, pa zna udariti tudi nas. Adam se prav gotovo potem vojske ne bo mogel izogniti. Ostali moški pri hiši, pa kdo ve. Lahko še Paška in mene doleti fronta. Edino Štefan je, mislim, popolnoma varen. Jožeta zeta pa tudi ne bodo klicali v vojsko. Doma ni, naši ga ne bodo mogli poklicati, Francozi pa tudi ne, ker ni njihov državljan, tujec je,« je nadaljeval pogovor Jakob.

			Strah pred vojno je lebdel nekje v zraku in se ni hotel umakniti. Novice, ki so pricurljale iz sveta v vas, so bile čedalje slabše. Pisma iz Francije od Marije in Jožeta so prihajala vse redkeje. V zadnjem sta pisala:

			»Jože je postal vodja vseh zaposlenih na posestvu. Pa kdo ve, kaj bo. Tu nismo daleč od nemške meje. Govorice, da bo Nemčija napadla Francijo, so vse glasnejše. Ne skrbita, če vam, če bo vojna, nekaj časa ne bom mogla pisati. Pisala vam bom takoj, ko bo mogoče. Tukaj se pripravljajo na vojno, pa čeprav pravijo, da Nemčija Francije ne bo mogla premagati. Pazite na Jožeta in Katko. Strah me je, kaj bo z Jožetom. Če bo vojna, ga gotovo vpokličejo. Lep pozdrav! Marija.«

			Nekega dne so prišli v vas prvi pozivi. Le malo je bilo hiš, iz katere ne bi nikogar vpoklicali. Vsi, ki so odhajali, so šli s prepričanjem, da se bojevati ne bo potrebno, saj je bil sklenjen z Nemčijo pakt in da so jih vpoklicali le zaradi varnosti, in se bodo tako vsi, ki so bili vpoklicani v vojsko, vrnili še pred žetvijo. Potem pa je prišla novica, da so Nemci bombardirali Beograd. A vseeno so ljudje še upali, da se bo vse umirilo in da se bodo tisti, ki so bili vpoklicani v vojsko, kmalu vrnili domov. Novice pa so bile iz dneva v dan slabše.

			Pisma iz Francije od Marije in zeta niso več prihajala. Nona in Jakob sta bila kot na trnih. Zvedela sta, da je tudi Francija napadena. Potem so se pojavili jugoslovanski vojaki, ki so bežali in se umikali pred prihajajočim sovražnikom. Zvedelo se je, da je kralj pobegnil na varno, vojska pa je v razpadu. Vojaki bežijo in si rešujejo gola življenja in svobodo, da jih ne zajame sovražnik. Zvedeli so, da je zasedena Avstrija, pa Poljska in Francija, ter da so bojišča še na mnogih koncih sveta. Začela se je druga svetovna vojna. Nikomur ni prizanesla in pljusknila je v vsak košček sveta in domovine. Začela se je prava morija.

			Nekega jutra so opazili, da domačih mož, ki so skrbeli za red, ni več na žandarmerijski postaji. Tam so se pojavili madžarski žandarji. Ker je naša pokrajina dolgo časa spadala pod avstroogrsko oblast in so jo uspeli iztrgati iz madžarskih rok šele po prvi svetovni vojni, je Madžarska, s svojimi zavezniki Nemci in Italijani, spet pohitela in zasedla, kar je ob ustanovitvi Kraljevine SHS izgubila.

			Naše kraje so zasedli Madžari in se začeli obnašati, kot da ti kraji pripadajo njim in tudi so njihovi. Sedaj so madžarske oblasti izvajale vpoklice vojakov. Ni bilo hiše, kjer so imeli fanta, ali mladega moškega, da bi se vpoklicu lahko izognila in ne bi koga vpoklicali v vojsko. Povsod, kjer je bila veččlanska družina, so določili dva, ali enega člana, odvisno, koliko je bilo članov pri hiši, da so morali na obvezno delo na Madžarsko, na velika posestva, ki jim je zato, ker so možje morali v vojsko, začelo primanjkovati delavcev. Na prebivalce pa so izvajali tudi različne pritiske. Novačili so moške, naj se včlanijo v njihove organizacije. Največja v teh krajih je bila, kot so jo domačini imenovali, partija njilašov.

			Člani te organizacije so bili neke vrste podaljšana roka madžarske oblasti. Urili so mlade fante v vojaških veščinah. Stražili so po vasi in vohali za partizani, ki so okupatorjem znali že kmalu po zasedbi pripraviti marsikatero nevšečnost. Marsikateri član te stranke je govoril, kaj vse dobrega ga čaka, ko bo vojne konec, kajti trdno so bili prepričani, da bo zmaga na strani okupatorja.

			Pogosto so madžarski žandarji pridrli v vas in se razkropili v skupinah po hišah. Preiskali so vsak kot v posameznih hišah, z izgovorom, da iščejo partizane. Ljudje so se jih bali, saj večina prebivalcev ni znala niti njihovega jezika.

			Jakob je njihov jezik dobro obvladal, saj je nekaj let služil pri kmetu, ki je bil po rodu Madžar in se ga je moral naučiti, če je to želel ali ne. Zato jim je pogosto, ko so prišli iskat partizane in so odpirali skrinjo za skrinjo in najprej tiščali puške v skrinjo, pa šele nato pogledali, rekel:

			»Ste pa res neumni. Če bi tam, v skrinji, sedel partizan, vi že ne bi bili več živi. Ustrelil bi vas prej, kot bi ga zagledali.«

			Zaradi te predrznosti je bil deležen marsikatere grožnje in zmerjanja, pa tudi nekaj klofut je dobil za to.

			Vojna pa se je vlekla. Nekaj časa pisem iz Francije ni bilo. Začeli pa so se ponovni vpoklici. Vpoklican je bil tudi Adam, Nonin in Jakobov sin.

			Ves čas, odkar je prejel poziv, pa vse do odhoda, je Nona na skrivaj, ko je ni nihče videl, jokala. Očitala si je, zakaj ga nista z Jakobom poslala kam v tujino, od koder bi se, ko bo vojne konec, zagotovo vrnil. Iz vojne pa na njegovo vrnitev ni upala preveč. Toliko dobrih mož in pridnih fantov iz vasi je že padlo. Kdo ve, če sedaj ni na vrsti njen sin. Ni bila prepričana, da bo imel večjo srečo kot tisti, ki so za vedno ostali na bojiščih širom Evrope in matere niti niso vedele za njihove grobove.

			 Prišel je dan Adamovega odhoda. Oče se je doma poslovil od njega. Bilo mu je hudo, zato ga ni spremljal. Jakob je skrival pred ostalimi člani svojo bolečino. Ni hotel pokazati, kako hudo mu je, da mora sin na vojno, pa to še v okupatorjevo vojsko. Če bi šel v domačo vojsko, bi se Jakob tolažil, da sin brani domovino, tako pa … moral se bo boriti za tujca, sovražnika in okupatorja. Mati je sina Adama pospremila na železniško postajo in se tam, kot mnoge druge matere, s solzami v očeh in vprašanjem v mislih, če se kdaj vrne, poslovila. Imela je zelo neprijeten občutek in neko zlo slutnjo, da sina vidi zadnjič. Jokala je, pa vse to ni pomagalo. Vlak je Adama odpeljal na bojišče. Njega in njegove tovariše so poslali takoj na fronto, tja, kjer so se bili najhujši boji. Preživel je nekaj napadov in redno pisal staršema. Nekoliko sta se umirila in zadušila strah. Tolažila ju je misel, da če je preživel prve napade, bo v ostalih že bolj izkušen in bo lažje preživel.

			Nona in Jakob sta težko čakala vsako sinovo pismo. Trepetala sta zanj in nista niti pomislila, da bi jima lahko še koga vzeli.

			Nekega dne pa je vaški kurir spet s svojim bobnom sklical vaščane. Sporočil jim je, da so nekateri dali življenje in je prebral njihova imena. Matere in žene padlih so zajokale. S tem pa slabih novic ni bilo konec. Čeprav sta si Nona in Jakob globoko oddahnila, ker Adamovega imena ni bilo med padlimi, je drugo obvestilo udarilo tudi njiju. Vpoklican je bil njun drugi sin, Paško.

			Nono je vpoklic Paška skoraj popolnoma strl. Zdelo se ji je, da je še tako mlad in otročji, da ni mogla kaj, da ne bi na glas pripomnila, da jo je vojaški sel, ki je spremljal vaškega bobnarja in delil vpoklice, prav pisano pogledal:

			»Tako, sedaj se bodo že z otroki vojskovali. Kje pa potem lahko taka vojska zmaga. Najbolje bi bilo, če bi takoj položili orožje, ne da naše mlade fante pošiljajo v to klavnico.«

			»Molči vendar. Vidiš, kako pisano te gleda vojaški sel. Še zaprli te bodo,« ji je zašepetal Jakob in jo povlekel za rokav, proti domu, naj ne zine še kakšne, ki oblastem ne bi bila po volji in bi jo zaprli. Vedel je, da njeno govorjenje ne bo rešilo nobenega fanta vojske. Bil je v skrbeh za Nono. V tistih viharnih časih je bila dovolj ena sama beseda, ki okupatorju ni bila po volji, in že se je tisti, ki jo je izgovoril, znašel v zaporu.

			Nona je s sklonjeno glavo ubogljivo šla za Jakobom. V prsih pa jo je neizmerno stiskalo. Najprej Adam, sedaj Paško, kaj če pride na vrsto še vnuk Jože, in seveda v skrajni sili še njen Jakob. Jože že tako mora hoditi na urjenje pod poveljstvom vaških njilašov, madžarskih podrepnikov. O koncu vojne pa še ni nič slišati. Vedno več je vpoklicev in vse več padlih. Novice pa, ki se prikradejo do vasi, so tako nasprotujoče. Okupator in njegovi privrženci trdijo, da zmagujejo, vsakokrat pa, ko prispe sel, je več vpoklicev in več padlih.

			»Kakšno pa je potem to zmagovanje?« je s svojo preprosto kmečko pametjo razmišljala Nona.

			Doma je začela pripravljati vse, kar bi lahko vzel Paško s seboj na vojsko. Prišel je dan slovesa. Nona je tudi drugega sina pospremila na železniško postajo in se žalostna poslovila od njega v strahu, da ga vidi zadnjikrat. Objokana se je vrnila domov in se poskušala zamotiti z delom, da ne bi mislila na sina in na najhujše.





*


			Vojna je divjala že tretje leto in ni niti malo kazalo, da je bo kmalu konec. Vse več so jih vpoklicali in vse več je bilo mrtvih iz vasi. Vas se je počasi praznila. Začele so že primanjkovati delovne roke. Tudi Nona in Jakob sta že močno čutila, da manjkata Adam in Paško. Pa so le še Jože, Jakob in ona zmogli in delali naprej. Pa tudi Štefan je že pridno poprijemal za delo in skušal zapolniti vrzel, ki je nastala po vpoklicu Adama in Paška.

			Bilo je sredi žetve, ko je v vasi spet zadonel glas vaškega bobna. Ko so ga ljudje zaslišali, so se jezili, pa kljub temu so hiteli na sredo vasi, da bi slišali, kaj sedaj spet hočejo. Tudi Nonina družina se je priključila in čakala.

			Nona je rahlo trepetala v strahu, da bo med padlimi tudi kateri izmed njunih sinov. Pa je sel prebral seznam in med omenjenimi ni bilo nikogar njenih. Globoko si je oddahnila in v mislih se je zahvalila bogu, da čuva njene. Pod predpasnikom je sklenila roke in prosila, naj še naprej varuje njene sinove.

			Potem ko je vaški kurir prebral seznam padlih, je spet začel deliti pozive za vpoklic v vojno. Dobila sta jih Jakob in vnuk Jože.

			»Kaj so znoreli? Sedaj se bodo že otroci in starci bojevali? Kdo bo pa potem še ostal doma in delal? Sedaj sva na kmetiji ostala le jaz in petnajstletni vnuk Štefan. Kaj lahko naredim v času žetve s tem otrokom?« je skozi solze govorila Nona. »Vse, kar je zraslo, bo propadlo. Midva tega ne moreva požeti, pozimi pa bova brez hrane in lačna.«

			Jakoba in Jožeta je Nona vsa obupana pospremila na postajo in se s solzami v očeh poslovila od njiju. Ko je prišla domov, se je postavila pred vnuka Štefana in vnukinjo Katko ter žalostno spregovorila:

			»Otroka moja, kaj mi trije lahko storimo. Požeti ne bomo mogli. Moke ne bo. Pozimi bomo umrli od gladu.«

			»Ne bomo, babica. Poželi bomo. Jaz bom kosil, Katka bo s srpom pobirala za menoj pšenico. Ti pa, ker to znaš, boš vezala snope.«

			»Da, tako bo. Gremo delat!« je potrdila vnukinja.

			»Oh, bog! Kdaj bomo mi to pospravili?« je na glas zajokala Nona. Pa ni nič pomagalo. Ko je nekoliko premislila, je ugotovila, da je najbolje narediti tako, kot je rekel vnuk. Ko pa je v mislih malo popotovala po vasi in preštela vse kmetije, je uvidela, da je povsod hudo in marsikje še huje. Ponekod je ostal le kak starček, vsi drugi pa so bili v vojski, ali pa so padli in obležali kje na bojiščih Evrope.

			Žita so bila zrela in so povešala svoje polne klase.

			»Moramo začeti, sicer do jeseni ne bomo požela s temi otroki,« je pomislila ter poklicala Štefana im Katko.

			»Otroka moja, moramo začeti žeti, če hočemo pozimi kaj jesti.«

			Vzeli so orodja in se podali na njivo. Začeli so z delom. Napredovali so zelo počasi, še zlasti v začetku, ker Štefan še ni znal niti dobro kositi. Pa so vztrajali. Vsak dan je bilo bolje. Žetev se je vlekla. Nona je opogumljala mlada vnuka. Bila pa sta vztrajna in sta se trudila na vso moč, odnehala nista. Njihova

			žetev je trajala zelo dolgo. Toda poželi so le. Marsikatere njive v vasi tisto poletje niso bile požete. Noni je uspelo dobiti tudi mlatilnico in delavce, da so požeto omlatili. Oddahnila si je. Njihov pridelek je bil spravljen v shrambi. Nona je pohvalila vnuka in vsakemu za nagrado kupila novo obleko. Kdo bi vedel, kje je staknila ta dva kosa oblačil, ko je zaradi vojne že vsega primanjkovalo. Toda to je dalo vnukoma nov polet in skupaj z babico sta se lotila in ji pomagala z velikim veseljem še pri jesenskih delih.

			Nona in Štefan sta orala in pripravljala njivo za jesensko setev, ko je spet na vasi zadonel boben. Pustila sta delo in šla, da bi slišala, kaj bi oblast spet rada. Zbranih je bilo že veliko ljudi. Nestrpno so se prestopali z noge na nogo in čakali, kaj jim bo kurir sporočil. Ko se mu je zdelo, da so že vsi prišli, je začel. Najprej je prebral imena padlih. Nona se je skoraj zgrudila, ko je med padlimi zaslišala tudi ime Adama in Paška. Adam je padel na ruski fronti, Paško nekje na Madžarskem.

			»Pa kaj so z njimi počeli na Madžarskem?« je med jokom tarnala Nona. »Menda fronta še ni na Madžarskem?« je spraševala bolj sebe kot okolico.

			Neka ženska se je nagnila bližje k Noni in ji zašepetala:

			»Je, je. Bežijo. Rusi podijo madžarsko vojsko. Kmalu bo konec vojne.«

			»Ko bi je le bilo čimprej, saj prinaša samo zlo. Dalj ko se vleče, več zla povzroča,« ji je odvrnila Nona.

			Težko je bilo Noni ob izgubi dveh sinov. Prejokala je, da si je skoraj izjokala oči. Mrtvih pa kljub temu ni mogla obuditi.

			»Le kaj je z Jakobom. Že tako dolgo ni pisal. Prepričana sem, da je še živ. Če bi bil mrtev, bi kurir prebral tudi njegovo ime, kot je imena drugih padlih. To mi daje upanje. Le kaj bi jaz brez njega?« se je tolažila Nona. »Gotovo je kje v takem kraju, da ne more pisati. Pa bo že pisal, ko bo lahko. Samo da je živ. Dokler je živ, je upanje, da se nekoč vrne,« si je Nona dajala pogum.

			»Tudi Marija in Jože se nič ne oglasita. Kaj neki je z njima? Ta dva nista na fronti. Res da so Francijo zasedli Nemci, toda Marija in Jožef sta delavca. Kaj bi z njima. Onadva opravljata svoje delo in z vojno nimata nič,« je razmišljala Nona.

			Nekaj tednov za tem pa ji je vaški sel, ki je po vasi raznašal tudi pošto, prinesel pismo. Bilo je iz Francije. Prijela ga je v roke, ga nekajkrat zavrtela in si ga ogledala z vseh strani.

			»Kdo pa to piše in kaj? Pismo ni iz tistega kraja, kjer sta delala Marija in Jože. Mogoče sta odšla delat kam drugam. In tudi pisava ni Marijina. Mogoče je pisal Jože. Njegove pisave ne poznam. Nikoli ni pisal on, temveč je vedno pisala Marija,« je razmišljala Nona in v strahu zavlačevala ter pismo, namesto da bi ga odprla, obračala v rokah in ugibala, kaj in kako. Ker pa tako ni dobila odgovora, kakšno vest prinaša pismo in kdo ga piše, se je le ojunačila in ga odprla ter začela brati:

			Dragi rojaki!

			Sem Janez, prijatelj Jožeta in Marije. Vse od začetka prihoda v Francijo in do vojne smo delali na istem posestvu. Ko pa se je začela vojna in so Nemci zasedli Francijo, so prihajali tudi sem, kjer smo bili mi. Oblasti so nam ukazale, da se moramo pred Nemci umakniti v drugi del države. Gospodar je pooblastil Jožeta, da je vodil nas delavce, begunce, sam pa je svojo družino odpeljal z avtomobilom na svoje drugo posestvo, na drugi konec Francije. Mi smo potovali z vozovi in to je trajalo počasneje. Tudi mi naj bi prišli za njimi. Potovanje je bilo težko, saj so bile ceste polne beguncev. Potem pa se je med nas pomešala še kolona nemških vojakov in nas porinila na rob. Nismo mogli ne naprej in ne nazaj. Priletela so zavezniška letala in začela bombardirati vojsko, in ker se je ta pomešala med nas, so bombe padale tudi po nas. Mnogi naši sodelavci so tam izgubili življenje, med njimi tudi vaš zet Jože in hčerka Marija. Pokopana sta, kjer sta umrla. Janez.

			Nona je zajokala na ves glas. Najprej dva sinova, sedaj pa še hčerka in zet. Tej vojni je plačala predragi davek.

			»Prekleta vojna! Koliko mi jih je vzela. Izgubila sem vse Jakobove otroke, Adama, Paška, Marijo. Ostal mi je samo še on sam. Kaj naj mu rečem, ko se vrne iz vojne? Kje so najini otroci?« je govorila in še bolj obupano jokala.

			Ko sta Štefan in Katka slišala babičin jok, sta pritekla k njej. Objela ju je in si ju privila na srce.

			»Siroti moji. Mame in očeta nimata več. Mrtva sta.«

			»Kaj se je zgodilo?« sta vprašala oba v en glas.

			Nona jima je prebrala pismo, ki ga je prejela. Jokali so in žalovali, mrtvih pa niso mogli obuditi. Morali so se potolažiti, čeprav pozabiti svojih izgubljenih niso mogli. Toda živeti so morali naprej, pa čeprav brez njih, ki so jih imeli radi, pa jih več ni bilo na tem svetu.





*


			Jesen se je že močno nagibala na zimo. Dela na polju so ljudje, kar so sploh lahko zaradi pomanjkanja delovne sile, že postorili. Mrzlo je bilo in ljudje so se držali prostorov v hiši v bližini peči in štedilnikov. Marsikaj je v državi primanjkovalo, zlasti živila in maščoba, pa sladkor so težko dobili. Kmetje so povečini imeli denar in bi si jih lahko kupili, niso jih pa mogli kupiti, ker jih v trgovinah ni bilo.

			Ker sta Katka in Štefan bila prava sladkosneda, babica pa je že prejšnje leto težko prišla do sladkorja, se je Štefan domislil, da bo gojil čebele. Začel je zgodaj spomladi s tremi panji in potem je med letom z babičino pomočjo dokupil še nekaj panjev. Letina je bila ugodna in čebele so nabrale precej medu. Tako mala družina niti ni preveč pogrešala sladkorja. Vse, kar je moralo biti sladko, so sladkali z medom.

			Štefan je ves svoj prosti čas prebil v čebelnjaku. Tudi na zimo je svoje čebele dobro pripravil. Sedaj pa je bil prost in vsi trije so se greli ob topli peči, ko so opazili pismonošo, kako rine v njihov breg proti hiši. Zadnje čase vajeni samih slabih novic niso več pričakovali nič dobrega.

			Prva je pismonošo zagledala Nona. Ko ga je opazila, si ni mogla kaj, da ne bi vzdihnila na glas: »Pa ne že spet!« S tem je mislila, da naj ne nosi kakšne slabe novice. Saj dobre novice, kot bi se vse izgubile, odkar je trajala vojna.

			Štefan in Katka sta babico zvedavo pogledala.

			»Kaj pa je, babica? Kaj naj spet ne bo?« je vprašal Štefan.

			»Rada bi, da bi nam pismonoša vsaj tokrat prinesel kakšno dobro novico in ne spet kakšno slabo,« je odgovorila babica.

			»Kako pa veš, da prinaša novico?« je vprašala Katka.

			»Kar tako, zaradi lepšega, gotovo ne bi v tem mrzlem vremenu rinil sem gor v naš hrib. Nekaj važnega mora biti. Samo, da ni spet kateri padel, dedek ali Jože.«

			»Imena padlih preberejo v vasi. Ne nosi pismonoša posameznih obvestil,« je rekel Štefan.

			Medtem je pismonoša že prišel do hiše in pred vrata. Potrkal je in vstopil.

			»Dober dan! Tukaj pa imate prijetno toplo. Zunaj pa brije, da je veselje.«

			»Dober dan! Če je dober? Kaj si nam pa prinesel?«

			»Pismo sem vam prinesel. Iz Madžarke je, iz Šoprona.«

			»Iz Šoprona? Nikogar nimamo tam, pa tudi v celi Madžarski ne. Le kdo bi nam lahko pisal.«

			»Nikoli ne veš. Pravijo, da se madžarska vojska umika, beži.

			Pa mogoče je kateri tvojih kje tam?«

			»Mogoče. Kdo pa ve dandanes, kje je kateri. Že dolgo se nista javila ne Jakob in ne Jože. Ne vem, kaj je z njima,« je rekla Nona in vzela pismo iz rok pismonoše. Ta je takoj, ko je pismo oddal, pozdravil in odšel.

			Nona je nekaj časa v rokah obračala prejeto pismo, kot bi se ga bala odpreti.

			»To ni njuna pisava. Ni pisal Jakob in tudi Jože ne. Njuno pisavo dobro poznam. Pa poglejmo, kdo piše in kaj hoče.«

			Nona je pismo počasi odprla, kot da nalašč zavlačuje. Potem ga je razgrnila in ga začela brati.

			Pozdravljeni!

			 Sem Jakobov bojni kompanjon. Bojevala sva se v isti četi, pa naju je ob napadu oba ranilo. Sedaj sva v bolnici, v Šopronu. Ker vem, da to mesto ni ravno predaleč od vašega kraja, sem vam to sporočil, morda bi ga želeli priti obiskat. Večkrat sva se pogovarjala z Jakobom in je povedal, da ste Nona in njegova žena. Sedaj pa, ko je ranjen in ko je bledel, vas je neprestano klical. Aleksander.

			»Torej je dedek ranjen? Moraš ga obiskati! Pomagalo mu bo, da bo prej ozdravel.«

			»Kdo pa bo doma skrbel za živino in dom, če ga bom šla obiskat? Te poti ne bom mogla opraviti v enem dnevu.«

			»Midva bova doma. Midva s Katko. Ti samo pojdi in nič ne skrbi, vse bo v redu,« ji je prigovarjal Štefan.

			Nona je bila v dilemi, bi šla, ali ne bi šla. Rada bi šla. Jakob mora biti zelo bolan, ko sam ni mogel pisati. Kaj če ne bo preživel? Rada bi ga še enkrat videla. Toda Štefan in Katka sta še tako mlada. Ju lahko pusti za nekaj dni sama? Dela sedaj res ni več veliko. Pri živalih bi pa tudi onadva zmogla. Mogoče to tudi želi. Kar tako ji ta tuji človek gotovo ne bi pisal. Tako je premišljevala in se nazadnje odločila, da bo šla.

			»Prav, pa pojdem, če bosta vidva zmogla sama doma. Štefan, ti me boš odpeljal na železniško postajo. Jutri navsezgodaj bova šla na pot.«

			»Prav, babica. Samo zbudi me, da ne zaspim!«

			»Katka, boš ti sama lahko nakrmila živino, da bova midva prej šla od doma, ker sedaj ne vem, kdaj pelje vlak proti Šopronu?«

			»Seveda bom zmogla. Vidva samo brez skrbi pojdita na pot. Babica, pa dedka pozdravi in mu povej, naj čimprej pride domov. Če je bil ranjen, gotovo dobi dopust. Potem pa, ko se ta izteče, vojne več ne bo. Vsi pravijo, da bo vojne še to zimo konec.«

			»Ko bi je le bilo konec, saj že vse predolgo traja,« je pogovor končala babica.

			Dan se je iztekel. Opravili so v hlevih, kar je bilo potrebno, in povečerjali.

			»Sedaj pa hitro v posteljo! Jutri bomo morali vsi zelo zgodaj vstati.«

			Štefan in Katka sta se odpravila takoj po večerji spat, babica pa se je začela pripravljati na pot. Bilo je že precej pozno, ko je končno tudi ona lahko legla k počitku. Zaspati pa še dolgo ni mogla. Vse mogoče misli so se ji podile po glavi.

			»Kaj če Jakob umre, preden pridem do njega? Če ne bi bil zelo slab, mi njegov znanec ne bi pisal in me klical na tako dolgo pot. Pa piše, da se Jakob ni zavedal, ko me je klical. Oh, življenje, kako zamotano si,« je še dahnila in končno le zaspala.

			Zjutraj je vstala, še preden se je zdanilo. Zbudila je Štefana. Ta je bil hitro oblečen in pripravljen in že je stekel v hlev in nakrmil konja, da ne bi šel lačen na pot. V naglici sta babica in Štefan pozajtrkovala in sta zbudila še Katko, preden sta se odpeljala.

			Bilo je mrzlo, zato sta se Štefan in babica tesno zavila v tople odeje. Najbrž pa tudi konju ni bilo kaj bolj toplo, saj ni hotel iti korakoma, ampak je ves čas tekel v lahnem drncu. Po dveh urah sta prispela na železniško postajo. Babica se je napotila do okenca in vprašala, kdaj pelje vlak proti Šopronu. Imela je srečo. Ni ji bilo potrebno dolgo čakati. Vlak je imel odhod čez dobre pol ure. Že je bil na postaji in so ga premikali sem pa tja ter ga pripravljali za na pot.

			Pol ure je minilo, kot bi trenil, in že se je vlak pomaknil na tir blizu perona, od koder bo odpeljal. Nona je vstopila, pomahala Štefanu in že se je vlak podal na vožnjo. Štefan je še malo postal in gledal za vlakom, potem pa je sedel na zapravljivček in se odpeljal proti domu.

			Civilnih potnikov na vlaku je bilo malo. Največ je bilo vojakov, ki so se vračali z dopusta po okrevanju. Eden takih je sedel tudi v kupeju, v katerem se je vozila Nona. Pogovarjala sta se in med drugim ji je povedal, kje se je bojeval in kako je bil ranjen. Tam jih je mnogo padlo. Le malo jih je preživelo. Sam je imel srečo, da je ostal živ. Skoraj cela četa je ostala na bojišču. Nona mu je povedala za Jakoba in da ga gre obiskat. Vojak se ji je ponudil, da jo bo pospremil v bolnišnico. Tudi sam je ležal nekaj časa tam, pa z nekaterim osebjem se je dobro spoznal.

			Nona je bila vesela, da bo šel z njo, saj se je sama počutila zelo zgubljeno. Mesta ni poznala, madžarskega jezika pa tudi ni znala. Ves čas do tedaj je razmišljala, kako se bo sporazumela in kako bo prišla do bolnišnice. Sedaj pa je ta skrb odpadla, ko bo imela vodnika, ki mesto in jezik pozna.

			Okrog poldneva je vlak pripeljal v Šopron. S spremljevalcem sta se takoj napotila proti bolnišnici. Z njegovo pomočjo sta hitro našla Jakoba. Ležal je nezavesten, povit od glave po celem telesu. Govorila mu je, od njega pa ni bilo nobenega odgovora. Poiskala sta zdravnika in Nona ga je vprašala po Jakobovem stanju. Ni ji dal dosti upanja. Pozno popoldne je zapustila bolnišnico. Vojak jo je pospremil nazaj na železniško postajo in odpeljala se je proti domačemu kraju. Ta vlak je ustavljal na vsaki, tudi najmanjši postaji. V domače mesto so prispeli šele v zgodnjih jutranjih urah. Ko je stopila z vlaka, je nameravala iti peš proti domu.

			»Dobre štiri ure, pa bom doma,« si je dajala pogum. Pa ni bilo potrebno pešačiti. Eden od vaščanov je nekoga pripeljal na vlak. Povabil jo je, naj prisede, in tako je prišla domov prej, pa še utrujena ni bila.

			Ko je stopila v domačo hišo, jo je objela prijetna toplota. Tudi kosilo je bilo že pripravljeno. Skuhala ga je Katka. Nona je sedla za mizo in začela jesti. Bila je lačna, pogrelo jo je in teknilo ji je po dolgi poti.

			»Sta pa bila pridna in prava gospodarja. Sedaj vidim, da vaju lahko pustim sama doma in vama zaupam dom, kadarkoli bo potrebno,« ju je pohvalila.

			Štefanu in Katki pa se je zdelo zelo lepo, da je bila babica z njima tako zadovoljna.





XIV.


			Nekaj dni po tem dogodku je prisopihala v Brežnov hrib skupina madžarskih žandarjev. Gledali so mrko in nekaj kričali, česar pa nobeden Brežnovih ni razumel in ni vedel, kaj hočejo. Pretaknili so vso hišo od kleti do podstrešja. Preobrnili so vse v hlevu in svinjaku in v skednju prebodli z bajoneti vso krmo. Pa tudi gnoj na gnojišču.

			»Kaj pa bi radi? Zgleda, da nekaj iščejo?« je babico vprašal Štefan skoraj šepetaje, ko so odšli v hlev in Štefana, Nono in Katko za trenutek pustili same. Potem so opazili, da eden izmed žandarjev gre v dolino, proti vasi. Oni trije so morali še vedno stati ob steni in niso smeli vstran. Čez nekaj časa se je tisti, ki je šel v dolino, vrnil. S seboj je pripeljal enega izmed vaščanov, ki je znal madžarski jezik. Potem pa so jih z njegovo pomočjo začeli zasliševati:

			»Kje je Jože?«

			»V vojski,« so odgovarjali vsi trije.

			»V kateri vojski?« je sledilo naslednje vprašanje.

			»V vaši. Vi ste ga vpoklicali, pa ga domov še niste spustili,« je odgovorila Nona.

			Potem so rekli, da ga tam ni, da je pobegnil.

			»Ali pa je padel kot moja sinova, Adam in Paško. Sedaj pa v Šopronu v bolnici leži še mož Jakob. Kdo ve, če bo preživel, zelo slabo mu kaže,« je očitajoče povedala Nona.

			Domačin je vse prevedel. Poveljujoči, ki jih je spraševal, je za trenutek premolknil. Mogoče ga je le nekoliko stisnilo, ko je slišal, da je izgubila v tej vojni dva sinova, življenje moža, ki je prav tako njihov vojak, pa visi na nitki.

			Potem je začel spraševati, kam je hodila prejšnji dan. Povedala mu je, kot tudi to, da se lahko prepriča, da govori resnico, v vojaški bolnišnici v Šopronu. Če ne verjame, naj vpraša doktorja Polgar Akoša. Z njim je govorila in ga vprašala o moževem zdravju.

			Kot je bilo videti, je žandar svojo radovednost in vprašanja izčrpal. Naročil je le še vsem trem, naj takoj javijo, če pride Jože domov. Potem so žandarji odšli. Brežnovi trije so bili precej prestrašeni, pa čeprav so se delali, da niso in svojih občutkov niso kazali.

			Čez nekaj dni je spet prišel pismonoša. Štefan ga je opazil, že ko je zakorakal v hrib in je komaj zavil iz doline.

			»Babica, poštar prihaja.«

			»Kakšno sporočilo pa prinaša sedaj? Najbrž spet nič dobrega. V teh časih prihajajo same slabe novice.«

			»Mogoče pa novica, ki jo prinaša, le ni tako slaba. Mogoče je od Jožeta,« je upal Štefan.

			Pismonoša je prisopihal do hiše, potrkal ter vstopil in pozdravil.

			»Pismo sem ti prinesel, Nona,« je Noni izročil pismo. Potem pa po kratkem pozdravu spet odšel nazaj v dolino.

			Nona je s tresočimi rokami odpirala pismo. Iz Šoprona je bilo. Pisava je bila Jakobovega bojnega tovariša, tistega, ki ji je sporočil, da je Jakob ranjen in je v bolnici v Šopronu.

			»Čemu pa sedaj piše? Je Jakob boljši ali slabši?« je Nona razmišljala, ko je odpirala pismo.

			S tresočimi rokami ga je razgrnila in začela brati:

			Pozdravljeni!

			Žal vam tokrat moram sporočiti žalostno vest. Vaš mož Jakob je pred tremi dnevi podlegel ranam. Pokopali so ga na šopronskem pokopališču. Doktor me je prosil, naj vam sporočim. Potolažite se, kolikor morete, čeprav vem, da to ni lahko ...

			Nono je zlomilo. Pismo ji je padlo na tla in zaihtela je na ves glas.

			»Babica, kaj je? Kaj se je zgodilo?« sta jo vprašala oba, Štefan in Katka.

			»Dedek je mrtev. Sedaj smo sami. Vse je vzela ta prekleta vojna. Pa tudi Jožeta. Kdo ve, kje je. Pa četudi je še kje živ, če se prikaže, ga bodo Madžari ubili. Tako velika družina nas je bila. Sedaj pa poglejta! Ostali smo le mi trije. Pa sam bog ve, kateri od nas bo to vojno še preživel.«

			Prišel je dan mrtvih. Ljudje so hiteli na pokopališče, da bi se poklonili spominu svojih rajnih. Toda toliko jih je bilo padlih po bojnih poljih, ki jim svojci niso vedeli za grob in jim niso mogli prižgati sveče in na grob položiti cvetja. Da bi se ob tem dnevu spomnili tudi njih, so žene in matere svojim padlim na pokopališču, pod staro lipo, naredile majhne grobove. Bili so majhni, kot bi bili otroški, pa čeprav so bili v spomin odraslih ljudi ...

			Nona je naredila pet takih majhnih grobov, za vsakega svojega, ki ga je vzela vojna.

			Na dan mrtvih je na vsakem prižgala svečo in ga okrasila s cvetjem. Ko je stala ob teh grobovih, je bila le ena od množice tistih, ki so žalovali za svojimi, ki so umrli nasilne smrti, tam daleč nekje, sam bog ve kje na tuji zemlji. Ob njej sta stala Štefan in Katka. Mislila sta na svoja starša, ki sta končala svoja še razmeroma mlada življenja, nič kriva, tam v daljni Franciji. Nista bila vojaka. Nista se borila proti nikomur. Pa sta vseeno morala umreti. In koliko je bilo takih, ki niso bili vojaki, pa jih je vseeno doletela smrt.

			Ljudje so stali nemo s svojimi spomini. Niso se pogovarjali med seboj. Topo so zrli predse in pestovali vsak svojo bolečino, nekateri, kot Nona, celo kopico bolečin iz še vedno krvavečih ran.

			Dan je bil turoben, kot bi s svojo žalostno podobo hotel tekmovati z žalujočimi. Toda minil je, kot mine vse. Bolečine žalujočih pa so ostale z njimi še naprej in so se širile še na druge, saj so iz dneva v dan prihajala nova sporočila o padlih na fronti, pogrešanih in tistih, ki so podlegli ranam v vojaških bolnišnicah.

			Jesen se je vse bolj odmikala, vojna pa je še vedno divjala. S hitrimi koraki je vse bližje prihajala zima. Mraz je vse bolj pritiskal in ljudje so se vse hitreje umikali v tople hiše. Pa tudi dan je bil kratek in so dela, ki so jih morali opraviti, kljub temu vsak dan opravili prej, da niso delali v temi. Tako je bilo tudi pri Noni. Ko je bila ura šestnajst, je Šefan začel krmiti živino, Katka je pomolzla in ko je babica nakrmila prašiče, so zaprli vsa vrata in se umaknili v hišo. Seveda so tudi v hiši opravljali še nekaj časa kakšna dela, pa ne dolgo. Včasih, ko je bilo mrzlo, so rajši kar zlezli v tople postelje.





*


			Neko mrzlo zimsko noč so se spet raje prej odpravili spat. Štedili so petrolej, saj je tega tudi začelo primanjkovati in ga je bilo težko dobiti. Niso še prav trdno zaspali, ko jih je iz sna prebudil strašen pok. Tako jih je prestrašil, da so skočili iz postelje. Katka in Štefan sta pritekla v babičino sobo.

			»Babica, si slišala? Kaj je to počilo?« je vsa prestrašena vprašala Katka.

			»Ne vem, kaj je bilo. Slišala pa sem pok,« je povedala babica.

			Štefana je imelo, da bi šel ven, pogledat. Pa ga je babica zaustavila, še preden je odprl vrata in stopil na dvorišče.

			»Nikamor ne hodi, Štefan! V hiši ostani! V vojnih časih, kot so zdaj, ni pametno pasti radovednosti za vsak pok, ki ga slišiš,« je babica preprečila, da bi Štefan šel iz hiše. Ona pa je vstala iz postelje in šla do okna. Previdno, komaj za režo, je odgrnila zaveso ter pokukala ven in proti vasi v dolino. Štefan je hotel prižgati luč, pa ga je babica ustavila.

			»Ne prižigaj luči. Bolje da nihče ne ve, da bedimo in da smo slišali.«

			»Kaj pa vidiš?« je vprašal Štefan.

			»Žandarmerija gori. Najbrž so jo razstrelili.«

			»Kdo pa?« je vprašala Katka.

			»Partizani menda. Kdo drugi bi jo? Vesta kaj, kar hitro se spravita nazaj v posteljo. Pa nikar se ne oglasita, četudi bi vaju kdo klical! Se bom že jaz oglasila, če bo treba.«

			Katka in Štefan sta odšla v posteljo. Zaspati pa nista mogla. V dolini, kjer je bila sredi vasi žandarmerijska postaja, je vrvelo ljudi. Gasili so. Še zlasti tisti, ki so podpirali Madžare. Nona je opazovala ogenj skozi ozko režo odmaknjene zavese.

			»Sedaj pa ne bodo imeli kje biti žandarji. Morali bodo oditi kam drugam. Pa tudi strah so jim gotovo nagnali v kosti. Naj samo gredo kam drugam, saj jih mi niti malo ne rabimo. Samo konec vojne hočemo in v miru živeti in delati, da ne bodo več naši možje in fantje umirali za bog si ga vedi kaj po tujih tleh,« je med gledanjem skozi okno razmišljala Nona.

			Potiho je potrkalo na njeno okno. Molčala je in se ni oglasila, niti ni vprašala, kdo je in kaj hoče. Čez čas je ponovno potrkalo in dobro znani glas jo je potiho poklical:

			»Babica, jaz sem. Samo toliko sem se oglasil, da veš, da sem živ. Kako je z drugimi?«

			»Vsi so mrtvi. Adam je padel takoj na začetku vojne, Paško kmalu za njim, oba na fronti. Dedek je pred kratkim, jeseni, podlegel ranam v bolnišnici v Šopronu. Oče in mama pa sta umrla v bombnem napadu v Franciji. Samo Štefan, Katka, jaz in ti smo še živi. Pazi nase. Iskali so te že. Čuvaj se, da te ne ujamejo!« je Jožeta posvarila Nona.

			»Bom pazil nase. Ne boj se, ne bodo me dobili. Sicer pa jim bo kmalu odklenkalo. Če prej ne, spomladi bo konec vojne. Pa adijo!«

			»Adijo in pazi se!« mu je Nona še rekla in Jožeta ni bilo več. Nekaj časa je še poslušala v noč. Potem pa je odšla spat.

			Naslednje jutro so navsezgodaj pridrli žandarji. Pretaknili so vsako hišo in vsako luknjo v vasi. Našli in odkrili pa niso ničesar in tudi nobene sledi ne.

			Nona, Katka in Štefan se niso menili zanje. Nona vnukoma ni povedala o nočnem obisku. Zdelo se ji je tako bolj varno za vse, za Jožeta pa tudi za vnuka. Ko pa se je Štefan med delom okrog poldne ozrl v dolino, tja, kjer je še pred dnevi stala žandarmerijska postaja, je videl nekaj natovorjenih voz, ki so bili pripravljeni, da odpeljejo.

			»Glej, babica! Žandarji se selijo. Zapuščajo nas!« je hitel pripovedovati Štefan Noni.

			»Pa naj gredo, od koder so prišli, saj jih niti malo ne potrebujemo.«

			Zima je počasi odhajala. Sneg, ki je zapadel, se je začel topiti. Kmalu so se pokazale prve zelene zaplate mlade trave. Vse je že dišalo po pomladi. Bližali so se velikonočni prazniki. Vse bližje pa je, kot je bilo videti, prihajala fronta. Že se je slišalo topovsko streljanje. Vedno bližje je prihajalo in postajalo je vse glasnejše.

			Nekdo je Noni povedal, da nameravajo okupatorjevi pomagači pobrati tudi vse mlade fante, ki še niso bili vpoklicani v vojsko in jih poslati v boj. Nona pa je sklenila:

			»Štefana pa ne dam. Dovolj mojih je padlo v tej nesmiselni vojni. Ta najmlajši pa mora ostati. Skrila ga bom.«

			Vse dni, kar so začele krožiti govorice, je bila Nona kot na preži. Štefana zadnje dni ni pustila na vojaško urjenje. Ko ga je prišel eden izmed tistih, ki so fante urili, iskat, ga je spravila

			v posteljo in mu zdrgnila lice, da je bilo videti, kot bi imel vročino. Tega, ki je prišel, je peljala v sobo, da se je lahko na lastne oči prepričal, da je Štefan bolan in ima visoko vročino.

			Videl ga je, spregovoril z njim nekaj besed in nato odšel nazaj v dolino, toda brez Štefana.

			Naslednjega dne je v vasi, v dolini, kar vrelo. Nona je gledala in napenjala oči, da bi ugotovila, kaj se godi. Zdelo se ji je, da vidi uniforme, pa puške, ter še mnogo ljudi v civilu, ki hodijo sem ter tja.

			»Kaj neki imajo? Da morda spet ne spravljajo naših fantov kam na fronto? Štefana ne bom dala, če je tako. Vojne bo tokrat gotovo vsak čas konec. Poka že zelo blizu. To dolgo ne more trajati. Kmalu bodo prišli. Kaj vem kdo. Nekdo že pride, pa naj bo kdorkoli, samo da tej moriji enkrat že naredi konec,« si je potiho govorila Nona in poklicala Katko.

			Ko je Katka prišla, ji je rekla:

			»Katka, ti bolje vidiš, poglej no dol v dolino! Kaj vidiš? Kaj se tamkaj dogaja?«

			Katka se je zazrla v dolino in nekaj časa tiho opazovala gomazenje ljudi, tam, kjer so bili nekoč nastanjeni žandarji. Potem pa je z nekoliko prestrašenim glasom spregovorila:

			»Mnogo ljudi je tam. Letajo sem ter tja kot nori. Eni imajo uniforme in puške, drugi nosijo samo puške. Pa naši vaški fantje so tudi tam. Nekaj jih poznam po hoji. Glej, stričev Janez je tudi tam. Pa puško je dobil. Eden mu nekaj govori. Še nekoga je porinil zraven njega in tudi temu je tisti v uniformi v roke porinil puško. Sem gor jima kaže in jima maha, kot bi jima naročal, kam naj se odpravita.«

			»Prav, Katka. Nič nisi videla in ne slišala, ne od mene in ne od nikogar. Pojdi v hišo! Če pride, naj bo kdorkoli in naj sprašuje karkoli, ti samo odgovarjaj, da nič ne veš. Povej, da si šele sedaj vstala in drugo nič ne veš.«

			»Prav, babica. Tako bom naredila, kot si rekla,« se je strinjala Katka in nemudoma odšla v hišo.

			Nona je poklicala še vnuka Štefana. Ko je prišel, ga je poklicala v kuhinjo in mu povedala enako, vmes pa ves čas gledala po poti v dolino, da bi videla, če gre kdo navzgor, proti njihovi hiši. Res je nekdo prihajal. Dva mladeniča s puškami sta bila že skoraj na pol poti do njihove hiše.

			»Štefan, po tebe gredo iz vasi. Kot izgleda, spet pobirajo fante, da jih pošljejo na front. Ti pa ne boš šel. Vojne bo kmalu konec in nima smisla, da bi šel. Naša hiša jih je dala tej vojni že dovolj.«

			Štefan jo je poslušal in ni rekel besede, dokler ni povedala, kar je mislila. Ko pa je končala, jo je nekoliko prestrašen vprašal:

			»Kaj pa naj storim, babica? Kako naj se izognem temu, če praviš, da gredo po mene?«

			»Skril se boš.«

			»Kam pa?«

			»Sem noter pojdi!« je ukazala in odprla omaro. Porinila je v eno stran zadnjo steno in vnuka bolj porinila, kot bi pa sam stopil, v majhen prostor. Ta prostor je bil le toliko velik, da je bila v njem le klopca in prostor, kamor je postavil noge tisti, ki je sedel na kopi. Potem je zaprla steno in nato še vrata omare. Štefan je nekoliko v strahu čepel v temnem in tesnem prostoru in čakal, kaj bo.

			Nona je potem, ko je Štefana spravila na varno, sedla za mizo in po mizi nasula fižol ter ga začela prebirati, da je bilo videti, kot da je to počela že ves čas, vse od jutra. Ni minilo veliko časa, ko je na vrata močno potrkalo, bolje rečeno, pošteno udarilo. Nona se je jezno oglasila.

			»Kdo pa razbija po vratih in zakaj? Naprej!«

			V hišo sta vstopila dva mladeniča iz vasi. Bila sta videti nekoliko prestrašena in negotova, gotovo zaradi Noninega strogega glasu, s katerim ju je poklicala, naj vstopita. Puški pa sta krčevito tiščala ob sebi.

			»Dober dan!«

			»Dober dan, fanta! Kaj vaju je pa prignalo v ta naš hrib? Kaj bi rada?«

			»Poslali so naju po Štefana,« se je opogumil eden in povedal, po kaj sta prišla.

			»Po Štefana sta prišla? Kaj bi pa rada z njim in kdo vaju je poslal ponj?«

			Fanta sta se spogledala in molčala, da ju je Nona ponovno ogovorila in tako prekinila molk, ki je zavladal za trenutek.

			»A tako, po Štefana sta prišla? Kdo pa vaju je poslal ponj in zakaj?« ni odnehala Nona.

			»Oni žandar, ki nas uči streljati,« je odgovoril drugi, ki je prej ves čas molčal.

			»Pa saj je Štefan že danes zjutraj šel dol v vas, tja, da se bo učil streljati,« je odgovorila in pogledala fanta.

			»Toda tam ga ni. Če bi bil, naju najbrž ne bi pošiljali po njega. Malo časa imamo. Mudi se nam.«

			»Kam se vam pa tako mudi?«

			»V boj. Sovražnika bomo nagnali, je rekel naš vodja.«

			»V boj? Nikamor vam potem ni potrebno iti. Ni potrebno iskati sovražnika in ne boja. Boj prihaja sem, k nam. Kaj ne slišita, kako blizu poka? Rusi, ali kdor si že bodi, prihajajo in vsak čas bodo tukaj. Zato vam jih ni potrebno iti iskat. Pa kaj bi vi mladeniči, kot sta vidva in naš Štefan, naredili proti izurjenim vojakom, ko še puške ne znate prav prijeti. Nič. Le umret bi šli prostovoljno. Raje se skrijta in počakajta, da bo vse to mimo.«

			»Saj ne bi rada šla. Pa kam naj se skrijeva?« se je zlomil eden in tako posredno priznal, da tudi njemu ni do tega, da bi šel naravnost smrti v žrelo.

			»Za menoj, fanta! Vaju jaz skrijem, če vama drugi ne morejo ali pa nočejo pomagati,« je bolj ukazala kot rekla Nona in fantoma pomignila, naj gresta za njo. Fanta sta ji brez ugovora sledila. Peljala ju je v skedenj. Brez besed jima je s prstom pokazala, naj zlezeta na skedenj. Fanta sta ubogala. Ko pa sta bila na skednju, je šla za njima in jima rekla:

			»Puške pa dajta meni, da ne naredita kakšne neumnosti.«

			Fanta sta ji brez besed podala puški. Zložila si ju je na roko, kot bi nosila polena, potem pa je zlezla po lestvi nazaj na tla.

			»Pa bolj v notranjost zlezita, da vaju ne bo mogoče videti!« je ukazala onima tam na skednju.

			Brez ugovora sta storila, kakor je rekla. Potem pa je od stene odmaknila lestev in jo spustila ob steni na tla. Na njo je nametala seno, da je ni bilo videti. Izgledalo je, kot da že dneve in dneve ne bi nihče bil na skednju. Puški pa je zakopala v gnoj.

			»Tu jih ne bo nihče iskal,« je rekla potiho.

			Ko je to opravila, se je umaknila nazaj v hišo in se lotila prebiranja fižola.

			Prišla je Katka in ji začela pomagati pri delu. Nekaj časa sta delali molče, potem pa je vnukinja vprašala Nono:

			»Babica, kdo pa je bil pri tebi? S kom si govorila?«

			»Dva mladeniča so poslali po Štefana.«

			»Kdo pa?«

			»Žandarji in tisti njihovi pomagači.«

			»Pa sta ga odpeljala?«

			»Kje pa, saj ga ni doma. Že zjutraj, takoj ko je vstal, je šel v vas, tja, kjer vadijo,« je povedala vnukinji, se nasmehnila in ji pomežiknila.

			Vnukinja je takoj razumela, kaj babica misli. Tudi njej sami je zaigral okrog ust nagajivi nasmeh in je dodala:

			»Seveda ga ni. V vas je šel. Vem. Odšel je takoj zjutraj, ko je nakrmil živino. Pa tista dva, ki sta prišla po njega? Sta odšla sama nazaj?«

			»Kje pa. Skrila sem tudi njiju. Čemu bi šla v gotovo smrt. Saj slišiš, kako poka. Vojska se nam bliža. Vsak čas bo vsega konec. Zakaj bi moralo umreti še več ljudi, kot jih je že?« je nekoliko tišje govorila babica.

			Potem sta babica in Katka prebirali fižol vse do takrat, ko je bilo potrebno skuhati kosilo. Nato sta fižol, kar ga je še ostalo, porinili na eno stran mize in se lotili priprave kosila. Ko je bilo gotovo, je babica naložila manjšo skledo jedi in odrezala pošten kos kruha ter vse to dala Štefanu v njegovo skrivališče. Potem je nekoliko večjo posodo napolnila s hrano in dodala dva velika kosa kruha in to odnesla fantoma na skedenj. Prislonila je spet lestev in jima podala hrano.

			»Nata, fanta, da ne bosta lačna!« ju je poklicala in jima ponudila hrano, ki jo je prinesla. Ko sta pojedla, je vzela posodo in jima je rekla:

			»Sedaj se pa čim globlje zarijta v krmo, da vaju ne bo zeblo. Še precej hladno je. Večerjo vama spet prinesem. Do takrat pa bodita mirna in počivajta!«

			»Hvala vam! Bova,« sta odgovorila oba v en glas.

			Nona pa je zlezla na tla ter lestev spet odmaknila in spustila na tla, nato pa pokrila s slamo.

			Dalje je dan potekal povsem običajno, kot katerikoli drugi dan. Le pokalo je vse glasneje in vse bližje. Od časa do časa je Nona stopila k oknu in se zazrla v dolino. Gruča ljudi je še bila tam, toda zdelo se ji je, da je nekoliko manjša.

			»Najbrž je žandarjem ušlo precej fantov. Precej manj jih je, kot jih je bilo zjutraj.«

			»Pametni so bili, če so jim ušli,« se je strinjala Katka s precej ponosa v glasu, ko je pomislila, da je tudi njena babica zaslužna za to, da jih je doli v dolini manj, kot naj bi jih bilo.

			Proti večeru sta se babica in Katka napotili krmit živino. Sedaj, ko je bil Štefan v skrivališču, sta tudi njegovo delo morali opraviti sami. Iz skrivališča ga nista upali spustiti.

			»Kdo pa ve, kdo lahko od kod opreza. Sedaj so takšni časi, da ljudem ne moreš dosti zaupati. Naj ostane, kjer je. Bova sami opravili in nakrmili tudi živino,« je Katki, kot v opravičilo, da delata sami, Štefan pa skrit čepi v omari, govorila Nona. Pa sta delali. Katka je nakrmila prašiče, Nona pa je postorila, kar je bilo potrebno v hlevu. Potem sta skuhali večerjo in jo odnesli najprej fantoma na skedenj. Pojedla sta in Nona je spet pospravila lestev, kot prej.

			Komaj pa jo je dobro zakrila, je počilo, kot bi ustrelil kdo iz topa, prav za hlevom.

			Fanta na skednju sta mislila, kar sta mislila, in sta meni nič tebi nič skočila s skednja. Še sreča, da je bil na tleh velik kup sena in se nista poškodovala. Če tega ne bi bilo, bi si gotovo polomila obe nogi, če ne še kaj drugega.

			Nona in Katka sta bili na srečo še v skednju, ko sta fanta pristala na tleh.

			»Ja, kaj pa delata? Zakaj skačeta? Če je kateremu kakšna sila ali potreba, bi pa povedala, saj slišita, da midve s Katko še tukaj brkljava.«

			 »Počilo je,« je rekel eden.

			»Pa sva mislila, da kdo na naju strelja,« je dodal drugi.

			»Norca. Kaj pa mislita, kdo sta? Mislita, da sta tako važna in velika, da bodo na vaju s topom streljali. Mislim, da je bil top, ko je tako močno počilo. Še iskal vaju ni nihče. Najbrž od strahu tam doli več niti ne vedo, da sta kdaj bila. Mislita, da njih ni strah? Vsak človek se boji za svoje življenje. Hitro nazaj na skedenj, toda sedaj po lestvi!« je ukazala Nona.

			Fanta sta brez ugovarjanja ubogala.

			»Pa da več ne norita in ne skačeta na tla. Če bo kaj narobe, vama že pride katera izmed naju povedat in prisloni lestev. Če pa naju ne bo, je vse v redu in ostanita mirna tam gori, kjer sta!« jima je naročila in odmaknila lestev, jo položila na tla in pokrila s senom.

			Fanta sta se zakopala v seno, Katka in Nona pa sta odšli v hišo in sta nahranili še Štefana. Katka si ni mogla kaj, da v smehu ne bi Štefanu pripovedovala, kaj se je zgodilo v skednju in kako je babica nadrla onadva. Pa sta jo molče brez ene same besede ugovora tudi ubogala. Štefan ni mogel zadržati smeha. A smejal se je le potiho. Na glas se ni upal smejati, saj je še vedno veljalo, da ga ni doma, če bi ga slučajno kdo iskal.

			Takoj po večerji se je Štefan umaknil nazaj v svoje skrivališče. Nona in Katka pa še dolgo nista odšli spat. Nista upali brezskrbno zaspati.

			»Kaj se pa ve, kaj se lahko zgodi ponoči. Poka vedno bližje in vedno glasneje. Kaj če pride kakšna vojska? Pa naj bo katera koli.«

			Babica je rekla, da je vsa vojska enaka, in da se ljudje v vojni spremenijo, kot da bi podivjali, in počnejo, kar v navadnem življenju nikoli ne bi storili.

			Tudi Katka ni šla spat. Obe z babico sta sedeli oblečeni v hiši in po malem kurili, da ju ne bi zeblo, kajti noči so bile še precej ostre, kar je bilo tudi razumljivo, saj je bilo še nekaj časa do velikonočnih praznikov.

			Zavese pa sta odgrnili in luč pogasnili, da sta lahko gledali in videli, kaj se zunaj dogaja. Bila je tako svetla noč, da bi videl pobrati tudi šivanko s tal in videlo se je tudi vse do središča vasi v dolini.

			Bilo je vse mirno. Nič se ni zganilo. Nona se je nekoliko odmaknila od okna in se začela pogovarjati z vnukinjo.

			»Saj ni čudno, če sta se onadva na skednju prestrašila. Počilo je res tako močno, da sem mislila, da so zadeli našo hišo.«

			»Prav imaš. Mene pa je tako sililo na smeh, ko sem slišala in videla, kako ju zmerjaš, pa te v vsem ubogata in nič ne ugovarjata. Pa to ravno ta dva, ki sta doma tako razvajena, da je moralo vedno biti vse po njunem. Sedaj pa brez besede ugovora delata, kar jima ukažeš,« je rekla Katka in se potiho zahihitala.

			»Katka, strah je velik mojster. Smrti pa se boji vsak človek. Mlada sta še in verjamem, da jima niti malo ni za to, da bi šla na fronto. Pa to ravno sedaj, ko je konec vojne že pred vrati. Na veliko noč je najbrž več ne bo. Le da je za naše padle konec prišel prepozno. Niso ga dočakali. Nobeden od petih. Nesmiselna morija. Preprostega človeka pošiljajo v boj, enega proti drugemu, tisti pa, ki so vojno zakuhali, sedijo lepo doma in na varnem. Če bi bilo po mojem, bi vse, ki so krivi, da se vojna začne, poslala na fronto, na prvo bojno črto! Pa naj se oni streljajo med seboj in ne ubogi narod, ki ni nič kriv!«

			»Babica, verjamem, da če bi ti imela oblast, vojn ne bi bilo. Danes, ko sem videla, kakšen dober komandant si, sem prepričana, da bi ti uspelo.«

			Na oknu je rahlo potrkalo in zaslišal se je pritajeni glas, ki je klical:

			»Babica, babica! Spiš?«

			»Ne. Ne spim, samo v temi sva s Katko, da nihče ne ve, če še vedno bediva. Ti si, Jože?«

			»Da, jaz sem. »

			»Pridi noter! Luči pa ne bom prižgala, da ne bo kdo opazil.«

			»Kaj? Jože je? Je živ?«

			»Seveda je živ, pa še kako. Se je večkrat oglasil.«

			»Pa nikoli nisi nič povedala.«

			»Tako je bilo najbolje. Ni te bilo česa biti strah, če bi te po njem kdo kaj vprašal, ko nisi nič vedela.«

			Jože je prišel medtem v hišo.

			»Dober večer!« je pozdravil. »Babica, ali kaj veš, kaj se godi v vasi. Ne moremo vzpostaviti zveze z našimi ljudmi.«

			»V dolini, v vasi, je bila danes prava zmešnjava. Od tukaj se je lepo videlo, kako brez cilja žandarji in njihovi prijatelji drvijo in skačejo sem ter tja. Nisem vedela zakaj. Potem sta pa prišla dva fanta po Štefana in povedala, da hočejo vse vaške fante poslati v boj, da bodo zaustavili ‚sovražnika‘.«

			»Pa menda ja nisi pustila, da bi Štefan odšel?«

			»Kje pa. Že včeraj je eden prišel po njega in je moral oditi brez njega, ker je bil Štefan ‚zelo bolan‘. Danes pa Štefana sploh ni bilo doma. Ko sem videla, kako se tam spodaj drenjajo in da dva gresta proti naši hiši, sem ga skrila. Potem pa, ko sta prišla ponj, sem skrila še njiju, ampak drugam, tako da za njega ne vesta. Pa puški sem jima tudi vzela, zaradi varnosti.«

			Jožeta je posilil smeh.

			»Babica, ti si pravi komandant. Če bi bili vsi ljudje taki, vojn gotovo ne bi bilo.«

			Potem mu je pa še Katka zelo nazorno opisala dogodke tega dne. Niti tega ni izpustila, da sta fanta skočila s skednja, ne da bi se poškodovala, ter kako ju je babica nadrla.

			Jože se je držal za trebuh, tako se je smejal, in nazadnje rekel:

			»Ti si sila, babica. To bi rad videl, kako si ju vrtela. No, pa k stvari, kaj si pa videla pozneje, proti večeru.«

			»Skupina v vasi se je vedno bolj krčila. Najbrž so jo fantje eden za drugim popihali, ko so ugotovili, kaj nameravajo z njimi. Nazadnje sem videla le še žandarje, pa še teh ni bilo dosti. Malo prej pa, ko sem gledala skozi okno, nisem opazila nikogar. Ali so odšli ali pa so se tudi oni poskrili. Toda ne vem, kaj je počilo tako močno, in to nekje tik za našo hišo.«

			»Ta pok sem slišal. To je bila ročna granata. Gotovo se je je hotel kdo od žandarjev, ali kdo drug njihov, znebiti in jo je odvrgel. Ljudje pravijo, da bežijo. Veliko denarja ponujajo za vsako staro obleko in staro orodje, motiko ali kaj podobnega, da potem izgledajo kot kmetje in lažje pobegnejo. Pa ne bežijo samo pred nami, temveč bolj pred svojimi. Vidijo, da je le še vprašanje časa, da bo vsega konec. Zato bežijo. Nočejo zadnje trenutke dajati življenja na kocko,« je povedal Jože in jima sporočil še, da bo še pred velikonočnimi prazniki vsega konec, če se kaj ne zaplete.

			»Gotovo si lačen. Na, založi malo,« je rekla babica in ponudila Jožetu kruh in zaseko. Ni se branil.

			»Že cel dan čepimo tukaj v gozdu in čakamo na zvezo. Pa nič, nikogar, ki nam moral prinesti obvestila, ni bilo. Zato tudi kuhati in jesti ni bilo mogoče. Pa sem bil res že nekoliko lačen,« je priznal Jože.

			Babica pa je odšla iz kuhinje in se kmalu nato vrnila. Prinesla je kar velik kozarec, ki ga je svojčas uporabljala za vlaganje in v katerem je bila zaseka, ter dva hlebca kruha.

			»Na, nesi to svojim. To lahko založite, ne da bi bilo potrebno kuhati. Ni veliko, lačni pa ne boste preveč,« mu je rekla ter mu vse skupaj zložila v stari nahrbtnik.

			»Na, pa še ti dve vzemi!« mu je prinesla in izročila obe puški, ki ju je zjutraj vzela fantoma, ki sta prišla iskat Štefana. »Jaz ju ne rabim, onadva pa bolje, da ju ne dobita več v roke. Še kakšno škodo lahko naredita,« je rekla in puški izročila Jožetu. Jože pa se je poslovil in odšel.

			Nona in Katka sta še dolgo v noč prisluškovali, pa nista slišali ničesar drugega kot običajne glasove noči. Bali sta se, da bo kdo odkril Jožeta in ga napadel.

			Jože je srečno in brez težav prišel do svojih, ki so ga že nestrpno čakali v gozdu, nekaj sto metrov od Nonine hiše.

			Ko je prišel, so se ga vsi zelo razveselili. Mislili so že, da so ga žandarji ujeli in bili so pripravljeni na boj. Ko pa so videli, kako obložen prihaja, jim je šlo na smeh. Na hrbtu je nosil nahrbtnik, videlo se je, da je poln. V roki je imel svojo strojnico, od katere se zaradi varnosti ni ločil niti v snu, in čez rame navzkriž dve puški.

			»Od kod pa ti, tovariš? Saj pa nosiš celo skladišče orožja s seboj?« ga je vprašal komandant, ko ga je zagledal.

			»Skoraj tako, kot praviš, tovariš komandant,« je rekel Jože in začel odlagati, kar je prinesel.

			Njegovi tovariši so se najbolj razveselili hrane. Marsikomu je že pošteno krulilo v želodcu. Takoj so začeli jesti. Jože pa jim je opisal, kaj se je tega dne dogajalo na njegovem domu. To je vse spravilo v dobro voljo in smeh.

			»Jože, od sile je ta tvoja babica. Rad bi jo spoznal. Če bi bili vsi ljudje tako odločni in pogumni, bi bilo vojne že davno konec.«

			»Boš jo spoznal, ko bomo prišli v vas. Gotovo bo med ljudmi. Če je pa ne bo tam, pa kar stopiva k njej domov,« je rekel Jože.





XV.


			Skriti Nonini fantje so kar nekaj dni čepeli v skrivališču. Ni jih upala pustiti iz njega, saj ni vedela, kaj se v vasi dogaja. S svojega brega v vas pa ni hotela iti. Tu, na svojem bregu, je bila ona vladarica in tu se je počutila najbolj varno.

			Tako je minil skoraj teden. Nikogar ni bilo v njen hrib. Prišla je velika sobota. Na ta večer je bilo v navadi, da so ljudje po hribih prižgali kresove. Ta večer pa v bližnji okolici, da bi ga Nona videla, ni zagorel noben kres. Nona je nekaj časa neodločna stala zunaj in tehtala, ali naj bi ga prižgala ali ne, čeprav je imela vse pripravljeno za to, pa se je le odločila, da ga ne bo prižgala.

			»Bolje bo, da ga ne prižgem. Zmešani časi so. Skoraj ne veš, kdo pije in kdo plača. Mogoče bi še kdo mislil, da je kaj proti njemu, in bi začel streljati. Bom ga pa kdaj drugič prižgala, saj lahko počaka tudi do drugega leta. Malo še nanosim drv, pa bo pripravljen za kurjenje. Sedaj pa je bolje, da ne izzivava usode,« je govorila Katki, ki je tudi čakala, kaj bo babica naredila.

			Po tej odločitvi sta odšli v hišo. Babica je prinesla pehar jajčk in jih dala kuhat.

			»Kresa kuriti ne upava, ‚remenke‘ pa lahko piševa, tega nihče ne vidi in to je le najina stvar,« je rekla babica in prinesla kepo voska, pa lončke z barvo, in dvoje starih peresnikov s peresi.

			Barve seveda ni kupila v trgovini. V tistih vojnih časih, še posebno proti koncu vojne, je zmanjkalo vsega. Barve za barvanje jajčk prav tako ni bilo dobiti. Zato je Nona barvo naredila doma, iz rastlin, pa tudi lupine čebule je uporabila.

			Ko so bila jajčka kuhana, sta jih ohladili. Potem sta prižgali staro oljenko in začeli risati z voskom, ki sta ga v majhnih kroglicah dajali na pero in ogreli. Ko je bilo jajce porisano, sta ga spustili v barvo in jo pustili, da se čez noč pobarva.

			Trajalo je precej časa, da sta porisali vsa jajčka.

			»Mogoče pa jutri, ko bo velika nedelja, le kdo pride k nama na obisk, pa bova imeli kaj dati. Potice so pa tudi že pečene,« je rekla babica, ko sta končali.

			»Sedaj pa lahko greva spat. Mislim, da bo danes mirna noč. Naši še ne bodo šli na plano, čakajo. Oni pa se bojijo in tudi ne bodo rinili naokrog, posebno ne sem gor. Jutri bom pa videla, kaj bo prinesel dan. Mogoče bom lahko vse tri moje fante poklicala iz skrivališča in jim postregla kosilo, kot se za veliko nedeljo spodobi,« je babica na glas razmišljala.

			Potem sta pospravili orodje, ki sta ga imeli na mizi, in babica je še enkrat pogledala skozi okno, ko pa je ugasnila svetilko, sta obe s Katko odšli k počitku.

			Zjutraj je babica vstala zgodaj. Najprej je preverila, če je vse mirno. Potem je pristavila za zajtrk in zbudila še Katko.

			»Vstani, Katka! Živina je lačna in se že oglaša. Nakrmiti jo morava.«

			Katka je skočila pokonci, se v naglici oblekla in že sta se ukvarjali z živino. Katka je bila v hlevu in postorila, kar je bilo potrebno, Nona pa je tokrat nakrmila prašiče in vmes neprestano pogledovala v dolino, proti središču vasi. Vse je bilo mirno. Nikjer ni videla žive duše. Tam, kjer je včeraj bila gruča ljudi, sedaj ni bilo nikogar. Tudi proti cerkvi, v hrib, kamor so se ob velikonočni nedelji premikale cele kolone ljudi, sedaj ni bilo videti, da bi kdo šel.

			»Ljudje se bojijo, ne upajo si iti niti v cerkev,« je rekla Katki, ko jo je srečala, da je nesla mleko iz hleva.

			»Midve tudi ne greva?« je vprašala Katka.

			»Ne, ne upam si iti. Nekaj je narobe. Če bi bilo vse v redu, bi drugi tudi že šli. Bomo pa doma in molili ter praznovali, kot se za veliko nedeljo spodobi. Bog je povsod in vidi vse. Pa bo tudi to videl in slišal,« je dejala Nona in obe s Katko sta se vrnili v hišo.

			Pripravili sta zajtrk in Nona je odprla omaro ter iz nje poklicala Štefana.

			»Sedaj pa le pridi ven! Velika nedelja je. Jaz grem še po fanta. Skupaj bomo zajtrkovali. Če se bo pa kdo bližal hiši, se boste pa umaknili vsak v svoje skrivališče.«

			»Babica, kdo pa je bil sinoči pri nas? S kom sta se s Katko pogovarjali? Slišal sem moški glas. Nisem ga pa poznal in nisem razumel, s kom govorita.«

			»Jože je bil doma,« je kratko odgovorila Nona.

			»Jože? Od kod pa se je vzel? Ni na fronti?«

			»Kje pa. Od tam je že davno zbežal. Če bi ostal tam, ga gotovo več ne bi bilo med živimi in bi bil mrtev, kot so ostali trije. Pri partizanih je. Večkrat se je že oglasil, ko je hodil tod mimo. Pa pred ostalima dvema nikar nič ne govori o tem. Kdo ve, kako dolgo se bo ta vojna še vlekla. Pa dokler se ne konča, ni dobro, da bi v vasi preveč vedeli. Kot je rekel Jože, bi vojne danes ali jutri moralo biti konec, če se kaj ne zaplete,« je povedala babica in odšla po ostala dva fanta.

			Ko je prišla do skednja, je prislonila lestev in ju poklicala.

			»Pridita sedaj dol! Bomo skupaj zajtrkovali. Velika nedelja je. Bom že jaz pazila, če se bo kdo bližal hiši, da bosta lahko pravi čas zlezla nazaj v skrivališče,« jima je povedala.

			Fanta sta vsa krmežljava in zaspana prilezla na tla. Ubogljivo in brez besede sta šla za njo. Ko sta prišla v hišo, je bil zajtrk že na mizi, ob njej pa sta že sedela Katka in Štefan in zajtrkovala. Fanta sta debelo pogledala, ko sta za mizo zagledala Štefana.

			»Pa ti? Si doma?« je vprašal eden.

			»Seveda sem doma. Ves čas sem bil doma. Misliš, da je naša babica tako neumna, da bi me pustila, sedaj na koncu, ko se vojna končuje, da bi me pognali pred puške zmagovalcev?«

			»Ali kaj ve kateri, kaj se godi v vasi?« je vprašal eden.

			»Sedaj je mirno. Žive duše ni videti. Niti nikogar, ki bi šel v cerkev. Torej tam spodaj še vedno ni popolnoma varno. Morala bosta še nekaj časa ostati tukaj pri nas. Bom že zvedela in vam povedala, ko več ne bo nevarnosti,« je razložila Nona in jima povedala, kaj se je godilo prejšnji dan v vasi. Le o Jožetovem obisku jima ni rekla niti ene same besede. To je morala ostati skrivnost, in to ni bilo za ušesa fantov. Vsaj zaenkrat še ne.

			Fanta sta ves dan bila v hiši. Katka ali Nona pa ves dan na straži. Menjavali sta se. Nekaj časa je ena opazovala cesto proti dolini. Potem jo je zamenjala druga. Nikogar ni bilo nikjer videti. Vas spodaj v dolini je bila kot izumrla.

			Po večerji so fantje odšli v svoja skrivališča. Nona in Katka sta še nekaj časa bedeli, potem sta se pa tudi sami odpravili k počitku. Zaspati pa še dolgo nista mogli. Neprestano streljanje ju je kar naprej prebujalo. Tako sta jutro pričakali neprespani in utrujeni. Še dobro, da je bil velikonočni ponedeljek, prav tako praznik. Bila pa je tudi šele zgodnja pomlad in pomladna dela se še niso začela.

			Zjutraj, ko sta Nona in Katka postorili okrog živine, sta spet poklicali fante iz njihovih skrivališč.

			»Pridite ven, da ne bosta cel dan čepeli na mrzlem. Bomo že pazili, da vas nihče ne najde,« ju je poklicala Nona.





*


			Fantje so se zadrževali ves dan v hiši. Ven jih Nona ni upala pustiti, da jih ne bi kdo opazil in morda obvestil žandarjev ali njihovih pomagačev, da jih je videl. V vojnih časih se nikoli ne ve, kaj je kdo in kaj kdo misli, pa tudi ne moreš nikomur zaupati. Minil je še en dan v pričakovanju miru, ki pa ga še vedno ni bilo. Noč pa je bila dolga in neprespana ob nenehnem pokanju. Nona je komaj čakala jutro, kajti takrat se je vsaj lahko s čim zamotila. Ponoči pa se je premetavala na postelji, spati pa ni mogla. Če je zaspala, jo je naslednji pok spet prebudil. Zjutraj je vstala utrujena, kot bi z njo vso noč kdo vozil.

			Vstala je takoj, ko se je zdanilo in počasi začela opravljati pri živini. Katke ni budila.

			»Naj spi otrok in naj se naspi, če lahko spi,« je pomislila.

			Ko je opravila pri živini, je odšla v hišo in pristavila zajtrk. Ko je bil gotov, je poklicala Katko in fante. Ravno so pozajtrkovali ter se pogovarjali in ugibali, ali bo to stanje, ki najeda živce in nihče ne ve, pri čem je, še dolgo trajalo, ko so zaslišali, da so začeli zvoniti zvonovi, ne samo v domačem zvoniku, temveč vseokrog po cerkvah.

			»Kaj pa je to sedaj? Zakaj zvoni in to povsod in ne samo v naši kapeli? Pa saj danes, kolikor vem, ni praznik?« je bolj kot govorila na glas razmišljala Nona.

			Vsi, fantje in Katka, so vstali in so hoteli iti ven na dvorišče, da bi videli, kaj se godi. Pa jih je Nona ustavila.

			»Ne ven! Ostanite, kjer ste! Grem jaz pogledat, kaj to pomeni.«

			Nona je šla na dvorišče in potem za hišo, da bi bolje videla v dolino. Z vseh strani so množice ljudi drle v središče vasi. Vpili so in vzklikali. Komu in kaj so vzklikali, Nona ni vsega razumela. Videla je, da so veseli, da se smejijo in objemajo. Potem pa je le razločno slišala in razumela:

			»Konec je vojne! Mir je!«

			Kolikor je mogla hitro, je šla nazaj v hišo. Skoraj tekla je. Ko pa je prišla v hišo, je tudi sama zavpila na ves glas, kot bi se veselje iz doline preneslo tudi na njo:

			»Otroci! Vojna je končana! Mir je.«

			»Mir! Končno je konec vojne?« so vpili fantje in Katka en čez drugega. Pa le za nekaj trenutkov. Potem so se pognali v dolino tudi oni, tako naglo, da bi Nono skoraj podrli.

			Nona je nekaj časa stala in gledala za njimi. Potem je videla, da se je Katka ustavila in se obrnila nazaj, ter na ves glas vprašala:

			»Babica, kaj ti ne greš v vas?«

			»Bom že prišla. Vi kar pojdite,« je odgovorila.

			Katka se je spustila v dir, da bi dohitela fante, ki so se že precej odmaknili. Pa je sama tekla naprej. Nona pa je nekaj časa stala na mestu in opazovala dogajanje spodaj v vasi.

			Zvonili so zvonovi, vojaki so od veselja streljali v zrak. Ljudje so se objemali, otroci so vriskali. Nepopisno veselje je zajelo vse. Nona pa se ni mogla veseliti z drugimi.

			Mimo je v tistem trenutku ravno prikorakala partizanska četa, namenjena v vas. Na čelu kolone je korakal tudi njen vnuk, Jože.

			»Babica, ne greš v vas? Pojdi z nami!« ji je zaklical.

			Komandant je ustavil četo, stopil k njej in ji podal roko.

			»To je ta tvoja pogumna babica, junakinja, Jože?«

			»Da, to je,« je potrdil Jože.

			»Jože mi je pripovedoval o vas in prigodah, ki ste jih imeli. Neverjetni ste. Kaj ne greste dol, v vas? Pojdite z nami!« ji je rekel.

			»Ne bom šla. Ne morem se veseliti. Za mene in mojih pet je mir prišel prepozno. Nihče jih ne more več obuditi v življenje,« je povedala s tako žalostnim in prizadetim glasom, da se je prenekateremu izmed borcev orosilo oko, pa čeprav so bili vajeni gledati vsak trenutek smrti v obraz.

			»Kje pa imaš Katko in skrivače?« jo je vprašal Jože.

			»V vas so šli. Poglej za njimi, če boš lahko!«

			»Bom,« je še odgovoril Jože in kolona je odkorakala naprej proti vasi.

			Nona je še nekaj časa stala zunaj in gledala za njimi ter v dolino. Poslušala je vzklike veselja. Sama pa ni mogla biti vesela in se veseliti z drugimi. S počasnimi in težkimi koraki, kot bi nosila težko breme, je odšla v hišo, v svojo sobo. Solze so ji med potjo polzele iz oči. Ko je prišla v sobo, je odprla omaro. Prav tisto, v kateri se je nekaj dni skrival Štefan. Iz nje je vzela leseno škatlo. Bila je že porumenela od starosti. Položila jo je pred sebe na mizo in sedla na klop zraven mize. Počasi in previdno je skrinjico odprla. Iz škatle, v kateri je hranila pisma in razne spominke, je vzela svileno ruto. Bila je že nekoliko obledela in težko bi uganili, kakšne barve je bila nekoč, ko je bila še nova. Položila jo je pred sebe na mizo. Počasi in previdno jo je razvila, kot bi se bala, da se, stara kot je, pod njenim dotikom raztrga, ali razpade. Ko jo je razvila, ji je v roki ostalo lectovo srce. Prav tisto je bilo, ki ji ga je Jakob kupil ob njunem prvem srečanju. Nekoliko je že zgubilo barvo. Prenekateri okrasek se je že odluščil. V sredini pa je še vedno bilo trdno prilepljeno malo ogledalce in pod njim listek z verzom:

			Če bo sonce potemnelo,

			če ves svet pogrezne se,

			zate bode le gorelo

			moje zvesto srčece.

			»Pa je. Njegovo srce je bilo zvesto do smrti in je gorelo le za mene. Ni ga premamilo bogastvo, niti to, da bi bil lahko gospodar, ko sem jaz bila še uboga dekla. Zavrgel je ponujeno bogastvo zaradi mene. Jaz sem mu pomenila več kot udobje, ki mu ga je ponujala gospodinja. Pa kljub temu se nama je želja uresničila. Nisva bila več dekla in hlapec, pa tudi dninarja ne. Postala sva gospodarja. Vse, kar imava, je delo najinih rok.

			Ničesar nisva dobila podarjeno od nikogar.

			»Oh, Jakob, Jakob. Zakaj te sedaj ni tukaj? Zakaj so te mi vzeli? Prekleta vojna!« je zarobantila in solze so ji v potokih začele teči iz oči in so padale, goste kot dež, na mizo in svileno ruto.

			Ko se je za trenutek umirila, ji je pogled ponovno zdrsnil na srce pred seboj. Globoko je zavzdihnila in polglasno govorila:

			»Srce, srce. Koliko gorja si prineslo vsem, ki so se te dotaknili, ali te dobili. Armin ga je nekoč kupil Cilki, kot mi je povedala, in ni minilo niti leto, ko je moral umreti. Meni te je kupil Jakob in koliko gorja si mi prineslo. Tudi on je umrl in ni mogel na stara leta uživati sadov dela svojih rok. Ti si krivo vsega!« je v jezi rekla in že ga je mislila zagnati v steno, naj se razleti na tisoče drobnih koščkov. Pa se je zadnji trenutek le zadržala.

			»Naj ostane za spomin na Jakoba,« je zašepetala in ga zavila nazaj v ruto ter položila v škatlo spominov, to pa nazaj v omaro, kjer je že dolga leta bila.

			»Naj bo, naj ostane za spomin nanje, ki jih ni več, na Adama, Paška, zeta Jožeta, hčerko Marijo in mojega Jakoba. Izgubila sem Jakoba in vse njegove otroke. Več izgubiti ne morem, saj ničesar več nimam. Pa kljub temu nisem sama. Življenje, nisi me dotolklo in me tudi ne boš! Še me potrebujejo moji vnuki, sirote,« je končala svoj samogovor in se ponosno vzravnala. Zaprla je vrata omare, kamor je maloprej položila škatlo. Zaprla je vrata, kot bi s tem gibom obenem skušala zapreti vrata preteklosti.





*


			Zaslišali so se veseli glasovi. Prihajala sta Katka in Štefan. Štefanu se več ni bilo potrebno skrivati, saj tistih, ki so ga zadnji trenutek vojne vihre hoteli poslati pred sovražne puške, ni bilo več v vasi. Gotovo so sedaj tudi sami izkusili vsaj del tistega strahu, ki so ga med vojno sejali sami. Kot pregovor pravi: Kar seješ, to boš žel.

			»Babica, kje se pa skrivaš? Zakaj nisi prišla dol, v vas? Bi videla, kako lepo je bilo. Pa vsi so tako veseli, da je vojne konec,« je pripovedovala Katka, da se je komaj ustavila.

			»Verjamem, da so vsi veseli, da je končno konec vojne. Zato pa nisem šla med ljudi, ker se jaz ne morem veseliti z njimi. Za mene je prišel prepozno ta konec vojne. Toliko sem jih izgubila, dva sinova, Adama in Paška, hčerko, vajino mamo, in vajinega očeta, pa deda Jakoba. Povejta mi, otroka, kako naj bom potem sedaj vesela? Njih noben mir več ne more povrniti v življenje. Prepozen je,« je žalostno povedala Nona in komaj je zadrževala solze, da ni spet zajokala.

			Tudi Štefan in Katka sta za trenutek utihnila in zdelo se je, da je tudi njiju zajela žalost, ki je imela v krempljih babico in ji ni pustila, da bi se veselila z drugimi ljudmi konca vojne.

			Nona je opazila, da ju je spravila ob dobro voljo, pa je to skušala popraviti.

			»Vidva le bodita vesela. Nikar se ne žalostita. Dovolj je, da se jaz ne morem veseliti.«

			»Babica, saj imaš prav. Res nam je ta vojna vzela preveč. Pa bi prav gotovo vzela še Jožeta, če bi ostal na fronti in ne bi pobegnil. Gotovo bi vzela tudi mene, če bi mi pustila oditi in me ne bi skrila. Tisti, ki so jih prisilili, da so šli v vojsko, ko so prišli tudi po mene, so vsi padli, in to nekaj vasi naprej. Niti enega samega naboja niso izstrelili. Kot ovce so jih gnali po poti. Potem pa je priletela ena sama topovska krogla in ubila vse, niti eden ni preživel,« je poročal babici Štefan.

			»Res ne razumem teh poveljnikov. Slišali so, da zavezniki že prihajajo. Da so le še malo oddaljeni od naših krajev. Pa so te otroke, ki niti puške niso znali prav držati, nagnali, naj se jim uprejo. Ni čudno, če so vojno izgubili,« je bolj sebi kot njima govorila Nona.

			»Če bi šel z njimi, bi gotovo še tebe pokosilo. Tega pa nisem mogla pustiti. Dovolj sem dala že tej vojni.«

			»Babica, naš Jože je imel govor. Tako so mu vsi ploskali. Lepo je govoril. Škoda, da ga nisi slišala,« ni mogla, da ne bi povedala Katka.

			»Ja, Katka, sedaj so mu ploskali. Če pa bi ga našli pred tednom dni, bi ga pa zmerjali in ubili. Taka je vojna, sedaj bodo mnogi ploskali in se obračali po vetru. Se še spomniš, koliko so nas zasliševali, ko so ga prišli iskat?« jo je poučila Nona.

			»Pa res, celo eden tistih, ki je bil takrat z žandarji tukaj, je ploskal. Kdo bi si mislil, da se lahko ljudje tako hitro spremenijo.«

			V tistem trenutku je Nona pogledala skozi okno in videla, da navkreber, proti njihovi hiši, korakata dva možakarja.

			»Obisk bomo dobili. Nekdo prihaja,« je na kratko povedala.

			»Kdaj pa se Jože vrne?« je vprašala.

			»Rekel je, da ne še. Da zanje še ni končano. Obljubil je, da bo prišel takoj, ko bo lahko,« je odgovoril Štefan.

			Potem pa je potrkalo na vrata.

			»Naprej!« se je odsekano odzvala Nona.

			Vrata so se odprla in vstopila sta dva sovaščana, očeta fantov, ki ju je Nona skrila.

			»Dober dan!« sta pozdravila oba hkrati. Nato pa je eden od njiju nadaljeval:

			»Gotovo se sprašuješ, kaj naju je prineslo.«

			»To se pa res sprašujem,« je kratko in odsekano odgovorila, saj nista bila ravno najbolje zapisana v njenem spominu.

			»Prišla sva, da se ti zahvaliva, da si nama rešila sinova, Vsi, ki so jih odgnali, so padli. Ti si pa pametno ravnala, da si ju zadržala in skrila, dokler ni bilo konec vojne. Hvala ti, Nona. Ti si ženska, kot je ni nikjer na svetu,« je nadaljeval drugi.

			»Tako neumna nisem, da ko sem slišala, da poka že skoraj za oglom moje hiše, ne bi vedela, da se vojna končuje. Še posebej, ko sta mi povedala, kam bodo šli in zakaj. Vedela sem, da to počnejo iz obupa, da otroke pošiljajo v boj, ki ga sami niso mogli dobiti. Zato sem ju enostavno nagnala na senik, v seno. Pa puški sem jima tudi vzela, da ne bi storila kakšne neumnosti in bi lahko prišlo še do nesreče,« jima je razložila Nona.

			»Stokrat ti hvala, da si rešila najina edinca. Pa še hranila si ju. Koliko sva ti dolžna za hrano?« je vprašal drugi.

			»Rešila. Sama sem v tej vojni izgubila pet svojih, dva sinova, hčerko, zeta in še moža. Pa tudi Jožeta, tretjega vnuka, če ne bi pobegnil, kamor je, bi najbrž izgubila. Štefana pa nisem hotela dati. Pa tudi vajina fanta sta se mi zasmilila, da bi ju pustila v klavnico, ko sem to lahko preprečila, če žal svojih, ki jih je vojna vzela, nisem mogla rešiti. Kar se pa hrane tiče, si ne delajta skrbi! Nič nista dolžna. Čemu le. Kljub vojni imamo dovolj hrane. Ni nam bilo potrebno stradati niti med vojno. Nismo več dninarji, kot smo bili nekoč in smo morali vsak kos kruha posebej zaslužiti. Dva ali trije kosi kruha se pri nas ne poznajo in jih brez skrbi lahko komu damo. Moja dva vnuka sta pridna in primeta za vsako delo, čeprav sta še mlada. Toliko pridelamo, da nam ni potrebno skopariti. Če bi bilo dovolj delovnih rok pri hiši, bi pa lahko še kaj prodali,« je Nona končala pogovor o tej temi in ga zasukala na druge dogodke.

			Vprašala ju je, kaj je bilo potem, ko se je pred nekaj dnevi naenkrat v vasi vse tako umirilo.

			Povedala sta, da so tiste, ki so jih dobili, odgnali. Pa niso šli vsi z njimi. Le tisti z nižjimi čini so jih vodili. Ko pa so fantje in nižji častniki odšli, so oni z višjimi čini pokupili vse stare obleke v vasi, ki so jih lahko dobili. Odvrgli so orožje in uniforme, se preoblekli v civilne obleke ter se napotili proti domu. Koliko jih je uspelo priti v domači kraj, kdo ve.

			»Vsak se boji za svoje življenje. Eden je celo pred gozdom odvrgel ročno bombo, da ne bi, če bi ga zavezniki prestregli, odkrili, da je častnik premagane vojske.«

			»Slišali smo pok. Fanta sta mislila, da kdo strelja nanju, pa sta skočila s skednja. Še sreča, da je bilo spodaj precej sena, drugače bi se pošteno polomila,« je povedala Nona.

			Potem so se pogovarjali in ugibali, kako bo sedaj. Pa seveda niso veliko vedeli ne eden ne drugi, kako in kaj.

			»Nekako bomo že preživeli. Huje, kot je bilo, pa tudi ne more biti. Bo pa kdaj dobro, drugič manj dobro. Tako je vedno bilo in bo.«

			Nekaj časa so še klepetali o tem in onem. Pogovarjali so se o pomladi, ki je pred vrati, in o delu, ki se bo kmalu, naj se zemlja malo osuši, spet začelo.

			Dan se je počasi začel nagibati proti večeru. Očeta fantov sta se poslovila in se napotila v dolino proti svojima domovoma. Nona, Štefan in Katka so odšli po opravkih. Ko so opravili vsakdanja opravila, sta Katka in Nona poskrbeli za večerjo. Štefan pa je stal pri oknu in gledal v dolino, v vas, kjer so se ljudje spet začeli zbirati in se veseliti konca vojne. On pa se ni podal mednje. Za danes je imel dovolj dogodkov. Še sedaj ni mogel verjeti, da se je končalo, kot se je, in verjetno bo trajalo še nekaj časa, da bo v mislih vse premlel. Potem se bo pa zgodilo že kaj drugega, kar mu bo spet zaposlovalo misli nekaj časa.

			Veselje in navdušenje, da je vojne konec, se je poleglo. Vojaki so se počasi vračali domov. Ob vrnitvi vsakogar, ki je vojno preživel, pa je bilo hudo svojcem in družinam tistih, ki so ostali na bojiščih širom Evrope.

			Po končani vojni se je življenje počasi vračalo v svoj normalni ritem. Spet so se mladi poročali in si začeli ustvarjati družine. Pri Nonini hiši pa se ni dosti spremenilo. Nihče se ni vrnil iz vojne, da bi poprijel delo, da bi bilo z več delovnimi rokami delo lažje. Še vedno so bili v družini le Nona, Štefan in Katka.





XVI.


			Jože je odšel v mesto. Dobil je dobro službo in ni ga več mikalo, da bi se vrnil domov in delal na kmetiji. Pa ne samo njega, tudi druge mlade ljudi so zvabila mesta, da so odšli iz vasi in se zaposlili v mestu, v tovarnah ali podjetjih, ki so se po vojni ustanavljala v velikem številu. Mesta so bila porušena. Potrebno je bilo graditi na novo. Oblasti so vabile, zlasti mlade, naj pridejo v mesto. Mnogi so odšli in ostali v mestu. Pri marsikateri hiši so ostali samo starejši. Kar ni vzela vojna, so vzela mesta.

			Mnogi mladi iz vasi so se dnevno vozili na delo v mesto in se zvečer vračali domov, na vas.

			Pa tudi življenje na vasi se je precej spremenilo. Skoraj ni bilo vasi, da ne bi bilo vaške veselice. Na teh pa se je tudi opazila razlika med mladimi, ki so ostali doma na svoji zemlji in jo obdelovali ter živeli od tega, kar so pridelali, in med tistimi, ki so se zaposlili v mestih, v tovarnah in podjetjih.

			Tisti, ki so si služili svoj vsakdanji kos kruha v delovnih organizacijah, so bili lepo oblečeni in imeli so denar. Mladi, ki so ostali doma, so bili slabše oblečeni in niso imeli svojega denarja. Imeli so le tisto, kar so jim dali starši. Nekateri jim ga niso hoteli dati, drugi starši jim ga niso mogli dati, ker ga niso imeli. Oboji so bili na istem. Takoj se je videlo, kdo dela in sam služi in kdo živi doma na kmetiji.

			Pred vojno so bili na boljšem kmečki sinovi in hčere in so se kar visoko nosili, na slabšem pa so bili hlapci, dekle in dninarji, ki so se že na prvi pogled razlikovali od premožnih kmečkih sinov in hčera.

			Tudi sedaj si lahko takoj videl in opazil, kdo je kaj. Vsak, ki je prišel na mladinski ples lepo oblečen in je lahko plačeval, da mu je godba igrala pesmi, ki jih je imel rad, ta je bil delavec.

			Mnoge kmečke domačije so zato ostale s samimi starimi gospodarji, ker so mladi odšli v mesto.

			Pri Noni sta zaenkrat bila doma še oba vnuka, čeprav je delo na Brežnovi kmetiji bilo kar težko.

			Štefan kljub vsem razlikam, ki jih je opažal, ni sanjal o mestu. Rad je imel zemljo in njegova želja je bila, da bi ostal na Brežnovini, jo obdeloval in iz nje izvlekel čim več.

			Katka pa je sanjala, da bo učiteljica. Bila je pametna deklica in kljub temu da je vojna za nekaj časa odložila njeno izobraževanje, je bila trdno prepričana, da zamujeno lahko nadoknadi. Še posebno sedaj, ko so se šole odpirale tudi v manjših mestih in ni bilo potrebno iti kam daleč od doma.

			Nekega dne je v vas pricurljala novica, da bodo v bližnjem mestu ustanovili učiteljišče. S poukom se bo začelo naslednje šolsko leto. Za to je izvedela tudi Katka.

			»Blizu bo. Šla bom študirat. Vozila se bom. Sedaj je drugače, kot je bilo pred vojno. Avtobus vozi vsak dan v mesto in nazaj. Ni več potrebno pešačiti po tri ure v eno smer kot prej. Moram to izkoristiti. Samo, kaj bo na to rekla babica. Samo trije smo pri hiši. Že sedaj je preveč dela za nas tri. Kaj pa, če še jaz odidem?« je Katka dolgo časa oklevala in ni upala svoje želje zaupati ne babici pa tudi Štefanu ne.

			Nona pa si je v življenju nabrala precej izkušenj in je že nekaj časa opažala, da vnukinjo nekaj žre.

			»Le kaj je naši Katki? Nekaj je narobe z njo. Pa ne da je zaljubljena? Do sedaj ni imela skrivnosti pred menoj. Sedaj pa, ko nima dela, samo poseda in razmišlja, razmišlja, ne pove pa ničesar. Malo še počakam, če nič ne pove, jo bom pa kar naravnost vprašala, kje jo čevelj žuli.«

			Bila je lepa poletna nedelja. Čeprav je bilo na Brežnovini dela na pretek, so ob nedeljah Nona, Štefan in Katka v glavnem počivali. Delali so le pri živini, ker je živina tudi v nedeljo morala jesti.

			Nona je vedno rekla:

			»Med tednom delamo kot živina, zato si v nedeljo moramo odpočiti, da bomo potem spet vse dni lahko delali.«

			Tako so ob nedeljah opravljali le dela pri živini, drugače pa so počivali.

			Neko nedeljo sta tako Nona in Katka sedeli sami na klopci na dvorišču, pod starim orehom. Tam je bila najgostejša senca, zato so pod tem orehom posedale že generacije, pa še vedno je dobro služil svojemu namenu. Med počitkom sta se pogovarjali o dogodkih na vasi med tednom in novicah, ki jih je ena ali druga slišala.

			Katka pa je zbirala pogum, da bi babici povedala, kar je že dolgo nosila v srcu. Pa je še vedno oklevala.

			»Naj ji povem ali ne? Kako bo sprejela? Me bo podprla, ali me bo zavrnila, da ni denarja, ali pa bo rekla, da me rabita s Štefanom doma, ker nas je že tako malo, dela pa preveč,« je v mislih ugibala Katka in tehtala, ali naj pove babici ali naj počaka na ugodnejši trenutek.

			Katka je odlašala od trenutka do trenutka.

			»Bi? Ne bi?« se je spraševala. »Saj pa drugo, kot privoliti ali zavrniti me, ne more. Prej zvem, pri čem sem, prej me ta neskončni nemir in strah mineta,« se je končno odločila Katka.

			Malo se je še presedala in razmišljala, kako bi začela, potem pa je prišla z besedo na dan, čeprav ni rekla kar naravnost, temveč je začela po ovinkih.

			»Veš, babica, v mestu bodo ustanovili učiteljišče. Jeseni bodo začeli že s poukom. Pa avtobus vozi dvakrat na dan v mesto in nazaj, da tistim, ki se bodo šolali za učitelje, ne bo nujno stanovati v mestu. Lahko se bodo vozili vsak dan v šolo in po končanem pouku nazaj domov.«

			»To je pametno. Kot sem slišala, učitelji manjkajo. Mnogo jih je v vojni padlo. Otroci pa so in nekdo jih mora učiti. Sedaj ni tako, kot je bilo v naših časih, ko so nekateri otroci, ki so kje služili, šli le redko v šolo. Gospodarji so jih zadrževali doma in so morali delati. Sedanja oblast, kot sem slišala, zahteva, da otroci redno hodijo v šolo. Tako je tudi prav. Le tako se bodo nekaj naučili. Takrat pa se revni otroci, ki so morali služiti že zelo zgodaj, še dobro pisati in brati niso naučili.«

			»Babica, nekaj bi ti rada povedala. Samo prosim te, obljubi mi, da se ne boš jezila.«

			»Pa pogumno povej. Obljubim, da tudi če mi ne bo pogodu, se ne bom jezila. Če bo kaj takega, kar ni prav, ti bom pa povedala, toda brez kančka jeze,« je odgovorila Nona in tako vnukinji odprla pot do pogovora, v katerem ji bo lahko razkrila svojo željo.

			»Veš, babica, tudi jaz bi rada šla jeseni na učiteljišče. Rada bi bila učiteljica.«

			»Pa že kaj veš, kje in kako se je potrebno prijaviti?« jo je vprašala Nona.

			Katka si je oddahnila. Babica se ne jezi. Ne bo viharja in ne bo nasprotovala njeni želji. Postala je bolj pogumna in babici začela opisovati, kaj mora storiti in kje se mora prijaviti.

			»Nič nimam proti, Katka, če si to želiš. Ne morem pričakovati, da boš vedno delala na Brežnovini. Prej ali slej bi šla svojo pot. Tak je zakon življenja, da ko človek odraste, si ustvari svoje življenje in svojo družino. Boljše je tako, da se kaj naučiš, kot pa da najdeš koga na vasi, ali pa še slabše, da zato, ker te rabiva s Štefanom na kmetiji, ostaneš doma za staro teto. Tudi Štefan si bo moral prej ali slej poiskati svoj par. Pa kdo ve, kakšna ženska bo. Mogoče se ne bosta razumeli. Če boš pa šolana in boš imela svoj poklic, boš pa neodvisna. Tukaj pa še vedno najdeš dom, ko si ga boš zaželela.

			Pozanimaj se, kaj potrebuješ, pa kdaj se moraš javiti v šoli. Ker staršev nimaš, bom jaz šla s teboj. Seveda če boš hotela, da jaz, stara kmečka in neuka ženska, grem s teboj. Nekateri otroci se starih ljudi sramujejo in nočejo, da jih kakorkoli povezujejo z njimi,« je Nona končala.

			»Bom se pozanimala, pa ti povem. Sramujem se te pa ne in se te tudi nikoli ne bom sramovala. Ponosna sem na tebe, da si taka, kot si. Nikoli si ne želim, da bi bila kaj drugačna.«





*


			Dan se je iztekal. Katka je bila vesela, kot že dolgo ne. Zdelo se ji je, kot bi plavala na krilih, visoko pod modrim nebom. Njena največja želja se bo uresničila. Postala bo učiteljica. Že se je videla, kako se v razredu sklanja nad otroki in jim razlaga, česar ne razumejo.

			Sonce se je počasi začelo nagibati proti zahodu. Babica je odšla pripravljat krmo za živino. Katka je vstala in ji šla pomagat. Od nekod iz vasi je s hitrimi koraki prišel Štefan in še on poprijel za delo. Opravili so pri živini kot ponavadi, potem so se umaknili v hišo in začeli večerjati. Potem so odšli k počitku, saj jih je naslednje jutro čakal nov delovni dan in nove obveznosti.

			Katka dolgo ni mogla zaspati. Tako živo si je predstavljala svoj poklic, da tudi ko je zaspala, je v sanjah nadaljevala, kar je razmišljala v budnem stanju.

			Dnevi so minevali in prišel je dan, ko je morala Katka na sprejemni izpit, preizkus posluha, kajti učitelj ni mogel biti, kdor ni imel posluha.

			Babica jo je spremljala v mesto. Pospremila jo je do šole, potem pa se je hotela vrniti nazaj v mesto, po opravkih, in jo počakati. Ko sta se ravno hoteli raziti, je prišel iz bodoče Katkine šole možakar, ki se je Noni zdel nekam zelo znan. Napenjala je možgane, da bi se spomnila, kje ga je videla, pa zaman, nikakor se ni mogla spomniti.

			Možakar je prav tako nekaj časa upiral oči v Nono, potem pa se mu je po vsem obrazu razlil nasmeh.

			»Ja, kaj pa vi tukaj, pogumna Jožetova babica? Me ne poznate več?« jo je ogovoril.

			»Napenjam možgane, pa se vas ne morem spomniti, čeprav sem trdno prepričana, da sem vas že nekje srečala.«

			»Seveda sva se srečala. Se spomnite, ko je naša četa korakala v vas ob koncu vojne. Takrat sva govorila. Jožetov komandant sem bil.«

			»Joj. Pa res. Sedaj se pa spomnim. Pa vi? Živite tukaj v našem mestu?«

			»Do sedaj nisem. So me pa sem premestili. Ravnatelj novoustanovljenega učiteljišča bom. Kaj pa vi počnete tukaj, pred učiteljiščem? Pa ne da se tudi vi želite vpisati in šolati?«

			»Jaz ne. Sem nekoliko prestara za to. Sem pa vnukinjo pospremila. Ona bi rada bila učiteljica. Pa prej ni mogla v to šolo. Šola je bila daleč. Ona pa je sirota. Samo mene ima in dva brata, Jožeta in Štefana, ki je doma.«

			»Nič ne marajte, ker je sirota, bomo poskrbeli, da dobi štipendijo. Učitelje pa potrebujemo. Mnogo jih manjka. Nekaj jih je padlo v vojni, nekaj odšlo kdo ve kam, otroci pa so tukaj in potrebujejo ljudi, ki jih bodo učili. Dobro se je odločila. Če pa boste karkoli potrebovali, se oglasite pri meni. Za vas si bom vedno vzel čas,« je povedal ravnatelj učiteljišča in nato sta se poslovila.

			Noni pa je bilo, kot bi ji nekdo vzel veliko breme z ramen. Sedaj je imela nekoga, na kogar se lahko obrne, če bo imela kakšne težave, povezane s Katkinim šolanjem. Lahkih korakov, kot jih ne bi pripisal njeni starosti, se je oddaljila od šole. Odšla je nazaj v središče mesta, da pogleda po okoliških trgovinah in nakupi, kar se je namenila in kar potrebuje. Nekaj stvari je hotela kupiti Katki, nekaj pa sta potrebovala ona in Štefan. Pa je hotela kupiti sedaj, da ne bo zaradi nekaj stvari spet hodila v mesto in za to porabila celega dneva.

			Za tisto, kar je hotela kupiti Katki, je hotela le pogledati, kje se kaj najde, kakšno je in koliko stane. Mislila je, da počaka, ko pride Katka iz šole in naj potem sama izbere, kaj in kakšno blago želi imeti.

			Nona je hodila od trgovine do trgovine, gledala, pa tudi kaj kupila. Tako ji je čas hitro mineval. Pomislila je, da že dolgo pohajkuje po trgovinah. Kaj če jo Katka že čaka na dogovorjenem mestu.

			Nona je pogledala na zvonik cerkve, da bi videla, koliko je ura.

			»Uh, dosti je že ura. Iti moram. Katka me gotovo že čaka,« je pomislila in pohitela v slaščičarno, za katero sta se s Katko dogovorili, da v njej tista, ki prej pride, počaka.

			Ko je Nona vstopila, jo je Katka že čakala.

			»Babica, mislila sem že, da si pozabila name.«

			»Kje pa, Katka. Nakupovala sem in gledala, kje in kaj imajo, da greva, pa si izbereš, da še tebi kupim kakšno obleko, da ne boš slabše oblečena kot ostali. Kako je pa šlo na preizkusu?«

			»Odlično. Pa veš, kdo me je poiskal? Sam ravnatelj. Pozna tebe in Jožeta. Rekel je, da bo uredil, da dobim štipendijo. To je dobro. Ti ne bi zmogla vsega plačevati.«

			»Tudi jaz sem ga srečala,« je povedala Nona.

			Odpravili sta se še po trgovinah in nakupil še za Katko, kar je potrebovala. Ko sta prišli na avtobusno postajo, so potniki že vstopali. Če bi se kje še malo mudili, bi zamudili avtobus.

			»Sreča, da sva ga še ujeli. Kaj neki bi počeli, če bi nama ušel,« je zašepetala Katka babici, ko sta že udobno sedeli in čakali, da se odpeljejo.





*


			Dnevi so Katki minevali tisto leto zelo hitro. Kot bi mignil, se ji je zdelo, je bilo poletja konec in prišla je jesen, ko so se spet odprla šolska vrata. Tokrat so se odprla tudi za Katko.

			Vsa vznemirjena je prvi dan odšla v šolo. Naenkrat se je znašla med množico novih obrazov, ki so prvi dan precej nezaupljivo zrli eden v drugega. Že v nekaj mesecih pa so se dobro ujeli in postali pravi prijatelji.

			V razredu, v katerem je bila tudi Katka, so bili predvsem otroci iz vasi. Precej enaki so bili. Več jih je bilo iz siromašnih družin kot iz bogatih. Niso bili razvajeni mestni otroci in to se je poznalo tudi pri učenju.

			Katka je študirala uspešno in z lahkoto, pa čeprav ji je za učenje ostalo le malo časa. Dosti časa je kot vozač izgubila na poti. Zjutraj je morala od doma že zelo zgodaj, domov pa se je vračala zelo pozno, zlasti v zimskem času, skoraj že v mraku. Pa vseeno je uspešno končala razred za razredom.

			Ravnatelj je ves čas budno spremljal Katkin uspeh. Nekega dne je razredničarka vprašala Katko:

			»Katka, od kod pa vas pozna naš ravnatelj, da se tako zanima za vaš uspeh?«

			»Bil je komandant mojega starejšega brata. Pa tudi mojo babico pozna.«

			»Kje so pa vaši starši, ko vedno le babica prihaja na sestanke?«

			»Mrtvi so. Odšli so v Francijo, ko sem jaz bila še zelo majhna, brat pa še manjši. Med vojno jih je ubila bomba. Midva z mlajšim bratom se jih niti ne spomniva in ne veva, kakšna sta bila oče in mama.«

			Od takrat naprej razredničarka Katke ni več spraševala po starših. Bilo ji je hudo, da je dekle spomnila bolečih trenutkov.

			V vasi pa so to, da Katka študira in želi postati učiteljica, sprejeli zelo različno. Eni so govorili:

			»Dobro je, če se tudi naša, vaška mladina lahko šola. Ko smo bili mi mladi, se nismo mogli, pa čeprav bi hoteli.«

			Drugi pa so bili povsem nasprotnega mnenja, kot povsod.

			»Le kaj ji je potrebno riniti v šole. Šole so za gosposke otroke in ne za nas kmete. Veliko kmetijo imajo, delavcev pa zanjo ne. Naj bi delala doma, ne da v šoli zapravlja čas, pa lenari. Nona, ki prihaja že v leta, in Štefan, ki je še premlad za gospodarja, pa se skoraj ubijeta z delom. Bi ji jaz že dal šolo. Motiko v roke, pa srp. To je za kmečko dekle, in ne svinčnik,« so bile besede tistih, ki so ji zavidali, da bo izobražena, oni in njihovi otroci njenih let pa bodo ostali, kar so.«

			Marsikdaj so govorili tako glasno, da je slišala. Pa je stisnila usta in se zadržala in ni rekla niti besede na to. Kadar pa je take in podobne pripombe slišala Nona, je takoj usekala nazaj. Nikomur ni hotela ostati dolžna niti besede. Taka je bila. Ponosna je bila, ko je bila še dekle, pa čeprav je takrat bila le mala kuhinjska dekla. Sedaj pa je bila trdna kmečka gospodinja. Njene mladostne sanje so se ji uresničile. Iz dekle gospodinja. To je sanjala in tudi uspela te sanje uresničiti.

			Imela je veliko otrok in vnukov, pa ji jih je vse, razen teh treh vnukov, Jožeta, Katke in Štefana, vzela vojna. Pa vseeno ni obupala. Kljub temu da je izgubila tudi njega, ki ji je pomenil vse, moža Jakoba.

			Težko sta s Štefanom obdelovala polja. Pa sta le dobila dostikrat kakšno pomoč. Njima so radi pomagali. Bila sta odprtih rok in vsak, ki jima je pomagal pri delu, je bil bogato nagrajen.

			Nona, ki je sama spoznala, kako je, če nimaš dovolj doma in si moraš svoj vsakdanji kruh služiti po tujih njivah, tega ni pozabila. Zato je delavce, ki jih je kdaj pa kdaj bilo potrebno najeti, tudi dobro plačevala in z njimi vštric sta delala oba, ona in Štefan. Dobila sta z lahkoto delavce. Dosti je bilo na vasi takih, ki so bili že prestari, da bi šli delat kam v tovarno. Doma pa niso imeli dovolj zemlje, da bi lahko preživeli sebe in svoje. To so bili nekdanji hlapci in dekle. V takratnih časih pa hlapcev in dekel po kmetijah ni bilo. Zato so se morali znajti drugače. Šli so delat k večjim kmetom, katerih otroci so zapustili dom, ker jih je zvabilo mesto s svojim bliščem. Marsikateri od teh na kmetih rojenih novopečenih meščanov se je prav pogospodil, četudi so prišli domov, se dela niso dotaknili. Zato je bilo na kmetih težko dobro obdelati zemljo.

			Potem pa so se začele tudi na vasi pojavljati spremembe. Zadruge, ki so jih takoj po koncu vojne ustanavljali, niso uspele. Razpadle so po nekaj letih. Nekaj zemlje, ki so je imele, pa jim je ostalo. Preimenovale so se v kmetijska gospodarstva. Za kmetijsko delo pa so potrebovali delavce. In sedaj so imeli priložnost dobiti delo tudi tisti, ki v mesto iz takšnih ali drugačnih razlogov niso želeli iti in so ostali doma na vasi.

			Eno takih kmetijskih posestev, ki so ga ljudje še vedno po domače imenovali kar zadruga, je bilo tudi v Nonini vasi. V začetku so na njem delali kot nekoč, z živino. Potem pa so počasi živino začeli nadomeščati stroji. Pojavili so se prvi traktorji. V začetku so jih ljudje gledali nezaupljivo. Potem pa so spoznali, da je delo s traktorji hitrejše in za orača manj naporno.

			Ponekod so imeli celo navado, da so okoliški kmetje lahko najeli traktor s traktoristom, ki jim je njive preoral in so za opravljeno delo zadrugi plačali. Sicer zelo počasi, pa vendar, se je tudi vas začela spreminjati. Mnogi kmetje so prodali živino in ko je bilo mogoče, so kupili traktorje. Navadno stare, pa so kljub temu služili svojemu namenu.

			Tudi Štefan je z zanimanjem opazoval spremembe in sanjal o traktorju. Bil je fant odprte glave in je z zanimanjem spremljal spremembe in razvoj.

			»Če bi imel traktor, bi lažje in bolje obdelal zemljo. Nekateri v vasi ga že imajo. Moram najti način, da ga tudi jaz kupim. Babica je vsak dan starejša in šibkejša. Vedno manj bo lahko delala. Če bi lahko kupil traktor, se njena starost na naši kmetiji ne bi poznala. Zemljo bi lahko obdeloval sam,« je nekega dne razpredal svoje misli Štefan. Vendar jih je obdržal zase. Babici ni niti z besedo omenil, da sanja o traktorju.





XVII.


			Leta so tekla in štiri leta so minila, kot bi mignil, se je Katki zdelo. Znašla se je na koncu študija. Potem še matura in šole je bilo konec. Navkljub tistim, ki so ji zavidali, je študij uspešno končala. Kljub temu da je z veseljem študirala in ji študij ni delal kaj večjih težav, se ji je zdelo, ko je bilo vsega konec in je imela v rokah diplomo učiteljice, da se ji je odvalilo z ramen veliko breme. Pred njo so bile zadnje počitnice. Hotela se je sprostiti in si odpočiti, preden se odpravi na svoje prvo delovno mesto.

			Takrat še ni bilo tako kot dandanes, da se učitelj lahko prijavi na prosto delovno mesto, kamor hoče. Ker so v tistem času učitelji primanjkovali, so učitelje nameščali na šole z dekreti. Vsak učitelj je moral učiti na tisti šoli, kamor so ga poslali.

			Katka je nestrpno čakala, kje bo njeno prvo delovno mesto. Vsak dan je nestrpno pričakovala, kdaj bo zagledala pismonošo stopati po poti v hrib, kajti vedela je, da bo prinašal obvestilo, kje bo učila. Pa je dolgo gledala zaman. Pismonoša ni in ni šel v njihovo smer.

			Bilo je že v drugi polovici avgusta. Opoldne, v najhujši vročini, so se Nona, Štefan in Katka hladili v senci pod starim orehom. Bilo je prevroče za kakršnokoli delo v tem času dneva. Zato so sklenili, da bodo malo počivali in bodo tako, ko bo najhujša vročina minila, spočiti lažje postorili vse potrebno. Med počitkom se je Katka ozrla proti dolini.

			»Gre! Prihaja! Pismonoša gre! Proti nam gre!« je razburjena govorila Noni in Štefanu.

			Čez nekaj časa je ves upehan prilezel na dvorišče. Najprej se je za trenutek ustavil in si obrisal pot s čela.

			»Ali je vroče danes. Pa suša je že taka, da bo vse zgorelo,« je govoril, kot da nalašč zavlačuje, prej kot bi izročil, kar je prinesel. Katka je kar drhtela od nestrpnega pričakovanja in mu je že hotela povedati, naj vendar da, kar je prinesel.

			Končno je le odprl torbo, segel vanjo ter iz nje potegnil pismo v modri ovojnici, kar je kazalo na to, da je uradno, ter spregovoril: »No, Katka, danes pa je nekaj za tebe,« ter ji končno izročil dolgo želeno pošto.

			Katka je pismo začela takoj odpirati. Ko ga je odprla, ga je razgrnila in začela brati. Obraz ji je zasijal v veselju.

			»Babica, Štefan, v sosednji vasi bom učila. Kako lepo, da ne bom daleč. Pogosto bom lahko prišla domov.«

			Naslednje dni se je Katka začela pripravljati na odhod na svoje prvo delovno mesto. Pa to ni bilo daleč in ko je morala iti in biti v kratkem na mestu, je Štefan vpregel konja v zapravljivček in jo odpeljal.

			Ko sta prispela, ji je pomagal znositi prtljago v stanovanje, potem se je poslovil:

			»Grem. Upam, da naju boš v nedeljo lahko obiskala. Kupim ti kolo, da ne boš odvisna od mene in mojega prevoza.«

			»Res, Štefan? Tega bom pa zelo vesela. Tako bom lahko večkrat prišla domov, k vama,« se je strinjala Katka.

			Tako je tudi bilo. Prvo nedeljo je Katka prišla domov peš. Nazaj na svoje delovno mesto pa se je odpeljala s kolesom, ki ji ga je podaril Štefan. Potem je prihajala večkrat, tudi med tednom. Tako je bilo prvo, pa tudi drugo leto. Potem pa so postajali njeni obiski redkejši.

			Nekega dne je imel Štefan neki opravek v dolini, v vasi. kjer je učila Katka. Nekaj je kupoval. Babica mu je napisala na listek, kar potrebujeta, in on je zapregel konja v zapravljivček ter se odpeljal kupit, kar sta potrebovala. Babici Noni so se leta že začela poznati. Bila je še kar pri dobrem zdravju, le noge so bile bolj slabe. Tako je po nakupih večkrat šel namesto babice Štefan.

			Potem je zavil še v vaško gostilno, da se nekoliko ohladi in spočije. Gostilna je bila polna in ni trajalo dolgo, da so ga začeli spraševati, kdaj se bo Katka poročila in podobno. Vaški ljudje se poznajo, ne samo sovaščani, ampak tudi ljudje iz sosednjih vasi. Šele tedaj je Štefan uganil, zakaj Katka zadnje čase tako redko zahaja domov. On pa je že mislil, da sta jo z babico Nono kaj ujezila. Njo pa ljubezen zaposluje, je razmišljal Štefan in okrog ust mu je zaigral droben nasmešek.

			»Zadosti je stara. Če se misli poročiti, se bo poročila. Pa tudi službo ima in od nikogar ni odvisna. Ne vem, zakaj vas to tako skrbi,« jih je utišal Štefan.

			Potem se Štefan ni dolgo mudil v gostilni. Plačal je svojo pijačo in se odpeljal proti domu.

			Ko je prispel domov, je babico našel v kuhinji. Prinesel ji je v kuhinjo, kar je kupil, nato pa sedel in babici začel pripovedovati, kaj je doživel v gostilni.

			»Pa res ne vem, kaj jih skrbi, če se bo Katka poročila. Dovolj je stara. Od nikogar ni odvisna. Ima poklic in službo. Kogar si izbere, tistega bo imela. Kaj si pa mislijo, da ji bova midva izbirala moža, ali kaj hočejo? Bo že povedala, ko bo kaj resnega,« jo je zagovarjala babica Nona.

			Teden je hitro minil in spet je prišla nedelja. Dan je bil lep, da se je človeku še srce smejalo. Malo pred kosilom je domov prikolesarila Katka. Opravili so kosilo in počasi se je začela odpravljati. Zdelo pa se je, da se nekam obira, bolj kot po navadi, ko je kar povedala: No, sedaj pa grem. Adijo.

			Končno pa je le prišla z besedo na dan.

			»Babica in Štefan, nekaj bi vama rada povedala.«

			»Na dan z besedo, Katka! Poslušava,« je rekla Nona.

			Katka je še nekaj trenutkov molčala, kot da ji to, kar želi povedati, gre težko z jezika. Čez čas pa je le začela:

			»Poročila se bom.«

			»Zakaj pa se ne bi? Dovolj si stara. Pa poklic imaš in od nikogar ne boš odvisna. Prav. Čas je že, da se poročiš,« se je strinjala Nona.

			Potem se Katki več ni mudilo od doma. Povedala je, da je njenemu izbrancu ime Armin in da uči na isti šoli kot ona.

			Naslednjo nedeljo sta prišla na obisk oba, Katka in njen izvoljenec Armin. Pogovarjali so se, od kod je in kako je ime njegovi materi in starim staršem. Ko pa je povedal še, da je njegov oče mrtev in da ga nikoli ni videl, ga je Nona vprašala, kako se pišeta njegova stara starša. Ko je povedal, se je Noni posvetilo: »Pa ja, ti si Arminov in Cilkin sin,« in mu je začela pripovedovati vse, ter mu je povedala marsikaj, česar še sam ni vedel. Takoj je pogovor postal bolj sproščen. Povedala mu je tudi, da nimata s Štefanom nič proti njuni poroki.





*


			V naslednjih počitnicah sta se Armin in Katka poročila. Nista hotela razkošne poroke, zato je bilo vse le v družinskem krogu. Pa zanimivo je bilo. Nekdanja Nonina gospodinja, Arminova babica, je bila presrečna, ker je prav Nonina vnukinja sedaj njihova snaha. Niti Štefan Kmet, Arminov dedek, ni nasprotoval, pa čeprav je nasprotoval zvezi njegove matere s svojim sinom.

			Ko je videl, kako je uspela Nona in je uresničila svoje sanje, se pa ni mogel načuditi. Potem sta Kmetova pripovedovala Noni, kakšen cirkus je bil v vasi, ko je Jakob pobegnil pred poroko s svojo gospodinjo. Ta je gnala strašen halo in ga iskala še dobri dve leti. Ko pa je končno le spoznala, da je vse zaman in da Jakoba ne bo našla, se je poročila z nekim konjskim mešetarjem. Imela je pet sinov, od katerih živi le še eden, štirje so namreč padli v vojni.

			Potem je Nona povedala še o svojih, ki jih ji je tudi vojna vzela. Nazadnje pa je še dodala:

			»No, fanta, Jože in Štefan, sedaj je pa vrsta na vaju, da si kaj poiščeta. Katka je tako kot mora biti. Mislim, da bom Štefana tudi nagovorila, da si najde ženo. Jože, ti si starejši. Ti bi se moral prej poročiti kot Štefan. Pa ne čakaj predolgo! Rada bi še spoznala pravnuke, preden umrem.«

			Vsi so planili, da ona še ne sme umreti, da ni še tako stara. Ona pa se je na te njihove besede le še navihano smehljala.

			Ko je bilo gostije konec, sta se mlada dva odpeljala na poročno potovanje. To so bili že drugačni časi, kot v času mladosti babice None.

			Ko so gosti zapustili Brežnovo domačijo, je Jože začel razmišljati.

			»Babica ima prav. Dobro službo imam in avto tudi. Leta pa nezadržno drvijo mimo mene. Če se hočem poročiti, moram začeti iskati in tudi kaj najti.«

			Prej samotar Jože je začel zahajati v družbo. Spoznal je mnogo deklet, pa nobena ni bila po njegovem okusu. Nekoč, v času dopusta, pa se je odpravil na morje. Bila je vročina in bil je ves poten, preden je prispel v Portorož. Da bi se ohladil, se je takoj napotil na plažo. Nekajkrat je zaplaval, nato pa je sedel na skalo tik ob vodi. Malo stran je na ogromni brisači ležala lepa rjavolaska. Takoj ko jo je zagledal, mu je srce poskočilo. Zdelo se mu je, da tako lepega dekleta še nikoli ni srečal. Rad bi jo ogovoril, pa ni zbral dovolj poguma. Zbiral je besede in jih sestavljal v stavke, pa se mu noben ni zdel dovolj dober zanjo. Pa si je rekel:

			»Naj bo, danes je še ne bom ogovoril. Jutri bom poskusil srečo.« Takrat pa je ona vstala in zapustila plažo. Bil je obupan in si je delil osle, ker je čakal tako dolgo, da je odšla, kdo ve kam, in je mogoče nikoli več ne bo videl.

			Tudi sam je iz obupa odšel v hotel, v katerem je stanoval. Malo je počival, potem pa je bil že čas za večerjo in napotil se je v hotelsko jedilnico. Natakar mu je pokazal, kje je zanj rezervirano mesto, pravzaprav ga je odpeljal k mizi. Ko je sedel, je ugotovil, da bo za isto mizo večerjala še neka ženska. Prebral je na listku napisano njeno ime in priimek, kar mu pa ni povedalo popolnoma nič.

			Ko pa se je prikazala, mu je vzelo sapo. Bila je prav tista rjavolaska, ki ga je na plaži tako močno prevzela.

			Spoznala sta se in naslednji dan, pa vse druge dni, dokler sta bila na morju, sta ves čas preživela skupaj.

			Dopust se je Jožetu in njegovemu dekletu iztekel. Ni pa minilo, kar je vzniknilo med njima v Portorožu. Za naslednji dopust sta se poročila.

			Ko sta Nona in Štefan prišla na njuno poroko, je ob slovesu babica Nona rekla:

			»Tudi tega smo spravili pod streho. Le še eden je zunaj, moj najmlajši vnuk, Štefan, ki je najbolj podoben mojemu Jakobu, svojemu dedku. Le koga in kdaj bo ta našel? Toliko časa bi še rada živela, da to doživim, da se Štefan poroči.«





*


			Poročnega slavja je bilo konec in babica Nona ter Štefan sta odšla proti domu. Poletje je minilo in spet je prišla jesen in za njo zima. Babici so vse bolj začele pešati telesne moči. Vse več dela je pristajalo na Štefanovih ramenih. Razmišljal je, kaj naj stori, da mu bo lažje.

			»Nič drugo ne bo pomagalo, potrebno bo kupiti traktor. Samo kako? Kje naj dobim denar za traktor? Zaposliti se bom moral. Če se zaposlim, lahko vzamem posojilo in kupim traktor. Počasi ga odplačam in lahko kupim še kak stroj. Samo kako naj to povem babici. Ne verjamem, da bo soglašala,« je razmišljal in delal načrte.

			Nekega dne, ko sta po večerji še nekaj časa Nona in Štefan obsedela ter se pogovarjala o setvi in vsem drugem, je Štefan nenadoma dejal:

			»Babica, tako ne gre več dalje. Ti si vsak dan starejša in šibkejša. Jaz pa ostajam za vse delo sam.«

			»Pa se poroči! Dovolj si že star in ženo imaš tudi kam pripeljati.«

			»To ne bo rešilo stvari. Jaz sem drugače razmišljal.«

			»Kaj pa si pogruntal?«

			»Samo ena rešitev je, ki zaleže.«

			»Pa povej, katera!«

			»Moram si poiskati delo. Če bom zaposlen in bom imel redno plačo, kupim traktor in ga plačujem na obroke. Lahko hodim na delo, po urah pa še obdelam naše njive. Lažje mi bo s stroji, mnogo lažje.«

			»Pa misliš, da dobiš kje delo?«

			»Prav gotovo. Slišal sem, da ravnokar v Zadrugi jemljejo nove delavce.«

			»Pa poskusi, če misliš, da te vzamejo!« mu je dala zeleno luč za njegovo zamisel babica Nona. Pogovor sta zaključila in odšla k počitku, vsak v svojo sobo. Štefan je bil tako vznemirjen in presenečen obenem, da še dolgo ni mogel zaspati. Kljub temu pa je zjutraj vstal kar zgodaj. Ko je doma pri živini opravil, se je napotil v kmetijsko zadrugo, kot so imenovali domačini kmetijsko posestvo na koncu vasi.

			Direktorja je našel v njegovi pisarni in ta je Štefana takoj sprejel. Po nekaj vljudnostnih stavkih je Štefan povedal, kako je slišal, da sprejemajo nove delavce in ker bi se tudi sam rad zaposlil, je prišel vprašat, če bi ga sprejeli v delovno razmerje.

			»Vem, Štefan, da si delaven. Dobro te poznam in povem ti, da prav take ljudi rabimo in iščemo. Z veseljem te sprejmem. Jutri lahko kar prideš delat.«

			Štefan se je tisti dan vračal domov poln sreče, kot da leti na krilih. Z dolgimi koraki je prišel na dvorišče in že od tam vpil:

			»Babica, uspel sem! Sprejet sem!«

			Ko pa je prišel v hišo, ji je začel pripovedovati, do besede natančno, kar mu je rekel direktor in kaj on njemu.

			Štefan je že naslednje jutro začel delati. Vsak dan je odhajal na delo in po končanem delu delal še doma. Izkoristil je tudi vse proste dneve, ko zaradi praznikov v zadrugi niso delali, da je takrat delal doma.

			Štefan je dobil prvo plačo. Takoj je kupil traktor, rabljen sicer, toda zraven je dobil še nekaj priključkov in traktor je bil še kar v dobrem stanju. Sedaj je lažje in hitreje obdelal tudi svojo zemljo. Niti poznalo se ni, da je precej časa v dnevu odsoten in dela v zadrugi. Ko se je po opravljenem delovnem času lotil dela na domači zemlji, je postoril vse, kot da sploh ne bi bil večji del dneva odsoten. Če je zmanjkalo dneva in časa, dokler je bilo še svetlo, je lahko podaljšal delo na večer. Traktor je imel luči in marsikatero delo je lahko dokončal tudi ob svetlobi luči.

			Nona je vnuka opazovala pri delu in bila je vesela, da mu gre vse tako od rok.

			»Mislila sem, da ne bo zmogel. Osem ur dela v zadrugi, potem pa še doma, če je potrebno, še pozno v noč. Spreten je s traktorjem, ni kaj. Ko bi ga sedaj videl njegov oče, ali pa moj Jakob. To bi bila ponosna na njega, oba. Se pozna, da tudi v službi dela s traktorjem, zato mu doma gre delo dobro od rok,« je govorila sama sebi in zadovoljen nasmešek ji je šinil okrog ustnic.

			Minilo je nekaj let in Štefan je zmogel tako delo v službi kot doma. Bil pa je tudi vedoželjen. Ne samo da je spoznaval vedno nove stroje na svojem delovnem mestu, temveč je znanje, ki ga je pridobil ob delu, prenašal in uporabil tudi doma, na svoji zemlji. Stroje, ki so jih kupili v zadrugi, je kaj kmalu kupil tudi Štefan. Prebral je vsak članek o sodobnem kmetovanju. Pa ne samo, da ga je prebral, temveč ga je tudi v praksi preizkusil.

			Nona je z občudovanjem opazovala tega svojega vnuka. Poslušala je zvok traktorja, ko je oral domače njive in bila je zelo ponosna nanj.

			»Moj vnuk Štefan, ta pa je pravi kmet. V službi dela, pa pride domov, pa že spet hiti za delom. Izgleda, kot da ne bi bil nikoli utrujen. Le kje jemlje to moč. Najbrž v ljubezni do zemlje. Tak je, kot je bil moj Jakob. Nič ga ni moglo odvrniti od tega, kar je imel rad. Štefan ima rad zemljo in nič mu ni pretežko storiti zanjo. Če mu je dan prekratek, ga podaljša v noč. Samo, ko bi se že enkrat poročil. Moje moči pojemajo. Ne bom mogla dolgo kuhati in mu prati. Potreboval bo nekoga. Tolikokrat sem mu že to omenila, pa nič. Še vedno je sam. Pa ne vem, če je tako izbirčen, ali pa v našem kraju res ni dekleta, ki bi si ga tak kmečki fant, kot je moj Štefan, želel za življenjsko družico. Pa tako rada bi bila, da bi si kaj našel, preden jaz umrem,« je razmišljala, pomagati pa ni mogla.





XVIII.


			Bližali so se in tudi prišli prvomajski prazniki. Takrat so imeli delavci več dni prosto. V vasi so pripravili proslavo. Štefan ni šel na proslavo. Ostal je doma, sedel pri Noni in se z njo pogovarjal. Babico je močno skrbelo, kaj neki mu je in kako to, da čepi doma, ko se vsa mladina veseli, on pa se ne premakne z doma.

			Nekaj je mencal in se nekaj časa presedal, potem pa je le prišel z besedo na dan.

			»Babica, poročil bi se.«

			Nona je dahnila na glas. Bolj sebi kot njemu:

			»Končno se je odločil. Hvala bogu, da sem to doživela.«

			Potem se je obrnila k Štefanu in mu govorila:

			»Vesela sem, Štefan, da si se končno odločil. Imaš ženo kam pripeljati. Katero pa si izbral?«

			»Lenko bi vzel, če vam je prav?«

			»Seveda mi je prav. Zakaj mi ne bi bilo prav. Katera bo dobra za tebe, bo dobra za mene. Pa kot poznam Lenko, nisi slabo izbral. Delavna je, pa lepo dekle je. Marsikateri fant ti bo zavidal. Mislim, da kolikor jo poznam, kar dobro gresta skupaj,« je končala Nona.

			Štefan je ves žarel od sreče, ker babica ni nasprotovala njegovi izbiri. Srce mu je bilo prepolno sreče.

			»Kdaj se pa mislita poročiti?« je vprašala Nona.

			»Julija, ko bom imel dopust. Takrat bomo že poželi. Sedaj, ko žanjemo in mlatimo s kombajni, se žetev prej konča kot nekoč. Krma bo pa takrat tudi že posušena, drugo delo pa še ne bo priganjalo, tako da ne bomo dosti zamudili zaradi poroke. Pa tudi ne mislim, da bi pripravili kakšno razkošno gostijo.«

			»O bomo, bomo, kot se spodobi, ko se poroči gospodar takšne kmetije, kot je naša. Ti si našo kmetijo postavil na noge in zaslužiš si, da pripravimo poroko, da jo bodo ljudje nekaj časa pomnili. Menda ne bosta šla po eni meji k poroki, po drugi pa domov, kot kakšna dva reveža. Če bo delo malo zaostalo, nič za to. Bomo pa pozneje vse nadoknadili, saj bo en par rok več pri hiši,« je nadaljevala Nona.

			Štefan na te njene besede ni rekel ničesar. Se mu je pa zdelo dobro, da babica ceni njegov trud in mu priznava, da je posodobil kmetijo in jo, kot pravi ona, dvignil na noge. V njem je vse kipelo. Komaj je čakal, da babica utihne in bo lahko stekel k Lenki ter ji povedal, da sta se z babico dogovorila o poroki in da ona nima nič proti.

			Nona je končno utihnila in se zatopila v svoje misli. Razmišljala je o bodoči mladi, ki bo prišla k hiši. V razmišljanju jo je zmotil Štefan. Spregovoril je in ji povedal:

			»Babica, grem v vas. Vsa mladina je tam. Veselica je. Rad bi bil tudi jaz malo med njimi. Vrnem se zvečer, da nakrmim živino.«

			»Le pojdi! Kaj bi čepel doma. Vse dneve pridno delaš, pa ti pripada, da se malo poveseliš,« se je strinjala babica.

			Štefan ni okleval niti trenutka več. Vstal je, se babici nasmehnil in odšel v hišo. Čez nekaj minut ga je Nona videla, kako preoblečen z dolgimi koraki hiti v dolino in na veselico.

			»Hiti. Najbrž k Lenki. Povedal ji bo, da nimam nič proti njuni poroki. Naj ji le pove. Čas je že, da si ustvari družino. Meni pa bo tudi lažje, ko bo gospodinjstvo prevzela mlada. Težko že zmorem gospodinjska dela. Leta se mi poznajo. O, Jakob, ko bi ti sedaj bil tukaj. Gotovo bi bil tudi ti vesel. Kmalu bomo imeli mlado,« je šepetala Nona. In dve svetli solzi sta ji zdrsnili iz oči in spolzeli preko ličnic. Zazrla se je nekam v daljavo in mislila na Jakoba. Pogrešala ga je bolj kot vse ostale, ki jih ji je vzela vojna. Za nekaj trenutkov je prekinila misel na Štefana in njegovo odločitev. V mislih je bila z njimi, ki jih je izgubila, toda v njenih mislih so bili še vedno živi.

			Pogovarjala se je z njimi v mislih in jim pripovedovala, kako se je na Brežnovini vse spremenilo.

			»Vse je drugače, kot je bilo takrat, ko ste bili še vi tukaj. Naša kmetija je sedaj ne samo največja v vasi, ampak ena najsodobnejših in najbolj naprednih. Štefan je sposoben in dela s srcem. Pa tudi pogumen je. Vsako novo stvar, za katero sliši, poskusi na domači zemlji. Pa vse mu uspe. Pravijo, da je njegova izbranka tudi taka. Potem bosta lepo šla skupaj. Pa lepo dekle je. Najlepše v vasi. Vesela sem, da se je končno le odločil za poroko. Bala sem se že, da bo ostal sam, ko jaz odidem za vami. Poroko pa mu pripravim tako, kot je v vasi že dolgo ni bilo in o kateri bodo ljudje še nekaj let govorili. Vem, da bo nasprotoval, ker je skromen. Pa ne bom popustila. Naj se vidi, da je poroka Brežnovega gospodarja. Ja, to je Štefan in s ponosom vam to povem,« je Nona zaključila svoje misli.

			V tem času je Štefan stopal proti vasi, kjer je bila veselica. Hodil je, kot bi plaval na valovih sreče in sploh ni čutil tal, ki se jih je dotikal z nogami. Bil je preveč zaposlen s svojimi mislimi. V mislih je izbiral besede, s katerimi bo Lenki povedal, da je govoril z babico in ta ne nasprotuje poroki. Lenka se je bala, da se babica ne bo strinjala z njuno poroko. Pa se je. Sedaj je vse prav. Ni ovir. Končno lahko uresničita svoje želje ...

			Štefan je bil tako zatopljen v svoje misli, da je bil presenečen, ko je kar naenkrat obstal pred prostorom, kjer je bila veselica. Malo je postal in se nekajkrat ozrl po plesišču in po mizah, kjer so sedeli tisti, ki niso plesali. Iskal je Lenko. Dolgo je ni našel in je že mislil, da ni prišla na veselico, čeprav sta se dogovorila, da pride in počaka na njega. On pa bo povedal za njuno zvezo babici in ji bo potem prišel povedat, kako je babica sprejela njuno odločitev. Potem pa jo je zagledal. Sedela je čisto sama za mizo. S hitrimi koraki se je prebijal med plesočimi proti njej.

			»Zdravo! Kaj si sama?«

			»Sedaj ja, dekleta plešejo.«

			»Pa ti? Te ni nihče prosil za ples?«

			»So, pa sem vse odklonila. Čakala sem tebe.«

			»Sonček si, čeprav ne bi imel nič proti, če bi plesala. Bova pa sedaj nadoknadila vse, kar si izpustila. Toda najprej ti moram nekaj povedati.«

			»Kaj pa?« je vprašala Lenka in lice ji je trznilo, kot bi jo bilo strah tega, kar ji bo povedal Štefan.

			»Govoril sem z babico. Povedal sem ji, da se bova poleti poročila.«

			»In kaj je rekla? Ni ji prav?«

			»Zakaj misliš, da ji ni prav?«

			»Revna sem. Nimam dote. Ti lahko dobiš bogato.«

			»Ni nasprotovala. Strinja se z najino poroko. Ne rabimo dote. Pa tudi babica je ni imela, zato je sedaj ni niti omenila. Ti si dota,« je rekel Štefan, se nekoliko nagnil k njej in ji nežno pokril roko s svojo dlanjo.

			»Edino to je rekla, da je že čas, da se poročim. Pa še to, da si pridna in lepa, kar je tudi res.«

			»Ne morem verjeti. Tako sem se bala, da bo tvoja babica nasprotovala najini poroki.«

			»Pa ni. Sedaj pa hitro plesat! Nadoknaditi morava plese, ki si jih zamudila, ko si čakala name,« je rekel Štefan, prijel Lenko za roko in jo odpeljal na plesišče.





*


			Pomlad se je iztekala. Junij je prinesel vročino in sušo. Na poljih so brneli kombajni in želi pšenico in rž. Kmetje so hiteli, da čimprej pospravijo pridelek na varno, kajti ta junijska pripeka ni obetala nič kaj dobrega.

			»Sedaj, če se bo pripravljalo na dež, bo hudo. Gotovo padavine ne pridejo mirno. Preveč peče. Srečni so tisti, ki imajo pridelek že pod streho,« so modrovali starejši kmetje, ki so imeli v svojem življenju že nešteto izkušenj s takim vremenom.

			Med takimi srečneži so bili tudi Brežnovi. Med prvimi so imeli požeta polja. Pohiteli so, saj se je čas Štefanove poroke hitro bližal in potrebno je bilo pripraviti vse potrebno. To pa jim bo vzelo precej časa.

			Nona je že pred tedni prosila nekaj sovaščank, da bodo kuhale in pekle ter pripravile vse potrebno za pogostitev. Povabili so precej gostov in ni bilo mogoče, da bi vse pripravila Nona sama. Pa tudi če bi lahko, se po mnenju vaščanov ne bi spodobilo, da bi pogostitev pripravljala ona sama. V navadi je bilo, da so ob takih in podobnih dogodkih pomagali vaščani drug drugemu. Tudi Nona je, ko je bila še mlajša, pomagala mnogim, zato sedaj ni imela težav dobiti kuharice. Celo ponosne so bile vse, ki jih je Nona prosila, da bodo kuhale, in počutile so se počaščene.

			Vse, ki so bile povabljene, da bodo kuhale na poroki, so se zbrale dober teden pred poroko na Brežnovini in se natančno dogovorile, kdaj začnejo s pripravami, kakšen bo jedilnik in podobno, taka je bila v teh krajih navada.

			Prvo, kar so pripravile, je bilo trdo in obstojno pecivo, potem pa tako naprej. Živila, ki so bila bolj občutljiva in bi se lahko pokvarila, so bila pripravljena pozneje.

			Nona je bolj kot pripravljala hrano, prinašala razne stvari in kuharicam pojasnjevala, kje najdejo kakšno stvar.

			Štefan si je zamišljal bolj skromno poroko. Pa je popustil želji babice. Vedel je, da ima samo še njega, zato ji ni nasprotoval. Da pa ne bi bil v napoto v kuhinji, se je raje zadrževal kje drugje.

			Teden pred poroko je minil, kot bi mignil. Celo Štefanu, ki je komaj čakal, da bo ves ta direndaj s pripravami že za njim in da bo končno Lenka ob njem, se je zdelo, da dnevi kar letijo.Kar naenkrat je bila sobota, dan njegove poroke z Lenko.

			Sobota je vstala vsa sončna in svetla, kot je za poletni dan tudi navada. Že zjutraj so se na Brežnovi domačiji začeli zbirati svatje, tisti glavni, ki so imeli pri poroki kakšno funkcijo, starešina in starešinka, turbaš, ki bo vodil ves poročni sprevod in potek svatbe, dva družbana, pa seveda godba. Dekleta in žene pa so okrasile vozove, s katerimi se bodo peljali k poroki.

			Zajtrkovali so, potem pa so sedli na vozove in se odpeljali po nevesto. Ker bo Lenka živela na Štefanovem domu, je ženin s spremljevalci moral iti po njo na njen dom.

			Ko so se pripeljali na Lenkin dom, so morali najprej rešiti nekatere naloge, ki so bile ob porokah v naših krajih v navadi in šele nato so dobili nevesto. Če so to uspešno opravili, so sedli za mize in so jih pogostili.

			Prišel je čas, ko se je nevesta morala obleči v poročno obleko. Ob pomoči sosed in sorodnic je bilo to hitro opravljeno. Prišel je čas slovesa od domačih. Starešina je imel poslovilni govor in ko je končal, so svatje sedli na vozove in kolona je odpeljala proti matičnemu uradu, od tam pa proti cerkvi. Ko so bili vsi ti obredi za njimi, so zavili v bližnjo gostilno. Nekaj časa so bili v gostilni, nato pa so se odpeljali proti Štefanovemu domu.

			Ko so vozovi zavili na Brežnovo dvorišče, se je že spuščal mrak. Kljub temu pa je svate čakalo še nekaj preizkušenj, preden so lahko sedli za mize. Vrata Štefanovega doma so bila najprej za svate zaprta. Morali so rešiti razne naloge, šele potem so jim odprli vrata. Pred nevesto je najprej stopila Nona in ji izročila kuhalnico, kot znak, da ji predaja gospodinjstvo. Potem so vstopili v hišo. Posedli so za mize in pogostitev se je začela. Bila je to poroka, kot je vas že mnogo let ni imela. Gostov je bilo krepko čez sto. Igrala pa je najbolj znana godba tistega časa. Slavje je trajalo vso noč in še naslednji dan. Vsega je bilo v izobilju, hrane in pijače. Svatje so bili veseli in vzdušje je bilo razigrano kot le malokdaj.

			Nona je navzven kazala vesel obraz. V prsih pa je čutila pritisk.

			»Tako veselo je danes pri nas. Jaz pa se ne morem veseliti, kot se veselijo ostali. Nekaj mi manjka. Pogrešam jih. Danes bi morali biti tukaj, vsi vi, ki mi vas je vzela vojna. Morali bi videti ženina in nevesto. Kako lep par sta. Pa koliko svatov je. Jakob, ne moreš si misliti, kako veliko slavje je to. Midva si tega nisva mogla privoščiti. Danes pa si pri nas to lahko privoščimo. Že dolgo v naši vasi ni bilo poroke, kot je Štefanova. Pa je še dolgo spet ne bo. Ljudje bodo gotovo še dolgo govorili o njegovi poroki. Meni pa manjkate vi. Nič vas ne more nadomestiti. Zelo, zelo mi manjkate. Posebno ti, Jakob. To bi bil vesel, če bi bil danes tukaj. Bil si veseljak in znal si zabavati druge,« je razmišljala in stisnila ustnice v tanko črto. To je bil tudi edini znak, ki jo je izdal in kazal, da v njeni notranjosti divja vihar, da v resnici ni tako mirna, kot izgleda.

			Kljub viharju, ki je divjal v Nonini notranjosti, na zunaj tega ni pokazala. Smejala se je in šalila z gosti ter vsakomur privoščila lepo besedo. Mnogi prisotni so jo občudovali. Vedeli so, da je morala prehoditi težko pot, da je od dekle prišla do premožne kmetice.

			»Izgubila je vse svoje sinove, pa hčer in zeta, in še moža, pa kljub temu zmore biti nasmejana in vesela. Neverjetna je,« so govorili svatje potiho med seboj.

			Ohcet je trajala vso sobotno noč, pa celo v nedeljo. Zavlekla se je celo v nedeljo do polnoči. Zdelo se je, da se gosti dobro počutijo. Bili so veseli in v nedeljo zvečer se jim nikakor ni mudilo zapustiti gostije. Ko pa je v nedeljo minila polnoč, so se le počasi začeli razhajati. Bilo je že jutro, ko so zadnji gostje zapustili Brežnovo domačijo. Tudi kuharice so se odpravile proti domu, saj so bile že pošteno utrujene. Ostali so samo še domači.

			»Lepo je bilo, ni kaj, pa je vseeno prijetno, da smo spet sami in je mir, ki ga že cel teden ni bilo, je kot balzam za dušo,« je rekla Nona Štefanu in Lenki.

			»Prav imate. Je bilo res že predolgo. Verjetno je bilo gostom všeč, saj so kar vztrajali in niso odhajali. Šele po polnoči so nas začeli zapuščati,« je Noni pritrdila Lenka.

			»Lenka, tako je pri nas. Ljudje se tukaj počutijo dobro in se jim nikamor ne mudi. Vidiš, kam si prišla. Vedno bo tako, da se nas bodo ljudje držali,« se je s svojo mlado ženo pošalil Štefan in vsi trije so se nasmejali.

			Tudi Štefan, Nona in Lenka so bili že pošteno utrujeni. Po najkrajši poti so se en za drugim odpravili k počitku.

			Nona je odšla v svojo sobo in legla. Zaspati pa kljub utrujenosti ni mogla. V mislih je preletela vsak trenutek od sobote, pa do nedelje ponoči, ko jih je zapustil zadnji gost.

			»Menda je bilo vse tako, kot mora biti. Ne bi rada, da bi nas ogovarjali. Naj se spominjajo naše gostije raje po dobrem in lepem. Pa mislim, da je bilo tako. Vsi gosti so bili veseli in razigrani. Pa godba, meni še sedaj bobni po ušesih. Ne morem in ne morem pregnati tega trušča iz glave. Pa naj bo. Bom že potrpela. Samo enkrat se je poročil moj vnuk. Naj se spominjajo ljudje njegove poroke,« je premlevala v mislih, a zadnje stavke že na pol v snu. Končno jo je le premagal spanec.





*


			Ponedeljkovo jutro je zažarelo sončno, nič slabše, kot je bilo sobotno in nedeljsko. Čeprav so bili Nona, Štefan in Lenka še utrujeni, so vstali pravi čas, da so nakrmili živino in potem še malo počivali. Sedaj, ko je bila pri hiši še Lenka, jim je delo šlo hitreje od rok. Poznal se je en par rok več.

			Cel teden je mineval v pospravljanju in čiščenju tistega, kar je ostalo za gostijo. Končno je konec tedna vse bilo spet na svojem mestu. Zadnje sledi o poroki so bile odstranjene. Za Brežnove se je začelo običajno, vsakdanje življenje z vsakdanjimi obveznostmi in delom, ki je na kmetiji običajno.

			Vaščani pa še dolgo niso pozabili Štefanove in Lenkine poroke. O njej so govorili, da take v vasi še nikoli ni bilo in je najbrž tudi lep čas ne bo.

			»Nona se je izkazala. Vnuku je pripravila poroko, kot je v naši vasi še ni bilo,« je rekla ena izmed žensk zvečer pri zbiralnici mleka. To je bil kraj, kjer so ženske, ko so prinesle mleko, premlevale vse dogodke, ki so se v vasi zgodili.

			»Pa je najbrž še lep čas tudi ne bo. Če sploh kdaj bo kaj takega,« je dodala druga.

			»Za kaj takega je potrebno imeti kar nekaj denarja. Ne more si vsak privoščiti tako razkošne poroke,« je pristavila naslednja.

			»Tu denar ni bil problem. Pa jim niti malo ne zavidam tega. Zaslužili so si, kar imajo. Niso dobili v dar od nikogar ničesar. Samo z delom in pametnim gospodarjenjem so ustvarili vse, kar imajo,« je dodala naslednja.

			»Pa Nona ni nič nasprotovala vnukovi poroki z Lenko, čeprav ni bogata in ni prinesla dote?« je nadaljevala ena.

			»Slišala sem, da je Nona rekla, da pri njih imajo vsega dovolj. Ne rabijo bogate snahe, ki bi prinesla doto. Rabijo le pridne roke. Te pa Lenka ima.«

			»Nona je ostala taka, kot je bila. Šla je skozi težko preizkušnjo življenja. Bila je dekla in je dodobra spoznala, kakšno je življenje revežev. Potem je imela srečo. Ob pravem trenutku se je znašla na pravem mestu. Vsi, kar jih je bilo pri hiši, so bili delavni. Znali so gospodariti, zato pa je iz malega raslo čedalje večje. Ne zavidam jim. Privoščim ji.«

			»Prav imaš. Nona ni nikoli pozabila, da je rasla od dekle do premožne gospodinje. Pa tudi sedaj razume reveže. Nihče, ki je bil v stiski, do sedaj še ni odšel od njene hiše praznih rok.«

			»Življenje pa ji ni prizanašalo. Koliko jih je samo izgubila v zadnji vojni, oba sinova, hčerko, zeta pa moža. Dobro se drži po vsem tem, vsaj pred ljudmi, čeprav jaz vem, da ji je hudo za vsemi. Ne samo enkrat sem jo videla jokati, ko je mislila, da je nihče ne vidi. Mislim, da Jakoba še najbolj pogreša. Zelo sta bila navezana eden na drugega.«

			»To pa drži. Le malo je parov, ki bi se tako razumeli, kot sta se Nona in Jakob. Zdi se mi pa, da je Štefan zelo podoben Jakobu, skoraj bolj kot očetu. Veseljak je. Delaven in odprte glave, da malo takih. Tudi Marija, njegova mati, je bila bolj podobna očetu, kot Noni. Zdi se mi, da je Lenka kar prava za Štefana in lep par sta.«

			»Naj jim bo s srečo. Ta družina si to zasluži, če si kdo zasluži,« so končale debato o Brežnovih in Štefanovi poroki. Vse pa so hvalile, da je bila poroka izjemna, kakor je izjemna tudi ta družina. Niti ene ni bilo, ki bi kritizirala, kar je bila vaška redkost. Navadno ni bilo v vasi človeka, ki mu ženske pred zbiralnico mleka, ko so ga vzele v delo in vse obrale do kosti, ne bi našle napake. Sedaj pa so samo hvalile, Vse so se strinjale, gospodinje malih kmetij, kot one bogate. Nono so štele vse za svojo, bogate in manj bogate. Štefan pa je bil vsem za vzor. Marsikatera si je želela, da bi imela takega sina ali vnuka, kot je Štefan. Pri tem so pogosto pozabile, da je Štefana začelo klesati življenje že v vojnem času. Bil je še otrok in že je moral krepko prijeti za delo, da so lahko preživeli in ob tem pomagali tudi tistim, ki so bili pomoči potrebni. Ni bil razvajen in pomehkužen, kot večina sinov vaških bogatunov. To pa mu je, poleg tega da je bil pameten in vedoželjen, še dodatno koristilo.

			Dolgo časa je bila Štefanova in Lenkina poroka predmet pogovora povsod, kjer se je nabralo nekaj vaščanov. Toda kot se v življenju na vasi dogaja, so se zgodili novi dogodki in so postali predmet pogovorov ter so stopili v ospredje. Največja poroka v vasi pa je bila porinjena v spomine in ni bila več glavna tema pogovorov vaščanov.

			Tudi življenje na Brežnovi kmetiji je teklo svoja vsakdanja normalna pota. Obdelovali so zemljo, redili živino, gojili zelenjavo. Mlada gospodinja je imela srečno roko za vrtnine, pa tudi precej znanja. Zato je bil pridelek v njenem vrtu bogat in obilen. Bilo ga je dovolj za domače in še marsikateri sosed je dobil kaj od njega.

			Nona in Lenka sta se lepo ujeli. Dopolnjevali sta se. Taki, kot sta bili, sta se dobro razumeli. Čeprav je breme gospodinjstva skoraj v celoti prevzela Lenka, tudi Nona ni počivala. Kjer je le mogla, je priskočila na pomoč mladima.

			Nona je bila še vedno čila in zdrava. Nikoli ni mirovala in je prijela za vsako delo, čeprav ji tega sedaj, ko je bila mlada pri hiši, ne bi bilo treba. Uživala je v družini in to ji je prijalo in ji dajalo moči ter jo ohranjalo, da je izgledala mlajša, kot je bila v resnici.

			Mnogi, ki so Nono poznali in so vedeli, koliko je stara, so se pogosto čudili, od kod jemlje energijo in tako dober videz. Kazala je mnogo let manj, kot pa jih je imela v resnici. Večkrat se je zgodilo, da jo je kdo vprašal za recept, kako ji uspeva izgledati tako, kot izgleda. Nona pa je mnogim odgovorila:

			»Gibati se veliko, gibati. Pa vse, kar življenje prinese, sprejeti, pa ne pustiti pri miru. Boriti se proti težavi, ki doleti človeka. Pa ne sovražiti. Sovraštvo ni koristno. Ne biti nevoščljiv in vsakemu človeku privoščiti le dobro. Pa se leta ne bodo poznala. To je to. Tega recepta se jaz držim. Kako mi pa to uspeva in koristi, vidite vi.«

			Nona je imela najrajši nedeljske popoldneve. Takrat so bili vsi Brežnovi doma. V toplejših letnih časih so v nedeljskih popoldnevih ponavadi sedeli na klopi pod starim orehom. Oreh je bil tam že več kot sto let. Videl je slabe in dobre čase. Pod njegovo krošnjo je sevala neka pozitivna energija, ki je vzpodbujala misli in dajala pogum, da so tisti, ki so sedeli pod njegovo krošnjo, razmišljali trezno in znali tudi svoje misli povedati ostalim.

			V hladnih letnih časih je družina sedela po navadi v kuhinji ob toplem štedilniku in se pogovarjala ter delala načrte za naslednji teden ali mesec, včasih celo za celo leto naprej.

			Neke lepe jesenske nedelje, popoldne, so Štefan, Lenka in Nona spet sedeli in uživali svoj prosti čas v senci domačega oreha. Pogovarjali so se o dogodkih, ki so se zgodili v preteklem tednu v vasi in v bližnji okolici. Štefan, ki je v službi pogosto srečeval sovaščane, je bil na tekočem z dogodki v vasi, pa tudi z vsem, kar se je dogajalo v sosednjih vaseh. Sedaj, ko so počivali, pa je o tem, kar se je zgodilo v minulem tednu, pripovedoval babici in ženi. Ko so obdelali vse, kar se je zgodilo v minulem tednu, so za trenutek utihnili. Vsak za sebe so razmišljali o dogodkih. Pa niso bili dolgo tiho. Štefan je kmalu pretrgal molk in nadaljeval pogovor.

			»Včeraj, ko sem se vračal z dela, sem se ustavil za trenutek pred hišo. Videl sem, da manjka nekaj strešne opeke. Moral bom to popraviti. Ne smem dolgo odlašati. Jesen bo hitro minila, pozimi pa ne bom mogel popraviti. Pa tudi že jeseni streha lahko pušča, če bo jesen mokra. Tudi ostrešje bo kmalu potrebno zamenjati, pa omet obnoviti, in še in še. Razmišljal sem, da je hiša potrebna zelo temeljitega popravila. Ko sem to preračunaval, sem prišel do zaključka, da bi se bolj splačalo zgraditi novo. Ne bi bilo dosti dražje. Bila bi pa nova in en čas bi bil mir pred popravili,« je povedal Štefan.

			»Pa misliš, da bomo zmogli? Z denarjem mislim?« je vprašala Nona.

			»Bomo. Nekaj prihrankov imamo. Nekaj bi si pa izposodili v banki. Mislim, da bi šlo.«

			»Če je tako, je boljše zgraditi novo, kot pa to obnavljati. Obnoviš jo, pa je še vedno stara in vsako leto bo potrebno popravilo. Če pa se zgradi nova, bo gotovo vsaj nekaj let mir,« se je z vnukom strinjala Nona.

			Dogovorili so se, da zgradijo novo hišo. Sedaj, jeseni in pozimi, zberejo vse potrebne dokumente, da bo vse pripravljeno. Spomladi, takoj ko postane topleje, pa bodo začeli graditi novo hišo.





XIX.


			Štefan ni izgubljal časa. Takoj naslednji teden je začel zbirati dokumente za gradnjo hiše. Ko je zima izgubljala svojo moč, je imel že vse, kar je potreboval. Potrebno je bilo le še počakati na ugodno vreme. In čakali so. Vedeli so, da mora po vseh zakonih narave kmalu postati topleje in tako omogočiti, da lahko začnejo z gradnjo. Dokumenti so bili nared. Gradbeni material je bil doma. Samo ugodno vreme je še manjkalo.

			Po vasi se je raznesla novica.

			»Brežnovi bodo gradili novo hišo,« je povedala prva, ki je zvedela za to.

			Spet je bilo nekaj novega za debato pred vaško zbiralnico mleka.

			»Ti lahko. Imajo denar,« je povedala druga.

			»Nekaj ima, nekaj pa bo dala banka. V službi je. Vsak, ki kaj gradi, se mora tudi zadolžiti. Drugače ne gre,« je povedala ena, pri kateri so zgradili nov hlev v prejšnjem letu.

			Vsak je dodal svoje mnenje in Štefanov načrt so do potankosti obdelali. Šele ko se je zgodil nov dogodek, so pozabili, da bodo Brežnovi gradili, in so obdelovali tistega. Zima pa se je to leto vlekla, kot da se ne misli posloviti. Štefan je zaskrbljeno gledal skozi okno in mrmral bolj sebi kot ženi in babici:

			»Marec je, sneg pa še vedno naletava. Izgleda, kot da pomladi še nekaj časa ne bo. Kasni in mi zamujamo z gradnjo. Če se bo tako vreme še dolgo obdržalo, se ne bomo mogli vseliti v tem letu v novo hišo. Ne bo gotova.«

			»Bomo se vselili, ne skrbi, Štefan. Ta sneg ne bo dolgo obstal. Sneg, ki zapade marca, požira že vsaka veja. Kar naenkrat ga bo zmanjkalo in bodo prišli toplejši dnevi. Samo da ne bo več zmrzovalo in da bo brez snega, takrat bodo že lahko kopali za temelje. Ponavadi, ko se zima zavleče dolgo v marec, je jeseni dolgo lepo vreme, pa se vse izravna. Čas, ki ga sedaj izgubimo, bomo lahko nadomestili jeseni. Lahko da bo hiša gotova še pravi čas, da se lahko preselimo.«

			»Ko bi le bilo tako, kot ste povedali, babica. Želim, da bi novo leto dočakali že v novi hiši.«

			»Saj bomo. Boš videl, da bomo.«

			Še nekaj časa so se pogovarjali o tem, kaj in kako bo potrebno narediti, potem se pa odpravili k počitku. Ker je bila zima in je snežna odeja še na debelo pokrivala zemljo, so delavci zaposleni v zadrugi bili doma, dokler sneg ne skopni in se zemlja toliko ne osuši, da se bodo lahko začela pomladna dela. Štefan je zjutraj vstal pozneje, kot ko je moral v službo. Vstal je, ko je bilo že popolnoma svetlo.

			»Zakaj bi porabljal luč in elektriko, ko se mi pa nikamor ne mudi. Vse, kar je za postoriti, lahko naredim pri dnevni svetlobi. Pa še na račun elektrike nekaj prihranim,« je razmišljal.

			Ko je vstal in se oblekel, je vstala tudi Lenka. Dvignila je senčila na oknih in se zazrla ven.

			»Sneg ne pada več in sončen dan je. Izgleda, da bo res tako, kot so napovedali babica,« je rekla.

			»Ko bi le bilo. Skrbi me že ta dolga zima. Ko bo sneg skopnel in se bo zemlja osušila, bo delo spet priganjalo, da si še oddahniti ne bomo mogli,« je dodal Štefan.

			Oblekla sta se in odšla vsak za svojim delom. Lenka v kuhinjo, Štefan pa v hlev, da nakrmi živino.

			Ko je Štefan prišel na dvorišče, je za kratek čas postal in se ozrl okrog po hribih in nato še dol v dolino. Bilo je mirno in ni pihala niti najmanjša sapica.

			»Dokler ne bo juga, bo sneg obstal,« je pomislil Štefan.

			Popoldne pa je začel pihati južni veter. Sneg se je mehčal in topil. Naslednje jutro je bilo dvorišče že ena sama brozga. Poti v dolini, v ravninskem delu vasi, so se spremenile v potoke. Z veliko naglica je sneg kopnel. Zemlja ni mogla popiti vse te količine snežnice, zato se je ta nabirala v lužah in domačijam v dolini delala precejšnje skrbi. Sonce pa je imelo že precejšnjo moč in dober teden je trajalo, da se je voda, ki se je nabrala od staljenega snega, porazgubila. Še nekaj dni in ljudje niso mogli več mirovati. Začeli so s pomladnimi deli. Najprej so poprijeli za tista, ki jim pri delu še nekoliko mokra zemlja ni delala težav, potem še za ostala.

			Zaposleni v zadrugi so spet začeli delati in med njimi tudi Štefan. Na njegovi domačiji pa so začeli z gradnjo nove hiše. Pri njih doma je bilo kot v mravljišču, če je kdo gledal iz doline na njihovo dvorišče. Čeprav Štefana ni bilo doma, se je gradnja hiše odvijala, kot se mora. Gradnjo sta nadzorovali Lenka in babica Nona. Nona je bila še posebej natančna in ko se je pojavila na dvorišču, ali v bližini gradbišča, so vsi pohiteli z delom. To pa je pomagalo, da so dela bila končana še prej, kot so načrtovali. Pomlad je bila lepa in suha, kot da se hoče narava oddolžiti za vse nadloge, ki jih je ljudem povzročila z dolgo in muhasto zimo. Lepo vreme je pomagalo, da so pri gradnji Brežnove hiše nadomestili vse dni, ki so jih izgubili zaradi dolge zime. Ko se je iztekel zadnji pomladni dan, je bila hiša pod streho.

			Neke nedelje je Štefan hodil okrog novozgrajene stavbe in si jo je ogledoval z vseh strani. Med tednom se je vračal z dela ponavadi že v mraku, utrujen in tega ni mogel. Sedaj pa je imel čas, da pogleda, kako je gradnja napredovala.

			»Hiša je pod streho. Če bo jesen kolikor toliko lepa, bomo pred zimo v njej in bomo v njej praznovali prihod novega leta,« je razmišljal, saj si je to zelo želel.

			Ko se je iztekalo poletje, je hiša imela že vse, kar je potrebno, da se ljudje lahko vselijo. Manjkala je le še oprema.Pa tudi ta je prihajala, kos za kosom, in polnila prostore. Na koncu prve polovice jeseni so se Brežnovi vselili v novo hišo. Bila je prostorna. Tudi Nona je imela svojo sobo. Vanjo je dala namestiti tudi svoj stari predalnik, v katerem je hranila svoje spomine, pisma njenih pokojnih in majhno leseno skrinjico. S to je še posebej skrbno ravnala, ko jo je ponovno polagala v predalnik, ki so ji ga pravkar postavili v njeno sobo. Vzela jo je v roke in jo skrbno in nežno obrisala. Pa čeprav je imela precej dela z urejanjem svoje sobe, ki je bila njeno kraljestvo, se ni mogla premagati, da skrinjice ne bi odprla.

			Nekaj časa jo je držala v rokah in jo božala s pogledom, čeprav jo je v vseh letih, odkar ji jo je Jakob kupil na sejmu, neštetokrat vzela v roke in je poznala vsak milimeter njene površine. Vendar, ko jo je vzela v roke in preden jo je odprla, je to bil cel obred.

			Skrinjica je bila lesena in poslikana z vzorci, ki so jih v času njene mladosti slikali na skrinje, ko so jih neveste prinesle k hiši kot balo. Bila je pomanjšana kopija velikih skrinj.

			Ko ji jo je Jakob prinesel, ji je rekel:

			»Kupil sem ti skrinjico, tako kot so jo neveste dobivale za balo. Midva sva bila reveža in revne neveste niso prinesle bale k hiši. Pa naj bo to tvoja bala.«

			Nona se je nasmejala in se mu zahvalila za darilo. Tudi sedaj ji je zaigral nasmešek okrog ustnic, ko se je spomnila na to.

			»Oh. Jakob, Jakob, vedno si znal, kako me spraviti v dobro voljo. Škoda, da te ni tukaj. Vesel bi bil tudi ti, ko bi videl našo novo hišo,« je zašepetala Nona in s počasnim gibom odprla skrinjico ter odprto položila na predalnik. Potem je počasi in previdno iz nje jemala predmet za predmetom. Vsakega je nekaj trenutkov zadržala v roki, preden ga je odložila. Čisto na dnu skrinjice je bilo nekaj zavitega v svileno ruto. S počasnimi gibi je Nona odvila ruto in v rokah ji je ostalo že nekoliko obledelo lectovo srce. Nekaj časa ga je držala v rokah, potem ga je prav tako spoštljivo, kot ga je prej odvila, zopet zavila v ruto in položila nazaj na dno skrinjice. Potem je zlagala v skrinjico predmet za predmetom, vse dokler ni bil zadnji varno spravljen. Ko je vse zložila nazaj na svoje mesto, je skrinjico zaprla in jo položila v najvišji predal ter predal zaprla. Roke so se ji tresle, po licih pa so ji polzele solze.

			»Jakob, Marija in vsi ostali moji, kje ste? Zakaj niste sedaj ob meni? Pogrešam vas, vse,« je šepetala. Potem si je z odločnim gibom obrisala solze in se kljubovalno zravnala.

			»Življenje teče dalje, brez vas, pa čeprav bi vas rada imela ob sebi. Tako je in ne more biti drugače,« je govorila. Da pa bi lažje premagala žalostne spomine, je šla pogledat ostale sobe, kako sta jih Štefan in Lenka opremila. Bilo je lepo. Vsa oprema je bila nova od kuhinje do zadnje sobe. Nona si niti v snu ni mogla predstavljati, da bo kdaj živela v takih in tako lepo opremljenih prostorih.

			»Tako gosposko je. Niti malo ne spominja na kmečki dom, pa čeprav se Štefan in Lenka niti malo ne sramujeta, da sta kmeta, temveč to brez zadrege vsakemu povesta. Pa prav je tako. Lahko sta ponosna na to in zdi se mi, da tudi sta,« je razmišljala Nona, ko je tako stala med vrati dnevne sobe, kjer sta Štefan in Lenka pravkar sestavljala sedežno garnituro. Pogled ji je zdrsnil na Lenko.

			»Nekam okrogla postaja naša Lenka. Dosti dela, pa ji to ne škoduje, kljub temu se je zredila. Ali pa je … kaj drugega? Naj je, čas bi že bil,« je razmišljala Nona.

			Nekega dne, ko sta bili Lenka in Nona sami doma, Štefan je bil še v službi, sta sedli v topli kuhinji in se pogovarjali ter čakali, da pride Štefan. Naenkrat je Lenka utihnila, kot bi ji zmanjkalo besed, čeprav je bila po navadi precej zgovorna. Nekaj trenutkov je molčala, Nona pa tudi. Potem pa je Lenka povedala nekoliko tišje, kot bi se bala, da njene besede sliši kakšno nepovabljeno uho:

			»Babica, noseča sem.«

			»Hvala bogu, Lenka. Bog je uslišal moje molitve. Novo hišo imamo in dovolj prostora za otroke. Hrane imamo tudi dovolj. Manjkajo nam le še otroci, ki bodo nadaljevali naše delo. Kdaj pa pričakuješ?«

			»Ob novem letu, če bo vse po sreči.«

			»Zato je potem Štefan hotel, da bomo za novo leto že v novi hiši.«

			«Prav gotovo.«

			»Želja se mu je uresničila. Meni se je pa tudi. Ves čas sem si želela, da bi videla pravnuka, še preden umrem.«

			Zaslišali sta korake. Prihajal je Štefan. Prenehali sta govoriti o otroku in čakali, da pride v hišo. Ko pa je vstopil, mu je Lenka postregla hrano, saj je dobro vedela, da je pošteno lačen, kot vedno, ko se je vrnil z dela.

			Zvečer, ko sta Štefan in Lenka legla k počitku, je Lenka Štefanu omenila, da je babici povedala, da je noseča.

			»Pa kaj je babica rekla?« je vprašal Štefan.

			»Vesela je bila. Zelo vesela in je rekla, da si je ves čas želela le še to, da bi videla pravnuka, preden umre. Pa uganila je, da si za to, ker se bo ob novem letu rodil najin otrok, želel, da bomo novo leto praznovali v novi hiši.«

			»Saj sem ti rekel, da bo babica otroka vesela. Pa da je uganila. Pametna je naša babica, kljub temu da ima že dosti let. Zdi se mi pa, da ji moči v zadnjih letih pešajo. Pa večkrat govori o smrti v zadnjem času. To mi ni všeč. Ne bi bil rad, da bi kmalu umrla. Pogrešal bi jo. Bila mi je več kot babica. Bila mi je kot mati, ki je nisem nikoli poznal. Upam pa, da jo bo to, da je otrok na poti, okrepilo in ji vlilo novih moči, da bo lahko doživela še nekaj let,« je povedal Štefan, se obrnil na bok ter zaspal, kot bi trenil, saj ga je dan, ki se je iztekal, pošteno utrudil.

			Leto se je bližalo koncu. Lenka pa je dobivala iz dneva v dan bolj okroglo postavo. Nona je bila zelo pozorna in skrbna do nje. Ni ji dovolila, da bi dvignila kaj težkega, ali opravljala težja dela. Vse te stvari je morala postoriti Lenka skrivaj, da babica ne bi videla.

			Jesen je prešla v zimo. Prvi sneg je pokril zemljo. Bližali so se zimski prazniki. Brežnovi so najtežje in najbolj nestrpno čakali novo leto. Takrat bodo dobili novega člana družine. Prišlo je staro leto. Lenka se je precej nerodno gibala s svojo obilno postavo po kuhinji, ko sta z babico pripravljali razne dobrote, s katerimi bodo pričakali in sprejeli novo leto in če bo vse po sreči novorojenčka, ki so ga vsi v družini težko čakali.

			»Izgleda, da danes še nič ne bo. Zamuja,« je Lenka rekla babici, ko je jemala potico iz peči.

			»Ne skrbi. Pride ob pravem času,« jo je mirila babica.

			Ko pa se je Lenka vzravnala, so se začeli popadki. Bili so močni in vse je kazalo, da ne bo dolgo, ko bo novi družinski član prišel na svet.

			Štefan je z vso naglico, kar je je premogel, namestil Lenko v avtomobil in jo odpeljal v porodnišnico. Točno ob polnoči, ko se je staro leto poslovilo in dalo prostor novemu letu, je Lenka rodila sina, zdravega in krepkega dečka. Dala mu je ime Jakob. Tako sta se dogovorila s Štefanom.

			Ko je Štefan prišel domov in babici povedal, da se je rodil deček, ki mu bo ime Jakob, v spomin na dedka, je Nona, kljub svoji starosti nasmejana in vsa iz sebe, poskočila in plosknila z rokami:

			»To novo leto pa je najlepše v vsem mojem življenju, pa čeprav sem jih praznovala že kar nekaj.«

			Novega družinskega člana so se razveselili vsi Brežnovi. Noni in Štefanu so se na praznovanju pridružili še sosedje in prijatelji. To je bilo najbolj veselo in bučno praznovanje, kar jih je Nona pomnila.

			Ko sta Lenka in mali Jakob, ki so ga domači klicali Jaka, prišla domov, se je veselje v družini še povečalo. Nona Lenki ni pustila, da bi takoj vstala.

			»Počivaj. Zima je in ni dosti dela. Kar pa je potrebno narediti, bom že jaz postorila. Nisem še za staro šaro. Še zmorem,« je vztrajala Nona.

			Bila je presrečna, da se je po nekaj letih končno le rodil otrok. V vasi, kjer je navada, da slehernega človeka oberejo do kosti, so že sklepali, da Štefan in Lenka ne bosta imela otrok. Sedaj pa se jima je otrok rodil. Za mnoge vaščane je bilo rojstvo malega Jakoba veliko presenečenje. Mnogi v vasi sploh niso vedeli, da Lenka pričakuje otroka. Zato jih je njegovo rojstvo tem bolj presenetilo. V času nosečnosti Lenka v vas ni dosti hodila in tako mnogi niso vedeli, da je noseča. To pa je bil tudi povod za pogovor pri zbiralnici mleka. Takoj po novem letu, še preden sta se Lenka in otrok vrnila iz bolnišnice.

			»Ste slišale, Brežnovi imajo fanta. Rodil se je na novo leto, točno opolnoči,« je poročala ostalim ena izmed žensk.

			»Kako mu bo pa ime?« je vprašala ena izmed zbranih.

			»Jakob bo. V spomin na dedka Jakoba, Noninega moža. Klicali pa ga bodo Jaka, mi je povedala Lenkina mati.«.

			»Jaz še vedela nisem, da Lenka pričakuje otroka,« je povedala ena.

			»Saj ni čudno, da nisi vedela. Lenka je zelo poredko prišla v vas, v dolino, zato marsikdo ni vedel, da je noseča.«

			»Pa se je po vasi že govorilo, da ne bo otrok. Marsikateri sorodnik Brežnovih si je že mel roke in računal, da bodo njegovi otroci podedovali Brežnovo kmetijo. Sedaj pa mu je otrok zmešal štrene.«

			»Prav je tako. Brežnovina pripada Brežnovim. Oni so se trudili, da so ustvarili to, kar imajo. Zakaj bi to dobil nekdo, ki za to ni vložil niti malo truda in za to tudi ni nič trpel. Iz vsega srca jim privoščim tega otroka. Pa upam, da za tem pride še kateri.«

			»Kdor ima, ima vse. Bogastvo in otroke. Kogar pa življenje tepe, ga tepe od rojstva do smrti,« je dejala ena izmed žensk, ki je bila brez otrok.

			»Ne moreš reči, da Brežnove življenje ni teplo in jim je teklo vse gladko. Koliko je samo Nona pretrpela. Pa nikoli ni stokala. Izgubila je moža in to v letih, ko bi ji lahko še veliko pomagal, pa zeta in hčerko. Vse, kar so dosegli, so dosegli z velikim naporom,« je povedala ženska, ki je v vasi veljala za nepristransko in pravično. Nihče ji ni upal ugovarjati. To pa je bil tudi znak, da je pogovora konec. Ženske so se poslovile in se napotile vsaka proti svojemu domu.





*


			Leta so hitro tekla in mali Jaka je rasel kot kopriva. Čez dobri dve leti je dobil še sestrico, Marijo. Ime je dobila po Štefanovi materi. Tudi ta dogodek je bil pri zbiralnici mleka predmet pogovora, čeprav mnogo krajši čas kot rojstvo Jakoba. Z neko stvarjo so si vaščani morali popestriti svoj vsakdan, da so vsaj za nekaj trenutkov pozabili na vsakdanje skrbi in težave, ki so jih spremljale v življenju.

			Marija je bila pravo nasprotje svojega živahnega in navihanega brata. Bila je mirna deklica in svetlolasa kot njena mati.

			Obema pa je bilo skupno, da sta oboževala babico Nono, ona pa njiju. Zelo rada sta se zadrževala ob njej. Pozimi so bili večinoma v njeni sobi, poleti pa zunaj, pod orehom.

			Babica je znala povedati toliko zanimivega. Jaka in Marija sta jo pogosto poslušala z odprtimi očmi. Bila je tudi prava zakladnica pravljic. Te sta poslušala mala dva najrajši. Nikoli jima jih ni bilo dovolj. Vedno, ko je povedala eno do konca, sta prosila:

			»Babica, povej še katero!«

			In babica je spet pripovedovala. Nikoli ji ni zmanjkalo pravljic. Marsikdaj pa je pripovedovala resnične dogodke iz svojega življenja, ali življenja znancev. Teh pa ni bilo malo v njenem dolgem življenju.

			Neke lepe tople jeseni je Nona spet sedela na klopi pod starim orehom. Zadnje dni se ni počutila ravno najbolje in pri močeh. K zdravniku pa se ni dala spraviti.

			»Niti enkrat v vsem svojem življenju nisem bila pri zdravniku. Tudi sedaj ne bom šla. Dan ali dva poležim, pa bo dobro. Samo malo sem se prehladila. Prvi jesenski vetrovi so mi prinesli prehlad. To ni nič. Nešteto sem jih prebolela, pa bom tudi tega premagala,« je odgovarjala Štefanu, ki jo je po vsej sili hotel peljati k zdravniku. Ta dan se ji je zdravje nekoliko izboljšalo, zato je šla ven, sedet na klop, pod stari oreh. To je bilo njeno najljubše mesto.

			Sedela je in poslušala zvoke jeseni. Rahel veter je šelestel skozi veje oreha in prinašal s polja zvoke traktorja.

			»Štefan orje. Čas je za setev žita in pšenice. Vedno začne sejati med prvimi v vasi. Tudi sedaj je prvi. Priden in skrben je kot le malokateri kmet njegovih let. Jakoba in Marije pa od nikoder ni. Le kje hodita ali kje tičita?« se je vprašala in se je s pogledom sprehodila po dvorišču. Če bi ju kje zagledala. Pa ju ni bilo nikjer videti.

			Potem je segla v žep in iz njega vzela svileno ruto. Biti je morala že zelo stara, kajti barve so ji že porumenele in zbledele, da je bilo težko ugotoviti, kakšne barve je bila, ko je bila še nova. Previdno jo je položila v krilo, jo pobožala in jo pričela počasi in previdno razvijati. Ko jo je povsem razgrnila, je bilo opaziti na njej lectovo srce.

			Tudi to je moralo biti zelo staro, kajti njegove barve so že obledele. Marsikateri okrasek se je že okrušil. Še vedno pa je bilo v sredini ogledalce in pod njim porumeneli listič. Tudi črke na lističu so že zbledele, tako da se več ni dalo prebrati, kaj je bilo napisano. Pa None to ni motilo. Ni ji bilo potrebno brati. Verze, ki so bili nekoč zapisani na lističu, je vedela na pamet. Nežno je pobožala srce in zdeklamirala verz. Potem je globoko vdihnila in šepetaje govorila:

			»Srce, srce, ti si krivo, da sem toliko v življenju morala pretrpeti. Jakob, prihajam k tebi. Pogrešam te. Čeprav imam vse, sem tako sama, brez tebe. Tukaj, na naši domačiji, je vse v redu, kot mora biti. Zmogli bodo sami, jaz pa grem k tebi.«

			Še nekaj globokih vdihov in Noni so roke omahnile. Lectovo srce je padlo na tla in se zdrobilo na mnogo drobnih koščkov. Listek z verzi se je odtrgal in veter ga je ujel v svoja krila ter ponesel nekam daleč. Kdo ve kam. Tudi ruta ji je zdrsnila iz naročja in zajadrala v pišu vetra nekaj metrov naprej ter obvisela na najnižji veji oreha. Nona se je nekajkrat zamajala, padla na tla in obležala. Odšla je k njim, ki jih je izgubila in jih je tako pogrešala.

			Njeno življenje se je izteklo. Čez tri dni so jo pospremili k zadnjemu počitku.

			KONEC