79
ŠMARTNO V BRDIH,
VAS, TABORSKA VAS ALI MESTO
(Problematika ljudske umetnosti in rurizma)
Ivan Sedej
IZVLEČEK
Vas Šmartno v Brdih so obdali z obzidjem
s sedmimi stolpi v zadetku 2 6. stoletja. Na pod-
lagianalizeohranjcnefortifikacijskearhitekture
je prikazano razmerje medijudsko{minorno) in
visoko (stilno) arhitekturo v 16. stoletju.
ABSTRACT
The village Šmartno in the Goriška Brda
area was surrounded by a zvali featuring seven
towers in the beginning of the 16th century.
Basing upon the analysis of the preserved for-
tification architecture the author discusses the
relations between folk (minor) and high (style)
architecture.
Ljudsko stavbarstvo v Šmartnem v Brdih ima podobno kot v Vipavskem
križu (Sv. Križ v Vipavski dolini) ali v Štanjelu, poseben pomen. Gre namreč za
obzidane aglomeracije, stavbe v njih se načeloma sicer ne razlikujejo od oblik
kmečke arhitekture v širši okolici, imajo pa drugačne poudarke zaradi
vklenjenosti v trdno strukturirano naselje z mnogimi mestnimi značilnostmi.
Šmartno je (danes) vas, opasana z dobro ohranjenim obzidjem, ki ga poudarja
in določa sedem stolpov '. Domačije so oblikovane v trdno sklenjenih nizih ob
"ulicah", opazna pa je tudi hierarhija med posameznimi ambienti in posebno
domačijami (hišami). Poleg objektov izrazito fortifikacijskega značaja,
povezanih z obzidjem, je še nekaj ambicioznejših rezidenčnih hiš, prevladujejo
pa skromnejše enonadstropne hiše, večinoma z mezanini po furlanski šegi. V
skladu z urbanskimi tradicijami se je izoblikovalo tudi dvoje trgov ob
severovzhodnih in zahodnih mestnih vratih^. Kljub temu da so do najnovejšega
časa v Šmartnem vendarle prevladovali kmetje, so domačije združene in
zaokrožene tako, da ne tvorijo klasičnih kmečkih domačij s skupinami
1 Sedem stolpov na ključnih mestih v obzidju je skoraj v celoti ohranjenih, čeprav so nekateri
deloma vtkani v kmečko domačijsko strukturo. Domnevamo lahko tudi obstoj osmega stolpa, in
sicer na izpostavljenem mestu med Tumom in edinim stolpom s kvadratastim talnim načrtom
na severozahodni strani obzidja (v višini t.i. "Etnografske" hiše). Po drugi strani pa ještevilo sedem
zelo mikavno (sedem stolpov) in bi ga lahko navezali na ljudsko izročilo in način razmišljanja v
mitskih kategorijah.
2 Dvoje "trgov" je oblikovanih v skladu z obrambnimi načeli pri mestnih vratih. Vendar je
učinek severnega trga danes bolj poudarjen, ker je nastala večja prostorska razširitev zaradi
porušitve stavbe ob hiši s podhodom. Tudi ob južnih vratih je smiselna razširitev, ki je imela
funkcijo v zvezi z obrambo (večji manevrski prostor ob morebitnem preboju vrat).
[van Sedej
80
pomožnih stavb. Tudi v Šmartnem so morali prostor vrednotiti enako kot v
pravih obzidanih mestih.
Zanimivo je, da so pisci o ljudski in regionalni arhitekturi primorska naselja
podobnega tipa, pa naj gre za Šmartno, Sv. Križ ali Štanjel, praviloma
obravnavali kot problem ljudske arhitekture^. Podobni dolenjski mesti
Kostanjevico na Krki in Višnjo goro pa so iz teh povezav praviloma izpuščali,
predvsem zato, ker sta obe dolenjski naselji globlje zarezani v zgodovinski
spomin in veljata, čeprav mnogokrat s kančkom ironije, za pravi mesti. Po drugi
strani pa na Krasu in v Istri ni bilo nikoli tako velikih razlik med brezimno
stanovanjsko arhitekturo v mestih in vaseh kot (recimo) na Dolenjskem ali celo
na Gorenjskem, saj je "stilni" značaj stanovanjskih stavb na Primorskem, vsaj na
videz, dosti bolj enovit kot v celinskih območjih.
Šmartno je bilo od 16. do prve polovice 18. stoletja pomembna strateška,
obrambna točka na nemimi benečansko-habsburški meji. Iz skopih omemb v
virih in literaturi pa lahko povzamemo, da naselje drugih mestnih ali središčnih
funkcij ni imelo, saj so se vse pomembnejše stvari odigravale bodisi v Gorici,
bodisi v lokalnem središču v Dobrovem ali v dostikrat omenjenem Števerjanu.
Za zdaj tudi ne poznamo podatka, ki bi pričal o ustanovitvi in o statusu
obzidanega naselja. Zanimiv pa je podatek, da so se prebivalci Kozane in
Šmartnega leta 1713 pridružili gosposki pri zatiranju kmečkega punta (P. Stres,
str. 175), ki priča o privilegiranem in zato najbrž osovraženem naselju, ki ni bilo
ne mesto ne vas, ampak je imelo dvoumen status "taborskega naselja"'*. Na tem
mestu bi kazalo pripomniti, daje tudi pregled stavbarstva v Kozani pokazal, da
gre za vas z zelo kvalitetnimi stanovanjskimi stavbami, ki pričajo o dokajšnji
gmotni moči njihovih lastnikov v času od konca 15. do konca 18. stoletja. Gre za
zanim ivo posredno pričevanje o višjem družbenem statusu dela kinečkega ži vlja
v Brdih, ki tlačanstva od 16. stoletja naprej (pod beneškim vplivom) niso
poznala. Zato je bila reakcija prebivalcev Šmartnega in Kozane, ki so se odzvali
pozivu gosposke, dokaj razumljiva.
Šmartno ima v talni zasnovi obliko nepravilnega ovala, osrednji vizualni
poudarek (dominanta) je cerkev z zvonikom s cinami, ki na daleč opominja na
fortifikacijski značaj naselja. V obzidju je troje "mestnih vrat". Obrambni stolpi
pa so postavljeni tako, da v skladu z renesančno fortifikacijsko doktrino
3 Mala primorska mesta in ambicioznejše naselbine je čas med obema vojnama v precejšnji
meri izbrisal iz nacionalnega spomina. V literaturi pa, razen redkih izjem, niso dobila tolikšnega
poudarka kot recimo Višnja Gora (Jurčič). Identične stilne, predvsem kamnoseške forme v
Ajdovščini, na Sv. Križu, na Štanjelu, v Vipavi, v Komnu, Dutovljah itd. so raziskovalce navajale
k posplošenim trditvam, ki skoraj ves stavbni fond na Primorskem, razen cerkva in graščin,
uvrščajo v kategorijo ljudskega stavbarstva. Zato lahko postavimo hipotezo, da gre na
Primorskem za zlitje dveh pojmov - regionalne in ljudske arhitekture. Po drugi strani pa je zaradi
specifike arhitekture in ne nazadnje urbanističnih rešitev postal pojem "ljudskega" širši in je
zajemal tudi nekmečke pojave in spomenike. V italijanski literaturi se uvaljavlja zanimiv, čeprav
malce ohlapen izraz - minoma arhitektura (umetnost), ki pa ima to prednost, da ni obremenjen
z malce ideološkim patosom, kot ga ima izraz ljudska arhitektura.
lEnoizmed zelo trdnih načel,kisoveljalapravdozačetka 19. stoletja, je, da ima lahko obzidje
le naselje s statusom mesta oziroma da obzidje vpliva in na neki način "podeljuje" status. Izjema
so t.i. taborske vasi in taborski kompleksi (največkrat cerkve z obzidji in s spremljajočimi objekti
- kaščami, orožarno itd.), kot jih označuje P. Fister. Historični podatki, ki jih je zbral, pa taborske
vasi ne določajo prav natančno. Tu bi opozorili na grad in tabor Poiane na Kočevskem, kot ga je
upodobil Valvasor, ki ga vseeno ne moremo primerjati s Sv. Križem ali Šmartnim, tudi zaradi
izredno majhnih dimenzij.
Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto
ŠMARTNO - talni načrt naselja ¦ ŠMARTNO - ground plan of the settlement ¦ S. Martino del
Collio (Šmartno) - pianta del villaggio
8I
Ivan Sedej
Okrogli stolp ob zdhodnih vratih, /ručilna
fortilikacijskd arhitektura. Z okni so zidovje
predrli šele po koncu beneške nevarnosti v 18.
stoletju. ¦ The round tower at the western gate.
Characteristic fortification architecture. The
cut-outs for the windows in the walls were
made as late as the 18th century, when the
Venetian Republic ceased to threaten the region
with war. ¦ Torre rotonda presso la porta
occidentale. Tipica architettura di fortificazione.
Le finestre vennero aperte nelle mura appena
nel XVIII secolo, quando ebbe fine il pericolo
veneziano.
Leseno stopnišče in obhodni "gank". Stopnišče ;
in obhodni "gank" na okroglem stolpu, Tumu. ¦
¦ Exterior wooden staircase and corridor
balcony on the round tower ¦ Scalinata in legno
e balcone di ronda sulla torre rotonda, detta    ?
Turn. i
obvladujejo zunanji prostor okrog (nekdanjega) mesteca. Šmartno tako sodi med
tabore (taborske vasi?), ki so bili postavljeni z dekreti, tako kot Sv. Križ leta 1504
(preden je dobil mestne pravice) ali klasični Tabor pri Cmičah že leta 1473 (Rutar,
str. 127 in 128). Vendar pri Šmartnem ne gre za klasičen kmečki tabor, ampak za
stalno obmejno postojanko, ki je bila le v manjši meri izraz kmečke
samoobrainbe. Zato taborov in obzidij okrog taborskih vasi na Primorskem niso
podirali, tako kot (recimo) na Kranjskem, kjer se je plemstvo balo kmečkih
uporov.
Virov, ki bi omenjali nastanek in graditev fortifikacijskih naprav, tabora ali
taborišča, kot ga imenuje Rutar, ni. Na podlagi formalnih značilnosti
posameznih sestavin obzidja in objektov, ki se vežejo nanj, je več raziskovalcev
ugotavljalo, da gre za pozen odmev renesančnega stavbarstva in da je obzidje s
82
Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto
"Elnogrjlskd hiša". Domačija iz prvo polovice
15. stoletja, starejša zasnova ( 16. stol.). Hišo so
v 19. stoletju zvišali, iz istega časa izvira tudi
kaminska "spahnjenca". V arhitekturnem
pogledu gre za sintezo pobud iz furlanskega in
kraškega kmečkega ali podeželjskega
stavbarstva. Hiša je na strateškem mestu ob
"severnem trgu", zato gre verjetno za
pavperizirano, pokmeteno arhitekturo. ¦ "The
Ethnographic House". Thebuilding dates from
the first half of the 19th century but its
beginnings reach back to the 16th century. The
building was elevated in the 19th century and
the fireplace joint originates from the same
time. The architecture is a synthesis of
initiatives from the Friulian and Karst peasant
or rural architecture. The house is on a strategic
spot along the "North square" and therefore
probably an example of pauperized, ruralized
architecture. ¦ "Casa etnografica" della prima
meta del XIX secolo; l'impianto piu antico risale
al XVI secolo. Nell'Ottocento la casa venne
alzata di un piano. E' dello stesso periodo
anche la "spahnjenca" del camino. Dal punto di
vista archittetonico si tratta di una sintesi tra la
maniera di costruire friulana e di quella carsica,
rurale. La casa si trova in una posizione
strategica accanto alla "piazza settentrionale",
percio si tratta probabilmente di un'architettura
pauperizzata, rura riizza ta.
"Gotskd hiša". \ clikd dvootj/.na hi.ša z
"gankom" v obzidni ulici, datira v začetek 16.
stoletja, ko so zgradili obzidje. Motiv "ganka" in
širokega napušča s poslikanimi planetami
(piastrelami) je nastal v obdobju kmečkega
baroka, v 18. ali v začetku 19. stoletja. V tem
času se je motiv udomačil v kmečkem
stavbarstvu na goriškem, v Beneški Sloveniji, v
Reziji in tudi ponekod na Idrijskem območju.
¦ "The Gothic House". A big two-storey house
with a corridor balcony in an alley along the
settlement's walls, dating from the early 16th
century when the walls were erected. The motif
of the corridor balcony and the wide verge
with its painted tiles (piastrelle) originated in
the time of the peasant baroque, i.e. the 18th or
early 19th century. It is in that time that the
motif became familiar in the peasant
architecture of the Gorizia area, Venetian     ;
Slovenia, Resia and also here and there in the  :
Idrija area. ¦ "Casa gotica". Grande casa a due i
piani con un balcone, nella via delle mura,    i
databile agli inizi del XVI secolo, al tempo in   |
cui venne eretta la cinta muraria. Il motivo del i
balcone e del largo tetto sporgente con       ,
piastrelle dipinte risale al periodo del "barocco j
rurale" -XVIIl o inizi del XIX secolo. All'epoca
questo motivo aveva preso piede
nell'architettura rurale del Goriziano, della
Slavia veneta, della Resia e di alcune parti del
territorio di Idria.
83
Ivan Sedei
84
stolpi nastalo v 16. stoletju^. Trditev so utemeljevali z dimenzijami objektov,
predvsem pa z njihovimi skromnimi višinami. Tudi v primerjavi z obema
"mestoma", Štanjelom in Sv. Križem, učinkujejo šmartenske fortifikacije na neki
način manieristično, bolj dekorativno kot pa grozeče. Vendar pa skromni
podatki o beneških porazih prav pod šmartenskim obzidjem pričajo o
nasprotnem, predvsem pa pomikajo datum nastanka vsaj v začetek 16. stoletja.
Glede na podatek, da je benečanska nevarnost minila šele med leti 1711 in 1740
za vlade cesarja Karla (Rutar, str. 82), pa lahko domnevamo, da so še celo 17.
stoletje skrbeli za obzidje in da so tako nastale tudi nekatere kamnoseške
podrobnosti (okna in vhodi na notranji strani), ki sodijo v baročni slogovni
repertoar. Tudi v času, ko je neposredna nevarnost minila, fortifikacij niso
povsem zanemarili.
Svojevrsten odgovor na vprašanje o nastanku obzidja in stolpov bi nam
lahko dala stilna analiza. Manieristični vtis celotnega sistema najbrž ni le
posledica današnjega načina gledanja, ampak gre za globljo arhitekturno
strukturo. Fortifikacija je namreč zgrajena po takrat zelo naprednih načelih in v
renesančnem duhu. Po drugi strani pa gre v marsičem za "ljudski" odziv na
italijansko umetnost graditve obrambnih naprav. Nepravilnosti, ki strog sistem
renesančne fortifikacije "mehčajo" in ga prestavljajo v bolj slikovit, ekspresiven
okvir, pa so tudi posledica lokacijskih zahtev in oblikovitosti naselbinskega
prostora. Slikovita komponenta in prvine izrazito plebejskega pojmovanja
arhitekture spreminjajo stilno sporočilo in dajejo naselju manieristični značaj.
Verjetno pa gre bolj "ljudski" značaj obzidja tudi na račun naglice pri graditvi.
Na podlagi formalnih značilnosti naselbinskega tlorisa pa bi lahko ugotovili, da
so naselje ob gradnji obzidja temeljito preoblikovali, saj sta potek obzidja in
ulična mreža v harmonični soodvisnosti. To pa je značilnost, ki priča, da ni šlo
za spontano "ljudsko" preoblikovanje vasi v obzidano taborsko naselje, ampak
za aglomeracijo, ki je rezultat zavestnega načrtovanja. V zaokroženi obliki z
obzidjem Šmartno po vsej verjetnosti datira v čas dvanajstletne vojne
Habsburžanov z Benečani v letih 1507 do 1519 (Rutar, str. 70). Leta 1511 je obzidje
že stalo, saj je bil pod Šmartnim poražen beneški poveljnik Marko Delfin (Rutar,
str. 71). Pri graditvi so računali na možnost topovskega obstreljevanja. Vzor pa
so že imeli v goriškem gradu, ki so ga Benečani temeljito prenoviti med
kratkotrajno zasedbo tega mesta. Leta 1508 so namreč, poleg Gorice, prav s
topovi osvojili tudi Štanjel, Vipavo in več drugih utrjenih naselij. Primerjava med
Štanjelom, Šmartnim in Sv. Križem pokaže tudi nekaj zanimivih razlik ' v Sv.
Križu se je ohranilo v plebejskem delu naselja kar nekaj sledov hiš, ki datirajo
vsaj v 15., če že ne v 14. stoletje. V Štanjelu dominirajo predvsem poznogotske
hišne oblike, v Šmartnem pa je predbaročnih, v celoti ohranjenih objektov
sorazmerno manj. Predvsem pa ne zasledimo severnjaških poznogotskih
kamnitih detajlov. Ohranjene sledi starejših portalov pričajo o preprostih
polkrožnih shemah (ki se navezujejo na romansko izročilo). Pred potresom pa
je bilo na zahodni strani naselja ohranjenih nekaj detajlov gotsko oblikovanih
podstrešnih zidcev iz opeke. Oboje kaže na večji furlanski in beneški vpliv.
5 Tako ohlapno datacijo je podpisani formuliral v topografskem popisu Šmartnega, ki je
sestavina t.i. spomeniškovarstvenega elaborata - ta je bil izdelan za urbanistične potrebe in kot
osnova za proglasitev spomenikov (elaborat je v arhivu Zavoda za varstvo naravne in kulturne
dediščine v Novi Gorici). Temeljila je na izrazito likovnem pogledu in na rezultatih formalne
primerjave s Štanjelom in Sv. Križem, kiju opasuje dosti bolj monumentalno obzidje.
Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto
"Gotslca hiša" - portal. Nakazani šilasti lok sodi med odmeve poznogotske kamnoseške umetnosti.
Bolj kot oblika loka, priča o gotski tradiciji konstrukcija z močnima podbojnima kladama. V isto
kategorijo sodi tudi okence ob vratih. ¦ "The Gothic House" - a portal. The pictured lancet arch can
be considered tobe an echo of late Gothic stonecutting art. But rather than the form of the arch it is
the construction with its heavy door-frame blocks which bears witness to the Gothic tradition. The
little window beside the door belongs to the same tradition. ¦ "Casa gotica" - portale. L'arco
ogivale appena accennato costituisce un'eco dell'arte dei lapicidi tardogotici. Piu che la forma
dell'arco, rimanda alla tradizione gotica la costruzione stessa del portale con i possenti piedritti.
Dello stesso stile e pure la finestrella accanto alla porta.
85
Ivan Sedej
86
Zanimivo pa je, da (recimo) v Medani ali v Kozani najdemo nekaj izredno
ambicioznih poznogotskih detajlov, ki spominjajo na one v Sv. Križu ali na
Štanjelu. Sicer pa so večino hiš v 18. in 19. stoletju obnovili tako, da navzven
prevladujejo oblike, ki jih lahko pripišemo poljudnim variacijam na baročno
temo ali pa gre za forme pokmetenega klasicizma, ki ima spet precej zvez s
furlanskim kmečkim stavbarstvom. Hočemo povedati, da se je obzidje s
spremljajočimi stavbami ohranjalo v sporočeni obliki zelo dolgo, stavbno tkivo
pa so prebivalci dokaj živahno prilagajali novim pobudam, vendar v zelo
skromnih okvirih. Izjemen primer je rezidenčna hiša z lepim baročnim
portalom. To pa priča, da Šmartno od 16. stoletja naprej ni doživljalo večjih
ekonomskih nihanj, zato so prebivalci brez pretresov sledili spremembam in
tako neopazno prilagajali videz in funkcijo stavb vsakokratnim oblikovnim
zahtevam.
Ime naselja priča, da gre za staro naselbino, ki je imela celo kontinuiteto s
staroselci. Fragment rimskega nagrobnika, vzidanega v cerkvenem stolpu, to
domnevo podpira^. Glede na strateški položaj, saj vas obvladuje kar lep del Brd,
lahko domnevamo, da gre celo za kontinuiteto utrjene postojanke ali naselja, pa
tudi za kontinuiteto sakralnega prostora (cerkev na vzpetini). Vse te možnosti
ostajajo seveda odprte, posebno ker o arheološki preteklosti Brd nimamo
sistematično zbranega gradiva. Nekaj namigov na rimsko poreklo naselja nam
daje tudi talna zasnova skromnega ambienta med cerkvijo in tako imenovano
etnografsko hišo, ki bi lahko bila odmev antične parcelacije. Sicer pa smo v
podobni zagati tudi pri iskanju podatkov o vsakdanjem življenju v starejših
obdobjih in o mestu prebivalcev Šmartnega v vsakokratni družbeni konstelaciji.
Do neke mere se lahko opremo na zelo dragocena, na videz bolj literarno
zaokrožena Zorzutova opažanja o socialnih razmerah v Brdih pred letom 1945,
ki se Šmartnega neposredno ne dotikajo (Zorzut), ali pa na Stresovo razpravo
(Stres).
V širšem prostoru je imelo Šmartno predvsem strateško-obrambni pomen,
ki ga ni spremljala ustrezna središčna in upravna funkcija. Zato je naselje v 19.
in posebno v 20. stoletju živelo brez velikih pretresov, kar je najbrž tudi
prispevalo k ohranjevanju starih fortifikacijskih prvin, ki so na malce protislovni
način ohranjale staro obliko in neopazno dobivale nove funkcije. Vendar lahko
ugotovimo, da so prebivalci še v leta po drugi svetovni vojni ohranjali spoštljiv
odnos do obzidja (stolpov) in do stare arhitekture tudi zaradi tradicije in
posebnega statusa, ki sta ga naselju dajala mestni (fortifikacijski) videz in
izročilo. Prva občutnejša degradacija starega naselbinskega tkiva datira šele v
petdeseta leta našega stoletja. Takrat so vhodni stolp (Tum) prebili z velikimi
vrati in ga tako na zelo surov način "posodobili". Od takrat naprej se je
devastacija starega tkiva nadaljevala. Po velikem potresu leta 1976 se je goriški
regionalni zavod lotil kvalitetno zastavljene celostne prenove naselja, ki že kaže
prve sadove'^. Kljub temu pa prebivalci vseh obnovljenih objektov še niso
"posvojili", zato na paradoksen način učinkujejo v vasi kot tujek, kar lahko
<> Edini arheološki podatek je omenjeni detajl rimskega nagrobnika, ki bi ga lahko prinesli
tudi s kake druge, bolj oddaljene lokacije. Priča bolj o tem, da so bili kraji poseljeni, kot pa o
določenem naselju.
7 Prenovo naselja je zastavil ZVNKD iz Nove Gorice, strokovno pa je v rokah ing. N. Šumi,
konservatorice na republiškem ZVNKD. Poteka v dveh smereh: najprej gre za prenovo "oboda"
s stolpi in za delno rekonstrukcijo (Tum z mestnimi vrati, zahodna vrata z desnim stolpom), —
Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto
razložimo z dejstvom, da programi prenovljenih objektov niso namenjeni
domačinom.
Tako nakazane značilnosti Šmartnega nam omogočajo predvsem teoretičen
razmislek o bistvenih problemih tako imenovane "ljudske umetnosti" in o
vplivih, ki jih imajo različni ideološki obrazci na raziskovanje ljudskega
(kmečkega) stavbarstva in rurizma^. Naselje v današnji obliki, obsegu in
pomenu v prostoru sodi med nerešene umetnostnozgodovinske, etnološke in
zgodovinske probleme. V Rutarjevih spisih se Šmartno omenja le na treh ali
štirih mestih^ v spomeniškovarstvenih elaboratih, pri katerih je z nekaj
prispevki sodeloval tudi podpisani, pomembnejših ali novih historičnih
podatkov ni zaslediti, tudi drugi pisci o Brdih omenjajo Šmartno le mimogrede.
Šmartno kot urbanistična in arhitekturna celota ima pomen tudi kot
preskusni kamen pri razmejevanju interesov posameznih strok. Stavbno tkivo,
ki sodi deloma med "klasične" spomenike ljudskega stavbarstva in deloma med
spomenike "visoke" arhitekture (in umetnosti), ima tudi po formalni plati
izrazito vmesen položaj, ki ga je zanimivo označil za Križ in Štanjel arhitekt
Marjan Mušič (Mušič, str. 22). Vendar gre tudi za bistveno razliko. Kot "vmesne"
primere je pisec upošteval predvsem nekatere starejše stanovanjske stavbe,
obzidje, graščino oz. palačo in cerkev v Štanjelu ali v Sv. Križu pa je samoumevno
upošteval kot delež takratnih vodilnih socialnih skupin. Malce bolj pikolovska
analiza pa bi pokazala, da je (verjetno) nastalo po naročilu iz teh sfer tudi mnogo
objektov, ki jih samoumevno označujemo kot ljudsko arhitekturo. V starem Sv.
Križu so stvari vendar bolj jasne. Osrednji, čeprav ločeni del naselja je utrjena
grajska arhitektura, ki se ji vsebinsko prib ižuje samostanski kompleks s
cerkvijo. "Anonimno tkivo" pa seje tako kot v drugih srednjeveških mestih tega
tipa naslonilo na dominanto. Poleg tega je imel Sv. Križ po milosti cesarja
Ferdinanda mestne pravice od leta 1532 naprej (Rutar, str. 127). Tako so postali
Križani meščani in še dvoje letnih sejmov so dobili. V Šmartnem funkcionira kot
kristalizacijsko jedro v primerjavi z naseljein zelo velika cerkev, ki pa je po
vsebini del plebejskega okolja in je namenjena vsem prebivalcem, zato je tudi
socialni učinek dominante drugačen. Središčni položaj cerkve pa daje
obzidanemu naselju bolj taborski značaj, saj moramo v kontekstu "ljudskega"
-» hkrati pa za prenovo posameznih objektov na ključnih mestih v naselju. Ob sicer korektni
prenovi se nam zastavlja pomembno vprašanje: v kolikšni meri prebivalci Šmartnega sprejemajo
prenovo kot svoj projekt. Vprašanje je pomembno tudi z etnološkega vidika, saj lahko prenova
usodno vpliva tudi na identifikacijo ljudi s svojim okoljem, ker so prenovljene stavbe večinoma
v rokah različnih združenj (DSLU,Društvoarhitektov). Njihovi programi se z interesi prebivalcev
ujemajo le deloma.
8 Na raziskovanje in določevanje ljudskega stavbarstva in rurizma so nedvomno vplivali
tudi ideološki dejavniki. Teza o samoniklosti in originalnosti, posebno pa o "slovenskosti"
ljudskega likovnega gradiva sodi v romantični, narodnoprebudniški repertoar. Zelo dosledno sta
jo uresničila A. Sičin J. Kariovšek v svojih publikacijah. Odsev te miselnosti, ki pa ima izrazitrejšo
scientistično "opravičilo", je Ložarjeva teza o prazgodovinskih osnovah kmečkega stavbarstva, ki
posredno poudarja predvsem (kot kvaliteto in opredelitev) tisočletno navezanost kmečkega življa
na zemljo. Averzija do "kmečkega" in poudarjanje "ljudskega" (razrednega) pri etnografskih
raziskavah (velja le za del stroke) pa je nedvomno odsev povojnih političnih razmer na naših tleh.
Simon Rutar se v zgodovinskem opisu Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska,
Ljubljana 1893, dotakne Šmartnega (na str. 71) mimogrede, ko sicer dokaj natančno opisuje
vojskovanje med dvanajstletno "beneško" vojno, prav tako bežno tudi ob dogajanjih v zvezi s
tolminskim puntom. Večinoma pa gre za posredna pričevanja med razpravljanjem o vojaških
posadkah (str. 92) ali ob oznakah upravne razdelitve itd.
87
Ivan Sedej
"Romanska hiša". Hišo (danes ima gospodarsko
funkcijo) so dolgo časa datirali v čas zapoznele
romanike, od tod tudi ime. Nastala pa je verjetno
v začetku 16. stoletja, saj oblika portala kaže na
sočasne renesančne pobude. Na "romanski" način
skonstruirano okno v etaži pa je rezultat
tradicionalnih konstrukcijskih prijemov. Na
podoben nečin so v istem času in celo kasneje
oblikovali portale in okna na kmečkih hišah
naprimer v Črnem kalu v Slovenski Istri. ¦ "The
Romanesque House". For quite some time the
house (today an outbuilding) was dated to
belong to the late Romanesque period (from
there its name). However, it probably dates from
the early 16th century since the form of the portal
indicates contemporary Renaissance initiatives.
The window on the upper floor, constructed in
a "Romanesque" way is the result of traditional
construction methods. Portals and windows of
peasant houses were constructed in a similar
way in Črni Kal in Slovene Istria in the same
period and even later. ¦ "Casa romanica", oggi
destinata ad usi economici, fu per lungo tempo
considerata unprodottodel tardoromanico,eda
qui il suonome. Venne costruita invece con tutta
probabilita all'inizio del Cinquecento, infatti la
forma del portale rimanda a motivi
rinascimentali coevi. La finestra al primo piano,
costruita su "modello" romanico, e il riflesso di
usi costruittivi tradizionali. Alla stessa maniera,
in questo periodo e addirittura piu tardi,
vennero a formarsi anche i portali e le finestre
dellecaserurali,ad esempioa Črni Kal nell'Istria
slovenj.
urbanizma opredeliti tudi cerkveno arhitekturo kot sestavino ljudskega miljeja,
ne glede na njen arhitekturni in umetnostni pomen. Skromni podatki o
domačijah, ki so jih v Šmartnem zasedali koloni (po ugotovitvah I. Keršič govori
ljudsko izročilo le o treh kolonskih družinah v 19. in 20. stoletju), pa vendar niso
tako trdni, da bi lahko prebivalce naselja od 16. do 19. stoletja označili kot
neodvisne posestnike oziroma kot člane posestniških družin. Prav gotovo pa so
imeli vaščani, glede na status naselja, nekaj privilegijev.
Zanimiv komentar o statusu naselja vsebujejo projekti in realizacije
arhitektke Nataše Šumi, ki se je restavracije obzidja in prenove spremnih
objektov lotila brez predsodkov. Kljub sorazmerno dobro ohranjenim
preostankom je nekaj pomembnih sestavin obzidja propadlo, predvsem
mislimo na lesene dele, na hodnike, stopnišča in različne pristreške. Zato je
prenova zastavila precej novih vprašanj. Izkazalo se je, da je na dvomljivih
mestih mogoče izvesti izredno zveste rekonstrukcijske posege z naslonitvijo na
zglede iz sočasne fortifikacijske arhitekture v bližnjih deželah, in sicer ne glede
na status. Navsezadnje je že analiza slovenskih protiturških taborov, ki jo je v
svoji knjigi izpeljal dr. P. Fister, pokazala, da gre večinoma za objekte, ki so bili
zgrajeni v naglici, vendar pa tudi za objekte, ki so jih zgradili v skladu s takratno
vojno umetnostjo. To pomeni, da ne gre za spontano ljudsko graditev, ampak
za del sistema, v katerem so sodelovali profesionalci na tem področju"'. Lep
10 Kmečke tabore in podobne utrdbe so po Fistrovem mnenju načrtovali profesionalni —
88
Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto
primer takšne graditve je sistem obrambnih stolpov na Kraškem robu, ki sta ga
ob koncu 15. stoletja gradila Andrej in Benko iz Sočerge". Isto velja za
hrastoveljsko obzidje ali za trdnjavo (tabor) na Kubedu, ki združuje obzidje,
cerkev in tudi nekaj stanovanjskih hiš. Zanimiv "vmesni" primer je Koštabona,
tudi v Slovenski Istri. Vas sicer nima obzidja, vendar je oblikovana tako, da
obodne domačije tvorijo dokaj trden obroč, nekaj prvin ("Kapitanova hiša") pa
priča, da je bil (vsaj) del vasi utrjen. V vseh omenjenih primerih gre torej za dele
dokaj natančno načrtovane obrambne strukture, ki je upoštevala obstoječa
naselja, kjer so našle svoje mesto tudi kasneje zgrajene kmečke domačije. Na tem
mestu lahko tvegamo mikavno posplošitev: oblikovanje naselij z izrazitejšimi
obrambnimi funkcijami je rezultat strateških interesov vladajoče strukture in
kmečke samoobrambe (velja za izrazita obmejna območja) in interakcije med
obema interesoma. Načelno lahko ugotovimo, da so na podoben način, kot
rezultat načrtovanja in spontanega odziva kolonistov, nastale tudi vasi na
klasičnih kolonizacijskih območjih (Sorsko polje), kjer lahko domnevamo, da so
koloniste celo že čakale vsaj provizorične domačije. Hočemo povedati, da so
oblike t.i. kmečke arhitekture (stavbarstva) vse prej kot rezultat samozadostne
"ljudske" tradicije.
Etnološka problematika Šmartnega in podobnih naselij se nam potemtakem
kaže v povezavah, ki smo jih ob raziskovanju posameznih kulturnih elementov
pogosto zanemarili. V veliki meri potrjujejo radikalno Baševo tezo (Baš) o
vprašljivosti in nedorečenosti teze o etnološkem interesu, ki naj bi se usmerjal le
v opisovanje dogajanja "med ljudstvom" in tradicijskih struktur. Prav tradicija,
ki jo starejša literatura označuje kot najpomembnejšo karakteristiko ljudskega
stavbarstva (rurizma itd.), in tradicionalni način mišljenja se namreč pokažeta
tudi kot vsaj toliko pomembna sestavina načina mišljenja in življenja tako
imenovanih višjih socialnih slojev (do neke mere lahko iz njih izvzamemo le del
intelektualne elite od renesanse naprej). V zelo jasni luči pa se kažejo tudi
povezave med vsemi družbenimi sloji, ki sicer vsak zase gojijo lastno tradicijo
in svoj sistem (recimo) ritualov in vrednot, vendar so ti sestavni del sistema, ki
prekriva celotno družbo, in vanj sodijo tudi (navidez) prazgodovinske osnove,
ki so zanimale starejše etnologe.
Ob problematiki obzidanih naselij na Primorskem se postavlja tudi po-
membno umetnostnozgodovinsko vprašanje o razmerju med sočasno stilno
govorico in oblikami, ki jih označujemo kot sestavine ljudske umetnosti. Zato bi
radi opozorili na paradoks, ki izhaja iz vsebinske in terminološke ohlapnosti.
Šmartno je kot utrjena postojanka sicer zelo suhoparna in oblikovno
joenostavljena variacija renesančne fortifikacijske arhitekture. Prav zato pa
ahko govorimo o nenavadno čistem renesančnem konceptu brez starejših
usedlin, torej o za svoj čas zelo naprednem stavbarskem podvigu, ki ima pridih
"ljudskosti" predvsem zaradi manjših razsežnosti in zaradi položaja v izrazito
-* "arhitekti", pa tudi kmetje sami (prim. Fister, str. 27, posebno poglavje Graditelji taborov, str.
40- 43). Praviloma pa se izogiba temu, da bi utrdbeno arhitekturo na teh ravneh uvrstil med t.i.
ljudsko stavbarstvo.
11 Utrdbeni venec na Kraškem robu, kjer sta najbolj zanimiva stolpa nad Črnim kalom in
Podpečjo,jetesnopovezanzdominantnimistavbami v teh naseljih. TakosoBenkova hiša (gradila
sta jo Andreas in Benco iz Sočerge 1489) in več poznogotskih hiš v Podpeči po vseh analogijah
delo mojstrov, ki so gradili utrdbene naprave. Obenem pa nas ta povezava navaja k misli, da gre
pri teh ambicioznejših "ljudskih" arhitekturah za sestavino obrambnega sistema (bivališče
poveljnika posadke, orožarna itd.).
89
Ivan Sedej
90
Zahodna "mestna" vrata in "hiša slikarjev". V ozadju trdnjavski cerkveni stolp s cinami
(c.sv. Martina). Hišo slikarjev so v začetku 19. stoletja radikalno prenovili in zvišali. Imena so
prenovljene hiše v Šmartnem dobile v zadnjem času po mecenih in uporabnikih. ¦ The western
"town-gate" and "The House of the Painters", in the background the fortified church tower with its
battlements (the St. Martin Church). The House of the Painters was radically renovated and
heightened in the beginning of the 16th century. The renovated houses of Šmartno got their names
in recent times after patrons and occupants. ¦ La porta "cittadina" ad ovest e la "Casa dei pittori".
Sullo sfondo la torre/campanile merlata della chiesa di S. Martino, tipico esempio di architettura
di difesa. Agli inizi del XIX secolo la Casa dei pittori venne radicalmente ristrutturata ed alzata di
un piano. Negli ultimi tempi le case rinnovate a S. Martino del Colilo (Šmartno) hanno acquisito il
nome dei loro fruitori e mecenati.
Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto
Najbolj ambiciozna hiša v Šmartnem, skromnejši
palazzo z baročnim portalom (dar; 1768) je
naslonjena na obzidje. Zasnova je sicer starejša,
vendar so arhitekturo razvili v bolj
reprezentativni obliki šele po koncu vojnih
nevarnosti na meji med Beneško republiko in
Avstrijskirni deželami. ¦ The most "ambitious"
house in Šmartno, a modest palazzo with a
Baroque portal (dated 1768), leans on the town
wall. Its beginnings are certainly of older origin,
but the architecture was developed in a more
representative form only after the threat of war
had ended in this border area between the
Venetian Republic and the Austrian lands. ¦ La
casa piu "pretenziosa" di S. Martino del Colilo
(Šmartno), un modesto palazzo con un portale
barocco (datato 1768) addossato alle mura.
L'impianto e piu antico, ma l'archittetura si e
sviluppata in una forma piu rappresentativa
appena nel periodo in cu i ebbe termi ne il pericolo
di guerra al confine tra la Repubblica di Venezia
e le terre austriache.
kmečkem okolju. Nekaj podobnega lahko v tem času ugotavljamo tudi na
ravneh (bogatejšega) kmečkega stavbarstva v Vipavski dolini, na Krasu in na
Gorenjskem, kjer so se tradicionalna človeška merila (izhajajo pa iz materialnih
omejitev in zahtev) in izrazit utilitarizem skorajda neopazno vključili v novo,
takrat moderno pojmovanje prostora in arhitekture. Kmečke hiše, ki so nastajale
v 16. stoletju (omenimo le po.samezne spomenike v Batujah, v Čmičah, na
Srednjem vrhu, v okolici Škofje Loke, v Ziljski dolini itd.), so bile pogosto
opremljene s stilno "naprednimi" kamnoseškimi podrobnostmi, od balkonskih
konzol (Batuje) do natančno oblikovanih okenskih okvirov in portalov s
posnetimi robovi. Tudi kinečka izba ("hiša"), posebno na Gorenjskem in na
Koroškem, je s kvadratno zasnovo povzela ideal centralnega, preglednega
prostora, ki je vizualno in dejansko uravnan po logiki optimalnih razponov (ki
jih določa nosilnost dobrega bruna) ter logiki nosilnih in nošenih delov, brez
posebnih poudarkov ali hierarhije. V prostorskem (urbanističnem, rurističnem)
ozini pa so se na Gorenjskem, sočasno kot v mestih (po potresu leta 1511)
uveljavile hiše, ki so v koinunikacijo obrnjene s široko reprezentativno fasado.
Zanimivo je, da gre pri kmečkih hišah za "čistejšo" obliko - v mestih so široke
reprentativne fasade nastale z združevanjem fasad (posameznih stavbnih enot
v nov poenoten organizem), v vaseh pa gre največkrat za stavbe enega liva. Spet
gre za pojav, da se v radikalnih poenostavitvah, ki so sicer značilnost ljudske
umetnosti, v čisti obliki izraža sočasna stilna govorica, ki se tako na presenetljivi
ravni vključuje v umetnost časa in prostora brez vidne zamude - seveda le v
razmerju do umetnosti (arhitekture) prostora, v katerem nastaja.
Arhitekturne rešitve obzidja in stolpov ter zunanjih hodnikov v Šmartnem
so tako, kot to velja za celoto, poenostavljena, vendar zelo smotrno izpeljana
variacija sočasnih slogovnih in tehničnih rešitev, ki temeljijo na uporabi
strelnega orožja (pušk, topov) in na obrambi pred njim. Sledovi v ohranjenih
delih obzidja (predvsem ob vhodnem stolpu) pričajo, da je šlo za leseno zunanjo
91_
Ivan Sedej
92
-I
konstrukcijo obhodnih ploščadi in stopnišč, ki je bila verjetno brez kakršnihkoli
likovnih poudarkov'2, kar velja tudi za oblikovanje prostorov ob stolpu, ki so
služili posadki. Rekonstrukcija, kijoje izpeljala arh. Nataša Šumi, temelji namreč
na tej, najbolj verjetni podmeni. Ce se izrazimo malce romantično in slikovito,
je konstrukcijska shema tako čista kot konstrukcija kozolca.
Iz teh ugotovitev lahko izpeljemo vsaj dvoje sklepov. Najprej so se
renesančni arhitekturni principi ujeli s kmečkim utilitarizmom in z njegovim
zelo stvarnim, asketskim pojmovanjem stavbarstva, nato pa so se izoblikovali v
poseben sistem, ki je usodno označeval kmečko stavbarstvo prav do srede 19.
stoletja. To pomeni, da se začetki pojava, ki je kasneje otrdel v baročni, izrazito
retardirani umetnosti za domačije (Makarovič, str. 1-11) uveljavljajo v zelo
naprednih oblikah in da so razmerja med kmetom kot naročnikom in izvajalcem
v tem času na višji ravni kot v 18. ali 19. stoletju. Kvaliteta sicer poenostavljenih
kamnoseških in tesarskih arhitekturnih detajlov namreč priča, da so jih
izdelovali najboljši mojstri in da izvira kmečkemu okolju in okusu namenjeno
obrtništvo z izrazito konservativnim repertoarjem izdelkov šele iz časa
"kmečkega baroka"'^. Manj ambiciozna arhitektura in kamnoseški izdelki v 16.
stoletju (v razmerju do meščanske in plemiške arhitekture) na kmečkih hišah
ja niso le izraz manjše gmotne moči in ožjega izobrazbenega obzorja vodilnih
cmečkih plasti, ampak tudi izraz konvencij, ki so kmetom prepovedovale
tekmovanje z višjimi sloji.
LITERATURA
1 Angelos Baš: O "ljudstvu" in "ljudskem" v slovenski etnologiji. Pogledi na etnologijo, Ljubljana
1978, str. 9-66.
2 Peter Fister: Arhitektura slovenskih protiturških taborov, Ljubljana 1975.
3 Borut Koloini: Križ je bu enkrat mejstu. Samozaložba, Vipavski Križ 1992.
4 Gorazd Makarovič: Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981.
5 Branko Marušič: Veliki tolminski punt. Trst 1973.
6 Marjan Mušič: Vplivna področja med stilno arhitekturo in slovenskim ljudskim stavbarstvom v
srednjem veku. Slovenski etnograf V, Ljubljana 1952, str. 54-69.
7 Simon Rutar: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Zgodovinski opis, Ljubljana 1893.
8 Ivan Sedej: Šmartno v Brdih, Topografski opis naselja (za spomeniškovarstveni elaborat
ŠMARTNO), 1980 (rokopis v ZVNKD Gorica v Novi Gorici).
12 K bolj "umirjeni" podobi šmartenskega obzidja prispevajo največ okna in odprtine na
stolpih in na tistih delih obzidja, ki so vključeni v današnje domačije. Gre za detajle, ki so jih
vgradili šele v 18. stoletju. Starejši preostanki in sledovi pa spet kažejo, da je šlo za zelo
"suhoparno" zidavo in konstrukcijo v mejah gole funkcije. Zato se stilni, renesančni značaj utrdbe
kaže predvsem v izpeljavi celote in v sorazmerjih kamnoseških in tesarskih detajlov (kjer gre za
nekaj izjemnih rešitev - primerjaj strešno konstrukcijo v objektu ob "Stolpu arhitektov".
13 Kmečki barok, ki obsega 18. in precejšen del 19. stoletja, je paradigmatičen pojav in
najpogosteje sinonim za ljudsko (kmečko) umetnost. Kljub izraziti regionalni obarvanosti in
specifikam gre za paradoksno vseevropsko dogajanje in za izjemno medsebojno oplajanje, stike
in izmenjave med zelo oddaljenimi deželami (vzemimo pota slik na steklo iz različnih delavnic
po Srednji Evropi). Gre za pojav, ki je nastal ob zatonu stare agrarne strukture in celo kot neke
vrste reakcija na "propadanje" utrjenih vrednot, pa tudi kot odsev agrarnotehnične revolucije in
izboljšanja gmotne moči. Načeloma bi lahko pojav označili kot pendant razcvetu meščanske
umetnosti (posebno slikarstva) v 17. stoletju na (recimo) Holandskem - gre za trden stilni okvir,
za specifično ikonografijo, za množično produkcijo (za neznanega naročnika), za specializacijo
itd. Ne smemo pa zanemariti dejstva, da je kmečka umetnost v primerjavi z meščansko (tudi
najbolj skromno) izrazito konser\'ativna in pri nas razvija, sicer v baročnem kontekstu, stare,
večinoma renesančne in poznogotske obrazce.
Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto
9 Peter Stres: Oris kolonata v slovenskem delu dežele Goriško - Gradiščanske do konca prve svetovne
vojne. Goriški letnik 12-14, 1985-1987, str. 175 - 205.
10 Marjan Zadnikar Hrastovlje, Ljubljana 1991.
11 Ludvik in Ciril Zorzut: Svobodni kmetje, Dobrovo v Brdih 1974.
BESEDA O AVTORJU
Dr. Ivan Sedej je direktor Slovenskega
etnografskega muzeja. Ukvarja se s
problematiko ljudske arhitekture in umet-
nosti ter z etnološkimi in umetnostnoz-
godovinskimi vprašanji, ki zadevajo tudi
sodobno likovno umetnost. Deloval je kot
konservator za varovanje t.i. etnoloških
spomenikov in kot vicedirektor Modeme
galerije v Ljubljani. Napisal je zelo veliko
število razprav in člankov v strokovne
revije, izdaj je večje število samostojnih
publikacij, posvečenih umetnostnim in et-
nološkim vprašanjem. Med njegova
pomembnejša objavljena dela sodi Ljudska
umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1981.
ABOUT THE AUTHOR
Dr. Ivan Sedei is director of the Slovene
Ethnographic Museum. His main interests
are folk architecture and art, the issues of
ethnological and art history and their rela-
tions to modem fine arts. Dr. Sedej was
curator for the protection of so-called eth-
nological monuments and vice-director of
Moderna Galerija in Ljubljana. He has pub-
lished numerous articles and papers in
professional reviews, as well as many inde-
pendent publications relating to art and
ethnological issues. Outstanding among
his work is Ljudska umetnost na Slovenskem,
Ljubljana 1981 (Folk art in Slovenia).
SUMMARY
ŠMARTNO IN THE GORIŠKA BRDA - VILLAGE, CAMP-VILLAGE OR
TOWN (THE ISSUE OF FOLK ART AND RURALISM)
The author discusses the Renaissance fortified village Šmartno in the
Goriška Brda region. The village, situated on the former border between the
Venetian Republicand the Austrian Empire, was surrounded by a wall featuring
seven towers in the beginning of the 16th century, between 1508 and 1512. The
wall and its towers are almost completely preserved. The status of the village
remained ambiguous throughout history since it never obtained municipal
rights (such as are usually derived from fortified walls) and the population was
engaged in agriculture. Similariy ambiguous is the issue of defining the
architecture of the walls and village houses. They are traditionally classified as
socalled folk architecture. In this connection the author elaborates the question
how to define folk architecture (and art) and reaches the conclusion that the
monumentsof folk (minor) architecture in Primorje dating from the 16th century
- the author focuses on the camps (peasants' fortifications) and small fortified
villages (Štanjel, Sveti Križ etc.) - were quite advanced architectural
achievements in their time. The basic concept may be simplified, but the
buildings are still fine examples of Renaissance fortifications, featuring all
findings of the contemporary "art" of warfare. In this sense their architecture, in
spite of many gross simplifications, shows a purer style than the big
contemporary fortifications ( e.g. the Gorizia castle), which are based upon the
renewa of older Gothic fortifications.
93
Ivan Sedej
The author also argues that the folk architecture and urbanism (ruralism) of
16th century Slovenia (Gorenjsko, Goriško and the Ka rst) - as far as w^e can speak
of style emphases in rural architecture - is much closer to contemporary style
trends than it is later on in the 18th and 19th century, when the concept of
"classic" folk (rural) architecture is adopted. The autho?s conclusion is that the
architecture of rich peasants took on predominantly conservative and
traditionalist features as late as the rural Baroque, when specialized arts and
crafts were developed, designed to meet the requirements of the peasants. In the
16th century, peasants' orders of a more ambitious nature were taken on by
professional craftsmen, who also worked for the church, nobility and
bourgeoisie.
RIASSUNTO
S. MARTINO DEL COLLIO (ŠMARTNO V BRDIH): VILLAGGIO,
"TABOR" O CITTA. (IL PROBLEMA DELL'ARTE POPOLARE E DEL
"RURISMO")
L'autore prende in esame il villaggio rinascimentale fortificato di S. Martino
del Collio (Šmartno V Brdih). Tra il 1508 e il 1512 questo paese di frontiera, situato
al confine tra la Repubblica di Venezia e l'Impero austriaco, venne cinto di mura
sulle quali spiccano 7 torri. Sia le mura che le torri sono quasi completamente
conservate. Lo status del villaggio nel corso dei secoli e stato piuttosto incerto:
non aveva infatti alcun diritto di citta (legato alle mura) e la popolazione di
occupava di agricoltura. Parimenti incerta e la classificazione dell'architettura,
sia della cinta che delle case dell'abitato, che per tradizione vengono assegnate
alla cosiddetta architettura popolare. In merito a cio l'autore apre il problema
della definizione di architettura popolare (e quindi di arte popolare) constatando
che nel Litorale i monumenti di questa architettura popolare (minore) relativi al
Cinquecento - soprattutto i tabor (fortezze rurali) e i piccoli villaggi fortificati
(S.Daniele (Štanjel), Santa Croce (Sv.Križ), ecc.) risultano essere, per la loro
epoca, dei prodotti stilisticamente molto evoluti. Si tratta di architettura
rinascimentale di fortificazione che tiene conto di tutte le acquisizioni dell'arte
militare del tempo e che, nonostante le rudi semplificazioni, risulta stilis-
ticamente piu "pura" di fortezze maggiori (ad esempio il castello di Gorizia), che
sono il risultato di adattamenti della precedente fortificazione gotica. L'autore
rileva inoltre che l'architettura popolare e l'urbanistica ("rurismo") del
Cinquecento in Slovenia (nell'Alta Carniola, nel Goriziano e sul Carso), epoca
nella quale si puo gia parlare di particolarita stilistiche nell'archittetura rurale,
si trova ad essere molto piu vicina alle correnti artistiche coeve di quanto non
avverra piu tardi, nel Settecento e nell'Ottocento, quando si parla di arte
popolare (rurale) "classica". Queste considerazioni lo portano ad affermare che
e architetture degli strati rurali benestanti acquisinino tratti piu conservatori e
tradizionali appena nel periodo del "barocco rurale", quando si sviluppo
un'attivita figurativa ed artistica destinata in primo luogo a questi ceti sociali.
Nel XVI secolo, infatti, i lavori di piu ampio respiro per committenti di campagna
venivano eseguiti da professionisti che operavano anche per la Chiesa, la nobilta
e committenti borghesi.
94
SITUACI/A ^OR.DkNOVKA