Za poduk in kratek čas. Kula Ali paše Čengic-a. V soboto 12. oktobra sedim po dokončanem obedu mirno za mizo, pregledovaje zanimivo knjigo, izposojeno od g. Hrgalovičs., dragomana ali tolmača pri avstrijskem konsulu v Sarajevu, knjigo, ki je nosila na čelu napis: rNarodoe piesme bosanske in hercogovačke sknpio Ivan Fraujo Jukič, Banjolučanin in Ljubomir Hercegovac (o katerib dveb pisateljih mnogozaslužnib bočeni pozneje in posebej govoriti), izdao o. Filip Kunič Kuprješanin. V Osieku 1858. Izmed vseh 50 junaškib pesnij prijela me je najbolje 41., ki poje kako je ženil paša Cengič svojega sinka Smahil bega, onega istega moža, ki je bil, kakor gori rečeno, tako sramotno pa zasluženo od Grahovljanov vjet in ubit. Ne dalec od Mostara ob vodi Neretvi pri studenci Jezeru dal je oča svojim svatom na čast napraviti dirjanje s konji, katere vaje se je vdeležilo dve sto turškib junakov. Za ,,košio" ali dobitek onemu, ki bode prvi s svojim žrebcem dosegel zaznamenovano mesto, ponuja paša Cengič lepo robinjo in ž njo še sto rumenih cekinov. Po silnem naporu in ljutem boji prejel je določeni dar neki Asanaga Dužda s Cetinja. Ali ker mu je poginil gavran, ne more, ga tudi on od žalosti preboleti; zato pesen končuje: ,,gdie je srieče, tu je i nesrieče." Zaprl sem bil ravnokar debelo knjigo iu v stran položil, na to pa podstavil desnico pod svojo glavo, kakor bi bil hotel misli vrediti, ki so vse povprek in križema rojile po noožganib — pa v tem hipu potrka nekdo na vrata in brez odloga odpr6 se duri na stežaj, da vatopi v 8obo šest mož: major Theuerkaaf, kapetan pl. Boset, nadzdravnik dr. Habart vsi trije od Dašega oddelka, ostale tri osebe pa so mi bile do cela neznane. Vendar došlim gostom se uisem bil prav z očmi v oči pogledal, ko mi že mlajši podaja roko in resnobno govori: gospodine! pozdravlja in klanja se ti Ali pasa Cengič, gospodar tega grada; ta le drugi je moj sorodnik Tahirbeg od Blažuja in oni tretji je iuoj spremljevalec in tolmač. Mieli, misli dobro, dragovoljni čitatelj! kako začudeno sem gledal to trojico, ki je kakor i, neba v mojo izbo padla. Ali paša in Tahirbeg Čcugič živa pred menoj ? To ui mogoce, zdelo se je meni, tako nemogoče, kakor bi bil visoki Trebevič brez doline ali bi tekla Bosna nazaj po 8trmem Igumanu. Pa zakaj bi dvojil in ne verjei, ker me mož tako ozbilno zagotavlja. Zatoraj nemudoma ponudim paši narobe postavljen zaboj, ki mi je služil za sofo, da se veede; druge obiskovalce pa posadim na postel.j iu na široko, za sedenje pripravljeno okno. Zajedno postrežem gostom s finim bosanskim dubanom, s tečnim komi8-hlebom in črnim vinom, ki sem ga od obeda prihranil za večerjo. Paša si takoj zvije Sedno cigareto, jo zažge in reče: ovi duban ne miriši vrlo dobro, dasiravno mora drage cene biti. Bosnjaci sploh ne poznajo finega duhana; to velja le o Hercegovincih. Ni ga duhana boljega od hercegovačkega. Jaz za svojo osobo pusim le tega. Ednako je sodil tudi Tahirbeg, ki je mirno pušil in 8i pustil skozi okno solnce v obraz sijati. Po krnhu ni nijeden stegnil roke. Glede vina pa sem bil v zadregi, ker sem si prepozno domislil, da bi prav za prav ne smel te pijače gostom ponujati, ker mubamedanci ne pijo vina. In res! paša je takoj zategnil usta in odkimal z odločnim jok ^vina neču". Iz zadrege meje rešil dragoman, ko zgrabi kupico rekoč: Nisem sicer prijatelj vinu, pa pri tej priliki hočem to le čašico zvrniti, da okusim, kakošno vince srkajo avstrijski vojaci. Pivčev vedri obraz je kazal, da kapljica ni bila najslabša; sosebno se zato ne, ker je Srbin se v čutaro pogledal, pa je bila že prazna, karjeočitno obžaloval. Zatim smo besedovali o različnih stvareh. Ali paša se je hvalil, da ,je obbodil že prav mnogo sveta; da je bil v Pesti in Beči, v Parizu in Londonu. Opjsoval nam je kamenito Hercegovino, skalovito Črnogoro in nje hrabrega kneza in vladiko. Mož je bil nenavadno zgovorljiv in gostih besedi. Le Tabirbeg je slonel mirno ob oknu, kakor bi ga iz kamena iztesal. Molčal je kakor rog na klinu; a globoke oči so se mu nemirno valjale v debeli glavi. Tudi paša je strelovito metal svoje oči po vseh kotih, kakor bi česar iskal. In res! vpraša naposled: kde pa so moja dragocena ogledaia, ki so prav v tej sobi visela? kde pozlačeni svečniki, kde mebke sofe, kde lepe postelje, kde umctno izdelane ključavnice na durib ? Zgubljeno li je vse ? Niste li tu ničesar našli ? Ničesar razun golih sten, odgovorimo mu Bkoro V8i zajeduo. Kar vidiš sedaj po vežah in izbah, to je naše blago, naša priprava, naše pobištvo. Jeza, buda jeza je vidno grabila moža, pa kaj hoče? Zadovoljen je moral biti, da je še nosil glavo med plečmi. Zakaj je bežal pred našo armado, zakaj ni ostal doma, kakor so ostali drugi pa se jim ni niti las skrivil ? Zakaj je utekel, kaino jo je pobrisal in kde se je boril zoper naše, vsa ta vprašanja bila naui so na jezikih, ali srca nismo iuueli, da bi jib stavili veliketnu gospodu, ki nam je v resnici imponiral r svojim obnašanjem in ponašanjem. Vsaj pa je tudi Ali paša Cengič krepke in ravne, lepe in uzorne postave. Glavo mu je kril rudeče-črnkast fez z dolgo in debelo svileno kito. Izpod okroglega, vedrega čela ste mu žareli dve očesi prebodljivega po- gleda. Pod orlovim nosom vile so se goste brke, 8 katerimi si je rad ponosno poigral. Da kratko bosanski rečem, imel je Čengič pravo nruso" glavo. Obleka je bila skoro vsa od čiste svile: srajca, prslek, hlače in nogovice. Preko teh haljin nosil je dolg, predragocen kožub, katerega jerobilnajfinejši hermelin. Okolo vrata mu ste viseli dve zlati verižici, ki ste pri vsakem koraku labko zarožljale. Hoje je bil počasne pa ponosne- stopal je krepko in odločno, glavo je držal po konci, nos nosil je visoko. Pri govorjenji, pušeDJi, sedenji i šetanji kazal je mož, da je vajen, zapovedati ter strabovati onega, ki bi utegnil toli predrznega čela biti, da bi se ustavljal jegovim ukazom. Kadar sem pogledal tega bosanskega granda, vselej mi je pal na um Kapanej, o katerem štimanci poje sloviti Dante, da se jegov uapuh še v peklu ni vpognil. (Div. comedia I, 14, 64). Tahirbeg je bil skoro ednako oblečen. Le mesto kožuha je nosil črez srajco in prslek okusno, svileno jopico. Obraza pa je bil temnega, odurnega. Kadarkoli sva se sreeala z očmi, trenil in zamižal je nekako jezen in nevoljen. Košate in mršave mustače so ga kazale še bolje resnobnega in neprijazuega. Zvedavo in rado je počivalo moje oko na teh dveh potomcib glasovite rodovine Cengičev, katerih posamezna imena bodo preklinjana v bosanskih narodnih pesnih, dokler bodeta Bosnjakom vzbajala mesec in solnce. Zavit v vsakojake misli bil bi skoraj preslišal zabvalo, kojo mi je izrekal paša za uljudui sprejem. Sprevodili smo trojico skozi vse prostore obeb hiš tje do elegantne v Beči kupljene kočije, na kterej so se gosti iz Sarajeva pripeljali in sedaj v Blažuj odpeljali. Kakor bi s puško poknil, raznesla se je naglo po Sarajevskej dolini vest, da se je povrnil Ali paša. Drugo jutro že izpraševali so me sosedi: došel li je pašo? Bode li konak zopet jegov? Ab mili Bože! neče li nam general Filipovič ponuagati ? Sam večni Bog zna, kaki krvuik je ta človek Ali paša! Tako je tugoval in tarnal Biromašni narod, meni pa je srce bolelo, ker nisem mogel ničesar določnega vprasalcem odgovoriti. Še le tekom časa smo zvedeli resnico, da je paša poprosil tnilosti, da se sme z vso družino v >Sarajevo vrniti, Tahirbeg pa v Blažuj, ker sta oba obljubila popolno udanost in prisegla neoniejeno pokorščino. Vendar jih hiše nam ostanejo v našib rokah, dokler nam bodo potrebue za bolenike ali za 8tanovanje vojakov. Ne dolgo zatim obiskal nas je Ali paša znovič v društvu dveh osmanskih uradnikov ter nam povedal, da se sme na kulo vrniti, kadar postane prazna bolenikov. Pritožil 8e nam je, da mora sila drago plačevati stanovanje v Sarajevu, zatoraj želi, da bi zamogcl v kratkem pod lastno streho prebivati. Ali par meeecev bode iuož že še moral čakati. Naj le za pokoro nekoliko okusi, kako grenko in bridko je živeti pod tujim stropom in še za drag denar. Preekočiva sedaj, blagoroljni bralec! od tega moža, za kterega je Bošnjakom in morebiti tudi tebi toliko mar, kolikor za moža v meseci, na druge bolj zanimive, bolj spomina vredne re6i in dogodke. Dr. Mibajlo Napotnik. Smešničar 46. Neka žena razodene svoji prijateljici skrivnost, ktero jej je mož povedal; na to pa zatrdi žena prijateljici: nTi, da tega ne boš komu pravila". ^Oh, bodi brez skrbi — bom molčala, kakor ti sama". Slavomil.