 Tema Avtor*
5
Glasnik SED 59|2 2019
* Nina Vodopivec, dr. antropologije, znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana; nina.vodopivec@inz.si.
Uvod
Jeseni 2009 so šle v stečaj tekstilna tovarna Mura d. d. in tri 
njena hčerinska podjetja. Mediji so možnost stečaja napo-
vedovali celo leto, že leta pred tem smo sledili razpravam 
ekonomistov in politikov o različnih scenarijih usode teks-
tilne tovarne in njenih 2.892 v tovarni zaposlenih ljudi.
Mura se s težavami ni začela spopadati šele v času finanč-
ne krize leta 2008, zanjo prelomne dogodke so ekonomisti 
umestili v 90. leta prejšnjega stoletja. Muro so takrat priza-
deli izguba jugoslovanskega trga, prestrukturiranje in pre-
oblikovanja svetovnega trga. Po letu 2000 še poglobljene 
težave so bile povezane s prestrukturiranjem podjetja, pri-
hodom azijskega blaga v Evropo, krizo v svetovni tekstilni 
industriji in z industrijskim preoblikovanjem v Sloveniji.
Leta 2009 je bila Mura zadnja še delujoča tekstilna tovarna 
z velikim številom zaposlenih v Sloveniji. Država je bila s 
Slovensko odškodninsko družbo (SOD) njena delna lastnica 
(12,22 odstotka). Propad Mure, v kateri je bilo zaposlenih 
10,5 odstotka vseh delovno aktivnih ljudi Pomurja, je bil za 
regijo, ki se je že spopadala z deindustrializacijo in margi-
nalizacijo, prava socialna katastrofa.
1
 V tovarni je bilo za-
poslenih tudi po več članov iste družine, zato je že napoved 
stečaja v ljudeh vzbujala strah in tesnobo pred izgubo več 
virov financiranja hkrati. Izguba zaposlitve ni vplivala zgolj 
na tiste, ki so delo izgubili, temveč je zajela širši krog ljudi: 
otroke, starejše generacije in širšo lokalno skupnost. Iz vseh 
teh razlogov je stečaj močno odmeval v javnosti.
1 Registrirana brezposelnost decembra 2009 je znašala 20,4 odstotka, 
kar je bilo 10 odstotkov več od slovenskega povprečja.
Zaradi stečaja Mure jeseni 2009 je delo izgubilo 2635 lju-
di, 650 jih je ostalo zaposlenih v drugih hčerinskih podje-
tjih. Te je z državno finančno pomočjo leta 2011 na dražbi 
kupila skupina Aha Holding
2
 in ustanovila podjetje Aha 
Mura. Podjetje ni izpolnilo pričakovanj in je v stečaju 
končalo že leta 2014. Po poročanju medijev je poslovalo 
z izgubo, ni plačevalo davkov in prispevkov, zato mu je 
davčna uprava blokirala račune. Oba lastnika družbe sta 
bila zaradi domnevnih nepravilnosti – prelivanja državnih 
sredstev – v preiskovalnem postopku. Za nekatere zapo-
slene sta se zgodbi stečaja in negotovosti ponovili. Na 
pogorišču Aha Mure je nekdanji član Murinega vodstva 
ustanovil podjetje Arum (odsev napisa Mura); podjetje, ki 
je delovalo do julija 2019,
3
 je zaposlovalo nekaj nekdanjih 
Murinih delavk in delavcev.
4
Če želimo razumeti sodobno doživljanje propada tovarne 
v skupnosti, je treba razumeti vlogo in pomen tovarne v 
življenju delavk in delavcev v socialistični preteklosti. To-
varne so skrbele za življenjski standard zaposlenih (osebni 
dohodek, varnost zaposlitve in socialno zavarovanje) in 
vzpostavljale infrastrukturo lokalnih skupnosti (V odopi-
vec 2007, 2012c). V takšnem kontekstu so se industrijski 
delavke in delavci počutili kot soustvarjalci družbenega 
2 Zaradi tujega deleža (10 odstotkov) je bila družba upravičena do dr-
žavne finančne pomoči za tuje investicije. Podjetje se je zavezalo, da 
bo pet let zaposlovalo vsaj 920 ljudi (Pikon 2011).
3 Med pisanjem članka je 1. 7. 2019 v stečaju končalo tudi podjetje 
Arum.
4 Med njimi jih je bilo nekaj zaposlenih v podjetju Mi&Lan v Gornjih 
Petrovcih (prav tako pod vodstvom nekdanjega člana vodstva Mure 
d. d. in Aha Mure).
Izvleček: Avtorica v članku ugotavlja, kako so izgubo dela do-
življali odpuščeni v tekstilni tovarna Mura po stečaju leta 2009. 
Zanima jo, kaj je ljudi v stiskah, razočaranjih in hrepenenjih 
združevalo, kakšna so bila njihova pričakovanja in potrebe. V 
članku pokaže, da je propad Mure za številne ljudi pomenil več 
od finančne izgube oziroma izgube delovnega mesta. Šlo je za 
osebno in družbeno izgubo: izgubo dostojanstva in lastne vre-
dnosti, družbenega prepoznanja in položaja v družbi. 
Ključne besede: tekstilne delavke in delavci, tovarna, izguba 
dela, dostojanstvo
Abstract: The author explores how the dismissed workers 
experienced a loss of employment in the Mura textile factory 
in 2009. She focuses on the commonalities that pulled people 
together in their grievances, disappointments and aspirations, 
as well as on their needs and expectations. An analysis of their 
experiences has revealed that the loss was neither merely finan-
cial, nor was it just a loss of a workplace. The loss was personal 
and social; it encompassed a loss of one’s dignity, worth, social 
recognition and position in the society.
Keywords: textile workers, factory, loss of work, dignity
PROPAD TEKSTILNE TOVARNE MURA
Doživljanja izgube dela in klic po dostojanstvu
 Razglabljanja Nina Vodopivec*
Izvirni znanstveni članek | 1.01
Datum prejema: 24. 7. 2019
Glasnik SED 59|2 2019
6
 Razglabljanja Nina Vodopivec
standarda.
5
 Mura je imela zaradi svojega visokega ugleda 
med ljudmi in v regiji še prav poseben pomen. Bila je po-
jem kakovosti, dobrega dela in nadpovprečno izrabljenega 
delovnega časa (Prinčič 2008: 234). Kot sem ugotavljala v 
pogovorih z ljudmi, so se zaposleni počutili del Murinega 
slovesa. Tovarna oblačil, ki se je razvila iz dveh šiviljskih 
delavnic, je razmah doživela v socializmu. Za velikana 
konfekcijske industrije je veljala tako po številu zaposle-
nih (v 80. letih je zaposlovala 6500 ljudi, kar je bila polo-
vica zaposlenih v industriji Pomurja in četrtina v družbe-
nem sektorju) kot po slovesu v jugoslovanski konfekciji. 
Imela je dobro razviti trgovinsko mrežo, tudi v tujini, in 
oglaševanje ter moderen informacijsko-tehnološki sistem. 
Po zgodovinski analizi naj bi Mura gospodarske krize v 
socialistični Jugoslaviji dobro preživela zaradi dolgoletne 
razvojne strategije, usmerjene na zunanja tržišča, in dobre-
ga vodenja (Prinčič 2008: 234). Med letoma 1963 in 1983 
je tovarna za svoje zaposlene zgradila 400 stanovanj, vsa-
ko leto pa dodelila od 150 do 200 kreditov za individualno 
gradnjo. Za zaposlene je subvencionirala prehrano, zgra-
dila zdravstveno ambulanto, financirala kulturno sekcijo, 
športno dvorano, organizirala prevoz na delo, omogočila 
gradnjo dveh otroških vrtcev (Prinčič 2008: 236). Sloves 
Mure je čez meje Slovenije in nekdanjih jugoslovanskih 
republik segal v druge evropske države. Za ljudi iz Prek-
murja je Mura utelešala industrijsko (in socialistično) mo-
derno. Njeni zaposleni so bili njeni soustvarjalci.
V članku se osredotočam na vprašanje, kako so odpuščeni 
delavci in delavke doživljali izgubo dela in tovarne. Ljudje 
so pripovedovali o ponižanju, razočaranju in prevari ter o 
prepuščenosti samim sebi. Njihove pripovedi so me pre-
tresle in v pogovorih sem zaznavala klic po človeškem do-
stojanstvu in spoštovanju. Namen članka je preseči zgolj 
popis tragičnih zgodb ljudi, zanima me predvsem, kaj je 
ljudi v doživljanjih in razočaranjih združevalo, na kaj so 
se sklicevali, kakšna so bila njihova pričakovanja, hrepe-
nenja in potrebe.
Osrednja teza članka je, da je propad Mure za številne po-
menil več kot le finančno izgubo oziroma izgubo delovne-
ga mesta. Propad so doživljali kot osebno in družbeno iz-
gubo: izgubo dostojanstva in lastne vrednosti, družbenega 
prepoznanja in položaja v družbi. Na njihovo doživljanje 
so močno vplivali zaostrene razmere in odnosi v tovarni 
pred stečajem ter način odpuščanja. Ljudje so se počutili 
družbeno razvrednoteni. V članku ugotavljam, da je bila 
izguba dostojanstva individualizirana (kljub medijski od-
mevnosti stečaja Mure), in opozarjam, da jo je pomembno 
vpeti v družbeni kontekst.
5 To so v analizah izkušenj industrijskega dela in pomena tovarne v 
življenju ljudi v socialistični Jugoslaviji poudarjali tudi drugi avtor-
ji. Med drugimi glej Bonfiglioli 2013; Jambrešić-Kirin in Blagaić 
2013; Jovanović 2013; Kladnik 2013; Laznik 2018; Matošević 2011; 
Petrović 2016.
Članek temelji na analizi intervjujev z upokojenimi in od-
puščenimi Murinimi delavkami
 
in delavci,
6
 na pregledu 
medijskega gradiva ter drugih raziskav, ki so v analizo za-
jele ankete oziroma intervjuje z odpuščenimi delavkami in 
delavci. Intervjuji z ljudmi so nastajali v različnih časov-
nih obdobjih. Prvič sem se z Murinimi delavkami in delav-
ci srečala med raziskavo za doktorsko disertacijo v letih 
2003 in 2004. Takrat sem obiskala več tekstilnih tovarn po 
različnih slovenskih regijah, zanimali so me spomini na 
socializem in doživljanje postsocialistične tranzicije. Po-
zneje sem se med Murine delavke in delavce oziroma nek-
danje zaposlene večkrat vrnila (2010, 2011, 2019), poleg 
delovnih izkušenj pa me je zanimalo njihovo doživljanje 
izgube dela in propada tovarne.
Z nekaterimi ljudmi sem se pogovarjala sama,
7
 11 tran-
skribiranih intervjujev pa mi je posredovala kulturologinja 
Nina Luin,
8
 ki se je v magistrski nalogi ukvarjala z doži-
vljanjem izgube dela Murinih delavk (2013). V članku se 
sklicujem tako na njene ugotovitve kot na interpretacije 
intervjujev v magistrski nalogi Katje Bras o preživetvenih 
strategijah odpuščenih Murinih delavk in delavcev (2016), 
na anketo o odnosih v Muri leta 2002 v diplomi Nataše 
Florjan, na anketo o psihofizičnih posledicah med odpu-
ščenimi v Muri ob stečaju leta 2009 (Draksler idr. 2018) 
ter na intervjuje s štirimi delavkami, ki so jih posnele raz-
iskovalke Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa 
in športa (Spletni vir 2). Gradivo interpretiram v kontekstu 
svojih terenskih raziskav po drugih tekstilnih tovarnah v 
Sloveniji (V odopivec 2007, 2012a, c).
9
 V analizo vključu-
jem razprave in medijska poročila o preteklih dogodkih, ki 
so močno zaznamovala doživljanja ljudi; pri tem preteklih 
dogodkov, ki so pripeljali do stečaja, ne rekonstruiram in 
ne iščem vzrokov zanje. Čeprav v članku poudarjam sku-
pne zaznamovanosti odpuščenih ljudi in občutenja krivic 
v okviru strukturnih razmerij neenakosti in moči, opozar-
jam, da so bili zaposleni zelo heterogena skupina. Bili so 
različno stari (večina od 40 do 50 let), ob stečaju so se 
6 Največ mojih sogovornic v članku je žensk (moška sta bila dva), 
zato uporabljam žensko obliko, razen če se ne sklicujem na oba 
spola, kjer to tudi zapišem. V Muri je bilo, večinoma v proizvodnji, 
zaposlenih okoli 86 odstotkov žensk.
7 Sogovornice in sogovornike sem spoznala preko Zveze svobodnih 
sindikatov Pomurja, Kliničnega Inštituta za medicino dela, prometa 
in športa, kustosinje Jelke Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska 
Sobota ter poznanstev s sodelujočimi. Imena nekaterih sogovornic 
so prava, kjer pa sem (na njihovo željo) imena spremenila, sem to 
zapisala v opombi.
8 Zahvaljujem se ji za najine pogovore in posredovanje intervjujev. 
Imena njenih sogovornic so izmišljena.
9 Z raziskovanjem tekstilnih delavk in delavcev v Sloveniji se 
ukvarjam od leta 2002. Etnografsko gradivo sem na drugih mestih 
umestila med razprave o socialnem spominu, deindustrializaciji, 
postsocializmu in tranziciji (V odopivec 2007, 2012b, c) ter 
vzpostavljanju paradigme samoodgovornosti v Sloveniji (V odopivec 
2012a, 2016). V članku se sklicujem na teoretske razprave, a jih ne 
obdelujem podrobneje.
Glasnik SED 59|2 2019
7
 Razglabljanja Nina Vodopivec
znašli v različnih življenjskih situacijah, z različnimi pod-
pornimi okolji, izobrazbo ter izkušnjami delovnega mesta. 
Prihajali so iz različnih družinskih in lokalnih okolij, z raz-
ličnimi osebnimi značilnostmi.
Doživljanje stečaja
»Bilo je v zraku, tako kot kuga v 15. stoletju, pa v medijih,« 
je stečaj in odpuščanje opisala Jana (2013). Govorice, ki so 
krožile po tovarni in kraju,
10
 ter medijske napovedi o stečaju 
so krepile negotovost in obup med ljudmi. Odnosi med za-
poslenimi so bili že močno zaostreni, ne zgolj z vodstvom, 
tudi med delavkami in delavci v proizvodnji. Nezaupanje 
je bilo veliko. »Obveščanje je bilo, kar je bilo po televiziji. 
Nihče nas ni obveščal. Če smo spraševali, je bilo bolje, da 
si bil tiho. Včasih smo imeli občutek, da so po televiziji in 
vsi drugi več vedeli kot mi, ki smo tam delali« (Ana 2013).
Delavke in delavci so vodstvu močno zamerili, da se z nji-
mi niso pogovarjali, da jih niso obveščali, jim predstavili 
razmer in jih pripravili na stečaj. »Nihče od vodilnih ni 
prišel povedat: ‘slabo je, začeli bomo odpuščati,’ bilo kaj. 
Praktično do zadnjega ne.« Ana (2013) je pripovedovala, 
da zadnji dan vodilnih ni bilo v tovarni, »so se bali, ker so 
bili ljudje vzkipljivi in so že grozili eden drugemu. Vsak se 
je boril za svoje življenje.« Na ljudi so močno vplivala me-
dijska poročila. Čeprav so informacije v medijih iskali tudi 
sami, so novice hkrati večale strah in obup. Cilka (2013) 
je povedala, da so govorice o odpuščanju krepile napetosti 
in tekmovalnost med njimi: »Vsak je pač gledal na to, da 
ostane. Je bilo hudo.«
Sogovornice so bile kritične do načina medijskega poroča-
nja, do upodabljanja dogodkov in njih samih. Še posebej 
so poudarile medijsko poročanje o stavki, do katere je pred 
tovarno v Murski Soboti prišlo jeseni 2009. Takrat so bili 
odnosi med zaposlenimi že močno zaostreni, nezaupanje 
poglobljeno, prav tako konflikti. Ljudje so bili izčrpani. 
Nekateri so stavkali, drugi so delali, tretji niso vedeli, kaj 
se dogaja. Jasmina (2013) je delala v proizvodnji in ni ve-
dela, da je pred tovarno stavka; o njej je izvedela po radiu. 
Mediji so poročali, da je do stavke prišlo spontano, po-
ročali so o nezaupanju delavcev do vodstva in sindikata. 
V odstvo je delavce svarilo, naj ne protestirajo, saj bodo s 
tem odgnali naročnike in možnost razvoja t. i. zdravega je-
dra Mure. Moje sogovornice so bile prepričane, da je bila 
stavka nastavljena in zlorabljena.
11
 Govorile so o medijski 
10 Murine tovarne so bile v Murski Soboti, Lendavi, Ljutomeru in 
Gornjih Petrovcih.
11 Z ljudmi, ki so protestirali, nisem govorila. Tonija, ki jo je intervju-
vala Nina Luin (2013), se je protesta udeležila: »Spredaj pred vho-
dom v Muro je bilo polno ljudi, tudi če bi hotela it noter, ne bi mogla. 
Sem šla poslušat, kaj se dogaja. In to je trajalo cel dan. Tisti, ki so 
delali noter, so dobili informacijo, češ da smo mi jezni na njih in ko 
bodo prišli ven, bodo dobili svoje. Ko je bila dve ura in so prihajali 
ven iz tovarne, brez da bi jim kdo kaj rekel, so začeli prek ograje 
skakat, namesto da bi šli čez vrata ven.«
uzurpaciji dogodka z namenom spektakelskega poroča-
nja o njihovi usodi in o interesih medijske politike. Silva 
(2011) je interese medijev povezala z interesi politične in 
ekonomske elite.
Pogovori kažejo, kako sporen je bil pri stečaju sam na-
čin odpuščanja oziroma odnos vodstva do zaposlenih. Ne 
glede na to, da se je o stečaju med ljudmi veliko govori-
lo, so bile sogovornice šokirane, ko je do tega res prišlo. 
»Šušljalo se je, ampak do konca so govorili, naj tega ne 
poslušamo, da ni res,« je rekla Jasmina (2013). »Še tisti 
zadnji dan sem jaz bila v skladišču, ker sem imela polno 
dela. Še nekaj sem se učila. Zadnji božji dan sem se še 
učila novo delo.«
Cilka (2013) je povedala, da so zaradi preteklih izkušenj 
s številnimi krizami v proizvodnji verjeli, da bodo »tudi 
tokrat splavali.« Podobno kot Jasmina, ki se je še zadnji 
dan učila, je Cilka poudarila, da so do konca delali tako, 
kot da konca sploh ne bo:
Rekli smo si, to se spet govori, sigurno se bo spet 
kakšna luknja našla, pa bomo delali dalje. Je bilo 
tisti čas hudo zame, ker sem morala delit papirje. 
To mi je bilo najtežje delo, kar jih je bilo. Vsi so te 
gledali, češ, ti si ostal, mi pa smo šli. Dejansko sem 
bila na istem, samo da je moj čas prišel pozneje. 
Hudo je bilo, ker smo toliko let vlagali, zdaj smo 
pa navadne smeti. Jaz sem potrebovala čas, da sem 
se pobrala. Eno pripadnost čutiš tistemu podjetju, 
kjer toliko let delaš. Dejansko je to tako, kot če bi 
familijo izgubil. Zdi se ti kot da nisi več potreben, 
kot da nisi več sposoben delat. Težko je spoznanje, 
da te nihče več ne potrebuje. Prej si bil nepogrešljiv. 
Ko si šel na dopust, so te poklicali, vprašali, kako se 
kaj dela, kje je kakšna stvar.
Kljub govoricam so bili delavke šokirane. V naših po-
govorih šok ni bil vedno neposredno artikuliran ali celo 
ubeseden. Marsikdaj sem ga razbirala med vrsticami, v 
molku oziroma tišini, ob iskanju besed, uporabi številnih 
medmetov, v pogledih, opisu telesnih občutij in čustvenih 
odzivov. Nekatere so bile jezne na konkretne razmere, ose-
be, dogodke. V pogovorih pa se je pokazalo, da so bile v 
svojih doživljanjih osamljene in so se pogosto spraševa-
le, kaj bi lahko naredile drugače. Spraševale so se, zakaj 
ravno one. Ana (2013), ki je imela ob stečaju 45 let, je 
rekla: »Nihče ti ne pove, zakaj ravno ti. Potem pa kar ni-
sem vedela, ali sem bila res tako slaba delavka, da so me 
odpustili. Sem se počutila kot umazana cunja, ki jo lahko 
samo odvržeš.« Sogovornice so opisovale, da so se poču-
tile razčlovečene, najpogosteje so uporabljale prispodobo 
umazanega in zavrženega: »odvržena cunja«, »navadna 
smet«, »zadnja smet« ipd.
»Imam težave s stresom,« je rekla 46-letna Vesna (2011), 
ki je v Muri delala 27 let. »Pri nekaterih je bilo hujše, so 
morali v psihiatrično bolnico. Nekateri so se zaprli, na-
pravili tudi samomor.« Na stisko ob izgubi je vplival sram 
Glasnik SED 59|2 2019
8
 Razglabljanja Nina Vodopivec
v družbi, na katerega je Jolanka opozorila leta 2016: »Je 
hudo, ampak ljudje ne pokažejo. Ali jih je sram ali se vase 
zaprejo, potisnejo stvari pod preprogo.« (Spletni vir 2)
Psihologinja Milena Srpak (2011) iz psihiatrične bolnišni-
ce Ormož mi je pripovedovala o šoku odpuščenih Murinih 
delavk in delavcev, ki so v večjem številu na zdravljenje v 
bolnico prihajali že od 90. let: »Prva leta smo opazili šok, 
ko so delavke ugotovile, da socialistične postavke, kot na 
primer ‘jaz sem del tovarne’, ne držijo več. Ko so začutile, 
da vse, kar so vlagale, ne drži več, da so izgubile veliko in 
se jih ne ceni. Kar naenkrat so postale nepomembne.«
Svojih težav niso prepoznale v strukturnih pogojenostih, 
prihajale so, ker niso mogle spati, bile so utrujene, bolele 
so jih noge in roke. Njihova doživljanja so bila utelešena 
in verbalno neartikulirana. Nekatere so se čez čas odprle. 
»Prišle so v hudem strahu, ker je od 90. naprej njihova vre-
dnost silno padala, vrednost njih kot oseb, kot delavk. Vsako 
govorico so vzele osebno. Predvsem je bil šok, ker so bile 
pridne, so pridno delale in so bile odpuščene čez noč.«
Razočaranja, stiske in hrepenenja ljudi so ostali individua-
lizirani in niso bili prepoznani kot družbeno pogojeni. Lju-
dje so se z njimi pogosto spopadali povsem sami. Stiske 
so ostale utelešene, družbenega prostora za ubesedenje ni 
bilo. Menim, da je njihove težave poglabljalo umanjkanje 
diskurzivnega prostora v samoodgovorni »družbi znanja« 
in tržne racionalnosti (več o samoodgovornosti glej V o-
dopivec 2012a). Njihova doživljanja so bila potisnjena v 
intimo čustvenega sveta. Medijska odmevnost težav ni re-
šila. S specifičnim načinom poročanja, ki je odgovarjalo 
prevladujočim družbenim reprezentacijam industrijskega 
delavstva v družbi, so mediji stiske pogosto še poglabljali 
(V odopivec 2012b). Neme in nevidne delavke in delavci 
so sicer postali vidni, a so jih mediji objektivizirali in vik-
timizirali (Autor 2011).
Še tri študije se ukvarjajo z vplivi Murinega stečaja na 
ljudi (Luin 2013; Bras 2016; Draksler idr. 2018). Nastale 
so na osebno pobudo raziskovalk, njihove ugotovitve so 
podobne mojim. To poudarjam, ker menim, da je bilo pro-
blematično, a hkrati simptomatično, da v Sloveniji ni bilo 
sistematičnih analiz potreb, pričakovanj in učinkov pre-
strukturiranj na ljudi. Ker ni bilo analiz, se rešitev ni iskalo 
na podlagi konkretno ugotovljenih potreb. Delavke in de-
lavci niso dobili prostora za artikulacijo in izpoved stisk, 
razočaranj in potreb. Takšen primanjkljaj kaže na specifi-
čen način družbene obravnave gospodarskih prestrukturi-
ranj. Te se razume z vidika storilnosti in diskurza samood-
govornosti, kjer se s tveganji sooča posameznik sam (več 
o tem glej V odopivec 2012a, b). Družbena obravnava go-
spodarskih prestrukturiranj kaže pomanjkanje zanimanja 
za delavce in širše lokalno okolje. Poleg tega je mnogokrat 
usmerjena zgolj na finančne učinke in pozablja na ljudi.
V pričujočem poglavju se sklicujem na eno od omenje-
nih študij Kliničnega inštituta za medicino dela, športa in 
prometa, ki se je ukvarjala s psihofizičnimi posledicami 
na odpuščene ljudi v Muri (preostali dve predstavljam v 
petem poglavju). Študija je temeljila na daljši anketi, v ka-
tero so zajeli 1046 ljudi (od 2635 odpuščenih leta 2009). 
Raziskovalke so odkrile, da so razmere v tovarni in stečaj 
močno prizadeli zdravje ljudi; 70,6 odstotka vprašanih
12
 
je svoje zdravje ocenilo kot slabo oziroma zadovoljivo, 
pogosteje so poročali o boleznih, povezanih s posledica-
mi stresa (povišan krvni tlak, holesterol, rana na želodcu, 
sladkorna bolezen), in depresiji. Med boleznimi je izsto-
pala depresija. Ljudje so poročali, da so bili nezadovoljni 
in osamljeni, (po)mislili so na samomor.
 
Bolezensko sta-
nje se jim je med prestrukturiranjem poslabšalo.
13
 Dolgo-
ročnejše posledice pa naj bi se pokazale šele čez čas (za 
delavce in celotno skupnost), saj se učinki na dolgi rok 
akumulirajo (Draksler idr. 2018).
Pri prestrukturiranju so poleg odpuščenih, njihovih družin 
in okolice prizadeti tudi tisti, ki v podjetju ostanejo.
14
 V 
sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki so raziskovalke 
izdelale priporočila za izvedbo prestrukturiranja. »Pre-
strukturiranja se bodo dogajala konstantno,« je razloge za 
oblikovanje smernic razložila predstojnica inštituta. »Gre 
za to, kako človeka odpustijo, da mu ne ranijo dostojan-
stva. Ranjeno dostojanstvo vodi v bolezni. V njem mora 
ostati dostojanstvo« (Spletni vir 1). S študijo o Muri so 
raziskovalke pokazale na globok razkorak med teoretični-
mi smernicami in prakso.
Anketo z odpuščenimi v Muri so za namen študije anke-
tarji z Inštituta za javnomnenjske raziskave (FDV UL) iz-
vajali po telefonu. S posebnim usposabljanjem so jih še 
posebej pripravili za pogovore. Izkazalo pa se je, da tako 
močnega odziva ljudi ni nihče predvidel. Raziskovalka s 
Kliničnega inštituta za medicino dela, športa in prometa 
mi je povedala (kar sem pozneje prebrala tudi v intervjuju 
z zdravnico Metodo Dodič Fikfak), da so pogovori anke-
tarje močno pretresli, marsikdaj niso vedeli, kako se od-
zvati. Bali so se, da se bodo ljudje poškodovali, naredili 
samomor (Spletni vir 1).
Sama sem ugotavljala, da so nekatere sogovornice želele 
govoriti o svojih doživljanjih, z drugimi deliti krivice, raz-
očaranja in stiske. Hrepenele so po stikih, pogrešale so so-
delavke in sodelavce. Nekatere se z njimi niso želele več 
družiti, stik bi oživljal spomine na pretekle napetosti. Vzpo-
stavljale so nove mreže znanstev in podpore. V intimo za-
12 Kar 86 odstotkov vprašanih je bilo žensk. Polovica je bila starih med 
41 in 50 let, tretjina med 51 in 60. Anketa je temeljila na samooceni-
tvi zdravja in bolezni. Raziskovalke so v analizi rezultate primerjale 
z rezultati raziskave 'Z zdravjem povezan življenjski slog' (CINDI), 
izvedeni na splošni populaciji (Draksler idr. 2018).
13 V Sloveniji je prestrukturiranje v času krize najbolj prizadelo prav 
tekstilno proizvodnjo (Dodič Fikfak 2010).
14 V nekaterih primerih so posledice odpuščanja celo večje za tiste, ki 
ostajajo v podjetju (Kieselbach idr. 2011: 26). Študije opozarjajo na 
veliko obolelost srednjega menedžmenta, ki se znajde v »sendvič 
poziciji« med zgornjim menedžmentom in delavci.
Glasnik SED 59|2 2019
9
 Razglabljanja Nina Vodopivec
prta subjektivna doživljanja ljudi so namreč poglabljali pre-
tekli medsebojni konflikti v tovarni, nezaupanje, fizična in 
psihična izčrpanost, občutja manjvrednosti in nekoristnosti.
Takšna občutja so bila povezana tudi s spremenjenimi kri-
teriji nekdanjega pomembnega vrednotenja dela. Sogovor-
nice so kot ključna kriterija pri vrednotenju njihovega dela 
in njih samih poudarile pridnost in dobro opravljeno delo. 
Marsikatera je še posebej poudarila, da jo je vodstvo po-
hvalilo za kakovostno delo, zato ni mogla razumeti, zakaj 
so jo odpustili. Nihče ni povedal, po kakšnem ključu se je 
odpuščalo. »In je prišel dan, ko smo dobili odpoved. Jaz 
sem bila v takšnem šoku, da tega sploh ne morem poveda-
ti,« se je spominjala 40-letna Marija (2013). »Vedno sem 
bila dobra delavka, šefi so me dostikrat pohvalili. V Muri 
sem delala več kot 18 let in res si nikoli ne bi mislila, da 
bom ravno jaz ostala brez službe.«
Sogovornice so poudarile svoj trud pri delu. Vložek je bil 
povezan tudi z odpovedovanjem, predvsem času z otroki, 
s predanostjo in pripadnostjo delu in tovarni. Cilka (2013) 
je pripovedovala:
Ko sem imela zdravstvene probleme, sem šla vsee-
no delat. Nisem imela nič bolniške, tudi za otroke je 
nisem vzela, sem jih pustila staršem. Ko so bili ob-
računi, je bila moja družina sama doma. Si misliš, 
da si se trudil, da so stvari tekle, kot morajo, potem 
pa vidiš naenkrat, kakšno budalo si, da si vse tvegal. 
Si se trudil, pa dejansko iz tvojega truda ni bilo nič. 
Normalno, če je šlo vse skupaj v stečaj, smo šli vsi. 
Samo potrebuješ čas, da to dojameš.
»Eni smo dobesedno tam zrasli,« je povedala Silva (2011) 
iz svoje izkušnje, saj se je v tovarni (kot številne druge) 
zaposlila pri 17 letih. Ob stečaju je bila stara 42 let. V Mu-
ri je delala 25 let:
V službi smo bili več kot doma. Doma nas niso tako 
poznali kot v službi. S svojimi otroki nismo mogli biti, 
ker smo delali sobote in nedelje. Kdaj si jih videl? 
Ko si jih v vrtec peljal. Pri meni je še to moral otrok 
sam hoditi. Na koncu daš pol življenja za službo, pa 
nič nimaš od tega. Za ljudi nikogar ne briga. Oni vse 
pokradejo, lažejo, pa niso kaznovani. Mi smo imele 
tako pripadnost in spoštovanje do firme. Tudi če bi 
kdaj najraje celo firmo pokopal v grob, smo vsako 
jutro vstale in šle delat. Dale smo maksimum od sebe. 
Mura je bila kvalitetna firma, to imaš v krvi .
15
Sogovornice so se v tovarni počutile koristne, delo jim je 
dajalo samozavest. To sicer ni bilo nujno povezano z uži-
vanjem v samem delovnem procesu oziroma delu, temveč 
15 Pripovedi o delovnih izkušnjah niso enoznačne, česar pa ne sme-
mo brati kot protislovje. Kljub različnemu doživljanju je tovarna s 
strukturiranjem družbenega časa in prostora, temeljnih infrastruktur, 
s svojo osrednjo vlogo v življenjih ljudi dejansko postala del zapo-
slenih, kar so sogovornice pogosto upodobile s telesnim (»postane 
del tebe«, »to imaš v krvi« ipd.).
z možnostmi, ki jih je zaposlitev v Muri omogočala pri 
dostopanju do drugih virov zadovoljstva (avtonomije). Iz-
guba zaposlitve je vzpostavila občutek nekoristnosti
16
 in 
poškodovala samopodobo. Občutja so še poglabljale izku-
šnje ponižanja v lokalni skupnosti in širši družbi. Številne 
so pripovedovale, da so jih začeli ljudje obravnavati nega-
tivno: bile so Murine delavke.
Takšne obravnave in občutja so povezani s spremenjenim 
družbenim položajem (in reprezentacijami) industrijskih 
delavk in delavcev. Silva se je pritožila, da je minister za 
delo govoril zgolj o tem, kako trgu ponuditi »višjo dodano 
vrednost«. Spraševala se je, kje je potem v novi »družbi 
znanja« mesto za industrijske delavke in delavce.
»Nočemo miloščine, hočemo delo«, so z napisom na tran-
sparentu med protestom pred vladno palačo v Ljubljani ju-
lija 2009 kričali Murini delavci in delavke. »Prinesli smo 
jasno sporočilo,« je novinarju dejal delavec, »zdrave roke 
in voljo do dela« (Spletni vir 4). Delavec se je skliceval na 
simbola klasične industrije, s katerima je želel zagotoviti 
nadaljnji razvoj Mure. Opozoril je na nekdaj pomembna 
vrednost (fizičnega) dela in kriterij vrednotenja dela. Moč 
in volja do dela ter pridnost (kar so tekstilne delavke pogo-
sto omenjale) so kriteriji, ki so v »družbi znanja« izgubili 
svoj pomen.
Silva (2011) je bila besna, ker niti minister za delo ni razu-
mel, da bi delavec rad delal, ne pa prejemal podporo. Ob 
Murinem stečaju namreč minister ni govoril o možnosti 
za delo, temveč o socialni podpori. Delavke in delavci pa 
so od države zahtevali, da jim zagotovi pravico do dela 
(V odopivec 2012b, c). Šok, ki so ga doživljali, je bil velik 
tudi zaradi spoznanja, da so družbi in državi postali breme. 
Industrijski delavci niso bili več prepoznani kot del go-
spodarstva in družbene modernizacije, temveč kot socialni 
problem, povezan z revščino, s historičnim anahronizmom 
in z družbeno marginalizacijo (V odopivec 2012b).
Odnosi in razmere pred stečajem
Industrijski sociolog Miroslav Stanojević (2008: 27–28) 
je zapisal, da so se menedžerji v Sloveniji v organizacijah 
z visoko obremenitvijo ob spremenjenih industrijskih raz-
merah in odnosih (v času postsocialistične transformacije, 
predvsem pa po letu 2005) najprej lotili zaostrovanja no-
tranjih regulativnih mehanizmov. Kar pa ni pomenilo zgolj 
avtoritarnih ukrepov pri upravljanju podjetja, organizaciji 
dela in zaposlenih, temveč tudi spodbujanje medsebojne 
konkurence med delavci. Silva (2011) je bila prepričana, 
da je bila takšna tudi strategija vodstva v Muri, saj »kjer se 
kregata dva, direkcija proste roke ima.«
Ukrepi so poglabljali nezaupanje delavcev do vodstva in 
drug do drugega ter povzročali konflikte. Sogovornice 
16 Občutenje družbene (ne)koristnosti je povezano z družbenim vre-
dnotenjem in etiko dela, ki imata daljšo zgodovino od socialistične 
ideologije dela (več o tem glej op. 28).
Glasnik SED 59|2 2019
10
 Razglabljanja Nina Vodopivec
so govorile o številnih ponižanjih in žaljivkah, ki so jih 
doživljale tako od vodstva kot sodelavcev v proizvodnji. 
V kraju, kjer se ljudje med seboj poznajo, to ne povzroča 
težav le na delovnem mestu, ampak tudi v širšem okolju. 
Ljudje so se srečevali tudi zunaj tovarne, kar je napetosti 
in spore prenašalo iz delovnega v širši prostor.
»Vsi smo delali za isti cilj, za obstoj. Na koncu pa je ra-
talo boj za preživetje, za to, da obdržiš delovno mesto,« je 
spremembo v tovarni opisala modna oblikovalka Varja
17
 
(2019). »Ampak to ni osnovni cilj. Osnovni cilj je bil iz-
delava oblačil. Ljudje, ki so si bili včasih blizu in so [se] 
dobro razumeli, so si začeli polena pod nogo metati. Zelo 
grdo se je to obrnilo v stiski.« »Med delavci, ki smo si bili 
so-delavci, to ni bilo več so-delo, ampak so-borba,« je raz-
mere opisala Tonija (2013). »Ogromno kreganja, ogromno 
solz potočenih. Najbolj grozno je bilo to, da so delavci že 
zjutraj prišli v strahu delat. To je bilo dan za dnem, tedni, 
meseci, leta.«
Industrijska sociologinja Nataša Forjan je že leta 2003 v di-
plomi opozorila na težave v komunikaciji in odnosih. Pisala 
je o neposrednem in ukazovalnem načinu vodenja, komuni-
kacijskih težavah in nezaupanju. V odje na srednji in opera-
tivni ravni so sledili usmeritvam nadrejenih in pritiskali na 
podrejene, kar je povečevalo nezaupanje in nezadovoljstvo. 
V odilni se niso niti v viziji ukvarjali z dolgoročnim vzpo-
stavljanjem odnosov z zaposlenimi. Študija je pokazala, da 
konfliktni odnosi niso nastali tik pred stečajem, temveč so 
zaostreni odnosi ljudi izčrpavali že več let. Nekatere sogo-
vornice so povedale, da so si ob stečaju – ker je bilo agonije 
konec – kljub slabim občutkom oddahnile. Poleg zaostrova-
nja odnosov se je intenzificiralo tudi delo.
Sogovornica Silva mi je leta 2011 pripovedovala o neži-
vljenjski reorganizaciji dela, ki jih je vodstvo uvajalo kot 
ukrep prestrukturiranja. V delovni čas in s tem v normira-
no delo niso bile vštete priprave (različni materiali so zah-
tevali različne stroje, priprave so terjale čas), prav tako ne 
čas, ko so delavke čakale na materiale oziroma na popravi-
lo pokvarjenega stroja. Ni bilo orodja in materialov, ki so 
jih potrebovale za delo (škarij, sukanca ipd.), medtem pa 
so se norme višale. V praksi so začeli izvajati nepreverjene 
delovne postopke. Posledično je bilo pri delu več poškodb, 
a nihče ni ničesar ukrenil.
Silva (2011) je pripovedovala, kako so si delavke in delav-
ci sami začeli organizirati delo:
Ker smo mi v skupini že vedeli … jaz sem vedela to, 
tista je vedela drugo. Ko so bila popravila, si bil pa 
kriv, ker to nisi naredi. Prej pa nobenega ni bilo … 
Tudi nekateri delavci so bili zelo šlampasti, pa nihče 
ni odgovarjal. Majstri so bili nekateri brez avtorite-
te. Pa tiste, ki smo znale delati, so terjali še več, ko 
smo šli na skupno normo.
17 Ime je izmišljeno.
Delovne postopke so oteževale prostorske razmere: »Bi-
le so nemogoče razmere. Če bi imeli okno, bi odprle in 
prezračile. Nismo imeli niti enega okna, mi smo imeli na 
stropu kupole, vse zaprto. Tako smo bili kot piščanci pod 
žarnicami,« je Silva (2011) opisovala delo pri 42 °C:
Stalno smo premalo naredili. Najraje bi nas kar za-
lepili na stol, če bi se dalo, da niti na stranišče ne bi 
šli. Zdaj pa delaj osem ur na dril. Imam poškodbo 
ukleščenega živca, pa sem morala normo delati. Ni-
ti delavnega mesta mi niso zamenjali niti invalidska 
komisija mi kategorije ni priznala.
Silvino poškodbo je treba brati v širšem kontekstu nepri-
znavanja poklicnih bolezni v Sloveniji, na ravni države 
(sistemska neurejenost) in družbe (družbeno razumevanje 
problema). Murina izkušnja je zato še močneje zaznamo-
vala delavke in delavce na trgu dela (V odopivec 2012b). 
Silvo – kot številne druge – namreč ob iskanju drugega de-
la (pri njeni zaposljivosti) ni omejevala le strukturna brez-
poselnost, ampak tudi zdravstvene težave in poškodbe.
Za delavke in delavce v proizvodnji je bil eden glavnih 
prelomov v delovnih razmerah in odnosih prehod na sku-
pinsko normo (Program prestrukturiranja 2002). Ne glede 
na vloženi trud so bili v skupini vsi enako normirani in 
plačani, kar je veljalo kot nepravično. Proizvodne delav-
ke in delavci so normirano delo po učinku doživljali kot 
pošteno, pa čeprav so bile tudi pripovedi o individualni 
normi zelo raznolike. »Dokler smo imeli individualno nor-
mo, so bili dnevi, ko si imel dobro delo, ki je lepo teklo,« 
se je spominjala Breda (2013). »Tako si lahko naredil tudi 
presežek norme. Kar se je pri plači poznalo. Ko pa imaš 
skupinsko normo, jaz lahko delam 120 procentov, ti pa 70. 
Plačo bova imeli pa enako. Iz tega vidika to ni pravično.« 
Sistem dela je poglabljal konflikte med delavci. Tehnolog 
Branko, ki je delal kot majster (tako so tekstilne delavke 
in delavci naslavljali vodje svoje skupine v proizvodnji), 
je vodstvo večkrat opozoril na problem organizacije de-
la in poslovanja. »V delovno intenzivni panogi, ki temelji 
na storilnosti, se ne uvaja skupinskih norm,« mi je rekel. 
Bil je prepričan, da pri vodstvu ni bilo interesa, da bi kaj 
spremenili. Muro je zapustil po 12 letih, zaposlil se je pri 
ruskem tekstilnem podjetju, leta 2013 pa je ustanovil svoje 
tekstilno podjetje (VB Fashion).
Erika (2011) mi je razložila, da je vodstvo uvedlo spre-
membo, ker delavci niso dosegali individualne norme. Bi-
la je jezna, da so, namesto da bi preučili vzroke, že vnaprej 
okrivili proizvodne delavce:
Smo se zoperstavili, ne vsi, nekateri so se upali zo-
perstaviti, da je krivda na delodajalčevi strani. Da 
ni pripravljeno delo, kot bi bilo potrebno. Mi smo 
šli na ISO standard, vendar ISO standard zahteva 
priprave, da delavec vnaprej ve, kaj ga čaka. Tega 
ni nihče priznal. Organizacija dela je bila na nuli. 
Samo so valili krivdo na stran delavca.
Glasnik SED 59|2 2019
11
 Razglabljanja Nina Vodopivec
Modna oblikovalka Varja (2019) je pripovedovala o pri-
zadetosti, ko se je krivdo za probleme pripisalo neustvar-
jalnosti oblikovalk. Svoje delo v tovarni je dojemala kot 
ustvarjalno. S ponosom je pripovedovala o modnih sejmih 
in oglaševalskih agencijah, s katerimi je sodelovala. Govo-
rila je o kakovosti in natančnosti, o občutku za podrobno-
sti, ki se ga je naučila v Muri (npr. da ni pomembno zgolj, 
kako obleka izgleda od zunaj, temveč tudi od znotraj), in o 
pridobljenem znanju.
Ko so težave poglabljale, smo po medijih zasledili, 
da ni ustvarjalnosti, da smo zaspali, da so kreatorke 
zaspale. Sem bila žalostna. Me pa smo izdelale ta-
kšne vzorčne kolekcije! Samo v prodajalne ni prišlo. 
Si žalosten. Pa ne moreš nič. Grozno. So bili posku-
si, da so nekoga od zunaj pripeljali. (Varja 2019)
Najeti oblikovalci niso uspeli, so pa takšni poskusi vnašali 
razočaranje ter krepili občutja nemoči, kar je poglabljalo 
nezaupanje in neustvarjalno delovno vzdušje.
Že dlje časa pred stečajem so se delavke in delavci soočali 
s ponižanji, z žaljivkami in zaostrenimi delovnimi razme-
rami. Slabi odnosi, tekmovalno in negativno delovno ozra-
čje, ki so ga potencirale sistemske rešitve (kot tudi sam 
način odpuščanja ob stečaju), so vodili v globoke stiske, 
kar se je pri posameznih delavkah in delavcih odražalo na 
psihofizičnem zdravju ter se z različnimi konflikti prenaša -
lo v širše lokalno okolje.
Država in pričakovanja ljudi
»Poslovna agonija Mure bo za Pahorja nekaj podobnega 
kot za Obamo reševanje GM [General Motors, op. a.],« je 
julija 2009, tri mesece pred stečajem, zapisal ekonomist 
Bogomir Kovač (2009: 25). Prepričan je bil, da »običaj-
nega stečajnega postopka Mura in Pomurje ne moreta 
preživeti. Potrebujemo stečajni pristop kot pri ameriškem 
GM.« Rešitev je videl v stečaju. Zavzel se je za ohranitev 
»zdravega jedra«, ob tem pa zagovarjal, da se vlada s pred-
sednikom države vključi v stečaj, v iskanje menedžerjev in 
poslovnega modela za »zdravo«
18
 jedro, hkrati pa spodbu-
ja zaposlovanje v regiji.
Nadaljnja zgodba t. i. zdravega jedra (hčerinskih podjetij 
Mure, ki jih je z državno finančno pomočjo leta 2011 ku-
pila Aha skupina) je postavila vladno (ne)intervencijo pod 
vprašaj. Pri tem ne mislim finančne pomoči, ki je bila Aha 
skupini dodeljena za nakup nekdanjih Murinih hčerinskih 
podjetij, temveč spremljanje poslovnih razmer in delov-
nih razmer zaposlenih.
19
 Sogovornice so pripovedovale 
o zaostrenih delovnih razmerah in nečloveških odnosih. 
18 Termin kaže na specifičen način obravnave gospodarstva, na proces 
medikalizacije ekonomije (ob hkratni ekonomizaciji medicine). Tonija 
(2013) je termin postavila pod vprašaj: »Jaz sem delala tam, kjer je 
bilo zdravo jedro. To so si tudi zmislili eni, ki so fejst zdravi v glavi. «
19 Tudi pravno je bila finančna pomoč odvisna od zaposlitve določenega 
števila delavcev za pet let, Aha Mura pa je šla v stečaj po treh letih.
Lastnika Aha skupine sta bila osumljena prelivanja sred-
stev, vodstvo uprave pa zaradi neplačevanja prispevkov 
obtoženo kršenja delavskih pravic. Oboji so bili oprošče-
ni, postopki zoper nekdanje vodstvo uprave so se končali 
leta 2019. Občutja nepravičnosti, nemoči in jeze so se še 
dodatno poglobila ob medijskih poročilih o sumu preliva-
nja sredstev lastnikov Aha skupine in ob obtožbi vodstva 
uprave za kršenje delavskih pravic zaradi neplačevanja 
prispevkov.
Tudi tožba odpuščenih delavcev ob stečaju Murinih hče-
rinskih firm leta 2009 je bila neuspešna. Tik pred stečajem, 
aprila 2009, je bilo 1900 delavcev iz matičnega podjetja 
premeščenih v novoustanovljena hčerinska podjetja. Niso 
vedeli, zakaj in po kakšnem ključu so jih izbrali. Po steča-
ju so bili upravičeni do odpravnine in do neizplačanih plač 
pri hčerinskih podjetjih. Ker te niso imele denarja, so se s 
tožbami obrnili na matično podjetje.
20
 Tožbe so bile ovr-
žene, nekateri delavci so od tožb odstopili sami. V članku 
se ne sprašujem o pravnem okviru takšnih odločitev, na 
tožbe se sklicujem, ker so zaznamovale doživljanja ljudi 
(tudi tistih, ki niso tožili) in ker kažejo na razmere, ki so 
sooblikovale občutja prevar.
21
Po pisanju ekonomistov in sociologov je bil problem Mure 
lokalno-globalnih razsežnosti. Zgodovinar Jože Prinčič je 
zapisal, da so se problemi kopičili že v socialističnih ča-
sih. V odstvo jih je takrat reševalo z najemanjem kreditov 
(2008: 237). Številni so videli problem v njeni intenziv-
ni usmerjenosti v dodelavne posle, ki jih je Mura izvajala 
predvsem za transnacionalno/nemško podjetje Boss. Do-
delavnih poslov je bilo preveč, podjetje je premalo vla-
galo v razvoj lastnih blagovnih znamk. Sociolog Rastko 
Močnik pa je takšno delovanje Mure označil kot strate-
ško izčrpavanje podjetja – razredno strategijo domačih 
kapitalistov (2008: 149–150). Problematični so bili stari 
proizvodni poslovni modeli, programi in ukrepi prestruk-
turiranja pa neučinkoviti (Kovač 2009: 25). Vlada je med 
letoma 2000 in 2003 pripravila program prestrukturiranja 
tekstilne in oblačilne industrije.
22
 Vladna industrijska po-
litika pa ni bila (dolgoročneje) uspešna. Po Kovaču (2009: 
25) je bila finančna pomoč premajhna, vlado je »hitro mi-
nila volja za pravi razvojni zasuk«. Menedžerji, sindikati 
in politiki so za situacijo v Muri krivili drug drugega, raz-
mere na trgu in omejitve EU.
Sogovornice in sogovorniki se v svojih pripovedovanjih 
večinoma niso sklicevali na globalna preoblikovanja ali 
svetovne interese oziroma krize. Za propad tovarne so kri-
20 Po medijskem poročanju RTV Slovenije MMC (Spletni vir 3) je do 
julija 2010 tožbe vložilo 1620 delavk in delavcev.
21 Pravno razlago sem našla v diplomi Sonje Neubauer (2011), ki 
primer pojasnjuje z nedorečenostjo zakonodaje.
22 Pozneje je program izvajala z ustanavljanjem industrijskih centrov, 
razvojnih grozdov, tekstilne tehnološke platforme in centrov 
odličnosti (Kovač 2009: 25).
Glasnik SED 59|2 2019
12
 Razglabljanja Nina Vodopivec
vili vodstvo in menedžerje, »šolane in režijo«. Kritično so 
poudarili številne menjave v vodstvu,
23
 reorganizacijo dela 
in predvsem odnos vodstva. V pogovorih so svoje največje 
razočaranje usmerili proti državi oziroma zakonodaji, ki je 
v njihovih očeh omogočala izkoriščanja in ponižanja de-
lavcev. Silva (2011) je bila prepričana, da je bilo v tovarni 
dovolj dela, izpolnjevali so normo, delati so morali celo 
nadure. »Šolani so nas sem spravili,« je rekla. »Jezna sem 
najbolj na državo. Če naša zakonodaja tega ne bi dopu-
ščala, se to ne bi dogajalo, to je dejstvo.« Silva je neposre-
dno ubesedila, kar sem pogosto slišala tudi od drugih. Raz-
očaranje ljudi je poglabljala nekaznovanost menedžerjev, 
o kateri smo v Sloveniji veliko brali (ne zgolj v Muri, tudi 
v številnih drugih podjetjih). Trdim, da pri tem ljudem ni 
šlo zgolj za pravno, temveč tudi moralno vprašanje. Mo-
ralno v tem primeru ni zajemalo le tistega, kar so ljudje 
verjeli, da je bilo prav, pravično oziroma krivično, temveč 
niz pravil, norm, odgovornosti, dolžnosti in recipročnosti, 
v okviru katerih so ljudje delovali in vzpostavljali svoja 
pričakovanja. Ob tej spremembi so bile delavke in delavci 
šokirani, sklicevali so se na človeško dostojanstvo.
»Spremembe v samostojni Sloveniji so me najprej navdiho-
vale, potem razočarale,« je odgovorila Erika, predsednica 
sindikata, ko sem jo spraševala o prelomnih dogodkih v to-
varni. Leta 2006 je Muro po 34 letih dela zapustila zaradi 
»nesposobnosti opravljanja dela.« Dejansko je to pomeni-
lo, da je morala prenehati zaradi alergije oziroma zastrupi-
tve s formaldehidom (drugega dela pa ji niso našli):
Navdihovalo me je, da bomo samostojni, da se bo-
mo drugače sporazumevali, kar se tiče spoštova-
nja zakonodaje. Kar se je zgodilo, je bilo pa čisto 
kontra. Glavni mejniki so bili po letu 2000, najbolj 
kršenje pravic, izkoriščevanje delovnopravne zako-
nodaje v korist delodajalca, nikakor ne v korist de-
lavca. Standard se je slabšal v družbi, dela ni bilo, 
plače niso rasle, nezadovoljstvo med zaposlenimi je 
naraščalo, krhali so se odnosi med vodstvom in de-
lavci, delavec ni bil spoštovan, delavci so se kregali 
med sabo. Niso bili to, kar so bili prej. (Erika 2011)
Silva (2011) je v najinem pogovoru večkrat poudarila pro-
blem kršenja pravic delavcev. »Spali smo predolgo. Smo 
bili preveč zaupljive narave. Mi smo šli iz socializma v ka-
pitalizem. Tam smo bili navajeni, da so bile stvari urejene, 
si imel svoje pravice, tukaj pa so se krčile.«
Pravice delavcev je v samoupravnem socializmu ščitila 
formalna zakonska raven, (nekatere) pretirane ekscese elit 
so preprečevale sistemske ovire. Na institucionalni ravni 
so delavce v tovarni ščitili delavski sveti. Na neformalni 
ravni pa so razmere med ljudmi urejali specifični odnosi 
zaupanja in recipročnosti, t. i. tihi pakti, ki so potekali na 
23 Sogovornice se s terminom večinoma sklicujejo na direktorje in ne 
vodje v proizvodnji.
dveh ravneh; med vodstvom in zaposlenimi v tovarni ter 
med delavci in državo (V odopivec 2007: 2012a).
V socialističnih tovarnah so delavci v zameno za nad -
ure, težje delo in nižje plače dobili zagotovljena delov-
na mesta, stabilnost, socialno varnost, nagrade, delitev 
dobička,
24
 odprt dostop v druge prostore družbene mreže 
ter do izobrazbe, stanovanja, pomoči otrokom s štipendira-
njem in počitniškim delom. Takšen način dela in zaupanja 
je omogočil udejstvovanje v neformalni ekonomiji, ki je 
pri oblikovanju življenjskega standarda odigrala izredno 
pomembno vlogo (ne zgolj v socializmu, tudi pozneje).
Če so razmere v tovarni postale nevzdržne, so delavci svo-
jega zaščitnika iskali v državi. Industrijski sociolog Mi-
roslav Stanojević je v analizi stavk in sindikatov zapisal, 
da je prav zavezniška vloga socialistične države (politične 
oblasti, tudi lokalne) v očeh delavcev odigrala izjemno 
vlogo. V stavkah
25
 so se delavci usmerili proti direktorju 
in so na pomoč klicali neposredno državo. Praviloma so 
protesti potekali mimo sindikatov, ki stavk niso podpirali, 
pogosto so jim celo nasprotovali. Podprli pa so jih dela-
vski sveti oziroma posamezni člani delavskih svetov (Lu-
kan po Stanojević 2001: 804). Takšni protesti so bili hitri 
in uspešni. Stanojević se je opiral na industrijskega soci-
ologa Josipa Županova, ki je na podlagi številnih empi-
ričnih raziskav v jugoslovanskih tovarnah ugotavljal moč 
koalicije med politično elito in delavstvom. Komunikacijo 
je označil kot vez med elito varuhov in delavci varovanci 
(glej tudi Županov 1989: 1397).
S pomočjo etnografskih raziskav v drugih tekstilnih tovar-
nah sem ugotavljala, da se ljudje danes pogosto sklicujejo 
na odnose zaupanja in recipročnosti (V odopivec 2007). 
Ko so spregovorili o sodobnem krčenju pravic, teh niso 
razumeli zgolj v pravnem smislu, temveč so se sklicevali 
tudi na pravice, ki so jih takšni odnosi urejali. Ljudje so 
v državi iskali zaščitnika temeljnega človekovega dosto-
janstva (oziroma so se pri iskanju zaščitnika sklicevali na 
državo). Na državo so se v svojih pričakovanjih in pozivih 
obračali kot na skrbnika družbene pogodbe, po kateri so 
v zameno za (dobro) delo poleg plačila dobili določene 
pravice (upravičenosti). Pri tem pa vloga in podoba države 
nista bili vedno jasni. Ljudje so lahko naslavljali socialno 
ali pravno vlogo (zakonodajo) oziroma celoten sistem, ki 
je poskrbel, da »so stvari tekle« (povedano drugače, da je 
prihajalo do družbene reprodukcije). To je treba poudariti, 
saj se je v Murinem primeru veliko govorilo o vlogi drža-
ve pri njenem reševanju. A so ljudje ob tem njeno vlogo 
različno naslavljali. Tehnolog Branko je poudaril, da je bil 
problem Murinega reševanja politično (strankarsko) vme-
šavanje v gospodarstvo, ki ni delovalo strokovno. Finanč-
24 Vesna je to misel popravila z drugim poudarkom: »Delavci so si pri-
služili dobiček.«
25 Stavk je bilo do 80. let malo in so bile manj obsežne (Stanojević 
2001: 806).
Glasnik SED 59|2 2019
13
 Razglabljanja Nina Vodopivec
ni vložek države je v vodstvo pripeljal nove ljudi. Njihove 
strategije pa niso v jedru spreminjale poslovanja in organi-
zacije (oziroma so ju še slabšale).
26
O socialni in pravni zaščitniški vlogi sodobne države je 
spregovorila Vesna (2011). Bila je kritična do države, ki 
je prestopila na drugo stran, na stran kapitala: »Država ne 
pomaga ljudem, ki smo brezposelni, ampak tistim, ki ima-
jo.« Aludirala je na nekaznovanost menedžerjev in elit: 
»Hvala bogu, imam za kruh, oktobra sem brez vseh do-
hodkov. Ničesar nimam. Je to socialna in pravna država? 
Je to pošteno do človeka, ki je ustvarjal? Pa ne bom rekla, 
da sem ne vem kaj ustvarila, sem pa bila ena tistih, ki se je 
borila, da bo delo opravljeno.«
Obenem je spregovorila o pravičnosti. Nekdo, ki je ustvar-
jal in je bil pripravljen ustvarjati, je ostal brez osnov, teme-
ljev, ki omogočajo eksistenco in družbeno reprodukcijo, 
se pravi brez kruha, dela, morda bivališča. Govorila je o 
družbenem prepoznanju in vključenosti. Namigovala je na 
kulturni in zgodovinski pomen (etike) dela v družbi, na 
kulturno vrednotenje dela, na dolžnosti in pravice, ki jih 
je takšna pogodba prinašala (in ima daljšo zgodovino
27
 od 
socializma). Sklicevala se je na recipročnost.
Ljudje so bili razočarani, ker država ni izpolnila njihovih 
pričakovanj. Razlogov je bilo več, a kot sem že zapisala, 
je bil problem tudi v tem, da se ni z njimi nihče pogo -
varjal in jim nihče ni prisluhnil. Ni bilo niti sistemskega 
spremljanja vplivov prestrukturiranja podjetja in stečaja 
na ljudi niti analiz njihovih potreb, ki bi jih lahko uporabili 
pri iskanju rešitev. Stečaj je sicer potekal v sodelovanju 
z javnimi institucijami, s Centrom za socialno delo in z 
Zavodom za zaposlovanje ter s skladoma dela,
28
 ki pa so 
na teren vstopili z že izdelanimi idejami, kaj naj bi ljudje 
potrebovali (oziroma so delovali v okviru že razvitih poli-
tik zaposlovanja in socialne podpore).
Vlada je preko globalizacijskega sklada EU odpušče-
nim Murinim delavkam in delavcem namenila sredstva, 
26 Tudi sam se je po podporo obrnil na vlado. Leta 2013 (po tistem, 
ko je Muro že zapustil) je premierki in gospodarskemu ministru 
napisal pismo, v katerem je vlado opozoril na napake pri poslovanju 
in upravljanju Aha Mure. Ponudil je svojo rešitev. Zavzel se je za 
reševanje Murinega znanja in nekaj zaposlenih. Odgovora ni dobil. 
Branku se zahvaljujem za posredovano pismo.
27 Zgodovinar Andrej Studen (2012) je opozoril, da je historični dis-
kurz o delu sklop medsebojno prepletenih in tudi nasprotujočih si 
nazorov in interesov (po Josefu Ehmerju). Slovenski prostor je za-
znamoval predvsem preplet razsvetljenskih nazorov in judovsko-kr-
ščanskega izročila. Studen je preučeval vzpostavljanje novih vrednot 
dela (v povezavi z marljivostjo) ob koncu 18. stoletja, ko se je razvi-
jala meščanska delovna etika. Takrat je delo postalo vrednota, ki ni 
imela zgolj ekonomske, temveč tudi moralno vrednost. Prepletati se 
je začela z državotvornimi diskurzi. Dolžnost človeka je bila, da je 
z delom in s pridnostjo koristil državi. »Etos dela je postal moralno 
zaukazan, socialno nadziran, pedagoško discipliniran in ekonomsko 
racionaliziran« (Studen 2012: 17).
28 S finančno pomočjo sta se angažirali tudi občini Murska Sobota in 
Gornja Radgona.
ki so jih uporabili za delavnice usposabljanja in prekva-
lificiranja. Delavnice, ki naj bi delavke ter delavce med 
drugim usposobile v mehkih veščinah, tehnikah NLP (ne-
vrolingvističnega programiranja), pisanju življenjepisov 
oziroma pri samostojni podjetniški poti (aktivna politika 
zaposlovanja),
29
 so pri številnih naletele na odpor. Sogo-
vornice so pripovedovale, da so bile močno prizadete, ker 
so jih učili, kako naj se oblečejo, pogovarjajo, pišejo ži-
vljenjepise. Že tako so se počutile ponižane, njihova samo-
zavest in samopodoba sta bili poškodovani.
»Pol leta sem se učila pisanja prošenj,« je rekla vidno pri-
zadeta Vesna (2011) in nadaljevala:
26 let sem uporabljala računalnik, pisala prošnje v 
Muri za zaposlene, za člane njihove družine, ki so 
bili brezposelni. Se mi je zdelo, da se nekdo dela 
norca iz mene, ker me uči rokovanja z računalni-
kom. Obvladam 10-prstno slepo tipkanje. Bilo je 
poniževalno, da me nekdo tako obravnava.
Spraševala se je, kam je šel ves denar za pomoč delav-
kam.
30
 »Vso denarno pomoč so odnesli tisti, ki so tam de-
lali, ne mi,« je dodala. »Ko bi kdo vsaj kakšne dodatne 
informacije dal tistim, ki smo nekaj že delali. Niti ti niso, ki 
so bili nastavljeni s strani države. To se mi je zdelo najbolj 
grdo. Na koncu vidiš, da moraš sam sebi pomagat v življe-
nju, nihče drug ti ne bo« (Vesna 2011).
In kaj potem? Čas po stečaju
Čeprav so novinarji v medijih poročali o šiviljah, večina 
delavk ni znala sešiti obleke v celoti. V t. i. fazno organi-
zirani proizvodnji so obvladale eno oziroma več faz, ne pa 
celote (rokav, žep). »Trenirali so nas [vodstvo], saj drugega 
ne morete, drugega ne znate, nimate izobrazbe. Nič se pa 
ni delalo na tem, da bi nam kaj ponudili,« je rekla Tonija 
(2013). »Tudi izmensko delo nas je oviralo. En teden si lah-
ko bil na predavanjih, naslednji teden pa to ni šlo. So bila 
tudi rahla ustrahovanja. So nas trenirali, da drugega ne 
znamo, kot šivati«. Poudarila je, da se po stečaju kljub temu 
ni počutila manjvredne. Pri tem so ji pomagale tudi različne 
delavnice, kjer so jih predavatelji spodbujali. Ne glede na že 
zapisano o usposabljanjih in delavnicah za odpuščene Mu-
rine delavke in delavce jih niso vsi, niti ne vseh delavnic, 
29 Slednje je treba razumeti v sklopu družbenega redefiniranja dela-
vskih subjektivitet, politik zaposlovanja (vključno s spodbujanjem 
samozaposlovanja) in socialne varnosti v postsocialistični Sloveniji 
ter v okviru kapitalističnih preoblikovanj. Neoliberalna tržna raci-
onalnost zahteva prilagodljive, mobilne, samoaktivne in (samo)
zaposljive posameznice in posameznike, ki delujejo po paradigmi 
samoodgovornosti. Poleg konkretnih političnih sprememb se s tem 
spreminja tudi način družbenega razumevanja oziroma obravnavanja 
socialnih problemov, brezposelnosti, odgovornosti in dolžnosti posa-
meznika v družbi (več o tem v slovenskem kontekstu glej V odopivec 
2012a, b, c).
30 Tako so o finančni pomoči iz evropskega globalizacijskega sklada 
govorile sogovornice.
Glasnik SED 59|2 2019
14
 Razglabljanja Nina Vodopivec
doživljali enako. Za Tonijo (2013) so bila predavanja, ki se 
jih je udeležila preko Zavoda, dobrodošla z več vidikov:
So nas začeli razni predavatelji postavljat nazaj na 
noge. So nam dali vedeti, da nekaj si le vreden, tu-
di če si bil mali delavec Mure oziroma si ogromno 
vreden, ker si bil dober delavec, oni so pa bili slabi 
direktorji. Počasi so nas malo dvigovali, potem zač-
neš razmišljat, da nekaj bi lahko še delal v življenju. 
Saj to ne pomeni konca. Tako sem se začela z zeli-
ščarstvom ukvarjat. Zdaj imam toliko poti odprtih, 
da lahko izbiram, kaj bom delala.
Vesna (2011) je znala šivati in mi je na najin prvi pogovor 
prinesla pokazat svoje izdelke. Po stečaju je naredila pro-
gram prekvalifikacije. Želela je postati medicinska sestra:
Jaz bi strašno rada delala. Nekaj me je vleklo v me-
dicino. Sem to opravila [prekvalifikacijo za socialno 
oskrbovalko], se mi je zdelo super, bom jaz imela 
eno lepo priložnost, se bo meni želja izpolnila. Va-
rovanci in osebje so me imeli zelo radi. Bile smo 
ženske srednjih let [med pripravnicami]. Jaz sem 46 
let stara. Nekatere so bile tudi čez 50. Nas je [vodja 
pripravnic] tako poniževala. Vse smo bile pa iz Mu-
re. Nam je rekla, naj ne mislimo, da bomo kakšni 
doktorji ali pa medicinske sestre, ker to ni primer-
ljivo s tistim delom, ki smo [ga] opravljale v Muri. 
In seveda smo bile ubogljive in poslušne kot vedno 
tudi v Muri. Meni je bilo ponižujoče. Jaz sem se po-
stavila. ‘Meni je žal, ker vi tako razmišljate, ampak 
jaz imam 27 let delovne dobe v Muri in v tem času 
sem marsikaj delala, sem delala z ljudmi, sem bila 
tudi zadolžena za prvo pomoč. V našem obratu smo 
imeli zdravnika, ampak sem dosti ljudi sama oskr-
bela, sem bila za to usposobljena. Ima vsaka od nas 
eno izobrazbo, kakršnokoli, saj meni je vseeno, lah-
ko sem tudi avtomehanik. Gučate, kako je moje delo 
ničvredno. Jaz sem socialna oskrbovalka, točno vem, 
kaj moram delat.’ Takrat sem si zapečatila usodo.
Vesna je bila prepričana, da drugega dela ni dobila zaradi 
konflikta (in iz osebnega maščevanja zaradi nekdanje vlo-
ge delavske zaupnice v tovarni). Napisala je 800 prošenj, 
dobila je zgolj tri odgovore (negativne). »Smo petčlanska 
družina,« je povedala v video intervjuju pet let pozneje, 
»živimo z mamino penzijo. Mama je delala v Muri 35 let« 
(Spletni vir 2).
O tem, kaj se je dogajalo z odpuščenimi delavkami in 
delavci, sta v magistrski nalogi pisali Nina Luin in Ka-
tja Bras.
31
 Študiji, ki sta nastali na podlagi intervjujev, sta 
31 S podobnim ciljem – preučiti konkretne potrebe ljudi na terenu – je 
nastala tudi študija o profilu brezposelnih v Prekmurju v sodelovanju 
Ljudske univerze Murske Sobote in Andragoškega centra. Na podla-
gi študije (Kučan in Petkovič 2010) so v Murski Soboti organizirali 
program usposabljanja Oblikovalka tekstilnih izdelkov z elementi 
tradicionalne tekstilne dediščine. Zahvaljujem se Alenki Kučan in 
Jelki Pšajd za informacije.
pokazali, da so bili ljudje po stečaju pogosto prepuščeni 
samim sebi in neformalnim oblikam podpore, predvsem 
družine. Čustveno oporo so najpogosteje iskali pri svo-
jih najbližjih. Najredkeje so poiskali podporo v prime-
ru finančnih težav. Niso se niti obrnili po pomoč, raje so 
skromno živeli od prejemkov, denarnega nadomestila in 
socialne pomoči.
32
 Ljudje so bili nad formalno podporo 
razočarani. Denarna nadomestila so bila prenizka, infor-
macije in podpora pri iskanju zaposlitve premajhne (Bras 
2015).
33
 V trgovinah so kupovali izključno »življenjske re-
či« (olje, mleko, sladkor), zelenjavo so pridelali na vrtu ali 
njivi (lahko tudi pri sorodnikih), meso so pogosto dobili 
od sorodnikov s kmetij (Luin 2013). Nekateri so bili že 
od prej (pred stečajem) navajeni živeti skromno. Denar so 
najprej namenili za plačilo položnic, potem so preračuna-
vali, kaj je nujno potrebno. Vedeli so za cene vseh dobrin 
v različnih trgovinah, kupovali so ob akcijah in popustih. 
Nekaterim sta pomagala Rdeči križ ali Karitas. Nekateri 
so se preselili k staršem. Nina Luin je ugotavljala, da je 
finančni primanjkljaj vplival na občutja izgube avtonomije 
in vstop v odvisnostna razmerja (predvsem ko so se odrasli 
otroci vrnili k staršem) (2013: 75–76).
Silva se je po stečaju vrnila na srednjo ekonomsko šolo (gi-
mnazijo je prekinila, ko se je 17- letna zaposlila v Muri):
Prvo leto so nam plačali v celoti, potem so nam po-
vedali, da so nam enostransko prekinili pogodbo, 
ker ni denarja. Naj si plačamo sami. So nam potem 
povrnili, a zgolj drugo leto. Tretjo leto mi je plačal 
partner. Sem imela srečo. Ekonomsko srednjo šolo 
sem končala z maturo, ena točka mi je manjkala, da 
bi bila zlati maturant. Sem sama nase ponosna in 
pri meni doma so. A to ne pomeni zaposlitve. Starej-
ši kot smo ... (Spletni vir 3)
Silva stavka ni dokončala. Številne delavke so na trgu dela 
veljale za prestare in težje zaposljive. Zanje brezposelnost 
ni pomenila zgolj vmesnega, prehodnega obdobja. Stečaj je 
poleg sedanjosti zaznamoval tudi njihovo prihodnost.
Nekateri so se zaposlili v Avstriji ali pa so se začeli ukvarjati 
s podjetništvom. Za sogovornice je bilo predvsem pomemb-
no, da so si povrnile zaupanje in spoštovanje: »Imam krog 
ljudi, ki verjamejo vame, ki mi zaupajo. S tem novim poslom 
sem veliko ljudi novih spoznala. Spoštovanje sem dobila.« 
Ana (2013) se je lotila peke kruha. Pri pridobivanju zau-
panja in spoštovanja samih sebe in okolice so bili večini v 
oporo najbližji družinski člani: partner(ka), starši ali otroci. 
Breda (2013) je povedala: »Mož je bil zame največja opora. 
Zaradi denarja ni bilo nikoli prepira. Ko sem prišla domov 
in povedala, da sem brez službe, je mož rekel samo: ‘Hvala 
32 Katja Bras (2015: 58–59) je ugotavljala, da v tej zvezi nikoli niso 
omenili prijateljev. Kar je bilo zelo drugače, kot so kazale študije 
drugod po Sloveniji. 
33 Po mnenju ljudi so delovale zgolj zveze in poznanstva (Bras  
2015: 57).
Glasnik SED 59|2 2019
15
 Razglabljanja Nina Vodopivec
bogu, škoda samo, da se to ni zgodilo že prej.’ Zaradi mene, 
zaradi mojega zdravstvenega stanja.«
Modna oblikovalka Varja je po stečaju skupaj s kolegico od-
prla trgovino in modni salon. Nekaj časa je iskala zaposlitev 
v regiji in v Avstriji. Ker ni uspela najti ničesar, se je skupaj 
s kolegico odločila za samostojno pot. Iskali sta zagonski 
kapital. Na formalne institucije se nista obrnili, saj je bilo 
»to preveč zakomplicirano, veliko administracije, prošenj, 
časa.« S tem se nista hoteli ukvarjati, čim prej sta želela 
začeti. »Jaz sem tisto malo naštudirala, šla v knjižnico, vza-
meš ekonomske osnove, kot Excel za telebane, pa predeba-
tiraš. Prijatelj nama je pomagal z nasveti.« Z odpravnino 
iz stečajne mase sta na dražbi Murine opreme kupili stroje, 
police za trgovino, ostanke materialov, sukance ipd. Poi-
skali sta prostor za trgovino in delavnico. Po enem letu sta 
jo zaprli. Varja je sama nadaljevala podjetniško pot, v svoji 
hiši je odprla salon. »Je daljša pot, ampak je boljša pot,« je 
razmišljala med najinim pogovorom junija 2019, »ni eno-
stavno, a je bila zelo poučna izkušnja.«
Na stečaj in izgubo dela v Muri so sogovornice gledale re-
trospektivno, z gledišča oziroma iz situacije, v kateri so se 
znašle v času naših pogovorov. Za nekatere je bila izguba 
dela v Muri kljub prizadetosti, težkim razmeram ter obču-
tjem poriv, da so se začele ukvarjati z drugo dejavnostjo ali 
se preusmerile na druga področja. Motivirali so jih otroci, 
družina ali novi posli. Večina se je počutila prepuščena sami 
sebi, zato je podporno okolje (družina) odigralo zelo po-
membno vlogo tako čustveno kot pri pridobivanju samoza-
vesti in gradnji samopodobe. Kot najpomembnejši pa sta se 
izkazali prav občutji lastne vrednosti in pripadnosti.
Sklep
Ekonomsko antropologinjo Susano Narotzky (2016) je 
zanimalo, kaj ljudi povezuje v stiskah in hrepenenjih za-
radi izgube dela. Ugotovila je, da jih močno zaznamuje 
izguba dostojanstva. Opisala je dva načina spopadanja s 
takšno izgubo. Prvi zajema vzpostavljanje solidarnostne 
mreže, ekonomije skrbi in podpore v družinskem (in so-
rodstvenem) okolju. Drugi – pa čeprav je potekal drugače 
(v boju za družbeno dobro, v nasprotju s privilegiji sindi-
katov) – je povezan z nekdanjimi tradicionalnimi oblikami 
delavske organizacije, ko so ljudje v kolektivnih protestih 
zahtevali pravico do dela. Delo ni bilo pomembno zgolj 
za preživetje, temveč je zajemalo klic po avtonomiji, ki 
jo je omogočal osebni dohodek.
 
Smatrali so, da jih je dr-
žava pustila na cedilu in da je podlegla kapitalističnim in-
teresom. Nove oblike kapitalistične akumulacije so rušile 
nekdanji keyneziansko-fordistični model kapitalizma, kjer 
so sicer veljala načela neenakosti, a je v njih proizvodni 
delavec – državljan zasedal dostojno mesto.
34
 Po Susani 
34 Susana Narotzky se je sklicevala na keyneziansko-fordistični model, 
sama pa se sklicujem na model socialističnega samoupravljanja. Ne 
glede na podobnosti (vlogo in položaj delavca v okviru industrijske 
Narotzky so se ljudje v preteklosti mobilizirali v boju proti 
dominaciji in izkoriščanju, po letu 2008 pa v pozivu k do-
stojanstvu proti krivicam in neenakosti. Njihovo sistem-
sko ponižanje je vzpostavilo razmere za boj za spremembo 
moralnih okvirov, v katerih bo življenje ponovno pridobilo 
vrednost in pomen.
Čeprav Susana Narotzky poudarja mobilizacijo ljudi in 
proteste, sem sama ugotavljala podobno. Murine delavke 
so se ob izgubi dostojanstva obrnile k svojim družinam, v 
katerih so krepile solidarnostne vezi, odnose recipročno-
sti in zaupanja. Sogovornice so hrepenele po prepoznanju, 
zaupanju, po občutenju lastne vrednosti in pripadnosti, kar 
so našle v družini (za katero v preteklosti pogosto ni bi-
lo časa). Po drugi strani pa so se za dostojanstvo borile 
s postavljanjem zahtev za družbeno vključenost (bolj na 
individualni ravni v vsakdanjem življenju, v novih poslih 
in poznanstvih ljudi ter manj s protesti in kolektivnimi bo-
ji) in s sklicevanjem na priborjene delavske pravice, proti 
razlastitvi družbene pogodbe, z vnašanjem morale za pri-
hodnje generacije (prim. Narotzky 2016).
Susana Narotzky je izhajala iz razprav o moralni ekonomi-
ji, ki so v zadnjem času zaznamovale ekonomsko antropo-
logijo. Ekonomski antropologi si v razumevanju koncepta 
niso enotni, vsi pa za njegovega začetnika postavljajo so-
cialnega zgodovinarja E. P. Thompsona in antropologa J. 
Scotta (med drugim Fassin 2009; Palomera in Vetta 2016), 
pri preučevanju ekonomije ljudi pa opozarjajo na pomen 
norm, vrednot, pravic, dolžnosti, odgovornosti, idejnih 
svetov ljudi.
35
 Za potrebe članka se sklicujem na Thomp-
sona (1971), ki je moralno ekonomijo povezal z občutji 
pravičnosti in legitimnega, samostojnosti in varnosti. Pri 
zgodovinski analizi nemirov, do katerih je prihajalo za-
radi lakote (podražitve žita), je poudaril, da dogodkov ne 
smemo brati kot neposrednih posledic materialnih razlo-
gov (kot upor lačnih želodcev). To sicer ne pomeni, da ni 
povezave med materialno realnostjo in družbenim dogod-
kom, ampak da te niso enostavne in neposredne. Nemiri 
oziroma protesti
36
 niso zgolj reakcija na lakoto, ampak 
nastanejo zaradi preloma določenih družbenih norm in re-
cipročnosti, ki regulirajo življenje. Ljudje so protestirali, 
ker krivic niso mogli več tolerirati. Kar pomeni, da so se 
ob nemirih oziroma protestih upirali predvsem nespošto-
modernizacije in socialne države) je bil v socialistični samoupravni 
družbi položaj industrijskega delavstva drugačen. Poleg formalnih in 
ideoloških zavez, pravic in določil je v tej zvezi treba upoštevati tudi 
že omenjena neformalna razmerja, odnose, vrednostne orientacije 
ljudi in družbena prepoznanja, moč hrepenenja in obljube, ki so 
imele v samoupravni družbi drugačen učinek, intenziteto in moč.
35 Fassin (2009), ki je utemeljeval razliko med uporabo koncepta pri 
Thompsonu in Scottu, svari pred povzetkom različnih razumevanj in 
pojmovanj različnih avtorjev.
36 Več o razumevanju zgodovinskih oblik družbenih nemirov, 
družbenega nezadovoljstva in uporništva v kontekstu tistega časa 
glej Thompson 1971.
Glasnik SED 59|2 2019
16
 Razglabljanja Nina Vodopivec
vanju družbenih norm, pravic, dolžnosti in odgovornosti. 
Thompson poziva k raziskovanju družbene realnosti izko-
riščanja, doživljanja in izkušenj družbenih frustracij, pra-
vičnega in upravičenega.
Prav o tem so pripovedovale sogovornice v pričujočem 
članku. Njihova doživljanja je zaznamovala izguba druž-
benega prepoznanja, odnosov zaupanja, recipročnosti, 
pravic, družbene odgovornosti in dolžnosti. Pri tem so 
pomembno vlogo odigrala spremenjena kulturna vredno-
tenja dela in etike dela. Občutja krivic in zapuščenosti je 
poglabljal občutek nekaznovanosti elit. »Včasih smo bili 
ljudje,« je rekla Silva (2011) v najinem pogovoru, »zdaj 
smo številke.« Pozivi ljudi k dostojanstvu so pozivi k te-
meljem, ki ne omogočajo zgolj materialne (preživetje), 
temveč tudi družbeno reprodukcijo, vključno z družbenim 
prepoznanjem in vključenostjo.
Ob stečaju Mure je bila večina zaposlenih starih med 40 
in 50 let, to je bila generacija, rojena v začetku 70. let 20. 
stoletja. Vendar to ne pomeni, da ljudje ostajajo ujeti v so-
cialistični preteklosti. Toliko bolj pomembno je to zapisati 
ob doživljanjih industrijskih delavcev, ker se jih v družbi 
pogosto povezuje s socialistično preteklostjo (V odopivec 
2012a, b). Poudarjam, da v tem primeru ne gre za težnjo 
po vrnitvi v preteklost, ampak za zahtevo po drugačni se-
danjosti in prihodnosti. Zamišljena prihodnost ni podaljšek 
sedanjosti, temveč je napolnjena s preteklimi aspiracijami 
(Knight in Stewart 2016: 12) ter z moralnim sporočilom za 
naslednje generacije (Narotzky 2016).
Pogovor z delavkami in delavci kaže, da v družbi ni bilo 
prostora za artikulacijo njihovih stisk in njihovo uzgod-
bljanje. Tudi zato izguba dostojanstva ni bila prepoznana 
kot nekaj, kar je družbeno pogojeno, zato so se ljudje z 
njo pogosto spopadali v osami. Njihove težave je še pogla-
bljalo umanjkanje diskurzivnega prostora v samoodgovor-
ni družbi tržne racionalnosti. Analiza članka zato kaže na 
pomen uzgodbljanja stisk ljudi in ozadij, ki so jih zazna-
movali, in opozarja, da so doživljanja strukturno zazna-
movana. Ob tem poudarjam, da strukturnih pogojenosti ne 
esencializiramo v delavske subjektivitete oziroma ne pre-
vajamo v kulturno razliko, intimnih doživljanj ne homoge-
niziramo in ljudi ne objektificiramo v učinek ideologije.
37
Država je v pričakovanjih in razočaranjih ljudi odigrala 
pomembno vlogo. Izgubi dela in tovarne sta močno pove-
zani z njihovim klicem po dostojanstvu ter s hrepenenjem 
po pripadnosti in družbenem prepoznanju.
37 O podobnih dilemah ob obravnavi družbenega trpljenja govorijo 
medicinski antropologi. Pozivajo k boljšemu razumevanju, ki hkra-
ti zajema individualne in kolektivne (medosebne) izkušnje oziroma 
doživljanja na lokalni in globalni ravni (Knežević Hočevar 2017). 
Problem prevajanj strukturnih pogojenosti v kulturno razliko je po-
leg novih kulturoloških študij razreda obravnavala tudi Chris Haylett 
(2001). Več o tem glej tudi V odopivec 2012b.
Zahvala
Članek je bil pripravljen v sklopu raziskovalnega pro-
grama P6-0280 (Podobe gospodarske in socialne moder-
nizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju), ki ga je iz 
državnega proračuna sofinancirala Javna agencija za razi-
skovalno dejavnost Republike Slovenije.
Za podrobno branje in komentarje se zahvaljujem Barba-
ri V odopivec, urednicama Glasnika SED in štirim anoni-
mnim recenzentom. Posebna zahvala pa gre mojim sogo-
vornicam in sogovornikom, da so si vzeli čas ter z mano 
delili spomine in doživljanja. 
Literatura
AUTOR, Nika: Učinki reprezentacije in zagate kritične misli v 
polju umetniških praks. Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza 
v Ljubljani, 2011.
BONFIGLIOLI, Chiara: Gendering Social Citizenship: Textile 
Workers in Post-Yugoslav States. CITSEE Working Paper No. 
2013 (30), 2013.
BRAS, Katja: Omrežja socialne opore odpuščenih delavk in de-
lavcev tovarne Mure. Magistrska naloga. Ljubljana: FDV , 2015.
DRAKSLER, Katja, Nataša Dernovšček Hafner, Niko Arnerić 
in Metoda Dodič Fikfak: Restructuring of a Textile Manufactu-
ring Company and Workers’ Health. New Solutions: A Journal 
of Environmental and Occupational Health Policy 28 (1), 2018, 
131–150.
DODIČ FIKFAK, Metoda: Zdravje ljudi v času krize. Glasnik 
KIMPDŠ 4 (1), 2010, 2–4.
FASSIN, Didier: Moral Economy Revisited. Annales. Histoire, 
Sciences Sociales 6, 2009, 1237–1266.
FORJAN, Nataša: Stanje tekstilne industrije v Sloveniji: Primer 
Mure d. d. Diplomska naloga. Ljubljana: FDV , 2003.
HAYLETT, Chris: Illegitimate Subjects?: Abject Whites, Neo-Li-
beral Modernization and Middle Class Multiculturalism. Enviro-
nment and Planning D: Society and Space 19 (3), 2001, 351–370.
JAMBREŠIĆ-KIRIN, Renata in Marina Blagaić: The Ambi-
valence of Socialist Working Women’s Heritage: A Case Study 
of the Jugoplastika Factory. Narodna umjetnost 50 (1), 2013, 
40–73.
JOV ANOVIĆ, Deana: Bor forward: Zamišljanje budućnosti. 
Bor: Narodna bibilioteka Bor, 2013.
KIESELBACH, Thomas (ur.): Zdravje v času prestrukturiranja 
(HIRES), priporočila in odzivi posameznih držav ter politike v 
EU. Ljubljana: Klinični inštitut za medicino dela, prometa in 
športa, UKC, 2011.
KLADNIK, Ana: The Formation and Development of the Socia-
list Town in Yugoslavija and Czechoslovakia, 1945–1965 / Obliko-
vanje in razvoj socialističnega mesta v Jugoslaviji in na Češkoslo-
vaškem, 1945–1965. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v 
Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2013.
KNEŽEVIĆ HOČEVAR, Duška: Nevidne stiske »uspešnih« v 
kmetovanju na podlagi presoj družbenega trpljenja. Glasnik SED 
57 (1–2), 2017, 26–34.
Glasnik SED 59|2 2019
17
 Razglabljanja Nina Vodopivec
KNIGHT, Daniel in Charles Stewart: Ethnographies of Austeri-
ty: Temporalities, Crisis and Affect in Southern Europe. History 
and Anthropology 27 (1), 2016, 1–18.
KOV AČ, Bogomir: Mura, slovenski GM. Mladina 26, 3. julij 
2009, 25.
KUČAN, Alenka in Danijel Petkovič: Analiza potreb po razvo-
ju novih izobraževalnih programov za brezposelne v pomurski 
regiji. Neobjavljena študija Andragoškega centra Slovenije in 
Ljudske univerza Murska Sobota, 2010.
LAZNIK, Tjaša: Antropološka analiza dela v Velenju. Doktorska 
disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulte-
ta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2018.
LUIN, Nina: Življenjske prakse in strategije preživetja: Primer 
odpuščenih Murinih delavk. Magistrska naloga. Ljubljana: Uni-
verza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2013.
MATOŠEVIĆ, Andrea: Pod zemljom: Antropologija rudarenja 
na Labinštini u XX. stoljeću. Zagreb: Institut za etnologiju i fol-
kloristiku, 2011.
MOČNIK, Rastko: Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu. V: 
Gal Kirn (ur.), Postfordizem: Razprave o sodobnem kapitalizmu. 
Ljubljana: Mirovni inštitut, 2010, 149–202.
NAROTZKY , Susana: Between Inequality and Injustice: Di-
gnity as a Motive for Mobilization During Crisis. History and 
Anthropology 27 (1), 2016, 74–92.
NEUBAUER, Sonja: Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ste-
čaja na primerih Murinih delavk. Diplomska naloga. Maribor: 
Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, 2011.
PALOMERA, Jaime in Theodora Vetta: Moral Economy: Re-
thinking a Radical Concept. Anthropological Theory 16 (4), 
2016, 413–432.
PIKON, Rok: Novi lastniki Muri obljubljajo sedem milijonov 
evrov. Finance.si, 29. 8. 2011; https://www.finance.si/322057/No-
vi-lastniki-Muri-obljubljajo-sedem-milijonov-evrov, 23. 7. 2019.
PETROVIĆ, Tanja: Industrijsko delo v socializmu: Od izkušnje 
do dediščine. Glasnik SED 56 (3–4), 2016, 31–40.
POTKONJAK, Sanja in Tea Škokić: ‘In the World of Iron and 
Steel’: On the Ethnography of Work, Unemployment and Home. 
Narodna umjetnost 50 (1) 2013, 74–95.
PRINČIČ, Jože: Največja in uspešna slovenska podjetja v drugi 
polovici 20. stoletja. V: Jurij Fikfak in Jože Prinčič (ur.), Biti 
direktor v času socializma: Med idejami in praksami. Ljubljana: 
Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, 205–258.
SCOTT, James C.: Weapons of the Weak: Everyday Forms of 
Resistance. New Haven: Yale University Press, 1985.
STANOJEVIĆ, Miroslav. Konec dolgega stavkovnega vala. Te-
orija in praksa 38 (5), 2001, 798–816.
STANOJEVIĆ, Miroslav: Slovenski postfordizem v kontekstu 
evropeizacije: Konkurenčno (samo)izčrpavanje dela. V: Goran 
Lukić in Rastko Močnik (ur.), Sindikalno gibanje odpira no-
ve poglede. Ljubljana: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, 
2008, 23–33.
STUDEN, Andrej: Človek mora delati za svojo srečo! Pretekla 
razpravljanja o delu s poudarkom na drugi polovici 18. in prvi 
polovici 19. stoletja. V: Andrej Studen (ur.), Pomisli na jutri: O 
zgodovini (samo)odgovornosti. Ljubljana: Inštitut za novejšo 
zgodovino, 2012, 9–36.
THOMPSON, Edward P.: The Moral Economy of the Engli-
sh Crowd in the Eighteenth Century. Past & Present 50, 1971, 
76–136.
VODOPIVEC, Nina: Labirinti postsocializma: Socialni spomi-
ni tekstilnih delavk in delavcev. Ljubljana: Institutum Studiorum 
Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2007.
VODOPIVEC, Nina: Samoodgovornost – paradigma sodobne 
modernizacije: Izziv ali grožnja. V: Andrej Studen (ur.), Pomisli 
na jutri: O zgodovini (samo)odgovornosti. Ljubl jana: Inštitut za 
novejšo zgodovino, 2012a, 223–245.
VODOPIVEC, Nina: »Dovolj je! Nismo številke, ljudje smo!«: 
Industrijski delavci in posledice sodobnega prestrukturiranja. V: 
Jaka Repič in Jože Hudales (ur.), Antropološki vidiki načinov 
življenja v mestih. Ljubljana: Znan stvena založba Filozofske fa-
kultete, 2012b, 187–210.
VODOPIVEC, Nina: On the Road to Modernity: Textile Wor-
kers and Post‐socialist Transformations in Slovenia. History 97 
(328), 2012c: 609–629.
VODOPIVEC, Nina. Postsocialistična tranzicija v antropološki 
perspektivi. V: Aleksander Lorenčič in Željko Oset (ur.), Regio-
nalni vidiki tranzicije. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 
2016, 33–48.
ŽUPANOV , Josip: Samoupravni socializem, konec neke utopije. 
Teorija in praksa 26 (11–12), 1989, 1387–1399.
Ustni viri
Silva, intervju, Murska Sobota, 2011.
Vesna, intervju, Murska Sobota, 2011.
Erika, intervju, Murska Sobota, 2011.
Branko, intervju, Ljubljana, 2019.
Varja, intervju, Murska Sobota, 2019.
Milena Srpak, intervju, Ljubljana, 2011.
Intervjuji Nine Luin z Ano, Bredo, Cilko, Jano, Jasmino, Marijo 
in Tonijo, 2013.
Spletni viri
Spletni Vir 1: Veliko ljudi je pustilo svoje zdravje v Muri, nekoč 
niso bili le številke – bili so ljudje. Pomurec.com, 16. 2. 2016; 
https://www.pomurec.com/vsebina/36876/veliko_ljudi_je_pusti-
lo_svoje_zdravje_v_muri__nekoc_niso_bili_le_stevilke_%C3%
A2%E2%82%AC%E2%80%9C_bili_so_ljudje /, 29. 8. 2019.
Spletni vir 2: DERNOVŠEK HAFNER, Nataša in Katja Dra-
ksler: Zdravje delavcev v procesih prestrukturiranja podjetij – 
primer poslovne skupine Mura, Murska Sobota. Videoposnetek. 
UKC Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in 
športa (študija), Zera d.o.o. (produkcija videa), 2016; https://vi-
meo.com/155300838/, 23. 7. 2019.
Glasnik SED 59|2 2019
18
 Razglabljanja Nina Vodopivec
The End of the Mura Textile Factory: 
Work Loss Experiences and Calls for Dignity
The central thesis of the article is that the collapse of the Mura factory, which occupied a particular position in the society and 
history of the textile industry in Slovenia, entailed more than just a financial and employment loss for many workers. It also 
involved personal and social loss: a loss of dignity (cf. Narotzky 2016), self-worth, and social recognition.
The article is based on an analysis of interviews with the retired and dismissed workers, an overview of media materials, 
and research projects that included surveys or interviews with the dismissed Mura factory workers. The author highlights 
three such research projects: two master’s theses on work-loss experience, unemployment, and survival strategies of Mura’s 
workers (Luin 2013; Bras 2016), as well as a survey on the consequences of Mura’s bankruptcy for the workers’ physical and 
mental health (Draksler et al. 2018). These projects are not only sources of information about the experiences of losing one’s 
employment and factory, but also demonstrate that the society showed little interest in the consequences of losing a job and 
experiencing such a loss. The author connects the lack of research and attention paid to such questions by the society with the 
specific way of how the society dealt with the economic restructuring in Slovenia.
She establishes that the loss of dignity was individualised. Workers talked about feeling humiliated, deceived, and abandoned. 
Their experiences were strongly affected by the tense circumstances and relations in the factory before the bankruptcy as well 
as by the way they had been dismissed. Their distress often remained embodied and suppressed in the intimacy of the emo-
tional experience. The extensive media coverage did not resolve any problems. With its specific way of representation, which 
corresponded to the prevailing social representations of industrial workers in the society, it often even exacerbated them. The 
absence of a discourse space to narrate the stories of loss and distress in the so-called self-responsible society of market ration-
ality aggravated these painful experiences. The feelings of injustice, abandonment, and social devaluation were intensified by 
the impression of the elites’ impunity. The workers turned to the state for the protection of basic human dignity, addressing not 
only the legal role (legislation) but the entire system that maintained social reproduction.
Spletni vir 3: M. N.: Muro toži 1.620 delavcev. In še več jih bo. 
MMC RTVSLO, 20. 7. 2010; https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/
novice/muro-tozi-1-620-delavcev-in-se-vec-jih-bo/235144/, 29. 8. 
2019.
Spletni vri 4: NARED, Marjetka: Protest delavcev Mure: Molk 
in stisnjene pesti. MMC RTVSLO, 23. 7. 2009; https://www.
rtvslo.si/slovenija/protest-delavcev-mure-molk-in-stisnjene-pe-
sti/208240/, 22. 7. 2019.