ZAPISKI
KAFKOVO   JUBILEJNO   LETO   NA   ČEŠKEM.   Lanski   osemdesetletnici
Kafkovega rojstva sledi letos šttridesetletnica njegove smrti. Oh tem dvojnem jubileju se je zanimanje za Kafko stopnjevalo predvsem na Češkem. Leto 1963 pomeni definitivno vrnitev pisatelja v njegovo pravo domovino — Prago, ki mu je bila doslej prej sovražna kot naklonjena. Čeprav so Čehi že pred vojno — prvi na svetu — prevajali Kafko in o njem pisali, četudi je v letih 1957 do 1962 izšlo v prevodih nekaj Kafkovih del [Amerika, Proces. Brlog. V kazenski koloniji in še kakih sedem krajših povesti), je oficialna kritika imela mnogo pomislekov proti celotnemu delu. pravzaprav je šele jubilejno leto 1963 dal« priložnost, da se Kafkova dela osvetlijo še z drugih pozicij, ne le s tistih, ki jih je dovoljevala doba osebnega kulta. Nekak uvod v novo obdobje je pomenila bogato ilustrirana knjiga E. Frvnte in J.Lukasa Kafka je živel v Pragis (1960). Predi gra so bile tudi številne polemike (znameniti boji za rehabilitacijo Kafke, ki jih je vodil E. Goldstiicker, gl. Literarni nonini/ 1963. št.". 9, 11. 13),
651
in nove smernice  (2. kongresa  KPCS.  Po mednarodni  kafkovski   konferenci  v
Liblicih pri Pragi (maj 1963). o kateri so po s\etu mnogo pisali (Leltres franrni-ses 1963, 981, Leoš Houska: *Franz Kafka und Prag< v Plnlologica pragensia 1963, 4, NaŠi razgledi 1963. Sodobnost 1963. Der Mortat št. 2. 1964. Die Welt 19.7.1965 in 14.3.1964, Neues Deutschland 7.3.1963 itd.), je bilo na Češkem prvič potrjeno — kar je bilo drugod že zdavnaj jasno — da Kafkov opus sodi med vrhovna dela humanistične in realistične literature v najširšem pomenu besede (tako kot realizem pojmuje R. Garaudv) in da je še danes aktualno tako na Zahodu kot na Vzhodu. Novo obdobje pozitivnega vrednotenja Kafke se na Češkem torej ni izvršilo od danes na jutri in tudi ne v celotnem socialističnem taboru. V Nemški demokratični republiki še slejkoprej vztrajajo na ozkem dogmatičnem stališču. Še po kafkovski konferenci je nastalo okoli Kafke in razlage, kaj je realizem in dekadenca, mnogo polemik. Francoski marksistični filozof prof. Roger Garaudv in tudi dunajski marksistični kritik in pisatelj Ernst Fischer zastopata stališče, da definicija realizma, kakršno so podali dogmatiki in nekateri marksistični literarni teoretiki, ne ustreza in da je treba pojem »realizem« razširiti, definiramo pa ga lahko šele na podlagi del samih, ne že pred njihovim nastankom zgolj na podlagi znanih dialektičnih zakonov. Novo literarno puškarjenje je nastalo kmalu po kafkovski konferenci, kjer je Garaudv Kafko razlagal že z vidikov novo pojmovanega realizma [gl. polemiko med Alfredom Kurello — Sonntag 1963. 31 in Literarni novinv 5. 10. 1963 — na eni ter G. Garaudvjem. E. Fischerjem in E. Goldstiickerjem na drugi strani — Literarni nooiny 1963, št. 24, 40, 41), ki se zdaj nadaljuje med Ernstom Fischerjem (-.Volksstimme« 21.2.1964) in vzhodnonemškimi literarnimi teoretiki (Fischer se je jasno distanciral od vzhodnonemške kulturne politike)]. Ne vem, da bi v NDR do danes izšel kak ponatis Kafkovega dela (objektivno: izid otežkoča tudi zaliodnonemška licencijska založba S. Fischer, ki postavlja zaviralne pogoje, kakršnih npr. pri izdaji jugoslovanskih in čeških prevodov ni postavljala), medtem so celo v SSSR prevedli Kafkovo povesi F kazenski koloniji« (Inostrannaja literatura). S tem seveda ni rečeno, da v Sovjetski zvezi stojijo glede Kafke na istem stališču kot na Češkem, urednik Boris Rjurikov je preko TASS-a povedal, da Kafko tiskajo (tako kot tudi druge zahodne pisatelje) ne zaradi odobravanja njegovih idej, ampak zato. da se sovjetski bralci lahko sami prepričajo o dobrih in slabih straneh prevedenega avtorja.
Tudi na Češkem se je koj v začetku pokazalo, da s pozitivnim odnosom do Kafke ni mišljeno nekritično odobravanje vseh komponent njegovega ustvarjanja in mišljenja, zlasti ne njegove, življenjske filozofije fatalizma in vdanosti v usodo, ki da je ni moči spremeniti. Če pa je Paw F.isner leta 1930 kompromisno zahteval, da se h Kafkovim delom mora pristopiti »realiter. spiriiualiter et mistice", je kritika in interpretacija na Zahodu zadnji vidik mestoma privedla do absurda,* tlel marksistične literarne kritike pa je >realUer< jemal pre-ozkosrčno. Jasno je, da Kafkovega dela ni mogoče abstrahirati od časa in okolice (mnogo meščanskih razlagalcev) in da abstraktni metafizični vidik npr. M. Broda nikamor ne pelje, saj prej deformira kot pojasnjuje, vendar se je pri razlagi celotnega Kafkovega dela treba opreti tudi na take razlage, ker je v vsakem, še tako negativnem delu, vsaj nekaj pozitivnega. Današnje češko raziskovanje
* Najnovejša knjiga te smeri je Kurt Weinberger: Kafkas Dichiung (Bern 1964), kjer je govora o posebni religioznosti Kafkovih del« in o ^izgubljeni božji podobi«.
652
v zvezi s Kafko meni, da ne gre zametavati vseh zahodnih ugotovitev o pisatelju.
Posledica pozitivnega vrednotenja Kafke je bila. da se je zanimanje za tega pisatelja na Češkem vse bolj poživilo, kar se je pokazalo pri umetniško prepričljivo insceniranem Kafkovem večeru (\9b~-> v maju), v radijskih oddajah (junij, julij 1963), zlasti pa na dveh diskusijskih večerih Praškega umetniškega kluba. Pri tem ne smemo prezreti umetniških del, ki jih je inspiriral duh Kaf-kovih povesti, omenjam samo dela kiparjev B. Koulove in K. Hladika in slikarjev Jifija Balcara. Adolfa Hoffmeistra in Františka Tichega (impresivni Kafkov portret). Glasbeno sta Kafkovo delo interpretirala komponista Sommer in Jan Klusak (zadnji je bil odlikovan na 5. bienalu v Parizu); Klusak kom-ponira opero na tekst Kafkovega romana »Proces«. Razen tega so se pripravljali za uprizoritev dramatiziranih romanov »Proces* in »Graščin;: ¦ (v Gledališču S. K. Neuinana in v Gledališču pri Ograji).
Nova marksistična razlaga Kafkovih del, ki so zdaj postavljena v čas in družbo, upošteva dejstvo, da je Kafka živel v času odmirajočega meščanstva in bližajoče se socialistične revolucije tako rekoč v trojnem getu: kot Nemec med Čehi, kot Zid med Nemci in kot meščan, ki je iskal vključitev v delavsko gibanje, ter daje seveda velik poudarek realijam. hoče Kafko (da se tako izrazim) čim bolj »ozemljiti , se pravi, pojasniti njegovo delo v zvezi z zgodovinsko družbenimi silnicami; zaveda se, da je to v prvi vrsti objektivno mogoče predvsem v Pragi, kjer je pisatelj živel in ustvarjal. To delo otežkoča dejstvo, da je Kafkova literarna zapuščina in zapuščina ožjega kroga njegovih prijateljev danes izven ozemlja ČSSR in da še danes nimamo kritične izdaje Kafkovih del; M. Brod je tekste po svoje popravljal, vendar jih ni falzificiral (Kafkova zapuščina je definitivno deponirana v Bodlevan Librarv v Oxfordu, gl. The Book Collector X, 1961, str. 265 ss.). Tudi veliko korespondence je še v zasebnih rokah in arhivih, zato v Pragi skušajo izčrpati vse vire, ki jih imajo doma. Med njimi je tudi arhiv Delavske nezgodne zavarovalnice v Pragi, kjer je bil Kafka od 1908 do 1924 nastavljen kot pomožni uradnik, koneipist, tajnik in od julija 1922 kot začasno upokojeni višji tajnik. V njem je 58 pisem, prošenj in elaboratov F. Kafke (z vsemi prilogami). Nekaj tega gradiva je ponatisnil že Klaus Hermsdorfer (avtor Kafkove biografije) v vzhodnonemški reviji »Sinri und Forme (1937 — Briefe eines Angestellten), zdaj pa jih je z opombami in s kritičnim aparatom izdal Jaromir Loužil (Sbornik Narodniho muzea o Praze. 1965-C, VIII. 2).
Pisma niso literarnega, ampak uradnega značaja, in neposredno ne bodo prispevala k boljšemu poznavanju Kafkovega dela, so pa važna za razumevanje Kafke—človeka — in tako posredno tudi za razumevanje njegovega dela. Njih vsebina (pisana so deloma nemško, deloma češko) podaja avtentično sliko o Kafkovem občanskem poklicu in o poteku njegove težke bolezni (tuberkuloze) ter o slogu njegovega uradniškega (predvsem češkega) jezika. Važna so tudi, ker osvetljujejo njegovo razmerje do meščanskega poklica. Doslej je veljalo mnenje, da je bil Kafka v poklicu nesrečen in razdvojen, iz pisem in spričeval pa razberemo, da je Kafka svoj poklic jemal zelo resno in da je imel do njega tudi svoj notranji pozitivni odnos (ocene: neutrudljivo marljiv in ambiciozen, odlično uporabljiv... je eminentno priden delavec, izredno nadarjen in glede obveznosti izredno vesten). Urad mu je bil vir širokih socialnih izkušenj (gl. 10. pismo z 11. 12. 1912). Pisma dajejo tudi vpogled v potek Kafkove latentne
653
tuberkuloze, ki se je pričela leta 1909. Njegovi predstojniki so pogostnim prošnjam za bolniški dopust širokosrčno ugodili. Zadnje uradno pismo z 19.3.1924 se glasi: »...ker se je moje zdravstveno stanje od začetka zime močno poslabšalo, se odpeljem ob podpori strica — zdravnika, v Davos. Ni mi mogoče priti v urad, ker zaradi vročine ne morem iz postelje. Ko bom prišel v Davos, si bom spet dovolil poslati poročilo...;. Na pismu je uradno konstatirana K;:l-kova smrt (5.6.1924) v sanatoriju Kierling pri Dunaju. Kafkova trezna, hkrati pa fantazmagorično zameglena podoba sveta, zvišana emocionalnost, stanje neodločnosti in strahu, občutek manjvrednosti ipd. imajo svoje korenine gotovo v dolgoletni tuberkulozi in v procesih, ki jih ta povzroča v živčnem sistemu in psihiki človeka. S tem je korigirana enostranska legenda M. Broda, da je služba uničujoče vplivala na Kafkovo zdravje in na njegovo literarno tvorbo. Pisma so pomembna tudi z vidika jezika in stilizacije. Kažejo, da je Kafka češčino obvladal dobro, čeprav ne dovršeno (njegov oče izhaja iz češkega podeželskega okolja in je sam češko govoril), dvojezičnost pa je vplivala tudi na izrazni fond Kafkove nemščine. Pisma kažejo karakteristične znake Kafkove umetniške proze, tako imenovano neumetniškost (Kunstlosigkeit), na kar je opozoril praški germanist Hugo Siebenschein (v zborniku »Franz Kafku a Praha*, 1947). — Tej seriji dokumentov je Jan \Vagner dodal še pismo I'. Kholu, takratnemu muzejskemu bibliotekarju v Pragi: iz njega izvemo, da se je Kafka zdravil v Rivu ob Gardskem jezeru. Objava teh pisem ni prvovrsten, vendar pomemben prispevek h Kafkovi biografiji, saj že zdaj, ko literarnozgodovinsko še ni do kraja izkoriščena, popravlja nekaj nepravilno postavljenih trditev.
Tako dobiva Kafkova biografija vedno bolj ostro začrtane obrise in rdeče nitke njegovih poznanstev se vedno bolj razpletajo. Na južnem Moravskem je mestece s prekrasnim renesančnim trgom — Tfešt'. Tja se je F.Kafka vozil k svojemu »najljubšemu stricu , zdravniku dr. Siegfriedu Lowyju. da bi se naužil -pastoralne idile . Iz Kafkovih notic iz leta 1901 je razvidno, da se je tam udeleževal diskusij s študentkama A. in pa II. \V~. Za temi inicialkami se skrivata soeialistka Agata Sternova (njen brat je pozneje bil komunistični poslanec) in Hedvika AVcilerova. ki sta z Agatinimi brati tvorili jedro študentske družbe, v kateri je Kafki zelo ugajalo. Sodijo, da je odsev diskusij s temi študenti viden v romanu »Amerika* in da je v zvezi s tem mestom nastala tudi povest »Podeželski zdravnik*.
Udeleženci kafkovske konference so s poudarkom zahtevali novih naklad Kafkovih del v čeških prevodih, kajti vsa kafkologija je iluzorna, če se ne more opirati na tekste, katerih nabava je bila v ČSSR doslej če ne nemogoča pa vsaj otežkočena (vsi prevodi so že zdavnaj razprodani; značilno: mlad fant je čisto resno ponujal svoj moped za Kafkovo »Graščino* in ga je zanjo tudi dal!). Po kafkovski konferenci je izšlo vsaj sedemnajst prevodov Kafkove krajše proze in »Preobrazba (v časopisih Kulturni tvorba. Literarni nooini/. Plamen in Kulturni život. »Preobrazba* knjižno), na Slovaškem pa šest pre-vodov (Slovenske pohl'ady), v ponatisu izidejo: romana »Graščina ¦ in »Proces«, izbor povesti, izbor pisem in dnevnikov ter prva češka izdaja »Pisem Mileni-. [Takole ob robu zapisano: Rok Arih je prevedel prvo poglavje »Amerike* (Kurjač), ab ne bi bilo mogoče v jubilejnem letu prevod romana končati in ga izdati. Tudi povesti in pisma  kličejo po novih prevodih!]
Šele lani odkrito Kafkovo korespondenco s sestro Ottlo (gl. poročilo B. Borka v Naših razgledih 1963 in Dušana Ludvika v Naših razgledih 1963 in v Sodob-
654
nosti 1963), ki so jo v izvlečkih objavili v reviji Plamen (1965, št. 6). bosta knjižno izdala Kafkov biograf Klaus Wagenbaeh in redaktor Državne založbe v Pragi, Josef Čermak, izšla bo najbrž v New Yorku. Zdaj urejajo tudi že drugotno korespondenco, to je tisto, kjer je govora o Kafki (pisma mod Kaf-kovo materjo in njeno hčerko, pisma, ki sta jih pisala Kafkova prijateljica Dora Dvmant Iti zdravnik dr.Klopstock Kafkovi materi). Razen tega pripravljajo Iv sodelovanju z Leošem llousko) seznam češkoslovaške bibliografije o 1". Kafki.
Menim, da so referati na kafkovski konferenci najbolj tehten rezultat prizadevanj za novo podobo F.Kafke (izvleček glavnih referatov sem objavil v Sodobnosti 1963). Ti referati in debat ni prispevki (33) so zdaj izšli v zborniku tFranz Kafka. Liblicia konferenca 1963< (Nakladatelstvi C S Akademie ved 1963. str. 292 — 27 slik — Kčs 26, 30). V njih je Kafka obravnavan iz lite-rarnozgodov inskih. estetskih, metodoloških, socioloških, filozofskih, kulturno-političnih in bibliografskih vidikov, s čimer so dane nove smernice za marksistično vrednotenje Kafkovega dela. Ker so v referatih načeti tudi problemi marksistične definicije realizma in dekadence, vprašanje emocionalne in racionalne interpretacijske metode, vprašanje odtujitve ipd., ima zbornik tudi širšo pomembnost. Zdaj ga prevajajo v nemški jezik, izšel bo najbrž pri Rowohlt Verlagu v Hamburgu, pripravljajo pa še prevode v druge evropske jezike.
Referenti na konferenci so priznali, da marksistična kafkologija zaostaja
za meščansko, zdaj pa jo s hitrimi koraki dohiteva. Vse kaže, da jo bodo Čelii
dohiteli — prvi.
Dušan   Ludvik
655