Pri nas imamo stranke. Vsaka stranka ima svoj leposlovni list in vsak leposlovni list svoje sotrudnike. Kako ljudje pojmujejo to, kaže odlomek pisma: »Stranka V. L. S., ki ima v programu tudi versko' misel, krščanstvo, pridobiva simpatije v Erceg-Bosni, v Slavoniji, v Medjimuriu itd. Ali ne bi bilo lepo, ako bi »Dom in Svet« kot glasilo vseh tistih, ki »doživljajo in občutijo moč in ustvarjajočo silo vere«, prodiral povsod in dokazal, da toliko oklevetani in osovraženi slovenski »klerikalci« vendar niso sami mračnjaki, banavzi najnižje vrste, ampak uspešno tekmujejo v večnojasnem kraljestvu lepote z vsemi drugimi.« Dobro je! K temu morem pristaviti samo še  eno piko.
Naši leposlovni listi imajo miljejnost — pravi dr. Pregelj, da prihajam k drugi točki. Ti miljejnosti so se pesniki več ali manj nekako prilagodili. Nekateri — žalibog! Vendar pa je primera o Ivanu Cankarju slaba zato, ker čisto gotovo ni resnična. Res je pisal na različne strani drugače. Treba pa je pomisliti, da se je to vršilo v zelo različnih dobah njegovega pisateljevanja. Kaj prinese lahko že eno samo leto! Ta pojav je pripisovati na rovaš njegovega razvoja, novih notranjih doživetij in poiti k zrelosti; ta pojav nosi v sebi znak pravega umetnika, večno nemirnega in mladega. To je prišlo od znotraj na ven, on sam je vplival na miljejnost listov, prilagoditi se mu je moralo občinstvo, in ne on njemu, V »Zvonu« je parkrat menjal smer -— torej v enem in istem listu. Ali se je tedaj prilagodil uredniku? Miljejnost lista more biti odvisna samo od njegovih sotrudnikov in se čisto gotovo menja, če že moremo govoriti o kaki miljejnosti revije, kjer sodeluje več umetnikov, če to niso epigoni. Vprašanje se razpreda na široko, in težko ga je rešiti z eno potezo.
Za ljudi, ki ne razumejo vsega tega in ki že vnaprej obsojajo vse, česar ne razumejo, je ekspresijonizem strašilo', ki razliva žolč in vzbuja ogorčenje. Vsaka beseda jih nemilo dirne, vsaka primera je gorostasna. Grozno jim je, ko slišijo barve žvižgati in je izmerjena dalja ne več s kilometri, ampak s hrepenenji. Vsak nezmisel, kaos najbolj nasprotujočih si učinkov, zgnetenih za silo v celoto od ljudi, ki se hočejo rešiti vsaj za hip in hlastajo po afektu, je ekspresijonizem. Kaj pa, če je to nekaj notranjega, zlat otrok bodočnosti, ki so ga krstili s tem čudnim imenom? Ali nista vsebina in izraz tako tesno združena med seboj, da se mora z vsako porojeno mislijo roditi tudi nova oblika, ki jo nujno hoče vsebina? Ekspresijonizem je posebno izražanje novega doživetja v naših dušah, ki zahteva novih, sebi primernih izrazov in oblik. Kdor ni občutil teh novih doživetij, ne more razumeti umetnosti, ki jih oznanja; in s stališča, da 2X2 — 5 ni prav, je čisto pametno, da dotičnik tako umetnost že vnaprej odklanja. Samo molče naj bi storil to, da se ne bi blamiral pred — bodočnostjo,
Najzanimivejše pa je to: Papirja, ki bi se ločil v svetovne nazore, še nimamo, pesniška oblika pa se je že prebudila in snuje dve stranki. Prva stranka je tradicija oblike v »Zvonu«, druga pa je artistična, moderna v »Dom in Svetu«. Značilno pa je — prosim, to
so raziskovalci udejstvili — da je »Zvonova« tradicija oblike bolj katoliška, ko artistika »Dominsvetovcev«. In vendar: »mi, ki vsaj nekako slutimo višino katoliške estetike, smo si oblekli obleko dneva, mode, besede koizmiopolitičnega okusa, senzacije« in nismo ogrnili spodobne halje tistih, ki štejejo stopice in verze. Prešeren, ti si bil katoliški umetnik: Otokaf Bfezina, tvoj greh ti ne bo odpuščen! Mi pa se moramo iznebiti ne-katoliške oblike in vseh »izmov«, zakaj »zdrave, močne katoliške umetnosti bo> Slovencem treba«, ko da zavisi moč umetnosti od oblike in ne od velikih osebnosti, ki vsebujejo misel in obliko že v sebi in si je ne dajo predpisovati. To store samo tisti, ki se vdajajo' miljejnosti ter imajo poleg tega »namene«, ki jim pa ne morejo nadomestiti genijalnosti.
*      »      *
»Bogvari, da bi celo koketirali za pohvalo in priznanje komilitonov drugega svetovnega nazora«. Pisatelj tega stavka ni hotel žaliti, a je vendar-le žalil vse. Takih opominov in groženj smo vajeni iz političnega življenja. Odločno pa bi se protivil jaz in z menoj vsi, ki jim je umetnost na srcu in z njo ne koketirajo samo, proti zastrupljevanju leposlovnega delovanja iz političnih nagibov in zoper presojevanje leposlovnih del po šabloni glasovnice. Če je kaj nemorala, je to nemorala, ki so jo povzročali vsakokrat ljudje, ki imajo »namene« in »nazore«. Velik, resničen umetnik mora biti nujno priznan kjerkoli in kadarkoli, brez koketiranja; vsaka na osebnem prijateljstvu sloneča pohvala ali na osebnem ali političnem sovraštvu zgrajena graja pa izgine ko dim. Stavek se glasi tako, ko da bi kdo koketiral, in meji na ponižujoče in žaljivo natolcevanje;   poudarjeni  bogvari  nas   spominja  na
Jadransko morje in italijanski pesniki. Italijani se sklicujejo v svojem vsepohlepnem imperializmu na svoje pesnike, češ: od nekdaj so italijanski pesniki trdili, da je vzhodna obal Jadranskega morja italijanska. Je li to res? Poglejmo v Danteja (u, 1321) in Ariosta (u. 1533)!
Ko Danteja v XXX. spevu Vic Beatriče, ravnokar stopivši z neba doli, ostro kara zaradi zablod življenja, je najprej kar trd od groze; ko pa začuje sočutno petje angelov, se v solzah raztaja. Takole sam pripoveduje (XXX 85—93);
v. 85   Kakor se sneg kopiči na žive veje
in zmrzne na Italije hrbtenici (t, j. na Apeninih), če   slovenska   burja brije in  ga  strjuje —
(Si come neve tra le vive travi per lo dosso d' Italia si congela, soffiata e  stretta  dalli- venti   S c h i a v i —)
v. 88    potem pa se raztaja in razleze,
če le malo  dahne vanj  dežela,  ki sence nima (t. j.
Afrika) itd.
Kotaentarji pristavljajo k verzu 87 in besedi schiavi čisto lakonično: di Schiavonia, po naše torej: burja se slovanske, slavske ali slovenske zemlje.
Po pravici pravi hrvatska »Omladina«, 1. 1919, str. 213, odkoder smo posneli to dejstvo: »Italijanom je
175
vsak Dantejev stih svet; tega stiha pa, kjer Dante očitno pripoznava, da je onkraj Jadranskega morja slovenski, slavski svet, se nočejo spomniti,«
In Ariosto? V IV, spevu svojega Besnega Rolanda (Orlando furioso) potuje junakinja Bradamante po južni Franciji ter pride (kitica 11) na gorovje Pirenejev, odkoder zagleda, proti zapadu idoč, obalo Španije in Francije, prav kakor vidi človek z vrha Apeninov i slavsko   (slovensko) i tirensko morje:
Di monte in monte e d' uno in altro bosco
Giunsero ove V altezza di Pirene
Pud dimostrar (se non e 1' aer fosco)
E Francia e Spagna, e due diverse arene;
Come  Apenin  scopre il mar Schiavo  e il Tosco
Dal giogo onde a  Camaldoli si viene . ,.
Za Ariosta je bilo torej današnje Jadransko morje slovansko, ne pa — italijansko; za »mare latino«, »mare italiano«, »mare nostro« ga je naredil šele največji fra-zer italijanskega slovstva — žid G. d' Annunzio,
Mazzini in slovansko Primorje, Toliko slavljeni italijanski rodoljub Giuseppe Mazzini (1805—1875) pravi v svojem spisu »Doveri deli' uomo« (Dolžnosti človekove) v poglavju: »Dolžnosti do domovine« to-le:
»A voi, uomini nati in Italia, Dio assegnava, quasi prediligendovi, una Patria meglio definita d' Europa, In altre terre segnate con limiti piu incerti o interrotti, possono insorgere questioni che il voto pacifico di tutti sciogliera un giorno, ma che hannoi costato e costeranno forse ancora lagrime e sangue: sulla vostra no. Dio v' ha steso intorno linee di confini sublimi innegabili; da un lato i piu alti monti d' Europa, 1' Alpi; dali' altro il Mare, 1'immenso Mare. Aprite un compasso: collo-cate una punta al Nord deli' Italia, su Parma; appun-tate 1' altra agli sbocchi del Varo e segnate con essa, nella direzione delle Alpi, un semicerchio: quella punta, che andra, compito il semicerchio, a cadere sugli sbocchi delTIson-zo, avra s e g n a t oi la frontiera, che Dio vi dava. Sino a quella frontiera si pada, s' intende la vostra lingua; oltre quella non avete d i r i 11 i.«
T. j, v slovenskem prevodu: »Vam, Italijanom, je odkazal Bog, kakor da vas ljubi bolj od drugih, domovino, ki ima v vsej Evropi najboljše naravne meje, V drugih deželah z manj določnimi ali bolj pretrganimi mejami morejo nastati prepiri, ki jih bo sicer nekoč razrešilo mirovno sodišče vseh, a so doslej stali in bodo še stali krvave solze: zbog vaše zemlje teh prepirov ne bo. Bog je potegnil okoli vaše zemlje mejne črte, vzvišene nad vsak dvom; na eni strani Alpe, najvišje gorovje Evrope; na drugi strani morje, neizmerno morje. Odprite šestilo: zapičite en krak na sever Italije, v Parmo; drugi krak pa v ustje rečice Varo in zaznamujte v smeri proti Alpam polukrog: tista konica, ki bo, do-vršivši polukrog, zadela ob ustje Soče, bo označila mejo, ki vam jo je dal Bog. Do tiste meje se govori in razume vaš jezik;   onkraj   nimate   pravice.«
Današnji Italijani imajo za to svarilo svoijega narodnega apostola   gluha   ušesa.    (Po  »Omladini«.)
Italijanski pesnik G, Giusti (1809—1850) o bratstvu bivše Avstrije. Giusti je bil za Dantejem največji zastopnik  politične  satire  v  italijanskem  slovstvu;   bil
je ljubljenec mladine, V svojih pesmih je zahteval neodvisnost Italije od tujega gospostva, navduševal se je pa tudi za bratstvo vseh narodov sveta. Skoro ob istem času, ko je pri nas Prešeren zapel v svoji Zdravljici (L 1844):
»Žive naj vsi inarodi,
ki hrepene  dočakat'   dan ...«
je Giusti zložil eno svojih najlepših pesmi: Sant' Am-brogio (t, j, V cerkvi sv. Ambroža v Milanu). Bilo je 1. 1846. Pesnik pripoveduje:
(Kitica 3.): Vstopil sem. V cerkvi sem videl vse polno vojakov, tistih vojakov gori od severa, Čehov in Hrvatov (Boemi e Croati), postavljenih v naš vinograd,  opravljat službo kolov: in res so stali kakor koli, kot so navajeni stati pred generali, s svojimi sršečimi brki in strašnimi gobci, stali so pred Bogom ravni ko sveča.
(Kitica 4.): Obstal sem zadaj; zakaj občutil sem, prišedši  iznenada med tisto  ljudstvo, kaj bi tajil! — neki gnus . . . Dušilo me je, smrdelo mi je; lojeve so se mi zdele v tisti lepi hiši Gospodovi celo sveče velikega oltarja.
(Kitica 5.): A tedaj, ko se je svečenik pripravljal, da posveti mistično jed, mi je nenadoma tam od oltarja udaril na uho sladek glas vojaške godbe. Iz vojaških trobent so prihajali glasovi kakor glasovi vzdihujočih v hudi bridkosti, kakor glasovi njih, ki se spominjajo izgubljene sreče,
(Kitica 6.): Bila je neka skladba Verdijeva ...
tista: »O Signor, dal tetto natio« (Gospod, daleč proč od strehe ki je že toliko prsi pretresla in navdušila.                [rodne),
Tedaj  sem začel postajati drug človek: in kakor da so ti tuji možje ljudje iz mojega ljudstva, sem se nehote približal njih četi.
(Kitica 7,): Kdo naj mi zameri? Skladba je lepa, in potem je tudi naša, in igrali so jo, kakor treba; z umetnostjo in z razumom, ki služi umetnosti,  se predsodki izganjajo. Ko pa je godba potihnila,
se mi je polagoma vračala prejšnja odpornost. Kar naenkrat pa je . .. iz tistih surovih ust
(Kitica 8.): priplula skozi sveti zrak na lahnih perotih nemška pesem  (un cantico  tedesco) k  Bogu; bila je molitev, a meni se je zdela kakor izdihovanje, glasovi resni, mili, veličastni,
176