ZA DOBRO VOLJO Ugnal   jih   je.   V gostilni  pri   »Zlatem     odgovori na to-le vprašanje: »Pet golobov
križu<   so   sedeli   rokodelski   pomočniki     je na kostanju. Vzamem puško pa enega
vseh vrst in bili dobre volje. Pa prisede     ustrelim.   Koliko  jih  ostane?«   —  Kroja-
še tovariš krojaške obrti, ki se mu je po-     eek: »Nobeden, kajii vsi drugi bi odleteli.
znalo,   da   v   svojem   poklicu   ni   pueveč     Sicer pa malo poznaš naše golobe. Kdaj si
strasten,  kajti suknjič mu je bil že do-     videl,  da bi  se domači golob   usedel  na
dobra  odrgnjen,  druga  obleka  se  je  pa     drevo?« — In zopet je romal  »kovač« v
suknjiču dobro prilegala. Brž naroči me-     klobuk.
rico piva in vogel kruha. Prejšnji družbi        četrta zastavica se je glasila v pes-
novi gost ni bil kaj dobrodošel, pa bi se     niški obliki:
ga najraje   iznebili.   Zmenijo se,   da naj              »Beri nazaj, beri naprej —
vsakdo pove zasiavico. Ako jo drugi uga-               ogromne vode dobiš vselej.«
nejo, irtora založiti kovača; če ie ne mo-        Treba je bilo precej  ugibanja, preden
rejo rešiti, pobere vso zalogo. Kdor bi ne     so navzoči vsebino umevali in mogli ugan-
maral igrati, ne spada v njih družbo. Ta-     ko   razvozlati.  Posrečilo se  jim je.   (Po-
ko so nameravali odstraniti revnega kro-     top.)
jača, ki je dal vse, kar je imel, za naro-        P e t i vidi prstan na roki svojega tova-
čeno okrepčilo. Toda ta se ni dal odpoditi;     riša, pa mu pravi: »Ti, ali veš, za koliko
tudi ni imel slame v glavi. Rekel je: >Do-     je večji prstan od prsta?< —
bro,  jaz  se   pridružim  in   sprejmem   po-        Trd oreh. Kako naj bo prstan, ta mali
goje.« Zabava se začne.     .                           obroček, večji  od  prsta?...  In  zopet  je
Prvi vpraša: »Koliko cest gre v Ljub-     bil krojaček oni junak, ki mu je šinilo v
ljano?« — Takoj so ga posekali, češ, saj     glavo,  kako  bi se  odgovorilo. Rekel  je:
nobena cesta ne gre, ampak ljudje morajo     »Zapiši besedo .prstan' in ,prst' — pa boš
po njih hoditi ali se pa voziti. Moral je     videl, da je prstan za dve črki (—an) več-
vložiti v klobuk kovača.                                ji.« Peti modrijan je moral tudi odriniti
Na vrsto pride d r u g i : >Kaj ima člo-     kovača.
vek na desniei, če pride mimo kapucinske        Š e e d e n  je imel nalogo, da si izmisli
cerkve v škofji Loki v smeri proti Stari     zastavico. Vzame jo iz kuhinjske stroke:
Loki?< — Izgovor: »Ne vemo, ker še ni-     »Koliko krofov gre na en krožnik?« Tega
smo iam hodili.« Krojaček poseže vmes in     so pa brž posekali.  Vsi  hkrati so vpili:
Jih  reši  iz zadrege,   ko   reče  smehljaje:     >Nabeden;   saj   sam   nobeden   ne   more,
»Na desnici ima pet prstov.c In drugi je     marveč ga mora kuharica nanj položiti.c
moral plačati desetak v klobuk.                       V klobuku je bilo šest kovačev, ki so
»Ker iije številka ,pet' tako všeč,« prn-     jih pa mislili tovariši — kakor so se do-
vi   t r e t j i   obrnjen proti krojačku,   »pa     menili — nazadnje zopet razdeliti, če bi
¦15
jim ne bil krojaČek štrene zmešal. Komaj     Krojač  se vda, zahteva pa  še  za  lastno
so se namreč vsi zvrstili, že pograbi kro-     osebo enega kovača, da bo Število polno.
jae klobuk, strese denat v pest in zatr-        Zdaj pa začne: >Da so moje hlače raz-
juje:  »Saj tako ne uganete, ikar bj vam     trgane, to vem jaz sam, vi pa ne.< (V do-
zastavil, zato vas ne maram, da bi si na-     kaz se obrne,   da   vidijo   njegov zadnjo
tegovali živce.« S tem pa družba seveda     plat.)  Nato sname svoj klobuk in ga na-
ni bila zadovoljna; zahtevala je denar in     stavi, kakor bi hotel zbirati miladare, ter
zastavico — oboje.                                         reče: »Drugo je znano vam, meni pa ne;
>No, če ravno hočete, pa naj bo: Kaj je     če mi namreč hočete fcupiti toliko blaga,
to? Prvo je znano samo meni. Drugo je     da bi  si napravil  nove  hlače.«  (Tovariši
znano samo vam. Tretje pa je enako zna-     so se smejali, a pristavili, naj tudi on ve,
no, bolje neznano, meni kakor vam.c           da mu tega ne store.) »Treije pa je enako
Ugibali   so   vse^Trek in vsekrižem,   pa     znano in neznano meni in vam« — kon-
'brez uspeha. Krojaček vstane, popije osta-     čuje krojaček — »ako bi moj mojster do-
nek iz  steklenice in hoče oditi. Tovariši     volil lilače zastonj izdelati, četudi bi mi
so se morali vdati in prepustiti s težkim     vi blago kupili.«
srcem  lepe denarce,  vendarle pod pogo-        Krojač  se  ie  dostojno poklonil in  po-
jem,  da jim razloži skrivnostno ugamko.     nosno odkorakal.