3 9 9 8 0 7
POEZIJA
Josip Osti
Kraški narcis
Večnost trenutka
Tako kot je mleko, ki se je kuhalo v loncu na štedilniku, vsakič, v trenutku najmanjše mamine nepazljivosti, prekipelo, tako je v trenutku, ko sem se samo obrnil za tabo, čez ograjo vrta prekipela krošnja pravkar razcvetelega bezga.
Črni bor v noči brez zvezd
Tema v meni se ni mogla upreti tvoji privlačnosti, enako daljna in bližnja bistrooka svetloba. Kljub prepovedi in grožnji, da bo s teboj izginil tudi napovedani smisel nesmiselnega življenja, sem se obrnil. Izginila si, preden se je zadnjič uspelo srečati najinima pogledoma. Še naprej bom blodil za tabo z enako črno temo v sebi in okrog sebe. Vse dokler te ne najdem. Vse dokler se ne najdem.
Postelja sredi polja
Sprehajala sva se čez kraško polje. In ne samo sprehajala. Kajti takšen je bil ta poletni dan. Od premočne vročine se je potil bor z razbeljeno avreolo sonca nad krošnjo. Od pritajene strasti so vzvalovale trave, valovala modrikasta svila zraka. Vrelo mravljišče. In mladoletno cvetje je razburjalo brenčanje čebel. S petjem, prepolnim hrepenenja, je ljubico klical črn kos. Usedla sva se, kmalu tudi legla v travo, ki naju je preraščala. In je bilo, kar je bilo. Zgodilo se je, kar se nama je moralo zgoditi, kot vse v življenju. Potem sva dolgo ležala gola in nepremična, tako da so se po naju brez strahu sprehajali martinčki. Brez sramu sva v oči gledala make, ki so se, kot radovedni dečki s pordelimi lici, vzpenjali na prste in proti nama iztegovali tanke vratove. Z glavo, naslonjeno na tvoje prsi, sem prisluškoval glasnemu bitju tvojega srca, ti pa bitju srca prijetno mrzle zemlje, na kateri sva ležala.
Petje pesnikovega srca
Petje pesnikovega srca je divjega petelina, s svinčeno kroglo zadetega, ljubezenski klic in smrtni krik hkrati.
Jesenski popoldan
Še ena jesen je prišla. Zlati se prezrela hruška. Nanjo se spušča osa. Pod njeno težo zaniha zvon neba. Prebujata se baročni cerkvici na hribčkih tvojih prsi. Ko se blaga svetloba zliva navzdol po stopnišču vinograda, pohotno klečim pred oltaijem tvojega telesa. Blešči se sraga znoja na sramni dlačici kot kaplja rose na travni bilki. Zlati, kot je zlato odpadlo listje. In vse, kar bo kmalu strohnelo. Še ena jesen je prišla. Potem bo zima. In dolg sen o pomladi. Za vrati in okni, ki jih je zaprla burja.
Pogled v sonce
Pogled v sonce me zaslepi. Zamižim in vidim, kako se iz teme prikazuje tvoj obraz. Zlat pramen las, ki se kot z naletom vetra upognjena cipresa pri trhli cerkvici sredi malega primorskega pokopališča zrcali v modrini tvojega očesa. Takrat zanesljivo vem, da si ti tista, ki so ti na golo ramo padale velike snežinke v mojem davnem snu. Padale in se topile. Jaz pa sem se prebujal objokan.