Stev. 8.	V Ljubljani, 1. avgusta 1890. Leto XX.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Iz primorskih bojišč, n.
Pri bol.škcm gradu.
d bolskoga trga le uro hodä, Ob bregu Koritnice divjih voda. Na skalo stoletno, na silni prepad Od davno sezidan bil „bolski" je grad. Skoz vrata graščinska, čez mostič skalen Pa cesta se vije v snežnikov greben. Gorje mu, kdor tukaj bi hodil drzan
V	globino nezmerno bi bil pokopan. Ob turških napadih vže pozno v noč, Približa se gradu sovražnika moč. Razs večen, okrašen ves grad je lepó In godba prijetna in petje sladko Vabljivo pozdravlja sovražnikov roj, K počitku jih vabi v graščino nocój.
V	veselju presladkem sovräg se smeji, Ko godba in petje v ubò mu doni; Izvestno je mislil, da prapor njegov
Še danes postavi na grajski se krov, Da v gradu prijatli se dragi goste In zmage sijajne se vže vesele; Zató pa le hitro, le hitro naprej, Da združi vsa vojna se v gradu hitrej ! In polk je za polkom korakal na most In polk je za polkom — propadel v globóst, Na dnu globočine razmeljen in strt Tu našel je vsakdo zasluženo smrt. A godba šumeča in petje sladko, Kot prej se odmeva iz grada glasno, A Turku se smeje vsakdo od srcä, Da strtega videl ni v nóci mosti
J. Rejec.
Kadar je največja sila, roka božja najbolj mila.
■ oslušajte otroci, pripovedovati vam hočem nekaj, a samó to prosim, da si vse, kar vam povem, tudi dobro zapomnite.
Bilo je v Reki. Beka je kaj lepo hrvatsko mesto, ki se je razkrililo kakor labud na obali sinjega jadranskega morja.
Nu znate li, kaj je morje? Velika je to velika in globoka voda, ki nosi ogromne ladije, in vse te ladije plovejo po tej velikej vodi od jednega kraja sveta na drugi. Ta velika voda jih nosi, naj bi bile še tako ogromne in težke. In kaj še le takrat, otroci ljubi, kadar se ta velika voda ob kakem viharji vznemiri ter postane kakor bi bila besna. Oj to vam je groza, kaj se takrat godi ! Eazburjeni valovi mečejo ladije sem ter tja kakor da bi bile orehove lupine. Zaženo jih ob kako skalo in razbijó na kosce; ladije in ljudje se potopé v neizmernej morskej globočini, da jim ni sledii ne glasu. Oj koliko ljudij je vže morje požrlo! Vi bi si kaj takega niti misliti ne mogli, ako bi videli morje, kadar je mirno. Takrat je njegova površina tako lepo gladka, modra in divna, da se nam zdi, kakor bi ležalo najlepše zrcalo pred našimi očmi.
Ce bi šli v Beki ob kraju morja, videli bi ladijo pri ladiji. Jedne odhajajo, druge dohajajo; iz teh izkladajo vsakovrstno blago, a v druge ga zopet nosijo; tu bi videli pomorščake vseh narodnostij in slišali govoriti jezike vsega sveta. In kako pridno delajo ti pomorščaki po ves božji dan! A kadar se prikaže bleda luna na nebu in se zablesté nebeške zvezdice, tedàj se začuje veselo petje iz ladij. Pomorščaki so tudi veseli ljudje, da-si imajo težavno delo ter morajo vsak čas biti pripravni, da jih pogoltnejo morski valovi, vender so veseli in si radi zapojó kako
veselo pesenco, misleč si, da ako bodo srečno veslali, videli bodo za nekoliko mesecev tudi oni svoje rodne kraje, pozdravili svoje mile in drage, ki so jih s težkim srcem pustili doma.
Tudi Luka M a rti nič je bil pomorščak. Vže nekoliko let se je vozil po morji ; ko je pa oni zadnjikrat plul s svojimi tovariši mornarji, zajel jih je hud vihar na morji, ki je razbil ladijo, v katerej so se peljali. Od velike množine pomorščakov, ki so bili na ladiji, rešil si je samó on in še dva druga njegova zemljaka življenje. Prijeli so se za neko veliko bruno, in to jih je nosilo vso noč po morji, dokler jih ni druzega jutra zaneslo v bližino neke velike ladije. Pomorščaki jih ugledavši, izvlekli so jih iz morja, in s to ladijo vrnili so se zdravi domóv.
Zdaj je Luka vse veselje zgubil, voziti se po morji. Nastanil se je v Reki in delal v primorskem pristanišči, pomagal je nositi in spravljati blago na ladije, in ker je bil jako spreten in priden delavec, radi so ga imeli in dobro plačali. Nekoliko pozneje se je oženil in Bog mu je dal dvoje otrok : dva zdrava in lepa sinova. Nihče ni bil zdaj srečnejši od Lukove obitelji.
Ali nekega dne, ko je Jelka, Lukova žena, ravno pripravljala večerjo za svojega moža, zaslišijo se zunaj pred vrati težki koraki in zamolklo šepetanje. Jelka se zelò prestraši, ker se jej je zazdelo, da ne bode nič dobrega. In ni se varala. Vrata se odpró in v sobo stopijo štiri možje, ki so nesli njenega moža, bledega in s krvjo oblitega. Položili so ga v posteljo, a Jelka se je upijoč in jokajoč zgrudila na tla.
In kaj se je zgodilo? Luka je delal kakor vsaki dan po navadi, valil je težko blago čez most na ladijo, in glej nesreče! —ker neki drugi delavec ni dosti pazil, izpodrsnilo mu je in velik, zelò težak zaboj zdrkne po mostu, spravi ubogega Luko pód-se ter mu jedno nogo zdrobi a drugo mu zlomi.
Lehko si mislite, otroci ljubi, kako je zdaj bilo pri tej ubožnej družini, ko je oče ležal v postelji, boreč se z življenjem in smrtjo ! Jelka je storila vse, kar je mogla, da bi olajšala bolečine ljubega moža, da bi preživela sebe in otroka, a naj si je delala še takó pridno, njene moči so bile preslabe, da bi zaprla vrata strašnej bedi, pomanjkanju in drugim nezgodam, ki so se vrinile v njeno do sih dob tako srečno stanovanje. Vse je poprodala, kar je bilo kake vrednosti pri hiši ; naposled jej ni drugega ostalo nego postelja, na katerej je ležal njen ubogi mož, miza in dva, tri stoli.
Oj to je bilo hudo, a vender ni Jelka obupala, marveč delala je, molila in se. nadejala boljšemu. Dolgo, dolgo se ubogi Luka ni mogel niti premakniti v svojih bolečinah, a končno je prišel tudi oni zaželjeni dan, da se je vsaj nekoliko vzdignil iz postelje; zna se, da se je v prvi ta hip uboga žena razjokala od veselja, a kmalu zopet utihnila od žalosti in britkosti, a Luka, njen mož, nasmehnil se jej je veselo in potem globoko vzdihnil.
Oj kakšno je to zdravje?! Jedno nogo so mu morali odrezati, a druga mu je bila malo za rabo. Otroka, kakor da bi bila razumela bolečino svojih roditeljev, stisnila sta se v kot in uprla svoje oči v tla.
„Kaj pa zdaj, Jelka, kaj pa zdaj," potožil je Luka svojej ženi. „Bolje bi bilo, da bi bil umrl; takšen, kakeršnega me vidiš, ne bodem mogel delati, a kaj bode iz tebe, kaj iz ubogih otrok!" To rekši, oblile so ga solze. Žena ga je to-
8 *
lazila, rekoč: „Ne boj se, ljubi moj mož. Poprej si ti delal za nas, a zdaj hočem delati jaz za tebe in najina otroka." Takó mu je govorila žena, mirila ga in tolažila, dokler se ni utolažil ubogi mož ter hvalil Boga, ki mu je dal tako dobro in pridno ženo.
„Jaz hočem delati za tebe in otroka." — Lahko je to reči, ali težavnejše storiti; žena ne more toliko zaslužiti, kolikor mož, a vrhu tega jima je obolel najmanjši otrok in tudi Jelka je sama zelo oslabela, in tako je bila zdaj največja beda v hiši, beda, kakeršna nikoli poprej. Vže nekoliko dni živeli so se ob samem kruhu in vodi, a danes tudi skorjice kruha ni bilo več pri hiši. A vse to še ni bilo najhuje. Drugo jutro se morajo izseliti iz hiše, gospodar jim je odpovedal stanovanje, ker ne morejo plačati naprej stanarine.
Tiho sta sedela oče in mati. O čem bi tudi govorila, jokala sta tudi vže dosti ter mnogo britkih solz vže davno prelila. Jelka vzame najmlajšega sinčeka v naročje in ga pritisne na prsi; jokal je sirotek, ker je bil zelò lačen, a Luka si zakrije obraz z rokama, ker ne more gledati starejšega otroka, ki se je potisnil tjà nekam v kot za pečjo.
„Umreti" — zašepta Luka — „umreti" — ponovi zamolklo uboga žena Jelka.
Ubogi ljudje! Vže so nehali nadejati sekaj boljšega vtem bornem življenji, a vender, nikoli jim še dobri Bog ni bil tako blizu, kakor ravno zdaj.
Dve, tri ure poprej, ko sta si uboga roditelja zaželela smrti, priplula je v Eeko velika, tuja ladija. Ko se je ustavila v morskem pristanišči, izkrcal se je iz nje visok zamorec, ki je bil povse tako oblečen, kakor naši ljudje. Iz ladije sto-pivši, popraševal je ondu delajoče tovornike, je li poznajo nekega Luko Marti-niča. Zna se, da so ga poznali vsi, in ker naši mornarji govore tudi tuje jezike,
lahko so se sporazumeli z zamorcem, ter 11111 pripovedovali, kaka velika nesreča je zadela ubozega Luko in njegovo družino. Jeden tovornikov odpelje zamorca v Lukovo stanovanje.
Zamorcu je bilo videti, kakor da bi bil vesel, da je Luko zadela toliko nesreča. Pred vrati plača svojega spremljevalca ter ga odpravi, a 011 potrka krepko na vrata.
Ko stopi v hišo, začela sta se oba otroka jokati in upiti. Zamorec v tej zadregi pozabil je vzeti klobuk z glave, a malo je tudi manjkalo, da mu ni padel velik sveženj izpod pazduhe, ki ga je prinesel s seboj. Tudi roditelja sta se nemalo ustrašila tega črnega človeka, ki je z roko mahal proti otrokoma v tujem jeziku nekaj govoreč, česar v tej velikej viki uboga roditelja niti razumeti nista mogla.
Naposled vender Luka utolaži boječa se otroka, priplazi se nekoliko bliže k neznanemu človeku in ga vpraša, koga da išče. A zamorec mu v angleškem jeziku veselo zakliče: „Nikogar drugega nego tebe, največji dobrotnik moj!"
„Kaj — jaz — dobrotnik" — čudi se Luka. Ali zamorec priskoči k njemu, stiska in poljublja mu roki ter ga zagotavlja svoje večne hvaležnosti. Nu dolgo in dolgo je bilo treba, predilo se je Luka vsega spomnil in mogel razjasniti svojej ženi, o čem da se razpravlja.
Bilo je pa to takó-le: Luka Martinič bil je nekdaj daleč po morji in ladija se je nekega jutra usidrila na Afrikanskem obalu. Pokvarilo se je nekaj pri ladiji in kapitan je ukazal, da se stvar tù popravi. V popravo je bilo treba lesa in šli so pomorščaki na kopno, da posekajo drevo v bližnjem gozdu, a na ladiji so pustili samega Luko za stražo. Vže je nekoliko ur popolnoma sam presedel na ladiji, kar začuje nekak divji vriš in krik. Ustrašil se je tega nenavadnega upitja in si mislil, da so morda afrikanski divjaki napadli njegove sodruge. Ne pomišlja si dolgo, zagrabi puško, dene si oster nož za pas, a v jedno roko stisne samokres ter hiti tjà, od koder je bilo slišati upitje. Ko pa ničesar ne zapazi, hoče se vže vrniti na ladijo, a tù mu pade dobra misel na um, da se popnè na bližnji griček, s katerega se lahko vidi na drugo stran tega pustega kraja. In kaj zagleda tù? Dva bela človeka, divje postave, vlekla sta z veliko silo dvoje trdo zvezanih zamorcev in jeduega dečka do čolna, ki je bil skrit v bližnjem grmovji in katerega je ravno tretji beli človek pripravljal za plov po morji.
Luka se takój spomni, da so to pomorski razbojniki, ki se prikradejo v zamorske vasi, da z zvijačo ali pa s silo jemljó uboge zamorce, ki jih potlej pro-dajejo za sužnje. Ves razvnet od svete jeze sklenil je rešiti te uboge žrtve. — Tiho leže potrbuški na zemljo, nameri puško na jednega belih razbojnikov, sproži in — lopov se zvrne mrtev na tla. Velik strah zavzame ona dva druga razbojnika. Ko Luka drugič ustreli in poleti z griča doli proti njima, zvrne se tudi oni, ki je sedel v čolnu. Tretji razbojnik pa skoči v morje, katero se zakrvavi nad njim, kar je bilo Luki dokaz, da je tudi tega ranil.
Zdaj Luka oprosti uboge zamorce težkih verig, a ti padejo na kolena pred njega in se mu zahvaljujejo. Luka jih vzdigne in odvede na ladijo, kjer jim da jesti in piti ter jih pridrži pri sebi, dokler se kapitan z ostalimi pomorščaki ne povrne. Kapitan je pohvalil Luko, in ker je dobro razumil tudi zamorce, raztol-mačil je svojim ljudem, da je to odličen poglavar s svojo ženo in sinom, ki so
bili daleč iz svoje vasi napadeni in odpeljani od onih evropskih razbojnikov. Kapitan je tudi ujetim zamorcem moral raztolmačiti, kdo je njihov rešitelj, kako mu je ime in od kod je. Stari zamorec reče svojemu sinu, naj si dobro zapomne Lukovo lice, da ga nikdar ne pozabi, in sin mu odvrne, da ne bode mogel umreti, dokler dostojno ne poplača dobrotnika, ki jim je rešil življenje.
Luka je bil na vse to vže davno pozabil, ali zamorec, kakor vidite, otroci ljubi, tega pozabil ni. In dejal je zamorec: „Oče moj je vže slab in star, a da bode mogel mirno umreti, pošlje mene preko širokega morja, da ti prinesem njegov pozdrav in darove od vsega, kar imamo najboljšega."
In ko je zamorec darove pokazal! Ej tii je bilo zlata in srebra in vsakovrstnih dragocenostij toliko, da je bil Luka odslej najimovitejši človek v Reki.
Ko se je mladi in odlični zamorec vračal k svojemu očetu preko širokega morja, dejal je še Luki: „Najbolj me veseli to, da morem prinesti svojemu očetu zagotovilo, da je s temi darovi tudi 011 vrnil življenje za življenje ter tako pokazal hvaležnost svojemu največjemu dobrotniku.
In vi, otroci ljubi, izvestno se čudite hvaležnemu srcu tega zamorca, ki je šel tako daljno pot po morji, da se zahvali dobrotniku za svoje življenje. Ali ni to prekrasen vzgled hvaležnosti. Bodite tudi vi taki! Hvaležnost je jedna najlepših kreposti]'. Zapomnite si, da vsako dobro delo obrodi sad; delajte pridno in zaupajte na Boga, kajti resnica je: Kadar je največja sila, roka božja najbolj
mila.	(Ilrvatski spisala Milka 2'ugačič.)
—• ♦<>♦•—
än	Skalnice.
JfcjL0 Je Hog ustvarjal cvetice, ukazal je svojim angelom, da je raztrosijo po jfeh^vsej zemlji. In šli so angeli na vse strani sveta ter nastlali po vsej zemlji pisan cvet. Rože so posadili poleg človeških stanovanj, spominčice ob robu potoka, vijolice mej mah in grmovje. Se mnogo tisoč drugih cvetic so raztresli po zemlji, da je zemeljsko površje kar odsevalo krasote in prijetno dehtelo blage vonjave.
Razveselili so se angeli, ko so zvršili svoje delo, videč zemljo v tolikoj krasoti. In nebeški Oče pogleda s prijaznim očesom doli na svet in reče: „Jeduc cvetice ne najdem tam doli na zemlji!" —Angeli pokažejo v nebeški kot in rekó: „Tukaj leži še jedna; nismo vedeli, kam bi dejali to sirotico in pustili smo jo tukaj."
Bog pa vzame cvetico, spusti se doli na zemljo iz nebeškega svojega veli-častva ter splava na kamenite vrhove visocih gora. Tu raztrosi bele zvezdice, blagoslovi je, in reče: „Pa bodite vi moje cvetice!" Od tistih dob rase planika samotno po planinah; prav ondu na skalah je njen dom, zató so jej ljudje tudi ime skal ni ca dali.
Prijatelj moj! Tudi tebe naj vesele ljubke skalnice (Gnaphalium Leontipo-diurn, Edelweiss), ki so cvetice samega Boga. Ponosno je nosi za klobukom, ako si je pobral na visocih skalah, a korenine jim nikar ne izruj ! Mirno, svobodno in ljubeznivo naj cvetó po planinah v čast božjo in v veselje naše.
Frančišek Bup.
Otroka v gozdu.
V^gS^A-i^	ruskega.)
^^^^va otroka, brat in sestra, šla sta v šolo. Pot ju je peljala mimo krasnega, senčnatega gozda. Na cesti je bilo vroče in prašno, a v gozdu hladno in veselo. „Znaš li kaj," reče bratec sestrici „v šolo vže še prideva. V šoli je zdaj še tako tesno in pusto, a v gozdu mora biti vse zelò veselo. Poslušaj, kako pojó tam ptičice ; kako veselo skače veverica po vejah : Idiva tedàj tjà, sestrica ! "
Sestrici ugaja bratcev svèt. Otroka vržeta knjige v travo, primeta se za roki in se zgubita mej zelenim grmovjem. V gozdu je bilo res prav veselo in prijetno. Ptički so skakali z veje na vejo, peli in ščebetali; drobni žužki so se svetili v travi. Videla sta tudi zlatega hrosta.
„Poigraj se z nama," rekla sta mu.
„Prav rad," odgovori jima hrost, „a nimam časa, moram si skrbeti za kosilce."
„Poigraj se z nama," rekla sta otroka rumenej bučelici.
„Ne morem," odgovori jima bučelica, „moram si nabirati medli."
„Ali se ne poigraš z nama," vprašala sta otroka mravljo.
A mravlja ni imela niti časa poslušati ju. Dobila je nekje slamico in hitela domóv, da si popravi svoje domovanje.
Otroka se obrneta k veverici in jo prosita, naj bi se poigrala z njima. Ali veverica je mahnila z repom in dejala, da si mora nabirati lešnikov in orehov za zimo. Golobček je rekel, da si dela gnezdice za mladiče. Sivi zajček je zbežal k potočku, da si umije gobček.
Tudi mälinci ni bilo časa igrati se z otrokoma. Okoristila se je z lepim vremenom, da si naredi sočno in ukusno jagodo.
Otrokoma je postalo tesno, ker je vse delalo, a nihče se ni hotel igrati z njima. Tekla sta k potoku. Žuboreč po kamenji hitel je potok dalje.
„Ti gotovo nimaš nikakeršnega dela," rekla sta mu otroka, poigraj se z nama!"
„Kakó, jaz nimam nič dela," zagromel je srdito potok; oj, vidva, lenuha! Poglejta me! Jaz delam po dnevi in po noči ter ne poznam nobenega počitka. Ali ne napajam jaz ljudij in živalij? Kdo umiva perilo, kdo vrti mlinska kolesa, nosi čolničke in gasi ogenj? O jaz imam toliko dela, da se nikoli ne oddahnem." Tako je govoril potok in žuborel dalje.
Otrokoma je postalo še tesneje pri srci in spoznala sta, da bi bilo bolje iti takój v šolo in še le po šoli zaviti jo nekoliko v gozd.
Nu v tem zapazi deček na zelenej vejici krasnega ptička. Sedel je, kakor se je videlo, prav mirno in pel veselo pesenco.
„Ej, ti veseli pevček," zaklical je deček ptičku," izvestno nimaš nič dela. Poigraj se z nama!"
„Kaj?" odgovori razžaljeni ptiček, „nič dela?" Po ves dan moram loviti žužke, da nakrmim svoje mladiče. Jedva sem vstal, in ker ne morem še razprostreti svojih perotij, zabavam s pesencami mladičke svoje. A kaj delata vidva danes,
mlađa postopača? V šolo nista šla, ničesar se naučila. Begata po gozdu, da še druge motita pri delu. Idita raje tja, kamor so vaju poslali starisi vaši, ker le tisti se sme igrati, kdor je storil vse, kar mu je bila dolžnost storiti."
Otroka sta se sramovala, šla v šolo, in če sta tudi prišla prepozno, učila sta se pridno, prav pridno.	Z. Ž.
Sreča.
temnem gozdu, ne daleč od sinjega morja, živeli so nekdaj trije bratje sami zase, oddaljeni od vrvenja sveta. Nesrečni so bili, ker so izgubili vže v nežnej mladosti ljube stariše. Dokaj časa so preživeli vže v samoti in žalosti. Starejšemu bratu se je najprej zdolgočasilo v tej pustinji, zatorej reče ostalima : Izvestno je za tem gozdom še kako gorovje, a za gorovjem širni ro-doviti svet. Drugi reče: Za gozdom se širi sinje morje a onkraj morja so lepa, imovita mesta; ondu se najde vsega, česar si zaželi srce. À najmlajši pristavi: Kdo ve, so-li v ónej deželi tudi tako lepa drevesa, kakor tukaj v našej pustinji; kdo ve, je-li tam tudi ptički tako sladko pojó, kakor tù v prijaznej okolici našega doma. —Nato reče starejši odločno : čemu bi svojo mladost tù iztratil?! Raje idem v daljni svet, iskat svoje sreče. Tudi jaz idem, de drugi; najti hočem v daljini svojo srečo, vedel bi rad, je-li mi sreča mila? Tretji pa, kateremu nista dopala odloka njegovih bratov, povesi glavo in — molči. Spoznal je, da mora z njima, ker sam vender ne more ostati doma. — Vsi trije osedlajo toraj svoje lepe vrance, vzemó svoje blesteče, ostre sulice in otidejo vsak po svojem potu — iskat sreče.
Najstarejši prehodi gorovje in pride v širno, rodovito deželo. Drugi je preplul sinje morje in našel vsa ona lepa, imovita mesta, o katerih se mu je doma sanjalo. Oba brata našla sta vse, vse, česar sta iskala — le sreče, jedino le sreče nista mogla najti nikjer. Najmlajši bratec pa se še ni daleč podal iz doma — bil je komaj na kraji gozda — ko se mu jame zazdevati, da mu v prsih nečesa manjka — pogrešal je srca. Obstoji in reče lepemu vrancu : Bolje bode, ako se povrneva nazaj v domovino, v sredino najine pustinje. Izpodböde konja in ta ga po bliskovo nese óni pot, po katerem sta bila prišla. S solzami v očeh pozdravlja ljubljene domače lokve. Sveža vonjava mu dehti nasproti; sedàj umćje skrivnostno šumenje dreves, u meje sladko ptičje petje; zazdi se mu, da se vse raduje njegove vrnitve.
Dospevši do svoje domače hiše, najde na nje pragu deklico, zlatorumenih las in nebeških očij. V rokah ima preslico, pri nogah pa jej v krilu leži lagodno zvita mačiea in spi.
Iznenađen vpraša mladenič ljubeznivo prikazen: Kdo si, lepo dete?
Ljubeznivo se smijoČ, pogleda ga deklica in mu odvrne z zvonkim glasom: Jaz sem — sreča!	Janja.
Y gozdni senci.
Iiffeadar Bollica žar poletni Z znojem čela nam rosi, V gozda tihi, hladni senci, Tam najslajše se zaspi.
V gozdu vetrec mili veje,
Ziblje drevje sem ter tjà, Da pri drugu drug prijazno V glasih bajnih šepeta.
V gozdu ptičev zbor se glasi
In šumi po strugi vir, Ptičjim glasom prisluškuje * In odzivlje jim pastir.

Sèn najlepši razprostira
Nad spijočim zastor svoj, S sliko ga za sliko čara, S čela mu otira znoj.
M. Opeka.
Kako so pokopali slavčka.
(Iz knjige: „Pozdravy z lesu a poli," spisala Vilma Sokolova; preložil —è.)
[ vsem gaji ni bilo srečnejših grmičev, kakor sta bila glog in jazmin. Rasla ista ne daleč od potočka, kateri se je vijugal po gozdnej tratici. A zakaj sta bila takó srečna? Slavček, kralj vseh pevcev, napravil si je na nju, vže doli pri zemlji, kjer so bile veje obéh grmov najgosteje spletene, svoje gnezdeče. Kako odlikovanje za obä grmička. V njiju sosedstvu rasla je sremza, hrast in mnogo drugih grmov, tamkaj je bila tudi belokožnata breza in bukev z listjem, katero je mehkejše od svile, ponosni hrast in stoletna lipa, gaber in javor; a tu pa tam temnela sta se mej njimi tudi vitka jelka in tožni bor. A mej vsemi temi, malimi in velikimi gozdnimi sinovi, izbral si je slavček prijateljsko spletene vejice gloga in jazmina, da si tamkaj napravi svoje skromno prebivališče. Ko je položil prvo vejico mahu in suhe trave za njegov temelj, zatrepetala sta glog in jazmin od blaženstva, takó, da je na vsakej najmanjšej vejici vzraslo mnogo brstov, ki so
obetavali razviti se skoraj v krasen cvet in napraviti dehtečo strešico nad slavčko-vim gnezdecem.
A kaj pa še le, ko je zagostoléla prva slavčkova pesenca!
—	Jeranasta ! — vzkliknil je začudeno vsak grmiček in vsako drevesce v gaji.
A glog in jazmin stisnila sta se še tesneje drug k drugemu in si podala
vejice, kakor dva prijatelja, kadar si podasta roki.
—	O jej! — vzdihnila je radostno sremza in šepetaje širila ugodno in o-pojno vonjavo svojih grozdnatih cvetov.
—	Še nikdar nisem slišala ljubeznivejše večerne pesence! — dejala je tiho breza in se zamislila, a njene vejice so se razširile, kakor bi hotele stisniti milega pevca v svoje naročje.
—	Kako ljubezniva, kako krasna pesenca! — šepetalo je tiho drevesce za drevescem in pozorno poslušalo, da ne presliši nobenega glasu slavčkove pesence.
Dà, še celò nemirno listje, katero bi hotelo vedno, kakor majhni otročiči, popraševati in kramljati, umolknilo je in poslušalo gostolenje slavčkovo, kakor posluša otročiček v zibelki svojo mamico, ko ga uspavkuje z milimi pesencami. A cvetke, katere so kramljale s pisanimi metuljčki, utihnile so in upognile svoje z venčki okrašene glavce doli k zemlji. Oj dà, vsaka izmej njih hotela bi položiti svoj venček pred milega pevca.
Vse je utihnilo in se zazibalo v sanje, le bledi mesec vzhajal je nad logom in stal dolgo, dolgo nad gajem, kakor, da je pozabil na svoje potovanje, začaran od mile pesence ponočnega pevca.
A takó je bilo vsakega večera. Jedva se je solnčece sklonilo k zapadu in pozlatilo drevje z rudečkasto svetlobo večerne zarije, vže je začel slavček svoje pesence in pel dolgo, dolgo. Dà, često so ga ugašajoče zvezdice pri odhodu pred prvim svitom dneva dobile še na glogovej vejici, ko so mu se iz grla glasile naj-ljubeznivejše pesence.
Kdo bi se zato čudil, Če je bil slavček ljubljenec vsega gaja!
Vender zamän, zaman čakala je nekega večera vsa okolica slavčkove pesence. Vže davno je zapalo zlato solnčece, vže davno je zginila rudečkasta zärija, davno je zamrl poslednji svit na večernem nebu, vender slavček še ni začel svoje pesence. Grmovje šepetalo je tajno med seboj in se ogledavalo nepokojno okolo ; tudi drevju je bilo tesno.
—	Hm, kaj je vender to, da naš ljubljenček danes takó dolgo ne zagostoli? — popraševali so se mej sebój, a topola je rekla:
—	Meni je takó čudno v srci, da se vsa tresem, kakor bi nekaj žalostnega slutila. —
In evo, ko se je pokazal mesec, evo žalostnega prizora!
Glog in jazmin sklonila sta se k zemlji, a iz njiju razcvetelih cvetov kanile so velike kapljice róse, kakor solze, na mrtvega ljubljenčka.
—	Kaj se je pripetilo? —popraševalo je vse okrog in okrog, vender nihče ni mogel razjasniti stvari, a slavček on ni več mogel povedati.
Nekoliko trenotkov bilo je vse tiho, kakor opojéno od žalosti zaradi izgube ljubljenega pevca. Potem je pa začel zvoniti veterček z vsemi zvončki, z ònimi modrimi, kateri so cveteli na loki in z ónimi, kateri so se majali na stebelcih
snežnobelih šmarijnic, kakor na svilenej nitki. In zvonili so zvončki: „Ni ga več slavčka! Umrl je kralj vseh pevcev!" —
Po vsem gaji raznesla se je žalostna novica in vse, kar je živelo, dihalo in cvetelo, vse je ta novica zelò razžalostila. Na daleč in široko raznašal je vetrček vzdihe in žalovanje drevesnih vejic.
—	Kdo nas bode od sedàj razveseljeval s pesencami takó ljubeznivimi in takó milimi, kakor so bile slavčkove? žalovala so drevesa.
—	Kdo nam bode gostolél za „lahko noč" — tožilo je grmovje.
—	Sedàj ga moramo položiti k počitku in mu dati vsaj mi „lehko noč" — govorili so drug za drugim.
—	Kdaj ga pokopamo? poprašal je tožno bor.
—	Jutri ob mraku, ker ob mraku so vedno gostoléle po gaji njegove pésence — določila je kraljevska lipa in vsi drugi so pritrdili.
Vetrček poskrbel je za lep sprevod. Njemu to najbolje pristoji, ker ima prozorna, lehka krilca in je povsod in nikjer.
Najpoprej napotil se je k grobarjem, kateri pripravljajo ubožčekom poslednje mestice. Vrsi so nosili v znak svoje službe črne suknjice, obrobljene sè zlatimi trakovi.
Ko jim je prinesel vetrček tožno vest o slavčkovej smrti in naznanil, da bode pogreb jutri na večer, obljubil mu je predsednik njihove družbe, da se odpoti precej z vsemi pomočniki in izbere in pripravi potrebno mesto za grob.
—	Le mu izberite lepo mestice za zadnji počitek ! — naročal jim je vetrček.
—	Bodemo, bodemo — odgovorili so mu grobarji in odhiteli kolikor so mogli, da bodejo preje na mestu.
—	Pokopajte ga tu pri nama! — prosila sta glog in jazmin.
—	Ni mogoče, — odgovorili so grobarji — tla so tukaj prekamenita, bilo bi mu pretrdo postlano. —
Iskali so, iskali in našli lepo tiho mestice blizu potoka, tamkaj mu je bilo počivati pod zelenim, cvetnatim travnikom, a nad njim šepetala je cvetoča lipa.
Vetrček je bil zadovoljen s tem mestom in odhitel je po ostalem poslu. Od-hitel je do najtemnejšega loga, kjer so v mahu in travi počivale kresnice.
—	Znate li vže, kaj se je zgodilo?
—	Znamo, slišale smo zvoniti slavčku. Skoda, stokrat škoda! —
—	Pridete li jutri na pogreb sè svojimi svečicami?
—	Pridemo, pridemo! —
Vetrček je odhitel mej veje mogočnega hrasta.
—	Ej, detel, ti si dober godec. Ne bi li ti hotel jutri zagosti na svojo harmoniko, ko se bode pomikal sprevod tu mimo?
—	Zagodel bodem, kar najlepše znam! —
Vetrček obletel je še vse gozdne zvonarje.
—	Kukavica — rekel je — bodeš li zvonila za vsega sprevoda, z vsemi zvonovi ? —-
—	Bodem, — bodem — bodem! —
—	In ti taščica pridi tudi v svojej rujavkastej suknjici in z rudečkastim zavratnikom pod grlom, da storiš svojo dolžnost! —
—	Prva bodem začela in zadnja nehala — odgovorila je taščica.
—	Modre zvončke ob potočku in srebrne zvončke pa razmajam sam ! — pristavil je vetrček in odhitel še k drugim družbam, da pošljejo svoje družbenike v mnogobrojnem številu k pogrebu.
Ptički so vsi obljubili. Niso bile pa takó hitro pripravljene družbe metuljčkov in kukcev.
—	Če je pel, naj je pel, bil je jeden izmej naših sovražnikov, kateri nas hočejo pogubiti — pritoževali so se metuljčki.
—	Oj sedaj vas ne bode pogubil nobeden, ker nad grobom neha sovraštvo! — tolažil jih je vetrček.
—	A kaj poreko naše občine ? — popraševali so nekateri.
—	Ej, one vas bodejo pustile . . .
Nastal je večer ónega tožnega dné in komaj so ugasnili poslednji solnčni žarki, ko se je začel gibati sprevod.
Oj to vam je bil krasen prizor! Najpoprej so se oglasili vsi gozdni zvonovi in zvončki, a na njihovo zvonenje zibal se je sprevod naprej. Ob vsem potu, koder jim je bilo iti, razpostavljeni so bili na drevesnih vejicah zastopniki vseh pevskih društev in spremljali z ganljivim petjem pokojnika k grobu.
Od spredaj nosil je smrtno znamenje veliki smrtoglav. Za njim pomikali so se najprej otročiči ■— ponosna in nadepolna mladina metuljčkov v svetlomodrih suknjicah, a čez rame so imeli črne trakove. Za njimi stopale so v nepreglednem redu družice v belkastih, atlasovih krilcih; za temi pomikali so se mladeniči — ponosni belini. Se le za temi korakali so grobarji in nesli na svojih bedrih vsem milega pokojnika, kateremu je dala pokrivalce belokožnata breza.
Ob strani stopale so jim kresnice, na vsakej strani po dvanajst, vsaka sè svetlečo svečico.
Sprevod končava! se je z brezbrojnimi zastopniki metuljčkov in vsakovrstnih kukcev. Nekateri metuljčki bili so okrašeni s trakovi in redovi, kar je kazalo, da spadajo v krog najvišjih dostojanstvenikov.
Ko se je gibal sprevod mimo hrasta, zadoneli so gori iz hrasta žalostni gin-ljivi glasovi harmonike, na katero je prebiral mojster detel. A doli ob cesti stale so razne cvetice in držale goreče baklje.
Naposled ustavil se je sprevod na mestu in napravil polukrog okrog groba.
Grobarji izkopali so jamico za pokojnika in ga spretno in polagoma spustili v naročje matere zemlje, a ptičice zapele so milo pesenco: „Spančkaj sladko v tihem grobu!"
Pri ginljivih glasovih pesence spustili so zadnje ostanke milega pevca v jamico. Lipa nasipala je na tisoče zvezdic svojih cvetov na mesto venčkov v odprti grob, katerega so potem zasipali grobarji s črno prstjo.
Bilo je po pogrebu. Globoko ganeni in žalostni vračali so se pogrebci zopet proti dómu. Samó cvetice so ostale, naklonile se nad svežo mogilo, a ko je vzhajalo zjutraj solnčece, opazilo je v njih očescih ròsne kapljice. Bile so to solze po mrtvem ljubljencu. — — —
O mački, petelinu in kosi.
f(Iz èesèine od Bo/,ene Nèmcové, prevéla Janja.)
: oče je imel tri sinove; najstarejši se je zval Martin, drugi Matej — a jmlajši Mihalj. Vsi so bili vže odrastli, ko nekega dné izboli oče in čuteč svoj konee pozove je k sebi: „Glejte deea, drugega premoženja nimam, nego to kočo, tega-le mačka, tega-le petelina in to-le koso. V koči bivajte skupno, a od ostalih treh reči izvoli naj si vsak po jedno. Ne svadite se, bodite složni in Bog vas bode blagoslovil." Bekši, umrl je.
Ko so sinovi očeta pokopali, razdelili so si dedstvo. Martin je vzel koso, Matej si je izbral petelina, a Mihalju je ostal maček.
„Bratje dragi," rekel je Martin, „doma nam ni vstati, bilo bi nam od gladi umreti. Bodita vidva tù in si kako pomagajta, jaz idem s koso po svetu."
Bratje so imeli drug drugega jako radi in kar je jeden hotel, hoteli so vsi. Zato se nihče ni ustavljal bratovemu odloku. Martin je vzel koso in odšel po svetu. Dolgo i dolgo je hodil a nikdér ni mogel najti dela ; končno pride v deželo, kder so bili ljudje jako glupi. Dospevšega v neko mesto, sreča človek, kateri ga vpraša, kaj nese?
„Koso!" odvrne mu Martin.
„I kaj je to? Čemu je?"
„S tem se trava seče."
„S tem se trava seče? I to je izborna reč; mi moramo travo z rokami muliti. kar nas pa stane mnogo truda. Ako bi hoteli to reč našemu kralju pokazati, iz-vestno bi vam tega „trgača" dobro plačal.
„Sel bodem h kralju; zakaj bi ne šel?" — Gospod ga je peljal do kralja, kateri se je temu „nastroju" jako čudil ter se z Martinom takój pogodil, da bi šel na kraljeve travnike kosit travo.
Martin se takój poda tjà in ž njim množica gledalcev. A Martin ni bil neumen ; zasadil je koso sredi travnika v zemljo, ukazal slugi, da prinese opóludne obed za dva in je odslovil gledalce, češ, da „podžirač" ne trpi gledalcev. — Ko sta opóludne služabnika prinesla obed, čudila sta se jako, da je bilo toliko trave vže pokošene.
„Ali bode „podžirač" tudi obedoval?" vprašali sta slugi.
„Kdor dela, mora se nakrmit. Idita z Bogom in pustita naju sama." Otišla sta. — Martin je snedel obed za dva.
„To je bila izvrstna misel, da sem zahteval obed za dva; da bi bili prinesli le za jednega, ne bil bi se najedel do sita."
Tako je delal dan na dan, da je ves travnik pokosil. Ko je bil gotov, zadel je koso na ramo in šel h kralju po plačilo.
„Tvoj „podžirač" toraj sam travo seče?" vpraša kralj.
„Sam, kraljeva milost!" — odgovori šaljivec.
„Ali bi nam ga hotel pustiti za tisoč zlatov?"
„Stane me seveda več, a bodi si, dam ga za ta denar," de kosec, odda koso in prejemši denar, otide domóv.
Kralj pa ukaže koso varno zapreti v sobo, da bi se jej ničesa ne zgodilo.
Prišel je čas, ko je zopet trava vzrastla in jo je bilo pokositi. Kralj veli, naj se nese „podžirač" na travnik. Z največjo slavo nesó koso na travnik ter jo zasade sredi travnika v zemljo. Nato pa se odstrane, misleč, da tega „podžirač" nima rad, da bi ga kdo gledal. A opóludne pribite v jednej sapi, želeč videti, koliko je vže pokošenega. A kosa je stala, kamor so jo bili zjutraj zasadili. To jim je bilo neumljivo. Obed polože poleg kose in kité kralju naznanjat. „Prej je bilo takoj prvo dopóludne toliko pokošenega, ko je oni človek bil pri njem, a zakaj sedaj neče delati?" mislil si je kralj in zmajeval z glavo. K večeru vrnil se je zopet služabnik in pravil, da se kosa obeda niti dotaknila ni.
„To mora biti začarano," reče kralj, „naložite jej 20 batin, in ako še potem neče delati, zakopljemo jo."
Na slavni ukaz prineso na travnik klop, polože na-njo koso in birič jame mahati po ubogej kosi. Kosa je pri vsakej batini odskakovala od klopi in marsikaterega radovedneža ošvignila preko nosa.
„On jo je začaral!" jeli so kričati vsi iz jednega grla, „zakopajmo jo!" — Izkopali so veliko jamo, položili v njo koso in jo zasuli; nato pa zopet'travo mulili z rokami, kakor poprej.
Zatem so imeli bratje dobre čase in so blagoslavljali očeta, kateri jim je zapustil tako dragoceno dedščino. čez nekaj časa pa, ko se je jel denar tajati, reče Matej: „Sedàj idem jaz s svojim petelinom po svetu, morda ga tudi tako dobro oddam, kakor ti koso.
„A pojdi daleč, kder najdeš še glupih ljudi, v Cehih bi ti jih kmalu nedostajalo," svetuje mu Martin.
Matej je vzel svojo dedščino in otišel. Dospel je do mesta in srečal gospoda.
„Kaj pa neseš tii, človeče?" vpraša ga gospod.
„Petelina!" — odvrne Matej.
„Takih ptičev tii nimamo, čemu je ta?"
„Tak ptič prikliče dan."
„I to je veliko čudo! Mi moramo vsakokrat spremljat dan za óni vrh in zjutraj za rana mu moramo iti zopet naproti, kar nam dela mnogo neprilike. Ako ima ta ptic tako lastnost, plačal bi ti ga kralj z mnogimi tisoči!"
„Vsak čas se morete osvedočiti o tein!" dé Matej in gre z gospodom h
kralju.
„Milostivi kralj ! ta človek ima ptiča, ki zna dan priklicati in kadar 011 zaspi, se tudi dan nagne.
„I, tak ptič bi ne bil z nobenim denarjem preplačan, ako je res, kar poveš."
„Milostivi kralj! vsak čas morete se o tem osvedočiti."
Kralj ukaže, da denejo petelina v zlat kurnik — in petelin, zadovoljen z novim stanovanjem se takój ugnezdi. Ni dolgo trajalo in dan se je nagnil, kakor gabi bil kdo spremljal k počitku.
Kralj je bil vesel; jutra niti dočakati ni mogel. Vže o polunoči so vstali in pazili, kako bode petelin dné priklical. Bila je jedna po polunoči a vse je ostalo mirno; bila je dve, petelin je zakikirikal in vsi so se spogledali češ, kako je to divno petje. Bila je tretja ura, petelin je glasno zakikirikal in pel do četrte ure,
da se je vže popolno zdanilo. Ko je kralj videl, da petelin v resnici dan prikliče, ukazal je, da se da Mateju pet tisoč zlatov iz zakladnice — a poleg tega naj se še dobro pogosti. Matej je pograbil denar, dobro se najedel in napil, zahvalil se kralju in otišel.
Brata sta ga z radostjo vzprejela in dokaj časa so se imeli vrlo dobro. Ker pa z denarjem niso u meli prav gospodariti, pošel jim je dokaj naglo. Sedaj reče Mihalj: Bratje, sedàj idem jaz po svetu, da se ogledam po svojej sreči. Znabiti da tudi za mačka dobim toliko, kakor vaju kateri.
Zopet ga brata opominata, da naj gre dokaj daleč, kder so še glupi ljudje; v Cehih bi jih skoro ne našel.
Mihalj pobaše mačka v maliho in otide. Dolgo je hodil; slednjič dospeje v deželo, katere jezika ni umél. A predno je došel do glavnega mesta, privadil se ga je vže toliko, da se je za silo znal sporazumeti s prebivalci. Pred mestom ga sreča gospod in ga vpraša, kaj nosi v malihi?
„Mačka!" odvrne Mihalj in mu ga pokaže.
„Aja, to je lepa živalica, a čemu je?
„Miši lovi; naj jih bode v hiši še toliko, ta žival vse ujame."
„I hitro jo pobaši nazaj in hodi z menoj h kralju ! Pri nas je namreč toliko miši, da nam malone po mizah skačejo in kralj bi dal ne vem kaj, ako bi se komu posrečilo, da bi je prepodil."
„Tu je gotova pomoč," odvrne Mihalj, pobaše mačka v maliho in hiti za gospodom.	(Konee prihodnjič.)

Drob tine.
Umrla je po dolgo-trajnej in mučnej bolezni v 22. dan pre-
tečenega meseca gospodična
Dragojila Milek,
učiteljica v pokoji. Bila je rajnka prijateljica našemu listu in je tudi nekoliko mičnih sestavkov s podpisom Petrovna spisala zanj.
V miru naj počiva in blag spomin jej bodi ohranen tudi v našem „Vrtci."
Sirotek.
UHtaj se jočeš, oj sirotek, Kaj ti srčece teži, Saj mladosti doba rajska Se v solzicah ne topi.
Dobro vem za žalost tvojo Čutil vdarec si težak, Ki namešal je bridkosti Ti v život poprej sladak.
Mamica ti je umrla; In po njej se ti solziš. Priden bodi in pobožen, Pa v nebesih jo dobiš !

Z Ž.
Ptička.
(Ruski zložil A. S. Puškin.)
fBiožja ptička ne poznade Ni težave, ni skrbi: Hišice za svoje mlade Večnotrnjne ne zgradi; In na veji v noči spava, Solnce krasno zažari — A iz grla Bógu slava
V	pesnili milih se glasi. Za vzpomlädijo v prirodi Znójno leto prilliti — Meglo in viharje vodi Jesen pozna do ljudij. Mraz pritiska na zemljana, Ptička pa ga zapusti, Morja preleti prostrana;
V	jugu zimo preživi.
Nove knjige in listi.
*	Zgodovina Cerkljanske fare. Spisal Ivan Lavrenčič. Založil Anton Golobic. V Ljubljani. Tiskala „Katoliška Tiskarna." 1890. 8°. 158 str. — To je naslov najnovejšej slovenskej knjigi, ki je bode izvestno vsak Slovenec vesel. Knjiga ima po fotografiji jako dobro izdelano podobo sedanje farne cerkve cerkljanske, tisek in papir sta nam zelò všeč in tudi cena je nizka. S to knjigo dobili smo deveti zvezek „Zgodovine farà ljubljanske škofije" ter želimo, da bi mu sledili kmalu še drugi. Knjiga se dobiva v „Katoliški Bukvami" v Ljubljani" in stoji nevezana 90 kr., trdo vezana 1 gld.
*	Koroških bukvie slovenskemu ljudstvu v poduk in kratek čas izdajein zaklada Filip Hader lap Ju rjevvCel ovci, tiska J. Krajec v Rudolfovem, izišel je ravnokar 16. in 17. snopič. Cena snopiču po 10 kr.
demanta v 7. „Vrtčevem" listu.
v d e m a n t a :
a
s
k
Prav so ga rešili: Gg. Jakob Inglič, naduč. v Idriji; Frančišek Pire in Ivan lic, dijaka v Ljubljani ; Miroslav Treven, Ant. Grura, Jan. Tratnik in Ant. Trolia v Idriji; Janko Rup-nik, uč. mešč. šole v Krškem ; Ferdo Vodo^ivec, uč. v Gorici; Rudolf in Viktor Andrejka, ucenca v Ljubljani ; Jož. Troha, uč. v Laškem trgu (Štii.) ; Emil Šinko v Središči (Štir.) ; Maks Vrezec, uč. v Ribnem ; Stanko Gruden, uč. na Vrhniki ; Jan. Fermevc, Jan. Stojan, Fr. Žličar, Jan. Pepelnak, Jož. Škoberne, Fr. Gobec, Alojz Nendl, Marko Ipavic, Jarnej Dobovišek, Fr. Oset, Fr. Set, Martin Srot in Kari Županec, učenci v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.). — Ivana Leben, gospdč. v Horjulu; Fani Šentak, gospdč. na Vranskem (Štir.); Friderika ICornpichl, Jadviga Prager, Julika Rosner, Nežika Srša, Angela Vršič, Marijca Fric in Matilda Maier, učenke v Ljutomeru (Štir.) ; Tomazina Treven, F. Aparnik, I. Medved in Fani Murnik v Idriji; Ana in Alojzija Vrečko, Matilda Velej, Jerica .Jug, Marija Šešerko, Amalija Koser, Marija Knez, Milči Jarc, Mici in Antonija Drofenik, Frančiška Gajšek, Marijca Cmok, Marija Zupanec, Katra Čretnik, Fanika Žogan, Rozika Pisanec, Mici Mravljak, Antonija Plausteiner, Cilika Lesjak, Tonika čater in Josipina Jager, učenke v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.).
Rešitev
Rešite
a
i s i
a
S) 't M r J jI | «
(Rešitev in imena rešileev v prihodnjem listu.)
„Vrtec" izhaja 1. dné vsaoega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravniitvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 28 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.