Reakcijo in fašizem je treba dokončno premagati \
DE
LO
glasilo KRI za slovensko narodno manjšino
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34131 Trst . Ulica Capitolina, 3 Telef. 744-046 / 714-047
DOPISNIŠTVO za goriško pokrajino:
34170 Gorica - Ulica Locchi, 2 Telef. 24-36
NAROČNINA: Letna 1.000 lir, polletna 550 lir Poštni tekoči račun: Trst 11/700
Obnovljena izdaja - Leto XXIII - Štev. 9 (773)
TRST - 28. maja 1971
Posamezna številka 50 lir
Quindicinale
Petnajstdnevnik
Sped. in abbonam. Postale - Gruppo M
Za izhod iz sedanje
družbene in politične krize
Novi zakon o tržaški pristaniški ustanovi
V tedniku «Rinascita» je namestnik generalnega tajnika KPI Enrico Berlinguer obrazložil smernice, ki jih je nakazala KPI za izhod iz sedanje politične krize v Italiji. Še pred tem je vodstvo KPI odobrilo dokument o tem vprašanju. Povzemamo nekaj glavnih misli:
Protiofenzivo reakcionarnih sil je treba zlomiti. To protiofenzivo je mogoče tolmačiti kot reagiranje konservativnih in reakcionarnih sil na napredovanje delavcev in ljudskih množic, na pridobitve v zadnjih treh letih, kot so nekatere reforme, statut delavcev ipd.; na pridobitve torej, ki so odprle pot k temeljiti preobrazbi družbe in tudi političnih odnosov v vladnih vrstah. Pri ocenjevanju reakcionarne in konservativne protiofenzive je treba seveda upoštevati tudi dejstvo, da proces stvarne družbene in politične preo-brazne ni nikoli neboleče napredoval. Gre pač za dozorevanje nekega preokreta in od tu ostrina in obseg družbenega spopada, od tu tudi protinapad desnice.
Vendar bi bilo preveč enostavno, če bi menili, da mora sleherni ljudski pridobitvi mujno ^lediti tudi tako obsežno konservativno reagiranje, ki spravlja v nevarnost nadaljnji razvoj demokratičnega okvira.
Poglavitna odgovornost in neposredna odgovornost za sedanji položaj pada na vostvo krščansko-demokratske stranke. Predvsem zato, ker, kot največja vladna stranka, ne zagotavlja državi ustreznega vodstva. Krščanska demokracija se ne-haja v dvojini krizi. Njena notranja kriza se izraža v hudem boju med raznimi strujami, zunanja kriza pa v odnosih med raznimi plastmi volivcev. Krščanska demokracija ni sposobna, da bi rešila ali pa noče rešiti te dvojne krize, teži pa po_ vedno večji neproznosti, se usmerja na desno in istočasno popušča pred silami reakcije. Krščanska demokracija skuša širiti svojo krizo tudi na vlado in na državo s tem, da povzroča določeno oslabelost in hromitve. Prav zato ta stranka ne more več pričakovati, da bi pridobila pozicije centrizma in «poroštva» za demokratično stabilnost.
Sedanja usmeritev krščansko demokratske stranke predstavlja hudo nevarnost. Zaradi te usmeritve je bilo ustvarjeno ozračje splošnega nezadovoljstva in velike negotovosti, kar seveda spodbuja iniciative reakcionarnih skupin, npr. skupine industrijskih magnatov, ki se zaganjajo zoper delavce in sindikate, skupine zemljiških magnatov, ki si prizadevajo, da bi ustvarili nekakšen blok za obrambo svojega lastništva in sedanjega položaja na področju kmetijstva. Pri tem pa je seveda treba imeti pred očmi tudi razne pobude konservativcev proti obstoječi socialni ureditvi in tudi odnose med državo in cerkvijo.
Vendar pa vse te sile nimajo neke politične skupnosti. Neofašisti, ki ščuvajo k prevratništvu so le eno izmed sredstev, s katerimi raz-
polagajo močne sile, ki bi rade dočakale avtoritarni izhod iz sedanje krize.
Sedanje vodstvo krščansko demokratske stranke, zlasti po nedavnem zasedanju vsedržavnega sveta stranke, dokazuje, da stremi po najbolj reakcionarnih ciljih, da teži po tem, da bi prehitelo tudi skrajno desnico. Obstaja pa neka razlika med usmeritvami, ki teže k frontalnemu spopadu z delavskim gibanjem. Tudi v vrhovih krščansko demokratske stranke so opazna stremljenja po avtoritarnih «rešitvah» krize. Nekateri demokristjanski prvaki ne. prikrivajo skomin po reviziji ustavnega okvira.
Komunisti poudarjamo, da je možen izhod iz sedanje družbene in politične krize, oslabelosti in nereda, za kar nosi največjo odgovornost prav krščansko demokratska stranka. Jasno pa mora biti, da ni mogoče pričakovati, da bi prišlo do rešitve preko nesmiselnega povratka k reakcionarni «ureditvi». V današnji Italiji ni težko doumeti, da bi «rešitev» take vrste lahko povzročila tudi državljansko vojno. Če krščanska demokracija misli na tako «rešitev», potem se moti, kajti široko in borbeno gibanje, ki se je razvilo v zadnjih treh letih bojev, se ne da z lahkoto potisniti nazaj. In iz tega gibanja izhaja zahteva po edinem možnem redu, po demo-
kratinem redu, osnovanem na temeljitih reformah.
Zakaj delavci stavkajo? O tem ni nobenega dvoma. Prisiljeni so stavkati, prisiljeni zato, ker se delodajalski krogi protivijo sprijaznjenju s sindikalnimi pridobitvami «vroče jeseni 1969». Delavski boji so izraz neugodja, ki ga povzroča vladna politika. Vlada ni doslej pokazala volje po pristopitvi k reformam, ni imela niti jasnih pogledov glede teh reform in ne o tem, kako naj se giblje. Politika reform mora zadeti interese določenih skupin, interese, ki so se konsolidirali s starimi strukturami. Bistvo politike reform, ki naj odprejo pot novi družbi, novemu načinu življenja in proizvajanja je v temeljiti spremembi usmeritve in splošnega razvoja v državi.
Krščanska demokracija in desničarske skupine menjavajo karte pred volitvami. Dejansko je agrarne politika krščanske demokracije doslej bila v interesu zemljiških magnatov, male posestnike pa je potisnila v krizo tako kot je favorizirala špekulacije na gradbenem področju. Krščanska demokracija je onemogočala množicam, da bi prišle do udobnega stanovanja bodisi po nizki nabavni ceni, bodisi po nizki najemnini.
Koncepcije komunistov o strate-iKonec na 4. strani)
Preteklo sredo je bil v poslanski komisiji za prevoze izglasovan zakon, ki neposredno zanina tržaško avtonomno pristaniško ustanovo (EAPT). Enotno besedilo tega zakona je pripravila ožja komisija, na podlagi več predloženih osnutkov, v kateri je sodeloval tudi naš poslanec Albin Škerk. Odobreni zakon, ki ga bo moral odobriti tudi senat, določa povišek rednega letnega prispevka od 1.500 na 2.300 milijonov lir. Predvideva tudi enkrat ni izredni prispevek v znesku 1.240 milijonov lir za odpravo deficita prejšnje ustanove Javnih skladišč (Magazini generali). Novost tega zakona, med drugimi manjšimi ukrepi, je uvedba posebne takse ( tassa
Komemoracija na Proseku
V nedeljo, 30. maja bo svečana komemoracija talcev, ki so jih na-cifašisti ustrelili v bližini proseške železniške postaje. Ob 10.30. bo s Križade na Proseku krenil sprevod na kraj, kjer so bili talci ustreljeni. Pred spomenikom bosta govorila poslanec Albin Škerk in prof. Fausto Monfalcon. Na komemoraciji bosta sodelovala tudi pevski zbor Vasilij Mirk in proseška godba.
Letošnjo komemoracijo prirejata skupno sekcija ANPI in prosvetno društvo Prosek-Kontovel.
Goriški pokrajinski svet
o vprašanjih slovenske manjšine
Na pobudo komunističnih svetovalcev in predstavnice SDZ je goriški pokrajinski svet, na zadnjih dveh sejah razpravljal o problemih slovenske narodne manjšine. Razprava se je zaključila 17. t.m. s sklepom, da načelniki skupin pripravijo skupno resolucijo, o kateri se bo izrekel pokrajinski svet na prihodnji seji.
Predstavnica SDZ Ferletičeva je v svojem govoru naštela vrsto nerešenih vprašanj, obravnavala težak položaj Slovencev pod fašizmom in izrazila željo, da bi se čimprej začelo reševati odprta vprašanja, prezrla pa je dejstvo, da so sedanjega položaja slovenske manjšine krivi predvsem demokristjani in njihovi prejšnji in sedanji zavezniki, med katere spada tudi SDZ. Načelnik KD dr. Gian je citiral politične voditelje «Risorgimenta» in dejal, da se njihova skupina strinja s tem, da se Slovencem prizna vse pravice, ob koncu pa je kritiziral slovensko manjšino, češ da postavlja svoje zahteve preveč «legalitarno» in ne dovolj jasno. Socialproletarec Polet-to je ožigosal KD, ki nosi odgovornost za nerešena vprašanja naše
skupnosti, nato pa je prikazal zakonski osnutek svoje skupine v deželnem svetu, ki predvideva ustanovitev dopolnilnih tečajev (doposcuola) za vsa področja, kjer prebivajo Slovenci. Ti tečaji naj bi po njegovem mnenju, dali Italijanom možnost za spoznavanje slovenskega jezika in kulture. Odbornik Waltritsch je prikazal nekatera še nerešena vprašanja, poudaril važnost slovenskih socialistov v raznih organizmih in ob koncu predlagal naj bi glede slovenske manjšine goriški pokrajinski svet izglasoval isto resolucijo kot tržaški. Liberalec Lugnani je soglašal s tem, da je čas, da se prizna pravice Slovencem, vendar je izrazil mnenje, da se pri tem ne sme iti do privilegiranja.
Komunistični svetovalci Jarc, Poletto in Menichino so ta problem obravnavali izhajajoč iz načelnega stališča. Poudarili so, da je problem slovenske narodne manjšine povezan z demokratičnim razvojem v državi; prikazali so protislovje drugih skupin, zlasti KD in SDZ, ki sta prezrli pismo slovenskih predstavnikov predsedniku vlade; pouda-
rili so odgovornost vladne koalicija glede razsodbe ustavnega sodišča, ki odreka naši deželi pristojnost obravnavati slovensko problematiko; ožigosali so tudi brezbrižnost slovenske narodne manjšine. Potrebno je, da se o tem vprašanju seznani vsa italijanska javnost, da se sproži široka akcija v podporo zahtevam slovenske manjšine. KPI je v preteklosti in sedanjosti to že storila z dokumenti, resolucijami in zakonskimi osnutki od parlamenta do občinskih uprav. Boj Slovencev za svoje pravice je tako postal tudi boj vseh članov KPI. Komunistični svetovalci so dali tudi vrsto predlogov: pokrajinski svet naj osvoji pismo slovenskih predstavnikov ministrskemu predsedniku Colombu, izglasuje resolucijo z zahtevo, da italijanska vlada sprejme delegacijo slovenskih predstavnikov; pokrajinski odbor naj pripravi na sedežu uprave konferenco o vprašanjih Slovencev. Komunisti so poudarili tudi važnost zakonskega osnutka poslanca Škerka in senatorja Seme in pozvali vse ostale politične sile, naj predložijo v parlamentu zakonski osnutek o zaščiti slovenske manjšine
di ancoraggio) za trgovske ladje, ki pristajajo v našem pristanišču. Zakon določa višino te takse v znesku 10 lir na tono blaga.
Pred odobritvijo zakona je bila daljša razprava, v katero je posegel tudi poslanec Škerk, ki je pojasnil tri svoje spreminjevalne predloge k zakonskemu osnutku. V imenu poslanske skupine KPI je predlagal, naj se dvigne letni državni prispevek od 1.500 na 3.000 milijonov lir. Prikazal je, da ta znesek bi bil še vedno prenizek če se hoče v resnici pričeti z odpravo zastarelih pristaniških naprav in s postopno uvedbo modernejših in sodobnejših struktur. Ostro je kritiziral vso vladno politiko do našega pristanišča, ki je od prve svetovne vojne dalje prepuščeno neprestanemu hiranju, tako da današnji blagovni promet, če izvzamemo naftovod (ki nam dosedaj prinaša samo škodo z okuženjem vode), ni višji od onega iz leta 1913. Ta predlog poslanca Škerka, ki bi lahko precej pripomogel pristaniški ustanovi, je vladna večina zavrnila z izgovorom, da bi se odbritev zakona preveč zavlekla, ker bi morala ta povišek še enkrat odobriti finančna komisija. Prav tako je bil zavrnjen tudi drugi predlog našega poslanca, ki je predvideval odpravo takse 10 lir na tono blaga. Namen tega predloga je bil, doseči večjo demokratizacijo pri upravljanju pristanišča, predvsem pa dvigniti dohodke na račun petrolejskih družb, ki do dones niso prispevale niti za čiščenje nesnage, ki jo izpuščajo v morje.
Tretji predlog, ki je bil tudi zavrnjen, je predvideval da bi kritje pasivnih interesov (obresti na posojila), ki bi jih povzročila zamuda vladnih nakazil šlo v breme zakladnega ministrstva in ne v breme pristaniške ustanove, kot se je dosedaj dogajalo. Po krivdi vladne birokracije znašajo ti pasivni interesi okrog 100 milijonov lir letno
Z odobritvijo omenjenih popravkov k temu zakonu, za katere se je zavzel poslanec Škerk, bi bil t« zakon mnogo boljši, nego je.
Tov. Silvano Bacicchi ponovno izvoljen za deželnega tajnika KRI
Deželni komite KPI Furlanija-Ju-lijske krajine, ki je bil izvoljen na IV. deželni konferenci, je na svoji prvi seji izvolil novo vodstvo. Za tajnika je bil potrjen Silvano Bacicchi, za njegovega namestnika pa Mario Golli.
Izvršni komite sestavljajo: Silvano Bacicchi, Arnaldo Baracetti, Fulvio Bergomas, Mario Colli, Antonino Cuffaro, Angelo De Piero, Mario Lizzerò, Dušan Lovriha, Enzo Menichino, Antonio Moschioni, Glaudia Novello, Giovanni Proser-pio, Paolo Sema, Silvano Tarondo in Spartaco Zorzenon.
Deželno tajništvo sestavljajo: Silvano Bacicchi, Mario Colli, Arnaldo Baracetti in Antonino Cuffaro.
2•DELO
28.5.1971
fai : idol svobolii teli
Delavski razred najvažnejši dejavnik
Med sestavke, ki jih objavljamo ob 50. letnici KRI — v katerih opisujemo tudi boje proti fašizmu — sm ovključili tudi sestavek o marežganskem uporu. Sestavek je napisal tovariš Vid Vremec in je bil objavljen v koprski reviji Obala, oktobra 1969. To je dokumentacija, ki priča, kako so fašistične s kvadre izzivale požigale in ubijale še pred prihodom črnega režima na oolast in ne da bi jih takratna zakonita oblast za to kaznovala (Zaradi omejenega prostora smo morali sestavek nekoliko skrajšati).
Fašizem je v naših krajih že leta 1920 organiziral svoje «akcijske škva-dre», ki so uprizarjale krvave pohode zoper slovensko prebivalstvo in njegovo premoženje, kakor tudi zoper pripadnike delavskega gibanja slovenske in italijanske narodnosti. Vendar v tedanjem revolucionarnem vrenju pod vplivom oktobrske revolucije fašizmu, kljub tesni povezavi z italijanskimi iredentisti in izdatni denarni podpori kapitalističnih krogov, ni uspelo zlomiti ljudskega odpora.
V	splošni revščini, brezposelnosti in narodnemu zatiranju se je krepil uporni duh našega človeka, ki je bil prepuščen na milost in nemilost tu-jemo gospostvu.
V	obalnih mestih so napredni delavci organizirali bojno protifašistično
Lik revolucionarja
Rudi Wilhelm
Tovariš Rudi Wilhelm z Opčin je bil med ustanovitelji in prvimi aktivisti komunistične partije na Primorskem. V ilegali je vzdrževal zveze med raznimi centri. Mnogo hudega je prestal v ječah in konfinaciji. Trpljenje mu je spodkopalo zdravje. A ni klonil. Njegova vera v zmago pravica je bila neomajna.
Tov. Polda Vilhar ja o Rudiju Wilhel-mu zapisala naslednje: «S tovarišem Rudijem sem se prvič srečala leta 192.7' J?'* J'e tedaj že dalj časa aktiven antifašist in je skupaj s tovarišem Ri-kom Malalanom deloval ne samo v partijski organizaciji na Opčinah, marveč tudi na širšem področju. Oba tovariša sta vzdrževala redne organizacijske zveze med antifašističnimi in partijskimi skupinami v Trstu ter tržaške okolice, Krasa in Goriške.
Ko so goriški komunisti začeli izdajati DELO ter razmoževati razno drugo protifašistično čtivo, sem se tudi jaz vključila v mrežo raznašalcev tega materiala in tako stopila v stik s tovarišem Rudijem.
Tovariš Rudi je prihaja! tudi v Gorico. Od določenih dneh sem se tam z njim srečala. Stike z niim je bilo treba prekiniti konec leta 1928. Fašistična polipi]3 je hudo zaostrila kontrolo. Številni člani organizacije so bili pod stal-nim policijskim nadzorstvom. S tovarišem Rudijem sem se srečala še enkrat osvoboditev skupine tovarišev iz tržaškega zapora, med katerimi je bil jeseni 1928 ob prioravah na akcijo za tudi Albin Vodopivec. Akcija pa, ni bila izvedena, čeravno so bili načrti do potankosti izdelani, kajti med pripravami so bili aretirani tovariši odvedeni v Rim, kjer jih je sodilo posebno sodišče.
Tovariš Rudi mi je ostal v snominu kot do skrajnosti zvest, pošten in obenem izredno skromen revolucionar. Odlikovala ga je predvsem njegova nesebičnost. V njem ni bilo nikoli čutiti niti sence ambicioznosti. Vedno je bil pripravljen z vso vestnostjo in z vsemi svojimi močmi izvršiti katero koli delo, ki mu ga ja partija zaupala».
organizacijo «Arditi del popolo»; ta je primerno odgovarjala fašističnemu nasilju z napadi in dosegla precej uspehov. Na deželi pa je ljudstvo čutilo nagonsko potrebo po samoobrambi pred nasiljem.
V	spominu nekaterih starejših ljudeh so še živi dogodki v obdobju parlamentarnih volitev maja 1921. Za poslanska mesta se je potegovalo šest strank. Najbolj zagrizena je bila za te volitve prikrojena politična skupina tako imenovanega «nacionalnega bloka», ki je združeval fašiste, italijanske nacionaliste in nekatere socialistične odpadnike. Več mesecev je trajala silovita volilna kampanja, v kateri so fašisti napadali pristaše slovenske narodne stranke in pravkar ustanovljene Komunistične partije Italije. Mnogo večjih in manjših spopadov, nasilja in nezakonitosti je bilo ob teh volitvah. Po zgodovinskem pomenu je na zelo vidnem mestu spopad v Marezigah pri Kopru, ki je prerastel v pravi ljudski upor proti fašizmu. Dogodki v Marezigah so potekali takole:
V	nedeljo, 15. maja 1921, se je okrog osmih zjutraj zbralo večje število volivcev pred volilnim sedežem v Marezigah, da bi opravili svojo državljansko dolžnost. Volitve so potekale nemoteno vse dotlej, ko je v vas prišlo peš enajst ali dvanajst fašistov iz Kopra. Fašisti so bili oboroženih z bombami in samokresi. Ustavili so se v gostilni ’Nocente’, se nalivali z vinom in naročili kosilo. Najbolj bojeviti so nadlegovali prisotne, jim grozili, če ne bodo glasovali za «blok» in na vse grlo so prepevali fašistične pesmi.
Medtem ko so strankini zastopniki skrbeli za red na volišču, so se okrog devetih in pol pojavili fašisti med volivci in jim začeli vsiljevati svoje glasovnice z geslom «Votate per il blocco» .Tedaj je neki fašist glasno dejal: «Za nas na volitvah slabo kaže», nakar je nekdo drug vrgel na piano ročno bombo, vsi pa so začeli streljati iz samokresov, da bi zastrašili prisotne ljudi.
Tistega trenutka je vzplamtel upor zoper nasilneže. Ljudje so poskakali za zidove, pobirali kamenje in z njim obmetavali napadalce. Bežeče fašiste so zasledovali proti Truškam. Tanas-sija, poznejšega fašističnega tajnika v Marezigah, so vsega potolčenega pognali v neko mlakužo. Uspelo mu je odnesti pete, čeprav so mu odre-
zali eno uho. Nekateri fašisti so pobegnili proti Babičem ,kjer pa so jih dohiteli prebivalci iz Marezig, Babičev in Rojcev in obračunali z njimi. Na koncu ljudskega upora so pustili fašisti tri mrtve in enega težje ranjenega ,drugi pa so dobili primerno lekcijo za nasilno ravnanje.
Uporni klic se je razlegal med prebivalstvom okoliških vasi: Boršta, Trušk, Babičev, Rojcev, Vanganela in drugih zaselkov .Kmetje so na dohodnih cestah postavljali zapreke in zasede. Ni bilo treba čakati dolgo časa, ko so iz Kopra prispele na bojišče sveže okrepitve. Do zob oboroženim silam se je uspelo prebiti do Marezig na več kamjonih, iz katerih, so vojska, karabinjerji in z njimi pomešani fašisti poskakali in v strelcih nadaljevali pot peš, ker so bile dohodne ceste neprevozne zaradi zaprek, ki so jih postavili uporniki.
Na trgu v Marezigah je bil tudi Jože Sabadin iz Sabadinov. Zmerjal je tolpo hudodelcev. Ubili so ga. Padel je kot prva žrtev ljudskega upora proti fašistični strahovladi.
Šestnajstega maja zjutraj so fa-(Nadaljevanje na 4. strani)
Predsednik Tito se je pred kratkim pogovarjal z uredniki časopisa «Magyar Szò», ki izhaja v Novem Sadu in je glasilo za madžarsko nacionalno skupnost, ki živi v Jugoslaviji. V pogovoru se je predsednik Tito dotaknil raznih aktualnih problemov. Med drugim je rekel tudi naslednje:
«Danes se mnogo govori ali najprej razredno ali nacionalno. Vi veste, da eno brez drugega ne gre, ker smo mnogonacionalna država. Vendar pa dajem prednost razredni naravi našega notranjega sistema. Ne administrativnemu sistemu, ampak razrednemu duhu. Delavski razred je najvažnejši dejavnik. De-Delavski razred mora dajati ton vsemu našemu družbenemu gibanju. Ne zanikam naše socialistične inteligence, vendar absolutno nasprotujem improvizirajoči polinte-ligenci, ki povzroča največ ovir naši državi.
Poglejmo naša velika mesta. V glavnem smo mi gradili industrijo v njih, pa čeprav jo je bilo nekaj tudi že prej, tako v večjih kot v manjših mestih, kjer je bil delavski razred. Ne bi mogel reči, da v teh mestih ne prevladuje duh proletariata. Delavci so tam najbolj številni.
Najbolj homogeno sestavljeni z vsemi nacionalnostmi, vendar pa imajo skupne interese. Med njimi ni nacionalnih trenj.
V zvezi komunistov se vse bolj zmanjšuje število delavcev. Delavca izključijo zaradi nepomembnih reči, čeprav ima največ pravic, da kritizira, saj so delavci še zmeraj v najbolj težavnem položaju, z majhnimi plačami. Morda je nezadovoljen samo z organizacijo podjetja, in če to kritizira, ga vržejo iz zveze komunistov. Vedno več je elementov srednjega stanu, uradnikov. Vse to prevladuje tudi v zvezi komunistov. Na vodilnih mestih v naši državi je vse manj delavcev. Mi pa imamo zelo zavedne delavce, ki politično niso neuki, ki dobro poznajo materijo, s katero se danes soočajo. Vendar pa mi nismo dovolj storili, da bi pritegnili čim več delavcev v zvezo komunistov in v naša vodilna telesa. Vem da so mnogi današnji inženirji še do nedavnega bili tovarniški delavci. Ta smer ni dovolj dosledna. Socialistična družba mora imeti od samega začetka eno smer, to je da dejansko temelji na proletariatu, na tistih, ki nosijo največje breme razvoja socialistične družbe».
VEDRE MISLI
S tem naslovom se mislimo ??tladi komunisti iz vrst ZKMI predstaviti bralcem Dela. Nekajkrat smo se sicer že oglasili s teh strani s poedinimi članki, vendar smo spričo rasti in krepitve nase organizacije občutili potrebo po rednejšem posredovanju svojih misli in izkušenj strtemu krogu mladine pa tudi odraslih bralcev. Odklanjamo namreč Pogled, ki vidi v mladini kasto zase, kot tudi hipotezo o spopadu med rodovi kot zgodovinski stalnici, ker nevarno zavajata od pravega razumevanja bistva mladinskega nezadovoljstva v sodobni družbi in tako onemogočajo uspešno reševanje raznovrstnih aspektov mladinske problematike, ki ji ne gre odrekati dejanske specifičnosti. Naša organiza-ctja hoče zato biti samostojna sila, ki zavestno, in torej kritično, delu;e v vrstah in na strani delavskega razreda za njegovo gospodarsko in kulturno osamosvojitev, za družbo brez nasilja in izkoriščanja. Daši smo prepričani, da na tej poti zaleže bolj dejanje kot pa napisana ali izrečena beseda, vendar prav tako zagotovo vemo, da nas mora pri dejanju voditi misel, torej raziskovanje in znanje, ki se oblikujeta ob soočanju različnih misli. Takemu soočanju so vrstice pod naslovom VEDRE MISLI namenjene. Na razpolago so somišljenikom in ne, pač vsem, ki verjamejo v korist poštenega razgovarjanja med ljudmi.
Mladi komunisti
Proslava osvoboditve
T-J
m
V petek 7. t.m. smo imeli dijaki znanstvenega liceja France Prešeren proslavo osvoboditve. Prireditev je zelo lepo uspela. Kljub nekaterim pomanjkljivostim jo lahko označimo za uspešno že spričo dejstva, da smo
Prizor s procesa proti upornim vaščanom, ki so sodelovali v akciji proti fašistom maja 1921.
bili njeni pobudniki in organizatorji dijaki sami.
Rodila se je iz potrebe, da bi na resnično pristen in spontan način proslavili osvoboditev izpod fašizma, da bi zrazil svoje poglede in stališča do narodnoosvobodilne borbe, do tistih idealov in vrednot, ki so z njo tesno povezani in s katerimi je še danes prežet boj zatiranih narodov.
S to proslavo se nismo hoteli spomniti samo datuma, niti omeniti le osvobodilnega boja enega naroda. Spomniti smo se hoteli na borbo vseh zatiranih narodov, na borce, revolucionarje, aktiviste; na tite, ki so v kakršnikoli meri sodelovali v akciji proti okupatorju in njegovim pomagačem ;na vse tiste, ki so videli v oboroženem boju ljudstva edino pot za njegovo popolno narodno in razredno osvobojenje.
Domača in mednarodna buržoazija sta skušali marsikje preusmeriti ta boj, ki je že v kali vseboval lastnosti proletarske revolucije v izkjučno nacionalno borbo, ki bi ne ogrožala njenih ozko razrednih koristi in to-
rej obstoječega družbenega in ekonomskega reda.
S to ugotovitvijo si lahko razložimo tudi današnjo italijansko politično stvarnost. Vladajoči razred se sicer svečano sklicuje na republikansko svobodo in demokracijo ,ki sta se rodili z odporništva, tolerira pa in ponekod celo ščiti divjanje fašističnih tolp in njihovo prevratniško delovanje.
Težnja italijanske buržoazije, da bi minimizirala resnični pomen narodnoosvobodilnega boja, da bi potvorila njen vseljudski značaj in njeno revolucionarno bistvo, pride najbolj do izraza v šoli.
Za italijansko šolo (razen izjem) velja namreč pravilo, da se tega predmeta ne dotika, ali bolje rečeno, da se njegove objektivne analize z vsemi močni otepa.
Žalostna, toda nesporno resnična je ugotovitev, da dijaki poznamo Grke in Rimljane, medtem ko nam je tako važno obdobje svoje zgodovine tabu.
Prav gotovo bodo te vrstice izzvale komu izjavo o uničevalnosti dijaškega boja, češ da je zahteva po posodobljanju vsebine študija le sredstvo, da bi ga v resnici olajšali. Menim, da ni težko izslediti namena takih trditev. Dajejo jih tisti, ki pod pretvezo, da branijo šolo pred degeneracijami in anarhijo, zagovarjajo «stari red», to je kulturno konserva-cijo, slonečo na avtoritarizmu.
Prav proti «staremu redu», ki ga italijanska buržoazija vsiljuje šoli in družbi, so usmerjena prizadevanja naprednega dijaštva in delavskega razreda.
Tudi proslavo, ki smo jo imeli dijaki pred tremi tedni, lahko prištejemo v ta boj.
Napačno bi bilo, če bi te proslave ne imeli, če bi vse odpravili s formalnimi in oguljenimi frazami, če bi se omejili na tisto abstraktnost, ki je mnogim tako pri srcu; a tega nismo storili.
Sergij Kukanja
28.5.1971
DELO • 3
Goriška gledališka sezona je izpolnila pričakovanja
Odprto pismo
Slovenski dijaki o radiu Trst A
Dijaki Državnega znanstvenega liceja France Prešeren v Trstu so pred nedavnim objavili odprto pismo radiu Trst A. Poudarili so, da pisma niso napisali iz golega veselja do polemike, ampak z željo, da se raven postaje res dvigne. Poudarili so tudi, da želijo, da jim odgovorni ne samo prisluhnejo, temveč tudi odgovorijo z besedo in dejanjem, Pismo, ki je bilo odobreno na skupščini dijakov, se glasi:
«Ob okupaciji šole smo izrazili tudi svoje kritike do ustanov, ki poleg šole nosijo glavno odgovornost za slovensko kulturno stvarnost na Tržaškem. To pismo je sad našega tedanjega in poznejšega dela. 'Slovenski’ radio (na-vednice smo dodali mi. op. uredn.) po našem mnenju ne ustreza dovolj pričakovanjem in vlogi, ki mu je dodeljena v okviru manjšinskega življenja. Priznavamo, da se je 'naša' postaja že precej izboljšala in da to tudi stalno skuša, vendar še vedno opažamo hude pomanjkljivosti. Morda naša kritika lahko prispeva k razširitvi slovenske radijske publike. Zavedamo se, da je 'naša postaja’ močno vezana in odvisna ter da je njena svoboda dokaj omejena, je pa tudi res, da se mora
PD «IGO GRUDEN» - NABREŽINA
v torek 1. junija 1971 ob 20.30 uri
V dvorani PD «Igo Gruden»
I. NASTOP GOJENCEV ŠOLE GLASBENE MATICE
Na sporedu bodo skladbe za: klavir violino
harmoniko in otroški pevski zbor «Kraški Slavček» iz Devina-Nabrežine
Vljudno vabljeni!
0 stanju
beneških Slovencev
Poslanec Tone Remec je v republiškem zboru skupščine SR Slovenije zastavil poslansko vjorašanje v zvezi s stanjem beneških Slovencev.
Na vprašanje je odgovoril dr. Ernest Petrič, član izvršnega sveta SR Slovenije. V odgovoru je med drugim rečeno:
«Beneški Slovenci so bili priključeni k Italiji na osnovi plebiscita leta 1866. Kljub temu, da so bili tudi z državno mejo ločeni od jedra slovenskega naroda, so vse do danes ohranili svoj jezik, šege in običaje. Italija obstoja beneških Slovencev kot narodnostne skupine ni priznavala niti v preteklosti niti v sedanjosti. Beneški Slovenci nimajo možnosti pouka v materinem jeziku, niti drugih narodnostnih pravic.
Med prizadevanji beneških Slovencev za uveljavitev narodnostnih pravic je znana Spomenica predsedniku republike Italije ob stoletnici plebiscita. V Spomenici beneški Slovenci zahtevajo predvsem pouk v materinem jeziku.
Leta 1969 je dr. Berzanti, predsednik deželne vlade Furlanije-Ju-lijske krajine sprejel delegacijo beneških Slovencev, ki mu je predložila dokument z zahtevami, med katerimi je pouk v materinem jeziku na prvem mestu, pa tudi podpore slovenskim društvom in tisku ter nameščanje uradnikov, ki obvladajo slovenski jezik.
Slovenske in jugoslovanske oblasti podpirajo konkretne zahteve beneških Slovencev. Zavezmamo se za enak tretman Slovencev v vseh treh pokrajinah dežele Furlanije-Julijske krajine. Smatramo za neustrezen položaj, da je slovensko prebivalstvo v republiki Italiji glede na obseg pravic razdeljeno na tri kategorije, od katerih so beneški Slovenci skorajda brez narodnostnih pravic».
vztrajno in odločno boriti za lastno avtonomijo. Vsaj v notranjih odnosih mora pokazati težnjo k sodobnejšemu in manj togemu upravljanju.
Naša osnovna in glavna kritika velja načinu, oziroma sistemu upravljanja na 'slovenski' postaji. Vsi sodelavci bi morali imeti določeno avtonomijo in s tem pravico do sodbe in selekcije. Kvalitetna uprava ne pomeni samo vrha, ki si pridržuje vso in edino pravico do programiranja, odločanja in zavračanja. Pomeni predvsem široko razvejan, svoboden in sposoben krog urednikov, časnikarjev režiserjev, asistentov in napovedovalcev. Ali kratko: radio ne sme biti mehanizem, kjer prihajajo navodila od zgoraj, ampak široka in sposobna delovna skupnost.
Vse do danes smo v programih pogrešali več svežine, aktualnosti in odprtosti. To je lahko odvisno od vodstva, sodelavcev in osebne odgovornosti, predvsem pa od načina sodelovanja celotne postaje. Uprava, kier ima glavno besedo le nekaj oseb, ne more dati kvaliteti programov tistega lica, ki bi ji ga dalo sodobno, skupno delo, kjer ima vsak posameznik možnost, da uveljavi svojo osebno kompetenco, ne pa da le odigra uradno mu dodeljeno vlogo, oreko katere je vsak korak, beseda ali ukrep zamah v prazno, ker to ni več njegova stvar. Kajti vsakdo, ki pove svoje mnenje, mora biti upoštevan.
Preidimo zdaj k posameznim oddajam. Tudi tu velja: v mejah avtonomije je treba narediti čim več in težiti k samostojnosti.
1.	Slovenska poročila naj ne bodo pomanjkljivi in kdaj sprememieni posnetki italijanskih noročil, vsai enkrat na dan naj bodo daljša in izčrpneiša, obsegajo naj torej vesti z vseh področij slovenskega kulturnega, političnega in gospodarskega življenja. Večja pozornost naj se posveča slovnici in izgovoriavi.
2.	Oddaje s socialnega in političneoa področja (pregled tiska, teden v Italiji! so v taki obliki in na taki ravni brez smisla. Nekaj minut na dan zahtevnega poslušalca ne more zadovoljiti, saj ie problematika široka in kompleksna. Časnikarski oddelek (ali kdor to pripravlja! pa s tem važnim momemntom pomete z nekaj citati iz dnevnega tiska ter z nekaj suhimi sestavki. Progreša-mo direktnih posegov, debat in sploh bolj živega In prizadetega nastopa, kar bi govorilo o razgledanosti in kompetenci odgovornih.
3 Oddaje o kulturnih dogodkih se pogosto omejujejo na golo informativ-nost. Krog sodelavcev je preozek, nemogoče je, da bi sam zmogel ustvariti realno in pisano podobo kulturnega življenja. Naimočneje čutimo pomanjkanje angažiranih in temeljitih ocen tudi tujih knjig in revij namesto pogostega in površnega cibrania in kratkih obnov. (Vneseni bi lahko bili odlomki, dališi pogovori z avtorji in bralci itd.) Dalje te oddale ne nudijo celotnega pogleda na kulturno dogajanje pri nas, v matični domovini in v evropskem ter svetovnem prostoru in to predvsem iz dveh razlogov: najprej so prekratke in preredke, drugič pa niso široko načrtno zasnovane in dajejo vtis zlepljenih, z raznih koncev neor-nansko polovljenih vesti. Vse bi moralo biti bolj živo in temeliitejše.
4.	Kratki sestavki kot so govorjena enciklopedija in ostali, ki se baviio z znanostjo, so preveč razdroblieni in preredki. Morda bi bilo bolie določiti stalen večerni čas za to in združiti več snovi. Vsai mi bi laže in bolie sledili.
5.	Otroške oddale. Za otroke vlada odločno premalo zanimania. Dvomimo, da je vodstvo kdaj skušalo priti v direkten stik s to naimlajšo nubliko, otrok se vendar ne ho sam odločil in naoisal pogumno pismo o svojih ž®-liah. Trenutno imaio pravljico enkrat na teden in eno otroško oddaio.
Kako se bodo naučili poslušati, vzljubiti slovenski spored’ Tena se tudi nn-zneie ne bodo privadili. Primeren hi bil sestanek vsak večer recimo zgodbica za lahko noč in otroške nesmi. O tr-«-. bi lahko razpisali natečai ali povabili k sodelovanju mlajše sodelavce. Gi®ri® izbire nedeliskih pravljičnih iger bi bilo treba boli paziti na vzgojo socialnega čiita otrok.
fi. Glede mladinskih oddai bi s® lahko razpisali. Predvsem čakamo možnost, da bi imeli take oddaje ' o* iih sami želimo, ne takih, kot dr"®i mislijo, da jih želimo. Večina mladih (Nadaljevanje na 4. strani)
Pretekli torek je bila v Gorici tiskovna konterenza, na kateri so jpredstavniki Slovenskega gledališča iz Trsta, Slovenske prosvetne zveze, Zveze slovenske katoliške prosvete in ustanove za kulturne prireditve — EMAC iz Gorice podali zaključno poročilo o pravkar zaključeni prvi gledališki sezoni na Goriškem. Vsi govorniki so soglašali s tem, da je bila gledališka sezona nadvse pozitivna in da je rodila žlahtne sadove, kar je tudi spodbuda za bodočo dejavnost.
O slovenski gledališki sezoni 1970-71 v Gorici je ravnatelj Slovenskega gledališča Filibert Bene-detič obširno poročal. Iz tega poročila povzemamo naslednje:
«Slovenska gledališka sezona 1970-71 v Gorici je eden najvažnejših letošnjih kulturnih dogodkov. Prišla je namreč popolnoma do izraza kulturna zrelost ljudi, ki so s svojim nesebičnim prizadevanjem omogočili uresničitev zastavljenega programa.
V programu za abonente je bilo osem del. Od teh jih je pet uprizorilo naše gledališča in Nove Gorice, z enim delom pa je prvič v Gorici gostovala Drama SNG iz Ljubljane.
26. novembra 1970 je novogoriško gledališče otvorilo sezono s Cankarjevim Kraljem na Betajnovi; 14. januarja 1971 je (v gledališču Verdi) nastopilo naše gledališče s
Tolstojevo Močjo teme; 31: januarja z dvema predstavama; 2. februarja z Nušičevo komedijo Kaj bojo rekli ljudje; 25. in 26. februarja je novogoriško gledališče nastopilo s komedijo Petra Ustinova Romanov in Julija; 11., 12. in 13. marca je naše gledališče uprizorilo Holber-govo komedijo Jeppe s hriba; 29. marca je Drama SNG iz Ljubljane nastopila s Shakespearovim Macbethom; 15. in 16. aprila je naše gledališče uprizorilo Smoletovo Antigono ter 13. in 14. maja z Brancati-jevo komedijo Raffaele. Poleg teh predstav, ki so bile v obonentskem programu je naše gledališče 23. decembra 1970 dvakrat uprizorilo mladinsko igro Kekec; 30. aprila 1971 sta bili še dve otroški predstavi v odrski postavitvi ljubljanskega mladinskega gledališča, ki je uprizorilo Čipka in Capka. Naše gledališče je v skupnem dogovoru gostovalo 19. marca v Doberdobu z Nušičevo komedijo Kaj bojo rekli ljudje, z isto komedijo 12. aprila v Števerjanu in 17. aprila v Štan-drežu. S komedijo Raffaele je naše gledališče gostovalo 22. maja v Štandrežu, 23. maja v Doberdobu, v Števerjanu pa bo gostovalo 31. maja.
Naše gledališče je v okviru Prešernovih proslav nastopilo v Doberdobu in v Prosvetni dvorani v Gorici, gledališki umetnik Stane Raztresen pa je imel na Goriškem pet recitacijskih večerov.
Abonentov je bilo 434, v skupnem številu pri vseh predstavah 3453; ostalih obiskovalcev pri abonentskih predstavah je bilo 1.515. Pri ostalih predstavah in recitalih je bilo 2182 obiskovalcev. Vseh predstav skupaj je bilo na Goriškem 24; tem je treba še dodati recitacij ske večere. Skupno število obiskovalcev je bilo 7.150.
Goriška gledališka sezona se je začela razmeroma pozno. V okviru približno petih mesecev je bilo treba razvrstiti osem del abonentskega 'programa. 'Vsklajevanje terminov za tri dvorane je organizatorjem povzročilo velike težave, zaradi katerih ni bilo mogoče ustreči abonentom kot bi bilo potrebno.
Goriška gledališka sezona je torej izpolnila pričakovanja. Poleg goriški publiki, gre zahvala Slovenski prosvetni zvezi, Zvezi slovenske katoliške prosvete in EMAC-u. Z velikim zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je kulturna beseda prerasla okvire ozkih gledanj.
Nabrežina:
Ogorčenje staršev
Dne 10. maja je bil v Nabrežini občni zbor staršev učencev srednje šole Igo Gruden. Po poročilu o dejavnosti roditeljskega sveta je bila živahna diskusija zlasti c vprašanju prevoza otrok v šolo in domov. To vprašanje je bilo že večkrat na dnevnem redu tudi na sejah občinskega sveta. Občinski svetovalci levice so zahtevali, da se to vprašanje čimprej reši v korist otrok, staršev in občine, a vse prošnje so naletele na gluha ušesa. Ta pereči problem je bil prisoten tudi na vsaki seji sveta staršev. O zadevi sami so bili obveščeni občinska uprava, šolski patronat in tudi širša javnost. Starši učencev se z ogorčenjem sprašujejo, kako da se ta zadeva vleče skozi celo šolsko leto. ne da bi jo rešili
MB	j érmgmmmM i. «a™»™««»
Pogled v dvorano gledališča Verdi med prvo slovensko predstavo.
Korak nazaj
Zaradi nasprotovanja misovskega poslanca ne more komisija za šolstvo odobriti zakona Škerk-Belci
Ko je že izgledalo, da stojimo tik pred odobritvijo enotnega besedila zakonskega osnutka o slovenskem šolstvu, smo izvedeli, da se je zopet nekaj zataknilo. Prej smo bili priča zavlačevanju s strani vladnih predstavnikov, sedaj pa so se zakonskemu osnutku postavili po robu fašistični poslanci, člani parlamentarne komisije za javno vzgojo. Na osnovi parlamentarnega pravilnika so namreč zahtevali, naj se o zakonu razpravlja in glasuje v poslanski zbornici in ne v komisiji. Ce ne bi nastala ta ovira, bi zakon lahko izglasovali v komisiji, kar bi zelo pospešilo celoten postopek.
Kot smo že pisali, je ta osnutek zakona, ki ga zlasti slovenski šolniki toliko pričakujejo, rezultat predloga našega poslanca Albina Skerka in poslanca Belcija.
Namen tega zakona je, urediti mnoga odprta vprašanja slovenskega šolstva na Tržaškem in Goriškem.^vensFa Tu naj omenimo vprašanje uredit- dnevni ve nadzorništva in ravnateljstev, pa tudi vprašanja habilitacije, stalnosti in retroaktivno priznavanje službovanja šolnikov.
Zelo važno vprašanje, ki ga je postavil poslanec Škerk, je vprašanje šolskega skrbništva za vse slovenske šole v deželi Furlaniji-Julij-ski krajini. Imenovanje slovenskega šolskega skrbnika bi pomenilo za slovensko šolo izredno pomembno pridobitev, saj bi s tem ta šola do-
segla večjo samostojnost. To bi bil korak naprej in bi pripomoglo tudi k izboljšanju šole kot take.
Izjava
poslanca Skerka
' «V preteklih dneh bi morala parlamentarna komisija za šolstvo zaključiti razpravo in odobriti enotno besedilo, ki ga je pripravil ožji odbor na osnovi zakonskih osnutkov, ki sva jih predložila poslanec Belci in jaz. Zaradi nasprotovanja misovskega člana, da bi komisija razpravljala na zakonodajni stopnji, bo morala vsa zadeva v poslansko zbornico.
Jasno je, da bo samo trdna politična volja protifašističnih skupin lahko premagala to zapreko in dosegla, da bo zakon, ki ga že dolgo pričakujejo slovenski šolniki in slo-javnost, čimprej prišel na red in da bo odobren v poslanski zbornici. To bo merilo doslednost krščanske demokracije, ki je po poslancu Belciju sopodpisnica dveh zakonskih osnutkov, in drugih večinskih strank pri reševanju problemov Slovencev.
Kar se nas tiče, ni treba posebej poudarjati voljo naše stranke in njenih parlamentarnih skupin, da onemogočijo fašistično obstrukcijo in da se čim prej doseže odobritev dolgo pričakovanega zakona».
28.5.1971
4 • DELO -
Predstavnica grškega odporništva v Trstu
Pred nekaj dnevi se je mudila v Trstu znana grška gledališka umetnica Aspassia Papathanassiou, ki od takrat, ko so grški fašistični polkovniki izvedli državni udar, živi v izganstvu v Londonu.
Aspassia Papathanassiou je najbolj znana igralka tako imenovanega tragičnega gledališča in je s svojo umetnost dokazala na prireditvi, za katero je dal pobudo Krožek za kulturo in umetnost v Trstu in na gostovanju v gledališču Zanon v Vidmu.
Obenem je tudi dosledna bojevnica proti fašističnemu režimu in za osvoboditev grškega ljudstva; je tudi priznana voditeljica fronte odporniškega gibanja.
Ob njenem prihodu v Trstu je pokrajinski odbor za solidarnost z grškim ljudstvom objavil posebno sporočilo, v katerem pozdravlja umetnico in obenem poziva prebivalstvo, zlasti študente in delavce, naj se udeležijo prireditve v mali dvorani gledališča Verdi.
Isti odbor je priredil tudi tiskovno konferenco, na kateri je govo-‘|dla ugledna grška predstavnica. Govornico je predstavil predsednik odbora za solidarnost z grškim ljudstvom univ. prof. inž. Roberto Costa. Poudaril je pomen obiska ugledne predstavnice grškega odporniškega gibanja, pomen boja proti fašizmu, ki druži demokrate ne glede državno pripadnost ali narodnost.
Aspassia Papathanassiou je rekla, da razume vprašanja, ki se postavljajo pred antifašiste v Italiji, da so ta vprašanja podobna onim, ki so stala pred'grškimi antifašisti še'pred državnim udarom. Zatem je govornica povedala, da je Mikis Theodo-rakis v imenu antifašističnega gibanja PAM predlagal svetovni javnosti, naj bi organizirali srečanje vseh antifašističnih sil v Evropi, kar naj bi služilo krepitvi in koordiniranju boja proti fašizmu.
V Ljudskem domu v ulici Capitolina 3 Krožek Rinko Tomažič prireja v četrtek, 3. junija ob 20,30 predavanje o tèmi:
«Koper kot pomembno novo gospodarsko središče»
Predavala bosta tovariša Srečko Vilhar in inž. Peter Aljančič sledila bo razprava
Prof. Ivan Sosič
Umrl je naš dobri prijatelj prof. Ivan Sosič z Opčin. Pokopali so ga preteklo nedeljo dopoldne. Kljub neugodnemu vremenu se je pogreba udeležila velika množica.
Prof. Ivan Sosič je dolga leta poučeval v raznih krajih Jugoslavije, kamor se je moral zateči zaradi fašistične tiranije. Po osvoboditvi je poučeval na tržaškem liceju. Pred nekaj leti je bil upokojen. Tudi po upokojitvi je delal na kul-turno-prosvetnem polju. Bil je eden izmed pobudnikov ustanovitve prosvetnega društva Tabor. Z veliko vnemo je zbiral tudi gradivo za zgodovino Opčin.
Avtonomna tržaška federacija KPI in uredništvo DELA izrekata svojcem pokojnega prof. Ivana Sosiča globoko sožalje.
Nadalje je predstavnica grškega antifašističnega odporništva govorila o ustanoviti vsedržavnega sveta odporniškega gibanja, v katerega so se vključile najpomembnejše sile grškega odporništva:	Rodoljubna
fronta, Demokratična obramba in Svobodni Grki. Vsako gibanje, ki je vključeno v to skupno fronto je ohranilo svoj značaj in ima možnost, da tudi avtonomno vodi svoje akcije. Sporazum ni samo pogodba, sklenjena na vrhu, temveč je izraz dejanske volje na bazi, ki živi in deluje na domačih tleh. Vedno bolj postaja jasno, da gre za dejansko ljudsko enotnost v boju proti grškemu režimu.
Govornica je zatem govorila tudi o kulturnih vprašanjih in je med drugim poudarila, da je tudi na področju kulture opaziti krepko enotno akcijo proti polkovniškemu režimu. Antifašistični kulturni delavci so objavili tudi enotno publikacijo in iz kulturnega molka prihajajo k odločnejšim oblikam boja tudi s tem, da objavljajo dela z ostro protirežimsko vsebino.
Zatem je predstavnica grškega odpora govorila o pomembni podpori, ki jo grškim antifašistom nudijo levičarska gibanja. Poudarila je, da socialistične dežele predstavljajo pomemben steber v splošnem boju proti imperializmu in kapitalizmu, ki sta vsilila Grčiji polkovniški režim. Svoje izvajanje pa je govornica zaključila zahvaljujoč se za podporo grškim antifašistom ter povabila, naj se tudi v bodoče ta pomoč nadaljuje. Povabila je tudi one sile, ki se doslej še niso vključile v solidarnostno akcijo, naj to store v bodoče.
Jelka Gerbec
Čigave interese zagovarja Gospodarstvo?
Čigave interese zagovarja tednik Gospodarstvo?
To vprašanje se postavlja spontano po branju članka, objavljenega v številki z dne 23. maja 1971 v zvezi z dogodki v podjetjih Zanus-si-Rex v Pordenonu. List je objavil daljše odlomke iz odprtega pisma, ki so ga delodajalci razširili po vsej deželi in v katerem obtožujejo delavce, ki se borijo za svoje pravice, da so «krivi velike škode, ki jo je utrpelo gospodarstvo pordenonske pokrajine».
Medtem, ko je list objavil daljše odlomke iz omenjenega pisma, ni posvetil niti vrstice razlogom, zaradi katerih delavci že tri mesece nadaljujejo boj za svoje pravice.
Naj se nikar ne trdi, da list objektivno in nepristransko poroča. Če bi res objektivno poročal, potem bi moral poročati tudi to, zakaj se bori 30.000 delavcev podjetja Za-nussi-Rex. Moral bi zapisati, da delavci nočejo biti žrtev delodajalskih profitov, da branijo svoje delovno mesto in težko zasluženo mezdo, da zahtevajo take pogoje dela, ki ne bodo človeka poniževali. Moral bi tudi povedati, da so lastniki omenjenega podjetja skušali z represijo nastopiti proti delavcem, da so na strani delavcev številni občinski sveti in tudi sam deželni svet.
Samo na eni strani so dali prav lastnikom podjetja. Misovci so v parlamentu zahtevali, naj bi kaznovali «nasilneže». In že to bi lahko' zadostovalo, da bi se tudi Gospodarstvo postavilo na stran delavcev.
SOŽALJE
Tov. Dragici, Alojzu in Ivanu Kapun s Proseka izrekamo globoko sožalje ob izgubi njihove matere.
Avtonomna tržaška federacija KPI in uredništvo DELA ,
«Kizmet»
Čakaš za vogalom, da ga lopneš po glavi... Pa se ti prismeje prijatelj. Obljubil sem, da bom dal Franclju (Mljaču) priložnost, da ga polomi. In res ga jel Toda tako, tako lepo, da se mi je storilo inako pri srcu.
«Vidiš», sem si dejal, «vsakogar v življenju doleti priložnost, ko se izkaže zakaj bi tudi Franclja ne?».
Pri Sv. Ivanu so ustanovili, kot drugod, rajonski sosvet. V njem Francelj ni mogel manjkati. Kot stari mandrijer se je vsedel za mizo, zraven drugih, in pobliskaval z majhnimi očmi, ki kakor linice v svet migetajo nad košatimi brki.
Kaj se je med prvo in drugo sejo sosveta zgodilo vemo vsi. Francelj je govoril slovensko (kot dovoljuje statut) in povzročil prepih. Socialdemokratski predsednik («Slovenčki, ljubimo vas!») je namreč iz protesta razburjeno zapustil dvorano in pozabil zapreti vrata.
Komunisti (štirje Slovenci) so zahtevali, naj občina poskrbi tolmača. Na drugi seji ga še ni, da so morali svetovalci opozoriti občinsko upravo, da je tako ravnanje nesramno in naj spoštuje statut, ki ga je sama napisala (tudi z našim pritiskom).
Poglejmo točneje. Tudi tedaj se je Francelj izkazal: glasoval je za besedilo protesta občinski upravi, še prej pa ogorčeno povedal, da se mu zdi tako ravnanje oblasti, hm, recimo «nesramno».
Rekli boste, dragi bralci, da ga Francelj ni polomil, kot vztrajno zatrjujem. Pa ga je! Najprej zato, ker je okregal socialdemokratskega predsednika, ki ga je slovensko izgovorjena beseda zbodla v najbolj občutljivi del široke in ljubeče socialdemokratske duše.
Ne. Francelj, tega bi ne smel storiti: socialdemokrati, da veš, so tvoji zavezniki!
Polomil ga je tudi zato, ker je glasoval za dokument, ki zahteva tolmača in kritizira občino.
Da, Francelj, prav tako. Dobro veš, da je dokument predložil komunist Švara in so zanj glasovali predvsem levičarji, proti pa demokristjani in fašisti. Ti si pa s temi najboljši prijatelj (demokristjani, namreč).
Istočasno pa si ga polomil, ker si kritiziral občinsko upravo, ki ji za slovenskega tolmača ni veliko mar.
Dobro veš zakaj, Francelj, ne zardevalj! Ta občinska uprava je, nekako, tudi tvoja hčerka, čeprav nezakonska. Porodili ste jo, ko ste se v palači «Diana» soorazumeli z DC in drugimi zavezniki! In v njej, ki ti ne da tolmača, sedita tudi tvoj Dolhar (SSL) in socialdem... pardon, socialist Hreščak.
POLOMIL! Da smo si na jasnem. Nisi ga polomil zame, oh ne! Polomil si ga za vse, ki so ti doslej verjeli in ti zaupali, da boš večno poročen z DC in večno skregan s komunisti.
Pa se zgodi, da moraš čez noč zavreči vsa načela, ki so ti bila koran in Sveto pismo in se povežeš s komunisti. Glasuješ z njimi.
Je že tako, da si moral narediti nekaj pametnega v politiki le skupaj s komunisti. Kizmet.
Črt
PS: Nagačeni «Čuk z Obeliska» v klero... mladiki se spet zaganja v OF. Tem ljudem žilica ne dovoli, da bi se zdržali in molčali. Pa so, po svoje, tudi zviti in izmikajoči. Z vso silo napadajo jugoslovanski narodnoosvobodilni boj, ker ga zakon (pri nas) ne ščiti. Na Resistenze pa se ne spravljajo, ker bi se le našel kdo in jih privlekel pred sodišče zaradi žalitve odporniškega gibanja ali apologije fašizma. Škoda, da poleg «enotnega kulturnga prostora» nimamo tudi «enotne kazenske zakonodaje» za kraje, kjer žive Slovenci!
Nadaljevanje
Za izhod iz krize
( Nadaljevani e s L strani)
giji reform so neločljive od problema oblasti in od problema zavezništev. Jasno je, da je cilj komunistov voditi delavske množice k vodenju države. V tej smeri pa se napreduje če se v vsej družbi razvija demokratična oblast. In za to komunisti delajo, kar potrjuje tudi sindikalno združevanje, kar je potrdila ustanovitev dežel in kar potrjujejo tudi demokratične izkušnje v tovarnah, rajonih, krajevnih ljudskih svetih ipd.
Ali je mogoče zavrniti reakcionarno protiofenzivo? Da, mogoče jo je zavrniti in jo tudi poraziti. To je seveda v prvi vrsti odvisno od borbenosti množic. Boj seveda ne bo lahek in ne kratek in lahko se bo zgodilo, da bo ta boj šel skozi težke preizkušnje. V tem boju spada v prvo vrsto konsolidacija in razširitev levice, enotnost med socialisti, komunisti in demokrati, enotnost med laiki in katoliki. Ne gre za frontizem in politika komunistov se razlikuje od politike fron-tizma.
Ta politika je osnovana na priznavanju popolne avtonomije naprednih političnih in družbenih sil, osnovana je na politiki, ki vodi k ustvaritvi italijanske socialistične družbe. Seveda se v boju za dosego tega cilja ne sme odstopati, ne sme se niti zmanjševati boj za reforme.
Krščansko demokracijo je treba premagati. Razbiti je treba njen oblastveni sistem, ji onemogočiti, da bi bila «porok» za obstoječe ravnotežje, jo pribiti na odgovornosti, ki si jih je naprtila za obstoječi nered in slabšanje položaja. Sedanjo vlado je treba zrušiti. Pri tem so med socialisti in komunisti določene razlike. Socialisti morajo sami presoditi koliko so njihova stališča kompatibilna s stališči krščanske demokracije, presoditi morajo, kako je mogoče odpraviti ovire, ki onemogočajo reforme, kakšne so nevarnosti involucije. Pred socialiste se torej postavlja vprašanje, da razmislijo o svoji kolokaciji in da sprejmejo ustrezne zaključke.
Marezige
iNadaljevanje z 2. strani) šisti že tretjič skušali prodreti tudi proti Ospu. Takrat so jim pomagali vojaki, ki so na mulah nosili orožje, strelivo in bencinske kante. Domačini v zasedi so se umaknili pred premočjo, pred tem pa so streljali na napadalce. Na križpotju pod Mačko-Ijami je padel drugi upornik: Andrej Žerjul iz Gabrovice.
Fašisti so nameravali požgati Osp, toda dekan Franc Malalan je pregovoril vojaškega poveljnika, naj to prepreči. Fašistični kolovodja Demar-cbi je grozil vojaškemu kapetanu, da morajo opraviti svojo dolžnost. Odšli so na volilni sedež v šolo, pobrali volilni material in ga zažgali. Ko so zapustili šolo, je neki fašist ustrelil v tla, odbita krogla je ranila dekana Malalana, toda nazaj grede so v Mačkoljah zažgali tri stanovanja in tri gospodarska poslopja.
16. maja pololdne je vnovič pridrvela v Marezige skupina fašistov, tokrat ob vojaškem varstvu. Nameravali so zažgati vas, toda vojaški kapetan jim je to prepovedal; nato so se razkačeni vrnili in nadaljevali pot v Kavaliče, Sv. Anton in Cezarje Tu so razsajali po vasi, metali bombe in streljali. Starček Ivan Bonin je zmerjal fašiste. Zajeli so ga in pred šolo ustrelili. Poleg tega so na vasi zažgali štiri stanovanjska in štiri gospodarska poslopja.
Represalij in nasilja po volitvah ni bilo konca.
Sledile so aretacije številnih mož in fantov. Sokraj vsi so bili obsojeni na zaporno kazen.
Pogumno dejanje v Marezigah je simbol svobodoljubnih teženj in upora golorokega ljudstva.
Odprto pismo
(Nadaljevanje s 3. strani) je še navezana na italijanske programe. In razlogov gotovo ne manjka:
a)	niso dobre mladinske oddaje že zato, ker zaradi nagrad prihajajo mnoga pisma in odgovori;
b)	ni rečeno, da mora biti mladinska oddaja usmerjena strogo zabavno, da bo mlada in priljubljena;
c)	prej je mlada oddaja tista, ki je posvečena mlademu, doraščajočemu človeku, se z njo ukvarjajo psihologi in socialni delavci, starši in mladina sama. ki navaja k razmišljanju. Treba je uskladiti razvedrilo z zahtevnim programom, a vedno na visoki ravni.
7.	Dramske oddaje. Med temi je odločno prevelik izbor iz italijanskih del, več bi bilo treba novejših, pa tudi klasičnih-domačih in tujih. V celoti izbor ni zadovoljiv. Na mesec slišimo pretežno dve igri, ki nas vsebinsko pritegneta. Kritičnejši in zahtevneiši izbor je potreben. Tudi igralska izvedba često ni prepričljiva in izdelana. Radijski oder ni številen, med mladimi je gotovo mnogo talentov. Zato bi radijski oder lahko okrepili. A kakšno realno možnost imaio, da pridejo zraven in se igralsko izoblikujejo? V to smer uradno ni bil storjen še noben korak. (Sicer ne vemo, kdo o tem odloča.) To. kar so študentske oddaje, (e prej priložnosten izbor igralcev in diletant-stvo kot pa vzgoja mladega kadra. Na sološno daie dramski soored, razen nekaterih izjem na visoki ravni, vtis enoličnosti. Večkrat Radijski oder logično ne more iz puhlega dela ustvariti umetnine, pa tudi drugače eden ali dva režiserja in ista skupina igralcev ne moreio temeljito naštudirati orav vsake oddaje, sai je teh več na teden. Preveč ie ponovitev! Isto velja za igre Slovenskega gledališča.
8.	Glasbene oddaje. Nedvomno je alasbeni program pester, a kriterij izbire ie često drugačen od našega okusa. Glasbenih oddaj ne poslušalo samo strokovnjaki, zato nas zanimajo predvsem vzoojno-glasbene oddaje, zato so nam všeč tiste, ki jih Drff dvlja Janko Ban. Želimo manj celih o.ier, raje en večer lepših odlomkov s komentarjem. Odločno premalo je narodne glasbe in zborovskega slovenskega petja. V pri-meriavi z lahko glasbo in turimi pesmim je naše netje potisnjeno na zadnjo stopnico. Morda bi se dal napraviti tudi ciklus predavanj o narodni pesmi, da bi jo spoznali v njeni umetniški in zgodovinski veljavi. Na splošno bi se uredniki glasbenih oddaj morali ozirati predvsem na to. da posredujejo glasbeno kulturo na določen način in jo narediio privlačno.
8. Športne oddaje. Potrebujejo urednika s široko športno kulturo in razgledanostjo. Za naše zanimanje so prekratke in včasih prav nerodno sestavljene. Največkrat so športne novice povzete iz nedirektnih virov in torej niso več zanimive in aktualne. Samo slovenskemu športu bi bilo treba posvetiti več časa. In šport niso samo rezultati ampak tudi vse oblike športnega življenja, kot so priprave, težave, notranje dogajanje v ekipah itd. Športnih sodelavcev je premalo, zato je zelo omejena možnost hitrih povezav in direktnih vesti. Vsaka športna panoga je širok svet zase, zato se ne more vsega športa lotevati le nekaj oseb.
10. Na koncu še nekaj splošnih pripomb: Radio Trst A ne skrbi dovolj za popularizacijo svojih oddaj. V tisku bi lahko izhajalo več rednih opozoril na nove ali lizrednejše oddaje (na pobudo postaje same) in predvsem podrobnejših in točnejših sporedov. Vodstvo naj se zanima za priljubljenost oddaj in to stalno in prizadeto (tudi ankete!). Omogoči naj se več obiskov raznih osebnosti, odprtih debat in živega, neposrednega pristopa k sodobnosti.
DIJAKI DRŽAVNEGA ZNANSTVENEGA LICEJA FRANCE PREŠEREN (Odobreno na zborovanju)
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktor Marija Bernetič Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik Anton Mirko Kapelj Tisk: Tip. Riva - Trst Ulica Torrebianca, 12