Usodne zmote Delo in dolžnosti nekega stanu so drugim stanovom navadno neznane, ali vsaj malo znane. Zato tudi gleda javnost na razna prizadevanja katerega koli stanu s precejšnjim nerazumevanjem in nezainteresiranjem. Vendar priznavajo učiteljskemu stanu, da je zelo važen, pač, ker ima v skrbi vzgojo mladine vseh staležev in stanov in ker je raznašalec stremIjenj raznih kulturnih nazorov. Tudi si laste razni poedinci in društva vlogo nekakšnega inspiratorja in nadzornika nad njegovim delom, ker imajo že v žepu izpričevalo o dovršeni osnovni šoli in mogoče celo akademsko diplomo, kar jih usposablja in jim daje pravico do vmešavanja v šolske zadeve, a jih pri tem vodijo vsi drugi razlogi (navadno politični), kakor šolski. Tako se je tudi še do danes očuvala stara idilična slika učitelja, kako s palico v roki kroti objestno otročad in jim vbija v glavo branje, pisanje in poštevanko, ostali čas pa leno prefilozofira v družbi z drugimi vaškimi filistri, a žena mu medtem peče kokoš, ki jo je dobila na vasi zastonj. Kajti po mnenju nekaterih dobi učitelj na vasi vse zastonj. Politiki vidijo v njem nevarnega človeka za vaški mir in selsko harmonijo, nezadovoljnega agitatorja, ki lovi v kalni vodi, praktični ljudje pa tožijo, da ima več počitnic, kakor šole in ta stan samo Bogu čas krade, državi pa denar. Redki so tisti, ki objektivno zro na vlogo in delo učiteljevo v šoli in na vasi. Tudi vzgoja učiteljskega naraščaja se je vršila do nedavna v sferi idealističnega gledanja na učiteljevo poslanstvo in njegovo vlogo, opevalo se je njegovo važnost za kulturo in napredek domovine, a razen besed ni bilo ničesar konkretncga, kar bi podprlo šolo in stan. Tako nimata šola in stan pravega poznavalca dejanskih razmer — ali je gledano preoptimistično ali prečmo — in mora stan sam poseči v tok dogodkov, da očuva dosedanjo višino šolstva in svoje že itak močno okmjene pravice. V tem pravcu bo treba preusmeriti vse dosedanje delo. Stara, romantična slika vasi s fanti na vasi in s cerkvico v ozadju se je porušila in se je prikazal v vsej resničnosti film sedanjosti, s težaki, kočarji in viničarji, z golimi in lačnimi otroki, s kmeti brez zemlje in z dekleti, ki beže v mesta in prihajajo nazaj bolna, z užitkarji, ki so družini v napoto itd. in v ozadju kmetska hiša z enim samim prostorom za vso revščino. Sredi tega se nahaja slabo opremljena šola z idealnim učiteljem, ki ne ve, kako bi spravil svoj idealizem in lastno revščino v sklad z vso vaško siromaščino. Spričo takih razmer si ni mogoče zamišIjati več stare prijetne slike o vasi in o bivanju učitelja na podeželju. SHčne in enake razmere pri nas in drugod v svetu so vzrok novih družabnih oblik. ki nastopajo in preobrazujejo vas in oblikujejo novega kmetskega človeka z drugačnim pogledom na se, na svoje delo in družbo. Ta novi red, ki prihaja, zahteva resnično enakopravnost, racionalnejše gospodarstvo, vaško skupnost in daje šoli in učiteljstvu nove naloge. V nastopajoči zmedi starih vrednot in novih gesel, polomljenega gospodarstva in novih gospodarskih poizkusov, mora učitelj živeti polno življenje z vasjo, z njenimi brigami in razočaranji, a pri tem, da visoko drži in čuva večne vrednote duha, ki so ogrožene od varljivih gesel in preureditvenih poizkusov. Vas išče novih dogem, ker stare ne zadovoljujejo, išče novih gospodarskih potov in pravega razmerja v odnosih do družbe in vseh življenjskih pojavov. V tem prerivanju vasi in družbe sploh se nahaja tudi učitelj, ki se mora posvetiti narodu, iz katerega je izšel in od katerega se pričakuje poleg izvršenih dolžnosti v šoli še njegova pomoč pri vstvarjanju višje oblike vasi. Vendar bi bilo napačno, ako bi v teh razmerah ohranili stari omledno idealistični pogled na lastno delo. Vloga hvaljenih in grajanih idealistov, a pri tem slabo plačanih, je neprimerna. iMerilo morajo biti današnje razmere. Oznaka novega časa je racionalizem. Svet se nahaja v dobi modernega izrabljanja. Ta duh izrabljanja preveva vso privatno in javno delavnost do zadnjega obrtnika, od borznih pisaren do pisarnice malega advokata. Izrablja se čas, material in ljudje. Kdor ni racionalen, zaostane v tekmi in življenje ga pohodi. Tempo je hiter. V tem stanju bi bilo vsako nesmotreno delo škodljivo. Tako so stopili na čelo šolskega reformnega gibanja mnogi odlični pedagogi, a stanovske, življenjske zahteve so ostale v ozadju. Učiteljstvo se bori za napredek šole, da bo dalo narodu ljudi, ki jih potrebuje čas, a na se, na svoje bitne interese pozablja. V dobi hlastanja po nakopičenju materialnih dobrin je nemožno pričakovati uvidevnosti in pomoči izven stanu. Industrijski karteli, trgovske zbornice, obrtniška združenja itd. so izraz prizadevanja poedinih stanov, da si pribore čim toplejše mesto pod soncem. Borba proletariata in prebujanje kmeta so kriki malih po boljšem kruhu. Pretekli individualizem v gospodarstvu in v življenjskem boju spada že v zgodovino. Danes je mogoča borba za obstoj samo v skupnosti, v složni povezanosti. Danes, ko se gre ironično preko upravičenih zahtev širokih množic, je treba vse poedince istih interesov povezati v močno gmoto, ki se bo lahko branila in bo mogla zahtevati. To pot narekujejo potrebe tudi učiteljstvu, ki si z lastnimi sredstvi in z večjo pridnostjo ne more doseči višjih dohodkov, temveč so njegovi prejemki predvsem odvisni od vladajočega stanu. Zato je tesna povezanost, isti smoter in skupni nastop vsega uradništva ne-le potreba, temveč nujnost, da se paralizirajo nasprotne tendence in dosežejo upravičene zahteve. V tem pravcu se mora usmeriti vse uradništvo, ker je usoda vseh nas ista. Idealizem učiteljstva je ostal neomajan. Še vedno je, kljub razdrapanim razmeram, najdelavnejši tvorec in oblikovatelj vaške kulture. Še vedno se uveljavlja v raznih gospodarskih in vsemogočih panogah. Še vedno hoče s svojim znanjem koristiti okolici, v kateri biva. Mladi učitelji grade novo dobo. Organska telesa brez zadostnih sokov hirajo. Človeške naprave, ki se ne obnavljajo, se porušijo. Šola in učiteljstvo se borita s sedanjostjo. Dolga leta že šole ne prejemajo določenim jim doklad. Material se ne obnavlja, ne dokupuje se prav nič. Pouk se vrši brez sredstev. — V bodočnosti se bodo pokazale motnje zaradi okrnjeneja duševnega razvoja naraščaja. Ne po krivdi učiteljstva. Ono v družbi vsega uradništva zakriva svoj gmotni primanjkljaj z dolgovi. Ekonomsko poslovanje v uradniških družinah je onemogočeno. Pravilno cirkuliranje denarja se ne vrši več. Napačno bi bilo ohraniti stari idealistični pogled na vas in učitelja. Treba je zavestno pogledati v klavrne razmere vasi, šole in učitelja, pa bo vsakomur jasno, da je tu nujno potrebna pomoč. Pomoč, ki ne sme biti prepozna!