496
Nočna pota
Lili Novy
Iz razsvetljene krčme smo stopili            Iz grma je dehtelo po aprilu,
na temni trg. Rosilo je z neba.                 kot bi cvetele tam vijolice;
Ko so se drug za drugim poslovili,            sledila vsa v pozabi sva vabilu
sva skozi pozno noč odšla sama.                brezčasne, čudežne okolice.
Besede nočne sva si govorila,                    Odplavale so te noči čarobne,
ki slajše so od dnevnih besedi,                 kot svetel ščip se skrije za oblak,
in v hoji najini sva začutila,                     in zdaj so moje ure vse turobne,
kako ubrano nama polje kri.                    zapredene v samote mrzli mrak.
Bila takrat jesen je mrka, vela,               Pomlad je zdaj, a kot da nima zraka,
od severa je pihal prvi mraz,                   se v živih prsih mi srce duši.
a nama je krajina zacvetela,                     Nešteto zvezd rosečo luč pretaka,
kot da je pomladansko jasen čas.            a meni je prekrila noč poti. —