1938
JOSEF HORA — OTON BERKOPEC
Težko
gredo besede iz ust, izsušenih od gneva.
Težko
se ozira oko na zmanjšano domovino.
Spomini
hodijo med nami v žalni obleki,
s krajcem kruha v roki — komu prej?
Letos jesen po zdravilih diši.
Nekam v daljavo upiraš oči, kaj iščeš?
Zgubljeno vero? Lanski list? Dih razdejanih gnezd?
Hradčani, pribiti na sinje nebo,
visoki, ko niso bili še nikoli!
V očeh pa .......  za tiste, ki so nas slekli
ter si iz naših bolesti urezali mir.
Izviri rek so nas zapustili. Samo vodnjaki so nam še ostali in zvezdnato nebo. In omotica.