Sv. HIERONIM EPISTULA L VIP Pismo Pamahiju2 o najboljši vrsti prevajanja3 Prevod David MOVRJN I. Ko se je moral apostol Pavel vpričo kralja Agripa zagovarjati zaradi zloči­ nov, ki jih je bil njegov poslušalec zmožen razumeti, se je v svoji gotovosti glede zmage pri pravdi takoj na začetku zahvalil z besedami: Mislim, da sem lahko srečen, ker se moram zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjati pred tabo, kralj Agripa, saj temeljito poznaš vse judovske običaje in sporna vpraša- nja. 4 Prej je namreč bral pri Izaiju: Srečen, kdor govori v ušesa nekoga, ki posluša,5 inje vedel, da govornikove besede hasnejo toliko, kolikor je do- jemljiv sodnikov razum. Zato se imam pri tem opravilu seveda tudi sam za srečnega, ker se bom vpričo izobraženih ušes zagovarjal pred neveščim jezikom, ki me obtožuje bodisi nevednosti bodisi lažnivosti, češ da tujega pisma nisem znal ali pa nisem hotel prav prevesti: prvo je napaka, drugo zločin.G In da me ne bi moj tožnik7 obrekoval tudi pri vas, kot je že dolžil 1 Besedilo je prevedeno po merodajni Hru~ERGOVI kritični izdaji ( Corpus scriptorum ecclesiasticorum Latinorurn, 54; Vindobonae 21996). Najpomembnejši komentar Hie- ronimovega pisma Pamahijuje oskrbel G.]. M. BARTELINK (Mnemosyne, suppl. 61; Leiden 1980); marsikatera od spodnjih opomb spada med rozine iz njegove potice. Navedene so predvsem realije, ki so potrebne za razumevanje besedila. Obsežnejša verzija s podrobnimi citati je na voljo v prilogi k mojemu diplomskemu delu: Fidus interpres - zvest prevajalec: očrt glavnih tokov v zgodovini evropskega prevajanja iz klasičnih jezikov. Ljubljana 2000. (Izvod hrani knjižnica Oddelka za klasično filologijo na Fi- lozofski fakulteti.) 2 Pamahijje bil Hieronimov mladostni sošolec (obaje učil slovničar Donat). Ko mu je leta 398 umrla žena Pavlina, je navkljub svojemu senatorskemu položaju in zgra- žanju drugih senatorjev postal menih. 3 Naslov pisma (De optimo genere interpretandz) se navezuje na Ciceronov spis »O naj- boljši vrsti govornikov« (De optimo genere oratorum), ki ga v petem poglavju Hieronim tudi citira in extenso. Slovenski prevod ohranja to navezavo, čeprav za ceno nekoliko okorne dikcije; kljub vsemu zveni O najboljši vrsti prevajanja še vedno precej bolje kot pa O najboljšem načinu govornikov. 4 Apd 26, 2-3. 5 Prd 25, 9. Enijev verz: vivos volita per ora virum. 10 Podobno Hieronim tudi v predgovoru k prevodu Ezrove in Nehemijeve knjige pro- si dva prijatelja, naj se zadovoljita z zasebnim branjem in naj knjige ne nosita javno- sti pred oči ( ... ut privata lectione contenti librum non efferatis in publicum). Kritični raziskovalci dvomijo, daje bil prevod res namenjen izključno Evzebiju iz Kremone: Hieronim - tudi sam hud nasprotnik origenizma - v svojih predgovorih k delom, ki niso namenjena javnosti, običajno prosi naslovljenca, naj besedila ostanejo v ožjem krogu bralcev (torej ne samo pri njem). 11 Očitno je prevod prišel v roke škofujanezu. Sv. Hieronim, Epistula 57 221 ha stalno zatrjuje podkupovalec) 12 vzel njegove papirje injih ukradel, nato pa postal izdajalec Juda in dal nasprotnikom priložnost, da lajajo vame in me pri neizkušenih v javnosti dolžijo potvarjanja, češ da nisem podal bese- de z besedo, 13 da sem namesto spoštovani napisal predragi, in da sem v zlona- mernem prevodu - kar bi bilo greh reči - besedo aidesimotatos namenoma izpustil. 14 Takšne in podobne neumnosti so moji zločini. III. Še preden začnem odgovarjati glede prevoda, bi rad vprašal tiste, ki hudobijo imenujejo prebrisanost: Odkod vam primerek pisma? Kdo vam ga je dal? Kako lahko spravljate v javnost to, kar ste kupili z lopovščino? Kaj bo pri ljudeh še varnega, če svojih stvari ne moremo več ohraniti v zaseb- nosti niti z zidovi in omarami? Če bi spravil ta vaš zločin pred sodišče, bi vas tožil po zakonih, ki v dobro državne blagajne nalagajo kazen tudi naz- naniteljem in ob obravnavanju ovadbe obsodijo tudi ovaduha; očitno odo- bravajo korist, nakane same pa ne. Že davno tegaje cesar Teodozij obsodil na smrt Hezihija, bivšega konzula, ki ga je patriarh Gamalijel začel prega- njati z žgočim sovraštvom, ker mu je podkupil tajnika in vdrl v njegov ar- hiv. V starih zgodbah beremo tudi o učitelju, kije izdal faliskiške otroke - pa je bil nato zvezan, izročen otrokom in poslan nazaj k tistim, ki jih je izdal, da bi si rimsko ljudstvo ne nakopalo lopovske zmage. Tudi Fabriciju se ni zdelo prav, da bi Pira, kralja v Epiru, ki se je zaradi rane zdravil v taboru, ubil s pomočjo njegovega izdajalskega zdravnika; tegaje zato raje zvezanega poslal h gospodarju, saj zločina celo pri nasprotniku ni odobra- val. Kar varujejo državni zakoni, kar varujejo sovražniki, kar je prepoveda- no v vojnah in med oroijem, to nam je med menihi in Kristusovimi duhov- niki ostalo brez zaščite. Potem se pa nekdo od njih drzne še zatleskati s prsti in ves namrščen izjaviti: »Pa kaj potem, če mu je plačal, če gaje pod- kupil? Storil je, kar mu je pač koristilo.« Čudovita obramba pokvarjenosti! Kot da tudi roparji in tatovi in morski razbojniki ne počnejo tega, kar jim koristi. Ko sta Ana in Kajfa zapeljala nesrečnega Juda, sta gotovo storila to, kar sta imela za koristno zase. IV. Po svojih lističih rad pisarim razne traparije, zapisujem opombe k Sve- temu pismu, se nazaj znašam nad žaljivci, delam vaje v slogu in jih nato odložim kot za boj priostrene puščice. A dokler teh izmislekov ne objavim, celo psovke niso zločini, še več, niti psovke niso, če ušesa javnosti ne vejo 12 Nomina sunt odiosa; mišljenje Rufin. 13 Ključna obtožba: me verbum non expressisse de verbo. Ta izraz je za dobesedno prevaja- nje prvič uporabil Terencij. 14 Laskavega pridevka O(ioEcrLµw-rO(-roc;, prečastiti, Hieronim pri škofu Janezu iz Jeruza- lema mogoče le ni izpustil po nesreči. 222 Keria II - 2 • 2000 zanje. 15 Ti pa kvariš uboge sužnje, podkupuješ kliente in z zlatom prodiraš k Danaji, Iti kot beremo v pripovedkah, nato pa se še delaš, da tega nisi storil, in dolžiš potvarjanja mene, pri čemer že s samo obtožbo priznavaš veliko hujši zločin kot je ta, ki ga pripisuješ meni? Drug17 te sumi herezije, drug izkrivljenih naukov: molčiš, njemu samemu se ne drzneš odgovoriti, spravljaš se pa na prevajalca, spletkariš okoli zlogov in misliš, da ti bo cela obramba uspela, če boš ponižal tistega, ki molči. Pa si misli, da sem se v prevajanju zmotil ali kaj izpustil (saj je to vsa opora tvojega početja, to je tvoja obramba). Ali mogoče zato ti nisi heretik, če bi bil jaz slab prevajalec? S tem, kar pravim, te nisem prepoznal kot heretika - tisti naj ve, ki je obto- žil, tisti je prepoznal, kije pisal, - povem pa, daje višek neumnosti, če od nekoga obtoženi toži nekoga drugega in išče tolažbo v rani spečega, med- tem ko je njegovo lastno telo prebodeno z vseh strani. V. Doslej sem govoril tako, kot da bi v pismu kaj spremenil in da bi bila v preprostem prevodu lahko napaka, ne pa zločin. Ampak zdaj naj pismo samo priča o tem, da se ni po smislu nič spremenilo, da ni nič dodanega in noben nauk izmišljen; ko ne razumejo, store, da ne razumejo prav nič, 18 in ko hočejo razkrinkati tujo nesposobnost, izdajajo svojo lastno. Sam namreč ne le priznavam, temveč svobodno in naglas izpovedujem, rn da pri prestav- ljanju iz grščine - z izjemo Svetega pisma,20 kjer je skrivnost celo besedni 15 Zanimiva vzporednica k - nekoliko oportunističnemu - argumentiranju v tem stav- ku je Hieronimov napad na Rufina v nekem drugem spisu, kjer je izhodišče diame- tralno nasprotno: »Prosim te, povej, si papirje pisal zato, da bi jih skril, ali da bi jih izdal? Če si jih hotel skriti, zakaj si jih potem sploh pisal? Če si jih hotel izdati, zakaj si jih skrival?« (Dic, aro te, celandas schedulas scripseras an prodendas? Si ut celares, cur scripsisti? Si ut proderes, cur celabas ?) w Spet znamenje Hieronimove literarne širine, motiv Danaje se zaradi nekoliko koč­ ljive tematike v patristični literaturi sicer le redko pojavlja. Zgornja razlaga mitaje racionalistična: zlati dež pomeni podkupovanje stražarjev. 17 Namreč avtor pisma, Epifanij iz Salamine. 18 Citat je iz Terencija, vendar- kot nekaj vrstic kasneje Horacijev- prikrojen: Teren- cij uporablja ne kot vprašalno členico (jaciuntne intellegendo ut nil intellegant?), Hie- ronim pa kot nikalnico (jaciunt ne intellegendo ut nihil intellegant). l!J Ključni stavek v pismu, ki povzema celotno vsebino: Ego enim non solum fateor, sed libera voce profiteor me in interpretatione Graecorum absque scripturis sanctis, ubi et verbo- rum ordo mysterium est, non verbum e verbo, sed sensum exprimere de sensu. 20 V nasprorju z uveljavljenim načinom prevajanja veljajo za Sveto pismo drugačna merila: o tem pričajo številni odlomki v Hieronimovih spisih in njegovi prevodi sami. Tudi ko prevaja besedila ali izraze, ki so pomembni z dogmatičnega stališča, se pogosto zateče k dobesednemu prevajanju, čeprav po drugi strani tako v besedah kot v dejanju večkrat ravna tudi drugače in poudarja, da ima prednost pomen, ne pa besede. Pri prevajanju Svetega pisma gaje poleg tega močno vezala tudi ustalje- na raba, consuetudo, saj se ni smel preveč oddaljiti od uveljavljenih prevodov, zlasti pri tistih, ki so jih verniki dobro poznali iz liturgije. Vseeno je analiza pokazala, da Sv. Hieronim, Epistula 57 223 red - ne prevajam besede z besedo, temveč smisel s smislom. 21 In pri tej stvari imam za učitelja Tulija,22 kije prevedel Platonovega Protagora, Kse- nofontovo Gospodarjenje in dva prekrasna, drug proti drugemu naperje- na govora 1\jshina in Demos tena. n Zdaj ni čas, da bi govoril, koliko je tam izpustil, koliko dodal in koliko spremenil, da bi posebnosti drugega jezika posredoval z lastnimi. Zadošča mi sama veljava prevajalca, ki v uvodu k tema govoroma pravi takole:24 ... zdelo se je prav, da se lotim dela, ki bo marsikomu koristilo pri učenju, čeprav sam nimam potrebe po njem. Iz atiščine sem prevedel mojstrska med seboj nasprotujoča si govora dveh najbolj nadarjenih govornikov, Ajshina in Demostena. Nisem ju prevedel kot tolmač, temveč kot govornik, tako da sem ohranil iste misli z njihovo obliko in figurami ter prilagodil njegovi svetopisemski prevodi še vedno niso suženjski: tako pogosto na različnih mestih uporablja raznovrstne izraze za besede ali fraze, ki so v izvirniku ves čas enake, včasih pa poseže tudi po literarni ali kritični interpretaciji. 21 Hieronim se torej zavestno navezuje na antično prevajalsko tradicijo. Njegova pre- vajalska izhodišča so sicer v grobem jasna, v podrobnostih pa se zdijo nekoliko ne- konsistentna. Primer za to je že zgornje pismo, saj v nadaljevanju (7 ss.) tudi pri svetopisemskih besedilih izhaja iz principa sensus de sensu, čeprav je ravnokar pou- daril, da velja tu načelo verbum de verbo. Podobno je z njegovimi uvodi k posamez- nim svetopisemskim knjigam. Pri Esteri omenja dobesedno prevajanje ( verbum e verbo expressius transtulz), pri Juditi je prevajal bolj po smislu ( magis sensum e sensu quarn ex verbo verbum transferens), pri Jobu pa se drži zlate sredine in iz prevoda zdaj odmevajo besede, zdaj misli, zdaj pa oboje hkrati ( ex ipso Hebraico, Arabieoque sermo- ne, et interdum Syro, nune verba, nune sensus, nune simul utrurnque resonabit). To nedo- slednost morda nekoliko pojasnjuje njegovo ravnanje pri eksegetskih spisih, kjer se k prevajanju ad verbum zateče takrat, ko hoče natančno pojasniti kakšno nejasno besedilo ali besedo. Vprašanje je natančneje obravnavano prav v tej številki revije Keria, v članku Hieronimov prevajalski credo. 22 Mišljen je Mark Tulij Ciceron, ki je poudarjeno zastopal načelo sensum de sensu in to s svojimi prevodi grških literarnih in filozofskih besedil dokazoval tudi v praksi. Zanimiva je primerjava obeh prevajalcev: Hieronimje opazno bolj natančen. Manj parafrazira, grške participe redkeje razveže v odvisnike, dobesedno prevaja tudi grške sestavljenke (na kar je delno gotovo vplivalo tudi dejstvo, da je bila latinska krščanska terminologija v njegovem času v dobršni meri že izoblikovana). Hkrati pa se vidno trudi ohraniti ciceronijansko čistost inje zelo previden pri neologizmih. 23 Gre za govora Contra Ctesiphontem in De Ctesiphonte (bolj znan kot De eorona). 24 Tu Hieronim Cicerona celo citira, čeprav je svoje čase obljubil, da ga še bral ne bo več, ker mu je v morastih sanjah Kristus z besedno igro očital, daje »kikeronijan«, ne kristjan. Cieeronianus es, non Christianus! Rufin se je iz njega norčeval, češ da je dano besedo požrl in da se v njegovih spisih kar naprej pojavlja Tullius noster, zraven pa kot očiten dokaz navedel prav zgornji odlomek, kamor je Hieronim vstavil celo poglavje iz Ciceronovega spisa ( ... capita integra dietata ex eodiee Cieeronis inseruit). Hieronimu seje zato zdelo potrebno še enkrat zatrditi: »Prisii.em lahko, da tega resnič­ no nisem več bral, odkar sem prišel iz šole.« (Iurare possum me postquam egressus de sehola sum, haec nunquarn omnino legisse.) Sklepa torej po lastnih besedah ni prelomil in citat je samo spomin iz šolskih dni. 224 Keria II - 2 • 2000 besede naši rabi. Ni se mi zdelo potrebno, da bi podajal besedo z besedo, ohranil pa sem vso slogovno vrednost besed in njihov učinek. Nisem imel namreč za svojo dolžnost, da bralcu besede naštejem, temveč da mu jih nekako odtehtam. In na koncu govora spet pravi: Upam, da sem govora obeh prevedel tako, da sem izkoristil vse njune vrli- ne, torej misli, njihove figure in notranjo razporeditev, besede pa posnel v tolikšni meri, da se ne bodo bodle z našo govorico, kot bi vse skupaj iz grščine sploh prevedeno ne bilo; obdeloval sem ju namreč tako, da bi slog ostal enak (in tako naprej). Pa tudi Horacij, pronicljiv in učen mož, je v Pesniški umetnosti izobraže- nemu prevajalcu naročil natančno isto: Ne posreduj besede z besedo, kot zvest prevajalec. 25 Terencijje prevajal Menandra, Plavt2G in Kajkilij stare komike: so se obeša- li na besede, ali so v prevodu raje ohranili okrasje in lepoto?27 Čemur vi pravite zvesto prevajanje, to imenujejo izobraženci kakowia. 28 Zato sem tudi sam po zgledu takšnih avtorjev pred kakšnimi dvajsetimi leti zapadel v podobno zmoto, ne da bi seveda vedel, da mi jo boste očitali. Ko sem pre- vajal Evzebijevo delo Chronikon v latinščino, sem v uvodu med drugim na- pisal tole: Težko je ves čas ostati v mejah tujih vrstic, ki jim slediš, veliko napora je treba, da nekaj, kar je v tujem jeziku dobro povedano, ohrani enako lepoto 25 Horacijev verz ne posreduj besede z besedo, kot zvest prevajalec ( nec verburn verbo curabis reddere fidus / interpres - Ars 133 s.), ki opredeljuje ravnanje zvestega prevajalca, je slovnično dvoumen in se ga da samega zase razumeti na dva načina: a) ne posreduj besede z besedo, kot (to počne) zvest prevajalec (zvest prevajalec torej prevaja do- besedno), ali pa b) kot zvest prevajalec (kar si) ne posreduj besede z besedo (zvest prevajalec torej ne prevaja dobesedno). Šele iz konteksta se da razbrati, daje pri Horaciju mišljena prva inačica, saj daje nauke pesniku, ki si mora privoščiti ustvar- jalno svobodo, ne pa zvestemu prevajalcu. Hieronim verz razume po svoje in ga tu napačno navaja v smislu drugega prevoda; s temje vplival na recepcijo tega mesta v srednjem veku in kasneje. 2'; Kajkilija Hieronim najbrž ni poznal, pač pa je pri svojem učitelju Donatu med šol- sko lektiro obravnaval Terencija, da Plavta, h kateremu se je svoj čas zatekal po to- lažbo, sploh ne omenjamo. V že omenjenem pismu (Ep. 22) odkrito prizna: »Po solzah, ki so rni zaradi spornina na pretekle grehe privrele z dna srca, sern vzel v roke Plavta. « (Post lacrirnas, quas rnihi praeteritorurn recordatio peccatorurn ex irnis visceribus eruebat, Plautus surnebatur in rnanibus.) 27 Prav lepota prevoda je za Hieronima pomembna izhodiščna točka, kot pravi v ne- kem kasnejšem pismu: »Načelno ohranjarno izbran latinski jezik povsod, kjer zaradi tega ne pride do sprernernbe pornena.« (Et nos hoc sequirnur, ut ubi nulla de sensu est inrnutatio, Latini serrnonis elegantiarn conservernus.) 28 K01:xO~"t]AL01:, dobesedno 'napačna vnerna', pomeni toliko kot pornanjkanje dobrega okusa; Hieronim jo očita dobesednim, a idiomatično napačnim prevodom. Njeno nasprotje je lep in naraven jezik, torej blagozvočnost, e;ucpwvL01:. Sv. Hieronim, Epistula 57 tudi v prevodu. Nekaj je označeno z eno samo posebno besedo; nimam svoje, s katero bi to izrazil, in ko skušam zadeti smisel v polnosti, z dolgim obhodom uničim pretehtanost kratke poti. Potem je tu še kakšen zlomijen hiperbaton, neenakost sklonov, različnost figur; konec koncev je vsak jezik samo svoj in, da tako rečem, samo sebi domač. Če prevajam dobesedno, zveni nesmiselno; če pa zaradi nuje spremenim kakšno podrobnost v zapo- redju ali v jeziku, se bo zdelo, da sem se umaknil pred prevajalčevo nalo- go. 29 225 Po številnih stvareh, ki bijih bilo zdaj odveč navajati, sem dodal še tole: In če se komu ne zdi primerno, v prevodu predrugačiti mikavnost jezika, naj v latinščino dobesedno prevede Homerja, še več, v svoj jezik naj ga prevede v prozi: zagledal bo smešen besedni red30 in pesnika, mojstra bese- de, ki bo komaj govoril. VI. Da pa bi ne bila veljava mojih besed preveč neznatna - čeprav sem hotel samo pokazati, da že od mladega ne prevajam besed, ampak misli - si v knjigi, ki opisuje življenje blaženegaAntona,~1 kar sam preberi, kakšen naj bo kratek uvod o tem vprašanju: Dobeseden prevod iz enega jezika v drugega zastre čute in jih zaduši, kot bohoten plevel posevke. Ko govorjenje služi sklonom in figuram, z dolgim okolišenjem le s težavo razloži tisto, kar bi se dalo jasno povedati na krat- ko. Tega sem se zato izogibal in na tvojo32 prošnjo prevedel blaženega Antona tako, da ne manjka nič od smisla, čeprav manjka katera od be- sed. Drugi33 naj kar prežijo na zloge in na črke, 34 ti pa išči misli. 29 Večno prevajalčevo razpetost med lepoto in natančnostjo omenja Hieronim tudi v enem izmed kasnejših pisem: » ... nekdo, ki iz grščine karkoli spreminja, ne prevaja, tem- več sprevrača, hkrati pa se nekdo, ki bi rad ohranil lepoto jezika, tudi dobesednega prevoda ne more lotiti.« ( ... dum et mutare quippiam de Graeco, non est vertentis, sed evertentis; et eadem ad verbum exprimere nequaquam eius qui servare velit eloquii vetustatern.) 30 Poetični besedni red, ki je v heksametru zaradi metričnih zahtev sprejemljiv, deluje v prozi seveda absurdno. 31 Napisal gaje Atanazij, prevedel pa Evagrij iz Antiohije. 32 Mišljenje neki prezbiter Inocencij, ki mu je Evagrijev prevod posvečen. 33 Vita Antonii je namreč izšla že nekaj let prej v prevodu nekega drugega, nam neznanega prevajalca, ki ga Evagrij tukaj med vrsticami kritizira zaradi prevelike dobesednosti. 34 Čeprav Hieronim (z Evagrijem vred) 'obešanje na zloge' v v teoriji in praksi na splošno obravnava s prezirom, se včasih filolog v njem še kako zave njihove pomem- bnosti: »Vem, da v latinščini sestavljenke, kot so 'sodediči', 'soudje' in 'soudeleženci' ne zve- nijo lepo. Toda ker je tako v grščini in ker je v Svetem pismu vsaka beseda, zlog, naglasno znamenje ali pika nabita s pomenom, smo raje tvegali pri sestavljanju in zgradbi besed kot pri razumevanju.« (Scio appositionem coniunctionis eius, per quam dicitur 'cohaeredes' et 'con- corporales' et 'comparticipes' indecoram f acere in Lati no sermone sententiam. Sed quia ita habetur in Graeco, et singuli sermones, syllabae, apices, puncta in divinis Scripturis plena sunt sensibus; propterea magis volumus in conpositione structuraque verborum, quarn intelle- gentia periclitari.) 226 Keria II - 2 • 2000 Če bi hotel navesti pričevanja vseh, ki so prevajali po smislu, bi se dan prej končal. Za zdaj naj bo dovolj, če omenim Hilarija Spoznavalca,35 kije iz grščine prevedel v latinščino številne pridige k Jobu in razprave o psalmih; ni se obešal na spečo črko, ni se poskušal v prisiljenem prevajanju zarob- ljencev, temveč je misli kot ujetnice zmagoslavno prenesel v svoj jezik. VII. Seveda ni to za druge svetne ali cerkvene može nič čudnega, saj so prevajalci Septuaginte, evangelisti in apostoli počeli isto pri Svetem pismu. Pri Marku36 beremo, da je Gospod rekel: Talita kum, in takoj zraven: kar v prevodu pomeni: Deklica, rečem ti, vstani. Kar obtožite evangelista lažnivosti, ker je dodal rečem ti, ko je v hebrejšči­ ni37 samo deklica, vstani; da bi naredil vse skupaj emphatik0teron38 in dal čutiti pomen tega, ki kliče in ukazuje,je dodal rečem ti. Ko je izdajalec Juda vrnil trideset srebrnikov in so zanje kupili lončarjevo njivo, je pri Mateju39 spet napisano: Tedaj se je izpolnilo, kar je napisal prerok Jeremija, rekoč: In vzeli so tride- set srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi, in jih dali v lončarjevo njivo, kakor mi je naročil Gospod. Tega ni pri Jeremiju nikjer najti,40 je pa pri Zahariju,41 s čisto drugimi besedami in v povsem drugačnem zaporedju. Prevod Septuaginte ima re- cimo takole: In rekel jim bom: Če vam je prav, mi dajte plačilo, ali pa odklonite. In odtehtali bodo moje plačilo, trideset srebrnikov. In Gospod mi je rekel: Položi jih na žgalni oltar in premisli, če je potrjeno, kot so me potrdili. In vzel sem trideset srebrnikov in jih v Gospodovi hiši spustil na žgalni oltar. Očitno je, kako zelo se Septuagintin prevod razlikuje od evangelistovega pričevanja. Ampak tudi v hebrejščini so besede drugačne,42 skorajda nas- protne, čeprav je pomen enak: 35 Bolj znan kot Hilarij iz Poitiersa. Tudi ta je zavračal dobesedno prevajanje. 3tiMk 5, 41. 37 Pravzaprav v aramejščini; v širšem smislu lahko stoji lingua Hebraea tudi namesto lingua Syrochaldaica. 38 Primernik stilističnega termina eµ lepo pove: filozofi, očaki heretikov, so čistost Cerkve zamazali s sprevrženim naukom.« (Pulchre quidam nostro- rum ait: philosophi, patriarchae haereticorum, Ecclesiae puritatem perversa maculavere doc- Sv. Hieronirn, Epistula 57 235 mrtvih vstali. Smešno pa je, če se kdo izmed nas sredi Krezovih zakladov in Sardanapalovih užitkov ponaša s preproščino; to je tako, kot da bi se raz- bojniki in najrazličnejši zločinci delali učenjake in bi krvavih mečev ne skrivali za drevesnimi debli, temveč za filozofskimi knjigami. XIII. Presegel sem že običajno dolžino za pismo, nisem pa presegel meje svoje jeze. Čeprav me dolžijo potvarjanja in me ženičke99 cefrajo med svo- jimi kolovrati in statvami, se bom zadovoljil s tem, da zločin operem, in ne bom obtoževal nazaj. Zato vse prepuščam tvoji presoji; preberi si omenje- no pismo, tako v grščini kot v latinščini, in pri priči ti bodo jasne otročarije in iz trte izvita javkanja mojih obtoževalcev. Sam bom zadovoljen s tem, da sem poučil dragega prijatelja, ki v tišini celice čaka le na sodni dan. 100 Sicer pa bi, če bi se dalo, di\janju nasprotnikov navkljub raje kot filipike v slogu Demos tena in Tulija pisal komentarje k Svetemu pismu. trina.) Na sodni dan bo filozofsko argumentiranje zato brez učinka: »Bedaka Platona bodo odpeljali, skupaj z njegovirni učenci; Aristotelu tudi argurnenti ne bodo pornagali. Ta- krat se boš veselil ti, podeželan in sirornak, srnejal se boš in govoril: 'Glejte, rnoj križani Bog, glejte, sodnik, ki je povit v plenice jokal v jaslih.'« (Adducetur et curn suis stultus Plato discipulis; Aristoteli argurnenta non proderunt. Tune tu rusticanus et pauper exultabis, ride- bis et dices: 'Ecce crucifixus Deus meus, ecce iudex, qui obvolutus pannis in praesepio va- giit. ') - Vsej tej strogosti navkljub pa je za Hieronima značilno, da v antični filozoftji vendar najde tudi zrno resnice. Akademike in peripatetike (quos Tullius sequitur) na nekem mestu pozdravlja kot zaveznike proti heretikom, drugje pa poudarja celo ujemanje stoiškega in krščanskega nauka ( ... stožci, qui nostro dogrnati in plerisque concordant) . !l!l Čeprav se Hieronim tukaj med vrsticami ponorčuje iz žensk, ki razpravljajo o teolo- giji, je njegov odnos daleč od kakšne mizoginije: vrsta njegovih pisem je naslovlje- nih na ženske, dve (svetniška vdova Paula in njena učena hčerka Eustochium) pa sta mu celo sledili iz Rima v Palestino in v Betlehemu z lastnimi sredstvi ustanovili svoj samostan, blizu katerega se je nato naselil tudi sam. 100Značilno menihovo opravilo je vsakodnevna meditatio mortis et iudicii, premišljeva- nje smrti in sodbe. Hieronim v zaključni kadenci namiguje na to, da bo - ne glede na vse napore zoprnikov - poslednja sodba dala prav njemu.