Maja Gašperšič
Homoseksualno vedenje primatskih samic in evolucija človeka
NARAVA SEKSUALNIH KULTUR
Pričujoči članek je spodbudil Saxovo vpeljevanje v primatologijo in željo po ponovnem obravnavanju, čedenju in prenavljanju najbolj "masivnih pojmov", kulture in družbe, na "katerih zidamo svoje svetove in tudi svoje akademske discipline".1 Pri obravnavanju primatskih paritvenih sistemov je on izbral pot očetovstva, jaz pa sem skušala slediti poti samičjega spolnega zadovoljevanja in njegovega razmerja užitka.2
Sodoben zahodni svet spolnost ponavadi obravnava kot univerzalno danost, bistvo, ki ne potrebuje definicije. Pa vendar se oblike, vsebine in konteksti seksualnosti od kulture do kulture zmeraj razlikujejo. Naša prepričanja in zamisli o tem, kaj naj bi seksualnost bila, pa so tako mnogovrstna kot same spolne nava-de.3 Homoseksualno vedenje Vasey (1995) opredeljuje kot genitalni stik ali manipulacijo genitalij ali pa oboje med posamezniki istega spola. Seksualno vedenje med istospolnimi posamezniki je večinoma tesno povezano z družbenim življenjem, zato bom pojem uporabljala v širšem pomenu, ki vključuje raznovrstne nežnosti, ljubkovanje, "seksualna prijateljstva" ali erotična razmerja. I Skupni imenovalec teh istospolnih odnosov je ugodje, ki ima lahko tudi neko f družbeno vlogo. Morda je zaradi razkošnosti in raznolikosti teh razmerij bolj f primeren izraz socioseksualno vedenje.
|	Homoseksualnost je posebno zanimiva v kontekstu narave/kulture. Pooseb-
il lja greh proti naravi, nemoralnost, anatemo v normativnih zakonih, ki so izdel-
iL	-
f	1 Iztok Saksida, O namišljenih očetih in prevaranih ljubimcih; ČKZ, let. XXI, 1993, št. 162-63, str. 99. 1	2 Tekst je del moje diplomske naloge iz sociologije kulture (2001) s podnaslovom Homoseksualno vedenje pri-£	matskih samic znotraj konstrukta ugodja in biološkega izobilja; vloga socioseksualnih vzorcev vedenja pri naJ	stanku sistemov sporazumevanja in kulturnih tradicj aloprimatov; vprašanje vpliva na človeško evolucijo. Odlo-
0	mek je nekakšen uvod v precej zapleteno tematiko, ki povezuje vedenje primatov s paleoantropologijo, teorijo o
1	nastanku jezika in kulture z enigmatičnim in vseprisotnim homoseksualnim vedenjem. V tekst nisem posegala. jj	3 Ruth Bleier, Science and Gender, A Critique of Biology and its Theories on Women, New York, 1984, str. 165.
Koncepcija homo- in heteroseksualcev kot kategorij ljudi ali homoseksualnosti kot skupka značilnosti ali dejanj,
^	ki označujejo posameznike, ni "naravna" in samoumevna in se ni razvila vse do 17. stoletja (Padgug, 1979).
ki človeških družb in kolektivne psihe. Naše posamične seksualnosti so kot naše narave družbeno zgrajene iz zgodovin interakcij z ljudmi in družbo ter se neprenehoma spreminjajo. Zagovarjam interakcijski pristop, ki v upanju na razumevanje zapletenosti primatske seksualnosti upošteva tako biološke kot kulturne vplive. Nekega socioseksualnega vedenja brez biologije ni, a svoj pomen dobi šele v "kulturnem okolju". V kontekstu seksualnosti želim poudariti sporazumevanje med istospolnimi udeleženci, kretnje in ritualizirane dotike, ki nosijo s sabo vrsto pomenov. Simboličnih gest se lahko posameznik nauči, jim kaj doda, vednost o njihovem pomenu pa se lahko prenaša. Tukaj vidim osnovo za razvoj kulturnih vzorcev, ki temeljijo na seksualnosti. Nekateri še zmeraj verjamejo, da je heteroseksualnost biološka norma spolnega vedenja, homoseksualnost pa lahko povzročijo hormonalne motnje. A ravno brskanje po biologiji normalnosti je pokazalo, da večina primatskih vrst pozna istospolna "razmerja". Ce so za našo vrsto ključni družbeni dejavniki pri konstruiranju naše spolne identitete, kaj lahko naši opičji bratranci razkrijejo o naši skupni primatski dediščini?
PO POTI UGODJA PRIMATSKIH SAMIC ...
Raziskave spolnega vedenja primatov imajo za seboj dolgo in nekoliko protislovno zgodovino. Ta se nanaša posebno na vloge samcev in samic v seksualnih kontekstih aloprimatskih4 vrst. Raziskave spolnosti v naravnem okolju nekako ne podpirajo togih predpisanih reproduktivnih strategij obeh spolov. Ključno izhodišče za moje spekulacije je fleksibilna, spremenljiva in široko razumljena spolnost, homoseksualnost pa je eden njenih aspektov. In zakaj sem izbrala samice? "Moč ali odločitve, izbire" samic in njihov vpliv na družbeno strukturo, vzorce vedenja in evolucijske posledice so bile v primatologiji in drugih znanostih večinoma prezrte. Celoto žen- | ske v sodobni zahodni kulturi vsebuje njena heteroseksualna identiteta, kot f predmeta poželenja, kot žene in matere. V tej metafiziki, ki je seveda eks- | trapolirana na vse primatske samice, ni prostora za njeno ugodje. Raziskave | primatov na terenu, še posebno pa seksualno vedenje bonobov, pa pričajo o | tem, da so evolucijske korenine homoseksualnosti precej globoke. Prepriča- J li so me, da samice naših sorodnikov dejansko poznajo užitek in celo različ- J ne rabe spolnega ugodja. Konstrukt ugodja nam ponuja eno od raziskoval- | nih poti k pojasnitvi homoseksualnosti. Ali nasprotno - homoseksualno J vedenje nam lahko na novo osvetli fenomen ugodja. A zakaj naj bi samice |
__o.
4 Aloprimati je izraz, uporabljan za vse nečloveške primate.	o
primatov imele ali dobile sposobnost doživljanja ugodja, zakaj so lahko stopile v razmerje užitka? Je tudi to le vprašanje perspektive, ideologije in kulturnih tradicij?
STATUS SAMIC IN NJIHOVE IZBIRCNOSTI V ZGODOVINI EVOLUCIJSKE TEORIJE
Ce hočemo odpreti vprašanje vpliva samičjega homoseksualnega vedenja na socialno evolucijo hominidov, moramo najprej postaviti teoretične okvire, ki pojasnjujejo osnovne dileme izvora in narave homoseksualnosti. Orisala bom pomen narave znanosti v zgodovini evolucijske misli in njen odnos do pri-matske seksualnosti, obdelala dvojna merila vedenjske biologije in sporno točko samičje izbire v primatoloških študijah.
Ceprav je izbirčnost samic omenil že Darwin, je bila samičja seksualnost v zgodovini znanstvene misli popolnoma prezrta vse do leta 1970. Večina vedenjsko-biološke literature slika samce kot aktivne, podjetne, pustolovske, agresivne in promiskuitetne, samice pa kot pasivne, odzivajoče se na samce, nazadnjaške in sramežljive. Darwin je skladno z viktorijanskim pogledom na svet menil, da se je samičja izbira razvila samo zato, ker morajo samci pritegniti samice v spolnost. S samičjo izbiro je skušal pojasniti čudaške poteze in vedenje samcev. Samice pa je dojel kot pasivne, aseksualne in celo z "mankom mentalnih sposobnosti, ki so potrebne za izkazovanje izbire".5 Ta vztrajni predsodek v opisovanju vedenja spolov je bil posebej očiten pri rekonstrukciji primatske evolucije. Šele Maynarda Smitha je (v 1950-ih) proučevanje plodnosti sadnih mušic Drosophilia zavoljo nepričakovanih podatkov o vedenju spolov pripeljalo na pot samičje izbire. Opazoval je ples samic, ki mu tesno sledijo samci, če hočejo občevati, saj jih samice izbirajo na podlagi "plesnih sposobnosti". Predvideval je, da imajo I samice morda svoje lastne interese, na katerih temelji njihova izbira part-f nerjev, in te odločitve morda vplivajo na pojav samčjih lastnosti in vzorcev I vedenja (Small 1993). Trivers je zarisal pot dvema tipoma samičje izbire: v S prvem samičja preferenca vodi do pretirane poteze samca in nima nobene I reproduktivne ali preživetvene vrednosti. Drugi tip pa upošteva odločitve J samic na podlagi njihove zaznave najboljšega zanje ne glede na samce, ka-| terih poteze so sekundarnega pomena. V tej povezavi se je razvila tudi hipo-| teza "dobrih genov", ki jih izbirajo samice. Kako odločitve samic vplivajo I na evolucijo določenega vzorca vedenja, pa skušajmo spoznati onstran teo-| retičnih domnev.
o.	_
® 5 Charles Darwin, The Descent of Man and Selection in Relation to Sex, Princeton, 1981 (1871).
POGLED V PRIMATOLOSKE PARADIGME
V prvi polovici 20. stoletja je bila primatologija laboratorijsko in muzejsko zasnovana veda, prva terenska dela pa so bila povsem moško usmerjena. Samice na evolucijo niso mogle imeti nobenega vpliva, saj so jih odločujoči samci posedovali kot razmnoževalne posode. Primatologija je služila kot mediator med življenjem in znanostjo v kritičnem obdobju preoblikovanja doktrin narave in kulture. In pomeni način praktične rabe, ki se skriva pod znanstvenim konstruktom obvezne heteroseksualnosti (Haraway 1992). Vloga spolov med živečimi primati in implikacije za človeško evolucijo so bile jasno določene z izdelanimi paradigmami. Vsa naslednja desetletja primatoloških raziskav in evolucijske teorije so bila osredotočena na dominantnost in agresivnost ter na reprodukcijski uspeh samcev. Vpliv viktorijanskega seksizma zasledimo celo v sodobni biologiji. R. Dunbar v Primatskih družbenih sistemih samičje izbire sploh ni omenil v okviru razmnoževalnih in paritvenih taktik. Poudaril je, da so samice nepristranski opazovalci v tekmi med samci; samice se začno aktivno zanimati za samce le, kadar trpijo zaradi močne reprodukcijske potlačitve, če lahko tako olajšajo svoje fiziološke težave.6
Mit o pasivni samici je zapečatil tudi znanstvene teorije o izvoru izključno samičjih pojavov z androcentričnim tonom: razmnoževalno sinhronijo, prikrito ovulacijo, neprekinjeno spolno dovzetnost in orgazem so pojasnjevali s prilagoditvijo za samce. Ti pojavi naj bi okrepili vezi med samci, jih priklenili k samicam, povečali njihov očetovski delež pri vzgoji otrok, samičji orgazem pa bi naj bil stranski produkt selekcije za užitek samca. Zaradi nesorazmerne pozornosti opazovalcev primatskega vedenja je prevladalo mnenje, da so samci odgovorni za določanje družbene zgradbe skupin. Ta ideja je bila vplivna in se je obdržala tudi še dolgo po tem, ko je bila osrednja vloga samic pri določanju družbene strukture številnih vrst že dobro dokumentirana. Samice so biološko programirane za materinstvo, ne pa za politiko.	«
Pomembna vloga koncepta hierarhij dominantnosti v sociobiološki teoriji | je bila potrditev neizogibne patriarhalnosti in opravičenje spolnega status quo. |
<D
Vzporedno s širitvijo feminizma in žensk na področju biologije, psihologije in | posebno primatologije od 1970-ih, pa jih je veliko preusmerilo svojo pozornost J na primatsko samico. In tako so "hčere lovca na terenu" s proučevanjem pri- J
G.
matskih samic uvedle v znanost tisto ravnotežje, ki je potrebno za razumevanje	f
evolucije družbenega vedenja. Ženska perspektiva je korenito spremenila naše	|
umevanje paritvenih sistemov in spolnosti primatov. Samičja izbira je začela	J
pospešeno pritegovati razsvetljeno pozornost proučevalcev vedenja živali in J _ ^
6 Robin Dunbar, Primate Social Systems, London, Croom Helm, 1988, str. 147.	o
ima najverjetneje dramatičen vpliv na reprodukcijski uspeh tako samic kot samcev.'
Primatologinje so ponudile izziv tradicionalnim stereotipom o samicah ter prikazale njihovo povezovanje in samozavedanje, izraženo v skrbi za mladiče in znotraj bogate raznolikosti vzorcev spolnega vedenja. J. Goodall in B. Smuts sta spodbili klasičen evolucijski dokaz o bolj izbirčnih in previdnih samicah, in pokazali, da se odrasle simpanzinje v določenih stopnjah estra uspešno parijo s skoraj vsakim samcem v skupini. Razlike v socioseksualnem vedenju samic se pojavijo v obdobju zrelosti in namigujejo na to, da prilagajajo svoje aktivnosti za lažjo nosečnost, dojenje in skrb za novorojence.8 "Izbirajoče samice" pa morajo imeti tudi sposobnosti za razločevanje med samci in posedovati širok spomin za urejanje družbenih informacij in razumevanje družbene mreže. Največji prispevek k evolucijski teoriji je "feministično" spoznanje, da je evolucija izbrala reprodukcijsko prožnost, ne pa univerzalnih vzorcev. Znotraj razgibanosti in raznolikosti vedenjskih vzorcev pa so primatologinje seveda poudarile vpliv samičjih odločitev. Tako je na neki način samčevski dominantno-promis-kuitetni nauk nadomestila primatska feministična utopija (Segal 1999).
SINTEZA V TEORIJAH EVOLUCIJE IN SPOLNE SELEKCIJE
Znanosti, ki povezujejo opice, afne in ljudi v red primatov, so grajene na strogih praksah, globoko pogojenih s pripovedjo, politiko, mitom, ekonomijo in tehničnimi možnostmi. Tako kot organizmi, o katerih razpravlja biologija, so tudi znanstveniki igralci v teatru pripovedovanja zgodb o zgodovini človeka. Biologija in primatologija sta značilno politična diskurza, njuni predmeti obravnave pa ikone za razmislek in manipulacijo v kontekstu judovsko-krščanske znanosti. Vsekakor je znanstveni dokaz vedno vprašanje interpretacij; teorije so I računi o in za določene vrste življenj (Haraway 1992).
f	Evolucijska paradigma - da se posamezniki v procesu naravne selekcije pri-
I lagodijo na dejanja, ki največ prispevajo k njihovemu preživetju, zdravju in re-| produkcijskemu uspehu, sorazmerno z vrstniki - prispeva najglobljo osnovo za I analiziranje spolnih razlik v vedenju. Ker je uspeh v razmnoževanju posamez-I nika odvisen tudi od partnerja, naj bi oba razvila paleto spolnih vlog, ki se med I sabo dopolnjujejo. Nekateri avtorji menijo, da je komplementarna narava spolI nih razlik mogoča osnova za izvor dveh spolov nasploh.
§	7 Meredith F. Small, Female Primate Sexual Behavior; Are There Really Sperm to Spare?, v Current Ant-
hropology, vol. 29, št. 1, februar 1988, str. 81. Pregled "behaviorističnega" pisanja o izbiri samic je leta ■g	1982 objavil Searcy.
¡L 8 Adrienne L. Zihlman, Natural History of Apes: Life-History Features in Females and Males, v The Evolving ®	Female; A Life-History Perspective, New Jersey, Princeton un. p., 1997, str. 99.
Samice v središču pozornosti so pomenile poskus zapolniti nekatere od praznin, ki so nastale z njihovim predhodnim zanikanjem. Ta korak je bil tvegan, saj je namen združiti moške in ženske perspektive na dopolnjujoč način. Samice se skozi evolucijsko zgodovino razvijajo vzporedno s samci, jih izbirajo in skupaj z njimi tvorijo značilnosti vrste. Značilen vidik družbenih razmerij in strukture vrst je tudi tekmovanje in sodelovanje samic. Povezovanje samic in izbira spolnih partnerjev izrazito sooblikuje življenje v določeni vrsti in njen razvoj. Proučevanje vpliva samičje izbire na spolno selekcijo in hominidno evolucijo pomeni tudi potrebo po koraku nazaj in svežem pristopu k študijam spolov. In pomeni postavljanje temeljev za to, kar je Kuhn imenoval "znanstvena revolucija". Upoštevanje homoseksualnega vedenja samic ima po mojem mnenju v tem procesu pomembno vlogo.
KONCEPT UGODJA
Pri uravnavanju seksualnosti sta na delu dve evolucijski strategiji - biološki (hormonalni) nadzor, ki se ga primati osvobajajo, in vplivi okolja (vzgoje in kulture). V sodobnih zahodnih kulturah spolnost pojasnjujejo predvsem v re-produktivnem ali povezovalnem kontekstu. Res je končna funkcija spolnega akta razmnoževanje, a pojasnitvena moč ugodja pri analizi seksualnega vedenja daleč presega sile reprodukcije. Koncept ugodja in interakcijska perspektiva so začetne točke spoznavanja pestrosti in razgibanosti človeške seksualnosti. Interakcije bioloških in kulturnih sil znotraj psihe so nelinearne, morda celo kaotične. Izkušanje ugodja je izvorno jasno biološko, a izbire seksualnih stimulov posameznikov izdajajo očitne kulturne osnove. Celo na samičji orgazem z nedvomno fiziološkim temeljem močno vplivajo kulturni dejavniki.9 Biologija ugodja je, kot je videti, še bolj nejasna kot sociologija užitka. Psihosocialna konstrukcija spolnega ugodja se kaže v vseh vidikih človeške seksualnosti, od | objekta izbire do pogostosti hetero- ali homoseksualnih odnosov. In trditvam, f da tako polnega vzorca, kot so človeške hetero- in homoseksualnosti, ne more- | mo najti pri nobeni drugi vrsti, so se "postavile po robu" vsaj tri živalske vrste: | bonobi, orangutani in nosati delfini. Poznajo tako izbiro drugega objekta (med- | vrstna spolnost) kot drugega cilja (oralni, analni odnos) ter vrsto alternativnih J oblik seksualnosti. In rdeča nit teh različic spolnosti je ugodje, ker se cilj in ob- | jekt jasno ločita od heteroseksualnega genitalnega koitusa. Vpeljava ugodja po- |
9 Abramson in Pinkerton, Sexual Nature/Sexual Culture, Chicago, 1995, str. 11. V spolno pozitivnih kulturah, ki spodbujajo predigro, oralni seks in samičje ugodje, je več žensk "orgazmičnih". Odnos staršev in vrstnikov vpliva na "feminizacijo" dečkov; če spodbujajo "poženščeno vedenje", je več možnosti za poznejšo homoseksualnost.
meni razširitev samega pojma spolnosti iz kopulatornega vedenja na nedoločeno polje stilov, ki zbujajo enak tip ugodja kot genitalno občevanje in so njegova razširitev.
Ker je človek del primatskega kraljestva, razumevanje seksualnosti naše vrste zahteva poznavanje osnov primatske seksualnosti. Morda bolj kot katerokoli drugo področje človeškega vedenja seksualnost premošča prepad med tem, kar dojemamo kot biološko in kar štejemo za kulturno. Raznolikost prepričanj in vedenjskih vzorcev na področju spolnosti ima svoje korenine v evolucijskem procesu, ki je spodbudil jezik in kulturo. Njegova evolucijska zgodovina pa ni tako oddaljena ali edinstvena, kot morda želimo, in med pomembnimi vidiki seksualizacije je tudi nereproduktivna spolnost. Zakaj pri antropoidih nastaja želja po alternativni spolnosti? Je ugodje, dober občutek, ki ga daje seksualnost, kot zasvojenost in zakaj nam sploh daje zadovoljstvo? Ali smo res tako enkratni in edini s tako bogatimi spolnimi apetiti?
SPORNO VPRAŠANJE HOMOSEKSUALNEGA VEDENJA PRIMATSKIH SAMIC
Poglaviten kamen spotike pri razumevanju spolnega vedenja primatskih samic so meje, ki jih v njihovem vedenju določajo raziskovalci. Primatski modeli proučevanja so bili izbrani tako, da so se prilagajali stereotipnim vidikom človeških odnosov in družbenih ureditev v samčevske hierarhije dominantnosti, medtem ko so ignorirali živali, katerih vedenje ni podpiralo stereotipa (Bleier 1984). In ker je narava ponavadi popularni kriterij za premeteno vodenje moralne in socialne politike, smo prepuščeni vtisu, da je homoseksualno vedenje nedavna abnormalnost, lastna človeku, in je torej zunaj naravnega reda. Pa vendar, raziskave kažejo, da so homoseksualno vedenje in druge nerazmnože-valne spolne aktivnosti plodovi dolge evolucijske zgodovine, ki so nastali pred I modernim človekom in niso šele produkt človeške kulture. Jasno je, da imajo f samice spolne potrebe in želje in morda njihov najboljši kazalec ni odnos s sam-| ci, ampak odnos z drugimi samicami (Small 1993). Včasih je homoseksualni | odnos del trajnega prijateljstva ali znak rastoče navezave med samicami, lahko | pa je tudi čisto spolne narave. In včasih se samice očitno raje genitalno drgne. i jo med seboj kot pa občujejo. Spolna razmerja med istospolnimi posamezniki J so v svoji izraznosti morda celo bolj raznolika kot heteroodnosi, saj vedenjski | vzorci številnih vrst vključujejo genitalni, oralno-genitalni, analno-genitalni, J analni in ročno-genitalni kontakt. Za evolucijsko misel očitno enigmatični veji denjski vzorec dobi več smisla v kontekstu zbliževanja in povezovanja udeleže-| nih posameznikov. Za razumevanje homoseksualnega vedenja so zanimive tis-5 te vrste, kjer samice vzpostavljajo vezi, ki ne temeljijo na sorodstvu. In vsaj
med bonobi (pritlikavimi simpanzi) je seksualnost ključen del, ki ta razmerja omogoča in spodbuja.10 Drgnjenje genitalij, med primatologi bolj znano kot GG drgnjenje (v plemenu Mongandu iz Centralne Afrike pa imenovano hoka-hoka), je najpogostejše vedenje, s katerim samice bonobo utrjujejo razmerja ali blažijo napetosti med seboj. V tej zvezi se nam odpira vprašanje, ali imajo samice preference, ki jih človeške oči ne morejo razvozlati. In če jih imajo, ali lahko izvršujejo preference kot dosledne izbire, ki lahko učinkujejo na prenos genov? In kaj lahko pridobijo, če se "posmehujejo" evolucijski teoriji s homoseksualnim vedenjem?
Natančno opazovanje spolnega vedenja primatk nam lahko osvetli evolucijski vzorec vedenja - samice številnih primatskih, posebno antropoidnih populacij izražajo največ zanimanja za novost in raznolikost. Čeprav ostaja možnost odločitev za dobre gene, dobre očete ali dobre prijatelje za samice odprta opcija, kaže, da imajo raje nepričakovano. Morda izbira nepoznanih in nepredvidljivih situacij ter partnerjev povzroča večje vznemirjenje in spodbuja več ugodja. Spolni užitek je očiten neposredni mehanizem, ki lahko pojasni široko vsebnost spolne aktivnosti vseh primatov. Alternativna uporaba seksualnih vedenjskih vzorcev nekako zmanjšuje relativno pomembnost funkcije reprodukcije v primatski spolnosti. In daje prostor izbiri, raznoliki in spremenljivi.
Spoznanja primatologije kažejo, da samice primatov nedvoumno težijo k taki vrsti genitalne, posebno klitoralne stimulacije, ki vodi do orgazma. In tako pridemo do obravnavanega vprašanja samičjega orgazma in evolucijskega učinka ženskega užitka. Nekateri raziskovalci verjamejo, da so klitoris in samičji orgazem atavistične poteze, nepotrebni ostanki evolucije, ki ničemur ne služijo. Antropolog D. Symons je predlagal, da je klitoris poseben morfološki dar, ki izvira iz skupne embrionične povezave s penisom (1979).11 Danes je jasno, da klitoris ni le homolog penisu, sploh pa ni nastal zavoljo njega. Trditve, da je sa- | mičji orgazem izključno človeška lastnost in da je spolno vznemirjenje samic f omejeno na našo vrsto, pomeni zanikanje skupnih bioloških korenin samčjega | vznemirjenja. Bogatost seksualnega repertoarja aloprimatov nakazuje na obstoj | enake vedenjske tendence pri ljudeh; da je sposobnost doseganja erotične iz- | polnitve z obema spoloma del seksualnega potenciala vseh moških in žensk. J Narava orgazma pa je pri samcih in samicah nekoliko različna.	f
10	Med bonobi, ki živijo na območju, bogatem s hrano in brez bližine goril, je največ poročil o seksualnih de-	8 javnostih, posebej homoseksualnih.
11	Klitoris najdemo tudi pri plazilcih, ptičih, najbolj očiten pa je pri sesalcih. Penis ni nujen za prenos sperme,	-g saj ga večina ptičev nima. Zasnova vsakega fetusa je kromosomsko v bistvu ali samičja ali pa spolno ne-	2L določena. Komaj v sedmem tednu pod vplivom Y kromosoma fetus prevzame samčjo spolno usmeritev.	«
NAZAJ K UGODJU NA©IH SESTRIČEN
V osemdesetih letih 20. stoletja je veliko znanstvenikov še zmeraj verjelo, da nečloveške samice ne morejo izkusiti orgazma, saj ni potreben za spočetje. Ce sta samičja seksualnost in orgazem prilagoditvi samo zavoljo samcev, zakaj bi se torej spuščale v erotične igre s samicami? Ali zakaj bi se samozadovoljevale, kot to počno samice šimpanzov, bonobov, orangutanov ali makakov in goril? Zdi se mi očitno, da je ugodje kritičen element za razumevanje spolne motiviranosti. Seksualno ugodje pa ni nujno zavezano orgazmu, saj ga lahko izkušamo brez "vrhunca".12 Ker se ne moremo dokopati do resničnih občutkov drugih bitij, lahko interpretiramo le opazovane položaje telesa, obrazno mimiko in vokalizacije med spolnimi odnosi. Med kratkore-pimi makaki (Macaca arctoides) je spolna stimulacija pomembna poteza homoseksualnih odnosov. Pri samicah v "orgazmični fazi" vidimo mišične krče, ki jih spremljajo poseben izraz na obličju, ritmični izdihi, vokalizacija in sopihanje. Samice se v vznemirjenju obračajo k partnerju in se ga želijo oprijeti (oprijemalni refleks). Vsaj nekatere doživljajo vse arbitrarne faze spolnega odzivanja: vznemirjenje, plato, orgazem in sprostitev. Laboratorijski poskusi so potrdili, da samice makakov med hetero- in homoseksualnimi odnosi izku-šajo nekakšen orgazem: samičji okroglousti izraz (ki pri samcu označuje eja-kulacijo) sovpada z izrazitimi materničnimi krči in nenadnim povečanjem srčnega utripa (Blaffer-Hardy 1981). Študije berberskih makakov so odkrile, da je vokalizacija samic celo spodbuda za izliv semenske tekočine. To glasno izražanje spolnega vznemirjenja med makaki, pavijani in šimpanzi je značilen element občevanja. Znanstvenike je presenetilo, da se določene samice celo med občevanjem ročno stimulirajo. Dolgo so menili, da je masturbacija, ki jo afne in nekatere opice pogosto izvajajo, patološka posledica ujetništva, a "žal" to počno tudi svobodne samice. Chevalier-Skolnikoff je pokazala, da so « samičji odzivi pri občevanju s samci manj izraziti in zunanji znaki orgazma I manj očitni kot pri istospolnih odnosih. To odkritje je skladno z raziskavami I ženske seksualnosti Masters in Johnsona ali Kinseya, saj stopnjevana klitoral-
<D
i	na stimulacija pripomore k intenzivnejšim orgazmičnim odzivom kot vagi-
1	nalni koitus.
.8	12 Wolfova se je pri razpravi o "orgazmičnih aloprimatkah" posvetila anatomiji samic. Pravi, da sam položaj
J	klitorisa blizu "vstopa" v vagino omogoča opicam in afnam neposredno stimulacijo pri občevanju. Ženske
I	pa imajo ti dve področji bolj oddaljeni, kar je posledica sprememb okostja med evolucijo bipedalizma. Ne-
Í	zadostna stimulacija klitorisa je možnosti za orgazem med občevanjem torej zmanjšala. Samičji orgazem
S	je potemtakem starodavna primatska značilnost, ki se je med človeško evolucijo delno izgubila. To razmišljanje je upoštevala Mary S. McDonald Pavelka v članku Sexual Nature: What Can We Learn from a
^	Cross-Species Perspective, knjiga Sexual Nature/Sexual Culture, Chicago, 1995, str. 26.
Klitoralni orgazem je paradoks ne samo za tradicijo darvinistične biologije, ampak tudi za temelj koristi, ki je osnova vseh funkcionalističnih teorij evolucije (Gould 1995). Seksualni užitek bi se moral razviti kot stimulus za razmnoževanje in naj bi bil osredotočen na občevanje. Kako je lahko samič-ji spolni užitek tako ločen od svojega uporabnega namena v darvinistični igri življenja? Blaffer-Hardy trdi, da je nepovezanost med orgazmom in občevanjem prilagoditev za promiskuitetno vedenje, ki samicam omogoča podporo več samcev in preprečuje, da bi kdo škodil njenim mladičem. To pomeni, da je orgazem povezan z izgubo vidnih znakov ovulacije in samcem ne zagotavlja vednosti o očetovstvu, samicam pa omogoča svobodno seksualno vedenje. To napeljuje k temu, da sta ugodje v spolnosti in orgazmična sposobnost žensk biološka nadomestitev za estrus in evolucijska prilagoditev za bolj prožno in raznoliko spolno vedenje. A opazovanja seksualnega vedenja aloprimatk dokazujejo, da jih ne smemo izločiti iz konteksta sposobnosti uživanja in ugodja. Poleg tega, da številne samice pogosto občujejo zunaj obdobja ovulacije, pa nekatere prakticirajo nekaj takega, kot je hlinjeni es-trus, celo po zanositvi. Zakaj je klitoris gibonov ali bonobov veliko bolj razvit kot pri človeških samicah, če ne za zbujanje zadovoljstva in uživanja v njem? Nekakšen zdravorazumski sklep nam pravi, da naj bi (vsaj "više razviti") posamezniki imeli veselje do samega življenja, ga uživali. Ali to ne vključuje tudi uživanja v spolnih "radostih"? In zakaj bi morale biti te omejene na heteroseksualne odnose? Večje "intelektualne sposobnosti" in bogatejši predstavni svet višjih primatov verjetno pomenijo tudi večjo sposobnost doživljanja ugodja kot takega. In homo- ali biseksualnost je lahko izraz prilagoditve užitka v raznovrstnem življenju. Ta spoznanja pa nam nalašč spet odpirajo nova vprašanja.
KAKO LAHKO SAMI»JE HOMOSEKSUALNO VEDENJE UMESTIMO V EVOLUCIJSKO TEORIJO?	f
Kaj nam lahko homoseksualno vedenje samic naših najbližjih živečih so-	|
rodnikov pove o seksualni evoluciji in zgodovini naše vrste? Kakšen je namen	|
užitka samice in učinek njenega orgazma ali njegova selektivna prednost?	|
Ugodje pri erotičnih igrah med istospolnimi posamezniki v ekstremno funk-	J
cionalistični razlagi nima nobene adaptivne vrednosti. Sposobnost za doživ-	J
ljanje orgazma, razširjena nereproduktivna seksualnost in samozadovoljeva-	|
nje med primati pa so vedenjski vzorci, ki podpirajo interpretacijo, da je	J
spolno ugodje "evoluirana" poteza primatske seksualnosti. Odgovore o moti-	|
vaciji, evolucijski vlogi ter samem namenu in učinku istospolnega ugodja	|
morda najdemo, če si postavimo malce drugačna vprašanja. Kakšno družbeno	3
vlogo imajo homoseksualna razmerja samic v posameznih vrstah? Kakšen je evolucijski učinek poželenja samic in posebej homoseksualne izbire partnerja na zgradbo in razvoj vrste, njen paritveni in družbeni sistem ali na izoblikovanje potez in lastnosti samcev? Kakšna je bila evolucijska "upravičenost" vzorca v primatologiji,13 če je bila samičja izbira ali preferenca usmerjena is-tospolno?
OBLIKOVANJE VZORCEV »LOVE©KEGA SPOLNEGA VEDENJA NA PRIMATSKIH MODELIH
V tradiciji darvinistične biologije in v povezavi z reprodukcijskim uspehom je homoseksualnost - pogosto imenovana spolna inverzija ali reverzija, ovrednotena kot odklonska, patološka in nora. Podobno kot antropologi, ki so "ocenjevali normalno vedenje" na podlagi zahodnih psihosocialnih modelov, so tudi primatologi homoseksualnost v "drugih" človeških in aloprimatskih vrstah izključili ali pa napačno interpretirali. Občasno so poročali o tem "dekadent-nem vedenju", a je bilo ponevadi spoznano kot posledica stresnih in nenormalnih pogojev ujetništva ali pa je bil izraz "homoseksualen" napačno uporabljen za ritualizirane vzorce, izpeljane iz spolnega vedenja ... Celo teksti Smutsove in Dunbarja iz poznih 80. let v raziskavo spolnega vedenja ne vključujejo homoseksualnih sestavin. Številni primatologi so med terenskim delom opazovali homoseksualno vedenje obeh spolov, a podatkov niso objavili zaradi strahu pred homofobičnimi odzivi ali zaradi pomanjkanja analitičnih orodij za pojas-nitev vzorca.14 Lahko pričakujemo, da ima vsaka vrsta svoj specifičen vzorec spolnega vedenja, ki ni nujno, da bo ustrezal evro-ameriškemu "ponarodelemu" modelu spolnosti. Beach in Michael sta se posvetila biseksualnemu vedenju samic in opazila, da je tako običajno, da ga moramo upoštevati kot del vsesplošnega vedenjskega repertoarja. L. Fedigan (1982) je sklenila, da je vedno več I pričevanj o homoseksualnem vedenju, ki ga lahko imenujemo primarno "sek-f sualno" po naravi in kontekstu, ker vključuje ponavljajoče se naskakovanje ali I neposredno stimulacijo genitalij ali ejakulacijo ali/in intimno povezavo, druže-I nje ... Zanimivo je, da je homoseksualnost nekako bolj izrazita pri samicah in I je večinoma (med gorilami, kratkorepimi in japonskimi makaki, rezusi in svinjI skimi opicami ter bonobi in langurji) posledica in izraz samičjih preferenc.
(D	_
.2	13 Nujno je opozoriti na problem, ki se mi zdi bistven pri primatologiji. Takoj ko začnemo razpravljati o rekon-
J	strukciji človeške evolucije na podlagi živečih primatov, kot da pozabljamo na njihovo lastno evolucijo. Ta-
8	ko kot človek so tudi drugi primati prešli milijone let sprememb in se uspešno razvili v današnje vrste. Pri
£	svojem raziskovanju primatske seksualnosti bi želela poudariti, da so tudi naši sorodniki samostojno "raz-
■8	vili" edinstvene načine sporazumevanja in kulture.
14 Linda D. Wolfe, Human Evolution and the Sexual Behavior of Female Primates, v Understanding Behavi-
5	or; What Primate Studies Tell Us About Human Behavior, ur. J. Loy & C. Peters, New York, 1991, str. 130.
V zgodnjih 60. letih so znanstveniki iskali povezavo med hormonalno neuravnovešenostjo in istospolnimi odnosi in ta je odsevala predstavo o homoseksualnosti kot ozdravljivi abnormalnosti. Gauzoles in Goy sta leta 1983 proučevala japonske makake v ujetništvu in prispevala še fiziološko razlago za to "seksualno blaznost". Trdila sta, da je homoseksualno vedenje samic posledica hormonalnega viharja, ki najbolj divja med ovulacijo in nosečnostjo. Socialna vloga je v teh razmerjih zelo majhna, seksualni "izpadi" pa večinoma izhajajo iz podivjanih hormonalnih nagibov.15
S pojavom sociobiologije je v znanosti nastopil paradigmatični obrat, ki homoseksualnega vedenja ne dojema kot abnormalnosti, ampak kot produkt evolucijskih procesov in ga skuša pojasniti v terminih prilagoditve. Ta perspektiva je obljubljala veliko prilagodljivih hipotez za naš vzorec vedenja, pri podpirajočih dokazih zanje pa je bila daleč manj uspešna. Tako je kljub desetletjem znanstvenih raziskav pod raznimi paradigmami homoseksualno vedenje primatov ostalo borno dokumentirano in slabo razumljeno. Raziskave na tem področju lahko imajo pomembno vlogo pri oblikovanju teoretičnih razprav o spolni selekciji in tako pripomorejo h globljemu razumevanju primatskih družbenih odnosov in družbenih sistemov.16
Kakšna je torej selektivna prednost čutečih samic? Samice v homoseksualnih razmerjih tvorijo tesne "prijateljske odnose", ki lahko trajajo veliko dlje kot razmerja med spoloma in samicam pomagajo v "težkih časih" (Fedigan 1982). Tako "družbeno vlogo" imajo homoseksualne vezi samic nekaterih ma-kakov in predvsem bonobov. Slednji so vrsta, ki je zelo socialna, samice pa ob spolni zrelosti preidejo v drugo skupino. Ker spolni partnerji večinoma niso sorodniki, so ta prijateljstva bližnjica matrilinijam (ali jih presekajo) in so potencialni vir zavezniških odnosov. Te vezi so torej pomembne tako za harmonične odnose v določeni skupini kot za preživetje na daljši rok.
Samičja povezanost pri bonobih je nekako utrjena z G-G drgnjenjem, ki s krepitvijo samičjih koalicij zmanjšuje stopnjo nasilnosti samcev. Tudi seksualno ugodje je, kot vsi drugi fizični odnosi med primati, pomembno v socialnem
15	Meredith F. Small, Female choices, New York, 1993, str. 146. Hormoni igrajo tu ideološko vlogo podivja-	J= ne narave, ki preprečuje normalnost. Pojasnjuje, zakaj vedenje ne ustreza kulturnim, ideološkim, samo-	-s umevnim, normalnim pričakovanjem.	^
16	Paul L. Vasey, Homosexual Behavior in Primates: A Review of Evidence and Theory, v International Jour-	& nal of Primatology, 1995, str. 174. Sledi natančen pregled socioloških in bioloških teorij o homoseksual-	1 nem vedenju primatov: demografski vzorci in spolna razmerja v skupini, vzorci družbenih skupin in okolja	.2 vsaj delno pojasnijo pojav homoseksualnosti, medtem ko so interpretacije le-tega kot ritualiziranih domi-	J nantnih razmerij ali kot vaja mladičev za odraslo heteroseksualno vedenje neuporabni. Medigra med eko-	8 loško adaptacijo in družbenim vedenjem kljub tehtnim raziskavam (Wrangham 1993) ni razrešila dileme	£ vzorca, izpostavila bi pa hipoteze o uravnavanju napetosti, ustvarjanju zavezništva in obnavljanju družbe-	-g nih vezi - sprave. Umetnost erotične pomiritve je najverjetneje dosegla svoj evolucijski višek pri bonobih	¡L (De Waal 1995).	3
pogledu. Z evolucijskega stališča ima homoseksualno razmerje smisel samo v povezavi s pozitivnim družbenim kontekstom, kot je oblikovanje zavezništva z drugo samico. Čeprav je mogoče, da se samice spuščajo v ta razmerja, da bi preprečile spolno občevanje tekmic s samci, se zdi ta učinek drugotnega pomena. Konec koncev homoseksualni odnosi lahko nastanejo na vseh stopnjah ciklusa, in vsaj med bonobi tudi v neplodnih obdobjih. Za nas je morda težje sprejemljiva podoba primatskih samic, ki so tako neizbirčne, da bodo naskočile vse, kar se premika, ali dopustile skoraj vsemu, da jih naskoči (Small 1993: 147). Vsekakor homoseksualnosti ne moremo odpraviti kot patološko ali neuporabno in celo invalidno vedenje. Čeprav homoseksualnost ni neposredno funkcionalna v smislu prokreacije, je lahko dejansko del širšega seksualnega vzorca, ki je prilagodljiv v terminih reprodukcije, ali pa ima drug pomen za družbeno življenje.17 A če je "motivator" spolno ugodje, ki ni nujno za spočetje, zakaj naj bi ga naravna ali spolna selekcija podpirala? Hardyjeva je pokazala, da so samice vključene v spolni proces tako intimno kot samci in za sodelovanje morajo imeti prav tako močno spolno zanimanje. Samice, ki se parijo pogosto in pod svojimi "pogoji", se lahko svobodno gibljejo med samci, izbirajo med obema spoloma in niso le pasivni prenosniki v lastni reproduktivni prihodnosti.18
RAZNOLIKOST SPOLNEGA VEDENJA ANTROPOIDOV IN EVOLUCIJSKI IZVORI KULTURE
Homoseksualna izbira (in tekmovanje za istospolne partnerje) je izstopajoča značilnost nekaterih vrst, posebej ozkonosnih primatov, ki živijo v večsamč-jih in večsamičjih skupinah. Morda take homoseksualne interakcije vplivajo na vzorce heteroseksualnega občevanja, ki lahko posledično učinkujejo na kombinacijo genov in so prispevani v naslednjo generacijo.19 Homoseksualna izbira partnerja igra pomembno vlogo pri izoblikovanju primatskih družbenih
Linda Marie Fedigan, Primate Paradigms; Sex Roles and Social Bonds, Montreal, Eden press, 1982, str.
143.
Tudi pri spekulacijah o evolucijski teoriji je osnovno vprašanje perspektive. Ce menimo, da je prilagojenost izid evolucije v vsakem trenutku, potemtakem nikoli ni popolna. Med adaptacije štejejo tudi poladaptaci-je, eksaptacije, ... in najrazličnejše specifično vedenje (G-G drgnjenje bonobov) je mogoče imeti za "koristno za preživetje" vrste. Se posebej za vrsto, kjer je odraščanje dolgo in težavno, je dobro, če preživijo posamezniki, zlasti matere. Na preživetje posameznikov(-ic) pa dobro vpliva, če imajo veselje do življenja. Zakaj je tukaj boljša spolna dejavnost kot golo prehranjevanje? Zadnje je predvsem manj fleksibilno, saj je bolj togo in usodno kratkoročno vezano na objekte. Očitno je spolnost bolj gibljiva in za družbena bitja, kot smo primati, je evolucijsko dobro, če znamo drug drugemu zbujati ugodje. Paul Vasey, Homosexual Behavior in Primates: A Review of Evidence and Theory, 1995, str. 197. Ce se reprodukcijski uspeh samice kaže v uspešni vzreji mladičev, je neposredna prednost homoseksualne zveze pomoč partnerk pri vzgoji. Poleg širše ravni evolucije pa lahko priljubljen seksualni vedenjski vzorec (GG drgnjenje) vpliva na izraze heteroseksualnosti. Misijonarski položaj je najpogostejši med bonobi, šim-panzi pa ga ne poznajo.
sistemov, odnosov med posamezniki v skupini in pri njihovem sporazumevanju. Potemtakem bi se nase razumevanje socialne evolucije izboljšalo, če bi bodoče razprave o spolni selekciji vključile homoseksualnost kot naravni, sestavni del tega procesa.
Homoseksualnost je del naše evolucije in prav tako naše kulturne dediščine znotraj reda primatov. Filogenetsko zelo razširjena narava homoseksualnega vedenja primatov nakazuje, da le-to ni zgodovinsko nedaven fenomen. Paul Vasey sledi pojavu primatske homoseksualnosti vsaj do oligocena (37-24 miljonov let nazaj), v čas evolucijske diverzifikacije antropoidov. Na podlagi razporeditev in značilnosti vedenja med živečimi primati lahko sklepamo, da je glede na prosimijske prednike oligocenske antropoidne primate zaznamovala naraščajoča vedenjska fleksibilnost. Nekatere izmed najbolj urejenih in razvitih oblik homoseksualnosti med živalmi lahko najdemo pri več kot 30 vrstah primatov. Ena plat te povečane prožnosti je ločitev seksualnega ali erotičnega izražanja od gole reprodukcije. Razen med prosimiji so tudi fizične ovire spolne dejavnosti pri primatih izginile. Nekatere polopice še imajo vaginalne membrane, ki strogo omejujejo spolnost na plodna obdobja, opice, afne in ljudje pa so te "zapovedi" osvobojene. Seksualna prožnost je postala mogoča z evolucijo zavestnega, "svobodnega" nadzora spolnega vedenja. Osvoboditev od "bioloških zapovedi" je temelj vedenjske plastičnosti in spodbuda za razvoj raznih družbenoseksualnih dejavnosti, ki nimajo ploditvenega namena. In ena od posledic razširjenega seksualnega repertoarja antropoidnih primatov je bila evolucija socioseksualnih interakcij med istospolnimi partnerji. Poleg visoko razvitih sistemov istospolnih interakcij in raznolikih spolnih tehnik so med "višjimi" primati posebno izstopajoči številni drugi vidiki homoseksualnih aktivnosti. Med temi so razne oblike povezovanja parov, ekskluzivna ali prioritetna homoseksualnost, samičji orgazem, matrifokalne družbe, zavezništva samcev ali sodelujočih skupin. Od | kod te razlike? V oligocenu sta prevladali dve glavni skupini antropoidov, f primati Novega in Starega sveta, zaznamovala pa jih je geografska osamitev | tekom ločenih evolucijskih zgodovin. Zavoljo različnih evolucijskih poti | člani teh dveh skupin prikazujejo različne vzorce homoseksualnega vedenja. | Noben izmed širokonosnih primatov Amerike ne kaže pogostega homosek- J sualnega vedenja ali se spušča v dolgotrajna razmerja; homoseksualnost je J omejena na igro in dominantne odnose. Kljub ločitvi seksualnosti od raz- | množevanja, je njihov repertoar močno omejen v terminih pogostnosti, ob- J lik in družbenoseksualnih vlog. Homoseksualnost ozkonosnih primatov Af- | rike in Azije pa je očitno nadgradnja bolj osnovnega "širokonosnega" vzorca. | Izvor in evolucija pogostih in bolj zapletenih homoseksualnih razmerij, 3
vključno z mehanizmi uravnavanja napetosti in oblikovanja zavezništva, vse to se je razvilo med evolucijo ozkonosnih primatov. Nedvoumna homoseksualna izbira partnerja, kot tudi tekmovalnost za istospolne "ljubimce", so postale poteze, ki ločijo to skupino od širokonosnih primatov. Izključna homoseksualnost je očitno odsotna med nečloveškimi primati, podatki o raznih kulturah pa nakazujejo, da jo izraža majhen odstotek ljudi v številnih družbah po svetu. To pomeni, da so na neki točki v ali po poznem miocenu - zgodnjem pliocenu, nekateri hominidni ali protohominidni posamezniki razvili vedenjski potencial za vključevanje v izključno homoseksualna razmerja (Vasey 1995: 195).
PRIMATSKA HOMOSEKSUALNOST KOT DEL BIOLOŠKEGA RAZKOŠJA
Seksualni repertoar primatov, ki se spuščajo v homoseksualna razmerja, je, kot kaže, močno raznolik in spremenljiv. Kljub razširjenosti homoseksualnega vedenja med primati in dolgo evolucijsko zgodovino ni nobenega zadovoljivega teoretičnega ogrodja za interpretacijo vzorca. Ni čudno, da vsa osnovna vprašanja teoretičnega pomena ostajajo predmet razprav. Nič ne kaže na to, da bi lahko bila homoseksualnost škodljiva za adaptacijo ali razmnoževanje. Vsa na pogled protislovna opažanja prilagoditvenih in nevtralnih homoseksualnih pojavov so lahko delno pojasnjena, če opustimo prepričanje, da so plod neposredne selekcije. Alternativno je lahko homoseksualno vedenje primatov nevtralen produkt selekcije za druge poteze, za zdaj še neprepoznane in nedoločene (Futuyma in Risch, 1984). Kot del sklada nevtralne spremenljivosti je homoseksualnost možnost, ki služi množici družbeno-seksualnih vlog, ki lahko naključno povečajo akterjev reprodukcijski uspeh. G. Gray Eaton meni, da je seksualna mnogoličnost kot bio-I loški in prav tako kulturni pojav pri živalih lahko neposredno odgovorna za f uspeh vrste, na načine, ki izzivajo staromodne vidike evolucije: sposobnost I vedenjske razgibanosti in raznolikosti - vključno s homoseksualnostjo - lah: a ko okrepi zmožnost vrste za "kreativno" odzivanje in prilagoditve na množi-| co socialnih in ekoloških razmer. Iz te teoretične perspektive so primeri ho-1 moseksualnega vedenja, ki imajo družbenoseksualno vlogo večanja | prilagodljivosti, lahko pojasnjeni kot eksaptacije sensu Gould in Vrba I (1982). Eksaptacije so značilnosti, ki jih naravna selekcija ni spodbudila za I krepitev vlog, ki jim trenutno služijo, ampak so bile privzete zanje. Čeprav J niso plod neposrednega izbora, jih lahko zaradi pozitivnih učinkov selekcija I navsezadnje vključi v svoje kolesje in takrat bodo nastale drugotne prilago-5 ditvene spremembe. Vsako homoseksualno vedenje pa nima te družbeno
značilne vloge, saj sta pogosto glavni igralec preprosto spolna zadovoljitev in užitek. V takih primerih homoseksualnost ne vpliva na razmnoževanje in se selekcija proti vedenju ne pojavi; torej pade znotraj tolerančnega razpona nevtralne vedenjske spremenljivosti.20
Skladno z izidi postdarvinisticne evolucijske teorije je tudi teorija o Gaii spodbudila obravnavo nekaterih najosnovnejših načel evolucije. Sodelovanje je postalo pomembna sila evolucijskih sprememb, pojasnitve adaptacije pa so se dvignile z individualne ravni na celotno vrsto in delovanje celotne biosfere. Ta tok mišljenja pa ima močne implikacije za razlago homoseksualnosti in sistemov spolnosti sploh. Razmnoževanje je sestavni, a ne nujni del preživetja, mozaiki samčjih in samičjih značilnosti so primer množičnosti v enem, del bioraznolikosti. Vitalnost biološkega sistema je neposredna posledica raznolikosti, ki jo vsebuje. Na vseh ravneh naravnega sveta pa obstaja tako družbena kot spolna raznolikost. Pestrost, spremenljivost v paritvenih sistemih raznih populacij lahko pripomore k "uspehu" vrste. Sostarševstvo samic grizlijev je očitno značilno za živali, ki se soočajo z razmerami ekološkega ali družbenega pretoka.21 Homoseksualna aktivnost rezusov ali kratko-repih makakov je večkrat povezana s spremembami v sestavi ali dinamiki družbene skupine. Čeprav je treba razmerja med temi dejavniki še raziskati, je verjetno, da so seksualna, družbena in ekološka spremenljivost tesno povezani.
Posebno zmožnost vedenjske plastičnosti lahko okrepi sposobnost vrste za kreativno odzivanje na močno spremenljiv in nepredvidljiv svet. Eaton nas spomni na izjemno raznovrstnost v spolnem vedenju, ki je značilna za posameznike in skupine primatov. In ta vedenjska prožnost je očitno imela poglavitno vlogo v evolucijskem uspehu primatov, saj jim je omogočala prilagajanje množici družbenih in ekoloških izzivov!
Spremenljivost in razkošno vedenje nam kaže optimističen vidik človeških | "potencialov" in omejitev, ne pa minimalnega, ki obravnava človeka kot de- f lujočega predvsem na podlagi instinktov. Ta vidik darvinistične šole ima le | malo podpore v dokazih o protokulturni evoluciji aloprimatov. Vedenjska ne- | stanovitnost ali mnogostranost je le ena manifestacija večjega "kaotičnega re- | da" ali nelinearnosti sveta, ne samo odgovor nanj. In že sama prisotnost ve- . | denjske prožnosti v sistemu ima svojo vrednost, ki je morda celo večja kot | njegova dejanska konkretna "uporabnost" ali "funkcionalnost" (Bagemihl |
--I
20	Paul L. Vasey, Homosexual Behavior in Primates: A Review of Evidence and Theory; v International Jour-	£
nal of Primatology, vol. 16, št. 2, 1995, str. 196.	f.
21	Bruce Bagemihl, Biological Exuberance, New York, 1999, str. 250.	^
1999). Koncepcija biorazličnosti ne sme vključevati samo genetske različnosti, temveč tudi sisteme družbene ureditve znotraj vrst ali ekosistemov. Sistemi spolnosti so bistveni za merila biološke vitalnosti. In bolj ko so vzorci družbeno/seksualne ureditve raznoliki, močnejši bo sistem. "Funkcija" določenega družbenega ali seksualnega vzorca, kot je homoseksualno druženje, se lahko zdi neobstoječa na ravni vrste ali posameznika. Vendar mozaik različnih sociosek-sualnih vzorcev očitno veča životvornost širšega sistema, četudi je vzorec navidezno "nereproduktiven" in "nekoristen". Vsak posameznik in vsako vedenje ima svojo vlogo ne v, ampak kot preproga življenja, njegov obstoj je njegova funkcija.
Konstrukt biološkega izobilja meče novo luč na pojav homoseksualnosti. Ce so za življenje, kot pravi Bataille, značilne "zapravljive" dejavnosti, kaj je lahko bolj "potrošno" kot homoseksualnost in neprokreativna heteroseksual-nost? Ce je razmnoževanje samo izrabljanje odvečne biokemične energije, potem je spolnost, ki ne vodi k reprodukciji, še večje zapravljanje te energije. Homoseksualnost je le eden številnih izrazov naravne silovitosti ali razkošja, izobilja bioloških sistemov.22 V nasprotju s srednješolskim naukom reprodukcija ni končni, ultimativni "namen, cilj" ali neizogiben izid biologije. Je le eno nadaljevanje v veliko širšem vzorcu energijske "potrate", ki ga poganja potreba po porabi presežka. Razsipnost in bujnost zemlje ne moreta biti omejena na prokreacijo, razliva se čez in onstran njenih meja. Življenje se napaja s samo radodarnostjo obstoja, tako prokreativnega kot samo kreativnega.
ALTERNATIVNE OBLIKE SPOLNOSTI
Tako med orangutani kot gorilami, šimpanzi in posebno bonobi najdemo I široko paleto spolnih aktivnosti, ki niso povezane z razmnoževanjem: stimula-f cija genitalij z rokami ali usti, samozadovoljevanje (vključno z uporabo neži-| vih predmetov), spolno udejstvovanje samic med nosečnostjo ali seksualni | poduk mladičem in incestuozne prakse ... Penetracija in ejakulacija večkrat | sploh nista prisotni ali pa samice niso v obdobju plodnosti, in večinoma gre za J draženje "erogenih con". Samice šimpanzov med samčevim preiskovanjem va-f gine včasih vodijo njegovo roko h klitorisu, viru ugodja. Nekatere pa prakti-
22 Bagemihlova izpeljava je prikaz, kako lahko različno doumevanje sporočilnosti in zato interpretacija neke hipoteze (zlasti abstraktne) vpliva na biološki, antropološki ... znanstveni konstrukt določenega vedenjskega vzorca. Bataillovo načelo razsipnosti izključuje razlage, ki so adaptacijske narave. Ali ne bi smeli šteti same raznovrstnosti in životvornosti sistema (z bogatim nereproduktivnim seksualnim repertoarjem in številnimi načini zbujanja ugodja) za evolucijsko pridobitev (primatov?)?
cirajo celo enkratno obliko kontrole rojstva: simulirajo kontraceptični učinek dojenja s stimulacijo lastnih bradavic in včasih preprečijo nosečnost za celih deset let. Odrasle samice lahko doživijo "menopavzo", a so kljub temu še naprej spolno aktivne. Poleg vsega tega pa so skoraj vse afne zasačili pri spolnih intimnostih z drugimi vrstami! Čemu le? Pri vseh teh oblikah alternativne spolnosti ne moremo govoriti o reproduktivnih strategijah. Lahko pa razmišljamo o različnih vzorcih, načinih in izrazih tega socioseksualnega vedenja. Zanimivo je, da na področju seksualne variabilnosti "vodijo" homoseksualni odnosi.23 In vsaj pri nekaterih vrstah aloprimatov so istospolni partnerji nekakšni spolni "virtuozi" s široko paleto vzorcev, položajev in tehnik. Seksualne prakse so od vrste do vrste in celo med raznimi populacijami precej različne, menim, da igra pri uvajanju in obvladovanju le-teh pomembno vlogo "kulturni" prenos in družbena vzgoja. Ali se moramo potemtakem tudi uživanja naučiti?24
Variabilnost med različnimi tropi in posamezniki nakazuje, da so tradicije ali vzorci spolne aktivnosti lahko vpeljani in nato preneseni prek mreže socialnih interakcij, gibajoč se znotraj in med populacijskimi skupinami, prek geografskih območij in generacij (Bagemihl 1999: 65). Ne samo, da je seksualnost sama oblika kulturnega vedenja, lahko tudi vpliva in se križa z drugimi vrstami kulturnih inovacij primatov, večkrat na presenetljiv način. Homoseksualnost in druge nereproduktivne spolne aktivnosti so verjetno pripomogle k razvoju številnih pomembnih kulturnih "mejnikov": k znamenjem evolucijskih in kulturnih sprememb, ki naj bi a priori določale značilnosti "človeškosti", ki pa vendar v prototipični obliki obstajajo med nekaterimi našimi sorodniki (in domnevno tudi med našimi protočloveškimi predniki). Spolnost je najverjetneje imela pomembno vlogo v razvoju primatskih komunikacijskih sistemov in izvoru jezika, pri izdelavi in uporabi orodij, ter pri stvaritvi družbenih tabujev in obredov. Čeprav moramo biti v primerjavah previdni, nam | primatska seksualnost in "tradicije", povezane z njo, ponujajo čudno ogledalo f nekaterih najbolj "človeških" značilnosti, morda pa so celo okno v našo evo- | lucijsko preteklost in kulturno zgodovino. Uporaba orodij za spolne namene | primatov namiguje na seksualno stimulacijo kot sestavni del hominidne evo- | lucije. Za izogibanje incestu so očitni družbeni in kulturni "gradbeni deli". Ka- . | že, da jih poznajo tudi makaki, langurji, bonobi. Ritualizirana homoseksualna f
23	Masters in Johnson sta odkrila, da imajo geji in lezbijke v daljših razmerjih veliko bolj raznoliko spolno življenje s pestrejšimi spolnimi tehnikami.
24	Absolutno! Kolikor sem lahko sama spoznala (iz branja, pogovorov in lastnega opazovanja) je t.i. spolni nagon pri naših sorodnikih manj pomenljiv kot "odraščanje" v skupini svojih vrstnikov in učenje spolnosti. Ali ni tudi pri človeku podobno?
dejavnost pa vsebuje tudi simbolične geste in vedenjske vzorce, ki se lahko razvijejo v prave rituale. Jezik, orodja, tabu, ritual so s spolnostjo očitno tesno povezani in nam ponujajo neverjetne primerjave med kulturo, biologijo, družbo in evolucijo.
LITERATURA:
ABRAMSON, Paul R. in PINKERTON, Steven D. (ur.) (1995): Sexual Nature /Sexual Culture, Chicago, Chicago University Press; BAGEMIHL, Bruce (1999): Biological Exuberance; Animal Homosexuality and Natural Diversity, New York, St. Martin's Press; BLAFFER-HARDY, Sarah (1981): The Woman That Never Evolved, Cambridge, Harvard U. P.;
BLEIER, Ruth (1984): Science and Gender; A Critique of Biology and Its Theories on Women, New York, Pergamon Press inc.; BOESCH, Christophe in TOMASELLO, Michael (1998): "Chimpanzee and Human Cultures", v: Current Anthropology, vol. 39, št 5, december;
BYRNE, Richard (1995): The Thinking Ape; Evolutionary Origins of Intelligence, New York, Oxford University Press; DAHLBERG, Frances (ur.) (1981): Woman the Gatherer, Michigan, Yale University Press;
DARWIN, Charles (1981 (1871)): The Descent of Man and Selection in relation to Sex, Princeton, Princeton University Press; DE WAAL, Frans B. M. (1995): "Bonobo Sex and Society; The behavior of a close relative challenges the assumptions about male
supremacy in human evolution", v: Scientific American, marec; DE WAAL, Frans B. M. (1997): Bonobo; The Forgotten Ape, Berkeley, University of California Press; DIXSON, Alan F. (1998): Primate Sexuality; Comparative Studies of the Prosimians, Monkeys, Apes, and Human Beings, Oxford,
Oxford University Press; DUNBAR, Robin (1988): Primate Social Systems, London, Croom Helm; FEDIGAN, Linda Marie (1982): Primate paradigms; Sex Roles and Social Bonds, Motreal, Eden Press; FOLEY, R. A. (ur.) (1991): The Origins of Human Behavior, London, Unwin Hyman Ltd.;
GALEF Jr., Bennett G. in HEYES, Cecilia M. (ur.) (1996): Social Learning in Animals: The Roots of Culture, San Diego, Academic Press;
GOULD, Stephen Jay (1995): Adam's Navel and other essays, London, Penguin Books;
HARAWAY, Donna (1992): Primate Visions; Gender, Race, and Nature in the World of Modern Science, London, Verso;
JOLLY, Alison (1972): The Evolution of Primate Behavior, New York, The Macmillan Series in Physical Anthropology;
KANO, Takayoshi (1992): The Last Ape; Pygmy Chimpanzee Behavior and Ecology, Stanford, Stanford University Press;
KINZEY, Warren G. (ur.) (1987): The Evolution of Human Behavior: Primate Models, New York, Albany;
LOY, James D. in PETERS, Calvin B. (ur.) (1991): Understanding Behavior; What Primate Studies Tell Us About Human Behavior,
1	New York, Oxford University Press;
S, MCGREW, William C. (1992): Chimpanzee Material Culture; Implications for Human Evolution, Cambridge, Cambridge University f	Press;
| MCGREW, William; MARCHANT, Linda in NISHIDA, Toshisada (ur.) (1996): Great Ape Societies, Cambridge, University Press; ! MORBECK, Mary Ellen, GALLOWAY, Alison in ZIHLMAN, Adrienne L. (ur.) (1997): The Evolving Female; A Life-History Perspective,
2	New Yersey, Princeton University Press;
I QUIATT, Duane in ITANI, Junichiro (ur.) (1994): Hominid Culture in Primate Perspective, Colorado; | SAKSIDA, Iztok (1993): "O namišljenih očetih in prevaranih ljubimcih", v Časopis za kritiko znanosti, letnik XXI, št. 162-63, !	SOU Ljubljana;
f SEGAL, Lynne (1999): Why Feminism?, Cambridge, Polity Press;
§ SMALL, Meredith F. (ur.) (1984): Female Primates: Studies by Female Primatologists, New York, Alan R. Liss inc.; i SMALL, Meredith F. (1993): Female Choices; Sexual Behavior of Female Primates, New York, Cornell University Press; f SMALL, Meredith F. (1988): "Female Primate Sexual Behavior; Are There Really Sperm to Spare?", v: Current Anthropology, vol. 29, »	št. 1, februar;
SMITH, Eric Alden in WINTERHALDER, Bruce (ur.) (1992): Evolutionary Ecology and Human Behavior, New York, Aldine de Gruyter; SMUTS, Barbara, CHENEY, Dorothy et al. (ur.) (1987): Primate Societies, Chicago, The University of Chicago Press; VASEY, Paul L. (1995): "Homosexual Behavior in Primates: A Review of Evidence and Theory", v: International Journal of Primatology, st. 16;
WHITE, Frances J. in THOMPSON-HANDLER, Nancy (1989): "Ecological and social correlates of female homosexual behavior
in Pan paniscus", American Journal of Primatology, st. 18; WRANGHAM, Richard W., MCGREW, W. C., DE WAAL, Frans B. M., in HELTNE, Paul G. (ur.) (1994): Chimpanzee Cultures, Harvard University Press z The Chicago Academy of Sciences.