Listek.                                                     191
geinch, heiz, reif (prim. Weinhold, Bair. Gram. § 79, str. 83). Pri besedi Krieg pa je stvar še drugačna. V starovisokonemščini imamo chreg, ividarchregi (iz tega je slov. izposojenka kreg, kregati in ime Kregar) in ividarkriegeltn (ie iz ia, S); semkaj spada tudi glagol kriegen, za kar pa imamo v spodnjesaščini krigen, v holandščini krggen, v srednjevisokonemščini krigen (ich kreic), tako da bereš pri Schmellerju, Bair Wrtb. I. 1366: „statt der jetzigen oberdeutschen Form kriegen [ware] eigentlich kreigen Rechtens". Enako imamo poleg stvn. stiega, stiagil tudi stiga (stigan), gl. Willmanns, Deutsche Gram. I. 173. Za kriegen nam je treba nastaviti dve prvotni obliki: kršg- in krig-, enako steg-in stig-, ki sta si druga proti drugi ali v razmerju različnih prevojnih stopenj '(Ablautstufe; e je iz dolgega indogermanskega ei s padajočo intonacijo, prim. R. Trautmann, Germ. Lautgesetze, str. 32 si.) ali pa hranita v sebi različne korenske determinative (—e—g— : —i—g—; prim. P. Persson, BeitrJige z. Wurzeldet.) kakor n. pr. staronordijski glamr „luna" iz *g'hlš- in starosaški glimo iz *g'hli-. Ime Kraigher je torej nastalo iz starejšega Krigher (ki je tudi še ohranjeno, gl. gori), ki je dubleta navadnega nemškega Krieger (iz prvotnega nemškega kreg-). Zemljepisna razširjenost slovenskega imena Kraigher nas vodi v nemške kolonije v Karnskih Alpah, kakor nas vodi Kregar na Koroško in v izposojenkah Kregar— Kraigher živi tudi v slovenščini še stara germanska oziroma še indogermanska dubleta kreg- in krig-.
Dr. Fr. Ramovš.
Stoletnica Johna Ruskina (1819—1900). Umetniški kritik, sociolog in pisatelj, rojen v Londonu. Njegove ideje so igrale tehtno vlogo 19. stoletja. Eden najbolj izvirnih angleških prozaikov, pesnik v prozi, ki je učinkoval mogočno na občinstvo, kakor i na številne umetnike. Preprosti kritik je bil pravi vodnik prerafaelitske šole. Ruskin izhaja iz ljubezni do narave, občuduje slikarja Turnerja, torej rousseauizem. Pozneje odkrije italijanske primitiviste, postane sam apostol primitivizma, obožuje romantiko, kakor sta jo umevala Schlegel in ga. de Stael, to je kult srednjega veka v nasprotju s heleno-latinskim duhom. Ljubav do srednjega veka in puritanstvo sta privedla Ruskina do verskega pojmovauja umetnosti. Čednost in religija sta mu neobhodna pogoja ustvarjanju. Sovraštvo do klasicizma in smisel za mistiko ga delata krivičnega humanizmu in racionalizmu, „strupu Preporoda". Kot pristaš nedolžnosti ter idile sovraži Ruskin modernega duha, vedo, narodno ekonomijo, finance, obrt in strojstvo. Propoveduje povrat k prirodi, življenju na deželi, seve s prikladnim estetizmom: ročnim izdelovanjem platna, čipek in raznih predmetov, kjer rokodelec lahko vtisne svoj osebni pečat, ne da bi bil le neznatno kolesce v obsežnem stroju, temveč človek. Ruskin je učil nekak naturalističen, moralen in estetski socializem.
V njegovih mislih je dosti zrna, dosti plevela. Kadar Ruskin hvali, pove mnogo izbornega; kadar zanika, je skoro vedno neznosen. Kjer podira, je vselej v ravnem nasprotju s futurizmom; zato ni čudo, da si ga je Marinetti pošteno privoščil. Ena njegovih čustvenih domislic je ta, naj bi imele pri sklepanju zakona ženske vodilno vlogo, češ, ker bi spričo svojega ostrejšega nagona laglje pogodile pravo izbiro.  *                                                     A. D.
Roman d' aventures. Francoski listi javljajo, da se pripravlja v literaturi pokret od realnosti k delom čiste domišljije. Psihološki roman, študije resničnih šeg in navad se pri najmlajših umikajo v prilog izmišljotinam, pustolovščinam
192
Listek.
in fantazijam. Nekateri opažajo v tem pojavu vpliv tujih pisateljev, osobito angleških. Malo pred vojno je bil stopil na to pot A. Gide s Caves duVatican, de Voisins zBar de la Fourche, sedaj mu sledi plodoviti Andre Rivoir, ki v Atlantide vodi čitatelje med Tuarege v Sahari; imenujejo se zlasti še de Miomandre, Jaloux, Vaudover, Toulet, ki vas povede v fantastično Kino. Enako podpirajo založniki to strujo s tem, da -izdajajo razne tuje romane čudovitih doživljajev (Wells etc), pa tudi domače n. pr. Dumas oče. O uspehu stremljenja je še prezgodaj poročati. Sicer je pa že G. Sand dejala: Roman mora biti romantičen!                                                                                                   D.
Simultaneizem. Dežela slovstvenih novotarij je Francija. Tam hoče vsak količkaj ugledni pisatelj tvoriti svojo „šolo". Okoli 1. 1910. so bili v Parizu iznašli unanimizem, ki je osobito v drami zahteval nastop množic namesto posameznih tipov. Izvzemši darovitega Julesa Romaina ne vem za avtorja, ki bi bil uspel v tej meri, saj umetnost je pač individualizem . . . Gdč. Mireille Havet pa zlaga stihe, svobodne verze, ki naj se pravzaprav le slišijo, ne pa čitajo in ki hočejo istočasno (simultano) izraziti več vtisov. Očividci poročajo^ da so prisostovali takemu poizkusu, kjer je mestoma dvoje ali troje oseb hkratu predavalo vsak svoj delež, kakor delajo zbori v liričnih delih. Brez dvoma pa nedostaja v sličnih nastopih prave muzike, niti besed ni razločiti.. Impresija simultaneističnih poezij se da primerjati s sinoptičnimi slikami. Mislim, da je simultaneizem zgolj transpozicija futurističnega slikarstva v besedno umetnost.                                                                                             D.
Naši prevodi. Prevedel sem za „Omladino" Petronijevo „Pojedino-pri Trimalhijonu", za „Zvezno tiskarno" Andrejeva komedijo v štirih dejanjih „Gaudeamus"; sedaj prevajam za „S1. Matico" W. St. Revmonta „Kmete".                                                                                               J. A. G.
Častno nagrado razpisano v 12. številki lanskega letnika Lj. Zvona, je prisodilo uredništvo pesniku Pavlu Golii za pesem ^Procesija", ki izide v prihodnji številki.