List 21. Pomenki in sklepi kmetijske podružnice v Planini. (Dalje.) Gosp. M. Mila v c je priporočil: Skerb %a veči pridelke živinske klaje. Gnjilina krompirja, ki se je na Notranjskim že več let poredama pokazala, je marsikteriga kmetovavca napravila, de je le tretji del scer za krompir odločenima zemljiša za krompir, drugo tretjinko za turšico, tretjo tretjino pa za deteljo odločil. V ta namen se navadna detelja s tretjim delam pahovke ali ernice zmešana in pod ječmen vsejana, na mastni in dobro pognojeni zemlji prav dobro obnaša; v pervim letu po pozetim ječmenu se do konca veliciga serpana silno pomnoži in pokošena in posušena da dobro klajo, po košnji pa dobro sternise za pašo; — v drugim letu pa se da trikrat pokositi in donese veliko tečne klaje. Mešanje detelje s pahovko da veliko dobička. Tretje leto se deteljše podorje , in tako očišena zemlja je potem za mnoge druge pridelke pripravna. De se gnjilina krompirja, kolikor je moč, odverne, naj se njiva v jeseni gnoji in gnoj podorje; drugo spomlad pa, kakor hitro se da, naj se spet, in preden se krompir sadi, še enkrat orje. Tako vdelani gnoj je veliko boljši za krompir, kakor sirov (Trišen). V jeseni naj se krompir skoplje, kader je dobro dozoril, to je, o sv. Mihelu. Tudi me tel ko je priporočil g. Mi lave, vender ,le bolj tistim kmetijam, ki imajo veliko zemljiša in ne preveč mokrotne in merzle zemlje. Nar boljši čas za setev je mali ali veliki traven; seje se enmalo bolj redko od navadne detelje, zato ker se bolj obrase; za 1 mernik ječmenove posetve je dovelj ena četert mernika metel-čniga semena. Za poboljšanje senožet naj kmetovavci posebno skerbe, de vsako leto germovje, ki se je tu ali tam zarase, vun porujejo, kamnje z njih pobertf, grabne in luknje poravnajo s cestnim blatam ali drugo sodergo in potem s pahovko obsejejo, ki naj se z grab-ljami pod zemlo spravi, de hitrejši kaliti začne. Ker-tine naj se o jeseni in spomladi, preden trava rasti začne, pridno razmečejo. Taka po zimski zmerzljini zrahljana perst kertin je senožeti tečna. Mah po senožetih naj se pokonča s pepelam, s pergo, s cestnim blatam; za take senožeti, ki so polne mahu, je dobra pernica (Queckenwurzel), tisto nadležno plevelo, kteriga se na njivah pri oranju dostikrat veliko najde, in ki prepleta s svojimi dolgimi koreninami cele njive. Na spomlad pri oranju njiv se nabere lahko veliko pernice, ktera naj se na takšne majhne kos-čike razseka, de na vsaki štiblici eno ali dve očesi ostanete. Z maham debelo zarašena senožet naj se preorje in povleče, potem pa razsekana pernica5 ki se je do teh mal v mokrotnim in hladnim kraji spravila, prav gosto na senožet poseje, povleče in z valarjem dobro povali. Pernica da brez gnoja veliko dobre klaje; če se pa senožet verh tega še pognoji, pa še veliko več, scer pa tudi mah tako spodje, de ga popolnama pokonča. Tudi močirne senožeti, ki dajo slabo kislo mer-vo, se morajo pridno gleštati. Perva potreba je, de se dovelj primerno globokih in širokih grabnov po njih napravi, po kterih se voda odteka. Potem naj se na take senožeti o jeseni dovelj konj s k i g a blata na vozi, po njih enako raztrosi, na spomlad pa spet z njih počedi in domii na gnojniše zvozi. »Skušnja je pokazala, de konjsko blato merzlim in močirnim seno-žetim posebno dobro tekne; ko je pa svojo dolžnost na njih storilo in se je potem z drugim gnojem na gnoj- - 86 — nisu zmešalo, je pa potem tudi za njive dobro. — Tudi pepel se je prav dober skazal. Je pa senožet prav m o čir ali mah (Morast), je treba za vodotoke po skopanih dostojnih grabnih sker-beti, in de se prerahla zemlja dovelj vterdi, peska, Sute in enake soderge na-nje navoziti, de ji dobro podlago da in zemljo /boljša. Tako ogleštane senožeti naj se ograde, de se poveršina dovelj vsede in posuši, in de se živina ne pase po njih in globokih jam ne naredi, kjer stopa, — gcer ti ne bo senožet nikdar lepo ravna. Na močirnih senožetih se pa da nar hitrejši in nar lože plot iz verbjih vej napraviti; na tistim koncu, kjer se v zemljo vtaknejo, naj bojo slab palc debele in nekoliko ošpieene, brez stranskih mladik; na spomlad, ko je zmerzovati jenjalo, naj se pol čevlja globoko v zemljo vtaknejo; v visokosti pol sežnja (klaftre) naj poprek po njih lesknvce, na debelim koncu pol palca debele, privežejo. Že v pervim letu se da na to vižo (stanoviten plot z majhnim (rudam napraviti. (Dalje sledi.) List 22. Pomenki in sklepi kmetijske podružnice v Planini. (Dalje.) Od živih plotov ali presk. Priporočil A. Wilcher. Že v letu 1771 je bila gojzdna postava dana, ker za mertve ograje se dosti dobriga mladiga in za druge potrebe rabniga drevja pokvari, de naj se po vsih soseskah živi plotovi napravijo. Glejte! koliko let je preteklo in zmiram smo se pri starim ostali, čeravno od leta do leta je veči pomanjkanje lesa. Nar boljši nasad za živo grajo je beli tern, gaber, in mak len, — tode , pri nas, kjer večkrat voda nastopi, in celo ravnino zalije9 bi taki zasad, ravno nasajen, voda zadušila, in vse delo in ves trud bi bil zastonj. Tudi meni se je taka godila. Ke'r pa sim si terdno naprej vzel, okolj vsih svojih lastin žive plotove imeti, sim takole začel: Spomladi ali boljše še o jeseni sim skopal eno ped globok in en čevelj širok graben; sim narezal en perst ali palc debele verbove in jagnične po tri pedi dolge šibe, ter sim jih tako v graben po vprek zagrebil, de so le eno stoječo dlan vun molele; potem sim dober plot napravil, de je moj sadež pred pašno živino obvarovan bil. V štirih ali v petih letih je živa preska tako jako in gosto pognala, de ni bilo potreba več druziga plota. Že v tretjim letu se nektere mladike v kito povijo, in veršiči posekajo, de se meja bolj zgosti. Brez vsiga prerahljanja stoječe kole na ravnost v tla zasaditi ali clo zabiti, je slabo; nikoli se ne morejo v dobrim rastu ponesti, pervie zato ne, ker pri zabijanji se ljubad ozuri ali odere, večidel se oči zmastijo^ de le maloktero v koren požene, — drugič zato ne: ker pride kol ali zasad marveč Je v slabo mertvo zemljo, in tretjič, ker le toliko oči kali, kolikor je kola zvunej zemlje. ^Vepridno je pa, če se ponavadi krajši kol v tla zabije, in daljši na verhu pusti. Kako za-more taka šiba gnati, od kod svoj živež za tolikanj oči dobiti, če deblo še ukoreninjeno ni? Zato tedaj svetujem vsim tistim, ki hočejo v malo letih k dobri živi ograji priti, se po ti moji skušnji za- deržati.^ (Dalje sledi.) - 98 Pomenki in sklepi kmetijske podružnice v Planini. (Dalje.) Potreba »ivinskiga zdravnika v vsakim kantonu na de&eli. Razložil Aleks. Wilher. Stari pregovor je: „čez zdravje ni nič." AIj za ozdravljanje ljudi na deželi je pri nas clo malo prevideno, za živino pa skor nič ne. Zadene tedaj kmeta, de mu kakšno živinče zboli, nima nobene druge pomoči, kakor kar sam ve, ali kar mu kak sosed svetje, aH kak tak6 imenovan živinsk „arcat" ali pa konjederec. Večidel pa, namesto pomagati, še hujši store, ker le malo in slabo bolezin poznati zamorejo, če se še tako modre delajo. Zato menim, de bi silno potrebno in koristno bilo, ako bi se v vsakim kantonskim poglavarstvu soseske pomenile , si izučeniga zdravnika živine najeti; za njegovo službino plačilo pa, kolikor jev potreba, neke krajcarje na zemljišni davk naložiti. Ce se na vsakih sto goldinarjev tega davka le 10 krajcarjev povzame, bo gotovo dovelj. Kaj stori to majhno plačilo proti veliki-mu dobičku in veliki dobroti, ki jo potem soseske vži-vajo! Kmetijska družba naše dežele je učiliše za ozdravljanje živine in podkovanje konj v Ljubljani napravila, in vsi domorodci moramo to deželi koristno napravo na vso moč podpirati. De se bo pa več pridnih kmečkih mladenčev v to šolo k poduku podalo, se bo le potem zgodilo, kadar bojo tam izučeni zdravniki gotovi, de bojo potem v domači deželi si svoj kruh in živež zaslužili. Ob kratkim bo imela dežela potem dovelj dobrih zdravnikov, ki bojo na podlago v živinski šoli pridobljenih podukov potem svoje lastne skušnje opirali in raz-jasnovali, de jim bomo zamogli z mirnim zaupanjem svojo bolno živino izročiti. *) *) Ta misel gosp. Wilherja je velike hvale vredna, in zasluži, de bi jo vse soseske po vrednosti prevdarile. Izpeljati se lahko da, tudi na to vižo, če se več sosesk vkup vzame in na svoje stroške kakiga odrašeniga človeka, ki je bistre glave in slovensko brati in pisati zna, ˇ Ljubljansko šolo pošlje in ga potem, ko se je dobro izučil, za zdravniškiga pripomočnika vdinja. Živina je kme-tovavca nar veči bogastvo, in dostikrat je^en konj ali ena krava vse premoženje kakiga kmetica. Ce mu zboli, si zamore le malokje prave pomoči iskati. So scer sem ter tje taki ljudje po deželi, ki se z ozdravljenjem živine pečajo, brez de bi pravo vednost lastnosti in natore živinskih bolezin in lastnosti in moči zdravil imeli. Prave podlage ali fundamenta jim manjka; vsa njih vednost se opira na nektere skušnje, kterih pa še prav presoditi niso v stanu, zato ke'r jim potrebne podlage nfanjka, ki se le iz praviga znanstva ži-vinskiga trupla in njegovih delov, iz opravil vsaciga uda v zdravim stanu, iz različnosti znaminj,v ktere so bolezni v ti ali uni stopnji lastne i. t. d. pridobi. Ce se mora čevljar, kolar, urar, in vsak rokodelec iz perviga učiti začeti, ako hoče dober mojster postati in ne mojsterskaza, bo vsak previden človek lahko spoznal, de tudi živino— zdravilstvo poduka potrebuje, ker je živinsko truplo pre-čudna mašina, ktera se mora na tanjko v svojih opravilih poznati. Le poduk iz perviga, potem pa skušnja delata praviga mojstra v zdravništvu; sama učenost brea skušnje, je puhla vednost, — sama skušnja brea poduku razjasnjene glave je pa slepo poskušanje tje v en dan na dobro srečo, slepi kokoši enako, ki tudi včasih kakšno zerno najde. Vred.