Potrebne glose Naš uvodnik »Za nov optimizem« od 13. jan. t. 1. je izzval po poročilih, ki jih prejemamo, toliko v učiteljski kolikor v drugi slovenski javnosti, izredno pozornost in najraznovrstnejša tolmačenja. Ker pa vprašanje, ki se ga je omenjeni uvodnik dotaknil, niti po svojem predmetu, niti po svoji pereči aktualnosti, ne more prenesti nikakih dvoumnosti, šc manj pa kakih sofističnih zavijanj in podtikanj, se nam zdi potrebno, vrniti se ponovno k razmotrivanju tega vprašanja. Govorili smo o duhovni in materialni krizi naše dobe, t. j. dobe, v kateri živimo mi, sedanji rod, z obema nogama in — če se nam kdaj posreči ugotoviti kako resnico o tej krizi — živimo v tej dobi tudi z glavami. Res je: ta splošna kriza ni naša slovenska posebnost ali predpravica, a je vendar tudi slovenska. Lahko si unitarist, lahko aytonomist, da- se poslužimo današnjega političnega žargona, v enem ali drugcm primeru te drži kriza v svojem dušečem objemu. Prav tako je res, da se nahaja vsa naša kultura — slovenska prav tako kakor svetovna — v težkem in odločilncm razdobju. Vse te ugotovitve spadajo v politično kategorijo, zavedamo se tega, a smo jih kljub temu zapisali tudi v »Učiteljski tovariš«, čeprav naša organizacija ni politična v ožjem pomenu te bcsede in naše stanovsko glasilo ni političen tcdnik. Vsak narod ima danes svoje težko vprašanje, zato tudi mi Slovenci nismo brez njega in se glede tega res nc moremo pritoževati, da bi bili kakor koli zapostavljeni. Res jc pa tudi, da smo Slovenci s svojo državo Jugoslavijo tako tesno povezani, da se more govoriti o rešitvi našega slovenskega vprašanja le s posebnim ozirom na to na.šo državno in življenjsko povezanost. Izven tega okvira ne vidimo nikake slovenske življenjske možnosti, zato dajmo državi, kar je državnega, a Slovencem, kar je slovenskega. Tak unitarizem je edino jamstvo tudi za naš narodni obstoj, ker bi slovenski »separatizem za vsako ceno« pomenjal pogubo slovenskega naroda. Kljub temu pravilnemu spoznanju si pa ne moremo in ne smemo zakrivati oči pred dejstvom, da živimo Slovenci v posebno težkih razmerah, različnih in svojstvenih po zemljepisnem, demografskem, socialnem in gospodarskem položaju. Te svojstvene in od drugih jugoslovanskih pokrajin različne slovenske razmere zahtevajo svojevrstnih delovnih metod na vseh kulturnih področjih. Nobena druga banovina v naši državi ni tako gosto naseljena kakor naša, ki ne more prehranjevati svojega prebivalstva. Izseljevanje iz Slovenije je nujen gospodarski pojav. Ni ena banovina ni narodno tako ogrožena kakor Slovenija. Glede našega šolstva moramo imeti Slovenci docela svojevrstne zahteve, kajti naša populacijska, gospodarska in socialna struktura potrebuje vse drugačnih in več šol kot druge dežele. Naša obrt in trgovina se borita z drugačnimi težkočami nego ostali jugoslovanski predeli, zato so za njuno asanacijo potrebni drugačni obrtno in trgovsko politični ukrepi. Tudi naša socialna in zdravstvena politika bi se morala ozirati na specialne slovenske prilike in hoditi v primenjevanju tozadevnih okvirnih vsedržavnih zakonov svoja separatna pota. In tako dalje ad infinitum. Kamor koli scžemo v polno slovensko življenje, povsod se nam pokažejo svojevrstno pereči slovenski problemi, ki ostajajo kljub vsem dobronamernim ter unitarističnim geslicam še nadalje odprti in nerešeni. Vzrokov torej več kot dovolj, da se moramo ncprestano vračati v domače loge iti poudarjati njihov.o posebno akutno stanje. Vsak resničen jugoslovanski patriot mora delati na svojem terenu, ker je to edino mogoče in ker s takim konkretnim delom najbolje služi tudi skupni jugoslovanski stvari. Samo dober Slovenec je tudi dober Jugoslovan, dober Slovenec pa si samo vsled koristnega konkretnega dela, ne pa zaradi bobnečih udarnic in visokodonečih geslic. Tako jugoslovanstvo je vsekakor zelo poceni, a ljudstvo nima od njega ničesar. Za nas učitelje obstaja ta slovenska realnost prav tako kakor za vsakega drugega Slovenca. Svoje rodoljubje in pravo državno miselnost moramo pokazati z realnim delom na onem delovnem poprišču, kamor nas je — ne proti naši volji — narod postavil. Z vso dobro voljo in odprtimi očmi moramo spremljati življenje okolice, kjer opravljamo svojo službo, za katero smo plačani. Prizadevati si moramo, da zaživi življenjska stvarnost našega naroda v otipljivih študijskih rezultatih za našo lastno, kakor tudi za Uporabo vseh činiteljev, ki jim je naložena skrb za čim jačje pospeševanje vsega gospodarskega in kulturnega življenja našega naroda. Predobro vemo, ker nismo naivni. da sam študij miljeja in otroka po slovenskem učitelju ne bo zadostoval za rešitev slovenskega vprašanja, toda z vso pravico lahko vprašamo: Katero šolsko in izvenšolsko delo učiteljstva bo bolje in smotrneje fundirano nego ono, ki temelji na sistematičnem proučevanju njegovega šolskega okoliša? Učitelji smo samo del narodne skupno-' sti in ne moremo opravljati več kot svoj del prepotrebnega skupnega dela. Toda naše delo v sedanjosti ne sme vleči za seboj tradicij preteklosti, v kolikor zahteva novo življenje izpremenjenih delovnih postopkov in novih ciljev. Ti so razvidni pa samo iz znanstveno podkrepljenega vpogleda v dejansko obstoječe razmere. Iz teh naših slovenskih potreb mora izhajati delo slovenskega učitelja. Kar velja za naše učiteljsko področje, velja tudi za vsa ostala v celotnem narodnem kolektivu. Beg iz tega okvira pomenja dezertacijo iz narodne fronte.