JAKOB KELEMINA
Ivan Grafenauer
V torek, dne 14. maja 1957, malo pred poldnem je v svojem 75. letu pre-
minil univerzitetni profesor dr. Jakob Kelemina. To sporočilo, čeprav smo ga
pričakovali, saj ga je smrt rešila dolgega, hudega trpljenja, nas je vse globoko
pretreslo; vedno za nasvet in pomoč pripravljenega mentorja in ljubega, dra-
gega človeka bomo hudo pogrešali.
Jakob Kelemina se je rodil kot viničarski sin 19. julija 1882 na Vinskem
vrhu pri Sv. Miklavžu nad Ormožem in je prišel šele pozno do gimnazijskega
študija. Pričel ga je v Mariboru, dovršil pa skoraj 22-leten z maturo v Pulju
(5. julija 1904). Germanistiko je študiral pri Schönbachu v Gradcu, kjer je
1. maja 1909 dosegel filozofski doktorat na osnovi disertacije Zur Quelle von
Eilharts (sc. von Oberge) Tristan, ki je izšla potem z naslovom Untersuchun-
gen zur Tristansage v zbirki prof.Uhla Teutonia XVI (Leipzig 1910), in pri
Seemannu na Dunaju, kjer je 28. januar ja 1911 opravil usposobi jenostni izpit
za pouk nemščine na srednjih šolah. Leta 1911 je postal suplent na gimnaziji
v Novem mestu, 1914 profesor, in prišel 1919 na I. gimnazijo v Ljubljani.
V tem času je dovrševal knjigo o celotni zgodovini Tristansage in, ko se je
ustanovila v Ljubljani univerza, so ga na tej osnovi imenovali za docenta
germanistike, še preden je bilo zaključeno habilitacijsko postopanje na za-
grebški univerzi. Ko je knjiga Geschichte der Tristansage nach den Dichtun-
gen des Mittelalters (Wien 1923) izšla, je postal 1924 izredni, 5. avgusta 1928
pa redni profesor germanske filologije.
O svojem znanstvenem poprišču je izjavil Kelemina (Univerza v Ljub-
ljani, 1957, 56), da »obdeluje literarno zgodovino s teorijo, filologijo in etno-
grafijo.« Mogel bi pa bil imenovati etnografijo na prvem mestu, saj je več
ko polovica njegovih spisov, knjig (5 izmed 4), razprav in člankov (26 izmed
32), prikazov in kritik (15 izmed 37) bolj ali manj v zvezi z narodopisjem.
Kot germanist je pričel kajpada s snovmi nemškega narodopisja; obravnavata
jih mimo drobnih člankov tako njegova disertacija kakor habilitacijsko delo.
Večina njegovih spisov pa obravnava slovensko narodopisje, kajpada ne
osamljeno, ampak, kjerkoli se toi kaže, v stiku z ustrezinim blagom naših sedanjih
in nekdanjih sosedov. Vrsta razprav in člankov je posvečenih slovenskemu
ljudskemu besednemu zakladu, predvsem izposojenkam iz nemščine (ČJKZ,
CZN, SR), krajevnim in drugim zgodovinskim imenom (ČJKZ, ČZN i. dr.), zgo-
dovinski etnografiji, n. pr. o Dudlebih na Slovenskem (ČJKZ, ČZN, GMS, Etn.
i. dr.), o Gotih na Balkanu (ČZN 1927, 121; Etn. 12, 1937, 15-35). Dragocene so
199
Ivan Grafenauer
posebno razprave o slovenskih pravnih starinah (GMD 14, 1933, 53-97, GMS 16,
1935, 34-60) o zgodovinskih stikih med Nemci in Slovenci v Zgor. Podonavju
(Germanoslavica 1, 1931, 32-43), o slovenskih narodnih pripovedkah in pesmih
pri Nemcih (P^tn. 2, 1928, 90; Südostforschungen 1940, 823-31). V vseh teh šte-
vilnih večjih in manjših spisih je podal Kelemina mnogo novega dragocenega,
kar je po pravici poudaril že Fr. Bezlaj »Ob sedemdesetletnici profesorja
Jakoba Kelemine« (SR V-VII, 1954, 275-7, pos.277).
Poglavitno narodopisno delo Keleminovo pa so njegove »Bajke in pri-
povedke slovenskega ljudstva. Z mitološkim uvodom uredil Jakob Kelemina«
(Celje 1930, 404 + IV str.), nepogrešljivo pomagalo vsakemu nadaljnjemu
raziskovanju slovenskega ljudskega pripovedništva. Res »Predgovor« (= mito-
loški uvod) ne ustreza več današnjemu stanju etnološke znanosti, res prire-
ditev besedil pogosto ne ustreza znanstvenim zahtevam, kar mu je po pravici,
pa preenostransko očital veliki Jirf Polivka (Germanoslavica 1, 1931/32, H. 1-4,
str. 619 ss.; Slavia 11, 1932, 648 ss.), vendar je Kelemina tu podal prvo urejeno
in vsaj glede najvažnejših snovi kar dovolj popolno zbirko slovenskih bajk
in pripovedk iz vseh slovenskih pokrajin, k vsaki številki podal tudi bolj ali
manj popoln seznamek slovenskih inačic in tudi še inozemskih sporednic.
Tako je delo res osnova vsem nadaljnjim študijam, kar na omenjenem mestu
Fr. Bezlaj tudi poudarja. Kajpada mora raziskovalec v vsakem primeru
poseči tudi po prvotnem besedilu (in Keleminove hibne rekonstrukcije ome-
niti), pa to bi moral storiti tudi, ko bi bila vsa besedila podana popolnoma
pravilno, kajpada tudi pri besedilih, ki jih Kelemina samo navaja, ne da bi
jih bil priobčil. In vendar koliko mu je Kelemina s svojim urejenim izborom
in s svojimi navedki vse to olajšal!
Etnološka znanost, ne le slovenska, mora biti Keleminu za to zamudno
in naporno delo vedno hvaležna.
Zusammenfassung
JAKOB KELEMINA
Im Nachruf für den am 14. Mat 1957 verstorbenen Dr. Jakob Kelemi-
na, O.Ö. Profesor der Germanistik an der Universität Ljubljana, roerden die
Verdienste des Dahingegangenen für die slowenische Volkskunde besprochen
und seine wichtigsten einschlägigen Werke angeführt.
200