LETNIK 1 / VOLUME 1 ŠTEVILKA 2 / NUMBER 2 JULIJ / JULY 2023 Vecvrstna družba / A Multispecies Society REVIJA ZA ETNOLOGIJO, ANTROPOLOGIJO IN ETHNOLOGY, ANTHROPOLOGY AND FOLKLORISTICS Svetovi: revija za etnologijo, antropologijo in folkloristiko / Worlds: Journal for Ethnology, Anthropology and Folkloristics Letnik 1, številka 2 (julij 2023) / Volume 1, Number 2 (July 2023) DOI: 10.4312/svetovi.1.2 ISSN 2820-6088 Glavni urednik / Editor-in-chief Peter Simonic Urednika tematske številke / Editors of the thematic issue Ana Svetel, Peter Simonic Odgovorna urednica / Managing editor Veronika Zavratnik Tehnicna urednica / Technical editor Marjana Strmcnik Uredniški odbor / Editorial board Alenka Bartulovic, Mateja Habinc, Boštjan Kravanja, Mirjam Mencej, Peter Simonic, Ana Svetel, Jernej Trebežnik, Veronika Zavratnik Mednarodni uredniški svet / International Editorial Council Steve Coleman, Terry Adrian Gunnell, Reinhard Johler, Mario Katic, Frank J. Korom, Daniel Miller, Svanibor Pettan, Ljupco Risteski, Alexandra Schwell, Hugo Valenzuela Garcia Lektoriranje / Proofreading Anja Muhvic, Tina Brilej Oblikovna zasnova in prelom / Design and layout Vasja Cencic Publikacija je brezplacna. / Publication is free of charge. Založnik / Publisher Založba Univerze v Ljubljani / University of Ljubljana Press Za založbo / For the publisher Gregor Majdic, rektor Univerze v Ljubljani / Rector of the University of Ljubljana Izdajatelj / Issued by Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani / Ljubljana University Press, Faculty of Arts; Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana Za izdajatelja / For the issuer Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete / Dean of the Faculty of Arts Zavetiška ulica 5, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon / Phone: +386 1 241 15 20 E-naslov / E-mail: svetovi-worlds@ff.uni-lj.si https://journals.uni-lj.si/svetovi-worlds To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (except photographs). CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 39:636(082) 39:59(082) VECVRSTNA družba = A multispecies society / [urednika tematske številke Ana Svetel, Peter Simonic]. - Ljubljana : Založba Univerze = University of Ljubljana Press, 2023. - (Svetovi = Worlds, ISSN 2820-6088 ; letn. 1, št. 2) ISBN 978-961-297-147-2 (PDF) COBISS.SI-ID 161187331 Vecvrstna družba A Multispecies Society Vsebina / Content UVODNIK / EDITORIAL Ana Svetel, Peter Simonic TEMATSKI CLANKI / THEMATIC ARTICLES Bojan Baskar Mesto kmetijskih živali v »vecvrstni etnografiji« / The Place of Farm Animals in Multispecies Ethnography 16 Peter Simonic Zgodovinska etnozoologija Gabriela Majcna / Historical Ethnozoology of Gabriel Majcen 33 Lea Podgoršek Kako narediti dobrega konja? Analiza odnosov in konceptov skozi rejsko prakso / How to Make a Good Horse: An Analysis of Relations and Concepts in Breeding Practice 48 Gašper Raušl Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic kranjske sivke / On the Path to Domestication: On the Breeding of Carniolan Queen Bees 60 Dimitrij Mlekuž Vrhovnik Mleko, stvar udomacitve / Milk, a Matter of Domestication 75 Inja Smerdel Prvi koraki na poti med delovne vole – ali o posameznih zacetnih spoznanjih o odnosih do živali, kakršne poraja bližina / First Steps on the Path Among Working Oxen – Or Some Initial Findings on Attitudes Towards Animals Brought About by Proximity 89 Miha Kozorog Divje živali v družbenih razredih: poskusni model / Wild Animals in Social Classes: An Experimental Model 103 Ana Svetel Suzana Marjanic Jernej Trebežnik Polona Zabret Pticja perspektiva sezonskih krajin severovzhodne Islandije /A Bird's Eye View of the Seasonal Landscapes of Northeast Iceland 118 A Zoocentric Perspective on Natural Disasters: The 2020 Banija Earthquake / Zoocentricna perspektiva naravnih nesrec: potres v Baniji leta 2020 134 KNJIŽNE OCENE / BOOK REVIEWS How Nature Works: Rethinking Labor on a Troubled Planet, ur. Sarah Besky in Alex Blanchette 146 POROCILA / REPORTS Porocilo o mednarodnem simpoziju Prenos rokodelskih znanj in izkušenj 148 NAPOVEDI / ANNOUNCEMENTS The Insularisation of Our Worlds: Call for papers for the 2025 thematic issue of the journal Svetovi / Worlds 150 O avtoricah in avtorjih / About the Authors Uvodnik 1.20 Uvodnik Ana Svetel in Peter Simonic DOI 10.4312/svetovi.1.2.8-15 K nastanku tematske številke sta prispevali dve okolišcini. Prva je povecano antropološko zanimanje za življenjski prostor in druge vrste, ki bivajo v njem. Živali postajajo priljubljen medij in merilo cloveških odnosov z naravnimi in družbenimi okolji. V zadnjih dveh de­setletjih je izšla cela vrsta revij in zbornikov, posvecena vprašanjem pravic živali, njihovega umetniškega upodabljanja, reje in prehrane, organizacije vsakdanjega življenja, vzgoje ipd. Ontološki obrat je prinesel novo specializacijo – t. i. vecvrstno etnografijo, ki preizprašuje osrednje mesto ljudi in predstavlja preucevanje neudomacenih (nekoristnih) ali neopaznih živalskih in rastlinskih vrst ter procesov. Izbrani naslov tematske številke revije Svetovi izpo­stavlja spremembe znanstvene paradigme in jih prenaša v slovensko in evropsko etnologijo ter socialno/kulturno antropologijo. Druga spodbuda za pricujoco tematsko številko je bila priložnostna in domaca. V projektu Evropske noci raziskovalcev – Humanistika, to si ti!, ki ga na Univerzi v Ljubljani vodi Filozofska fakulteta, je leta 2022 osrednji tematski fokus povzemal slogan Clovek, žival. Na spletni strani projekta lahko preberemo, da se globalni izzivi sedanjosti »dotikajo tako ljudi kakor tudi živali. Dejavnosti projekta se zato posebej posvecajo odnosu in soodvisnosti cloveškega ter živalskega sveta in raziskovanju tega odnosa v razlicnih in vsakršnih kontek­stih.« Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo v Ljubljani je Miha Kozorog spodbudil in zasnoval simpozij Vecvrstna družba: antropologija o sobivanju ljudi in živali, ki je, kot lahko preberemo v programski knjižici, odstrl tudi za strokovno in znanstveno jav­nost vse bolj relevantne raziskave družb, »ki jih skupaj tvorijo ljudje in živali«. Simpozij, ki je potekal 13. aprila 2022, je uvedel Bojan Baskar s predavanjem o kon­ceptualnih in teoretskih podmenah medvrstnih relacij in vecvrstne družbe. Drugi govor­ci in govorke so predstavljali raznolike antropološke, zgodovinske in arheološke primere preucevanja vecvrstnosti. Vprašanja, ki so se na simpoziju izkazala kot posebno znanstveno relevantna, smo skušali z avtorskimi prispevki v pricujoci tematski številki poglobiti in ni­ansirati, predvsem pa prikazati raznovrstnost tematskih osišc in raziskovalnih pristopov, s pomocjo katerih lahko mislimo vecvrstne relacije. Tematska številka je združila raziskovalce z razlicnih podrocij, od etnologije (ter etnološke muzeologije) in kulturne antropologije do arheologije, ki delujejo oziroma so delovali v razlicnih domacih in tujih raziskovalnih insti­tucijah (Filozofska fakulteta, Zavod za varstvo kulturne dedišcine, Inštitut za etnologijo in folkloristiko v Zagrebu, ZRC SAZU, Slovenski etnografski muzej). Posebno veseli smo, da v tej številki sodelujejo tako uveljavljeni avtorji in avtorice kot tisti, ki šele zacenjajo svojo antropološko raziskovalno pot. Prispevki so razporejeni po tematskem kljucu: prvi del tematske številke prinaša pri­spevke, v katerih se avtorji in avtorice ukvarjajo zlasti z domacimi, kmetijskimi, gospodarsko koristnimi živalmi (voli, cebele, konji); z njihovim kulturnim razporejanjem in križanjem, njihovim osmišljanjem, oskrbovanjem in medsebojnim vplivanjem. Prispevke, ki skuša­jo živali umešcati v širše družbene relacije, sva urednika umestila v drugo polovico revije. Bojan Baskar v prispevku »Mesto kmetijskih živali v ‘vecvrstni etnografiji’« ugotavlja, da je na spremembo cloveško-živalskih relacij vplival proces družbenih in kulturnih premen v zadnjih dvesto letih. Ta »izgubljena gotovost glede ontologije živali« je temeljno zaznamova-la tudi mesto kmetijskih živali, ki so postopoma postale vse bolj marginalizirane, izkljucene in izrinjane tako iz javnih prostorov kot iz znanstvenih preucevanj. V osrednjem delu prispevka se avtor posveca vprašanju, ali so se kmetijske živali »umaknile« tudi iz etnologije-antropo­logije oziroma iz tistih usmeritev, ki so se tako ali drugace osredinjale nanje, predvsem vecvr­stne etnografije. Pri tem izhaja iz podmene, da trend izogibanja kmetijskim živalim obstaja tudi v etnologiji-antropologiji, cetudi vecvrstna etnografija »naceloma odpira vrata vsem živim vrstam«. Kljub dejstvu, da se sodobna etnologija-antropologija z živalmi precej ukvar­ja, »ne pomeni vsako ‘ukvarjanje z živalmi‘ tudi že zanimanja za živali kot take«, piše Baskar. Živalski obrat v antropologiji spreminja tudi poglede na zgodovino slovenske etno­logije. Peter Simonic predstavi zgodnje slovensko delo s podrocja etnozoologije, ki do zdaj ni bilo analizirano. Knjiga zgodovinarja in etnologa Gabriela Majcna Zgodovina domacih živali in pitomih rastlin iz leta 1927 je bila namenjena kmeckemu prebivalstvu, zato je pisa­na v poljudnem jeziku. Prinaša opise udomacevanja živalskih in rastlinskih vrst, prisotnih na slovenskem podeželju. Avtor clanka ugotavlja, da mnoga Majcnova teoretska izhodišca veljajo še danes, zato se posveti vprašanju, pri kom bi se bil lahko Gabriel Majcen zgledoval za svojo kulturnoevolucijsko obravnavo domacih živali (in rastlin), saj v knjigi skorajda ni navajal avtorjev, domaci zgodovinarski in etnološki sopotniki pa mu tudi niso mogli biti v pomoc. Clanek nas pelje v evolucijsko zoologijo in taksonomijo 19. stoletja, do Frana Erjav-ca in Charlesa Darwina. Lea Podgoršek se v prispevku »Kako narediti dobrega konja? Analiza odnosov in konceptov skozi rejsko prakso« posveca procesu prakse reje slovenskega toplokrvnega ko­nja. S pomocjo etnoekološkega pristopa (Guille-Escuret 1998) analizira družbeno-ekološke relacije ter razlicne nacine sobivanja konjev in rejcev. Podgoršek predstavi delanje pasme slovenskega toplokrvnega konja. Proces zgodovinsko kontekstualizira in ga ocenjuje s po­mocjo konceptov, kot so hibridnost, prilagoditev, cistokrvnost, plemenskost, rasa in pasma. Ugotavlja, da je pasma sicer »lahko staticna kategorija«, vendar je zaradi »nenehnega spre­minjanja idej o tem, kaj pomeni dober konj, izredno dinamicna«. Ravno dinamicnost pasme pa kaže tako na družbene kot biološke vidike hibridizacije oziroma mešanja. Raziskovalna izhodišca Gašperja Raušla so sorodna izhodišcem Lee Podgoršek. Av-tor se v prispevku »Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic kranjske sivke« ukvarja z vprašanjem, ali lahko kranjsko sivko umestimo med udomacene živali. Avtor namrec izpo­stavlja, da nadzor nad vzrejo medonosnih cebel ni popoln, saj se matica pari zunaj cloveškega nadzora. Troti, ki oplajajo matice njegovih sogovornikov, namrec niso iz kontrolirane reje, to pa pomeni, »da se scasoma zabrišejo vse spremembe v genetiki cebel, ki so predhodno na-stale z njihovim selekcijskim delom«. Avtor se v clanku dotakne vrste dejavnikov, ki vplivajo na kompleksno razmerje med udomacevanjem in divjostjo pri vzreji cebeljih matic, od obli­ke panjev in zajedavca Varroa destructor do praks in vešcin cebelarjev ter okoljskih danosti. Nazadnje Raušl omenjena vsebinska težišca uokviri znotraj simbolnega mesta cebel, ki naj bi predstavljale »most med clovekom in naravo«. Prispevki tematske številke se osredinjajo predvsem na živali, Dimitrij Mlekuž Vrhov­nik pa v središce svojega preucevanja udomacevanja postavi mleko. V clanku »Mleko, stvar udomacitve« namrec osvetljuje tezo, da je mleko del skupka, ki povezuje živali, hormone, encime, bakterije, hrano, gene, tehnologije in materialno kulturo, in tako postavlja vprašanje o udomacitvi, ki je na razlicne nacine v fokusu številnih drugih prispevkov (Baskar, Simonic, Smerdel, Raušl, Podgoršek), na temelje osnovne dileme: kdo je pravzaprav udomacil koga? S prepletanjem antropoloških in arheoloških izhodišc ugotavlja, da je »skupek udomacitve tako hibriden preplet heterogenih stvari«, pri cemer gre za udomacitev kot sonastajanje, kar nujno implicira relacijskost, spremenljivost in procesnost. Inja Smerdel v clanku »Prvi koraki na poti med delovne vole – ali o posameznih zacet­nih spoznanjih o odnosih do živali, kakršne poraja bližina« obravnava odnose med voli in ljudmi, pri cemer svoja razmišljanja naslanja tudi na (simbolno) istenje. S primeri iz lastnega etnografskega gradiva in leposlovja prepleta tako metaforicne kakor stvarne ravni razmerij med ljudmi in delovnimi voli, pri cemer jo zanimajo predvsem tiste sestavine, »zavoljo ka­terih gre za razmerja, ki so vezi«. Smerdel se kljub mestoma osebnemu in poeticnemu tonu naslanja na razlicne teoretske okvire etnološkega in antropološkega preucevanja razmerij med ljudmi in živalmi. Miha Kozorog v clanku »Divje živali v družbenih razredih: poskusni model« pred­stavi tri primere divjih živali, s katerimi se je sreceval pri svojih raziskavah, in jih umesti v iz­viren model treh modalnosti (simbolna, predstavna in živa žival). S številnimi etnografskimi primeri pokaže, da je simbolna žival vezana na pripisano, predstavna na zamišljeno, živa pa na neposredno razmerje, cemur ustrezajo razlicni koncepti družbenega razreda; z razredom kot družbenim statusom, kot izrazom kulturnega kapitala, ali kot rezultatom produkcijskih razmerij. Clanek z »eksperimentalno igrivostjo« in sintezo raznolikih etnografskih gradiv vzpostavi model, ki ga lahko apliciramo na številne kontekste, predvsem pa pokaže na rele­vantnost družbenih razredov, njihovih antagonizmov in strukturnih izhodišc, ki jih ne gre spregledati pri razumevanju vecvrstnega sobivanja in njegovem osmišljanju. V clanku »Pticja perspektiva sezonskih krajin severovzhodne Islandije« se Ana Svetel osredinja na družbeno vlogo, ki jo ptice oziroma percipiranje njihove prisotnosti in odsotnosti igrajo v lokalnem razumevanju casovnih in sezonskih krajin ter letnih premen v okolju. Z etnografskimi primeri prikaže vidika ptic kot znanilk pomladi ter (predvsem slušnega) zaznavanja ptic v kontekstu sezonskih ritmov in casovno zaznamovanih krajin, izpostavlja pa tudi sezonsko intonirane dinamike, ki vkljucujejo relacije med vecživalskimi vrstami, kar jo privede do sklepnega vprašanja, ali lahko nemara ne govorimo le o vecvrstni družbi, temvec tudi o družbenostni vecvrstnosti, ki pa se »nikoli ne poraja v staticni, v casu zamrznjeni krajini, temvec je (pogosto konstitutivni) del te iste, venomer casovne krajine«. Suzana Marjanic se v prispevku »Zoocentricna perspektiva naravnih nesrec: Potres v Baniji leta 2020« ukvarja z vplivom enkratnega tragicnega dogodka na Hrvaškem, ki je temeljno vplival na življenjske razmere ljudi in živali ter njihova razmerja na preucevanem obmocju Hrvaške. Na podlagi medijskega gradiva in pogovorov z aktivisti analizira primere razmer in reševalnih akcij živali po potresu in pogosto nasprotujoce si diskurze o skrbi za dobrobit živali, glede na denimo njihov status hišnega ljubljencka na eni ali delovne živali na drugi strani. Z zoocentricno perspektivo avtorica prikaže kompleksnost vecvrstnih relacij v kriznem in pokriznem obdobju. Želimo vam prijetno branje! Editorial 1.20 Uvodnik Ana Svetel and Peter Simonic DOI 10.4312/svetovi.1.2.8-15 Two circumstances contributed to the creation of this thematic issue. The first is the growing anthropological interest in habitat and species that inhabit it. Animals are becoming a popular medium and measure of human relationships with the natural and social environment. In the last two decades, a series of journals and anthologies have appeared dealing with issues of animal rights, their artistic representation, husbandry and feeding, organisation of everyday life, socialisation, etc. The ontological turn has produced a new specialisation, multispecies ethnography, which questions the centrality of humans and introduces the study of non-domesticated (non-utilitarian) or unnoticed species or processes. The title chosen for this thematic issue of the journal Svetovi / Worlds highlights the changes in the international scientific paradigm and brings them into Slovenian and European ethnology and social/ cultural anthropology. Another impetus for the current thematic issue was event- and faculty-related. The central thematic focus of the European Researchers’ Night project, conducted under the slogan Humanities Rock! by the Faculty of Arts at the University of Ljubljana, in 2022 was Human(e), Animal. The project’s website states that contemporary global challenges “affect both humans and animals.” The project’s activities were therefore specifically dedicated to the relationship and interdependence of humans and animals, and to the study of this relationship in different and diverse contexts.” At the Department of Ethnology and Cultural Anthropology in Ljubljana, Miha Kozorog initiated and devised the symposium entitled A Multispecies Society: Anthropology on the Coexistence of Humans and Animals, which, as noted in the program booklet, opened up increasingly relevant research on societies “which humans and animals co-create” to the professional and scientific public. The symposium, held on April 13, 2022, was opened by Bojan Baskar with a presentation on the conceptual and theoretical implications of interspecies relations and multispecies societies. Other speakers presented various anthropological, historical, and archaeological examples of multispecies research. The contributions in this thematic issue deepen and nuance the questions that emerged as being especially academically relevant at the symposium, and, most importantly, demonstrate the diversity of thematic axes and research approaches that can help us think about multispecies relationships. The issue brings together researchers from various fields, from ethnology (and ethnological museology) to cultural anthropology and archaeology, who work or have worked in various domestic and foreign research institutions (Faculty of Arts in Ljubljana, Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia, Institute of Ethnology and Folklore in Zagreb, Institute of Slovenian Ethnology at the Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Slovenian Ethnographic Museum). We are particularly pleased that both established authors and those who are just beginning their anthropological research journeys have participated in this issue. The contributions are arranged according to a thematic key. The first part contains mainly contributions in which the authors deal with (domestic) animal species, especially economically useful ones (oxen, bees, horses), their cultural shaping and crossbreeding, their meanings, supply and mutual influence. The second half of the issue encompasses articles that attempt to place animals into broader social contexts. In his article “The Place of Farm Animals in Multispecies Ethnography,” Bojan Baskar notes that the process of social and cultural change has influenced the transformation of human-animal relations in the past two hundred years. This “lost certainty regarding the ontology of animals” has also fundamentally shaped the place of farm animals, which have been progressively marginalised, excluded, pushed out of both the public sphere and scientific studies. In the central part of the essay, the author explores the question of whether agricultural animals have also ‘withdrawn’ from ethnology-anthropology or from those disciplines that have dealt with them in one way or another, especially multispecies ethnography. It follows that the tendency to shun farm animals also exists in ethnology-anthropology, even though multispecies ethnography “in principle opens the door to all living species”. Despite the fact that modern ethnology-anthropology deals a lot with animals, “not all ‘dealing with animals’ means an interest in animals as such,” Baskar writes. The animal turn in anthropology also changes the view of the history of Slovenian ethnology. Peter Simonic presents an early Slovenian work in the field of ethnozoology that had not been analysed before. Historian and ethnologist Gabriel Majcen’s 1927 book The History of Domestic Animals and Domesticated Plants was intended for the agrarian population. It contains descriptions of the domestication of animal and plant species found in the Slovenian countryside. Simonicnotes that many of Majcen’s theoretical starting points are still valid today. He therefore explores the question of whom Gabriel Majcen might have taken as an example in his cultural-evolutionary treatment of domestic animals (and plants), since he hardly mentions any authors in the book, while historians and ethnological contemporaries could not help him either. The article takes us to the evolutionary zoology and taxonomy of the 19th century, to Fran Erjavec and Charles Darwin, and to the possible beginnings of cultural zoology in Slovenia. Lea Podgoršek’s research in the article “How to Make a Good Horse: An Analysis of Relations and Concepts in Breeding Practice” is devoted to the process of Slovenian warmblood horse breeding. Using an ethnoecological approach (Guille-Escuret 1998), she analyses the socio-ecological relationships and the various ways in which horses and breeders live together. The author contextualises the process historically and evaluates it in terms of hybridity, adaptation, purebredness, tribalism, breed, and breeding. She notes that breed “can be a static category,” but because of the “ever-changing ideas of what a good horse means, it is extremely dynamic”. It is precisely breed’s dynamic nature that points to the social and biological aspects of hybridisation or mixing. In the article “On the Path to Domestication: On the Breeding of Carniolan Queen Bees,” Gašper Raušl explores the question whether the Carniolan bee can be counted among domesticated animals. The author points out that control over the breeding of honeybees is not absolute as the queen mates outside of human control. The drones that mate with the queen bees are not from controlled breeding, which leads Raušl to conclude that “over time, all the changes in the genetics of the bees, which were previously created by their selection work, are erased”. The author reviews a number of factors that influence the complex relationship between domestication and wildness in queen bee breeding, from the shape of hives and the Varroa destructor parasite to beekeepers’ practices and skills as well as environmental conditions. Finally, Raušl discusses the symbolic meaning of bees, which are said to represent “a bridge between humans and nature.” While most articles in this thematic issue deal with animals, Dimitrij MlekužVrhovnih centres his study on milk. In his article “ Milk, a Matter of Domestication,” he sheds light on the thesis that milk is part of an assemblage linking animals, hormones, enzymes, bacteria, food, genes, technologies, and material culture, thus raising the question of domestication, which is in different ways the focus of many other contributions (Baskar, Simonic, Smerdel, Raušl, Podgoršek), starting from the fundamental dilemma: who actually domesticated whom? Interweaving anthropological and archaeological theoretical starting points, Mlekuž Vrhovnik concludes that “domestication is a hybrid interweaving of heterogeneous things” and as co-creation necessarily implies relationality, mutability, and processuality. Inja Smerdel’s article deals with the relationships between oxen and humans and also reflects on the (symbolic) separation of humans and working oxen. Using examples from her own ethnographic material and from fiction, she intertwines both the metaphorical and the everyday levels of relationships between people and their oxen, and is particularly interested in those “relational components between people and oxen that turn these relationships into bonds.” Smerdel, despite her personal and poetic tone, draws also on various theoretical framework of human-animal relations. Miha Kozorog’s article “Wild Animals in Social Classes: An Experimental Model” presents three examples of human–wild animal relationships he has encountered during his research. Kozorog places them in the original model of three modalities (symbolic, imagined and living animal). Using numerous ethnographic examples, he shows that these categories are also associated with different relationships among humans, corresponding to different concepts of social class: class as social status, class as an expression of cultural capital, and class as the result of the relations of production. With “experimental playfulness”, the article establishes a model applicable to many contexts, but above all, it shows the relevance of social classes, their antagonisms and structural starting points that should not be overlooked in making sense of the coexistence of multiple species. In her article “A Bird’s Eye View of the Seasonal Landscapes of Northeast Iceland,” Ana Svetel addresses the social role that birds, or the perception of their presence and absence, play in the local understanding of temporal and seasonal landscapes and annual changes in the environment. Using ethnographic examples, Svetel demonstrates the aspect of birds as heralds of spring and the (mainly auditory) perception of birds in the context of seasonal rhythms and temporally shaped landscapes, but also points to seasonally intoned dynamics that involve relationships between multiple animal species. This leads her to conclude by asking whether we can speak not only of a multispecies society but also of “sociality of multispeciesness” that “never emerges in a static landscape frozen in time, but is a constitutive part of that same, temporal landscape.” Suzana Marjanic’s “A Zoocentric Perspective on Natural Disasters: The 2020 Banija Earthquake” looks at the impact of a unique, tragic event that fundamentally changed the living conditions of people and animals, and the perception of their relationships in this region of Croatia. Using media material and interviews with activists, the author analyses examples of situations and animal rescue operations after the earthquake, as well as the often contradictory discourses about concern for animal welfare or about different reactions to the (lack of ) care for animals, depending on their status as pets on the one hand or as working animals on the other. By focusing on a zoo-centric perspective, Marjanic shows the complexity of multi-species relationships in the crisis and post-crisis period. We hope you enjoy reading the new issue of Svetovi / Worlds. Mesto kmetijskih živali v »vecvrstni etnografiji« The Place of Farm Animals in Multispecies Ethnography Bojan Baskar 1.01. Izvirni znanstveni clanek DOI 10.4312/svetovi.1.2.16-32 IZVLECEK Kmetijske (oziroma »koristne«) živali niso deležne povecanega splošnega zanimanja za ži­vali, ki je v družboslovnih in humanisticnih vedah dobilo ime »zasuk k živalim« (animal turn). Nasprotno, zdi se, da zanimanje za kmetijske živali kljub temu celo usiha in da se to dogaja tudi v etnologiji-antropologiji – vedi, ki je med vsemi temi vedami tradicionalno ka­zala najvec zanimanja zanje. Clanek analizira genealogijo, okolišcine in vzroke historicnega procesa postopnega marginaliziranja, izkljucevanja in izrinjanja kmetijskih živali v bogatih zahodnih družbah ter posveti posebno pozornost tem procesom v antropologiji. KLJUCNE BESEDE: kmetijske (ali koristne) živali, pozaba kmetijskih živali, romanticno cašcenje divje narave, vecvrstna etnografija ABSTRACT Farm (or “useful”) animals have not shared in the increased general interest in animals that has come to be known in the social sciences and humanities as the animal turn. On the contrary, interest in farm animals seems to be waning, and this is also happening in ethnology-anthro­pology – the discipline that has traditionally shown the most interest in them of all these disci­plines. This article analyses the genealogy, circumstances and causes of the historical process of the gradual marginalisation, exclusion and displacement of farm animals in affluent Western societies and pays particular attention to this development in anthropology. KEYWORDS: farm (or useful) animals, oblivion of farm animals, romantic worship of wild nature, multispe­cies ethnography Véliki porast zanimanja za živali, ki so ga angleško govorece družboslovne vede poimenovale animal turn (zasuk k živalim), je proizvedel obilico novih spoznanj o živalih in o clove­ško-živalskih interakcijah; pospremila ga je formulacija novih raziskovalnih problematik in konceptov, prinesel je nove definicije ter nove klasifikacije živali in njihovih interakcij. To prizadevanje je pomnožilo in zapletlo nabor živalskih kategorij, ki pa zaradi raznih nekonsi­stentnosti ni deležen splošnega soglasja in zato ostaja odprt. Ce se je vecinoma zdelo, da je vse živali mogoce lepo porazdeliti na divje in domace oziroma udomacene ter da je meja med enimi in drugimi dovolj jasna, so danes tudi laiki vse manj prepricani v to. Gotovost glede živali, zlasti glede njihovega ontološkega statusa, se je v zadnjih dveh desetletjih tako zamajala, da imajo specialisti precej dela s ponovnim klasi­ficiranjem, s predelavo starih in s proizvodnjo novih taksonomij razlicnih redov, predvsem funkcionalnega in aksiološkega. Vrh tega so se, ceprav najbrž ne tako mocno, zamajale tudi gotovosti glede drugih »kraljestev« živega sveta. Potreba po novi klasifikaciji je potreba po ponovnem urejanju živega sveta, je poskus vracanja reda v svet, naseljen s cloveškimi in necloveškimi živalmi. Najprej je treba v izogib možnim nesporazumom poudariti, da s tem urejanjem in kla­sifikacijo živalskih bitij nimamo v mislih biološke sistematike. Današnje negotovosti, dvomi in dileme glede novih kategorizacij živali biološke sistematike ne zadevajo neposredno. Ta sistematika, ki uživa status znanstvene sistematike, je rezultat vecstoletnega mednarodnega prizadevanja biologov, ki imajo za cilj evidentirati in klasificirati vse znane žive vrste na pla­netu. Karl Linné (Carolus Linnaeus), ki je na tem podrocju opravil pionirsko delo ter vpeljal binomicno nomenklaturo in hierarhijo taksonov, ki sta še danes v rabi, je poimenoval, kata­logiziral in uvrstil približno deset tisoc vrst živali in rastlin. Današnji sistematiki operirajo z bistveno vecjim številom znanih živih vrst, ki se giblje med tremi in tridesetimi milijoni, pri cemer danes živece vrste predstavljajo le en promil od vseh živih, torej v veliki vecini izumr­lih vrst (Margulis in Chapman 2009: 7). Biološka sistematika, ki pred uvrstitvijo v takson zahteva natancno analizo vsake vrste, seveda ni preprosto imuna na epistemicne in ideološke konjunkture oziroma povsem neodvisna od družbenih in kulturnih kontekstov, vendar se je zagate in zadrege funkcionalnega in aksiološkega urejanja živali vecinoma ne ticejo. Kljub temu pa izgubljena gotovost glede ontologije živali ni zgolj posledica transfor­macije pogleda nanje; ni zgolj posledica spremenjenih intelektualnih in afektivnih zadržanj do živali ter sprememb v vrednotenju in tretiranju živali. Prav tako ni zgolj posledica novih rab živali oziroma novih kontekstov, v katere jih današnji ljudje postavljajo in jim s tem daje­jo nove identitete, na primer kot »tovariške« (ali »družabniške«) živali. Izgubljena goto-vost je tudi ucinek novih teorij in novih spoznanj, ki jih proizvajajo relevantne discipline in zlasti transdisciplinarna polja teh disciplin, ki imajo tako ali drugace opravka z necloveški-mi, kakor tudi s cloveškimi živalmi. Poglejmo samo primer genetike. V zgodnejši fazi njenega razvoja so si predstavljali, da bo genetika ucinkovito odpravila težave ter nejasnosti glede razvršcanja živih organiz­mov, saj bo ponudila jasne in popolnoma znanstvene rešitve. Odpravila naj bi primere, ko ni jasno, kje poteka meja med divjimi in udomacenimi vrstami. Zagotovila naj bi zanesljivo sredstvo identifikacije vrst, s tem pa tudi dolocitve meje med dvema vrstama. Genetika je tovrstna pricakovanja delno upravicila in s tem povecala našo gotovost. Omogocila je, na primer, odkritje t. i. sestrskih ali dvojcnih vrst (ang. sister species, geminate species, sibling species). Organizmi dvojcnih vrst so morfološko in vedenjsko prakticno identicni, genetske razlike med njimi pa so dovolj velike, da upravicijo uvrstitev teh organizmov v razlicne taksone (Mayr 1963: 33–34). Po drugi strani pa je resno zamajala razlikovanje med »pra-vim«, divjim ameriškim bizonom (Bison bison) in med navidezno divjim bizonom, katere­ga crede je danes mogoce opazovati na pašnikih in v naravnih parkih ameriškega Zahoda. Ta je videti in se obnaša kot pravi divji bizon (pametno se je zadrževati na varni razda­lji); turisti verjamejo, da gledajo divjega bizona, cistokrvnega potomca mogocnih živali, ki so nekoc topotale skoz prerijo, ki je bil na robu izumrtja, vendar so ga modri rejci rešili v zadnjem hipu in zelo uspešno obnovili njegovo populacijo. Toda ta žival nosi gene domace krave (Bos taurus), saj je v osnovi hibrid. Edini pravi divji bizoni, »osvobojeni kravjega gena«, naj bi bili tisti, ki so uspeli preživeti v Yellowstonskem nacionalnem parku; popu­lacija šteje okoli 3700 živali, toda tudi v njihovem genomu so našli kravje sledi. Koga so s tem reševanjem divjega bizona pravzaprav rešili, se ob tem sprašuje okoljska zgodovinarka Harriet Ritvo (2017: 24). PRVI KORAK: IZKLJUCITEV DOMACIH ŽIVALI Ko oznacujemo 18. stoletje, uporabljamo oznake, kot so: razsvetljensko, pragmaticno, utili­tarno, racionalno, ekonomisticno, fiziokratsko. Tak naj bi bil bolj ali manj tudi prevladujoci odnos tedanjih ljudi do živali, ki je bil predvsem odnos do domacih živali. Divje živali, ekso­ticne živali so jih zanimale znatno manj. To opažanje ne velja le za kmecke populacije, ki so seveda predstavljale veliko vecino prebivalstva. Velja tudi za razsvetljenske prirodopisce in zoologe, ki so svojo znanost utemeljevali na lastni eksperimentalni reji izbranih udomacenih živali. 18. stoletje je bilo cas velikih zoologov in botanikov (Buffon, Maupertuis, Réaumur, Linnaeus itn.) in cas velikega napredka zoologije.1 Sredi 19. stoletja je bila prakticna rejska izkušnja za zoologa že neizogibna, saj se je biologija zdaj utemeljevala kot moderna ekspe­rimentalna znanost. Darwin, na primer, je gojil golobe. Marsikoga bi utegnila presenetiti ugotovitev, da so Darwina še sredi 19. stoletja bolj zanimale domace kakor divje živali. V knji­gi Variacija živali in rastlin v razmerah udomacitve (The Variation of Animals and Plant under Domestication, 1868) je prvim namenil precej vec prostora kakor drugim (Baskar 2020). Kaj se je tedaj moralo zgoditi, da so nekje od sredine 19. stoletja do zacetka 20. stoletja domace živali zacenjale izginjati iz zooloških in prirodoslovnih knjig, kjer so dotlej mirno sobivale z divjimi? Odgovor, ki ga je mogoce najpogosteje slišati na to in na podobna vpraša­nja, je, da se je v vmesnem casu na Zahodu globoko spremenil odnos ljudi do narave. V pre­cej kratkem casu – v teku nekaj desetletij na prehodu iz 18. v 19. stoletje – je v elitni kulturi prevladalo novo pojmovanje in vrednotenje, ki je poudarek premaknilo na divjo naravo, 1 Vec o tem gl. Baskar 2020: 119–121. na divjino. Divja, neukrocena, nedotaknjena narava je postala predmet estetske in moralne eksaltacije. Neobdelane krajine, ki so jih predtem zavracali kot grde, jalove, nezanimive, na primer skalnati gorski vršaci, temni gozdovi, nevihtno morje, so postale pojem lepega in sublimnega. Pred tem so lepe krajine bile skrbno obdelane in negovane agrarne krajine, pa tudi formalni in simetricni vrtovi in parki klasicisticne estetike, ki so s svojimi geometrijski-mi linijami predromanticnim kulturnim elitam predstavljali naravo, izboljšano in olepšano s pomocjo cloveške umetnosti. Zdaj pa je nova generacija zacela kreirati nove vrtove, iz kate­rih so izgnali simetrijo in druge formalne elemente; ti vrtovi, ki so jih razglasili za naravne (ker naj bi sledili naravi), so najprej postali znani kot angleški oziroma romanticni vrtovi. Agrarna krajina, oblikovana skoz stoletja cloveških preživetvenih dejavnosti, se je umaknila v ozadje in njene vizualne in literarne reprezentacije so pocasi postajale vse redkejše. Cas, v katerem se je zgodil ta obrat, seveda poznamo kot dobo romantike oziroma romantizma. O konceptu romantizma in periodizaciji romantizma potekajo razprave že vec kot stoletje, proizvedle pa so le malo soglasja. V odsotnosti impozantnega koncepta se defi­nicije romantizma pogosto omejijo na naštevanje njegovih znacilnosti, ki so v veliki meri postavljene v nasprotje z znacilnostmi (neo)klasicizma (kar zadeva estetike) in razsvetljen­stva. Vrednote in znacilnosti razsvetljenstva (razum, pragmatizem, utilitarizem, napredek, ekonomizem, »umno« poljedelstvo, kultivirana in urejena narava …) so se tako umaknile pogosto nasprotnim vrednotam: naravnost kot spontanost, slavljenje spontanega, iracional­nega, nezavednega, nagonskega, divjega, od cloveka nedotaknjenega; cašcenje »lepega in sublimnega«, ki se navdihuje ob velicastnih prizorih mogocne in sakralizirane narave (strmi vršaci, previsne stene, slapovi, prepadi, kanjoni z derocimi vodami, temni gozdovi, nevihtno morje …). Romantizem je prinesel tudi slavljenje svobode, težnjo k svobodi, k osvoboditvi, ki jo je navdihnila francoska revolucija, in se je zato rad povezoval z zgodnjimi nacionali­sticnimi osvobodilnimi gibanji, na primer »junaštva« lorda Byrona v Grciji. Seznam zna-cilnosti romantike je še daljši, vendar tu omenimo zgolj tiste, ki so relevantne za naš namen. Tudi glede periodizacije romanticnega obdobja je veliko razhajanj. Ta so manjša gle­de periodizacije romantizma v ožjem pomenu besede (na primer med letoma 1790 in 1830), bolj pa se razlikujejo glede nadaljevanja romantike po koncu tega obdobja, saj se romantizem lahko nadaljuje v razlicnih preoblekah, pod razlicnimi imeni še naprej (ne le kot neoroman­tika!), vse do danes. Umevanje, da romantizma še nismo presegli, izvira iz spoznanja, da je globoko zaznamoval subjektivnost zahodnjakov. Njegova zapušcina se morda najlepše kaže v zahodnjaških pojmovanjih ljubezni, narave in individualnosti. Zato upraviceno govorimo o romanticni ljubezni in romanticni naravi. Umevanje, da smo v svojem pojmovanju narave še zmeraj romanticni, je deležno zelo širokega soglasja. Izhodišce današnjega zahodnjaškega poj­movanja narave ostajata dihotomicno razlikovanje med udomaceno in divjo naravo ter jasna preferenca do divje (ciste, nedotaknjene, neomadeževane …) narave – oziroma »divjine«. Romanticno prevrednotenje domacega in divjega (kulture in narave) ter iz njega izpeljani estetski kanon, ki je prepoznal lepoto prav v tistem, kar se je ljudem predhodnih stoletij zdelo nezanimivo ali celo grdo, sta mogocno vplivala na pojav in razvoj najrazlicnej­ših oblik cešcenja narave, ne le literarnih, slikarskih, glasbenih in filozofskih, temvec tudi raznih naravo castecih praks, na primer naturizma, vegetarijanstva in trenda (samotnih) sprehodov po naravi, ki so postali prepoznavno znamenje pravih romantikov od Rousseauja naprej. Romanticni sprehodi so pogosto vkljucevali nabiranje botanicnih in mineraloških primerkov. Prav tako je novo vrednotenje narave botrovalo pojavu novih naravovarstvenih ideologij in gibanj ustanavljanja varovanih obmocij (naravnih parkov), ki so sledili nekoliko pozneje. Glede teh prizadevanj smo še danes globoko romanticni; res pa je, da je romanti­zem v svoji zacetni podobi zlahka shajal brez ideologema naravne in kulturne dedišcine. Pojav romantizma so najpogosteje interpretirali kot reakcijo na nekaj: na razsvetljen­stvo z njegovo racionalnostjo, na stari režim družbene neenakosti in odsotnosti svobode, na industrijsko revolucijo, na urbanizacijo, na kapitalizem, na estetiko (neo)klasicizma in še kaj. Obstaja pa tudi interpretacija, po kateri se je zasuk v estetskih preferencah med divjo in kultivirano naravo zgodil kot posledica spremenjenega življenjskega okolja in spremenjene demografije (zacetka demografske tranzicije). Najbolj prepricljivi in najzanimivejši zago­vorniki te interpretacije so trije, zgodovinarja Keith Thomas (1983), ki je to interpretacijo verjetno prvi formuliral, in Simon Schama (1995) ter antropolog Philippe Descola (2005; slovenski prevod Descola 2018). Vsi trije se strinjajo, da je romanticno odkritje vznemirlji­vosti, lepote in sublimnosti divje narave bilo posledica obcutka prezasicenosti z obdelanimi kmetijskimi površinami, ki so se vztrajno širile na racun neobdelovanega okolja, še zlasti gozdov. Descola je ponazoril to obcutje tudi tako, da je postregel s kontrastnim primerom obcutja prezasicenosti z divjino, ki ga je vzel iz potopisnega dnevnika francoskega pisatelja Henrija Michauxa. Dogaja se v Amazoniji, kraju Descolajeve regionalne etnografske specia­lizacije (Descola 2018: 61–62): Naslednja slika je od tam, iz Beléma v državi Pará: Mlada ženska iz Manausa, ki je bila na našem krovu, je danes zjutraj, ko je šla z nami v mesto in vstopila v Veliki park, sicer res lepo zasajen, vzdihnila od olajšanja: »Ah, koncno narava!« je rekla. Pa je ravnokar prišla iz gozda. Res. Za to amazonsko mešcanko (Manaus je mesto globoko v amazonski džungli – op. B. B.) gozd ni odsev narave, ampak strašljiv kaos, po katerem se sama nikakor ne sprehaja, ki se upira vsakršni udomacitvi in ne more zbuditi estetskega užitka. Glavni trg v Belému z lepo poravnanimi vrstami palm in štirikotniki kratko pristrižene trave, kjer se menjavajo mangovci, paviljoni in gruce bambusa, ponuja zajamceno alternativo: res tropske rastline, ki pa jih je ukrotilo clovekovo delo, zmagoslavje kulture nad gozdnim divjaštvom. Na tako ljubezen do lepo urejenih krajin znova naletimo tudi na barvnih grafikah, ki se šopirijo v vseh salonih, hotelih in restavracijah amazonskih mestec: na stenah, ki jih je marmorirala vlaga, je videti samo planinske prizore, posejane z ocve­tlicenimi planšarskimi kocami, s slamo krite kolibe, pogreznjene v loge, stroge vrste tis sredi francoskih vrtov, gotovo simbol eksotike, vendar tudi potrebno nasprotje glede na preveliko bližino razbrzdanega rastlinja. »Predromanticne« estetske preference mladenke iz Manausa Descola torej ne razu-me kot dokaz njene zaostalosti, temvec kot logicno preferenco ljudi, obdanih z bohotno, enolicno, »razbrzdano« džunglo, v kateri ni nobenih geometrijskih linij in kjer pogled ne nese zadosti dalec, da bi se pred njim odprla krajina. S svojim kultom divje narave in s svojo ekologisticno težnjo je romantizem, ki ga današnja literarna ekokritika dojema kot zelenega (dobesedno in metaforicno), povzrocil pomembne spremembe tudi v odnosu do živali. Med drugim je postavil temelje za varovanje živali. Tudi gibanje za osvoboditev živali najdeva svoje korenine v romantiki. Izviri anima­listike oziroma diskurza o pravicah živali so romanticni (Mortensen 2000; Perkins 2003). Prakse in institucije varovanja živali so bile tedaj še rudimentarne; razvile so se šele pozneje, desetletja zatem ali celo stoletje zatem, ko se je cas romantike v ožjem pomenu kot literarno--umetniške smeri že iztekel. Evidence o tem, da bi romantike zanimale živali kot take, ni prav veliko. Ce se ozre-mo po pesnikih, ki so v romanticnem gibanju uživali najvišji prestiž, moramo ugotoviti, da se živali v njihovih pesmih pojavljajo dokaj pogosto, in sicer najrazlicnejše živali. Literarne študije pa so razkrile, da so se romanticni pesniki najpogosteje obracali na ptice. V njihovih pesmih najdemo škrjance, slavcke, lastovke, vrabce, tašcice, kukavice, krokarje in številne druge vrste, vse do orlov in celo albatrosa (Oerlemans 2018). Eden od razlogov te preferen­ce, vendar sploh ne edini, je bil ta, da so se identificirali z njimi, saj pesniki in ptice oboji »pojejo« in tudi »letijo« (pa ceprav eni le v domišljiji). To je bila stara, še iz klasicne antike izvirajoca tradicija. Drugi pomemben razlog je bila percepcija, da so ptice svobodne; ujete, v kletko zaprte ptice pa so simbolizirale izgubo pesnikove svobode (kar ima lahko za rezultat še lepše petje, kot meni tudi Gregorciceva Ujetega ptica tožba). V Leopardijevi pesmi Pohva-la ptic (it. Elogio degli uccelli) so ptice v bistvu srecne in vesele. V romanticni poeziji so ptice otovorjene s figurativnimi pomeni; predvsem nastopajo kot simboli in alegorije. Vcasih so ti simboli enostavni, spet drugic zapleteni, enigmaticni. To posebej velja za Coleridgeevega albatrosa v Pesmi starega mornarja (ang. The Rime of the Ancient Mariner, 1798), o pomenu katerega je literarna veda prelila na tone crnila. Michael Ferber (2006) je poskusil dokazati, da so privilegirano mesto med pticami zasedali orli, ki, paradoksno, sploh ne pojejo, vendar so se pesniki vseeno radi identificirali z njimi. Ob romanticnem obravnavanju ptic lahko najlepše vidimo, kako omejeno je bilo zanimanje romantikov za živali kot take. Romanticni pesniki, ki so poznali njihove življenj­ske razmere, ki so poznali njihove habitate, njihove reakcije in ki so bili živali vajeni, so bili precej redek pojav. Ena redkih izjem je bil kmecki pesnik John Clare, ki je izhajal iz ruralnega okolja. Njegove pesmi razodevajo bogato izkušnjo in poznavanje živali, ki temelji na dolgotrajnih opazovanjih; njegova empatija je precej drugacna od abstraktne empatije vecine drugih pesnikov; njegove živali imajo subjektivnost, zmožnost strateškega izogibanja nevarnostim, ki so jim neprestano izpostavljene v antropicnem okolju. Kot kmecki pesnik v deželi, skoz in skoz prežeti z razrednimi razlikami, je bil Clare temu ustrezno marginaliziran in pogosto predmet omalovaževalne obravnave, vendar se je vseeno uspel uvrstiti v kanon britanske romanticne književnosti, kjer pa je trajno ostal na njegovem dnu (Karremann 2015). Iz povedanega bi lahko izpeljali sklep, da je bila romanticna refleksija o živalih kljub obilnemu izkazovanju socutja do trpljenja živali sorazmerno ubožna. Romanticno zavracanje utilitarizma je pomenilo tudi zavrnitev pojma koristne, torej kmetijske oziroma delovne živali. Pa tudi jedilne živali, zlasti ce upoštevamo, da je romantika izkazovala tudi simpatije do vegetarijanstva ter vidno ambivalentnost do »kapitalisticnega« racionalnega poljedelstva. Vendar pa se na prelomu 18. in 19. stoletja romanticna dihotomija naravnega oziroma divjega in kulturnega oziroma udomacenega še ni aktualizirala v polni meri ter še ni proizvedla ostre prostorske in konceptualne segregacije dveh svetov. Puristicno cišcenje in brušenje nasprotnih polov, ki ga je Bruno Latour videl kot znacilnost moderne, je potrebovalo svoj cas. Celo pri Williamu Wordsworthu, »castilcu narave«, ki je bil kar naj­tesneje povezan s kultom divjine in s prizadevanji za ohranitev »nedotaknjenih« naravnih krajin Lake Districta, v njegovi »odrocni divjini«, kot jo evocira v pesmi Tinternska opatija: Vrstice, sestavljene nekaj milj nad Tinternsko opatijo, ob ponovnem obisku bregov reke Wye med turo, 13. julija 1798, srecamo ovce, pastirje in pušcavnika (Wordsworth 1991: 114). Nekateri so pikro komentirali, da se je Wordsworth odlocil za opisovanje »divjega pušcavniškega pri­zora« nad znamenito opatijo v Tinternu zato, da mu ne bi bilo treba opisovati industrijske in kapitalisticne realnosti sveta spodaj. Toda njegova divjina ocitno ni »nedotaknjena«, je le odrocna in samotarska; v njej je prostora tudi za ljudi in njihove domace živali, ceprav so ti ljudje drugacni od onih spodaj. Romanticni prestiž divje živali se je morda še najbolje izrazil v kontekstih nove­ga pojava nacionalizacije kulture. Kulturni nacionalizem in regionalizem sta se v iskanju identitetnih simbolov rada ozirala po divjih, neukrocenih, svobodnih živalih (in morda še njihovih svobodoljubnih jezdecih). Narodotvorni romantiki so seveda potrebovali nekaj domišljije, da so lahko prispevali odlocilni vložek k invenciji nacionalne živali in obicajno tudi nacionalne krajine kot njenega habitata. Madžarski nacionalni pesnik Sándor Petofi je tako iznašel madžarsko puszto (stepo), zamišljeno kot prostor in kot simbol divje svobode, kakršno domnevno ljubijo Madžari. Po tem sublimnem praznem prostoru galopirajo divji konji, tu in tam stoji kakšna arhaicna pastirska koca, ki skupaj z nošo jezdecev evocira azij­ske, hunske izvore Madžarov (Thiesse 2001: 191). Madžarska romantika je na puszti poleg divjih konjev odkrila tudi »divje« madžarsko sivo govedo, govedo podolske pasme z impo­zantnimi rogovi, ki se je v dobi »drugotnega tlacanstva« tam paslo v nepreglednih credah in od tam potovalo v zahodnoevropske klavnice. Še znamenitejši romantik, škotski pisatelj in pesnik Walter Scott, pa je s svojimi opisi pomembno prispeval k promociji – spet »divje­ga« in povrhu še »starodavnega« – škotskega belega chillinghamskega goveda (Ritvo 1992). Ob navedenih primerih spet vidimo, kako prehodna je še bila meja med divjimi in domacimi živalmi. Domace živali še niso bile izkljucene iz divje narave. Divjina še ni bila ocišcena domacih živali in njihovih cloveških gospodarjev. Prisotnost domacih živali, zlasti konjev in goveda, je bolj kot v poeziji vidna v slikarstvu. Romanticni slikarji z Georgeem Stubbsom na celu so radi slikali ne le konje, temvec tudi govedo, crede goveda, postavljene v hibridne kulturno-naravne krajine. Cas romantike je bil v nekaterih zahodnoevropskih deželah, z Veliko Britanijo na celu, cas velikega napredka v agronomiji in zootehniki. Nove pasme, novi zootehnicni trendi so si, kdo bi si mislil, utrli pot tudi v romanticno slikarstvo. V Stubbsovi romanticni »divjini« je bilo še prostora tudi za tolsto oziroma »pravokotno« kravo. Na nekaterih Stubbsovih slikah s prizori kmeckega dela konji nastopajo celo še v vlogi vlecnih živali (Broglio 2008). DRUGI KORAK: POZABA KMETIJSKIH ŽIVALI Ker so kmetijske živali udomacene živali, se na prvi pogled zdi, da je razlikovanje med izkljucitvijo domacih živali in izkljucitvijo kmetijskih živali odvecno in da je sugestija o casovnem sosledju teh dveh izkljucitev neutemeljena. Stvar je v tem, da je romanticna izklju-citev udomacenih živali bila hrbtna stran konstrukcije divje živali, medtem ko je poznejša izkljucitev kmetijskih živali predvsem posledica prenosa težišca zanimanja na drugo kate­gorijo živali, ki jo sestavljajo tako domace kakor divje živali in v veliki meri tudi živali, ki se nahajajo nekje vmes med poloma divjega in udomacenega. Ta kategorija se pri nas imenuje hišni ljubljencki. S povecanim obsegom in povecano raznolicnostjo cloveških razmerij s to kategorijo živali v zahodni kulturi postaja neustreznost (in nemara tudi infantilnost) tega poimenovanja vse ocitnejša. Izkljucitev kmetijskih živali nam tu pomeni predvsem izgubo zanimanja za kme­tijske živali, celo pozabo kmetijskih živali. Kmetijske živali razumemo skladno s prevla­dujoco definicijo, torej kot koristne udomacene živali, ki so jih udomacili poljedelci in živinorejci in ki so jih gojili kot a) delovne živali; b) kot živali, ki kontinuirano dajejo telesne proizvode (mleko, jajca, volno, perje, kožo, med, vosek, kri itn.); c) kot jedilne živali. Deagrarizacijski procesi povzrocijo, da je v neposrednem proizvodnem stiku s temi živalmi vse manj ljudi in da so tudi bežnejša srecevanja z njimi redkejša. Te živali so, naj­prej na Zahodu, v teku 20. stoletja izginile z mestnih ulic, pa tudi iz drugih urbanih okolij. Njihova reja je bila vse bolj omejena na podeželja in na živalske farme, ki jih mešcani v svojih okoljih niso vec tolerirali. Še slabše kot prisotnost teh živali na mestnih ulicah, njihove glasove in vonje, njihove iztrebke ter percepcijo njihove nevarnosti za mešcane in njihove hišne živali pa so prenašali klavnice, ki so se morale umakniti iz mestnih središc in so se tipicno znašle v delavskih predmestjih, pa tudi tam so postopno poskrbeli za to, da so bile dovolj izolirane in da so omogocile, da so vsi s klanjem povezani postopki postali mešcanom nevidni in neslišni. Ljudje v mestih niso vec bili izpostavljeni krikom, hrope­nju in drugim prizorom agonije teh živali. Analogne težnje umikanja kmetijskih živali izpred oci ter stran od nosov in ušes pre­bivalcev in obiskovalcev se danes krepijo na podeželjih. Kolikor podeželja ostajajo legitimen prostor poljedelskih in živinorejskih dejavnosti in kolikor družinske kmetije ostajajo legiti-men nacin pridelovanje hrane, kar velja med drugim za celotno Evropo, se te težnje seveda ne morejo realizirati na enak nacin kot v mestih. Tu prisotnosti kmetijskih živali in mehani­zacije, hlevov, svinjakov, gnojišc, senikov, kozolcev in drugih objektov kmecke ekonomije ni mogoce kar skriti. Možno pa je narediti njihovo prisotnost diskretnejšo; vaške poti in ceste je mogoce redno cistiti kravjih in drugih iztrebkov, kosov lepljive zemlje, ki se oprimejo gum traktorja in odpadejo na tla, ko traktor zapelje na cesto, sena in slame, ki padata s prikolic itn. Morebitne poti med pašniki in hlevi je mogoce optimalizirati, tako da govedo ne hodi skozi vas ter se prebivalci in turisti ne srecujejo vec z njim. Pac pa je govedo, konje, ovce mogoce videti na pašnikih, ker tam njihova prisotnost ni moteca, temvec je, nasprotno, dobrodošla in valorizirana kot estetski element agrarne kulturne krajine. Živinorejci se tako znajdejo v položaju, ko morajo svoje živali skrivati pred preostalim svetom in jih izolirati od interakcij z drugimi ljudmi in živalmi. Ceprav so svojih živali vaje­ni, se jih ne bojijo in jih naceloma ne motijo, je ambivalenca do živalske bližine prisotna tudi med njimi samimi, v njihovih družinah, morda predvsem pri njihovih bolj »urbaniziranih« clanih. Zunanji obiskovalci, turisti, zato niso nujno edini razlog, zaradi katerega si vaške skupnosti z aktivnimi kmetijami prizadevajo iz vasi odstraniti motece elemente. Povrhu so tu pogosto še mešcani s sekundarnimi bivališci na podeželju. Zdi se, da ti postajajo vse bolj nestrpni do vsega, kar jih »kmeckega« moti na podeželju. Poskušajo, na primer, vstopiti v organe lokalne oblasti, da bi imeli moc vplivanja na življenje v vasi, ali pa v mestih poskušajo vplivati na zakonodajo, zadevajoco podeželja in kmetijstvo. Nekateri zlohotno nadzorujejo dejavnost kmetij in denuncirajo njihove drobne prekrške (na primer kmeta, ki ni temeljito spral gum traktorja, preden je zapeljal na asfaltno cesto, da mora placati globo). Duška Kne­ževic poroca o tem, kako na slovenskem podeželju sovašcani s tovrstnimi nagajanji vneto grenijo življenje lastnikom velikih kmetij (Kneževic Hocevar 2018: 36). Spet drugi nadle­gujejo vašcane zaradi njihovih živali in vlagajo proti njim tožbe. V Franciji so imeli svetov-no odmeven primer, ko je upokojenski par, ki poseduje pocitniško hišo na podeželju, tožil sosedo, katere petelin ju je zjutraj prebujal, in zahteval sodno ukrepanje proti zvocnemu onesnaževanju, ki sta mu izpostavljena. Ker ista mešcana najverjetneje ne bi tožila mestnih oblasti in zahtevala odstranitve divjih ptic zaradi njihovega jutranjega šcebetanja in petja, pa tudi ne avtomobilistov, ki v nocnih ali zgodnjih jutranjih urah morda vozijo pod njunim oknom, v njuni pravdi ni težko prepoznati njune podmene, da so mešcani pomembnejši od »ruralcev«. Vendar pa sta se tožitelja uštela; v Franciji je podeželje svetinja in na višji stopnji je sodnik dal prav lastnici in njenemu petelinu ter tožiteljema naložil placilo tisoc evrov za sodne stroške in odškodnino lastnici petelina zaradi oškodovanega ugleda. Petelin Maurice je medtem postal nacionalni junak, podprt s peticijo, ki jo je podpisalo sto šestdeset tisoc podpornikov (ABC News 2019). Primer je dobil koncni epilog v francoskem senatu, ki je, da se taki in podobni primeri ne bi ponavljali, leta 2021 potrdil zakon o zašciti zvokov in vonjev podeželja. Ti imajo zdaj status ruralne sonorne in olfaktorne dedišcine. Zakon poimensko varuje cingljanje kravjih zvoncev, jutranji hrup traktorjev in druge kmecke mehanizacije, muziciranje škržatov in crickov ter celo kravjake na cesti. Precej drugace je v ZDA, pa tudi v Veliki Britaniji, kjer se zdi, da liberalna kozmo­politska inteligenca in njeni mediji kar tekmujejo v izkazovanju prezira do zaostalih hillbillies in njihove »zgrešene življenjske izbire«. V tem duhu je pred nekaj leti mladi inštruktor filozofije na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju tvitnil, da bi morale biti pode­želske zdravstvene storitve dražje od mestnih in da bi morali stroške tega nositi tisti, ki so »izbrali« ruralno Ameriko. Kot skupina so podeželski Americani »slabi ljudje, ki so naredili slabe življenjske izbire«, zato »je treba ljudi, ki niso prourbani, zasramovati« (Klein in Pruitt 2023: 992). Nekateri so celo mnenja, da si zasmehovanja in obsojanja ne zaslužijo samo »ruralci«, temvec tudi njihove živali in njihova polja. Neki pisec je v slogu kozmopolitskega odrešeništva, tako znacilnem za casnik Guardian, prispeval apologijo urbanih sprehodov, ki jih je zmogel utemeljiti samo tako, da je urbane sprehode postavil v kontrast z inferiornimi in dolgocasnimi podeželskimi sprehodi, kjer so vsa polja enaka in kjer sprehajalca lahko celo potepta krava.2 In krave so, kot pravijo ekologi, ne samo nevar-no agresivne, temvec s svojimi emisijami metana tudi skrajno ekološko problematicne. Izgubljanje zanimanja za kmetijske živali je zaznavno tudi v vedah, ki jih je zajel ani­mal turn. Tu se seveda srecamo s paradoksno situacijo, da ob siceršnji eksploziji zanimanja za živali in še posebej za cloveško-živalske interakcije opažamo odsotnost kmetijskih živali. Kako je s tem v etnologiji-antropologiji, nas bo zanimalo v naslednjem razdelku. Pred tem naj samo pripomnimo, da se analogna odsotnost kaže tudi na drugih podrocjih kulture. Potrjujejo jo razlicne raziskave, ki pa so redke, kar sicer ni presenetljivo. Yvette Watt (2017), na primer, ugotavlja, da so živali postale neizogiben del umetniških razstav. Danes mora imeti vsaka razstava svojo žival, živo ali mrtvo. Watt ob tem ugotavlja, da je vztrajno nara-šcanje zanimanja za živali med umetniki, ki traja že nekaj desetletij, v sozvocju z novim ovre­dnotenjem statusa živali in s hitro rastjo akademskega polja cloveško-živalskih študijev, ki preci vrsto znanstvenih ved (Watt 2017: 163). Toda raziskava, ki jo je opravila med umetniki (vecinoma slikarji), je pokazala, da upodabljajo kmetijske živali precej redkeje kot divje, ki jih imajo za bolj naravne in ki po njihovem bolje predstavljajo naravo (2017: 168–169). KMETIJSKE ŽIVALI V ETNOLOGIJI IN ANTROPOLOGIJI Izhajamo iz podmene, da trend izogibanja kmetijskim živalim obstaja tudi v današnjih etno­loško-antropoloških raziskavah. Trend je najbolje razviden v iskanjih tistih novih pristopov, ki se navdihujejo pri raznih »prelomnih« teorijah ter se poskušajo cim bolj odmakniti od uveljavljenih tradicij etnografskega opazovanja in preucevanja cloveško-živalskih interakcij v njihovi kulturni raznolicnosti. Ker pa je etnologija-antropologija od vseh družboslovnih in humanisticnih ved imela najvec opravka s clovekovimi domacimi živalmi, se razumljivo ne more tako zlahka odpreti animalistiki (poenostavljeno definirani kot kriticni diskurz o živalskem trpljenju in živalskih pravicah), kot to lahko naredita na primer sociologija in lite-rarna veda, ki imata do živali bolj abstrakten odnos. V antropologiji bi izkljucitev koristnih živali pomenila izkljucitev dolge vrste družb in kultur zunaj bogatega Zahoda, kjer kmecke živali kot delovne živali ostajajo odlocilna produktivna sila v nemehaniziranem poljedelstvu in v bolj tradicionalnih oblikah pastoralne ekonomije. Odvrnitev antropologije stran od teh družb in od njihovih koristnih živali, stran od cloveških rab koristnih živali, bi potencialno pomenila odvrnitev antropologije stran od družb in kultur, ki so bile tradicionalno oprede­ljene kot njena lastna ali celo izkljucna domena. Antropologija je bila ob svojem casu edina, ki se je za »primitivne« ali »arhaicne« družbe sploh zanimala; danes ni vec tako, toda opustitev antropološkega ukvarjanja z družbami globalnega Juga, kot jim pravimo danes, bi vseeno bila neke vrste izdaja. Bila bi prebeg v evropocentrizem. In to enako velja za opustitev 2 »Sprehod po mestu je boljši in pripravljen sem se konfrontirati z vsakim, ki trdi drugace. Eden od razlogov je ta, da je pode­želje pri najboljši volji dolgocasno. Polja so si med sabo zelo podobna in prenekatera med njimi so polna krav. Ceprav se o tem noce govoriti, imajo krave grdo navado, da ubijajo ljudi, ki jim niso všec. V mestu je mogoce vec videti, nevarnost, da vas bo poteptala krava, pa je manjša.« (Elledge 2018) antropološkega zanimanja za njihove koristne živali. Njihova izkljucitev bi globoko popa-cila etnografijo teh družb. Nekateri (morda marsikateri?) sociologi in filozofi bi tak korak pozdravili, saj bi po njihovem antropologija, ki bi odvrgla ta svoj tradicionalni »balast«, postala bolj »kriticna«. Antropološka obravnava cloveško-živalskih relacij, ki bi se prelevila v kriticno animalistiko, bi bila po njihovem najboljše, kar se lahko pripeti antropologiji. Taka antropologija bi se po njihovem osvobodila nekriticnega eksotiziranja ter bi se povrnila k obravnavanju aktualnih in perecih problemov naših »post-« družb. Ali se današnja antropologija dejansko giblje v smeri te opustitve, te »pozabe« kme­tijskih živali? In ali si to opustitev lahko privošci? Odgovor na drugo je seveda precej lažji kot odgovor na prvo vprašanje. Opustitev zanimanja za kmetijske oziroma koristne živali bi pomenila opustitev zanimanja za »tradi­cionalne« oblike subsistence, kakor tudi izbris spomina na nekdanje oblike sobivanja s kori­stnimi živalmi v naših »post-« družbah. Taka opustitev bi bila za etnologijo-antropologijo, ki se je v nacionalnih tradicijah Centralne in Vzhodne Evrope pretežno zanimala za kmecke kulture in ruralne svetove, suicidalna. Da bi lahko kvalificirano odgovorili na prvo vprašanje, bi si morali najprej oblikovati cim popolnejšo in natancnejšo sliko današnjih teženj v iskanju novih pristopov k živalim (in k živim vrstam nasploh). Tu nam casovne in prostorske omejitve tega ne dopušcajo. Omejili se bomo le na eno smer, en vpliven pristop v današnji antropologiji, imenovan vecvrstna etno­grafija (multispecies ethnography). Obstaja še en pomemben pristop, ki je vecinoma kontra­sten v primerjavi z vecvrstno etnografijo, ponekod pa se mocno približata drug k drugemu, tako da se meja med njima deloma zabriše. Ta pristop nima splošno sprejetega imena; eno njegovih imen je (francoska) etnoekologija. Ta pristop je zaradi razlicnih razlogov dolgo osta­jal omejen na francosko etnologijo-antropologijo oziroma je celo v francoski antropologiji predstavljal manj znano, manj vplivno šolo nasproti dominantni lévi-straussovski (struktu­ralisticni) antropologiji. Anglofona antropologija je zacela to šolo odkrivati z veliko zamudo in v percepciji anglofonih antropologov se bolj ali manj zvede na delo Philippa Descolaja, medtem ko ostaja delo dveh utemeljiteljev te šole, Andréja Leroi-Gourhana in Andréja--Georgesa Haudricourta, bistveno manj znano (s to razliko sicer, da je Leroi-Gourhan, ki je bil tudi arheolog, razmeroma dobro poznan v anglofoni arheologiji). V primerjavi s francosko etnoekologijo, ki jo bomo tu zaobšli, vecvrstna etnografija ni naletela na resnejše ovire njeni recepciji v glavnem toku anglofone antropologije, ceprav to še ne pomeni, da je zelo vplivna. Gotovo pa je v trendu. VECVRSTNA ETNOGRAFIJA Vecvrstni etnografiji ne bi bilo težko ocitati, da zanemarja kmetijske živali (in kulturne rastline). Ce si naredimo seznam živali, ki so jih vecvrstni etnografi obravnavali, bomo tež­ko srecali kakšno koristno kmetijsko žival. Ce že, bo to najverjetneje žival, katere uradna kategorizacija v dani družbi se spreminja; žival je na primer prestavljena iz kategorije delov­ne/koristne/kmetijske živali v kategorijo tovariške živali (ang. companion animal) oziroma hišnega ljubljencka. V modnem »trans« žargonu bi lahko rekli, da žival »tranzitira« iz koristne živali v tovariško žival. Na primer konj ali pujs. Toda tak ocitek bi bil lahko krivicen. Nabor živih vrst, ki zanimajo vecvrstno etnogra­fijo, je namrec bistveno širši in se sploh ne omejuje na živalske vrste, temvec vkljucuje tudi rastlinske – in še vec, vkljucuje tudi vrste, ki pripadajo kraljestvom gliv, protistov in cepljivk. Vecvrstna etnografija naceloma odpira vrata vsem živim vrstam. Posebej jo zanimajo poraja­joce se oblike življenja (vpliv teorij in filozofij t. i. emergentizma), prek tega pa tudi procesi postajanja cloveških družbenih svetov, v katerih so konstitutivno vgrajene medvrstne relacije in njihove ekologije. Cloveka je treba obravnavati kot vsako drugo živo vrsto, torej v klobcicu ekoloških relacij z drugimi vrstami v ekosistemu. Smer se lahko razume kot posthumanizem, nikakor pa ne kot ahumanizem: cloveška vrsta, ceprav konceptualizirana kot »vecvr­sta«, ostaja konstanten in bolj ali manj osrednji predmet njenega zanimanja. Ostaja torej antropologija, ceprav se mocno navezuje na biologijo in si, ne nazadnje, tako kot biologija postavlja vprašanje, kaj je življenje. Vracanje biologije v antropologijo je vsekakor pozitiven razvoj, ki pomaga tudi osvobajati antropologijo od biofobije kulturnega konstrukcionizma. Mocna navezava na biologijo morda najbolje pojasni preference medvrstne etno­grafije glede izbire živih vrst, ki jih vkljucuje v obravnavo. Opazimo lahko doloceno nagnjenje do mikroorganizmov, ki si ga brez posega sodobne biologije ni mogoce niti zamisliti: to smer je zakolicil Stefan Helmreich (2009), ki velja za enega zacetnikov vecvr­stne etnografije (Kirksey in Helmreich 2010). Nato je tu še fascinacija z glivami, ki so tako mikrobi kakor tudi veccelicarji: to pot, ki tudi ni ostala brez sledilcev, je utrla Anna Tsing (2012; 2015). Ko smo enkrat prestopili iz ožjega sveta vretencarjev v veliko širši svet drugacnih organizmov, si s klasicnimi etnološkimi pojmovanji živali in s kategorialnimi distinkcijami med njimi ne moremo vec pomagati. Naslednje živali v nizu multispecificnih preferenc so ptice. Thom van Dooren, eden vidnejših predstavnikov vecvrstne etnografije, je postal široko znan s svojimi raziskavami urbanih vran (van Dooren 2016; 2019) in ptic mrhovinark nasploh. Sara Asu Schroer je pre-ucevala medvrstno socialnost sokolov v okolišcinah domace reje (Schroer 2021). Song Hoon je napisala knjigo o danes zelo spornem obicaju množicnega streljanja golobov, ki ga na pra­znik dela imajo v nekem mestecu v Pensilvaniji (Hoon 2010). Za namecek dodajmo še knji-go belgijske empiricne filozofinje Vinciane Despret (ucenke slavne Isabelle Stengers), ki ji je dala naslov Bivati po pticje (Despret 2019) in ki jo je posvetila Isabelle Stengers, Donni Hara-way in spominu na Bruna Latoura. Ce na vso to pticjo etnografijo pogledamo s paralakticne­ga kota, se ne moremo ubraniti vtisa, da smo prica vrnitvi romanticne zagledanosti v ptice. Imamo nabor pticev, ki niso ne divji ne domaci, temvecso nekje vmes; so ujetniki, ki jim hra-no posredno ali neposredno priskrbijo ljudje; so prebivalci mest … Matthew C. Watson, ki si je v svojem kriticnem zapisu o vecvrstni etnografiji kot obliki sodobne mitologije za osrednjo tarco izbral van Doorena, ocita vecvrstnim etnografom, da prinašajo optimisticna sporocila, s katerimi poskušajo nasprotovati pesimisticnim napovedim poznoindustrijske destrukcije okolja (Watson 2016). Van Doorenova naracija o vedenjski plasticnosti in prilagodljivosti urbanih vranjih imigrantov je tolažilna; van Dooren »celo trdi, da s tem, ko se vrane po celem svetu selijo v mesta in se ucijo novih nacinov življenja, izvajajo eksperimente iz emergentnih oblik vranstva« (prav tam: 165). Vrh tega Watson še pribije, da je van Doorenova naracija »kvazialegoricna«. »Ce so se ptice (v mestih – op. B. B.) lahko naucile živeti na nov nacin, mar ne bi zmogli tega tudi mi?« (prav tam: 164) Ptice nam torej pripovedujejo o nas samih. Težko bi torej trdili, da vecvrstna etnografija izkljucuje domace živali in preferira divje, saj smo videli, da se rada ukvarja z živalmi, ki so vmes, ki so v procesih prehajanja, postajanja nekaj drugega, celo iznajdevanja novih življenjskih oblik. Tudi domacih živali se ne otepa, še posebej ne tovariških živali. Tu je pes seveda neizogiben. Donna Haraway (2003) je razvila kon­cept tovariške vrste (ang. companion species) s posebno referenco na cloveško-pasjo soodvisnost. Trdnejšo osnovo pa imamo za trditev, da vecvrstna etnografija pozablja na kmetijske živali. Ali pa se jih morda izogiba? Kadar v etnografski literaturi, ki se oznacuje za vecvrstno, tu in tam, zelo redko sicer, le naletimo na govedo, ovce, koze, konje (kot delovne živali), severne jelene, so to praviloma konteksti pastoralizma, najrajši nomadskega (na primer Fijn 2011; Galaty 2014). V zahodnih poznoindustrijskih družbah kmetijske živali niso vec delov­ne živali; ali natancneje, ne opravljajo vec težkih fizicnih del. Postale so predvsem živali, »dobre za jesti«, in v manjši meri še ekološki akterji, dobri za vzdrževanje kulturne krajine in za turisticno trženje. Kolikor so osvobojene težkega dela, jih lahko ustrezneje oznacimo za postkmetijske ali postproduktivne živali. Njihova reja, katere koncni namen je njihovo použitje in prilastitev njihovih telesnih proizvodov, kot so mleko, jajca, volna, koža, se je vecinoma preselila na intenzivne industrijske farme. Realnost teh farm, da ne govorimo o industrijskih obratih njihovega nadaljnjega procesiranja (transport, klavnice …), je nekaj, o cemer si vecina ljudi v teh družbah ne želi prav veliko vedeti. Sporadicna medijska senzaci­onalna porocanja in alarmantna denunciacija animalistov, ki poskušajo problem reševati s splošno kulpabilizacijo, nic ne prispevata k poznavanju realnosti teh obratov in sodobnih industrijskih rejskih praks. Etnografija bi tu bila zelo dobrodošla, vendar ni videti etnogra­fov, ki bi jo opravljali. Zagotovo bi pokazala, da industrijske farme za rejo živali niso kar »Treblinke«. Izogibanje taki etnografiji je sicer znacilno za celotno antropologijo. V pri­meru vecvrstne etnografije je to izogibanje popolno in to je njena pomembna šibkost, ki jo naredi tudi neodporno na radikalne animalisticne kritike (gl. na primer Kopnina 2017). Van Doorenovo tolažilno sporocilo, ki s sklicevanjem na urbane vranje imigrantke namiguje, da apokalipse ne bo, sicer ni znacilnost celotne vecvrstne etnografije, vendar ta etnografija goto-vo kaže poteze apoliticnosti. Kolikor se lahko strinjamo, da je apoliticnost tudi sama poli­ticna, lahko recemo, da je izogibanje vecvrstne etnografije delovnim živalim politicna izbira. To lahko ponazorimo z vecvrstno etnografijo slonov, ki jo njen avtor Piers Locke nekoliko pretenciozno imenuje etnoelefantologija (Locke 2013). Glede na to, da sloni v Jugovzhodni Aziji še vedno služijo kot delovne živali, ki ne prenašajo le turistov, temvec opravljajo tudi težka fizicna dela, bi bila etnografija delovnih slonov nadvse dobrodošla. Toda Locke si je rajši izbral raziskavo »upravljanja z ujetniškimi sloni« v nekem nepalskem rezervatu. Izbira predmeta raziskave in govorica, ki jo uporablja (sloni kot ujetniška popu­lacija), kažeta, da antropologija tu po tihem odpira vrata kriticni animalistiki, se podreja njenim agendam in se morda poskuša vnaprej zavarovati pred njenimi ocitki. SKLEP Sodobna etnologija-antropologija se z živalmi precej ukvarja. V naši analizi nekaterih modalitet tega ukvarjanja smo želeli tudi pokazati, da ne pomeni vsako »ukvarjanje z žival-mi« tudi že zanimanja za živali kot take. Naša veda je svoj pristop k živalim dolgo mislila v obzorju znamenite opozicije »dobre za uživati (jesti, kaditi itn.)« in »dobre za misliti«, pri cemer je drugemu polu, torej živalim kot simbolnemu resursu, vecinoma posvecala vecjo pozornost kot prvemu (koristne živali v najširšem pomenu besede). Danes veliko antropolo-gov meni, da je žival v obeh primerih dobra za nekaj, kar pomeni, da je instrumentalizirana. V obeh primerih je žival clovekov instrument. Clovek jo rabi bodisi kot simbolni bodisi kot materialni resurs. In veliko antropologov meni, da je to nesprejemljivo, zato išcejo rešitev, tretjo pot, ki bi prebila instrumentalno razmerje in vzpostavila žival kot subjekt. Ena od bolj priljubljenih zamisli je tista, ki jo je predlagala Donna Haraway: živali so dobre za to, da živimo skupaj z njimi; so dobre »to live with«. Kakšno vsebino naj bi dali temu nekoli­ko heideggerjansko zvenecemu konceptu, ni jasno. Živali so tovariška vrsta. Impresivno! In tudi ni cisto jasno, ali to razmerje zares ni instrumentalno … Antropologi naj bi, tako uci naša veda, poslušali in znali poslušati domacinske sogo­vornike. Na podeželjih revnih družb, kjer kmetijske živali še zmeraj delajo, in naših družb, kjer so delovne živali vpisane v socialnem spominu in tudi še v individualnih spominih sta­rih ljudi, bi antropologi, ce bi poslušali, lahko hitro ugotovili, da so domacinom (in naj­verjetneje tudi njihovim živalim) te umetelne distinkcije, s katerimi teoretsko ambiciozni antropologi želijo pomagati živalim, popolnoma irelevantne. Na sreco obstaja tudi razvojna antropologija, ki privlaci antropologe z bolj prizemlje­nimi zamislimi o tem, kako pomagati. Na primer, kako pomagati ljudem in njihovim živalim na revnih podeželjih. Ta antropologija ima boljše izglede, da ne diskriminira delovnih živali in se jim ne izogiblje. Ko razmišlja o dobrobiti živali, ne pozabi na dobrobit delovnih živali. O njej najveckrat vemo manj ali sploh zelo malo, ker je ne spremlja toliko pompa, kolikor so ga deležne teoretsko hiperambiciozne (in najveckrat lastni akademski reprodukciji posvece­ne) antropološke smeri. Pred kratkim je naša revija Etnolog objavila porocilo z mednarodne konference o vlec­nih živalih, ki ga je prispevala Barbara Sosic (Sosic2021). Kot je mogoce razbrati iz porocila, so strokovnjaki, zbrani z vseh koncev sveta, v svojih prispevkih konstruktivno razmišljali o najrazlicnejših vidikih problematike delovnih živali in predlagali ter opisovali obilico prak­ticnih rešitev in razvojnih projektov. Ti strokovnjaki niso nastopali kot advokati živali, ki bi branili njihove pravice (pravico, da ne delajo?), temvec so v svojih razmišljanjih, kako živalim izboljšati kvaliteto življenja, izkazovali obilico empatije. V antropoloških pristopih, kot je vecvrstna etnografija, bomo težko našli empatijo do delovnih živali. Glede na to, da je porocilo bilo objavljeno v etnološki reviji, bi seveda samoumevno pomislili, da je na konferenci mrgolelo antropologov, ce že niso najverjetneje bili prisotni tudi med organizatorji. Vendar nic od tega. Dobesedno nic. Ali smo prišli že tako dalec, da ljudje z empatijo do revnih kmetov in njihovih delovnih živali na antropologe sploh ne racunajo vec? CITIRANE REFERENCE ABC News 2019 ‘Maurice the Rooster Can Keep Crowing After Winning Lengthy French Court Battle.’ Splet­ni vir: , 22. 6. 2023. Baskar, Bojan 2020 ‘Burke med hibridi. Spremna študija.’ V: Peter Burke, Kulturna hibridnost. Ljubljana: Studia Humanitatis. Str. 111–150. Broglio, Ron 2008 Technologies of the Picturesque. Cranbury, NJ: Bucknell University Press. Descola, Philippe 2005 Par-delŕ nature et culture. Pariz: Gal-limard. 2018 Onstran narave in kulture. Ljubljana: Studia Humanitatis. Despret, Vinciane 2019 Habiter en oiseau. Marseilles: Actes sud. Elledge, John 2018 ‘Urban Walking Isn‘t Just Good For Soul. It Could Save Humanity.’ Spletni vir: , 22. 6. 2023. Ferber, Michael 2006 ‘The Eagles of Romanticism.’ Literatu­re Compass 3/4: 846–866. Fijn, Natasha 2011 Living With Herds: Human-Animal Co­-Existence in Mongolia. Cambridge: University Press. Galaty, John G. 2014 ‘Animal Spirits and Mimetic Affinities: The Semiotics of Intimacy in African Human/ Animal Identities.’ Critique of Anthropology 34(1): 30–47. Haraway, Donna 2003 The Companion Species Manifesto: Dogs, People, and Significant Otherness. Chicago: Prickly Paradigm Press. Helmreich, Stefan 2009 Alien Ocean: Anthropological Voyages in Microbial Seas. Berkeley: University of Califor­nia Press. Hoon, Song 2010 Pigeon trouble: Bestiary Biopolitics in a Deindustrialized America. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Karremann, Isabel 2015 ‘Human/Animal Relations in Romantic Poetry: The Creaturely Poetics of Chri­stopher Smart and John Clare.’ European Journal of English Studies 19(1): 94–110. Kirksey, S. Eben in Stefan Helmreich 2010 ‘The Emergence of Multispecies Ethnography.’ Cultural Anthropolo­gy 25(4): 545–576. Klein, Kaceylee in Lisa R. Pruitt 2023 ‘Rural Bashing.’ Uni­versity of Richmond Law Review 57(3): 966–1029. Kneževic Hocevar, Duška 2018 ‘»We Are Sustainable – They Are Not!« Farmers’ Understandings of Sustainable Agriculture in Slovenia.’ Anthropological Notebooks 24(2): 25–46. Kopnina, Helen 2017 ‘Beyond Multispecies Ethnography: Engaging with Violence and Animal Rights in Anthropology.’ Critique of Anthropology 37(3): 333–357. Locke, Piers 2013 ‘Explorations in Ethnoelephantology: Social, Historical, and Ecological Intersections Between Asian Elephants and Humans.’ Enviro­nment and Society 4(1): 79–97. Margulis, Lynn in Michael E. Chapman 2009 ‘Introduc­tion.’ V: Kingdoms and Domains: A Guide to the Phyla of Life on Earth. Lynn Margulis in Michael E. Chapman, ur. New York: W. H. Freeman and Com­pany. Str. 7–31. Mayr, Ernst 1963 Animal Species and Evolution. Cambridge, Mass.: Belknap Press. Mortensen, Peter 2000 ‘Taking Animals seriously: William Wordsworth and the Claims of Ecological Roman­ticism.’ Orbis Litterarum 55: 296–311. Oerlemans, Onno 2018 ‘Sing and Be Heard: Birdsong and the Romantic Lyric.’ Mosaic. An Interdisciplinary Critical Journal 51(2): 1–16. Perkins, David 2003 Romanticism and Animal Rights. Cam­bridge: Cambridge University Press. Ritvo, Harriet 1992 ‘Race, Breed, and Myths of Origin: Chil­lingham Cattle as Ancient Britons.’ Representations 39: 1–22. 2017 ‘The Domestic Stain, or Maintaining Stan­dards.’ RCC Perspectives 1: 19–24. Schama, Simon 1995 Landscape and Memory. New York: Vintage Books. Schroer, Sara Asu 2021 ‘Courtship Rituals: Imprinting and Interspecies Sociality in the Domestic Breeding of Birds of Prey.’ Society and Animals 29: 482–499. Sosic, Barbara 2021 ‘Vlecne živali v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Virtualna konferenca 8. in 9. maja 2021.’ Etnolog 31: 257–270. Thiesse, Anne-Marie 2001 La création des identités nationales. Europe XVIIe–XXe sičcle. Pariz: Seuil. Thomas, Keith 1983 Man and the Natural World: Changing Atti­tudes in England, 1500–1800. London: Allen Lane. Tsing, Anna 2012 ‘Unruly Edges: Mushrooms as Compani­on Species.’ Environmental Humanities 1: 141–154. 2015 The Mushroom at the End of the World: On the Possibility of Life in Capitalist Ruins. Princeton in Oxford: Princeton University Press. van Dooren, Thom 2016 ‘Authentic Crows: Identity, Capti­vity, and Emergent Forms of Life.’ Theory, Culture, and Society 33(2): 29–52. 2019 The Wake of Crows: Living and Dying in Shared Worlds. New York: Columbia University Press. Watson, Matthew C. 2016 ‘On Multispecies Mythology: A Critique of Animal Anthropology.’ Theory, Culture and Society 33(5): 159–172. Watt, Yvette 2017 ‘Down on the Farm: Why do Artists Avoid ‘Farm’ Animals as Subject Matter?’ V: Meat Culture. Annie Potts, ur. Leiden: Brill. Str. 163–183. Wordsworth, William 1991 ‘Lines Composed a Few Miles above Tintern Abbey, on Revisiting the Banks of the Wye during a Tour. July 13, 1798.’ V: William Wordsworth in Samuel Taylor Coleridge, Lyrical Ballads. R. L. Brett in A. R. Jones ur. London in New York: Routledge. SUMMARY This article analyses the processes of social and cultural change that have led to a profound transformation of people‘s relationship to nature and their environment in Western societies over the last two centuries. This transformation has also affected human-animal relations and, more specifically, people‘s attitudes towards farm (or „useful“) animals, which have evolved towards a decreasing interest in them or the progressive oblivion of them. The importance and function of farm animals declined significantly with the indus­trialisation of agriculture and other productive sectors, which no longer had a need for hard-working animals. Instead, the function of farm animals as food (‚good to eat‘) and the function of animals as providers of physical products (milk, will, eggs, hides, etc.) have come to the fore; more recently, the farm animal has also become a ‘custodian‘ of the agrarian landscape, an ecologically beneficial animal, a tourist attraction, etc. However, the trans­formed function of farm animals in changed production relations cannot fully explain the transformed cultural reticence towards them. The new attitude towards farm animals that has developed over the last two centuries is a particular aspect of the changed attitude towards nature in general brought about by Romanticism. The article follows an approach that links the new sentiment and the new aes­thetics of nature, the new appreciation of wild nature, with a sense of over-saturation with the cultivated agrarian landscape (Thomas 1983; Schama 1995; Descola 2005). The progres­sive oblivion of farm animals, which has its origins in Romanticism and its preference for wild, untamed, free animals, is observed from the perspective of two decisive steps that have led to the present situation: 1) the exclusion of domestic (as opposed to wild) animals; 2) the increasing oblivion of farm animals (as opposed to increased interest in companion animals). The central part of the article discusses the process of excluding farm animals in ethnology-anthropology, with a special focus with a special focus on multispecies ethnog-raphy. Multispecies ethnography opens the door wide to anthropology for all living species, not just animal species. This is a commendable step that can help social anthropology cure its biophobias. However, in self-declared multispecies ethnography, it is very difficult to encounter farm animals, with which anthropology has traditionally had a great deal to do. Farm animals, working animals that continue to work in the poor countries of the Global South (and are still present in social memory in the rich West, as well as in the individual memories of old people), receive virtually no interest and zero empathy among multispe­cies ethnographers. (The same holds true for a good deal of contemporary anthropology.) Zgodovinska etnozoologija Gabriela Majcna Historical Ethnozoology of Gabriel Majcen 1.01. Izvirni znanstveni clanek Peter Simonic DOI 10.4312/svetovi.1.2.33-47 IZVLECEK Clanek poskuša razumeti referencno polje poljudno pisane knjige Gabriela Majcna Zgodo­vina domacih živali in pitomih rastlin (1927), ki je prvo tovrstno delo na podrocju sloven-skega zgodovinopisja in etnologije. Najprej predstavi raziskovalne in družbene aktivnosti avtorja, potem naniza in ovrednoti vsebinske sklope njegove knjige, nato pa s primerjavo pomembnejših naravoslovnih oz. zooloških del iz 19. stoletja razkriva avtorske in teoretske vplive na Majcnovo pisanje. KLJUCNE BESEDE: udomacitev, zoologija, etnologija, zgodovina znanosti, Slovenija ABSTRACT The article attempts to understand the referential background of Gabriel Majcen's popularly written book Zgodovina domacih živali in pitomih rastlin (A History of Domestic Animals and Domesticated Plants, 1927), the first work of its kind in the field of Slovenian historiography and ethnology. First, the research and social activity of the author are presented, then the contents of his book are listed and evaluated. Finally, the theoretical and literary influences on Majcen's work are discussed through a comparison with more significant natural science or zoological works of the 19th century. KEYWORDS: domestication, zoology, ethnology, history of science, Slovenia UVOD Gabriela Majcna (1858–1940) lahko z gotovostjo prištevamo med najpomembnejše sloven-ske intelektualce na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Majcnovo ustvarjanje je dobro evidentirano in deloma preuceno. Sploh nereflektirana je ostala njegova knjiga Zgodovina domacih živali in pitomih rastlin, ki je izšla leta 1927 pri Književni zadrugi »Goriška matica«. Z njo je presegel svoje etnološke sodobnike, ki so živali in rastline obravnavali mimogrede, kot del kmeckega inventarja ali ljudskega slovstva. Z vprašanji sobivanja ljudi in živali, z udomacitvijo in sorodnimi temami, so se slovenski etnologi zaceli resneje ukvarjati šele v devetdesetih letih 20. stoletja, ko se je spet javno zaostrila okoljska kriza in je »narava« znova postala predmet cudenja in vrednote­nja (biocentrizem, ekocentrizem, simbiocene ipd.). Pravzaprav je preucevanje razmerij med ljudmi in živalmi postalo aktualno v zadnjih letih, prostorskemu, ontološkemu in še kakemu obratu pa se je pridružil še t. i. živalski obrat (Segata in Lewgoy 2016). Ko poskušamo v slovenski antropologiji slediti trendom, je pomembno, da se ne opiramo le na tuje avtorje, ampak da kriticno premislimo, kaj in kako je že bilo pred tem narejeno doma. MAJCNOVE ETNOLOŠKE INOVACIJE Gabriel Majcen je vecji del svojega raziskovanja posvetil Štajerski in Mariboru. Rodil se je pri Mariji Snežni (Zgornja Velka) v Slovenskih goricah. Po poklicu in poslanstvu je bil ucitelj, to se je kazalo na vseh podrocjih njegovega dela. Pisanje je namenjal širokemu in laicne-mu bralstvu, tako s temami, ki jih je izbiral za opisovanje, kakor tudi z nacinom podajanja zbranega gradiva in jezikom. Napisal je vec zvezkov Šolskih pesmi (1888–1901, notirano), predlagal metodo za pouk nemšcine v slovenskih ljudskih šolah (1895), napisal Metodiko zemljepisnega pouka v ljudski šoli (1905) in izdal Prvo citanko za slovenske osnovne šole (1928). Od leta 1897 do 1901 je za casopise pisal clanke s politicnimi in narodnovzgojnimi temami. Kot clan slovenskega odbora za publikacijo Das Volkslied in Österreich (Ljudska pesem v Avstriji) je od leta 1906 do 1913 zbiral po Štajerskem slovenske narodne pesmi in jih z napevi vred nabral nekaj nad tisoc (Muršic 2005). Poleg dr. Frana Kovacica je bil glavni ustanovitelj narodopisnega oddelka v muzeju Zgodovinskega društva v Mariboru, ki je danes integriran v Pokrajinski muzej Maribor.1 V Gospodarskih novicah, mariborskem katoliško in konzerva­tivno usmerjenem tedniku za štajersko podeželje (Europeana 2023), je objavil vec kmetijskih clankov, letnike 1910–1914 pa je v celoti spisal sam, tudi naravopisno rubriko Iz knjige prirode. Nekaj njegovih poljudnih predavanj pod okriljem mariborskega Zgodovinskega društva je bilo pozneje natisnjenih: Crtice iz slovenske zgodovine (1901), Prihod Slovencev v sedanje dežele (1904), Skoke pri Mariboru (1904), Donesek k uskoškim naselbinam v Skokah 1 Le bežno je zapisan podatek, da si je Gabriel Majcen edini prizadeval, da bi muzej mariborskega Zgodovinskega društva imel tudi prirodopisni oddelek (Šlebinger 2013). Naravoslovni oddelki ali muzeji sicer v takratnih evropskih znanstvenih središcih niso bili nic novega, toda Maribor ga še danes nima. na Dravskem polju (1905), Kamenita izbokla podoba zmaja v zidu cmureškega gradu (1905), K petdesetletnici Slovenske slovnice Antona Janežica (1905), Zgodovina Jarenine v Slovenskih goricah (1908), Kratka zgodovina Maribora (1926) in Zgodovina domacih živali in pitomih rastlin (1927). Imel je pomembno vlogo pri nastajanju Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, saj se je z dr. Franom Kovacicem leta 1919 udeležil pariške mirovne konference (Šlebinger 2013). Med zanimivostmi naj omenim še Majcnovo dolgoletno vodenje pevskega zbora Slovanske citalnice v Mariboru in pripravo pevske proslave ob obletnici kosovske bitke (1889), kot beremo v Majcnovem nekrologu (Baš 1940). Matija Murko je ustanoviteljem mariborskega muzeja predlagal, naj poleg opisov naro­dnega verovanja, šeg in navad vkljucijo še opise narodnega življenja, misli in cutenja, njegovih bivališc, vseh družbenih slojev, vizualno in tekstovno gradivo ipd. Leta 1906 je Majcen sesta­vil vec kot sto strani obsegajoce vprašalnice za preucevanje (štajerskega) življenja – Navod o narodopisni zbirki. Z devetsto vprašanji je zajel najrazlicnejša podrocja: Prirodoznanski ali biološki opis kraja, Opis prebivalstva, Clovek v raznih dobah, Obitelj in žlahta, Nekrvna žlah­ta, Družina in življenje v njej, Sosedstvo, prijateljstvo in obcevanje sploh, Posameznik kot ud obcine, župnije, pokrajine itd., Pravo, Stanovanje, Hrana, Obleka in nakit, Ogenj in svecava, Red in snaga, Skrb za lepoto telesa, Izobrazba, Pocitek, Zabava, Poezija, Modrovanje ipd. Majcen, posredno tudi Murko, je bil deležen kritike dr. Karla Štreklja. Jezikoslovec in zbiratelj slovenskih ljudskih pesmi je Majcnu ocital, da je v vprašalnicah prevec materialen, pojaven, premalo pa ga zanima duhovni svet naroda, ki se razkriva s predmeti in artefakti (Slavec Gradišnik 2000: 58; Hudales 2008: 164–174). Razlicne avtorice in avtorji priznavajo Majcnov zgodovinarski prispevek za slovensko Štajersko in njene naselbine ter njegov pomen za zbirateljstvo ljudskih pesmi, njegov prispe­vek k preucevanju domacih živali pa še ni bil ocenjen. Ob bližajoci se stoti obletnici izida knjige je prav, da to znanstveno škrbino zapolnimo. ZGODOVINA DOMACIH ŽIVALI Majcen je bil od Maistrovega prevrata leta 1918/1919 nacelnik Kmetijskega podrocja Mari-bor in okolica (Šlebinger 2013), s cimer bi lahko razložili njegovo poglobljeno zanimanje za kmetijstvo, živali in rastline. Knjiga Zgodovina domacih živali in pitomih rastlin je danes prava redkost, le nekaj knjižnic dovoljuje njeno izposojo, sam pa sem jo našel pri zasebnem antikvarju iz Šentjurja. V uvodu knjige izvemo, da je namenjena (tedaj vecinskemu) kmeckemu prebivalstvu Slovenije, da bi se poucilo o izvoru domacih živali in rastlin. Z delom je želel nadgraditi svoje pisanje v rubriki Iz knjige prirode (1910–1914), ki jo je objavljal v Gospodarskih novicah. Za podlistek v tem tedniku, v katerem je, kot pravi, opisoval »izvor in razvojno zgodovino« rastlin in živali, je uvodoma ugotavljal, da je vkljuceval premalo »znanstvenih pripomock­ov«. Slovenskim imenom živali in rastlin je zato v knjigi dodal še znanstvena imena, da bi s tem bralcem omogocil nadaljnje samostojno raziskovanje. Vendar je knjiga še vedno pisana zelo poljudno in brez resnega znanstvenega aparata, ce jo presojamo z današnjimi kriteriji. Poimensko v besedilu navaja le tri avtorje, Charlesa Lyella, Carla von Linnéja in Frana Erjav-ca, vendar ne tudi njihovih del. Po drugi strani pa je knjiga za tiste case podatkovno izjemno bogata in v skladu z znanstvenimi spoznanji tedanje ter mnogokje še današnje arheologije, antropologije, zgodovine, zoologije in botanike. Kot sam naslov pove, se v knjigi ukvarja tako z rastlinami kot živalmi, vendar sem za tukajšnji namen analiziral le sklop o živalih. Slika 1: Kopija dela Abecednega seznama v Majcnovi knjigi. Osrednja pozornost je posvecena gospodarski rabi živali in njihovi a) udomacitvi (»krotitvi«) v neolitiku ter b) prehodu od rejenja do selektivne reprodukcije (»goje«). Kulturne interpretacije in konotacije ter vsakdanja razmerja med clovekom in živaljo v tedanji kmecki družbi ga niso zanimali. Poudarek je izkljucno na gospodarskih živalih (in rastlinah). Avtorja niso zanimali recimo hišni ljubljencki v (mestnih) domovih, pravni vidiki zašcite ipd. Ko posamezna vrsta vstopi v cloveško družbo, ga pravzaprav neha zani­mati, v sodobni antropologiji, etnologiji in folkloristiki pa je prav to v središcu zanimanja (prim. Feinberg, Nason in Sridharan 2013; Golež Kaucic 2020; Kirksey in Helmreich 2010; Kirksey 2014; Latour 2004; Mullin 2002; Ogden, Hall in Tanita 2013; Sax 2009; Smerdel 2007, 2009, 2011; Štrubelj 1996). Pri izboru obravnavanih rastlin in živali je upošteval le tiste, ki jih je zaznal v tedanjih ali preteklih slovenskih kmeckih gospodarstvih, zato lahko knjiga danes služi kot register v slovensko (kmecko) družbo vkljucenih necloveških vrst. Število evidentiranih kulturnih rastlin je v seštevku vecje od števila domacih delovnih in drugace koristnih živali, kar je ekosistemsko logicno. Metoda Majcnovega raziskovanja in pisanja je zgodovinsko-difuzijska. Geografsko--zgodovinske enote njegovega razmišljanja so predvsem neolitska mostišca, spremembe v Evraziji (Arijeevropci), Srednja Evropa, Slovani in Slovenci od naselitve. Zgodovino udoma-cevanja živali in rastlin je razvrstil v sedem zgodovinskih obdobij: a) do 10.000 pred Kristu­som; b) od 10.000 pr. Kr. do 1500 pr. Kr.; c) od 1500 pr. Kr. do 500 po Kr.; c) 500–1500; d) 1500–1750; in e) od 1750 do danes. Nekatere živali so bile deležne vecje cloveške pozornosti, zato se v knjigi pojavijo v razlicnih poglavjih oz. obdobjih. Najveckrat nastopi pes. Majcen šteje cas s Kristusom. Opozarja, da Sveto pismo poroca o pastirjih in poljedel­cih (Abel in Kajn), v znanosti, ki sega bolj v davnino, pa ni tako tocnega odgovora (1927: 5). Pri oblikovanju razmer za udomacitev Majcen najprej sledi velikim geološkim dobam, ne pa biblicnemu casu. V prvem obdobju in zacetku drugega, ugotavlja, še ni bilo udomacenih živali (in rastlin). Na kratko opiše predzgodovino in geološke spremembe (»ledne dobe« in »medledja«). V tem delu je viden vpliv Charlesa Lyella (Principles of Geology, 1830), vendar dodaja tudi nekaj antropoloških elementov neznanega izvora: po zadnji ledeni dobi je mraz popustil, Evropo so prekrile rastline, velike živali pa so zaradi cloveka izginile. Ljudje so biva­li pod skalami, brez kovin in niso imeli udomacenih živali (Majcen 1927: 9–12). Na zacetku drugega obdobja (od 10.000pr. Kr. do 1500 pr. Kr.) omenja ostanke gomil na Danskem, Irskem, Francoskem, Portugalskem in na Sardiniji, ko prav tako še ni sledu o udomace­nih živalih. Do naglih sprememb pride po 8000pr. Kr., piše, kar je potrdilo tudi poznejše antro­pološko preucevanje (prim. Dyson 1953). Takrat je Evropa doživela »nagel razvoj prosvete« pod vplivom Indoevropejcev (»Arijeevropcev«) z obmocja Prednje oz. Zahodne Azije: kamnito orodje, dobro žgana glina, ribiške mreže, trnki, mostišca in pokop. Ta del Majcnovega pisanja je prav tako še veljaven in ga potrjuje t. i. kurganska teorija, ki je nastala na temelju arheoloških in lingvisticnih raziskav. Obdobje širjenja jezikovnega in kulturnega vpliva iz prednjeazijskih step danes postavljajo kakih tri do štiri tisoc let pozneje (prim. Gimbutas 1956). Takrat se je pojavila vrsta domacih živali in kulturnih rastlin, ki so omogocile vzpon Mezopotamije in Egipta (4000 pr. Kr.), dva tisoc let pozneje pa še bakreno orodje in kakih tisoc let pozneje uporabo brona. Prvo in posebno mesto med udomacenimi živalmi podeljuje psu, tako kot Carl von Linné, švedski botanik in zoolog iz 18. stoletja, na katerega se sklicuje. Do 8000 pr. Kr. pes še ni bil udomacen, ampak se je rad držal cloveških bivališc. Majcen je udomacenega psa najprej povezal z azijskim šakalom. Sledovi psa so vidni v tleh starih evropskih mokrišc, zato ga (še vedno ustrezno) imenuje mali šotni pes. Pozneje pridejo udomaceni potomci vzhodnoperzij­skega volka, ki so se kot pastirji razširili skupaj z ovcerejo. Sledijo pasme iz Afrike, potem doge, potomke tibetanskega volka, ki so bile med Rimljani priljubljene za varovanje doma in za lov. Vecina vseh drugih živali (govedo, svinje, koze, ovce) in rastlin (jecmen, pšenica, proso, lan, leca, grah, bob, mak, korenje, jabolka) je bila udomacena v casu od 8000 do 3000 pr. Kr, v naše kraje pa so prihajale z zamikom, z migracijami blaga in ljudi iz Azije in z Bližnjega vzhoda. Udomacitev goveda locira v Južno Azijo v cas okr. 7000 pr. Kr. iz goveda bateng, ki je bila »divjaca« (izvorna divja vrsta) pozneje udomacene vrste zebu.2Od tu naj bi izviralo tudi šotno govedo, iz katerega se je pozneje razvila današnja kratkorožna in manjša žival (znacilna za alpski prostor). V casu od 1500 do 500 pr. Kr. se je s težavno ukrotitvijo tura (znanstveno ime Bos primigenius) pojavilo dolgorogo udomaceno govedo na Ogrskem, v južni Rusiji in Sibiriji, iz njega pa naj bi scasoma nastala lisasta žival zahodne Švice in vzho­dnih Alp: bernsko, simentalsko, pincgavsko, koroško, muropoljsko, marije-dvorsko govedo. Tur naj bi sicer izumrl v obdobju od leta 1000 do 1600. Izvor udomacene svinje (znanstveno ime Sus vittasus) umešca v Jugovzhodno Azijo, na kitajski in malajski polotok, od koder se je prek srednje Azije in Mezopotamije razširila v Evropo. Tudi v Evropi naj bi udomacili svojo divjo svinjo (znanstveno ime Sus scrofa ferus) in so jo ponekod križali s staroazijsko. Križanec je vecji, ima ukrivljen hrbet in podolgovato glavo. Kozo naj bi udomacili socasno s svinjo, okrog 6000 pr. Kr. v Zahodni Aziji in Mezo­potamiji. Tudi tukaj išce arheološke dokaze v zemeljskih odtisih v okolici evropskih mostišc (»šotna koza«). V Evropo so se ovce razširile pozneje kot koze, okrog 2000 pr. Kr. V casu od 1500do 500pr. n. št se je koza umikala ovci in niso nastajale nove pasme. »Ker je domacih ovac mnogo pasem, je njihov izvor dolgo trapil ucenjake,« piše Majcen (1927: 20). V naslednjem obdobju (1500–500 pr. Kr.) nastaneta dve novi pasmi: brezroga ovca neznanega izvora in težkoroga ovca, ki je bila podobna današnji merinovki, njena »divjaca« pa naj bi bila stepna ovca (znanstveno ime Ovis arkal).3 Udomacitev je bila pomembna predvsem zaradi njihove masti in volne, ker pa so v Evropi mast pridobivali od svinj, so bile bolj zaželene volnate. Pradomovina konja je po Majcnovem pisanju Severna Amerika (2000 pr. Kr.), vendar so tam pozneje izumrli in se šele po »odkritju Amerike« znova vrnili na to celino. Azijskega konja so udomacili v stepah, v Prednjo Azijo pa naj bi ga pripeljali Mongoli. Evropski konj je težji, udomacili pa naj bi ga okrog 1000 pr. Kr. V knjigi sledijo fazani (ni povsem udomacen, ime pa govori, da so ga Slovani prevzeli od Skitov), gosi (od Grkov ok. 1000. pr. Kr., Slovani pa so jih za domaco rabo lovili v mocvir­natih obmocjih), cebele (Slovanom najbolj pri srcu, indoevropskega izvora, pomembne za vosek), golobi (od nekdaj naši ljubljenci, danes po svetu okrog sto pasem, znacilni za Markov trg v Benetkah in »mohamedanske molilnice«, v Evropo pridejo po Kristusu), osli afriškega in zahodnoazijskega izvora, ki so prišli k nam v casu po Kristusu, ceprav jim je tukaj premrzlo in premokro, bolje pa jim je v Dalmaciji in drugod ob Sredozemskem morju. Potem pa še race, pavi, kunci, sviloprejke (velika kitajska anticna skrivnost; 6. st. po Kr.), macke, pegati in purani. Po letu 650 po Kr. se je ritem »krotitve« rastlin in živali ustavil, namesto reje pa vse bolj prevladuje goja (»poseganje v zarod«, »vedenje o dedovanju lastnosti«, torej križanje in ohranjanje pasem). Z odkritjem Amerike so prišli v Evropo udomaceni potomci divjega purana, od rastlin pa paradižnik in koruza. 2 Domovina udomacenega goveda je vzhodno Sredozemlje oz. Severna Afrika (Crabtree 1993: 226). 3 Ovis vignei arkal oz. Arkal urial. Po letu 1750 je bilo Majcnu najpomembnejše uvajanje in pospeševanje krmilnih rastlin (detelja). Angleži so imeli v tem casu velike uspehe s križanjem svojih svinj s kitaj­skimi (jorkširska in berkširska pasma). Ob tem je avtor pripomnil, da je slovenska svinjereja njegovega casa prav tako »na visoki stopnji« (1927: 97–98). Ugotavlja, da je tradicionalna ovcereja Srednje Evrope in Sredozemlja stavila na pasme, ki so dajale veliko mesa, medtem ko sodobne, z volno bogate merinovke omogocajo Avstraliji prevlado na svetovnem trgu. »Vse pitome ovcje vrste imajo mnogo daljšo volno dlako nego njihove divjace,« piše Majcen (1927: 112). Za obdobje 18. stoletja že prej v razdelku o cebelah omenja, da je Slove­nec Anton Janša »na Dunaju, pozvan od cesarice Marije Terezije, s tolmacem ucil Nemce cebelarstva« (1927: 52). Majcnova knjiga Zgodovina domacih živali in pitomih rastlin ponu­ja obilico podatkov in opisov, ki jih na tem mestu ne morem povzeti in vseh ovrednotiti v luci poznejših raziskav. Slika 2: Kopija odlomka Majcnove knjige. Bolj kot se Majcen v opisih približuje sodobnosti, bolj etnopoliticen postaja: Nemce omenja v zvezi s prihodom pod njihov »jarem« (745–1918), ko smo »dobivali le drobtine«. Potem so Turki zasedli Carigrad in »niso razvijali kulture, ampak so ropali pri sosedih«, »turški vlastelini« pa niso cenili koristnih, ampak so cislali lepotne rastline (okrasne rastli­ne). Evropa je v tem casu odkrila Ameriko, zato so od tam v naslednjem obdobju v prišle »mnoge koristne in lepotne rastline« (Majcen 1927: 70). Raziskovanje v sodobni arheologiji in antropologiji umešca udomacitve posameznih vrst nekaj tisocletij prej: psa v cas okrog 14.000 let pr. n. št. (Zeder 2012), ovco in kozo v cas okrog 8000 let pr. n. št, prašica okrog 6000 let pr. n. št., govedo pa v cas okrog 7000 let pr. n. št. Ne glede na morebitne casovne ali prostorske premestitve izvora posamezne vrste v sodobnejših raziskavah je Majcen pravilno po kulturnem pomenu najprej nanizal štiri do pet živali, ki so najbolj vplivale na spremembe v sredozemsko-evropskem prostoru: pes, govedo, svinja, koza in ovca (Dyson 1953; Crabtree 1993). V sestavinah in besedišcu Majcnove knjige lahko prepoznamo teme in besedišce evropske družbe 19. stoletja. Predvsem zanimanje za biološko in kulturno evolucijo oz. prenašanje konceptov iz prve v drugo. Najsodobnejši, antropološko vizionarski in hkrati referencno skrivnosten se zdi Majcen v sklepnem poglavju, saj mocno preseže etnonacionalne, gospodarske in folkloristicne nacine umešcanja domacih živali. Ugotavlja, da je bil clovek pred udomacitvijo svoboden in mu ni bilo treba veliko delati, zdaj pa je priklenjen na eno mesto (stalno naseljen); znova alternativna Majcnova misel za starojugoslovansko kmetijsko državo in celo za (ekološko) antropologijo, ki je tako kriticno stališce do zgodovine kot civilizacijskega napredka sprejela v drugi polovici 20. stoletja (Lee in DeVore 2009 [1968]; Sahlins 1972). V duhu svojega casa je izpeljal primerjalni sklep, da se »sodobni Crnci zelo težko privadijo na delo« in da »uživajo v svobodi, cetudi so lacni« (Majcen 1927: 120). Skratka, udomacitev je povezana z ogromno duševnega in telesnega napora in samozatajevanja. A bistrila mu je um. Koliko cloveške inteligence biva samo v živalski pasmi, v rastlinski vrsti. Jacila mu je tudi voljo, varovala in utrjevala naravnost ter poplemenitila custvovanje … Zares velikanski je vpliv kulture živali in rastlin na duševni razvoj clovekov … Le na tej osnovi se je mogla zaceti vsa druga prosveta graditi. Kako slaboten je bil prvi clovek v Evropi, kako mogocen je pac v primeri z njim sedanji. (Majcen 1927: 108–109) Povzema, da smo najvec sort in pasem dobili iz Azije, veliko iz Amerike, malo iz Afri­ke in nic iz Avstralije. V tem smislu je bila »za vsako evropsko pokrajino … tujina pomemb­nejša od domacije«, »narodi so bili med seboj ucenci in dedici« (Majcen 1927: 104). Število do zdaj udomacenih in uporabljanih živali (»jedva dvajset«) in rastlin (»niti sto«) je za pokrajino, kot je Slovenija, zelo majhno, ugotavlja (Majcen 1927: 107). Tok kultivacije živali in rastlin ni bil enakomeren, ampak zdaj mocnejši, zdaj slabejši (Majcen 1927: 108). Z udomacitvijo se je spreminjalo tudi razmerje med clovekom in naravo. »V naravi se predrugacenje živali dogaja veliko bolj pocasi, medtem ko se goje izpreminjajo naglo« (Majcen 1927: 110; prim. Darwin 2010 [1868]: 2–3). »Cim dlje je žival udomacena, bolj je oddaljena od svoje zarodnice.« »Nekatere vrste se zunanjim vplivom upirajo bolje kot druge.« »Mnoge domace živali so vecje kot njihovi zarodniki ali divjace« (konj, kunec, gos), na drugi strani pa so »pasje vrste, govedo in puran izgubili na velikosti«.4 Z udoma-cevanjem so se spremenile lobanje živali, zaradi križanje pa se je spremenila tudi barva in dolžina dlak. S križanjem se je povecala mlecnost krav. Zaradi udomacitve je »oslabljena zdravstvena odpornost živali in skrajšana življenjska doba« (Majcen 1927: 109). Udoma-citev je spremenila tudi umske sposobnosti živali: pes je povzdignjen in je zato napredoval, svinje, osli, kure in ovce pa so nazadovali. »Opušcene domace živali se rade vrnejo v divje stanje, razen ovce in kure,« je pisal Majcen (1927: 114). Globalni in evolucijski pogled na udomacene rastline in živali je Majcna pripeljal do vprašanj, ki jim danes v antropologiji recemo ekosistemska, prostorska ali kulturnokrajinska: Uvedba domacih živali pa je preobrazila tudi površino zemlje. Ko je prvi clovek stopil v Evropo, so zemljino prekrivali gozdovi, ki so se menjavali s travišci, stepimi in mocvirji. To divjino so oživljale raznovrstne zveri … Kmetijstvo pa je enolicni divji svet spremenilo v prijazne pokrajine razlicnega znacaja, nekatere zveri skrcilo, druge iztrebilo in podnebje ublažilo. (Majcen 1927: 109) Glede na geografske lege podrocij s primarno udomacitvijo posameznih vrst (avtor navede geografske širine in dolžine) »vidimo, da so se morale rastline in živali našemu podnebju prilagoditi« (Majcen 1927: 109–110). ZNANSTVENE ŽIVALI V CASU GABRIELA MAJCNA Kot receno, zelo malo izvemo o referencnem polju Gabriela Majcna pri nastajanju obravnavanega kmeckega ucbenika. Knjiga nima seznama literature, operira pa s koncepti, ki jih v slovenski etnologiji in kulturni antropologiji ne najdemo še skoraj celo stoletje. Zato je bil poseben izziv – in osrednji znanstveni prispevek tega besedila – razumeti, od koga in kaj bi bil lahko crpal Majcnov genij. Povsem mogoce je, da je podatke povzemal iz drugih, tujih knjig. Izvirnikov mogoce niti ni videl ali študiral. Ne vemo, katere jezike je Majcen sploh razumel, poleg slovenšcine in nemšcine. Gotovo pa je z naravoslovjem v življenje tedanjega katoliškega kmetstva skušal vnesti evolucijski in taksonomski pogled na pasme in sorte. Žal tudi nimamo podatkov o branosti njegove knjige med obema svetovnima vojnama. Vpliv geologa Charlesa Lyella je najbolj ociten in jasen, saj uvodoma govori o paleoli­tiku in starejših geoloških dobah, ki so ustvarile razmere za neolitsko revolucijo. Švedskega botanika in humanista (potopisca) Carla von Linnéja je Majcen omenil le ob udomacitvi psa, ceprav je Linnéjev vpliv nedvomen vsaj v tem, da je vsem obravnavanim živalim (in rastlinam) pripisal še znanstveno ime. Z daljšim casovnim zamikom Majcna z Linnéjem povezuje tudi mocnejše prekrivanje naravoslovja in teologije, kot smo tega po stotjih znan­stvene sekularizacije vajeni danes. Linné je bil vrhunski naravoslovec in taksonom 18. stole-tja, vendar o vlogi boga ni dvomil. Podobno kot Newton je bil kreacionist. Naravni zakoni so v svojem bistvu skrivnostni, lahko jih preucujemo, lahko jih razkrijemo, ne moremo pa 4 Crabtree (1993: 207) piše, da je za vse zgodaj udomacene sesalce znacilno, da so manjši od svojih divjih prednikov (redukcija). jih nikoli povsem dojeti (Frängsmyr 1994). Majcen, evolucionist, o teh vidikih sicer ne piše, le cas še šteje po Kristusu. Pri opisu nekaterih vrst nekajkrat omenja »našega« prirodopisca – sicer strastne­ga preucevalca polžev, potopisca in pripovednika Frana Erjavca (1834–1887), pomembne­ga za uvajanje slovenske naravoslovne terminologije v 19. stoletju. Erjavec se je na Dunaju izobrazil za ucitelja prirodopisja na realkah. Leta 1875 je umaknil kandidaturo za že odobre-no redno profesuro za zoologijo na zagrebški univerzi. Pri Mohorjevi družbi je izdal vec poljudnih knjig: Domace in tuje živali v podobah (vec zvezkov; 1868–1873) ter Naše škodljive živali v podobi in besedi (vec zvezkov; 1880–1883).5 Poslovenil in priredil je prve slovenske šolske knjige iz prirodoslovja: Prirodopis živalstva (po Pokornem, 1864), Živalstvo – Zoolo­gija (poslovenjeno delo F. Schödlerja, 1875; glej Schödler 1860 [1848]), Rudninoslovje ali mineralogija (po Fellöckerju, 1867), Prirodopis rudninstva ali mineralogija (1883), Kemija (po Schödlerju, 1870), Somatologija (po Woldrichu, 1881) ( Jevnikar 2013).6 Erjavceva bese­dila so imela »znacaj znanstvene razprave v prijetni, resni ali šaljivi obliki, ce pisatelj govori izobraženemu obcinstvu v Zvonu …, da pa prevladuje bolj lahki pripovedni ton, ko se obraca na preprostega bravca Mohorjeve družbe« ( Jevnikar 2013). Slednje je v svoji knjigi o domacih živalih in rastlinah prakticiral tudi Majcen. Vendar, ce je bil Erjavec prirodopisec in šele nato tudi narodopisec in pripovednik, je pri Majcnu nasprotno: z današnjega gledišca lahko ugotovimo, da je v slovensko narodopisje in zgodo­vinopisje pripeljal zanimanje za kulturno zoologijo in botaniko. Ce je prvi naravoslovno znanost mehcal z literarnimi in narodopisnimi dodelavami, je drugi naravoslovje vpeljal v znanost o narodu in njegovi zgodovini. Erjavec je gotovo pomembno vplival na Majcna s prevodom zoološkega dela Friedri­cha Schödlerja. V Schödlerjevi knjigi prirode (Tušek in Erjavec 1875) spoznamo enostavno rastlinsko in zoološko klasifikacijo. Tušek je poslovenil poglavje o botaniki, Erjavec pa o zoologiji. V zoološkem delu knjige se sicer pojavljajo besede, kot so krotiti, ukrotiti ter doma-ce (živali, kukavice, ljudstvo, koze, kure, macke), vendar glavni namen knjige ni v postavi­tvi razlike med divjim in udomacenim. Udomacitev je bila relevantna, ne pa nosilna tema Schödlerjevega originala. Podružbljenje živali pa je v Majcnovi knjigi najpomembnejše in prelomno za spremembe v evropski družbi. Kulturni vpliv na življenje ter razvejenost pasem in sort je bil pri Majcnu mnogo vecji kot v nemškem ucbeniku in njegovem prevodu. Zoološko zanimanje za sesalce v delu Dunajcana Friedricha Schödlerja nas na primer pripelje do vecje zavitosti cloveških možganov v primerjavi s cetverorokimi opica-mi. Schödler piše o razlicnih lobanjskih oblikah ljudi: dolihocefalnih (v Erjavcevem prevo­du dolgoglavci: crnci [zamurci], hotentoti, kafri, avstralski zamurci, eskimojci in hinduji) in brahicefalnih (v prevodu kratkoglavci: laponci, mongolski narodi); drugod mešano. Iz 5 V njej so sklopi: 1. Živali opásne (nevarne) cloveku in njega zdravju; 2. Živali škodljive našim domacim živalim; 3. Živali ško­dljive po hišah in shrambah; 4. Živali škodljive sadnemu (ovocnemu) drevju; 5. Živali škodljive zelenjadi; 6. Živali škodljive poljšcini in senožetim; 7. Živali škodljive vinogradom; in 8. Živali škodljive gozdom. 6 Delitev naravoslovne materije na minerale, rastline in živali sledi Linnéjevi klasifikaciji treh kraljestev narave (1766 [1758]). prevoda Schödlerjeve knjižne klasike izvemo, da »velja za znak majhne in slabe razumnosti (inteligence), ako se na glavi, gledajoc od strani (v profilu), opaža, da celjust strce naprej« (Tušek in Erjavec 1875: 110). V istem poglavju o edinem dvorokem (bimana) rodu in razredu beremo, da se cloveške pasme ali plemena delijo na Kavkaško, Mongolsko, Etijopsko, Ameri­kansko in Malajsko pleme, ki pa med seboj niso strogo locena (prim. Majcen 1927: 111). Na drugem mestu v knjigi Schödler nadaljuje: »Narodi kavkaškega plemena odlikujejo se pred vsemi družinami po duševnem izobraženji in delavnosti, zato so se razširili po vsej zemlji in v mnozih krajih zmerom bolj in bolj izpodrivajo ondotne prastanovnike. Posebno ocitno je to v Ameriki.« (Tušek in Erjavec 1875: 232–234) Majcen, ki je zelo cenil Erjavca, priznava in omenja obstoj cloveških ras (pasem), toda o njih ni razpravljal, temvec je raje preuceval razvejanje Indoevropcev v narode v povezavi z razširjanjem kulturnih živalskih (in rastlin­skih) vrst. V zakljucku zato relativizira tedanjo nemško (arijsko) teorijo o prenosu azijskih kulturnih vrednot v Srednjo Evropo, ker da poenostavlja razpoložljive podatke o pestrosti in prepletanju migracij in sploh zanemarja pomen Slovanov (Majcen 1927: 106). Mocnejši in bolj neposreden vpliv na zasnovo knjige Gabriela Majcna je po mojem mnenju imelo avtorsko delo Frana Erjavca Domace in tuje živali v podobah; Slovenski mladi­ni v poduk in kratek cas, ki je izšlo v petih zvezkih (1868–1873).7Avtor najprej razlikuje med slovenskimi (domacimi) in tujezemnimi živalmi, pri obojih pa locuje še udomacene (doma-ce) in divje živali. Za primerjavo z Majcnom si torej poglejmo, katere domace domace živali je obravnaval Erjavec šestdeset let pred njim. To so na prvem mestu pes in njegova razlicna »plemena« (hrt, mesarski pes, doga, bernardinski, jazbecar, pticar, novofundlandec, koder, pinc, ovcarski itd.), macek, konj, osel, ovca, koza, govedo, bivol, svinja, zajec, kura, golob, raca, gos, puran, pegat, pav, fazan in labod. Med tujimi udomacenimi živalmi navaja sever-nega jelena, velbloda ali kamelo in lamo. Za razliko od Majcna se je Erjavec bolj ukvarjal z razlicnimi motivi ter ureditvami sobivanja ljudi in živalskih vrst po svetu, tudi s psihologi­jo odnosa, fiziologijo, prehrano in reprodukcijo živali, njihovim zdravjem in gospodarsko rabo. Erjavcev pristop je bil v tej knjigi torej bolj etnografski. Toda za današnjega bralca so nenavadni avtorjevi literarni pridevniki in dramatizirani opisi iz življenja živali, celo dialogi med njimi ipd. (npr. Puran je neumen bahac, godrnjav in jeznarit trapec; Erjavec 1868: 50). Zgodovina udomacitve posamezne vrste zanj sploh ni tako pomembna in jo vcasih le bežno omeni. Njegova klasifikacija je bila zoološka, popestril pa jo je s kulturno raznovrstnostjo sobivanja ljudi in živali. Tudi v potopisih ga je zanimalo v prvi vrsti ljudstvo s svojimi šega-mi in navadami, narodnopoliticnimi in socialnimi razmerami ( Jevnikar 2013). V Majcnovi knjigi se mi zdi najzanimivejša popolna odsotnost omembe Darwino­vega prispevka k pojasnjevanju udomacevanja živali (The Variation of Animals and Plants under Domestication, 2010 [1868]). Izbor udomacenih živali se namrec pri Darwinu in Majcnu precej sklada (pes, macka, konj, osel, svinja, govedo, ovca, koza, zajec, golob, raca, gos, pav, puran, sviloprejka, cebele; pri Darwinu še zlata ribica in sova), ceprav v drugacnem 7 Erjavec v delu ne citira nobenega vira in avtorja, tako da je njegovo avtorstvo vprašljivo. Zadnjo slovensko izdajo je leta 2020 pripravil Zavod Murmur iz Ljubljane. zaporedju, drugacnem casovnem in prostorskem razvršcanju udomacitev posameznih vrst ter drugacnem paberkovanju zgodovinskih podatkov. Njuna sklepna interpretacija je podobno evolucijsko velikopotezna. Sklop o morfolo­ških in vedenjskih posledicah udomacevanja na živalih pri Majcnu (1927: 110–115) spominja na Darwina (2010 [1868]: 445–473), pri katerem pa je bila udomacitev zgolj spremenjen kontekst za študij živalskih (in rastlinskih) variacij ter nasledstva. Temeljno izhodišce in cilj Darwinove analize sta zoologija in botanika, ne etnologija. Majcen se je v svoji knjigi enako­vredno posvetil vplivu udomacevanja živali na družbo in kulturo, kar je znacilen antropo­loški poseg. Podrobnejšo primerjalno analizo pušcam za drugo priložnost.8 Kljub dokaj podrobnemu iskanju med potencialnimi referencami nisem mogel najti tiste, ki bi lahko povsem pojasnila strukturo in vsebino Majcnove knjige. Arheološki in antropološki vplivi na avtorja so sploh neznani. Zaenkrat je gotovo le to, da so nanj vpli­vali razlicni avtorji iz druge polovice 19. stoletja, v slovenskem prostoru pa je nastala takrat enkratna kulturnozgodovinsko-zoološka študija. ZNANSTVENO UDOMACEVANJE RAZISKOVALNE TEME Majcnova knjiga je nastala na presecišcu evolucijske biologije in zgodovine na eni strani ter narodopisja in prosvetiteljstva na drugi. Zanimanje za domace živali kmeckega gospodarstva je bilo logicna posledica Majcnovega raziskovalnega in poklicnega dela ter potreb njegovih potencialnih bralcev. Živali predstavlja skozi prostore in case njihove udomacitve oz. »krotitve« in »goje«, kot pravi sam. Zanimal ga je predvsem vstop razlicnih vrst gospodarsko koristnih živali v cloveško družbo, še posebej evroazijsko in slovensko. Majcnov najvecji prispevek je register prevladujocih udomacenih živali na slovenskem podeželju. Da je bil velik sistematik, je dokazal s svojim delom pri nastajanju narodopisne zbirke v Mariboru, z obsežnimi vpra­šalnicami, zgodovinskimi pregledi krajev, z metodikami šolskega poucevanja – ter s študi­jem udomacenih živali in rastlin. V slovensko etnologijo (in zgodovinopisje) je Majcen pripeljal kulturno-zoološke vsebine, ki šele danes dobivajo veljavo. Ni pa nam predstavil domacega ali tujega znanja o živalih, sobivanja z njimi in razlicnih kulturnih pomenov, kar zanima sicer pogosto ahisto-ricno sodobno etnozoologijo in antrozoologijo.9 Kakorkoli danes ocenjujemo Majcnov evolucijski in zgodovinski prispevek, je bil s svojim zanimanjem za živali vsekakor poseben v svojem casu in tedanji etnologiji, ki je kmecko oz. ljudsko življenje videla predvsem skozi folkloristicna ocala in t. i. duhovno 8 Tudi slovenska humanistika 20. stoletja tega dela Darwinovega ustvarjanja ni preucevala. Veliko so pisali in objavljali o naravni selekciji in vplivu evolucionizma na humanistiko, toda na Cobissu nisem našel nobene enote, ki bi reflektirala njegovo razlago raznovrstnosti živali in rastlin pod vplivom udomacevanja. Tudi prevoda njegovega dela iz leta 1868 nimamo. 9 V slovenski etnologiji je sicer veliko mocnejša etnobotanisticna tradicija, o cemer prica število gesel v Slovenskem etnološkem leksikonu (Baš 2004). kulturo (Muršic 2005; Muršic in Ramšak 1995; Slavec Gradišnik 2000: 57–58), navseza­dnje tudi skozi evangelij in njegovo ljudstvo ( Jezernik 2013). Biološki materializem, ki ga je v obravnavani knjigi vpeljal Gabriel Majcen, ni spadal v ta okvir. Prek biologije – evolucijske teorije in zoološke taksonomije – je v njegovo razmišlja­nje o ljudeh in živalih vstopila tudi rasisticna (pasemska) teorija. Analitsko razvršcanje med vrstami in pasmami se je logicno nadaljevalo z razvršcanjem pasem cloveške vrste. Vseeno je v Majcnovem delu glede na cas njegovega nastanka presenetljivo malo rasisticnih tock, ki bi postavljale moralna in hierarhicna razmerja med njimi, ampak je do njih znanstveno in moralno kriticen. Z besedišcem pa se seveda ni mogel popolnoma izogniti tedanji znanstve­ni in politicni terminologiji (prim. Baskar 2022; Muršic 2022). Najbolj revolucionaren za svoj cas se zdi Majcen, kot receno, v sklepni interpretaciji, ko predstavi prilagoditveno (adaptacijsko) razmišljanje o ljudeh, živalih in rastlinah v neoliti­ku. Tu je še najmanj politicen, saj naniza celo vrsto posledic, ki bi jih težko uvrstili v teleološki kulturno-evolucijski niz, ampak predstavljajo težave in tudi napacne ali slabe prilagoditve (zavezanost zemlji, bolezni in odvisnost živali ipd.). Zadnje poglavje je pravzaprav najbolj kulturnoantropološko v smislu mehcanja biološkega determinizma, ki je prihajal iz zoologije. Takšnih zgodovinskih pregledov udomacevanja in sobivanja rastlin in živali danes v znan­stveni ter poljubni literaturi ne manjka. Vsekakor pa je bil Gabriel Majcen prvi, ki se je tega lotil v (poljudni) slovenšcini, in to skoraj stoletje pred drugimi. Odpira nam pot v bolj sistematicno preucevanje zgodnejših kulturno-ekoloških poskusov v slovenski etnologiji in zgodovinopisju. CITIRANE REFERENCE Baskar, Bojan 2022 ‘Rasizem danes.’ Glasnik Slovenskega etnološkega društva 62(2): 19–33. Baš, Angelos, ur. 2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Baš, Franjo 1940 ‘Nekrologi – prof. Gabriel Majcen.’ Casopis za zgodovino in narodopisje 35(1-2): 79. Crabtree, Pam. J. 1993 ‘Early Animal Domestication in the Middle East and Europe.’ Archeological Method and Theory 5: 201–245. Darwin, Charles 2010 [1868]: The Variation of Animals and Plants under Domestication. Cambridge: Cambri­dge University Press. Dyson, Robert H. 1953 ‘Archology and the Domestication of Animals in the Old World.’ American Anthropo­logist 55(5): 661–673. Erjavec, Fran 1868–1873 Domace in tuje živali v podobah. Slovenski mladini v poduk in kratek cas. Celovec: Družba sv. Mohorja. Europeana 2023 Gospodarske novice. Spletni vir: , 5. 1. 2023. Feinberg, Rebecco, Patrick Nason in Homsini Sridharan 2013 ‘Introduction: Human-Animal Relations.’ Enviro­nment and Society 4:1–4. Frängsmyr, Torem, ur. 1994 Linneaus. The Man and His Work. Canton: Watson Publishing International. Gimbutas, Marija 1956 The Prehistory of Eastern Europe. Part I: Mesolithic, Neolithic and Copper Age Cultures in Russia and the Baltic Area. American School of Prehistoric Research, Harvard University Bulletin No. 20. Cambridge, MA: Peabody Museum. Golež Kaucic, Marjetka. 2020 ‘Lastninske in nelastninske živali v urbanem okolju: aspekti dominacije, odtu­jenosti in speciesizma.’ Glasnik Slovenskega etnolo­škega društva 60(2): 42–57. Hudales, Jože 2008 Slovenski muzeji in etnologija. Od kabine­tovcudes do muzejev 21. stoletja. Ljubljana in Vele­nje: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Jevnikar, Martin 2013 ‘Erjavec, Fran (1834–1887).’ V: Slo­venska biografija. Petra Vide Ogrin, ur. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Spletni vir: , 18. 11. 2022. Jezernik, Božidar 2013 Nacionalizacija kulture. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Kirksey, Eben, ur. 2014 Multispecies Salon. Durham: Duke University Press. Kirksey, Eben in Stefan Helmreich 2010 ‘The Emergence of Multispecies Ethnography.’ Cultural Anthropology 25(4) (Multispecies Ethnography): 545–576. Latour, Bruno 2004 Politics of Nature. Cambridge, MA: Harvard University Press. Lee, Richard Borshay in Irven DeVore, ur. 2009 Man the Hunter. Chicago: Aldine. Linné, Caroli 1766 [1758] Systema Naturae per Regna Tria Naturae (Regnum Animale I.). Holmiae/Stockholm. Lyell, Charles 1830 Principles of Geology. London: John Murray. Majcen, Gabriel 1927 Zgodovina domacih živali in pitomih rast­lin. Gorica: Književna zadruga »Goriška matica«. Muršic, Rajko 2005 ‘Zapušcina zapisovalca ljudskih pesmi Gabriela Majcna.’ Traditiones 34(1): 49–60. 2022 ‘Naravna in družbena vecnost ras in rasizma? Sodobnost rasisticnih predstav in odgovornost znanosti.’ Glasnik Slovenskega etnološkega društva 62(2): 7–18. Mullin, Molly 2002 ‘Animals and Anthropology.’ Society & Animals 10(4): 387–393. Muršic, Rajko in Ramšak Mojca, ur. 1995 Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnolo­ških prizadevanj. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ogden, Laura A., Billy Hall in Kimiko Tanita 2013 ‘Animals, Plants, People, Things: A Review of Multispecies Ethnography.’ Environment and Society 4: 5–24. Sahlins, Marshal 1972 Stone Age Economics. New York: Aldine de Gruyter. Sax, Boria 2009 ‘Who Patrols the Human-Animal Devide.’ The Minessota Review 73-74: 165–169. Segata, Jean in Bernard Lewgoy 2016 ‘Animals in Anthropo­logy.’ Vibrant Virutal Brazilian Anthropology 13(2): 27–37. Schödler, Friedrich 1860 Das Buch der Natur. Die Lehren der Physik, Astronomie, Chemie, Mineralogie, Geologie, Botanik, Physiologie und Zoologie. Braunschweig: Vieweg. Slavec Gradišnik, Ingrid 2000 Etnologija na Slovenskem: med cermi narodopisja in antropologije. Ljubljana: Založ­ba ZRC, ZRC SAZU. Smerdel, Inja 2007 ‘O skrbi za zdravje delovnih volov na Slovenskem od 18. do konca 20. stoletja.’ Etnolog 17: 193–207. 2009 ‘Zvok besed, glas zvokov: o kulturi sporazu­mevanja z delovnimi voli na Slovenskem.’ Etnolog 19: 37–77. 2011 ‘Kaj nam lahko povedo voli na likovnih upodobitvah: o metaforicnih pomenih in vsakda­njih delovnih praksah.’ Etnolog 21: 103–138. Šlebinger, Janko 2013 ‘Majcen, Gabriel (1858–1940).’ V: Slovenska biografija. Petra Vide Ogrin, ur. Ljublja­na: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Spletni vir: , 20. 12. 2022. Štrubelj, Albina 1996 ‘Ljudska vednost o domacih živalih in tuja ucenost na naši zemlji.’ Traditiones 25: 453–460. Tušek, Ivan in Fran Erjavec 1875 Schödlerjeva knjiga prirode. Ljubljana: Matica Slovenska. Spletni vir: , 18. 11. 2022. Zeder, Melinda A. 2012 ‘The Domestication of Animals.’ Journal of Anthropological Research 68(2): 161–190. SUMMARY Gabriel Majcen (1858–1940) was one of the most important Slovenian intellectuals of his time. Many areas of his work have already been evaluated, but his book Zgodovina domacih živali in pitomih rastlin (A History of Domestic Animals and Domesticated Plants, 1927) has been overlooked. In this work, he surpassed his ethnological contemporaries who descri­bed animals and plants as part of the peasant inventory or folklore. Using the historical-diffusionist method, he described the origin of breeds of animals (and plant varieties) that he saw on Slovenian farms so that today the book can serve as a register of the farm animals (and plants). He described the origin of dogs, cattle, pigs, goats, sheep, horses, chickens, pheasants, geese, bees, pigeons, donkeys, ducks, peacocks, rabbits, silkworms, cats, guinea fowls and turkeys. Majcen divided domestication into several periods: to 10,000 BC; from 10,000 BC to 1500 BC; 1500 BC – 500 AD; 500 – 1500; 1500 – 1750; and after 1750. The book is extremely rich in data and is consistently knowledgeable about archaeo­logy, anthropology, history, zoology, and botany. He mentions only three authors: Charles Lyell, Carl Linné, and Fran Erjavec, but not their works. The main goal of the article is to determine where Majcen might have found inspiration for his book. For earlier geological periods (before Neolithic domestication) he certainly used Charles Lyell’s book Principles of Geology (1830), and the influence of Carl Linné (Systema Naturae per Regna Tria Naturae - Regnum Animale I., 1758) is visible in the added scientific nomenclature of animals (and plants). Majcen mentions primarily the Slovenian naturalist Fran Erjavec, who was important for the introduction of Slovenian scientific terminology in the 19th century, although the structure of their writings is quite different. Most important was Erjavec’s book Živalstvo-Zoologija (Animal Life-Zoology, 1875), a translation of part of a textbook by the Viennese naturalist Friedrich Schödler, Das Buch der Natur. Die Lehren der Physik, Astronomie, Chemie, Mineralogie, Geologie, Botanik, Physiologie und Zoolo­ gie (1848), which introduced the terminology of evolutionary zoology and, in part, racial theory into Majcen’s work. The article shows that Majcen was strongly inspired by Charles Darwin’s book The Variation of Animals and Plants Under Domestication (1868), althou­gh he does not mention it explicitly. Darwin’s influence is evident in both the selection of animals and the final interpretation of the effects of domestication on animal morphology and behaviour, although Majcen places emphasis on the influences of animal domestication on human (Eurasian) societies. Kako narediti dobrega konja? Analiza odnosov in konceptov skozi rejsko prakso How to Make a Good Horse: An Analysis of Relations and Concepts in Breeding Practice 1.01. Izvirni znanstveni clanek Lea Podgoršek DOI 10.4312/svetovi.1.2.48-59 IZVLECEK Reja domacih živali je ljudi od nekdaj fascinirala, z njo pa so se ukvarjali razlicni strokov­njaki in znanosti. V pricujocem clanku skušam rezultate s terenskega dela na specificnem primeru reje slovenskega toplokrvnega konja umestiti v širši kontekst reje domacih živali in rejstva nasploh. Z dodatno pomocjo teoretskih spoznanj osvetlim nekatere koncepte, kot so pasma, cistokrvnost, hibridnost in prilagoditev. Ti so vzporedno z velikim navdušenjem nad preucevanjem odnosov med ljudmi in živalmi še velikokrat nezadostno pojasnjeni. KLJUCNE BESEDE: konjereja, pasma, cistokrvna pasma, rejstvo, hibridizacija, prilagoditev ABSTRACT The breeding of domestic animals has always fascinated people and has been the object of study of various experts as well as sciences. This article presents the results of my fieldwork on a specific case, the breeding of the Slovenian Warmblood Horse, which I then try to place within the broader context of domestic animal breeding and breeding in general. Utilising the findings of different scientific fields and my own fieldwork, the article illuminates such key concepts as breed, purebred, hybridization, and adaptation. These are often insuffici­ently or incorrectly explained today despite the increasing enthusiasm for animal studies. KEYWORDS: horse breeding, breed, purebred, breeding, hybridization, adaptation UVOD Tematika clanka je danes še posebej aktualna, saj prav v zadnjih mesecih na protestih v prestolnici Slovenije poslušamo resne pritožbe, da so rejci domacih živali (in živali z njimi) podvrženi hitrim spremembam, ki jih narekuje evropska kmetijska politika.1 Ce sledimo Digardovi definiciji (2009), gre pri domacih živalih za prakse prehranjevanja, reproduk­cije in zašcite. Ob spremembah, ki jih clovek uvaja, tako sproži dinamicen proces prila­gajanja lastnosti živali. Pri tem je kljucno razumevanje koncepta prilagoditve.2 Raziskave vsakdanjih praks v tem procesu so pri uvajanju sprememb veckrat preprosto prezrte, pa vendar se zdijo za uspešen dialog kljucnega pomena. Predvsem bi bilo treba bolje razume-ti kulturne, družbene, politicne in ekonomske dimenzije, ki vplivajo na dejanja in znanje rejcev. V tem clanku se sicer ne bom neposredno posvetila politicni problematiki v sloven-skem kmetijstvu, ki se vecinoma dotika okoljskih vprašanj, ampak se bom posvetila procesu prakse reje domacih živali, podrobneje reji slovenskega toplokrvnega konja. Navezujoc se na problematiko, lahko izpostavim edinole metodologijo, ki bi jo lahko uporabili za reševa­nje problemov v zvezi z rejo domacih živali. To je etnoekološki pristop, ki ga je podrobneje opisal Guille-Escuret (1998) v knjigi Družbe in njihove narave. Ta pristop je kljucen, saj avtor pri njem ne izvzema bioloških, kemicnih in drugih relacij, temvec upošteva široko podrocje komunikacije v odnosu clovek–žival. Gre za analizo družbeno-ekoloških relacij, ki sem jih opazovala neposredno pri rejcih na terenu. Ucenje iz prakticne izkušnje je bilo kljucna metoda za prepoznavanje motivov, aspiracij in strahov rejcev pri njihovem delu, hkrati pa je bilo mogoce opazovati razlicne nacine sobivanja konjev in rejcev z drugimi živimi bitji in lokalno skupnostjo ter jih vkljuciti za podkrepitev rezultatov. Terensko delo je bilo opravljeno med 15. 5. in 3. 9. 2021 pri rejcih doma ter na pašnikih in v hlevih njihovih konj. Najpomembneje so k rezultatom prispevali rejci Slavko Mrkun, predsednik Zdru­ženja rejcev slovenskih toplokrvnih konj, Anton Pecovnik, upokojeni veterinar kobilar­ne Lipica, Darko Šuster, agronom, dolgoletni rejec mladih konj in nekdanji aktivni clan Združenja rejcev slovenskih toplokrvnih konj, ter Milan Kotnik, zdravnik, rejec in lastnik vrhunskih tekmovalnih konj, ki pri svojem delu uporablja tudi novejše metode. Izsledke iz terenske raziskave v prispevku umešcam v širši kontekst in s pomocjo razlicnih strokovnih in znanstvenih dognanj osvetlim kljucne koncepte na podrocju rejstva. V prvem poglav­ju predstavljam rejo domacih živali kot staro cloveško prakso ter išcem njene univerzal­nosti v dinamicnem procesu mešanja in ustvarjanja pasem. V drugem poglavju predstavim 1 Dva vecja shoda kmetovalcev sta bila organizirana v marcu in aprilu 2023 zaradi neusklajenosti okoljskih zahtev Nature 2000 in spremembe nadzora nad rejnimi živalmi z realnimi zmožnostmi kmetovanja (AI. Ma. 2023). 2 Prilagoditev tukaj razumemo v širšem kontekstu (Podgoršek 2021: 46–47), na primer za uspešno prilagoditev z vidika zooteh­nike velja, da živa bitja, pri katerih so bile uvedene spremembe, ustrezajo pricakovanim lastnostim. Za uspešno prilagoditev z vidika genetike velja, da so potomci živali, pri katerih so bile uvedene genotipske spremembe, še naprej zdravi in plodni (Dobz­hansky 1937). Za uspešno prilagoditev z etnozoološkega vidika pa velja, da živali po spremembi uspešno sobivajo s clovekom in zadovoljujejo njegove potrebe. Zanimiva so predvidevanja Jeana-Denisa Vigna (Descola 2018: 91), da neolitska ljudstva nacrtno niso želela udomaciti divjadi, temvecso jo raje lovili, zaradi zadržkov, da se bodo živali ob takšnem poseganju prevec spremenile. Lea Podgoršek Kako narediti dobrega konja? Vol. 1, Nr. 2, July 2023 49 Analiza odnosov in konceptov skozi rejsko prakso rejo slovenskega toplokrvnega konja, katerega pasmo so zaceli delati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V naslednjih dveh poglavjih se lotim osvetlitve konceptov hibridizacija, prilagoditev, cistokrvnost in plemenskost ter pasma ali rasa.3 V sklepu vkljucim in poja­snim še družbeno-kulturno in tehnicno dimenzijo reje. REJA DOMACIH ŽIVALI – PRASTARA CLOVEŠKA PRAKSA Reja domacih živali je poleg pašništva (pastoralizma), lova in nabiralništva ena od cloveških praks, ki ustvarjajo razmerja med živimi bitji. Clovek je vec tisocletij pred t. i. gradnjo narave v 17. stoletju (Descola 2018: 106) obvladoval nekatere univerzalne zakonitosti reje. Že Aristotel je pisal o tem, da novo vrsto z želenimi znacilnostmi dobimo s križanjem dveh razlicnih vrst. Hipokrat je pozneje dodal, da kar ni po zakonih narave, sproži deviantna stanja, ki so šibka in zato nezaželena (Müller-Wille 2007: 178). Iz etnografij Roya Rappa­porta Pigs for the Ancestors (2000) in Waldemarja Bogorasa o Cukcih (1901: 87) izvemo, da prakse osveževanja zunaj vrste pravzaprav niso produkt moderne zahodne znanosti. Rappa­port na primer piše, da rejci domacih svinj na obmocju Nove Gvineje svinje redijo tako, da jih preprosto spustijo na prosto in pocakajo, da jih oplodijo divje svinje. Na ta nacin, pravijo, ohranijo njihovo robustnost, ki je zanje zaželena znacilnost (2000: 17). V 16. stoletju so v kolonialisticnem duhu produkcije narave znanstveniki pisali o izboljševanju pokrajine (ang. improvement of landscape) in vzporedno tudi o izboljševanju živih bitij (Hoyle 2011). Eksperimente križanja živalskih in rastlinskih vrst so kolonialisti, navdušeni nad bitji iz drugih dežel, delali v mestnih zasebnih živalskih in rastlinskih vrto­vih ali menažerijah (Osborne 2000). Oblikoval se je nov odnos do sveta, ki je pripomogel k objektivizaciji narave v 17. stoletju. Necloveška bitja so skupaj s preostalim necloveškim svetom postala predmeti laboratorijev, ki so jih znanstveniki razstavljali in na novo sestav­ljali. Descola piše o gradnji narave (2018: 106), ki je pospešila produkcijo živih bitij z domi­nantnega položaja cloveka znanstvenika. Reja ter križanje eksoticnih in domacih vrst je v Franciji in zlasti v Angliji postala prava ekonomska panoga 19. stoletja (Baskar 2020: 120). V zootehniki avtorji navajajo paritvene sisteme, ki temeljijo na prastarem rejskem znanju. Campbell, Kenealy in Campbell navajajo »inbreeding« ali parjenje bližje sorodstvu, »linebreeding« ali parjenje s prednikom, »line crossing« ali parjenje med razlicnimi rodovi in »crossbreeding« ali parjenje med razlicnimi pasmami (2009: 173). Genetiki pri razlagi obnašanja genov uporabljajo koncepta homozigotnost in heterozigotnost (Lawrence 2005: 294). Parjenje bližje sorodstvu ali parjenje s prednikom omogoca vecji približek k homozi­gotnosti, saj so si geni bolj podobni. Vecja podobnost genov vpliva na podobnost potomcev, zato je to nacin, kako ohranimo želene znacilnosti. Zaradi vse vecje podobnosti genov lahko pride do degeneracije vrste, zato rejci vsake toliko casa uporabijo vnos od zunaj, tudi zunaj pasme. Takšen primer so že zgoraj omenjene domace svinje pri rejcih Nove Gvineje, pri 3 Pasma in rasa sta sopomenki. V francoskem jeziku obstaja celo enaka beseda rasse (Smith 2015). V slovenšcini in anglešcini konceptualno ni razlik, gre le za razlicno poimenovanje klasifikacije za ljudi in za živali. slovenskem toplokrvnem konju pa na primer parijo z angleškim ali arabskim toplokrvnim konjem (Mrkun, intervju 2021). REJA DOMACIH ŽIVALI – SODOBNE TEHNIKE Danes reja konja obsega široko podrocje tehnik, s katerimi rejci gospodujejo z naravnimi dejavniki.4Eno najpomembnejših znanj v konjereji je pravilna izbira žrebca za svojo kobilo, ki jo imajo že doma. Gre za znanje pravilnega parjenja genov, da bo potomec imel želene lastnosti. Pri tem uporabljajo rejsko znanje, upoštevajo smernice rejskih organizacij in sledi­jo lastnim idealom. Vodita jih radovednost in pricakovanje. Kotnik se pri izbiri žrebca zana­ša na svoje znanje medicine in izracune, ki so njegova skrivnost. Zaupal nam je: Jaz si neke podatke dol poberem iz interneta, to pr meni traja kakšen mesec, da to vsako leto naredim. […] Ene indekse si izracunam. Ne me zdaj vprašat, kako, ker se boste smejali, pa tega nisem še nobenemu povedal. In jaz na podlagi teh indeksov potem parim. […] To je pac del mojega cudaštva. […] Ampak jaz zdaj, kako sem si jaz to formulo, kako jaz to izracunam, to je moja stvar, ki je ne povem nobenemu. (Kotnik, intervju 2021) Pomembna je tudi izbira prave metode, da je oploditev kobile uspešna. Pred razvo­jem in popularizacijo metode prenosa jajcnih celic in zarodkov, pri kateri jajcece iz biološke matere z veterinarskim posegom prenesejo v nadomestno mater (Rus 2010), so se morali rejci odlociti, ali bodo šle njihove vzrejene kobile za šport ali za rejo. Nekateri rejci, ki se novih metod danes (še) ne poslužujejo, izbirajo. Šuster, ki ne zaupa uspešnosti slovenskih veterinarjev pri uporabi metode prenosa zarodkov, pravi: »Ce je kobila dobra, gre v šport, ce pa ni tako dobra, pa ima dober rodovnik, ali pa je poškodovana, pa je mama« (Šuster, intervju 2021). K temu potem doda, da morata biti oba starša cim boljša športnika, ce želimo imeti dobrega potomca. Ti izjavi sta si navzkrižni, in tukaj pridemo do splošne rejske proble­matike. Vecina rejcev to reši tako, da poišce kobilo, ki ima v rodovniku vrhunske športnike preskakovalce, ali takšno, ki je imela dobro kariero, pa se je poškodovala. Drugi problem rejcev izpostavlja Kotnik, ki ima rejsko kobilo vrhunsko športnico, izbral pa je žrebca, ki ima pri spermiju encimski defekt. To pomeni, da pri poskusu oploditve spermij ne more sam od sebe predreti ovojnice kobilinega jajceca. Verjetnost uspešne oploditve je tako manjša. Kotnik zato uporablja metodo zunajtelesne oploditve, in sicer metodo, imenovano intraci­toplazmaticno injektiranje spermatozoida, pri kateri gre za neposredno vstavitev spermija v jajcno celico kobile zunaj njenega telesa v laboratoriju (metoda Ovum Pick Up-ICSI 2022). To metodo v medicini uporabljajo tudi pri ljudeh, ki imajo težave z zanositvijo (Univer­zitetni klinicni center Ljubljana 2021). Zanimivo je, da Kotnik, ki je tudi zdravnik, rejske prakse nenehno primerja z ljudmi in primeri iz medicine. Ko v laboratoriju jajcece uspešno 4 Guille-Escuret (1998: 30) pri preucevanju razmerij izpostavlja za nas kljucno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ko raziskuje-mo podobna vprašanja: cesa rejci ne morejo zares nadzorovati, medtem ko gospodujejo nad naravnimi dejavniki. V njegovem pristopu vidimo, da gre za gospodovanje, in ne za popoln nadzor. Lea Podgoršek Kako narediti dobrega konja? Vol. 1, Nr. 2, July 2023 51 Analiza odnosov in konceptov skozi rejsko prakso oplodijo, ga zamrznejo in potem naknadno vstavijo v nadomestno kobilo. Biološka mati kobila tako želene lastnosti v genskem zapisu poda naprej na potomca in med tem lahko neprekinjeno nadaljuje s treningi in tekmovanji. Kotnik dodaja, da so primeri, ko se enako odlocijo tudi ljudje (intervju 2021). Glede dimenzij, ki vplivajo na izbiro metod pri rejcih, naj omenim, da opažamo genera-cijski razkorak. Poleg tega nanjo vpliva tudi ekonomska dostopnost in iznajdljivost rejcev na trgu z genskim materialom. V devetdesetih letih 20. stoletja je bila najbolj priljubljena meto­da naravni pripust, danes pa vecina rejcev izbere umetno osemenitev rejske kobile. Spogledu­jejo se tudi s prej omenjenim prenosom zarodkov jajcnih celic v nadomestno mater, vendar ta še ni toliko priljubljen. Pecovnik in Šuster pravita, da je v Sloveniji zelo malo verjetno, da bo takšna oploditev uspela, ce jo opravijo slovenski veterinarji (Pecovnik, Šuster, intervju 2021). Kotnik k temu dodaja, da je treba poiskati preverjene strokovnjake, ki lahko zagoto­vijo uspešnost. Sam najbolj zaupa laboratoriju Avantea v Cremoni v Italiji, vendar njihove storitve niso tako cenovno dostopne kot pri slovenskih veterinarjih (Kotnik, intervju 2021). SLOVENSKI TOPLOKRVNI KONJ Pasma je nastajala socasno z razvojem konjeniškega športa preskakovanje ovir v devetdese­tih letih prejšnjega stoletja. Kot preostale zahodne dobrine je tudi reja nacionalne športne pasme takrat izkazovala modernost. V Rejskem programu za pasmo slovenski toplokrvni konj so zapisali: »Po osamosvojitvi Slovenije se je vecje število rejcev usmerilo v rejo moder-nih športnih toplokrvnih konj« (Rus 2010: 4). Socasno z utrjevanjem narodnih simbolov Slovenije je tako nastajala tudi ta slovenska pasma. Kot posledica evforije za preskakovanje ovir je sledilo odprtje dveh vecjih centrov za rejo in trening, to sta Srednja kmetijska šola Grm v Novem mestu in Konjeniški center Grad Prestranek pri Postojni (Gorišek 2014; Rus 2010). Domace kobile so zaceli pripušcati z nizozemskimi in nemškimi žrebci ter oblikovali skupino živali z želenimi lastnostmi. Pri tem so sledili idealom in smernicam nemških orga­nizacij, ki so poudarjale jahljivost, ucljivost in tudi videz konj, je povedal Mrkun (intervju 2021). Niso bili toliko pomembni rezultati, temvec to, da rejec lahko konja pri treh letih, ko je ta zrel, cim bolje proda. Iz terenskih izsledkov lahko ugotovimo, da Mrkun, Šuster in Pecovnik, ki so bili vpeti v rejske dogodke, sledijo cilju, da konja pri treh letih, ko pokaže svoje potenciale bodisi za šport bodisi za rejo, cim bolje prodajo. Za vecino slovenskih rejcev je pomembno, da ima konj pri treh letih zdrave sklepe, je socializiran, vajen jahaca, ljudi, otrok, drugih živali, avto­mobilov, vajen odzivati se itd. Poudarka na dolocenem videzu ni toliko, kolikor je na konje­vem znanju in vodljivosti, je povedal Mrkun (intervju 2021). Omenjeni rejci so bili mocno vpeti tudi v razstavne dogodke, ki jih je obcasno organiziralo Združenje rejcev slovenskih toplokrvnih konj. Tam so se manifestirali ideali, kot so skladnost telesa, višina, primerno gibanje in eleganten skok v loku. Mrkun, Šuster in Pecovnik so me peljali vsak v svojo credo in ponosno govorili o višini, skladnosti, gibanju in socializiranosti konj s clovekom. Pecov­nik je celo naštel vse višine konj v svoji credi (Pecovnik, intervju 2021). Mrkun se je postavil ob svojega konja, pokazal razliko med višinami vihra, hrbtenice in križa na njegovem tele­su ter povedal, da je dobro, da je razlika malo manjša, da lahko jahac na njem pocne vec »kozlarij«. Povedal mi je, da s takšno obliko telesa konj pridobi višjo oceno za jahljivost za povprecnega jahaca, kar sovpada z ideali slovenske toplokrvne pasme (Mrkun, intervju 2021). Pri Kotniku sem poslušala predvsem o dosežkih prednikov ali drugih sorodnikov njegovih konj. Vseskozi je poudarjal zdravje konj, in sicer da je izredno pomembno pre­poznati primerne noge, zdrave noge in sklepe. Kot mi je povedal, je zdravstveno ozadje konj navadno zaupna informacija, zato je pomembno rejsko znanje tudi vzdrževanje stikov, ki rejca pripeljejo do informacij. Iz njegovih odgovorov sem razbrala, da se je vse od otroštva takšnih idealov ucil s spremljanjem mednarodnih tekmovanj v preskakovanju ovir. Želel si je narediti dobrega konja. Povedal mi je: »Jaz si takšnega konja, ki bi ga rad imel, ne morem kupiti (ker so cenovno nedostopni), lahko pa si ga naredim« (Kotnik, intervju 2021). Pove­dal je, da Belgijsko rejsko društvo Zangersheide, po katerem se zgleduje, ni tako naklonjeno idealu lepote, skladnosti telesa ali jahljivosti. Kar pomeni najvec, je višina skoka. Izpostavil je svoje mnenje, da so razstave konj, ce stremiš k vrhunskemu športu, tako ali tako brezpred­metne, saj lepota konja nima nic opraviti z dosežki v vrhunskem športu. Kotnik je edini od mojih sogovornikov, ki je dlje casa ostal lastnik tekmovalnih konj. »Jaz nisem nobenega konja še nikoli zares prodal,« je povedal (intervju 2021). Njegov cilj je, po belgijskem zgle­du, da konj cim višje skoci, da dosega cim boljše rezultate na mednarodnih tekmovanjih in da ga proda malo pred vrhuncem kariere. Da bo konj cim višje skakal in imel cim daljšo in uspešno kariero, pa mora imeti predvsem zdrave sklepe. To doseže tako, da za parjenje izbe-re žrebca, ki je zdrav in ima zdrave potomce. Vrednost konja pri Kotniku je torej merjena v doseganju rezultatov na tekmovanjih, pri drugih pa po nemškem sistemu v potencialih jahljivosti, skladnosti in lepem gibanju. Te zadnje pa konj pokaže v prvih letih treninga, ko ocenjujejo njegovo perspektivnost. Vsi rejci navsezadnje danes stremijo k parjenju svojih rejskih kobil z žrebci, ki dose-gajo cim boljše rezultate v skoku v višino v evropskem ali celo svetovnem merilu. Na to vpli­vajo tudi zmožnost ekonomskega vložka in dobre mednarodne povezave, znanje jezikov, možnost udeležbe na mednarodnih tekmovanjih ipd. Takšna pragmaticnost reje vpliva na genetsko pestrost in razlicen videz konj. Parjenje med ravno prav oddaljenimi sorodniki vpliva tudi na splošno zdravje konj. Mrkun mi je povedal (intervju 2021), da je v Sloveni­ji zakonsko doloceno, da je mogoce pariti v sorodu pet generacij narazen. Za kontrast je omenil rejo arabskega toplokrvnega konja, kjer je izpostavil, da imajo težavo zaradi pomanj­kanja žrebcev in parjenja preblizu v sorodu, kar povzroca bolezni. Etnografska študija Cristine Grasseni o govedorejcih (2007) nam lahko pomaga razložiti naucenost o tem, katere so želene znacilnosti pri živalih. Skozi nacrtno posnemanje in ob vsakodnevnem druženju z živalmi se govedorejci že od malega ucijo presojati, kaj je lepo in kaj ne. Avtorica opisuje primer oceta, ki svojemu sinu ponosno kaže figurice goveda in ga s tem uci o idealnih telesih živali. Prav tako poteka »kazanje figur« na rejskih razsta­vah, na prodajnih oglasih konj in na tekmovanjih, kjer se ideali manifestirajo. Rejci se trudi­jo pri svojem delanju konja tem idealom cim bolj približati. Zavedajo se, da rezultata ne Lea Podgoršek Kako narediti dobrega konja? Vol. 1, Nr. 2, July 2023 53 Analiza odnosov in konceptov skozi rejsko prakso morejo popolnoma nadzorovati. Vsi sogovorniki potrjujejo, da sta prav ta radovednost in pricakovanje glede rezultata njihova kljucna motivacija pri njegovem delu. Kot pravi Šuster: »Nikoli zares ne veš, kaj bo prišlo ven. In to je tisto.« (intervju 2021) Tukaj vidimo, da gre za upoštevanje dvosmerne relacije. Ceprav se na prvi pogled zdi, da je odnos rejca in domace živali popolnoma hierarhicen ter v njem vlada popoln nadzor, ne smemo predpostaviti, da so domace živali v tem odnosu pasivni objekti oziroma materializirani akterji. Iz pogovorov je jasno, da so rejci fascinirani prav nad to aktivno dvosmernostjo v razmerju ljudi in živali. Tudi takrat, ko razmišljajo in kalkulirajo o tem, kako narediti dobrega konja. PASMA Iz prakticne rejske izkušnje delati dobrega konja, za katerim stoji tehnicni okvir pasemske klasifikacije, se lahko veliko naucimo o konceptih pasma, prilagoditev in hibridnost.5 V razlicnih virih se pojavlja problem »paradoks pasme«, in sicer ker naj bi šlo za staticno in obenem zaradi nenehnih sprememb tudi za dinamicno kategorijo (Guest in Mattfeld 2019). Staticnost z vodenjem rodovne knjige, nadzorom, omejitvami in manifestacijami skupnih idealov zagotavljajo rejske organizacije, rejska skupnost. Pri tem je pomembno delati na skupni ideologiji, saj so ideali, h katerim stremijo rejci, kljucen motiv. Ko delajo konja, hkrati udejanjajo svoje ideale v živem bitju. Rejske organizacije uporabljajo koncept plemenskosti, torej »plemenjak« ali »plemenska žival« (Rus 2010). Plemenska žival po Uradnem listu Republike Slovenije oznacuje »vsako domaco žival, ki je ocenjena in odbrana na posameznih stopnjah selekcije v skladu z rejskim programom, v katerega je vkljucena« (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 2006: 1). Ce se navežemo na rejski program slovenskega toplokrvnega konja: status plemenskosti lahko dobi konj, ki ima vse zahtevane znacilnosti, potrebne za registracijo pod posamezno pasmo. Šuster pravi, da so še pred nekaj leti konje, ki so jih prepoznali za slovensko toplokrvno pasmo, žigosali z žigom v podobi Triglava in crke S. Ta praksa še posebej veliko pove o povezanosti nacionalne ideologije z nastajajoco pasmo. Rejci so mi ponosno pokazali rodovniške liste in družinska drevesa svojih konj. Koncept pasme razumemo še bolje, ce uspemo doumeti, da med pasmo in raso ni pomenske razlike. Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon, je namrec predstavil tri polja védenja, ki naj bi bila pomembna pri oblikovanju modernega razumevanja koncepta rase. Eno izmed polj obsega védenje, da so dolocene znacilnosti plemstva povezane s sorodstve­nimi vezmi. Družbeni status, ki se je oblikoval iz znacilnosti plemstva, je tako odvisen od sorodstvenih povezav. To védenje je bilo še posebej popularno v francoski aristokratski družbi. Tu pridemo do analogije delitve na pasme z družbenim statusom plemenskosti, ki ga doloca sorodstvo. Buffon navaja, da so takšno dojemanje rejci pozneje prenesli v klasi­ 5 Ker sta pasma in rasa sopomenki, se lahko veliko naucimo tudi o rasah in rasni klasifikaciji, torej o delitvi cloveštva na rase ter dojemanju kulturne in biološke hibridnosti. O kulturni hibridnosti je pisal antropolog Peter Burke (2020), vec o sopomensko­sti in dojemanju koncepta rasa oziroma pasma pa je najti v knjigi Human Nature and Human Difference: Race in Early Modern Philosophy (Smith 2015). Z razumevanjem in povezovanjem teh konceptov lahko pridemo do pomembnih ugotovitev o kate­gorizaciji živih bitij in ideologijah, ki te kategorije usmerjajo. fikacijske sisteme živali (Doron 2012: 75, po Buffon). To lahko iz rezultatov pogovorov s sogovorniki tudi potrdim. PRILAGODITEV IN HIBRIDNOST Toplokrvni konji, ki so okretni, športni in primerni za jahanje, so nastali z mešanjem razlic­nih delovnih in hitrih afriških ter arabskih konj. Okretnejše in hitrejše konje za jahalne dirke na olimpijskih igrah so v anticno Grcijo morda pripeljali iz Afrike že v 7. stoletju (Markman 1969: 8). Avtor ugotavlja, da je prav takrat, ko so bile jahalne dirke prvic predstavljene na Olimpu, Grcija vzpostavila pomembno trgovsko pot s Severno Afriko (prav tam). Slika 1: Olimpijska disciplina hitrostnega jahanja konj brez stremen, poslikava panatenajske amfore (Remijsen in Clarysse 2021) Na Zahodu spet odmevneje slišijo za nacrtno rejo toplokrvnih konj ob spremembi kmetijskih praks in socasnem pojavu jahalnih šol. V Angliji so bili navdušeni nad hitrimi arabskimi konji, ki so jih želeli uvesti v angleške šole, vendar so imeli zaradi nervoznega temperamenta z njimi kar nekaj težav (Russell 2007: 60). Zahteve plemstva v Angliji po okretnejših konjih so med 16. in 18. stoletjem spodbudile križanje razlicnih konj, ki so jih pripeljali kolonialisti. Tako so z mešanjem oziroma hibridizacijo dobili ustreznega konja, ki ga danes poznamo kot angleškega polnokrvnjaka. Pasma je idealizirana že v svojem imenu z asociacijo na polno oziroma cisto kri. Podobno zgodbo ima pasma lipicanec. Njegove prednike razlicnih pasem lahko vidi-mo na spodnji fotografiji. Vidimo, da je lipicanec navsezadnje hibrid med pasmami kraške­ga, arabskega, andaluzijskega in neapolitanskega konja. Pojem cistokrvnosti, cistosti in Lea Podgoršek Kako narediti dobrega konja? Vol. 1, Nr. 2, July 2023 55 Analiza odnosov in konceptov skozi rejsko prakso polnokrvnosti pasme je ideološko poimenovanje pasme, ki služi ohranjanju njenih izbranih lastnosti, nadzoru nad rejo ter v nekaterih primerih tudi utrjevanju nekaterih simbolov in idej, ki jih rejci poustvarijo v živali. Slika 2: Pasme prednikov lipicanca (Šalehar, Lotric in Potocnik 2013: 111) Da bi bolje razumeli proces hibridizacije, moramo pojasniti še koncept prilagoditve, seveda v širšem pomenu, ne zgolj kot aklimatizacijo. Guille-Escuret (1998: 106, po Robson 1978: 280) navaja dve razlagi. Prva je prilagoditev s spremembo v genomu, torej genotipska prila­goditev, druga pa vedenjska prilagoditev, ki se zgodi kot odziv na pritiske okolja. Ti dve vrsti prilagoditve se lahko odvijata tudi socasno, kot odgovor na okolje, klimo, družbene in/ali politicne spremembe.6 S postavitvijo prilagoditve v zgodovinski kontekst hitro ugotovimo, da sta se clovek in konj tisocletja prilagajala na pritiske in zahteve okolja.7 Kot je povedal Digard v referatu Les animaux domestiques, une passion française (2022), prevod Domace živali, francoska strast, si clovek ob prvi udomacitvi konja ni mogel niti približno predstavlja-ti, kakšne vse koristi mu bo ta žival prinesla. Prav tako kot si takrat ni mogel predstavljati, da bo potoval s kocijo ali na hrbtu konja preskakoval ovire in ob tem zabaval množice ljudi. To je odnos cloveka in konja postavilo pred dejstvo, da se bosta morala prilagoditi, spremeniti odnos in s tem drug drugega, socasno. Predniki današnjega slovenskega toplokrvnega konja so vecinoma domace delovne kobile, pripeljane iz Ceške in držav nekdanje Jugoslavije, ter nemški in nizozemski žrebci, ki so potomci angleških konj, ti pa arabskih. Navsezadnje smo 6 Glej na primer Beauty or Statistics: Practice and Science in Dutch Livestock Breeding 1900–2000 nizozemskega zgodovinarja Berta Theunissena (2020). 7 Zelo zgovorna je etnografija Mastodonte et fil d‘acier: L‘épopée du cheval breton avtorice Bernadette Lizet (2003), ki opisuje pre­obrate v reji bretonskega konja in družbeni odziv nanje. vsi hibridi. Tako piše Peter Burke v knjigi Kulturna hibridnost (2020). Velika pestrost konj, ki jih imamo danes, je predvsem rezultat izredno širokega nabora znacilnosti domacih kobil in njihovega preprodajanja. To z zasledovanjem genomov s pomocjo analiz DNK dokazujejo tudi genetske študije (Vilŕ idr. 2001). SKLEP Etnoekološki pristop, ki sem ga uporabila pri terenskem preucevanju konjerejskih praks, ne zanemarja bioloških in tehnicnih razmerij: raziskovalec je izzvan, da se poglobi tudi v zootehniško in genetsko razlago kljucnih konceptov. Pasma je lahko staticna kategorija, prav tako pa je zaradi nenehnega spreminjanja idej o tem, kaj pomeni dober konj, izredno dinamicna. Na ta odgovor pri rejcih vplivajo razlicne dimenzije. Raznolikost vidimo v okoljih, iz katerih rejci crpajo znanje in kjer se manifestira­jo ideali dobrega konja. Ob upoštevanju zgodovinskega konteksta konjereje moramo pasmo razumeti izredno dinamicno, saj se ob spremembah potreb ljudi in tudi lepotnih idealov nenehno ustvarja oziroma poustvarja. Lahko trdimo, da je pasma produkt hibridizacije in mešanja, tako v biološkem kot tudi v družbenem smislu. Živim bitjem je namrec univer­zalno prav to, da se nenehno prilagajamo drugo na drugega, na živo in neživo okolje. Akli­matizacija, mešanje, hibridnost je univerzalnost živega. Med nami vsemi obstajajo nenehne medvrstne in znotrajvrstne relacije, ki so odvisne od spreminjajocega se vecvrstnega okolja in družbenih sprememb. Z razumevanjem pasme kot tehnicne in dinamicne kategorije se lahko otresemo rasnega kategoriziranja , ki ga je za seboj pustila zgodovina znanosti. Navsezadnje smo vsa živa bitja spreminjajoca, tudi ljudje uporabljamo tehnike umetnega osemenjevanja, ko pride do strahu pred neplodnostjo, tudi vrhunski športniki poišcejo nadomestne starše za svoje otroke. Razlika med ljudmi in živalmi je sicer v tem, da smo v preživetvenih sistemih osvojili potrebno tehnicno znanje, s katerim znamo z živalmi gospodovati. Pa vendar, kot ugotovimo iz percepcij naših sogovornikov, je pri reji najbolj zanimivo ravno tisto, kar je neobvladljivo, cesar nikoli ne moremo zares nadzorovati. V sklepnem delu pomislimo še na posledice uvajanja novih nacinov sobivanja. Kaj bi se zgodilo, ce bi kmetijske politike nenadoma uvedle drasticne spremembe na podrocju reje? S prehitrim poseganjem na nacin »od zgoraj navzdol« lahko povzrocimo veliko škode. Takšen žalosten primer poznamo iz Rusije (Vladimirova 2020). Evenkom, rejcem severnih jelenov v Sibiriji, je bila vsiljena kontrolirana reja brez izpušcanja v divjino zaradi težnje po ohranjanju nadzora. Na to se niso uspeli prilagoditi v tolikšni meri, da bi lahko ohranili ustrezno sobivanje, zato so rejci postali prehrambno šibkejši, jeleni pa so zaradi vseživljenj­skega ujetništva izgubili dolocene lastnosti. Ob spremembi odnosa so se spremenili vsi, tako rejci kot jeleni, da so se lahko prilagodili. Takšen nacin vdora v prehrambni režim ni osamljen primer, kadar gre za prevzemanje politicnega nadzora, saj je strateško zelo ucinkovit in posre-den. Verjamem, da imamo etnozoologi tukaj pomembno nalogo, da v vse vecjem zanimanju za spremembe na podrocju kmetovanja in reje živali ob sprejemanju ukrepov opozorimo tudi na nekatere kljucne relacije in prakse, ki jih preprosto ni mogoce spremeniti cez noc. Lea Podgoršek Kako narediti dobrega konja? Vol. 1, Nr. 2, July 2023 57 Analiza odnosov in konceptov skozi rejsko prakso CITIRANE REFERENCE Al. Ma. 2023 ‘Pogajanj med vlado in predstavnikov kmetov še ni na vidiku.’ Spletni vir: , 5. 5. 2023. Avantea.it 2021 ‘Ovum Pick Up-ICSI: Cutting-Edge Technolo­gy for Elite Horse.’ Spletni vir: , 30. 10. 2022. Baskar, Bojan 2020 ‘Peter Burke med hibridi.’ Spremna študija. V: Kulturna Hibridnost. Ljubljana: Studia Humanitatis. Str. 111–150. Bogoras, Waldemar 1901‘The Chukchi of Northeastern Asia.’ American Anthropologist 3(1): 80–180. Burke, Peter 2020 Kulturna hibridnost. Ljubljana: Studia Humanitatis. Campbell, John, Douglas Kenealy in Karen Campbell 2009 ‘Principles of Selecting and Mating Farm Animals.’ V: Animal Sciences: The Biology, Care, and Produc­tion of Domestic Animals. John Campbell, Douglas Kenealy in Karen Campbell, ur. Long Grove: Wave­land Press. Str. 162–178. Descola, Philippe 2018 Onstran narave in kulture. Ljubljana: Studia Humanitatis. Digard, Jean-Pierre 2009 L’Homme et les animaux dome-stiques: Anthropologie d’une passion-Nouvelle édition augmentée. Paris: Fayard. 2022 ‘Les animaux domestiques, une passion fran­çaise.’ Spletni vir: , 26. 10. 2022. Dobzhansky, Theodosius Grigorievich 1937 ‘Genetic Natu­re of Species Differences.’ The American Naturalist 71(735): 404–420. Doron, Claude-Oliver 2012 ‘Race and Genealogy. Buffon and the Formation of the Concept of »Race«.’ Humana. Mente Journal of Philosophical Studies 5(22): 75–109. Gorišek, Nataša 2014 ‘Reja toplokrvnih konj v Sloveniji.’ Referat, predstavljen na posvetu Centra biotehnike in turizma Grm Novo mesto, Konjeniškega kluba Krka Novo mesto in Konjeniške zveze Slovenije z naslovom Reja konj. Novo mesto, 17. 1. 2014. Grasseni, Cristina 2007 ‘Good Looking: Learning to be a Cattle Breeder.’ V: Skilled Visions: Between Appren­ticeship and Standards. Cristina Grasseni, ur. New York: Berghahn Books. Str. 47–66. Guest, Kristen in Monica Mattfeld 2019 Horse Breeds and Human Society: Purity, Identity and the Making of the Modern Horse. Oxford: Routledge. Guille-Escuret, Georges 1998 Družbe in njihove narave. Ljubljana: Studia Humanitatis. Hoyle, Richard 2011 Custom, Improvement and the Landsca­pe in Early Modern Britain. Farnham: Ashgate. Lawrence, Eleanor, ur. 2005 Henderson’s Dictionary of Biolo­gy. 13. izdaja. Harlow: Pearson Education Limited. Lizet, Bernadette 2003 ‘Mastodonte et fil d‘acier: L‘épopée du cheval breton.’ La Ricerca Folklorica 48: 53–70. Markman, Sidney David 1969 The Horse in Greek art. New York: Biblo & Tannen Publishers. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 2006 ‘Pra­vilnik o oznacevanju plemenskih živali in drugega plemenskega materiala.’ V: Uradni list Republike Slo­venije: Zakon o živinoreji. Spletni vir: , 25. 10. 2022. Müller-Wille, Staffan in Hans-Jörg Rheinberger, ur. 2007 Heredity Produced: At the Crossroads of Biology, Poli­tics, and Culture, 1500–1870. Cambridge: Mit Press. Osborne, A. Michael 2000 ‘Acclimatizing the World: A History of the Paradigmatic Colonial Science.’ Osiris 15: 135–151. Podgoršek, Lea 2021 ‘Pasma v nastajanju: Reja slovenskega toplokrvnega konja.’ Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Rappaport, Roy 2000 Pigs for Ancestors: Ritual in the Ecology of a New Guinea People. Long Grove: Waveland Press. Remijsen, Sofie in Willy Clarysse 2021 ‘Ancient Olympics.’ Spletni vir: , 5. 5. 2023. Rus, Janez 2010 Rejski program za konje pasme slovenski toplo­krvni konj. Ljubljana: Veterinarska fakulteta. Str. 44. Russell, Nicholas 2007 Like Engend’ring Like: Heredity and Animal Breeding in Early Modern England. London: Cambridge University Press. Smith, Justin 2015 Nature, Human Nature and Human Diffe­rence. Princeton: Princeton University Press. Šalehar, Andrej, Metka Žan Lotric in Klemen Potocnik 2013 ‘Prvotne, izgubljene, pretopljene pasme v Sloveniji.’ Acta Agriculturae Slovenica 102(2): 107–117. Theunissen, Bert 2020 Beauty or Statistics: Practice and Scien­ce in Dutch Livestock Breeding 1900–2000. Toronto: University of Toronto Press. Univerzitetni klinicni center Ljubljana 2021 ‘Zunajtelesna oploditev.’ Spletni vir: , 10. 9. 2021. Vilŕ, Charles, Jennifer A. Leonard, Anders Götherström, Stefan Marklund, Kaj Sandberg, Kerstin Lidén, Ro­bert K. Wayne in Hans Ellegren 2001 ‘Widespre­ad Origins of Domestic Horse Lineages.’ Science, 291(5503): 474–477. Vladimirova,Vladislava 2020 ‘Technologies of Modern Rain-deer: Breeding as Technologies of Power in Circum­polar Russia: a Study of Selective Breeding of Evenki Raindeer.’ Norsk Atrpologisk Tidsskrift 31(4): 249–267. SUMMARY In my research, the results of which I present in this article, I have been examining the main question of how to make a good horse. This question has continually guided my interactions and conversations with horse breeders. The focus was on recognising the knowledge and skills involved in the breeding practices of the Slovenian Warmblood Horse. The methodo­logy used adopted an ethnoecological approach, presented by Guille-Escuret in 1998, which comprehensively encompasses biological, technical, and ethnographic dimensions in the human-animal relationship. Historical context is integral to understanding the dynamic nature of breeding. The desirability of certain characteristics in a breed has always been a reflection of evolving human needs and changing ideals of what constitutes a perfect horse. I present a case study demon­strating how animal breeding through history and location mirrors social, political, and economic transitions, and how these transitions reciprocally influence breeding practices. The relationship between humans and horses has undergone substantial shifts, resulting in an array of diverse interactions. This relationship provides an illuminating lens through which we can delve deeper into our understanding of the concept of adaptation. As living entities, humans included, we are incessantly adapting to our environment and form­ing varying relationships. In light of this, adaptation should be conceived broadly, encom­passing genetic, social, economic, and ethnoecological perspectives. Breeders‘ technical skills play a pivotal role in grasping the successful adaptation of the desired characteristics. This includes skills such as identifying potential mating pairs, recognising crucial signs during a mare‘s foaling, establishing beneficial relationships with veterinarians and reproduction centres, and so forth. This constellation of knowledge, gath­ered from diverse sources and experts, results in the production of a range of warmblood horses. Notably, the lack of total control over the breeding outcome engenders a sense of curiosity, serving as a constant motivator in their practice. Lea Podgoršek Kako narediti dobrega konja? Vol. 1, Nr. 2, July 2023 59 Analiza odnosov in konceptov skozi rejsko prakso Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic kranjske sivke On the Path to Domestication: On the Breeding of Carniolan Queen Bees 1.01. Izvirni znanstveni clanek Gašper Raušl DOI 10.4312/svetovi.1.2.60-74 IZVLECEK Cebelarji in vzrejevalci matic kranjske sivke cebele upravljajo, skrbijo zanje in jih v nekate­rih vidikih tudi izkorišcajo. Z dolocenimi tehnološkimi procesi so kranjsko cebelo v clove­ški oskrbi naredili odvisno od svoje pomoci, ce želijo, da cebele izpolnijo njihove želje in pricakovanja. Ker so cebele pod vplivom tako naravne selekcije, ki je cebelarji ne morejo prepreciti, kot nacrtne selekcije cebelarjev, so matice kranjske sivke postale neke vrste hi-brid med cloveškim in naravnim svetom. Z uporabo vecvrstne etnografije, ki je temeljila na podlagi cloveških odnosov s cebelami v cloveški oskrbi, razpravljam o tem, ali lahko kranjsko sivko štejemo za udomaceno podvrsto cebel. KLJUCNE BESEDE: cebelarstvo, kranjska sivka, vzreja cebeljih matic, udomacitev, narava ABSTRACT Beekeepers and bee breeders of Carniolan queen bees manage bees, provide for them, and in some aspects also exploit them. With some technological processes, they have made the Car-niolan bee in human care dependent on their management if they want to fulfil their aspira­tions and expectations. Because bees are under the influence of both natural selection, which beekeepers cannot prevent, as well as the intentional selection of beekeepers, Carniolan queen bees have become some kind of a hybrid between the human and the natural world. With the use of multispecies ethnography, which was based on human interaction with bees in human care, I discuss whether the Carniolan bee can be considered a domesticated subspecies of bees. KEYWORDS: beekeeping, Carniolan bee, queen bee breeding, domestication, nature UVOD Ko sem se, pred dobrimi štirimi leti, prvic posvetil raziskovanju cebel, je bilo moje mnenje o cebelah in cebelarstvu podobno tistemu, kakršnega ima vecina Slovencev – imašcebele, te ti prinašajo med, ti ga potociš in potem veselo prodajaš. Ce se mi je sprva ta praksa zdela sila preprosta, pa sem po srecanju z Ljubom Struno spoznal, da je tu potrebnega ogromno dela in znanja.1Vsak dan te cebele naucijo nekaj novega in nenehno se jim moraš prilagajati. Srecanje s tem gospodom in predvsem njegovo navdušenje nad cebelami je imelo name velik vpliv. Izkazalo se je za enega izmed tistih, ki bo zaznamovalo mojo celotno študijsko pot na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Cebele so se mi sprva zdele nenavadne, »cudne«, v dolocenih trenutkih celo nagnusne. Do njih sem imel nekakšen strah in odpor, predvsem zaradi bolecine, ki so mi jo povzrocile ob bosonogem poskakovanju po travniku v otroških letih. Kljub vsemu pa je drugacen pogled na njih zdaj v meni vzbudil zanimanje, ki je presegalo zgolj tisto strokovno in znanstveno. Vkljucenega je bilo ogromno navdušenja, strasti in predvsem ocaranosti. Krovno vprašanje, ki sem si ga zadal pred zacetkom raziskave, je bilo, ali lahko cebelo kranj­sko sivko razumemo kot udomaceno žival. Raziskovalno vprašanje je izviralo iz dejstva, da so matice kranjske sivke v cloveški oskrbi v Sloveniji selektivno vzrejene, da so vedenjsko manj agresivne kot njihove divje »kolegice« (Raušl 2021a).2Raziskoval sem vzrejo matic kranjske sivke, s cimer se ukvarjajo slovenski cebelarji, ki naj bi skrbeli za genetsko cistost kranjske sivke. Opravil sem pogovor z ljubiteljskim cebelarjem in z rejcem cebeljih matic. Slednji mi je tudi pokazal celoten postopek vzreje cebelje matice kranjske sivke. Pred tem sem opra­vil številne pogovore s cebelarji iz Ljubljane za potrebe raziskovanja urbanega cebelarstva. Ceprav je urbano cebelarstvo na videz drugacna praksa od »tradicionalnega cebelarjenja«, pa sta praksi v resnici ves cas v dialogu in se neprestano dopolnjujeta. Tako je bilo znanje o vzreji matic kranjske sivke le dopolnitev mojega že prej obstojecega znanja o cebelah in cebelarstvu, ki se je nadgrajevalo od leta 2019. Za potrebe raziskave sem moral poseci tudi na podrocje biologije. Morda bodo zato nekateri koncepti in termini za etnološkega bralca tega prispevka novi in neznani, toda preprican sem, da lahko z interdisciplinarnimi raziskavami dosežemo veliko boljše in zanimivejše rezultate. V clanku najprej na kratko predstavim zanimanje antropologov in javnosti za cebele in žuželke, cemur sledi bolj podroben pregled udomacitve cebele, ohranjanja cistokrvnosti in s tem povezane selektivne vzreje matic kranjske sivke. V sklepnem delu pozornost usme-rim še na odnos med cebelo in clovekom, ki je vse prej kot enosmeren. Na clanek gledam kot na nekakšno poklonilo cebeli, ki je postala del cloveškega življenja. Na planetu je bila pred ljudmi, ni se drasticno spreminjala, torej je bila in ostala popolna in od nje se lahko samo ucimo. 1 Skupaj z Anejo Kralj sem posnel film Urbano cebelarstvo (Raušl in Kralj: 2019). 2 Raziskava je bila izvedena za potrebe diplomske naloge z naslovom Cebela med naravo in kulturo (Raušl 2021a). Gašper Raušl Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic Vol. 1, Nr. 2, July 2023 61 kranjske sivke APIKULTURA Zanimanje antropologov za cloveško-živalska razmerja ni nekaj novega. To zanimanje izha­ja predvsem iz tega, da so bile skozi vso zgodovino cloveške vrste živali v naši neposredni bližini, v nekaterih primerih pa tudi v simbioticnem razmerju z nami. Slednje velja tudi za žuželke, ki pa niso bile deležne tolikšne pozornosti kot nekatere druge vrste živali (glej npr. Raffles 2010). Kot je zapisal geograf in antropolog Jake Kosek: »Ce so živali cloveški Drugi, so žuželke živalski Drugi, ki so tesno vpletene v naše življenje, a so zelo ocrnjene. Žuželke so mocna mesta in vir za proizvodnjo cloveške narave« (2010: 653). Tako kot so nekatere živali bolj primerne in dobrodošle v življenju cloveka kot druge, je tudi z žuželkami. Cebela, zlasti medonosna cebela (znanstveno ime Apis mellifera), je zagotovo »dobra« žuželka. Kljub temu, da se cebele lahko uporabljajo tudi za odkrivanje radioaktivnih snovi, strupenih onesnaženj ter celo kot orožje in mucilna naprava, na primer v casu vojne v Vietnamu (Kosek 2010), pa so veliko bolj znane in cenjene kot proizvajalci hrane za ljudi ter kot kljuc­ni opraševalci rastlin in poljšcin. Moore in Kosut sta jih imenovali kar »vzorcna žuželka« (2013: 16), od katere se clovek uci. Zato ni presenetljivo, da so bile že v srednjem veku cebele uporabljene kot model za izvajanje cloveških oblik politicne organizacije. Matica je bila videna kot miroljuben in miren kralj, ki skrbi za svoje ljudstvo (Woolfson 2009). Slovenski etnologi so se cebelam posvetili z razlicnih vidikov. V preteklosti so prevla­dovale predvsem raziskave, ki so se, poleg snovnega vidika, posvecale cebelarstvu z zornega kota nesnovne kulturne dedišcine. Tako so obravnavali razlicne šege in navade, povezane s cebelarstvom, ljudska verovanja in ljudsko umetnost (Bajuk Sencar in Poljak Istenic 2022: 48–49). Predvsem ljudska umetnost in z njo povezane panjske koncnice so bile zanimive za etnologe, saj so posebnost slovenskega ljudskega slikarstva (Kuret 1955; Makarovic 1962; Makarovic idr. 1989; Vurnik 1929). Poleg tega so raziskovali tudi vlogo cebel v slovenskem slovstvu, folklori in kulturni zgodovini (npr. Kropej Telban 2019; Stanonik 1995, 2018). Ceprav je v slovenski etnologiji prispevkov o cebelarstvu mnogo, pa je udomacevanje cebel manj obravnavana tematika. Cebelarstvo, odnos med cebelo in clovekom, je praksa, ki temelji na razumevanju ekologije cebel in njihovega vedęnja ter prežema celoten nacin življenja posameznega cebe­larja. Cebelarji so v pogovorih poudarili, da ko odpreš panj, moraš v roku desetih minut vede-ti, kaj storiti, ker te cebele vsak dan naucijo nekaj novega. Ne glede na to, kako si pripravljen in koliko izkušenj imaš, je cebelarstvo, kot so povedali, vseeno v veliki meri loterija. Nepred­vidljivost še vedno igra pomembno vlogo. Tako cebelarji kot cebele se ves cas prilagajajo, izzivajo in spreminjajo drug drugega. Po drugi strani pa opažam, da cebelarji sebe dojemajo kot nekoga, ki predvsem pri zatiranju bolezni in z dodatnim hranjenjem v casu pomanjkanja pomaga cebelam. Cebelarji z razlicnimi taktikami in modifikacijami cebelnjakov ter vzrejo in izbiro cebeljih matic z najboljšimi lastnostmi spodbujajo rast cebeljih družin brez prevelikega cloveškega posredovanja, motenj cebeljega dela in njihovega naravnega vedęnja. Recem lahko, da je cebelarstvo praksa, ki se hkrati prilagaja cebelam in spreminja oziroma izrablja naravno vedęnje cebel. Moore in Kosut sta tovrstne odnose poimenovali »oskrbništvo« (2013: 109): Ceprav cebele pravzaprav ne pripadajo ljudem, smo prisiljeni, da jim pomagamo in jih upravljamo, ko se z njimi seznanimo in postane naš odnos z njimi bolj intimen – zaradi samih cebel, in verjetno tudi zaradi moralnega ekološkega imperativa. Ko raste naša odgovornost, raste tudi naša custvenost, ne glede na to, ali smo samooklicani skrbniki rastlin, živali ali žuželk. (Moore in Kosut 2013: 110) V zadnjem casu je svet v skrbeh zaradi cebel, ker naj bi izumirale, zaradi neopraševanja pa je ogrožen tudi obstoj cloveka. To se nanaša na motnjo propadanja cebeljih družin (ang. Colony Collapse Disorder),3 ki se je zacela v ZDA in nekaterih evropskih državah leta 2006. CCD je pojav, ko vecina cebel delavk nenadoma izgine iz cebelnjaka ter za sabo pusti mati-co, med in cvetni prah. V Sloveniji je bilo izumiranje cebel povezano predvsem z upora­bo fitofarmacevtskih sredstev v intenzivnem kmetijstvu, s katerimi se cebele zastrupijo na cvetovih rastlin. Novice in casopisi, tako domaci kot tuji, so bili zapolnjeni z zgodbami o skrivnostnem izumiranju cebel. Javnost je bila zaradi skrbi za cebele ter s tem povezanega propada celotnega ekosistema in svetovne oskrbe s hrano zelo vznemirjena. Vsi žarometi so se obrnili na cebele. »CCD je pomagal spremeniti cebele v zelo trendovska in ikonicna bitja, ki so živahna v smislu, da so postala modna, a cause célčbre. Cebele so zdaj postavljene na podrocje živalske politike in na križišce okoljskih vprašanj ter politike pridelave hrane.« (Moore in Kosut 2013: 48) Slovenija je uveljavljena v svetu cebelarstva, morda bi lahko rekli celo, da je marsikje percipirana kot cebelarska velesila. Leta 2018 je podala pobudo za praznovanje svetovnega dneva cebel (20. maj), saj se je na ta dan rodil znameniti slovenski cebelar Anton Janša, ki ga je v drugi polovici 18. stoletja cesarica Marija Terezija na Dunaju imenovala za prvega ucitelja cebelarstva na svetu. Združeni narodi so pobudo sprejeli in Evropska unija je izdala kovanec za dva evra, zasnovan z motivom cebeljega satovja. Slovenija je bila prepoznana kot zgledna cebe­larska država po številu cebelarjev, cebelarskih krožkih, izobraževanju otrok v inovativnem pedagoškem programu API vrtec, razlicnih pobudah, vzreji in selekciji kranjske cebele ter iden­titetnem pomenu, ki ga ima cebelarstvo v Sloveniji. Navsezadnje je v Sloveniji cebelarstvo kot nacin življenja vpisano tudi na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva (glej Bajuk Sencar in Poljak Istenic2022). Prav tako pa cebelarstvo v Sloveniji sovpa­da s politicno strategijo promocije države kot vodilne sile zelenega in trajnostnega naroda, v okviru katere lahko destinacije, ponudniki storitev ali pa parki dobijo oznako Slovenia Green. Prepletenost ljudi in cebel se tako nenehno razvija in pogaja s spremembami na podrocju cebe­larskega znanja, tehnik, znanja o cebelah, kot tudi družbenih, kulturnih in politicnih razmer. NADZOR NAD CEBELO Zgodovina interakcije med cebelo in clovekom je dolga (Dunne idr. 2021). Proces spremembe medonosne cebele se je zacel v tistem trenutku, ko so lovci in nabiralci medu spoznali, da bi bilo bolj prakticno, ce bi cebelarili blizu svojega doma. V ta namen so votlo deblo, v katerem so bile cebele, odžagali skupaj s cebeljim gnezdom, ga primerno zaprli in preselili v bližino doma 3 V nadaljevanju CCD. Gašper Raušl Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic Vol. 1, Nr. 2, July 2023 63 kranjske sivke (Bajd 2018: 18). Tako so iz narave pridobili vec, kot so dejansko potrebovali (Woodburn 1982). Ta protoposkus udomacitve cebele je sprožil clovek, predvsem z željo po nadzoru nad cebelo. Sama udomacitev je razmerje s populacijo živali, ki pogosto vodi do morfoloških in vedenjskih sprememb v naslednji generaciji živali (Russell 2002: 286). Zaradi stika s clovekom so se dolocene spremembe pojavile tudi pri kranjski cebeli, ki je edina podvrsta medonosne cebele na obmocju Slovenije, s katero je dovoljeno cebelariti. Je edina zašcitena cebelja podvrsta v Evrop-ski uniji. Apis mellifera carnica je razširjena tudi na obmocjih Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Crne gore, Srbije ter v delu Severne Makedonije, Romunije, Bolgarije, Madžarske in Avstrije. Razvila se je na Balkanskem polotoku, znanstveno pa jo je leta 1879 poimenoval entomolog in cebelar August Pollman. Ker ji je dodal ime carnica, jo je na ta nacin zaznamoval kot avtohtono slovensko cebelo. Avtohtonost vrste na nekem ozemlju pomeni, da je ta vrsta tam že od nekdaj, in ni priseljenka novejšega obdobja, vendar se vse pogosteje zgodi, da postane avtohtonost povezana tudi s trudom prednikov in s podobo, ki je ohranjena v spominu (Meloni 2018: 18). Gledano na udomacitev cebele v tehnicnem smislu, cebelarji in rejci medonosnih cebel do dolocene mere nadzirajo vzrejo, vendar ta nadzor ni popoln. Matica se namrec pari zunaj clove­škega nadzora. Prav tako je cebelja matica za rejce lastnina, od katere imajo ekonomsko korist. Vir zaslužka cebelarjem in rejcem matic kranjskih sivk predstavljajo še med, maticni mlecek in cvetni prah. Izbrane cebelje družine z želenimi vedenjskimi lastnostmi (mirnost, rojivost, donos medu, cistost) rejci cebeljih matic vzdržujejo v nadzorovanih razmerah, kar jim prinaša korist. Prav tako je pomembno dejstvo, da je vecina trotov, ki osemenijo eno matico, iz razlicnih družin.4Le v posebnih razmerah, kot so plemenilne postaje, se matice oplemenijo z vec troti, ki prihajajo iz ene cebelje družine (Božic 2005: 94). Takšen nacin cebelarjenja je bolj priljubljen predvsem zaradi nacina dedovanja spola pri cebelah in genskega materiala (Božic 2005: 94). Kot je pojasnil cebelar iz Trbovelj: Tebi nic ne nuca, ce boš ti imel na enem prostoru odlicno gensko robo, ce ti gre potem matica nekam, da ti jo en blentavi troti oplodijo. Kakor da bi en šcene skocil gor na rodovniško psico, spet nisi nic naredil. (R. Z., intervju, 2021) Ce sledimo simbiozi, ima tudi cebela v dolocenih trenutkih korist od cloveka. Vecina definicij udomacitve poudarja, da udomacitev živalske vrste na genetski ravni obicajno ustvari odvisnost živali od cloveka, zato težko preživi sama v naravi. Razlog se skriva v tem, da ko rejci izberejo lastnosti, ki jih sami želijo, s tem izgubijo nekatere druge. To, kar rejci cebel in cebeljih matic kranjske sivke pridobijo za visok donos medu (cistost, mirnost, barva), zmanjša sposobnost preživetja v naravi. Podobno ljudje že tisocletja gojijo sviloprejko in so jo pri tem tako »izboljšali«, da se je proizvodnja svile od leta 1800 do danes potrojila. Toda takšno izboljšanje je prineslo veliko posledic. Sviloprejka danes ne obstaja vec divja v naravi in ne preživi brez cloveške oskrbe (Oliver 2014: 9). Ceprav del populacije kranjske cebele živi prosto v naravi (Bevk 2013: 26), se je njena samostojnost in samooskrba znatno zmanjšala pred tridesetimi leti, ko so se odlocili križati azijsko z evropsko cebelo, da bi povecali 4 Cebeljo družino sestavlja ena matica, okoli 10.000 cebel delavk in okrog 100 trotov (Kozmus idr. 2015). donos medu kranjske cebele. Na ta nacin pa so kranjsko sivko izpostavili zajedavcu Varroa destructor. Kot mi je pojasnil sogovornik, ta kranjsko sivko unici v njenem razvojnem ciklu. Ti to vidiš varoo, je takšna pikica. Ni pa še enega pametnega zdravila po 30 letih, da bi se to cisto odpravilo. Potem se pa prenaša. […] Imamo še nekaj takih cebelarjev, ki ima cebele, pa jih ne rihtajo. Cebele so skupaj na paši, to skacejo ena na drugo. Je pa finta v tem razvojnem ciklu varoe. Varoa gre najraje noter na licinko preden se pokrov zapre, ker to je ena celica. Noter je licinka in varoe tocno vedo, da se bo drug dan celica zaprla, in skoci ena noter na cebelo. (R. Z., intervju, 2021) Ceprav se izrazite vedenjske in telesne spremembe, ki bi otežile njeno preživetje, pri cebeli niso pojavile (Oliver 2014), imajo cebele vendarle v nekaterih ozirih od cloveka korist. Vseeno pa rejec matic in cebelar iz okolice Domžal sebe ne dojema kot nekoga, ki ima nadvlado nad cebelami. Enkrat je bil en otrok pri meni, in je rekel: »Ti si pa grd stric. Ti pa cebelam med kradeš!« Pa je tako luštno rekel, se mi je fino zdelo, ne bom nikoli pozabil. To je na nek nacin res. Po drugi strani pa jih potem krmimo, recimo ko je neko slabo vreme. Cebele tako zelo velikokrat na zelo mucen nacin propadejo. Problem je, ko se neka družina dobro, optimalno razvije, potem je pa neko deževje, in tukaj v tem obdobju, ima cebelja družina ogromno cebel, ogromno zalege in veliko porabo hrane. Medu je pa malo. In tukaj bo tri tedne ali pa 14 dni obilnega dežja in te družine hitro to hrano pojedo in so lacne. Tukaj pa potem cebelar pomaga. Ne samo zaradi tega, da bom jaz štirideset dni imel nek ekonomski ucinek od njih, ampak da bodo sploh preživele. To sem pa že sam videl, da bi cebele v maju odmrle od lakote. To se pa zgodi. Zato se jaz ne smatram, da so oni moji sužnji ali pa kakorkoli, ker jim dam popolno svobodo. (M. N., intervju, 2021) Udomacitev je proces, sprožen s strani cloveka, ki si od tega obeta koristi. V najširšem smislu je udomacitev postopek cloveške selekcije in vzreje divjih živali, ki skozi generacije proizvedejo želene potomce. Ti so rojeni v ujetništvu in so potomci divjih vrst. Postopoma so vkljuceni v cloveške družbe, kjer izgubijo stik s svojimi divjimi predniki (Swart 2007: 283). Cebele tega stika niso nikoli izgubile, vendar vseeno uspevajo v cloveško ustvarjenem okolju in cloveku koristijo. Medonosne cebele ne moremo opredeliti kot udomacene, ker selekcijo doloca narava brez clovekove pomoci. Narava izbira genetske in epigenetske kombinacije, ki so v dolo-cenem okolju bolj uspešne od drugih. Randy Oliver temu pravi sposobnost (angl. fitness) (2014: 5). Genetika medonosnih cebel je tako veliko bolj oblikovana z naravno selekcijo kot z umetno selekcijo izbranih lastnosti, ki bi lahko cebelarjem povecala dobicek. Pri tem imajo velik vpliv troti, ki niso izbrani nacrtno. Populacija kranjske sivke v cloveški oskrbi v Slove­niji po številu prevladuje nad divjo populacijo in ju ni mogoce nacrtno lociti. Matice se zato parijo tudi z divjimi troti, prehajanje genov je med njima prosto (Bevk 2013: 26). Ampak to pa ne pomeni, da je tisti trot najbolj miren. Lahko je ravno obratno, najbolj agresiven, najboljši. To je pa tisto, naravna selekcija, tistega najboljšega, ki je v zraku, ne glede na to, ali je on miren ali je družina mirna, medonosna. (R. Z., intervju, 2021) Cebele so bile po mnenju Seeleyja (2019) skupaj z ovcami in kozami med prvimi živalmi, ki so se zacele pomikati po poti do udomacitve (Dunne idr. 2021). Kljub vsemu pa Gašper Raušl Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic Vol. 1, Nr. 2, July 2023 65 kranjske sivke udomacitev cebele spada v posebno kategorijo (Crane 1999), ker cebele, kot mi je povedal sogovornik, v veliki meri cloveka sploh ne potrebujejo. Cebela ima svoje obnašanje, neodvisno od cloveka. Cloveka ne prepozna. V bistvu se mora clovek obnašati pravilno. Ti ko misliš, da so se cebele navadile na tebe že, si se v bistvu ti navadil na njih. […] Razpoloženje se menja, ti moraš zaznat razpoloženje. Tako kot v psa ne boš rinil, ce se zaganja vate, saj vidiš pri živali. Ugotoviš potem, kako je. Odvisno je tudi od družine, ene so bolj agresivne, ene so manj agresivne, imajo pa tudi svoje dneve, ko se ne da. Konec koncev so ženske, saj veš, kako je. (R. Z., intervju, 2021) Z dolocenimi tehnološkimi ukrepi in manipulacijo njenega bivalnega okolja so cebe­larji zgolj podaljšali življenjsko dobo cebele in povecali njeno produktivnost. Nenehno strem­ljenje k izboljšanju kranjske cebele in izvajanju kontrole nad njo je prišlo tudi na državno raven. Dolocene spremembe pri cebelah nastanejo kot posledica prilagoditve podnebnim in ekološkim omejitvam (Franck idr. 1998), obstajajo pa tudi spremembe, ki so nastale kot posledica mešanja razlicnih podvrst cebel. Ce cebelarji in rejci opazijo preveliko odstopanje pri fenotipskih znakih kranjske sivke, morajo celotno družino odstraniti iz reje. Problem pri cistosti podvrste kranjske sivke predstavlja vnos tujerodnih podvrst. V Slovenijo prihajajo z zahoda italijanske cebele in se križajo s kranjskimi. Doloceno križanje se sicer dogaja po naravni poti, lahko pa tudi zaradi vpliva cebelarjev. Morfološke znacilnosti cebel kažejo na doloceno stopnjo mešanja podvrst. Ker se cebele parijo zunaj panja, cebelar­ji, kot receno, ne morejo do popolnosti izlociti in prepreciti parjenja in mešanja. Od vzreje­valcev je pricakovano, da ce na cebelah opazijo kakšne nepravilnosti in odstopanja, matico iz te družine izlocijo tako, da jo ubijejo. Pri tem slovenskim cebelarjem pomaga Cebelarska zveza Slovenije, ki jim pošilja »cistokrvne« matice kranjske sivke. Za potrebe osnovne izbi-re je pri kranjski sivki treba biti pozoren na obarvanost obrockov zadka, mirnost, rojivost, živalnost, to pomeni prilagajanje naravnim razmeram, in donos medu. Pri nas je samo kranjska (cebela), v Italiji je laška. Tam imajo potem že probleme, ker se križajo naše pa njihove. In to sem pride, ce imaš ti križane že z laškimi, to se vidi po tem repu. Ko so crtice, naše imajo takšne sivkasto-rjave. Italijanske pa imajo že bolj rumene. In ce ti najdeš rume­ne repke, to že ni dobro. Dobiš potem lahko tudi od Cebelarske zveze Slovenije, ti oni dajo nekaj matic, da ti menjaš potem matice. S križanjem se potem tudi genetska cistost kranjske cebele unicuje. Zato pa imajo te ukrepe, da pomagajo tudi cebelarjem s pravim genetskim materialom, da dobišti prave matice. (M. N., intervju, 2021) Varovalni režim lahko dolocimo na osnovi bioloških zakonitosti dedovanja cebel in parjenja matic s troti, ki dolocajo dogajanja v genskem skladu cebelje populacije. Vseeno pa lahko masovna linijska vzreja matic ogrozi raznolikost avtohtone populacije, ce se vzrejene matice iz iste reje uporabijo pri obnovi družin ter v nadaljevanju za vzrejo cebeljih matic (Božic 2005: 94). Rejci tako za komercialno rabo vzrejajo le najboljše matice.5Cebele same zgradijo maticnike okoli cloveško odbrane licinke, iz katere bo nastala matica (Gregorc 2002: 31). 5 Za prikaz glej film Vzreja cebeljih matic kranjske sivke (Raušl 2021b). Sogovornik mi je povedal, da je v osnovi vse odvisno od prehrane. Matica se razvije le, ce jo cebele krmijo samo z maticnim mleckom. Ce bi te licinke ostale tukaj noter, pa bi cebele krmile na zacetku malo z mleckom, potem pa z medom, cvetnim prahom, bi nastale cebele. Te ko pa midva prestaviva sem, jih pa cebele krmijo samo z maticnim mleckom, nicmedu pa niccvetnega prahu, samo mlecek in so toliko vecje in iz tega se potem razvijejo matice. (M. N., intervju, 2021) Cebeljo družino, iz katere jemljemo licinke, imenujemo maticna družina ali maticar. Odbira maticarjev v vzrejališcu matic je zelo pomembno opravilo. V Sloveniji vzrejevalci matic opravijo odbiro maticarjev s pomocjo strokovne službe Kmetijskega inštituta Slove­nije, in sicer na osnovi vecletnega spremljanja njenih morfoloških in gospodarskih lastnosti (Gregorc 2002: 31). Ampak pred vzrejo, predno mi tega pa tega, ki ima v redu indeks pa tole 0 potrdimo, pa pride k meni še komisija iz inštituta. Tudi jaz sem vcasih hodil, sem bil v tej komisiji, in pogledamo to družino, ce ima v redu indeks pa tole 0. Predvsem pa pogledamo s komisijo barvnost. Naša kranjska cebela more biti taka lepa, siva, mislim lepa, pacsiva. Potem, ko jaz sat ven potegnem, da so cebele lepo na satju, da ne zbežijo. (M. N., intervju, 2021) V izvorno rodovniško knjigo za plemenske kranjske sivke so lahko vpisane le cebele na osnovi ugotovljenih navedenih znacilnosti in lastnosti. Ja, te pacžrtvujem za dolocene meritve. Cca. dvesto cebel po panju in jih pošljem na inštitut, oni pa potem naredijo dve stvari. Izmerijo kubitalni indeks, to je osnovni selekcijski pojem za kranjsko cebelo. Krilo vzamejo, cca. petdeset kril iz ene družine, in jih bodo poslikali in izmerili tale indeks. Kubitalni indeks predstavlja razmerje odsekov na spodnjem delu tretje kubitalne celice. Kubitalni indeks je a/b. In za kranjsko cebelo more biti ta indeks 2,4do 3. Samo ta je potem prava kranjska sivka. (M. N., intervju, 2021) Slika 1: Kubitalne celice na cebeljem krilu. (Foto: Gašper Raušl, 13. 3. 2021. Vir: Gregorc 2002: 3) Gašper Raušl Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic Vol. 1, Nr. 2, July 2023 67 kranjske sivke VPLIV CEBELARJA NA CEBELO Ljudje povecujejo produktivnost svojih udomacenih živali na dva nacina: s spreminjanjem njihovih genov in z manipulacijo njihovega bivalnega okolja (Seeley 2019: 85). Ceprav smo ljudje uspešno manipulirali z geni koruze, psov in goveda, cebeljih genov nismo bistveno spremenili, zato je cebela ostala prilagojena za samostojno življenje v naravi (Seeley 2019: 80). Nacin, ki so ga cebelarji uspešno uporabili za povecanje dobicka, je manipulacija cebe­ljega okolja (Seeley 2019: 93). Najosnovnejša manipulacija okolja se zgodi tako, da cebelarji cebele preselijo v cebelnjak in jih nacrtno postavijo na tisto mesto, kjer naj cebele nabirajo med. Sogovornik mi je povedal, da je to pogosta praksa pri cebelarjih. Tudi iz ekonomsko-gospodarskega stališca je zelo pomembno pa zanimivo. V Sloveniji je pacneka paša, ali je to lipa ali je kostanj, in traja štirinajst dni. Kostanj cveti štirinajst dni, saj ne vec. In potem veliko vozijo cebele na drugo stran Kamnika in obiskujejo tocno dolocene gozdne paše. In njegove cebele lahko hodijo v ta gozd in nabirajo tale med. (M. N., intervju, 2021) Cebelarji mocno nadzorujejo okolja, v katerih živijo cebelje družine, s tem, da jih prevažajo na tocno dolocene paše in da jih imajo pod nadzorom v cebelnjaku. Toda ker cebe­larji nimajo nadzora nad »druženjem« cebel, se na ta nacin prenaša tudi zajedavec Varroa destructor med »domacimi« in »divjimi« cebelami kranjske sivke. Ker se cebele težko same ocistijo tega zajedavca, v veliki vecini primerov to vodi v postopen propad cebelje družine. Kljub vsemu pa te cebele ne potrebujejo cloveške prisotnosti in pomoci v tolikšni meri, kot jo potrebujejo nekatere druge udomacene živali. K temu so pripomogli tudi ljudje, saj kranjski cebeli niso nacrtno povzrocili takšnih telesnih sprememb. Cebele, za razliko od psa, ne prepoznajo cloveka in potrebujejo svobodo. Saj pes je bil tudi divja stvar. Pes se je spremenil genetsko, cebele so pa še vedno takšne, kakršne so bile pred 20 milijoni let. One ne priznavajo neke avtoritete, da si ti zdaj njihov. Se ne bo polulala od veselja kakor pes. Cebele so samostojna bitja. Bitja svetlobe. (R. Z., intervju, 2021) Z negativno selekcijo matic se ljudje ukvarjajo že dolgo. Najmocnejše cebelje družine so unicevali z vrocim dimom ali vodo, da so jim lahko pobrali med, pušcali pa so slabice (Kantar 2008: 16). Sredi 19. stoletja je iznajdba panja Langstroth pripomogla k temu, da so lahko cebelarji zaceli nacrtno izvajati selekcijo. Prednost Langstroth-Rootovega (LR) panja je, da cebele gradijo satje v okvirje, ki jih je možno premikati, kar omogoca neprestano kontrolo nad kolonijo cebel. Danes je to najbolj pogost nacin cebelarjenja po svetu. LR je navpicen sistem, ki je sestavljen iz treh delov ter omogoca dodajanje in odstranjevanje škatel, vse glede na potrebe. V primerjavi s panjem AŽ, 6ki potrebuje hišno konstrukcijo, ta panj zaseda veliko manj prostora. V osnovi ga sestavljajo spodnji del, na katerega so postavljene škatle in kjer se nahaja majhna odprtina, da gredo lahko cebele ven, srednji del, sestavljen iz škatel, kjer živijo cebele in proizvajajo med, ter zgornji del, kjer je po navadi pokrov, ki zapre celotno strukturo. 6 Poimenovan po izumiteljih O. Albertiju in Antonu Žnideršicu. Slika 2: Panj LR (Foto: Gašper Raušl, 15. 3. 2021) Slika 3: Cebelnjak AŽ (Foto: Gašper Raušl, 15. 3. 2021) Kljub vsemu pa je v Sloveniji najbolj popularen panj AŽ. To leseno strukturo je ob koncu 19. stoletja skupaj z italijanskim cebelarjem Albertijem zasnoval cebelar Anton Žnideršic. Sestavljen je iz cebelje hiše in cebelnjakov, ki so postavljeni v leseno strukturo. Cebelarji vstopijo v cebelnjak s strani. V notranjosti cebelnjaka je ozek hodnik, kjer imajo cebelarji spravljeno opremo in kjer lahko pregledujejo cebele. Sprednja stran cebelnjaka je pogosto obarvana z razlicnimi barvami ali okrašena s panjskimi koncnicami. Mi cebelarimo v AŽ-panjih, v glavnem, Slovenci. Imašdva nadstropja, tukaj si prostorsko omejen, tukaj ne moreš veliko delati. Ali narediš druge družine, saj jih potrebuješ potem, veš. Imaš za rezervo ali pa prodaš kakšno spomladi. Ce delaš samo z naravnimi zdravili tako kot jaz, imaš tako veliko izgub. In ti to potem prav pride spomladi, ko se zacne, da poflikaš. V glavnem se pa po svetu cebelari z nakladnimi panji. Tam imašpa kar vsako nadstropje posebej. In ti lahko kar nadstropja dodajaš. V glavnem imaš potem eno družino, magari imaš potem štiri nadstropja. Ali jih pa zapreš potem med seboj, potem se ti pa zacne nova družina razvijat gor. (R. Z., intervju, 2021) Pri vzreji cebel je vsaka kolonija unikum, ki se razlikuje in odraža po specificnem genetskem zapisu matice (Seeley 2019). Genetski zapis matice pride do izraza pri pridelavi medu, nabira­nju cvetnega prahu, nežnosti, agresiji, nagnjenosti k rojenju, nabiranju propolisa, zmožnosti prezimovanja in odpornosti na bolezni. Pridobi se z reprodukcijo oziroma parjenjem cebel. Cebelarji so imeli v preteklosti zelo malo nadzora nad reprodukcijo, danes pa posegajo tudi na Gašper Raušl Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic Vol. 1, Nr. 2, July 2023 69 kranjske sivke to podrocje. To storijo tako, da z dolocenimi tehnološkimi ukrepi omogocijo parjenje le tistim maticam, ki imajo zaželene lastnosti in katerih genetski zapis lahko oblikuje generacije njiho­vih potomcev (Seeley 2019: 86). Proces selektivne vzreje povzroca namerne zastoje genov, pri katerih se izgubi raznolikost nekaterih alelov in poveca pogostost nekaterih drugih.7Toda po vecini, pravi Randy Oliver (2014), vsaka udomacena pasma ohrani polno število genov divje­ga tipa, ki so potrebni za osnovne telesne funkcije in vedęnje. Razlika je v tem, da je pri vzreje­nih živalih izražanje tocno dolocenih genov razlicno regulirano (Oliver 2014: 4). Vseeno pa glede na obstojeco cebelarsko prakso genskega pretoka ne moremo popolnoma kontrolirati. Vedenje je pa odvisno od odnosa pa mogoce nekega selekcijskega dela v ozadju. To pa je. So družine, ki so bolj agresivne, in pa družine, ki so manj agresivne. Obstaja tudi nek selekcijski napredek, ki ga tudi racunamo. To pomeni, da mi z neko selekcijo stremimo k nekemu napredku. Da so cebele iz leta v leto bolj mirne. Ali pa da iz leta v leto vecmedu prinesejo. Smiselno pa je, da krivulja raste, da ne pada. (M. N., intervju, 2021) Ne glede na cebelarjev trud je vzreja v veliki meri eksperimentalen proces, kjer ni nobenega reda in vzorca ter kjer sta prisotna strah in upanje. Je proces brez zagotovila o uspehu, kjer so potrebne nenehne izboljšave in neuspehi (Anderson 1997: 493). Razlog se skriva v tem, da cebelarji nimajo strogega nadzora nad razmnoževanjem cebeljih družin. Jaz imam tukaj doma nekontrolirano parjenje s troti. Pri meni, ko se troti plemenijo, so to troti iz okolice cebeljih družin. Moral bi imeti izolirano plemenilno postajo. Jaz sem bil na hrvaškem otoku Unije in tam gor ni nobenih cebelarjev na tistem otoku. Recimo na otoku je lažje, ker je voda okrog. So pripeljali matice, da se bodo oprašile, pa pet družin, ki se jim rece trotarji. In tisti troti so poskrbeli, da so se tiste matice oplodile. Tukaj pri meni so pa random. Vsi ti okoliški. In od tistih petih trotarjev na tem otoku smo tocno vedeli poreklo v ozadju. Ali so sestre, ali so polsestre, ali pa je vsaka posebej. In to majo še po teh otokih, gor višje. V Sloveniji pa imamo plemenilno postajo. (M. N., intervju, 2021) Ker troti, ki oplajajo matice mojih sogovornikov, niso iz kontrolirane reje, to pomeni, da se scasoma zabrišejo vse spremembe v genetiki cebel, ki so predhodno nastale z njihovim selekcijskim delom. Sogovornik mi je povedal, da se matica pari visoko v zraku, brez clove­škega nadzora. Potem gre pa mlada matica na oprašitev. To je lepo za videt. Ceprav to že težko ujameš, ravno tako gre s spremstvom. To je tam okoli treh popoldne, takrat je najvec trotov v zraku. Troti gredo popoldne malo ven. Troti so bolj kot ne noter, ampak ob dveh, treh gredo pa ven. Trotova naloga je samo to, da oprašijo matico, nic drugega. In zdaj gre mlada matica ven, pa v zrak, in v glavnem dva km stran od svojega panja, zato da dobi tuje trote, ne domace, a veš. Da se kri zmeša. In matica leti zelo visoko zato, da v to višino pridejo samo najboljši troti. Da se z najboljšim oplodi potem, in se oplodi tudi s sedmimi, osmimi. Zdaj morašpa vedeti tudi zgradbo matice. S sedmimi, osmimi se opraši, ta zadnji, ki jo opraši, mu ga odtrga, da je kot cepek v maternici, da ne stece ven. Potem gre pa nazaj v panj, v isti, ki je ven zletela. In ta sperma potem, ko jo dobi, to jo ima potem za celo življenje. Enkrat se samo matica pari. (R. Z., intervju, 2021) 7 Razlicico dolocenega gena imenujemo alel, in ta ustvari fenotipsko razliko (npr. barva) (Panawala 2017: 3). Ugotavljam, da troti z oploditvijo matice kljucno vplivajo na to, kakšne matice bodo rejci vzredili. Na posamezno zbirno mesto trotov priletijo troti tudi iz družin, oddaljenih deset kilometrov, matice pa tudi iz panjev, oddaljenih do osem kilometrov (Božic 2005). V Sloveniji dolocene omejitve cebelam predstavljajo naravne gorske pregrade in alpske doline. Ne glede na gorske grebene je priporocljivo, da v oddaljenosti petih kilometrov ni drugih cebel (Lodesani in Costa v Božic 2005: 94). Slednje v Sloveniji predstavlja problem. Cebele so namrec v Sloveniji že prenaseljene. V Sloveniji skoraj ne najdemo trikilometrskega pasu, kjer ni cebelnjaka. Število medonosnih cebel v cloveški oskrbi po celotnem svetu strmo raste. Poleg medonosnih cebel so prav tako pomembne nemedonosne cebele, ki delujejo po nacelu kljuc-kljucavnica. Vsaka rastlina je namrec povezana s svojim opraševalcem. Na primer paradižnika ali jajcevca medonosna cebela (znanstveno ime Apis mellifera) ne more oprašiti, ker ima prekratek rilcek. Za to poskrbi njen najbližji sorodnik, cmrlj. S tem ko se manjša raznolikost nemedonosnih cebel, se manjša tudi raznolikost vseh rastlin, ki jih medonosne cebele ne morejo oprašiti. Zagotovo ne pomaga, da postavimo panj medonosne cebele na domaci vrt, ker s takimi dejanji rešujemo napacne cebele. SKLEP: ODNOS MED CLOVEKOM IN CEBELO TER NJENA POLOVICNA UDOMACITEV Cebelarstvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo, katere del je tudi vzreja matic kranjske sivke. Cebelarji in rejci cebeljih matic z nacrtno selekcijo pomembno prispevajo k ohranjanju zdravja in produktivnosti cebeljih družin. Cebelarjeva opravila do neke mere vplivajo tudi na cebelo, predvsem pri njeni zmožnosti odstranitve zajedavca Varroa destructor. Po drugi strani pa parjenje cebel poteka zunaj cloveškega nadzora in z naravno selekcijo, saj troti, ki oplodijo matico, niso pod nadzorom procesa vzreje. Zaradi selektivne vzreje so cebele postale do neke mere odvisne od cloveške pomoci, hkrati pa potrebujejo svobodo, da lahko uspevajo in se razmnožujejo brez vpliva cloveka. Zapleteno sodelovanje kranjske sivke v cloveški oskrbi tako z ljudmi kot tudi z okoljem jo dela edinstven primer v procesu udomacitve. Kulturna geografinja Kay Anderson pravi, da »udomaciti divjino pomeni, da jo presta­vimo v meje znanega in pritrdimo na dolocen prostor« (Anderson 1997: 497). Cebele clovek ne more zadržati na enem mestu. Clovek cebelo upravlja, jo oskrbuje in z njo tudi manipuli­ra. Z njo manipulira tako, da spremeni njeno bivalno okolje in jo prestavi v »meje znanega«. Sklenem lahko, da je kranjska sivka (znanstveno ime Apis mellifera carnica) v cloveški oskrbi poludomacena žival, ki jo je clovek zelo malo spremenil. Dolocena genetska razlika je pri tem vseeno nastala, predvsem zaradi reguliranega pretoka genov, ki ga prakticirajo vzrejevalci matic (Harpur idr. 2012). Kranjska sivka je postala (do neke mere) genetsko drugacna, toda bistveno drugacna kot vsaj od konca zadnje ledene dobe ni (Gogala 2009). Clovek je ustvarili odvisnost ekološke niše kranjske cebele v cloveški oskrbi s povecanjem gnezditvene votline, prenosom panjev na boljše pašnike, z dodatnim hranjenjem v casu pomanjkanja, zatiranjem Gašper Raušl Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic Vol. 1, Nr. 2, July 2023 71 kranjske sivke bolezni itd.8 Poludomacitev cebele kranjske sivke razumem sledec Kay Anderson (1997), ki pravi, da je »udomacitev proces, ki potegne žival v cloveško oskrbo, kjer se živali in ljudje prilagodijo na razmere, ki so jih postavili ljudje, in kjer se tisto, kar se kulturno opredeljuje kot ‘divjina‘, vpelje in neguje pod eno pretvezo in izkorišca pod drugo« (Anderson 1997: 477). Menim, da ta definicija zelo lepo opiše, na kakšen nacin so cebelarji »udomacili« cebele. Cebele od cloveka niso nic odvisne. Mislim, zdaj so, ko smo jih zajebali, zdaj jih moramo tudi paziti. Drugace pa pravijo, star pregovor je, kakršnega te dobijo, takšnega te pustijo. Ti ne boš izboljšal cebeljega življenja pa njihovega sistema nikakor, nikakor. Ti se moraš prilagodit njim. (R. Z., intervju, 2021) Vzreja cebeljih matic kranjske sivke in s tem povezano tudi cebelarjenje na splošno poudar­jata odnos med clovekom in neclovekom ter nacin, kako si medsebojno oblikujeta življenje. Cebele so »spremljevalna vrsta« (Haraway 2015), katere povezava pa je drugacna kot z udoma-ceno macko ali psom. Cebele niso tako zelo odvisne od cloveka, prav tako pa ima cebelar lahko od njih materialno in ekonomsko korist. Cebelarji razvijejo razlicne stopnje custvenih vezi s cebela-mi. Cebelarji pravijo, da cebele »umrejo«, in ne da poginejo. Ponekod po Sloveniji pa, ko umre cebelar, o tem obvestijo tudi cebele (Bajuk Sencar in Poljak Istenic 2022: 49). Samo cebelarjenje je definitivno nacin, kako zadovoljiti potrebo po povezavi z naravo. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj ljudje sploh povezujejo naravo s cebelami v nasprotju z nekaterimi drugimi živalmi, ki so prav tako zelo prisotne v življenju cloveka. Cebele so v cloveškem imaginariju neke vrste most med clovekom in naravo. Narava predstavlja cistost in zdravje v nasprotju z onesnaževanjem in stresom v urbanem okolju. Tako samo vzdrževanje cebel ne povezuje cebelarjev z namišljeno in oddaljeno naravo, ampak z naravo, ki je vidna in dostopna. Cebele, ki so tako zelo cenjene v naši kulturi in povezane z naravo, pa delujejo kot posrednik med cebelarji in naravo. Cebelji proizvodi, kot so med, propolis, cvetni prah in maticni mlecek, naredijo povezavo med clove­kom in naravo oprijemljivo ter jo materializirajo. Cebelarstvo pa ni zgolj hobi. Je vloga, ki nosi moralno odgovornost. Dober cebelar je eticen pridelovalec kakovostnega medu in varuh cebel. Cebelarji že sami, ne da bi vedeli, manjšajo razliko med cebelami in ljudmi s tem, ko jim pripisujejo cloveške lastnosti z uporabo glagolov, ki kažejo na inteligenco in zmožnost mišljenja, na primer: »one (cebele) o necem razmišljajo«, »delajo stvari po svoje«, »same izberejo, kaj bodo jedle« itd. Fraze »priden«, »marljiv«, »delaven kot cebela« ali pa »neumen kot trot« tudi nakazujejo, da odnos med clovekom in cebelo ni zgolj enosmeren, in kot pravita socialni antropologinji Lisa Jean Moore in Mary Kosut, bi morali na odnos med cebelo in clovekom gledati širše in bolj izvirno. Cebele in ljudje smo prepleteni entiteti, ki tvorimo druga drugo. Kot sociologi moramo prekini-ti našo težnjo, da o cebelah razmišljamo kot o predmetu preucevanja. Prav tako se moramo upreti razmišljanju o sebi ali o cebelarjih kot staticnih, omejenih in trajno dolocenih entitetah. Namesto tega moramo vse svoje akterje – sebe, cebele, cebelarje in druge predmete – videti kot telesa, ki so na tem svetu in katerih meje nastanejo z medvrstnimi odnosi, zapleti in konflikti. (Moore in Kosut 2013: 40) 8 Ekološka niša je izraz, ki se nanaša na vplive, ki jih ima okolje na doloceno vrsto, kot tudi na vplive, ki jih ima dolocena vrsta na okolje (Polechova in Storch 2008: 1088–1097). Kar se pa udomacitve tice, dejstvo je, da se mora clovek veliko bolj prilagajati cebelam kot cebele cloveku. S tem, ko se clovek prilagaja naravnim zakonitostim in cebelam, le potr­juje, da so cebele udomacile ljudi, in ne mi njih. ZAHVALA: Zahvaljujem se vsem cebelarjem, ki so mi s svojo potrpežljivostjo omogocili vpogled v svet cebel in brez katerih ne bi bilo tega clanka. Za koristne pripombe se zahvaljujem tudi recenzentoma in Sabini Cvecek. CITIRANE REFERENCE Anderson, Kay 1997 ‘A Walk on the Wild Side: A Critical Geography of Domestication.’ Progress in Human Geography 21(5): 463–506. Bajd, Barbara 2018 Kranjska sivka: cebelica, od kod in kam? Ljubljana: Založba Hart. Bajuk Sencar, Tatiana in Saša Poljak Istenic 2022 ‘»Ni cebel – ni prihodnosti«: cebela kot simbol zelene Ljubljane.’ Traditiones 51(3): 45–74. Bevk, Danilo 2013 ‘Cebele – vceraj, danes, jutri.’ GEA 23(5): 20–33. Božic, Janko 2005 ‘Varovanje kranjske cebele – ohraniti pasmo ali raso medonosne cebele.’ Acta agriculturae Slove­nica 86(2): 93–97. Crane, Eva 1999 The World History of Beekeeping and Honey Hunting. New York: Routledge. Dunne, Julie, Alexa Höhn, Gabriele Franke, Katharina Neu­mann, Peter Breunig, Toby Gillard, Caitlin Walton­-Doyle in Richard P. Evershed 2021 ‘Honey-Collec­ting in Prehistoric West Africa from 3500 Years Ago.’ Nature Communications 12: 1–11. Franck, Pierre, Lionel Garnery, Michel Solignac in Jean­-Marie Cornuet 1998 ‘The Origin of West Europe­an Subspecies of Honeybees (Apis Melifera): New Insights from Microsatellite and Mitochondrial Data.’ Evolution 52(4): 1119–1134. Gogala, Andrej 2009 ‘Kranjska cebela in Hrvaška.’ Sple­tni vir: , 28. 4. 2023. Gregorc, Aleš 2002 Vzreja cebeljih matic. Brdo pri Lukovici: Cebelarska zveza Slovenije. Haraway, Donna Jeanne 2015 The Companion Species Manife­sto. Chicago: Prickly Paradigm Press. Harpur, A. Brock, Shermineh Minaei, Clement F. Kent in Amro Zayed 2012 ‘Management Increases Genetic Diversity of Honey Bees via Admixture.’ Molecular Ecology 10: 1–8. Kantar, N. Jovo 2008 Matica je pojem. Preddvor: Narava. Kosek, Jake 2010 ‘Ecologies of Empire: On the New Uses of the Honeybee.’ Cultural Anthropology 25(4): 650–678. Kozmus, Peter, Maja Ivana SmodišŠkerl in Mitja Nakrst 2015 Cebelarjenje za vsakogar. Ljubljana: Kmecki glas. Kropej Telban, Monika 2019 ’Bees and Beekeeping from the Perspective of the Ontological Turn.’ Studia Mythologica Slavica 22: 177–203. Kuret, Niko 1955 ‘Babji mlin.’ Slovenski etnograf 8: 171–206. Makarovic, Gorazd 1962 Poslikane panjske koncnice. Ljublja­na: Mladinska knjiga. Makarovic, Gorazd, Ida Gnilšak, Janez Gregori, Vekoslav Kremenšek, Stane Mihelic in Janez Poklukar 1989 Der Mensch und die Biene: Die Apikultur Sloweni-ens in der traditionellen Wirtschaft und Volkskunst. Ljubljana in Dunaj: Slovenski etnografski muzej in Österreichisches Museum für Volkskunde. Meloni, Greca 2018 ‘Making Indigeneity: The Beekeeper’s Perspective.’ On Culture: The Open Journal for the Study of Culture 5: 1–22. Moore, Lisa in Kosut, Mary 2013 Buzz: Urban Beekeeping and the Power of the Bee. New York: University Press. Oliver, Randy 2014 ‘Is There a Difference Between Dome­sticated and Feral Bees? What’s Happening to the Bees?’ American Bee Journal 154(6): 1–21. Panawala, Lakna 2017 ‘Difference Between Gene and Allele.’ The Biology Blog. Spletni vir: , 28. 4. 2023. Polechova, Jitka in David Storch 2008 ‘Ecological Niche.’ V: Encyclopedia of Ecology. S. E. Jorgensen in Brian Fath, ur. Amsterdam: Elsevier Science. Str. 1088–1097. Raffles, Hugh 2010 Insectopedia. New York: Pantheon Books. Raušl, Gašper 2021a ‘Cebela med naravo in kulturo.’ Ne-objavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnolo­gijo in kulturno antropologijo. 2021b ‘Vzreja cebeljih matic kranjske sivke.’ Spletni vir: , 28. 4. 2023. Gašper Raušl Na poti do udomacitve: o vzreji cebeljih matic Vol. 1, Nr. 2, July 2023 73 kranjske sivke Raušl, Gašper in Aneja Kralj 2019 ‘Urbano cebelarstvo.’ 2018 Cebela na cvetu in v svetu: Cebela v naravi in Spletni vir: , 28. 4. 2023. folklori in literaturi. Ljubljana: Slovenska matica. Russell, Nerissa 2002 ‘The Wild Side of Animal Domesticati-Swart, Sandra 2007 ‘»But Where’s the Bloody Horse?«: on.’ Society and Animals 10(3): 285–302. Textuality and Corporeality in the »Animal Turn«.’ Journal of Literary Studies 23(3): 271–292. Seeley, D. Thomas 2019 The Lives of Bees: The Untold Story Vurnik, Stanko 1929 ‘Slovenske panjske koncnice.’› Etnolog of the Honey Bee in the Wild. Princeton in Oxford: (Ljubljana) 3: 157–178. Princeton University Press. Woodburn, James 1982 ‘Egalitarian Societies.’ Man 17(3): Stanonik, Marija 1995 Cebela – žlahtna spremljevalka slo­ 431–541. venske kulture: Cebela v slovenski kulturni zgodovi­ni, literaturi in slovstveni folklori. Žiri: Cebelarska Woolfson, Jonathan 2009 ‘The Renaissance of bees.’ Renais­družina. sance Studies 24(2): 281–300. SUMMARY Bees have played an important role in many cultures throughout history, symbolising a vari­ety of concepts, from industry and diligence to community and cooperation. Bees are cruci­al for pollinating crops, which are essential for human food production, while humans in return provide bees with shelter, protection, and management. Beekeeping has a long tradi­tion in Slovenia dating back to the Middle Ages. Slovenia is known for its unique beekee­ping culture, which includes the breeding of Carniolan queen bees (Apis mellifera carnica). The breeding of queen bees is important for maintaining the health and productivity of bee colonies as queen bees are responsible for laying eggs and maintaining the social order of the colony. Beekeepers and breeders of Carniolan queen bees to some extent regulate the breeding of queen bees. Breeding is done with natural selection as the drones that insemi­nate the queen bee are not under the control of the breeding process. This means that the process of domestication which refers to the selective breeding and management of bees for human purposes does not apply completely to Carniolan queen bees in human care. That is why Carniolan bees are a unique case in terms of domestication. They have been selectively bred and managed by humans for thousands of years, which has made the bees dependent on human help in some aspects, while at the same time, they require the freedom to be able to thrive and reproduce without human intervention. Carniolan bees in human care thus interact with both humans and the environment in complex ways that make them a semi-domesticated species. Mleko, stvar udomacitve Milk, a Matter of Domestication 1.01. Izvirni znanstveni clanek Dimitrij Mlekuž Vrhovnik DOI 10.4312/svetovi.1.2.75-88 IZVLECEK Mleko je izhodišce raziskovanja intenzivnih sonastajanj razlicnih teles, vrst in stvari; tega, kar obicajno imenujejo udomacitev. Mleko je del skupka, ki povezuje živali, hormone, en-cime, bakterije, hrano, gene, tehnologije in materialno kulturo. Ta kompleksna sonastaja­nja producirajo nove, nepricakovane rezultate in ucinke ter spreminjajo vse komponente v skupku udomacitve. KLJUCNE BESEDE: mleko, udomacitev, živali, bakterije, družabniške vrste, hrana ABSTRACT Taking milk as a point of departure, we set out on a journey to explore the mutual emergen­ce of different bodies, species, and things, an assemblage of domestication. Milk should be understood as a component in an assemblage that connects animals, humans, hormones, enzymes, bacteria, food, genes, technologies, and material culture. These complex entangle­ments produce new, unexpected results and effects, and profoundly change all the compo­nents involved in domestication. KEYWORDS: milk, domestication, animals, bacteria, companion species, food UVOD: UDOMACITEV Srecanja med vrstami so produktivna, spreminjajo vpletene, generirajo nove oblike bivanja in sobivanja, drugacna telesa, nove osebe, nove stvari. Biti clovek ali biti žival vedno že pome­ni biti skupaj z drugimi vrstami, vedno biti v odnosu, v razmerju do drugih. Ti vsakodnevni odnosi skrbi, nege, prehranjevanja pletejo dolgorocne vzorce, pletejo zgodovino. Prispevek raziskuje vlogo mleka, živalskega mleka, v dolgorocnem pletenju odnosov med ljudmi in živalmi, v procesu sonastajanja vrst, ki ga imenujemo udomacitev. Mleko, živalsko mleko, je šele nedavno postalo hrana ljudi, vendar se pojavlja v samem jedru zapletenih odnosov med mnogimi vrstami, ne le med ljudmi in molznimi živalmi. Prispevek hkrati ponuja alterna­tivno evolucijskim pojasnitvam, ki so v zadnjih letih postale dominantna razlaga, zakaj so ljudje udomacili živali in zaceli piti živalsko mleko (Laland in O‘Brien 2010; Zeder 2017). Teorija grajenja niše (ang. niche construction theory) (Laland in O‘Brien 2010; Odling-Smee idr. 1996; Spengler 2021) je ideja, da organizmi aktivno posegajo v okolje, spreminjajo okolje (»gradijo niše«), kar jim omogoca, da vplivajo na selektivne pritiske okolja, povecuje možnost preživetja organizmov in tako aktivno posega v evolucijo. Udomacitev živali in pitje njihovega mleka sta tako razumljena kot evolucijska prilagoditev, kot ‘kulturna niša‘, ki smo jo aktivno zgradili ljudje. Ce z evolucijske perspektive udomacitev živali in pitje njihovega mleka lahko razume-mo kot cloveško grajenje niše, to še nicesar ne pojasni (in ali ni, potemtakem, vse, kar imenu­jemo ‘kultura‘, zgolj niša, ki smo si jo zgradili ljudje?). Kot arheologe ali antropologe nas mora zanimati predvsem, kako je ta niša bila zgrajena; kdo jo je zgradil? S cigavo pomocjo? Kdo v njej živi? Kako jo vzdržujejo skozi vsakdanje prakse življenja v njej? Kako življenje v tej niši spremeni vse vpletene? Ta vprašanja pa niso stvar zgolj evolucije ali biologije, temvec tudi zgodovine, arheologije in antropologije. Ravno to nelagodje (o cem v resnici govorimo, ko govorimo o udomacitvi ali o cloveškem pitju živalskega mleka?) kaže, da smo vstopili v vmesno, neurejeno kontaktno obmocje, kjer so meje, ki locujejo naravo od kulture, natrgane, pikselirane, problematicne; kjer delitev, ‘precišcevanje‘, kot temu pravi Bruno Latour (2021), vednosti na naravoslovje ali na znanost o stvareh ter humanistiko ali znanost o ljudeh in cloveških aktivnostih nikoli ni brez preostanka. Soocamo se s pojavi, kjer se nobena razprava o organizmih, genih in evoluciji ne more znebiti zgodovine, arheologije ali antropologije ter kjer, ko govorimo o zgodovini, moramo nujno govoriti tudi o genih, encimih in bakterijah. Koncept udomacitve je nastal kot klasicno dejanje ‘ocišcevanja‘; locevanja med ‘divji-mi‘, ‘naravnimi‘ živalmi, predmetom zoologije, in ‘udomacenimi‘, ‘domacimi‘ živalmi, zani­mivimi za arheologijo in antropologijo. ‘Udomacitev‘ tako žival uvede v domeno kulture, dobesedno pripelje v dom ljudi (Cassidy 2007: 1). Udomacitev je razumljena kot zgodovin-ski rez, ko ljudje nekaj nacrtno, aktivno storijo pasivnim rastlinam in živalim; je spremem­ba statusa živali; dogodek, ki divje živali ‘udomaci‘, tako, da jih prisili v novo udomaceno, kulturno stanje (Mlekuž 2013). Toda ce na udomacitev pogledamo historicno, potem se monolitna ‘udomacitev‘ iz prelomnega dogodka razblini v množico zgodovinsko specific­nih materialnih praks, ki vkljucuje ljudi, živali (ne le tiste, ki se udomacujejo) in materialno kulturo. Udomacitev postane proces, dolg proces, ki ima svoj casovni lok, svojo zgodovino, strukturo, hitrost, tempo in ritem (Bogaard idr. 2021). V tem procesu imajo aktivno vlogo vsi vpleteni. Kot pravi Anna Tsing: »Soodvisnost vrst je dobro znano dejstvo – razen ko gre za ljudi. Cloveška izjemnost nas zaslepi.« (2012: 144) Vsi vpleteni imajo tudi svojo perspek­tivo, svojo agendo, svojo nišo (prim. Zgodovina po govedu, razstava, ki prikazuje kulturo goveda ter odnos med govedom in njihovimi spremljevalnimi vrstami (Gustafsson in Haapoja 2015)); tudi stvari in predmeti imajo svoje premocrtne ‘akcijske programe‘, kot je to plasticno pokazal Bruno Latour (1992), ter usmerjajo in vodijo delovanje drugih vpletenih. Z evolucijskega vidika je cilj bioloških organizmov razmnoževanje. Da bi to dose-glo, se mora npr. govedo obvarovati plenilcev, kot so volkovi, ter vzdrževati pašnike, da se lahko pase, ohranja pri življenju, raste in rojeva potomce. V goveji perspektivi udomacitve je govedo izkrcilo svojo nišo tako, da je mobiliziralo ljudi, da so jih varovali pred plenilci, da so zanje krcili gozdove, cistili pašnike in jih cez zimo hranili s senom v toplih hlevih. V to so ljudi zapeljale s svojim mesom, mašcobo in mlekom. Ko so se ljudje zapletli v odnose z govedom, je to na ljudi izvajalo selektivne pritiske; pod temi pritiski smo ljudje spremenili družbene odnose, kulturo smo prilagodili reji in dobrobiti živali. Pomislimo le na Evans­-Prichardove Nuere (1969), katerih družbeno in kulturno življenje se vrti okoli goveda. In ko je naša prehrana postala bolj odvisna od mesa in mleka, so se spremenila tudi cloveška telesa (prim. Bryant 2011: 18). Vendar niso udomacili le ljudje krav, ali morda le krave ljudi; mnoga razlicna bitja, in množica drugih stvari, so bila vkljucena v proces udomacevanja in v njem sodelujejo. Mnoga bitja in stvari so bili del tega procesa; v razlicnih vlogah. Tako bi lahko udomacitev – namesto procesa, ki pripelje do jasno opredeljenega kulturnega statusa živali – prej razumeli kot skupek, kot proces zbiranja, nastajanja, urejanja in stabiliziranja razlicnih heterogenih komponent; skupek, ki te številne komponente, vkljucno z ljudmi in živalmi, postavi v nove odnose. Udomacitev je v tej perspektivi krhka ekologija ljudi, živali in stvari, ki se vzpostavlja in vzdržuje skozi materialne prakse ter ki retroaktivno vpliva na vse vpletene komponente. Ovce, krave, pa tudi ljudje so rezultat vzorca prepleta konkretnih materialnih odnosov in izmenjav, ki jih kodirajo razlicni izrazni mediji. Življenje z živalmi je tako skupek konkre­tnih materialnih praks, ki jih oblikujejo, usmerjajo in stabilizirajo stvari. Materialna kultura, kot so recimo obore ali ograde, vzpostavljajo zacasne skupke; prehodi, vrata in lese nadzoru­jejo, kdo lahko vanje vstopi in kdo ostane zunaj, kdo lahko izstopi in kdo mora ostati notri. Omogoca locevanje, sortiranje v razlicne kategorije, kot so ‘biki‘, ‘telice‘, ‘krave‘ … Materi­alna kultura ima tako aktivno vlogo pri strukturiranju interakcij med ljudmi in živalmi (pa tudi med ljudmi in ljudmi ter živalmi in živalmi) ter omejuje možne izide takšnih interak­cij (prim. Mlekuž 2013). Ljudje delegirajo nekatere svoje kompetence in dejanja stvarem, materialni kulturi (Latour 1992). Ta deluje tudi, ko ljudi ni zraven; preprecuje, omogoca in doloca strukturo interakcij. Materialna kultura omogoca strukturirano izmenjavo snovi, napajanje, hranjenje, molžo. Materialna kultura pomaga definirati entitete in kategorije, ki v teh izmenjavah nastajajo. Živali, krave, ovce, koze, pa tudi ljudje smo vzpostavljeni skozi te materialne prakse (Law in Lien 2013). Skupek udomacitve je tako hibriden preplet heterogenih stvari. Sestavljajo jih tako ljudje kot tudi neljudje, živali, rastline, stvari, predmeti, kraji in krajine. Kodirajo jih razlicni izrazni mediji, od genov do jezika. Vkljucujejo stvari, ki jih povezujemo z ‘naravo‘ (kot so trava, mikrobi, organi, živali) in ‘kulturo‘ (kot so simboli, jezik, materialna kultura, tehnolo­gije, prakse). Na koncu tisto, kar vznike skozi ta proces, niso zgolj ‘udomacene živali‘, ampak razlicne družabniške vrste (Haraway 2008); torej vrste, s katerimi smo tisocletja sopotniki in družabniki ter medsebojno prepletamo svoje zgodovine. Psi, ovce, krave in koze so naše družabniške vrste, pa tudi žita, strocnice, glive in bakterije, ki živijo v našem crevesju. Družab-niške vrste ne živimo zgolj ena ob drugi, ampak se med seboj vzpostavljamo. In kot pravi Donna Haraway, pri tem ne gre le za vplive med posamezniki razlicnih vrst, na kocki so življe­nja posameznikov in preživetje vrst (Haraway 2003, 2008; Tsing 2012). Ta medsebojna sona­stajanja imajo evolucijske posledice. V tem skupku smo ljudje postali in ostali ljudje prav zato, ker smo zapleteni v odnose z drugimi komponentami skupka, živalmi in stvarmi. Stvari, snovi nas ohranjajo pri življenju, omogocajo, da pocnemo stvari, ki jih zgolj sami ne bi nikoli mogli. Skupki so torej neurejena kontaktna obmocja, kjer srecanja med ljudmi in drugimi bitji ustvarjajo medsebojne ekologije in niše (Kirksey in Helmreich 2010: 546). Neurejena zato, ker so gosto prepletena z množico povezav, tudi neintuitivnih povezav, multiplikativnih kavzal­nosti, pozitivnih (in negativnih) povratnih zank. To ustvarja hibride, ki se upirajo ‘precišce­vanju‘ na jasno zamejene kategorije, kot so narava in kultura, objekti in subjekti in podobno (Latour 2021). Skupki kažejo, da bitja ne obstajajo sama zase, kot samostojne entitete, ampak le v odnosih; v skupkih se nadaljujemo drug v drugega, brez jasnih meja, ki bi definirale enti­tete pred odnosi (Haraway 2003, 2008). To kontaktno obmocje stika med vrstami, med nara­vo in kulturo, bomo preucevali skozi mleko. Del tega skupka je mleko in mleko je skupek. MLEKO, ŽIVAHNA SNOV Mleko tako ni nikoli zgolj mleko. Mleko ni inertna snov, ki jo je mogoce proucevati izolirano, kot snov, ki je podvržena zgolj preprostim vzrocno-posledicnim povezavam, kot jih opisu­jejo fizikalni zakoni (Latour 1996: 373). Mleko je vitalna, živahna snov, prežeta z mocjo in zmožnostjo delovanja (prim. Bennett 2010). Mleko, kot substanca, vznikne kot del skupka, ki smo ga imenovali udomacitev; mleko je skupek samo po sebi in vstopa v nove skupke, vozle, zbirke, ki povezujejo živali, ljudi, hormone, encime, bakterije, hrano, gene, kraje, tehnologije in materialno kulturo. Stvari, snovi, predmeti … lahko pocnejo precej vec od tega, cemur so, kot se zdi, namenjeni. Stvari niso zgolj pasivna in voljna orodja ljudi, ki ubogljivo pocnejo to, za kar jih uporabimo. Niti se stvari zgolj ne upirajo naši volji iz ciste materialne inercije. Stva­ri so živahne (prim. Bennett 2010). Silijo nas, da pogledamo onkraj binarne logike nasprotij med osebami in predmeti. Osebe in predmeti se prepletamo, sodelujemo in se združujemo. Stvari so nosilci potencialov, ki se aktualizirajo skozi soocenje s svetom in drugimi telesi. Ljudje smo najprej živali, smo sesalci. Cloveški dojencki, tako kot jagenjcki, telicki …, so odvisni od materinega mleka. Materino mleko nam omogoca, da preživimo, da rastemo, da postanemo ljudje. Vendar smo prav mi, cloveške živali, zaceli piti mleko drugih sesalcev, ne le kot dojencki, temvec tudi kot odrasli ljudje. Ampak ne od nekdaj. Pred enajst tisoc leti, v evolucijski perspektivi tako rekoc vceraj, so razlicne skupine ljudi v Jugovzhodni Aziji zacele upravljati majhne crede divjih živali, koz, ovc, goveda, prašicev (Arbuckle in Hammer 2019; Zeder 2011). Upravljanje pomeni predvsem to, da so jim omejevali gibanje in nadzo­rovali njihovo prehrano. Zaprte so bile v oborah, jedle kmetijski odpad, se pasle na strnišcih. Morfološko so bile to popolnoma divje živali, ki so se ocitno parile s prostoživecimi. Veliko je bilo eksperimentiranja, skoraj vsaka skupnost je imela lastne specificne prakse upravljanja. Med živalmi je veliko deformacij kosti zaradi podhranjenosti, veliko je fetusov in umrlih novorojenih živali; živali so bile manjše kot prostoživece, kar kaže, da je bilo to za živali velik stres (Arbuckle in Hammer 2019: 399–403). Okoli 7500 pr. n. št. se je skoraj socasno po vsej Jugozahodni Aziji zgodil premik k intenzivnemu pašništvu koz in ovc; ce so prej crede pred­stavljale do deset odstotkov vseh kosti na najdišcih, so bile potem naenkrat v vecini. Kmalu se jim je pridružilo tudi govedo. Pojavile so se ‘udomacene‘ oblike živali, torej živali, katerih fenotip je drugacen od tistega prostoživecih živali, kar se pozna predvsem po obliki rogov (Arbuckle in Hammer 2019: 406–409; Zeder 2011: 226–227). Crede so se pojavile v dolinah, zunaj obmocij, kjer so živele prostoživece živali. Standardizirale so se prakse upravljanja; šlo je predvsem za klanje presežkov enoletnih samcev. Pašništvo je bilo vkljuceno v poljedel­stvo. Ljudje so zapirali živali v obore, pasli so jih v okolici naselbin. Pašništvo je postalo del paketa, ki se je razširil iz jedrnega obmocja, po Mediteranu in Balkanu ter v Srednjo Evropo. Sledovi mleka, lipidov mlecnih mašcob, v najzgodnejših loncenih posodah, najdenih na arheoloških najdišcih, pricajo, da so najprej na Bližnjem vzhodu, nato pa v Severni Afriki, na Balkanu, v Srednji Evropi in potem na Britanskem otocju in v Skandinaviji zaceli piti mleko takrat, ko so udomacili živali in zaceli žgati loncenino. Zacetek cloveškega uživanja živalskega mleka tako sega nazaj v sedmo tisocletje pr. n. št. (Craig idr. 2005; Debono Spiteri idr. 2016; Dudd in Evershed 1998; Dunne idr. 2013; Evershed idr. 2008). Na drugi strani pa so genetske analize kostnih ostankov ljudi iz tega casa jasno pokazala, da ti prvi kmetje, ki so uživali mleko, tega kot odrasli ljudje niso mogli prebavljati (Leonardi 2013). Da bi prebavili mleko, potrebu­jemo pomoc encima laktaze. Ta razgradi laktozo, sladkor, ki je sestavni del mleka. Vsi sesalci, vkljucno z ljudmi, obicajno prenehamo proizvajati laktazo ob koncu najzgodnejšega otroštva. Pri ljudeh je to pri okoli dveh letih in pol, kar je v predindustrijskih družbah obicajna starost, ko matere odstavljajo dojencke. Brez laktaze se mleko mocno upira prebavi, kar se kaže kot napihnjenost, napenjanje, slabost, driska in bolecine v trebuhu. Vecina odraslih ljudi po svetu še vedno ne prebavlja laktoze. Le v nekaterih delih sveta, predvsem Evropi, Severni in Zahodni Afriki, Centralni Aziji …, so ljudje pridobili alel (pri Evropejcih je to ena sama mutacija gena –13910 T) za laktazno persistenco; torej gen, ki kodira sposobnosti telesa, da tudi po drugem letu starosti ohranja proizvodnjo encima laktaze. Vecina pivcev mleka v zgodovini ni imela ali še vedno nima alela za laktazno persistenco. Sposobnost odraslih ljudi, da razgradijo laktozo, se je razvila relativno pozno, šele pred kakšnimi 3000 leti, in se je v kakšnih sedemdesetih generaci­jah razširila po vsej Evropi (Burger idr. 2020). Ljudje so torej pili mleko dolgo pred tem, preden so ga njihova telesa lahko prebavila. Naravni, biološki vidiki pitja in rabe živalskega mleka pri ljudeh ter naša evolucijska zgodovina se tu prepletajo s kulturnimi praksami in našo zgodovino. MOLŽA Mleko je živilo, hrana. Ampak vsaka hrana je najprej stvar, snov. Mleko je snov, ki jo je precej težko dobiti. Mleko nastopa v metabolnih ciklih sesalcev, toda mleka ni mogoce preprosto izvleci iz živali, morda celo s silo; pridobivanje mleka temelji na soodvisnosti. Da bi dobili živalsko mleko za cloveško uživanje, potrebujemo bližino živali, znanje, posebne prakse in telesne rutine ter materialno kulturo. Mleko kot snov se je tako vzpostavilo šele v skupku udomacitve. Da bi sesalska samica proizvedla mleko, mora najprej povreci mladica. Mleko je kljucna snov v metabolnem ciklu reprodukcije sesalskih vrst; omogoca prenos snovi in ener­gije med generacijami. Razlicne vrste sesalcev proizvajajo mleko v dolocenem ritmu, kolicini in sestavi, prilagojeni rasti mladicev njihove vrste. Tele za rast potrebuje približno tisoclitrov mleka, to je ravno toliko, kolikor ga ‘primitivna‘ krava proizvede za vsako tele. Pri današnjih kravah obdobje laktacije obicajno traja 305 dni, pri ‘primitivnem‘ gove­du pa je lahko obdobje precej krajše, do šest mesecev. V obdobju laktacije se proizvodnja mleka pocasi manjša in po približno tristo dneh lahko pade na okoli 15–25 odstotkov naj­vecje kolicine. Po tem obdobju se krava obicajno ‘izsuši‘, ko se vime regenerira pred nasle­dnjim teletom. Celoten cikel se nato zacne znova, obicajno se ponavlja pet do sedem let. Ker je mleko hrana za teleta, brez teleta ni mleka. Prisotnost mladica je nujna zato, da žival pro-izvede mleko. Mleko je hrana za teleta, jagnjeta in cloveške dojencke. To se zgodi s proženjem nevroendokrinalnega mehanizma, ki sprosti hormon oksitocin v krvni obtok; ta povzro-ci, da se v vimenu zacne izlocati mleko. To je tako imenovani izcejalni refleks, kompleksna ekologija znotraj sesalskih teles (Costa in Reinemann 2004:1). Ta utelešena ekologija seveda ni izolirana, temelji na odnosih z drugimi telesi in okoljem. Nevroendokrinalni mehanizem izcejalnega refleksa se aktivira s stimulom, ki ga povzroci prisotnost mladica. Vonj, zvok ali zgolj pogled na mladica preplavi telo matere z oksitocinom. Oksitocin, ki sproži izcejalni refleks, je tako droga, ki raztaplja meje med telesi, razbija mejo med kravo in teletom, ovco in jagnjetom, materjo in dojenckom. Za kravje mleko ljudje tekmujemo s teleti. Da bi prišli do mleka, moramo v razmerju do krave prevzeti vlogo teleta. Vzpostaviti moramo odnos, ki je za kravje telo podoben odnosu z mladicem. Molža je materialna praksa, ki pri kravi sproži izcejalni refleks najlažje tako, da pred kravo pripeljemo njenega mladica. Ce pa mladica prej zakoljemo, saj z nami tekmuje za mleko, moramo za raztapljanje meja med telesi uporabiti moc materialne kulture. Tako recimo Nueri v Sudanu uporabljajo lutke, narejene iz nagacenih telet; ko tele umre ali ga zakoljejo, ga napolnijo s slamo in postavijo pred kravo. Obstaja tudi tehnika, imenovana insuflacija, izpricana predvsem v Severni Afriki, ampak poznana tudi v Srednji Evropi, ko s pihanjem v kravjo vagino ali anus, bodisi neposredno ali s pomocjo posebne cevi, prožijo izcejalni refleks (Le Quellec 2011). Dnevna interakcija molže vzpostavlja tesne odnose med živalmi in ljudmi, strukturira vzorec interakcij in praks ter opredeljuje, ohranja in izpodbija družbene vloge tako živali kot ljudi. Vkljucuje tesen fizicni stik med živaljo in clovekom, odnose medsebojnega zaupanja (Bock idr. 2007: 112). Te strukturirane interakcije, vsakodnevna, izurjena bližina med clove­kom in živaljo spreminja telesa vpletenih. Telesa se vzpostavljajo skozi stik s telesi drugih, skozi afekte in telesne prakse, ki se sedimentirajo v telesih in se prenašajo kot tradicija. Molža tako vzpostavi živali, katerih izcejalni refleks se sproži skozi izurjeno prakso molže. Molža je torej materialna praksa, ki vzpostavlja odnos med živaljo in clovekom. Molzac in živali se odzivajo in sodelujejo drug z drugim na številne pretanjene nacine. Na ta nacin lahko razumemo telesa, tako živalska kot cloveška, ne le kot aktualizirane stvari, ampak tudi kot nosilce potencialov individualizacije, ki se uresnicujejo s soocenjem s svetom in drugimi telesi. Kot pravi Bruno Latour: »Imeti telo pomeni, da se moramo nauci-ti biti afektirani, kar pomeni, da telo cuti ucinke, da je premaknjeno, da ga druge entitete, cloveške in necloveške, spravijo v gibanje. In ce se ne odziva na to ucenje, postane nedovze-ten, omrtvel, umre.« (2004: 225) Nagonov, kot je izcejalni refleks, ni mogoce obravnavati le kot preproste refleksne odzive, temvec kot akumulirane navade in prakse, ki so skozi proces evolucije postale prirojene in vrojene. Tako je vsaka krava, vsaka ovca, vsaka koza … zgodovinsko kontingentna krava, koza in ovca; je torej historicno bitje, prav tako kot molzac; vsa bitja smo rezultat afektov, ki so se sedimentirali v telesa skozi telesne odnose, tudi skozi prakse molže. Materialne prakse so tako pletenje odnosov v fiksne vzorce; molža zato ustvarja kravo, ovco, kozo (skupaj z molza-cem) na dolocen nacin. Lahko si jo zamislimo kot zapleteno koreografijo; in tako kot vsaka koreografija tudi molža zahteva trud, delo, nenehno prilagajanje in ji grozi, da gre lahko vsak trenutek po zlu (vsaka malenkost lahko prepreci dober izid, slaba volja molzaca, spremem-be v hlevu, mrzle roke molzaca …, prav vsak detajl lahko povzroci, da krava ne da mleka). MLEKO, HRANA Namolzeno mleko je živilo, hrana, stvar, ki hrani tistega, ki ga uživa. Snovi v mleku zago­tavljajo energijo in snovi, potrebne za rast dojenckov. Mleko »omogoca rast cloveškega mesa« (Bennett 2010: 137), omogoca rast tkiv, kopicenje telesne mašcobe in ojacuje kosti. Mleko je kompleksna tekocina, ki vsebuje okoli sto tisoc vrst organskih molekul, kot so lipidi, beljakovine, ogljikovi hidrati v obliki mlecnega sladkorja (laktoze), plini in minerali. Mleko je emulzija mašcobnih kroglic, fina disperzija kazeinskih micel, koloidna raztopina globularnih beljakovin in koloidna disperzija lipoproteinskih delcev (Atkins 2009: 115). Laktoza je glavni sladkor v mleku in mleko je edini vir laktoze v naravi. Izboljša absorpcijo kalcija in fosforja iz crevesja. Pri prebavi je encim laktaza potreben za razgradnjo lakto­ze v crevesju. Po odstavitvi vecina sesalcev obicajno preneha proizvajati laktazo, potrebno za prebavo mleka, kar ima za posledico pomanjkanje laktaze, hipolaktazijo ali nepravil-no prebavo laktoze pri odraslih (de Vrese in Schrezenmeir 2001). Hipolaktazijo spremlja­jo klinicni simptomi, kot so napenjanje, vetrovi, slabost, driska in bolecine v trebuhu. Ta ucinek mleka na telo imenujemo intoleranca za laktozo. Te simptome povzroca nepreba­vljena laktoza v debelem crevesu, kjer laktozo fermentira crevesna flora (de Vrese in Schre­zenmeir 2001: 361–362). Kakšni in kako mocni so ucinki neprebavljene laktoze na telo, je odvisno najprej od kolicine zaužite laktoze, pa tudi od telesa samega, individualne obcutljivosti, hitrosti praznjenja želodca, casa prehoda skozi prebavila in vzorca flore v debelem crevesu. Ljudje z intoleranco za laktozo lahko zaužijejo doloceno kolicino laktoze brez obcutka simptomov; vecina ljudi lahko prenese približno 9–12 g (ali en kozarec mleka) (de Vrese in Schrezenmeir 2001: 362). Vendar za odrasle, ki ne prenašajo laktoze – in spomnimo se, pred 2000 pr. n. št. so bili to skoraj vsi – lahko pitje vec kot le skodelice svežega mleka povzroca eksplozivno drisko. Mleko se, brez pomoci encima laktaze, upira uživanju odraslih ljudi. Da bi ga lahko prebavili, morajo v skupek vstopiti novi elementi. Stvar, substanca postane hrana šele skozi materialno prakso fermentacije, kjer kultura mikroorganizmov, bakterij in kvasovk užije ter prebavi laktozo, mlecni sladkor, in jo spre­meni v mlecno kislino. Bakterije zagotavljajo delo, z razgradnjo laktoze sprošcajo mlecno kislino. Mleko se skisa, kislo mleko pa nima laktoze. Delovanje mikroorganizmov omogo-ca, da mleko iz snovi postane hrana. Da pa bi lahko zaposlili mikrobne kulture, potrebu­jemo posebno tehnologijo in materialno kulturo. Potrebujemo posode, kjer fermentiramo mleko, in cedila za locevanje trdne snovi (skuta) od tekocine (sirotka), ki vsebujejo laktozo. Ta materialna kultura in tehnologija – skupaj z bakterijsko kulturo, ki fermentira mleko – je naš zunanji organ, zunanji želodec in prebavilo. Te tehnologije smo mobilizirali že od same-ga zacetka pitja mleka (Rosenstock idr. 2021). Tehnologije tako niso le posredniki, vmesniki med nami in svetom; tehnologije so organi, partnerji v naših skupkih s svetom (Ihde 2002: 137). Tako lahko tudi sir, skuto, kislo mleko, jogurt, kefir razumemo kot skupek, ekologijo, ki živi, nastane, zori in se stara, morda pokvari in propade. Mikrobi v siru, jogurtu in skuti ne prispevajo le dela, fermentacije, temvec mu vdahnejo tudi doloceno vitalnost in identi­teto, okus (Paxson 2008: 38). Ta identiteta je pogosto lokalna, vezana na lokalne mikrobne kulture, lokalne živali ter specificne prakse priprave sira in skute. Mikrobi tako povezujejo ljudi, živali, kraje in hrano v specificne, lokalne skupke. To živo ekologijo užijemo in nato predelamo v prebavilih, kjer gre skozi vrsto preobrazb, v katerih se meja med notranjostjo (med menoj) in zunanjostjo (hrano) izgublja. Ce naj snov, ki jo zaužijemo, postane hrana, mora biti prebavljiva tujemu telesu. In ce želimo, da nas hrana nahrani, moramo biti sposobni tujo snov vkljuciti vase (Bennett 2010: 134–135). Mleko postane del mene. Sem tudi mleko, ki ga zaužijem. V razmerju prehra­njevanja so torej telesa in snovi zgolj zacasni skupki. Življenje na planetu je del globalnega metabolnega cikla, skozi katerega krožijo snovi in energija; ta cikel je spleten iz množice prehranjevalnih verig. Prehranjevanje vzpostavlja odnose med organizmi ter med organizmi in okoljem; vzpostavlja ekologije. Ekologija je torej nacin, na katerega se stvari medseboj-no zapletajo v skupke (Bertoni 2013: 64). Prehranjevanje nam pomaga razumeti bogastvo in mnogoterost odnosov med organizmi. Prehranjevanje je materialna praksa, skozi katero se vzdržujejo ekologije, se vzpostavljajo odnosi. Prehranjevanje nas vzpostavlja kot skupke, skupke ljudi ter neljudi, stvari, živali in snovi …, kjer vsakdo nekaj prispeva in skozi uživanje spreminja drugega. Cloveško crevesje vsebuje okoli sto milijard mikroorganizmov, desetkrat vec, kot je celic, ki sestavljajo telo. V našem crevesju živi okoli tristo do petsto razlicnih vrst bakterij. Debelo crevo vsebuje kompleksen in dinamicen mikrobni ekosistem z visoko gosto-to živih bakterij. Naše crevesje je okolje z optimalnimi pogoji za rast mikrobov (Guarner in Malagelada 2003). Smo gostitelj mnogim drugim bitjem, ki živijo v nas in skupaj z nami. Skozi cloveško zgodovino so spremembe v pridelavi in pripravi hrane vplivale tudi na našo crevesno mikrobioto. Udomacili in prilagodili smo številne rastline in živali, hkrati pa smo se jim prilagodili tudi mi, razvijali smo se skupaj z njimi, tudi s pomocjo mikrobov. Naša evolu­cijska zgodovina tako ni le naša ter ne vkljucuje le naših rastlinskih in živalskih sopotnikov, temvec tudi mikrobe. Naš genski zapis ne zajema le cloveškega genoma, temvec tudi genome naših bakterijskih sobitij. Naša mikrobiota je naša družabniška vrsta, del skupka udomacitve. Crevesne bakterije razgrajujejo hranila, ki jih sicer ne bi mogli prebaviti, in igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju ravnovesja med porabo in shranjevanjem energije. Creve­sne bakterije proizvajajo nekatere nujno potrebne snovi in zagotavljajo obrambo pred škodljivimi mikroorganizmi. Crevesne bakterije sodelujejo pri izražanju nekaterih genov, ki kodirajo temeljne fiziološke funkcije vkljucno z imunskim odzivom. Zunanja telesa, bitja, ki živijo v naših telesih, postanejo organi, ki urejajo delovanje naših teles. Ljudje smo odvisni od številnih kemikalij, ki jih proizvajajo mikrobi. Tako kar okoli devetdeset odstotkov sero­tonina, možganskega nevrotransmiterja, ki vpliva na naše razpoloženje, izdelajo bakterije v prebavnem traktu (O‘Mahony idr. 2015). Vse vec raziskav kaže na dvosmerno povezavo med možgani in crevesnimi bakterija-mi. Ta tako imenovana os mikrobiota–crevesje–možgani povezuje stanje crevesne mikrobi­ote z nezavednim sistemom, ki ureja cloveško vedenje (Dinan in Cryan 2015). Spremembe v sestavi crevesne mikrobiote vplivajo na cloveško vedęnje, oblikujejo obcutke in custva (Tillisch idr. 2013; Johnson in Foster 2018). Crevesna mikrobiota ima vlogo pri uravnava­nju obcutljivosti na bolecino, odzivnosti na stres, razpoloženja ali tesnobe ter lahko spre­meni mentalne procese in zmanjša odzive na stres. Crevesna flora vpliva na obcutek lakote in prehranjevalne navade (Alcock idr. 2014). Mikrobi v našem crevesju lahko vzbudijo željo po specificni hrani in vplivajo na obcutek sitosti. Bakterijske vrste imajo razlicne prehranske preference; med seboj tekmujejo za hrano in nišo v naših prebavnih traktih; njihove izbire so pogosto v nasprotju z našo lastno voljo. Bakterijske kulture, ki jih zaužijemo s fermentira­nimi mlecnimi izdelki, so probiotiki, organizmi, ki prispevajo k boljšemu pocutju in zdravju organizma, katerega del postanejo (de Vrese idr. 2001: 425; Perez Chaia in Oliver 2003: 90). Tako mleko in mlecni izdelki nimajo le moci povecati cloveško meso, ampak tudi ustvariti cloveška razpoloženja in vplivati na vzorce medsebojnega druženja. Avtonomija delovanja mlekužev, pivcev in jedcev mleka, ni doma v njihovih možganih, je avtonomija skupka, konfederacije stvari, mikrobov, živali in drugih tujih materialov. SKLEP: INTENZIVNA SONASTAJANJA Mleko nam tako pokaže, da nic ne obstaja samo zase in samo po sebi. Kdo je koga udomacil? Kdo je koga pojedel? Kdo je koga spremenil? Kdo je komu zgradil nišo? Kdo deluje? Kdo je glavni, kdo se odloca? Za cigavo zgodovino gre? Lahko napišemo, da so ljudje mobilizirali bakterije, da so lahko zaceli piti mleko krav, koz in ovc, vendar to ni celotna zgodba. Krave, ovce in koze so zapeljale ljudi s svojim mlekom, zato da bi ljudje pazili nanje, jih hranili in šcitili pred plenilci. Toda tudi to ni vsa resnica: bakterije so prepricale ljudi, da zacnemo piti mleko, zato da bi našle primerno okolje, nišo, za razmnoževanje in delovanje v mleku, mlecnih izdelkih in naših telesih. Ta dinamika je vzniknila iz medsebojnega sonastajanja ljudi, stvari, rastlin, živali. Povezave med gensko raznolikostjo goveda, prostori, kjer so v neolitiku prebivali prvi živinorejci, in pojav prebavljanja laktoze kažejo na zapletene povezave med geni, kulturo in zgodovino (Ever-shed idr. 2022). Udomacitev ni zgolj stvar intenc in potreb ljudi, je popolnoma nenacrtovan skupek, ki je nastajal sproti. Ta skupek novosti, ta hibridna, vecvrstna skupnost je ponuja-la nove možnosti interakcij, nove nacine sobivanj, nove spretnosti in zmožnosti v procesu predrugacenih teles. Ta dolga in zapletena zgodovina interakcij, prehranjevanj, udomacitev, stikov, praks in dejanj je privedla do aktualizacije nekaterih potencialov pri kravah, ovcah, kozah in ljudeh, zaigrala na nekatere registre in zanemarila druge. Banalne, vsakodnevne prakse imajo zgodovinske in evolucijske posledice. Vsi vpleteni smo vzniknili skozi to intenzivno medsebojno sonastajanje. Krave, ovce in koze proizvedejo vecmleka kot njihovi divji predniki in imajo veliko nižji prag izcejalnega refle­ksa (poleg drugih sprememb, ki jih je prinesla udomacitev). Danes so krave ucinkoviti stroji za predelavo trave v mleko. Povprecni donos sodobnih krav je približno šest tisoclitrov na leto, pri posebej ucinkovitih živalih pa dejansko pridelajo do dvajset tisoc litrov. Po vsem svetu je okoli 264milijonov krav molznic, ki vsako leto proizvedejo skoraj šeststo milijonov ton mleka. Ljudje lažje prebavljamo mleko, tudi kot odrasli. In danes lahko mleko prebavi veckot 35odstotkov ljudi po vsem svetu, medtem ko je ta odstotek v Evropi in na Bližnjem vzhodu precej višji. Sodobni ljudje in sodobno govedo (skupaj z bakterijskimi kulturami, ovcami, travniškimi združbami …) smo izid tega, kar Bruno Latour imenuje »ponotranjene ekologije«, rezultat intenzivne soci­alizacije, rekonfiguracija živali, rastlin in ljudi, ki ima za posledico drugacna telesa; na primer tista, ki lahko prebavijo laktozo ali imajo veliko nižji prag izlocanja mleka (Latour 1999: 208). Govoriti o udomacitvi kot sonastajanju tako pomeni sprejeti, da je to, kar smo, vedno nekaj relacijskega, pojavnega, procesnega, zgodovinskega, spremenljivega, specific­nega, kontingentnega, koncnega, kompleksnega, necistega (Haraway 2003). Medsebojno sonastajanje vrst je tako antropološki koncept, ki ga lahko postavimo nasproti konceptoma ‘koevolucije genov in kulture‘ ter ‘grajenja niše‘; konceptoma, ki skozi evolucijsko perspekti­vo govorita o isti stvari: o tem, kako bitja, cloveška in necloveška, skozi vsakodnevne prakse ustvarjajo pogoje za življenje sebi, drug drugemu in potomcem (Ingold 2023: 43). Toda medsebojno sonastajanje je hkrati gost opis tega procesa; opis, kot ga ponudijo le discipline, ki zmorejo videti onkraj generalizacij ter razumeti in opisati pojave skozi oci, usta in preba­vila tistih, ki smo vanje neposredno vpleteni. CITIRANE REFERENCE Alcock, Joe, Carlo O. Maley in C. Athena Aktipis 2014 ‘Is Eating Behavior Manipulated by the Gastrointesti­nal Microbiota? Evolutionary Pressures and Poten­tial Mechanisms.’ BioEssays 36(10): 940–949. Arbuckle, Benjamin S. in Emily L. Hammer 2019 ‘The Rise of Pastoralism in the Ancient Near East.’ Journal of Archaeological Research 27: 391–449. Atkins, Peter 2009 ‘The History of Food Exchanges: A New Agenda.’ Food & History 7(1): 111– 124. Bennett, Jane 2010 Vibrant Matter: A Political Ecology of Things. Durham (NC): Duke University Press. Bertoni, Filipo 2013 ‘Soil and Worm: On Eating as Relating.’ Science as Culture 22(1):61–85. Bock, Bettina B., Marjolein M. van Huik, Madelin Prutzer, Florence Kling Eveillard in Anne-Charlotte Dockers 2007 ‘Farmers Relationship with Different Animals: The Importance of Getting Close to the Animals. Case Studies of French, Swedish and Dutch Cattle, Pig and Poultry Farmers.’ International Journal of Sociology of Food and Agriculture 15(3): 108–125. Bogaard, Amy, Robin Allaby, Benjamin S. Arbuckle, Robin Bendrey, Sarah Crowley, Thomas Cucchi, Tim Den-ham, Laurent Frantz, Dorian Fuller, Tom Gilbert, Elinor Karlsson, Greger Larson, Aurélie Manin, Fio­na Marshall, Natalie Mueller, Joris Peters, Charles Stépanoff in Alexander Weide 2021 ‘Reconsidering Domestication from a Process Archaeology Perspe­ctive.’ World Archaeology 53(1): 56–77. Bryant, Levi 2011 The Democracy of Objects. Ann Arbor: Open Humanities Press. Burger, Joachim, Vivian Link, Jens Blöcher, Anna Schulz, Chri­stian Sell, Zoé Pochon, Yoan Diekmann, Aleksandra Žegarac, Zuzana Hofmanová, Laura Winkelbach, Carlos S. Reyna-Blanco, Vanessa Bieker, Jörg Orschi­edt, Ute Brinker, Amelie Scheu, Christoph Leuenber­ger, Thomas S. Bertino, Ruth Bollongino, Gundula Lidke, Sofija Stefanovic, Detlef Jantzen, Elke Kaiser, Thomas Terberger, Mark G. Thomas, Krishna R. Veeramah in Daniel Wegmann 2020 ‘Low Prevalence of Lactase Persistence in Bronze Age Europe Indi­cates Ongoing Strong Selection over the Last 3,000 Years.’ Current Biology 30(21): 4307–4315.e1–e13. Cassidy, Rebecca 2007 ‘Introduction: Domestication Recon­sidered.’ V: Where the Wild Things are Now: Dome­stication Reconsidered. Molly Mullin in Rebecca Cassidy, ur. Oxford: Berg. Str. 1–25. Costa, Debora in Douglas J. Reinemann 2004 ‘The Need for Stimulation.’ Dairy Updates: Milking and Milk Quality 408: 1–10. Craig, Oliver Edward, John Chapman, Carl Heron, Laura H. Willis, László Bartosiewicz, Gillian Taylor, Alasda­ir Whittle in Matthew James Collins 2005 ‘Did the First Farmers of Central and Eastern Europe Produ­ce Dairy Foods?’ Antiquity 79: 882–894. de Vrese, Michael in Jürgen Schrezenmeir 2001 ‘Probiotics, Prebiotics, and Synbiotics – Approaching a Defi­nition.’ The American Journal of Clinical Nutrition 73(2): 361–364. Debono Spiteri, Cynthianne, Rosalind E. Gillis, Mélanie Roffet–Salque, Laura Castells Navarro, Jean Guilaine, Claire Manen, Italo M. Muntoni, Maria Sańa Segui, Dushka Urem-Kotsou, Helen L. Whelton, Oliver E. Craig, Jean-Denis Vigne in Richard P. Evershed 2016 ‘Regional Asynchronicity in Dairy Production and Processing in Early Farming Communities of the Northern Mediterranean.’ Proceedings of the National Academy of Sciences 113(48): 13594–13599. Dinan, Timothy G. in John F. Cryan 2015 ‘The Impact of Gut Microbiota on Brain and Behaviour: Implications for Psychiatry.’ Current Opinion in Clinical Nutriti­on and Metabolic Care 18(6): 552–558. Dudd, Stephanie N. in Richard P. Evershed 1998 ‘Direct Demonstration of Milk as an Element of Archaeo­logical Economies.’ Science 282: 1478–1481. Dunne, Julie, Richard P. Evershed, Lucy Cramp, Silvia Bruni, Stefano Biagetti in Savino di Lernia 2013 ‘The Beginnings of Dairying as Practised by Pastoralists in ’Green’ Saharan Africa in the 5th Millennium BC.’ Documenta Praehistorica 40: 118–130. Evans-Pritchard, E. E. 1969 The Nuer: A Description of the Modes of Livelihood and Political Institutions of a Nolitic People. Oxford: University Press. Evershed, Richard P., Sebastian Payne, Andrew G. Sherrat, Mark S. Copley, Jennifer Coolidge, Duska Urem--Kotsu, Kostas Kostakis, Mehmet Ozdogan, Aslý E. Ozdogan, Olivier Nieuwenhuyse, Peter M. M. G. Akkermans, Douglas Bailey, Radian–Romus Ande­escu, Stuart Campbell, Shahina Farid, Ian Hodder, Nurcan Yalman, Mihriban Ozbasaran, Erhan Biçak­ci, Yossef Garfinkel, Thomas Levy in Magie M. Burton 2008 ‘Earliest Date for Milk Use in the Near East and Southeastern Europe Linked to Cattle Herding.’ Nature 455(7212): 528–531. Evershed, Richard P., George Davey Smith, Mélanie Roffet– Salque, Adrian Timpson, Yoan Diekmann, Matthew S. Lyon, Lucy J. E. Cramp, Emmanuelle Casano­va, Jessica Smyth, Helen L. Whelton, Julie Dunne, Veronika Brychova, Lucija Šoberl, Pascale Gerba-ult, Rosalind E. Gillis, Volker Heyd, Emily John­son, Iain Kendall, Katie Manning, Arkadiusz Marciniak, Alan K. Outram, Jean-Denis Vigne, Stephen Shennan, Andrew Bevan, Sue Colledge, Lindsay Allason-Jones, Luc Amkreutz, Alexandra Anders, Rose-Marie Arbogast, Adrian Balasescu, Eszter Bánffy, Alistair Barclay, Anja Behrens, Peter Bogucki, Ángel Carrancho Alonso, José Miguel Carretero, Nigel Cavanagh, Erich Claßen, Hipolito Collado Giraldo, Matthias Conrad, Piroska Csenge­ri, Lech Czerniak, Maciej Debiec, Anthony Denaire, László Domboróczki, Cristina Donald, Julia Ebert, Cristopher Evans, Marta Francés-Negro, Detlef Gronenborn, Fabian Haack, Matthias Halle, Caro­line Hamon, Roman Hülshoff, Michael Illet, Eneko Iriarte, János Jakucs, Christian Jeunesse, Malanie Johnson, Andy M. Jones, Necmi Karul, Dmytro Kiosak, Nadezhda Kotova, Rüdiger Krause, Saskia Kretschmer, Marta Krüger, Philippe Lefranc, Olivia Lelong, Eva Lenneis, Andrey Logvin, Friedrich Lüth, Tibor Marton, Jane Marley, Richard Morti­mer, Luiz Oosterbeek, Krisztián Oross, Juraj Pavúk, Joachim Pechtl, Pierre Pétrequin, Joshua Pollard, Richard Pollard, Dominic Powlesland, Joanna Pyzel, Pál Raczky, Andrew Richardson, Peter Rowe, Stephen Rowland, Ian Rowlandson, Thomas Saile, Katalin Sebok, Wolfram Schier, Germo Schmalfuß, Svetlana Sharapova, Helen Sharp, Alison Sheridan, Irina Shevnina, Iwona Sobkowiak-Tabaka, Peter Stadler, Harald Stäuble, Astrid Stobbe, Darko Sto­janovski, Nenad Tasic, Ivo van Wijk, Ivana Vostro­vská, Jasna Vukovic, Sabine Wolfram, Andrea Zeeb--Lanz in Mark G. Thomas 2022 ‘Dairying, Diseases and the Evolution of Lactase Persistence in Europe.’ Nature 608: 336–345. Guarner, Francisco in Juan-R. Malagelada 2003 ‘Gut Flora in Health and Disease.’ The Lancet 360: 512–519. Gustafsson, Laura in Terike Haapoja, ur. 2015 History Accor­ding to Cattle. Brooklyn (NY): Punctum. Haraway, Donna 2003 The Companion Species Manifesto: Dogs, People, and Significant Otherness. Chicago: Prickly Paradigm Press. 2008 When Species Meet. Minneapolis: University of Minnesota Press. Ihde, Don 2002 Bodies in Technology. Minneapolis: Universi­ty of Minnesota Press. Ingold, Tim 2023 ‘Evolution without Inheritance: Steps to an Ecology of Learning.’ Current Anthropology 63(25): 33–55. Johnson, V.-A. Katerina in Kevin R. Foster 2018 ‘Why does the Microbiome Affect Behaviour?’ Nature Reviews Microbiology 16: 647–655. Kirksey, Eben S. in Stefan Helmreich 2010 ‘The Emergence of Multispecies Ethnography.’ Cultural Anthropolo­gy 25(4): 545–576. Laland, Kevin N. in Michael J. O’Brien 2010 ‘Niche Cons­truction Theory and Archaeology.’ Journal of Archa­eological Method and Theory 17(4): 303–322. Latour, Bruno 1992 ‘Where are the Missing Masses: Socio­logy of a Few Mundane Artefacts.’ V: Shaping Tech­nology – Building Society. Wiebe Bijker in John Law, ur. Cambridge (Mass): MIT Press. Str. 151–180. 1996 ‘On Actor-Network Theory: A Few Clarifica­tions.’ Soziale Welt 47(4): 369–381. 1999 Pandora’s Hope: Essays on the Reality of Science Studies. Harvard (MA): Harvard University Press. 2004 ‘How to Talk About the Body? The Normative Dimension of Science Studies.’ Body Society 10(2­3): 205–229. 2021 Nikoli nismo bili moderni. Ljubljana: Studia Humanitatis. Law, John in Marianne E. Lien 2013 ‘Slippery: A Field Notes on Empirical Ontology.’ Social Studies of Science 43(3): 363–378. Le Quellec, Jean-Loďc 2011 ‘Provoking Lactation by the Insuffla­tion Technique as Documented by the Rock Images of the Sahara.’ Anthropozoologica 46(1): 65–125. Leonardi, Michela 2013 ‘Lactase Persistence and Milk Con­sumption in Europe: An Interdisciplinary Appro­ach Involving Genetics and Archaeology.’ Docu­menta Praehstorica 40: 85–96. Mlekuž, Dimitrij 2013 ‘The Birth of the Herd.’ Society and Animals 21(2): 150–161. Odling-Smee, John F., Kevin Lala in Marcus W. Feldman 1996 ‘Niche Construction.’ The American Naturalist 147(4): 641–648. O’Mahony, Siobhain M., Gerard Clarke, Yuliya E. Borre, Timothy G. Dinan in John F. Cryan 2015 ‘Seroto­nin, Tryptophan Metabolism and the Brain–Gut– Microbiome Axis.’ Behavioural Brain Research 227: 32–48. Paxson, Heather 2008 ‘Post-Pasteurian Cultures: The Microbiopolitics of Raw-Milk Cheese in the United States.’ Current Anthropology 23(1):15–47. Perez Chaia, Adriana in Genga Oliver 2003 ‘Intestinal Microflora and Metabolic Activity.’ V: Gut Flora, Nutrition, Immunity and Health. Roy Fuller in Gabriela Perdigon, ur. Oxford: Blackwell. Str. 77–98. Rosenstock, Eva, Julia Ebert in Alisa Scheibner 2021 ‘Cultu­red Milk. Fermented Dairy Foods along the South­west Asian–European Neolithic Trajectory.’ Current Anthropology 62: 256–275. Spengler, Robert N. III 2021 ‘Niche Construction Theory in Archaeology: A Critical Review.’ Journal of Archa­eological Method and Theory 28: 925–955. Tillisch, Kirsten, Jennifer Labus, Lisa Kilpatrick, Zhiguo Jiang, Jean Stains, Bahar Ebrat, Denis Guyonnet, Sophie Legrain-Raspaud, Beatrice Trotin, Bruce Naliboff in Emeran A. Mayer 2013 ‘Consumption of Fermented Milk Product with Probiotic Modu­lates Brain Activity.’ Gastroenterology 144(7): 1394–1401. Tsing, Anna 2012 ‘Unruly Edges: Mushrooms as Compa­nion Species.’ Environmental Humanities 1: 141– 154. Zeder, Melinda A. 2011 ‘The Origins of Agriculture in the Near East.’ Current Anthropology 52(4): 221–235. 2017 ‘Domestication as a Model System for the Extended Evolutionary Synthesis.’ Interface Focus 7: b. n. s. SUMMARY This paper is about milk, not as an inert substance that can be studied in isolation, but as a messy encounter, a knot, an element in an assemblage that connects animals, humans, hormones, enzymes, bacteria, food, genes, technologies, and material culture. These complex entangle­ments have produced new, unexpected results and effects. Milk is a foodstuff, food; but first of all, a substance, matter. There are numerous forms of resistance in the process of obtaining milk from animals. Milk cannot be simply extracted from animals, perhaps by force; it requi­res co-dependency. Obtaining milk from animals enacts practices, bodily routines, material culture and knowledge. And this knowledge is enacted through practical material events. To be able to produce milk, a cow must first calve. Milk is first of all food for calves, lambs, and kids. Cows can be milked only after the activation of a neuro-endocrinal mecha­nism that releases oxytocin into the blood stream; this forces the expulsion of milk from the udder. This is the so-called milk let-down reflex, a complex ecology within the cow’s body. In order to obtain milk, the milker must enter into a relationship with a cow as a calf. This is done by hijacking the milk let-down reflex either by using physical techniques or material culture. Milking is a specific physical encounter with its own temporality in the daily and seasonal cycle. The daily interaction of milking establishes relations of closeness between animals and people, structures the pattern of interactions and practices, and defines, main­tains and contests the social roles of both animals and humans. It involves close, physical contact between animal and human, relations of mutual trust. Milk is a foodstuff, matter that nurtures the consumer. The substances in milk provide both energy and the building materials necessary for the growth of infants. However, for a lactose intolerant adult, i.e., most of the people that came into contact with milk during the domestication of animals, the consumption of more than a cup of milk can result in severe diarrhoea. Thus, in order to be digestible, new components have to enter the assemblage. Milk has to be subjected to a process in which a starter culture of bacteria ferments/digests milk sugar to produce lactic acid. The agency of microbes makes milk digestible for humans. The human intestines contain approximately a hundred trillion microorganisms, ten times the number of human cells in the body. This gut flora has around a hundred times as many genes in aggregate as there are in the human genome. As a species, we are a composite of many species, with a genetic landscape that encompasses not only the human genome, but also those of our bacterial symbionts. Throughout the history of unfolding relations with other species, animals and plants, established through eating, we have incorporated a variety of bacteria-rich living foods. Bacteria break down nutrients we would not otherwise be able to digest and play an important role in regulating the balance between energy use and storage. Intestinal bacte­ria synthesise certain essential nutrients, including B and K vitamins. They provide defence against invading pathogens. Even more, intestinal bacteria are able to modulate the expres­sion of certain genes related to diverse and fundamental physiological functions, including the immune response. In this way, milk brings us to the realisation that nothing exists in and of itself. Instead, things exist and take the form that they do by participating in an emergent web of materially heterogeneous relations. Things exist only in assemblages. Prvi koraki na poti med delovne vole – ali o posameznih zacetnih spoznanjih o odnosih do živali, kakršne poraja bližina First Steps on the Path Among Working Oxen – Or Some Initial Findings on Attitudes Towards Animals Brought About by Proximity 1.03 Drugi znanstveni clanki Inja Smerdel DOI 10.4312/svetovi.1.2.89-102 IZVLECEK Prispevek vpeljuje avtoricina premišljanja o istenju ljudi in delovnih volov, še posebej pri telesno napornih opravilih; strnjeno predstavlja proces raziskovanja razmerij med ljudmi in temi domacimi živalmi – razmerij, ki so vezi; raziskava pa je umešcena med sorodna premišljanja in teoretske paradigme v širših humanisticnih okoljih. KLJUCNE BESEDE: živalske študije, antropologija domacih živali, ekologija življenja, delovni voli, identifikacija clovek – žival ABSTRACT The article presents ideas regarding the sense of identification between people and work­ing oxen (especially in the case of physically demanding tasks); furthermore, it explores the formation of the close relationship between people and these working animals, as well as the process in which these close bonds are established. The research is set within a framework of related works and theoretical paradigms in the wider context of the humanities. KEYWORDS: animal studies, anthropology of domestic animals, ecology of life, working oxen, human-animal identification UVODNA BESEDA Pred dvema letoma (2021) – kot da bi bilo usojeno ravno v letu vola – sem se pocasi, vendar vztrajno, v ritmu volovskih korakov, zacela vracati k snovanju razprave o omenjenih razmer­jih, nastajajoce na podlagi dolgoletnega delovnega procesa: raziskave, temeljece na obsežnem terenskem delu, na preucevanju raznovrstnih virov ter na prebiranju ustreznega domacega in primerjalnega tujega slovstva.1 Raziskovalna tematika, ki me je v obdobju, preživetem v muzejskem okolju, kot etnologinjo intimno najbolj dolocala, so bila namrec prav razmerja med ljudmi in živalmi. Najprej so v ospredje stopile ovce (Smerdel 1989), potem ptice pevke (Smerdel 1992), v letih, ko se je zavoljo transformacije muzeja raziskovalno delo moralo osre­dišciti poleg drugega na urejanje zbirk in na njihove študije, pa so ob kolekciji priprav za vpreganje na vrsto prišli tudi voli. Tako sem uspela združiti obe raziskovalni tematiki. Preucevanje tihotnega šepeta snovnega, neme govorice jarmov, ki so s svojo obliko in površino sporocali številne sestavine svoje pojavnosti: od regionalne tipike (in zgodo­vinskosti, tehnike vpreganja, osebnih tipov individualnih izdelovalcev, izbire lesa in njego­ve obdelave, zadevnih znanj, sledov rabe …) – do vidnih znakov skrbi za delovne živali (vrezanih zašcitnih simbolov, skrbno zglajenih ovratnikov, ovitih pocenih kamb, tehtne izbire lesa, teže jarmov …). Prav z jarmi pa je bilo ne samo mogoce, temvec tudi neobho­dno potrebno povezati živali, ki so te priprave nosile na glavi (oziroma zatilju) ali na vratu (oziroma pred vihrom). In tako so pri snovanju prvih obrisov dela, ki je tedaj vznikalo iz ukvarjanja z muzejsko zbirko, izpod jarmov, v njegovo ospredje pocasi, toda vztrajno stopali voli … Srcika raziskave pa so postala prav razmerja med ljudmi in njihovimi delovnimi tova­riši, o katerih sem razpravljala v posameznih študijah, denimo o vlogi vola v vsakdanjem agrarnem življenju na pivškem (Smerdel 2005), o skrbi za zdravje delovnih volov (Smerdel 2007a, 2007b), o kulturi sporazumevanja s temi živalmi (Smerdel 2009a, 2009b), o pove­dnosti volov na likovnih upodobitvah ter o metaforicnih pomenih in vsakdanjih delovnih praksah (Smerdel 2011, 2013) ter nazadnje še o vzporednicah med ucenjem volov in otrok (Smerdel 2014). PODJARMLJENA MOC IN NEKAJ DRUGIH BESED O SOBIVANJU CLOVEKA IN ŽIVALI Med zgodnjimi premišljanji o volih sta se mi že na zacetku utrnila naslov in podnaslov nasta­jajocega monografskega dela, Podjarmljena moškost – Clovek in vol: o kulturnih vidikih delov­nih volov v ruralni civilizaciji, primer Slovenije, ki pojasnjujeta, zarisujeta oziroma zamejujeta njegov znanstveni okvir. Podjarmljena moškost? Marsikomu bi se tak naslov morda lahko zazdel vprašljiv, celo provokativen; vendar v resnici v svoji srži nosi tragiko … Tragiko volov­ 1 Pricujoci prispevek temelji na uvodnem delu nastajajoce monografije o razmerjih med ljudmi in delovnimi voli. In, v doloceni meri, na širše zasnovanem clanku ‹Étudier les animaux en Slovénie: Des hommes et des boeufs› (‹Preucevanja živali v Slove­niji: O ljudeh in volih›), ki je pred dobrimi desetimi leti izšel v francoski reviji Ethnologie française, v njeni tako imenovani slovenski številki, naslovljeni »Slovénie Entre l‘Ouest et l‘Est« (gostujoci urednik je bil Rajko Muršic). ske biti in bivanja, ki je nisem želela prezreti v svojih mislih o teh živalih – stoicnih živalskih velikanih, utelešenjih mirne moci in potrpežljivosti – in o njihovem vectisocletnem druže­nju z ljudmi. O tem, kako je clovek divjemu, silnemu, plodnemu, božanskemu biku, samcu ene izmed najvecjih in najmocnejših živalskih vrst, s kastracijo – tako, da mu je s tolcenjem splošcil ali z rezanjem izlušcil ali s klešcami stisnil moda – odvzel njegovo moškost; da bi ga zasužnjil, si podredil njegovo svobodno voljo in podjarmil njegovo moc. Nedolgo za tem sem brala Spomin na Afriko Karen Blixen (2004). V romanu me je presenetilo njeno poglavje »Voli« in v njem stavki, pisateljicine obcutene besede, ki odseva­jo in sporocajo mikavno sorodno premišljanje: Cudno je, kaj smo storili z voli. Bik je kar naprej besen, zavija oci, koplje v zemljo, karkoli zagleda, ga razburi – še zmeraj ima neko svoje življenje, iz nozdrvi mu šviga ogenj in iz njegovih ledij prihaja novo življenje; njegovi dnevi so polni življenjskih potreb in zadovoljitev. Volom smo vse to vzeli in kot povracilo zahtevali njihovo življenje zase … (Blixen 2004: 195) Ko sem sedala k temu delu, k pisanju uvodnih stavkov, so me iz radia, med posluša­njem porocil, opljusknile naslednje besede stavkajocega delavca nekega gradbenega podje­tja pred stecajem: »Delali smo kot živina in zdaj cakamo na zakol …« Ob njih so mi misli vzvalovile v vec smeri. Poleg jeze in socutja zavoljo delavske agonije me je kot etnologinjo, zadnjih nekaj let potopljeno v raziskovanje razmerij med ljudmi in delovnimi voli – temi starodavnimi potrpežljivimi silaki med živalskimi fizicnimi delavci, utelešenji s kastrirano moškostjo podjarmljene moci –, vznemirila še posebej figurativna oblika izrecenega stavka. Njegov prvi del (Delali smo kot živina) namrec zelo jasno in neposredno sporoca istenje ljudi in delovnih živali, po navadi prav volov, pri težkih, telesno napornih delovnih opra­vilih. Po Colinu Scottu (1989) lahko živalsko obnašanje postane model za cloveške odnose in, kakor je zapisal Michael Jackson (1983), metafore (o razmerju med clovekom in posa­mezno živaljo) ne razkrivajo »takšnosti tistega«, temvec rajši, da »to je tisto« (oboje v Ingold 1996: 133). V tem pogledu podobno prepoznana bližnjost enih in drugih odseva iz posameznih rekov, še danes vznemirljivo prisotnih v vaških in v mestnih okoljih: na primer »gara kot vol«, »utrujen kot vol« … Zadevno bližnjost pa so uspeli razkriti tudi proni­cljivi pogledi pesnikov in pisateljev. Oton Župancic je v pesnitvi Duma takole nagovoril zemljo: »… daješ sena in otave za vola, ki vlacil je brano, hodil za plugom in družno potil se z oracem …« (Župancic 1967: 215; poudarki so avtoricini), srbski pisatelj Miloš Crnjanski pa je v delu Ljubav u Toskani i drugi nežni zapisi slikovito izpovedal: »… s senom natovorjeni vozovi se bližajo mestu, pred njimi pa – prav tako težko kakor kmetje – s klecajocimi koraki stopajo voli« (Crnjanski 1997: 42; poudarki so avtoricini). Prvi del stavka neznanega delavca, ki je nehote postal mikavno izhodišce uvodne­ga pisanja, tako izpoveduje miselno istenje ljudi in delovnih volov, cloveških in živalskih prebivalcev nekdanjih kmetij, do kakršnega je prav v njihovem okolju prihajalo na podlagi razlicnih sestavin vsakdanjih delovnih procesov: skupnih telesnih delovnih naporov, medse­bojnega glasovnega, zvocnega in dotikalnega sporazumevanja, pridobivanja znanj in delov­nih vešcin, nege in skrbi za zdravje … Inja Smerdel Besedna preglednica: Nekaj ilustrativnih primerov istenja oziroma enacenja ljudi in njihovih delovnih volov, ki so se izlušcili med pogovori z mojimi pripovedovalci in med prebiranjem ustreznega slovstva: • pri delu (trpljenje, izkorišcanje), kjer je šlo v preteklosti tudi za enacenje volov s sužnji, s podložniki • pri skrbi za zdravje • pri razumevanju – razum • pri ucenju – vzporednice med junci in otroki • pri cutenju in custvovanju – trpljenje, veselje • pri vpreganju – v jarem in z njegovo simboliko v zakonski jarem • pri kastraciji bikcev – enacenje s kastracijo deckov (izpricana v 3. tisocletju pr. n. št.) • pri percepciji volov (živalski pomocniki) kot clovekovih prednikov (v ustnem slovstvu) Toda »živali kmetije, nekdaj nelocljive od vsega kmeckega življenja«, so postale v današnji družbi povsem nekaj drugega; le še »rejne živali, nic vec kakor produkti za pojest« (Digard 1990: 235). Samo še dohodek od lastništva, živali za zakol … In zdi se, da prav misel-no enacenje s tem zadnjim stanjem domacih živali izpoveduje drugi del delavcevega stav­ka – »zdaj cakamo na zakol«. Smrt je sicer vecna spremljevalka razmerij med ljudmi in drugimi živalmi – najsibo onimi, ki so jih lovili, najsibo tistimi, ki so jih redili za hrano ali za delo. Gre pac za razmerje, kakršnega je Marguerite Yourcenar v romanu Severni arhivi (fr. Archives du Nord) v zvezi z domacimi živalmi pronicljivo ubesedila kakor »pakt, ki se vedno konca s smrtjo« (1977: 24). Od »noci casa« do sodobnosti; do današnje mesnopre­delovalne industrije, razmerja industrializiranih razsežnosti, ki ga je južnoafriški pisatelj in zagovornik živalskih pravic John Maxwell Coetzee v svoji knjigi Elizabeth Costello nepriza­nesljivo oznacil kot dan za dnem potekajoci »živalski holokavst« … (v Golež Kaucic2006).2 Z živalmi prav res od nekdaj, neprenehoma stopamo skozi vznemirljivo raznovrstne naravno-kulturne svetove, cesar so se zavedali že številni pisci, ki so do danes o cloveških odnosih do živali sukali svoja peresa – bodisi filozofi, etnologi, kulturni in socialni antro­pologi, etnozoologi, etologi in drugi. Tako se je na primer izhodišcno mogoce strinjati s Cyrulnikom (2006: 7), ki pravi, da se ljudje s svojimi pojmovanji razmerij do živalskega sveta delimo v dve kategoriji: v prvo sodijo tisti, ki poskušajo »odkrivati živali« in jih, ko mislijo, da jih bolje razumemo, približujejo ljudem, v drugo pa tisti, ki hocejo »živali držati na razdalji«, da bi dokazali, da nas z njimi prav nic ne druži. Pritegnemo lahko tudi Tester-jevim besedam o »novi koristnosti« teh bitij, ki »pomagajo cloveku, da lahko sploh premi­šlja cloveško« (1991: 48). In Bernardette Lizet, ki je zapisala, da postaja »vse bolj ocitno, 2 O tem glej tudi delo Charlesa Pattersona Vjecna Treblinka: naše postupanje prema životinjama i holokaust (Zagreb, 2005), ki opisuje vzporednice med obnašanjem nacistov do Judov in obnašanjem sodobne družbe do živali oziroma enacenje genocida in biocida (Brncic 2007: 79). da igrajo družbeno kodificirane meje odnosa do živali vlogo natancnega, vcasih silovitega razgaljevalca družbenih napetosti« (1995: 10). Ali pa na primer Vanessi Manceron in Marie Roué, ki sta ubesedili, da »se skozi živali in z njimi izražajo in definirajo kulturne razlike in posebnosti; se nakazujejo in razpravljajo sistemi razmerij med živimi bitji; ter se zagovarja legitimnost znanj in moci« (2009: 5). O sodobni družbeni koristnosti živali je Tester ustrezno kriticno zapisal, da si »‘Clovek‘ jemlje svobodo, da živali uporablja zgolj kot merilo narave cloveškega bitja in praks biti cloveški« (1991: 205). In medtem ko se druga živa bitja, tako živali kot rastline, ne ubadajo kaj dosti z ljudmi, njih clovek ne le neizprosno izkorišca zavoljo svojega snovne­ga preživetja, temvec jih tudi drugace neizogibno potrebuje. »Bolj ko odkrivamo živalska stanja, bolj se izrisuje položaj cloveka,« je domislil Cyrulnik (1998: 22); vendar se moramo pri tem »odsredišciti«, da bi odkrili, kdo smo – saj nismo niti središce vesolja niti vsega živega niti samih sebe. Kar je že dolgo tega, v prvi pesniški zbirki iz leta 1959, poeticno ubese­dil Gregor Strniša: »Ne hrast, / ne hrošc / nas ne pozna, / clovek ni krona sveta.« O PROCESU PREUCEVANJA RAZMERIJ MED LJUDMI IN DELOVNIMI VOLI V loku navedenih in podobnih premišljanj se pne tudi moje preucevanje razmerij med ljudmi in delovnimi voli (ter posledicno med ljudmi v odnosu do teh živali). V njih so bili že od zacetka voli kot »živali kmetije« tisti, okoli katerih so se sukala moja vprašanja med terenskim delom; kot takšne domace živali, ki »tvorijo del cloveške družbe« (Digard 2005: 32, po Lévi-Strauss 1962), oziroma taki, ki so bili svojim ljudem »koker familija«, kot sem slišala o njih praviti vec svojih sogovornic in sogovornikov. Da bi preucila mesto delov­nih volov v strukturah vsakdanjega in praznicnega življenja na kmetih in kompleksnost odnosov do teh domacih živali v vec slovenskih pokrajinah – v naravno, kulturno in v dolo-ceni meri tudi družbenozgodovinsko razlicnih okoljih –, sem še posebej med letoma 2001 in 2007 obiskovala posamezne nacrtno izbrane ter tu in tam tudi nakljucno najdene kmetije na Kozjanskem, v delu Posavja, v Zasavju, na Pivki, na Krasu, v Brkinih, v Šavrinih v slovenski Istri, na Pokljuki na Gorenjskem in na Koroškem.3Mozaik individualnih zgodb o sobivanjih z delovnimi voli – o razsežnostih njihove tihe, ponižne nepogrešljivosti ter spleta njihovih pomenov –, zgodb, ki so jih pripovedovale posameznice in posamezniki na mojih poteh, je oblikoval slovensko razlicico podobe gospodarsko-kulturnih in drugih, tudi custveno orisanih razmerij med ljudmi in njihovimi voli; v temeljnih potezah skupno, v marsicem izenaceno podobo, ki se je od kmetije do kmetije ponavljala, se potrjevala, v nekaterih sesta­vinah pa vendarle raznoliko – osebnostno obarvano in pokrajinsko, okoljsko zaznamovano. 3 Pri teh, nahajajocih se v vseh štirih slovenskih etnoloških obmocjih – panonskem, osrednjeslovenskem, sredozemskem in alp-skem –, sta bila pri izbiri krajev raziskave oziroma posameznih sogovornikov odlocujoca še posebej naslednja kriterija: najprej kmetije s še vedno ali ne dolgo tega delujocimi volovskimi vpregami oziroma s posameznimi vprežnimi voli; in za tem – zara­di znanega zgodovinskega, družbenega in gospodarskega konteksta – že obstojeca etnološka krajevna monografska raziskava izbrane ali bližnjih vasi. Poleg omenjenih pa tudi kriterija (relativno) kontinuirane rabe razlicnih pasem goveje živine in raz­licnih tipov vprege oziroma jarmov. Inja Smerdel Fotografiji 1a, b: Pavla Turk (r. 1921) in njen sin Bogomir (r. 1946), Sv. Anton 12, hišno ime »Šuštarji«; pokojni Vojko Turk (r. 1919), mož in oce, je bil kmet in volar; njihovi voli »so bli koker familija« …; uokvirjeno fotografijo so si »Šuštarji« obesili na steno v jedilnici domace hiše … (avtorica: Inja Smerdel, maj 2007). SVETOVI / WORLDS 94 leto 1, št. 2, julij 2023 Fotografiji 2a, b: Pomnik kraškim volom, ki ga je leta 2006 v Pliskovici na Krasu postavil kamnosek Jernej Bartolato (avtorica: Inja Smerdel, junij 2008). In ta podoba – poleg na vseh drugih virih (tiskanih, slikovnih, primarnih snovnih), na ustreznem primerjalnem slovstvu in tudi na nekaterih ocarljivo zgovornih, obcuteno pricevalnih leposlovnih literarnih virih – temelji še posebej na ustnih pripovedih, pri katerih sem sledila predvideni kompleksnosti in medsebojni prepletenosti snovnega, družbenega in duhovnega. Glede na starost pripovedovalk in pripovedovalcev so zapisi relevantni za cas Inja Smerdel od desetletij med svetovnima vojnama do prvih let novega tisocletja.4 Moja vprašanja so se sukala okoli mesta delovnih volov v okviru življenja kmecke družine in vaške skupnosti (zlasti delitve dela ter šeg življenjskega in koledarskega kroga), vpetosti v verigo letnega cikla kmetijskih opravil, okoli delovnega družabništva pri nekaterih temeljnih kmeckih opravilih (oranju, brananju, vleki, vožnji), okoli kastracije, podkovanja, nege, hrane in paše, bolezni in zdravljenja, okoli volarjev, osebnega imenovanja volov, ucenja, vpreganja in vseh vrst spora­zumevanja z delovnimi voli, okoli izbire novih in prodaje »odsluženih« volov. S pomocjo likovnih in literarnih virov ter ustnega slovstva sem vzporedno z zemeljskim raziskovala tudi duhovno: simbolne, metaforicne pomene volov (ter jarmov) v porocnih šegah, kot oznace­valcev stanovske, regionalne istovetnosti in podobnega; odseve stvarnega pomena volov v pesmih, pripovedkah in rekih. Delovno žarišce je bilo pac razkrivanje palete soodvisnosti v razmerjih med clovekom in delovnim volom. Pojavil se je tudi (nezanemarljiv) »muzej-ski« vidik raziskovanja – pomembnost ohranjanja tovrstne dedišcine znanj in vešcin. Kot hipoteticna srcika pa sta vzniknili vprašanji oziroma instinktivni predpostavki o bistvenosti vloge otrok, zlasti deckov, pri vseh opravilih z voli in o obstoju posameznikov s posebnimi lastnostmi za sporazumevanje z delovnimi govedi, kar se je potem stvarno pokazalo pri deli-tvi dela v okviru kmecke družine in pri delovni »specializaciji« v družbenem okolju vasi. 5 Prav o volih, za mnoge morda zavoljo njihove vsakdanjosti neopaznih in nevznemirlji­vih, je François Sigaut pred dobrima desetletjema zapisal, da je »vol – kljub svoji zgodovinski pomembnosti, v kateri v nicemer ne zaostaja za konjem – izginil, ne da bi o njem spregovorili« (1998: 1082); ali morda vsaj ne dovolj poglobljeno spregovorili. Ko sem pozneje v okviru svojih delovnih prizadevanj prebirala ustrezno slovstvo, pa sem vse bolj odkrivala, da v preucevanju raznovrstnih pomenov delovnih volov ter z njimi povezanih kulturnih sestavin in v zagledano­sti v njihovo vecno, v stoletjih zgodovine »dolgega trajanja« neobhodno, vecplastno, global-no prisotnost – nisem tako osamljena, kot se je najprej zdelo (prim. na primer Campbell 2005; Collins 2010; Fenton 1986; Griffin-Kremer 2007; Langdon 1986; Minhorst 1990).6 Toda ko sem kljub središcni zamejitvi svoje raziskave na slovensko ozemlje v nekem pogovoru s Sigaut-om podvomila v smiselnost njene tolikšne kompleksnosti, je menil, da si »voli to zaslužijo.« 4 Seznam pripovedovalk in pripovedovalcev, z vsemi ustreznimi podatki, hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani. Na Slo­venskem, kjer so v vecini regij – še posebej v hribovitih in gorskih predelih, v katerih si brez volov skorajda ni bilo mogoce zamišljati oranja – in na vecini najštevilcnejših srednje velikih kmetij kot delovna živina prevladovali prav voli, so z njimi kme­tovali tja do zadnje cetrtine 20. stoletja. Opazovanje delovnega sodelovanja med volom ali parom volov in njegovim gospodar­jem pri posameznih kmetijskih opravilih je bilo tako kot metoda raziskovalnega dela zelo redko izvedljivo; le v posameznih primerih kmetij z »živimi« volovskimi vpregami. Vecina zbranih ustnih pricevanj zavoljo tega naj ne bi imela znanstvene teže dejstev (prim. Sigaut 1998: 1082), vendar tudi etska porocila o slednjih lahko dostikrat sporocajo enako relativna, vprašljiva stanja stvarnosti kakor emska pricevanja. 5 Ustrezne vzporednice sem spoznala v okolju pastirjev in gospodarjev ovcarjev na Pivki, kjer so tisti možaki, ki so ovcarili, ve­ljali za posebne ljudi. Bili so »hudi za ovce« … (Smerdel 1989: 129). 6 V preteklem poldrugem desetletju je bilo prav v Franciji napisanih kar dosti besedil, ki so imela za torišce delovne vole. Objavlje­na so zlasti v dveh publikacijah – zbornikih prispevkov iz dveh študijskih srecanj s tematskim naslovom Les boeufs au travail – iz let 1997 in 1998 (Smerdel 2009b: 38) in v tretjem zborniku prispevkov s študijskega srecanja Les bovins: de la domestication ŕ l‘élevage (leta 2006, v organizaciji Société d‘Ethnozootechnie in L‘Homme et l‘Animal, Société de Recherche Interdisciplinaire). O teh bitjih in o njihovih razmerjih z ljudmi – oziroma o živalih na splošno, ki so v oceh antropocentricnih mislecev vse predolgo veljale zgolj za stvari – sem sama kot o temi raziskave zacela premišljati ob predmetih: ob volovskih jarmih iz muzejske zbirke. Kljub že davno uveljavljenemu metodološkemu premiku, do katerega je prišlo v okrilju slovenske etnologije v sedemdesetih letih preteklega stoletja, »da so poglavitni predmet etnološkega zanimanja ljudje in ne reci« (Kremenšek 1973: 122–123), ta prenos poudarka s kulturnih sestavin na njihove nosilce, ki se je pogosto bral izlocevalno, etnologom muzealcem pac ni mogel pomeniti »odstranitve« predmetov. Le drugacen vidik pri njihovem dokumentira­nju in analiziranju oziroma pri »branju« njihovih sporocil – tudi o ljudeh in živalih. In prav jarmi so v tem pogledu vznemirljivo zgovorni predmeti. So tisti pripomocki, s katerimi zgolj udomaceno govedo postane delovno govedo ter kot tako clovekov pomocnik in delov­ni tovariš pri številnih kmetijskih in drugih opravilih. Vol pa postane kompleksno »orod­je«, živi motor, katerega moc »poganja« rala in pluge, mline, mlatilne naprave, vozove … (Ingold 2000: 307). Vendar teh bitij niti metaforicno, vse prevec v sozvocju z Descarteso-vim mehanicizmom, ne moremo oznaciti kot kompleksna orodja oziroma kot stroje. Saj voli nikakor niso bili samo moc orodij; samo žive »naprave«, ki so z menjavo ustreznih nastavkov opravljale vec funkcij – podobno kakor njihov nadomestek traktor. O njih so mi pripovedovali, kako se na primer ustavijo pred skalo v zemlji, da bi tako preprecili poškodo­vanje pluga, in kako pripeljejo sami voz na kmetijo, ker natanko vedo, kje so doma. Orodja se pac »ne odzovejo nazaj« oziroma dobesedno »ne sodelujejo s svojimi uporabniki, temvec samo izvajajo uporabnikovo delovanje na okolje« – je o tem zapisal Cohen (Ingold 2000: 307, po Cohen 1978). Voli so svojim ljudem nedvomno pomenili mnogo vec. Jih morda lahko metaforicno oznacimo kot »duše orodij«? Razkrivanje razmerij med clovekom in njegovo delovno živino v okrilju kontinuitete vsakdanjih delovnih praks, ob katerih se je porajala »filozofija stvarnosti vsakdanjega življenja«, kot jo imenujem, v marsicem pome­ni eno samo, mikavno zanikanje akademskega filozofskega dualizma v pogledu sobivanja cloveka in živali: zanikanje delitve na animalno in humano, z vecno nadvlado slednjega.7 V vsakdanji bližnjosti so bili namrec voli v besedi in v pomenu nemalokrat in nedvoumno iste­ni z ljudmi, o cemer na primer pricajo naslednji stavki iz mojih terenskih zapisov: »Kakšen vol je bil tudi bolj živ – kakor clovek.«; »O, je zastópu glih ku fant.«; »Se je bilo treba pogo-varjat z volom kot z otrokom.« ipd.8 In tako so me v procesu mojega raziskovanja drugace pogosto razclenjevane »tehnic­ne« lastnosti delovnih volov – na primer njihova vlecna moc in z njo povezana produktiv­nost, ceprav tudi tega vidika nisem povsem zanemarjala – najmanj vznemirjale. V ospredje so stopile tiste sestavine razmerij med ljudmi in voli, zavoljo katerih gre za razmerja, ki so vezi. V družbenem življenju »živalsko-cloveške moralne skupnosti«, ki je »bolj zveza kakor dihotomija« (Campbell 2005: 81, po Escobar 1999). Vezi, temeljece na medsebojnem 7 Dualizma, pri katerem ne gre le za dihotomijo, temvec za nadvlado enega nad drugim (prim. Plumwood 1993: 55–59). 8 Iz zapiskov avtorice, nastalih med terenskim raziskovanjem v letih od 2001 do 2007. Gradivo hrani Arhiv Slovenskega etno­grafskega muzeja. Inja Smerdel zaupanju, spoštovanju, navezanosti, custvenem okrilju in pomoci pri preživetju. Vezi, pri katerih se mi je tu in tam zazdelo, kakor da bi izvirale iz nekega arhetipskega odnosa do goved (bikov, volov in krav) – nekoc davno božanskih in potem še stoletja pravljicnih žival­skih pomocnikov. In naj so še tako raznovrstne, »vezi živali s clovekom in cloveka z živaljo so nelocljive, kakor dva obraza istega novca«, je o njih domislil Digard (2005: 38, 29); in tudi poudaril, da si zaslužijo biti raziskane v vsej svoji razvejani pojavnosti. UMEŠCANJE RAZISKAVE MED SORODNA PREMIŠLJANJA IN TEORETSKE PARADIGME Vsakršno tovrstno raziskovanje pa skorajda zahteva vkljucevanje dolocenih spoznanj drugih disciplin. V primeru delovnih volov – v zvezi z glasovnim, zvocnim in dotikalnim sporazu­mevanjem – na primer zadevne ugotovitve jezikoslovcev, muzikologov in etologov. Pri tem se zdi, da je interdisciplinarnost lahko še posebej blizu prav etnologom, ki delamo v muzejih. Pri preucevanjih cloveka, njegovih kultur in nacinov življenja smo namrec navajeni (glede na naravo svojega dela) uporabljati vec delovnih metod. Dokaj neobremenjeni smo lahko tudi (ce to hocemo) glede rabe razlicnih metodoloških pristopov sorodnih humanisticnih znanosti, saj je, kakor je pred dobrim desetletjem zapisal Makarovic, vsem njihovim tradi­cijam in raziskavam skupno »sistematicno, racionalno, z dejstvi preverljivo spoznavanje cudovite pestrosti cloveškosti v prostoru in casu, primerjalno védenje o kulturni mnogote­rosti cloveka v naravnih in družbenih okoljih« (2010: 71). Kot teoreticni temelj raziskave o razmerjih med ljudmi in delovnimi voli se mi je tako sprva zdelo zadostno tisto doma-ce etnološko metodološko okrilje, v katerem je bil že pred desetletji v središce zanimanja postavljen »clovek kot nosilec kulture, vpeljan s konceptom nacina življenja kot razmerjem med clovekom in njegovim naravnim in kulturnim okoljem«, pri cemer se v celosti obeh seveda pojavljajo živali, »kakor se kaže v vsakdanjih rutinah« (Slavec Gradišnik 1995: 130). Z nadaljnjim študijskim delom pa so se mi odpirala širša in vsebinsko bližja znanstvena okri­lja ekološke antropologije (npr. Ingold 2000; Salzman in Attwood 1997 [1996]: 171–172), tudi domace kulturne ekologije9 ter vecdisciplinarne kulturne animalistike (npr. Marjanic in Zaradija Kiš 2007; Viskovic 1996). Metodološko oporo, najbližjo lastnim premišljanjem, sem našla v Digardovih pogle­dih v okviru »antropologije domacih živali« (1990, 2005) ter v Ingoldovih konceptih in opredelitvah »ekologije življenja« (ang. the ecology of life) kot dinamicne nedeljive celosti živih bitij in njihovih okolij (2000: 19–20), in še posebej predobjektivne, predeticne »cute-ce ekologije« (ang. a sentient ecology): priznavanja cloveških znanj, »temeljecih na cute­njih, obstojecih v vešcinah, obcutljivostih in usmerjenostih, ki so se razvile skozi dolgotrajno izkustvo življenja v posebnem okolju«; znanj, ki temeljijo na »bližnji pozornosti na gibe, zvoke in kretnje živali« (2000: 25). 9 Na podlagi pogovorov in opredelitve ekološke antropologije v študijskem programu oziroma ucnem nacrtu predmeta na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL (https://etnologija.etnoinfolab.org>dokumenti). In zdi se, da je mogoce prav v okrilje Ingoldove »cutece ekologije« umestiti moja hipoteticna premišljanja o obstoju posameznikov s posebnimi lastnostmi za sporazumeva­nje z delovnimi govedi. Posebnih ljudi, z vsemi cuti vpetimi v njihovo naravno okolje, kakr­šen je bil na primer kmet Urbáncev iz Logatca, prijateljev stari stric, ki se je med hojo po gozdu tudi s svojimi drevesi pogovarjal, kakor da bi bila ljudje; ali pa na primer samska Luce z dalmatinskega otoka, o kateri so mi v njeni vasi pripovedovali, da je imela brez ure v hiši nezgrešljiv obcutek za cas in je znala volom tako šepetati v ušesa, da so potem bolje orali … NEKAJ SKLEPNIH STAVKOV Zdi se, da bi pricujoce besedilo lahko sklenila napoved nadaljevanja. In morda so prav struktura in naslovi poglavij prvega in drugega dela monografije, ki jo pripravljam in na kateri temelji ta prispevek, v tem pogledu najbolj zgovorni.10 Tretji del monografije pa se osredišca le na vole – med snovnim in duhovnim, med zemljo in nebom … Za navedenimi se tako zarisujejo poglavja, nastajajoca na podlagi urejanja terenskega gradiva, z vsebinami, ki se jih v razdelku o procesu preucevanja razmerij med ljudmi in njihovimi živalskimi delovnimi tovariši dotaknemo tudi v pricujocem clanku: vpetost volov v vsakdanje delovne procese oziroma v verigo letnega ciklu­sa kmetijskih opravil, njihovo mesto v vaški skupnosti in v kmecki družini, vrednotenje volov v primerjavi s konji (in kravami), vloga in pomen volarjev, izbiranje za delo ustreznih volov in njihovo sobivanje z ljudmi, sporazumevanje s temi živalmi (glasovno, zvocno, dotikal-no …), neprestana skrb za delovne vole (krmljenje, paša, napajanje, zdravljenje, podkovanje), vzporednice ucenja volov in otrok ter istenje ljudi in njihovih živalskih delovnih tovarišev. A iz zemeljskega so ta bitja spolzela tudi v duhovno: na primer v šege (delovne, praznicne in šege življenjskega cikla), v ustno slovstvo, v verovanje in v mitološko izrocilo. Delovni silaki so se povzpeli celo na nebo. Zapisali so se med zvezdna imena, saj se po ustnem izrocilu v velikem in v malem vozu na primer po ena zvezda imenuje vol.11 Še danes so mikavno prisotni v posameznih rekih, ki razkrivajo njihovo nekdanjo veljavo in pomen: poleg že omenjenih »gara kot vol« in 10 Prvi sklop: Beseda pred uvodnimi stavki ali o dolgih letih nastajanja pricujocega dela // Uvodni sprehod med delovne vole ali o posameznih zacetnih spoznanjih o odnosih do živali, kakršne poraja bližina / O procesu preucevanja razmerij med ljudmi in delovnimi voli / Umešcanje raziskave med sorodna premišljanja in teoretske paradigme // Neobhoden ekskurz v kulturno animalistiko in iskanje odgovora na vprašanje ‘Kam so vse živali šle‘ na Slovenskem / Animalistika na Slovenskem oziroma odkrivanje vecvrstne družbe // Voli. Po njihovih sledeh skozi cas, po svetu in na Slovenskem / Zacelo se je z domestikacijo // In še en krog v spirali potovanja z voli skozi cas in prostor / Fenomen domestikacije / O casu in prostoru domestikacije goved / O zacetkih delovne rabe volov / Pomen volov v anticnih skupnostih / Po dolgi tekmi s konjem je zmago slavil stroj / Nekaj drobcev o delovnih volih drugod po svetu // Bližnji pogled na slovensko ozemlje / Zgodovinski mozaik razlicnih dejavnikov pojavnosti delovnih volov na Slovenskem /// Drugi sklop: Jarmi. Temeljna védenja, ki jih dolocajo // Se je vse zacelo s palico, privezano za rogove? // Z jarmi od Irske do Finske, potem proti vzhodu, jugu in zahodu, malce pa tudi drugam // Z jarmi spet doma na Slovenskem / Povednost zbirke SEM; o njeni zgodovini in o oblikovnih tipih jarmov na Slovenskem / Podrobneje o oblikovnih tipih s kartografskim prikazom / Ekskurz v poskus razlag glede vnosa ali izbire nekaterih oblikovnih tipov / Nema govorica snovnega / Modrosti izdelovanja jarmov; izdelovalci in njihova znanja / Jarmi v jeziku in simboliki, v šegah in kot vidni glasniki podeželske istovetnosti /// 11 Zapis je iz leta 1818, iz Ilirske Bistrice, objavljen v Maticetovi razpravi ‘Zvezdna imena in izrocila o zvezdah med Slovenci‘ (Smerdel 2005: 376, po Maticetov 1973). Inja Smerdel »utrujen kot vol« na primer vsaj še »lacen, da bi vola pojedel« … Njihovo mesto v vsakdanjem življenju in kulturi preteklih stoletij pa nenazadnje zgovorno sporocajo tudi priimki, kakršni so na primer: Volavc, Volavšek, Volaric, Voler … in po celi Sloveniji natresena zemljepisna imena: Volavlje, Volarija, Volovljek, Podvolovljek, Volovnik, Volavce, Volovja reber (Smerdel 2005: 342). Goveda nasploh – toda še posebej delovni voli – so bila »kapital na parkljih«, kot jih je pred leti prenikavo oznacila Cozette Griffin-Kremer (2010: 6–7). Za nekatere kmete so bila premicno premoženje, dostikrat prestižno, spet drugim so omogocala preživetje. Njihovo imetje je bilo vitalno za opravila v kmeckem gospodarstvu in je skupaj z njihovim vzdrževanjem posledicno pomenilo temeljno dejavnost v življenju ljudi na številnih kmeti­jah. Lahko bi zapisali, da so bila goveda ne samo na slovenskem, temvec tudi na vecjem delu evropskega podeželja svojski steber v pokrajini duha … Bo mogoce cez cas, prav na koncu skleniti, da ima tudi Evropa – in ne le Afrika12 – svoj »goveji kompleks«? CITIRANE REFERENCE Blixen, Karen 2004 Spomin na Afriko (Vrhunci stoletja 44). Ljubljana: Delo, d. d. Brncic, Jadranka 2007 ‘Životinje u Bibliji i biblijskoj duhov­nosti.’ V: Kulturni bestijarij. Suzana Marjanic in Antonija Zaradija Kiš, ur. Zagreb: Institut za etno­logiju i folkloristiku. Str. 53–81. Campbell, Ben 2005 ‘On »Loving Your Water Buffalo More Than Your Own Mother«: Relationships of Animal and Human Care in Nepal.’ V: Animals in Person: Cultural Perspectives on Human–Animal Intimacies. John Knight, ur. Oxford, New York: Berg. Str. 79–100. Collins, Edward 2010 ‘The Latter-Day History of the Drau­ght Ox in England, 1770–1964.’ Agricultural History Review 58(II): 191–216. Crnjanski, Miloš 1997 Ljubav u Toskani i drugi nežni zapisi. Beograd: Jugoslovenska knjiga. Cyrulnik, Boris 1998 ‘Les animaux humanisés.’ V: Si les lions pouvaient parler: Essais sur la condition animale. Boris Cyrulnik, ur. Paris: Gallimard. Str. 12–55. 2006 ‘Préface.’ V: L’intelligence des animaux selon Charles-Georges Leroy (1723–1789). Paris: Ibis Press. Str. 7–8. Digard, Jean-Pierre 1990 L’homme et les animaux domestiques: Anthropologie d’une passion. Paris: Fayard. 2005 ‘Entre los hombres y los animales: Una conqui­sta recíproca.’ V: Animalario: Visiones humanas sobre mundos animales. Jose Luis Mingote Calderon, ur. Madrid: Museo del traje, Centro de Investiga­ción del Patrimonio Etnológico. Str. 27–38. Fenton, Alexander 1986 ‘Draught Oxen in Britain.’ V: The Shape of the Past 2: Essays in Scottish Ethnology. Edinburgh: John Donald Publishers. Str. 2–46. Golež Kaucic, Marjetka 2006 ‘Od objekta do subjekta, ali clovek ni krona sveta.’ Delo, 7. 6. 2006, str. 16. Griffin-Kremer, Cozette 2007 ‘Du joug de tęte au joug de garrot: Récit mythique et changement technique?’ V: Les bovins: de la domestication ŕ l’élevage, Ethno­zootechnie 79: 51–67. 2010 ‘Wooings and Works. An Episode on Yoking Oxen in the Tochmarc Étaine and the Cóir Anmann.’ Avtoricin neobjavljeni rokopis. Ingold, Tim 1996 ‘Hunting and Gathering as Ways of Perce­iving the Environment.’ V: Redefining Nature. Roy Ellen in Katsuyoshi Fukui, ur. Oxford in New York: Berg. Str. 117–155. 2000 The Perception of the Environment: Essays in Livelihood, Dwelling and Skill. London in New York: Routledge. 12 Na podlagi antropološke študije Melvilla Herskovitsa (1926) o sistemu kulturnih vrednot lastnikov živine pri etnicnih skupi­nah Vzhodne Afrike se je v antropologiji za ta fenomen uveljavila splošna pomenska sintagma "the African Cattle Complex" (Campbell 2005: 97, prim. Evans-Pritchard 1940, 1950). Kremenšek, Slavko 1973 Obca etnologija. Ljubljana: FF, Uni-verza v Ljubljani. Langdon, John 1986 Horses, Oxen and Technological Innova­tion: The Use of Draught Animals in English Farming from 1066–1500. Cambridge, London, New York, New Rochelle, Melbourne in Sydney: Cambridge University Press. Lizet, Bernardette 1995 ‘Sur les traces d’un précurseur: relire André-Georges Haudricourt á l’heure de la gesti-on globale de la nature.’ V: Des bętes et des hommes. Bernardette Lizet in Georges Ravis-Giordani, ur. Paris: Éditions du C.T.H.S. Str. 9–14. Makarovic, Gorazd 2010 ‘Marginalije k etnološki tematiki, kiparstvu Petra Cerneta in sodobnosti.’ V: Videti, cesar znanost ne vidi: Etnološka tematika v kipar­stvu Petra Cerneta. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Str. 67–88. Manceron, Vanessa in Marie Roué 2009 ‘Les animaux de la discorde.’ Ethnologie française, XXXIX(1): 5–10. Marjanic, Suzana in Antonija Zaradija Kiš, ur. 2007 Kulturni bestijarij. Zagreb: Institut za etnologiju i folkloristi­ku, Hrvatska sveucilišna naklada. Minhorst, Rolf 1990 ‘The Evolution of Draft Cattle Harness in Germany.’ Small Farmer’s Journal 15(1): 37–46. Patterson, Charles 2005 Vjecna Treblinka: naše postupanje prema životinjama i holokaust. Zagreb: Genesis – Prijatelji životinja. Plumwood, Val 1993 Feminism and the Mastery of Nature. London in New York: Routledge. Salzman, Philip Carl in Donald W. Attwood 1997 [1996] ‘Ecological Anthropology.’ V: Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology. Alan Barnard in Jonathan Spencer, ur. London in New York: Routledge. Str. 169–172. Sigaut, François 1998 ‘Compagnie des animaux utiles et utili­té des animaux de compagnie.’ V: Si les lions pouva­ient parler: Essais sur la condition animale. Boris Cyrulnik, ur. Paris: Gallimard. Str. 1078–1085. Slavec Gradišnik, Ingrid 1995 ‘Med narodopisjem in antro­pologijo: O razdaljah in bližinah.’ V: Razvoj sloven-ske etnologije: Od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj (Knjižnica Glasnika SED 23). Rajko Muršic in Mojca Ramšak, ur. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. Str. 125–140. Smerdel, Inja 1989 Ovcarstvo na Pivki: Transhumanca od srede 19. do srede 20. stoletja ali trije »ovcarji«. Koper: Lipa. 1992 ‘Med smrtjo na krožniku in jecarsko ljubeznijo ali o pticjem lovu v Brdih.’ Etnolog 2(1): 29–78. 2005 ‘»Bol si pámet.n ku cl.vk,« je rekel volu?, O raz­merju clovek – vol v vsakdanu in kulturi pivškega kme­ta.’ V: Slavenski zbornik. Janko Boštjancic, ur. Slavina: Kulturno društvo Slavina, Galerija 2. Str. 341–380. 2007a ‘« Les gens ressentent plus de compassion ŕ la mort d'un boeuf que lorsque meurt un homme… ». Sur les soins pour la santé des boeufs de travail en Slovénie (aux 18e, 19e et jusqu’au dernier quart du 20e sičcle).’ V: Les bovins: de la domestication ŕ l’élevage, Ethnozootechnie 79: 141–154. 2007b ‘O skrbi za zdravje delovnih volov na Slo­venskem od 18. do konca 20. stoletja.’ Etnolog 17: 193–208. 2009a ‘Le son des mots, la voix des sons: Sur la culture de communication avec les boeufs de travail en Slovénie.’ V: L’homme et l’animal – voix, sons, musique... Ethnozootechnie 84: 49–71. 2009b ‘Zvok besed, glas zvokov. O kulturi sporazu­mevanja z delovnimi voli na Slovenskem.’ Etnolog 19: 37–77. 2011 ‘Kaj nam lahko povedo voli na likovnih upodobitvah. O metaforicnih pomenih in vsakda­njih delovnih praksah.’ Etnolog 21: 103–138. 2012 ‘Étudier les animaux en Slovénie: Des hommes et des boeufs’. Ethnologie française XLII(2): 281–290. 2013 ‘What Images of Oxen Can Tell Us: Metapho­rical Meanings and Everyday Working Practices.’ Folk Life 51(1): 1–32. 2014 ‘»Training Oxen Meant Training for the Children«.’ V: Explaining and Exploring Diversity in Agricultural Technology, EARTH 2. Annelou van Gijn, John C. Whittaker in Patricia C. Anderson, ur. Oxford, Havertown: Oxbow Books. Str. 258–268. Strniša, Gregor 1959 Mozaiki. Koper: Založba Lipa. Tester, Keith 1991 Animals and Society: The Humanity of Animal Rights. London in New York: Routledge. Viskovic, Nikola 1996 Životinja i covjek, Prilog kulturnoj zoologiji. Split: Književni krug. Yourcenar, Marguerite 1977 Archives du Nord. Paris: Galli­mard. Župancic, Oton 1967 Dela Otona Župancica 1. Ljubljana: Mladinska knjiga. Inja Smerdel Prvi koraki na poti med delovne vole – SUMMARY The article is based on the introductory chapter of a forthcoming monograph entitled Yoked Masculinity, and subtitled Man and Ox: Cultural Aspects of Working Oxen in Rural Life – The Case of Slovenia. It begins with words spoken by a building worker on strike, saying that they had been working like animals and were now waiting to be slaughtered, thus introdu­cing one of the basic hypothetical speculations on the identification of people and working animals – usually oxen – in the context of heavy, physically demanding tasks. In addition to locating the research and views on working oxen as “farm animals that form part of human society” (Digard 2005: 32, cf. Lévi-Strauss 1962) among related reflecti­ons and theoretical paradigms in the wider context of the humanities, a condensed presen­tation is given of the process of research into the relationship between people and oxen, in which close bonds are formed. Revealing such relations between man and his working animals – under the aegis of the continuation of everyday working practices that lead, in the author’s words, to a “philo­sophy of the reality of everyday life” – gives rise to an appealing negation of the academic philosophy of dualism in relation to the cohabitation of man and animal, a negation of the division into animal and human, with the latter always prevailing … Divje živali v družbenih razredih: poskusni model Wild Animals in Social Classes: An Experimental Model 1.01. Izvirni znanstveni clanek Miha Kozorog DOI 10.4312/svetovi.1.2.103-117 IZVLECEK Avtor predstavi tri lastne etnografske raziskave, v katerih so imele vidno mesto divje živali. Ugotavlja, da je vsaka od teh raziskav obravnavala drugacno modalnost živali, in sicer sim-bolno, predstavno in živo žival. S slednjimi so povezana razlicna razmerja z ljudmi: simbolni živali ustreza pripisano, predstavni zamišljeno, živi pa neposredno razmerje. S temi razmerji oziroma ljudmi v razmerjih pa so povezljivi razlicni koncepti družbenega razreda, ki jih v pr-vih dveh primerih lahko povežemo z idejami Webra, v tretjem pa Marxa: pripisano je pove­zljivo z razredom kot družbenim statusom; zamišljeno z razredom kot izrazom kulturnega kapitala; neposredno pa z razredom, ki je rezultat produkcijskih razmerij. Avtor ta clanek razume kot igrivo eksperimentalno antropološko modeliranje ob inavguraciji nove antro­pološke revije Svetovi/Worlds, ki je pricujoco številko posvetila živalim v cloveških svetovih. KLJUCNE BESEDE: simbolna, predstavna in živa žival, divje živali, razmerja, razredi, antropološko modeliranje ABSTRACT The author presents three of his own ethnographic studies, which have prominently focused on wild animals. Each of these studies dealt with a different modality of animal, namely the symbolic, the imagined, and the living animal. In the article, they are associated with different relations between animals and people: the symbolic animal with ascribed relation, the imagined animal with imagined relation, and the living animal with direct relation. These relations, or people in relations, are linked to different concepts of social class, which in the first two cases can be linked to the ideas of Weber, and in the third to Marx: the ascribed is linked to class as social status; the imagined to class as an expression of cultural capital; and the direct to class as the result of relations of production. On the occasion of the inauguration of the new anthropo­logical journal Svetovi/Worlds, which has dedicated this issue to animals in human worlds, the author’s intent is playful, experimental anthropological modelling. KEYWORDS: the symbolic animal, the imagined animal, the living animal, wild animals, relations, social clas­ses, anthropological modelling V tem prispevku za zbirko besedil o živalih v cloveških svetovih bom s pomocjo konceptov družbenega razreda in nekaj eksperimentalne igrivosti reflektiral lastne etnograf­ske raziskave, v katerih so imele živali vidno mesto.1To so bile prostoživece, divje živali. Prva je mocerad, ki je bil eden od akterjev v kmecki žganjekuhi, ki sem jo raziskoval. Druge so alpske živali, ki sem jih spoznaval skozi izkustva športnikov in naravovarstvenikov v Triglav­skem narodnem parku. Tretjic sem bil pozoren na parkljarje panonskega sveta, s katerimi sem se sreceval v okviru raziskovanja kmecke ekonomije. Prva je bila, kot bomo še videli, simbolna, druga predstavna, tretja pa živa žival. Kot ugotavljam v nadaljevanju, jih lahko povežem z vprašanjem družbenega razlikovanja in antagonizmi, kar sem v predhodnih objavah le nakazal. Predlagal bom, da se za temi živalmi – oziroma natancneje: za razmer­ji z njimi v obravnavanih družbenih in življenjskih svetovih – kažejo specificne družbene pozicije, ki jih lahko razumemo kot razredne. V jedrnih poglavjih bom s primeri ilustriral tri oblike razmerij med ljudmi in živalmi, ki jih že v naslednjih odstavkih definiram kot pripisano, zamišljeno in neposredno razmerje. V njih pa bom hkrati prepoznal tri oblike razrednih razmerij, temeljece prvic na statusu, drugic kulturnem kapitalu in tretjic produk­cijskem razmerju. Z razredom pogosteje kot divje povezujemo domace živali. Na primer tiste na družin­skih kmetijah, za katere skrbijo bolj ali manj samooskrbni kmetje, ki se zaradi podobnih preživetvenih strategij, vrednot in nacinov življenja marsikje po svetu dojemajo kot razred (Scott 2013). Shaila Seshia Galvin (2018) pa je z ironijo komentirala, da je t. i. antropološki »obrat k vrstam« spregledal prav kmeta, v zgodovini discipline pomembnega akterja za razumevanje odnosov med ljudmi in živalmi. Lahko bi dodali, da je ta obrat spregledal tudi razredne odnose, saj je, kot pravi Matthew C. Watson (2016), danes trendovsko prikazovati bolj ali manj harmonicno sopostajanje vrst in vecvrstnih svetov (prim. Haraway 2016), s cimer se pozornost na manj harmonicna razredna razmerja kaj hitro izgubi. Tudi divje živali lahko, podobno kot tiste v domaci oskrbi, povežemo z doloce­nimi poklici in nacini življenja – in razredi (von Essen, Allen, Hansen 2017). Na primer lovno divjad z lovci. Življenje evropskega lovca je bilo v ljudskih predstavah razumljeno kot mocno specificno, imeli so jih za posebne ljudi. V slovenskih ljudskih pregovorih nastopajo kot nasprotje »normalnega subjekta« – kmeta: »Kmet na strelu, zemlja v plevelu«; »Ako se kmet po lovu klati, cez kratko drugim mlati« (po Šmitek 2019: 126). Zmago Šmitek je pokazal, da ima lovec tudi v številnih drugih kulturah status mejne osebe, ambivalentnega prevaranta, zmožnega prehajati med kulturnim in naravnim svetom, v slednjem pa prelisici-ti divje živali s pomocjo kulturne pameti (2019: 125–126). Živali, ki jih lovci lovijo po mejnih obmocjih gozdov in gora, pa jih vcasih povlecejo onkraj obicajnega, v mejna dejanja, kot je to v primeru povedke o trentarskem lovcu, ki se je ob pomoci hudica spravil nad nedotaklji­vega Zlatoroga (Šmitek 2019: 93–95). Ceprav je bil ta pogled na lovca kot osebo posebnega statusa nekoc morda pogostejši, še ni izginil. Lovci tudi danes tvorijo lastne socialne svetove, 1 V clankih, ki so podlaga tega prispevka (Kozorog 2003, 2005, 2015, 2019, 2020; Kozorog in Poljak Istenic 2013a, 2013b), sem podrobneje opisal terensko delo, zato opisa raziskovalnih metod tukaj ne bom ponavljal. lovne, družabne in narativne prakse, ki se odvijajo stran od drugih ljudi, zato ne cudi, da jim slednji vcasih pripišejo asocialnost – kot v pesmi dua Bakalina (2009), ki jih izenaci z živalmi: »Jagri so res ene cudne živali.«2Živali so, kot je trdil Lévi-Strauss (2004), dobre za misliti, ceprav to mišljenje ne odraža nujno realnosti, ker to ni cilj divje misli, proizvaja pa družbene statuse, stereotipe, pa tudi pretiravanja, kot v navedenem pogledu na lovce. Dolocene živali in družbene skupine se torej vcasih medsebojno zastopajo.3 Med živalmi in ljudmi se postavlja vezaj ali, kot smo videli zgoraj, celo enacaj: med lovci in divjadjo, med kmeti in rejenimi živalmi. Pri kmetih in lovcih ta vezaj ali enacaj ni brez materialne osnove. S »svojimi« živalmi imajo konkretne in trajne odnose, ki so osnova (samo)dojemanja poklica ali poslanstva v tesni zvezi z živalmi. Obstajajo pa tudi ljudje in skupine, ki nimajo tako neposrednih odnosov z živalmi, kljub temu pa imajo slednje pomembno mesto v njihovem samozamišljanju in zamišljanju sveta, v katerem živijo. Na primer ljudje, ki so zaskrbljeni nad dobrobitjo živali v nekem okolju, o katerem se infor­mirajo posredno, na primer v medijih. V njihovem izražanju mnenj, v njihovih varstvenih kampanjah, se tudi tokrat odnos med ljudmi in živalmi lahko kaže kot vezaj ali enacaj. Za primer je v teh dneh (april 2023) poskrbela kar predsednica slovenskega državnega zbora Urška Klakocar Zupancic, ki je ob obisku Afrike najprej želela posvojiti gorilo, vendar so ji omogocili posvojitev šimpanzinje. Poimenovala jo je po sebi. Privilegirana oseba je s tem izrazila držo skrbi za po dolocenih kriterijih izbrano vrsto, katere predstavnica zdaj njo in njeno pozicijo simbolno zastopa nekje dalec stran. Iz zgornjih primerov lahko abstrahiramo razlicna razmerja med clovekom in živaljo. Prvic, pri lovcih in kmetih je to razmerje neposredno. Drugic, lovcem – kot tudi drugim skupinam, vendar so lovci posebej ilustrativni, zato vzemimo ta primer – ljudje pripisujejo razmerje z živalmi, pri cemer je pogosto prisotne vec domišljije kot poznavanja lova. Tretjic, ljudje si tudi zamišljajo, v kakšnem razmerju so sami in so drugi z dolocenimi živalmi ter kakšno je neko vecvrstno okolje oziroma kakšno bi moralo biti – denimo srcno, kot med Urško in afno. Tri izpostavljena razmerja odgovarjajo razlicnim stopnjam distance med ljudmi in živalmi: neposredno se nanaša na otipljive odnose med ljudmi in živalmi, pripi­sano na domnevo o otipljivih odnosih, zamišljeno pa shaja brez otipljivih odnosov, saj so pomembne ideje o odnosih. Ta tri razmerja med ljudmi in živalmi se lahko izrazijo kot razredna razmerja med ljudmi. Vzemimo švedski primer (von Essen, Allen, Hansen 2017). Tamkajšnji (podeželski) lovci se imajo za skrbnike divjadi, ker njihove prakse neposredno zadevajo živali. Zato so v sporu z (mestnimi) naravovarstvenimi elitami, ki si po mnenju lovcev zamišljajo medvrstne odnose z oddaljenega moralnega piedestala. Lovski odpor pa temelji na spominu na zgodo­vinsko aristokracijo, katere status lovci enacijo s sodobnimi naravovarstveniki, saj obojim 2 V originalu je pesem v narecju; navajam poknjiženo razlicico. 3 Jana Drašler je to ugotavljala v svoji študiji cirkusa: »Cirkus je … ‘uporabil‘ živali kot metaforo za družbene razrede, rase in spola« (2009: 50). pripisujejo moc odlocanja o divjadi. Prakse z živalmi prve skupine, presojanje dobrobiti živali v drugi skupini in pripis oblasti nad živalmi tretji skupini tvorijo razmerja med ljudmi, ki se izražajo kot antagonisticna, razredna razmerja. V nadaljevanju se bom ukvarjal s podobnimi razmerji med družbenimi skupinami in živalmi, ki se hkrati kažejo kot (ali porajajo) razredna razmerja. Kot sem že omenil, bodo pod drobnogledom moceradi, divjad v Alpah, konkretno ptice, ter parkljarji, predvsem jele­ni, na Gorickem. Te živali pa so na zelo razlicne nacine prisotne v življenjskih in družbenih svetovih, ki sem jih raziskoval: mocerad je predvsem oznaka ali simbol za nekaj in nekoga; ptice igrajo pomembno vlogo v zamišljanju (predstavah) dolocenih ljudi; jeleni pa so živa bitja, ki delajo konkretno škodo. Žival je prvic simbolna, drugic predstavna in tretjicživa. Ce nadaljujem z zgornjo klasifikacijo, bom – v prav tem vrstnem redu – najprej z moce­radom ilustriral pripisano, nato s pticami zamišljeno, nazadnje z jeleni pa še neposredno razmerje med doloceno skupino ljudi in temi živalmi. Vsako od treh razmerij je mogoce povezati s konceptom razreda, vendar z razlicnimi razumevanji razreda. Ko nekomu pripišemo razmerje z živaljo, s tem osebo ali skupino sta­tusno oznacimo. Ko si nekdo zamišlja medvrstna razmerja, to pocne s pozicije nakopicenega kulturnega kapitala. V neposredni interakciji z živaljo pa smo v okviru dela (ali pa prostega casa), torej v odvisnosti od produkcijskega procesa. Ce dopustimo, kot je predlagal James G. Carrier (2015), da sta temeljna teoretika razreda v kapitalisticni družbi, Marx in Weber, združljiva v razumevanju razredov kot skupin ljudi z nasprotnimi interesi in v drugacnem razmerju do vzvodov ekonomske moci, lahko omenjeno tipologijo razredov povežemo s tema avtorjema. Kot bomo videli v nadaljevanju, bo v vseh etnografskih primerih pomem­ben ekonomski položaj ljudi (prav zato govorim o razredu), vendar so v primeru mocerada posebej pomembni še status, ugled in stigma, v primeru ptic pa izkazovanje kulture. V prime-ru jelenov je v središcu kmetovo preživetje. Ta trojica lepo sovpade z Webrovim razredom v prvem in drugem ter Marxovim v tretjem primeru. Weber je namrec poudaril status (nem. Stand) in ugled, ki ga ima neka skupina pri drugih. To odgovarja v nadaljevanju opisanemu primeru obrobnežev. Povrhu je Weber poudaril pomen kulture, vkljucujoc nacine življenja, izobrazbo in statusne dobrine, prek katerih se oblikujejo družbena razmerja in katerih izme­njava je po njegovem mnenju temelj družbenih procesov. Nekateri avtorji so to razumevanje razreda povezali s srednjimi razredi (Donner 2015; Heiman, Liechty in Freeman 2012), ki se s spretnim ideološkim utrjevanjem lastnih stališc opredeljujejo kot nosilci Kulture. Slednjo danes vse bolj predstavlja prav odnos do »narave«, ki temelji na dolocenem znanju, vedęnju in nacinu življenja, s katerimi se oblikuje zavest o sebi in drugih. To bo pokazal primer ptic v povezavi z varovanjem »narave« in rekreacijo na prostem. Pri Marxu pa je namesto na potrošnji in menjavi (Weber) poudarek na produkciji. Da bi ljudje preživeli, morajo proizva­jati dobrine, ki omogocajo preživetje, ker pa so v razlicnem odnosu do produkcijskih sred­stev, se med enako pozicioniranimi vzpostavijo razredne vezi, med neenako pozicioniranimi pa antagonisticna razmerja. Takšen razred bodo v nadaljevanju predstavljali mali kmetje, ki svojo domaco ekonomijo branijo pred jeleni, vendar pa za problematicne ekološke relacije krivijo druge družbene skupine. Trem razumevanjem razreda je torej skupno, da razred ne obstaja sam na sebi, ampak obstaja v odnosu na »druge«, ki so bodisi ohlapno opredeljeni, kot pri Webru, ali pa nastopajo v bolj neposredni in oprijemljivi obliki, kot pri Marxu. MOCERADASTI OBROBNEŽI Navadni mocerad (znanstveno ime Salamandra salamandra), repata dvoživka, plaze-ca se po vlažnem podrastju, je s svojimi rumenimi lisami na crni podlagi od nekdaj zbujal zanimanje in buril ljudsko domišljijo. Kot mi je povedal sogovornik v polhograjskih hribih, moceradi napovedujejo vreme in zimo: »Ce lezejo gor, bo dež, ce pa dol, bo lepo vreme. Ce jih je veliko, bo zima mila.« Še posebej so bili ljudem zanimivi zaradi strupa, ki ga izlocajo iz kožnih žlez, zaradi cesar je Plinij starejši pred slabimi 2000 leti zapisal, da je mocerad najhujši med strupenimi živalmi (po Lüddecke idr. 2018: 2). Mirjam Mencej pa je ugotovila (2006: 72–80), da so jih na jugovzhodu Slovenije, skupaj s še drugimi živalmi, povezovali s prav posebno skupino ljudi – z ženskami, ki so jim rekli carovnice. Ker se nekatere ženske niso podrejale družbenim konvencijam, so jih obrekovali, pogosto tako, da so jih obtožili, da se nemoralno okorišcajo, lahko tudi z oškodovanjem drugih. Ljudje so govorili, da s pomo-cjo mocerada proizvajajo nepojasnjene kolicine mleka ali pa ga kradejo pri kravah sosedov. Irene Rožman Pišek je na istem obmocju zapisala naslednjo pripoved: »Neka ženska je bla, ku je mela zmerom dost vrhja. Pol je slucajno eden pršu u hišo, ku je ni blu poleg. Je našu, de je mela u latuci mocerola noter. No, in je tale mešu tisto taku, de je blu tega vrhja [veliko].«4 Žival torej nastopa kot nenormalna pomocnica, ženska pa se lahko vanjo celo pretvori (Mencej 2006: 72–80). Specificna žival, ki jo pripišejo dolocenim ljudem, le-te zastopa z namenom, da bi jih naredila sumljive, družbeno robne, izlocene, morda celo izobcene (v drugacnem primeru pa plemenite, ce le pomislimo na afno Urško). Žival, ki zbuja domišljijo, je ucinkovito narativno orodje za zbujanje domišljije o ljudeh: kot je z živorumenimi lisami in strupom oznacen mocerad, tako z njim obeljena govorica poživi oznacenost dolocenih oseb. Na podobno vez med moceradom in zlonamer­nimi govoricami sem naletel, ko sem na Gorenjskem iskal žganje, ki mu pravijo mocerado­vec. Pri tem žganju naj bi v postopek žganjekuhe dodali mocerade. Vendar pa so se ljudje upirali ob vprašanju, ce to žganje proizvajajo – kvecjemu so pokazali na nekoga drugega, ceš da to pocne. Po splošnem mnenju naj bi mocerada dodali, da bi pridobili vecjo kolicino žganja (tako kot v primeru mleka zgoraj). Marija Stanonik je pri zbiranju folklornih pripovedi ob pomoci osnovnošolcev zabe­ležila naslednjo pripoved babice in dedka njuni vnukinji: Stara mama se še spominja, kako prijetno se je dalo odpociti na Hudeckovi skali (danes je ni vec), in to na mestu, kjer je napravil udoben sedež sam hudic. Tu je posedal, kadar je bil na poti v vas, kjer je bilo treba koga malo prestrašiti, ali pa, ko se je vracal k domaciji Z. Zakaj 4 Irene Rožman Pišek se zahvaljujem za posredovanje tega zapisa. prav sem? Gospa Z je namrec kuhala žganje, ki so mu rekli moceradovec. Med kuhanjem je v žganje dala mocerada; njegove njegove strupene snovi so cisto zmešale tiste, ki so to žganje pili. Pa kako je ropotalo po potoku X, kadar je hudic od Z letel v vas. Kako tudi ne bi, ko je bil pa pa podkovan.5 Ko sem leta 2010 pripovedovalca, torej babico in dedka zapisovalke, obiskal na njunem domu, se nista spomnila nicesar, zgodbo sta menda prvic slišala prav od mene. Kako interpretirati njuno izgubo spomina? Menim, da je odgovor enostaven: ker je ozadje poved­ke obrekovanje konkretne osebe iz lokalnega okolja, sta mi raje zatrdila, da jo slišita prvic – sicer bi se razkrinkala kot obrekovalca. Toda za razliko od njiju so se nekateri prebivalci tega okoliša še živo spominjali kroženja govoric, da je gospa Z kuhala moceradovec. Pri tej govorici so pomembne socialne razmere v hiši gospe Z. Kot mi je povedal njen sin, je vladala revšcina: hiša brez zemlje, z eno kravo in nekaj kokoši. Oce je bil invalid, vendar je vseeno hodil na dnino. Mama je skrbela za okoli deset otrok.6 Preživljali so se tudi z nabi­ranjem gob, ki so jih sušili za prodajo. Kuhali in prodajali pa so tudi žganje, toda ker so imeli malo sadja, so za žganjekuho nabirali borovnice. Pri hiši so se tako ustavljali posamezniki in drušcine, nekaj spili, placali in odšli. Obcasno pa je bilo bolj živahno. Starša sta namrec imela pet hcera, zato so tja prihajali tudi mlajši, bolj razgreti fantje, ki so se kdaj stepli. Kot se spominja sogovornik, je prav zaradi sporov okoli žensk in ljubosumja nastala govorica o njegovi materi in moceradovcu. Po njegovem prepricanju v resnici nikoli ni obstajalo nic takega, kot je žganje z moceradi, obstajala pa je, kot se je izrazil, ta »izjemno grda beseda«. Omenil je posameznike, ki so razširili to besedo, ker jih je nekaj v zvezi z njihovo hišo zmoti-lo, in dodal, da se grda beseda hitro širi. Da je govorica ucinkovito stigmatizirala gospo Z, sem izvedel od vec domacinov. Nekateri so sicer verjeli, da je kuhala moceradovec, ker da je imela vedno dovolj žganja za prodajo raznim pijancem, drugi so menili, da je srcika vsega le golo škodljivo obrekovanje.7 Žensko in njeno družino so prek povezovanja z moceradovcem – in torej moceradi – oznacili, ker je odstopala od družbenih norm, ko je omogocila, da so se v njeni hiši zadr­ževali sumljivi žganjepivci in ženskarji, ceprav je s tem le skušala blažiti bedo. Moceradi pa so – tako kot pri coprnicah zgoraj – hkrati nastopili kot nekaj živega, nekaj za domišljijo oprijemljivega, kajti mejni posamezniki, obrobneži, naj bi z njimi nekaj zares poceli, in kot simbol prestopanja konvencije, kajti kdo normalen bi, ko pripravlja živilo, posegel po necem 5 Zapisano v šolskem letu 1992/1993. Mariji Stanonik se zahvaljujem za posredovanje tega zapisa. V originalnem gradivu sta navedeni pravi imeni gospe in potoka. 6 Sogovornik navaja številki trinajst in štirinajst, vendar nejasno, ce gre za celotno družino ali le otroke. Nekje sem zasledil tudi podatek devet otrok. Številke se morda ne ujemajo zaradi zgodnje smrti posameznih otrok. 7 Po eni varianti zadnjega mnenja je dolocene fante zmotilo, da so pri hiši pili zidarji, ki so v poznih tridesetih letih 20. stolet­ja, v casu gradnje obrambnega kompleksa t. i. Rupnikove linije (sistem bunkerjev, ki naj bi Kraljevino Jugoslavijo branil pred Kraljevino Italijo), kot delavci prišli z razlicnih koncev Jugoslavije. Ljubosumje zaradi deklet je bilo tudi po tej varianti glavni razlog za klevetanje gospe Z. tako gnusnem.8 Mocerad je bil torej dober predvsem za oznacevanje in mišljenje, saj nihce ni nikoli videl, da bi ga carovnice uporabljale za krajo in množenje mleka ali masla, kakor tudi ne, da ga je za vecje kolicine žganja uporabljala gospa Z. Mocerad je bil predvsem zastopnik teh ljudi v pogovorih o njih in emblem njihove družbene obrobnosti. MED PTICAMI Z AVANTURISTICNIMI IN NARAVOVARSTVENIMI ELITAMI Ko sem raziskoval rekreacijo na prostem na t. i. obmocjih varovanja narave, sem imel oprav­ka z neko drugo verzijo divje živali. To ni bila žival, ki se pripiše razredu ljudi z dolocenim statusom in ugledom, da ga simbolno zastopa (kot zgoraj), niti ne živa žival, s katero imamo neposredne odnose (kot bo primer v nadaljevanju). To je bila žival, ki se pojavlja v predsta­vah dolocenih ljudi. Te predstave so seveda tvorne v praksah teh ljudi. Prakse rekreacije v t. i. naravnem okolju – »v naravi« – potekajo v okoljih, kjer prebi­vajo številne divje živali. Svobodno gibanje slednjih je v neki meri tudi zgled za svobodno gibanje ljudi, ki se odlocijo za preživljanje prostega casa »v naravi«. Ti ljudje sicer z divjad­jo vcasih prekrižajo poti, so torej z njimi tu in tam v stiku, vendar je za njihovo prakso še pomembnejše dojemanje živali in predstave o tem, kako živali živijo. Možnost križanja poti pa deluje tudi kot tocka privlacnosti za njihovo odhajanje »v naravo«. Znotraj dolocenih športno-rekreacijskih praks ima torej predstava o divjosti nekega okolja in živali v njem viso­ko mesto, saj je nekakšna garancija, da izvajalci svojo aktivnost izvajajo v primernem okolju, torej »v naravi«. Toda taista okolja so pomembna še za eno skupino ljudi: za naravovarstvene elite, ki jih pretirana prisotnost rekreacije v gozdovih, gorah, na rekah itn. skrbi, njihovo skrb pa netijo njihove predstave o tem, kako živali živijo in kaj potrebujejo (ce športniki cenijo njihovo svobodo, naravovarstveniki bolj cenijo njihov mir). Za oba akterja – naravovarstve­nika in športnika – imajo torej predstave o živalih pomembno vlogo v zasedanju prostora. Ceprav gre pogosto za akterje z neenakimi in konfliktnimi pogledi na živali – z ene strani naravovarstveniki, z druge športniki – je to le deloma res.9Gre namrec tudi za stališca glede dolocenih vprašanj, kot so gibanje v naravi, dobrobit za druge vrste in planet, zdravo življenje »v naravi« itn., ki so pri teh akterjih pogosto pomešana, torej ne ustvarjajo nujno polarizacije. Z drugimi besedami, gre za vprašanja, ki danes zaposlujejo dokaj širok sloj ljudi, ki ga bom tukaj definiral kot srednji razred, saj gre za ljudi, ki so relativno izobraženi, razgleda­ni, samoodgovorni in odgovorni za dogajanje na planetu (ali pa se vsaj tako dojemajo). Tako se bo na primer zaprisežen naravovarstvenik strinjal, da je odhajanje »v naravo« za cloveko­vo osebno pocutje in zdravje pomembno, kakor se bo tudi zaprisežen avanturist strinjal, da je vstopanje v življenjski prostor živali lahko problematicno. Hkrati pa se prav s pomocjo valute, 8 Vinko Möderndorfer (1946: 240) sicer navaja, da so v Sv. Juriju pod Kumom mocerada dali v mleko, da se je sesirilo, vendar je tudi v tem primeru verjetno šlo za obrekovanje. 9 V svojih predhodnih objavah (Kozorog 2015; Kozorog in Poljak Istenic 2013a, 2013b) sem jih obravnaval kot konfliktne ak­terje, ne pa kot stališca znotraj istega razreda, tako kot jih bom tukaj. Ker sem izhajal iz konflikta, sem zavzel tudi stališce, in sicer naravovarstveno, ki se mi je zdelo manj potrošniško in egoisticno kot športno-rekreacijsko. Tukaj želim to razmerje za­staviti manj enoznacno. kot je poznavanje »narave« (in živali), vzpostavljajo hierarhije, kdo je do približevanja »nara-vi« bolj in kdo manj upravicen: naravovarstveniki nastopajo kot elita, ki naj bi imela pri tem prednost (Podjed 2011: 117–119), športniki pa hocejo demokratizirati »naravo«, toda spet z elitne pozicije, da so tudi oni dovolj dobro pouceni, odgovorni in strastni ljubitelji »narave«. Poglejmo si ta razmerja na primeru jadranja s padalom med pticami na nebu, in sicer v obliki dialoga. Ta dialog je skonstruiran za potrebe argumentacije; sestavil sem ga iz vec pogovorov in beležk s sestankov, na katerih sta sodelovali obe »strani«. Takole pravi zapri­seženi naravovarstvenik: Jaz recimo grem na [goro] … in v vpisni knjigi na [gori] vidiš, da si bil zadnji obiskovalec … v petnajstih dneh. V tistem trenutku, ko pa tam sediš …, ti pa mimo, dvajset, trideset metrov nad tabo prileti jadralno padalo in … v tistem trenutku boš zaslišal ogromno enega žvižganja svizcev, ker vse kar izgine v trenutku … bo eden zažvižgal in je dolina v trenutku prazna, gamsi bodo šli, vse se umakne, kamor se lahko umakne, in enostavno, ce kdo rece, da to ni škodljivo, meni je popolnoma mimo. Zapriseženi jadralec odgovori, da je naravovarstvenikovo stališce religiozno, ker te­melji na lastnem verjetju, da najbolje pozna dobrobit živali, medtem ko so jadralci za okolje v glavnem neškodljivi: To je ta svoboda, ki jo mi tako blazno castimo in jo hocemo varovati tako kot orla. Jaz bi rad nekaj dosegel tukaj in sedaj bom malo, tako kot kolega prej, v religijo zašel … Treba je padalstvo spošto­vati, to je ena res okoljevarstvena disciplina … To je ekološka zadeva, to je res ekološka zadeva. Tu se ne spušca nobenega dima … Jadralec si svoje razmerje z okoljem zamišlja kot neoporecno, njegova religija pa je hkrati svoboda, ki jo, tako kot ptice na nebu, doživlja med letom. Jadralec tudi verjame, da ptice pozna, ker z njimi leta. Orli in beloglavi jastrebi namrec ponekod zasedajo obmocja okoli gora, kjer so zracni tokovi ugodni tudi za jadranje. Tako je šport postal prisoten v bližini gnezdišc, kar je Društvo za opazovanje in prouce­vanje ptic Slovenije (DOPPS), kjer sistematicno opazujejo in raziskujejo vedęnje razlicnih vrst ptic (Podjed 2011), problematiziralo. Med nekaterimi jadralci je namrec (vsaj v casu raziskave) obstajalo prepricanje, da so posameznim vrstam ptic le nedolžni sopotniki, ker obcasno družno plovejo po nebu. Ce nadaljujem dialog, je neki naravovarstvenik iz DOPPS to romantiko pod oblaki zato opisal kot mit in ponudil razlago, da orli z ljudmi ne jadrajo na isti višini zato, ker bi se v padalo (ali jadralca?) zaljubili, temvec ker se bojijo spustiti nižje od padala, da ne bi pristali v vlogi plena. Takšne strokovne argumente so nekateri jadralci vzeli za pomembne, jih posvojili in prikrojili lastno prakso po naravovarstvenih merilih: Jaz sem vcasih veliko letel s padalom, sedaj pa se v zadnjih dveh letih veliko družim z naravovar­stveniki, s pticarji in še ostalimi. Zdi se mi, da bo prišlo pocasi do tega, da bo mirna cona [za živali] vsepovsod, ker nekako, clovek je v zadnjih stotih letih, ali kakorkoli, zelo posegel v obmo-cje bitij in se mi zdi, da bi bilo fajn, da ce si že privošciš letenje, ne vem, v neokrnjenem okolju …, da za to tudi na nek nacin placaš, ta denar pa bi bilo smiselno uporabit za to, da bi se informacije oziroma izsledki naravovarstvenikov spravili do športnikov, do uporabnikov prostora, do cloveka, ker obicajno je zelo veliko ega v teh pocetjih, ki jih mi izvajamo … Se mi pa hkrati zdi, da smo mi tudi ljubitelji narave in smo željni nekih informacij. Jaz sedaj vidim po dveh letih, ko sem veliko z naravovarstveniki, da mi te informacije prav pridejo in je z veliko vecjim spoštovanjem odleteti kje … in se mi zdi to isto kot vcasih, ko sem visel gor ure in ure in potem prideš domov in daš na racunalnik in si bil v tistem dnevu prvi in je tvoj ego potešen. Zadnji govorec najbolj neposredno izraža prepletenost stališc, ki jih opredeljujem kot stališca srednjega razreda: pomembno je biti »v naravi«, toda pomembno je »zanjo« tudi skrbeti. Opozoril pa je še na druge (»webrovske«; Carrier 2015) znacilnosti sodobnega srednjega razreda, ki jih sicer pripisuje športnikom, ceprav so v resnici tudi del naravovarstve­ne prakse (glej Podjed 2011: 112–119): zadovoljevanje lastnega ega ob opazovanju in doživljan­ju »narave«, kapitalizacija tega dejanja kot lastne biografije, kulturnega kapitala in dobrega življenja (To sem videl, to sem doživel) ter izmenjava valut, s katerimi tvorimo omenjene kapi-tale (informacije v obliki pripovedi, fotografij, ponotranjenih vtisov o »naravi« ipd.). Loce­ni poziciji, ki sem ju tukaj zasledoval, sta si v dolocenih nacelih torej mocno blizu. Skupna nacela pa nastopijo zato, ker so to nacela srednjega razreda, ki pretendirajo na nekaj splošno dobrega (dobrobit »narave«) in individualiziranega (ego, osebni kapital, potrditev med enako mislecimi), ideološko pa funkcionirajo kot samoumevna. Z odgovornostjo do divjih živali, katerih dobrobiti si želijo prav vsi, tudi primerno prikrojena rekreacija ni vec sporna. Še vec, z združitvijo obeh pozicij, torej z nekakšno »naravovarstveno rekreacijo«, postane srednji razred zgleden subjekt v sodobni državi: odgovoren je namrec do sebe, ker skrbi za lastno zdravje in ugodje, in hkrati do drugih vrst ter planeta nasploh. Kot samoumeven, depolitiziran subjekt nastopi kot zgled vsem drugim (Heiman, Liechty in Freeman 2012: 18). MALI KMET V BOJU Z JELENI, LOVCI IN DRŽAVO Premaknimo se še v antagonizme, porajajoce se iz produkcijskega procesa, kjer je neposreden stik med clovekom in živaljo stalnica. Zasledoval bom nacelo, ki ga je iz marksizma prevzela etnoekologija, da »[so] razmerja ljudi z naravo [beri: neposredna razmerja med ljudmi in živalmi oziroma rastlinami; op. M. K.] nelocljiva od razmerij ljudi med seboj« (Baskar 1998: 253). V zadnjih letih sem imel intenzivne etnografske stike z malimi kmeti na vzhodnem Gorickem, ki obdelujejo med desetimi in dvajsetimi hektarji zemlje ter kmetujejo za lastno oskrbo, preostanek pridelka pa prodajo. Najvecja težava so zanje parkljarji: srne, divji prašici in jeleni, ki jim velik deležpridelka pojedo in hkrati povzrocijo drugo škodo na njivah. Najvec se pritožujejo nad košutami in jeleni, ki jih je v okolici veliko, iz leta v leto pa vse vec. Eden od razlogov za to je bližina Madžarske, kjer je populacija jelenov med najvecjimi v Evropi. Vendar pa kmetje poleg na sosedstvo kažejo tudi na domace akterje, ki so po njihovem prepricanju privedli do nastalega stanja, po njihovem mnenju usodnega za lokalno kmecko ekonomijo. V prvi vrsti so to lovci, ki so na racun kmeta (tako kmetje) gojili trofejno divjad za komer­cialni lov, ki je na njivah dobila velike kolicine kakovostne hrane. Za ta nevarna razmerja pa je (tako kmetje) kriva država, ker je to dopustila. Kmetje te sodbe izrekajo ob ugotavljanju, da jih je v goricanskih vaseh vse manj, da so torej razred v izginjanju, in v strahu pred priho­dnostjo, da bo njihovo mesto prevzela bodisi divjad bodisi drug razred kmetov, tj. agrarni kapitalisti, ki obdelujejo stotine hektarjev in jih (tako kmetje) bolj kot pridelek zanimajo kmetijske subvencije. Poglejmo si te kmetove poglede in razmerja med akterji podrobneje. Da divjad, ki ogroža pridelek, prehaja mejo, sem opisal drugje (Kozorog 2019). Tukaj bom bolj pozoren na cloveške akterje. Prvi med njimi je Lovišce s posebnim namenom Kompas Peskovci, ki deluje od šestdesetih let 20. stoletja. Po nekaterih interpretacijah naj bi lovišce ustanovili sami kmetje zaradi krize lokalnega kmetijstva, ko so mladi zaceli zapušcati kmetije; že prej ustanovljeno lovišce v Beltincih jim je bilo zgled za možnost alternativne, lovske ekonomije. Lovišca pa niso upravljali kmetje, temvec državno podjetje, ki je lov izva­jalo na njihovih zemljišcih. Glavna lovna žival je bila dolgo fazan. V nekem obdobju so na obmocje naselili novo vrsto – damjaka, ki sicer ni postal pomembna lovna vrsta, je pa to scasoma postal panonski jelen. Lovska ekonomija se je na Gorickem uveljavila v casu SFR Jugoslavije, ko je bil tudi lov pomemben vir turisticnih deviz. V oceh kmetov premožni lovci so jim dajali obcutek, da je lov donosna ekonomija, nad katero nimajo nadzora, medtem ko kaže kmetijstvo znake zanemarjenosti. Krepitev staleža jelenov so si pojasnjevali takole: ker lovce zanima le trofejna žival, ki je vir deviz, prepušcajo manj razkošne živali samim sebi, zato se stalež neprestano veca. Lovišce je kmetom škodo izplacevalo, vendar so mi mnogi kmetje rekli, da ne kmetujejo zaradi odškodnine, temvec zaradi pridelka. Drugi relevanten akter, ki ga, za razliko od lovišca, kmetje ne omenjajo pogosto, je Krajinski park Goricko. Ta je med mlajšimi akterji z vplivom na lokalno ekologijo; ustanovljen je bil leta 2003. V diskurzih lokalnega prebivalstva nastopa v meglenih obrisih kot akter, ki Goricko promovira kot obmocje agrarnih krajin. S tem pa se kaže tudi kot protisloven akter, ki mu za težave tistega, ki vzdržuje agrarne krajine, torej za težave kmeta, ni zares mar, saj se s težavno divjadjo park ne ukvarja. Povrhu je park razumljen kot še ena inštitucija, ki je, tako kot lovišce, vstopila v njihov prostor bolj ali manj »od zgoraj«, torej kot podaljšek države. Tretji akter, ki ga kmetje vidijo kot odgovornega za težave z divjadjo, pa je država. Državo krivijo za to, da je dopustila marginalizacijo malega kmeta, zaradi cesar je sploh nastalo lovišce in zaradi cesar so danes le še okrasek v zavarovani krajini. V oceh kmetov so lovci v precej boljšem razmerju z državo, kar poudarjajo z omembo politikov, ki so tam lovi­li, ali pa lovcev turistov, ki naj bi polnili državno malho. Država po njihovem mnenju zato dovoljuje neenako in nepravicno distribucijo družbene moci in izkorišcanja naravnih virov. Poleg tega dojemajo kmecko ekonomijo kot lovski podrejeno, saj so v primeru škode od divjadi kmetje prepušceni volji lovcev.10 Neka gospa je razmerja med kmeti, lovci in državo strnila: »Mi krmimo državo!« Izjavo je pojasnila z verigo ekoloških in ekonomskih relacij: kmetje ustvarjajo državi dobicek, vendar ne neposredno s svojimi pridelki, temvec posred-no – ko sejejo, krmijo divjad, trofejne primerke pa lovci prodajo v odstrel in tako namesto 10 Po Zakonu o divjadi in lovstvu (ZDLov-1 2004) je lovišce dolžno zagotoviti sredstva za povracilo škode od divjadi lastnikom zemljišc. Po tem zakonu pa lovci tudi ocenjujejo škodo, ki jo bodo povrnili lastnikom, zato slednji vcasih izpostavljajo svojo podrejeno vlogo v postopku. kmetijstva državno blagajno polni lov. Po mnenju sogovornice (in drugih) morajo kmetje preživeti, kakor vejo in znajo, njihovo delo pa je zaradi vpliva divjadi nevidno. V opisanem primeru imajo kmetje torej neposredno ekonomsko škodo zaradi divja­di. Tako so tudi v neposrednem stiku z njo. Košute in jeleni se zajedajo v to, kar je osno­va njihovega preživetja, zato so kmetje stopili v obrambo lastne eksistence – in nastopili kot razred. Razred moramo tukaj razumeti kot okrepitev zavesti, da politicne, ekonomske in ekološke ureditve delujejo proti reprodukciji njihovega lastnega preživetvenega naci­na. Težave teh kmetov so »dovolj bolece realne«, da svojo razrednost razumejo ne kot abstraktno kategorijo, temvec kot obcutenje drug drugega v istem položaju (Scott 2013: 4). Kot pravi James C. Scott, bodo »samooskrbno naravnani pridelovalci, ki vsi gojijo podobne pridelke, so vsi podrejeni muhasti naravi in vsi zapleteni v širšo državo, ki ima svoje ekonomske in politicne zahteve, zelo verjetno razvili podobne rešitve za skupne teža­ve« (2013: 13). Tovrstne rešitve, kot so na primer ograje za obrambo pred jeleni, resnicno razvijajo skupaj. Vendar pomoc pri iskanju rešitev išcejo tudi pri omenjenih akterjih, ki jih kmetje sicer obtožujejo, toda hkrati tudi pozivajo, naj vendar pomagajo, naj nekaj ukrenejo. V nastali neljubi situaciji »škode po divjadi« je torej dvoje stvari dobilo ostrejšo obliko: moralna nacela prizadetega razreda (Thompson 2010 [1991]), kot je nacelo kmetovanja zaradi pridelka (ne pa na primer zaradi subvencij), ter specificna podoba tistih akterjev, ki jih prizadeti povezujejo z nastankom ali dopušcanjem problematicnega stanja. NEKAJ TIPAJOCIH ZAKLJUCKOV Razlicna razmerja z živaljo – pripisani, zamišljeni in neposredni odnos – sem povezal z razlicnimi razumevanji razrednih razmerij med ljudmi, temeljecih na družbenem statusu, kulturnem kapitalu in produkcijskem razmerju. Vendar pa ne bi smeli zakljuciti, da obstaja­jo izkljucne povezave, kot sledijo iz zgornjega nabora, ampak bi lahko iskali tudi navzkrižne povezave. Prav tako ni nujno, da je zgornji nabor v kateremkoli nizu – nizi: modalnost živa­li, razmerje med ljudmi in živalmi, razredno razmerje – popoln. Ce to ponazorim shema-ticno, sem se zgoraj ukvarjal le s povezavami v tabeli, oznacenimi s snežinko (*), ne pa tudi z možnimi drugimi (?). razredno razmerje (vodoravno) razmerje z živaljo (spodaj) status kulturni kapital produkcija simbolna žival – pripisano razmerje * ? ? predstavna žival – zamišljeno razmerje ? * ? živa žival – neposredno razmerje ? ? * Kljub temu se zdi, da so povezave na diagonali, ki jo zarišejo snežinke, trdnejše od drugih možnih povezav, kajti povezovanje simbolne živali s statusom, predstavljanje živali glede na kulturni kapital in ravnanje z živo živaljo v produkcijskem procesu se kažejo kot nekaj obicajnega v cloveških svetovih. Vendar bi domnevno tudi po vodoravnih oseh našli povezave, saj so tri razumevanja razreda med sabo potencialno prevedljiva. Tako je na primer predstavnik kmetov z Goricke­ga na nekem pogajanju glede odstrela divjadi obcutil vse tri razredne pozicije hkrati, ko ga je naravovarstvenica oznacila za krvolocnega: prvic, zastopal je preživitveno dejavnost; drugic, v oceh sogovornice se je prepoznal kot clovek dvomljivega statusa, ki ga oznacuje pejorativna raba besede »kmet«; tretjic, k poklicu, izobrazbi in nacinu življenja kmetov domnevno sodi prav dolocen kulturni kapital. Branil se je, da so tudi kmetje za, kot se je izrazil, »sobivanje« z divjimi živalmi, ce jih le ne bi bilo prevec. Ce karikiramo: kmet nosi stigmo zaostaleža, kot pove že zmerljivka »kmet«, in sicer ker živi nevarno blizu govedu, drobnici, svinjam in perutnini, ki obce ne veljajo za posebej pametna bitja, zato si tam ne more nakopiciti bolj omikane kulture. Ker si torej kmecka pamet ne more zamišljati živali tako dobro kot neka druga, »izobražena« pamet, kmetu preostane le obramba v »izobraženem«, ideološko dominantnem žargonu, ki jo ponazarja vse bolj popularna beseda »sobivanje«. Ce nadaljujem preizkus elasticnosti modela, bi zgornji prikaz z divjimi verjetno lahko raztegnili tudi na domace živali. Morda bi v tem primeru lažje našli prevedljivost še po navpicni osi. Za nekatere lastnike psov je denimo njihov pes središce sveta: s psom so stal-no skupaj, se pogovarjajo, interpretirajo pasje misli, poskrbijo, da se sami in žival primerno rekreirajo, pri cemer so seveda tudi skrbni do »narave«, ko za psom pobirajo iztrebke. S psom so torej v vseh treh razmerjih: v neposrednem stiku, zamišljajo si ga (in zraven še drugo »naravo«), pes pa je tudi njihov zastopnik, ko na primer psu in cloveku okolica pripisuje prevzemanje karakterja drug drugega, torej rahlo cudaškost, morda celo prestopanje meje »normalnega« (tako kot pri lovcih, carovnicah in obrobnežih zgoraj). Podobno lahko velja za kmeta in pastirja v zvezi z drugimi domacimi živalmi, zato tudi nosita doloceno stigmo, kot da sta jim fizicno preblizu in so zato med njimi enacaji. Po drugi strani pa tudi pretirana oddaljenost od živali pomeni nezmožnost pravega zamišljanja sveta okoli sebe in z razživa­ljenjem tudi razclovecenje. Kot v tisti anekdoti o mestnih otrocih, ki zaradi cokolade Milka mislijo, da so krave vijolicaste barve; ali pa pri posvojitvi afne Urške, ki kaže, da je še najbolj srcne odnose mogoce odtujiti v abstraktnost. Ne moremo pa zakljuciti, da obstaja vsesplošna prevedljivost zgornjih razmerij. Pred­vsem tega ne moremo reci za ekonomske razrede. Za stigme revežev in težave malih kmetov je le malokomu mar. Po drugi strani je iz govora o »sobivanju« z živalmi (zgoraj) lepo razvi­dno, da ima srednjerazredno razumevanje živali, »narave«, razmerij in sveta nasploh – pa ce je še tako oddaljeno od neposrednih izkušenj (tako kot pri Urški), pomembno je pred­vsem, da je (in zaradi oddaljenosti je še toliko bolj) zaskrbljeno, dobronamerno, odgovorno, pouceno in razumno – najvecjo družbeno vrednost. Mnenje srednjega razreda pac ni parci­alno, ne izhaja iz konkretnih okolišcin, ampak predstavlja domnevno univerzalno veljaven pogled. Ali ni to tudi pogled sodobne antropologije, ki govori o sopostajanju z drugimi bitji, ce lahko nekoliko poenostavim sicer precej bohotnejši novorek Donne Haraway (2016) in sorodnih avtorjev, ki svet razumejo kot vsesplošno vecvrstno postajanje sveta v vzajemnosti relacij? Toda kje so v tej vsevzajemnosti družbene neenakosti in razredi? In kje so tu bogati? Ker je ideologija srednjega razreda splošna oziroma najbolj »prava«, je tudi dominantna, torej je tudi njihova ideologija. Popolnoma samoumevno je danes, da nam je za »naravo« mar, da želimo skrbeti za dobrobit drugih živih bitij, zato tudi premikati milijone za naravovarstvene projekte bogatim ni težko, saj si tako višajo družbeni status (vcasih pa zraven še kapitalske donose). Ce pa se ponudi priložnost za zaslužek iz naravnih virov ali pa za izjemen, edinstven, preostalim nedostopen užitek odstrela kakšne redke živali (ali zgolj družbe v njenem habitatu), pa imajo seveda le oni, ne pa tudi pred­stavniki drugih razredov, moc, da se jim na posledice svojih dejanj ni treba pretirano ozirati. ZAHVALA: Clanek je rezultat projektov Vec-kot-cloveške meje: etnografije mej in divjadi v sobivanju kmeckih, lovskih in nara­vovarstvenih kultur (v prijavnem postopku), Izolirani ljudje in skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem (št. J6-4610) in programa Etnološke, antropološke in folkloristicne raziskave vsakdanjika (št. P6-0088), ki jih iz državnega proracuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. CITIRANE REFERENCE: Bakalina 2009 ‘Jagrska.’ Pakašnca. CD. Cadrg: Cadrg Records. Baskar, Bojan 1998 ‘Guille-Escuretova etnoekologija: Nelo-cljivost sociologije in ekologije: Spremna beseda.’ V: Georges Guille-Escuret, Družbe in njihove nara­ve. Ljubljana: Studia Humanitatis. Str. 243–268. Carrier, James G. 2015 ‘The Concept of Class.’ V: Anthropo­logies of Class: Power, Practice and Inequality. James G. Carrier in Don Kalb, ur. Cambridge: Cambridge University Press. Str. 28–40. Donner, Henrike 2015 ‘Making Middle-Class Families in Calcutta.’ V: Anthropologies of Class: Power, Prac­tice and Inequality. James G. Carrier in Don Kalb, ur. Cambridge: Cambridge University Press. Str. 131–148. Drašler, Jana 2009 Na robu mesta, v središcu sveta (knjiga o cirkusu). Ljubljana: *cf. Galvin, Shaila Seshia 2018 ‘Interspecies Relations and Agra­rian Worlds.’ Annual Review of Anthropology 47: 233–249. Haraway, Donna J. 2016 Staying with the Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham in London: Duke University Press. Heiman, Rachel, Mark Liechty in Carla Freeman 2012 ‘The Global Middle Classes: Charting an Anthropo­logy of the Middle Classes.’ V: The Global Middle Classes: Theorizing through Ethnography. Heiman, Rachel, Carla Freeman in Mark Liechty, ur. Santa Fe: School for Advanced Research Press. Str. 3–29. Kozorog, Miha 2003 ‘Salamander Brandy: ‘A Psychedelic Drink’ between Media Myth and Practice of Home Alcohol Distillation in Slovenia.’ The Anthropology of East Europe Review 21(1): 63–71. 2005 ‘Halucinogena dedišcina: Moceradovec, naš stoletnik in pop ikona.’ V: Dedišcina v oceh znanosti (Zupaniceva knjižnica 12). Jože Hudales in Nata-ša Visocnik, ur. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Str. 117–131. 2015 ‘Živali, varovano obmocje in rekreacija v naravnem okolju: teoretske in prakticne variante s samopremislekom.’ Traditiones 44(1): 117–134. DOI: 10.3986/Traditio2015440105 2019 ‘»They Feed Here and Live There«: Border-work with Wildlife in Slovenia’s North-East Corner.’ Traditiones 48(1): 191–211. DOI: 10.3986/Traditio­2019480108 2020 ‘Asymmetric Wildlife in the Goricko Nature Park: Protecting (from) Species.‘ Acta Ethnographica Hungarica 65(2): 513–532. DOI: 10.1556/022.2020. 00022 Kozorog, Miha in Saša Poljak Istenic 2013a ‘Triglavski naro­dni park v horizontu rekreacijskega avanturizma.’ Traditiones 42(2): 105–126. DOI: 10.3986/Tradi­tio2013420206 2013b ‘The Challenges for Responsible Recreation in the Protect Area of Triglav National Park: The Case of Mountain Bikers.’ Academica Turistica 6(1): 71–80, 84. Lévi-Strauss 2004 [1962] Divja misel. Ljubljana: Krtina. Lüddecke, Tim, Stefan Schulz, Sebastian Steinfartz in Migu­el Vences 2018 ‘A Salamander‘s Toxic Arsenal: Review of Skin Poison Diversity and Function in True Salamanders, Genus Salamandra.‘ The Science of Nature 105(56): 1–16. Mencej, Mirjam 2006 Coprnice so me nosile: raziskava vaške­ga carovništva v vzhodni Sloveniji na prelomu tisocle­tja (Zupaniceva knjižnica 18). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etno­logijo in kulturno antropologijo. Möderndorfer, Vinko 1946 Verovanja, uvere in obicaji Sloven-cev: Narodopisno gradivo: Peta knjiga: Borba za prido­bivanje vsakdanjega kruha. Celje: Tiskarna družbe Sv. Mohorja. Podjed, Dan 2011 Opazovanje opazovalcev: Antropološki po­gled na ornitološko organizacijo. Ljubljana: Filozof-ska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Scott, James C. 2013 Decoding Subaltern Politics: Ideolo­gy, Disguise, and Resistance in Agrarian Politics. London in New York: Routledge. Šmitek, Zmago 2019 Šelest divjine: Zeleno dno našega kozmo­sa. Ljubljana: Beletrina. Thompson, Edward Palmer 2010 [1991] Navade, plebejska kultura in moralna ekonomija. Ljubljana: Studia Humanitatis. von Essen, Erica, Michael Allen in Hans Peter Hansen 2017 ‘Hunters, Crown, Nobles, and Conservation Elites: Class Antagonism over the Ownership of Common Fauna.’ International Journal of Cultural Property 24: 161– 186. Watson, Matthew C. 2016 ‘On Multispecies Mythology: A Critique of Animal Anthropology.’ Theory, Culture & Society 33(5): 159–172. ZDLov-1 2004 ‘Zakon o divjadi in lovstvu.’ Uradni list RS, št. 16/04, z dne 20. 2. 2004. SUMMARY The author presents three of his own ethnographic studies, carried out in Slovenia, which have prominently focused on wild animals. The first dealt with the salamander (scientific name Salamandra Salamandra), which played a central role in an alleged peasant alcohol distillation practice. The second dealt with Alpine wildlife, which the author was learning about through the experiences of sportsmen and conservationists in the Triglav National Park. The third dealt with the ungulates of the Pannonian plateau, which the author enco­untered in the context of his research on the peasant economy. Each of these studies dealt with a different modality of animal: the salamander was present in the distillery as a symbol (the symbolic animal), Alpine animals were imagined by the above-mentioned people (the imagined animal), and the farmers were fighting the ungulates (the living animal) as well as the humans involved. These modalities of animals are in different relations with people: the symbolic salamander is ascribed to the poor outcasts of a peasant world, the imagi­ned wildlife plays an important role in the imagination of sportsmen and conservationi­sts concerning human-animal and other environmental relations, whereas the encroaching ungulates push farmers into direct confrontation with animals as well as humans. Additio­nally, one can also recognise different modalities of social class in these relations, which in the first two cases can be linked to the ideas of Weber, and in the third to Marx: the ascribed relation between the outcasts and salamanders represents class as a social status; the imagi­ning of human-animal relations represents class as an expression of cultural capital; and the direct confrontation of farmers is a class struggle resulting from relations of production. The author’s intent in this article is playful, experimental anthropological modelling on the occasion of the inauguration of the new anthropological journal Svetovi/Worlds, which has dedicated this issue to animals in the human worlds. Pticja perspektiva sezonskih krajin severovzhodne Islandije A Bird's Eye View of the Seasonal Landscapes of Northeast Iceland 1.01. Izvirni znanstveni clanek Ana Svetel DOI 10.4312/svetovi.1.2.118-133 IZVLECEK V prispevku obravnavam odnos do pticev na severovzhodni Islandiji v kontekstih, ko se te živali vpenjajo v razumevanje casovnosti in sezonskosti krajine. Ptice selivke s svojimi letni-mi migracijskimi potmi in postanki v casu gnezdilne sezone sodolocajo družbeno percipira­nje letnega cikla, pa tudi vremena in podnebnih znacilnosti ter vplivajo na nekatere nabiral­ske prakse. Pri tem izpostavljam predvsem vidika ptic kot znanilk pomladi ter (prevladujoce slušnega) zaznavanja ptic v kontekstu sezonskih ritmov in casovno zaznamovanih krajin. V družbeno življenje na severovzhodni Islandiji pa so vpete tudi ptice, ki ostajajo vse leto. Dotaknem se tudi sezonsko intoniranih dinamik, ki vkljucujejo relacije med vecživalskimi vrstami. Razlicne razsežnosti percipiranja vecvrstnega okolja se neposredno povezujejo s po­sameznikovim odnosom do krajine, hkrati pa pokažejo, da medvrstne odnose soustvarjajo tudi krajinsko in sezonsko niansirana znanja in izkušnje. KLJUCNE BESEDE: krajina, ptice, vecvrstna etnografija, Islandija, Arktika, Severna Evropa, sezonskost, vec­cutna antropologija ABSTRACT The article examines the relationship between people and birds in northeastern Iceland within the contexts where these animals are intertwined with the understanding of temporality and seasonality of landscape. Migratory birds, with their annual migration routes and stops during the nesting season, co-shape the social perception of the annual cycle, as well as of weather and climatic characteristics, and influence certain practices of gathering and collecting. I mainly highlight the aspects of birds as heralds of spring and the (predominantly auditory) percep­tion of them in the context of seasonal rhythms and temporally marked landscapes. However, birds that remain year-round are also integrated into the social life in northeastern Iceland. I also touch upon seasonally tuned dynamics that involve relationships among multiple species of animals. These dimensions directly link the perception of a multi-species environment to the personal relationship with the landscape while also demonstrating that interspecies rela­tionships are co-created by landscape- and season-based nuanced knowledge and experiences. KEYWORDS: landscape, birds, multispecies ethnography, Iceland, Arctic, northern Europe, seasonality, multi-sensory anthropology UVOD Na Islandiji imajo ptice pomembno in vecplastno vlogo. Nanjo sem posredno nalete-la že med etnografsko raziskavo o osebnih imenih na tem otoku – cetudi sem se tedaj osre­dinjala na prakse poimenovanja pri etnicno mešanih družinah, sem pri upoštevanju širšega konteksta vloge osebnih imen opazila, da nosijo mnoga islandska imena živalski, tudi pticji pomen. Tako denimo krokar (isl. hrafn, znanstveno ime Corvus corax) nastopa bodisi kot samostojno moško ime bodisi kot del imena, v primeru ženskih imen recimo Hrafngerđur ali Hrafndís, moških pa Hrafnţór. Na to dejstvo so me mnogi sogovorniki izrecno opozorili. Živalski oziroma pticji pomen imen je bil nekaj, cemur so, podobno kot tudi drugim kono­tativnim dimenzijam osebnih imen (glej Svetel 2016), posvecali pozornost – in poskrbeli, da sem pomensko plat imena, ob dejstvu, da sem vse pogovore opravljala v anglešcini, zanesljivo razumela. A uvodni zaznamek o mnogih živalskih (pa tudi drugih naravnih in krajinskih) izvorih osebnih imen naj služi zgolj kot pokazatelj, da lahko medvrstne relacije – ce jih razu-memo v najširšem smislu – vstopajo tudi v na prvi pogled povsem nepovezane antropološke tematike, kot so denimo nacini poimenovanja in z njimi povezane jezikovne prakse. Ko sem se v naslednjih letih v sklopu doktorskega študija vracala na Islandijo, sprva na krajše preli­minarne raziskovalne obiske (2017, 2018), nato na osrednjo, polletno etnografsko raziskavo (2019), so se raznoliki pomeni ptic1 v družbenem in kulturnem življenju Islandije kazali v najrazlicnejših kontekstih in ob najrazlicnejših priložnostih. Prispevek se bo omejil na vpra­šanje, kako so ptice povezane s percipiranjem casovnih, spremenljivih krajin (Ingold 1993, 2015) in sezonskih dinamik ( Jones 2007; Olwig 2005), ki uokvirjajo tako zaznavanje okolja in afektivne odnose do njega kot preživetvene oziroma ekonomske prakse. V prvem delu se bom posvetila orisu vloge ptic na (severovzhodni) Islandiji, nato bom obravnavala ptice kot znanilke pomladi, kar lahko razumemo v kontekstu (prevla­dujoce slušnega) zaznavanja ptic kot prinašalk sezonskih sprememb. V naslednjem sklopu bom predstavila tako ptice selivke kot ptice, ki trajno živijo na tem otoku, in sicer glede na sezonsko intonirane krajine ter z njimi povezana veccutna razmerja med posameznikom in njegovim okoljem. V tem sklopu se bom dotaknila tudi vprašanja medvrstnih relacij, ki ne vkljucujejo zgolj odnosov med clovekom in doloceno živalsko vrsto, temvec tudi vecsmerne dinamike med razlicnimi živalskimi vrstami ter nacine, kako ljudje tem dinamikam pripi­sujejo pomene in jih uporabljajo v vsakdanjih, denimo agrarnih praksah. V sklepnem delu 1 Pa tudi drugih, tako domacih kot divjih živali, ki, cetudi se jim v tem prispevku ne posvecam, na preucevani lokaciji – pa tudi drugod na Islandiji (glej npr. Brydon 1996; Einarsson 2009; Ţórhallsdóttir, Júlíusson in Ögmundardóttir 2013) – igrajo po­membno vlogo v kulturnih in družbenih kontekstih. Ana Svetel Pticja perspektiva sezonskih krajin Vol. 1, Nr. 2, July 2023 119 severovzhodne Islandije bom vse vidike umestila v kontekst kompleksnih razmerij med ljudmi in pticami, ki so vedno casovno in sezonsko specificna in kot taka element spremenljivosti krajin. Prispevek temelji na etnografskih primerih, zbranih med marcem in avgustom 2019 na severovzhodni Islandiji, v obcinah Langanesbyggđ in Svalbarđshreppur.2 Pri tem sem uporabljala antropološke raziskovalne metode opazovanja z udeležbo, neformalnih pogo-vorov in polstrukturiranih intervjujev. Glede na to, da medvrstne odnose med pticami in ljudmi obravnavam z vidika sezonskih (Palang, Printsmann in Sooväli 2007), casovnih (Ingold 1993) in ritmicnih krajin (glej Krause 2013), velja izpostaviti, da je migriranje ptic povezano s ciklicnimi spremembami v okolju. Cikli in ritmi nakazujejo procesualnost in vplivajo drug na drugega. Ingold opozarja, da ritmi cloveških dejavnosti niso v sozvocju le z ritmi drugih živih bitij, temvec tudi s celo plejado ritmicnih pojavov, denimo »[c]iklov dneva in noci, letnih casov, vetrov, plime in oseke in tako naprej« (1993: 163). Mnoštvo ritmicnih pojavov pa Ingold razume kot tisto, kar nam razkriva inherentno casovnost kraji­ne, saj je »ritmicni vzorec cloveških dejavnosti ugnezden znotraj širšega vzorca dejavnosti celotnega živalskega sveta, ta pa je ugnezden znotraj vzorca dejavnosti vseh tako imenovanih živih stvari, ki je ugnezden znotraj življenjskega procesa sveta« (Ingold 1993: 164). Krajina je torej spremenljiva in ritmicna, vendar ljudje niso zgolj pasivni opazovalci te spremenljivosti, temvec jo s svojim delovanjem tudi oni spreminjajo in ritmizirajo. Podobno tudi sezonskost ni objektivna, »naravna« danost, temvecse vzpostavlja (in ruši) tudi s cloveškimi dejavniki. [S]ezonske krajine niso preprosto rezultat naravnih fenomenov, temvecodslikavajo kompleksnost cloveških odnosov z njihovo okolico. Sezonske krajine so delno rezultat naravnih fenomenov in delno rezultat cloveških gradenj v fizicni krajini. Enako so družbeno oblikovane skozi preference in pricakovanja, na katera vplivajo vizualna umetnost, literatura, imena krajev in nacini, na katere so geografski prostori in krajine reprezentirani v pravnem diskurzu. Sezonske krajine odslikavajo razlicne oblike identitete, ki je pripojena k rabam krajine ob dolocenih delih leta. Prav tako odslikavajo konstelacije moci. Interakcije med pravom in obicajnimi pravicami ter med implementacijo, prakso in njihovimi nasprotovanji se odslikavajo v videzu in rabi sezonskih krajin in clovekovi navezanosti nanje. ( Jones 2007: 49–50) Lov na številne vrste ptic, ki jih bomo omenjali pozneje, je na obravnavani lokaciji dovoljen le v dolocenem delu leta. S tem odnosi med ljudmi in živalmi konstituirajo casovno specificne rabe krajine, hkrati pa se doloceno, v tem primeru z lovom povezano zaznavanje krajine veže na pravne okvire, ki lov nedvoumno temporalizirajo. Krause izpostavlja idejo, da je sezone treba razumeti kot ritme, in ne kot jasno zamejena posamezna casovna obdobja. V tem smislu poudarja, da ritmi nastajajo »iz vzajemnega delovanja razlicnih nihajocih feno­menov, vkljucno s koledarjem in vremenom, vendar tudi s cenami elektrike in cloveškimi delovanji« (Krause 2013: 25; glej tudi Kuklina, Povoroznyuk in Saxinger 2019). Pri tem ne gre za enosmerno vplivanje ali preprosto prilagajanje nekaterih fenomenov drugim. Krause se zato zavzema za koncept sezonskosti namesto sezon, saj razume sezone kot »casovne bloke«, pri cemer je casovnost torej niz sledecih si casovnih blokov (naj si bodo to letni casi, meseci, 2 Obcini sta se sicer poleti leta 2022 združili v eno. dnevi in noci, zgodovinska, agrarna obdobja ipd.). Sezonskost pa definira kot »resonanco družbenih in ekoloških ritmov«, pri cemer so sezone navzocnosti (ang. presences) (prim. Lefebvre 2004 [1992]), torej »trenutna stanja nenehne transformacije« (Krause 2013: 30). Pri sezonskosti kot sezonskih krajinah gre torej za pojave, ki vkljucujejo tako »narav-no« okolje kot cloveško delovanje in upomenjanje. Obenem sezonske krajine, ce privza­mem Krausovo razumevanje sezonskosti, niso jasno zamejene, nedvoumno locene enote (npr. zimska, pomladna … krajina), temvec so mnogo bolj prehodne in pretocne oziroma ritmicne, pri cemer pulzirajo tako v taktu družbenih kot ekoloških fenomenov. V clanku torej sledim predpostavkama, da je krajina nujno casovna in spremenljiva ter da sezonskost oziroma ritmicnost implicira preplet najrazlicnejših, tako cloveških kot okoljskih dejavni­kov3 – eden izmed teh dejavnikov pa so seveda ptice. Sezonske krajine so torej ritmicno sticišce mnogoterih ciklicnih sprememb. Pri tem pojem krajine razumem v širokem smislu – krajina ni zgolj površje ali vizualna reprezentacija le-tega, temvec v materialnem smislu vkljucuje tudi atmosferske in geološke plasti ter živi svet, ki jo poseljuje, v simbolnem smislu raznolike reprezentacijske in diskurzivne ravni oziroma ravni govora o krajini (Basso 1988), v izkustvenem pa zaznavne, vrednotenjske, pomenske razsežnosti. Seveda pa se ob tem pora­ja vprašanje locenosti oziroma prepletenosti teh ravni, tudi v smislu kulturno specificnih dojemanj prostorskih dimenzij vsakdanjega življenja. Pri koncipiranju krajine sledim avtorjem zbornika Conversations with landscape (2010), ki nakažejo ravno možnost »srednje« poti, ki upošteva tako fenomenološka kot strukturna izhodišca, tako subjektivne poglede kot objektivne danosti, tako singularno izkušnjo kot družbeni, kulturni in zgodovinski kontekst. Zanje »krajina implicira vec-kot--cloveško materialnost; konstelacijo naravnih oblik, ki so neodvisne od ljudi, vendar so tudi konstitutivni del procesov, s katerimi se ljudje preživljajo in skozi katere razumejo svoje lastno mesto v svetu« (Lund in Benediktsson 2010: 1). Z navedenimi izhodišci v mislih pa se zazrimo v nebo, proti pticam. VLOGA PTIC NA ISLANDIJI Ptice imajo na Islandiji pomembno mesto v družbenem in kulturnem smislu, njihova priso­tnost se vpenja v vsakdanje življenje, in tudi islandska slovstvena folklora in etnozgodovina sta poseljeni s ptici (glej Bourns 2012; Sua 2020). V srednjeveškem rokopisu Landnámabók (Knjiga naselitev) najdemo zapis, da je prvi naseljitelj Islandije, Hrafna-Flóki Vilgerđarsson, ko se je med plovbo na Islandijo ustavil na Ferskih otokih, tam vzel tri krokarje – ko jih je po nekaj casa izpustil, se je prvi obrnil nazaj proti Ferskim otokom, drugi se je vrnil na ladjo, tretji pa je poletel proti severozahodu. Flóki je sledil smeri leta tretjega in nazadnje dose-gel Islandijo. Zato je tudi dobil vzdevek Krokar-Floki oziroma Hrafna-Flóki. V navedenem primeru ptic nastopa v vlogi pokazatelja poti – torej orientacije v prostoru, v prispevku pa se bomo ukvarjali predvsem s pticem kot pokazateljem sezone – torej orientacije v casu. 3 Ce ju je sploh mogoce locevati, prim. Descola in Pálsson (2004: 18). Ana Svetel Pticja perspektiva sezonskih krajin Vol. 1, Nr. 2, July 2023 121 severovzhodne Islandije V temeljni zbirki islandskih ljudskih pravljic, Íslenzkar ţjóđsögur og ćfintýri (Islandske ljudske povedke in pravljice), ki jo je v dveh zvezkih leta 1862 in 1864 izdal zbiratelj in pisec Jón Árnason, pa najdemo povedko o ptici belki (isl. rjúpa, znanstveno ime Lagopus muta), ki »pojasni«, zakaj ptica spreminja barvo perja glede na letni cas. Kot bomo videli pozne­je, igra belka pomembno vlogo tudi pri razmerjih med ljudmi in okoljem na severovzho­du Islandije. Slovstvenim in zgodovinskim reprezentacijam ptic se sicer v clanku ne bom podrobneje posvecala – z zgornjima primeroma predvsem ilustriram dejstvo, da je vpetost ptic v družbene in kulturne kontekste prisotna že od prvih stoletij po naselitvi otoka.4 Ptice – tako v smislu reprezentacije, trženja, turisticnih imaginarijev kot tudi preživetvenih praks – so še zmeraj pomemben element v tej otoški državi. Motivi ptic pogosto krasijo ucilnice likovne vzgoje (glej sliko 3), silhueta krokarja je ponekod priljubljen okras na oknih, mormon (isl. lundi, znanstveno ime Fratercula arctica) je v zadnjih desetletjih postal ikoni-cen (in zasmehovan) turisticni spominek (glej Lund, Kjartansdóttir in Loftsdóttir 2018), ptice pogosto upodabljajo islandski umetniki in umetnice, te živali, kot bomo videli pozne­je, vstopajo tudi v raznolike vsakdanje pogovore in prakse. Vse to, kakor tudi številne druge razsežnosti pomena ptic v islandski družbi, pritrjuje ugotovitvi Helge Ögmundardóttir, da bi brez ptic številni Islandci »obcutili naravo kot precej prazno« (2011: 83). Nenazadnje na otoku redno gnezdi 75 vrst ptic, še vec pa obcasno. Nekatere vrste prezimijo na Islandiji in gnezdijo na še bolj severnih legah. Islandija je »izredno pomembna postojanka za gosi in pobrežnike, ki migrirajo med obmocji gnezdenja na Grenlandiji in v Kanadi ter Evropo, kjer prezimujejo« (Islandski inštitut za naravno zgodovino 2023). Na Islandiji je bilo opaženih okoli štiristo vrst ptic (od skupno približno 10.500 vseh obstojecih vrst ptic), to število pa raste, saj vsako leto opazijo nove vrste (prav tam). Bogastvo pticjega sveta moramo razumeti tudi v kontekstu dejstva, da je siceršnja favna (in flora) Islandije v primerjavi z vecino drugih evropskih držav relativno omejena. Seveda pa je Islandija geografsko in družbeno precej heterogena – zato vlogo in zami­šljanje vloge ptic dolocajo tudi partikularne specifike posamezne lokacije. Pri tem gre za vrste ptic, ki se pojavljajo na dolocenem obmocju, specificno konfiguracijo terena, ekonomske in tradicijske prakse, vezane na ptice, bližino morja, intenziteto turizma itd. Vloga in zamišlja­nje vloge ptic sta bila na severovzhodni Islandiji povezana z dejstvom, da je obmocje prete­žno agrarno in ribiško, da na strmih obalah in klifih, pa tudi na otockih sredi jezer in mocvirij spomladi in poleti gnezdijo številne vrste ptic selivk, da je turizem tukaj v primerjavi z drugi-mi deli otoka relativno slabo razvit, medtem ko so nekatere tradicionalne prakse, denimo nabiranje jajc razlicnih vrst ptic in nabiranje puha gag (isl. ćđur, znanstveno ime Somateria mollissima),5še zmeraj prisotne. Ti dve praksi sta na severovzhodu Islandije precej razširjeni 4 Islandijo so stalno naselili po letu 874, cetudi so že pred tem na otoku živeli irski menihi (ki so jih imenovali papar, od tod tudi ime otocka Papey). Prvi stalni naseljenci pa so prišli iz Norveške in z britanskega otocja. 5 Navadna gaga sodi v družino vodnih ptic plovcev (Anatidae) iz reda plojkokljunov. Puh (notranje perje), ki ga gage uporabljajo pri gnezdenju, nekateri kmetje nabirajo in prodajajo, saj se zaradi visoke kakovosti uporablja kot polnilo v izdelkih (vzglavniki, pernice) višjega cenovnega razreda. in pomembni, izrazito sezonsko pogojeni ter vpeti v specificna okoljska in krajinska znanja.6 Nenazadnje Langanesbyggđ krajinsko zaznamuje oblika polotoka Langanes, ki se zdi kot ptica, katere dolgi kljun, Fontur, je najbolj skrajna tocka polotoka. To pride do izraza tudi v grbu, z njim se identificirajo mnogi prebivalci, obliko najdemo kot nalepko na avtomobilih, nekateri jo kot našitek nosijo na kapi, umetniško pa je ta oblika upodobljena v kipu, ki služi tudi kot svetilnik na koncu pomola v Ţórshöfnu. Kip se imenuje Langanesfuglinn oziroma Ptica Langanesa. Oblika krajine oziroma njene reprezentacije so tako vpete v izražanje kolek­tivne (lokalne) identitete in obcutek pripadnosti. Na grbu sta na vsaki strani polotoka narisa­na še pticin riba. Ob združitvi obeh obcin leta 2022so ohranili ta krajinski oziroma kopenski »izris«, tokrat obeh obcin, pri cemer Langanes s svojo pticjo obliko še zmeraj izstopa. Ob pticu in ribi pa so na kopenski del grba dodali še ovco (glej sliko 1). Vse to kaže na pomen krajine oziroma oblike kopnega (na kar seveda naletimo v najrazlicnejših družbah), pa tudi na bistveno vlogo, ki jo pri percepciji (in ekonomskih praksah) tega obmocja igrajo živali. Slika 1: Grb združenih obcin Langanesbyggđ in Svalbarđshreppur. Vir: https://www.langanesbyggd.is/ Zato verjetno ne preseneca, da je bilo poznavanje ptic med mojimi sogovorniki izre­dno dobro. Vecina ljudi ptice prepoznava tako po videzu kot po zvoku in jih v krajini tudi zavestno zaznava. Primer, ki to jasno potrjuje, se je zgodil v osnovni šoli v osrednjem naselju v regiji, v vasi Ţórshöfn, kjer sem nekaj mesecev delala kot prostovoljka pri pouku. Malo pred koncem pouka so ucenci v generacijsko mešanih skupinicah tekmovali v poligonu, kjer jih je v vsaki ucilnici cakal kviz ali naloga. Ker sem bila tisti dan zadolžena za glasbeni pouk, sem sestavila kviz ugotavljanja razlicnih zvokov. Pripravila sem niz skladb (od nekega islandskega evrovizijskega hita do Björk, evropske himne in pesmice iz neke risanke), drugi del kviza pa so sestavljali zvoki razlicnih ptic (ki vsaj del leta preživijo na severovzhodni 6 Nabiranje puha gag je tudi ekonomsko dobickonosno za tiste kmete, na katerih posestvih gnezdijo gage. Ana Svetel Pticja perspektiva sezonskih krajin Vol. 1, Nr. 2, July 2023 123 severovzhodne Islandije Islandiji). Medtem ko so se otroci pri prepoznavanju skladb vecinoma precej slabo odrezali (Björk ni denimo prepoznal nihce, tudi evropska himna cez milje severnega morja ocitno ne seže), so izredno hitro in natancno prepoznavali vse pticje zvoke ter vecinoma ugani­li vse vrste ptic. Ta »akustemologija« (Feld 1996, 2012) razkriva, kako pomembno vlogo imajo zvoki ptic pri odnosih med ljudmi in njihovim neposrednim, zazna(v)nim okoljem na severovzhodni Islandiji. Feld, ki je termin akustemologija skoval iz pojmov akustike in epistemologije, z njim nakazuje, da zvok lahko služi kot »zmožnost in praksa védenja« (Feld 2012: xxvii). Kako je scasoma zacela pozornost posvecati pticam, mi je pripovedo­vala sogovornica Margit,7 ki se je na Islandijo priselila v devetdesetih letih prejšnjega sto­letja ter z možem, Islandcem, in najmlajšo hcerko živi na kmetiji na polotoku Langanes: To [poznavanje pticev] kar pride z leti. Zdaj pa, in tudi v zadnjih letih, jih bolj opazim. To skušam delati bolj premišljeno, razmišljam o tem, ‘kateri ptic je to?‘ Je pa tudi res, da najprej, ko smo se sem priselili, pticev sploh nisem kaj dosti opazila, veš, a ni to prav neverjetno? Na neki nacin nisem, lahko si cisto slep za to. […] Pozneje sem si pa mislila, kako je to neverjetno, da pticev sploh nisem videla. Mislim, videla sem arkticno cigro, ko sem se peljala z avtom, drugace pa sploh nisem razmišljala o tem. Ja, tukaj smo paczaposleni s kmetovanjem. (Margit, intervju, 2019) Podobne ugotovitve so delili tudi številni drugi sogovorniki, ki so se na Islandijo priselili v odrasli dobi. Pri tem so mnogi izpostavljali ravno to postopno uglaševanje na tukajšnje specificne elemente okolja, predvsem tiste, ki se nanašajo na sezonsko intonirane spremenljive krajine – kot so, poleg ptic, denimo zvoki morja in barve pobocij, ki se spreminjajo glede na rastje in letni cas. V slušnem smislu so torej, povedano drugace, mojstrili posluh za specificno geo- in biofonijo (Krau­se 2012). A pozornost na ptice se ni izkazala kot domena zgolj otrok in priseljencev. Domala vsi moji sogovorniki so cutne zaznave nenehno vpletali tudi v interpretiranje tistih okoljskih dejav­nikov, ki so pomembni za njihove preživetvene prakse (kmetijstvo, ribištvo), a tudi za »orienti­ranje« v letu. Najizraziteje pa so ptice vstopale v cloveške pogovore ter nacine gledanja (Berger 2016 [1972]) in poslušanja v pomladnem casu, cemur se bomo posvetili v naslednjem sklopu. »POMLAD PRIHAJA S PTICI« Pomlad je šla že h koncu. Bilo je okoli kresa, ko se spet zbudi vse, kar na Islandskem še ni mrtvo. (Laxness 1967 [1943]: 265) Ker na Islandijo v pomladnih in poletnih mesecih prileti veliko vrst ptic selivk, ki pridejo gnezdit na otok ali njegove obale, predstavljajo enega izmed osrednjih mejnikov sezonskih sprememb. Sogovorniki so pozorni na prihode (in odhode) ptic, skozi zvocno krajino percipirajo in anticipirajo vreme, kompleksen niz veccutnih zaznav pa uporabljajo tudi v kmetijstvu in ribištvu. Lahko bi rekli, da upoštevajo tisto casovnost, ki jo oprede­ljuje starogrški kairos, torej cas, primeren za doloceno aktivnost. V tem smislu »sledijo« Lefebvrovi (2004 [1992]) ritemanalizi, saj ritem ne implicira repetitivne homogenosti, 7 Vsa imena sogovornikov in sogovornic, ki jih navajam v prispevku, so psevdonimi. temvec nujno variabilnost, in zmeraj »vstopa v (do)živeto« (Lefebvre 2004 [1992]: 77). Kmetje (in ribici) na severovzhodni Islandiji namrec pri svojih praksah in odlocitvah pripoznavajo, da vsaka sezonska sprememba vkljucuje »mocno iregularen, kompleksen proces medsebojno povezanih podnebnih, geoloških, rastlinskih, živalskih in družbe­nih sprememb, in sposobnost pravilnega branja vseh znakov teh sprememb lahko pome­ni kmetijski uspeh ali neuspeh« (Olwig 2005: 260). V casu gnezdenja številcnost ptic in njihovo (zaradi zašcitniškega vedenja do gnezd in mladicev) specificno vedenje vpli­va tudi na prakse mobilnosti. Dolocene poti se zaradi gnezdenja gag zaprejo oziroma je hoja ali vožnja po njih nezaželena, zaradi gnezdenja razlicnih vrst ptic pa pogosto nale­timo na prometne znake, ki opozarjajo na dodatno previdnost med vožnjo (glej sliko 2). Slika 2: Prometno obvestilo z napisom: »Pozor – obmocje gnezdišc. Ptice na cesti.« Melrakkaslétta, 14. 7. 2019, Ana Svetel. Zgodnje ptice selivke so prepoznane kot vsesplošne znanilke pomladi. Ljudje so pozor­ni, kdaj bodo slišali prve predstavnike dolocenih vrst – in to je tudi pogosto vprašanje, ki si ga zastavljajo. Pétur mi je denimo povedal, da so imeli v šoli v Svalbarđshreppurju8spomladi na steni velik poster – ucenci so porocali, ko so prvicuzrli ali zaslišali predstavnika katere izmed vrst, Pétur pa je to vpisoval na poster. »Za osem let sem imel datume, kdaj je bil na našem obmocju prvicv letu opažen kateri ptic« (Pétur, intervju, 2019). O mestu, ki ga v družbenem smislu zasedajo ptici oziroma casovnost njihovih vsakoletnih prihodov, razmišlja tudi Emma: 8 Šolo so zaradi premalo otrok leta 2013 zaprli, otroci iz Svalbarđshreppurja se odtlej šolajo v Ţórshöfnu. Ana Svetel Pticja perspektiva sezonskih krajin Vol. 1, Nr. 2, July 2023 125 severovzhodne Islandije Tu na Islandiji je zelo obicajno, in tudi za nas tu, da zelo pozorno gledamo, kdaj bo prišel kateri ptic. Zato ker je to tudi kmecko pravilo.9 Lahko izracunaš, da ko pride prva ptica te vrste, potem v treh tednih ne bo vec snega ali kaj podobnega. Zato jih zelo natancno opazu­jemo. Pa tudi to – ko gremo v vas, nas bodo spraševali: ‘Ste že videli ptica te vrste na vaši kmetiji? O, ste ga, krasno, potem prihaja pomlad.‘ To je bolj ali manj tako kot z vremenom: ptici so pomemben del pogovora. In prisrcno je videti vse ptice. Vecina pticev na Islandiji gre pozimi proc. Zato je res prisrcno, da jih zdaj spet vidimo po vrtu in drugod. (intervju, 2019) Tudi številni sogovorniki, ki živijo v Ţórshöfnu in se ne ukvarjajo s kmetijstvom, so, posebno spomladi, pozorni na ptice. Uciteljica v osnovni šoli Hjálmfríđur je denimo poveda-la, da jih maja vedno posluša: »Ko se zjutraj zbujam in ko slišim peti prve ptice, sem srecna.« Veliko pa ji pomeni tudi, da ptici prihajajo na drevo, ki raste na njenem vrtu. »Rada imam zvok njihovega šcebetanja. Ko so na drevesu, se vcasih pogovarjam z njimi.« (intervju, 2019) Podobno, smehljaje, razlaga tudi Guđmundur, ki pravi, da je zmeraj srecen, ko sliši, da priha­jajo ptice: »Takrat prihaja pomlad. Pomlad prihaja s ptici.« (intervju, 2019) Slika 3: Likovni izdelki ucencev osnovne šole na Hríseyju. Hrísey, februar 2019, Ana Svetel. Navedeni primeri – ki predstavljajo le manjši del številnih zelo podobnih etnograf­skih zabeležk in pogovorov – kažejo na na videz nelocljivo pomensko spajanje med pticami in 9 Nekatera kmecka pravila oziroma reki so vezani na dan, ko prvic uzreš doloceno ptico. pomladjo. Ker pomlad »prihaja s ptici«, se lahko vprašamo, ali so ptici – oziroma prihod ptic selivk – tisti okoljski element, ki za moje sogovornike temeljno opredeljuje pomlad. Sezone, kot ugotavlja Olwig, namreclahko definiramo kot tisto, kar »se dogaja v casu«, vendar lahko taiste sezone nastopajo tudi kot »merilo za opredeljevanje casa« (2005: 260). Ce sezone – oziroma, po Krausu (2013), sezonskost – definiramo kot prvo, vidimo pomlad kot nekaj, kar se »zgodi« v casu, po drugi opredelitvi pa je recimo cvetenje dreves ali v islandskem primeru petje pticev tisto, kar je prihajajoca pomlad. Lahko bi rekli, da je za vsakdanje prakse mojih sogovornikov koledarsko zamejevanje sezon manj pomembno – njihova (emska) casovna kategorija pomladi je neposredno vezana na prihod ptic in je ni mogoce prevesti v datumsko predvidljivo kategorijo. »KER PTICI VEDO«: PTICE KOT ZNANILKE SEZONSKIH SPECIFIK Razumevanje sezonskosti oziroma razmejevanje letnih casov, v zgornjih primerih pomladi, je neposredno povezano s prisotnostjo (ali odsotnostjo) dolocenih živalskih vrst, v našem prime-ru ptic selivk. Številni sogovorniki poudarjajo, da »pomlad prihaja s ptici«, kar implicira, da so premene letnih casov do dolocene mere spremenljive in da seveda niso vezane (zgolj) na koledarsko dolocene datume (prim. Evans_Pritchard 1993 [1940]: 119-132). Vprašanje razde­litve letnega cikla se je izkazalo za dodatno kompleksno in izrazito situacijsko pogojeno, med drugim tudi zato, ker se v govoru in praksah neredko še zmeraj odslikava stari nordijski kole­dar, ki je leto delil na dve polovici, poletje (isl. sumar) in zimo (isl. vetur).10 Posamezni meseci starega koledarja so že po imenu nakazovali vecvrstna razmerja. V Eddi Snorrija Sturlusona (1178–1241)11 sta dva izmed poletnih mesecev poimenovana po pticih (Björnsson 2008 [1995]: 8): prvi poletni mesec je bil gaukmanudur (mesec, poimenovan po ptici Hrossagaukur oziroma Gallinago gallinago), tretji pa eggtíđ (kar v dobesednem prevodu pomeni cas jajc). To kaže, da casovnega orientiranja glede na prihode in gnezdenje ptic ljudje niso razumeli zgolj situacijsko in spremenljivo, temvecso ga interpretirali tudi v bolj fiksnih, repetitivnih okvirih razdelitve leta. Seveda pa letni cikel ni identicno ponavljajoce se nizanje sezonsko dolocenih tempe­raturnih in padavinskih vzorcev ter vremenskih znacilnosti. Ker je ritmicen, ga po Lefebvru opredeljuje repetitivnost, ki vkljucuje razliko (2004 [1992]: 78-79). Ptice tako ne prihajajo vsako leto na isti datum, a vendarle je njihovo vedenje ritmicno, vsaj okvirno predvidljivo. Podnebne spremembe pa so po besedah nekaterih sogovornikov tako korenite – po Lefeb­vru tako aritmicne (2004 [1992]: 67) –, da obcasno migracijske vzorce mnogih živalskih vrst, tudi ptic, »vržejo iz ritma« (glej tudi Gunnarsson 2023). Cetudi vecina sogovornikov sicer izpostavlja, da so ptici najzanesljivejši prinašalci pomladi oziroma poletja, je Guđrún povedala, da se zaradi podnebnih sprememb ta dinamika ruši: 10 Stari koledar je bil v nekaterih primerih v rabi vse do zacetka 20. stoletja (Björnsson 2008 [1995]: 8). Odsev tega koledarja pa še zmeraj najdemo v »prvem poletnem dnevu« (sumardagurinn fyrsti), ki je na Islandiji dela prost dan in v skladu s starim koledarjem poteka na cetrtek med 19. in 25. aprilom. Poleg dveh polovic pa je bilo leto razdeljeno na lunarne mesece, ki so se zacenjali s polnimi lunami. 11 Gre za Prozno Eddo, ki jo je po vsej verjetnosti zapisal oziroma zbral ucenjak in politik Snorri Sturluson v 13. stoletju. Ana Svetel Pticja perspektiva sezonskih krajin Vol. 1, Nr. 2, July 2023 127 severovzhodne Islandije 12 In ko pride ta ptic, recemo, da je poletje tu ali da je pomlad tu. Prinaša nam pomlad. Vcasih pa uboga stvarca pride prezgodaj in potem imamo spomladi neke vrste drugo zimo. Tako smo imeli na primer tu že pomlad, ko so prišli vsi ti ptici, potem pa smo imeli ponorelo vreme in so vsi pomrli. […] Ja, to je bilo kar morece, ker smo vsi rekli, ‘jaj, pomlad je tu‘, potem pa ‘ups, ne!‘ (intervju, 2019) Njeno razmišljanje se sklada s pojmom tesnobne semiotike, ki ga je v kontekstu poslušanja ptic v antropocenu skoval Whitehouse (2015). S tesnobno semiotiko se izraža »obcutek negotovosti in zaskrbljenosti glede potencialne cloveške krivde za izgubo« (2015: 55). Kaže se lahko tudi v posrednih primerih ali primerih, ko gre le za možnost slabega izida. Tesnobna semiotika se lahko namrec »pojavi celo kot odgovor na narašcanje populacije nekaterih vrst, ki se morda razširjajo zaradi antropogenih sprememb, ali ptic, ki, morebi-ti zaradi podnebnih sprememb, zacnejo peti bolj zgodaj v letnem casu. Tesnoba kaže na možno, pa tudi na dejansko, izgubo.« (Whitehouse 2015: 55) V kontekstu tesnobne semio­tike lahko razumemo tudi Guđrún. Ko sem ji omenila, da sem letos že videla polarne cigre (isl. kría, znanstveno ime Sterna paradisaea), je rekla: To je zgodaj. Ja. In to je lahko tudi [prezgodaj], vedno nekako cutiš, oh, mogoce je prezgodnja. Ker ce spet pride slabo vreme, lahko zgubi mladice in odneha. Hocem reci, da ne bo nobenih mladicev to leto. Ker porabi vso svojo energijo, da znese jajca in vzgoji mladice, in ce to ne uspe, je to velikanska izguba. Zanjo in za nas. (intervju, 2019) A vseeno so sogovorniki vecinoma izpostavljali, da je prihod ptic selivk tisti znanilec, ki se ga gre oprijeti pri orientaciji v letnem ciklu. To potrjuje tudi Margit: »Kdaj se zacne pomlad, je težko reci … Tukaj se pomlad zacne s pticami.« In razlaga, kako je v prvih letih po selitvi vsako pomlad cakala na znake pomladi: Cakala sem, da bodo zacele rasti cvetlice, te iz zemlje poženejo mogoce marca, vcasih aprila, ampak cvetove dobijo šele junija, tako da to lahko traja zelo dolgo. Tako da sem nad tem obupala in zacela opazovati ptice, spremljala, katere ptice prihajajo. Tako da ja, pomlad prihaja, ko zacnejo prihajati gosi in zlate prosenke in potem polarne cigre v zacetku maja. (intervju, 2019) Ko Margit sliši zgodnje selivke, jo to navdaja z zadovoljstvom: »To je zvok, da prihaja pomlad. […] Ceprav še zmeraj traja dolgo casa, ko zacnejo mogoce konec marca prihajati, lahko še vedno pricakuješ vse vrste vremena. Ampak ja, to je obljuba vnovicne pomladi.« (intervju, 2019) Njeno razumevanje postopnega prehajanja med letnimi casi je v sozvocju ne le s Krau­sovo (2013) koncepcijo sezonskosti, temvec tudi z Olwigom, ki trdi, da lahko mejo med zimo in poletjem vidimo kot prag med dvema kvalitativno razlicnima sezonama, »ne pa kot tocko v casu, ki se zacne 21. marca ob 24:00.01« (Olwig 2005: 261). Zelo veccutno pa Margit opisuje tudi odhajanje ptic in postopno drsenje v jesen: »Konec julija postane zelo tiho, celo polarne cigre odhajajo, polarne cigre in veliko drugih ptic odide in vse postane zelo tiho« (intervju, 2019). 12 Sogovorniki so v pogovorih pogosto omenjali specificne vrste ptic, vendar se je ta natancnost izrekanja mestoma izgubila, saj sem vse intervjuje opravila v anglešcini. Zvocna komponenta, ki jo izpostavlja Margit, se torej ne kaže zgolj v prisotnosti dolo-cenih šcebetanj, žvrgolenj in skovikanj, temvec tudi v odsotnosti pticjih zvokov. Ritmicno menjavanje sezon in sezonskih krajin vedno vkljucuje tudi ritmicno prehajanje med prisot­nostjo in odsotnostjo ptic. Tišina, podobno kot postopno vracanje teme, je tista veccutna razsežnost, ki se najveckrat povezuje s prihodom jeseni. Sezonske krajine torej niso (zgolj) vizualno, temvec (tudi) zvocno dolocene. Vidimo lahko, da so na ptice in zvocne krajine, ki jih te ustvarjajo, sogovorniki najbolj pozorni v casu pomladi in jeseni. Seveda so pri tem kljucne ptice selivke s svojimi potmi. Vendar mnogi sogovorniki izpostavljajo tudi ptice, ki ostajajo celo leto, denimo že omenjene krokarje. Emma pojasnjuje, da ptic ne opazuje le v casu pomladi, temvec tudi jeseni: Zdaj in potem spet jeseni, torej ko pridejo in ko grejo. Ker ko na primer divje gosi odhajajo, veš, da bo prišlo mrzlo obdobje, zima. Ker ptici vedo. Poleti se ne govori toliko o tem. Ampak v casu zime pa se. In pozimi tudi o pticih, ki ostanejo cez zimo. Zelo veliko o belkah, zelo veliko se govori o njih, ce se jih vidi veliko ali pa ne. In jeseni vidiš družine skupaj, zato se pogovarjamo, kako velike so njihove družine. In pozimi govoriš o njih, ce jih vidiš ali pa ne – ker so spet neke vrste napoved vremena, ker so pozimi bele, in potem, ce jih vidiš takole kot tu na kmetiji, to pomeni, da bo veliko snega, ker se vedno skrivajo v snegu. In ko sneg izgine, izginejo tudi one in gredo tja, kjer je sneg. In spomladi jih boš spet videl, ker se zacnejo ploditi in samci so še vedno beli, ubogi samci, oni niso dobro zašciteni. Ampak morajo [biti taki], da privlacijo samice, te jih morajo videti. Veliko se govori o življenju pticev. (intervju, 2019) Njene besede ne razkrivajo zgolj »pticje perspektive« v kontekstu letnega oziro-ma sezonskega cikla, temvec tudi v kontekstu ljudskega napovedovanja vremena. Odsti­rajo pa tudi pomen ptic, ki ne migrirajo. Ingibjörg, umetnico iz severnoislandskega Ólafsfjörđurja, sem srecala na razstavi, ki so jo v tamkajšnji srednji šoli priredili v okviru festivala Skammdegi.13 Ko sem jo vprašala, zakaj v svojih likovnih delih upodablja pred­vsem krokarje, je odvrnila, da je nanje posebno navezana ravno zato, ker so z njo celo leto. A za razliko od umetnice sem med kmeti s severovzhodne Islandije naletela na mnogo bolj ambivalenten odnos do teh ptic. Predvsem poleti so lahko, kakor opisuje Emma, krokarji nevarni za ranjene ovce: Na ovcerejskih kmetijah se jih natancno opazuje, da bi opazili, ce je kje kaj narobe s kakšno ovco. Ce je ovca bolna ali pa ujeta v ograjo ali kaj podobnega, pridejo krokarji. Zacnejo jo jesti, ko je še živa. Ne vsi, ampak so tudi takšni. Zato ce vidimo par krokarjev na enem mestu, gremo tja in pogledamo, kaj je. Pa tudi ce kje najdemo kakšno mrtvo žival, jo spravimo proc, da ne pritegne krokarjev, nocemo jih blizu kmetije. […] Vedno obstaja nevarnost krokarjev, kadar so ovce zunaj, nekateri krokarji jih bodo napadli, in ce je z ovcami kaj narobe, pridejo. (intervju, 2019) Zato se krokarjev pogosto drži negativna konotacija, a le spomladi in poleti: 13 Skammdegi etimološko izvira iz pridevnika skammur (kratek) in degi (razlicica besede dagur, dan) – pomeni torej obdobje kratkih dni, navadno ga opredeljujejo kot cas od sredine novembra do konca januarja. Festival Skammdegi in njegov spremlje­valni program je v Ólafsfjörđurju do leta 2019 potekal vsako leto v zimskih mesecih (december–februar) in združeval umetni­ške rezidence tujih ustvarjalcev, razstave in druge umetniške dogodke, ki so tematizirali temni del leta. Ana Svetel Pticja perspektiva sezonskih krajin Vol. 1, Nr. 2, July 2023 129 severovzhodne Islandije Pozimi pa imamo krokarje radi, ker nam v zimskem casu pomagajo loviti lisice. Takrat namenoma nekam položimo mrtvo žival, mrtvo ovco, in krokarji so vedno prvi, ki pridejo. Ce ne bi bilo krokarjev, bi lisice prišle precej pozneje, ker so veliko bolj previdne. Krokarji so takšni: »O, mrhovina, krasno.« In si preprosto postrežejo. No, si pa krokarji in lisice tudi drug drugemu pomagajo. Lisice lahko mrhovino globlje razprejo, krokarji pa jo bolj trgajo na kose, tako si krokarji in lisice pozimi pomagajo. Za nas pa je to vedno znak. Mi vemo, kdaj lahko pozimi išcemo lisice, da pridejo zvecer, ko se stemni, in zjutraj, preden postane svetlo. In vidimo, kako pridejo zjutraj krokarji, ob kakih desetih, in potem vemo, da lisic vec ne bo. Ker krokarji pridejo popoldan bolj zgodaj kot lisice. In zjutraj pridejo, ko lisice že grejo. […] Pozimi nam pomagajo. Trupla razkosavajo za lisice, nam pa krokarji tako tudi povejo, ce je možna prisotnost lisic ali ne. Ker ko so na truplu krokarji, ne bo prišla vec nobena lisica. (intervju, 2019) V zgornjem primeru vidimo, da je odnos do krokarjev izrazito sezonsko pogojen – medtem ko v poletnih mesecih krokarji zaradi ovc, ki so prosto na paši, niso zaželeni, pozi-mi prevzamejo vlogo »pomocnikov« pri lovu na lisice. Na primeru razmerja med ovcami, krokarji, lisicami in ljudmi vidimo, da so ta razmerja izrazito sezonsko pogojena – tako v okoljskem kot družbenem smislu. Nenazadnje je lov na lisice na Islandiji financno podprt: obcine morajo od jeseni do pomladi lovcem (ki so pogosto lokalni kmetje) placati za vsako uplenjeno lisico. Nekateri sogovorniki so tako izpostavljali neposredno financno korist, ki jo imajo od lova na lisice. Tako družbeni in ekonomski vidiki neposredno vstopajo v sezonsko specificne vecvrstne relacije. Tudi drugi sogovorniki so o krokarjih pripovedovali precej angažirano. Nekateri so izpostavljali, da so nanje navezani, ker ostanejo celo zimo. Hjálmfríđur se denimo spomni, da so v otroštvu imeli doma dva krokarja: »In to je bilo prvic, da sem videla, kako se je krokar kopal v hiši. Kar ležal je na hrbtu in delal takole [pokaže]. Rada imam krokarje.« (intervju, 2019) Katrín pa je povedala, da jih spoštuje, ker so tako inteligentni: Nikdar jih ne bi ustrelila. Nekateri krokarje streljajo, mi pa nikdar. Mi jih spoštujemo. So moji najljubši. Tudi zato, ker ostanejo celo leto, v gorah imajo gnezda. Kakšne štiri kilometre od tu je živel kmet, ki je krokarje streljal, krokarji pa so jemali njegove ovce in jih skušali jesti in so jih ranili, tu pa nikdar, nikdar naših ovc. Moj mož se s to razlago ne strinja, jaz pa cutim, da spoštuje­jo našo gostoljubnost. (intervju, 2019) Zgornji primeri kažejo na še eno komponento, ki je v kompleksnem prepletu vecvr­stnih relacij kljucna: gre za vecsmerne odnose, ki niti ne vkljucujejo nujno ljudi – ali pa se slednji v te odnose le deloma vpenjajo. To vidimo v kontekstu dinamik med ovcami, lisicami in krokarji – prav opazovanje teh medvrstnih dinamik so kmetje integrirali v svoje kompleks-no razumevanje krajine oziroma v svoj vešci pogled (Grasseni 2007) – a tudi vešci posluh. Kot pravi Emma, se vedenje krokarjev natancno opazuje, saj so dolocena vedenja teh ptic zanje »vedno znak«, ki napoveduje vedenje lisic (intervju, 2019). Ko govorimo o medvrst­nih relacijah, moramo torej pripoznavati mnoštvo odnosov tako med ljudmi in živalmi kot med razlicnimi vrstami živali ter navsezadnje tudi med živalmi, ljudmi in rastlinami, kar pa odpira vprašanja, ki presegajo fokus tega prispevka. SKLEP: DRUŽBENOST VECVRSTNOSTI? Cetudi so primeri, ki sem jih v prispevku nanizala, raznorodni v smislu, da se dotikajo tako vprašanj individualnih, intimnih percepcij pticev kot znanilcev pomladi, kar je povezano med drugim s cutnimi zaznavami, kot tudi praks lova, nabiranja jajc in puha, nenazadnje pa tudi vec-kot-dvovrstnih relacij, jih druži njihova vpetost v sezonske specifike. Ne glede na to, kako neznatni na eni ali oprijemljivi na drugi strani so primeri, se vsi vršijo v krajini, ki je casovna, sezonska, ritmizirana, spremenljiva. In ravno slednji vidiki krajine (ki so seveda inherentni vsaki) dolocajo številne percepcije in prakse, ki jih lahko opišemo v kontekstih vecvrstnosti. S pomocjo pticjih zvokov ljudje anticipirajo pomlad, z njihovim izginjanjem pa prehod v jesenski oziroma zimski del leta, kar jih ne navdaja le s specificnimi obcutji, temvec so ptice dojete tudi kot indikator ritmicnih, sezonskih sprememb – slednje pa lahko nemara razumemo kot ponudke (Gibson 1979 po Ingold 2011: 77–79) za raznovrstne krajin­sko specificne prakse. Temu pritrjuje tudi Mazzullo, ki pravi, da se »percepcija casa v vsakem primeru generira v umešcenem delovanju znotraj krajine« (2012: 221). Kar pa ne velja zgolj za ljudi – cas v svojem »umešcenem delovanju znotraj krajine« (prav tam) zaznavajo in v skladu z njim ravnajo tudi živali, najopazneje morda prav ptice selivke. Družba mojih sogovornikov je bila, cetudi sem se v prispevku osredinjala predvsem na odnose med ljudmi in pticami, izrazito vecvrstna – sestavljali so jo ljudje in neljudje, ovce, konji, psi, ribe, ptici, lisice in druge živali, kot tudi rastline, lišaji in drugi elementi živega sveta. Vendar se je vecvrstnost te družbe – ali bolje receno družbenost te vecvrstnosti – vedno vršila kot del spremenljivih, sezonsko (pa tudi vremensko in svetlobno) intoniranih krajin. Družbenost vecvrstnosti se tako nikoli ne poraja v staticni, v casu zamrznjeni krajini, temvec je (pogosto konstitutivni) del te iste, venomer casovne krajine. ZAHVALA: Clanek je nastal na podlagi raziskave, opravljene v okviru usposabljanja mladih raziskovalcev (MR), ter na podlagi programa Etnološke raziskave kulturnih znanj, praks in oblik socialnosti (P6-0187), ki ju iz državnega proracuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. CITIRANE REFERENCE Basso, Keith H. 1988 ‘»Speaking with Names«: Language and Landscape Among the Western Apache.’ Cultu­ral Anthropology 3: 99–130. Benediktsson, Karl in Katrín Anna Lund, ur. 2010 Conversati­ons with Landscape. Farnham in Burlington: Ashgate. Berger, John 2016 [1972] Nacini gledanja. Ljubljana: Emanat. Björnsson, Árni 2008 [1995] High Days and Holidays in Ice­land. Reykjavík: Mál og menning. Bourns, Timothy 2012 ‘The Language of Birds in Old Norse Traditions.’ Neobjavljeno magistrsko delo. Reykja­vik: Univerza na Islandiji. Brydon, Anne 1996 ‘Whale-Siting: Spatiality in Icelandic Nationalism.’ V: Images of Contemporary Iceland: Everyday Lives and Global Contexts. Gísli Pálsson in E. Paul Durrenberger, ur. Iowa City: University of Iowa Press. Str. 25–45. Descola, Philippe in Gísli Pálsson 2004 [1996] ‘Introduction.’ V: Nature and Society: Anthropological Perspectives. Philippe Descola in Gísli Pálsson, ur. London in New York: Routledge. Str. 1–22. Einarsson, Níels 2009 ‘From Good to Eat to Good to Watch: Whale Watching, Adaptation and Change in Ice­landic Fishing Communities.’ Polar Research 28(1): 129–138. Ana Svetel Pticja perspektiva sezonskih krajin Vol. 1, Nr. 2, July 2023 131 severovzhodne Islandije Evans-Pritchard, Edward E. 1993 [1940] Ljudstvo Nuer: Opis nacinov preživljanja in politicnih institucij enega izmed nilotskih ljudstev. Ljubljana: ŠKUC, Filozof-ska fakulteta, Znanstveni inštitut. Feld, Steven 1996 ‘Waterfalls of Song: An Acoustemology of Place Resounding in Bosavi, Papua New Guinea.’ V: Senses of Place. Steven Feld in Keith Basso, ur. Santa Fe: School of American Research Press. Str. 91–136. 2012 [1982] Sound and Sentiment: Birds, Weeping, Poetics, and Song in Kaluli Expression. Durham in London: Duke University Press. Grasseni, Cristina 2007 ‘Introduction.’ V: Skilled Visions: Be­tween Apprenticeship and Standards. Cristina Gras-seni, ur. New York in Oxford: Berghahn. Str. 1–22. Gunnarsson, Tómas Grétar 2023 ‘Warming Causes Migra­tory Birds to Nest Earlier.’ Spletni vir: , 30. 5. 2023. Ingold, Tim 1993 ‘Temporality of Landscape.’ World Archeo­logy 25(2): 152–174. 2011 Being Alive: Essays on Movement, Knowledge and Description. London in New York: Routledge. 2015 The life of lines. London in New York: Rout-ledge. Islandski inštitut za naravno zgodovino 2023 ‘Birds.’ Spletni vir:, 30. 5. 2023. Jones, Michael 2007 ‘Seasonality and Landscape in Northern Europe: An Introductory Exploration.’ V: Seasonal Landscapes. Hannes Palang, Helen Sooväli in Anu Printsmann, ur. Dordrecht: Springer. Str. 17–60. Krause, Bernie 2012 The Great Animal Orchestra: Finding the Origins of Music in the World’s Wild Places. London: Profile Books. Krause, Franz 2013 ‘Seasons as Rhythms on the Kemi River in Finnish Lapland.’ Ethnos 78(1): 23–46. Kuklina, Vera, Olga Povoroznyuk in Gertrude Saxinger 2019 ‘Power of Rhythms – Trains and Work along the Baikal-Amur Mainline (BAM) in Siberia.’ Polar Geography 42(1): 18–33. Laxness, Halldór 1967 [1943] Islandski zvon. Ljubljana: Cankarjeva založba. Lefebvre, Henri 2004 [1992] Rhythmanalysis: Space, Time and Everyday Life. London in New York: Continuum. Lund, Katrín Anna in Karl Benediktsson 2010 ‘Introducti­on: Starting a Conversation with Landscape.’ V: Conversations with Landscape. Karl Benediktsson in Katrín Anna Lund, ur. Farnham in Burlington: Ashgate. Str. 1–12. Lund, Katrín Anna, Katla Kjartansdóttir in Kristín Loftsdót­tir 2018 ‘»Puffin Love«: Performing and Creating Arctic Landscapes in Iceland Through Souvenirs.’ Tourist Studies 18(2): 142–158. Mazzullo, Nuccio 2012 ‘The Sense of Time in the North: a Sami Perspective.’ The Polar Record 48(3): 214–222. Obcina Langanesbyggđ 2023 ‘Spletna stran obcine Langanes­byggđ.’ Spletni vir: , 15. 6. 2023. Ögmundardóttir, Helga 2011 Shepherds of Pjorsarver: Tradi­tional Use & Hydropower Development in the Com­mons of the Icelandic Highland. Uppsala: Uppsala University Press. Olwig, Kenneth R. 2005 ‘Liminality, Seasonality and Land­scape.’ Landscape Research 30(2): 259–271. Palang, Hannes, Anu Printsmann in Helen Sooväli 2007 ‘Seasonality and Landscapes.’ V: Seasonal Landsca­pes. Hannes Palang, Helen Sooväli in Anu Print-smann, ur. Dordrecht: Springer. Str. 1–16. Sua, Melanie 2020 ‘Tracing the Human-Avian Relationship in Iceland.’ Neobjavljeno magistrsko delo. New York: City University of New York. Svetel, Ana 2016 ‘Imena med invencijo in konvencijo: prakse poimenovanja pri mešanih družinah na Islandiji.’ Glasnik Slovenskega etnološkega društva 56(3–4): 5–16. Whitehouse, Andrew 2015 ‘Listening to Birds in the Anthro­pocene: The Anxious Semiotics of Sound in a Human-Dominated World.’ Environmental Huma­nities 6: 53–71. Ţórhallsdóttir, Anna Guđrún, Árni Daníel Júlíusson in Helga Ögmundardóttir 2013 ‘The Sheep, the Market, and the Soil: Environmental Destruction in the Icelandic Highlands, 1880–1910.’ V: Northscapes: History, Technology, and the Making of Northern Environments. Dolly Jřrgensen in Sverker Sörlin, ur. Vancouver: University of British Columbia Press. Str: 155–173. SUMMARY The paper addresses the question of how birds are connected to the perception of the tempo­ral, ever-changing and processual nature of landscape (Ingold 1993; 2015) and seasonal dyna­mics ( Jones 2007; Olwig 2005) since temporality and rhythmical seasonality (Krause 2013; Lefebvre 2004 [1992] of landscape frame both the perception of the environment, its senso­ry aspects and affective relationships towards it, as well as social, economic and other prac­tices (Lund and Benediktsson 2010). In the first part, I outline the role of birds in (northeastern) Iceland. Then, I discuss birds as heralds of spring, which can be understood in the context of the predominant audi­tory perception of birds as bearers of seasonal changes. In the following section, I present both migratory birds and birds that permanently reside on the island, specifically in rela­tion to seasonally tuned landscapes and the multisensory relationships between individu­als and their environment, including the aspect of perceiving environmental change and the “anxious semiotics” related to it (Whitehouse 2015). I also touch upon the question of interspecies relations, which involve not only relationships between humans and specific animal species but also complex dynamics among different animal species and the ways in which people attribute meanings to these dynamics and utilise them in everyday life, for example, in agricultural practices. In the concluding part, I contextualise those aspects within the complex relati­onships between humans and birds which are always temporally and seasonally specific. Although the ethnographic examples presented in the article vary in terms of addressing both individual, intimate perceptions of birds as heralds of spring, as well as social practices such as hunting, egg and eiderdown collection, and, finally, the complex dynamics of inter­species relations, they are all connected by their embeddedness into seasonal specificities. Regardless of how insignificant on the one hand, or tangible on the other the presented cases may be, they all take place within a landscape that is inherently temporal, seasonal, rhythmic, and ever-changing. Ana Svetel Pticja perspektiva sezonskih krajin Vol. 1, Nr. 2, July 2023 133 severovzhodne Islandije A Zoocentric Perspective on Natural Disasters: The 2020 Banija Earthquake Zoocentricna perspektiva naravnih nesrec: potres v Baniji leta 2020 1.01. Izvirni znanstveni clanek Suzana Marjanic DOI 10.4312/svetovi.1.2.134-145 ABSTRACT In this paper, written about the tragic earthquake in Banija (the 2020 Petrinja earthquake, also known as the Banovina earthquake) from a zoocentric perspective, I present several examples based on newspaper materials and conversations with activists from animal rights associations (Friends of Animals and Nature from Cakovec, Friends of Animals Croatia) on the condition and status of animal rescue operations after the Banija earthquake, which occurred during the coronavirus pandemic in Croatia. While the media published reports and photos about the coexistence of the human victims and their animals (both utilitarian animals and pets), animal rights activists came across many cases of previous (prior to the earthquake) neglect of animals. KEYWORDS: Banovina, earthquake, animals, speciesism, utilitarian animals, domestic animals, companion ani­mals, pets IZVLECEK V prispevku, ki z zoocentricne perspektive obravnava tragicni potres v Baniji na Hrvaškem v casu pandemije koronavirusne bolezni leta 2020 (imenovan tudi potres v Petrinji oziroma banovinski potres), avtorica na podlagi casopisnega gradiva in pogovorov z aktivisti iz društev za pravice živali (Prijatelji živali in narave iz Cakovca, Prijatelji živali Hrvaške) predstavi šte-vilne primere razmer in statusa reševalnih akcij živali po potresu. Medtem ko so se v medijih pojavljali zapisi in fotografije o sobivanju v potresu prizadetih ljudi in njihovih živali (tako rej­nih kot hišnih ljubljenckov), so aktivisti za pravice živali naleteli na številne primere že poprej­šnjega zanemarjanja živali. KLJUCNE BESEDE: Banovina, potres, živali, specizem, rejne živali, domace živali, tovariške živali, hišni ljubljencki The article presents an interpretation of the Banija earthquake (the 2020 Petrinja earth­quake, also known as the Banovina earthquake) from a zoocentric perspective, looking at the ways in which the media and animal rights activists recorded and documented the fate of animals in that natural disaster. On 29 December 2020, at 12:19 pm, the Petrinja area in Croatia was hit by a devastating earthquake with a magnitude of 6.2 on the Richter scale and an epicentre intensity of VIII on the EMS scale. The earthquake occurred during the coronavirus pandemic.1The Krško Nuclear Power Plant in Slovenia was automatically shut down for preventive reasons, although it can withstand an earthquake of magnitude 7.9 on the Richter scale. Seven people died as a result of the earthquake and there was significant material damage in Petrinja, Sisak, Glina and the surrounding towns.2 My interpretation is focused on utilitarian and domestic animals in the affected area, and I analyse how media captions showed compassion towards non-humans (animals). Right after the Banija earthquake, as well as after the Zagreb earthquake which occurred in the same year, newspaper articles often wrote about how animals have a sixth sense for anticipating earthquakes.3 One of the first articles on this subject was published in 1914 under the title “Animals and Approaching Earthquakes” in Scientific American, which docu­mented how earthquakes from the early 20th century proved that animals can sense them: For instance, in Japan horses set up an unusual agitation whenever a seismic shock is near at hand. In Central America, dogs and cats flee from houses, and the inhabitants have become so accustomed to this that they follow the example of the animals and leave their dwellings so as to escape danger. 1 It should be noted that in the context of the pandemic in Banija, considering that it is inhabited by a rural population that li­ves off the lives of domestic animals, no media reports emphasised the possibility of coronavirus transmission from humans to animals or vice versa. However, in general it was noticeable, especially when talking about the daily newspapers and certain websites in the Croatian context, that the first months of the pandemic lockdown were marked by an ambivalent attitude to­wards animals, pets, due to the demonised Chinese bat (cf. Van Beusekom 2020, Marjanic 2021). Further contributing to the demonisation of zoonoses (diseases which can be transmitted from animals to humans), journalist Ana Benacic published a re­solute article on the faktograf.hr website titled “Those Who Live with Cats Do Get Sick from COVID”, with which she almost opened up a narrative of witch hunts. The journalist aimed her critical piece at virologist Ana Gligic, MD, who was the head of the team that isolated the smallpox virus in Yugoslavia in 1972, and began her article with the assertion that the virologist, in the context of the current pandemic, was allegedly “attracting attention with imprecise and unfounded statements” that no one who owns cats got sick from COVID-19, which means, according to the virologist, that feline corona immunised against the latest strain of coronavirus (Benacic 2020, cf. Đurdevic, Marjanic 2020). 2 Basic information on the Banija earthquake has been gathered on Wikipedia. 3 In 2021, Mirna Mazija (The Association for Bat Conservation Tragus) also noticed that the Zagreb earthquake (2020) helped colonies of bats find refuge in the cracks of buildings created by the earthquake (Tragus 2020). Suzana Marjanic A Zoocentric Perspective on Natural Vol. 1, Nr. 2, July 2023 135 Disasters: The 2020 Banija Earthquake In Italy it was observed that birds left their nests and flew up to a great height in the air, but this without noise, before the earthquake took place. However, at the time when the earthquake shocks were produced the birds uttered cries which lasted for all the duration of the earthquake. It is stated that in Sicily cocks crow and dogs howl just before an earthquake. (Nature America, Inc., 1914) Similar situations were reported after the Zagreb earthquake – many people said they noticed loud cawing and agitated flight in birds.4Unlike this anthropocentric perspective on the role of animals in earthquake premonition and announcement, which stops at estimates of how much and which animals can anticipate the ground shaking, in recent times, more research is being done from the anthropozoological perspective, looking into the suffering of animals in natural disasters. For instance, Hazuki Kajiwara’s Surviving with Companion Animals in Japan: Life After a Tsunami and Nuclear Disaster is an entire book dedicated to the impact a tsunami and the Fukushima meltdown had on animals. As the introduction points out, based on twenty-five research field trips spanning five years, “this book gives a thorough presentation of the social dynamic between survivors, their companion animals, and the general public, and highlights the emotional and psychological importance of the interspecies bond” (Kajiwara 2020). Of course, in connection to the recent earthquake in Croatia, there were also reports that animals did not anticipate the earthquake with their sixth sense after all, as document­ed by a video from a chicken farm, which actually only proves that these are animals with numb senses, considering that they are industrially raised chickens (A. Ž. 2021). I once again emphasise that this article is written from a zoocentric point of view, and I document the anthropocentric and speciesist (discrimination on the basis of species) perspective to point out the true nature of the situation in these concentration camp-like conditions on indust­rial chicken farms, as highlighted, e.g., by Joan Dunayer (2004) in her book on speciesism. And while the media published photos about the coexistence of the human victims and their animals (both utilitarian animals and pets), animal rights activists came across many previous cases (prior to the earthquake) of animal neglect. THE WHITE CAT ON THE STUMP AND IN THE ROYAL CAT HOTEL The distinguishing determinant of speciesism between petishism (pets) and other (utilita­rian) animals can be interpreted by using the recent example of the tragic earthquake that struck Banija on 29 December 2020. As the television reports showed, the affected people in Banija were already used to a hard life and most of them developed a compassionate attitude 4 In connection to the earthquake that hit Turkey and Syria in 2023 (a massive 7.8 earthquake, which occurred on 6 February, killed more than forty-four thousand people in Turkey and thousands more in neighbouring Syria), the media reported that some animals behaved oddly immediately before the earthquake. Sometimes even abnormal behaviour was noted: “The foo­tage appears to show dogs barking and birds flying irregularly in the lead-up to the tragedy, which has killed more than thirty­-three thousand people” (Elton 2023). On 21 February 2023, the Humane Society International webpage stated that animal rescuers in Turkey were still finding injured, frightened animals after the earthquake. towards their animals in this utilitarian coexistence in rural households. A tragic example was recorded by journalist Maja Sever, who published a video on social media documenting the daily life of Milica Loncar after the earthquake, who “takes care of her cows, hugs and kisses them and talks about how they have to be pampered because they were frightened by the earthquake that left few people indifferent”. The journalist wrote a comment accompa­nying her post: “When you wonder why these people sleep in their yards instead of staying in temporary accommodations somewhere in the city, watch this video” (Index Magazin, 2021a). Tanja Vadla, a professor from the Viktorovac High School in Sisak, interpreted the relationship between the people and the domestic animals based on the animal husbandry tradition of that region: “The people of Banija refer to their animals as ‘treasure’ [Croatian: blago],5 and not only because of material benefits. This has always been a pastoral area and its inhabitants have always been nomads. Now there are no animals, no people, and the land itself is disappearing. It has withdrawn into itself” (Vadla, personal conversation, 2022). Or, as documented by journalist Davor Tomšic: Everyone we found at their homes, next to demolished or semi-demolished houses, when we asked them why they stayed, they were quick to answer – because of the animals. To them, animals are livelihoods, company, and a reason to live. ‘If we were to leave our livestock, we would have nothing’, is a sentence that we have heard in different variations countless times in the villages around Petrinja and Glina. The cover photo taken by Index photographer Luka Šangulin tells us everything we need to know about the relationship between these people and their animals. It shows Tomo Suknaic from Majske Poljane, perhaps the village that suffered the most, who managed to save his beloved horse from the ruins. (Tomšic2021) One can easily notice that the photos chosen as the most emotional in the collection for Index Magazin’s website are those that show the tragic fate of people and their animals, mostly utilitarian domestic animals, but also pets. These included photos that were heavily featured in the media, such as the photos of Milica Loncar and her cows (two cows of Ms Loncar died in the earthquake, and she managed to save two from the ruins); a photo of Tomislav Suknaic and his horse Zekan, also from Majske Poljane, who lost everything in the earthquake (Mr Suknaic managed to save Zekan from the ruins);6a photo of the female Pekingese Medena waiting for her owner who died in the earthquake; a photo of a black dog guarding a destroyed house, etc. (Index Magazin 2021b). There is also a photo of a white cat on a tree stump in Majske Poljane, taken in the morning after the earthquake; as an illustra­tion, I provide a photo-example by Davor Pongracic/Cropix (Photo 1). The association that took care of the white cat from Majske Poljane stated: “She has no owners, they died.” This white shaggy cat on a stump can be seen as a metaphor and metonymy of 5 In contrast to Andrew Linzey (2013: vii), an American theoretician for animal rights, feminist Joan Dunayer (2004) considers that blago, bogatstvo (Eng. treasure) are to express linguistic speciesism because we define animals according to their utilita­rian function. 6 Majske Poljane was hit the hardest of all the settlements affected by the earthquake. A twenty-year-old man and his father lost their lives during the demolition of their house. Three more people were later found dead in the same village. Suzana Marjanic A Zoocentric Perspective on Natural Vol. 1, Nr. 2, July 2023 137 Disasters: The 2020 Banija Earthquake Banija on that fateful day:7people dying in the earthquake and a pet left without its guardians and owners. For a time, the white cat on a stump, in an ironic twist of fate, was placed in the Royal Cat Hotel in Dugo Selo (a luxury cat hotel) and was later adopted (Index Magazin 2021c). Photo 1: A white cat on a stump. Davor Pongracic/Cropix: Majske Poljane following the earthquake, detail from the suffering, 29 December 2020 (Pavic 2021). However, activists also came across abandoned dogs chained in yards, which unfor­tunately is a common occurrence even in cities in Croatia. I personally witness such scenes in the neighbourhood of Dubrava in Zagreb, and in that sense, the term pet cannot be used to describe their tragic, utilitarian life.8 Udruga Prijatelji životinja i prirode iz Cakovca (Friends of Animals and Nature Association) from Cakovec operated in the area of Banija 7 Taken from the title of the academic conference Banija as Metaphor and Metonymy (2022), organised by Renata Jambrešic Ki-rin, Jelena Markovic, Ines Prica and Ana-Marija Vukušic, as an example of engaged anthropology. The gathering was held as part of a scientific research project of the same name, Banija kao metafora i metonimija, conducted by The Institute of Ethno­logy and Folklore Research. 8 For instance, Emily K. Crawford, Nancy L. Worsham and Elizabeth R. Swinehart use the term “companion animals” and view the relationship between humans/caregivers and domestic animals in the context of affectional attachment. However, Cristi­ne Overall points out that although the term “companion animals” seems to be an alternative to “pets” and does not carry the hierarchical connotations of that word, in human interactions, a companion is usually someone who has chosen to be with us, but dogs and cats, as the most common “pets”, do not have this choice, which means that maybe this term misleadingly implies a kind of equality between humans and animals that does not exist (Overall 2017: XXII). from 6 March to 31 May 2021, where, as stated in the association’s project report, volunteers lived in Gornji Viduševac, a village near Glina, during the project, in a house owned by Slavica Maršanic who provided accommodation free of charge. In addition to being used for everyday life, the house also served as a place for animals to recover after castration, as a hospital for rescued animals until they were taken over by project partners, and as a ware­house for donated food. In total, the volunteers from the Friends of Animals and Nature Association from Cakovec, active in the area from 6March to 31 May 2021, visited 494households in Banovina. As part of the visits, awareness of animal rights and appropriate care for them was promoted through conversations, distribution of leaflets, and education. Volunteers compiled a detailed list of dogs and cats for free castration, and transport for animals to the veterinary station and back after surgery was organised for owners who could not provide transport themselves. Furthermore, food for animals, doghouses, and other necessities for pets were donated. Of the 494households visited, 425 (86percent) required a repeat visit, and 221house­holds (52 percent of those) required another three to five repeat visits. The reason for the follow-up visits was to check whether the living conditions of the animals had improved, to inspect the animals in the castration rehabilitation process, and to donate food and supplies. In their report, the association mentioned that 92 percent of the dogs seen in Banovi­na were permanently chained, and a large number of them were born and died in chains. With this in mind, the association Animal Friends (Zagreb) published an article on 13 Janu­ary 2021, titled A Devastating Truth: The Earthquake Brought Salvation to Many Animals: Photo 2 and 3: The report of the association contains many tragic examples – I list two above. Suzana Marjanic A Zoocentric Perspective on Natural Vol. 1, Nr. 2, July 2023 139 Disasters: The 2020 Banija Earthquake This tragedy has shown how hard it is not only for people living in this area but for the animals as well. Bad living conditions for the animals, many animals not castrated, neglected puppies and kittens only show that local communities ignore the law and avoid controlling microchipping the dogs and castrating abandoned dogs and cats. The situation found in the field, especially in villages, is utterly shocking and only shows long-term bad treatment of animals and neglect of the Animal Protection Act. What is encouraging is that there are some people treating animals like members of the family and taking care of them even in the toughest situations. On the other hand, it is devastating seeing neglected and abandoned dogs tied up in ruins to die in horrible pain, while rescue dogs are saving people from the ruins. Dogs are regularly tied on a chain, in cold weather, snow, and rain, in the mud without shelter, or ruined and damaged doghouses. (Animal Friends Croatia 2021) Glina, 12 May 2021, volunteer Brigita Kneževic notes: “Female dog permanently tied with a chain one and a half meters in length, closed in an improvised box and fed dry bread. Carry­ing hundreds of ticks. The owner gave her up, and the Vis Vitalis association took her in. Has a microchip, but not vaccinated for 2 years.” And the following case: Glina, 21 April 2021, volun­teer Nina Rosic notes: “Female dog adopted by project volunteer Fiona Müller. She lived perma­nently tied to a trailer, without shelter, no microchip and not vaccinated.” (Hampamer 2021).9 Photo 4 and 5: Photos published on the webpage Friends of Animals Croatia on 13 January 2021, in an article titled A Devastating Truth: The Earthquake Brought Salvation to Many Animals (Animal Friends Croatia, 2021). 9 According to the report, from the date of the earthquake, 29 December 2020, to 16 June 2021, more than a thousand animals that were living in inadequate conditions were taken from the Banovina area by various Croatian associations and shelters. Due to their participation in such extensive and numerous animal rescues, associations and shelters incur significant financial costs and require many hours of volunteer work, provided by, among others, Martina Briški, Aleksandar Hampamer, Brigita Kneževic, Fiona Müller, and Nina Rosic. AN EPILOGUE TO THE ZOOCENTRIC PERSPECTIVE ON THE BANIJA EARTHQUAKE, OR TERRA BANALIS Even after the earthquake, Banija was left to its own devices, as one would say in drama terms – its actantial helper is itself = BA-BA-NI-JA, Banski kraj, Banska krajina, Ban-ska granica, Banal Grenze, Banija, Banovina, etc. all the way to Terra banalis, Babanija, as defined poetically and ethically by writer Miroslav Kirin (2021). Only when it was realised that the reconstruction after the earthquake had not started as it should have, following many political promises, the media started to report that “Babanija” was deliberately not given financial support. Vasilije Zinaja, the commissioner of Majske Poljane, has publicly addressed this issue in the media, stating that “not a penny was invested in Banija after the war so that the Serbs would not return” (Bartolovic 2021). Consequently, the situation today (1 April 2023) is almost unchanged, with many victims of the earthquake still living in temporary housing. On 27 March 2023 (three years after the earthquake), it was decided that construction would soon start on 35 wooden prefabricated houses for temporary housing on Matija Šiprak Street in the Sisak neighbour-hood of Zeleni Brijeg (the emphasis is on temporary housing, I repeat, three years after the earthquake) intended for the victims who were placed in mobile units following the earth­quake (IMP 2023). Sisak does not have a renovated theatre, theatre rehearsals can only be held outdoors, or, as director Silvija Vadla critically points out: We only have a single hall, which is the hall of the INA refinery, and it also houses the music school. This means there are no rehearsals. We hold workshops for children on Saturday and Sunday mornings. You can’t do any serious work with only one or two meetings that come at the weekend. I would not wish such non-conditions on anyone. And then people say, the theatre is searching for an audience and ... an actor ... but it is also searching for a building. At least a stage. We do not have that. And it doesn’t seem likely that there will be one. I mean, the next play we are preparing is Little Red Riding Hood; I will prepare it and we are planning on showing it in a grove because I know that the hall will not be finished. It’s a disaster. It’s all so sad. After seeing what happened, it turns out that socialism was a true mother, and this ... Especially now, with the European Union and so on, when we should be at a really serious level. And mind you, our local government is leftist in name. As far as there being some sort of leftist politics in Croatia ... they have no interest. And the natural interest of the left should be culture, education, healthcare, these kinds of things ... Business, that’s for the right. Business, the car industry, the rich, such things ... Even some kind of position of power, meaning the judiciary, the police, the repressive apparatus, the army, those things lean to the right. And culture is a matter of the left. However, we don’t see that. (Silvije Vadla, personal conversation, 2023) In an article which systematically documents the Banija earthquake, connecting “several disciplinary perspectives from which it is possible to interpret the extraordinary, complex, and paradoxical consequences of a natural disaster – autoethnography, disaster anthropology, affective anthropology, and folkloristic theories of narration and intersub­jective communication” ( Jambrešic Kirin 2022: 71), among others, cultural anthropologist Renata Jambrešic Kirin posed this very compelling ethical question: Suzana Marjanic A Zoocentric Perspective on Natural Vol. 1, Nr. 2, July 2023 141 Disasters: The 2020 Banija Earthquake Have the countless reports about ‘the ordinary people’ from Banija, in the contentious media ‘domain of representation where humanisation and dehumanisation occur ceaselessly’ […], really empowered their voices against the hegemonic discourses of political players who blindly abide by the guidelines and demands of the EU […]? ( Jambrešic Kirin 2022: 52) I do not intend for the photo documentation in the second part of the article to hurt people involved in cases of animal neglect, but I repeat, I am presenting the Banija earth­quake from a zoo-perspective, where, in humanitarian strategies, animals are mostly perceived in a second-class position in the ethics of care. Although I should have perhaps used the anthrozoological terms humans and non-humans (animals), I have kept the usual human– animal dichotomy because it is a very strong factor in the fate of these animals, much like the chains around the necks of some dogs in the area. I will present the meeting of an activist, volunteer Nina Rosic (Friends of Animals and Nature from Cakovec), with an abused dog in the area of Glina, which she described as the most tragic sight of animal neglect: And when we got behind the house, there was ... Well, their house is surrounded by some kind of improvised, very soft fence and ... There was a dog with a wire wrapped around its neck, wound up in that entire fence. I guess she was tied there, started squirming, and coiled herself up like some kind of ... sausage, with that fence, and she lay motionless. I don’t know for how many days she laid there motionless... (Rosic, personal conversation, 2022) An equally tragic example from the collection of works Prijatelju, ispricaj moju pricu. Dirljive ispovijesti o životinjama koje su promijenile ljudske živote (English: Friend, Tell My Story. Moving Tales about Animals That Changed People’s Lives), edited by Aleksandra Hampamer (2015), is a documentary story called Gunja, written by a volunteer from the Udru­ga Pobjede Osijek association. The story relates to so-called animal rescues during another natural disaster – the floods that affected eastern Croatia in May 2014. The author conveys the story of a diver, who said that the water in Gunja was like hell. This is only a fragment of the horror of the animals’ lives that were saved from floods only to end up in slaughterhouses: On the third or fourth day, the army started helping the villagers pull out large animals. They were brought straight to a hangar across from us (most of them were taken straight from the hangar to slaughterhouses, and some large Croatian butcheries profited handsomely from the flood by buying them, almost for free.) They were hungry, thirsty, and wounded. The soldiers (with gleeful help from the locals) kicked them off the amphibious vehicles while their screams rang out day and night. (cf. Hampamer 2015: 139–144) From a conversation with activist Nina Rosic from Friends of Animals and Nature in Cakovec, who was active in Glina after the earthquake (data on the humanitarian work with domestic animals – dogs and cats – undertaken by the association was provided in the second part of this article), I learned that the situation with domestic animals in the area was even worse – as the area was poor and, furthermore, was hit by an earthquake, the attitude towards domestic animals (dogs and cats) does not come from the ethics of care, a consequence of the difficult existential situation in that area. According to the 2021 census, the cities of Glina and Hrvatska Kostajnica in the Sisak-Moslavina County, located in the demographically devastated Banovina, have lost almost a third of their population (Novic 2021). In the words of animal rights activist Nina Rosic: Yes... The situation after the earthquake is worse because, the last time I was in Glina and Petrinja, when the project ended on 31 May 2021, if I’m not mistaken, my heart was beating so hard for Banovina that I kept coming back at my own expense. The Animal Friends association took over the castration project. So, after the end of the field part of the project, I led the castration effort for a few more months, it must have been 5 or 6months, while we still had money – answering the phone and counselling people, people are constantly calling about neglected animals, female dogs they do not want, puppies they do not want. After that, Animal Friends continued the project with a donor. Nata, who lives in Glina, is the only volunteer in the Glina area. She is a primary school teacher and teaches art. There are two associations in Sisak. One is primarily concerned with posting classifieds for dogs, that is Patronus, on their site, and the other one is Bijeli ocnjak (White Fang). These are the only two associations active in Sisak-Moslavina County, and then there is Nata, the only individual that is trying to help as much as she can in the areas of Glina and Petrinja. We continued to bring food and donations for animals, continued to visit households and everything for months, as much as our circumstances and finances allowed us to... It costs a lot, Nata and I took these dogs in, as temporary accommodation... But then you can’t do it anymore, it’s a never-ending story, a vicious circle. And now the situation is a disaster, there are stray dogs, as if nothing good ever happened after the earthquake, that little light in Banovina for those poor animals. Never …” (Rosic, personal conversation, October 2022) There is also the issue of missing animals. As veterinarian Bruno Beljak believes, these kinds of disasters unfortunately lead to an illegal trade in “missing” animals, as happened, for example, with Hachi (Akita), who disappeared during the earthquake in Petrinja, much like how more animals than inhabitants disappeared in Croatia during the Homeland War. Bruno Beljak ironically and wistfully says: “Opportunity makes the thief.” And another ironic comment from his veterinary perspective: “Maybe there’s a silver lining in the fact that there aren’t many animals living in Banija today, both in the wild and with humans” (Beljak, personal conversation, 2022). With this double Janusian story about the white cat on the stump as one of the meta­phors and metonymies of the Banija earthquake, I end this article with many thanks to the great activists and associations mentioned in the acknowledgments. ACKNOWLEDGEMENTS: This article was written as part of the project “Cultural Animal Studies: Interdisciplinary Perspectives and Traditional Practices (ANIMAL)” (IP-2019-04-5621). I want to thank Bruno Beljak from the Institute for the Culture of Animal Health, Nina Rosic and the team of Friends of Animals and Nature from Cakovec, Tanja Vadla, a professor from Vikto­rovac High School in Sisak, and Snježana Klopotan Kacavenda, a project coordinator at Animal Friends in Zagreb, for their participation in the research. Translated by Juraj Šutej Suzana Marjanic A Zoocentric Perspective on Natural Vol. 1, Nr. 2, July 2023 143 Disasters: The 2020 Banija Earthquake CITED REFERENCES A. Ž. 2021 ‘Prisjetite se fascinantne snimke potresa s farme pilica: “Nisu ništa predosjetili”.’ Internet source: , 1. 4. 2023. Animal Friends Croatia 2021 ‘A Devastating Truth: The Earthquake Brought Salvation to Many Animals.’ Internet source: , 13. 1. 2021. Bartolovic, Sandra 2021 ‘Zaboravljeni smo jer nisu htjeli da se Srbi vrate.’ Internet source: , 1. 4. 2023. Benacic, Ana 2020 ‘Netocno je da od Covida ne obolijevaju oni koji žive s mackama.’ Internet source: , 9. 12. 2020. Dunayer, Joan 2004 Speciesism. Derwood, Maryland: Ryce Publishing. Đurdevic, Goran and Suzana Marjanic 2020 ‘Šišmiš.’ In: Politicki leksikon: Pandemije. Zlatko Bukac, Biljana Kašic, Jelena Elton, Charlotte 2023 ‘Fact check: Did animals detect the Turkey and Syria earthquakes before they happened?’ Internet source: , 1. 4. 2023. Hampamer, Aleksandra 2021 ‘Final Report of the Field Pro­ject: Protection and Promotion of Animal Rights in Banovina, Glina, June 16, 2021.’ Unpublished report. Cakovec: Friends of Animals and Nature Association. Hampamer, Aleksandra, ed. 2015 Prijatelju, ispricaj moju pricu. Dirljive ispovijesti o životinjama koje su promi­jenile ljudske živote. Cakovec: Dvostruka duga. IMP 2023 ‘Na Zelenom brijegu izgradnja 35 drvenih mon­tažnih kuca za stradale u potresu.’ Internet source: , 1. 4. 2023. Index Magazin 2021a ‘“Ne zovu se uzalud blago”: Snimka bake iz Banije s njenim kravama rasplakala ljude.’ Inter­net source: , 12. 2. 2021. 2021b ‘Ovu su najemotivnije fotografije nastale nakon strašnog potresa u Petrinji i Glini.’ Internet source: , 1. 4. 2023. 2021c ‘Udruga koja je zbrinula macku iz Majskih Poljana: Nema vlasnika, poginuli su.’ Internet source: , 1. 4. 2023. Jambrešic Kririn, Renata 2022 ‘Treba cuti, vidjeti i dotaknu-ti: Može li etnografija razgraditi naracije straha?’ Etnološka tribina 52(45): 3–80. Jambrešic Kirin, Renata, Jelena Markovic, Ines Prica and Ana-Marija Vukušic, eds. 2022 Banija kao metafora i metonimija. Knjižica sažetaka. Zagreb: Institut za etnologiju i folkloristiku. Kajiwara, Hazuki 2020 Surviving with Companion Animals in Japan: Life After a Tsunami and Nuclear Disaster. London: Palgrave Macmillan. Kirin, Miroslav 2021 Babanija. Zagreb. Naklada Ljevak. Linzey, Andrew 2013 Teologija životinja. Stubicke Toplice: Edukacijski centar Nova Arka. Marjanic, Suzana 2021 ‘Antrozoologija zoopolisa ili grad na cetiri noge.’ In: Savremena srpska folkloristika, IX. Zbornik radova s Medunarodnog naucnog skupa održanog od 2. do 4. 10. 2020 u Tršicu. Biljana Sikimic, Branko Zlatkovic and Marija Dumnic Vilotijevic eds. Beograd – Loznica – Tršic: Udru­ženje folklorista Srbije. Pp. 147–163. Nature America, Inc. 1914 ‘Animals and Approaching Earth­quakes.’ Scientific American 111(12): 232. Novic, Emily 2021 ‘Prve procjene DZS-a zabrinjavajuce: 237 tisuca stanovnika odselilo iz Hrvatske.’ Internet source: , 5. 6. 2022. Overall, Cristine 2017 ‘Introduction.’ In: Pets and People: The Ethics of Our Relationships with Companion Ani- mals. Christine Overall, ed. Oxford: Oxford Uni­versity Press. Pp. XVII–XXIV. Pavic, Filip 2021 ‘Strašni prizori iz Majskih Poljana: Jucer je izgubio brata i necaka, danas pokušava spasiti što još može.’ Internet source: , 1. 4. 2023. Tomšic, Davor 2021 ‘Ovo je prica o potresu, Baniji i o lju­dima koji ne znaju za predaju.’ Internet source: , 12. 4. 2021. Tragus 2020 “Jesu li šišmiši izvor novog koronavirusa?” Inter­net source: , 4. 6. 2023. Van Beusekom, Mary 2020 ‘COVID-19 Likely Spreading from People to Animals – and Vice Versa.’ Internet source: , 9. 4. 2021. POVZETEK V clanku, ki z zoocentricne perspektive obravnava tragicni potres v Baniji na Hrvaškem v casu pandemije koronavirusne bolezni leta 2020 (imenovan tudi potres v Petrinji oziro-ma banovinski potres), avtorica na podlagi casopisnega gradiva in pogovorov z aktivisti iz društev za pravice živali (Prijatelji živali in narave iz Cakovca, Prijatelji živali Hrvaške) pred­stavi številne primere razmer in statusa reševalnih akcij živali po potresu. Medtem ko so se v medijih pojavljali zapisi in fotografije o sobivanju v potresu prizadetih ljudi in njihovih živali (tako rejnih kot hišnih ljubljenckov), so aktivisti za pravice živali naleteli na številne primere že poprejšnjega zanemarjanja živali. Kot so pokazala televizijska porocanja, so bili v potresu prizadeti ljudje v Baniji vajeni težkega življenja, pri cemer jih je vecina razvila socuten odnos do svojih živali v utilitarnem sobivanju ruralnih gospodinjstev. Tragicen primer je zabeležila novinarka Maja Sever, ki je na družbenih omrežjih objavila posnetek, ki je prikazoval popotresni vsakdanjik Mili­ce Loncar, ki »skrbi za svoje krave, jih objema in poljublja ter pripoveduje, da jih razvaja, ker jih je potres, ki je le malokoga pustil ravnodušnega, prestrašil.« Novinarka je napisala spremni komentar k svoji objavi: »Ce se sprašujete, zakaj ljudje spijo na dvorišcih name-sto v zacasnih namestitvah, poglejte ta video« (Index.hr, 2021). Tanja Vadla, profesorica s Srednje šole Viktorovac v Sisku, je interpretirala odnos med ljudmi in domacimi živalmi z vidika tradicije živinoreje regije: »Ljudje v Baniji govorijo o svojih živalih kot o ‘zakladu‘ (hr. blago), a ne le zaradi materialnih koristi. Banija je zmeraj bila pašno obmocje in prebi­valci so bili nomadi. Sedaj tukaj vec ni živali, ni ljudi, in sama dežela izginja.« Iz pogovora z aktivistko Nino Rosic iz društva Prijatelji živali in narave iz Cakovca, ki je po potresu delovala v Glini (v drugem delu clanka so predstavljeni podatki o humani­tarnem delu z domacimi živalmi – psi in mackami – ki ga je opravilo društvo), sem ugoto­vila, da je bila situacija z domacimi živalmi na omenjenem obmocju še slabša. Ko ga je prizadel potres, se namrec odnos do domacih živali (psov in mack) na tem tudi sicer revnem obmocju ni razvil v smeri dodatne skrbi. To lahko vidimo kot posledico tamkajšnjih težkih preživetvenih okolišcin. Suzana Marjanic A Zoocentric Perspective on Natural Vol. 1, Nr. 2, July 2023 145 Disasters: The 2020 Banija Earthquake KNJIŽNE OCENE / BOOK REVIEWS How Nature Works: Rethinking Labor on a Troubled Planet, ur. Sarah Besky in Alex Blanchette 1.19 Recenzija Jernej Trebežnik DOI 10.4312/svetovi.1.1.146-147 Antropologi, ki želimo rahljati kapitalistic­ni koncept dela, se obicajno opremo na geo­grafsko in zgodovinsko raznolikost ljudstev po svetu. Kot nakaže zbornik How Nature Works: Rethinking Labor on a Troubled Planet (University of New Mexico Press, 2019, Sarah Besky in Alex Blanchette, ur.), pa je morda smiselno v casu ekološke krize in razmaha posthumanisticne teorije sto­piti še korak dlje. Avtorji namrec razpirajo vrsto nacinov, na katere se cloveško delo pre­pleta z delom drugih živih bitij in na kate-re so torej živali, bakterije ali pa glive vsaj posredno vkljucene v kapitalisticni sistem proizvodnje. Na ta nacin zbornik spretno nagovarja trenutek »ekonomske in ekološke prekarnosti«, saj se po eni strani vklaplja v kontekst aktualnih razmislekov o vecvrstni družbi in podnebni krizi, po drugi pa ponu­ja nekatere uporabne sveže iztocnice antro­pološkemu preucevanju dela. Vecina prispevkov k orisanim vpraša­njem vsaj implicitno še vedno pristopa skozi marksisticno teorijo, vendar s svojim prika­zovanjem družbene komponente živalskega dela oziroma s preseganjem delitve med clo­veškim in necloveškim delom, med objekti in subjekti ter med naravo in kulturo hkrati tudi že išce sveže miselne iztocnice. Pri tem se za uporaben nastavek pogosto izkaže sodobna feministicna misel, denimo teorije sociologinje Kathi Weeks, pri katerih cilj ni vec zgolj širitev koncepta dela onkraj doslej uveljavljenih dejavnosti in sfer, ampak že preseganje dojemanja dela kot merila posa­meznikove vrednosti. To miselnost tokrat morda najbolj uteleša zakljucni, nihilisticni etnografski esej o kravah, ki nocejo vec daja-ti mleka, kar se lepo vkljucuje v dolgo linijo antiproduktivisticnih teorij in tudi že v novi val poznokapitalisticnega upiranja delu. K poanti živalskega dela v zborniku sicer morda najlažje pristopimo skozi pris­pevek Alexa Nadinga, etnografijo kalifor­nijskih cebelarjev in cebel, ki so prepleteni v jasnem delovnem razmerju z natancno pred­videnim družbeno nujnim delovnim casom in delovnim ritmom. Delo je pri cebelah od nekdaj vezano na sodelovanje velikih skup­nosti, hkrati pa pri sodobnem delu cebel (delavk) prihaja tudi do (ekonomskih) mi-gracij in do specializacije, saj je proizvodnja medu vse bolj locena od opraševanja. V lovu za presežno vrednostjo cebelarji s kemika­lijami in proteini nenazadnje tudi že na-crtno spreminjajo delavska (cebelja) telesa, motiv utrujanja oziroma trošenja narave pa nasploh predstavlja eno zbornikovih rdecih niti. V to smer denimo kaže tudi etnografija Alexa Blanchetta z ameriške svinjske farme, kjer delavci svinje umetno oplojujejo, da intenzivirajo njihov delovni cas. Svinje pri tem niso le delavke, ampak so »razvešcinje­ne« do te mere, da same postajajo delo, saj morajo njihove osnovne življenjske funkcije podpirati ljudje. Klasicni antropologiji dela pa se v smislu preucevanja nacinov preživlja­nja še bolj približa Juno Salazar Parreńas z bogato etnografijo rehabilitacijskega rezer­vata orangutanov na Borneu, kjer oskrbniki opice naucijo nabirati hrano, ki jo za njih vsak dan znova tudi sami nastavijo, kar izriše tesen preplet cloveškega in živalskega (mez­dnega) dela. Spet druga poglavja delo narave sli­kajo v malo bolj abstraktnem smislu. V prispevku Johna Hartigana gre denimo za »kulturno analizo mikrobnega sveta« ozi­roma za vpogled v družbeno (so)delovanje in celo v organsko solidarnost bakterij, ki so se sposobne skupinsko premikati precej hitre­je kot posamicno. Deseto poglavje pa nas popelje v svet nabiranja gob vrste matsutake, ki s svojim posebnim ritmom rasti cloveka pritegnejo globlje v svet narave, pri cemer avtorica Shiho Satsuka slednjo opredeli kot »vecvrstno multitudo«, torej kolektivnost, ki še ne implicira enotnosti. Pri orisovanju medvrstnega usklajevanja casovnih ritmov se avtorica tu spretno nasloni na Lefebvrovo »ritemanalizo« in tudi na nedavno odmev-no raziskavo antropologinje Anne Tsing o »gobi na koncu sveta«, s poanto o razno­vrstnosti narave in svetov samih pa je ena tistih, ki zbornik usmerijo še po sledeh t. i. ontološkega obrata, predvsem misli Viveiro­sa de Castra. Ob branju nekaterih prispevkov se lahko sicer obcasno zdi, da »necloveška bitja« še vedno ostajajo objekti in da tvor­nost crpajo predvsem od ljudi. Poleg tega so avtorji (razen dveh) morda zamudili prilož­nost, da bi delo živali koncipirali v smislu širše (teorije) prakse in se naslonili na misel Hannah Arendt ali pa Pierra Bourdieuja. Pricakovali bi nenazadnje tudi vec navezav na zgodnje neoevolucionisticne raziskave prilagoditev na okolje in izracune družbene porabe energije. Pravkar našteti pomisleki pa naj se ne berejo kot negativne kritike pris­pevkov, temvec, prav obratno, kot ponazo­ritev njihove uporabnosti za nadaljnje raz­mišljanje in raziskovanje o življenju in delu okrog nas. POROCILA / REPORTS Porocilo o mednarodnem simpoziju Prenos rokodelskih znanj in izkušenj 1.25 Drugi sestavni deli Polona Zabret DOI 10.4312/svetovi.1.1.148-149 Na Oddelku za etnologijo in kulturno antro­pologijo Filozofske fakultete Univerze v Lju­bljani je 17. in 18. marca 2022 potekal med-narodni simpozij z naslovom Prenos roko­delskih znanj in izkušenj. Dogodek so soor­ganizirali Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Inštitut za arheologijo in kultur-no dedišcino ter UNESCO katedra za inter-pretacijo in izobraževanje za spodbujanje celostnih pristopov k dedišcini Fakultete za humanisticne študije Univerze na Primor­skem, Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport ter Sekcija za domaco in umet­nostno obrt Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. Simpozija so se udeležili mnogi študentje EiKA ter posamezniki, ki delujejo na podrocju rokodelstva in prenosa znanj. Po uvodnih nagovorih predstavnikov sodelujocih organizacij smo imeli slušatelji Slika 1: Predavanje dr. Karla Stingla o prenosu rokodelskega znanja, ki ga izvajajo v samostanu Mauerbach. Velika predaval­nica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. (Foto: Veronika Zavratnik, 17. 3. 2022). priložnost spoznati domace in mednarodne primere dobrih praks prenosa rokodelskih znanj in izkušenj. Sébastien Mainil (Valonska agencija za dedišcino) je tako predstavil varo­vanje, restavracijo in promocijo stavbne dedi-šcine v Valoniji. Izkušnje s podrocja uspo­sabljanja iz zgodovinskih rokodelskih tehnik je podal dr. Karl Stingl (Društvo za vzpod­bujanje ohranjanja stavbne dedišcine, kar­tuzija Mauerbach). Zatem je Kathrin Klen­ner ( Jugendbauhütten) opisala svoje delo s prostovoljci, ki se vkljucujejo v program spomeniškega varstva. Sledila je predstavitev Lucile Etienne iz mreže REMPART (Réhabi­litation et Entretien des Monuments et du Patrimoine Artistique), ki nas je seznanila z njeno vlogo pri ohranjanju snovne dedišcine. O vlogi izobraževanja, certificiranja in vzpo­stavljanja meril dobrih praks rokodelskih spretnosti na formalni ravni sta spregovorili Maja Štembal Capuder s Srednje gradbene, geodetske, okoljevarstvene šole in strokov­na gimnazije v Ljubljani ter Mateja Kavcic z Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slove­nije v Ljubljani. S hrvaškim primerom ohra­njanja dedišcine je preko delovanja etno vasi Kumrovec navzoce seznanila Tihana Kuše­nic. Rokodelka Szidónia Péter je predstavila aktivnosti na podrocju izobraževanja, pro-mocije in ohranjanja rokodelskih spretnosti v Hiši madžarske dedišcine v Budimpešti. Sklepni del petkovega programa je prinesel teo­retizirano umestitev primerov prenosa roko­delskih praks in izkušenj, ki jo je pojasnila izr. prof. dr. Sanja Loncar z zagrebškega Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Zatem je sledila zanimiva razprava med udeleženci simpozija. Podana so bila mnoga razlicna mnenja o vlogah in hierarhijah trenut­nih sistemov, ki so mocno vezani na zakono­dajne ureditve, sodelujoce (samostojne) orga­nizacije in možnosti financiranja. Nabor vseh pogledov pa je združevalo prepricanje, da so spremembe na podrocju prenosa rokodelskih znanj in izkušenj (še vedno) nujne, predvsem pa morajo vkljucevati tako rokodelce in izobra­ževalne programe kot tudi državne institucije. V soboto, 18. marca, je bila v sklopu simpozija organizirana še ekskurzija v Park Škocjanske jame in Škofjo Loko. Slika 2: Ekskurzija (Foto: Veronika Zavratnik, 18. 3. 2022). The Insularisation of Our Worlds Call for papers for the 2025 thematic issue of the journal Svetovi/Worlds Submission deadline: September 15, 2024 Island Futures 2.0. (Author Josipa Slavicek, 2023). The world we live in today is character-ised by high levels of interconnectivity, co-dependence, and overwhelming amounts of information. As we navigate this increasingly complex world, it is important to recognise that isolation still has a pull that captures our imaginations, invades our daydreams, and shapes our desires. For many people, roman­tic notions of secluded and remote places are still alluring utopias that evoke ideas of isolation, remoteness, and detachment from everyday worries. Because of these notions, islands hold a special place in people’s imagi­nations, representing a promise of being cut off from the rest of the world and immersed in a rhythm marked by simplicity and a slow-er pace of life. However, as Godfrey Baldac-chino points out, this island allure arises from insularism, or the contemporary branding of islands, in which the deliberately stereotypi­cal self-representation of islanders is mixed with the exotic expectations of non-islanders (2012). Despite the prevalence of reduction­ism and generalisation, romanticised images of islands owe their seductiveness to the long durée of the Western imagination (Gillis, 2004). Although they bear little resemblance to a conceptually shrinking, interdependent world and the heterogeneity of lived experi­ence, these images continue to enchant us and excite our imagination. Island meta­phors and island-related experiences have tremendous impact on how we perceive our­selves and others, even in environments that are not islands, leading to a kind of insulari­sation that has little to do with actual islands. Whether it is spatially isolated areas that lead us to think in island metaphors, cultural phenomena that highlight insular imagery, or oases of different temporal rhythms that emerge amidst the hustle and bustle of cit­ies, it is hard to deny that insular concepts are pervasive in today’s world. In this the­matic issue of Svetovi/Worlds: Journal for Ethnology, Anthropology and Folkloristics, we aim to explore the complex cultural and social worlds that shape our everyday lives and that are often portrayed as isolated. By remapping these complex processes that set archipelagos of thoughts, ideas, and practi­ces in motion, we hope to gain new insights that go beyond the usual assumptions of spa­tially distant and self-contained domains. Our understanding of insularisation under­scores the importance of re-evaluating our assumptions about isolation and islands, tracing their fragments in everyday life, and considering the ways in which spatial, tem­poral, metaphorical, cultural, and experien­tial ideas of insularity blur and intersect to insularise our world. We invite authors to contribute to this thematic issue and join us in rethinking the insularisation of our world as an analytical concept that trig­gers various cultural and social phenomena. We propose thematic directions that include exploring various problems, research questions, and possible themes related to the concept of insularisation and its various cul­tural and social phenomena – insularity and islandness beyond island studies, i.e., politi­cal and economic alliances in today’s world, re-emerging lifestyles and identities, zones of nature/culture, fragile environments, insu­larisation in/of conspiracy theories, history of epistemologies and paradigms, etc. Apart from emphasizing the basic orientations of the jour­nal (ethnology, anthropology, folklore, etc.), we do not impose disciplinary, thematic, tem­poral, and spatial restrictions on the authors or content of articles. In writing and editing texts, we find more important aspects of eth­nographic experience, theory, comparability, interdisciplinarity, syntheticity and topicality. The thematic issue will be edited by cultural anthropologists Tomislav Oroz (Uni­versity of Zadar; tomislav.oroz@gmail.com) and Peter Simonic (University of Ljubljana: peter.simonic@ff.uni-lj.si) You are kindly invited to send arti­cles to svetovi-worlds@ff.uni-lj.si or to the editors by September 15, 2024. You can also upload them directly to our Worlds Open Journal System. O AVTORICAH IN AVTORJIH / ABOUT THE AUTHORS Bojan Baskar Redni profesor za socialno antropologijo in mediteranistiko, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani / Professor of Social Anthropology and Mediterranean Studies, Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana; bojan.baskar@ff.uni-lj.si Miha Kozorog Izredni profesor za kulturno in socialno antropologijo, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Višji znanstveni sodelavec, Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU / Associate Professor of Cultural and Social Anthropology, Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana; Senior Research Associate, Institute of Slovenian Ethnology, ZRC SAZU; miha.kozorog@ff.uni-lj.si; https://orcid. org/0000-0003-3233-2520 Suzana Marjanic Znanstvena svetnica, Inštitut za etnologijo in folkloristiko, Zagreb / Research Counsellor, Institute of Ethnology and Folklore Research, Zagreb; suzana@ief.hr; https://orcid.org/0000-0002-6158-3006 Dimitrij Mlekuž Vrhovnik Izredni profesor za arheologijo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije / Associate Professor of Archeology, Department of Archeology, Faculty of Arts, University of Ljubljana; Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia; dimitrij.mlekuz@ff.uni­ -lj.si; https://orcid.org/0000-0002-6721-640X Tomislav Oroz Izredni profesor za kulturno antropologijo, Oddelek za etnologijo in antropologijo, Univerza v Zadru / Associate Professor of Cultural Anthropology, Department of Ethnology and Anthropology, University of Zadar; toroz@unizd.hr Lea Podgoršek Magistrica etnologije in kulturne antropologije, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani / MA, Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana; leaa. podgorsek@gmail.com Gašper Raušl Magistrski študent, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani / MA Student, Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana; gapirausl@gmail.com Peter Simonic Izredni profesor za kulturno antropologijo, Oddelek za etnologijo in kulturno antro­ pologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani / Associate Professor of Cultural Anthropology, Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana; peter.simonic@ff.uni-lj.si Inja Smerdel Magistrica etnologije, upokojena kustodinja, Slovenski etnografski muzej / MA in Ethnology, retired curator, Slovene Ethnographic Museum; injasmerdel@gmail.com Ana Svetel Asistentka z doktoratom, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani / Assistant, Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana; ana.svetel@ff.uni-lj.si; https:// orcid.org/0000-0001-7114-3365 Jernej Trebežnik Doktorski študent, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani / PhD Student, Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana; jernej.trebeznik@gmail.com Polona Zabret Dodiplomska študentka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani / BA Student, Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana; polonca.zabret@gmail.com; https://orcid.org/0009-0002-7093-8005