mi™
zhiidapolnib pmliz.
Dvoje lepih pravliz:
I.
Trojno relhenje duffi,
, ali
trije vitesi po fmerti ob glavo djani.
II.
Okamnjenzi na Blanlblm gradu.
imu
Jš nemfhkiga.
' saloshbi in na prodaj pri JANESU GlONTINI, bokvarju;
£ >'' ■ > ' ' ' ' " * Ilefhenje dufh
ali
trije vittsi po frnerti ob glavo djani;
t
-tmia»
Ml red dve fto letmi je shivel daljezh daljezh na Nemfkim gojsdnik, Peter Krunov s ¡menam. Bil je mosh po boshji volji. Sveft in priden v flushbi fvojiga gofpoda, dobrotljiv do ubosih in revnih, poftresbljiv vfakimu, je bil od vfih fpofhtovan, njegovi flushabruki fo ga radi imeli, njegova familia ga je ferzhno ljubila. Verh tega je shivel ojftro po sapovdih in fhegah katoljfhke vere. Ob nedeljih in prasnikib ni faiel nobeden njegovih ljudi, ne lovez ne hlapez kar nizh ne delati. Sjutraj in po poldan fo mogli k slushbi boshji iti. Kadar fo njegove hzhe-re is zerkve prifhle in fe pozhile, fo mogle kaj
is kakih fvetih bukev brati, in kar fo brale, je potem po fvoji poboshni vishi sa vfakdanje shiv-Ijenje raskladal.
Tako je poboshni mofh shivel 64 let bres de biga bilo kaj neprijetniga v njegovim slavljenja sadelo.
Njegova shena, ktero je is zeliga ferza ljubil, je she davno Bog k febi pokiizal; tudi njegove tri hzhere fo bile she fVezhno ortioshene, in vefelje je imel, vezh sdravih in lepih vnukov peftovati. Kar fe mu je nekaj pofebciga in zhudniga primerilo.
Eniga prav vrozhiga dne poleti je mogel iti v gojsd, ki je bil prezej daljezh od njegove hiflie na prav ftermi gori. Ker je imel ondi mnogo opraviti^ je fgodaj vftal, fi je napolnil fvojo mavho s merslimi jedrni, kruham in shga-njem in fe je podal f fvojim sveftim hlapzam na pot.
V goisdu fe je koj dela lotil in ni pred po-zhival, de je polovizo fvojiga opravka konzhal. Potem fe je vfedel na fhtor v fenzi, je po-boshno molil in kofil f fvojim hlapzam. Po ko-filu je potegnil enkrat mozhno is fvoje flafhe in safpal, kar fe ni dosdaj nikolj sgudilo, truden od vrozhine in dolsiga pota.
Ko je fpal,J fe mu prikaske v fanjah angeij obdan od nebefhke fvitlobe in ga je takole ogovoril: „Peter Krunov! kmalo bofh konzhal fvojo pot na tem fvetu in vidil frojo ljubo she-no Ano. Pa preden fe bo to sgodilo," fe bo terjalo od tebe djanje Ijubesni. Ako bofii to s poboshno kerfhanfko ferzhnoftjo opravil, te zha-ka obilno plazbilo v liebefih, ako pa ne, bofk ojftro fodbo pred vernim fodnikam preftati imel." In ko je angeij to isgovoril, je sginil.
Sbudil fe je Krunov in v sazhetku ni vedil, kje de je in kaj fe mu je sgodilo. Smel ii je ozhi in vidil je, de je njegov pef, ki ga je svefto varoval, nepokojin, in de je prezej dolgo in terdno fpal. Jphel je fpet delat, de bi delo konzhal, ker je bila febota, in ker bi bil mogel v ponedeljek fpet sgodaj sazheti derva fekati, ktere je danes sasnamoval.
tkanje fo fe ms pa prevezk shivo v glavo vtifnile, kakor de bi fi jih mogel is glave is-biti. Ko je fvoje delo ¡konzhal, je imel na pot? proti domu vedno f fanjami opraviti in fklenil je po dobrim prevdarjenju jih fvojimu fpovdniku, poboshnimu patru Anselmu v blishnjim kloilitru rasodeti in fe s »jim pofvetovati.
Njegova najmlajfhi hzhi, ki je /he v njegovi hifhi ftanovala, in njegovi otrozi fe nifo malo zbudili, de je posueje kakor fizer in tako samiihlen dam prifhel. Ne prijasnoft matere ne nedolshne igrazhe otrozhizhev ga nifo mogle napraviti, de bi fe le kolikaj pofmekljal.
Vezherjal je poboshno, molil in pred ko fizer je fhel fpat potem ko je fvojo hzher, ki fe je sa-nj bala, potolashil in ji povedal, de bo fhel drugi dan sgodaj v klofhter.
Drugi dan, ko je bil Krunov v klofhtru pri mafhi in pridigi j je fhel k patru Anselmu in mu je povedal, kaj fe mu je sanjalo. Pater Anselm, kteri je Krunova savoljo njegovega poboshniga slavljenja fershno ljubil, mu je rekel, ko ga je pasljivo poflufbal:
„K runo v! Ker fte dober kriftjan in pofhten mosh, je fkorej ta fanja od Bog prifhla. Pa gotovi ii tega ne morete biti, preden fe vam rfe to fke dvakrat ne fanja. Sakaj, zhe fe komu kaka rezh popolnama trikrat fanja, fe šara ore s gotovoftjo mifliti, de io fanje od Boga, fe vede le, zhe ni s nobeno hudobijo v svesi. »^vetjem vam tedej, fe pred ko «morete, fpovedati in k obhajilu iti, de vaf bo duh Boshji bolj ras-
fvetlil. Ako fe vam to fhe dvakrat fanja, pridite k meni in povedal vam bom, kaj je v tej rezin dalje ftoriti. $izer pa savoljo tega ne bodite shaloftni, zhe fe bote kmalo is tega shaleftniga fveta iozhiti imeli, ampak vefelite fe, dj vaf je VTigamogozhni velike milofti vredniga fposnal, vam vafho fmert po angelju osnaniti, de fe samorete dofti k svelizhanju pripraviti, kjer ga bote od oblizlija do oblizhja gledali."
Ko je pater Anselm nelial govoriti, ga je profil Krunov, ga fhe tifto jutroga fpovedati. Dovolil mu je pater to.
Vkup fta fhla v zerkev. Krunov fe je f povedal, obhajal in ko fe je pri patru Anselmu hvaleshno in ferzhnu poflovil, je fhel vefel in dovoljio dam, kjer fe je fpet nad fvojimi vnuki in »jih ne-dolshnimi igrazhami vefelil.
Tadi f fvojo hzherjo in f fvojim verlim se-tam je bil kakor fizer prijasin. Pa ni jima povedal, kaj fe mu je fanjalo;
Tifto nozh je imel Krunov fpet tajifie fan-je, ktere je imel undan v gojsdu. Pa ni bil sha-loften sa to; vefel je bil savoljo upanja, de te fanje Bog da, in de fe fme? kakor je pater Anselm rekel, savoljo te pofebne milofti boshje prav
S	)
lrezhuiga imeti. In ko ie mu je fhe prihodno nozh ravno to popolnama fanjalo, je vsel Krunov dnarjev, ki ii jih je sa fvoje ftare dni prihranil» f fabo in je fhel t klofhter, de jih je patru An-selmu v hvalo daroval, in de fe je s njim po-fvetoval, kaj mu je sdaj ftoriti.
Pater Anseim mu je rekel, de je sdaj pre-prizhan, de fo te fanje is nebef, in priporozhil mu je sdaj na to pasiti, kaj fe bo s njim godilo. Dal mu je tudi relikvijo fvetiga Adalberta v frebro vkorano na shegnanim traku. Rekel mu je to relikvijo na bolim shvotu nofiti, in zhe bi fe mu duh ali kaj taziga prikasalo, nej fe ga nizh ne boji. Saroti nej ga pri fveti Trojizi, de nej mu rasodene, s zhem in kako je mogozhe njegovo duflio v pokoj pripraviti, in zhe fe to sgodi, mora tudi Krunov koj to ftoriti, kar bo duh shelel in ziie bi bilo fhe tako teshavno.
Ofem dni je she preteklo, kar je bil Krunov v klofbtru, bres de bi fe bilo kaj polebnige sgo-dilo. Ko je pa deveti dan f fvojim sveftim pfam fpot v gojsd na fiermim hribu ihel, derva ogledat, fo fe njegove fanje tako le fpolnile:
V tem gojsdu je bila namrezh votlina v fkali, memo ktere je fhel Krunov, kdo ve kolikrat, bres
de bi jo bil porajtal. Danef, ko fe je she proti domu verni!, je fkozhil njegov svefti pef vef ve-fel proti votlini in bilo je, kakor zhe bi ga bil vabil v njo iti.
Krunov je miilil, de fe je kaka lefiza ali kaka druga majhna shival v nji fkrila. §hel je tedej pervi krat va-njo.
Pef je ihel dalje in dalje in Krunov, kferi bi bil rad vedel, kam s perviga lepa ftesa pelja, ' je fhel sa njim.
Pa kmalo je bila ftesa tamnej in gerji in verniti fe je she hotel Kruuov, de bi zhafa sa-ftonj ne tratil, kar fe mu v veliko sazbudenje daljezh luzh sablifhi, ki ni bila od dneva.
Sa fvojo dolsbnoft je imel sdaj, to rezh bolj natanjko pregledati, svediti, ali mordejne sahajajo tatje tu fim.
Kolikor blishe luzhi je prifhel, toliko bolj plafhinje bil njegov pef; oftal je she sa fvojim gofpodarjam. Gotovo bi bil tudi pobegnil in fvo-jiga gofpodarja sapuftil, zhe bi mn ne bil tako sveft bil. §hel je tedej s zviljenjam sa njim, kakor zhe bi ga bil hotel nA neredno prikasin saberniti, ki ga zhaka.
Piafhno zviljenje p la, kteri je fvojo ferzhnoft sjje tolikrat do ljudi in shival pokasal^ grobna tihota, ki ga je obdala, in vezhi in vezhi priha-jajozha fvitloba je ftorila, de fe je tudi Krunovu sazhelo ferze trefti. Pa fpomnil fe je fvojih fanj in pater Anselmovih befed, je potegnil od njega prejeto relikvijo is fvojiga nedra, jo je poboshno kufhnil in fhel je s "novo ferzhnoftjo naprej. Kmalo je bil na konzu; prifhel je nam-rezh do vrat, v kterih je bilo okno, fkosi ktero fe je luzh fvetlila. Bres pomifhljenja poterka na-nje, Odperle fo fe in kdo popifhe njegovo groso pri pogledn rezhi, ki fa ga tu zhakale.
Kri mu je sazhela saftajati, lafje fo mu sazheli vfiajati in mras mu je fpreletel celi sbivot.
Vidil je ftanizo £zimerj vfo s zhernim prevlezhno. Na fiedi je ftala trivoglata misa tudi s zhernim fuknam pregernjena. Na nji fo > ftali trije veliki freberni fvc-hniki, na kterih fo peft debele vofhene fvezhe gorele. Pri tej misi fo fedeli trije vitesi s belimi bradami v shelesni obleki in f pokritimi [obrasi. $amo njih fuhi vratovi fo fe vidili. Vfe drugo je bilo v shelesu in jeklu. Pred njimi je leshal papir v zherno tanj-zhizo savit.
Misi uafproti je ftal oder, na kteriga fo peljale tri fhtablje. S kervavo rudezhim fuknam je bil pogernjen. Na odru je ftal zhern ftol na treh nogah k rudezhimu kolu pribit in pri nogah tega fto-la je Ieslial fhirok inezk in dolga nova verv.
Molzlie in oftermen je ob ftal Krunov nekaj zhafa na pragu. Pa kmalo fe je sbrihtalj neki vefel glaf mi je rekel, de je tukaj mefto, Jcjer fe bodo njegove fanje fpolnile.
Urno in ferzhno je ftopil pred tri vitese, potem pa je rekel terdno in glafno, kakor mu je pater Anselm v kasal:
„Sarotim vaf v imenu fvete Trojize, mi povedati, kaj tu delate in zhe fo vafhe telefa she mertve, s zhim je mogozhe vaf v .pokoj fpraviti?„
Komaj je mehal govoriti, kar pokashejo vi-tesi molzhe na sviti papir in vsdignejo fvoje she-Iesne roke, kakor zhe bi ga hotli nekaj profiti.
Krunov usame papir in bere ne bres gro-se ftrafhno pifmo: „Kdor fi koli, ki sdaj tukaj pred nami ftojifh, zhe fi kriftjan, zhe le ifkriza ker-fhanfke ufmiljenofiti v tvojim ferzu tli, zhe tudi ti v ufmiljenoft vfigamogozhniga fodnika upafh, zhe tudi ti tvoje nebefhko svelizhanje prizhakujefh, ulnoili fe tudi naf, kterih dijfhe ne morejo pokoja
dobiti, dokler nafhih telef ne fodi zhlovefhka roka."
„Strafhni grefhniki fmu bili, ni ga gerdiga djanja, ni je hudobije, ni ga hududelftva, kteri-ga bi fe nn ne bili krive ftorili."
„Sgodaj site fmo fe sdrushili in pobratili in zelo nafhe shivljenje ni bilo nizh drusiga kakor rop, in morjenje in pofiino vgonobovanje zerkva in nedoisiuiofti."
„AL bos*jja roka naf je v nsfhi najlepfiii ftaro-fti dohitela; umerii fmo sa ftrupam, ki fmo ga hotli drugim pripraviti. Pa preden fmo poginili, nam je sagromel ftrafhen glaf, ki nam je kofti in moseg pretrefnil:"
„Mera vafhih hudobij je prepolna in viftesa fmert sreli, Slilovefhtvu ne bote vezh fhkdde delali, pa vafhe dufhe nej oftanejo toliko zhafa s vafhimi she trohnjenimi trupli, ki imajo kakor shivi oftati, terdno svesane, dokler vaf ufmiljen zhlovek ne refhi.w
„$hteri leta she kopernimo v tem ftrafhnim ftanu terpljenja. $to in fto umerjozhih fe je she do naf upalo; pa grosa, naf viditi, jih je fkorej umorila, i» ko fo fe fpet sbrihtali, fo hiteli od todi, bres de bi bili vezh sa naf fe pezhali. V tebe, ki fi imel ferze nafh prafhati, ftavimo fvoje edino
pofledno upanje. — Sarotimo te pri vfim, kar ti je fveto, pri trojim vezhnim svelizhanjn, profimo te klezhe f povsdignjenimi rokami, (na kolena fo popadali vfi trije in roke proti njemu vsdignili) ufmili fe, refhi naf neisrezhenega terpljenje, de-ni naf s mezhem, ki tam leshi, ob glavo, de bodo mogle nafhe vboge dufhe v pokoj priti."
/ „Zhe nafhe profhnjo uflifhifh, te zhaka obilno plazbilo tu in tam, zhe pa ne, saklizhemo gorje, trikrat gorje tebi neufmiljenimu, in toshili te bomo savoljo tvoje nekerfkanfke terdoferzh-nofti enkrat pred fodnim ftolam viigamogozhniga Boga in terjali bomo od tebe rajtingo, savoljo nafhiga podaljfhaniga terpljenja."
Ko je Krunov grosovito pifm6 prebral in melzhezhe oblizhja vitesov vidil, mu je bilo jaf-no, de je to tifto djanje ljubesni, ktero mi je.an-gelj napovedal, de ga bo od njega terjal. Prijel je tedej bres odloga vitesa, ki je bil najbli-sheje njega, sa roko, peljal na oder, privesal na Itolu, je pokleknil fam in ferzkno molil tri ozhe nafhe; potem pa je vftal in odfekal vitesu glavo. To mu je bilo tako lahko, kakor zhe bi bil makovo glavo odbil. Tudi ni nizh kervi teklo, in ko ga je odvesal, je raspadla njegova shelesna obleka v prah in pepel. S enako ferzhnoftjo, ka-
kor je sazliel, je konzhal (udi fvoje opravilo. In ko fo tla, ko fo zheljade (helmf), ki fo bile tudi zgolj prah, na nje padle, votle sasvonele, jih je Krunov natanjko pregledal. Ko je prah treh vitesov na kupzhek pomedel, je potegnil pregrinjalo s odra in je ref vrata nafhel, v kterih je bil kljuzh. Lahko jih je odperl, vsel fvezho in fhel po fhtabljah doli. Ko je doli prifhel, je nafhel prav proftorno f hrambo, v keteri je bilo polno slatiga in freberniga denarja, shlahtniga kamnja in obilo obilo drusih drasih rezhi, med kterimi je bilo tudi mnogo zerkveniga orodja, monfhtranz, kelhov, krishev, in fhe drusih vmetno isdelanih rezhi is alabaftra, porzlana, marblja i. t. d.
Krunov je ogledoval dalj zhafa to neismer-no bogaftvo s itermimi ozhmi, potem je pa s fvo-jim poboshnim ferzam, ker je vedel, de fo te vfe vkradene rezhi — koj terdno obljubo naredil, vfe to bogaftvo farno v fvete in dobrodelne namene oberniti.
Vsel je tedej najvezhi marbljafti verzh fabo, fhel gori v ftanizo, saklenil vrata in ko je prah treh vitesovv verzh fpravil, kljuzh in sviti papir v shep djal, je vgafnil dve fvezhi, f tretjo gorezho je pa fhei fkosi vrata, ktere je sa fabo saperf, in pred kterimi ga je njegov svefti pef ve-
felo fkakaje fprcjel. Pa komej je bil is ftanize inu vgafne luzh, snajdel fe je v ftrafhni tamoti.
» Bal fe je she, kako bo is votljine prifhel, kar sagleda blefhezho fvitlobo, ktera ga je varno in frezhno pred votljino na dan pripeljala. Vefeli-ga ferza je fhel dam.
Ko je dam prifhel, je dal Krunov fvoje se-te, premoshne in pridne kmete, k febi poklizati, in ko fo mu mogli obljubiti, fe po njegovi volji ravnati, jim je rasodel, kaj fe mu je prigodilo. Pogovoril fe je s njimi, de -fe bodo drugi vezher s vfim potrebnim prefkerbeli in saklad ali fhaz
is votline vseli. Vfe fe je po frezhi sgodilo. »
Ko je bil saklad v Krunovi hifhi, je dal verzh s praham treh vitesov na polju frojiga naj-mlajfhiga seta pokopati in s najdenimi dnarji veliko in lepa zerkvizo fv. Trojizi v zaft sidati ¡^vete zerkvene pofode je rasdelil med tri zerkve in verhtega je daroval vfaki teh treh zerkev fhe po 10 tavshend tolarjev sa vezhne mafhe sa tri vitese. Oftank saklada je isrozhil pa deshelni gofpofki, de bi ga po enazih delih med uboge rasdelila Pofebno pa ti tega neismerniga saklada ni ne Krunov ne njegova shlahta kar nizh sa fe ob-dershala.
Kmalo potem, ko je bil najdeni saklad od-rajtan, je zhutil Krunov bolezhine v perfih in fe je je mogel vlezhi. Hzhi je hotla po sdravnika po-flati, pa puftel ji ni rekozh: „Zhimu mi bo sdrav-nikj zhutim, de je moja ura prifhla; Nej pride raj pater Anselm, tvoje feftre s rooshmi in otrozi, de fe bom mogel sa prihodni odhod dobro pripraviti."
Sgodilo fe je, kakor je sapovedal, in ko je pater Anselm prifhel, fe je poflednji pot fpovedal je fveto obhajilo prejel, rekel fvojim k poftelji priti, je vfe kufhnil in poshegnal, opominjal ftar-fhe, fvoje otroke sa poboshne in pridne kriftjane srediti, je safpalin fe ni vezh sbudil.
Defiravno fo ga njegovi ref in ferzhno ob-shalovala in objokovala, fo vender vfi sheleli, fvoje shivljenje, tako kakor on fkleniti. Sakaj fhe malo preden fo ga v trugo poloshili, fe je fhe lepo na fmeh dershal in k njegovimu pogreba je prifhlo mnogo zhaftitljivib duhovnov in drusih imenitnih ljudi.
na
Blanfkim gradu.
M
a Moravfkim, v desheli fhe sa Dunjem, ftoje rasvaline nekdajniga grada Blansko, v kterim fo pred vezh ftoletji mogozbni gofpodje gofpo-darili, kteri fo pa v tem shivljenju malo vefelja pa toliko vezh shalofti vshivali. Eden njih prednikov je bil lilno mogozhen, pa hudoben vites. Med mnogimi njegovih hudobij, ktere je bres kasni vganjal, ga je pa ena kaj terdo plazhala. Shivljenje je sgubil savoljo nje in njegovi nafled-niki fo mogli veliko shalofti preftati. Enkrat je vjel divjak ftariga romarja, ki je is fvete de-shele prifhel, ga je oropal in ubosiga ftarzhka v globok mozhirn hram saperl, kjer je dolgo dolgo kopernel. Ko je ftarzhek umeral, je isgovoril to le'sakletev prizha vitesa, ki je.fkorej ftraha ofter-mel. „Vites, ne bofh umeri, ampak okamnjen
bofh kot kamnitna podoba v pokopalifhu grada
*
Blanfkega ftal, in tudi vsii troji nafledniki nej, ko bodo veliko ftaroft doshiveli, ne umerjo, ampak okamnjeni nej zhakajo odrefhenja."
Sgodilo fe je, de fe je eden naflednikov tega tako ftrafhno sakletiga rodu take fmerti tako bal, de je fklenil, najpervo fvojo ljubo hzher potem pa febe s nosbem sabofti, de bi fe tako okamnjenja refhil. Miflil je tako oditi, pa sa-ftonj je tudi to ftoril, sakaj preden fe je dufha is telefa Iozhila fta vites in njegova hzhi okam-nela. Pa hzkeri je bilo vunder dano, v fvoji mladi padobi v gradu oftati in refhenika prizha-kovati. De bi pa okamnjeni vitesi, njeni ozhe in ona fama reikeni bili, je bilo tega treba: Ne-dolshen mladenzh je mogel toliko ferzhnofti imeti, o polnozhi v rasvaljeni grad priti, gofpodizhno v njeni ftanizi poifkati in trikrat tri mefze du-fhevni novi Ijubizi sveft oftati.
Leta in leta fo pretekle in smerej je fhe gofpodizh na v fvoji ftanizi sbalvala. Marfikteri fe je fizer k rasvalinam priblishal, je salo gofpodizhno ljubil in lepo nafhel, pa nobeden ni fvoje oblube trikrat tri mefze svefto fpolnoval.
V dolini pod rasvalinami Blanfkiga gradu je pafel enkrat ubog mlad ovzhar majhno drob-nizo, ktero fi je s pridnoftjo 'pridobil. Ta ov-
zbar je bil dober mladenzb, kteri ni bil farno sal, ampak tudi dobriga ferza.
Mladioiu ovzharju fo pofebno rasvaline Blan-fkiga gradu dopadie. Rino mu je bilo ime. Sahajal je rad med rasvaline v jafnih nozheb, ko je luna fvetila; Isrozhil je takrat fvojo drobnizo svefti-mu pfu, de jo je varaval. Mnogokrat fi je mi-flil v fvojim duhu grad, kakfhen je nekdaj biti vtegnil, ko je fhe zel ftal. Vidil je v fvojim duhu zhuvaja, ki fe je na verhu ftolpa (turna) prehajal, daljezh okrog fe oseral, ali fe morde kak fovrashnik v tamni nozhi gradu ne blisha. Bres de bi fe bil kam drugam oserl, je gledal - s hrepenezhimi ozhmi v. rasvaline — kar fe mu je sasdelo, de vidi na oknu neke ftanize Iuzh. Mel li je ozhi, fe je prozh oserl, je fpet tje pogledal, in vidil je fpet luzh. Pofebni zhutljeji fo ga obfhli. Ni bilo ne ftrah ne bojezhoft, tudi ni bila grosa, ktera nafho dufho fpreleti, kadar fe kaj grosniga blisha; bilo je blagimu Rinetu tako, kakor zhe bi fe hotle njegove ferzhne shelje /polniti, kakor zhe bi nekej ljubiga pred njim ftalo, po kterim nej bi fvoje roke ftegnil, de bi ga prijel. Nesnana mozh ga je vlekla v rasvaline, vlekla k nesnani ftanizi, kjer je luzh gorela.
„Zhem le viditi, kaj luzhiza ta pomeni \u je rekel ferzhni mladenzb in je fhel proti rasva-
linam. Ko je hitel zhes dvor gradu, je vidil fvitlo lazh na oknu; ko je blishe prifhel, je fii-fhal prijetno, fladko petje. Tiho je fliel po ras-valjenih fiopnizah k vratim ftanize, ki fo bile pol odperte. Tukaj je vidil pri fvitlobi lampe filno ljubesnivo deklizo, ravno tako, kakor fi je lepo gofpodizhno vfelej miflil., §edela je pri kolovratu in predla zhifto, fvitlo slato. Blagi Rino fe ni malo zbudil nad tem. Poleg nje na tleh fo leshale zitre, pa bres firun. Shaloftno je pogledovala gofpadizhna na-nje in milo je rekla: „§i morem ftrune sa zitre fprefti, pa potergajo fe mi vedno, preden pride moj ljubzhek." Sdelo fe je ovzharju, kakor zhe bi ga bil kdo v sherjavzo pofadil; bres de je vedel, kaj flori, je rekel: „Ob, zhe bi bil jes tifti, ki bi fmel tebe, mizlma dekliza, ljubiti, potem bi kmalo kmalo ftrune pčle in moje ferze frezhno bilo." Gofpodizhna pa ga je pogledala s biftrimi ozhmi in tiho je pela: i .
„Sveft in poboshin bodi ti, Potem zhes mefze trikrat tri Terpljenje bridko vfe mini!a
Komaj je gofpodizhna fladko petje konzha-la, kar je ftrafhen grom rasvaline Blanfkiga gradu potrefel, in na enkrat je sginila luzh, gofpodizhna in petje. Gofta tema je bila v rasvaf-
linah in Rino je komej komej pot k fvoji drob-nizi nafhel, ktero je svefti pef varoval.
Rinetovo ferze je sazhelo nekaj zhudniga zbutiti, kar je grajfko gofpudizhno vidil. Tako dobro in tako flabo mu je bilo, de zelo nozh ni mogel fpati in fanjalo fe mu je od Blanfkiga gradu, od gofpodizhne, od ziter, sa ktere je bilo treba ftrune fbe le prefti, de bodo vefelo pele. Zeli drugi dan je hodil ovzhar kakor fanjazh in shelel je zhafu fhe hitreje perute, de bi v pono-žhni tihoti fpet fvojo ljubo gofpodiahno vidil.
Prifhel je vezher. Svesdize fo fe sazhele na nebu vnemati in na snanim oknu je sazhela luzh goreti, ktera je hrepenezhiga Rineta s lilno mozbjo v rasvaline vlekla. Ovzhar je komaj zhakal, jo fpet viditi, pa veuder fe je je vftra-fhil, ko jo je sagledal, bi f s de bi bil vedel sakaf. Tako naf omaga doftikrat v preniifhljevanju lepih nebef in lepe lepe sernlje fpomin, de vfapofvet-noft kmalo mine, in famo mozh nebefhke tolash-be nam daje ferzhnoft in ftanovitnoft.
Kakor vzherej je prepuftil Rino tudi danef fvojo drobnizo sveftimu pfu in je fhel ferzhno k rasvalinam, v ftanizo, kamor ga je tako prijasna luzh vabila in kjer ga je grajfka gofpodizhna tako prijasno zhakala. Gofpodizhna je predla, kolo-
vrat fe je vefelo vertil in gofpodizhna je pela, kakor vzheraj, s fladkim glafam: Sveft in poboshin bodi ti, Potem zhes mefze trikrat tri Terpljenje bridko vfe mini!" Pa kar je sazkel hripov glas to le peti: „Le vari, le vari fe fkerbno ti, Zhe ne te zhes mefze trikrat tri Vfe greva in ferze boli!" Pa gofpodizhna je rekla na to s prijetnim glafam: „Oj ti nefpravjlivi mafhevanja sheljni duh, ali morafh vedno blebetati? Ali fe mu ni ljubesin v sveftim mladim ferzu tako ifkreno vnela, in nimajo moje zitre ftrun, de bodo vefelo -pele v vefelim upanju;" $topiI je Bino sherzhno in pogumno v ftanizo blishe k gofpodizhni, fe ii je prijasno priklonil ter rekel:
„Shlahtna gofpodizhna, ne samerite, de pridem do tu fim v vafho ftanizo; vfigamogozhni ve, de bi mi bilo losheje is fveta kakor k vam ne iti. Tudi gre vam famim tukaj raslozhiti; sakaj zhe rezhete: Pojdi! grem in nikolj vezh fe ne vernem; fhe sdaj zhutim, de shivim. Ako pa rezhete: Oftani! paoftanem in nikakofhno blebetanje hudiga duhanejme ne fpraviod vaf; to vam prifeshem."
Na to ovzharjevo govorjenje je odgovorila gofpodizhna: Oitauj! Kakor omamljen je obftal
Riñó nekaj zhasa, dokler ni goípodizbna vítala, s eno roko njega prijela in mu rekla s njo iti. $erzhno je fhel ovzhar s njo. $hla. in prifhla fta zhes dvorifhe do raspadeniga sidovja. Velike shelesne vrata fo fe odperle s ropotanjam m so-per njegovo voljo ga je grosa fpreleteU, ko je s gofpodizhno Bino notri ftopil. Po dolsih tamnih ftopnizah lita fhla, dokler fta v proftorn, od lampe ilabo rasvitljen hram prifhla. Velike kamnitne podobe fo ftale na okroglih ftavzib okrog in okrog ob sida. Zhudno jih je bilo viditi in vfi fo bili f fvojimi obrasi proti vratam obernjeni. Na njih ob-lizhju je bila shaloft in britkoft in sdelo fe je preplafhenimu ovzharju, de je shivljenje v teh kamnitnih podobah. Na fredi veliziga hrama je bila poftavljena poftelja s dragim fhkerlatam pre-gernjena, na nji je leshal ftar vites, kteri fe je s fmertjo bojeval, sakaj nosh je tizhal v njegovih perfih in sdelo fe je, kakor zhe bi fe is negovih uft tiho sdihvanje flifhald. Dekliza je gledala svefto in shaloftno v ozhi ovzharjove in povedala je ferzhnimu Binetu, de fo te ob tsidu ftoje-zhe podobe njeni fpredniki in de je njeni ozhe bil poslednji tega rodu, de je, de bi fpolnjenju té sakletve, ktero je v hramu gradil kopernezh romar isgovoril, ffvojim otrokam odfhel, najprevo fvoji hzheri, potem pa fam febi nosh v perfi sa-
P
bodil, de bodo vfe te podobe fpet v ljudi fe fpremenile in potem k pokoju priti mogle, ko fe bo shlahten in pobos! -n mladenzh nafhel, ki bo fkosi trikrat tri mefze grajfki gofpodizhni v lju-besni sveft oftal. Tudi romar ne more toliko zhafa pokoja deleshen poftati, dokler ne bodo vitesi Bianfkiga gradu reflieni. V fhtrafiogo je hudimu duhu pripufhetio, refhenje saverati in mladenzha s vfakterimi fleparijami sapaljevati, de fvoje obljube ne fpolni in je fvoji Ijubizi v gradu nesveft,"
Komej je gofpodizhna nehala govoriti, kar fe je saflifhalo ftrafhno fmejanje hudiga duha in ko bi mignil, fo sginile kamnite podobe vitesov, umorjeni vites na fvoji poftelji in ljubesniva de-viza. Komej je nafhel preftrafheni ovzhar pot is globozhine in hitel je k fvoji drobnizi, de bi pozhival.
Vezh kot eno uro je gledal ovzhar po gradu, po ftanizi in po luzbi. Pa saftonj fi je prisade-val, eno ali drugo sagledati. Vfe je sginilo. Dobrodelno fpanje je objelo utrudeniga s fvoji-mi rokami. Drugi dan je ovzharju prepozhafi pretekel in famo takrat mu je bilo bolje, ko fe je nozh priblishevala in ga je upanje tolashilo, de bo mogel s preljubo grafhko gofpodizhno govoriti in jo gledati. V eno mero gleda na vi-
foke ravaline grad«. Vfaka mkuta mu je bila predolga, kar fe mu pokashe po dolgim prizha-kovanju snana luzh. Od vefelja vnet fe je napravil na pot. Kakor perve dve nozhi, je nalile l ovzhar tudi ne/.oj vfe. Gofpodizhna je fe-dela prijasna pri kolovratu in predla slate ftru-ne, na zitrah pa fo I«ie fpredene ftrune she napete. Ko je ferzhni Rino prifhel, ga je prijasno pogledala. Potem je rekel ovzhar gofpodizhni:
„Kako it»» frezhin, ker fmem vafho prelepo podobo v miflih in refnizi gledati. Smehljanje vafhih uft, ki me posdravi, napolnuje moje ferze s vefeljem in me dela zhes vfe frezhniga." Potem ga je opominjala gofpodizbna, ji sveft in terden oftati v ljubesni, ker bo plazhilo veliko, ki ga zhaka. Nobena fkufhnjava nej ga k ne-sveftofti ne sapelje; sakaj hudi duh fi bo vfe prisadjal, refht-rije okainnjenih shlahtnikov ¡¡sav.e-rati. Ko je saljubljeni ovzhar terdno obljubil, de bo sreft oftal in tako njene fprednike in ozheta ji refhil, mu je pomigniia gofpodizhna, s njo iti. In v hram fta fhla, kjer fo podobe vitesov ftale, kjer je na poftelji ftari viies umeraje Jeshal.
Ko je ovzhar v veliki hram ftopil. fe mu je sdelo, de fo podobe oshivljene, sakaj vidiio fe mu je, kakor zhe bi vefelo upajije na njih obra-fili leshalo. Tudi ftari vites r a poftelji je globoko
sdihoval: „Radi bi fhli fkosi shivljeDje v fmert in zhakamo saftonj toliko zhafa na-nj; sdaj je prifhel, upa polni, blagi mladenzh." „To fi ti, blagi mladenzh," je rekla gofpodizhna k Rine-tu obernjena, in folse vefelja fo fe ji lile is votlih ozhi, „Bodi ftanoviten v dnevih fkufhujave," ga je profila in fpuftila dam; Vernil fe je k fvo-ji zhedi nasaj, de bi oftank nozhi v fvoji kozhi pozhival. Komej je sadremal, kar ga sbudi' velik hrum. Vrata njegove male mirne kozhe fo bile rasldmljene in pred njim je ftalo mnogo hudih vojakov s divjimi obrasi, ktere je koj fpos-nal, de fo fovrashniki njegove domazhije, divji Ogri, ki fo tolikrat na Moravfko prirufhili. S poftelje fovvergli vbosiga ovzharja, mu rokesve-sali in vun na polje vlekli, kjer fo omamljeniga na konja vergli in s njim sderjali. V gojsdu fo obftali in sdaj fhe le je vidil Bino, de peljajo divji Ogri tudi mlado, Jilno lepo shenfko fabo, ktera je bila filno sbaloftna. Slo fe je dekliza ovzharju fmilila. Malo nefrezhniga fe je miflil, ko je nevarnoft premiflil, v kteri je bila lepa neboma dekliza. Nozh fe je blishala, ko plane truma moravfkih vojakov is gofhave in po kratkim, pa kervavim boju Ogre sapodi in v gofha-vo raskropi. Boj fe je kmalo is tiftiga mefta dalje vlekel, in dekliza s vjetim Rinetam je oftala
farna fhe pri truplih vbitih. Kino je bil s vervjo svesan. Dekliza ga je refhila.
S globokim sdihljejem in s folsnimi ozhmi je ftopila dekliza framoshljivo k ovzharju ter rekla: „Is najvezhi nevarnofti me je gofpod fi-zer otel, pa farna fim in bres pomozhi na fvetu. Ozheta fo mi fovrashniki ubili, mala kozhiza mi je pogorela in pod milim nebam nimam dobre zhlovefhke dufhe. Kaj mi je ftoriti, kam fe mi je oberniti?"
Odgovoril je ovzhar s ginjenim ferzam: Pojdi s mano, uboga firotizaj ubog paftirzhek fim fam, pa vefel fim in v fvojo kozho fe bom vernik Vfa hvaleshna je odgovarila dekliza: „Rada vam bom s delam fvojih rok, kolikor mi bo mogozhe, flushila." „$i bova she pomagala," je odgovoril dobrodufhni Rino. Seleno vejo fi je s drevefa odtergal in vefelo fta fhla naprej. V pol ure fta prifhla do Rinetove kozhe, ktera je zela oftala, ker fo divji fovrashniki jaderno prezh jahali.
Ptuja dekliza, kteri je bilo Kafkilda ime, je vefelo in prijasno s Rinetam delala. Kakor je fhla uro sa uro, in dan sa dnevam, tako je bila Kafkilda bolj in bolj vefela in ni je bilo fkorej ure, de bi ne bila kake preljube muhe Rinetu naredila; Mladoft ne ljubi nizh bolj, kakor vefelje
in fe sna potolashiti, zhe jo kaj sadene. Kafkii-da je snala mnogo lepih pefmiz, kterim je Rino na ftrune brenkal. V (em nedolshnim vefelju fe je vzhafi primerila, de ga je Kafkilda na jafno zhelo kufhnilo; Sizer fe je v taki priloshnofti Rinetu podoba grajfke gofpodizhne pred ozhi po-ftavila, pa kmalo fo fladke Kafkildine befede ne-pokojno ovzharjevo ferze vpokojile. Pripovedovala mu je, kako je v 12. letu froje ftarofti ffilo hudobnimu duhu odfhla, kteri fe ji je v podobi lepiga mladenzha prikasal in jo je hotel s prilisnjenimi in fladkiini befedami premamiti, zhe bi je ne bil poboshin pufhavnik refhel. To je Kafkilda vezhkrat ovzharju pripovedovala in priftavila, de je bil lepi mladenzh vef njemu podoben, pofebno jo je tudi s tazimi krotkimi vifh-njevimi ozhmi pogledoval. Kafkilda je imela kmalo ovzharja tudi tako v froji oblafti, de vezh nozhi ni is kozhe fhel, de fhe zlo na rasvaline Blanfkiga gradu ni gledal, kjer je fizer luzhka na gofpodizhnim oknu gorela. Temu nafproti fe je pa vidilo, de je Kafkilda vfo fvojo svijazho is ovzharjeve ljubesni fnula, ta fe je pa toliko bolj njenimu prilisovanju vdajal, ker fe fhe popred nikolj s nobeno shenfko ni tako mozhno poprijasnil.
Po kmalo je prifhla Kafkilda do pravize, kfero je njegova tako ljuba grajfka gofpodizhna
imela ; ona je prevsela sdaj oblaft, ktero je popred imela gofpodizhna zhes Rinetovo ferze. In kmalo kmalo ni bres oframotenja, bres teshkiga ferza na preljubo shaloftno gnfpodizhno vezh miflil. Tretji pot je she fonze sa goro fhlo, in sdaj fhe le fi je upal smoteni, sgrevani ovzhar v rasvaline iti.
Ko je pa na-nje pogledal, fe ubogi ovzhar ni mogel joku ubraniti; pa vender ga je s lilo v rasvaline, v ftauizo vleklo, kjer je Iuzhka gorela, ga je vleklo k sali gofpodizhni. Mogel je iti in n^j bi mu flilo sa shivljenje.
S groso je fhel pozhafi v rasvaline in pride v ftauizo; oh kako je bilo vfe tukaj! Vfa objokana je fedela gofpodizhna pri prašnim kolovratu, vfe rasbite fo leshale ljube zitre na tleb. Ko je Rino v ftanizo ftopil, je vftala golpodizh-ua tiho in modro, ga prime s merslo roko in pelje fabo v hram, kjer fo okamnjeni njeni fpred-nikiob sidu ftali, kjer je njeni ozhe napoftelji umeral in ni mogel umreti. $tari, sabcdeni vites je sopet nafvoji poftelji ftokal in gofpodnizhna jejokajepela: „Preljube fi posabil ti, Nesveft fi ljubi bil — Bres frezhe ni shiveti n;i, Ti fam fi tega kriv!"
In ftrafhno krohotanje fe je saflifhlo in s ftrafbnim gromenjem je vie sginilo. Ovzhar je
komej pot ¡s rasvalin nafhel in prifhel vef omamljen v fvojo kozho, kjer ga je f fmeham njegova Kafkilda fprejela, ki fe mu je sdaj prav ger-da sdela. Pa kakfhno novo zhudo fo vidile sdaj njegove ozhi. Na meftu njegove ljubize je bila velika fova, ktere perute fo vezhi in vezhi prihajale, ozhi fe bolj in bolj fvetils in nasadnje je s ftrafhnim krohotanjem kar sginilo, f krokotanjem, podobnim unimu, ktero jeRino v rasvalinah flifbal.
Sdaj fhe le je ovzhar fposnal, kako ga je sviti, hudobni duh goljfal, kteriga saldetev je vi-tese v kamnitne podobe preinenila.
Shaloftno in bridko je bilo sdaj njegovo shivljenje; tako hudo mu je bilo pri ferzu, de fi je doftikrat fmert shelel. Vfako nozh je ftal na ftaro, fivo beko naflojnen in je gledal proti gradu, proti ftanizi, is ktere mu nobena luzh vezh ni hotla pofvetiti fe; saftonj je gledal po gofpo-dizhni, ki fe ni vezh pokasala in fmert fi je shelel, ki bi mu prav prijetna bila.
Svesde fo fe prehajale na obnebju, pa v gradu je oftalo smerej vfe tamno, v ftanizi je bila nozb. Sgrevani ovzhar je tako dolgo shalo-val, dokler fo euega dne ubosiga med njegovimi ovzhizami, ktere je njegov pef varoval, mert-viga nafhli. Njego mertve ozhi fo bile fhe vedno obernjene proti rasvalinami Blanfkiga gradu;
Oznanilo«
Naslednje bukve se po pristavljeni ceili dobivajo:
Ah a s ver, vezhni popotnik Pravlj. 3 fer. Duz. 30 k.
Z h ud a polna podoba Matere boshje v mestu lli-mini na Rimfkim 3 kr. Dutzenii 30 kr.
Jeran, J. L., Sveti Juri ferzhni vojfhak. Serzh-niin flovenfkini mladenzhem. 8 kr.
Jeran, L., Terpljenje pravizhniga in pokora grefii-nika, s nekterimi vezhnimi refnizami in per-godbami 20 kr.
Kerfhanfke drobtinze is shivljenja fvetnikov in drusih poboshnih ljudi 16 kr.
Molitev sa ohranjenje nedolslinosti pred podobo prefvete devize Marije 3 kr. Dutzend 30 kr.
Nafledovanje fvetnikov boshjih. Poduka polne povelti Is shivljenja fvetnikov 45 kr.
Naftran, P. J., fveta pokora ali fedem poftnih pridig, ktere je pridigoval v letu 1846 v Lub-ljani. 16 kr. steif 20 kr.
Ofrezheni kriftjani svojimu novoisvoljenimu vik-fhimu paftirju, Papeshu Piju IX., s popifam volitve, shivljenja in naflopa fvetiga Ozheta IX. Bifdam 8 kr.
Pet fvetih petkov mefza Sufha 12 kr.
Pirhi sa devize, ali molitve in nauki, ktere naj fi poboshna deviza in fleherna pofhtena shena vezhkrat k ferzu usame 6 kr. Ouzend 1 gl.
Refnize perve innarpotrebnifhifvetekerfhanfke katolifhke vere, sa nar manjfhi uzhenze 3 kr.
Shlttr, Dr., Napeljevanje vefolno ali veliko f poved opravljati i2 kr.
§}>ra;ijdek, Shodni Ogovori 1 gl. 20 kr.
$ h m i d a, Kr., Hirlanda bretanjska vojvodnja ali smaga zhednofti in nedolshnofti. Po nem-fbkim 12 kr.
Sveta deviza in dekia Žita. 8 kr.
Shivlfenje fvetiga mladenzha Alojsia Gonza-ga 8 kr.
—	fvete devize Teresije 8 kr.
Sla te bukvize, to je napeljevanje k poboshnimu v shivljenju in k pravi bogoljubnolli 4 kr. Dut-zend 40 kr.
Boj t c k ali pravljica od vitesa ▼ drevo vpieshe-
nega 6 kr.
Z er k vi z a na f kali 3 kr.
O ve igre sa flojčeufko gledifhe: 1. Juran in Sofija, ali Turki pri Sisku. 2. Shtepan Shubizh, ali Bela IV. na Hrovafhkiai 10 kr.
HiIdngardi¿i, svelizhana; dvakrat po nedol-shninr v fmert obfojena zefariza 6 kr.
Kmetiati i» grafina Griselda. Lep isgled po-terpeshfjivofti in ponisbnofli vfim shenam 6 kr.
Ker f lik i raki, sa kratki ehaf. Snake ali anekdote 6 kr.
Malavafhtzh, Fr,, Erasem iS jame. Poveft8kr.
—	Ozhe Grof Radezki o. S. Marfhal, f jeklo-resom i2 kr.
—	Sloveiifk i Siovniza sa perve slovenske shole
v meftih ia na deslieli 12 kr.
Nemfhki Pavliha v flovenfki obleki. Bukve polne i<nefhnih poveft sa kratek zhaf poslovenjene 12 kr.
P do boba prefvete Divize Marie. Poveft 3 kr.
Natifnil Max. Schaber v Postojni.