ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG V CELOVCU R. Z. Z O. J. CELOVEC, PAVLIČEVA 7 - TEL. 21-29 POSLUZlTE SE ZA UTRDITEV IN RAZVOJ GOSPODARSTVA NAŠIH DOMAČIH hranilnic in posojilnic kmečkih gospodarskih zadrug živinorejskih zadrug južnokoroške semenarske zadruge in zadružnih žag V SKUPNOSTI JE MOČ IN USPEH 0^3 ( Vj fe. c> - 3 f KOROŠKI KOLEDAR 1966 Izdala in za!oži*a: Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Tisk: Založnižka in tiskarska družba z o. j. Drava Celovec - Borovlje 1 9 6 6 KOLEDAR LETO 1966 je navadno leto in ima 365 dni oziroma 52 tednov in 1 dan Letni vladar je Jupiter Začetki štirih letnih časov Pomlad se začne 21. marca ob 2. uri in 53 minut. Poletje se začne 21. junija ob 21. uri in 33 minut. Jesen se začne 23. septembra ob 12. uri in 43 minut. Zima se začne 22. decembra ob 8. uri in 29 minut. Mrki v letu 1966 V letu 1966 bo sonce mrknilo dvakrat. Luna ne bo mrčala. Od sončnih mrkov bomo pri nas v Evropi videli le prvega, ki bo 20. maja, ki bo le delen. Spominski dnevi koroških Slovencev Vseslovenski kulturni praznik 8. februarja Obletnica nasilne izselitve slovenskih koroških družin 14. in 15. aprila Obletnica obglavljenja 13. žrtev na Dunaju 29. aprila Cerkveni in državni prazniki Novo leto 1. januarja Sveti trije kralji 6. januarja Velika noč 10. in 11. aprila Praznik dela 1. maja Vnebohod 19. maja Binkošti 29. in 30. maja Sv. Rešnje telo 9. junija Velika g o spoj ni ca 15. avgusta Vsi sveti 1. noven\j?rq Brezmadežni sl^e^d^ecembra Božič 2&^ni>?£.“decembra 11 o imšiur - Kakšno bo vreme Še do danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le kažejo, da je na tem nekaj resnice. Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, je torej še precej dober vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremenskimi napovedmi. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4. — 15. 10.) bo pozimi (16. 10. — 14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če je jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severozapad liku sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali za-padniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku od 227 do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. • 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa če se spremeni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in 22.) malo pomenijo; takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Če Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. JANUAR 1. SOBOTA NOVO LETO SPOMINSKI DNEVI 2. NEDELJA MAKARIJ V3 3. PONEDELJEK GENOVEVA 23. 1. 1909 umrl v Glo- 4. TOREK TIT M1 basnici Franc Leder 5. SREDA TELESFOR M- Lesičjak. ljudski pe- 6. ČETRTEK SV. TRIJE KRALJI snik in pevec 7. PETEK ® VALENTIN < 6. 1. 1946 začetek slo- 8. SOBOTA SEVERIN rS venskih oddaj po ce- 9. NEDELJA JULIJANA lovškem radiu 10. PONEDELJEK PAVEL & 7. 1. 1893 umrl na Du- 11. TOREK HIGIN & naju slov. fizik in 12. SREDA ALFRED r$ znanstvenik Josip Ste- 13. ČETRTEK € VERONIKA n fan 14. PETEK HILARIJ 15. 1. 1914 umrl v Grez- 15. SOBOTA PAVEL <€ 5. SOBOTA ® AGATA fiS 6. NEDELJA DOROTEJA 15? 7. PONEDELJEK ROMUALD & 8. TOREK JANEZ MAT. & 9. SREDA APOLONIJA 10. ČETRTEK SHOLASTIKA r$ 11. PETEK LURSKA M. b. 12. SOBOTA 6 EVLALIJA •ee 13. NEDELJA GREGORIJ 14. PONEDELJEK VALENTIN 15. TOREK JORDAN & 16. SREDA JULIJANA & 17. ČETRTEK FRANČIŠEK KEL. & 18. PETEK SIMEON Čk 19. SOBOTA KONRAD čk 20. NEDELJA O SADOT 21. PONEDELJEK PELIKS 22. TOREK PUST 23. SREDA PEPELNICA 24. ČETRTEK MATIJA 25. PETEK VALBURGA P? 26. SOBOTA MATILDA P? 27. NEDELJA GABRIEL 2. M. B. P? 28. PONEDELJEK J> ROMAN •to SPOMINSKI DNEVI 1. 2. 1944 padel pri Bistrici v Rožu narodni heroj Matija Verdnik-Tomaž 7. 2. 1809 rojen v Goričah v Ziljski dolini Matija Majar Zilj.ki 8. 2. 1849 umrl pesnik France Prešeren 8. 2. 1959 umrl v Celovcu Josef Friedrich Perkonig 14. 2. 1867 rojen pri Sv. Neži gospodarski organizator kor. Slov. Valentin Podgorc 18. 2. 1950 umrl Lovro Kuhar — Prežihov Varane 27. 2. 1929 umrl v Ro-žeku ak. slikar Peter Markovič 28. 2. 1921 ustanovitev Zveze slovenskih zadrug v Celovcu fD. ft)ajar211jslVt Če na svečnico prej kapne od strehe kakor od sveče, bo dobro leto. — Sv. Matija led razbija, če ga ni, pa ga naredi. — Če konec meseca veter razsaja, dobra letina prihaja. Q 20. 2. ob 11.49 uri 5 28. 2. ob 11.15 uri © 5. 2. ob 16.58 uri G 12. 2. ob 9.53 uri 6. TEDEN 7. TEDEN 7 V v 8. TEDEN I MAREC 1. TOREK 2. SREDA 3. ČETRTEK 4. PETEK 5. SOBOTA 6. NEDELJA 7. PONEDELJEK® 8. TOREK 9. SREDA 10. ČETRTEK 11. PETEK 12. SOBOTA 13. NEDELJA 14. PONEDELJEK € 15. TOREK 16. SREDA 17. ČETRTEK 18. PETEK 19. SOBOTA 20. NEDELJA 21. PONEDELJEK 22. TOREK © 23. SREDA 24. ČETRTEK 25. PETEK 26. SOBOTA 27. NEDELJA 28. PONEDELJEK 29. TOREK D 20. SREDA 31. ČETRTEK ALBIN M KAREL •C KUNIGUNDA •c KAZIMIR g? EVZEBIJ fiš? PERPETUA IN FEL. & TOMAŽ AKVINSKI & JANEZ OD BOGA rs FRANČIŠKA R. n 40 MUČENČEV 'ce SOFRON1JA 'ce GREGORIJ VEL. TEODORA & MATILDA & KLEMEN M. ti HILARIJ IN TAC. JEDERT CIRIL JER. JOŽEF FELIKS BENEDIKT LEA, KATARINA OTON, FELIKS GABRIEL MARIJINO OZN. P? EMANUEL P? RUPERT M JANEZ K. M- CIRIL < JANEZ KL. MODEST 15$ SPOMINSKI DNEVI 4. 3. 1844 rojen na Muljavi pisatelj Josip Jurčič 12. 3. 1912 rojen v Lobniku narodni heroj France Paslerk-Lenart 16. 3. 1853 rojen v Za-pužah na Gorenjskem zgodovinar Josip Apih 17. 3. 1854 rojen na Cestah pri Rogatcu slovničar Josip Len-dovšek 18. 3. 1414 zadnje ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku 24. 3. 1835 rojen v Sl. Petru pri Celovcu lizik in znanstvenik Josip Stefan 29. 3. 1918 umrl v Celovcu kipar Alojzij Progar 30. 3. 1871 umrl v Celovcu slikar Marko Pernhart (Pernat) Ce na 40 mučenikov dan ni lep, tudi štirideset dni potem ne bo. — Sv. Gabriela (24.) če zmrzuje, potlej slana nič več ne škoduje. — Ce v sv. Rupertu (27.) lepi dni, se seno lepo suši. ® 7. 3. ob 2.45 uri 5 14. 3. ob 1.19 uri © 22. 3. ob 5.45 uri 5 29. 3. ob 21.43 uri 10. TEDEN 11. TEDEN 12. TEDEN APRIL 1. PETEK HUGO RS SPOMINSKI DNEVI 2. SOBOTA FRANČIŠEK P. & 3. NEDELJA CVETNA NEDELJA & 4. 4. 1943 padel pri Me- 4. PONEDELJEK IZIDOR žici narodni heroj 5. TOREK © VINCENCIJ n France Paislenk-Lenad 6. SREDA SIKST P. 4. 4. 1943 ustanovljen 7. ČETRTEK VEL. ČETRTEK tflE prvi koroški partizan- 8. PETEK VEL. PETEK ski bataljon 9. SOBOTA VEL. SOBOTA & 5. 4. 1894 rojen v Do- 10. NEDELJA VELIKA NOČ lah obč. Brdo naro- 11. 12. PONEDELJEK TOREK «[ VEL. PONEDELJEK JULIJ s? dopisec in politik Vinko Moderndorfer 13. SREDA HERMENEGILD 14. ČETRTEK JUSTIN 11. 4. 1912 umrl v Ce- 15. PETEK ANASTAZIJ ek lovcu pisec Miklove 16. SOBOTA BENEDIKT XT=Ti> Zale, dr. Jakob Šket 17. NEDELJA RUDOLF 14. in 15. 4. 1942 na- 18. PONEDELJEK APOLONIJ silna selitev sloven- 19. TOREK LEON IX. skih družin s Koroške 20. SREDA NEŽA MONTEP. v rajh 21. ČETRTEK ANZELM 24. 4. 1961 umrl v Pre- 22. PETEK SOTER IN GAJ valjah publicist dr. 23. SOBOTA VOJTEH M Josip Šašel 24. NEDELJA JURIJ M 27. 4. 1941 ustanovitev 25. PONEDELJEK MARKO Osvobodilne fronte 26. TOREK KLET IN MARCEL -C slovenskega naroda 27. SREDA CITA < 29. 4. 1943 obglavljenih 27. ČETRTEK 5 PAVEL OD KRIŽA 13 na smrt obsojenih 29. PETEK PETER kor. Slovencev, žrtev 30. SOBOTA KATARINA SL. fašističnega terorja 14. TEDEN 15. TEDEN 16. TEDEN 17. TEDEN \ MAJ 1. NEDELJA DELAVSKI PRAZNIK & 2. PONEDELJEK ATANAZIJ n 3. TOREK NAJD. KRIŽA n 4. SREDA @ FLORIJAN 5. ČETRTEK IRENEJ •eE 6. PETEK JANEZ 'd 7. SOBOTA STANISLAV 8. NEDELJA MIHAEL &t 9. PONEDELJEK GREGOR NAG. & 10. TOREK ANTON & 11. SREDA FRANČIŠEK čk 12. ČETRTEK 6 PANKRACIJ 13. PETEK SERVACIJ 14. SOBOTA BONIFACIJ >cc*> 15. NEDELJA ZOFIJA X^> 3GX 16. PONEDELJEK JANEZ NEP. X® 17. TOREK BRUNO 18. SREDA ERIK & 19. ČETRTEK VNEBOHOD P* 20. PETEK © BERNARDIN M- 21. SOBOTA FELIKS KANT. 22. NEDELJA EMIL 'M- 23. PONEDELJEK JANEZ ROS. •C 24. TOREK JOHANA 25. SREDA URBAN 1. 26. ČETRTEK FILIP NERI 27. PETEK 5 BEDA Č. £/ 28. SOBOTA AVGUŠTiN & 29. NEDELJA BINKOŠTI n 30. PONEDELJEK BINK. PONEDELJEK rz 31. TOREK ANGELA DEVICA SPOMINSKI DNEVI 1. 5. mednarodni praznik dela 1, 5. 1827 umrl v Celovcu pesnik Franc Grundlner 2. 5. 1852 rojen v Mestinju pisatelj povesti »Mlklova Zala” dr. Jakob Šket 8. 5. 1945 kapitulacija Hitlerjeve Nemčije 10. 5. 1876 rojen na Vrhniki pisatelj Ivan Cankar 11.5. 1784 rojen no Potoče v Ziljski dolini pesnik in jezikoslovec Urban Jam k 14. 5. 1953 ustanovljena slovenska kmetijska šola v Podravljah 15. 5. 1955 podpisana na Dunaju avstrijska državna pogodba 27. 5. 1821 umrl na Bistrici pri Št. Jakobu v R. ljudski pesnik in tkalec Miha Andreas Če je majnika lepo, je dobro za kruh in meso. — Če sušeč suši, aprila deži in majnik hladi, kašte, omare in sode polni. — Velikega travna če pogosloma grmi, kmet se dobre letine veseli. ® 4. 5. ob 22.01 uri © 20. 5. ob 10.42 uri 6 12. 5. ob 10.42 uri D 27. 5. ob 9.50 uri ,1?. TEDEN 20. TEDEN 21. TEDEN JUNIJ FELIKS -« 1. SREDA 2. ČETRTEK 3. PETEK ® 4. SOBOTA 5. NEDELJA 6. PONEDELJEK 7. TOREK 8. SREDA 9. ČETRTEK 10. PETEK 11. SOBOTA e 12. NEDELJA 13. PONEDELJEK 14. TOREK 15. SREDA 16. ČETRTEK 17. PETEK 18. SOBOTA © 19. NEDELJA 20. PONEDELJEK 21. TOREK 22. SREDA 23. ČETRTEK 24. PETEK 25. SOBOTA 5 26. NEDELJA 27. PONEDELJEK 28. TOREK 29. SREDA 30. ČETRTEK PETER KLOTILDA FRANČIŠEK CER. SV. TROJICA Št NORBERT Št ROBERT ek MEDARD ek REŠNJE TELO MARGARETA KR. BARNABA JANEZ ANTON PAD. BAZILIJ P? VID P? FRANČIŠEK R. P? ADOLF frk EFREM. M JULIJANA -E SILVERIJ -E ALOJZIJ 18? AHACU Z8? AGRIPINA & KRES & VILJEM n JANEZ IN PAVEL n HEMA ■« IRENIJ S^> ELIZABETA VERONIKA AMALIJA rf? OLGA MOHOR IN FORT P? ANAKLET BONAVENTURA n VLADIMIR M- DEV. MAR. K. -E ALEŠ -E MIROSLAV 53? VINCENCIJ 53? MARJETA s; PRAKSEDA & MARIJA MAGD. & APOLINARIJ n KRISTINA r$ JAKOB 'cg ANA MATI M. D. RUDOLF M VIKTOR MARTA & ABDON IN SENEN & IGNACIJ inf SPOMINSKI DNEVI 2. 7. 1866 rojen v Ro-žeku Peter Markovič, akademski slikar 6. 7. 1824 rojen v Zgornjih Medgorjah slikar Marko Pernhart (Pernat) 10. 7. 1942 vojni zločinec Maier Kaibilsch napovedal v Celovcu iztrebljenja kor. Slovencev 22. 7. 1941 nacisti likvi-d rali slov. zadruge na Koroškem ter razpustili Zvezo slov. zad.ug v Celovcu 22. 7. 1941 Dan vdaje slovenskega naroda 25. 7. 1886 umrl Primož Trubar 26. 7. 1914 Začetek prve svetovne vojne 31. 7. 1891 umrl v Pragi narodni buditelj in jezikoslovec Matija Majer-Ziljski Če sv. Marjete deževalo bo, težko boš pod streho spravil seno. — Kakor se kaže vreme ta dan (10.), tako bosta mali in veliki srpan. — Jakobova ajda in Ožbollova repa je malokdaj lepa. © 2. 7. ob 20.36 uri © 18. 7. ob 5.30 uri 6 10. 7. ob 22.43 url i 24. 7. ob 20.00 uri 28. TEDEN 29. TEDEN 30. TEDEN X AVGUST 1. PONEDELJEK® VEZI SV.PETRA SPOMINSKI DNEVI 2. TOREK PORCIJUNKULA 3. SREDA LIDIJA 5. 8. 1890 rojen v Bo- 4. ČETRTE DOMINIK rovljah pesnik in pi- 5. PETEK MARIJA SNEŽNA satelj sporazumeva- 6. SOBOTA GOSPODOVO S. z? nja Josef Friedrich 7. NEDELJA KAJETAN rf? Perkonig 8. PONEDELJEK CIRIJAK 4. 8. 1727 rojen v Grab- 9. TOREK € ROMAN £2? štanju filolog Ožbald 10. SREDA LAVRENCIJ £3? Gutsman 11. ČETRTEK TIBURCIJ M 9. 8. 1946 ustreljena v 12. PETEK KLARA M Železni Kapli od 13. SOBOTA HIPOLIT IN KAS. *€ angleškega vojaka 14. NEDELJA EVZEBIJ »E Oraže Amalija-Tat- 15. PONEDELJEK VNEBOVZ. M. B. jana 16. TOREK © JOHIM 10. 8. 1873 rojen na Žili 17. SREDA HIACINT & pri Beljaku pesnik in 18. ČETRTEK HELENA & prozaist dr. Franc 19. PETEK LUDOVIK n Eiie. 20. SOBOTA BERNARD rs 10. 8. 1893 rojen v Kot- 21. NEDELJA IVAN 'd ljah Lovro Kuhar- 22. PONEDELJEK BREZM. SRCEM. Prežihov Voranc 23. TOREK $ FILIP IN BENECIJ ik 16. 8. 1942 stopi šta- 24. SREDA JERNEJ šk jerski bataljon na ko- 25. ČETRTEK LUDOVIK tS roška tla 26. PETEK CEFERIN & 25. 8. 1938 umrl v Ško- 27. SOBOTA JOŽEF KAL. & cijanu na posledicah 28. NEDELJA AVGUŠTIN ik zastrupitve Vinko Po- 29. PONEDELJEK OBGL. JAN. KR. & ljanec, narodni budi- 30. TOREK ROZA LIM. telj in deželni posla- 31. SREDA ® RAJMUND «S£5< nec Ce se avgusta po gorah kadi, kupi kožuh za zimske noči. — Po vremenu sv. Jerneje1 (24.) rada vsa jesen se na-rejev — Srpana če veter zvedri, vreme dolgo še trpi. @ 1. 8. ob 10.05 uri € 9. 8. ob 13.56 uri O 16. 8. ob 12.48 uri $ 23. 8. ob 4.02 uri ® 31. 8. ob 1.34 uri f losef -C Perko 32. TEDEN 33. TEDEN 34. TEDEN SEPTEMBER 1. ČETRTEK 2. PETEK 3. SOBOTA 4. NEDELJA 5. PONEDELJEK 6. TOREK 7. SREDA 8. ČETRTEK C 9. PETEK 10. SOBOTA 11. NEDELJA 12. PONEDELJE 13. TOREK 14. SREDA © 15. ČETRTEK 16. PETEK 17. SOBOTA 18. NEDELJA 19. PONEDELJEK 20. TOREK 21. SREDA D 22. ČETRTEK 23. PETEK 24. SOBOTA 25. NEDELJA 26. PONEDELJEK 27. TOREK 28. SREDA 29. Četrtek @ 30. PETEK EGIDIJ X^> <5^3* STEFAN DOROTEJA ROZALIJA g? LAVRENCIJ £5? CAHARIJA g? MARKO M ROJSTVO D. M. ■jHb PETER KLAVER -C NIKOLAJ TOL. ■E HIACINT IME MARIJINO KS NOTBURGA & POVlS. SV. KRIŽA & MARIJA 7 ŽALOSTI n LJUDMILA r$ LAMBERT 15 JANUARIJ IS JOŽEF i* EVSTAHIJ MATEJ i* TOMAŽ VIL. & LINUS & RUPERT čk KLEOFA & CIPRIJAN IN J. ek KOZMA IN DAM. mi VENCESLAV MIHAEL HIERONIM SPOMINSKI DNEVI 5. 9. 1872 ustanovljena — »Posojilnica St. Jakobska v Rožu 11. 9. 1957 otvoritev Državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v Celovcu 16. 9. 1916 rojen na Bistrici v Rožu narodni heroj Matija Ver-dnik-Tomaž 16. 9. 1936 umorjen kot žrtev napada šovinistov pevec in prosvetni delavec Miha Habih z Ruta pri Hodišah 18. 9. 1869 umrl v Celovcu slovničar in književni organizator Anton Janežič 18. 9. 1870 veliki tabor v Žopračah pri Vrbi 28. 9. 1762 rojen na Bistrici pri St. Jakobu v R. ljudski pesnik in tkalec Miha Andreaš Če je sv. Matevž (21.) vedren, prijetna bo po mali maši kosi, ta za pečjo suši. © 14. 9. ob 20.13 uri (f 8. 9. ® 29. 9. ob 17.47 uri $ 21. 9. jesen. — Kdor ob 3.07 uri ob 15.25 uri 36. TEDEN 37. TEDEN 38. TEDEN OKTOBER 1. SOBOTA 2. NEDELJA REMIGIJ ANGELI VARUHI SPOMINSKI DNEVI 3. PONEDELJEK TEREZIJA D. J. P? 1. 10. 1943 Prvo zase- 4. TOREK FRANČIŠEK ASIŠKI M danje odposlancev 5. SREDA PLACID M- slovenskega naroda v 6. ČETRTEK BRUNON -E Kočevju 7. PETEK C KRALJ M. D. 4E 10. 10. 1920 glasovanje 8. SOBOTA BRIGITA < v coni A na južnem 9. NEDELJA JANEZ Koroškem 10. PONEDELJEK FRANČIŠEK B. G® 12. 10. 1944 zverinsko 11. TOREK MATER M. D. & mučenje in usmrtitev 12. SREDA MAKSIMILIJAN S korošKlh partizanov 13. ČETRTEK EDVARD r$ na Komelnu pri Pli- 14. PETEK © KALIST n berku 15. SOBOTA TEREZIJA ■-s. 17. 10. 1908 otvorjen 16. NEDELJA GAL '-rr> 19. PONEDELJEK } URBAN V. 20. TOREK EVGENIJ IN MAK 21. SREDA TOMAŽ 22. ČETRTEK DEMETRIJ 23. PETEK VIKTORIJA ?? 24. SOBOTA ADAM IN EVA P? 25. NEDELJA BOŽIČ ** 26. PONEDELJEK ŠTEFAN ** 27. TOREK ® JANEZ EV. •6E 28. SREDA NED. OTROČIČI < 29. ČETRTEK TOMAŽ 30. PETEK DAVID IS? 31. SOBOTA SILVESTER RS SPOMINSKI DNEVI 2. 12. 1860 rojen v Mostah politik, poslanec France Grafenauer 2. 12. 1868 rojen na Planini na Notranjskem harmonizafor kor. nar. pesmi, Oskar Dev 3. 12. 1800 rojen na Vrbi pesnik France Prešeren 3. 12. 1833 rojen v Globasnici ljudski pesnik in pevec Franc Le-der-Lesičjak 11. 12. 1918 umrl pisatelj Ivan Cankar v Ljubljani 15. 12. 1935 umrl v Mostah polibk in poslanec France Grafenauer 19. 12. 1828 rojen v Lesah slovničar in knjižni organizator Anton Janežič ESl I 'i - ',3 j^rance 6' auer Grudna mraz in sneg žita dosti prek in prek. — Kakršni so dnevi od sv. Lucije (13.) do Božiča, taki bodo meseci v prihodnjem letu. — Sveti dan vetrovno, ob letu bo sadja polno. 9 12. 12. ob 4.13 uri $ 19. 12. ob 22.41 uri ® 27. 12. ob 18.43 uri 5. 12. ob 7.22 uri 49. TEDEN 50. TEDEN 51. TEDEN _/\}apis na na^tobniku natodnik ketojev Oton Župančič: Domovina je ena nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt. Svobodi predani za borbo smo zbrani, in kaj je življenje in kaj je smrt? Bodočnost je vera! Kdor zanjo umira, se vzdigne v življenje, ko pade v smrt. Zvezni predsednik Franz Jonas dne 28. aprila 196J v Železni Kapli; »Zelo sem srečen, ko prihajam v 'južni del dežele in izredno me veseli, da sta me tukaj sprejela dva naroda. Pozdravljam vale medsebojno sodelovanje, ki je lahko vzor ne le ostalim občinam južne Koroške in sploh vsem dvojezičnim občinam v Avstriji, marveč tudi zgled pri graditvi bodoče združene Evrope. Vse tiste, ki sejejo mržnjo med narodi, pa pozivam, naj se vključijo v to sodelovanje in pomagajo graditi lepšo bodočnost. Strpnost napram drugomislečim nas je naučila strpnosti tudi na-pram Avstrijcem drugega materinega jezika; zato pa je predvsem za tiste dežele, ki bi ob zopetni poživitvi narodnostne nestrpnosti posebno trpele, potrebno, da se v naši državi ohranita politično sožitje in strpnost.* Zvezni kancler dr. Klaus dne 9. maja 1965 v Celovcu: »Pri obravnavanju manjšinskih vprašanj sta važni predvsem dve stvari: prvo je medsebojno zaupanje, drugo pa je prepričanje, da je treba manjšine ohraniti, kajti Avstrija v njih \ne vidi bremena marveč obogatitev. Na Koroškem avtohtono živi tudi slovensko ljudstvo, ki hoče ostati zvesto svojemu jeziku, zato se moramo truditi, da bo Koroška majhen p/imer velike združene Evrope.* Deželni glavar Hans Sima dne 14. marca 1965 v koroškem deželnem zboru; »Naša dejanja morajo temeljiti na človečanskem mišljenju. Obmejna lega Koroške zahteva moderno in evropsko mišljenje, kar hkrati pomeni, da se odpovemo ne več sodobnemu narodnostnemu boju in manjšini brez pridržkov priznamo pravice, ki jih le-ta zahteva.* Program Zveze slovenskih organizacij na Koroškem o narodno-političnih in gospodarskih vprašanjih slovenske narodnostne skupnosti Naša koncepcija manjšinske politike izhaja iz stališča, da je rešitev narodnostnih vprašanj v današnjem času v prvi vrsti stvar zrelosti notranjega demokratičnega razvoja v posamezni državi, pri čemer pada na narodno večino tudi večja odgovornost. Pri tem pa nikakor ne smemo prezreti dejstva, da v našem primeru obstoja tudi mednarodna konvencija, ki zahteva pri obravnavanju odprtih vprašanj tudi upoštevanje zunanjepolitičnih aspektov. V vsakem primeru pa mora biti manjšina subjekt in ne le predmet obravnavanja. Izhodišče in osnova vseh naših zahtev mora biti Spomenica koroških Slovencev z dne 15. oktobra 1955, nastala v skupnem posvetu, obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev in izročena zvezni vladi na Dunaju ter štirim zavezniškim silam — podpisnicam Državne pogodbe in Jugoslaviji. Na njej slonijo vse poznejše skupne spomenice in vloge in številna prizadevanja za uresničitev vsebovanih zahtev in predlogov v teku desetih let od njenega nastanka. Iz oddaljenosti desetih let lahko ugotavljamo, da so v Spomenici in v poznejših vlogah vladi iznešeni pogledi in predlogi ustrezali svojemu času, svojemu posebnemu in pa splošnemu namenu, da je desetletna izkušnja potrdila njihovo upravičenost, njihov realizem in smotrnost in — kar je najpomembnejše — da so v bistvu ohranili veljavo tudi še danes. V tej zvezi priznavamo, da je bilo v zadnjem desetletju doseženih nekaj uspehov in več ali manj rešenih nekaj vprašanj v zvezi s položajem slovenske narodnostne Koledar 3 33 skupnosti na Koroškem. Prav tako pa ne moremo prezreti, da smo bili v preteklem desetletju postavljeni tudi pred nekatera izvršena dejstva, ki so nasprotna duhu, v katerem je bila naša Spomenica zasnovana in sestavljena; dejstva, ki so hudo udarila po demokratičnih pridobitvah naše koroške domovine v letih neposredno po vojni in ki so nas prizadele v najbolj življenjskih vprašanjih. V mislih imamo predvsem odpravo naprednega sistema enotnega splošnega dvojezičnega šolstva na ozemlju, kjer avtohtono bivamo skupaj z našimi sodeželani in sodržavljani nemškega jezika. Vse to upravičenosti in aktualnosti duha in namena Spomenice koroških Slovencev ne odpravlja, ampak le še bolj potrjuje. Če se je kljub temu Zveza slovenskih organizacij na Koroškem odločila, da ob 20-letnici osvoboditve avstrijske republike, ob 10-letnici svobodne in neodvisne Avstrije, ob izkušnjah desetletnega prizadevanja za uresničitev člena 7 Državne pogodbe v smislu in duhu Spomenice koroških Slovencev sprejme nove obveznosti in smernice v obliki novega programa, potem ne zato, ker bi mislila, da je napočila potreba po nekakšni reviziji naših dosedanjih pogledov, ampak zaradi čuta odgovornosti do sebe samih, do domovine republike Avstrije, do njenega bodočega razvoja, v katerem vidimo tudi našo bodočnost, do njenega mednarodnega položaja, ki ga želimo čim bolj utrjenega kot prispevek k lastni in splošni varnosti. Narodno-politični pogledi in smotri Osnova naše narodno-polilične koncepcije je dejstvo, da smo koroški Slovenci avstrijski državljani, ki imamo do države enake obveznosti kakor vsi ostali državljani, ki nam pa grejo tudi enake pravice kakor vsem ostalim. Pri tem še posebno opozarjamo na stališče sodobne pravne znanosti, da načelo enakosti pred zakonom in enakosti pravic državljanov v narodnostnih vprašanjih ni zgolj deklaracija formalne enakosti, ampak da vsebuje tudi jamstvo manjšini za dejansko enakopravnost. Iz tega načela smo se pred desetimi leti tudi odločili, da ne tvorimo več formalno lastne nacionalne politične stranke, marveč se kot polnopravni državljani zavestno vključimo v splošno avstrijsko družbeno dogajanje in državno življenje in se v tem okviru trudimo ne le za splošni družbeni napredek, ampak tudi za uresničenje naših narodnih pravic in potreb. S tem ne odstranjujemo le v lastnih vrstah zagledanosti v lastno narodnost in z njo povezano nevarnost izolacije od splošne družbe, v kateri živimo, marveč s svojim pozitivnim sodelovanjem na vseh področjih javnega življenja doprina-šamo svoj del k demokraličnemu razvoju avstrijske družbe in države. S svoje strani smo pripravljeni in bomo stremeli za tem, da pozitivno in so-usfvarjalno sodelujemo na vseh področjih družbenega dogajanja tako pri oblikovanju politične volje v avstrijskih demokratičnih strankah, v občini, deželi in državi, v stanovskih združenjih, v sindikalnih gibanjih, v drugih družbenih organih, v upravi, pa tudi v kulturnem in gospodarskem prizadevanju dežele in države. Ro drugi strani pa pričakujemo, da pokaže tudi večinski narod razumevanje za naše težnje, da spozna njihovo upravičenost in pa koristnost za celoto naše republike in jih zato podpre; pričakujemo, da nastopi proti poskusom tistih, ki hočejo v duhu zastarelih etnocentričnih predsodkov zavirati potrebni razvoj k strpnosti in medsebojnemu zbližanju v korist demokratičnega razvoja v deželi. Za uresničitev takega širokega sodelovanja v družbi namreč ne zadostujeta le dobra volja in dejanska pripravljenost na naši strani, marveč morajo biti dane tudi realne možnosti za učinkovito in enakopravno sodelovanje. Zato zahtevamo sorazmerno upoše-vanje tudi naših ljudi pri zakonodajnih, izvršnih in sodnih oblasteh in končno-veljavno odpravo nepisanega zakona, ki na Koroškem še vedno ovira enakopravno upoštevanje državljanov slovenskega jezika. Mimo tega polnovrednega sodelovanja v okviru splošnega družbenega in državnega življenja pa zahtevamo na osnovi pravic iz državne pogodbe, na osnovi določil senžermenske pogodbe in na osnovi člena 19 državnega temeljnega zakona in drugih ustav- nih določil izrecno možnost soodločanja pri zadevah, ki se nanašajo na bistvena vprašanja slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. V tej zvezi poudarjamo, da sodobna napredna koncepcija o pravicah nacionalnih skupin le-fe pravice ne dela odvisne od številčne moči narodnostne skupine, marveč načelno priznava zaščito in enakopravnost sleherni manjšini ne glede na njeno številčno moč in kulturno raven. Zato z vso odločnostjo odklanjamo tako imenovano ugotavljanje manjšine, ker pomeni v bistvu nevarno diskriminacijo in v zadnji konsekvenci poskus ogrožanja in likvidacije manjšine. Ozemlje s slovenskim in mešanim prebivalstvom je poznano in priznano tudi že z zakonskimi akti in raznimi ukrepi vlade, narodna pripadnost pa je po avstrijski pravni praksi vprašanje objektivnega statusa in ne zgolj zavesti, zaradi česar zahtevamo priznanje prisotnosti slovenskega prebivalstva tudi v javnih topografskih napisih, na označbah uradov in v ustvaritvi legalne možnosti, da se naš človek v poslovanju z oblastmi lahko poslužuje tudi slovenskega uradnega jezika. V tej zvezi zahtevamo tudi spremembo in razširitev zakona o uporabi slovenskega uradnega jezika pri sodiščih zlasti glede njegove krajevne veljavnosti. Vse dvojezične uradnike pa je podobno kakor učitelje z dohodki k plači treba stimulirati za njihovo večjo storilnost. Izkušnje zlasti v zadnjem dsse letju so pokazale, da formalno zajamčena enakopravnost posameznega pripadnika narodnostne skupine ne zadostuje Koledar 3* 35 in da ob formalni zaščiti zgolj posameznika za narodnostno skupino ni ne prave varnosti ne prave možnosti razvoja v narodno-kulturnem pogledu, če ni zaščitena tudi skupina kot celota. V smislu člena 19 državnega temeljnega zakona zahtevamo zato zaščito in enakopravnost upoštevanje naše narodnostne skupine kot celote. Že predvojni kongresi nacionalnih manjšin, ki so v začetku kot predstavništvo manjšine priznali le v politična telesa izvoljene predstavnike, so prišli do spoznanja, da je nemogoče, od manjšine, ki se noče formirati kot politična stranka, zahtevati tako formacijo zgolj zaradi možnosti soodločanja, marveč je treba v takem primeru najti za manjšinsko predstavništvo drugačno kvalifikacijo. Današnja federacija evropskih manjšin priznava takšno kvalifikacijo centralnim manjšinskim organizacijam. Tudi sodobna manjšinsko-pravna literatura kaže glede tega vprašanja podobno smer in tendenco. Zato gre naša zahteva za tem, da se slovenskima centralnima organizacijama, ki sta podpisali Spomenico koroških Slovencev in edini v zadnjih desetih letih vedno spet branili slovenske narodne interese ter iniciativno predlagali realne možnosti za rešitev, tudi formalnopravno prizna status zakonitih predstavnikov slovenske narodnostne skupine na Koroškem, kar konec konca pomeni samo legalizacijo dejanskega stanja in dosedanjega ukrepanja. Le-ti naj bi aktivno soodločali pri vseh vprašanjih, ki zadevajo pravice in interese slovenske narodnostne skupine na Koroškem. Ker pa tudi v primeru takega formalnega priznanja njunega predstavništva za manjšino ti dve organizaciji ne bi mogli biti v stalnem kontaktu z vlado, na osnovi desetletne izkušnje za učinkovito reševanje odprtih vprašanj predlagamo formiranje stalne komisije iz predstavnikov zvezne in deželne vlade ter obeh slovenskih centralnih organizacij, ki bi se redno sestajala, analizirala položaj, iskala možnosti sporazumnih rešitev za odprla vprašanja in dajala tozadevne predloge zvezni ali deželni vladi, da jih posreduje pristojnim zakonodajnim forumom v pretres in sklepanje. Pri vsem našem prizadevanju pa nam je jasno, da je naše vprašanje nujno povezano z razvojem demokratizacije ostalega družbenega življenja v državi. Zato smo prepričani, da bomo ob doslednem podpiranju demokratičnih in socialnih teženj avstrijskega delovnega človeka našli tudi v njem razumnega pobornika za naše pravice, ki se bo z nami vred zoperstavil nevarnim pojavom še vedno žive nesodobne šovinistične miselnosti. Zavestno in iskreno se hočemo vključevati v splošno družbeno In državno življenje republike Avstrije, pri tem pa se zavedamo tudi svoje naravne pravice in obenem dolžnosti, da vzdržujemo žive stike tudi z našo narodno celoto. Neposredno na meji smo in zato globoko zainteresirani na čim bolj razsežnem vsestranskem dobrososedskem sodelovanju med Koroško in Slovenijo ter med Avstrijo in Jugoslavijo, ker se zavedamo, da so dobrososedski odnosi med sosednima državama jamstvo za uspešen razvoj in pozitivno reševanje tudi naših problemov. Prav razvoj v povojnih letih kaže, da široko odprta meja ni več ločnica med narodi, marveč da obratno odpira možnosti širokih osebnih in družbenih stikov ter vsestransko oplaja in bogati družbeno skupnost na stikališču sosednih narodov. Napredni svet vsebolj spoznava, da narodnosti pomenijo bogatitev splošne družbe in da zato predstavljajo vrednote. Iz tega razloga zato tudi obsoja pojave škodljivega ozkosrčnega nacionalizma, ki pozna le svojo narodnost in stremi za raznarodovanjem vsake druge narodnostne skupine, pa tudi pojave lažnega inter-nacionalizma, ki ne računa z nacionalnimi posebnostmi. Kot manjšina hočemo tvoriti most žive povezave med sosednima narodoma in svoj del prispevati k utrditvi mirnih in prijateljskih odnosov ter mirnega sožitja na meji v korist miru in zbliža-nja med narodi. Kulturni pogledi in smotri Za vsak narod je prvenstveno in življenjsko vprašanje ureditev šolstva. Slej ko prej smo prepričani, da je za ozemlje z mešanim prebivalstvom najbolj demokratična šolska ureditev obvezna dvojezična šola tako za otroke narodne manjšine kot za otroke ve- činskega naroda. Le taka skupna vzgoja lahko prispeva k medsebojnemu spoznavanju, ki je pogoj za razvijanje in krepitev medsebojnega spoštovanja in prijateljskega sodelovanja. Različni pojavi nacionalne nestrpnosti že med šolsko mladino v zadnjih letih potrjujejo to naše stališče. Zato še vedno želimo, da bi vlada upoštevala številne noše predloge za spremembo tako imenovanega manjšinskega šolskega zakona in iskala možnosti sporazumne rešitve. Dokler pa ne pride do take spremembe, z vso odločnostjo zahtevamo dosledno izvajanje veljavnega šolskega zakona, da bo dejansko zagotovljena vsem slovenskim otrokom priuči-fev materinščine. Poudarjamo, da je vprašanje narodnosti tudi vprašanje objektivnega statusa in zgolj priznanje k narodnosti, ki ne odgovarja dejanskemu stanju, ne more biti podlaga tvornega razmerja med večinskim narodom in manjšino, ki mora v tem razmerju najti svojo varnost in vse pogoje za neovirano rast. Če oblast torej zahteva kot kriterij priznanje, mora tudi skrbeti, da le-to odgovarja objektivnemu stanju. Dejansko stanje pr: šolskih prijavah pa kaže, da najmanj dve tretjini slovenskih otrok nista prijavljeni k dvojezičnemu pouku in s tem ne uživata pravice in ugodnosti osnovnega pouka v materinščini. Ob jasnih določilih državne pogodbe, člena 19 državnega temeljnega zakona in raznih tozadevnih deklaracij OZN zato skrb za to, da naj starši s prijavami zagotovijo, da bodo otroci res polnoštevilno deležni pouka v materinščini, ne more biti samo stvar manjšine odnosno njenih interesnih organizacij, ampak je tudi stvar državnih oblasti in organov v smislu obveznosti države, da mora skrbeti za pouk otrok manjšine tudi v materinščini. Zato mora skrbeti, da načelo skupne vzgoje otrok v enotnih šolah v dvojezičnih šolskih okoliših, ki je sprejeto v zakonu in ki ga tudi manjšina vselej zastopa kot dragoceno pot za medsebojno razumevanje in strpnosti, dobi svojo pravo veljavo v šolski praksi. V tej zvezi zahtevamo končno jasne predpise glede prijavljanja in odjavljanja otrok, sprejetje določenega učnega načrta in predmetnika za dvojezične šole na osnovi bogatih izkušenj mednarodnih pedagoških institucij, ki bo hkrati upošteval slovensko kulturno tradicijo in zagotovil tak učni red, da prijavljeni otroci ne bodo dodatno obremenjeni z večjim številom ur in da slovenske učne ure ne bodo potisnjene na pedagoško manj vredna mesta z odrivanjem na zadnje ure pouka. Nadalje zahtevamo izdajo primernih in sodobnih učbenikov in izpopolnitev šolskih knjižnic s primernimi slovenskimi knjigami, da bi se učenci lažje seznanjali s stvaritvami slovenske kulture enako kot je to poskrbljeno za dela nemške kulture. Šolska nadzorna oblast mora skrbeti, da se dvojezični pouk dejansko izvaja v smislu učnega načrta in predmetnika, in usmerjati ter usposabljati celotno učno osebje na šolah, ki prihajajo v poštev za manjšino, da s pravilnim prosvetljevanjem vseh učencev na teh šolah glede druge narodnosti v deželi odpravljajo ozke nacionalistična predsodke in pomagajo k ustvarjanju pogojev za normalen razvoj osebnosti učencev obeh narodnosti. Ob dejstvu, da je treba manjšinski šolski zakon prilagoditi na primer v pogledu politehničnega leta, pa tudi glede številnih drugih predpisov izvedene šolske reforme, smo prepričani, da se ob tej priložnosti z dobro voljo da tudi v okviru veljavnega zakona sporazumno rešiti nakazana vprašanja za zagotovitev pouka v materinščini vsem slovenskim otrokom v obvezni šolski dobi na ljudskih in glavnih šolah. Enako je treba z učnim načrtom čim prej rešiti vprašanje, tako olajšati prehod dijakov Državne gimnazije za Slovence na poklicno-izobraževalne srednje šole glede na to, da so le-le izključno nemške, na slovenski srednji šoli pa zakonito določen izključno slovenski učni jezik. Državna gimnazija za Slovence naj dobi tudi čim prej obljubljeno lastno stavbo ali prehodno vsaj ustrezne lastne prostore, da bi se pouk lahko normaliziral in izvajal v dopoldanskih urah. Med odprtimi šolskimi vprašanji je tudi vprašanje slovenske kmetijske šole za fante, ki jo naj pristojna oblast ali ustanovi ali pa prizna obstoječi privatni šoli v Podravljah pravico javnosti z dodelitvijo potrebne javne dotacije, ki nam po členu 68 odstavek 2 senžermenske pogodbe izrecno pripada. Na šolskem področju tudi ne smemo prezreti ustanavljanja otroških vrtcev v raznih občinah in moramo skrbeti, da le-ti ne bodo postali nova središča raznarodovanja že naše predšolske mladine. Po členu 68 odstavek 2 senžer-menske pogodbe so tudi občine, ki vzdržujejo otroške vrtce, dolžne dodeliti sredstva za manjšino bodisi v obliki direktne dotacije eventualnim privatnim slovenskim vrtcem ali pa indirektno v obliki dvojezičnega organiziranja občinskih vrtcev. Ker je šolsko vprašanje življenjsko vprašanje sleherne manjšine, bo ZSO ustanovila v svojem okviru poseben šolski odbor, sestavljen iz šolnikov in staršev, da bo stalno spremljal dogajanje na tem področju in dajal pobude ter predloge za odpravo raznih pomanjkljivosti in za zboljšanje ureditve in izvedbe na osnovi veljavnih zakonov ter danega stanja. V tem okviru bo treba skrbeti tudi za vzgojo in naraščaj učiteljev za dvojezične šole. Sploh smatra Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, da je treba vzgoji in izobrazbi mladine posvetiti vso pozornost in skrb. Ne le, da imamo lastno srednjo šolo, današnji čas že sam po sebi zahteva čim boljšo izobrazbo slehernega človeka. Razni pojavi med našo študentsko mladino pa kažejo, da deloma ni seznanjena z dejansko problematiko in dejanskim stanjem slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Zato je dolžnost ZSO, da se z vso resnostjo bavi s tem vprašanjem in skrbi za vzgojo in oblikovanje mladega intelekualnega kadra, da se bo zavedal svojega mesta in svoje vloge v avstrijski družbi in še posebej v koroški slovenski stvarnosti. To velja tudi za mladino sploh in je dolžnost naše prosvetne in mladinske organizacije, da se vsebolj posvetita vzgoji in prosvetljenju naše izvenšol-ske mladine. Na tem področju se je veliko zanemarilo in je treba najti čim-prej oblike in poti, da mladino pritegnemo k sodelovanju v naših prosvetnih društvih in ostalih organizacijah, če hočemo dobiti nove kadre in nočemo, da naša mladina zapada raznim nevarnim vplivom tujih in domačih krogov. V tej smeri je treba aktivizirafi tudi izobrazbo odraslih in posvetiti vseveč pozornosti množičnemu izobraževanju, za katero je danes vsesplošno zanimanje in nujna potreba. Vzbuditi je spet treba zanimanje za knjigo z literarnimi večeri, z vzgojo knjižničarjev za dosego modernega poslovanja društvenih knjižnic, s knjižnimi razstavami ter s formiranjem posebne knjižne družbe, ki bo našemu človeku posredovala dobro knjigo in pomembne novosti iz slovenskega in mednarodnega literarnega ustvarjanja. Pri tem naj bi odigrala svojo matično vlogo Centralna knjižnica Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, ki bo v kratkem v modernih prostorih lahko služila vsem slovenskim in splošnim potrebam v deželi. Ljudska prosveta postaja po vsem svetu vedno bolj, če ne zgolj skrb javnih organov oziroma činiteljev. Zato ostane naša zahteva po posebnem kulturnem referentu za slovenske kulfur-no-prosvetne potrebe pri koroški deželni vladi. Ostane tudi naša zahteva po primerni kulturni subvenciji, ker je dolžnost vseh državnih in deželnih zakonodajalcev ter občin, da v svojih proračunih predvidijo tudi sredstva za vzgojne in dobrodelne namene manjšine. Sem spada fudi skrb deželnih, šolskih in občinskih knjižnic za nabavo slovenskih knjig za pripadnike slovenske narodnostne skupnosti. Iz istega vzroka je utemeljena tudi naša zahteva, da vsi javni činifelji, ki se bavijo s kulfurno-vzgojnim in gospo-darsko-pospeševalnim delom med slovenskim prebivalstvom, skrbijo tudi za slovenske predavatelje in pismene pripomočke v slovenskem jeziku. To velja fudi za uradne objave, ki bi jih pristojni forumi morali objaviti v uradnem listu tudi v slovenskem jeziku ali pa jih objavljati v slovenskih manjšinskih listih. V tej zvezi ponovno poudarjamo pravico manjšine, da lahko svobodno vzdržuje kulturne stike z narodno celoto, pod katero razumemo celoten narod v lastni državi in izven nje. Stalna udeležba na kulturnem ustvarjanju vsega svojega ljudstva je namreč pogoj za obstoj in razvoj sleherne manjšine. Pri tem so stalni uradni kulturni stiki in športne izmenjave ter živahni maloobmejni promet s prepletanjem prebivalstva obeh narodnosti brez dvoma važen činitelj v odstranjevanju preživelih predsodkov dozdevne nelojalnosti take naravne povezave in kažipot za še širše sodelovanje ne le manjšine, marveč tudi sosednih večinskih narodov v korist miru in plodnega sožitja. Manjšini pripada pri tem razvoju še posebno plemenita naloga iskrenega posrednika in zagovornika, ki jo hočemo zavestno in intenzivno izpolnjevati in braniti proti vsem, ki jim ni za dobrososedske in prijateljske odnose na avstrijsko-jugoslovanski meji. Gospodarski pogledi in smotri Razvoj v gospodarstvu gre danes pot integracije in vedno večjega sodelovanja. To opažamo v malem pa tudi v velikem, ko nastajajo veliki gospodarski bloki kot EGS, EFTA ali pa vzhodnoevropsko gospodarsko združenje SEV. Združevanje v gospodarstvu je očitno nujen zakon, ki se mu nihče ne more odtegniti. Le pogledi, kam in v katero smer so orientirani, so različni, kakor se to vidi v trenju v naši državi okoli povezave z EGS. Ta zakon gospodarskega združevanja velja seveda tudi v malem. Koroški Slovenci smo gospodarsko moč v združenju davno spoznali, saj se lahko ponašamo, da smo ustanovili prvo posojilnico v Avstriji sploh. Čeprav je bilo naše gospodarstvo popolnoma izropano, smo tudi lahko ponosni na svoje povojno gospodarsko in zadružno delo, saj smo obnovili vse nekdanje zadružništvo, poleg tega ustanovili vrsto kmečko-gospodarskih zadrug, zgradili potrebna skladišča in z zgraditvijo novega centralnega skladišča v Celovcu nekako zaključujemo te investicije. Gotovo zaslužijo priznanje in zahvalo pobudniki in izvajalci te zadružne dejavnosti, kakršne prej nismo poznali. Brez dvoma pa zahteva sedanja široka zadružna dejavnost za moderno in sodobno poslovanje nove uradne prostore, predvsem centralno poslopje Zveze slovenskih zadrug v Celovcu, kar mora biti naša prva nadaljnja gospodarska investicija. Pri tem ne gre za prostore le za dosedanjo gospodarsko dejavnost, marveč že za omogočenje razširitve našega gospodarskega centra in gospodarske dejavnosti v okviru možnosti preko ozkega zadružništva na širša nova gospodarska področja K temu nas sili tudi silovita sprememba gospodarske in socialne strukture slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Iz nekdaj pretežno kmečkega prebivalstva smo postali skupina z vsemi gospodarskimi sloji in bomo temu primerno morali, v kolikor to ni že v načrtu, prilagoditi našo narodno gospodarsko politiko. Te spremembe strukture nikakor ne smemo prezreti, marveč jo moramo resno upoštevati pri naši gospodarski politiki, da ne ponovimo stare napake koroške slovenske politike, ki je imela pred očmi več ali manj samo en sloj ljudstva in zaradi tega zgubila vpliv in povezavo zlasti z najbolj naprednim slojem — z delavstvom, ki je zaradi tega tudi nacionalno deloma šlo druga pota. Ponovno ne smemo zgubiti tega stika, ki smo ga do neke mere spet pridobili v skupni antifašistični borbi in ki mora usmerjati tudi našo bodočo gospodarsko politiko. Delavcu in vsem gospodarskim slojem moramo gospodarsko nekaj nuditi, če jih hočemo ohraniti naši narodni skupnosti. Pri tem lahko ugotavljamo, da je bil delavec v povojni dobi tudi že do sedaj vsaj enakomerno deležen gospodarske pomoči v okviru našega zadružništva. Narodno-gospodarska politika pa terja več — posvetiti se moramo v okviru ZSO vsem panogam gospodarstva: poleg kmetijstva tudi industriji, obrti, trgovini, prometu in tudi svobodnim poklicem, zlasti pa gospodarskim in socialnim problemom odvisnega delavstva in rentnikov. Mimo omenjene potrebe našega aktivnega vključevanja v sindikate in interese poklicne zbornice moramo pri tem našo skrb posvetiti raznim gospodarskim panogam tudi iz nacionalnega vidika. Ob dejstvu, da se naš človek stalno odseljuje in mora dela in zaslužek iskati v tujini, ne moremo biti proti javno podpirani industrializaciji Južne Koroške. Odločno pa se moramo zoperstaviti pojavom, da postajajo ta podjetja središča nove germanizacije našega človeka, ko prepovedujejo domačim delavcem uporabo slovenskega jezika ter zavednih ljudi nočejo zaposliti. Podjetja, ki prihajajo na naše ozemlje z javno pomočjo, moramo priznati in upoštevati prisotnost slovenske narodnostne skupnosti ali pa na dvojezičnem ozemlju vsaj z javno pomočjo za njih ne sme biti mesta. Naši kraji spadajo med najlepše v deželi, kljub temu pa smo le malo udeleženi na dohodkih in dobičkih tujskega prometa. Mimo lastne iniciative na tem področju zahtevamo, da država in dežela podpreta tudi našega človeka pri izgradnji in modernizaciji tuj-skoprometnih podjetij in ustanov. Pogoj za vključitev naših krajev v tujski promet je izgradnja cest, poti in žičnic v odmaknjene lepe gorske kraje in ne nazadnje oskrba le-leh z vodo in elektriko. Med prvenstvene zahteve in neod-vzetne pravice na gospodarskem področju spada temeljna zahteva, da morajo naše organizacije in ustanove ter slovenski posamezniki enako partici-pirati na javnih subvencijah in dajatvah kakor ostali državljani in njihova združenja. Predvsem opozarjamo v tej zvezi na določilo člena 68 odstavek 2 senžermenske pogodbe, ki izrecno zahteva sorazmeren delež pri proračunskih postavkah države, dežele in občin za kulturne in dobrodelne namene slovenske narodnostne skupnosti ter zato terjamo stalno državno podporo za naše kulturne in druge manjšinske namene. Ko mednarodna pogodba predvideva za manjšino sorazmeren delež na javnih sredstvih, je povsem nerazumljivo, da morajo naše organizacije plačevati še prometni davek za prostovoljne prispevke in darove; zato zahtevamo oprostitev davka za manjšinske kulturne in dobrodelne organizacije in ustanove. Vsem posameznikom, ki se bodo na njo obrnili, bo ZSO na svojem sekretariatu v Celovcu stalno nudila pomoč v pravnih in davčnih zadevah, za neposredno pomoč pa bo tudi na terenu redno organizirala pravne in davčne posvete. Za uresničitev gospodarskega programa bo v sodelovanju z včlanjenimi gospodarskimi organizacijami ustanovila poseben gospodarski sosvet pri Upravnem odboru, ki bo stalno spremljal dogajanja na gospodarskem področju in temu primerno usmerjal narodno gospodarstvo slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Za dosego in uresničitev celotnega programa se bo Zveza slovenskih organizacij na Koroškem zavzemala v iskrenem in aktivnem sodelovanju z vsemi včlanjenimi organizacijami, v prizadevanju za enotnost vseh koroških Slovencev, v sodelovanju z demokratičnimi silami avstrijske družbe in v uveljavljanju tudi našega človeka v skupni borbi za demokratizacijo in humanizacijo medčloveških odnosov. Zlasti pa bo skrbela za čim tesnejše stike s terenom potom rednih posvetovalnih in informativnih sestankov in potom rednega obveščanja naših ljudi o vseh narodno-političnih, kulturnih in gospodarskih vprašanjih v svojem glasilu — Slovenskem vestniku. Skrbela pa bo tudi za stalno seznanjanje demokratične javnosti v vsej Avstriji s problemi obstoja slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem ter jo opozarjala na dolžnost njene moralne in dejanske podpore. V ta namen je prikrojila svoja pravila in bo ustanovila še poseben študijski in dokumentacijski oddelek, ki bo imel nalogo zbirati in preštudirati vse gradivo, vse težkoče in ovire, pa tudi vse pozitivne izkušnje naše narodnostne skupine ter sorodnih gibanj v prizadevanju miroljubne rešitve narodnostnih vprašanj v okviru splošne borbe za mir in zbližanje med narodi v splošnem integracijskem stremljenju sodobnega sveta. (Ta program je sprejel občni zbor ZSO dne 30. januarja 1965.) Dr. Franca Petka ni več (3, 3. 1885 — 9. 8. 1965) (Poslovilni govor dr. Francija Zwi»ra dne 11. 8. 1965 ob odprtem grobu v Št Rupertu pri Velikovcu) Presenečeni in prizadeti stojimo ob jami, ki bo poslej prebivališče prvoborca za slovenske narodnostne pravice na Koroškem, dr. Franca Petka. Presenečeni, ker ga je smrt kljub njegovim visokim letom dobesedno iztrgala iz našega delovnega programa; prizadeti, ker nas je za vedno zapustil v resnici glavni steber tistega pokolenja narodnih delavcev, ki so klesali podobo koroškega slovenskega ljudstva od dni njegove lastne, od narodne celote ločene usode do njegove sedanje podobe. Popolnoma neverjetna se je zdela novica, da dr. Franca Petka ni več, da ne bo več med usmerjevalci naše politike, da ga ne bomo srečavali v življenju. Saj je vendar ves čas od zadnjih dni njegove visoke starosti sodeloval in nastopal v vseh odločilnih fazah našega narodnega življenja, da se je do zadnjih dni njegove bolezni zdelo, da se ji doktor ne bo nikoli podal. Danes stojimo ob njegovi krsti in se — žal — moramo sprijazniti s stvarnostjo: dr. Franca Petka ni več! Pri tem nam misel prelistava anale njegovega dolgega življenja, njegovega velikega dela, njegovih naporov, njegovih uspehov in bridkosti. Dr. Petek se je rodil dne 3. marca 1885 v Stari vasi pri Št. Lipšu kot sin malega kmeta. Že kot otrok je okusil bedo in trpljenje in to je oblikovalo njegovo osebnost, da je vse življenje stal na strani delovnega človeka in imel razumevanje za njegovo težko usodo. In prav to je verjetno tudi vzrok, da se je odločil za študij medicine, ki ga je vodil na Dunaj, kjer se je spoznal z Ivanom Cankarjem. Prijateljstvo s tem glasnikom kulturnih in socialnih teženj slovenskega ljudstva je odločilo, da se od vsega začetka ni zadovoljeval samo s poklicnim delom, temveč je nenehno prizadeven posvečal ves svoj prosti čas za širše delo v korist svojega ljudstva. In tako se je kljub dovršenemu medicinskemu študiju in poklicu, ki ga je — predan mu z vsem srcem — v začetku izpolnjeval vestno in izredno uspešno, za življenjski poklic izbral poklic narodnega delavca, s čimer se je oddolžil Cankarjevim podobam o delavnosti intelektualnega človeka v idealni službi svojemu narodu. In mislim, da sodimo pravilno, če rečemo, da ga je v nadaljnjo duševno zvezo s politiko sililo njegovo poklicno delo, ko je spoznal našega človeka še bolj od blizu, spoznal njegov utrip in ko so se na ta način stkale nevidne niti, ki so povezale njegove srčne utripe z življenjskimi in trdno preizkušenimi utripi našega ljudstva. Tako najdemo mladega dr. Petka, čim se je vrnil kot mlad zdravnik iz prve svetovne vojne, v času, ko je skoraj vsa inteligenca zapustila domača koroška tla, med prvimi, ki je pomagal organizirati koroško slovensko ljudstvo in obnovili njegove politične, kulturne in gospodarske organizacije. Generacija, ki je tedaj znova začela borbo za obstoj in enakopravnost našega ljudstva na novih osnovah, je opravila zgodovinsko delo. Najizrazitejši in najpomembnejši, prvoborec te generacije je bil brez dvoma dr. Franc Petek, od katerega se danes poslavljamo. Od leta 1927 do razbitja demokracije je bil dr. Franc Petek zastopnik koroških Slovencev v koroškem deželnem zboru, skoraj vso to dobo predsednik tedanjega Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem, vodilen funkcionar slovenske gospodarske narodne ustanove Zadružne zveze, predsednik Slovenskega šolskega društva in zagovornik narodnostnih teženj v svetovnem merilu na mednarodnih manjšinskih kongresih in s pritožbo na Zvezo narodov. Razsežnost njegovega delovanja je bila edinstvena, od navadne intervencije za vsakdanje potrebe našega človeka do svetovnega prikaza naše usode, od zdravljenja bolnika do borbe za narodnostni obstoj koroškega slovenskega ljudstva! Delal je neumorno, zavzeto, dosledno, razdajal se je vsega, ves je gorel in izgoreval za narod, ki mu je služil, za njegovo svobodo, ki ji je živel, za človeka, ki ga je ljubil, za pravico in človečanstvo, v katero je veroval tudi v najhujšem času naše narodne zgodovine, ko se je povezal z narodnoosvobodilnim bojem vsega slovenskega ljudstva proti fašizmu za svobodo in lepšo bodočnost. Nemila življenjska usoda je spremljala pokojnika od otroških let do smrti. Bil je vedno in povsod bojevnik za svobodo svojega naroda, zagovornik pravice delovnega človeka — dolgo časa v borbi proti drugače mislečim sam — in le njegova trdnost in doslednost sta vzrok, da kljub silnim težkočam in strašnim udarcem ni bil nikdar pogašen ogenj negove revolucionarne mladosti. In ni bilo sile, ki bi bila mogla pogasiti ta ognjenik odločnosti, doslednosti in zaverovanosti, pa tudi tople človečnosti, bleščeče inteligence in obsežnega znanja. Kako je zaživel, ko je končno doživel sadove svojega dela — novo revolucionarno gibanje koroškega slovenskega ljudstva v oboroženi borbi proti nacizmu in napredno politično stremljenje po drugi svetovni vojni. Razumljivo, da ga zato najdemo po zadnji vojni kot predsednika Osvobodilne fronte, predsednika Demokratične fronte in končno kot predsednika nadzornega odbora Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, kot resničnega ljudskega tribuna, mentorja mladih in kot neposrednega povezovalnega člena revolucionarne borbe koroških Slovencev za enakopravnost od leta 1920 pa vse do danes. V obeh vojnah, med vojnama in v najnovejšem času je bil dr. Petek priča menjave generacij kot narodni delavec, ki je sodeloval pri začetku in razvoju našega organiziranega narodnega življenja do danes. S svojo osebnostjo je odločilno vplival na razvoj in dodal naši današnji narodni stavbi marsikateri vogelni zidak. Bil je resničen narodni delavec, ki ni živel svojega lastnega življenja, marveč je živel in ustvarjal za skupnost. Koliko žrtev, samozatajevanja, odpovedi in grenkih doživetij! Če bi nam danes še lahko o tem spregovoril, bi to bila dolga pripoved, katere vsebine ne bi mogel vsakdo razumeti. Narodni delavec je dolžan svoj narod vzgajati, ga bodriti in spodbujati! To dolžnost je dr. Petek do kraja izpolnil. Vsi, ki smo spremljali in doživljali njegovo osebnost, smo postali bogatejši, Doživeti osebnost dr. Petka je pomenilo doživeti tvorno življenje naroda samega. Z dr. Petkom lega verjetno za daljši čas v grob epoha značilne borbe koroških Slovencev za narodnostne pravice, zakaj osebnosti njegovega formata ne daje vsak čas. Z imenom dr. Petka je bila desetletja natesneje in najglobje povezana borba koroških Slovencev za enakopravnost in je natesneje povezano napredno gibanje koroških Slovencev do današnjih dni, ko je v okviru Zveze slo- venskih organizacij ves čas usmerjal njeno delo, posredoval in miril iz svojih globokih izkušenj kipeče hotenje mlajših. Ob vsej skromnosti se je namreč dr. Petek dobro zavedal svojega poslanstva in pomembnosti v koroškem slovenskem narodnem življenju. Ko se v imenu vseh koroških Slovencev in še posebej v imenu Zveze slovenskih organizacij na Koroškem poslavljam od dr. Petka, bi se mu želel zahvaliti za neprecenljiv delež pri razvoju slovenskega narodnega življenja, za učinkovito pomoč pri formiranju podobe in veljavnosti naprednega slovenskega gibanje na Koroškem ter ne nazadnje za vzor in zgled sodobnikom in opomin nam mlajšim. Dragi tovariš doktor! Ena sama beseda je, ki se izvije iz globin neme žalosti, ena sama beseda, ki more in mora prevpili gluho temo težkega trenutka: beseda globoke hvaležnosti in zahvale, ki jo je za življenja za Tvoje velikansko delo slovensko koroško ljudstvo tako redko, vse preredko in komaj na pol izreklo! In še tedaj, ko jo je, si jo v svoji skromnosti zavrnil, jo prešel in si le $ Tebi lastno prizadetostjo pokazal na bodoče naloge, češ kaj bi o tistem, kar je bilo, ko je pred nami še toliko neopravljenega, še toliko ledine, še toliko dela! Ko se danes klanjamo spominu dr. Petka, zato vemo, da nam mora njegov zgled, življenjski in borbeni zgled posredovati novih moči in nove volje, zakaj ljubiti moramo narod tako, kot ga je ljubil on do zadnjega trenutka svojega dolgega in trpljenja polnega življenja. In ta zavest bo najbolj tvoren spomin nanj in na njegovo veliko osebnost ter ljubeznivo človečnost. Naj mu bo lahka gomila v domači zemlji! Akademik dr. Ivan Grafenauer Ob smrti velikeca slovenskega znanstvenika iz naših vrst V noči med Božičem in Štefanovim 1964. je v Ljublajni podrla kap akademika dr. Ivana Grafenauerja, ki ji je po kratki bolezni podlegel 29. decembra, 3 mesece preden bi dosegel 85 let. Koroški Slovenci smo izgubili z njim zvestega sinu našega dela slovenskega naroda, ves slovenski narod pa enega izmed velikih raziskovalcev svoje preteklosti. Rojen je bil T.sušča 1880. na materinem domu pri Otarku v „Bliči vesi" (Veliki vesi) pri Brdu v Ziljski dolini. Po očetovi strani spada v eno med koroškimi Slovenci najbolj znanih družin, ki je imela mnogo zaslug, da je bila občina Brdo po svoji narodni zavednosti dolgo tako nenavadno trdna slovenska postojanka v Ziljski dolini, čeprav prav ob slovensko-nemški narodnostni meji. Bil je sicer kajžarskega rodu — kot tudi nekdanji poslanec v avstrijskem državnem zboru, France Grafenauer, njegov sorodnik (mali bratranec njegovega očeta) — pa mu je vendar očetova poselitev na Peravo pri Beljaku omogo- čila najprej študij na gimnaziji (1892-1900) — potem pa se je, nekaj s pomočjo inštrukcij in nekaj s pomočjo štipendije za koroške študente, na Dunaju posvetil študiju slovanskega in germanskega jezikoslovja 1900-1904. Med akademskimi učitelji sta mu bila v je-zikoslvju najbolj ljuba stari Vatroslav Jagič, tedaj na podrčju slovanskega jezikoslovja največja svetovna avtoriteta, pa veliki slovanski slovničar Vaclav Vondrak, medtem ko se je dela na zgodovini književnosti po lastnem mnenju naučil več na germanistiki kakor na slavistiki. Tedanji študij je bil zelo na široko zastavljen, saj so se naučili v dunajskem slavističnem seminarju praktično govoriti vse slovanske jezike in prav tako je zajel vse tudi jezikoslovni študij, na germanistiki pa so morali jezikoslovno in glede književne zgodovine obvladati vse od stare visoke nemščine naprej. Čeprav je zanimanje mladega študenta segalo tudi preko teh meja — tako je prvi zvezek Kosovega Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku prebral kar v eni sapi in se otroško veselil „krasnega dela"— je vendar svoje raziskovanje ožje omejil, tako, da je kazalo, da se bo razvil v jezikoslovca in raziskovalca slovenske ljudske pesmi. Njegov prvi večji referat (v zimskem semestru 1902-03) v Jagiče-vem seminarju je bil posvečen „naglasu v ziljskem narečju”, kar je še pred koncem študija razširil v „diserfacijo", le, da so mu pozneje življenjske razmere zmešale načrte in zaradi denarnih vprašanj ni mogel takoj pristopiti tudi k doktorskim izpitom. Nato pa je ta cilj kot manj pomemben odlagal, dokler ga ni Matija Murko opomnil, da bi bilo zaradi možnosti za univerzitetno kariero vendarle prav to dokončati in je na podlagi tega dela dosegel doktorat 1917,trinajst let potem ko ga je napisal (in 12 let po njegovi objavi). V letnem semestru 1903 pa je imel drugi za svoio usmeritev značilni referat, o „ mestu ljudske pesmi koroških Slovencev v okviru ljudske pesmi ostalih Slovencev". V njem je nakazal marsikatero vprašanje, ki ga je reševal v podrobnih razpravah v zadnjem četrtstoletju svojega življenja, nekatera celo v delih, ki se tiskajo še po njegovi smrti (tako v monografiji o pesmi „Marija in brodnik). Tudi naravnost je sam zapisal, da mu je „največje veselje raziskovanje slovanskih narečij" ter izrazil željo, „ko bi mogel tekom let sestaviti slovenska narečja v lep velik sistem, da bi obdelal tako ves živi slovenski jezik vseh pokrajin", pri čemer je gledal v Vafro-slavu Oblaku „moža, ki bi moral biti vsakemu vzor, ki hoče postali znanstvenik”. Tudi Jagič je mislil nanj prav v zvezi s temi nalogami ter ga je predlagal graškemu profesorju Karlu Štreklju kot sodelavca pri obdelavi slovenskih dialektov za veliko slavistično enciklopedično zbirko, ki je pred prvo svetovno vojno začela izhazati v Petrogradu (sed. Leningradu). Res je tudi še po koncu univerzitetnega študija nekaj časa nadaljeval raziskave te vrste na Koroškem, toda Štrekljeva knjiga ni bila nikdar dokončana in tudi Grafenauer je napisal le osnutek obravnave koroških dialektov — po dogovoru s Strekl-jem — ki je nedokončan ostal v njegovi zapuščini. Tudi sicer je v prvih letih po koncu študija in po opravljenem profesorskem izpitu (lo je bila tedanja ob- lika diplomskega izpita; opravil ga je 1905) izdelal še nekaj stvari v na univerzi izbrani smeri, tako objavljeno razpravo o „Duhovni brambi in Kolomo-novem žegnu" ter obsežen rokopis o „Mladi Zori", ki ga je skoraj šestdesetleten povsem na novo izdelal, pa tudi v novi obliki še ni bil objavljen. Življenjska pot pa mu je znanstveno delo povsem drugače obrnila, kakor ga je snoval v svojih študentskih letih. Nuja, da se čimprej osamosvoji, mu je narekovala poiskati sii zaposlitev. Našel jo je na gimnaziji v Kranju (1904-1908), od tod pa je odšel na klasično gimnazijo v Ljubljano, kjer je s krajšim presledkom okrog 1920 — tedaj je bil nekaj let višji šolski nadzornik — ostal profesor prav do upokojitve I. 1940. Leta 1908 je sicer skušal priti kot profesor v Celovec, toda raje so pustili Apihovo mesto nezasedeno, kakor bi bili postavili nanj zavednega Slovenca ((gl. Koroški zbornik, 1946, str. 344). Pozneje, ko se je ves zatopil v raziskovanje slovenske književne zgodovine, je bil zaradi tega še srečen — večkrat je rekel, da bi mu v Celovcu politično delo in organizacijske naloge pri Mohorjevi družbi gotovo vzele ves prosti čas za znanstveno delo, pa še viri za raziskovanje slovenske književnosti bi mu bili mnogo bolj od rok — pa vendar je ostal v njem boleč spomin, da kot zaveden Slovenec ni mogel dobiti primernega kruha v svoji ožji domovini, na katero je bil vselej tako tesno navezan. Potrebe pouka slovenščine — brez pametnega dela o zgodovini slovenske književnosti — so zahtevale, naj da svojim študentom kaj boljšega v roko. Tako je nastal z objavo hektografiranih skript za gimnazijce, tiskanih v izvestjih kranjske gimnazije I. 1908, prvi del prvega zvezka „Zgodovine novejšega slovenskega slovstva" (kot knjiga 1909). Prva knjiga, spisana v ozkih razmerah v Kranju, kjer mnogčesa ni bilo na razpolago, kaže po lastni piščevi označbi, zapisani devet let pozneje, „še mnogo začetniških hib"; pa vendar je bila po svoji celotni zasnovi, kakor je zapisal prof. Šfrekelj, že „prvi posrečeni poskus resnične slovstvene zgodovine" obrav-navvanega obdobja, od Pohlina do Prešerna. Po prvotnem načrtu je menil obdelati v drugem zvezku vso slovensko književnost od Pohlina do svojega časa; toda prehod v Ljubljano mu je omogočil, da je začel lahko z raziskovanjem „po vseh potrebnih prvotnih virih" in tako mu je „doba narodnega prebujenja" (1848-1868) — opredelitev, ki so jo nekaj časa potiskali v ozadje, danes pa spet močno pridobiva na veljavi —■ sama izpolnila mogočno knjigo. V načrtu je imel pa še dve podobni, s čimer je prvotni načrt šolskega priročnika dvignil v resno znanstveno raziskavo naše književnosti. Delo za tretji zvezek je začel, pa se mu je ustavilo že pri zbiranju gradiva, ker mu velik del tedaj ni bil dostopen. Vrniti se nazaj k prejšnemu načinu pisanja pa se mu ni zdelo prav. Prvotni načrt pa je vendarle izpolnil v obliki „Kratke zgodovine slovenskega slovstva" (1,1917; II 1919; 2. izd. 1920), ki jo je pripravil vzporedno s pripravljanjem slovenskih čitank za višje razrede gimnazije ter objavljanjem razprav o najvažnejših vprašanjih, ki jih je v tem pregledu reševal drugače, kakor drugi literarni zgodovinarji pred njim. Različni zapiski in osni/tki v zapuščini dokazujejo resničnost samozavestne ugotovitve, da je tudi ta knjiga „sestavljena skoraj docela po prvotnih virih. Porabil samo tistega nisem, kar je bilo tačas in je še sedaj v Ljubljani docela nedostopno." Tedaj ga je doletelo ležko razočaranje. Že leta 1912 mu je, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, sporočil prot. Strekelj, da ga ima namen predložiti za -mesto univerzitetnega učitelja na Češkem na podlagi dotlej opravljenega znanstvenega dela; Štrekljeva smrt je dogovarjanje pretrgala; 1916 mu je s podobnim migljanjem na bodoče možnosti prot. Murko svetoval, naj doseže doktorat; 1919 je veljal ob snovanju ljubljanske univerze za najresnejšega kandidata za profesorja zgodovine slovenske književnosti, za kar si je dobil s habilitacijo na zagrebški univerzi tudi formalno priznanje uposoblje-nosti. Pa se je vendar zgodilo, s pomočjo nove preureditve kateder na slavistiki — seveda pa tudi zato, ker je bilo resnično kvalificiranih moči za slavistiko več, kakor pa jih je bilo mogoče postaviti na fakulteto,— da je ostal še naprej na gimnaziji. 10 let je trajalo, da je prebolel ta udarec, deset let, ki jih je posvetil izdajanju čitank (štiri knjige) in Jurčičevih Zbranih spisov l-X (po Breznikovi sodbi do 1934 najboljša izdaja) zlasti pa težaškem delu pri Stanojevičev! Narodni enciklopediji ter pri Slovenskem biografskem leksikonu, kjer je tedaj skoraj v celoti skrbel za obdelavo slovenskih književnikov od srede 19. stoletja naprej. Petdeset let je že imel, ko se je vnovič vrnil k pravemu znanstvenemu delu, tokrat v obliki globokih monografičnih študij. Nezadovoljen s Kidričevo obravnavo srednjeveške slovenske književnosti je iskal novih poti v njeno raziskavo. Najprej s poglobljeno analizo srednjeveških rokopisov. Trdno je dognal njihove prve korenine, ki segajo v osmo in deveto stoletje, s tem pa tudi na nov način pokazal, da je imel vendarle tudi domači slovenski razvoj svoj pomen za postanek začetkov slovenske pismenosti v velikomoravski dobi. Razprave so izzvale oster znanstveni spor, za katerega je sprva kazalo, da ga bo težko mirno razrešiti. Tedaj je ubral Grafenauer novo pot. Prešel je k analizi slovenske narodne pesmi ter skušal v njej ugotoviti stare, srednjeveške plasti. Tu si je moral graditi šele delovno metodo, ki si jo je ustvaril kot združitev kulturno- zgodovinske, primerjalne književnozgodovin-ske ter filološke metode v celoto. Prav širina njegovega zanimanja v vsem času od gimnazijskega in univerzitetnega študija naprej je končno dala zre! plod. Po previdinh začetkih, v manjših razpravah, ki pa so bile še vedno usmerjene vse v srednji vek, se je povzpel končno s študijo o „Lepi Vidi" (Študija o izvoru, rajvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi, 1943) do vrha svojega raziskovanja. Ko je to dopolnil še z raziskavo slovenske srednjeveške cerkvene pesmi („Ta stara velikonočna in še kaj, Čas 1942), so bila poglavitna vprašanja, ki mu jih je postavljala druga doba njegovega raziskovanja, posvečena problematiki srednjega veka , zanj v glavnih potezah vendar že razrešena. Svoje poglavitne rešitve je povzel v obsežni razpravi o slovenski zgodovini koroških Slovencev (Koroški zbornik, 1946), prikazu, kakršnega nima doslej še noben drug posamezen del slovenskega naroda. Ob tem delu sta se oba velika raziskovalca naše starejše književne zgodovine, Kidrič in Grafenauer vnovič se-šla. Ko je prof. Kidrič prebral razpravo iz Koroškega zbornika, je naravnost izjavil njenemu avtorju, da v tej formulaciji prtrjuje vsem tezam, ki so o starejši literarni zgodovini v njej obsežene. Tudi sicer se je življenje začelo umir-jevati. Izvolitev za rednega člana SAZU (dopisni že 1940) I. 1946 je do konca zacelila razočaranja iz leta 1920; ko so po osvoboditvi otroci, katerih veliko število je prej vselej nosilo svoje skrbi, prešli v službo in po svojih poteh tudi oni, ki so se med vojsko zatekli v stiski domov, je postalo lažje tudi s te slrani. V Grafenauerjevem delu pa se je okrog 1940 — po združitvi vprašanj srednjega veka z zgodovino slovenske ljudske pesmi — vse močneje začela oglašali ena izmed prvih ljubezni njegovih študentskih let. Šestdesetletnik, ob neverjetnem spominu in nenavadno široki razgledanosti po umetni in ljudski književnosti ter vseh potrebnih pomožnih strokah, je začel hitro in močno posegati na področje slovenskega ljudskega slovstva. Že I. 1944 je napisal očrt njegove zgodovine (objavljen v separatu 1945, v knjigi Slovensko narodopisje II 1952). Nato je gradil neumorno z vrsto razprav ter monografij (dve, o„Spokor-jenem grešniku" ter „Marij:i in brodniku" sta bili ob njegovi smrti še v tiskarni). K novejši zgodovini se je vračal le še s par prispevki o Slomšku (tudi tu je v rokopisu še za objavo pripravljen del arhivskega gradiva o njegovem delu). Največja skrb pa mu je bila, da ne ostane začeto delo brez nadaljevav- cev. Ustanovitev in vodstvo narodopisnega inštituta pri SAZU sta mu bila z njegovimi sodelavci prav zato tako pri srcu, ker je vedel, da tako to delo ne bo izumrlo z njim. Še zadnje popoldne preden ga je zadela kap, se je naenkrat izgubil z doma na obisk k enemu izmed svojih inštitutskih sodelavcev. Počasi pa se je vračala tudi druga stara ljubezen. Skoraj osemdeselleten je v letih okrog 1960 vnovič pristopil k terenskim raziskavam koroških dialektov ter po navodilih inštituta za slovenski jezik vnovič raziskal — tokrat tudi z modernimi tehničnimi sredstvi (magnetofonom) vso Ziljsko dolino in še nekaj krajev. Bolezen, ki se ga je začela lotevati junija 1963, je to delo pretrgala in ga zdaj nadaljujejo mlajši raziskovalci. Začetek in konec njegovega dela nista zvezana s koroškimi Slovenci le po njegovem rodu in po ljubezni do ožje domovine, ki jo je nezmanjšano posredoval svojim otrokom, v katerih delu tudi živi še naprej. Zvezana sta tudi po svojem predmetu. Ob enem od svoijh zadnjih obiskov na Koroškem je I. 1960 zopet dvakrat predaval koroškim Slovencem po radiu o razmerju koroške in ostale slovenske ljudske pesmi. Svoje delo je začel in končaval z zapisovanjem njemu tako ljube govorice slovenskih koroških rojakov. Kot da se je Iztekla ura življenja prav tedaj, ko se je sklenil krog znanstvenega raziskovanja, ki je z bogatimi plodovi vklenil v svojo sredo vso kulturno zgodovino slovenskega naroda in še na prav osebno častnem mestu delež koroških Slovencev v njej. Lojze Serajnik Celovec — zibelka slovenske publicistike Slovenska publicistika se je pričela pojavljati na Koroškem pred sto leti: Na področju slovenskega časnikarstva si je lastil Janez Bleiweis publicistični monopol na Slovenskem. Zaradi reakcionarnega zadržanja, zaradi Bleiweisove osebne šibkosti in nebogljenosti ko-t urednik začetnik, zaradi klerikalne in cerkvene usužnjenosti so Bleisveisove Novice vidno hirale. Novim razmeram niso bile več dorasle, tok časa jih je prehitel. Postajale so iz leta v leto bolj zastarele. Kljub temu si je Bleiweis ljubosumno prizadeval, da bi ne bilo poleg njih drugega slovenskega časnika. Bleiweis je bil razočaran, njegov čns-niški monopol se je kmalu porušil. V Ljubljani se je pojavil prvi slovenski načelni politični, napredno usmerjeni časnik »Naprej« z Levstikom in Vilharjem na čelu. V tem publicističnem spopadu z reakcionarno bleiweisovščino se je uveljavljala mladoslovenska trojka Levsak-Jurčič-Stritar. Njihova moč je bila v visoki uporabni stopnji slovenske časirške besede. Tudi izven Ljubljane je vzraščala slovenska publicistika. V Mariboru je pognal »Slovenski narod« in stopil na mesto ljubljanskega »Napreja«, ki je obtičal v slepi ulici birokratičnih tiskovnih predpisov. E. Kardelj imenuje »Slovenski narod« — Levstikovo tribuno za boj p roj konzervativcem. Trst se je vključil v publicistični razvoj. Leta 1966 sta izšla »Ilirski Primerjan« in »Tržaški ljudomil«, domoljubna časnika, ki so jima pozneje sledili še drugi. V Gradcu je bila ustanovljena »Čitalnica« (1863), prva slovenska znanstvena revija, Stritar pa je na Dunaju rušil Koledar 4* si v svojem »Zvonu« Bleiweisove časnikarske trdnjave. Vse te izvenljubljanske opozicijske publicistične udarce proti Novičnemu čas-■niškemu monopolu pa je prekosil — Celovec. 14. januarja 1865 se je rodil prvi slovenski politični časnik na Koroškem: »Slovenec« Andreja Einspielerja, ki je bil sad mladoslovenske svobodomiselne in katoliško liberalne opozicije proti Bleiwei;;o-vemu časniškemu monopolu. Najprej je izhajal kot poltednik, pozneje pa trikrat tedensko. Takratni Celovec je imel realne pogoje za uspešni razvoj slovenskega časnikarstva na Koroškem. Prof. B. Grafenauer je dognal, da je živelo dvajset let pred rojstvom Einspielerjevega »Slovenca« na Koroškem v območju danes dvojezične narodnostne meje 118.171 Slovencev in le 14.000 Nemcev. Na celotnem ozemlju Koroške pa je živelo tedaj 120 tisoč slovencev in 198.000 Nemcev. Celovec sam je bil mesto z večino slovenskega prebivalstva, d asi je bil najštevilnejše nemško mesto na Koroškem. Dr. Fran Vatovec pravi, da je bila Ljubljana sredi 19. stoletja označena v avstrijskih uradnih statistikah kot manj slovensko mesto kakor Celovec. Tedaj, pred sto le:i, je bilo to ozemlje od Osojskega jezera do Karavank in nato dalje v severno vzhodni smeri proti Svinški planini čisto slovensko: 90 % prebivalstva je govorilo slovenščino. Tudi če upoštevamo Celovec. Zato ni čuda, da se je na tej podlagi lahko razvila mlada slovenska literatura ter slovenska publicistika. Ta pojav pa predstavlja pomemben dogodek za usodo slovenstva sploh. Ob začetkih slovenske publicistike na Koroškem srečamo »koroškega vodnika« Urbana Jarnika. Bil je merodajna oseba v celovškem slovenskem kulturnem in publicističnem življenju. Kot sklovenski kulturni delavec, kot pesnik, jezikoslovec, zgodovinar, narodopisec in publicist je bil glava in srce celovškega kulturnega kroga. Nemški literati in pisci so se zbirali okoli »Carinthia« in »Karntner Zeit-schrift«. Jarniku, ki je bil vnet kažipot dobrega vzdušja med slovenskimi in nemškimi kulturnimi delavci, sta omenjena lista pomenila isto, kar sta bila »Illyrisches Blatt« ter »Carniola« slovenskim pesnikom, pisateljem in publicistom na Kranjskem. Dolenjski mladoslovenski trojici Levstik-Jurčič-Stritar je sledila na Koroškem vzporedno trojka Janežič-Einspieler-Ma-jar, ki je prevzela Jarnikovo publicistično in kulturno dediščino. Anton Janežič je bil oblikovalec slovenske literarne, kulturne, publicistike. Pričel je izdajati »Sovensko Bčelo« (1850), leposlovni list s težiščem na slovenski kulturni publicistiki. Celovec je bil tedaj središče slovenske književnosti; tu se je zbiralo vse, kar je imelo ime v literaturi: Levstik, Jenko, Erjavec, Stritar, Jurčič, Gregorčič, Mencinger. Matija Majar Ziljski, Ilirec, ki je v obdobju revolucionarnega marca 1848 razglašal revolucionarno geslo Zedinjene Slovenije, je drugi pomembni publicistični portret. Razmaknil je Jarnikovo koroško obzorje na vse slovenske dežele. Dve leti je urejeval »Slavljana«, ki je skrbel za vzajemnost in medsebojno spoznavanje slovanskih narodov. Najmočnejša glava v tej trojki je bil Andrej Einspieler, pionir koroškega slovenstva, duhovnik, liberalni katolik, časnikar in govornik. Oplodil je Jarnikovo Celovec v prejinjem stoletju kulturno, Janežičevo literarno in Majarjevo ilirsko slovansko publicistiko in s tem dvignil Celovec do veljave prvega žarišča slovenske publicistike sploh. V »Slovencu« je dokumentarno in učinkovito razčlenil vrsto aktualnih vprašanj na Slovenskem pred sto leti, prvemu slovenskemu časniku na Koroškem je sklesal njegovo notranjo trajno podobo. Einspielerjev »Slovenec« se zavzema za federalistično urejeno Avstrijo in v zvezi s tem za zedinjenje Slovencev; pri tem pušča več možnostim duri odprte: od notranjeavstrijskega in mariborskega programa do ilirske namestnije za slovenske pokrajine in celo do jugoslovanske skupine, kot navaja Fran Vatovec. Zato je bilo značilno Einspielerjevo geslo na naslovni strani »Slovenca«: »Živi, živi, duh slovenski, bodi živ na veke!« Po načelu »enake butare, enake pravice« se je Einspieler boril za enakopravnost vseh avstrijskih narodov, je kritiziral duhovno in svetno gosposko, napadal germanizacijo ter odklanjal pojav nemčurstva. Zahteval je enakopravnost slovenščine v šolah in uradih ter tudi škofijskih pisarnah. Zavzemal se je za ustanovitev jugoslovanskega vseučilišča v Zagrebu. Velikega pomena je tudi Einspielerjeva beseda v prid slovenskim umetnikom; zanje časniki nimajo besed. Naš narod pa ima tudi sposobnosti za umetniško oblikovanje. Čas se je spremenil, se zavrtel naprej kar za sto let, zahteve Slovencev na Koroškem pa so ostale iste. Med štetji prebivalstva na Koroškem ima posebno mesto ljudsko štetje 1939 teta. Mesto tega štetja označuje po eni strani še od marca 1938 vladajoči nacistični sistem, po drugi strani pa dejstvo, da je bilo pri tem ljudskem štetju naštetih več Korošcev slovenskega jezika kot v prvi avstrijski republiki in da se je tega leta prvič pojavila pri ljudskem štetju za Slovence žaljiva jezikovna kategorija „windisch", ki jo še danes zasledimo. Vzrok porasla števila slovensko govorečih 1939. moremo le domnevati: mogli bi ga iskali v dejstvu, da so 1939 spraševali po materinem, ne pa po občevalnem jeziku posameznika. Kot bomo videli, pa so koroške nacistične oblasti tega leta v bistvu izenačile materinski jezik z oubčevalnim. Dalje bi mogli domnevati, da so hotele nacistične oblasti vsaj na zunaj pokazati, da se Velika Nemčija ne boji Slovencev; utegnili pa tudi pomisliti na zunanjepolitični moment, čeprav dogajanja ob štetju kažejo drugače. Dejstvo je le, da je bilo pri ljudskem štetju 1923 naštetih 39 tisoč 292 Korošcev slovenskega jezika, 1934 26.796, 1939 pa očitno med 43 in 45.030. Žal podatki tega ljudskega štetja po jezikovnih kategorijah niso bili nikoli objavljeni in so postali delno dostopni šele v zadnjem času. Dr. Theodor Veafer navaja dne 21. 8. 1965 v listu „Die Furche" na podlag! internih nacističnih statistik 43.179 slovensko govorečih Korošcev. Piše da so tega leta popisovali po jezikovnih kategorijah prebivalce južne Koroške v celotnem „Landkreisu" Velikovec, v velikem delu „Landkrei-sa" Šmohor, v občinah „Landkreisa" Ob ljudskem štetju Celovec-dežela, ki so spadale 1920 v takratno plebiscitno cono B, enako tudi v „Landkreisu" Beljak-dežela in Sl. Vid na Glini. Popisovalo se je tudi v mestnih okrajih Celovec in Beljak. V okraju Št. Vid na Glini je bilo naštetih 446 Korošcev slovenskega jezika, od tega 177 s čisto slovenskim jezikom; ti večinoma v občini Mostič. V celoti naj bi po teh podatkih slovensko govoreči Korošci zajemali 14,42% vsega prebivalstva nekdanjega plebiscitnega področja. Od celotnega števila 43.179 slovensko govorečih Korošcev je po podatkih dr. Veifra odpadlo 14.038 na kategorijo slovvenisch, 8.305 na kategorijo vvindisch, 7.614 na skupno kategorijo deufsch-slovvenisch in 13.173 na kategorijo deutsch-windisch. Zanimiv je podatek povzet iz starostne piramide izdelane v Berlinu na podlagi jezikovnih kategorij. Podatek bi utegnil kazati na veliko število rojstev med Slovenci, saj je bilo 10,5% slovensKO govorečih 1939 leta pod šestim letom starosti. Očitno pa moremo prav iz tega podatka domnevati, da je delež Slovencev v naslednjih starostnih kategorijah padel; to pa kaže na negativni značaj takratne šole, sa je otroci do šestega leta še niso posečali. Ločijo pa se podatki dostopni dr. Veitru od 1939 na Koroškem onih v pismu znanega Maier-Kaibitscha državnemu uradu za jačanje nemškega naroda dne 15. 7. 1942 (lotokop jo lega dokumenta hrani arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani). V tem dopisu je namreč Maier-Kaibifsch opozoril na 45.367 slovensko govorečih Korošcev. Takole je o tem pisal: „V Gau Kdrnten živi 10 tisoč 125 oseb z nenemško narodnostno pripadnostjo, od teh je 8.553 Slovencev. Nadaljnjih 36.814 oseb je navedlo pri zadnjem ljudskem štetju nemško narodnostno pripadnost, vendar pa ne nemščine za materinski jezik (od tega 36.155 slovensko materinščino)" (Citirani podatki ne zajemajo izven Koroške rojenih Slovencev bivajočih na Koroškem.) S temi številkami se v glavnem skladajo tudi one interne publikacije dunajskega statističnega urada iz leta 1941 (Statistische Ubersichten tur den Reichsgau Kdrnten. Sfreng ver-traulich) Po teh podatkih naj bi bilo na celotnem Koroškem 36.779 oseb z ne-nemškim materinskim jezikom, oseb pa, ki so se izjavile za tujo narodnost 9 tisoč 945. Oglejmo si še potek in tehniko štetja. Predvsem moramo omeniti, da je v dneh 13./14. 5. 1939 glasilo koroške NSDAP Kdrntner Grenzruf prineslo na- vodila kako naj se izpolnijo čez nekaj dni rubrike ustreznega formularja o jezikovni in narodnostni pripadnosti koroškega prebivalstva. Za materinščino je pojasnilo podčrtalo, da je to »jezik, ki se ga kdo poslužuje v vsakdanjem življenju." Ker običajno človek govori le en jezik — nadaljuje pojasnilo se ia jezik piše v ustrezno rubriko (št. 9). Temu uvodu sledi pojasnilo zakaj se pri štetju uvaja kategorija windisch. „Na Koroškem se dogaja, da se poedinci poslužujejo dveh občevalnih jezikov, nemškega in slovenskega. Ti vpišejo v rubriko 9: deutsch und slovvenisch. V določenih delih Koroške udomačeno narečje (vvindisch) nikakor ni identično s slovensko govorico. Vrhu tega govore domala vsi prebivalci tega območja poleg imenovanega narečja tudi nemški. Ti vpišejo v rubriko 9 deutsch. Le če se kdo izjemoma poslužuje imenovanega mešanega narečia more zapisati v rubriko 9: vvindisch." Za tem pojasnilo podčrtuje, da se narodnostna pripadnost ne sme zamenjati z državno ali pa materinskim jezikom. „Tu ne gre za to, h kateri državi ali materinščini posameznik pripada, temveč kateremu ljudstvu pripada." Takratno časopisje kaže, da so nacisti tudi s propagando skušali doseči odpoved južnokoroškega prebivalstva slovenski jezikovni pripadnosti v korist vin-dišarske. Tako je na primer opozorilo takratno glasilo koroških Slovencev (10. 5.), da je označba „,vvindisch' istovetna z označbo .basfard'", ki da pomeni v očeh Nemcev ljudi ki so nekake dvoživke ali ne — tič in ne — miš. Za nas je žaljivega pomena in ga odločno odklanjamo." Kdrntner Grenzruf št. 113/114 6./7. 5. pa je poročal o »zvestem vindlšarskem kmetu Johannu Kurniku iz Lepene, ki je z lastnimi sredstvi zgradil šolo „da se njegovi otroci nauče nemški citati in pisati". List je prinesel tudi sliko te šole. Tehnika ljudskega štetja 1939 je bila slična oni v stari monarhiji. V mestih so prebivalci sami izpolnili ter oddali v kuvertah zalepljene formularje. Na deželi pa so župani na podlagi določil imenovali števne komisarje, ki pa so bili dejansko že prej določeni. Da so komisarji na dan štetja 17. 5. samovoljno vpisovali koroškim Slovencem jezikovni kategoriji deufsch in windisch je 24. 5. opozoril Koroški Slovenec. List je sporočil, da so mu bralci poslali »dolgo vrsto pisem” iz katerih je videti, da so jim števni komisarji vpisovali neslovensko jezikovno (očitno pa tudi narodnostno) pripadnost. Hujše od tega pa so bile pred in po ljudskem štetju govorice po katerih naj bi nacisti vse one, ki so se izjavili „k slovenski narodni družini” (Koroški Slovenec) prisilno izselili in zamenjali z Nemci iz Jugoslavije, da bodo narodno zavednim Slovencem ukinjene socialne ugodnosti (podora novoporočencem, otroške doklade) in slično. 26. 7. 1939 je Koroški Slovenec v »Pozivu rojakom!” opozoril na nezakonitost takih govoric. Na njihovo resnično ozadje pa je dovolj jasno pokazal 1942 leta pričetek izseljevanja koroških Slovencev, ki je bilo zajezeno zahvaljujoč se samo temu letu sledečim porazom nacističnega rajha. Primerjava navodil ljudskega štetja s številom »ugotovljenih” Korošcev slovenskega jezika 1939. leta pa pokaže, da so nacisti zakrili del slovensko govorečih v kategorijo deufsch, kar znova opozarja na neobjektivnost, pa tudi dejansko neuporabnost teh rezultatov pri ugotavljanju koroškega slovenstva. Članek je bil dan v tisk še pred objavo rezultatov ljudskega štetja 1939. leta po občinah v razpravi doktorja Theodorja Veiferja v „Europa ethnica', št. 3 1965 pod naslovom: „Die Sprach- und Volkszugehorigkeif in Osterreich nach den Ergebnissen d er Volkszahlung von 1939’. Tri nove knjige mladih koroških Slovencev V Ljubljani je v knjižnem programu 1964 Državne založbe Slovenije v zbirki Tokovi časa izšla zbirka črtic Bora Kostanka. Knjigo je opremil Jože Brumen. Miško Maček je izdal svoj pesniški prvenec »Ujeti krik" pri celovški Mohorjevi družbi leta 1965. Besedo na pot je napisal dr. Reginald Vošpernik, likovni obraz pa ji je dal akademski slikar Valentin Oman. Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je izšla 1965 še knjiga Nika Darleta z naslovom »Tihožitja". Opremil jo je član odra mladje Pavle Pernjak. Boro K ostanek: ^>alc>slinlzei n o £>ili Velika zvezda, ki je prišla vsak večer in je bila edina, ki so jo imeli v mestu, se nocoj še ni dokopala do iglastih streh. Takrat se mu je zdelo,, da je potrkalo. Zelo tiho, tako da ni vedel, ali je pothkalo ali ni. Potem se mu je zdelo, da je nekdo vstopil. Ni pogledal k vratom, ko so se odprla. Le svetlobo je čutil na nogah. In še potem, ko so se že davno zaprla vrata in se je soba spet ovila z mrakom, je čutil svetlobo na nogah. Toda k vratom še vedno ni pogledal. V sobo je prišla Lili. Šla je zadaj mimo njega, vzela nekaj svetlobe z njegovih nog in sedla na posteljo. Sedla je mehko na rob in odeja se je rahlo vdala. Lili še nikdar ni sedela na njegovi postelji, odkar sta se hotela imeti zase. Tako drug drugega čisto zase. Potem je čutil, kako je dvignila noge in z rokami ponesla kolena pod brado. Na tleh je bilo mrzlo, tla se nikoli niso mogla segreti. In Lili je vedno sedela tako. Brado na kolenih in roke krog nog. Kadar sta bila skupaj, tedaj je sedela drugače. Jasno tedaj je sedela drugače. Nekoč ji je bil rekel, naj pride zvečer v park. Zdaj je že dolgo od tega. Ime ji je bilo Lili. Zelo lahko in preprosto: dvakrat li. Lili. Takrat, ko je šel proč od nje. Zvečer v parku, ko je bilo drevje čisto tiho. Na klopi med ..»a grmovjem, kamor nihče s ceste ni videl. Tam je šel od nje. Tam je šel od nje. Ljudem na cesti se je tedaj hotela lepiti noč v nosnice. Dihala sta kostanje in bezgove cvete. V sobi so bile tihe ptice toplote in rahel akvarij oken in deske od zabojev mraka. Zunaj se je nabirala tema. Zavese so rahlo in od daleč valovale mimo šip. Vsak večer redno ugasnejo luči v mestu in zavese počasi obmolknejo. Ampak danes je prišla Lili. Sedla je za njegovim hrbtom na posteljo m dvignila noge čisto k sebi, da so se svetile. Potegnil je zavese pred okno. Velika zvezda zdaj tik ob zvoniku, edina zvezda, ki so jo imeli v mestu, je podrla skozi. Bile so tenke zavese, tenke in rjavo rdeče, ampak vendar zavese. Liline noge so se svetile kot noge rjave žrebice. Od kolen dol do čevljev in nazaj. In sedela je na postelji in naslanjala brado na kolena. Ko je potegoval zavese pred okno. Potem je rekla: „Lili, pozabil sem. Popolnoma pozabil." Rekla je in njen obraz se je oslonil od kolen nekam proti stropu, vzela je nekaj rjave barve s kolen. Pod stropom nekje je bil njegov: „Danes sem hotela priti k tebi. Kakor sem prišla vedno, kadar si me hotel imeti. Ampak danes nisem prišla. Vidiš, zdelo se ti bo čudno, ko ti to pravim. Ampak to bi moral res sam vedeti, da me ne bo!" ,Jasno, čisto sem pozabil, Lili. To bi moral res vedeti. In jaz sem mislil, ko so se odprla vrata, da si prišla ti. Ampak seveda nisi bila." „Klical si me. Lili, si rekel. Pridi danes, Lili. Tako si rekel." „Res, Lili sem rekel." „V telefonski celici si bil. Telefonska celica in pet številk, to sem bil jaz, Lili. Nihče drug ni bil telefonska celica in pet številk. To sem bila vedno jaz. Pridi danes, si rekel iz nje. Prišla sem kakor vedno. Tja kot vedno. In tam si začel govoriti in si rekel: Lili. Kratko li in nato še enkrat li." „Da, tako sem rekel. Rekel sem, da moraš priti nocoj k meni. Najbolje pozno zvečer. In zdaj si tu. Šla si za mojim hrbtom in sedla na posteljo. Prej pa si potrkala. Tako rahlo, da nisem vedel, ali si potrkala ali nisi. Vidiš, da mi nič ni ušlo. In zdaj si tu pred menoj. Na moji postelji. In tvoj obraz prihaja od spodaj k meni. S postelje in od oken. povsod prihaja." „Ker stojiš." „ln ker ti tako čudno sediš. Noge tako blizu obraza in roke tako krog nog. Da, Lili, to je tvoja običajna seja. In tvoj obraz prihaja od spodaj k meni. In jaz čakam zgoraj na tvoj obraz, da pride do mene. Ampak prej moram potegniti spred zavese. In potem sem jaz potegnil zavese pred okno. Zato, ker si prišla ti in ni dobro, če okno ni zastrto." „Tako si naredil, saj sem vsemu sledila. Vedno sem ti sledila v vsem. In v sobi ni bilo nikogar, ko si potegnil zavese pred okno. Nikogar." .Jasno, prav nikogar. Zdaj se spominjam. Bog ve, kje je zdaj Lili, zdaj ko potegujem zavese pred okno. Škoda, da ne more priti nikoli." „A ti si potegoval zavese pred okno, ker si mislil, da je pri tebi." „Točno." „ln ker bi rad, da bi dišale tvoje roke po moji polti. Kakor vedno. Mojo polt si imel zelo rad, to je poseben vonj, si rekel." ..Kakor vedno. Dobro sem jo poznal, tvojo polt. Od ljubezni pijane kosti so Nova cesta Brez one ulice tam, in tam spet ene in tam še ene, in brez vseh onih uličnih cevi, ki izbruhnejo ob koncih v skladiščno posodo za parke, in kjer se park nategne kakor gumi, kjer ležijo potem ulice iz napetega gumija druga poleg druge in vsak čas grozijo tleskniti skupaj, tam so že zopet sosedne ulice, brez teh in brez tega, kar je v vseh ulicah in naredi ulice, da so ulice, in brez tistih zaporednih klopi po parkih, in brez one deklice, ki se ustavi na poti domov, odloži šolsko torbico in sklanja svojo majhno glavo nad ženski obraz, nad neki nikoli še videni ženski obraz, ki leži vznak na klopi in se mu nabira v ustih deževnica v lužo, kajti že ves dan dežuje in že ves dan ležijo ženska usta na klopi in deklica jim ne more dopovedati, da dežuje, da zelo dežuje, da pada dež in da to zapuščale sled tesnosfi v najinih telesih." »Jemalo nama je sapo." »Točno, meni je jemalo sapo." »In potem si šel od mene. Rekel si, da moraš iti.” »To sem rekel čisto pravilno. In potem sem res šel proč od tebe. In od takrat bi moral vedeti, da Lili ni več. Zgubila se je v tisti jesenski deževnici, takrat. Saj je deževalo, ne?" »Ne, snežilo je.” »Da, snežilo je, spominjam se. Prvi sneg je bil. In na klopeh ni bilo več mogoče sedeti. Ker je snežilo, jasno. In ti si bila zelo lepa, čisto tiha in imela mogoče sedeti. Ker je snežilo, jasno. In meni. In imela sva oba mokra usia. Od snega.” »In bolelo je.” tvoj obraz je prihajal od spodaj k »In kako. Padale so snežinke in se topile, vsaka pol na tvojem licu pol na mojem licu. Vsaka snežinka tako.” »In to je tako bolelo!" »Tole padanje snežink, vsaka pol po tvojem pol po mojem licu. Vsaka tako, saj sva jih vse seštela, kajne. In vsaka se je stopila pol na meni pol na tebi. Da naju bodo rabile, si rekla. In medtem so padale snežinke vsaka na oba. In to je tako bolelo, ker je padala vsaka na oba." »Zato me danes ni tukaj. In ti si mislil, da bom mogoče vendarle še prišla." »Točno, to sem mislil. Ko so se odprla vrata, sem mislil, da si ti, Lili. Ampak moral bi takoj vedeti, da to nisi ti." »Da, to bi moral res takoj vedeti. Ampak nič ne de, če nisi takoj vedel. Vendar zdaj moram iti, pozno je že." »Seveda, zdaj moraš iti." Velika zvezda, edina, ki so jo imeli v mestu, je visela visoko nad zvonikom in padala skozi njegovo okno po tleh. Njene noge, rjave kot noge žrebi-ce, so se svetile v zvezdinem svinčenem siju. vendar nekaj pomeni, če pada dež, da to pomeni, naj gre domov, ženska, ker vendar ne more ležati tukaj na klopi, ko tako debelo dežuje, brez tiste pepelnasfe nagote, ki jo zida dež na ženskih prsih in brez tistega posmeha njenih tenkih rok visečih čez rob klopi, ki visijo čez rob klopi kakor bele razpoke v noči, ki pa so samo majhen odsev onih velikih in mišičastih rok, ki visijo od •meseca v mračno ulico in brez onega meseca, ki se vleče po nebu kakor čila bukovih drv, brez tiste pepelnasfe nagote, ki jo večje od meseca in ki leži tukaj in je neizmerno v obročih ravnine in čigar obroči so utlačili vase zaboje ljudi, brez teh ljudi, ki ležijo zdaj tukaj, vsi oni mnogi, ki ležijo tukaj, ravni kot zemlja, razpadli narazen v ostrogi niča, brez udov, kosti, ust in ozobja, brez oči, kože in glav in brez krvi, ampak ki ležijo vseeno še tukaj, daleč proč od bukovega meseca, nasuti in noveli po polju od peruti vetra, ki dela sence v jarkih, in brez stokanja iz tal, ki so polna podevana z usti, usta poleg ust, tla iz samih človeških ust, ki so včasih govorila, poljubovala in so zdaj grozno široko odprta, nezmožna besede, in nasuta s prstjo, visoka plast grozno odprtih ust, ki pokrivajo polja, da nenehno zastoka kje iz v vsaka usta posebej zabite prsti, brez teh prstenih žebljev in brez pepela, ki se trklja skupaj po ravnini, se sprijema najprej v šope, v svežnje, potem v plasti, ki se odpenjajo s tal, po-šumevajo, se sesipavajo, stokajo, zdihujejo, se zgibavajo, rinejo v oblike teles in telesa vstajajo, brez tega vstajanja oživelih teles in brez prihajanja od povsod s kladami ubitih in udušenih krikov, iz zemlje, iz vetra, ki diši po sežgani ženski krvi, iz jarkov v trumah in z rokvami prsti, uuu, same rjave rakve žebljaste prsti, uuu, in prsi iz ila. in brez tiste množice, ki raste in narašča in postaja končno nepregledna in se bo vsak hip sprožila s polja v veličasten zmagoslaven pohod, v raztegnjen prš strohnobe, brez tistih množičnih trum, ki grozijo zagnati krik na vse strani, zatajevan, tlačen, do zdaj teptan, ob prvi iskricf sprožljiv krik, ki bo narastel v grom "n razdejal vse, kar se da razdejali in opustošiti, in ki bo okužil ves svet z resnico od tam, brez tistih trum, ki se potem res odtrgajo s polja, se začnejo porivati naprej, drsijo vedno hitreje, zlomljajo, podirajo in tlačijo, se slednjič spustijo miško maček pred jesensko agonijo maršal korak bo spremljal nas po cesti vojaških škornjev godba bo jekala od hiš in veter bo sireno tulil breg poganjal bo naprej raz okna padale krvave rože dekleta bodo v molku se ozrle in umrla bodo okna za zavesami maršal korak bo tulil žvižgal mimo hiš rdečih oken nemih deklic in vabil na nabor beli drevoredi na mojo pot visijo roke vroči ostri loki prsti dregajo v oči vrtajo v učesa v usta brzdajo lice na čelu za hip posfojijo nohti se zarijejo v obraz in iztrgajo kri mesec se zagrize v konice vej v omotno drvenje plaza, ki se vali od tod, proč s tega polja, vendar enkrat proč s tega polja domov, in brez tistega kričanja, ki je zdaj še daleč, zdaj že čisto blizu in ravno zdaj v vseh ulicah, na vseh strehah, nu vseh pragih, na stopnicah in v sobah, ki komaj morejo vzdržati naval resnice, ki jo zborno izkričava množica, vso mesto in vsi predmeti so pokrili z njo, grozeča je in tako ubijajoča in prodorna, da se ljudje prvi hip zbudijo, zmedeno sedejo v postelji in trepetaje ja-mejo Iskati gumbe za luči, in brez onih od iskanja gumbov za luči osamelih rok, ki iščejo tam, kjer ni ničesar in ne morejo narediti luči, te roke, ki so preokorne, da bi mogle narediti luč, in brez tiste borne in prestrašene svetlobe, ki nastane, če ljudje na srečo najdejo gumb za luč, in brez onih ljudi, ki potem še dolgo slonijo v posteljah in ne morejo spati, še danes ne, nikoli ne, in ki imajo neprestano luč ponoči, in ki bi tako radi spali in ne morejo, ker jim kričanje one množice iz skupaj natrk-Ijanega belega pepela raznaša ušesa, brez onih stopnic, ki se vanje zaletava kričanje in se ljudem zdi, da je nekdo šel po njih, nekdo, ki manjka v hiši, od takrat, ko so pobirali tlako ka-cetom, od takrat marsikdo manjka, ki že dolgo ni hodil po teh stopnicah in zato pozabil, kje naredijo ovinek in tako ves čas zadeval v zid, In to potem skozi celo noč in na vseh stopniščih trava mamica je šla mi smo prerezali so trupla trave sneg je pomladni poletni iz rezov puha polegal ljudje kepast duh na ustne kaj nam bo zima v nedrje cest ljudi in se talil zažgimo zimi v ozkih gručah trepetajo pokušajo kako diši življenje na kupih nametanih bilk se kidata dva kosa pijana zelenega prahu v zraku sneg je poljubil na brazde bele kristale sneg je zakril obraz ugladil vse holme in starkin obraz in mene in nas spomladi je starka pod holmom zaspala ledene sveče v mestu, in pri tem puščajo ljudje svoje roke na gumbih za luči za drugič in poslušajo v neko prazno dozdevo razgretih možganov, torej brez tega in brez krematorijev, in brez z ljudmi in s krampom v po-cukrano potico zemlje narejenih jarkov in brez onih dolgih ženskih vrst pred jarki, ki čakajo kakor vsak dan na delo, ki pa tokrat sicer ne bo več delo, temveč samo še nek zadnji opravek, ki ostane človeku čisto nazadnje in se zaključi s tistim vpitjem za vratom, vpitjem, ki od zadaj seda na človeka, aaa, tako vroče seda na človeka tisto vpitje, in človeku že dolgo ni bilo tako toplo, kakor mu je toplo v tem vpitju, in to vpitje je krogla, tako navadna svinčena krogla iz šala za beli mehki ženski vrat, vroča kot volnen šal, ena izmed tistih, in brez plačila za to in brez razkričavanja resnice v sežganih srcih, blagrovanih od ravens-bruške zemlje, zataknjenih komaj v prgišče ravensbruške smrti, zamaknjenih v težo bruna, ki jo prekladajo v svojem telesu sem in tja, dan na dan ga prekladajo sem in tja, sem in tja, sem in tja po svojem telesu in ga ns morejo odložiti, tega težkega bruna v telesu, brez vsega tega, ne, brez sega tega se nikoli ne vračajo mrtvi iz Ravensbrucka. Pesmi Nika Darleta iz ciklusa „Tihožitja": mesto Brezbarvna nad semafori drevesa. Nizko nad ulico pritrjeno nebo. Lenobni curek mrtvega studenca. Oko v rešetke zic zaklenjeno. Le v mokrem škrtanju zaspanih pometačev jočejo na kostanjih bele slutnje, pod vrbami bajajo zlate sanje na okamenelih strunah sinje lutnje. žeja Udarjam na suhi bron sonca. Snudim sledove Izžganih vek na slanem čelu zemlje. Tipljem po lepljivi rani pijanih muh. S slepim nožem trgam raskavo dlan njive, z usahlimi studenci močim nebu mrtvi, topi dlesni. Butam ob nemi bron sonca. skrivanka Nad vrbami pripeta luna. Nad debli gobave roke. Na žicah le zakrpani oblaki. Na drogih bele kavke spe. Kavke so nemo zahreščale. Oblaki so zahrepeneli. Roke so vdano se sklenile. iz ciklusa „Kralj Matjaž": Drog je nabodel lunin čoln. I Sedi. Z lakti je vdolbel za sedem veder solz globoke jame v kamnito mizo. Sedemkrat sedem tisoč. las srebrne brade je raslo sedemkrat sedem krogov žalosti krog mahovito nogo iz sedemkrat sedem kamnov. II Na glavi krona iz krhke kovine, z boleče bleščečim napisom. Črke iz krhke krvi. Izpod nje slepo ližejo mrtvo lice težke kače iz brona. V roki žezlo iz votlega stolpa jeze. Ustnic že sedemkrat sedem tisoč let ni omočil grom besede. mutec Rišem neme črke v pepel. Diham tišino vasi pogorele. Žejo pijem ugaslih ognjišč. Iščem s prsti bolnih rož. Sinja beseda je mrtev meč. Gluhe oči ne pregriznejo mraka. Nadnje se sklanja jalov večer, lačen sveže sredice jutra. Valentin Oman Valentin Oman, ki se je v zadnjih treh letih močno uveljavil v koroški in avstrijski javnosti, presega danes že daleč ta okvir. Njegov ugled se je razširil in se razširja v mednarodno afirmacijo. Mladi umetnik Valentin Oman se je rodil leta 1939 v Štebnu pri Beljaku. Srednjo šolo je končal na Rlešivcu, na Dunaju pa je študiral slikarstvo in tam diplomiral kot akademski slikar. Izhaja iz socialno utesnjenih razmer, ki je njih bedo doživljal na lastnem telesu. Reči pa moramo, da so prav te močno izoblikovale v njem čut utripajoče, stalno menjavajoče se, neenakomerno in razkosano življenje, In že v zgodnjih letih njegovo umetniško pozornost. Leta 1961 je prvič razstavil devet slik v Deiavski zbornici v Celovcu. Le- to navrh najdemo že večje število njegovih slik v Galeriji Katoliških visoko-šolcev na Dunaju. V okviru Akademskih tednov na Plešivcu pri Gospe Sveti istega leta se je predstavil skupno z Giselbertom Hokejem z izborom kvalitetnih del. Ponovno smo ga srečali na razstavi v Beljaku, ki je uprizarjala koroško umetnost. Ob koncu leta 1962 pa je razstavljal v Celovcu v Galeriji 61 skupno s svetovno znanimi umetniki. V tej galeriji se je pojavil s samostojno razstavo začetkom leta 1963. Udeleževal se je še umetniških razstav v Spittalu ob Dravi, v ljubljanski Mestni galeriji, kot edini avstrijski zastopnik na mednarodni razstavi v Lau-sanne in še drugod. Če omenimo še, da je zmagal pri javnem tekmovanju za umetniško oblikovanje nove mrliške veže na celovškem mestnem pokopališču, da je ponovil v nekaterih večjih mestih razstave z velikim uspehom, da ima v načrtu še številne razstave vseokrog po evropskih mestih, smo v grobih orisih nakazali njegov zunanji umetniški razvoj. Dipl. inž. arhitekt Rudolf in Josefine Nitsch iz Celovca sta kot lastnika Galerije 61 veliko pripomogla do Omanovega slovesa, ki ga danes uživa v umetniškem svetu. In kako se je Valentin Oman notranje razvijal? Kaj nam ima povedati njegova umetnost? Ali jo razumemo, ko smo vajeni razumeti le predmetno umetnost, kjer plava umetniška izpoved vidno na vrhu? Dejstvo je, da je Omanov umetniški izraz globoko posegel v današnji kulturni svet. Dejstvo je, da Oman išče svojo pot v umetnost in da mora zato eksperimentirati s tehniko In umetni- ško snovjo — in kakor nam je znano, mu javna kritika tega eksperimentiranja nikoli ni prepovedala. Kdaj pa moremo reči, da je umetnik našel svojo pot in dosegel svoj cilj? Morda je današnja pot jutri zanj že preživeta! Spremembe v umetniškem uporabljanju je kulturni človek vesel, ker se ob njih bogati. Dejstvo pa je tudi, da se je Oman prikopal do Omana-umetnika z določeno zrelostjo, resnostjo in antensko odprtostjo. Ne moremo se na tem mestu spuščati v podrobnosti njegovih del in v njegove posamezne stvaritve. Samo naštevanje bi bilo suhoparno in je Omanovi umetniški strukturi popolnoma tuje. Na sploh se da reči: Vsak razgledan in umetniško čuteč človek ve, da sodobno umetniško delovanje brez pridržkov priča o strahu in brezizhodnosti, o vrenju in prevratih na vseh področjih, o zapletenosti in vsakdanjih, na videz neznatnih, pa vendar usodnih človeških odločitvah in je tako odraz našega razstresenega časa. Oman je v ta kompleks temnih barv prinesel tudi nekaj upanja. Ti svetli odtenki so se kazali že v Omanovih prvih, skrivnostno zapletenih kompozicijah, ki so nasfajahe, ko je Oman iskal človeka v masah. Vprašanje po posameznem človeku, ki je padlo z njegove slike v njenega gledalca, je šokiralo. Če je tega iskanega človeka kje srečal, ne vemo; vemo pa, da je svojo umetnost razširil na vse strani. Ker je umetnik, tega življenskega kroga ne bo zaprl. Če življenje zapremo, ni več vredno življenja. Umetniške vizije Omanovih olj, gva-šev, risb, tiligranih (iz žic oblikovanih) del, grafik (tudi maloformatnih) so zadale koroškemu (predvsem slovenskemu) provincialisfičnemu »tabu"-ju krepak udarec. Valentin Oman je slikar brezpredmetne umetnosti, njegova upodabljanja podajajo notranje občuteno življenje, ki ga okuša umetnik sam na sebi. Da njegove slike krasijo stene Zveznega prosvetnega ministrstva, deželne vlade, kulturnih uradov in ustanov širom Avstrije in izven nje, ni samo dokaz umetniške moči mladega človeka, temveč so ponesle v tej znamenite prostore tudi vest o slovenski, koroški, mednarodno plodoviti umetniški zmogljivosti. Florian Lipusch Valentin Oman: Moja mati 7d utirat Werner Berg je doma v Rheinlandu v Nemčiji, kjer se je rodil 11. aprila 1904. Pred 35 leti se je naselil po večletnem študiju na Dunaju na kmetiji pri Rutarju na južnem Koroškem, da bi študiral psiho koroškega in predvsem slovenskega človeka in se ob njegovem svetu in življenjskem prostoru šolal in upodobil svoj umetniški svet. Iz tega življenjskega okolja je črpala vsa leta njegova umetnost. Na Koroškem je našel svojo drugo domovino. V skopih, premišljenih potezah postavi pred gledalca naravno občudovani lepi svet južne Koroške, njene pokrajine, njenega človeka in posebnosti njegovih življenjskih navad in razvad. Slovanska melanholija, ki jo krmi koroška narava, daje slikam svoj posebni pečat. O čaru tega sveta jasno pričajo Bergove nočne slike. Ni ga dogodka, ni ga praznika in delavnika, ki bi se ga ne udeleževal nekje tudi Werner Berg. Zato ni čuda, da je prav ta umetnik vrezal v les velik del našega narodnega življenja. V črno rodovitno zemljo, kjer počiva toliko moči in skrivnosti in ki daje hrano velikemu delu slovenskega prebivalstva na Koroškem, je Wer-ner Berg vdolbel prvo brazdo pomladi. Ob podobah iz kmečkega življenja segajo Bergove slike do vseh drugih stanov. Rad se ustavlja umetnik na poli skozi polje in preko travnika, ob hišah in hlevih z domače toplim lesom plotov in ograj, ob drevju v zimskem polsnu, v gozdu in ob domačih in gozdnih živalih. Ni življenja, ki bi ga Berg ne zajemal s svojim nožem in čopičem. Rad opazuje vas in trg v mesečini; trgovca s konji; ljudi, ki okorno lezejo v vlak; pobožne žene ob nedeljah, pri povzdigovanju, z vonjem po vosku v temnih rutah; udeležence nove maše in sejma; čakajoče. Kakšna je bila umetniška pot Wer-nerja Berga? Prve umetniške pobude je dobil pri Emilu Noldeju, ki izhaja sam iz kmečkega življenja. Važni či-nitelji za Bergov umetniški razvoj so bili tudi Munchovi lesorezi in lesorezi nemških ekspresionistov. Z ekspresivnim oblikovnim izrazom je V/erner Berg pričel odkrivati svet. Kakor oblikuje dežela in delo notranjega človeka, tako je tudi V/erner Berg preraščal po 'izkušnjah svojo izhodno dobo. Povzpel se je do notranje izčiščene slike, ki postaja vedno bolj prostorna, v barvah zmerna, zato pa z izrazno silo obrnjena na znotraj. Koncentrične podobe, ki krožijo okoli lastne osi, zbirajo silo v svojih jedrih. Kajti -koncentracija in zmernost sta potrebni povsod tam, kjer je treba obvladati množičnost in doživljaje z vrsto podrobnosti, ki iz njih velja izluščiti le jedro. Poleg slikarstva pa se Werner Berg ukvarja tudi z grafiko; tu se poslužuje črno-bele tehnike. Kajti lesorezi se jasno razlikujejo od slik; stoje jim nasproti in jih komplementarno dopolnjujejo, strogo izpeljane grafike lahko pripovedujejo, razširjajo tematiko zaradi tehnične omejenosti, se smejo spuščati celo v podrobnosti in postati ironične in humoristične. Tudi V/erner Berg je izrabil te možnosti. Neposredni stik z podeželskim svetom, naravni človek brez krinke in priveskov, pa vendar tudi s težko dojemljivim in dostopnim bi- stvom nudijo umetniku vrsto izraznih in oblikovnih možnosti. V/erner Bergove slike nastajajo iz priložnostnih dogodivščin. Pri tem zajame slikar le fiziognomijo enega trenutka. Figuralno dogajanje stoji v ospredju in vse, kar slike ne more razgibati, je porinjeno v ozadje. Da so Bergove slike lahko razumljive, privlačne in skoraj domače, ima svoje vzroke v tem, da slikar ustvari umetniški vtis z navadnimi sredstvi, z nekaj potezami. Iz tega izvira pomembnost Bergovih lesorezov za naš čas. Za nas koroške Slovence pa je pomembno, da smo našli v slikarju-umet-niku VVernerju Bergu sodobno mislečega interpreta narodnega življenja in — prijatelja. Josef Friedrich Perkonig 8. februarja 1966 bo sedem let, odkar je umrl znani koroški pisatelj Josef Friedrich Perkonig. Rodil se je 3. avgusta 1890 v Borovljah; v mestu, kjer se stikata dva jezikovna svetova, slovenski in nemški. Kakor Werner Berg je tudi Perkonig očitno zajel v svoje stvaritve podobi teh dveh svetov. Njegova pokrajina je narava Karavank s hudourniki, plazovi in nevihtami; svet, ki v njem še živi stara ljudska vera in kjer se spaja starodavno pogansko izročilo z krščanstvom; pokrajina, ki priča o germanski silovitosti, pa tudi o slovanski otožnosti in mehkobi. Ta del Koroške se zrcali v Perkonigovem lirično doživetem romanu »Die stillen Konig-reiche« (Tiha kraljestva, 1918). In spet je ta pokrajinski svet snov za nov poznejši roman »Bergsegen« (Blagoslov gora), kakor da bi se Perkonig ne mogel ločiti od svoje hribovite okolice. Edino roman »Honigraub« (Ugrabljena strd) se je sprostil vseh pokrajinskih okvirov. .»Nikolaus Tschinderle, Rauberhauptmann« (Nikolaj Tschinderle, glavar rokovnjačev, 1936) je zgodba krojača, ki hoče zaradi neuslišane ljubezni iz romantičnega hrepenenja postati glavar rokovnjačev, pa žanje pri tem le posmeh. Poleg teh del, ki slonijo na koroški zemlji, pa je ustvaril Perkonig vrsto pesnitev, ki se gode na jugu. Bil je vse življenje poln domotožja po Jadranski obali. Sam je nekaj časa živel na nekem dalmatinske otoku v bližini Ragu s e in se je dobro počutil med ribolove! in vinogradniki. Dalmacijo in njeno bogato naravno lepoto je ovekovečil v romanu »Lopud, Insel der Helden« (Lepud, otok junakov) ter v pripovedih »Der Guslaspider« (Gu-slač) ter »Die Fischer« (Ribalovci). Perkonig je znan zaradi svojega pozitivnega odnosa do koroških Slovencev; narodnostne mržnje in nestrpnosti ni poznal. Saj Perkonig je koroški pesnik meje. Njegovo doživetje meje je bistveni predpogoj in sestavina njegovega umetniškega ustvarjanja. Vse življenje je bil povezan z drugimi stanovi in je vzdrževal stike z drugimi jeziki. Zanj meja ni bila ločilnica med narodi, temveč pred vsem skrivnostno dotikanje sosedskih narodov, medsebojno dopolnjevanje, bogatenje, stikanje. V »Der Guslaspieler« pravi dobesedno: »Drugo ljudstvo nam je potrebno, saj je tudi ono del božjega reda; potrebno temveč prav tako začetek; ne prepad, temveč prehod!« Danes uresničujejo to načelo dalekovid-ni in evropsko usmerjeni politiki in državniki; kakor da bi dojeli resnico te velike Perkonigove Izpovedi: odpirati meje med državami in ljudstva, jih odpravljati od človeka do človeka. Da vojna in nemiri porušijo te vrednote, pričata romana »Mensch, wie du und ich« (Človek kot ti in jaz, 1932) in »Patrioten« (Patrioti, 1950), ki v njih obravnava avtor kot dozorel človek ljudsko glasovanje leta 1920 v duhu sosedstva in zbližanja. S Perkonigovim delom je koroško pripovedništvo doseglo svojo zrelost. Perkonig je delal za svojo domovino. »Auf eine geliebte Landschaft«, svoji ljubljeni domači zemlji je posvetil Perkonig nešteto pa nam je, da najdemo pot do svojega lastnega naroda. . . Danes, mislim, da vem, kaj je meja: tu konča vidno kraljestvo,1 nevidno pa sega preko nje, kot bi je ne bilo... In tu meja ni samo konec. besed, ki razodevajo globoko pesnikovo spoštovanje pred domovino. Kot mojster pripovedovanja in kot umetnik besednega oblikovanja je močno vplival na vrsto drugih ikoroških in avstrijskih pisateljev. Pred nekaj leti je bila ustanovljena Jo-sef-Friedrich-Perkonig-Geselilschaft, ki vidi svojo nalogo v tem, da približa delo velikega koroškega pisatelja širšemu občinstvu. Lani bi praznoval Josef Friedrich Perkonig svoj 75. rojstni dan, ako bi še živel med nami. V počastitev tega jubileja so uprizorili v Celovcu in na drugih mestih spominske proslave. V celovški založbi Johann Heyn so v tem smislu izšli prvi zvezki Perkonigovih izbranih dci. Prva knjiga je monografija o življenju in delu velikega Korošca izpod peresa znanega germanista dr. Ericha Nufibaumerja. V tem delu označi dr. Erich Nuftbaumer Perkonigov življenjski prostor in njegovo obsežno delo. V posebnem poglavju obravnava za nas posebno zanimivo vprašanje Perkonigovega razmerja do koroških Slovencev. Drugi zvezek prinaša poleg drugih znamenita pesnikova avtobiografska dela. Christine Lav ant Pesnica, ki slopa zadnja lela močno v ospredje koroškega umetniškega življenja, je Christine Lavant. Slikar Werner Berg je v ekspresionističnih slikah upodobil tega človeka, ki ga komaj občutimo kot ženo, temveč bolj kot učlovečeni izraz duše in duha. Tolikega umetniško upodobljenega spoznanja so bili deležni le redki ljudje. Njena tragika kot žena, njena resignacija, njena zaprtost pred zunanjim svetom, njen divji upor proti usodi, njena klonitev pod pretežkim življenjskim bremenom, njen boj med ekstremi in končno tragika njene samote, vse to je zajeto v Bergovih slikah. Na lanski knjižni razstavi v Celovcu so bile te slike razstavljene; pesnica pa je na literarnem večeru z velikim uspehom brala iz svojih del. Christine Lavant, s pravilnim imenom Christine Thonhauser, poročena Haber-nig, je rojena leta 1915 pri Sv. Štefanu v Labodski dolini. Kot deveti otrok de lovske družine je okusila že v rani mladosti bolezni in trpljenje in tako rasla v odpovedi polno življenje. Prav mlada nikdar ni bila; že kot otrok je bila „starka''. Christina Lavant je samouk. Obiskovala je samo ljudsko šolo in en razred glavne šole. K pisanju jo je silila not-a-nja sila. V tem stanju je izpovedala, kar ni nikdar načrtovala ne v razumu ne v duši. Literarno šolo zapazimo edino v njenem liričnem prvencu „Die un-vollendefe Liebe" (Nedovršena ljubezen, 1949), ki priča o vplivu Rilkejeve pesnitve. Samo tu zasledimo tuj vpliv v liriki Christine Lavant, kajti z naslednjim delom, z „Betflerschale" (Beraška čaša, 1956) prične njena samovoljna lirična izpoved, ki jo je gojilo bridko izkustvo. V slikah Christine Lavant se kopičijo bolečine in grozote. V čašo bolečin naliva pesnica „mrliško vino”; pogumno gre po »zvezde iz pekla". »Otožnost stopa večno v čas”. Njeno doživljanje narave je ogrnjeno v strašno femolo. Vse okrog le mraz in tujina! Es ist sehr kolt gevvorden in dieser VVelf und auch in der, wo sich mein Herz zur VViederkehr ins alte Elend rustet. O Sterne, wenn ihr vvufjtet, wie fremd ihr meinen Augen scheint, seit ich erstorben und versfeinf hier Tag und Nachf verbringe. Bisher geliebte Dinge verandern dunkel ihr Gesicht und mein Gemut wird ein Gevvicht, das ich kaum mehr ertrage ... (Zelo mrzlo je postalo v tem svetu in tudi v onem, kjer se moje srce krepča, da se povrne v staro bedo. O zvezde, ko bi ve vedele, kako tuje sijete mojim očem, odkar sem mrtva in okamenela in odkar tako preživljam dan in noč. Doslej drage stvari spreminjajo mračno svoje obraze in moja duša postaja utež, ki jo komaj nosim.) Leta 1959 je Christine Lavant izdala naslednjo zbirko „Spindel im Mond" (Vreteno v luni). V tej zbirki roti svet, ki se v njem pojavlja vse to, kar lahko zaznamo z čutili, v magični luči: predmeti stopajo v ozadje, neresničnost prodira v območja realnega. Ves bogato razviti pesniški svet njenih zabeleženih slik je nadomestila skopa podoba lune. Luna je pesnici prispodoba in simbol, z različnimi obrazi se pojavljajo skoraj v vseh pesmih te zbirke: kot meč, kelih, rogovje, novec. Bralcu se zdi, kot bi prelistaval strani sanjske knjige, ki se iz nje blešče vnanje pokrajine v skrivnostnih barvah. Te slike, ki človeka prestrašijo in predramijo in ga obenem zarotijo, izvirajo iz človeške preprostosti in naravnosti, kakor tu- di iz strahu. Christine Lavant je močno sklonjena pod temi duševnimi bremeni, včasih podleže celo psihosi. Meja med čudovitim in grozotnim je neznatna, kajti „na zemlji so čudeži zelo blizu ranam", kot pravi pesnica v eni svojih pesmi. Literarnega eksperimentiranja Christine Lavant ne pozna. Za to je pesnica preveč zakoreninjena v življenjskih osnovah, v svojem preprostem nekom-pliciranem okolišu. V „Der Pfauen-schrei" (Pavov krik, 1962) nadaljuje pričeti samogovor svojih liričnih bolestnih klicev, ki nihajo med strahom in osrečujočo zavestjo, med obupom in tolažbo. Pesnica imenuje svojo liriko v eni izmed teh pesmi brez naslova „ves! samo zame”. Zaradi njenih samovoljnih klicev bralcu ni vedno lahko, zasledovati vodilno nit skozi razkošni svel njenih prispodob. Čutiti je, kako si trpeči in trpinčeni duh prizadeva, da bi se sprostil samotnih muk in ujetništva noči. V njeni osamljenosti se ji včasih zdi, da pada iiz časa: „Večkrat zgubim sredi dneva nit svojega časa”. Njeno potovanje skozi trpljenje je brez časa in mesta. Proza Christine Lavant se ne more meriti z njenimi pesmimi. Njene pripovedi „Das Kind" (Otrok, 1948), „Das Kruglein" (Vrček, 1949), „Die Rosen-kugel" (Vrtnična krogla, 1956) nas popeljejo v otroški svet s sanjskimi in pravljičnimi navdihi. S svetom nagonskih krivih potov se bavi prepoved „Ba-ruscha” (Baruscha, 1952). Izbrano delo „Wirf ab den Lehm" (Odvrzi Ho, 1961 Stiasny Bucherei Nr. 91) pa prinašajo vzorce iz njenega celotnega umetniškega udejstvovanja. KOROŠKI PESNIK ^Mmnt S(4iai^ Pesnik in pisatelj Helmut Scharf se je rodil 28. novembra 1915 v Beljaku, zdaj pa živi v Vrbi ob Vrbskem jezeru. Obiskoval je gimnazijo, napravil učiteljišče in poučeval na raznih ljudskih šolah na Koroškem (St. Georgen am Ldngse, Grades). V drugi svetovni vojni je zgubil službo; boril se je na frontah v Franciji, Grčiji, Italiji in na Finskem. Proti koncu vojne je zašel v jugoslovansko ujetništvo, od koder mu je uspelo zbežati; proti koncu leta 1945 so ga nastavili v Ribnici ob Vrbskem jezeru, od tam pa je prišel po opravljenih izpitih na celovško učiteljišče, kjer deluje kot profesor na vadnici. Njegov prvi umetniški lik je bil Josef Friedrich Perkonig, ki se je seznanil z njim na celovškem učiteljišču. Pozneje se je zgledoval ob Rilkejevi in Wiid-gansovi liriki. Ob teh zgledih je izoblikoval lastni lirični svet. V prozi je vplival nanj posebno Thomas Mann. O svoji lastni liriki sodi Helmuf Scharf: „Worfe, die barfufj gehen, nenne ich mein Gedichf" (besede bosih nog so moja pesem). Zafo je Scharfova lirična izpoved občutena in rahločutno prizadeta. Njegova beseda je občutljiva kakor koža in objema s seismograf-sko pozornim izrazom trato, zemljo, kamenje, pa tudi razpokline, trnje, in glaževino. Vedno pa gre za človeka, ki se mora boriti za svoj obstanek in ne pozna resignacije. Pesnik ni osamljen zaradi obupa, temveč ker ga samota utrjuje, ker si hoče po svojem uravnavati življenje, po lastnih nazorih upodabljati svoj svet. V tem je Helmut Scharf nam Slovencem zelo blizu. V fem smislu je mogel leta 1956 nasloviti pesniško zbirko: „Als Tofer leben' (Živeti kot mrtvec). V številnih nečasov-nih pesmih se odraža pesnikov čut za trezno in stvarno realnost skupaj z jasnim psihološkim in socialnim občutjem. Za „Als Toter leben" je dobil tudi nagrado mesta Celovec. Bogata fantazija in močan razum sta dve odločilni smernici, ki oblikujeta Scharfovo premerjeno in na vse strani pretehtano pesniško izpoved. Helmut Scharf se je razmeroma pozno pojavil v javnosti s svojimi knjigami. Sodeloval je dolga leta prej v raznih revijah in antologijah. Njegovo pesniško zbirko „Saumpfad" (Tovorna steza) iz leta 1963 je opremil koroški slikar Werner Berg. Pesmi „Tschebon, Trauer um ein Dorf" (Tschebon, žalovanje za vas) in mladinska knjiga „Das Haus zu den drei Ldvven" (Hiša k trem levom) so njegove najnovejše stvaritve. Pod naslovom „Karntner Liferatur- Spiegel" (Koroško literarno ogledalo) je zbral svoje literarno kritične eseje. Helmut Scharf pa se je približal Slovencem tudi s svojimi radijskimi slušnimi igrami. Radio Ljubljana je oddajal leta 1961 v slovenskem prevodu „Geruch unverlafjlich” (Voh nezanesljiv), kjer obravnava avtor trpljenje koroških Slovencev za časa Hitlerjevih dni. Avstrijski radio pa je oddajal lela 1962 igro „Die Messe in Monrupino” (Maša v Monrupino); tu je prikazal avtor svoja lastna doživetja s partizani v bližini Trsta. Kadarkoli je Scharf razpravljal o koroškem Slovencu, je bil z njim pošten in odkrit; znal je zas*a-viti svojo besedo in svoje pero v prid slovenskega ljudstva na Koroškem. Novembra 1965 je Helmut Scharf praznoval svoj 50. rojstni dan. Mesto Beljak mu je ob tej priliki pripravilo posebno prisrčno slavje. Slavnostni govor je imel deželni šolski nadzornik dvorni svetnik Volkmar Haselbach, župan Timmerer pa je izročil slavljencu posebej za ta dogodek izdano brošuro „Helmut Scharf, Welt im Antlitz der Heimat”. Udeležba visokih gostov iz javnega življenja na tej slovesnosti je pokazala, da uživa Helmut Scharf pri občinstvu velik ugied. Kulfurring iz Vrbe pa je pripravil za to priliko literarno branje avtorja in z muzikaličnimi vložki in čestitkami počastil svojega člana. Helmut Scharf je današnjemu razvrednotenemu času zgled kritičnega duha. Še več: njegova umetnost je ukaz, da se je treba do svoje besede priboriti; da je v tem boju treba izoblikovati svoj izraz in svojo umetniško podobo. Florian Lipusch IZIDOR CANKAR Na obisku pri Ksaverju Mešku „Jaz hodim ob nedeljah k Devici Mariji na Žili k maši, ker je tam slovenska pridiga", mi je dejala moja sopotnica, ko se je vlak ustavil pred Beljakom, in je še pristavila: „0, Meško je prijazen in tudi bogoslužen gospodi”. „Glej jo, sodbo”, sem si re X \XXV'\x ..V\v. x\ x'čV -''"T"*'""'\"\ S i Ojcova domačija s kaičo O starosti Ojčeve hiše bi bilo težko natančno soditi samo po njeni zunanjosti. Še slika Marije na zunanji steni hiše, levo od vhoda, od časa močno izbrisana in obledela, bi mogla pokazati na daljše razdobje. Toda hiša no- si v sebi zanimiv in važen dokument svoje preteklosti. V lesenem tramu, ki nosi strop in polico v izbi je vrezana letnica, ob nji pa še v stari pisavi voščilo takole: V sredini letnica 1764. Desno od nje motiv z voščilom „z božjo gnado", ki ga je graditelj vrezal. On je bil verjetno tudi tisti, ki je svoje ime „Luk" zarezal v tram, nekoliko višje in ob strani. Morda je bil to sam gospodar hiše, ali pa je bilo to storjeno po njegovi želji za spomin. Na levi je pritrjena ob tram z žeblji ožgana lesena podoba, ki da spoznati le glavo in ramenje, medtem ko ji manjkajo vsi drugi udje. V tem je zapopadena vsa kronika hiše, ki se je podedovala od roda do roda in je ostala živa do današnjega dne. Sedanji gospodar, kakor tolmači napis, ve povedati sledeče: Ta hiša, z letnico 1764, ni bila šele tedaj v temelju zgrajena. Letnica pove, da je bila tedaj na nova postavljena na pogorišče prejšnje, ki je tedaj pogorela in torej sega njena t i a/a zgodovina še dalje nazaj. Ko so čistili pogorišče stare hiše za novo stavbo, so našli še neizgorelo podobo Kristusa, ki so jo obvarovali in jo potem pritrdili ob tram novo-zgrajene izbe kot spomenik in talisman. Zaradi te svoje starosti pomeni hiša po svoji zunanjosti in notranjosti važno pričo naše kmečke hiše. Ker se tekom časa očividno niso delale na nji prezidave in se 'je le po potrebi v starem popravljala, še dandanes nudi dajem o domačem življenju, ki se je v nji tekom časa odigravalo. Pred nekako petdesetimi leti se je po smrti svojih staršev mladi gospodar preselil in si na svojih kajžarskih njivah doli v Zilski dolini sezidal nov dom iz premoženja rutarske matične hiše. Od tedaj so se Ojčeva hiša in kašče praznile, hišno orodje zametovalo, popravila opušča- la, njive so postale ledina, drevje pred hišo in okoli nje, je okrnelo, se prevleklo z lišaji in se posušilo, v hiši pa in okoli nje je zavladala tišina planine, ki jo sedaj motijo le lovci in pastirji. Enkrat na leto sicer tudi sedaj še oživi domačija in prostor okoli nje. Ob času prve košnje sena ali „seče" kakor se tu pravi.Boljši del travnikov se še pospravi za seno, preden se odpre po celem paša. Tiste dni se znajde staro in mlado na planini, kosci pred grabljicami, ki za njimi raznašajo redi in prigrabljujejo k soncu, da bi se po-kos čimprej posušil. Tedaj se iz dimnika v hiši kadi ves dan, kuha se in pe- če. Gospodar pridno priliva delavcem in vse je veselo. Še posebej kuharico so pripeljali s seboj, ker ne bo treba postreči samo z vročimi krapi, temveč tudi s svežimi fancovti in sladko žganjico. Za moške in ženske vsem po volji in teku. Tedaj se za južino (kosilo) zopet zbere vse okoli stare hrastove mize v sončnem kotu izbe. Tam se šalijo in si natolcujejo odrasli na svoj način, mladina pa skače pred hišo in stika po koteh okoli hiše in na kašči, medtem ko se v soncu seno suši. Napis v tramu pa verjetno neopažen molči. J.M. Slovenci v času naselitve Pred več kot 80 leti je v Pragi izšla knjiga »Enakopravnost Slovnecev«, ki je pisana v nemščini. Poglavje »Pleme Slovencev« govori o nastanku slovenskega naroda in o izvoru naše zgodovine. Kdaj so se Slovenci naselili na ozemlju, ki ta njem živijo še danes? O priselitvi Slovencev citira avtor knjige nemškega zgodovinarja Roslerja, ki pravi: »Dejstvo je, da so se Slovenci naselili med leti 568 in 592 po našem štetju v Panoniji, kakršna je bila za časa Rimljanov, v Norikumu in v vsej pokrajini od Donave do Istrije.« Do podobnih zaključkov je prišel v tistem času tudi drug nemški avtor Budinger: »Slovenska veja je proti koncu šestega stoletja pognala korenine med Zgornjo Dravo in Črnim morjem v vseh deželah južno od Donave«. Oni del Slovencev, ki se je naselil v deželah na desnem bregu spodnje Donave tja do Črnega morja, so kmalu nato podjarmila finska plemena Bolgarov, vendar ga niso mogla pregnati % zasedenega ozemlja. Vojska Bolgarov je bila mnogo močnejša od slovenske, vendar so se kulturno zaostali Bolgari uklonili višji oVki slovanskega plemena in sprejeli slovanski jezik tudi za svojega. V kratkem času pa sta se plemena tako tesno spojila, da sta tvorila odslej samo še eno ljudstvo; v teku dveh stoletij je izginil finski element popolnoma: priseljeni Bolgari so sprejeli od Slovanov jezik, navade, običaje in vero. Tako združeno ljudstvo je dobilo ime po priseljenem delu in se imenuje še danes bolgarsko. Bolgari so se ločili od ostalih Slovencev šele, ko se je naselilo v srednjem delu dežel, ki so jih prej zavzeli Slovenci, dru- go slovansko pleme Srbov in Hrvatov, ki so zapuščali svojo domovino v Karpatih in Beli Hrvaški. Štajerski Slovenci ob Muri so se tedaj seznanili s Hrvati, ki so ostali še dolgo potem njihovi sosedi. Prevzeli so marsikaj iz hrvaškega jezika, navad in narodne noše. Ko so vdrli v zdaj srbske in hrvaške kraje Madžari in se zagnali kakor klin med ločena ds’a Slovencev, ije bila zapečatena ločitev za vedno. Madžarski dvor, tako pravi Pa-lacky v Češki zgodovini, 1. del, Praga 1864, ni bil največja nesreča samo za Slovane in med njimi v prvi vrsti za Slovence, temveč tudi v evropski zgodovini eden najusodnejših dogodkov.. Ta nasilna ločitev velikega organizma, ki se je začel mirno razvijati, je povzročila, da so bili izgledi za bodočnost pri obeh delih ločenega plemena enako slabi. Vendar niso vzeli konca ne Bolgari in ne severno odrinjeni Slovenci; ločena dela pa sta se sčasoma drug drugemu popolnoma odtujila; oba sta se morala postaviti na lastne noge in se zanesti na lastno moč, ker so se kmalu zgubile vse narodne in pozneje tudi verske vezi. Slovenci so ostali dolgo časa zvesti svoji poganski veri. Ciril in Metod sta jih v devetem stoletju spreobrnila h krščanstvu. Ko je verski razkol razcepil krščanska ljudstva v dva tabora, so se priključili Bolgari grški, Slovenci pa rimski cerkvi. Bolgari so postali samostojni in so se razvili v silo, ki je kot nevaren sosed ogrožala celo vzhodnorimsko kraljestvo. Toda ko so se pojavili v Evropi Turki, so jim Bolgari podlegli in njihove samostojnosti je bilo konec. Po tej katastrofi so nosili polnih pet stoletij težeči turški jarem. Slovence so vladali nekaj časa po lo- čitvi slovenski knezi, niso se pa mogli ubraniti napadov, ki so jim bili izpostavljeni na vseh straneh. Manjkajo nam sicer točna poročila o posameznih bojih, ki so jih prestajali za svojo samostojnost in niti ona usodna nesreča nam ni znana, ki je napravila konec njihovi neodvisnosti. Vemo pa, da se niso bojevali samo proti sorodnim plemenom, temveč tudi proti mnogim barbarskim ljudstvom. Baje so se obdržali na vrhu v boju proti Obrom; Madžari, ki so dobili itak dovolj zemlje, jih niso posebej nadlegovali, popolnoma podlegli pa so germanskemu plemenu vzhodnih Frankov. V trenutku, ko se je pojavilo omenjeno germansko pleme, je bilo na mah uničeno kulturno delo več stoletij; čemer so celo mongolski Obri prizanesli, so Franki naravnost iztrebili s površine. Danes vemo, da so dosegli stari Slovenci pomembno kulturno stopnjo in so poznali že literaturo. Znani slavist Miklošič je rekonstruiral tedanji kulturni položaj na podlagi paleontoloških študij in podatkov. Danes vemo, da prav stari Slovenci sicer niso dosegli klasičnega grškega ."n rimskega naroda jezikovno in literarno, da pa so se jima med vsemi tedanjimi evropskimi narodi kulturno najbolj približali. Poleg teh so bili edini v Evropi, ki so imeli oblikovno in po skladnji popolnoma razvit jezik. Pred tisoč leti, ko sta v Evropi veljala le latinski in grški jezik, ki sta uživala neomajen ugled, je proglasil papež tla drian staroslovenski jezik za cerkveni jezik. Njegov naslednik Janez VIL je to odredbo leta 880 potrdil. Zakaj je proglasil papež za cerkveni jezik prav staro slovenščino, ko je bilo poleg nje še toliko drugih živih jezikov? Zakaj se ni odločil za frankovski jezik, saj je znano, da so proglasili na primer frankovskega kralja Karla Velikega za svetnika zaradi njegove gorečnosti pri ‘širjenju krščanske vere, in sv. Bonifacij, po rodu Frank, je bil rimskemu papežu zelo blizu? Zato ne, ker je papež zadevo pretehtal in je odkril, da je bil samo slovenski jezik dovolj razvit, da so ga poleg grščine in latinščine mogli uporabiti kot cerkveni jezik. Vsi drugi jeziki tedanjega časa temu odlikovanju niso bili dorasli. S tem odlikovanjem staroslovenskega jezika pa je povezana nečedna denun-ciacija in spletka proti apostolu Slovanov, sv. Metodu. Moža so zatožili v Rimu, da širi s slovenskim jezikom krivo vero. Metod se je moral zagovarjati pred rimskim papežem ne samo zaradi svoje vere, temveč tudi zaradi svoje slavistike. Papež je pohvalil njegovo znanstveno delo in ga imenoval za nadškofa. Nemški škofi so osramočeni odšli. Ni dvoma o tem, da je slovensko ljudstvo doseglo zelo visoko kulturno stopnjo že iz poganskega časa, največji podvig pa je doživelo za časa spreobrnitve h krščanski veri po svetima Cirilu in Metodu. Kakor se je z reformatorjem Martinom Luthrom povzpel nemški jezik do docela nove stopnje, ali kakor je novi-slovenski jezik — kar je med Slovenci najbrž manj znano — nanovo zaslovel kot knjižni jezik v dobi reformacije po Trubarjevih in Dalmatinovih zaslugah, ki sta se priključila naprednemu gibanju, tako je vzcvetela tudi stara slovenščina v dobi spreobrnitve pred tisoč leti. Slovensko prosvetno društvo v Logi vasi je proslavilo šestdesetletnico Sredi septembra 1965 je praznovala slovenska prosveta ob Vrbskem jezeru velik jubilej. Loga vas ter z njo vsa bližnja in daljna okolica je doživela proslavo šestdesetletnice obstoja domačega Slovenskega prosvetnega društva ..Svoboda", ki je izzvenela kot praznik slovenske prosvete ob Vrbskem jezeru. Na travniku pri gostilni ..Marica" se je zbralo veliko število domačinov, ki so se jim pridružili še mnogi prijatelji logavaških prosvetašev iz sosednih krajev in društev, da skupno obhajajo pomembni jubilej. Povabilu se je odzvalo tudi več častnih gostov, med njimi deželi svetnik Erich Suchanek kot osebni zastopnik koroškega deželnega glavarja Sime, bivši deželni glavar Ferdinand Wedenig, predsednik Zveze kulturno prosvetnih društev Slovenije in član glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Branko Babič, jugoslovanski konzul v Celovcu Željko Jeglič, logaveški župan Jožef Ulbing s člani občinskega odbora, vrbski podžupan Wagner, predsednik Slovenske prosvetne zveze dr. Franci Zvvilter, ravnatelj slovenske gimnazije dvomi svetnik dr. Joško Tischler ter številni zastopniki slovenskih prosvetnih društev iz sosednih krajev. Koledar 7* » IA Mil * HMSlU * > Govorniki so jubilejnemu društvu izrazili čestitke in željo, da bi še nadaljna desetletja ustvarjalo na koroški zemlji — v korist slovenskega ljudstva in za dobro sožitje v deželi. Tako je dejal predsednik Slovenske prosvetne zveze dr. Franci Zwitter med drugim: „Pred približno sto leti se je zbralo slovensko ljudstvo iz vse Koroške na velikem taboru v tej občini in prvič v zgodovini postavilo narodne zahteve, ki so sila podobne današnjim zahtevam našega ljudstva. Že pred sto leti so tukaj v Logi vasi koroški Slovenci terjali svoj jezik v šoli, terjali svojo materinščino v uradih. Tudi danes imamo še iste zahteve; še naprej hočemo v šolah našo materinščino in še naprej se glasi naša zahteva po našem jeziku v uradih. Pred šestdesetimi leti pa so se tukaj znašli ljudje, ki so spoznali potrebo po organizirani borbi in po organiziranem gojenju naše domače slovenske kulture tukaj na naši zemlji. Zbrali so se na ustanovnem občnem zboru slovenskega prosvetnega društva „Slavček" možje, od katerih so trije tukaj med nami, ostale pa že pokriva hladna zemlja. Tem pionirjem danes čestitamo in se jim zahvaljujemo vsi člani slovenskega prosvetnega društva v Logi vasi ter vsi slovenski prosvetaši na Koroškem." Ganljiv je bil prizor, ko je predsednik društva Maksi Kaki počastil te tri še živeče ustanovne člane: Matevža Rainerja, Jožefa Straufja in Rudolfa Grob-lacherja. Poudaril je njihovo pionirsko delo, ko so pred šestimi desetletji z ustanovitvijo takratnega prosvetnega društva ..Slavček" položili temelje organizirani slovenski prosvetni dejavnosti v Logi vasi in okolici. Zagotovil je, da hoče sedanja generacija nadaljevati njihovo delo. V znak tega pa jim je izročil spominska darila. Slovensko prosvetno društvo „Edinost" iz Škofič pa je logavaškim prosvetašem ob njihovem jubileju poklonilo lepo sliko svojega pevskega zbora kot spomin in simbol meddruštvenega sodelovanja v skupnih prizadevanjih pri gojitvi slovenske prosvete na Koroškem. Predsednik Slovenske prosvetne zveze dr. Franci Zvvitter je vrsti zaslužnih članov jubilarnega društva izročil ..Drabosnjakovo priznanje", ki jih je z njimi Slovenska prosvetna zveza odlikovala za njihovo požrtvovalno in nesebično prizadevanje. j Deželni svetnik Erich Suchar.ek je v svojem govoru naglasil, da znajo biti Korošci v trenutkih sile in nevarnosti ne glede na narodno pripadnost in svetovni nazor enotni, kadar gre za domovino in deželo Koroško. Poudaril je jasno funkcijo in nalogo manjšine v državi in deželi, ko je dejal: ..Zaradi obmejne lege Koroške na stikališču treh velikih evropskih narodnih skupin je prebivalstvo dežele posebno dovzetno za ideje mednarodnega sporazumevanja. Bolestne izkušnje dveh svetovnih vojn so to dovzetnost še poglobile. Danes lahko upravičeno ugotavljamo, da je misel dobrega sosedstva postala resničnost; sosedstvo z Jugoslavijo na eni in z Italijo na drugi strani je na Koroškem našlo dober odziv in že dolgo rodi dragocene sadove. Pri tem je največjega kulturnega in državnopolitičnega pomena kulturna izmenjava z našimi sosedi Slovenijo in Videmsko pokrajino. S temi kulturnimi stiki nudi Koroška kol majhna dežela zgled velikim državam za sporazumevanje med narodi." Na proslavi je govoril tudi predsednik Zveze prosvetnih organizacij Slovenije Branko Babič, ki je v svojem govoru poudaril: Svoboden nacionalni in kulturni razvoj vsakega naroda, ne glede na to, kje živi, je prav gotovo predpogoj za zbližanje med narodi, za sožitje in sodelovanje, za medsebojno črpanje kulturnih vrednot. Tudi današnja kulturna manifestacija govori o takem razvoju in to je dejansko eden od osnovnih pogojev za medsebojno razumevanje in prijateljstvo med narodi obeh sosednih dežel. Naj ponovim besede, ki jih je nedavno izrekel eden vodilnih državnikov in politikov Avstrije: manjšine naj ne bodo predmet spora in sovraštvu, ampak most zbližanja, razumevanja, prijateljstva in sožitja tako med narodi kot tudi med državami. To mi vsi globoko pozdravljamo in bi bilo želeti, da bi ta misel dejansko vsebolj postala tudi stvarnost." Šestdesetletnica organiziranega kulturno-prosvetnega dela, kot jo je slavilo prosvetno društvo „Svoboda" v Logi vasi, je nedvomno dogodek, ki daleč presega društveni okvir. Ta jubilej je izreden dogodek za celo občino in dogodek za vso deželo, za nas Slovence pa manifestacija obstoja in življenja naše narodne skupnosti na Koroškem. c7Sit verna veribo = naj bo dovoljena ta beseda — kar kaže da je moral biti pisec (po običaju stoletja) precej tankočuten in izobražn. Danes se svinje ne pasejo na prostem, temveč le v ograjenih prostorih, menda radi pomanjkanja paše. V tedanjem času pa je bil dol gotovo zaraščen z bukvami in doli, da so se svinje pasle na žiru in želodu. Gozd sredi dola se še danes imenuje Dbbrava, čeprav tam ne rastejo več dobi. Hribarjevo posestvo, ki se omenja, je poznejša Benalova huba. potem kratko Huba. ki je bila za časa moj mladosti grofova (humberška), kjer je imel svoje gospodarstvo in svoj urad stalen gozdar (forštnar). Preko Žabnice, ki izvira iz Jizarca, je bil tam položen vedno lesen most. Kakor je iz ostalih krajevnih imen razvidno, so se paše že izdatno izkoriščale, živinoreja je bila torej cvetoča. Kosmati-ca se sicer ne imenuje, tam gori pa se menda nahaja v listini omenjena Luže-karjeva planina. OPOMBE 1. Uredil in z opombami opremil doktor Julij Felaher 2. morena; ledeniška groblja 3. Dr. Sašel je to listino imel na razpolago in jo priključil svojim spominom kot prilogo štev. 8. Žal je nisem našel v zapuščini in ne pri spominih. 4. Cuius regio, eius religio: Podanik je moral biti iste vere kot njegov deželni knez. 5. Ta rok je izvajala protireformacija. O begu Barfolomeja von Dietrichsteina glej Singer I. str. 265 in 268. 6. Interregnum: medvladje 7. Kurziva; ležeča, poševna, nagnjena pisava. 8. — s hrano, obleko in vsem potrebnim 9. Spanzete — izvirnik 10. S pečatom in v rokopisu napravljeno in potrjeno 11. K zemljišču pripisani = z zemljiščem povezani 12. Hermann, Handbuch der Geschichte Karntens, II. snopič, 2. zvezek, stran 120 zgoraj 13. Beistandfer = priča, pomočnik 14. Avtoritativno = s posredovanjem oblasti 15. Singer I. stran 272 DR. FELAHER JULIJ: Dr. Janko Kotnik - osemdesetletnik Trden in zdrav je 22. decembra 1965. praznoval doktor Janko Kotnik znanstveni sodelavec in predavafelj na filozofski fakulteti ljubljanske univerze svoj 80-ietni življenjski jubilej. On je eden od vidnih članov velike Kotnikove družine iz Dobrij, iz katere so izšli številni in plodni kulturni — prosvetni delavci — znanstveniki, profesorji, duhovniki, učitelji, župani in drugi, ki so levji delež svojih moči posvetili delu za koroške Slovence. P. d. Zupančev iz Dobrij pri Ravnah se je rodil 22. decembra 1885. kot sin kmečkih staršev. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in v Celovcu, kjer je leta 1906 maturiral. Po svojih študijah je romanist in slavist. Študiral je v Pragi, Gradcu in Lausanni romanske in slo vansko filozofijo. Doktorat si je pridobil leta 1911 na univerzi v Gradcu z di-zertacijo o dobrškem narečju. Služboval je na realki v Gorici v I. 1912— 1913, na gimnaziji v Banja Luki 1913— 1914. Takoj ob izbruhu prve svetovne vojne je bil mobiliziran in 4. septembra 1914 na ruski fronti ranjen in od Rusov ujet, 4V2 leta je prebil v Rusiji deloma kot vojni ujetnik, deloma kot prostovoljec v takratni srbski, pozneje jugoslovanski diviziji v Odesi. Boril se je proti Nemcem v Dobrudži v Bolgariji in je leta 1917 vstopil v rusko revolucionarno vojsko, kjer je ostal eno leto. V drugi polovici leta 1918 je bil v Moskvi sourednik lista »Jugoslovanska federacija". Po vrnitvi iz Rusije leta 1919 je bil nekaj časa urednik tednika „Mir:', nato pa med plebiscitno dobo član jugoslovanske plebiscitne komisije v Celovcu. Po plebiscitu je za kratko dobo znova odšel kot profesor na svoje staro službeno mesto v Banja Luko. Od 1. januarja 1921 pa do konca šolskega ie-ta 1939-40 je služboval kot profesor na realni gimnaziji v Mariboru. Od 1. septembra 1940 do začetka druge svetovne vojne 1941 je bil inšpektor za moderne jezike v prosvetnem ministrstvu v Beogradu. Med drugo svetovno vojno je bil lektor za francoski jezik na univerzi v Ljubljani, v začetku leta 1945 pa ga je nemški okupator odpustil. Po osvoboditvi je nekaj časa delal pri Agitpropu za Koroško, nato pa je bil ko* referent za šolske knjige zapo s|en v ministrstvu za prosvete v Ljubljani, s 1. februarjem 1946 je bil znova imenovan za lektorja francoskega jezika na ljubljanski univerzi, od 1. oktobra 1948 je univerzitetni predavatelj pri katedri za romansko filologijo na ljubljanski univerzi, 1. januarja 1956 pa je bil imenovan za znanstvenega sodelavca prav tam. Že kot dijak je začel pisati v Mir od I. 1903—1904, kjer je priobčil nad 50 podlistkov pod psevdonimom Danimir — deloma originalnih črtic, deloma prevodov iz češčine, ruščine in francoščine. Sodeloval je pri revijah: Zora, Nastavni vjesnik, Časopis za narodopisje, Slavistični reviji, Mladi Jugoslaviji v Velikovcu in Koroškem Slovencu. Važnejša dela predvsem za Koroško so: Narečje guštanjske okolice, Slovenski rokopis iz Leš pri Prevaljah iz sredine 18. stoletja. Stekanje, knjiga o Lesičjaku, ljudskem pesniku in pevcu iz Korotana, napisal uvod k Kramolčevi izdaji Lesič-jakovih pesmi; članek Ožbalt Dular, prost kmet v Remšeniku pri Železni Kapli, sotrudnik Bleivveisovih novic je objavil v Koroškem Slovencu. Objavil je še vrsto slovarjev slovensko-franco-ski slovensko-angleški, francosko-slo-venski, — ki so bili izšli že v III. izdaji, ter več učbenikov in slovnic ter vadnic za angleški in francoski jezik. Jubilant še vedno predava, še vedno je v polnem poletu dela, daleč je še do pokoja, čeprav je uradno že v »pokoju". Mi mu želimo trdnega zdravja in ohranitev polne delovne sile. IZ ZGODOVINE SLOVENSKIH PREGOVOROV IN UGANK Prva knjižico ljudskih ugank v slovenščini je izdal -Marko Pohlin na Dunaju leta 1788 in jo imenoval »Kratkočasne uganke«, zadnjo pa Vinko M6-derndorfer v Celju pred dvajsetimi leti (1946). Naslovil jo je »Koroške uganke in popevke«. Župančič in nekateri drugi naši pesniki so vedoma prevzeli od ljudstva marsikaj lepega in vrednega. Znanstvene zbirke slovenskih ljudskih ugank do danes še nimamo. Vsak narod ima svojo zakladnico pregovorov, ki so kakor jezik in kakor slovstvo sad sto in stoletnega snovanja. Pregovori sami so seveda veja ustnega slovstva, vendar imajo čisto posebno mesto in vlogo, saj jih vpletamo tudi v vsakdanji pomenek. To je mogoče zato, ker je pregovor zdaj dobro zadeta resnica, zdaj namig na sobesedniku znano zgodbo, zdaj nevsiljivo podan nauk, zdaj posrečena ironija, /.da živa, slikovita prispodoba, skoraj zmerom pa kratka, iz-brušena, lepo zveneča besedna igra. Z besedo »pregovor« označujemo največkrat kar vse omenjene vrste teh formul, splošne resnice kakor: Navada je železna srajca, Sila kola lomi, Na prošnji svet stoji; obzirne napotke kakor: Kdor molči, devetim odgovarja, Bolje »drži ga« ko »lovi ga«; bolj ali manj na-brušene posmehljivke kakor: Naglost ni prida, je rekel polž, ki je sedem let lezel na bučo in mu je pod vrhom spodrsnilo; primere kakor: Se smeje ko cigan belemu kruhu; ali tudi čisto kratke: rase kot iz vode, trd ko kamen, bela ko pa-deni sneg. Pregovori so na Slovenskem danes še zmerom pretežno kmečki. Kar nam naši pregovori povedo o raznih obrtih, poklicih, stanovih, izhaja vse pač iz kmečkih krogov. Na primer: Kar dohtar zapiše, adijo vogel hiše; Zima in graščina ne prizaneseta. Kmetovo življenje je najožje povezano z naravo in z letnimi časi, zato so prav številni tudi vremenski, letni in podobni pregovori. Poleg takih, ki so precej splošni in morda določajo termine za razna dela na polju, v gozdu ali doma, imamo še vrsto krajevno omejenih, a zato nič manj zanimivih pregovorov. Ti se opirajo na krajevne izkušnje in opazovanja. Od Trubarja, ki nam je prvi sporočil nekaj izrekov o vremenu in letnih časih, se je v slovenskem leposlovju, nabožnem, znanstvenem in publicističnem tisku nabralo že toliko pregovorov, da bi jih bilo za debelo knjigo. Prav tako pa smemo reči, da ni nič manjše število pregovorov, ki krožijo nezapisani od ust do ust. Dosedanja skrb za pregovore je zelo skromna, saj premoremo vsega le dve samostojni izdaji: eno je pripravil Fran Kocbek 1887, eno Ivan Šašelj 1934. Ta zadnja je sicer obsežnejša od prve in opremljena s tehtnim predgovorom profesorja Čajkanoviča, vendarle je v bistvu prav tako poljudna. Zastavljanje ugank nam je znano iz pravljic. Toda zastavljanje in reševanje ugank ni »pravljična« reč, ampak je bilo že v srednjem veku v navadi tudi na naših tleh. Uganke so še zmerom žive, najsi bo v prvotni družabni vlogi med preprostim ljudstvom ali pa kot slovstvena zvrst, ki se je ne branijo celo veliki pesniki. Pri ugankah nas najbolj privlači drzna prispodobna govorica. Oblikovne uganke niso daleč od pregovorov, le da so večkrat v vezani besedi in tudi daljše. V ugankah včasih naletimo na posebne, nalašč skovane besede, ki jih navadni govor ne pozna, kakor na primer: Reža reži — čeplja čepi — reža dol pade — jo čepja popade — (zrel kostanj v ježici in ženska, ki ga pobira). Kajpada so tudi med ugankami precejšnji razločki, saj uvrščamo v rubriko »uganka« med drugim neke besedne igre, potem računske igre in celo uganke, ki so tako po obsegu kakor po vsebini že skoraj pravcate zgodbe. Uganke so ozko povezane z okoljem, kjer so nastale in kjer se zastavljajo, zato so človeku, ki sam ne živi v tistem okolju, včasih res težko razumljive. Prispodoba »Plaveč (ogenj) murca (kotel) liže« je zelo verjetno nastala med pastirji. Komu, če ne njim, naj bi ogenj zbudil predstavo o dobrem govedu, ki se med sabo oblizuje. Le tako sta kotel in ogenj mogla postati voliča črne in svetle (plave)dlake. Danes bo taka uganka delala vsakomur preglavice, zato pa gre včasih v pozabo. Prav tako se zgubljajo tudi uganke v zvezi z drugimi napravami, ki na vasi izginjajo: slamnata streha, škopnik, cepec, telenge (jarem za dvoje živali). Vendar pa bodo predvidoma tudi nove naprave in nove iznajdbe prišle v uganko, prav kakor je že ob svojem času prišla ura in z njo ali za njo drugi tehnični predmeti. OSIP ŠEST „ZCcrfcc ravnamo s knjigami** Da, to je poglavje! Tu smo prav posebno doma. Kako naj delimo ljudi, po kakšnem sistemu, v kakšne pasme? a) V taksne, ki zbirajo samo lepo vezane knjige, neglede na vsebino. Te stoje potem v omari, za katero je naredil osnutek arhitekt, in čakajo . . . Čakajo, da bi prišel kdo in jih začel prebirati. — Ampak čakajo in bodo čakale zaman. Brada, siva, dolga jim bo zrasla. Zlato obrobljene na vedo, da so samo za dekoracijo, lastnik pa sprejema od časa do časa spoštljivo pohvalo: »Ah, kako mnogo knjig! Koliko čitate!« In okrog se bo govorilo: »Ste že bili pri Antonu Vičku? Ta pa je res načitan mož!« Vič ek pa bere samo dnevnike. b) Naj jih razdelimo v taksne, ki cenijo knjigo po vsebini, jo prečitajo, potem se jim pa valja okrog. — Kamor stopiš, povsod najdeš knjigo: na mizah, v kuhinji, v kopalnici. c) Ali v takšne, ki imajo samo trideset, štirideset izbranih knjig: Dostojevskega, Fausta, Puškina, Prešerna, Cankarjeve »Podobe iz sanj«, Župančiča, Hamleta, dva zvezka Scotta, Thackeraya in Peera Gynta. Morda še eno knjigo Grahama Greena, Hessea, Faulknerja. Ti so morda najpametnejši in najpo-štenejši. Pa ne gre vselej tako. So strokovna dela, kaj ne, gospod inženir, zdravnik, profesor, brez njih ne gre. Knjižnica rase, omare so nabite. Tako pride dan, ko potrebuješ knjigo, ki jo imaš v svoji knjižnici za gotovo, samo najti je ne moreš. Nikdar ne moreš najti knjige, ki jo potrebuješ. To je star zakon. Naredimo torej red, je zadnjič rekel moj prijatelj Miklavž. Vse ven iz omare in urediti po sistemu! Kakšnem? Opazil je, da ima večina knjig rumene hrbte. Prav, Po rumenih hrbtih. Pa ugotovi Miklavž takoj blaznost take redakcije. »Modra ptica« sc mesa z Villonom, Sin-clairov »Alkohol« s »Cvetjem iz vrta sv. Frančiška«, Machiavelli z Greenovo »Močjo in sijajem«, tragične črtice Čehova s »Turkovimi sanjskimi bukvami« in s »Slovenskimi pregovori in reki« (Kje neki je staknil to knjigo, ki je taka redkost?). To ne gre. Drug način, pravi Miklavž. Recimo: nekako kronološko, ali pa slovenske knjige posebej, angleške in španske posebej, italijanske za francoskimi in tako lepo v redu dalje. Izkaže se, da nima Prešerna. To bo pomota. No, pa Župančiča — ni ga! Škandal! Pa začnimo drugače. Po abecedi. An-drejčkov Jože. Poleg njega Bernanos, Bevk, če mu je sosed všeč ali ne. Nato Cankar in tako dalje do leuiisovega »Babbitta«, preko Rostandovega »Cyra-no de Bergeraca« in Tavčarja do WaT lacea. Pri »Ž« se izkaže, da pride Župančič »Čez plan« do »Naše besede«. Toda Prešern je v štirih različnih izdajah — Miklavž obupuje ves zbegan: urejevanje knjižnice je vražja reč. Tudi po abecedi ne gre. Pristopil je potem k sistemu: po velikosti. Na levo je zabasal zvezke Enciklopedije, zraven nekaj slovenskih bibliofilskih izdaj. . . Srbe in Hrvate složno poleg njih. Tič je prijatelj Miklavž . . . Zakaj bi se ne družili narodi v slogi in sporazumu? Potem je naložil vse zbirke, katerih Še ni plačal, v predale. Tudi to je sistem — urediti knjige po plačanih in neplačanih. Ko je opravil ureditev po tem sistemu, se je postavil ves prepoten sredi sobe. Knjiga ni limona. Ko jo prežvečiš, jo vržeš stran. Tako dostikrat misli množica velikih civiliziranih narodov. Majhni, kulturni narodi mislimo drugače . . . Knjiga, dobra knjiga, je prijatelj; za knjigo velja Sirahova misel o prijatelju, ki je kot novo vino. Ko se postara, ga rad piješ. Zato imamo doma knjižnice. Knjigo je treba brati in jo shraniti za kasnejše zopetno branje. Knjiga, ki ni vredna, da jo dvakrat prebereš, ni vredna, da si jo enkrat prebral. »Dom brez knjižice, je kakor cerkev brez oltarja«, je pravil stari De Amicis. Če so Alenčice in Matjažki pri hiši, je treba kmalu poskrbeti za otroško literaturo. Narodne pravljice, Milčinskega zgodbe, še prej Župančičev »Ciciban« — stvari, ki nimajo primere v otroški literaturi nobenega drugega naroda. Ko pridem kam na obisk, pa najdem police nabite s tujimi knjigami, slovenske pa nobene — tudi take družine so — sc zamislim. Tak človek me neha zanimati. Ne zato, ker je Slovenec. Tudi Kitajec, ki bi imel vse mogoče knjige, kitajskih pa ne bi ljubil, — mi ne bi imel dosti povedati. Vsaj »železni reportoar« slovenske klasične knjige bi moral vsak človek imeti doma. Pa čeprav je nuklearni fizik ali specialist za aniline . . . O knjigah se da povedati samo še eno: Ne posojaj knjig! Ne posojaj nikomur knjig! Ne posojaj nikdar nikomur knjig’ VSEBINA 1. Koledarski del 1 — 29 2. Oton Župančič: Napis na nagrobniku narodnih herojev 30 3. Vodilni avstrijski državniki o manjšinskih vprašanjih 32 4. Program ZSO na Koroškem 33 5. Dr. Franca Petka ni več (dr. Franci Zvvitter) 43 6. Akademik dr. Ivan Grafenauer 46 7. Tri nove knjige mladih koroških Slovencev 56 8. Boro Kostanek: Žalostinka na Lili, Nova cesta 57 9. Miško Maček: Pred jesensko agonijo, Beli drevoredi, Trava, Mamica je šla, mi smo 60 10. Niko Darle: Pesmi iz ciklusa »Tihožitja" 62 11. Florijan Lipusch: Valentin Oman o4 12. Florijan Lipusch: V/erner Berg, Josef Friedrich Perkonig, Christine Lavant, Helmut Scharf 66 — 72 13. Izidor Cankar: Na obisku pri Ksaverju Mešku 72 14. Iz zgodovine slovenskega slovstva: Ob 170-lefnici smrti Antona Tomaža Linharta 76 15. Odlomek iz spominov dr. Franca Petka 80 16. Dr. Ivan Grafenauer: Koroške pesmi, ki so šle v druge slovenske pokrajine 89 17. J. M.: Domačija v Karavankah 94 18. Slovenci v času naselitve 97 19. Slovensko prosvetno društvo v Logi vasi je proslavilo šestdesetletnico 99 20. Janšev čebelnjak 102 21. Oskar VVilde: »Sebični velikan" 103 22. Dr. Josip Šašel: Spomini 106 23. Dr. Felaher Julij: Dr. Janko Kotnik — osemdesetletnik 113 14. Iz zgodovine slovenskih pregovorov in ugank 115 25. Osip Šest: »Kako ravnamo s knjigami" 116 Popravek: Na strani 44 v članku o dr. Petku je tiskarski škrat zamenjal letnico 1927 z '1923. Dr. Petek je namreč bil deželni poslanec od leta 1923 dalje, kakor je bilo v nagrobnem govoru tudi dejansko povedano. ZALOŽNIŠKA IN TISKARSKA DRUŽBA Z O. J. DRAVA H P A V A TISKARNA BOROVLJE, DOLLICHG. 4 V “ V M TIL 201 IN 331 Vam tiska in dobavi: vse vrste poslovnih in osebnih tiskovin privlačne lepake in moderne prospekte etikete (tudi v večbarvnem tisku) knjige in brošure — osmrtnice itd. v najkrajšem dobavnem roku N ASA KNJIGA ^$LOV*C' 10 knjige vseh slovenskih pisoteljev in pe- snikov, ibrana delo klasikov, romane, povesti, pripovedke, pesmi in poeiije, Vam nudi iz zaloge: najboljša delo is svetovne književnosti, domače in jugoslovanske časopise in revije po naročilu: vsako drugo knjigo, vse domače in inozemske časopise in revije KVALITETNO DELO - INDIVIDUALNA POSTREŽBA - ZMERNE CENE! Studijska knjižnica