139
Strah je po  sredi votel,  po  krajeh  ga
nič ni.
(Slovenski pregovor).
Ni še petnajst let, kar je po Goienskim neki prav star berač hodil. Nekteri so g-a imenovali svetiga moža, drugi pa neslanima. Poln je bil starih vraž. V copernice je še postarim veroval ter se ustil, de jim je kos. Od strahov je otrokam čudne reci perpovedoval, de so jim lasje po koncu stali. Ce so jeli praviti, de kdo nazaj hodi, je bil precej perpravljen nadležnima duha zarotiti. Nekiga dne ljudje zaženejo šum, de per neki hiši gospodar nazaj hodi. Sveti mož to slišati, ne reče ne belo ne černo, temuc vleče svoje težke pete tje, kjer je strašilo. Se ponudi, de hoče nadležniga duha zarotiti in večanja rešiti. Per hiši ni bilo drugih ljudi, kakor dva navihana fanta in eno staro babše. Ti svetig-a moža debelo gledajo, ker niso nič vedili od strašenja. Je že prav, le zarotite g-a, reče eden navihancov ter se v pest smeja. — Po večerji grejo domači spat. Fanta sta ležala v kamri. Sveti mož pa se vsede za mizo. Postavi pred-se britko matro. Peržge na vsako stran eno žeg:-nano svečo. Vzame v roke velik molek debelih jagod ter goni očenaš za očenašam , češenomarijo za češeno-marijo kake pol ure. Posluša. — Vse je tiho. — Kar na enkrat sliši, de nekaj hodi okoli hiše. Groza ga obide. — Za malo časa bonkne nekaj dvakrat na vezne vrata, de so zašklepetale. Sveti mož plane na noge. Zavpije na glas: „Bog- in sveti božji križ! Duh! si ti? — Posluša. — Spet je vse tiho. — Kar nekaj pO veži zakolobuštra. Sveti mož jo potegne na sredo hiše ter kriči na ves g-las: „Bog- in sveti božji križ! Bog* in sveti božji križ! Duh! jest te zarotim per pravim živim Bogu, povej, kaj potrebuješ od mene ? Jest te žaro ... Bunk, bunk, hišne duri se odprejo in — rogati duh — v podobi krave pred njim stoji, de se mu hlačice tresejo.    Sveti
140
mož ga nagovarja in zarotuje. Rogati duh le molči. Dela z desnico proti njemu križ za križam. Duh po križih hlasta, kakor de bi hotel svetiga moža za roko holtniti. Sveti mož se odmika ritnisko proti kamernim durim hlastajočimu duhu. Nevcdama pride do visokima kamerniga praga. Se spodtakjje nad njim, buti z herbtam v perperte kamerne duri, pade ritnisko v kamro, ter veka: „Bog in sveti božji križ! Je že vse dobro!" Duh pobegne. Pobiraje se. govori fantama: „Ze vem voljo nadležniga duha. — Eno peko beliga kruha med berače, pa bo mir per hiši. — Kdo je bil nadležni duh? — krava je bila iz domačiga hleva. Navajena je bila v hišo hoditi. Eden porednih fantov ji je hlev odperl, ter je peršla v hišo in hlastala za možam , ker je mislila, de ji kaj ponuja. Ta strah je bil po sredi votil, po krajih ga pa nič ni bilo , kakor so strahovi nar večkrat. Sveti mož je pa vender vse svoje žive dni mislil, de se mu je rajnki gospodar v kravji podobi perkazal. ljudje pravijo, de je vselej peko beliga kruha med berače za-povedal razdeliti, kadar je kakiga duha zarotoval. Mende za tO, de je njega naj veči hlebec doletel.       L. Sevčan.