YU ISSN 0021-6933 JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXIX - leto 1983/84 - št. 6 Jezik in slovstvo Letnik XXIX, številka 6 Ljubljana, marec 1983/84 časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec Qezikoslovje),: Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever ^ Tehnični urednik: Ivo Graul Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javornik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vumik in uredniki Tisk Aero, kemična, graiična in papirna industrija, Celje ' Opremila inž. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 i Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 Letna naročnina 200- din, polletna 100- din, posamezna številka 25- din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 80 - din Za tujino celoletna naročnina: 450- din ] Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje '] Naklada 2.400 izvodov Vsebina šeste številke 181 Ob 400-letnici Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice Razprave in članki 183 France Novak, Stavčna tipologija v Dalmatinovi Gmajn predguvori čez vso sveto Biblio 188 Vilko Novak, Dalmatin in jezik prekmurskih pisateljev 196 Martina Orožen, Dalmatinov Register - prvi sinonimni slovarček slovenskega knjižnega jezika 202 Jože Pogačnik, Veliki kod slovenskega jezika in književnosti 210 Breda Pogorelec, Štiristo let Bohoričeve slovnice 217 Jože Rajhman, Trubarjev vpliv na Dalmatinovo ustvarjalnost 219 Marijan Smolik, Dalmatinova pesmarica 1584 226 Jože Toporišič, O Trubarjevi pisavi, pravopisu in pravorečju Literarnozgodovinsko gradivo 233 Mihael Glavan, Izvirna slovenika iz 16. stoletja vNarodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani I C 134236 At^cx bonilx fiiccifivx, DE LATINOCAR^ NIOLANA LITERATVRA, LATINA L I M G V jB A « A t O G I A M accommodata, Vnde MoflioTIticae,Rutenicae, Polonicflc3ocfnicar & Tjisaricy lingvae^cuia Dalmatica & Croatica cognado, hciic deprehenditur. PRAEMITTrSTFR HIS OMNI* étti, tébeUdaliM, CjriHeém&Glé^uUti' vtticsm Ortkfgfé/hiém ADAMI BOHORIZH. KPHMA:^I-K4n! LcdKH wiHKb cnojNeTTHXoiif^ronf- Vfaki jesik bode Boga fposnal. Omnit Uh^u4 cpnfitehitttr Ik§, W I T E B E R GTE France Novak Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani STAVČNA TIPOLOGIJA V DALMATINOVI GMAJN PREDGUVORI ČEZ VSO SVETO BIBLIO Poskušali bomo odgovoriti na vprašanje, kakšni so stavki v tem besedilu. Ne bomo se dotikali vseh stavčnih vprašanj, temveč samo tistih, ki ustvarjajo svojevrstnost besedila. Pa še izmed teh bomo izbrali samo najbolj izrazita. Čeprav je vprašanje zastavljeno razmeroma ozko, menimo, da bo vseeno lahko opozorilo na nekatere poteze tako Dalmatinovega ubesedovanja kot takratnega slovenskega stavka in splošnih stavčnih norm tistega časa v našem prostoru. Gmajn predguvor je zanimiva, ker je Dalmatinovo samostojno delo (samostojno v pomenu, da ni prevod). Zavzema 42 strani velikega formata; razčlenjeno pa je na 18 delov. V vsakem delu je obravnavano po eno versko področje, o katerem so imeli protestantje drugačno mnenje kot katoliki. Dalmatin imenuje ta področja imenitiši štuki inu artikuU naše prave Karščanske vere (a II a). Deli imajo naslove, npr. Od Buga, Od Stvarjenja tiga Svita in dalje po tem Upu. Po obsegu so razHčni, pač glede na obsežnost problematike in njen pomen. Deh predguvori so sestavljeni po enakih načelih. Povzemajo, kar pravi o posameznem področju Sveto pismo; to razlagajo; zlasti opozarjajo na razUke oziroma pravilnosti in nepravilnosti pri razlagah. Navedeni so tudi svetopisemski zgledi. Besedilo je napisano »mimo«, četudi obravnava tematiko, ki je bila predmet širokih in pomembnih verskih sporov tistega časa. Po tej strani se močno razlikuje od Trubarjevih besedil. Medtem ko vsebujejo na primer Trubarjeva besedila veliko podatkov iz vsakdanjega življenja tistega časa pri nas in po svetu, se Dalmatinova predguvor, ko navaja zglede, drži bibhjskega sveta. Tak način razpravljanja in pa verska tematika besedila sta prav gotovo vplivala tudi na stavčno tipologijo. Domnevam, da je izrazito govornih stavčnih tipov malo, veliko pa je dokaj zapletenih stavčnih zgradb. Povprečna dolžina Dalmatinove povedi (besedila od pike do pike) je razmeroma dolga, saj naletimo na kratko poved, ki bi obsegala manj kot eno vrstico, le tu in tam, večina jih je pa večvrstičnih. Glede na vejice in dvopičja, s tema znamenjema Dalmatin členi poved, ima Dalmatinova poved več členov, kot bi jih imela danes, ker so takrat veljala drugačna interpunkcijska pravila; danes bi stavljali manj vejic, namesto dvopičja bi večkrat stavili vejico ali podpičje. Vejica ločuje pri Dalmatinu poleg stavkov tudi govorno relativno osamosvojene dele stavka. Dvopičje je pa praviloma postavljeno tam, kjer se poved pomembno lomi. Tako deh na dva dela zlasti nekatera priredja (temuč) in podredja (takuj. Postopki, s katerimi Dalmatin oblaga poved, so tile: v temeljnih shemah priredij in podredij uporablja tudi še veliko odvisnikov, tako da sta oba dela zelo obložena. V okviru stavka razširja posamezne stavčne člene ali njihove dele s tako imenovanim naštevanjem, npr. toisto lubiti, postavati, za njo moliti, štivro inu praude dajati, inu druge naklade volnu inu poterpežlivu nosziti (c VI a). Občutek obsežnosti ustvarja zlasti to, da so močno 183 obloženi tudi odvisniki, npr. katere on zcastjo, močjo, gospostvum inu vissokostjo, obda, poviša inu čez druge ludi postavi (c VI a). Zaradi podobne zgradbe posameznih delov se ponavljajo tudi ubeseditveni postopki. To ponavljanje omogoča in celo narekuje večkratno uporabo posameznih stavčnih modelov (ustaljene oblike dvodelnih priredij in podredij), kar je za določitev stavčne tipologije še zlasti pomembno. Kot za vse spise slovenskih reformatorjev je tudi za Dalmatinovo predguvor značilna ve-hka preglednost Ta lastnost ima gotovo številne vzroke, podpiralo jo je pa tudi prizadevanje, da bi bila besedila razumljiva tudi preprostemu človeku, in pa pomembna vloga govorništva (pridigarstva) v tistem času. Poleg razdelitve predguvori na 18 delov, če upoštevamo, da je poglavje Od S. Zakramentov razdeljeno na dve enoti, gre za dvajset delov, k preglednosti veliko prispeva tako imenovani stilem naštevanja. Ta stilem je bil očitno najbolj razvit pri Trubarju, toda tudi Krelj in Dalmatin ga nista zanemarjala. Tudi ustaljenost besed, ki naštevanje uvajajo, kaže na to, da je bil pogosto uporabljan. Naštevanje omogoča piscu razdeliti obsežno snov na več delov in jih potem po vrsti obravnavati. V našem besedilu uporablja Dalmatin pri izpeljavi naštevanja tele izraze. Prvo točko uvede praviloma z izrazom narpoprej, tudi nar poprej. Sporadično se pa uporabljajo še izrazni modeli: v'začetki (a VI b), ki mu sledita potje, hlretjimu; nato ta perva (manunga) (b III b), v nadaljevanju ta druga, ta tretja; končno pa oznake s številkami 1., II., III. (c IV a). Za uvedbo druge točke se praviloma uporablja h'drugimu, pisno tudi hdrugimu, dokaj pogostno tudi potle, samo sporadično pa preostali obliki, ki smo ju že omenili pri prvi točki. Tretjo točko uvaja h'tretjimu, pisno tudi htreljimu, sporadično še ta tretja in III. Četrto točko pa uvaja hcetertimu, pisno tudi hčetertimu. Zadnjo točko pa uvaja izraz inu hpuslednimu. Za temi uvajalnimi besedami sledijo najrazličnejši stavčni modeli. Zelo pomemben ubeseditveni postopek v tem besedilu je sklicevanje na Sveto pismo oziroma navajanje zgledov iz njega. Pri tem uporablja zlasti naslednja izrazna sredstva: Najpogostejši je postopek, ki ga lahko ponazorimo z zgledom Od slobodne vole vuči tudi S. Pismu, de. .. (aIVb). Razumljivo je, da so stalni elementi S. Pismu vuči, de...,- temu modelu se pa dodajajo potrebna dopolnila. Poleg vučiti uporablja za to nalogo pogosto tudi glagol pričovati. Pri tem glagolu je lahko kot osebek poleg S. Pisma tudi kak apostol, prerok, evangehst, npr. Inu S. Paul pričuje, de ( ar VI a). Končno moramo ob tej funkciji omeniti tudi glagola kazati in pri osebah tudi pisati kot dokaj pogostna, medtem ko so drugi redkejši. Pri navajanju zgledov iz Svetega pisma ima v našem besedilu zelo važno vlogo veznik kakor, bodi da uvaja zgornji model, npr. Kakor S. Paul od tiga na velika mejstih piše: (b II b), ali pa uvaja naštevanje zgledov, npr. Kakor tiga letukaj notri lepe eksemple imajo, na Davidu, Salomonu, lozaphatu itd. (c VI a). Med ubeseditvenimi postopki, ki so za besedila, kot je naša predguvor, pri kateri je poudarek na podajanju obsežnega že zbranega znanja, še posebej značilni, moramo omeniti tudi tako imenovane označevalne stavke. Pri njih igra glavno vlogo povedkovo določilo. V njem je vsebina, s katero označuje pisatelj osebek. Taka je že prva poved v tem besedilu: Biblia, je ena gerčka besseda, inu pomeni vgmajn, te Bukve, Stariga inu Noviga Testamenta (a VI a). V tej povedi sta dva taka stavka. V celotnem besedilu jih srečujemo pogosto. Končno naj v tem prvem delu omenim še en ubesedovalni postopek, ki dela besedilo nekoliko preglednejše, hkrati pa ga tudi razgiba, to je izpostavljanje samostalniških stavčnih členov, ki imajo zapleteno obliko. V nosilnem stavku ga zamenjuje zaimek, pojasnilo pa je v dodatnem stavku, npr. Onu je pak pridnu inu potrebnu, de kadar Karščeniki letu S. Pismu, v'kakover jeziki bodi, bero ali poslušajo, de oni na te imenitiše štuke inu artikule mer-kajo ... (a II a). 184 v nadaljnjem bomo najprej pregledali najznačilnejša podredja. Osebkov odvisnik uvaja največkrat veznik de (danes da), npr. inu nestoji vnaši lastni moči, de bi človik sam od sebe mogel pravo Vero dobiti (b II a). To kakor tudi druga podredja lahko nastopajo samostojno ah pa so vključena v večje povedi. Predmetni odvisnik uvaja največkrat veznik de, npr. Temuč pravi Karščeniki spoznajo, de so za velika druzih ursahou volo dolžni dobra della delati (h IV b). Veliko predmetnih odvisnikov, ki jih uvaja de, je uporabljenih pri navajanju zgledov iz Svetega pisma (glej zgoraj). Če sta zaporedoma dva odvisnika, ju povezuje veznik inu. Poleg veznika da uvaja predmetni odvisnik tudi vprašalni zaimek kaj, npr. je potreba dobru vejditi inu merkati, kaj je taista prava izveličanska Vera (b II a) in načinovni prislov koku (danes kako) v'katerim človik prou vidi, koku je on od Hudiča skuzi greh gerdu narejen in cillu skažen (a VI a). Krajevni prislovni odvisnik moramo omeniti že zato, ker se veznik ker (danes kjer), ki ga uvaja, piše enako kot vzročni veznik ker. Na krajevni pomen kaže sobesedilo kot celota, posebej pa še razni krajevni prislovi, npr. Raunu taku tudi nej Bogu molitou prietna ker se veliku boboče inu bessedi dela (c Va); Ker kuH dva ali trie vkup prideo v'moim imeni, ondi sim jest v'sredi mej nimi (c 111 b). Časovni prislovni odvisnik uvaja Aadar, npr. Inu letu pomeni Gospud Bug, kadar v'Prerokih vuči, de ... (b V b), prejden (preden), npr. (je) ta S. Zakon gori postavil, še v'Paradizi, prejden so tijsti naši pervi Starisi bili v'gréh padli (c V b). Časovni element lahku tu in tam najdemo tudi pri odvisnikih, ki jih uvaja aku, sicer vzročni veznik. Odvisnik količine časa uvaja dokler. Vezniški izraz pravega načinovnega odvisnika je nikar de »ne da«, npr Pravi verni Karščeniki pak se, skuzi pomuč S. Duha, dobrih inu Bogudopadečih del flissajo, nikar de bi z'te-mistimi si hoteli odpustik grehou inu večni leben sami zaslužiti (b IV b). Glavni veznik, ki uvaja primerjalni odvisnik načina, je kakor, redko tudi koker (kakor), npr. Inu mi bi vselej imeli taku po Božji voli, v'njega strahi, kakor se njega pokornim otrokom inu služabnikom spodobi, živeti (b V b); pogosto je v zvezi kakor de bi, npr. se tu néma taku za-stopiti, kakor de bi se od vere inu od našiga izveličanja, ta pokorščina inu zasluženje Jezu-sevu Cristusevu proč ločilu (b 111 a); kadar gre za količinski primerjalni odvisnik pa kuliker oz. kulikur (danes kolikor), npr. de je on skuzi taku obilnu inu popolnomu pissanje, kulikur je ner več mogoče, hotil tej nepotrebni skerbi človečke pameti, naprej priti (c VII b). Zelo pogosti so spet posledični odvisniki, ki jih uvaja veznik de (da), npr. taku on za nje skerbi, de imajo špižo, pitje, gvant inu kar k'nih vžitku sliši (a III b). Posledični da pogosto nastopa v zvezi taku de in za tiga volo de; sestavini sta praviloma ločeni z vejico, npr. (u on v'drugih (Bukvah) tém zastopniši, čistiši inu obilneši stavi inu izlaga, taku de oben pravi Karščenik, ... nemore spodobnu tožiti, da bi Božja besseda temna ali nezastopna bila (c VII b). Bogato je zastopan vzročni odvisnik. Uvajata ga ker in potihmal ker, npr. Oni meni zauman služio, ker oni vuče takou vuk, kateri nej ništer kakor človečke zapuvidi (b IV a). Nadredni stavek ima pogosto zato: Na nekaterih mejstih pak so tudi Oblastniki,... Boguvi imenovani, zatu, ker imajo oni na tém Svejti na Božjim mejsti pravo praudo inu sodbo, vsem enaku deržati (a II b). Veznik potehmal ker nastopa pogosto v stavčnem modelu, ki ga prikazujemo takole potehmal (pak) ker..., taku ... npr. Potehmal pak ker je on prišal: taku je on le sam tu zadosti sturjenje za naše inu za vsiga ulniga Svejta grehe (b I a). Tudi namerni odvisnik je pogosto uporabljen; uvajata ga de in de bi, npr. Zakaj Bug je tudi Predigarstvu le za letih dveju stanou volo gori postavil, de bi se Ludje v'tehistih staneh od Predigarjeu inu Cerkounih vučenikou, iz letiga S. Pisma vučili... (ar VI b). 185 Pogojne odvisnike uvajata veznika aku in kadar. Za to podredje je značilen pojav, ki smo ga videli že pri vzročnem potehmal ker, nastopa namreč skoraj večinoma v stavčnem modelu aku ..., laku ... oziroma kadar..., taku ..., in sicer zelo pogosto. Tak model daje slovenščini 16. stoletja svojevrstno potezo, npr. Aku neverujete, taku ne ostanete (blllb); Koku hote pak predigovati, aku neso poslani (b I b); kadar bi nam na eno drugo vižo bilu moglu se pomagati, taku bi Božjimu Sinu nebilu potreba na ta Svejt priti (b 1 a). Dopustni odvisnik se veliko uporablja; uvajajo ga vezniki aku, kadar, kakor kuli, najsi, ter. Najpogostejši je najsi. Najsi in aku nastopata večinoma v stavčnih modelih aku ..., taku vsaj..., najsi.. ., taku vsaj..., najsi..., taku viner... Zgledi: aku on lih vgrobi segnije inu strohni taku bo on vsaj na sodni dan spet moral od smerti vstati (a V a); Inu najsi se v'leti Biblij vsi žlaht navuki inu istorie najdeo, od Deželske Gospoščine, inu od Hišniga stanu: taku tuistu vsaj ništer neodvzame od nje svetusti (a VI b), de naša ah druzih ludi dela, kakor so kuli dobra inu sveta viditi, neso inu nemogo en ursah biti... našiga izveličanja (b III a); en takou ima preklet biti, ter de bi si lih en Angel od Nebes bil (b I b). Zelo pogosto se uporablja tudi prilastkov odvisnik; uvajajo ga zlasti de in oziralni vezniki kakover, kateri, kateri kuli, kir: Potehmal ker je letu Božja vola, de ima on (izveličanski vuk) od vseh jezikou spoznan, predigovan, poslušan, čaščen inu hvalen biti (c VIII a); Zakaj tu dobru, kateru hočem, tiga jest nesturim, temuč tu hudu, katera nečem tu sturim (b V b); Letu so taku ti imenitiši ArtikuU naše Karščanske vere, od katerih letu svetu Pismu povsod enaku vuči (c VII a); Zatu neso tu dobra della, kir bi Bogu dobru dopadla, kar si Ludje iz lastne andohti inu norre pameti zmišlajo (b V a). Najbolje bo, če kar tu omenimo, da ima kateri, ki uvaja poved in ki ima ob sebi samostalnik, s katerim je vsaj pojmovno nekako povzeta prejšnja poved, da ima torej ta kateri pomen kazalnega zaimka »ta«, npr. Kateriga Krajlestva nebo konec (a III a). Pri obravnavi priredij, bi lahko izpostavili to, dapriredni vezniki pogosto uvajajo tudi podredja oziroma podredne stavčne modele Upa kakor..., taku... (glej zgoraj), v takem primeru vsebino podredij spravijo v določeno razmerje do prejšnjih povedi. Vezalno priredje veže zlasU veznik inu (danes in), pred njim je praviloma vejica ali dvopičje, npr. Zakaj nih červ nebo vmerl, inu nih ogin nebo vgasnil (a Vb). Inu zelo pogosto uvaja druga priredja in podredja. Če sodimo po številu stopnjevalnih priredij, potem lahko ugotovimo, da je stopnjevalno priredje Dalmatinu zelo ugajalo, opazimo pa tudi lahko, da je bilo zelo primerno za izražanje te vsebine, pri kateri gre večkrat za pomembne tančine. Zglede lahko razvrstimo v skupini okrog veznikov temuč in kakor. Pojavnih oblik je nekoliko več, in sicer: nikar le. .., temuč tudi. .. nikar(le)..., temuč(tudi)...,- ne..., temuč...; kakor..., taku..., na primer: Inu tako pokorščino vpotelesnih ričeh smo mi dolžni, nikar le brumni inu dobrutlivi: temuč tudi neverni inu terdi Gospoščini (c VI b); taku bi morali nikar le cviblati, temuč cillu cagati (b III b); Inu lete tri Persone neso mej sabo vkup zmešane, temuč rezločene (a III a); Raunu pak kakor letu S. Pismu povsod vuči, de...: taku onu tudi vuči, de... (c IV b). Ker je pojasnjevanje pomembna poteza tega Dalmatinovega besedila, ni nič čudnega, da je pogosto tudi pojasnjevalno priredje, ki ga povezuje izraz (u je: Taku imamo mi, po letim njegovim poročenju sturiti: tu je, mi nemamo leta S. Zakrament reskrušiti ah polovičiti (c II a). Ločno priredje povezuje veznik ah, uvajajo pa ga praviloma podredni vezniki, cesto aku: Inu kateri kuU letej Veri zupdr govore, ah se teisti zuperstavio, tijsti imajo za Nevernike inu za Malikouce deržani biti (a III a); ker človik nigder nemore zagvišan biti, aku bi bil čistu inu vse grehe prou spovedal, ah kaj zamolčal ah pozabil (b VI b). Menim, da bi bilo ta aku najprimerneje uvrstiti med veznike za uvajanje predmetnega odvisnika 186 Protivno priredje je spet zelo pogosto uporabljeno; povezujejo ga zlasti vezniki ali, ampak, ne - temuč, na primer Postava rejz oblubi pravico, leben, inu večna izveličanje, ali le letém, kateri jo popolnoma derže inu cillu dopolneo (a VI b); lest imam tu dobru per sebi, de hočem: ampak de bi tu dobru dopernessel, tiga jest nenajdem (b V b); de Hudič, najsi okuli hodi, kakor en erjoveč Leu, inu išče koga bi mogel požreti, viner nemore tém Vernim inu Bogaboječim dajle škoditi, kakor Bug njemu perpusti (a III b); taku ga oni vsaj nemolio inu nečaste, temuč ga zataje (a III a). Veznika ah in ampak pogosto uvajata druga priredja in podredja. Zelo velikokrat se uporablja tudi vzročno priredje. Uvajajo ga predvsem zakaj, sporadično pa še saj in sicer. Zgledi: Inu taisti čas je take Cerkoune štrajhnge tudi bilu potreba, ker še Karščeniki neso imeli Gospoščine, kir bi bila prave vere, inu bi bila pregrehe štrajiala na Kár-ščenikih, kakor se spodobi. Zakaj oni so še mej Ajdi živeli (c 1 a). Značilno je, da zakaj uvaja povedi, ki imajo značaj vzročnega prirednega stavka ali pa so sestavljene iz drugih priredij in podredij. Število povedi, ki se začenjajo z zakaj, kaže na to, da je stavek z zakaj služil predvsem za razvoj pripovedovanja. V svetopisemskem sulu ima še danes zelo pomembno mesto. Sklepalno priredje povezujejo izrazi: zaio, obto »zato«, za tiga volo, verjetno pa bo treba sem prišteti tudi taku. Tudi za te izraze je značilno, da predvsem začenjajo pripoved, kar govori za to, da so imeli pomembnejšo vlogo pri razvijanju besedila kot pa v okviru ozkega priredja. Sklepanje z znanega oziroma omenjenega je glavna stvar, za katero se uporabljajo v besedilu. Zgledov je zelo veliko, vendar je težko izbrati dovolj izrazitega, ker se vsi nanašajo na prejšnje povedi, vseeno izberimo tegale: Zatu neso tu dobra della, kir bi Bogu dobru dopadla, kar si Ludje iz lastne andohti inu norre pameti zmišlajo, inu si taista imejte enu imé kakor kuli hote (b V a). Če poskušamo na koncu ugotoviti, katere stavčne tipe je Jurij Dalmatin značilno pogosto uporabljal, se moramo ustaviti zlasti na stavčnih vzorcih, ki imajo vsaj dva izrazita dela, bodi da sta po značaju priredje ali podredje. S takimi stavki je Dalmatin očitno najlaže natančno izrazil vsebinske tančine tematike, ki ji je predguvor posvečena. S takimi stavki je v besedilo vnesel precejšnjo razgibanost To razgibanost iz priredij in podredij je povezal v skladno celoto s smiselno uporabo prirednih veznikov oziroma vezniških izrazov. Zato se besedilo skladno in umirjeno razvija. Preseneča nas lahkota, s katero je vsebina podajana, čeprav ne gre za vsakdanji govorni stil, temveč za izrazito »knjižno« izražanje. Iz tega lahko sklepamo na to, da je imel avtor izredne sposobnosti za ubesedovanje, pa tudi na to, da je bila sicer mlada knjižna slovenščina v tistem času že močno utrjena. Preseneča nas tudi številčno in vsebinsko bogastvo pogostih stavčnih tipov. Ker je bil naš namen popisati tipologijo stavkov, smo pustili nedotaknjena številna vprašanja, ki so se postavljala in ponujala ob analizi in na katera bo treba čimprej začeti odgovarjati, zato je treba na koncu poudariti predvsem fragmentaren značaj tega sestavka. Opombe: Kot gradivo je uporabljen popolni izpis Dalmatinove Biblia iz leta 1584, ki ga je naredila Komisija za historične slovarje slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU; izpis je narejen s kseroksiranimi listki na podlagi reproducirane izdaje iz leta 1968, Zgledi so zaradi varčevanja s prostorom okleščeni, kolikor se je dalo. Znaki v oklepaju pomenijo paginacijo. Zgledi so prepisani po načelu, da so posebna črkovna znamenja spremenjena v današnje uslreznike: npr. J= s, ih = š, s = z, sh = ž, zh = č, y = i, q = k(v), c (v tujkah) = k itd., drugih stvari nisem spreminjal Literatura: A. Bohorič, Arcticae horulae, 1584 F. Kidrič, Izbrano delo I, 1978 M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I-II, 1894-1895 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 1966^ Slovar slovenskega knjižnega jezika, I, II, III, 1970, 1975, 1979 J. Toporišič, Slovenska slovnica, 1976 J. Toporišič, Nova slovenska skladnja, 1982 187 Vilko Novak Ljubljana DALMATIN IN JEZIK PREKMURSKIH PISATELJEV Jezik prekmurskih pisateljev je bil že nekajkrat obravnavan, tudi glede stikov z jezikom slovenskih protestantov v 16. stoletju (prim. V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976 in drugod).' O vpHvu jezika Dalmatinove Biblije na prekmurske protestantske pisatelje 18. stoletja pa posebej govori manj dostopna nemška razprava. Potrebno pa bo še raziskati stike z jezikom v delih Trubarja in drugih pisateljev ter pritegniti jezik prekmurskih katoliških pisateljev, posebno Mikloša Kiizmiča, ki je tudi zajemal - posredno ah neposredno - iz jezika osrednjih pisateljev 16. stoletja. Tudi prekmurske rokopisne pesmarice vsebujejo marsikatero vsebinsko in jezikovno zvezo s pisatelji 16. stoletja Čeprav se tako rokopisne pesmarice kot prvi prekmurski tiski tesno naslanjajo na kaj-kavščino,^ je vendarle vpliv Dalmatinove Biblije že zavoljo svoje vsebinske zveze s prvimi knjigami prekmurskih pisateljev sorazmerno močan, ker za nekatere, posebno abstraktne besede, niso mogli najti ustreznega izraza niti v domačem narečju niti v kajkavskih knjigah. Prvi pisatelj, Ferenc Temlin v prevodu Lutrovega Malega katechismusa (Halle, 1715), za svoja redka biblijska besedila ni iskal pomoči pri Dalmatinu. Toda že prireditelj druge prekmurske knjige, anonimnega Abecedarium Szlowenszko (neznano kje, 1725) - verjetno petrovski pastor Kerčmar (v nemškim pismih Kotschma-yer) - se je v prevodih treh psalmov močno naslonil na Dalmatinov prevod, čeprav bi utegnile nekatere besede biti tudi kajkavske ali iz prekmurskega narečja, vendar je pri njih oblikovanju vpUval vsaj Dalmatinov zgled. Grahčni in fonetični značaj teh besed pa se razlikuje od Dalmatinovih oblik, ker ustreza narečju in so zapisane v madžarski grafiki. V nekaterih primerih pa so posamezni izrazi ali besedne zveze nedvomno povzeti po Dalmatinu. ABECEDARIUM Psalm V. V. 1;... merkai na moie govorgeinye V. 2:... jasz hocsem V. 3:... ti /zlisi moi glasz ... |ze hocsem jasz ktebi pripraviti ino gori merkati V. 4: kie hudi, tiszti pred tobom ne osztane V. 5: Szamohvalczi ne obsztoio pred tvoimi Ocsmi... Iteri hudo delajo V. 6: Gojzpodie merszki nad tisztimi V. 7: Ja/z pak noter hocsem poiti vu tvoio hiso, na tvoio veliko dobroto, ino moliU proU tvoie-mi /zvetomi Templomi DALMATIN ... merkaj na moje govorjenje ... jejt hozhem ... v/li/hi mojo Shtimo ... Je hozhem jelt Ktebi perpraviti, inu gori merkaU ... kateri je hud, ta pred tabo neojtane Samohvalici ne obitoje pred tvojima ozhi-ma ... kateri hudu delajo Gospudu je merjku nad temi... Ampak je/t hozhem noter pojti v' tvojo hi/ho, na tvojo vehko dobruto, Inu moliti pruti tvojmu Jvetimu Templu ' Vilko Novak, Dalmatins Bibelübersetzung und die slowenischen protestantischen Schriftsteller im 18. Jahrhundert Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen, Hl. Band - II. Teil, Abhandlungen. München 1976, 87-100. ^ V. Novak, Kajkavske prvine v prekmurski knjiga 18. stoletja. Slavistična revija 20, Ljubljana 1972, 95-103. 188 v. 8: Gojzpodne, vodi mene utvoioi praviczi, i za vollo moih nepriatelov, ravnai tvoio pout pred menov. V. 9:... nyih notreisnya Jzercsna /aloszt, nyih gerloie eden odperti grob, Jzvoimi jeziki Jze oni prilizžvaio V. 10: Szodie Bogh, nai od Jzvoiega pred-sze 1 vzetyž vkrai Jzpadneio ... za nyihovoga pre- j gresenya voIIo... | V. 11: Nai Jze vszih veszelio, koten Jze viipaio I na tebe, nai veki vekoma hvalio ... Nai veszeli j bodo vtebi, ki lubio tvoie Ime. i V. 12: Ar ti Gojzpodne Jegnavas te pravicsne, j ti nye koroniies... ' | Gospod vodi ti mene v'tvoji Pravici, sa volo moih Sovrashnikou: Rounaj tvojo pot pred mano. ... nyh snotarnje, je Jerzhna shalojt Nyh Gol-taniz je en odpert Grob, Jvojemi Jesiki Je ony perlisujo. Dolshi je Bug, de od Ivojga naprej vsetja padeo, sa volo nyh velike pregrehe... Naj Je vejjele vji, kateri na te savupajo, naj vekoma vukajo ... Nai bodo v'tebi velfeli, kateri tvoje Ime lubio. Sakaj ti Gospod Jshegnavajh te Pravizhne: Ti nje kronajh... | Nedvomno je avtor vzel po Dalmatinu izraza samo/)vd/c/ in predse vzetyd, čeprav je slednjega nekoliko spremenil. Tudi take zveze, kot: v. 6: je merski nad, - v. 7: na tvoio veliko dobroto, - v. 11; se viipajo na tebe so naslonjene na Dalmatina. Izraza »hočem« v. 2 in 7 ui »slišim« v. 3 izvirata lahko iz kajkavščine, bližja pa sta mu bOa v Dalmatinovem besedilu, saj ju domače narečje v tem pomenu in tej obliki ne pozna. V. 3, 4, 7, 8, 9, 11 in 12 so v celoti prevzeti iz Dalmatina, le da so oblike prilagojene narečnemu stanju ali kajkavske-mu pravopisu (npr. v. 9: serčna, gerlo). Psalm VI. V. 1: Gojzpodne ne Jtraiffai mené vu tvoiem Jzerdi... V. 2:... ar Jzem jasz Jzlab: ozdravi mené Gojzpodne; ar moie csonte Jzo Jze presztrasile. V. 4:... obemisze Gojzpodne ... Pomagai meni za tvoie dobrote vollo. V. 5: Ar na Jzmerti nische Jze ztébe nezpome-né. Sto hocse tebi v pekli zahvaliti. V. 6: Jasz Jzem truden terdno od zdihâva-nya... moio posztelo poleivam, ino moc-stm... V. 7: Moi obrâz ie prepadno od Jaloszti, ino Jztar posztano za vollo moih nepriatelov. V. 8: Sztoupte procs od méne vi vszi, ki hudo delate; ar Gojzpon szlisi moie jokanye. V. 9: Gojzpod szUsi moio prosnyou, moio molitev Gojzpon gori vzeme. V. 10:... moreio kszramoti biti, ino Jze Jzilno presztrasiti, zebe nazai zavernoti, ino na nagli k szramoti posztânoti. Gospod, nejhtrajffaj mene v'tvoim Jerdi ... sakaj iejt Jim Jslab: Osdravi mene Gospod: sakaj moje kojty Jo prejtrajhene. Oberni Je Gospod,... Pomagaj meni sa tvoje dobrute volo. Sakaj v'Smerti Je na tebe nejpumni: Gdu hoz-he tebe v'PakU sahvaliti? ... trudan od vsdihanja... mojo Pojtelo polivam, inu mozhim... Moj obras je prepadil od shalovanja, inu je Jtar pojtal, sa volo vjeh moih Sovrashnikou. Stopite prozh od mene, vJi, kir hudu delate: Sakaj Gospud Jlijhi moje jokanje. Gospud, Jlijhi mojo projhnjo: Mojo Molitou Gospud gori vsame. ... morajo k'Jramoü biti, inu Je Jibio prejtrajhiti. Se nasaj verniti, inu naglu k'Jramoü pojtatl Prekmurski pisatelj je v tem psalmu prevzel ponekod Dalmatinov besedni red, ponekod pa tudi kar njegovo grafično obliko besed: v. 4: obernise, izraz, ki v narečju ni navaden. 189 v. 5: hoče, v. 8: proč, sliši ali skladenjsko zvezo: v. 9: gori vzeme, v. 10: morejo ksramoti biti, nazaj zavernoti, k sramoti postanoti. Psalm XXIII. V. 3: On ohladi molo Dusso:... za szvoega On mojo du/ho ohlady... sa Jvojga Imena Iména volo. volo. V. 4: Ino csi glih bi jasz hodil... tak Jze nes- Inu de bi je/t lih hodil... taku Je jeJt... neboim zrecse nezboim. Ar Jzi ti pri meni, tvoia siba, ne/rezhe. Sakaj ti Ji per meni, tvoja Shiba inu ino palicza mené trousta. Ti napravlas pred Paliza mene trolhtajo. Ti pérpraulajh pred menom... proti moim ... mano ... pruti moim... Psalm XXIII. govori sicer najmanj o vplivu Dalmatina, čeprav navedeni primeri kažejo na jasno zvezo z njim. Oblike hodil, prebival in sivel (v. 5) bi sicer utegnile biti tudi kajkavske prvine, vendar celotno besedilo bolj govori za naslonitev na Biblijo 1584. Tretja ohranjena prekmurska knjiga: Réd zvehcsansztva ... (Halle 1747), v kateri je Mihal Sever prevedel dotlej največ odlomkov iz Nove zaveze, se sicer najbolj naslanja med prekmurskimi na kajkavščino. Toda prav novozavezna besedila so prireditelja vodila k Dalmatinu. In zares najdemo prav v Severjevi knjigi prva dva neizpodbitna dokaza za prevzem iz Dalmatinovega prevoda. V prevodu 2 Tes 1, 7: Gojzpon Jesus... jztemi An-gelmi, jzvoje moucji, zgorécfim plamenom, ino bode kastigal (majzhovalj one, ki Boga nez-najo, i one, ki jzo nei pokorni... (str 15) je Sever prevzel iz Dalmatina tudi grahčno docela enako - zato različno od svoje grafije - obliko majzhoval, ki je prekmurščina ne pozna. Navedel jo je v oklepaju kot pojasnilo k svoji narečni besedi kaštigal, ki pa pomeni kaznoval (prim. castigare). Po Dalmatinovem besedilu: ... \temi Angeh jvoje mozhi, inu Je bo s'gorezhim plamenom majzhoval, nad temi, kir Boga nesnajo, inu zhes te, kir néjo pokorni... - je gotovo vzel tudi zvezo Boga neznajo, ker bi prekmurščina na tem mestu terjala: poznajo. Podobno je v oklepaju navedel drugi primer, vzet iz Dalmatina: 1 Pt 5, 8: Treizni boidite, i vorojztuite (zhuite) ... okouh hodi, kako eden erjiioucji orojzlóny... terdno vu vori... (str. 25) - pri Dalmatinu: Bodite trésivi inu zhujte, sakai... hodi okuh, kakor en erjovezh Leu ... terdnu... u'Veri... - Tu je pravilno uporabil narečno besedo vorostujte - narečnega U Sever večkrat - pač pod kajkavskim vpUvom - ne upošteva, nastalo iz madž. vir-rasztani (nedol. vorostivati, vorostiivati).' Iz Severjevega dela pa moremo navesti dolgo vrsto primerov, o katerih moremo reči, da jih je zelo verjetno prevzel iz Dalmatina ali da je izbral narečno obliko z naslonitvijo na njegov vzor ali jo po njem sam oblikoval. Taki primeri so: Ep 2, 3: /zmo tudi bili /zinove /zerdito/zti po naturi... (str 8) Dalmatin: otroci tiga /erda po naturi ... 1 Tim 2, 6: nai na pravicze Jzposnanye prideio ... (str. 8) Dalmatin: h /posnanju ri/nize pri/hli. 2 Pt 3, 9:... kako ni/teri za odlâ/anye der/io nego on ma poterplénye znami... (str. 8-9) Dalmatin: sa enu odlajhanje dérshé ... on imâ poterplenje snami... Lk 1, 35: Angel je re-kal... (str. 10) Dalmatin: je rekal... 1 Tim 3, 16: Izkazal Jze je Angelom, predguvan je bil poganom, unyega Jze je voruvalo na /zveiti, gori je vzet vu Diko (str. 12) Dalmatin:... /e je ijkasal Angelom... predigovan: v'njega Je je verovalu na Svejti, on je gori vset v'zha/ti 1 Pt 2, 24:... da bi mi grehom odmerli, i praviczi Jiveli,... /zmo ozdravieni (str. 13) Dalmatin:... de bi my grehom odmerU inu pravici shiveli... /te vy osdrauleni... ! ' Pleteršnikovi obliki verostovâti, virostovâti sta prirejeni 190 Mr 16, 18; gorie vzet bil vu Nebéjza, ino Jzedi na de/zniczi Bosjoi... (str. 14) i Dalmatin:... je bil gori vset v'Nebu, inu sedi na dejnici Boshji : j 1 Jn 2, 1:... ino ako sto greiji... (str. 14) i Dalmatin:... aku ... ! Jn 16, 7:... ako jajz ta neidem ... Ako pa tâ idem, hoc/em ga k vam po/zlati (str. 15) Dalmatin:... aku je/t tjakaj negrem... taku ga hozhem kVam po/lati... Apd 1,11: Vi Mosje zGalilee, kai Jztoite ino gledate vNébo? Eté Jesus kteri je od vâ/z gori vNebo vzet... (str. 15) Dalmatin:... kaj /tojite inu gledate v'Nebu? Leta Jesus, kateri je od vas gori v'Nebu vset... i Rim 3,25:... na stere je Bog do/zehmal poterpleinye mel... Da bi... praviczo /zvojo, stera ! pri nyem vala (ha/zni) pokazal, kai je on Jzâm pravicsen ... kteri je te Vore Jesussa ... : (str. 17) Dalmatin:... kateri Jo dolehmal pod Boshjim poterplenjom bily o/tali, de bi on ... iskasal ! to pravizo, katera pred nym vela: De Je le on J am pravizhen ... kateri je te Vere v'JesuJa. : 2 Pt 1, 18: Mi mamo terdno Profetin/zko reics ... (str. 24) j Dalmatin:... eno terdno be/sedo ... ' 1 Kor 11, 26-29:... /zmert Go/zpodnovo nazvelzcsâvaite (oznanuite)... (str. 23-24) Dalmatin:... imate ... Jmert osnanjovati... Gal 5, 16-17:... telovno hudo pojeleinye ne dokonc/ate (ne dopernejzéte)... (str. 26) Dalmatin: nehote tiga me/sa shejle dopemaJhaU ... 1 Jn 5, 4-5: Vjze, kai je od Boga porodjeno, premaga (oblâda) te /zvejt, i vora najsa je to premâganye, oblâ/zt, stera te Jzveit premaga... steri te /zveit premaga... (str. 26) Dalmatin: Sakaj v/e kar je od Buga rojenu, premaga ta Svejt, inu na/ha Vera je tu prema-ganje, katera ta Svejt premaga ... kir ta Svejt premaga,... Ef 6, 10-18;... kteri vu kmiczi etoga /zveita gojzpoduio... primite (zgrabte) pays te Vore, zsterim vgalziU morete vJze gorécse /ztreile toga hidic/a ... (str. 27) Dalmatin:... kateri v'temi tiga Svita gojzpodujo... pak primite sa /zhit te Vere, s'katerim bote mogli vga/siti v/e gorezhe /trile tiga Hudizha. Heb 12,1 ... polo/imo doli v/zeh grehe, steri /ze na/z v/ze/ei (v/zigdar) der/io, ino ... kteri ako je glih dobro ve/zelje leiko mogo meti, je on kris preterpo, i nei je maral za /pot, ino... proti govorjëye, proti /zebi od greisnikov preterpo, da bi vu va/sih mi/zli, trudni nepo/ztâ-nete, ino nenehâte (nemenkâte) - (str. 27) Dalmatin:... taku poloshimo od /ebe ta gréh, kateri /e nas vielej dershy ... inu... kateri, kir bi bil dobru mogel ve/selje imeti, je on krish preterpil, inu nej maral sa /hpot, inu ... kateri je enu takovu supar govorjenje zhes /ebe od Gre/hnikou preterpil, de vy u'va/hih mi/lih trudni nepo/tanete, inu nenehate. Prekmurščina pozna le reducirano obliko in sinonim sigdar poleg seli. \ Jak 5, 7-8:... terpesliv... ino vecserdsni (polni) de/ch... poterpeshvi ino poterdite va/ja \ /zercza ... prihodek... (str. 28) ! Dalmatin:... poterpeshliv ... posni desh ... tudi vy poterpeshlivi, inu poterdite va/ha j /erza,... prihod j Narečje pozna tu besedo késni. j 1, Pt 1, 6: (po/zleidnyem vreimeni) (str. 29) j Dalmatin:... h'pu/lednimu zha//u. i Narečno: v zagnjen časi (vreimeni). Rim 8, 29:... glihni bih (podobni)... kai je te i/zti te pervi rodjeni med do/zta brat-mi... (str. 30) Dalmatin:... de bodo podobni pildu ... de je tai/ti ta pervorojeni mej vehku Bratmi... Raz 7, 1: prebival... (str. 31) Dalmatin: prebival. 1 Jn 3, 2: ino /ze je e/cse nei/zkâzalo, kai mi bomo... (str. 32) j Dalmatin: inu /he /e nej iskasalu, kaj my bomo ... j ... /zreidbenik ... (str. 35) j Dalmatin:... Srédnik. s ... razlomiga ... (str. 39) i Dalmatin:... reslomlL j i 191' Naslednje primere je Sever mogel prevzeti iz Dalmatina, za kar govore predvsem npr. oblike opisnega deležnika, nekateri pojmovni pa tudi stvarni samostalniki, vendar bi pa utegnil nekatere oblike najti tudi v kajkavskih knjigah: Prd 8, 30: Pogledni ovo ja/z Jzem naisal, kai je Bog .. . (str. 4) Dalmatin: ... pogledaj: JeJt Jim naíha!, de je Bug... Rim 5, 12: Ravno kak je po ednom Csloveki greih na Jzveit prijel... ino ta Jzmert... (str. 6-7) Dalmatin:... raunu kakor je ... prijhal... Smert... 1 Tim 2, 4;... ino nai na pravicze ízpoznanye prideio (str. 8) Dalmatin:... de bi... h !posnanju rijnize priJhH. 2 Pt 3, 9: nijteri za odlasánye derjio .. nego on má poterplénye znami... (str. 8-9) Dalmatin: sa odlaihanje dershe ... on imá poterplenje snami. Gal 4, 4-5:... poízlal je Bog Jzvojega Jzina,... ino ga je pod Pravdo podvergal, (djál) - (str. 9-10) Dalmatin:... je Bug pojlal ivojiga Sinu ... djaniga pod Pojtavo ... Rim 1, 16-17:... Moucs Bosja... stera pred Bogom vala, (hájzni) stera zhája zvore... pra- vicsni bode Jzvoje vore sivo (str. 18-19). Dalmatin:... Boshja... Gerkom ... ki pred Bugom vela ... Ta pravizhni bo Jvoje vere shiu... Ef 1, 5-6:... stere je nájz Jzébi zoubjztom prietne vcsino, vu tom lublénom (str. 20-21). Dalmatin:... Jkusi katero je on nas pryeíne íturil, v'tém lubim. Flp 3, 8-9 :... za vollo velikoucsega Jzpoznanya ... za steroga voljo ... (str. 21). Dalmatin:... pruti iposnanju Crijtuja Jesuja ... sa kateriga volo... 2 Pt 1, 19:... Denicza gori zide vu vaših Jzerczai... (str. 25). Dalmatin:... Daniza gori vsyde v'vajhih Jercih ... Ps 1, 1:... ino ne Jzidi, gde ipotlivczi Jzedijo ... (str. 25) Dalmatin:... inu nejedy ker Shpotlivci Sedé. Tretji po imenu doslej zanesljivo znani in glavni pisatelj prekmurskih evangehčanov, Šie-van Kiizmič, je v svoji knjigi Vore krsztsanszke kratki návuk ... (Halle 1754) zajel iz Dalmatinove Bibhje gotovo tele primere v svoj prevod svetopisemskih besedil: Gal 5, 19: hotlivoízt (libido) - str. 44 - Dalmatin:... hotlivoít. Lk 17, 10:... reczjfe... (str. 81) - Dalmaün: recite. Rim 11, 33: i modroujzti i ízpoznanya Bo'zega ... nezapopddnyene Jzo ... (str. 88) Dalmatin:... ta modrujt inu iposnanje Boshje: Je ... nemogo... sapopaiti... 1 Pt 3, 18: je o'zivlen (str. 111) - Dalmatin: oshiulen. Heb 4, 7:... ne obtrdite Jzrcza vajia (str. 126) Dalmatin: nevtérdiíe vajhih Jerz. 2 Tim 2, 19: Trdi grimd Bo'zi obíz(o)i... (str. 130) Dalmatin: Leta terden grunt Boshji pak obstoji... Prd U, 3: Csi drvou Jzpádne kpodnévi, ah kpounocsi... (str. 140) Dalmatin:... kadar Drivu pade, aku pade prou puldnevi ali pulnozhi... Manj zanesljivo je prevzel sledeče primere: Sir 3, 9-10: Zdjányem i zgovorjejnyem ... potrdi otrokouv hi'ze (str. 33) Dalmatin:... s'djanjem ... Otrokom hijhe syda. - V narečju: deci. Ef 6, 1: Vi oiroczj ... (str. 33) Dalmatin: Vy Otroci... Kol 3, 20: Oifoczi... (str. 33) Dalmatin: Vy Otroci... Rim 13, 1:... oblájzü ... od Boga Jzo pojztávlene (str. 34) Dalmatin:... je od Buga poitaulena. Rim 12, 19:... dajte mejzto Jzrdi... (str. 40) Dalmatin:... dajte projztor Jerdu. 1 Tes 4, 3-5;... pojzvecsenye vajje ... Jteri neznajo Boga (str. 46) Dalmatin:... vajhe poivezhenje ... kir Boga nesnajo. 192 Heb 7, 27:... za ízvoie lajztivne grejhe ofre obuvati... oíruvavíi ístr. 1031 Dalmatin:... sa Jvoje grehe oíírovati... je ... o//rai. Rim 8, 11: ozivi i vaj/a mrtva tejía po Jzvojem vu vami prebivajoucsem Duhi (str. 138) Dalmatin:... je ... va/ha mertvazhka teleíía oshivel,... ker njegov Duh notri u'vas prebiva 2 Tes 3, 12:... naj ízpoiiojnoíztyov delajoucsi... (str. 166) Dalmatin:... de poiiojnu delajo ... Ef 4, 22-24:... i ponouvle\ze vu Duhi... (str. 191) Dalmatin: Ponovite Je pak v'Duhu. j Jn 20. 23:... Jterimkoli je pa zadr'zite, tejm Jze zadr'zijo (str. 194) i Dalmatin:. .. katerim je saderstiite, tem Jo sadershani. j 2 Tim 3, 16-17:... je od Boga vdejhnyeno ... naj popolni bode (str. 1) Dalmatin:... je od Buga noter vdatinenu ... popolnoma pojtane ... V svojem prevodu Nouvega Zakona (Halle 1771) je bil Števan Kuzmič še bolj prisiljen uporabljati Dalmatinovo BibUjo, manj sicer v evangelijih, kjer ni toliko abstraktnega izražanja. Toda tudi tu bi mogli pokazati več primerov, ki govore za uporabo Dalmatina; naj navedemo le enega, za katerega v svojem narečju gotovo ni imel besede: Jn 18,11:.. vtek-ni mees tvoj vu no'znicze. - Dalmatin: noshnize. Najzahtevnejša so bila za prevajanje apostolska pisma, predvsem Pavlova, v katerih najdemo največ Dalmatinovih vplivov: Rim 1,1: odlocseni na Evangyeliom... - Dalmatin: odlozhen ... 1, 4: zgori Jztanenyá mrtvi... - Dalm.: (kusi tu gori vjtajenje ... 1, 11:... naj vam ... podilim ... - Dalm: de bi je/t vam podejlil... na potrdjávanye vaje ... - Dalm.: h'poterjenju ... 1, 18:... iíztino vu nepraviczi zdr'závajo ... - Dalm.: v'krivici sadershujo... 1, 20:.. .ta nevidoucsa nyegova ... - Dalm.: tu nevidezhe Boshje ... 1, 23:... lazécsi... - Dalm.: laseozhim ... 1, 30:... hválczi... - Dalm.: Jamohvalci... hudoube zmislávczi.. .-Dalm.: smijhlaucihudobe ... 2, 1:... neodgovorjeni Jzi... - Dalm.: nemoreih Je isgovoriti... i 2, 4:... bogajztvo ... znájjanya ... - Dalm.: sana/hanje ... ] 2, 15:... med Jzebom tou'zi... - Dalm.: le mej Jabo toshio ... i 2, 17:... ti Jze 'Zidov imenuješ ... - Dalm.: Je imenujeJh en Jud ... j 2, 23:... po preíztoplenyej pravde ... - Dalm.: Jkusi preitopanje... 2, 27:.. . prefztoupnika pravde ... - Dalm.: preitopajh Praudo. 3, 3:.. . nevernoizt nyihova ... - Dalm.: Nevera ... 3, 7:... je ... ijztina obiljávala ... - Dalm.: obilnéíha postane. 3, 20:... je Jzpoznanye grejha ... - Dalm.: iposnanje ... | 3, 26:... Jzpravicza onoga ... - Dalm.: pravizhniga Jturi... 5, 2:... Jzmo i mi prijztoupanye doubüi... - Dalm.: prijtop ... 5, 4:... Jzkujanye ... - Dalm.: ijkuihenje ... 5, 10: zmerjeni Jze obdr'zimo... - Dalm.: smyrjeni... 5, 11: Jzmo zmérjenyé vzéU... - Dalm.:... Jmo vshe smyrjenje prejeh ... 13, 12: den Jze je pa pribh'zo... - Dalm.:... perblishal... 14, 13:... da ne dejvate poteknenyé ... - Dalm.:... s'opotaknenjem... j 16, 4: Ki Jzo .. . izvoj Jinyek podvrgli. ..- Dalm.: vrat podvergH ... i 16, 20:... poteri Satana pod noge vaje ... - Dalm.: poterri Satana pod vaJhe noge ... 16, 21:... pomocsnik moj... - Dalm.: pomozhnik ... 1 Kor 1, 19:... razumnolzt ti razumni zavr'zem ... - Dalm.: hozhem ... savrejzhi... 2, 6: Modroujzt pa gucsimo med popolnimi... - Dalm.:... modrujt per teh, kir Jo popolnoma ... 6, 18:... nej Jzte izami Jzvoji... - Dalm.: néjte íamy /voji... 7, 3: 'Zeni mou'z naj du'zno dobrovolo da ... - Dalm.: Mosh poverni Sheni dolshno dobro ; volo i 7, 6:... pouleg dopujcsanya... - Dalm.:... dopujzhenja i 193 i 7, 17:... kak je komi Boug vdejlo ... - Dalm.:... kakor je Bug víakimu vdejlil. 7, 39: 'Zena je zvezana kprávdi... - Dalm.: Ena Shena je savesana na Poitavo ... 12, 13:... v/zi izmo vu eden Duh napojeni... - Dalm.:... v'enim Duhi napojeni 13, 10: Gda pa pride popolnoizt... - Dalm.:... pride tu popolnoma ... 14, 20:... popolni bodite ... - Dalm.:... bodite popolnoma ... 16, 6:.. . prezimávao bodem ... - Dalm.:... bom . .. simoval... 2 Kor 3, 6:... duh pa o'ziví... - Dalm.:... ampak Duh oshivy ... 4. 6:... na prelzvecsenyé jzpoznanya ... - Dalm.:... tu reivizhenje ... - 13, 1:... idem kvám tretics ... - Dalm.:... tretizh. - V narečju: ob tretjin. 13, 9:... vajo popolnojzt... - Dalm.:... vajho popolnomojt Gal 1,7:... Jscéjo preobrnouü ... - Dalm.:... okuh preobérniü ... 1, 16:... ki me je odloucso zutrobe matere ... - kateri je mene od moje Matere telela od-hzhil 2, 18:< .. Jzam /zebe pre/ztoplávcza vcsiním ... - Dalm.:... pre/topauzu ... Ef 2, 1: Jzte bih mrtvi vu prejztoplenyáj....... /kusi preitoplenje ... 4, 16:... vkup zlo'zeno i Jzklenyeno... - Dahn.: vkupe Jklenenu... 4, 32:... bojmo kedendrugomi priaznivi... - Dalm.:... priasnivi... 5, 30: Ár izmo zkou/zt nyegovi... - Dalm.: ... od njegovih kolty... V narečju čonl (madž. csont). 5, 31: pridru'zi Jze k 'zeni Jzvojoj... - Dalm.:... Je bo pérdrushil k'Jvoji Sheni. 6, 1: Otroczi... - Dalm.: Otroci. - V narečiu: deca. 6, 13:... da morete ... i vjza opravivji objztáti... - Dalm.:... objtaü. Filp 1, 14:... Jzo Jzrcsnejji grátah ... - Dalm.:... Jerzhnéjjhi 1, 25:... ojztánem na vase gori jemánye ... - Dalm.: k'vajhimu gori jemanju ... 2, 22: SzkuJJanye nyegovo pa znate ... - Dalm.:... de je on ijkushen ... 3, 8:... za škodo i za govno dr'zLm biti... - Dahn.:... sa gouna ... 3, 12:... ka bi 'ze popolni bio ... - Dalm.:... popolnoma ... 3, 12:... csi ga kak popadnem ... - Dalm.:... popaden ... 3, 13:... ka bi ga popadno ... - Dalm.:... popadel... 3, 21:... je zmo'zen i podvrzti Jzebi vJza... - Dalm.:... podvrézhi... 4, 10:... kaj Jzte /ze' ze nigda ozelenih ... - Dalm.:... Jte Je oselenih ... Kol 1, 28:... vjzákoga csloveka popolnoga... - Dahn.:... popolnoma ... 2, 2:... ti vkup Jzklenyeni... - Dalm.:... vkup skleneni. 2,7: Vkorenyeni i gori vu nyem poczimprani... - Dalm.:... v'korenjeni inu s'zimprani... Tes 4, 3:... ki je pojzvecsenyé vaje ... - Dalm.: ... pojvezhenje ... 1 Tim 1, 13: Ki Jzam prvle bio preganyavecz ... - Dalm.:... Preganjavez ... 4, 14:... rouk ti JztariJJi... - Dalm.:... téh Stariíhih ... 5, 12: Majo pa Jzoudbo ... - Dalm.:... imajo Jvojo Jodbo ... 2 Tim 1, 3:... komi Jzluzim od JztariJJi moji... - Dalm.:... od moih Starijhih. 3, 2:... hválczi... - Dalm.: Jamohvalci... 4, 8:... ki nyegovo Jzkázanye lubijo ... - Dalm.:... prikasanje . .. 4, 16: Vu prvom mojem zagovárjanyi... - Dalm.:... sagovarjanju... Tit 3, 5:... po koupeli preporodjenyá i ponovlenyá ... - Dalm.:... ponoulenja ... Heb 2, 2:... vjzáko prejztoplenyé ... - Dalm.:... prejtoplenje ... 2, 10:... popolnoga vcsino ... - Dalm.:... popolnoma Jturil... 6, 1;... na popolnejja Jze nejzmo... - Dalm.:... h'popolnomojü... 7, 12:... more i pravde premejnenyé biti... - Dahn.: ... mora... Poj tava preminjena biti. 7, 26:... odlocseni od grejjnikov ... - Dalm.:... odlozhen ... 9, 5:.. . objzenczávajoucsi ítisávnico ... - Dalm.:... objenzhila ... 9, 15:... zato je nouvoga Zakona Jzredbenik ... - Dalm.:... en Srédnik ... 10, 1:... popolne vcsiniti... - Dalm.:... popolnoma ... 10, 2:. .. ednouk ocsijcseni... - Dalm.:... ozhijzheni.., 10, 25: Ne nihájmo tánaje ... Jzprávijcse, nego Jze opomínajmo ... - Dalm.:... vkup Jpra-vijzhe .. . temuzh opominajmo Je ... 10, 27: Jztrasno csákanye Jzoudbe ... - Dalm.:... Jtra/hnu zhakanje te Jodbe ... 12, 22:... Jzte prijztoupih kobcsinjzkomi /zpravijcsi i gmajni prvorodjenih ti popolnoma pravicsnih ... - Dalm.:... h'gmajni téh pérvorojenih ... teh popolnoma pravizhnih ... Za prevzem iz Dalmatina govori tudi - h v rod. mn., ki ga K. ne pozna. 12, 24: kkrvi poskroplenyá ... - Dahn.:... pokroplenja... 194 13, 6: Gojzpoud mi je pomocsnik ... - Dakn.:... pomozhnik ... 1 Pt 1, 2:... vu po/zvecsenyej Duha Jzvetoga ... - Dalm.:... /kusi po/vezhenje ... 2, 3:... kaj je priazniven Go/zpoud ... - Dalm.:... je Gospud priasniu ... 5, 1 Te /ztari/e, ki /zo med vami... - Dalm.:... Stari/he ... 5, 5:... podlo'zni bojdite /ztari/im ... - Dalm.:... bodite podloshni Stari/hem ... 2 Pt 1, 2:... vu /zpoznanyi Boga ... - Dalm.:. .. (kusi /posnanje ... 1,9:... /zpozabo /ze je zocsi/csavanya... - Dalm.: inu posabi na ozhi/zhenje. 3, 16:.../terati nezevcseni i neokrepleni preobracsajo ... - Dalm.:... prevrazhujo ... Jak 2, 8:... csi krale/zko pravdo doprna/ate ... - Dahn.: Aku vy Krajlevo Po/tavo doper-ne/sete... 2, 9:... liki pre/ztoplavczi - Dalm.:... pre/topauci... 2, 11: vcsinyen /zi pre/ztopavecz pravde ... - Dalm.:... /i ti en pre/topavez te po/tave. Števan Kuzmič je v Predgovoru k svojemu Nouvemu Zakonu sicer zapisal - kot utemeljitev potrebe po lastnem prevodu -, da »naši med Mtirom i Rabom prebivajouči Sloveni« ne morejo Boga, govorečega po sv. pismu, razumeti, ne le-tega brati, da bi poštah modri za zvehčanje - »ni s Truberovega, ni Dalmatinovoga, ni Frencelovoga, niti znikakšega driigoga obračanja... čakati ne morejo«. Ob tem je poudaril, da »tej naši Vogrski slove-nov jezik od vsej driigi dosta tiihoga i sebi lastivnoga ma« - vendar pa so že njegovi predhodniki v pisanju v lastnem narečju, še bolj pa on sam v znatni meri uporabili Dabnatinov prevod Bibhje, s čimer niso le uspešno premagali težav pri svojem nelahkem ustvarjanju lastne različice knjižnega jezika, marveč so priznali tudi tisto jezikovno in narodno enotnost z drugimi Slovenci, o kateri govori v istem predgovoru Števan Kuzmič sam. Pripis: Ker je bil rokopis nemške različice tega spisa oddan leta 1973 (glej JiS XXI, 61), nisem poznal razprave A. Vratuše v Zborniku Š. Kiizmiča (1974), zato je tudi zdaj nisem upošteval. 195 Martina Orožen Filozofska fakulteta v Ljubljani DALMATINOV REGISTER - PRVI SINONIMNI SLOVARČEK SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA v strokovni literaturi protestantskega obdobja je večkrat naglašen pomen »REGISTRA Nekaterih beied, katere Crajniki, Corojhki, Shveniki aH Besjazhki, Hervazhki, Dalmatinjki, lltrianjki, ah Cralhki Je drugazhi govore«, dodan na koncu Dalmatinovega prevoda Biblije (1584). Dognano je, da je nastajal dlje časa; del tega besedišča je prikazal prevajalec že ob izidu Pentatevha (1578), v zvezi z Registrom pa je ugotovljeno, da sta bila glavna inicia-torja in urejevalca tega prvega slovenskega pokrajinskega knjižno-narečnega primerjalnega sinonimičnega (kontaktnega) slovarčka Jurij Dalmatin in Adam Bohorič,' ki sta bila po lastnih izjavah predvsem vešča obvladovalca »krajnskega« slovenskega jezika. Nepojasnjena so ostala imena posredovalcev, informatorjev ustreznega sinonimičnega besedja iz vseh navedenih slovenskih in hrvaških dialektalnih pokrajin. Domnevamo lahko, da so podatke za hrvaškojčakavski ter dalmatinski delež posredovaH znani ožji Trubarjevi hrvaški sodelavci (M. Živčič, Ant Dalmata, J. Juričič in Stj. Konzul), prevajalci njegovih del v hrvaščino, za »Bezjački«, to je hrvaški kajkavski delež, pa gotovo kajkavski protestantski somišljeniki, med katerimi ne smemo pozabiti slovenskega rojaka A. Vramca iz Ormoža,^ ki je dal v Ljubljani leta 1578 tiskati svojo kajkavsko Kroniko.' Znano je nadalje, da je bilo besedišče Registra skoraj v celoti vključeno v Megiserjev »Dictionarium guattuor hnguarum« (1592), prek njega pa ostaja trajno sestavni del slovenskih rokopisnih in tiskanih slovarjev vse do Pleteršnika (1894-95). Tako je razumljiva določena ustaljenost, nespremenljivost (konstantnost), s tem tudi ar-haičnost določenega dela knjižnega besedišča (v določenih zvrsteh, npr. verska obredna besedila) vse do sodobnosti. Nedavno je bil izdelan popoln izpis ter abecedno urejen popis - slovarček vseh besed s pomenskimi ustrezniki (2062 leksičnih enot), ki jih Dalmatin izrablja v sobesedilu, pojasnjuje ob robu na straneh tekočega bibhjskega besedila (tako imenovane »marginahje«) ter navaja v Registru. Iz raziskave J. Stabeja" je tako vsaj delno vidna praksa izrabe kontaktnih narečnih sinonimov' oziroma poljubnejših razlag pomenske vrednosti besede v tekočem sobesedilu (Npr: Pojdi tje k' Mravli ti 'lejni 'vtraglivi I. 318 b; noter do 'Gorkih vod 'Topliz L, 126 a; 'Snaha 'Nevejta je super Ta/ho II., 118b; Nekateri sanikerni ljudje 'Belialovi otroci, tu je hudi sanikerni lotri L, 155 a itd.). Tako je tudi bolj opazna prisotnost nekaterih nedvomnih hrvatizmov, preko tega posrednika pa tudi starocer-kvenoslovanizmov in romanizmov, kar je glede na glagoljaško knjižno tradicijo Hrvatov in tako zahtevni podvig Slovencev, kot je bil prevod celotne Bibhje, več kot razumljivo. Opozorim naj na nekatere te medjezikovne kontaktne sinonime že kar na začetku. Npr.: Dejzhla - divöjka-, Zhajt - Dyka; Arzat - likar, Arznia - likarija-, Gvant - odizhje-, /vinez -olov; Gnada-milo\ardje; Terdnoh - Tverdnio; Ei\-\uiba; Loi - sdrib; Vbijenik - ljudomorac; Paliza - \ztap; Hitejti - jhetuvati; Zheuh - zipellhi; Shajla - Sapun; Shelesna mazhka - an- ¦ J, Rigler, Register v DalmaUnovi Bibliji, JiS 12, 1967, 104-106. ' O njegovem življenju in delu najdemo nove ugotovitve v monografiji A. Jembriha Život i djelo Antuna Vramca. (Prilog proučavanju stanje hrvatske književnosti i povjesne dijalektologije), Cakovec 1981. ' Kronika vezda znovich zpravliena Kratka Szlovenzkim iezikom po D. Antolu Pope Vramcze Kanouniku Zagre-bechkom. Stampana v Lublane... leto M. D. L XXVllI (1578). " J. Stabej, Wörterverzeichnis der Sprachbemerkungen und des Registers in der BibUa Dahnaüns 1584. Geschichte Kultur und Geisteswelt der Slaven, III. Band - II. Theil: Abhandlungen. Dr. Dr. R. Trofenik - München 1976, 101-181. ' Termin povzemam po hrvaških raziskovalcih glagoljaškega in kajkavskega knjižnega jezika, ki isti pojav zasledujejo v starejših knjižnih spomenikih. Podrobno o teh pojavih E. Hercigonja v delu Nad iskonom hrvatske knjige. Rasprave o hrvatskoglagoljskom srednjovjekovlju. Zagreb 1983. 196 koro; Zhudu - Mirakuli; Granatapiel - morgrana; Shveplo - iimpoi; Verih - Tamian. Med temi posebej izpostavljam besede starocerkvenoslovanskega izvora: Buqve - knyge; Pre!huíhtvu - preiubodejjtvo; Oííer - poíveiiliízhe; Isvelizhar - spaíiteij: Materniza - Los-héína; Tirani-progonitelji; Nadjanje- !omnenje; Ajd -poganin; Piuj- Tuin; Pollava - Sakon: Obluba - Savezhanje; Sandali - otravili; hod/hud - concubina, itd. Isti avtor je sestavil tudi slovensko-latinsko-nemški slovarček Bohoričeve slovnice' ter nam tako omogočil natančen vpogled v obseg besedišča prve slovenske slovnice. Slovarček vsebuje 1979 leksičnih enot, med temi pa je malo »nekrajnskih«, panonskih in hrvaških izrazov (Npr.: Gazhe -nieder kleid; Svidok; objemlem vel obimem; itd.), nasprotno pa precej novoknjižnih. Izvirno besedilo latinske slovnice (obravnava slovnične zgradbe vseh jezikovnih ravnin z obsežnim ilustrativnim gradivom) je cesto vzpodbuda za izpeljavo neobstoječe slovenske besede (ali tudi slovnične glagolske obhke) po znanih razpoložljivih besedotvornih vzorcih. Tako ob latinskih tvorbah zasledimo tudi slovenske besedotvorne »kalke«. Npr.: Quinarías - pelák; Oclonaríus - oímák, Senarías - íheílák; oblivio - posablivok; Rak lil rakik; p\i a PÍizh fu píizhiza, vel p!izhka; Kojn fit Kojnizhik, Konjka (kobila!); log fil lóshiz, lok fíl lozhiz; pera fit perze (za peresce); Calamaríum - perniza (črnilnik); lele íil leleze-, lazhali, lazhili -lacio; Periazhim - adjicio; Piplem pipali, pipai; re!piplem - Divello; Regiram, oblaílujem -Regó, Regere; Rojenje - parlas geburlas; Rojjlvu - partas, geburt; Svazhina - Schwagerschafft; vazhliv - sludiosus; vuzhna, vmetelna, rejmiíelna - docle, itd. Glede na namembnost, katere cilj je bil izpopolnjevanje, kot je že Trubar tožil,' v marsičem še pomanjkljivega slovenskega knjižnega leksikalnega sistema, imata oba slovarčka za razvoj slovenskega knjižnega besedišča izjemen pomen, seveda pa tudi svoje tipične značilnosti. Register nas obvešča o dialektalno pokrajinski razčlembi in razlikoval-nosti besedišča predvsem v govorjenem jeziku, Bohoričev slovarček o pisnih knjižnih besedotvornih sistemskih zakonitostih in možnostih razvoja ob tujem jeziku (kontrastivni vidik). Oba nas izzivata k podrobnejši jezikovni oblikoslovni, besedotvorni in pomeno-slovni analizi. Ob tej priložnosti se omejujem na prikaz ugotovitev o dialektalno tipoloških značilnostih Dalmatinovega Registra, primerjalnega sinonimično-kontaktnega slovarčka. Glede »terminološkega poimenovanja« Registra tole: ne gre termina pojmovati strogo dobesedno; upoštevati je treba čas nastanka, možnosti poznavanja besedišča pokrajinskih dialektal-nih sistemov slovenskega jezika, predvsem pa praktično sporazumevalni namen Registra. Nakazuje tedaj prepoznano osnovno pomensko besedno ujemalnost oziroma neuje-malnost, ki je delno besedotvorno, delno tudi morfemsko leksikalno različna (različno poimenovanje istih designatov) v tedanjih slovenskih in delno hrvaških pokrajinskih nad-dialektalnih jezikovnih razUčicah, bolj ali manj ustrezajočih sodobni znanstveno utemeljeni delitvi slovenskega jezikovnega ozemlja na sedem narečnih skupin. Potek izoleks pod pokrajinskimi oznakami navedenega besedja se v celoti ne ujema s sodobnimi razmejitvami narečnih skupin, kar je dokazljivo iz glasoslovne ubeseditve dela izpričanega besedišča (refleksi razvoja nekaterih samoglasnikov se ne ujemajo z Dalmatinovo pokrajinsko oznako), upoštevati pa smo dolžni tudi premike v dialektalnih in knjižnih, morfo-noloških, besedotvornih in pomenskih (semantičnih) sistemih slovenskega jezika v šti-ristoletnem razvoju. ' J. Stabei, Adam Bohorič, Arcticae Morulae. Die erste Grammatik der slowenischen Sprache, Wittenberg 1584. II. TheU: Untersuchungen. Dr Dr. R. Trofenik München 1971, 144-206, ¦ V nemškem posvetilu knjige Ta pervi Dej! tiga Noviga Testamenta 1557 pravi: »Sicer so - hvala bogu - posebno v sedanjem času, nekateri prevedli biblijo iz hebrejščine in grščine v latinski, nemški in laški jezik dobro in razumljivo, kar potrjujejo vsi učenjaki; toda slovenski jezik je sam na sebi reven in glede mnogih besed pomanjkliiv. ima tudi mnogo aequivoca, tj. besed z več pomeni, in se govori ne samo v eni deželi drugače kot v drugi, ampak pogosto v razdalji 2 do 3 milj, da cesto tudi v eni sami vosi drugače in različno v mnogih besedah in n a g I a s i h ...« M. Rupel, Protestantski pisci, Ljubljana 1966, 75. 197. Ob ponovnem pretresu,' analizi besedišča v Registru, soočamo tokrat predvsem središčni (Crajniki, Coroihki) tip besedišča z vzhodnim, panonskim (Slovéníki oli Bezjázhki ob zahodnem Hervázhkem, lítrianíkem, Dalmatiníkem, Cmíhkem), pri čemer izhajamo iz novih spoznanj o stopnji pokrajinske (naddialektalne) jezikovne zavesti tedanjega časa, utemeljene v že izvedeni pokrajinsko-dialektalni diferenciaciji. Ta je že omogočala prepoznavanje skupnih in različnih jezikovnih sistemskih zakonitosti (tri jezike z oznakami: krajn-ski, hervački, slovenski - kajkavski) v treh dokaj sorodnih, a vendar tudi delno različnih jezikovnih tradicijah, ki so se razvijale v kulturnih žariščih slovenskega in hrvaškega jezikovnega prostora. Središčno kranjsko v Ljubljani, zahodnoslovensko, obrobno v Trstu ob stičišču s hrvaško čakavsko glagoljaško tradicijo, ki je pokrivala obalna mesta in otoke (Krk!J severne Dalmacije, Istro ter ob slovensko-hrvaški jezikovni meji prodirala v notranjost v kajkavski narečni prostor, kjer se je v Ozlju pri Metliki ob podpori plemičev Zrinjskih razvijala zanimiva čakavsko-kajkavska knjižna razhčica.' Na vzhodnem, mejnem (panonskem) jezikovnem področju slovenskega in hrvaškega jezika, sta se v »ogrskem orsagu« stikali prleška in prekmursko slovenska ter kajkavska hrvaška, delno govorna, od 16. stoletja dalje tudi pisna, naddialektalna knjižna tradicija. Kulturološko ideološko sodelovanje slovenskih in hrvaških protestantov je bilo nujno povezano s soočanjem vseh teh govornih, delno knjižnih jezikovnih tradicij (rokopisni in tiskani spomeniki hrvaških glagoljašev, slovenski rokopisni spomeniki vseh navedenih pokrajin). Zelja po skupni uporabnosti novih knjig na sodobni, govorni osnovi ljudskega jezika (Lutrovo načelo za protestantsko književnost!) je narekovala jezikovno zbliževanje, le pokrajinsko naddialektalne jezikovne razhčice vešča baza uporabnikov (plemičev, meščanov in podrejenih slovenskih deželanov), je te tendence zadrževala. Zmagalo je Trubarjevo trezno načelo o splošno slovenski ustreznosti in uporabnosti (razumljivosti) pokrajinskega že delno kultiviranega obrednega jezika (slovenski kranjski knjižni jezik), ki pa se je s sosednjima, bolj izoblikovanima knjižnima sistemoma, spajal na lek-sikalni ravnini z ustrezno uporabo kontaktnih medjezikovnih sinonimov,'" kadar je bil v domačem jeziku začuten nepremostljiv primanjkljaj. Tako nam Register kljub (slučajnemu) omejenemu izboru pokrajinskega dialektalnega besedišča vendarle odstira pogled na tipološke značilnosti pokrajinskih besedotvorno-leksikalnih sistemov. Iz vzporedno navedenih sinonimov je mogoče razbrati zanimive podatke o smernicah razvoja besedišča v navedenih pokrajinah, pa tudi njegove ustalitve ah ukinitve v slovenskem knjižnem razvoju. Že na prvi pogled je v Registru opazna naslednja značilnost Pod oznako Slovenski ali Bezjački zasledimo pogoste sinonimične nize (2-3-4 lekseme, ki se medsebojno razlagajo), ki ' Prva analiza besedišča Registra se omejuje na prikaz istosti in različnosti besed pod oznakama Krajnski, Koroški. Primerjaj M. Orožen, Leksikalni doprinos Koroške k slovenskemu knjižnemu jeziku v 18. in 19. stoletju. Zbornik IX. seminarja za SJLK, Ljubljana 1973, 45-58. 'J. Vončina, Ozaljski jezično-književni krug, Radovi Zavoda za slavensku filologiju 10, Zagreb 1968, 195-205. '° V uvodu glagolskega Prvega dela novoga testamenta iz leta 1562, Novega testamenta, prevedenega po Trubarjevem prevodu v hrvaški jezik (A. Dalmata in Stj. Konzul), je zapisano: »jesmo va ovo naše tlmačenje ove priproste, navadne, razumne, občne, vsagdanje, sadašnega vremena (besede), koie Hrvate, DahnaUni, i drugi Slovenci i Kranjci naiveče va njih govoren'ju govore, hoteU postaviti. I kadagode dve ili tri besede za jednu, kako na strani videti hočete, da svaki bude moči razumeti, jedna beseda, ili ime, po dva puta, i po tri izrečena i pisana, da jedna drugu tl-mači.« Namen svojega Registra Dalmatin takole pojasnjuje; Inu h pujlednimu, de bi leta Slovenika biblia le tém bujle inu dajle me/ vjemi Slovenci mogla ie saitopili: taliu io ene teshiihe inu neliar poviod navadne BeHede, nil a/e > ie).Primeri izhajajo prej iz koroškega in štajerskega kot panon-, " O načrtnem ukinjanju diftonga ej, za dolgopoudarjeni e (jat) v jeziku slovenskih protestantskih piscev glej razpravo J. Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1968. 200 skega narečnega prostora. Npr.: Kelder - pivniza, kliet; Mutait - Mem,- Obrupati - oplejniti; Plejnovati - plienjati; Rupati - plien-, Pajn - pien; Prasnik - ivetezhni dien, Jvetek; Velaki, Oblahniki - muozh; Shlahta - pleme, ruod; Oiobejnik - puodied: Predejl - komuora. Vse to so važna dejstva, ki nam bodo pomagala izpopolniti našo predstavo in sodbo o razvitosti in stopnji normativnosti vseh jezikovnih ravnin slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju. REGISTER Nekaterih bcfcd, katcre,Crajniki,CoioflAi* StorinfldaU Besjazh* ki, Hcrvazki, Dalmatin lki,Iftriaiilki, ali Cralhki, fc drugazhi govori. Crajnflci A. Ccrofliki A. Aid ] Ajfrati J Ankor*, d't sheksna m*zJf\ i" Atitvtrhtr i A nt ver harfah :j Apnu Af:'jhUcgir ApOjKlfivu Arnefh ArzMiii Aidu Joger, dvAtuiftJld logtrflvH SlorčofkioliBesjizhki Harvazhki^Dalnaa. tindu. IttiaanuCrtfliU. A. fdfuUir smiditi Dcjkš Ale Sidt* Mejfhter Mtijitrjkik V*pM »klopi shelimi kfpkd A. 201 Jože Pogačnik Pedagoška fakulteta Osijek VELIKI KOD SLOVENSKEGA JEZIKA IN KNJIŽEVNOSTI ŠUristoletni jubilej prvega slovenskega prevoda biblije in prve slovenske slovnice ima veliko večji kulturnozgodovinski pomen, kakor smo ga v času, ki mu ni preveč do zgodovinskega spomina, pripravljeni priznati. Delo J. Dalmatina (Biblia, tu je, vse svetu pismu) in A. Bohoriča (Arcticae horulae, oboje 1584) je namreč prva manifestacija narodne, intelektualne in besednoustvarjalne volje, na podlagi katere se je v zgodovini razvil pojem slovenstva v današnjem pomenu besede. Gre za temelj, na katerem smo se gradiU in na katerem smo gradili, kar pomeni, da je beseda o tistem prvem impulzu, ki nas je iz gole biološke dvignil na raven tudi duhovne (kulturne) eksistence. Slovenska kulturna formacija in duhovna geneza sta delo reformacije v 16. stoletju, v njej pa sta - kot program in njegova uresničitev - na prvem častnem mestu prevod bibhje in slovnična kodifikacija jezika Geneza slovenske reformacijske miselnosti razkriva sočasno delovanje tistih evropskih duhovnih tokov, ki so se v normalnem književnem razvoju razvijah postopoma. Njeni izviri segajo od nominalizma v srednjeveški filozofiji do najbolj skrajnih oblik reformacijskega gibanja. Pri tem je pomembno, da se je spremenil življenjski občutek. L'uomo universale je našel v odnosu do religije, znanosti, države in zgodovine - sebe. Zato je začel s kritiko sholastike ter podvomil o docta religio; oživil pa je izobrazbeni ideal v klasični starini ter v duhovnih pozicijah, ki so jih zavzemali antični avtorji, našel pogum za etično preobrazbo krščanstva. Gibanje je ostalo v okviru cerkve, ki pa ni mogla zavreti človeškega duha. Le-ta je zavrgel srednjeveško življenjsko signaturo (Pulvis es et ad pulverem reverteris) ter privzel novoveško bivanjsko kategorijo (Homo sum et nihil humani a me alienum puto). Odgovor na vprašanje o protislovnosti slovenskega reformacijskega svetovnega ter političnega nazora, v katerem je zapaziti razloček med javno smerjo in stvarno pripadnostjo, je mogoč šele na podlagi mnogih dejavnikov. Za luteranstvom, cvinglijanstvom ali flaci-janstvom so se skrivala družbena in politična dejstva, ki so bila resnični vzrok in gibalo teh smeri. Slovenska dežela, ki ni imela svoje upravnopohtične tvorbe, ki je bila brez svojega plemstva in v stalni nevarnosti pred Turki, ni bila in ni mogla biti družbeno diferencirana in družbeno razvita v tisti meri, ki bi bila zahtevala večjo in bolj izrazito ideološko diferenciacijo. Trubar je to čutil in je zato odklanjal načelne debate o teoloških stvareh. Heterogenost idejnih prijemahšč in hkratno sprejemanje uradnega luteranstva je bilo izraz objektivnih zgodovinskih dejstev, ki so odmevala v slovenskem reformatorju. Le-ta je izšel iz ljudstva in njegova verska problematika, ki jo je razrešil v duhu luteranstva, je bila odsev duhovnih stisk slovenskega naroda. Kot organizator protestantizma je Trubar postal ideolog tedaj naprednega družbenega razreda, ideolog mladega meščanstva. S sprejetjem nekaterih prvin cvingUjanskega racionalizma je postal celo tolmač najbolj naprednih teženj tega razreda. Njegova osebna pot pa ga je vendarle vodila v kompromis s plemstvom, od katerega je bil gmotno odvisen. Trubar - na primer - svojih nazorov ni izpovedoval v obhki polemike. Skušal jih je celo zatajiti, ker so bile nekatere težnje, ki jih je gojil, v slovenskem družbenem položaju brez opore. Trubarjevo duhovno življenje je torej odsev notranjih protislovij, ki so značilna za posebni položaj mladega meščanstva na Slovenskem. Postal je ideolog novega, naprednega družbenega razreda, ni pa hotel in mogel prekoračiti možnosti, ki jih je le-ta objektivno imel. Vrhunec njegovih naporov je bil slovenski cerkveni red z očitnimi tenden- 202 cami po združevanju in notranjem povezovanju slovenskega ljudstva. Demokratična tendenca, ki je bila naperjena naravnost zoper absolutistične načrte, pa je razkrila še eno lastnost slovenski protestantizem je ohranil relativno idejno in popolno organizacijsko enotnost (Dušan Pirjevec). Zato je bil že v njegovih začetkih razločen odpor proti Ver-gerijevemu načrtu o nekakšnem splošnem slovanskem jeziku. Trubarjeva odločitev za materinščino je prihajala v času, ko so se tudi v Evropi formirali narodi in ko so bile možnosti za nastanek slovenskega naroda dovolj razvite. Veličina te odločitve je bila v tem, da je ravnala v soglasju z ustvarjenimi pogoji in v soglasju s perspektivo, ki so jo omenjene možnosti odpirale. Znotraj takšnih trenj je obstajalo še protislovje med cvingUjan-stvom, ki je ustrezalo demokratičnim, humanističnim in plebejskim prvinam Trubarjeve miselnosti, in luteranstvom kot uradno refomacijsko smerjo. Nasprotje cvinglijanstvo -augsburška konfesija je reševal z delom za slovensko knjigo. Na voljo je imel samo še punt, za tega pa se ni odločil. Odločil se je za pot, ki je imela v sebi več perspektive. Trubar je bil močna in izrazita osebnost, v kateri so z nenavadno silo odmevala nasprotja časa. Njegovo delo pa je bilo v soglasju z zakonitostmi razvoja in z njegovimi perspektivami. Izbral je kulturo kot tisti faktor, ki je reševal in ohranjal slovenski narod tudi v kasnejšem zgodovinskem razvoju. Zgodovinske pobude, iz katerih je izšla slovenska knjiga, so torej dokaj razUčne. Delovala je najprej tista sila, ki jo je bilo zapaziti že v srednjeveškem sporu med realisti in nomi-nalisti. Ta je pomenil upor zoper duhovno diktaturo enega samega središča ter zahteval tudi za posameznika svobodo misli. Tendence, ki so hotele dati veljavo človekovi individualnosti, so razkrajale srednjeveški univerzalizem. Latinski jezik in književnost v 16. stoletju nista bila več občutena kot nekaj splošno evropskega, ker so bili zarodki narodnosti že premočni in preveč izraziti. Poleg te zavzetosti za pravice individualnega naroda, ki jo lahko imenujemo domovinsko ljubezen, je delovala še reformatorska gorečnost Verska vnema pa je v tem času ideološka vnema in hkrati stopnjevana družbenopolitična dejavnost Družbena nasprotja so dobivala religiozno obliko in čim bolj so bila ostra, tem večja je bila verska vnema. V Trubarju so težnje časa odmevale z vso silo. Normalna razrešitev je bila v prvi slovenski knjigi, ki je dejanje resničnega kulturnega ustvarjalca. Njen avtor je občutil duhovni problem in ga znal rešiti. Objektivni momenti in silnice so se že sami po sebi usmerjali v takšno odločitev; potrebna je bila le še subjektivna zavest, ki bi vse objektivne težnje in možnosti realizirala in organizirala spontano dogajanje. To odločitev je storil Primož Trubar. Prvi dve knjigi sta bih katekizem in abecednik. To je značilno za ideološko usmerjenost slovenske reformacije in hkrau simbolično za tematsko razčlenjenost slovenskega slovstva v obravnavanem času. Potreba po izobrazbi se je družila z verskimi cilji kateheze, kar pomeni, da je šlo posvetno pod roko z verskim. Reformacija prinaša namreč tudi v šolstvo na Slovenskem tehtne novóte, ki se razkrivajo zlasti v nastanku osnovne šole in gimnazije. Do tega časa osnovne šole, ki mora biti elementarna, namenjena vsakomur, in mora uporabljati materinščino kot učni jezik, ni bilo. Trubar je ločeval pokhcno (latinsko) šolo od osnovne. V prvi naj bi se izobraževal naraščaj za posvetne poklice, potrebne pri upravljanju dežele, in podmladek za protestantske duhovnike. Osnovna šola pa naj bi dajala učencem temeljno znanje katekizma, petja, branja in pisanja. V ta namen so izdajali abecednike (npr. Trubarjeva iz leta 1555 in 1566) ali različnim spisom dodajali navodila za učenje branja (npr. Krelj v Otročji bibliji 1566). Izdaje katekizmov, ki jih je začel 1550 Trubar, so rabile za pouk verouka, hkrati pa so bile tudi šolska berila. Za petje so uporabljali številne izdaje pesmaric, v katerih je bilo dovolj ustreznega (tudi z notami opremljenega) gradiva. Med predmeti so bili poudarjeni jeziki, verouk in petje. Pri vseh je bila v ospredju praktična plat Jezikovni pouk je dajal prednost aspektom, ki so vplivali na stilistično podobo 203 reformacijskega slovstva. Ker je bil tisk slabo razširjen, je bila govorjena beseda poglavitna oblika množičnega sporazumevanja. Jezikovni pouk je torej moral prevzeti nalogo, da učenca usposobi za logično in učinkovito izražanje. S tem sta dobili večji vpliv logika (dialektika) in retorika. Zgovornost, ki je bila končni pedagoški smoter, so dosegali zlasti s poukom sintakse, ki je prihajala na vrsto po obhkoslovju. Ob njej so učili prozodijo, s čimer so hoteh zbuditi zmožnost oblikovanja mish v vezani besedi. Oblikovanje proznih in pesniških besedil, ki je postalo najvišja izobrazbena zahteva, je bilo v skladu z ideologijo protestantizma, ki je v kulturne obrede vpeljalo predvsem pridigo in pesem, isti namen so imele tudi govorne vaje, pri katerih so recitirali dialoge, Terencijeve komedije in Cicerona. Rektor Nikodem Frischlin je sam pisal latinske drame, od katerih je bila ena (Sussane) tudi v šolskem programu. To bi kazalo, da je ljubljanska gimnazija gojila tudi dramatično dejavnost ki pa najbrž ni segla do slovenščine. Šolska izobrazba je torej ustrezala poglavitnim tendencam reformacijske miselnosti. Vzgoja v obravnavanem duhu pa je pomembno vplivala na zunanjo obliko protestantske slovenske književnosti. Na novo je zastavila problem kompozicije, stiha in stila, zavrnila večidel vsa dotlej vladajoča načela in tudi na tem področju prinesla novóte, ki so imele vehk hterarni pomen. Slovenska protestantska književnost se sicer ni povzpela do svojega izvirnega umetniškega dejanja, a je s svojo tematiko in obliko že silila čez okvire, ki jih je postavljalo nabožno pismenstvo. Da ni prišlo konec stoletja do nasilnega zloma, bi se bilo po logiki stvari slovensko slovstvo estetsko mnogo prej razčlenilo in dalo prve leposlovne rezultate. Nemar protireformatorjev, ki niso znali oceniti niti vloge nabožne literature, je ta korak odgodil za daljšo dobo in slovenski slovstveni položaj vrnil na izhodišče. Središče vseh reformacijskih prizadevanj je bila biblija. Za slovenščino je pomenila preizkušnjo in zmago hkrati. Njen vsebinski razpon sega namreč od konkretnosti v težke abstrakcije, slogovno pa prinaša enostaven narativni izraz ob skrajni komphciranosti ekspresije. Jezik, ki zmore bibUjo, je slovstveno zrel Že Trubar je s svojim prevodom novega testamenta, še bolj pa Dalmatin s celotnim svetim pismom, opravil pomembno dejanje. V slovensko slovstvo je s tem vstopil vzorec trajne literarne vrednosti, ki je v nadaljnjih stoletjih vzdrževal jezikovno in kulturno tradicijo. Odmev biblije je v zahodnoevropski zavesti eden najbolj markantnih, saj gre pri tem za literarnoteoreUčna, antropološka, psihološka, zgodovinska, sociološka in mitološka vprašanja, ki segajo prav v današnji čas. Za Dalmatinovo kulturnozgodovinsko dejanje (prevod bibhje) je mogoče reči, da je »veliki kod« (N. Frye) za štiristoletni razvoj slovenske metaforike, jezika in stila. Vse do modeme, ko biblija iz etičnega in estetskega postane samo estetski fenomen, zapažamo v proznem oblikovanju njen model. Gre za poseben miselni diskurz, ki ima pomen za celotno Zahodno Evropo in ne samo za Slovence. Z besedami protagonista zgodovine recepcije (H. R. Jauss) bi ta pomen označili kot normo-daven in formaüven, kot tak pa bi zaslužil večjo pozornost in strokovno obravnavo; Druga ravnina obravnavanega pomena je nastanek določene miselne ali intelektualne koherence. Ko se je reformacija odločila, da bibhjo brez posrednika da v roke vsakemu posamezniku, je s tem le-tega priznala za individualno celoto in posebnost (= subjekt), ki ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost izbire in presoje. S tem je dokončno vzpostavljena ločnica med področji civitas dei in civitas terrena, v spoznavno-filozofskem smislu pa se je uresničila avguštinska premisa: Noli loras iré, in interiori homini habitat veritas. Posledica tega je bila daljnosežna epohalna iniciativa, ki jo predstavlja rojstvo evropske metanzike subjektivnosti v novoveški zgodovini. Ta zgodovinski obrat je bil mogoč, ker je bila v idejni dinamiki slovenske reformacije vrsta izredno pomembnih zametkov. Temeljna protestantska ideja o neposrednosti in sub- 204 jektivnosti religioznega elementa je podirala mostove s srednjim vekom. Središčni pojmi slovenske protestantske ideologije so bili sicer vzeti iz krščanstva, vendar ne iz njegove sholastične oblike, marveč iz prakrščanske faze (patrizem). Milost je v Trubarjevi miselnosti izraz božjega duha in neposredne vernosti. Vero pojmuje kot izrazito osebni odnos do boga; izpopolnjevanje pa je posledica obeh prejšnjih pojmov. V tem sistemu protestantskih vrednot je opazen temeljni razloček, ki jih loči od. katolicizma: gre za ponotranjenje in za poosebljenje. Protestantizem je reševal stvari z notranjo in osebno prepričanostjo. Ni jih več utemeljeval z vladajočo avtoriteto, kakor je bilo do njega; tako so bile dobljene prve možnosti za porast individualizma v človeku. Na mestu božje nezmotljivosti in cerkvene nestrpnosti sta se pokazali človeška relativnost i in strpnost Srednjeveško cerkveno, avtoritativno in transcendentalno je zamenjala posvetna, indi- i vidualna in imanentna kultura. Reformacija je imela v tem procesu prehodno vlogo. S j srednjim vekom jo je družila močna pozicija rehgioznega elementa, z novim razdobjem i človeške zgodovine pa nemirna revizija posameznih področij človekovega bivanja. Pogledi na življenje so se osvobodili načel filozohje in teologije, ki sta formalno zadovoljevali težnjo po intelektualni stabilnosti in koherentnosti. Novi čas je označevala dinamika, ki je porajala miselna nasprotja. Vstajah so spoznavni in svetovnonazorski problemi in re- ¦ sevati je bilo treba vprašanje družbenega sožitja. Vrsto divergentnih teženj pa je vendar obvladovalo nekaj enotnih načel. Temeljna prvina novega življenjskega stila je bilo širo-kopotezno posvetenje (laizacija) življenjskih vrednot, kar se je na evropskem Zahodu združilo s splošno realizacijo državne ideje. Avtonomnost države je pomenila pridobitev i zemeljske usmerjenosti in normativnosti. Na vseh področjih se je uveljavljalo načelo individualnosti, ki je postalo izhodišče za osebno svobodo. Srednjeveška cerkev je bila enotna. Z reformacijo pa so nastale številne ločine, tako da je njena avtoriteta vse bolj padala. Verstvo je izgubilo veljavo, ki veže in uklepa. Srednjeveški univerzalizem je propadel, z njim pa je bila načeta enotnost evropskega civilizacijskega procesa. Evropska integracija, o kateri je mogoče govoriti do tega časa, se je z dezintegracijskimi procesi umaknila začetkom narodnih integracij. Slovenski protestantizem je bil po zamish širok in trdno prepričan o pomembnosti dogajanja na našem ozemlju. Zato se je ob drugih vidikih integracije kot eden odločilnih dejavnikov pokazala domovinska in slovenska zavest, ki pa je ne smemo precenjevati. Odnos slovenskih re- | formatorjev do domovine je podoben čustvu, ki ga »zbujata domača gruda in glas domačega zvona«, kakor bi rekel Paul Hazard. Ob tem čustvu je še zelo malo razmišljajočega uma, ki bi ga obrazložil in potrdil. Ob občutku, da se je kdo dotaknil globljega bistva etničnih vprašanj ali tudi zunanje slave domovine, so se začenjali čustveni protesti. Čustveni so bili tudi vsi odlomki, ki govore o slovanski enoti, sorodstvu med narodi in celo etimološka razlaga etnika Slovan z besedo slava. Do resnične narodne zavesti je bilo kljub temu še daleč. Zato v tem času lahko govorimo samo o elementih naroda in o zametkih narodne zavesti, torej o nekakšni višji stopnji literarne nacije, nikakor pa ne smemo v 16. stoletje vnašati tistega, kar ustreza fazi slovenskega preroda. Dosega religiozne svobode pa je bila temelj za pridobitev duhovne. Človek se je začel zavedati svoje odgovornosti. Ob določenih pojavih se je sam opredeljeval in skušal dejavno menjati tok stvari. Posvetnost načel, ki se v strukturi časa prepletajo in mu dajejo dina- : miko, pa ne pomeni demoraUzacije tega časa. V srednjem veku je morala izvirala iz re- \ hgije, brez le-te si je ni bilo mogoče zamishti. Z reformacijo se je tudi morala avtonomi-1 zirala, ker je po temeljnem načelu protestantizma posamezniku zakon etičnega ravnanja i že vrojen. Etos torej ni več nadindividualna storitev, marveč izhaja iz prepričanja sami i sebi in družbi odgovorne osebnosti. Profana in osebna utemeljitev etike je bila korelat \ nravnega teženja po svobodi. : 205 i Duhovno in etično svoboden človek je razvil v sebi dvom in kritičnost Suverenizacija individua je morda prav tu najbolj vidna, zlasti še, če jo primerjamo z njegovo praktično dejavnostjo. Proteslantizem je praktično dejavnost pospeševal in podpiral, medtem ko je bila katoh-kom lastna nekakšna naravna nezmožnost za praktične stvari. Privržence reformacije je odlikovala večja pridnost, ki je povečala tudi smisel za trgovino in obrt. Lenoba je bila zanje lastnost ki ni v skladu s človeškimi postavami. Človek je po njihovem na svetu zato, da opravlja svoj poklic; to mu je dolžnost ki mu jo nalaga celo božji ukaz. Zato so gojili in cenih vrline, kakor so varčnost, razsodnost podjetnost in treznost (prim. frekventnost teh izrazov v Trubarjevem delu). Gibalna sila reformacijskih prizadevanj je etos, ki temelji na čustvu, ljubezni, simpatiji in človečnosti. Reformatorji hočejo življenje napolniti z vsebino in z veseljem ter v vsako situacijo vložiti nekaj svojega in novega. Ta težnja je presegla verskovzgojne smotre ter se prenašala na področje kultumoreformnega delovanja. Dne 1. avgusta 1565 je pisal Trubar Adamu Bohoriču: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine: saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteh združiti z nami svoje želje in gorečnost svoje mish in delo ter z nami vred napeh vse sile, da mu napravijo konec« Iz teh besed odseva evropski humanizem z Erazmom Rotterdamskim, predvsem pa govori Trubarjeva osebna kulturna prizadevnost V tem pogledu je ena najbolj pomembnih pridobitev reformacije na Slovenskem normiranje slovenskega knjižnega jezika in pravopisa, kar je opravil A. Bohorič. Življenjski svet prvotnega narodnega jezika je bil zelo tesen. Ob Trubarjevem nastopu slovenščina še ni bila nevtralni medij za vsakovrstna sporočila in spoznanja, marveč le skromna nosilka posebnega življenjskega in uporabnega sveta, ki sta mu vstop na področje duhovnega življenja kratih latinščina in nemščina. Ko si je jezik s prodorom v knjigo pridobival razna nova področja, je s tem postajal nosilec stanovske zavesti in vzrok narodove posebnosti. Novejše raziskave, ki jih je opravil Jakob Rigler, so pokazale, da je Trubarjev delež v tem pogledu neprecenljiv. V njegovi odločitvi za tip knjižnega jezika, ki ga je pisal, ležita jezikovni izbor in tehten premislek. Nastanek slovenskega knjižnega jezika je povezan z vrsto zelo pomembnih faktorjev. SkUcevanje na besede apostola Pavla (Et omnis lingua conlitebitur Deoj ali Avguština, ki je govoril, da se morajo vsi cerkveni obredi opravljati v narodu razumljivem jeziku, je nasledek že obravnavanih razmer. Reformacijska ideja si je samo poiskala ustrezno mesto v teološki literaturi, da bi s tem dobila več veljave. Sistemska določitev temeljev slovenskemu knjižnemu jeziku je bila delo individualnega napora in zavestnega hotenja. Trubar se je jezikovno naslonil na govor Ljubljane, ki je v njegovem času s 4000 prebivalci že postajala središče dežele. V njej je bila uprava Kranjske, imela je slovenski značaj, bila je center meščanstva in kulture, postala pa je tudi središče nove slovenske cerkve. Ljubljanski govor je bil v sklopu dolenjskih govorov, močno pa je podlegal vplivom gorenjskega narečja Ti vplivi so bili zlasti očitni v monoftongizaciji ei, ou > e, o, ki je bistvena značilnost Trubarjevega jezika in njegov temeljni razloček nasproti dolenjščini. Podlaga slovenskega knjižnega jezika je torej postal govor Ljubljane, nekoUko modificiran po Trubarjevem domačem narečju. Takšna rešitev je bila jezikovno dokaj srečna. Slovenski jezik je bil v drugi polovici 16. stoletja že dokončno narečno razčlenjen. Vprašanje knjižnega jezika ni bilo preprosto. Zaradi svoje zemljepisne lege pa se je ljubljanski govor, ki je imel dolenjske in gorenjske elemente, lahko uveljavil. Bil je središčni govor in je vseboval glasovne in oblikoslovne posebnosti, ki so bile tudi v večuii drugih slovenskih narečij. S tem je ta jezik dobil lastnost ki jo mora imeti sleherna knjižna govorica, namreč elastično stabilnost Ker je bil 206 kodificiran v Bohoričevi slovnici in zapisan v Dalmatinovem prevodu bibhje, je ustvaril izročilo, ki je v kasnejšem razvoju odločalo o biti slovenskega naroda in slovenske kulture. Trubar sam v svojem sistemu ni bil dosleden in zvest. Po sedemletnem premoru med 1567 in 1574, ko ni bil publicistično dejaven, je programirana podoba zaradi oddaljenosti od domovine začela bledeti. Uveljavljal pa se je vse bolj jezik njegove zgodnje mladosti, in to je vneslo vrsto odmikov od temeljnega sistema. Takšni odmiki so nastajali tudi pri drugih protestantskih pisateljih, ki niso razumeh zamish Trubarjeve »kranjščine« (npr. Boštjan Krelj), ali so bih razločki posledica normalne rasti (Dalmatin, Bohorič idr.). Ostal pa je temeljni sistem, ki ga je pravilno zaslutil Trubar, kodificiral pa Bohorič, in ki je podlaga sodobnega slovenskega knjižnega jezika Reformacija pa je normirala tudi slovenski pravopis. Trubar se je grafično naslonil na nemščino in prvi dve knjigi celo natisnil v frakturi. Kasneje je prevzel latinico, v kateri pa je ostalo odprto vprašanje sičnikov in šumevcev. Edini razloček v primeri z nemškim pravopisom je napravil pri črki h, ki je ni napisal na nemški način (ch). Nedoslednosti je skušal urediti B. Krelj, v sistem pa so prišle z Bohoričevo slovnico in bile uveljavljene na straneh Dalmatinove bibhje. Bohoričev grafični sistem, ki je po njem dobil ime bohoričica in se je uporabljal do Prešernovega časa, je označen z naslednjimi lastnostmi: vpeljava črke označevanje palatalnih 1 in n, razločevanje med u in v, apostrof pri enozložnih predlogih, natančna ločitev sičnikov, šumevcev in afrikat (/, s, z = s, z, c; /h, sh, zh = š, ž, č) idr. Bohorič je enako pomemben kot šolnik in kot pisec prve slovenske gramatike. Ljubljanska stanovska šola je pravzaprav njegovo delo. Zanjo je formuhral šolski red (1568, revidiran julija 1575). Cilj mu je bil usposobiti učenca za aktivno rabo latinščine. Dijakom, ki niso znali nemščine, je dovolil kot pomožni učni jezik slovenščino, ki je s tem dobila neke pravice v javnem življenju. Da bi jim omogočil čim hitrejši prehod, je sestavil abecednik in slovarček omenjenih treh jezikov (Elementale Labacense, Nomenclatura trium linguarum, oboje 1580). Svojo pedagoško teorijo je utemeljil tudi s humanističnimi razlogi. Zahteval je od učitelja, naj se v vzgojnem procesu prilagaja učenčevi dojemljivosti in njegovi razvojni stopnji, in to je bila pomembna novost v razvoju pedagogike na Slovenskem. Bohorič je slovel kot odhčen poznavalec slovenskega jezika. Že M. Klombner, pozneje pa tudi deželni stanovi so mu zaupali različne naloge v zvezi z repertoarjem slovenske reformacijske književnosti. Dokazano je, da je prevajal psalter, korigiral Juričičev prevod Spangenbergove postile in sodeloval z Dalmatinom pri vseh njegovih tiskih. Novejše raziskave so ugotovile celo, da je avtor biblijskega registra v Dalmatinovi izdaji prav Bohorič. Ta register namreč obsega 775 besed, ki jih razlaga z ekvivalenti iz enega ali več slovenskih in hrvaških narečij. Krajši predhodnik temu delu je bil objavljen že v objavi penta-tevha (1578). Pri takšnem delu je Bohorič pokazal znanje slovanskih jezikov in razkril svoj čut za slovarsko delo. Ker pa med glasoslovnimi načeli, ki vladajo v registru, in jezikom bibhčnega teksta ni soglasja, jezikoslovci sklepajo, da je njegov vpliv na razvoj knjižnega jezika manjši, kakor je mishla tradicionalna hterama zgodovina. Leta 1581 je bil imenovan tudi v revizijsko komisijo, od katere je dobil nalogo, » naj spiše v pravem redu nekatere svoje opazke o latinsko-kranjskem pravopisu, ki jim jih je takrat razlagal in jih niso zavrgli«. Te opazke prinaša v sistematični obliki prva slovenska slovnica z naslovom Arcticae horulae, ki je izšla v Wittenbergu 1584. leta. V tem latinsko pisanem delu se je oprl na slovnico latinskega jezika, ki jo je napisal njegov akademski učitelj Fihp Melanchthon. To je postalo za znanstveno usodo tega delca odločilno. Bohorič se po predlogi ni ravnal, kot bi bilo edino dopustno, v metodičnem pogledu, marveč je skušal uporabiti latinski gramatikalni sistem za slovenščino. Zato je tudi v njej »odkrival« vokativ, ablativ in subjunktiv, ni pa videl vrste stvarnih jezikovnih po- 207 javov (obstoj lokativa in instruméntala, glagolski vid, deležniki ipd.). V pravopisu je novost uvedba črke /, medtem ko so vse druge spremembe znane že iz Krelja (sičniki, šu-mevci, zliti glasovi, razločevanje med u in v, apostrof pri enozložnih predlogih itd.).Ta pravopis je pod imenom bohoričica veljal do prvih desetletij 19. stoletja. Bolj kot slovnični del Bohoričeve knjige je pomemben njen uvod s široko slovansko orientacijo. Avtor je dobro poznal probleme zahodnih in južnih Slovanov, vse slovanske etnične skupine pa so mu bile »isti narod ter enega in istega izvira«. Domovinska zavest je že močno razčlenjena; navdaja jo ponos in iz njega izvirajoče poveličevalne tendence. Ko je iskal prvine, po katerih imajo Slovenci naravno pravico do samostojne kulture, je navajal tudi izmišljene razloge za zgodovinsko pravico. S to svojo visoko pesmijo slovenstvu in slovanstvu, katerih notranje zveze in sorodnosti je pokazal z zbirko očenašev, je ohranil osrednji položaj do Pohhna, vendar je še Zois ob njem poglabljal svojo razsvetljensko ideologijo. Z Bohoričevim uvodom je slovenska reformacijska književnost dosegla najširši krog spoznanj in pobudila v kasnejšem razvoju vrsto kulturnozgodovinskih trenj. Za sedaj obstaja še problem, ki pa je izredno značilen, zakaj je avtor v poglavju o metriki odstopil od Melanchthonove knjige ter spregovoril samo o naglasu. Slovenska reformacijska verzi-fikacija je v osemdesetih letih de facto že izpovedala silabotonično načelo, čeprav se je de iure še vedno prištevala k silabičnemu. Bohoričeva edina pesem (Ena druga otročja pej-sem), ki je bila objavljena 1584. in 1595. leta, ima v svojih osemindvajsetih kiticah izrazito akcentuacijsko osnovo. To bi kazalo, da je Bohoričeva zasluga velika ne le na področju šolstva, slovničarstva in slovenske kulturne zavesti, marveč tudi na področju slovenske verzifikacijske tehnike. Reformacija je z Bohoričem zaslutila tudi pravo in resnično teoretično podlago slovenskega stiha. V zgodovini pa ni vedno pomemben samo tisti, ki je vrgel kamen v vodnjak, temveč tudi koncentrični krogi, ki jih je povzročil pad kamna. Bohoričeva kodifikacija slovenščine je bila izvedena po Trubarjevih premišljanjih o tem vprašanju. Le-ta je že ugotovil dialek-talno razcepljenost (... slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori... «), razglabljal o slovničnih in pravopisnih problemih in se odločil za jezik, ki ga »vsaki« ... Slovenec lehku more zastopiti«. Tip jezika, ki ga je izbral, imenuje kmečki/ljudski slovenski jezik. Takšna mesta so nedvoumen dokaz, da je Trubar slutil osnovno enotnost knjižnega jezika, ki pa temelji na narečnih razlikah; ta enotnost je inherentna enotnosti naroda. Bohorič je to predpostavko že uzavestil. Vsem slovenskmi govorom so osnovne karakteristike skupne, po tej enotnosti pa lahko presojamo narečne razlike. Iskanje najbolj enostavnega (unum simpHcissimum) je bilo v praksi čisto moderno: neko jezikovno situacijo definira skozi presek konstantnih značilnosti fonetike, morfologije, sintakse ali leksike. Jezikovna situacija, ki se je vzpostavila v Bohoričevem modelu pisanega jezika, je zaustavila slovenski jezik na določeni točki razvoja. Ta točka predstavlja skupno normo, ki se je vzpostavila v skupnosti; ta skupnost je slovenska, zato lahko trdhno, da je slovenski jezik s tem postal gramatični jezik. Nad živim jezikom se je, po dogovoru, dvignila ustaljena in pravilna forma, ki ji pravimo knjižni jezik. Formiranje slovenskega knjižnega jezika je potekalo kot graditev diasistema. Ker je slovnica samo enakost jezika, ki se v času in prostoru ne more spreminjati, je v njej dosežena soglasnost vseh prizadetih, kar v enaki meri izključuje tako voljo posameznika kot tudi spremenljivost Jezikovna kodifikacija torej zaustavlja spreminjanje jezika, ki je sicer pokoren samo volji posameznika Ako ne bi bila uresničena, bi se - kakor bi rekel Dante - »znašli v situaciji, da se nikakor niti deloma in nepopolno, ne bi mogli približati mislim uglednih piscev in zgodovini daljnih prednikov ali vseh tistih, ki jih drugačnost kraja, kjer žive, dela drugačne od nas« (O umetnosti govorjenja v ljudskem jeziku). Razlago 208 za tak postopek isti avtor vidi v tem, da »med stvarmi, ki pripadajo isti vrsti, obstoji lahko le ena, s katero se vse stvari te vrste lahko primerjajo in merijo in ki se po njej lahko vzame mera za druge ... In tisto, kar rečemo o stvareh, ki jih določamo po kakovosti in ko-hkosti, mislim, da lahko rečemo tudi za vsako kategorijo, glede na to pa tudi za vsako substanco. To pa pomeni, da je vsaka stvar, glede na njeno pripadnost določeni vrsti, merljiva po tem, kaj je v tej vrsti najenostavnejše«. Reformacija je sledila logiko takih razmišljanj, zato je Bohoričeva slovnica temeljni kamen, na katerem tudi sloni individualna fiziogno-mija slovenskega naroda. GMAIN PREDGVVOR ZHES VSO SVETO BIBLIO. 0SCiloU 'Boga CkJjttajpraiM j^osnanje inu 'vero vjesufa Crijiuji, njtgQvtgé Ubtgé SjHHy tiMJhtga edtmgt uveU:;h4rjt,Jkusi dir in» »»7* S. Ditht,k»di vfcm Slrvemm, MEN. IBLIA, I E ENA G E R Z HKA7>y5~ je bciTcJj, inu poiiitni v'gmijn,te Buqve Starigainu s.Pifi»« i»ui«t»-NovigiTcftjmcnta jltaterc fo le faine, Svetu pifinu *** iménovane,mej vlcmi drugimi Buqv^mi mu Pifmi, itar jihje Luli na tém Svcjci. Nerpoprcjsatigavolo, ker le lete fame Buqvr I. mei vicini drugimi Buqvamt ina Pifmi , inu mima t^ft^ BiUU vfiih Jrusiii,lfiu gvifhnu inu rifiiiihnu Bothje prizho-vanie imajo, de lo one Boshje, inu de od faraiga Boga Duk^Jriie» fvetiga Duha femLajprideo. Obcu, kakorjeleiamS. Duh.s'Bugom Oiheio.m inu Synom, vtem cJinim Bogaftvi,prou fvet,Ia,Svet, In i.a Sv<:t,Svct,kaLoi S. Prerok prizliuje : taku lo tudi fvete lete njegove Buave,inu»(i pilma,kir Ictukaj notri ftoje. Inu najfi fo tudi one piflane od teh fvenh Prerokou. Viudou,Krajlou,Evangeliftou, Apoftolou,inu od drugih «floku refvejihenih ZJil(>-»ckou , po katcnh , lo onc tudi ta vckflii dcjl imenovane.-taku vfaj néfotijftifv^ Ludje Ictih Buqvi famy od fcbe piflali, ali te nzhy, kir tukaj notri ftoje, famy itfvflje pameti mu gUve taku smillili : temuzh fam Bug,Š. Ouhjjc taku dobru nyh roko, ka- ^> liu^tfi It. kornyhicsik,vishal,regiraiinupelaljdoklcrfona tém.Svejtubily, de néfo vfToim vukuniih[erdrusigagovurilialipill'j|i,kakorlefamuzhiu,karjeonnyin rUbizhnu rcsoJil,inu vurhiti ali piftati fam porozhi. bJ Mo cOa tiga njr llarilhiga inu porviga Picroka.kateri je tuJi fvojepetBu<|Tt, PrkJmititje »d >j«m. 11. a pilfjl tprii!iii;clani Bug,dc je on shnym od ulldo uftgovuriL ^Timu jeonmdilain »«1>i «""I» T««* Iioi M. c j |p„vtJjI^Ji; i,j ,c bellcde «apiflal,katere jeon shnym goyuril: Sakaj on bi bonipo ta- "•"*• kovih biifcJali sisraclom eno saveso fturin. Taku radi ta fveci Prerok inu Krijl Da-> 5««i «1. « ^"^ prrzluije, inu pravi : GosPODNI Sub je (kusi mene govuril,iou njegova govorjcnjefejcfkusimo|iesikftiirilu.Israel(kiKugiek'ii!enidjal,Israelflta Sitili je gjvurila,ia pnvizlini Bug mej Zhlovéki u GospvD Boshjiga ftrahu. ^ Katcru pri< ziiovanic lim Icsus Cnftu j poterdi,ker pravi, de je David njega v'Duhi, GOSP VOA imenoval: ' Taku fam Bug klesaiu Prerokugovory: Muj Dub,kateri jcjwr ubi, inu inojebcnede,karere lim jeft vrvoja ufta polushil, némajood tvxiib uft odftopIH* lOd tod tudi Icmkaj fe v'téh Buqvah ftarigaTeftamenta,v'Prerokih vcden te beflede t>et*: GOJPVD Bug je k'meni govunl,rckal,dial,Itein GosPODNlA (btima fe i< liAdii ft»-I. Po.!, b rila, &c, r Inu S. Peter ozhitu,od vleh Prerokou k'maliu prizhaie,de the nikoli aq »-benu prerokovanje isZhlovczhkc vole napr^pemeflenu.-tcmuzh de fo^qf fvetiBo-s.Tin. i> shji Zhioveki govorili, permani od fvetiga Duba ^ Inu S. Paul prizhio^Jc)« vfe letu Pifmu od Buca ooter vdahnenu. Raunu pakkiirlo te Buqve Stanga TelhmentapreJCtiftufcvimrojftvuniBa/y»:^*««»K ** tj Svcii,lliU5i dar S. Duha pillane ; taku tudi te vNovim Teftamcnti,poCriAufevim ••q>i««»if« •«..io.b rojitvuinu v'Nebu hojcnju. + Sakajfain&iftuSjBoshjifyn, jevfvojc logre dahnil , "'***' inu nym S.Duha dal,t katcriga jc on tudi pode v'ozhiti ogncai (htalti inu Vresdilenih io.l.« « jrsikih na Finkufiitni dan ihet nje itlyl t po fvoij obliibL- inu je nje taku refrejtil, onv li'vich fvoih predigah nclb nilhter drusiga vuzhilijott u'vleh|fvoih 3uqvah inu Minh.iz.f rCiU Mo.a In. r»* C 209 Breda Pogorelec Filozofska fakulteta v Ljubljani ŠTIRISTO LET BOHORIČEVE SLOVNICE Arcticae horulae - Zimske urice 1584-1984 Slovensko jezikoslovje in slovstvena zgodovina sta se z našo dediščino po Adamu Bohoriču že veliko ukvarjala. In vendar - kakor si vsaka doba z novimi, drugačnimi lučmi osvetljuje bodisi tisto, kar je bilo doslej znanega, ali skuša pojasniti tisto, kar je ostalo doslej neodkrito ali ni bilo poudarjeno, tako je tudi v letošnjem letu spomina na oba za razvoj slovenskega knjižnega jezika pomembna mejnika priložnost da opomnimo na nekatera manj znana ah pozabljena dejstva, ki so pomenljiva za našo današnjo misel o lastni preteklosti, in da pokažemo morebitna nova spoznanja in domneve. Podatki iz zgodovine jezikoslovja' nas opozarjajo, da smo Slovenci dobiU prvo slovnico v času, ko so na mesto v srednjem veku običajne latinščine vse bolj nezadržno stopali nekateri narodni jeziki. Klasična latinščina, ki je bila že v starem veku izoblikovana tudi z gramatičnimi refleksijami in v srednjem veku obnavljana s številnimi priročniki za učenje pravilnega in dobrega pisanja ter je služila kot liturgični jezik, pa tudi kot jezik znanosti in umetnosti, zlasti v mednarodnem sporazumevanju, se je po znani Dantejevi ^ razpravi nezadržno umikala živim jezikom. V 16. stoletju, ko je protestantizem - v skladu z idejami humanizma in renesanse - postavil zahtevo po branju in premišljevanju Svetega pisma v lastnem jeziku, je boj za uveljavitev naravnih jezikov trajal že tretje stoletje. Od 15. in 16. dalje se je razvijalo tudi jezikoslovno spoznavanje, in čedalje več je bilo jezikov, ki so bih prikazani (to je - v določenem smislu normirani) v lastnih slovnicah.' Od romanskih slovnic se tedaj omenjajo slovnice itahjanskega, španskega, katalonskega, portugalskega jezika, vrsta francoskih slovnic (v latinščini, francoščini in celo angleščini), izšla je angleška slovnica, več nemških, slovnici bretonske in valeške keltščine, izšh sta slovnica madžarskega in baskovskega jezika Od slovanskih jezikov je bila tedaj slovnično popisana češčina, najprej v več rokopisnih poskusih, prva češka slovnica (za Nemce)' je izšla 1567, več del je izšlo med letoma 1571 in 1577, za prvo resnejšo češko slovnico pa omenja zgodovina češkega knjižnega jezika slovnico iz leta 1603." Prva poljska slovnica je izšla leta 1568, po več rokopisnih poskusih je bila leta 1599 za potrebe verskih reformatorjev napisana prva slovnica hrvaškega jezika, avtor Bartol Kašič jo je nekaj skrajšano izdal leta 1604.' Prva slovnica cerkvene slovanščine je izšla šele leta 1619. (M. Smotrickij) - Slovničarji pa so se zanimah tudi za nekatere neindoevropske jezike Starega sveta, kakor za arabščino, sirščino, ar-menščino in kaldejščino, tudi etiopščino, konec 16. stoletja je izšla slovnica japonščine, misionarji, popotniki in osvajalci pa so poskrbeh tudi za vrsto prikazov jezikov ameriških Indijancev. ' Prim. Adam Heinz, Dzieje j^zykoznawstwa w zarysie. Warszawa 1978, str 81 d. ^ Glej nav. delo, str. 81: Dante Alighieri De vulgari eloquentia (O ljudski govorici ah O narodnem jeziku). 1301. Prim. tudi razmišljanja Rogerja Bacona. ^ Glej nav. delo, str. 86 d. Heinzevi podatki so izčrpnejši kot navedbe Franceta Kidriča v Zgodovini slovenskega slovstva - Od začetkov do Zoisove smrti. SM. 1938. Str. 77. < B. Havranek, Vyvoj spisovného jazyka českeho v zborniku Československa vlastiveda, U.: Spisovny jazyk cesky aslovensky. 1936. Str 64. ' Zlatko Vince, Putovima hrvatskog književnog jezika. SNL Zagreb 1978. Str. 63. 210 Bohoričevo slovnico je slovenska slovstvena zgodovina' ocenila kot jezikoslovno šibko delo, pretirano naslonjeno na Melanchthonovo latinsko slovnico, zaradi česar niso mogle biti spoznane posebnosti slovenskega jezika Na splošno mu priznavajo prikaz pravil pisave (s pridržkom, da je osnova za izboljšave Kreljeva), predvsem pa poudarjajo predgovor, češ da »do naših preroditeljev (...) ni bilo slovenskega človeka, ki bi bil s tako vnemo in ljubeznijo pisal o svojem jeziku in rodu«, kakor je zapisal Mirko Rupel (SSP). Skoraj pozabljeno in v sodobnih socioloških razpravljanjih prav gotovo premalo upoštevano pa je dejstvo, ki ga je poudaril že Kidrič,' namreč da je predgovor v Zimske urice naslovljen »svetlih štajerskih, koroških in kranjskih veljakov sinovom, vsej plemeniti viteškega stanu mladini«. Ne oziraje se na znano dejstvo, da so za prevod Svetega pisma in njegov natis prispevah deželni stanovi vseh treh dežel Notranje Avstrije, nam taka naslovitev priča o dveh dejstvih: najprej o Bohoričevem razumevanju slovenske narodne povezanosti (tako tudi drugi protestantski pisci) in o pojmovanju vloge jezika ljudstva za življenje in sporazumevanje v vseh družbenih plasteh, tudi tistih, ki so se šolali v latinskih in nemških šolah in si tam kultivirah oba jezika, ki sta bila tedaj na splošno v veljavi v javnem življenju, latinščino in nemščino. Podobno kot Bohorič posredno z naslovitvijo predgovora je leta 1808 tudi Kopitar označil ozemlje, kjer se govori slovenščina, to je slovanski jezik na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem.' Bohorič je svoj postopek slovničnega opisa označil v samem razširjenem naslovu Zimskih uric, v katerem je sporočeno, da pripoveduje knjiga »o latiničnem kranjskem pisanju (besedo literatura je mogoče prevajati tako - ah pa glede na sobesedilo, v katerem je njen pomen pojasnjen z besedo lingua, to je jezik tudi: o latinično pisanem kranjskem jeziku), urejenem po analogiji latinskega jezika«. V širšem naslovu je sporočen tudi namen učenja slovenske slovnice (in jezika): »Z njim (to je z jezikom) je zlahka dojeti sorodnost dalmatinskega in hrvaškega, moskovskega, rutenskega, poljskega in češkega jezika«.^ Svoj humanistično renesančni pogled na jezik je Bohorič izrazil z geslom Vsaki jezik bode Boga spoznal, kar je v nasprotju z nekdanjim srednjeveškim pojmovanjem latinščine kot »svetega« jezika, zato jezika javnega obredja, zlasti cerkve, pa tudi uradovanja in znanosti, jezika, ki je bil v srednjem veku tudi zaradi svojih nalog edini »vreden« jezikoslovnega (slovničnega) opisa Ponovni pregled uvoda'" nam poleg že omenjenih socioloških dejstev in Bohoričevega razumevanja glede rabe jezika narodne skupnosti kljub upravni razdrobljenosti in znani delitvi na številna narečja" pokaže Bohoričev pogled na jezik in lastno ocenjevanje deleža pri prvi slovnični priredbi slovenskega jezika. Uvod je napisan v obliki za tedanjo dobo značilnega traktata; vsebina je razvrščena mestoma bolj, drugod manj izrazito v nekakšnem sopostavljanju trditve in nasprotne trditve, ' Glej F. Kidrič, nav. delo, str 77. - Mirko Rupel v poglavju Reformacija v Zgodovini slovenskega slovstva I., SM, 1956, str. 247. - M. Rupel, Slovenski protestantski pisci. Druga dopolnjena izdaja. Urednikov uvod, str. 37. - Z drugačnimi pozitivnejšimi poudarki glede poznavanja slovenščine in vpliva na protestantsko slovstvo, četudi z upoštevanjem jezikoslovnih pridržkov zaradi nesoglasja med glasoslovnimi načeU, ki vladajo v registru, in bibličnim besedilom prim. Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I., Založba Obzorja Maribor, 1968. Str 159.- Podobno, le z drugačnimi argumenti prim. Jakob Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika SAZU. 1968. Str. 200. Drugače prim. v člankih: B. Pogorelec, Razvoj slovenske slovnične zavesti, XIX. seminar SJLK, 1983. - J. Toporišič. ' Prim. op. 3. ' Naslov Kopitarjeve gramatike; Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark Laibach, 1808. ' Arcticae horulae Juccilivae, DE LATINOCARNIOLANA LITERATURA, AD LATINAE LINGUAE ANALOGIAM accomodata, Vnde Mo/hovlticae, Rutenicae, Polonicae, Boemicae & Lusaticae lingvae, cum Dalmatica & Croatica cognaüo, facile deprehenditur. '° Prevod M. Rupla v knjigi Slovenski protestantski pisci. DZS. 1966. Druga, dopolnjena izdaja " Primož Trubar, Ta evangeli svetiga Matevsha 1555. NUK, sign. R 97944. »Kadar ta Slouenski lesig /e poujodglih inu veni vishi ne gouori, drigazhi gouore sdojtimi bejjedami Crainci, drigazhi Coroshci, drigazhi Shtaierij inu Dolenci tar Bejiaki, drigazhi Krashouci inu lltriani, drigazhi CrouaU. Obtu /mo mi letu nashe dellu vta Crainski lesig hoteli postauiti...« 211 ki jo kot morebitno nasprotno dokazovanje zavrača, da bi naslovnika prepričal o svojem stališču. - V Bohoričevem pogledu na jezik je podano - povedano z našimi sodobnimi izrazi - razumevanje nastanka jezikov, razmerje med starejšimi in mlajšimi jeziki, kamor šteje tudi slovanske in jih poveličuje s slavno zgodovino. Na drugi strani navaja smotre in cilje učenja slovenščine. Bralca pelje od spoznanja enega samega prvotnega »božjega« jezika preko »babilonske« zmešnjave (ki je po svetem pismu pojmovana kot kazen in primanjkljaj) do najstarejših jezikov, hebrejskega, kaldejskega, grškega in latinskega, ki jih je »Bog« zapisane v knjigah »na nedoumen način za zmerom ohranil in jih še zdaj neokrnjene ohranjuje, da bi bili ti jeziki kakor pravilo in ravnilo za vse druge«. Nato razpreda sporočilo o svetem pismu, ki da je v njegovem stoletju »naprodaj« »v nemškem, španskem, francoskem, laškem, ogrskem, češkem, poljskem, rutenskem in moskovitskem jeziku« in zdaj celo na Kranjskem in Slovenskem. Tretja miselna celota je posvečena zanosnemu in pretiranemu poveličevanju Slovanov, razlaga njih razpostranjenost v preteklosti (seveda mitično in brez dejanske zgodovinske argumentacije), Slovane vidi v Benetkah, v Afriki, v Aziji - »rabijo vsi ostah, tako na dvoru turškega cesarja telesni stražniki, katerim pravijo janičarji, tako tisti, ki služijo v vojski (...) naš jezik in pišejo z obhko črk, ki sem jo dal v posebni predelnici natisniti in jo imenujem cirilsko (...)« Nato našteva Slovane od Baltika do Jadrana, poudarja, da govorijo slovanski jezik in opozarja, da so tudi nemška narečja razhčna. Razlage imen so v skladu s tedanjo »asociacijsko« etimologijo mestoma domišljijske in naivne, v prid prepričevanju bralcev in zavračanju njihovih morebitnih ugovorov, tako na primer etimologija besede Moihi »moskovčani« po besedi Mosh, »kar pomeni moža« (namesto da bi bral [moški], je bral [moži]). Na drugi strani je vrsta primernih razlag, tako da se Moravci imenujejo po reki Moravi, da so Madžari svoje vojvode imenovali po našem vajda (iz vojvoda), da se imenujejo Pomorjani po primorju, mesto, »ki leži, kjer se Sava združi z Donavo, Alba Grae-ca (Nemci mu pravijo Griechisch Wei i jenburg, ima henetsko (slovansko) ime, namreč Bel-grad«. Štajerskemu glavnemu mestu se pravi »popačeno Grac, pravilneje Gradec, to je 'grad'). Pravilno ugotavlja slovanski izvor imena lypsia (današnji Leipzig) in ga povezuje z besedo lipa (Lipsko), podobno opozarja tudi na nekatera druga imena, s katerimi so na sedaj nemškem ozemlju Slovani pustih sledove svojega davnega bivanja. Vsi ti »dokazi« naj pokažejo na starost in razširjenost slovanskih jezikov in s tem utemeljijo potrebo po enako dobrem poznavanju slovanskih jezikov kot drugih jezikov. Nadalje pojasnjuje položaje, v katerih je pomenljivo znati jezik ljudstva in tudi za to misel poišče zgodovinsko argumentacijo: »Kolikega pomena pa je v vsakem poklicu in pri vseh pogodbah, prav posebno pa še za pravilno oznanjevanje resničnega božjega nauka, da je človek vešč jeziku naroda, s katerim ima opraviti, to lehko vsak sprevidi, četudi jaz molčim.« V tej zvezi omenja Zlato pismo (Zlato bulo) Karla Četrtega, s katero je že v 14. stoletju češki in nemški vladar odredil, »naj se poslej sinovi vohlnih knezov uče med drugimi poglavitnimi jeziki tudi slovanskega«. Seveda kaže na tedaj realna socialna razmerja, vendar opozarja na veljavo jezika ljudstva, češ da »imajo pač premnogi med knezi narode tega jezika za podložnike« in pojasnjuje, da se »pravilneje ustvarja sodba in večkrat pravičneje razglasi, če sodnik sam sporno stran shši in razume, kot pa če uraduje kdo po tolmačih«. V tej zvezi in v zvezi s širjenjem cerkvenega nauka še meni, da se bo marsikaj moralo storiti - ne le »za visoko rojene, kolikor za druge, za ljudi srednjega in preprostega stanu«. Svoje poglede na jezik, zlasti pa še namen te slovnične priredbe je strnil na koncu, ko se je ponovno obrnil k naslovnikom, s pojasnilom, da jim »darilce« »ne bo v nečast: zakaj novo je in rabilo bo pojasnjevanju slovenskega jezika«. Naravnost jih spominja na Zlato pismo Karla Četrtega in jih opozarja, da s poznavanjem slovenske slovnice »svojim ljudem pa, katerim menite po dednem nasledstvu postati zvesti pastirji, boste dajali s tem 212 spodbudo, da si bodo posihmal prizadevali, kar moči omikano in pravilno pisati«. Pomembna je tudi ugotovitev, da bo spoznavanje slovnice spodbudilo branje, spoznavanje slovenskih slovniških prvin pa bo pripomoglo, da bodo mogli tudi »naši preprosti ljudje« sveto pismo v svojem jeziku hitreje brati in razumeti. Za podkrepitev svojih staUšč navaja izkušnje goriškega glavarja grofa Frančiška Turnskega in Žigo pl. Herbersteina, ki si je, kot je znano, s slovenščino pomagal tudi kot poslanik na moskovskem dvoru. Bohorič omenja oba imenitnika s posebnun namenom, pokazati na njune zasluge za slovanski svet s tem, da sta poskrbela za natis legendarne »hstine«, »bodi da jo imenuješ svoboščino bodi privileg, ki je bila izdana po Aleksandru, velikem kralju Makedoncev, in v kateri se daje Slovanom za odlično, pri osvojenju malodane vsega sveta izkazano mu pomoč dovoljenje, da si smejo vzeti na jugu in na severu najlepše pokrajine Evrope (.. .)«'^ Nastanek svoje slovnice Bohorič pojasnjuje najprej z nalogo revizijske komisije, naj napiše pravopisna pravila slovenskega jezika." »Toda čeprav sem nameraval od kraja prirediti samo pravopis, sem kasneje (...) sklenil tudi o drugih delih slovnice z isto marljivostjo posneti pravila po splošni rabi najboljše govorice (podčrtala B. P.), jih spraviti v določen sestav in vso stvar zaobjeti v tej svoji drobni knjižici kot kranjsko slovnico. (...) Zadeva se bo zdela nekaterim sicer kaj lahka in brez prida duhovitosti. No, njim rad dovolim, da ustrezajo takim svojim mnenjem prav dotlej, dokler ne bodo sami bodisi v našem bodisi v katerem drugem še neizobraženem jeziku poskusili kaj boljšega in kaj bolj dovršenega prinesh. Zahteva se namreč tudi za ta poskus vsaj mrvica spretnosti in nevarljive sodbe. Ves svoj posel sem prilagodil običajnim pravilom latinske pismenosti tako, da tudi najsplošnejših zgledov nisem opustil, ampak sem se služil s prav tistimi, ki jih je rabil v svojih slovnicah mož brez primere, Filip Melanchthon blagega spomina, učitelj moj, na katerega bom zmerom s spoštovanjem mislil (...)« »Pri tem sem imel tudi, zlasti v skladnji vsaj vlogo tolmača: vendar nisem pustil vmes ničesar znemar, narobe, prizadeval sem si, da bi v imenovanih izrazih vedno pokazal bodi soglasje s sintakso bodi njeno vladanje. NikoU pa nisem prikrival, v čem se kranjski jezik loči od latinskega.'" Saj se za trdno nadejam, da bo večji del dobro mislečih - če reč le nekoliko marljiveje pretreso - rad pripoznal, da sem ko-likor toliko pripomogel k pravilnejšemu govorjenju in pisanju kranjskega jezika.« (podčrt B. P.) Slovnica naj bi šolanim, ki so poznali latinsko slovnico, pomagala urejati in kulti-virati slovenski jezik. Ugovor, da v protestantski šoh slovenščini ni bilo odmerjenega vehko prostora in da je imela slovenščina pomožno vlogo, je zavrnil že Kidrič z drugačno zastavitvijo vprašanj:" ob latinskem in nato nemškem izročilu v šoh je bilo vse, kar je bilo v zvezi s slovenščino, novo; naj je bilo tega še tako malo, za prihodnji razvoj je bilo odločilno dejstvo, da je sploh bilo, posebej ker slovenščina na splošno poprej ni bila oficialni jezik institucije in najbrž tudi v protestantskem času ni kaj dosti segla v necerkveno prakso." Naloga kultivirati jezik je izražena v uvodih v slovnico tja do Pohlina (1768, 1783), pozneje sta normativna vloga in vloga kodifikatorja razumljivi sami po sebi in navajanje nalog ni več potrebno. • » M. Rupel omenja v opombi 366 k SPP (glej op. 10), da ima Bohorič zgodbo o privilegijih, ki naj bi jih bil dal Slovanom Karel Veliki, iz Hajkove Kronike češke (1541). Na tradicijo nacionalne tendenčnosti v srednjeveškem zgodovinopisju tako pri Germanih kakor pri Slovanih pa je opozoril Primož Simoniti v članku »Dekret ali pričevanje Aleksandra Vehkega o Slovanih« (CZN, 1973, str. 225-233); v članku je opozoril na zanimivo najdbo nemara iz Bohoričeve knjižnice, ki priča, da je zgodba o Aleksandrovih privilegijih Slovanov verjetno južnoslovanskega izvora. " Podobno omenjajo pravopisna pravila posameznih jezikov pred samostojnimi slovnicami v drugih zgodovinah knjižnih jezikov, na primer češkega (prim. op. 4) in hrvaškega jezika (prim. opom. 5). " Če je seveda to razliko spoznal. V paradigmi je poznal predložne zveze s predlogom s', ni pa opazil sklona - verjetno zaradi prevelikega spoštovanja do latinščine. " V op. 3 navedeno delo, str. 65 d. " Drugače Anton Svetina, Protestantizem v Ljubljani Kulturnozgodovinske sUke. Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952. Str 161 d 213 Naslednje vprašanje je spričo skromnega gradiva za zdaj lahko postavljeno zgolj kot domneva: to je vprašanje, kateri jezik je imel Bohorič v dotedanjem slovenskem pisanju na voljo. Katerega je izbral kot najboljšega, je vedel že Kopitar," ki je zapisal, da je Bohorič na splošno popisoval pretežno Trubarjev jezik-oziroma- če sprejmemo označitev iz naslova; jezik vsega latiničnega kranjskega pisanja. Temeljni glasoslovni in deloma obUko-slovni sestav tega jezika sta znana, na zunaj je za podobo tega jezika značilna umetelna pisava e-jevskih glasov iz nekdanjega dolgega jata (kot e, v določenih položajih, med njimi na koncu besede ali za razlikovanje homonimov kot svejt (mundus) proti svet (sanctus) kot e/'), kakor jo je pojasnil J. Rigler,'* za kratki jat je pisava enotnejša: i nasproti e v nekaterih starejših in neknjižnih zapisih. Ne glede na možnost, da je imela taka raba določeno podporo v ljubljanskem mestnem govoru, kaže umetelna raba prej na značilno izbiranje prvin in na umetelno oblikovanje knjižnega jezika. Za izhodišče pri tem premišljevanju mi je predknjižno izročilo (četudi se je ohranjalo samo ustno), ki je ponujalo na eni strani za pisanje dolgega i:n kratkega jata e-jevski zapis, na drugi strani pa je predknjižno izročilo stiškega rokopisa izpričevalo glasovni sestav, bhžji dolenjskemu govoru. Obe praksi in upoštevanje mestnega ali lastnega govora (to je izrazito zlasti pri Trubarju)" sta bih pri snovanju slovenskega knjižnega jezika lahko podlaga tako prvemu glasovnemu sestavu kakor tako imenovanim nedoslednostim, ki so nedvomno nasledek medsebojnih vphvanj in za knjižno normo tipične težnje po izravnavanju razhčnega. Toda medtem ko se zdi nekoč sporno vprašanje jatovega zastopstva z Riglerjevo razpravo pojasnjeno (morda bi kazalo drugače interpretirati Kreljevo rešitev: e za dolgi jat je lahko tudi kompromis na poti do enotnega zapisa dolgega e), ostaja še zmeraj odprto vprašanje razmerij pri zapisovanju dolgega cirkumflektiranega o: ta je pri protestantih po dolenjski šegi (in tedaj nemara tudi po ljubljanski mestni šegi) zapisan z u, podobno je -u v teh govorih tudi za nenaglašeni ponaglasni -o. Tudi tu sta iz izročila znani dve rabi: stara o-jevska je morala biti z nekajstoletnim izročilom močno vtisnjena (prim. v obrazcih obhke, kakor Gospodi), u-jevska je bila živa v dolenjskem (stiškem) izročilu.^" Prav pri zapisu o-ja je velika razhka med Kreljem (čeprav tudi pri njem nedosledno)^' in Trubarjem. Bohorič je sledil Trubarju, pri Dalmatinu je opaziti omahovanje," ki ga Rigler razlaga deloma z govornimi refleksi, deloma pa s piščevo poljubnostjo. Verjetno je, da sta obstajali že tedaj dve možnosti zapisa: V protestantskem času aktualna z u-jevskimi zapisi, ob njej pa spomin na starejšo rabo (ki je bila ponekod, na primer na Gorenjskem, podprta z govorom) z o-jevskimi refleksi. Ta je bila deloma podprta tudi s stanjem v sosednjih slovanskih jezikih in tudi v glagolskem izročilu. Bohorič navaja dvojnost te rabe na koncu slovnice, v kratkem poglavju, kjer opozarja na nekaj primerov posebne rabe in jih priporoča učečim se in izvedenim v opozorilo. Pod geslom antistihon navaja oblike: kakor za kakur, črka o za u, in še Bug za Bog: u za o. Moj za mu/: tvoj za tvuj. V poglavju posebnosti navaja še kratke oblike osebnega zaimka, sklanjatev samostalnika oča, obliko pomožnika bom iz bodem, rabo členice dokler za dokle in kratki nedoločnife ob dolgem; lubit za lubiti. Poglavje je pod istim naslovom v Hipolitovi " Jernej Kopitar, Grammatik der Slavisciien Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach, 1808, str 38. Na tem mestu Kopitar obžaluje, da je Bohorič sledil germanizirajočemu Trubarju in ne Dalmatinu, ki se mu je zdel v izrazih bolj izbran. '* Jakob Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika Ljubljana 1968. "Glej op. 18. ™ Jezik Drugega stiškega rokopisa Okoh 1440. Očitna spoved. NUK, sign.: Ms 141. Prečrkovanje Ivan Gralenauer. Dom in svet 1916. " Glej v op. 18 navedeno delo. " Glej v op. 18 navedeno delo. 21i izdaji (1715)^' in brez nemških pojasnil, medtem ko je v prevedeni celovški izdaji^" vsebina navedena pod naslovom O okrajšavah nekaterih besed. Čeprav prav ta izdaja v marsičem odstopa od Bohoriča (npr. d. mn. pismam namesto pismom pri Bohoriču) in je sočasna raba izkazovala tudi vehko več o-jevskih zapisov, se s pojavom še niso samo-stojneje ukvarjah. Ta mesta v slovnicah in stanje v besedilih pričajo, da je bil Trubarjev u do neke mere izpodkopavan že v 16. stoletju in da se je to izrivanje nadaljevalo vse sedemnajsto in osemnajsto stoletje (resda tudi ob podpori tistih oblik, kjer je bil o spričo na-glasnih znamenj tudi v govoru upravičen). Vendar sprememba v govoru Ljubljane ne bi mogla biti tako močan dejavnik, da bi lahko sama izpodkopala protestantski u, osrednje-slovenska govora bi morala biti vsaj teoretično enakovredna. Kopitar v slovnici pledira za gorenjsko obliko, vendar se zdi, da iz neke stare ideje »knjižnega« in »lepšega«.^' Primerjanje teh dejstev s sodobnim vrednotenjem knjižnega nasproti narečnemu kaže nadvse staro in ustaljeno predstavo o naddialektnem in o podobi in »vrednosti« posameznega narečja, to pa kaže tudi na staro predstavo o »idealnem« naddialektnem jeziku, ki je prevladala, ko se je v 19. stoletju knjižni jezik ustalil v modemi smeri. Svojo metodo je Bohorič označil v naslovu: tedanjo pisno slovenščino je primeril sodobnemu teoretičnemu vzorcu, kakršnega je ponujal Melanchthonov slovniški opus. Osnova je bila pisna slovenščina,- tudi za to trditev nam je podlaga pojem literae, omenjen v naslovu. Na številnih mestih, zlasti v prvem delu, pojasnjuje »izgovor«. Tudi to razmerje od pisnega h govornemu - ki je do neke mere razumljivo za knjižni jezik, je spodbujeno z latinsko predlogo. Metoda je še posebej vidna v skladenjskem delu, vendar se na podobnost z latinščino sklicuje tudi na drugih mestih. Zaradi takega sklicevanja mu ni bilo treba ponavljati pravil, za katera je menil, da jih bralec mora poznati iz latinske slovnice. Taka metoda vezanja slovničnega pouka na latinsko teorijo se je najdlje obdržala v slovenski skladnji, ki podobno kakor v dmgih jezikih vse do druge polovice 19. stoletja pri nas ni bila prikazana v polnem obsegu, ampak samo v nekakšnem diferencialnem razmerju do latinščine, morebiti še do nemščine." Za zgled, kako je Bohorič ravnal, smo izbrah uvod v poglavje o skladnji.^' Medtem ko beremo pri Melanchthonu'* na ustreznem mestu najprej pojasnilo, zakaj začenja razpravljanje z nomenom, začenja Bohorič svoje poglavje s konstrukcijo adjektiva in substantiva, pridevnika in samostalnika. Prvo pravilo se pri Bohoriču glasi (prevod): Zveza adjektiva in substantiva je prav taka kakor v latinščini. Pri Melanchthonu pa se glasi to pravilo tako, kakor ga danes poznamo iz skladnje besedne zveze: Pridevnik in samostalnik se ujemata v spolu, številu in sklonu. Zelo zanimivo je tudi vprašanje zgledov in vloge slovničnega priročnika. Pri Melanchthonu se glasi prvi zgled: Amicus certus in re incerta cernitur. Vergil. Bohorič, ki se ima v predgovoru sam za tolmača, zlasti kar se tiče skladnje, je navedel samo besedno zvezo: Za nomen (samostalnik in pridevnik): Amicus certus: Stonovit per-jatel. Za latinsko slovnico je bilo značilno, da je s polnimi zgledi spodbujala k dobremu pisanju in obvladovanju latinščine, saj je bilo že v antiki spoznano, da je mogoče zgled Grammatica latino-germanico-slavonica. Ex pervetusto exemplari. Ad modemam Camiolicä Lingua loquendi methodum accomodata, a plurimis expurgata mendis, & Germanicis aucta dictionibus. - ä Quodam Linguae Slavi-cae, Amatore in communem utilitatem, studiosae luventuti, Interioris Austria, Specialiter Dedicata Superiorum permissu. Labaci 1715. " Grammatica Oder Windisches Sprach-Buch, So ordentlich eingerichtet. Das man darinnen An Gramaticalischen Grund-Reguln alles ganz kürzlich, und klar beysammen findet Clagenfurt, im Jahr 1758. Str 145. " Glej v op. 17 navedeno delo. " Prim. Lehrgebäude der Slowenischen Sprache F. Metelka iz 1825, ki je posneto ne le v metodološkem pogledu po Dobrovskega Lehrgebäude der böhm. Sprache, ampak je pretežno izposojeno celotno besedilo obravnave. - Pri nas je stavek na Levstikovo spodbudo v Napakah slovenskega pisanja (Novice, 1858) v slovnici prvi obravnaval Janežič v drugi izdaji svoje slovnice. " Bohorič, Arcticae horulae (...) De Syntaxi laünocamiolana. De nomine. Str 1. " Syntaxis olim a Phlllppo Melanchtone collecta, nunc locupletata, ut sil ad usum scholarum accomodatior 1538. Str. 13. 215 optimalne jezikovne kompetence prikazati le z jezikom velikih ustvarjalcev,^' Bohorič takšnega zaledja odhčnih stavkov ni imel, pa je postal zato glede na svoj latinski vzor po svoje novator, saj je z odmerjenim zgledom pokazal na bistvo problema v slovenščini, za bralca, ki mu je bila slovnica namenjena, pa je vedel, da obvladuje latinsko pravilo. Ob poudarjanju Melanchthona zato v vehki meri spregledujemo vse vehko slovnično okostje slovenskega jezika, ki ga je Bohorič spoznal in ki je ostalo do danes v našem spoznavanju kaj malo spremenjeno. Posebej spregledujemo mesta, ki pričajo o Bohoričevi samostojnosti in kritičnosti. In vendar - tega ni ravno malo. Čeravno na primer ni spoznal orodnika s predlogom z, ga je v drugih zvezah večkrat navedel, najprej pri razlagi črkopisa in slovenskih glasov. Nedvomno je, da je ponekod prevajal tudi iz slovenščine v latinščino, na primer pri obravnavi / (ij: jem, edo; daj, da; iaize, ovum; /ejti, edere (str. 33). Samostojen je moral biti seveda tudi pri pojasnjevanju diakritičnih znamenj (pa četudi so zanje deloma spodbude pri drugih piscih, zlasti pri Krelju). Z accentus gravis, krativcem, nad e označuje polglasnik, e (str. 30). Ostrivec priporoča za razlikovanje optičnih homonimov: poleti in poleti (samoglasniška kakovost seveda še ni označena). Kot slovensko posebnost navaja slovnica še apostrof za enoglasnimi predlogi in postavlja pravila za pisavo (in izgovarjavo) predloga h pred črkami c, g, k in q, v drugih primerih je k: današnje pravopisno pravilo je ožje. Pisave s' mano Bohorič ne komentira, zato nemara ne bo daleč od verjetnega dejanskega stanja domneva, da je z apostroh označeval ne samo predlog kot poseben morfem, ampak je nemara prispeval tudi k branju polglasnika, vsaj pri vzneseni izgovarjavi. Ker Trubar in tudi Dalmatin pišeta predlog skupaj z naslednjo besedo, je mogoče sklepati, da je šlo - kakor še danes za razhko med (vsakdanjim) govorom in govornimi nastopi v privzdignjenih priložnostih. Domnevo podpirajo še danes neustrezne navade v javnem nastopanju, ko marsikateri govornik izgovarja predloge ločeno od sa-mostahiika ah pridevnika, kadar gre za besedno zvezo, in pri tem poudarjeno zateguje polglasnik: va, za, ke. Podoben pregled bo treba opraviti ob vseh glavnih postavkah Bohoričevega slovničnega dela. Čeprav smo v tem skromnem razmišljanju nakazah le nekaj v naši zavesti manj znanih dejstev in nekoliko osvežili spomin na določena mesta Bohoričeve lastne misli o svojem delu, se je pokazalo, kako zelo bodo ponovni pregled dela in potrebne primerjave pomagali pri pravičnejšem ocenjevanju razvoja slovenskega knjižnega jezika Nesporno pa je, da je bila Bohoričeva slovnica ne samo narodno prebudno, ampak tudi pomenljivo jezikoslovno dejanje. " Prim. A. Heinz, v op. 1 navedeno delo, str. 62: pogledi M. Terencija Varra iz Reate (116 do 27 n. č.) 216 Jože Rajhman Teološka fakulteta v Ljubljani TRUBARJEV VPLIV NA DALMATINOVO USTVARJALNOST Raziskovanje Trubarjevega vpliva gre nedvomno iz dveh, med seboj lahko kaj različnih izhodišč. Pri preučevanju, kohko je Trubarjeva tradicija usmerjala Dalmatinovo lastno pot pri prevajanju bibličnih besedil, je sodobna slovenistika odkrila predvsem že znano Breznikovo trditev o nadaljevanju te tradicije, kar je izrazil J. Rigler takole: »Dalmatin je (torej) nadaljeval Trubarjevo tradicijo. Stilistično se sicer nekoliko razhkuje od Trubarja in na splošno je njegov jezik manj arhaičen, odpravil je tudi kak Trubarjev germanizem, toda uvedel je druge.«' V tem se ujema povsem z Breznikom, ki je Dalmatinovo samostojnost od prejšnjih izročil omajal, kar pa je Kopitar še trdil. Seveda so to ugotovitve, ki se nanašajo na jezikovno zgradbo, v kateri ob samem jeziku najdemo ob stihstičnih posebnostih, frazeologiji in skladnji še »čiste« vzhodnodolenjske jezikovne posebnosti, ki jih ni najti pri Trubarju. Toda kot je popravljal svoj jezik Trubar in ga izboljševal, je isto treba reči o Dalmatinu, čeprav je njegovo delo težje presoditi v posameznih stopnjah. Toda že iz dejstva, da je bil njegov prevod pred samim izidom več let v rokopisu, kaže na to, da je avtor svoj prevod popravljal vse do revizijske komisije (od 1572 do 1583).^ Verjetno bo Breznikova trditev, ki so jo v našem času izpopolnili in dopolnili z novimi dokazi, v glavnem obstala. Vsekakor bo Trubarjev vpliv po Kopitarjevem negativnem mnenju ostal kot slovenska jezikovna tradicija, ki je imela v Dalmatinovem obdobju še polno veljavo kljub Kreljevim reformam. Toda Trubarjev vpMv je treba iskati še v drugi sferi: Trubar je tudi s svojimi slovstvenimi načrti vplival na Dalmatina. Brez Trubarja bi zelo verjetno nikoli ne dobili popolnega prevoda biblije, pa tudi Dalmatin ne bi mogel v razmeroma kratki življenjski dobi ustvariti nekaj, kar presega eno samo generacijo. Tu je Trubarjev prispevek večji, kot bi sicer mislili. O njem doslej ni bilo veliko rečenega.' Najprej je treba poudariti, da je Dalmatin odvisen od Trubarja, ko gre za šolanje in namestitev v slovenski protestantski cerkvi. Od njega je tudi odvisen v literarnem programu. Pod njegovim vodstvom je sodeloval v Trubarjevih pesmaricah in začel prevajati sveto pismo. Vendar pa se kljub neki odvisnosti od Trubarja od njega oddaljuje v razumevanju ortodoksnosti in dosledni privrženosti augsburški veroizpovedi. Kar je Trubarja sproščalo in mu pomagalo k samostojnejši poti znotraj protestantskih idej, je Dalmatina utesnjevalo. Pri njem ne moremo iskati drugotnih prvin kot pri Trubarju. Trubar se je z lahkoto od vsega začetka gibal v protestantskem prostoru in mu očitki po zgledu »viel falsch« niso šli do živega, nasprotno pa je Dalmatin ostal v mejah pravovernosti tako pri prevajanju kot tudi v samostojnih besedihh. Glede prevajanja v nemškem predgovoru k bibhji posebej poudarja, da je vsak slovenski izraz preskusil, da bi kar najbolje ustrezal izvirniku, ki je zanj nedvomno Lutrova predloga, saj jo tudi sicer v predgovoru izrecno omenja ob drugih virih, ki pa so očitno drugotnega pomena.Že v naslovu je pokazal, da je njegov prevod narejen po Lutru, ko dobesedno prevaja Lutrovo besedilo »Biblia, das ist, die ganze heilige Schrift, deutsch« z BibUa, tu je, vse svetu pismu, (Stariga inu Noviga Testamenta), Slovenski«. Če je Dalmatin dodal v samem naslovu komentar k izrazu »tu je vse svetu pismu« še »Stariga inu Noviga Testamenta«, je to storil zelo verjetno kar iz ' J. Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika, SAZU, Ljubljana 1968, 192. 2 Fr. Kidrič, Jurij Dalmatin, v: Izbrani spisi, 1. knjiga, SAZU, Ljubljana 1978, 156; J. Rigler, n. d., 190; A. Breznik, Jezikoslovne razprave, SM, Ljubljana 1982, 28 st 'Fr. Kidrič, n. d., 156. * J. Dalmatin, Biblia 1584, nemški predgovor. 217 dveh razlogov: najprej naj bi pojasnil sam izraz, ki nastopi v slovenski enačici prvič: bib-ha, ker ga Trubar še ni rabil, drugič pa je hotel vendarle poudariti razliko med svojim in Trubarjevim prevodom samo nove zaveze, ki je nedavno tega (1582) izšla v dveh zvezkih. Prav to je zanimivo za razmerje med Dalmatinom in Trubarjem, saj je znano, da je Trubar pohitel z izdajo svoje celotne nove zaveze tudi zaradi bUžajoče se izdaje celotne bibhje. V nekem smislu mu je bila Dalmatinova BibUja tekmica, na drugi strani pa je že občutil, da je učenec prekosil učitelja. Primerjava med obema prevodoma, ne samo po jezikovni plati, bi pokazala, kako sta oba avtorja živela drug ob drugem in da Dalmatin še zdaleč ni mogel mimo svojega starejšega vzornika. V zvezi z Dalmatinovo ortodoksnostjo opozarja O. Sakrausky na lastnost dežel Notranje Avstrije, kjer je bila v osemdesetih letih augsburška veroizpoved v neki meri še toleri-rana. Treba je bilo vse storiti, da bi se ognih sumničenj glede kalvinizma in s tem stikov s švicarsko reformacijo. Tudi Trubar se je vsaj navzven ponašal kot zvest privrženec augsburške veroizpovedi. O tem tudi njegova vnema za Formulo concordiae, ki so jo podpisali vsi slovenski predikanti.' Za kratek čas je bila slovenska reformacija enotna in je njeni začetki niso mogli tako oblikovati, kot so jo obhkovali pred tremi desetletji. Ah je v tem videti tudi že njen konec, ko se je oddaljila od svojih začetnih reformatoričnih idealov? Kakorkoli že, nedvomno je bila pri tem njena ustvarjalna moč kljub Bibliji nalom-Ijena Zato se mi zdi, da je Dalmatin zmogel svoje delo kljub vsemu le ob Trubarju in njegovi samonikh slovenski naravi. Biblija je vrh protestantskega književnega ustvarjanja, hkrati pa pomeni tudi njen konec. Po BibUji ni izšel noben pomembnejši protestantski tekst. Tudi to kljub Bibliji opozarja na to, da je slovenski protestantizem brez Trubarjevega ustvarjalnega napora v resnici samo »prevod besedila«, ni pa več samosvoj in kot tak sposoben samostojno živeti iz tistih idej, ki so ga prebudile k življenju. Trubarjev vpliv na Dalmatinovo književno delo je pri vseh teh ugotovitvah odločilen: nastala je Bibhja, vrh slovenskega protestantizma v jezikovnem, hterarnem in teološkem pogledu. V nekem smislu pa je Trubar že tudi slutil, da so mu porezane korenine, čeprav se tudi sam iz situacije osemdesetih let ni znal več izmotati. Za Dahnatina prilagajanje lu-teranski ortodoksiji ni bil kompromis, prav gotovo pa je bil za Trubarja Toda tudi prilagajanje Dalmatinovega kova ni moglo prinesti trajnejših in vidnejših sadov. ' O. Sakrausky, Die theologische Bedeutung der Bibelübersetzung Jurij Dalmatins, v: Jurij Dalmatin, Biblia 1584, München 1976, 39; M. Rupel, Primož Trubar in Formula concordiae, v: Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 65 si 218 Marijan Smolik Teološka fakulteta v Ljubljani DALMATINOVA PESMARICA 1584 Leta 1584 je med štirimi slovenskimi knjigami izšla tudi nova izdaja protestantske pesmarice, ki jo je prav tako kot Biblijo priredil Jurij Dalmatin. Primemo je, da se v slavnostni številki naše revije poleg Biblije in Bohoričeve slovnice spomnimo tudi tega dela, ki je vsebinsko manj znano, tiskarsko pa najlepše med slovenskimi pesmaricami 16. sto- i letja Hvale je vredna pobuda Mladinske knjige, da je za obletnico pripravila njeno fak- j similno izdajo.' j Pesmarice v protestantski cerkveni literaturi V naših časih tiskanih cerkvenih pesmaric se le stežka vživimo v čase pred pol tisočletja, j ko so peli ljudje samo na pamet Ker so protestanti hoteh uvesti nove verske pesmi in ker j so takrat mnogi ljudje že znah brati, so začeU pesmarice tudi tiskati. Slovenski protestanti [ so tudi glede tega šli za svojimi nemškimi vzorniki in so 34 let po prvi Lutrovi pesmarici ; objavili 1563 prvo popolno slovensko pesmarico Ene duhovne pejsni.^ Prav tako kot Luter je tvidi Primož Trubar dodal nekaj pesmi že katekizmu 1550, pa tudi pozneje je izdajal pesmi v manjših knjižicah podobno kot Luter in njegovi. Poznavalci sodijo, da je Luter avtor 34 pesmi, nekaterim pa je ustvaril tudi napeve. Nekaj pesmi je namenil bogoslužju, druge kot podporo razlaganju nauka (katehetične pesmi) in : molitvi. Spodbujal je tudi svoje sodelavce, da so ustvarjali nove pesmi v zvezi s prazniki; (praznične pesmi) in ob molitvenih psalmih (psalmične pesmi).' Že 1523/24 je izšel zvezek osmih pesmi (Achtliedeibuch ga imenujejo v slovstvu)," spomladi 1529 pa je prav tako v Wittenbergu izšla prva popolnejša nemška pesmarica za uporabo v novih cerkvenih i občinah, po tiskarju Klugu jo imenujejo Klugova pesmarica.^ Med Lutrovimi pesmimi, ki so natisnjene v prvem oddelku, so najprej pesmi za dobe cerkvenega leta, nato katehe- ^ tične in psalmične (molitvene) pesmi. Pesmarica je bila vzor poznejšim izdajam, tudi slo- ' TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI, INV TEH VEKSHIH GODOV, STARE inu Nove Kerjzhanjke Pejjni.. Wittentierg 1584. Faksimilna izdaja Ljubljana 1984 s spremno besedo Bogomila Gerlanca: Ob novem natisu starih duhovnih pesmi (str. 301-330). Knjiga ima na platnicah naslov: Slovenska protestantska pesmarica in je izšla kot izredna izdaja za knjižni klub Svet knjige. Nemško posvetilo je prevedeno v slovenščino, Trubarjevo Pričovanje pa je prepisano v sedanji črkopis. Vzporedno s to izdajo je v zbirki Monumenta litteratum slovenicarum kot 19. zvezek izšel tudi popoln lalcsimile z obsežno študijo Jožeta Koruze: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih protestantov (str. 305-337) in z Urednikovimi opombami B. Gerlanca (str. 338-340). V študiji J. Koruze so podrobno popisane vse izdaje slovenskih protestantskih pesmaric, ocenjena vloga cerkvene pesmi pred reformacijo in med njo, razmejena je tudi razlika med ljudsko nabožno in cerkveno pesmijo. ' ENE DVHOVNE PEISNI, KATERE SO SKVSI PRIMOSHA TRVBERLA VTA /lauenski ye/ik iitolmazhene.. Tübingen 1563. Izdajo pesmarice sta pripravila skupaj hrvaški Trubarjev sodelavec Jurij Juričič in ljubljanski deželni uradnik Matija Klombner. ' Prim poleg drugega slovstva: K. Honolka idr.. Svetovna zgodovina glasbe. Ljubljana 1983. Glasba reformacije, str. 154-160. Geslo: Gesangbuch, v: Die Religion in Geschichte und Gegenwart, Bd. 2 (Tübingen 1958'), 1451-1473, Kirchenlied, prav tam, Bd. 3 (Tübingen 1959'), 1454-1492. V katalogu Lutrove jubilejne razstave Martin Luther und die Reformation m Deutschland (Nürnberg 1983) je M. Jenny prispeval članka: Luther als Liedschöpfer (str. 294) in Luther als Schöpier des evangelischen Gesangbuches (str. 305). Prim. tudi v op. 1 nav. študijo J. Koruze, str. 309-313. ' EtUch Cri/tllch Uder Lobge/ang, vnd P/alm.. Wittenberg (1523/24), faksimihia izdaja kot priloga revije Jahrbuch für Liturgik und Hymnologie 1956. ' Geijüiche lieder auffs uew gebe/Jert zu Wittenberg. D. Mart Luth. Faksimihia izdaja najstarejšega ohranjenega ponatisa iz 1533 je izšla v Kasselu 1954, spremno besedo je napisal Konrad Ameln. Običajen naziv: Das Klugsche Gesangbuch. 219 venskim, ker vsebuje besedilo in note; okrašena je tudi z lesorezi, čeprav je njena oblika zelo majhna, komaj 10,5 x 7,5 cm. Leta 1545 je vlogo najbolj razširjene nemške pesmarice prevzela obsežnejša in večja Bab-stova pesmaiica,'' v kateri je vsaka stran obrobljena z okrasnimi letvami, precej je tudi le-soreznih ilustracij, tako da lahko v tej izdaji slutimo vzorec, po katerem je Dalmatin uredil svojo pesmarico, ki je povod za ta prispevek in jo lahko po 400 letih občudujemo v fak-similni izdaji. Slovenske protestantske pesmarice Trubar je v Katekizmu objavil šest katekizemskih pesmi in pete Utanije.' To skupino pesmi so ponatiskovali tudi v vseh poznejših pesmaricah, vendar ne vedno z notami, če jih tiskarna ni imela. Mimo Trubarja, a pod njegovim imenom, sta 1563 Jurij Juričič in Matija Klombner izdala prvo večjo pesmarico,* v kateri je razen ponatisnjenih Trubarjevih izšlo še 60 pesmi, večinoma zvesto, vendar okorno prevedenih iz nemščine. Največ je pesmi za praznike in dobe cerkvenega leta pa tudi za druga opravila, prvič pa so v njej slovenske prepesnitve nekaterih psalmov. Morda je prav ta manj dognana zbirka pesmi spodbudila Trubarja, da se je sredi drugega dela spet sam lotil tudi pesmi in je 1567 izdal knjigo Eni psalmi ta celi Catehismus.^ Čeprav se nam je do danes ohranil samo del knjige, je vendar mogoče sklepati, da je bila njena vsebina prav taka kot v naslednji Trubarjevi pesmarici z obrnjenim naslovom: Ta celi Ca-tehismus eni psalmi.'° V obeh pesmaricah je Trubar objavil poleg svojih pesmi tudi pesmi svojih sodelavcev S. Krelja, L. Cveklja in J. Dalmatina, natisnil pa je tudi dve stari srednjeveški ljudski cerkveni pesmi. Naslednje leto je Trubar izdal malo pesmarico Tri du-houske pejsni," v kateri pa je kljub drugačnemu naslovu enajst novih pesmi. Mladi Jurij Dalmatin je 1579 oskrbel ponatis veMke Trubarjeve pesmarice z nekoliko povečanim obsegom. Izšla je pri Janžu Mandelcu kot prva v Sloveniji tiskana pesmarica; ker tiskarna ni unela not, so napevi označeni kar z naslovi znanih pesmi.'^ Naslednja njegova izdaja je 1584 izšla v Wittenbergu in bomo o njej še govorili, zadnjo pa je 1595 ' Geyltliche Lieder. Mit einer newen vorrhede D. Mart. Luth. V obliki 15,5 x 10,5 cm jo je natisnil Valentin Babst V Leipzigu, Fakslmilna izdaja je izšla v Kasselu 1966, prav tako s spremno besedo Konrada Amelna Običajen naslov: Das Babstsche Gesangbuch. Z objavo nemških pesmaric v faksimilnih izdajah, katerim se zdaj pridružuje še izdaja Dahnatinove pesmarice, bo znanstvena obdelava njihove vsebine in medsebojno primerjanje neprimerno lažje, kot je bilo pred desetletji, saj so tudi nemške pesmarice ohranjene le v zelo redkih izvodih. ' Catechilmus Jn der Windilchen Sprach (Tübingen 1550), dostopen v faksimilni izdaji 1935 in 1970. Vse pesmi so tudi v clklosL disertaciji: M. SmoUk, Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov dokonča 18. stoletja Ljubljana 1963,111-124 s kratkim opozorilom na njihovo vsebino. J. Rajhman, Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana 1977, na str. 29-31 predstavi vsebino pesmi, k posameznim pesmim in izrazom v njih pa se vrača tudi na različnih mestih razprave. O napevih v Katekizmu je razpravljal J. Cerin, Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v poreformacijskih časih, v: Zbornik Matice Slovenske, 10/1908, 126-244. - V glasbena vprašanja se seveda tu ne spuščam. ' Prim. op. 2. ' ENI PSALMI, TA CELI CATEhijmus, inu Uh vegshih Gody, /tare inu Noue kerszhanske Peijni.. Tübingen 1567. Faksimilna izdaja nepopolno ohranjene pesmarice je s spremno besedo Branka Berčiča izšla v Ljubljani 1967. '° Try Duhouske peijsni.. Od Primosha Truberia.. PER TIM SO ENI PSAI.mi inu ena Boshizhna peij/en, od luria Dalmatina inu lansha Shwageria, tolmazheni.. Tübingen 1575. j '' Try Duhouske peilsni... Od Primosha Truberia... PER TIM SO ENI PSAI.mi inu ena Boshizhna peiJ/en, od luria Dalmatina inu lansha Shwageria tohnazheni... Tübingen 1575. " TA CEU CATEHSMVS, ENI Pjalmi.. Ljubljana 1579. 220 oskrbel Primožev sin Felicijan Trubar. Ohranila je že običajni naslov," napevi so bih tiskani z notami in je vsebinsko najobsežnejša, ker so sodelovali še novi avtorji M. Kum-preht in J. Znojilšek, ponatisnjene pa so bile tudi nekatere pesmi iz Klombner-Juričičeve pesmarice, verjetno zato, ker so se ljudem kljub Trubarjevemu nasprotovanju priljubile. Kako živo potrebna je bila pesmarica za novo slovensko cerkveno skupnost, pričuje dejstvo, da je v dvajsetih letih (1563-1584) izšlo pet velikih pesmaric z nad sto različnimi pesmimi. Tiskala sta jih tiskarja Morhart in Gruppenbach v Tübingenu, Mándele v Ljubljani in Krafft v Wittenbergu. Do naših časov se je ohranilo le malo izvodov: od pesmarice 1563 štirje, vsi zunaj Slovenije, 1567 en sam nepopoln zunaj Slovenije, prav tako 1574, le da je izvod popoln, od Mandelčeve pesmarice sta ohranjena dva izvoda, a nobeden doma, 1584 je znanih 9 izvodov, dva od teh v Ljubljani, 1595 sta oba znana izvoda ohranjena -v Ljubljani.'" Omenimo še, da sta oba Trubarja in Dalmatin svoje pesmarice posvetih Juriju Khislu iz Fužin pri Ljubljani iz družine, ki je podpirala glasbeno delo slovenskih protestantov in bila sploh v zvezi z glasbeniki svoje dobe." V tem prispevku se omejujem samo na besedila v pesmaricah, glasbeni delež pa so raziskovali glasbeni zgodovinarji." Dalmatinov prispevek k razvoju pesmarice Po študiju v Tvibingenu je Jurij Dalmatin (1547-1589) leta 1572 nastopil službo v Ljubljani. V šestih letih bivanja na Nemškem je lahko dodobra spoznal vrednost tedaj že visoko razvitega protestantskega bogoslužja, pri katerem je imelo petje zelo pomembno vlogo. Lahko slutimo, da je prav Dalmatin zelo podprl Trubarja pri delu za lepše slovensko protestantsko petje," kakor pa so ga bili vajeni dotlej. Prisrčna mohtev je pesem Zoper Turka, ki jo je Trubar kot Dalmatinovo prvo javno objavljeno pesem natisnil ob koncu pesmarice 1574. Za pesem O Gospud Bug, ti oča naš je iz Kugelmannove nemške predloge povzel samo obliko in razvrstitev mish, sicer pa je mo- " TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI.. Tübingen 1595. " Prim. bibliografske podatke in do izida knjige znana nahajališča prvih slovenskih knjig: B. Berčič, Das slowenische : Wort in den Drucken des'16. Jahrhunderts, v: Abhandlungen über die slowenische Reformation. München 1968, 152-268. Kljub skrbnemu iskanju v povojnih letih (Rupel, Berčič, Trofenik) se še dogaja, da kdo odkrije nove izvode ¦ redkih knjig v knjižnicah po svetu, nekaj takih najdb je objavil P. Simoniti: Trubarjev izvod Prvega dela novega te- i stamenta (1557-1558) ter druga slovenska in hrvaška protestantika v Vatikanski biblioteki, v: Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 11/1978, 35-77. " Jurij Khisl je bil ob izidu pesmarice 1567 še mlad, Trubar omenja njegovo šolanje med drugim tudi v glasbi, za i njegovega očeta pa pravi, da mu je glasba posebno všeč (prim. prevod posvetila v: M. Rupel, Slovenski protestantski < pisci, Ljubljana 1934,102-104. Dahnatinovo posvetilo 1584 velja že poročenemu Juriju (prim. prav tam 213-215 aH t 2. izd. 1966, 345-347), Felicijan Trubar pa ga 1595 naslavlja že kot barona (prim. prav tam 256-258, oz. 392-393). ] O povezavi Khislove družine z glasbo in glasbeniki prim. J. Höfler, O nekaterih slovenskih skladateljih 16. stoletja, i v: Kronika 23/1975, 87-94, kjer med drugimi na str. 92 omenja celo skladatelja Janeza Jakoba Khisla i. " Poleg že omenjenega J. Cerina (gt op. 7) je treba omeniti še A. Rijavca, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju ] protestantizma Ljubljana 1967, in povzetek D. Cvetka, Die Musik der slowenischen Protestanten, v že nav. zbor- ' niku: Abhandlungen... (gl op. 14), str. 111-123. O pevskem delu Dahnatinove pesmarice 1584 je nekaj nujnih po- i jasnil tudi v faksimilni izdaji za klub Svet knjige na str. 318-322. ] " To potrjuje Dahnatin sam v posvetilu pesmarice 1584: »Ker je Vsemogočni tudi pri nas Slovencih blagoslovil naše . slovenske psalme in nabožne krščanske pesmi, smo se iz duhovne vneme in domovinske ljubezni odločili ne samo . jaz kot najneznatnejši, ampak tudi nekateri drugi iskreni kristjani, ter smo po zgledu spoštljivo omenjenega gospoda ; Primoža in drugih krščanskih učiteljev prevedU v naše rime in napeve nekaj nemških in latinskih duhovnih pesmi, * ki so v rabi v vsem svetem rimskem cesarstvu pri evangeljskih in pri cerkvi, pripadnici augsburške veroizpovedi,- « že prej izšle slovenske psalme smo tako precej pomnožih s takimi ki so med preprostim slovenskim ljudstvom prišli ; mimo prejšnjih večmoma že v rabo« (prevod Rupel, Pisci 1934, 215; 1966', 346-347). i 22li lil in pel samostojno, ves zavzet nad turško nevarnostjo in poln zaupanja v obljubljeno božjo pomoč. Lepa pesem je našla svoje mesto v vseh poznejših pesmaricah.'* Dalmatin je bil razen Trubarja glavni pesnik že omenjene pesmarice Tri duhouske pejsni, kjer je bilo prvič objavljenih šest njegovih pesmi. Prav vse imajo vsebino povzeto po sv. pismu, vse so bile natisnjene tudi v poznejših pesmaricah, dve pa je sprejel celo katoliški Matija Kastelec v svoj mohtvenik Bratovske buqvize. Psalmične pesmi so bile med protestanti zelo priljubljene. Luter je 1523 v zvezi s svojo spodbudo za spremembe v obredu evharistije sam sestavil pesmi ob 67. in 130. psalmu, J. Agricola pa še drugo ob 117. psalmu." Nekaj slovenskih pesmi na podlagi psalmov je bilo že v pesmarici 1563, a jih pozneje niso ponatiskovali, morda zaradi slabe oblike. Nato je Trubar prevedel celoten psalter v nevezani besedi kot molitvenik in ga 1566 izdal kot prvi prevod starozavezne biblije v slovenščini (Ta ceh psaltei Davidouj. Med Dalmatinovimi psalmičnimi pesmimi si oglejmo najprej Lutrovo glavno »bojno pesem« Ein feste Burg ist unser Gott ob 46. psalmu, ki jo je Dalmatin prehl v slovensko Naša hramba je Gospud Bug.^" Pri tako pomembni pesmi si najbrž ni upal dovoliti preveč svobode: ne samo mish, tudi posamezne besede je precej zvesto prehl v slovensko pesem, le drugo polovico vsake kitice, ki jo sestavlja pet kratkih vrstic (prve štiri imajo samo po pet zlogov, zadnja pa sedem) in je Luter vanje nasul vrsto kratkih besed z bogato vsebino, je bil Dalmatm prisiljen povedati precej po svoje. Zadnjo Lutrovo kitico je celo razdehl v dve svoji, v katerih je dodal misel o Cerkvi, izrazil zaupanje v presveto Trojico in navedel program krščanskega življenja. Več svobode si je dovohl v pesmi ob 124. psalmu Kadar bi Bug per nas ne fa/A^' Vsebino in glavne misli je zvesto povzel po pesmi Justusa Jonasa Wo Gott der Herr nicht bei uns häh iz prve Lutrove pesmarice. Pesem je polna pritožb nad krivicami, ki jih od drugače vernih trpijo usti, ki zaupajo v vsemogočno božje varstvo, to je protestanti. Med prevzete mish in besede pa je Dalmatin vpletel tohko svojega, bolj domačega, da bi bilo koristno primerjati vrstico za vrstico s predlogo. Omenimo samo nekaj zgledov: v 3. kitici pravi o nasprotnikih (= katoličanih): Imajo kriji (= krvi) žejne zobe, žive nas hte požrejti; v 4. kitici: Lutre nas izmerujo, sebe pak za svete drže, Cerkev se imenujo, ko v izvirniku seveda ni Lutrovega imena, ampak beseda Ketzer (= krivoverec), za Cerkev pa Christen. Deset kitic izvirnika je razširil v dvanajst svojih oziroma sta sedma in dvanajsta kar v celoti Dalmatinovi. Poje o tem, da so preganjani verniki pravi mučenci, ki jim bo Bog dal večno življenje. Na koncu je, kakor v mnogih drugih pesmih, dodal hvalospev trem božjim osebam (trinitarično doksologijo), kakor ga je bil vajen iz Uturgičnih mohtev, petja psalmov v ka-tohškem brevirju. Dalmatin ima svoje odlično mesto med slovenskimi pesniki (pesmaričarji) tudi zaradi pesmi o Jezusovem trpljenju, ki je s 360 vrsticami (30 dvanajstvrstičnih kitic) najdaljša slovenska protestantska pesem: O grešni človik vsaki čas. Najprej je izšla v posebnem natisu, ki je vedno privezan pasijonu v prozi, tiskanem v Ljubljani 1576," nato je bila ponatis- " Za pesmi, ki jih je M. Rupel objavil v zbirki Slovenski protestantski pisci, navajam samo to objavo, ki je večini bralcev pri roki. Pesem O Gospud Bug, U oča naš (Rupel, Pisci 1966^ 321-323) je s Kugehnannovo primerjal J. Cerin (Pesmi, 211). " Prim. M. Jenny (v op. 3 nav. d.), 301. ™ Klugova pesmarica f. 42b-43bi Tri duh. pejsni Bb-B 2b; Smolik, Odmev 134-135. Tudi v vseh poznejših pesmaricah. " Klugova pesmarica f. 82; Tri duh. pejsni B 2b-B 3b; Smolik, Odmev 133-134; Rupel, Pisci 1966^ 323-324 (samo prvih 5 kitic). Tudi v vseh poznejših pesmaricah. V 16. stoL in še pozneje so tiskarji pogostoma poudariM posamezne pomembnejše dele kake knjige s samostojnim naslovnim listom in posebno paginacijo. Pri Dalmatinovem Pasijonu v prozi in v pesmi je ta različnost očitna (prim. Berčič, v op. 14. nav. d, upodobitev 36 in 37). Dalmatina je z nemško pesmijo primerjal že Cerin, nav. d. 231. Rupel, Pisci 1966^, 328-329 ima samo prvo in zadnjo kitico. Tudi v vseh poznejših pesmaricah. /v« (i > 222 \* njena v vseh pesmaricah. Tudi v tej pesmi Dalmatin ni izviren, vendar je pesem Sebalda Heydena O Mensch bewein dein Sünde gross tako lepo ponašil, da so mu ocenjevalci pri-sojaU celo izvirnost Vsebina je tako splošno krščanska, da jo je lahko ponatisnil tudi M. Kastelec v Bratovskih bukvicah." Kmalu nato je Dalmatin nastopil kot urednik nove izdaje pesmarice, ki jo je Janž Mándele 1579 natisnil v Ljubljani, vendar brez not, ker jih tiskar ni imel Vseh pesmi je 61 (štiri izmed njih niso kitične pesmi, ampak liturgični spevi), precej je mohtvenih pesmi, med njimi že 18 psalmičnih, medtem ko jih je bilo v prejšnji še pol manj. Začenja se s pesmimi iz Trubarjevega katekizma, nato so pesmi z a krst in sveto večerjo (edini protestantski bo-goslužni zakramentalni opravih), za posamezne praznike, nato molitvene pesmi, pesmi v zvezi z življenjem prek dneva (jutranje, večerne, pri jedi) in ob smrti oziroma pri pogrebu." Ko je bil 1583/84 spet v Tübingenu in Wittenbergu zaradi tiska Bibhje, najbrž ni imel veliko časa niti morda ni nameraval ustvariti nove pesmarice, ampak je predvsem izkoristil priložnost, da je oskrbel lepši, nekoliko povečan in zlasti z notami opremljen natis ljubljanske izdaje pesmarice." Dodal pa je še tri svoje prepesnitve psalmov, tako da je bilo bibličnih pesmi v tej pesmarici že 21, deset izmed njih Dalmatinovih, pet Trubarjevih in šest Kreljevih. Ponatisnil je seveda svoje starejše pesmi, o katerih smo že govorili, dodal pa je nekaj novih, s katerimi je nadomestil slabe pesmi iz pesmarice 1563. Oglejmo si podrobneje vsaj nekaj njegovih pesmi. »Srčna pesem za vero, ljubezen, upanje in voljno potrpljenje« O Jezus jest kličem h tebi je natisnjena proti koncu pesmarice. Nemški izvirnik Pavla Sperata, enega prvih Lutrovih sodelavcev pri ustvarjanju cerkvenih pesmi, Ich ruf zu dir Herr Jesu Christ je Luter sprejel že v prvo pesmarico;^' prvi slovenski prevod je bil tudi v pesmarici 1563, Dalmatinovo pesem pa je ponatisnil tudi M. Kastelec." Vsak izmed teh treh slovenskih natisov ima nekaj posebnosti. Zato z nadrobnim primerjanjem in š pritegnitvijo izvirnika lahko nekohko ugotovimo prevajalsko tehniko in načela, ki so jih pri tem delu vodila: Klombner (ali Juričič)^* je skušal biti čimbolj zvest izvirniku ne samo glede misli in posameznih kitic, ampak tudi posameznim besedam v vrsticah. Dalmatin je isto pesem pesnil neodvisno od prvega prevoda, a nič manj zvesto izvirniku, čeprav včasih njegova zvestoba ni dobesedna, ampak po smislu. Nekatere besede so celo bolj zvesto prevedene kot pri Klombnerju, a celotni vtis je boljši in bolj slovenski. Oba sta dodala peto kitico, ki je v izvirniku ni (razen če je bila v predlogi, ki sta jo uporabljala), samo Dalmatin pa je tako kot v drugih pesmih dodal na koncu slavilno kitico božji dobroti, morda spet po vzorcu liturgičnih trinitaričnih sklepnih slavilnih kitic.^' " Matija Kastelec, Bratovske buqvice S. Roshenkranza, drugi del, Ljubljana 1682, 390-400. Kastelčeve spremembe besedila po Cerinovi sodbi (str. 231) le »kazijo pesem«. Prim. tudi M. Rupel, Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah, v: SR 2/1949, 111-125. Cerin (nav d., 138-139) je Kastelcu očital, da si je »z nenavadno drznostjo prilastil tuje zasluge«, ker ob ponatisu protestantskih pesmi ni navedel, od kod jih je prepisal. Menil pa je, da je Kastelec kot edini izmed katoliških avtorjev upal ponatiskovaü protestante na temelju dovoljenja, ki ga je škof Tomaž Hren izposloval pri papežu za uporabo »krivoverskih knjig«, pri čemer običajno mislimo samo na branje Dahnatinove Biblije. " Dalmatin je v tej pesmarici popokioma v ozadju: posvetilo Juriju Khislu in »Pričovanje« o pomembnosti petja v cerkvi sta še Trubarjeva iz prejšnjih izdaj (prim. Rupel, Pisci 1966^ 445). " TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI... Wittenberg 1584. Dahnatinovo posvetilo Juriju Khislu je novo (gl. našo op. 15), »Pričovanje« pa je še Trubarjevo. "Klugova pesmarica f. 129-130bi Dalmatin 1584, 234-237. Tudi V pesmarici 1595. "Pesmarica 1563, 192-195; Kastelec 1682, 426-427 z naslovom: Pei/Jen u' revah, inu u' nadlugah. " V Klombnerjevl pesmarici so pri nekaterih pesmih navedeni prevajalci s kraticami, ta pesem pa je anonimna. " Prim. Smolik, Odmev 149-150. 223 v Kastelčevem priročniku je pesem dobila nov naslov - vera ni več v ospredju. Nekatere besede je spremenil, vsebino pa je pustil nedotaknjeno. V prvi kitici je npr. namesto za »pravo vero« prosil za pravo »zgrevo« (= kesanje) najbrž zato, ker katoličan vendar ne more še prositi za pravo vero, ko je že v njej. V tretji namesto »novega« lebna (= življenja) želi »čistega« življenja, ker mu morda to novo življenje preveč diši po protestantski novi veri. Se značilnejši so popravki v četrti kitici, iz katerih bi celo lahko sklepali, da je Kastelec poznal nemški izvirnik, ker je nekatere Dalmatinove dodatke zamenjal z bolj izvirnimi besedami. Dalmatin je npr. prosil, naj ga Bog obvaruje pred odpadom k neveri, ko je Speratus prosil za (splošno) vztrajnost do konca, Kastelec pa je zapisal, da se boji obupanja (zaganja), pred čemer naj ga Bog obvaruje, kar je bhže izvirniku. Zelo protestantski poudarek v peti (samostojni?) kitici, da Bog daje večno življenje »zastonj, zgolj iz milosti« (Klombner ima tudi izraz zastonj, ne pa zgolj iz milosti), je Kastelec popravil v »ga ti rad daš«, kar je splošnejše. Mimogrede lahko popravimo še sodbo, ki jo je glede Dalmatinove odvisnosti od tuje predloge zapisal raziskovalec napevov teh pesmi Josip Čerin,'° češ da je pesem samostojna pesnitev - pomotoma je namreč slovensko pesem primerjal z napačnim nemškim »izvirnikom«. Vsaj omenimo še zelo lepo Dalmatinovo psalmično pesem po 23. psalmu Gospud Bug je moj zvest pastir, v kateri je kot poseben božji dar omenjena božja beseda v sv. pismu in pridigi. Natančna primerjava bi verjetno še podčrtala samostojnost slovenske pesmi prav glede vrednosti božje besede, česar v izvirniku ni." Med zgodnjimi teološko pomembnuni in bogatimi nemškimi pesmimi je dolga Speratova pesem Es ist das Heil uns kommen her, kjer je pesnik dodal kar vrsto citatov iz sv. pisma, ki so bili podlaga njegovi pesmi. Dalmatin jo je pred 400 leti prepesnil in objavil kot pesem O revni človek zmisli vsaj, koku si izveličan, vendar ni prevajal suženjsko, celo dodajal je, pa ne v škodo protestantskega mišljenja." Zanimiva je razlaga v 13. kitici, da so dobra dela potrebna tudi protestantu, ker mora z njimi izpričati svojo pravo vero. Pesem bi lahko imenovali »bibhčna teologija v verzih«." Za sklep še kratko o tem, kako je Dalmatin po vzoru nemških protestantskih pesnikov »popravljal«, to je, dopolnjeval ali spreminjal versko vsebino starih katoliških srednjeveških pesmi, da so jih mogU peti tudi v reformiranih cerkvenih občestvih. V prvi pesmarici 1563 sta bih natisnjeni božična Ta dan je vsiga veselja in binkoštna eno-kitična pesem Pridi k nam Bug inu Sveti Duh. Dodani dve Lutrovi kitici so v poznejših pesmaricah izpuščah.'" Namesto druge stare božične pesmi Eno je Dete rojeno so naše protestantske pesmarice objavile prepesnitev latinsko-nemške popravljene razhčice iste pesmi. Vendar je Dalmatin 1584 v svojo pesem Danas je Jezus nam rojen mimo nemške predloge vpletel več izrazov iz stare katohške pesmi, kar kaže, da je staro pesem dobro poznal in da so jo peU " Prim. Cerin, Pesmi, 215-216. " Babstova pesmarica, v 2. delu ŠL VII (štetja listov ali strani namreč ni); Dalmatin 1584, 163-166. Tudi v pesmarici 1595. Smolik, Odmev 135-136. " Achtliederbuch, druga pesem, datirana 1523; Dalmatin 1584, 225-229. Tudi v pesmarici 1595. Cerin, Pesmi 234 je zapisal, da ni našel vzorca zanjo. " Smolik, Odmev 144-146 " Klombner/Juričič 1563, 71-74. Med božičnimi je to »ta perua«. Tudi v vseh poznejših pesmaricah, kjer je označena kot stara Binkoštna: Klombner/Juričič, 140-142, druga med binkoštnimi. Sele v pesmarici 1574, 109, kjer je samo stara (edina) kitica, je označena kot »ta stara pei/Jen od S. Duha«. Lutrovi kitici sta že v Klugovl pesmarici, f. 13b-l 4; ker je bila stara kitica v čast Svetemu Duhu znana med Nemci in pri nas, je zato tudi v Klugovi pesmarici (f. 12b-13) z naslovom: Veni Jancte Jpiritus durch D. Mart Lu. gebejjert. Prim. Smolik, Odmev, 90, 126. 224 tudi naši protestanti." Predlogo je dopolnil s kiticami o božjem načrtu in obljubi odrešenja, o tem, da je Jezus nosil naše grehe, nas obogatil in nam dal večno življenje, o angelih in pastirjih, ki oznanjajo Jezusovo rojstvo, in o modrih, ki so s svojimi darovi izpričali svojo vero. Ti izvirni poudarki so še podčrtah protestantsko naglašanje Kristusovega deleža pri našem odrešenju in nujnost vere za opravičenje. V zadnjem delu pesmi je po nemški predlogi lepo razložil glavne resnice o učlovečenju, ko je božji Sin postal pravi človek, ne da bi se okužil z izvirnim grehom.'^ Staro vehkonočno pesem Jezus ta je od smrti vstal, od njega bridke martre, je nekohko okrajšano prvi natisnil že Trubar," Dalmatin pa je 1584 natisnil daljše besedilo. Nekaj vrstic je spremenil, na koncu pa je dodal še nove kitice, v katerih je ob neveri apostola Tomaža razložil potrebnost žive vere v Kristusa.'* Prav tako je le iz Dalmatinove objave znana kitica o Jezusu, ki se je po vstajenju prikazal ženam." Spodbuda za raziskovanje v prihodnosti Na nekaj straneh res ni mogoče povedati kaj izčrpnega o slovenskih protestantskih pesnikih in njihovem ustvarjanju, zlasti če ni prostora za navajanje primerov. Naj bi bolj jubilejno uglašen prispevek spodbudil slaviste, germaniste, muzikologe in teologe, da bi ustvarjalni prispevek naših prvih slovenskih literarnih delavcev ne samo popisali, ampak tudi vsestransko ovrednotili. " Puer natus in Bethlehem - Ein kind geborn zu Bethlehem: Babstova pesmarica, prvi del št LVII. Klombner/Juričič 1563, 76-78 je dovolj zvest prevod nemške, ponatisnjen v pesmarici 1595, 160-162. Dahnatin 1584, 98-102, ponatisnjen prav tako v pesmarici 1595, 156-160 in Rupel, Pisci 1966, 347-348. Prim. Z. Kumer, Slovenske prireditve srednjeveške božične pesmi »Puer natus in Bethlehem«. Ljubljana 1958 (SAZU, Razred za filološke in hterarne vede, Razprave III), 102-106. " Prim. Smolik, Odmev, 125. " Pesmarica 1574, 102-103 (verjetno tudi že 1567), ponatis v pesmarici 1579, 85-86 in 1595, 225. Dahnatin v pesmarici 1584, 124-127: Ta stara velikanozhna peij/en, v'nekuUku mej/tih popraulena, na mnogitero visho, ponatisnjena še 1595, 217. "Prim. Smolik, Odmev, 127. " Prim. I. Grafenauer, »Ta stara velikonočna pejsen« in še kaj, v: Čas 36/1942, 89-138, in ponatis: Literamo-zgo-dovinski spisi, Ljubljana 1980, 235-314. 225 Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani O TRUBARJEVI PISAVI, PRAVOREČJU IN PRAVOPISU 0 o Trubarju kot »začetniku kontinuirane slovenske književnosti in utemeljitelju slovenskega knjižnega jezika« (Rigler, ZSKJ, 1968, 11) vemo dosti premalo, in sicer tudi glede stvari, ki smo jih zajeh v naslovu tega pisanja. O Trubarjevi pisavi je Rigler, ki je zadnji pisal o tem (n. d.. Razvoj bohoričice, 1. Pri Trubarju, 216-219), opozoril na Trubarjeve težave v zvezi z zapisovanjem fonološkega nasprotja med /s/ in /z/ ter /š/ in /ž/. Posebej je spregovoril o dehiem pisnem ločevanju /s/ in /z/ v medsamoglasniškem položaju in o razvrstitvi črk J in s, ki da »je v glavnem odvisna od pozicije, le deloma pa poljubna in verjetno odvisna od stavčeve navade« (n. d., 217). Pohvalna je njegova opomba, da je Trubar »dobro /.../ opazil, da v slovenščini ni dveh h« (216). Sicer pa tudi iz Riglerjevega pisanja izhaja, da glede pisave Trubarja ni za kaj posebno hvaliti, med drugim pač gotovo tudi zato nCj ker je za glas [c] uporabljal dve črki (c in z, v glavnem z dopolnjevalno razvrstitvijo): »Črko C uporablja za označevanje glasu c pred e in i (poleg redkega z), redko pa tudi (zlasti v tujkah, ki so v latinščini pisane s c) za/c pred a, o in u.« (219) (Med primeri navaja tudi Doctormi, Crouashkih, Samostucrat - torej tudi za k pred soglasniki.) Tudi glede uporabe črke v pri Trubarju ni kaj hvaliti. - O Trubarjevem pravopisu pa sistemsko doslej menda še nihče ni pisal. Namreč: kaj je Trubar pisal z vehko, kaj z malo začetnico; kaj skupaj, kaj narazen; kohko fonetično, kohko morfonološko; kako domače, kako prevzete besede; katera ločila je uporabljal in katera ne in kje jih je stavil in kje ne. In tudi o Trubarjevem pravorečju je malo znanega Pričujoči članek poskuša v bistvu samo opozoriti na nekaj vprašanj, ki se nam ponujajo ob Trubarjevi pisavi in pravopisu (in pravorečju); monografija o teh vprašanjih bi seveda tudi bila potrebna, a napisal naj bi jo tisti, ki se poklicno lahko več (ah tako rekoč iz dolžnosti) ukvarja z zgodovino slovenskega jezika. 1 Ko je Trubar prijemal za pero, da bi pisal slovensko besedo, bi se bil lahko (in se morda tudi je) odločal o pisavi: ah naj piše po latinsko (itahjansko) ah po nemško. Odločil se je, kot znano, za nemško pisavo, v prvih dveh knjigah celo tudi za gotico, ker smo Slovenci pač živeh v nemški državi. Glede tega primerjaj naslednje njegove besede (Ta evangeli svetiga Matevža, 1555): »Mi smo, Bug vej, dosti zmišlovali, s kakovimi puhštabi našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji, štaltnu inu zastopnu pisati, de bi prevehku puhštabov oli konzonantov k ani silabi ne jemali, kokar ti Peami inu drugi dejo, kateru je gerdu viditi.« (15)' Med temi »drugimi« so bih verjetno mišljeni tudi Italijani, saj je Trubar italijanščino gotovo poznal že od stika z Bonomom. S tega stališča je zelo zanimiva zahodnoslovenska pisava iz let 1551 in 1558 (prim. F. Ilešič, Slovenska rokopisa iz 1. 1551 in 1558, Trubarjev zbornik, 1908, 222-224), saj je nekaka vzporednica Trubarjevi, uporablja pa itahjanske črke, vendar s poenostavitvami, da pri zobnikih in podlesničnikih loči le trajnike in zht-nike, ne pa tudi zvenečnosti in sičniškosti nasproti šumevskosti, hkrati pa po italijanskem načinu varuje glas /k/ pri obeh črkah zanj, tj. pri c in /c, s črko h: Boch oza nebeschi polih tebe je usua Gnada otpri nam nase serze inu misou dabi mi tebe isposnali sa pravicniga boga ... (prvi »spomenik«), oz. Bog oza nebeskhi polikh cheteriga ie vusa milost inu gnada razaj taisto vunase serze postauit... Morda pa je pri odločitvi za gotico odločalo tudi izgnanstvo in torej samonemško okolje (ah celo tiskarna: prim. npr. poševnico kot edino ločilo). ' Če ni drugače rečeno, so vsi navedki z v oklepaju navedenih strani iz Ruplovih Slovenskih protestantskih piscev. Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1934, XLV + 328 str. 226 z izbrano pisavo Trubar sam ni bil najbolj zadovoljen, saj pravi v uvodu Katekizma 1555 takole: »Inu nom se tudi zdi, de ta naša slovenska beseda s tejmi latinskimi puhštabi se lepše in ležej piše ter bere.« (...) In: »Iz tiga abecedarja se mogo ti vaši ljubi otročiči inu tudi ti stari lehku inu hitru navučiti brati ter pisati.« (10) - Kot znano, je Trubarju latinico namesto gotice nasvetoval Vergerij, morda prav z argumentacijo o lepoti in lahkoti (dulce et uUle); ali pa hkrati tudi iz poznanja kakih zapisov slovenske besede (ali bolj verjetno hrvaške z latinico pisane) po načinu rokopisov, o katerih smo zgoraj govorili. Tako se je z latinico izvršil prvi korak slovenske ločitve od Nemcev v jezikovnih zadevah, naj se je Trubar tega zavedal ali ne - Vergerij se verjetno je. Slovenska beseda 14. in 15. stol. se je namreč v večjih spomenikih pisala le z nemško pisavo, vendar Trubar tega skoraj gotovo ni vedel. Tudi mu ni menda nikoli prišla na oči druga zapisana slovenščina: ne uradovalna, kot je bila v kranjskih prisegah, ali cerkvena, kot v zapisih imen poročencev ah umriih ipd. Sicer pa vemo, da je Trubar glede svojega morebitnega pred-hodništva zapisal (Ev. sv. Matevža, 1555): »Lubi Slovenci, Vom inu nom je vedejoč, de le-ta naša slovenska beseda dosehmal se nej z latinskimi, temuč le-ta krovaška s krovaš-kimi puhštabi tiskala. Iz tiga vsaki more vejditi, de nas le-tu pisane inu tolmačovane (kir nemamo pred sebo obeniga navuka oli eksempla) zdej na pervu težku stoji. Obtu aku ka-terimu le-tu naše pervu delu se cilu popelnima ne zdi, ta zmisli, kaj vsi modri govore, kir pravijo, de sledni začetek je težak inu nepopelnom.« (15) Zdi se vendar, kot da si Trubar tu jemlje prvenstvo le za latinsko tiskano besedo (o z gotico pisanih prvih dveh njegovih knjigah ni tu nič rečeno in torej tudi ne o eventualnem čem drugem pred tem).^ Rečeno bi pomenilo, da Trubar sam, preden je moral oditi v Nemčijo, kot dolgoletni pridigar (v več krajih pri nas doma) tudi v slovenskem jeziku, nikoli ni poskušal zapisati slovenščine. O tem zanimivo piše v Ta pervem dejlu tiga noviga testamenta 1557: »Ljubi krščanski gospodje in bratje! Bog ve, da sem že v tistem času, ko sem še pri vas pridigal v slovenskem jeziku iz latinskih in nemških knjig, cesto vzdih-nil in vzkUknil k Bogu, / ... / naj naš ubogi, preprosti, dobrosrčni slovenski narod /.../ obdari z veliko milostjo in darom, da bi se tudi njegov jezik pisal in bral kakor jezik drugih narodov, ter da bi se sv. pismo in druge dobre krščanske knjige prav prevedle in natisnile v slovenskem in hrvatskem jeziku.« (17) Tu Trubar omenja hrvaški jezik pač le zaradi tega, ker si je v njem želel protestantskih besedil, in sicer v latinici. Iz istega dela primerjaj še: »Bog mi je iz posebne milosti zaradi Jezusa Kristusa naklonil znanje slovenskega jezika, kakor ga govorijo v dežeh Kranjski; v njem sem pridigal, kakor veste, sedemnajst let v razhčnih krajih slovenskih dežel; razumem pa tudi precej latinsko, nemško in laško.« (26) Torej Trubar izrecno: vseh teh 17 let brez poskusa, si kaj slovenskega tudi zapisati. S tega stališča je zanimiva Ilešičeva pripomba (Trubarjev zbornik, 1908, 123): »/ .../ ka-toUški rokopis iz dobe, ko se je po naših deželah že širil protestantizem; eno leto mlajši od prvih Trubarjevih knjig, pomnožuje znane poizkuse slovenskega pisanja, ki so ob koncu srednjega veka nastah radi bogoslužnih in sodnih potreb (celovški, ljubljanski, beneš-koslovenski rokopis, rokopis mesta Kranja in tudi velikonedeljski rokopis). Brezdvomno je bilo takih zapiskov mnogo več in ni verjetno, da bi Trubar nikoh ne bil videl česa takega.« Še na drugem mestu istega predgovora Trubar piše: »/S/ sem si pred sedmimi leti /tj. 1550/ upal napraviti poskus, ali bi se dala slovenski in hrvatski jezik pisati in brati tudi z latinskimi ui nemškimi črkami. In ko sem začel, je Bog dal svojo milost, da sem kmalu videl: ' Vendar prim. tudi za pisano besedo: Glagolsici prvi del Novega testamenta, 1562: »da se prej slovenski jezik nikoli ni niU pisal niti bral in da je prvič šele pred desetimi leti bil napisan in natisnjen z latinskimi in nemškimi črkami katekizem, nato novi testament, loci theologici in postila Te knjige berejo, hvala Bogu, tudi slovenski kmetje in otroci dobro in gladko.« (61) Katekizem, 1550: »Da je v tej knjigi nekaj napak v besedah, zlogih ah črkah, izvira od tod, ker se ta jezik prej ni nikoh ni pisal niti tiskal.« (1) 227 in spoznal, da se dasta lahko in dobro pisati tudi z latinskimi črkami. (18) [Tu »latinski« pomeni neglagolski in morda tudi necirilski.] Nato sem se lotil prevajati katekizem in spravljati ga v pesem in rime. /.../ Katekizem z napevi sem brž poslal nekaterim izmed Vas [pismo naslavlja »vsem pobožnim kristjanom, ki prebivajo v deželi Kranjski, Spod-nještajerski. Koroški, na Krasu, v Istri in Slovenski marki«], da bi ga pregledali in popravili. Ti so mi pisali, naj ga dam natisniti, a zraven tudi tisto, kar sem še sicer prevedel, češ da bom s tem pri preprostem in mladem ljudstvu ustvaril mnogo dobrega« (19) Kako so mu popravljali in kaj sploh? Ah morda v smislu kakšne pisne prakse? Če je bil vmes tudi Klombner ali kdo, ki je bil pisar, in je od časa do časa moral zapisovati vsaj imena z izrazito slovenskimi glasovi? 2 Ko se je Trubar že enkrat odločil za pisavo, je stal pred vprašanjem zapisovanja glasov, kolikor tega zanj ni reševala že latinica kot taka (ali njena gotiška stihzacija), ta Trubarjev glavni zgled. 2.1 Prišel je do sklepa, da slovenščina in hrvaščina »kljub grobemu in sikajočemu izgovoru ne potrebujeta toliko črk ali soglasnikov v eni besedi, kakor mislijo nekateri Čehi in Bezjaki (zato imajo Hrvati v svoji abecedi tohko S-jev in Z-jev), ampak glavno je vaja in raba, kakor v vseh drugih jezikih in pisavah.« (18-19) To je mesto, ki nam kaže Trubarja kot ne ravno dobrega jezikoslovca. Čeprav se tu v nasprotju z nekim drugim mestom v istem predgovoru (»Razen tega ne znam hrvaško ne brati ne pisati«, 20) kaže kot delnega poznavalca hrvaške pisave (celo kajkavske in gla-golske), vendar nima zaupanja v filološko znanost oz. vednost in trdi naslednje: »Nemec, ki se sicer ni naučil nobenega drugega jezika in pisave razen nemškega, ne bo nikoh prav bral in izgovarjal latinščine ali laščine, čeprav bi bila pisana in tiskana z dobrimi nemškimi črkami.« (19) To je samo po sebi res, kakor tudi še naslednje: »Tako se tudi slovenski jezik nikoh ne bo dal pisati niti z latinskimi niti z nemškimi niti z grškimi črkami, da bi ga mogel Nemec, Lah ah Grk brati in izgovarjati, kakor ga govori in izgovarja rojeni Slovenec. Zato pravim kakor zgoraj: pisanje in branje jezika je najbolj odvisno od vaje in rabe.« (19) Kakor je v vsem tem nekaj resnice, je vendar tudi s pisavo v marsičem mogoče pomagati, da bi Nemec, Itahjan ali Grk kako tujo pisavo laže ali prej bral pravilno kakor ne (in kar je pozneje, pravzaprav zelo hitro, pokazal Krelj). V bistvu pa tu Trubarja vidimo, kako skuša reševati stvari mimo teorije kar s čisto prakso. 2.2 Temu zdvajanju glede možnosti izgovoru ustreznega zapisovanja glasov primerna je tudi Trubarjeva prireditev slovenske pisave: ta skuša biti lahka za pišočega, premalo pa se ozira na beročega, ki se pač mora znajti, kakor ve in zna, ko hoče zapisani besedi spet dati glasovno podobo. Trubar namreč pri pisavi v veliki večini primerov ne izhaja iz slovenskega glasovja,' koUkor gre za sičnike, šumevce, samoglasnike in i-ju ter u-ju ustrezne zvočnike, tj.; in v, pa tudi ne, kolikor gre za nasprotje po mehkosti oz. trdosti (ri - n, i' -1), ampak iz nemških črk in črkij za podobne glasove. Kot smo videh iz citata, se mu je slovenski izgovor zdel celo »grob, sikajoč«. Pri zadnjem ne gre tohko za fonemski sestav, kohkor morda za pogostnost nastopanja sičnikov in šumevcev v besedah (oz. besedilu), saj npr. Nemci od vseh ustreznih glasov niso poznali le glasu [ž] (pa še tega v nekaterih narečjih, kakor nam pričajo sposojenke kot žiher, žegen, žveplo, žlahta), Itahjani pa imajo v glasovnem sistemu celo več sičnikov in šumevcev kot Slovenci (prim. s-z, c-dz.č-dž, š, samo ž-ja spet ne). Zanimivo je, da se Nemci še danes »delajo«, kakor da ne morejoj ' Prim. Katekizem, 1550: »Navaditi se moraš, da boš v našem slovenskem jeziku izgovarjal v navadno kot mehki / ali grški vita, h ostro kakor Nemci svoj ch, I včasih trdo po ogrsko ali bezjaško, samoglasnike pa po šegi našega jezika« (1) Izhodišče v slovenskem glasovju pa imajo razmišljanja v Evangeliju sv. Matevža, 1555: »Mi smo, Bug vej, dosti zmišlovali. s kakovimi puhštabi to našo besedo bi mogU prov po tej ortografiji, štaltnu inu zastopnu pisati, de bi prevehko puhštabov oli konzonantov k ani silabi ne jemali.« (15) 228 izgovarjati slovenskih sičnikov in šumevcev v besedi, čeprav imajo tudi sami izrazite take zveze, kakršna je npr. [cvečkan]. Trubar je torej samo poenostavil nemško pisavo in nato v to tesno obleko silil bogato slovensko glasovje. Pri tem je nujno prišlo do zanemarjanja fonoloških nasprotij po zveneč-nosti pri sičnikih in šumevcih, do zamenjav zvenečnostnih parov v nevtrahzacijskih položajih, do nevtralizacij nasprotja po mehkosti, po samoglasniškosti/nesamoglasniškosti (i/j, u/v), pji samoglasnikih tudi nasprotja po stopenjskosti (ozka - široka e in o) in še več drugega. Že v tistem času bi bil lahko na podlagi latinske pisave ločil u in v (na splošno pri njem velja, da sta črki / in u samoglasnika, če ni zraven kakšnega drugega samoglasnika, sicer pa ustrezna zvočnika - za zvezo ji pa je uporabljal tudi črko y). Trubarjeve jezikoslovne izjave glede zgoraj omenjenih in zanemarjenih fonoloških nasprotij v pisavi so na splošno zelo nepovedne, npr. ko pravi, da je treba »štimovce« izgovarjati »po tej šegi našiga jezika« (8),ali črko / včasih debelo (8) po »ogrsko ah bezjaško« (1), ipd., o čemer bo še govor. Upravičena in zaslužna je le njegova poenostavitev nemških dvo-, tro- in štiričrkja v eno- in dvočrkji fch, ck, sch, tsch ->¦ h, k, s//h, zh), ni pa reduciral obilja nemške pisave pri dvojnicah / in s ali pri c in z, kakor je na drugi strani zaslužen, da je v glavnem vendarle odpravil dvojne soglasnike, s katerimi ni vedel kaj počet Da bi bil pisal npr. bmtt - brata, tj. da bi z dvojnim soglasnikom za samoglasnikom nakazoval le-tega dolžino, na to ni prišel ah pa je svojo tako misel zavrgel zaradi odpora proti kopičenju črk (prava izjema je sorazmerno pogosti dvojni I za zaznamovanje trdega 1 in dvojni s v položaju med dvema samoglasnikoma za zaznamovanje glasu s nasproti z. 2.2.1 Glede zaznamovanja razlike med sičnikoma/s/in/z/piše Rigler (217), da Trubar za medsamoglasniški »s sicer rabi dvojni es,« za tak z pa enojnega, »toda ne čisto dosledno«. Zanimiva je njegova pripomba, da »v prvih dveh knjigah (kjer je uporabil gotico) / .../ ta način celo prevladuje« (n. m.). Ali je v tem kaka sled dotlejšnjega slovenskega gotiškega pisanja, kakor ga imamo izpričanega npr. za Starogorski rokopis, ki tudi strogo loči sič-nike in šumevce in v glavnem tudi medsamoglasniška /s/ in /z/ z razmerjem dvojni s : enojni s (medtem ko se v položaju pred soglasnikom v glavnem piše enojni s)?" (Celovški rokopis je glede tega veliko manj dognan.) V zvezi s tem naj opozorim na Riglerjevo pripombo, da Trubar za »razlikovanje /med s in z/ razen v intervokalični poziciji ni imel ni-kake opore v latinski in nemški grafiki«; za nemščino to velja le za vzglasje, na koncu pa loči s in B. 2.2.2 Pri slovenskih trajnih šumevcih pa je šel Trubar popolnoma mimo slovenske fonologije, ko je zanemaril nasprotje po zvenečnosti. Trubar je po Riglerju »v prvih dveh knjigah« zanju uporabljal dvočrkje »/h, nato pa sh« (n. d., 218). 2.2.3 O trajnih sičnikih in šumevcih isti avtor piše: »Težave pa je Trubarju delalo razlikovanje med s in z ter š in ž. Ker za to razlikovanje, razen v intervokalični poziciji, ni imel nikake opore v latinski in nemški grafiki, ga je zanemaril« (n. m., 216). Kot znano, je v latinski grafiji poklasične dobe zvenečnostna vrednost zobnega pripomika, pisanega s s, odvisna od ustreznega glasovnega okolja, torej ni fonemska, v nemščini pa tudi ni nasprotja po zvenečnosti pri trajnem šumevcu. Riglerjeva opomba opozarja na veliko odvisnost Trubarja od nemškega grafijskega vzgleda, ki mu tudi ni dovoljevala uporabiti nemški črki s oz. / za zobni pripornik za slovensko fonološko nasprotje. Ker gre za važno •* Glede pogostnosti pisave sičnikov in šumevcev v Starogorskem rokopisu prim. T. Logar, JiS 1973/74,196 /dodatki v poševnem oklepaju so naši/: »Pripornik s je največkrat zapisan s I /22/, skoraj prav tako pogosto s II /6/, nekajkrat /2/ v začetku besede s si- na koncu -Is lil; razen tega je v rokopisu tudi nekaj primerov, ko zanj piše s /1 / /.../ V začetku besede je nekajkrat /3/ napisan tudi veliki S, /enkrat pa I Js/ /.../ Med pisavo za šumevca š in i v rokopisu ni razlike, temveč sta oba zapisana enako, namreč Idi /za š devetkrat, za i osemkrat/. I.. .1 C \e zapisan dvakrat s (z, enkrat pa stoji zanj z /in enkrat (¦ ponlio, sicer pa z na začetku in tz ne na začetku besede po nemškem zgledu/; za soglasnik č pa piše v rokopisu tzh lil, zh 131 in (/ch /1/ /ter enkrat tzchi I. ..I, enkrat pa celo dlzh« 229 vprašanje, se ob njem malo pomudimo. Pri rabi obeh esov Rigler piše, da je bil Trubar »močno odvisen od tedanjih tiskarskih navad«, češ »da on sploh ni odločal o postavljanju / ah s, ampak /.../ je bila to povsem tiskarjeva zadeva«, »(resnici na ljubo pa /da/ je vendarle treba povedati, da tudi danih možnosti ni izkoristil dovolj« (n. d., 216-218). 2.2.4 Dvojne soglasnike je Trubar odpravil pač hkrati z dvojnim w. Vprašanje dvojnih soglasnikov ni bilo rešeno ne prej ne pozneje, tudi v Dalmatinovi bibhji ne. Glede prej je značilna pisava v Celovškem rokopisu, kjer se raba dvojnih zapornikov (tt, pp, kk) zdi brez vsakega smotra (swettkow, wuppeUay, kchi), medtem ko se za pisavo nn, II morda skriva dejstvo fonološkega nasprotja (prim. wsedanny /n/, wuppeUay /17), vendar to nikakor ni idealno izpeljano (prim. dannajs, pallna) - morda zaradi asociacij z nemškimi besedami (dannals - dann, pallna - voli?). O dvojnih soglasnikih v Bibliji in pred tem je pisal Ramovš.' Pri nepoenotenju črke za glas /c/ gre pač za vpliv latinščine in nemščine, deloma pa tu že vphva tudi napačno izbrano načelo o pisanju nekaterih v slovenščino prevzetih besed, o čemer bo še govor. 3 Trubar je tudi začetnik našega pravorečja, in sicer v tem smislu, da daje izjave o tem, kakšna glasovna podoba pritiče nekaterim njegovim črkovnim znamenjem. K temu problemu (prim. že našo enoto J in 2.1) se je vračal večkrat včasih z zanimivim variira-njem. Tako je za črko v pripominjal, dajo je treba »v našem slovenskem jeziku« (slovenski mu tu pomeni pač slovanski) »izgovarjati navadno kot mehki / /tj. kot zveneči // ali grški vita«. (Katekizem, 1550; 1). Pri tem morda ne gre toliko za opozorilo na položajno variantni izgovor te črke, (tj. [v] proti [u], kohkor za nenavadni izgovor te črke v nemščini ([f]) nasproti npr. latinščini ([v]). V Abecedariju 1551 beremo: »/T/a v skoraj vselej v začetki in u na koncu vsake besede za an / in u / .../ se navadite izreči »(8), kar pa že govori za to, da je vedel za variiranje, morda tudi medlonemsko (tj. ne le /v-u/, ampak tudi /v-u/ -lu/). Tu je sicer jasno določil fonetično vrednost črke h, tj. da se izgovarja kot nemški ch. (mehkonebno, ne morda grlno), in prav tu je opozoril tudi na trdi I, ki da ga je treba »debelu«(8) oz. »časi debelu po bezjašku izreči«. (Abecedarij, 1555; 9) Primerno se zdi poudariti še Trubarjevo misel, »de te štimovce vsak jezik oli dežela dregači izgovori«. (8) Morda so z deželo mišljene slovenske dežele, med drugim razlike v izgovoru e/ in e (ali celo tudi ie, prim. Trubar v Trstu) za jat ü ali u za prvotni u, nemara še u ali o za prvotni dolgi etimološki in izglasni nenaglašeni o. 4 In sedaj še k pravopisu. 4.1 Ne Trubar ne kdo drug od njegovih naslednikov ni znal ustrezno rešiti vprašanja velike začetnice, kadar ni šlo ravno za zaznamovanje začetka povedi. Za primer poglejmo v Katekizem 1550: Anu kratku Poduuzhene (naslov); Abecedarij 1550: Ane Bu-quice / is tih /e ty Mladi inu preproiti Slouenci mogo lahku vkratkim zha/u braU nauuzhiti / Vtih /o iudi ty vegjhy !tuki te karjzhanske Vere inu ane Molytve / te /o prepiSane od aniga Peryatila v]eh Slouenzou /.../ V/em Mladim in PreproStim Slouenzom / Mylhoh bojhyo inu to vezhno dobruto od Ozheta nebeikiga vtim Jmeni Jeíuía ChriStuía proííim. /.../ Inu is tigaíe my nauuzhimo to arznyo koku inu !kuíi kai ta zhlouik more inu ima tak Strup / tu ye / ta Greh perprauiti od jebe / de Spet dober / moder in bogu lub poStane tar ojtane vmylho!ti boíhy do konza de vnebu pryde / Satu ye tudi Goípud Bug garzhejtu Sapouedal tim StariShem ...-, Cerkovna ordmga 1564: Inu taku Dellu Boshye vti Go\po\zhini, imamo mi prou Spoznati inu veiditi, de kadar tu nashe Tellu inu shiuot, nashe Shene, Otroci, Hyshe, Vshytag, MeiSta, Cerque Regimenti, Vmyru inu vpokoyu ítoie. De taka bramba, Inu obaroua-ne ie guishnu enu Dellu Boshye. ' Ramovš, Delo revizije za Dalmatinovo biblijo, CjKZ 1918, 113-14?, tudi Ramovševo ZD 1, 1971, 140-179, konkretno o »podvojenih soglasnikih« v ZD na str. 155-156, 161. 230 Kakor se večinoma vidi že iz teh primerov, je pisal z veliko začetnico samostalnike lastna imena: osebna (Jeiuia, C/iri/tu/aj,- prebivalska (Crainci, Coroshci, Shtaieiij, Besiaki, ihriani, Crouati); nadomestna ali spremna poimenoivanja za Boga, Marijo (Stvarnik, Goipud, Oh-ranenic, Diuica); imena boga samega (Bug, Ozha, Syn, S. Duh). K veliki začetnici se je nagibal tudi pri pridevnikih na -ski iz lastnih imen (Slovenjki, Crainiki, Gerski, Latinski, Nem-shkij, pri svojihiih pridevnikih (Erajmou Roterdamou, Anticristou, Bos/iy (toda sboshyo po-mozhio)). Kategorija spoštovanja se vidi v pisavi Nega .Sy/i. Poleg tega je vehko začetnico uporabljal še pri sporočilno važnejših samostahiikih (med drugimi prim. še Cerkou), pri izpridevniških samostalnikih {tYMladi, Preproh')- Sicer je razen začetkapovedi pisal z veliko še za dvopičjem dovolj pogosto pa tudi odvisnik, ogovomi zaimek pač le redko (Vash Stan inu leben pelate proti ui mui lubi Cranci inu sloueni). Pri pisavi samostalnikov z veliko začetnico ga je pač precej motila nemščina. 4.2Naglasnega mesta večinoma ni zaznamoval z ničimer; le v primernem glasovnem okolju je zaznamoval naglašeni i z y {Molyte, prolsyte, hualyte, lozhyti, Vsynu), kar nam kar dobro omogoča določati naglasno mesto v 16. stoletju (y za soglasnikom je bil sicer neindikativen, ker je zaznamoval tudi /ji/, npr. Syrary (sirarji), syn boshy (sin božji, pač komaj sicer tudi mogoče božji). Na mesto naglasa je poleg tega kazal tudi ei za jat, do neke mere pa tudi u za o; Duhum, gouurill, buga (= duhum, govuril, buga) proti nebu (kar bi bilo lahko nebu ah nebu). 4.3 Pri pisavi skupaj ali narazen je za Trubarja zlasti značilno pisanje nezložnih predlogov skupaj z besedo, pred katero so stah: v/e, vle te, veni, ujebi - htim, htimu, hti, - /to. So vjem, iteim(i), fcelim, sboshyo, sdojtimi, Snami, Sie/u/om, shnega. Za redke druge stvari prim. garzhejtu, is tigaje, Janami, nazhajt. 4.4 Omenimo še, da je Trubar morfeme glede na zvenečnost (kolikor jo je pač v zapisu ločil) pisal morfonološko, tj. tako, kakor so se nezvočniki izgovarjali pred samoglasnikom ali zvočnikom. Zlasti lepo se to hotenje vidi pri predlogu od: od Ozheta, od nuza, od mladiu, od buga, od kot ta, od Jefae. Pri nepregibnih besedah in kjer tega merila ni bilo, ali pa zaradi hiperkorektnosti, je prihajalo tudi do napak: veglhe nam. veAše, pag,- lagag, Jesig Jesiga, kratig, iz česar se sicer nedvomno vidi, da je na koncu besede že govoril ne-zveneči nezvočnik namesto zvenečega (prim. še fonetično pisavo od kof ta). 4.5 Trubar se ni odločil, da bi pisal (nemške) besede, prevzete v slovenščino, vse po domače (enako je s tistimi iz latinščine). Po latinščini je npr. pisal C/iri/tu/, Antic/iri/st, morda tudi litaiuo, zlasti rad pa tudi navadna imena, npr. BalJ/iasar, T/iomas, Carolus, Do-ro^hea, lucas, Marco, niclaus, Ricardus, xenophon, xerxes, sixt, včasih tako tudi občno ime, npr. doctor. Domače vzporednice (po nemščini, kakor kažejo šumevci namesto sičnikov) so npr. Mateus/i, eljha, LamprehJ, oj/ibald, Anajtashia, vrs/iula ipd. (Besede grškega ali po grščini posredovanega izvora zgoraj niso posebej zaznamovane.) Tudi nemščina ga je motila, da je pisal npr. //al/ch,brumme (navadno sicer brumen); zlasti je značilna črka za sičnik pred t namesto slovenskega šumevca: Shulma/jre, Stymo, kun//nih (prim. še v/ueph) proti po domače pisanemu shtrafingo, Farmo//itre, shlahta, s/ipishate. Včasih ga je zaneslo tudi v imenitnost, pa je pisal »učeno« Cergui, buguice, My-//lost, sueid/u (zadnje velja za vse dvojne soglasnike v okvu-u enega morfema (z izjemo dvojnega s). 4.6 Pri 1 o č i 1 i h je za prvi dve knjigi značilno (sodeč po pregledanih odlomkih, ker celote nisem kontrohral), da od končnih ločil ne pozna khcaja, v okviru iste povedi pa uporablja le še poševnico. (Prim. besedilce zgoraj.) Uporablja jo ne samo med priredno zloženimi deli stavčnega člena, za zvalniki, med stavki (vendar večkrat ne pred veznikom inu), kjer vejico pišemo tudi še danes, ampak še v nekaterih drugih primerih, tj. nekako 231 med sintagmami kakor npr.: VSEM Slouenzom / Gnado/Myr, My/ho// inu prauu Spoinane boihe / ikuji Jejuja Cri/tu/a prosim. - Že v knjigah od 1555 naprej namesto poševnice rabi vejico, od ločil višje pismenosti (t i. nadstropnih) pa hitro najdemo tudi že dvopičje, ki ga rabi za povedjo, ki napoveduje pojasnjevalne povedi (Mi imamo pag tukai tri rizhi vom pouedali: Na peruu. Kedar ta Slouenski lesig je poufod glih inu veni vishi ne gouori I.. .1 Dvopičje uporablja tudi za dehtev daljših povedi na sorazmerno samostojne večje dele, npr. med jedrnim in pojasnjevalnim delom ipd. 5 Trubar je dobro vedel, da ni vsega rešil najbolje. Verjetno je mislil tudi na svojo pisavo in pravopis, ko je zapisal naslednje samokritične besede: Mi dchru na \ebi pozhutimo de htakimu vijokimu dellu fmo shibki nekar iadojti. Oh mi /mo letu heim vupanem jazhelli, de Bug \a nami skorai druge obudi, kir bodo letu nashe dellu poprauili, Bogu nazhah inu vfimu kerszhanjtvu h dobrimu dokonali.« (Ta evangeli svetiga Matevsha, 1555.) Smisel teh besed velja tudi za to naše pisanje. 232 IZVIRNA SLOVENIKA IZ 16. STOLETJA V NARODNI IN UNIVERZITETNI KNJIŽNICI V LJUBLJANI Šestnajsto stoletje je za Slovence čas družbene, narodnostne, kulturne, književne in jezikovne prebuje. Ta je bila trdno in nedvoumno povezana z evropskim humanizmom i (Melanchton, Luther, Bonomo), hkrati pa se je solidarizirala in pobratila s prebujo pri dru- ; gih jugoslovanskih narodih, predvsem z nam najbližjimi Hrvati. Imela je torej poteze, ki \ so v slovenski kulturi ostale stalnice do danes. Največji uspeh trajne vrednosti, ki nam i ga je prinesla reformacija, je bil kulturnega značaja, to so bile slovenske knjige. V tem za- i pisu nas predvsem zanima, koliko izvirnih slovenskih knjig iz tega časa imamo ohranjenih v NUK in drugih hraniščih v Sloveniji in Jugoslaviji. 1. Kaj so slovenika 16. stoletja Če hočemo določiti natančno število slovenskih protestantskih oziroma reformacijskih tiskov, moramo najprej opredeliti pojem slovenika in si začrtati časovne okvire. Današnja Slovenska bibliografija (in bibliotekarstvo sploh) vključuje med slovenika vsako delo, »ki izpolnjuje vsaj enega od tehle pogojev: besedilo v slovenščini, avtor Slovenec, slovenska ! založba.«' Mogoče pa je tudi še širše pojmovanje, ki med slovenika uvršča tudi dela, ki i obravnavajo Slovence ali Slovenijo, in sicer ne glede na jezik in avtorja. Dva najpomembnejša raziskovalca slovenske reformacijske književnosti France Kidrič in Mirko Rupel uporabljata avtorsko merilo,^ dr. Branko Berčič pa merilo zožuje na jezik in ne upošteva del, ki so napisana v latinščini ah nemščini, čeprav so avtorji Slovenci.' V našem primeru hočemo zajeti celotne opuse slovenskih reformacijskih piscev in vsa knjižna dela, ki vse- i bujejo tudi slovenska besedila (kakor Kidrič in Rupel). To merilo za slovenika razširjamo z eno samo izjemo, ko gre za delo, ki ga je napisal tujec v nemščini, vendar je v celoti posvečeno Trubarju in slovenskemu protestanfizmu." Reformacija oziroma protestantizem vsebinsko ne pokrijeta vseh tiskov iz 16. stoletja, saj j je takrat nastalo nekaj del, ki jih ne moremo označiti za protestantska (ker njihovi avtorji i niso bili protestanti, ampak katoličani, npr. Pachernecker), ne za reformacijska (ker ne ob- i ravnavajo verskih ah cerkvenoorganizacijskih vprašanj, npr. Megiser). V našem primeru j upoštevamo vse tiske, ki so izšh med leti 1515 in 1603. Prva letnica pomeni čas prvih na- j tisnjenih slovenskih besed, povezanih s puntarstvom slovenskih kmetov, druga pa označuje zadnjo Megiserjevo knjigo, ki vsebuje tudi slovensko besedilo.' i ' Slovenska bibliogralija Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 1976 str. 7. 2 France Kidrič: Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku. Ljubljana 1927. (Litografirana skripta.) Mirko Rupel: Reformacija: Zgodovina slovenskega slovstva 1. Ljubljana 1956. ' Branko Berčič: Abhandlugen über die slowenische Reformation, dr. Rudolf Trofenik, München 1968. ' Jakob Andreae: ChrisUiche Leichpredig l>ei der Begräbnis... herrn Primus Trubern Tübingen, tjei Georg Gruppenbach 1586. ' Protestantsko gibanje v Evropi je poleg teoloških in versko-organizacijskih reform povzročilo tudi nagel razvoj jezikov in močno aktuahziralo vprašanja zgodovine evropskih narodov. Tu je Megiser kot evropsko razgledan humanist našel svoje delovno področje in bistveno prispeval k utrditvi in ustalitvi slovenskega knjižnega jezika Megiser se ni dejavno vključeval v verska reformacijska vprašanja, vendar je njegovo zgodovinarsko in slovarsko delo sestavina iste prerodne duhovne klime. Rekatolizacijske komisije njegovih knjig niso uničevale, zato so lahko vplivale na slovenske pisce 17. stoletja (DicUonarium quatuor linguarum je npr. doživel tri izdaje). 1603 je izšlo njegovo zadnje delo, ki vsebuje tudi slovensko besedilo: Thesaurus Polyglottus. 233 2. Koliko izvirnih tiskov iz 16. stoletja imamo na Slovenskem Verjetno ne bomo nikoli čisto natančno ugotovili, koliko slovenskih tiskov je nastalo v 16. stoletju, čeprav so dosedanje raziskave in popisi vendarle dokaj zanesljivo ugotovih njihovo število. France Kidrič v svojem Bibliografskem uvodu iz leta 1927 navaja 48 knjig.' Mirko Rupel v svoji hterarnozgodovinski študiji ne daje natančnih podatkov, ko pravi: »Najotipljivejši dokaz kulturne dejavnosti naših protestantov so njih knjige. V 44 letih so izdah okoh 50 slovenskih tiskov.«' Branko Berčič navaja 56 del,' vendar upošteva le slovenska besedila do 1600. Zaradi tako ozkega pojmovanja slovenik niso upoštevani celotni opusi nekaterih avtorjev, npr. Krelja, zaradi zaključne letnice pa tudi ne zadnje Megiserjevo (slovensko) delo. Berčičevemu popisu je torej treba dodati: Sebastijan Krelj: Christlich bedencken (1562), Jakob Andreae: Christliche Leichpredig (1586), Jurij Khisl: Herbardi Aurspergy (1575) in Heronim Megiser: Thesaurus Polyglottus (1603). Po našem kriteriju za slovenika in po omenjeni periodizaciji je v 16. stoletju torej nastalo 60 slovenskih tiskov. Za raziskovanje slovenske reformacijske književnosti je pomembno, da so dostopna prav vsa besedila Predvsem po zaslugi dr. Mirka Rupla, pa tudi drugih raziskovalcev in zbiralcev, imamo danes v NUK zbrane vse tiske iz tega časa (izvirniki ah kopije) in skoraj vse rokopisno gradivo (kopije) iz doslej znanih slovenskih in evropskih hranišč. Za znanstveno raziskovanje, predvsem pa kot neprecenljiva kulturna in materialna vrednota, so zlasti pomembni izvirniki. Kratek popis izvirnih tiskov, ki jih hrani NUK 1. Ain newes lied von den kraynnerischen bauren. [Wien, Johann Singrieren 1515.] 2. Trubar, Primož: Catechismus. [Tübingen, Ulrich Morhart] M. D. LV. 3. Trubar, Primož: Ta pervi dell tiga noviga testamenta. Tvbingae [Ulrich Morhart] Anno M. D. LVIl (- M. D. LVIII). 4. Trubar, Primož: Ta drvgi dell tiga noviga testamenta Vtibhigi. [Ulrich Morhart] M. D. LX. 5. Trubar, Primož: Register und summarischer Inhalt Tübingen. Ulrich Morhart 1561. 6. Trubar, Primož: Articvli oli deih, te prave stare vere kerszhanske. Vtibingi. [Ulrich Morhart] M. D. LXll. 7. Krelj, Sebastijan: Christhch bedencken. Eisleben. Gaubisch 1562. 8. Trubar, Primož; Ta Celi Psalter Dauidou. Vtibingi. [Ulrich Morhart] M. D. LXVI. 9. Trubar, Primož: Svetiga Pavla Lystwi. Vübingi. [Ulrich Morhart] M. D. LXVIl. 10. Trubar, Primož: Catehismvs sdveima islagama. Vtibingi. [Georg Gruppenbach] M. D. LXXV. 11. Dalmatin, Jurij: Jesvs Sirah. Drvkanv Vlvblani, Skusi loannesa Mandelza M. D. LXXV. 12. Khisl, Jurij: Herbardi Avrspergy Baronis etc. Labaci ex ofhcina loannis Manhj 1575. 13. Dalmatin, Jurij: Passion. Drvkanv Vlublani, Skusi loannesa Mandelza. (M. D. LXXVl.) ' France Kidrič: Bibllograiski uvod. Ljubljana 1927. ' Mirko Rupel: Reformacija: Zgodovina slovenskega slovstva I, str 255. ' Rupel v svoji Reformaciji prevaja besedo bedencken s premislek, Andrej Budal pa s pomislek (Razgledi 11/1947, str 470.). 234 14. Juričič, Jurij in Krelj, Sebastijan: Postilla. (Laibach, durch Hans Mannel.) Anno, M. D. LXXVllI. 15. Dalmatin, Jurij: Biblie, tv ie, vsiga svetiga pisma pervi deil. Drvkanv Vlvblani skusi loannesa Mandelza M. D. LXXV1II. 16. Bohorič, Adam: Otrozhia [Tabla hzw. Biblia, Ljubljana, Janž Mándele um 1580.] 17. Trubar, Primož: Ta ceh novi testament Vtibingi, [Georg Gruppenbach] (M. D. LXXXI-) M. D. LXXX1I. 18. Dalmatin, Jurij: Biblia, tv je vse svetv pismv. Wittenberg, durch Hans Kraffts Erben. Anno M. D. LXXX111I. 19. Dalmatin, Jurij: Ta celi catehismvs, eni psalmi. VBitembergi, [Johann Kraffts Erben] A 10 M. D. LXXXI1II. 20. Dalmatin, Jurij: Karszhanske lepe mohtve. Vvitebergae [Johann Kraffts Erben] Anno M. D. LXXX1I1I. 21. Bohorič, Adam: Arcticae horulae. Witebergae [Johann Kraffts Erben] Anno M. D. LX-XX1111. 22. Andreae, Jakob: Christliche Leichpredig bei der Begräbnis ... herrn Primus Trübem. Tübingen, bei Georg Gruppenbach 1586. 23. Megiser, Hieronymus: Dictionarivm qvatvor lingvarvm. Impressvm Graecii Styriae, alohanne Fabro. Anno M. D. XCII. 24. Tmbar, Primož: Hishna postilla D. Martina Lvtheria. Drvckana v Tibingi skvsi Georga Gruppenbacha. Anno M. D. XCV. 25. Tmbar, Felicijan: Lepe karszhanske mohtve. v'Tibingi, Skusi Georga Gmppenbacha, M. D. XCV. 26. Tmbar, Felicijan: Ta ceh catehismvs, eni psalmi, v'Tibingi, Skusi Georga Gmppenbacha. Anno 1595. 27. Hutter, EUja [slovenski del Jurij Dalmatin]: BibUa sacra. Noribergae, M. D. XCIX. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani ima torej najbogatejšo zbirko izvimih slovenik iz 16. stoletja (27 naslovov). Največ zaslug za to ima dr Mirko Rupel, ki je med leti 1951 in 1963 sistematično odkrival, popisoval in zbiral protestantika po vsej Evropi. Za NUK je pridobil več novih izvimih tiskov, vse preostalo pa v obhki fotografij, tako da je raziskovalcem danes na voljo praktično vse gradivo (tudi rokopisno) iz tega časa. V drugih ljubljanskih hraniščih imamo še 2 izvima Megiserjeva tiska* (Paroimiologia Po-lyglottos in Thesaurus Polyglottus), v Celju in Ptuju pa po 1 Trubarjevega (Svetiga Pavla ta dva hsty), tako da je v Sloveniji po sedanjih podatkih ohranjenih 30 izvimih knjig (naslovov) iz 16. stoletja. Število izvodov je precej večje, samo v NUK 48 izvodov (vsi niso popolni), na dmgih mestih v Ljubljani še 18, v preostahh krajih Slovenije (Brežice, Celje, Kamnik, Koper, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Ptuj, Ravne) še 26 izvodov, torej v Sloveniji 92 izvodov. V Zagrebu (Knjižnica Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti) imajo še 2 dodatni besedili, ki jih Slovenci nimamo (Dalmatin: Agenda, Dalmatin: Ta kratki wirtemberski catechismvs), torej skupaj v Jugoslaviji 32 razhčnih naslovov. Izven Slovenije hranijo 15 izvodov slovenskih protestantik (Beograd, Cetinje, Zagreb). Izvirni tiski brez dvojnic Skupno število izvodov NUK - 27 NUK - 48 NUK + Ljubljana - 29 NUK + Ljubljana - 66 235 Slovenija - 30 Slovenija - 92 Jugoslavija - 32 Jugoslavija - 107 Drugo največje hranišče izvirnih slovenskih protestantik je Dunaj, kjer imajo 24 različnih besedil (podatek verjetno ni povsem zanesljiv). Posamezni izvodi so raztreseni po vsem svetu. 3. Nova najdba v letu 1983 NUK v Ljubljani je ravno ob 500-letnici Luthrovega rojstva in 400-letnici Dalmatinove BibUje pridobila novo izvirno protestantsko knjigo: Kreljev Christlich bedencken iz leta 1562. Izvirni naslov knjige se glasi: Christlich bedencken, ob vnd wiefern ein jghčen-r Christ, die Rotten und Secten, auch allerley affenthche Irthumer vnd Rehgionsstreitte... zu richten ... schuldig sei etc. Eiseleben, Gaubisch 1562. V slovenščini:* Krščanski premislek, ali je in kohko je vsak kristjan dolžan soditi in anatematizirati ločine in sekte, tudi vsakršne javne zmote in verske prepire, tako po pravu kakor tudi dejansko. France Kidrič v svojem Bibhografskem uvodu navaja knjigo pod številko 18 in ugotavlja dva tedaj znana primerka, dunajskega in berlinskega. Zanimivo je, da se je prvi novi izvod našel šele po 56 letih. Theodor Domej, koroški Slovenec, zgodovinar na Slovenskem inštitutu v Celovcu, ga je kupil na Dunaju in ponudil NUK v zameno. To je nov dokaz, da so nove najdbe še vedno mogoče, upajmo, da se bo kmalu našlo tudi kakšno besedilo, ki velja za neohranjeno. Knjiga ima 40 listov (80 strani) in meri 15x19 cm, izvod je popoln, manjkajo pa platnice. Natisnjena je v gotici (Brevier Fractur) z nekaj latinskimi odstavki v latinici. Delo ima dva predgovora; prvi je Kreljev, s podpisom Sebastianus Krelhus Slauus, drugega pa je podpisal dr. Cyriacus Spangenberg, kar je spisu gotovo dalo dodatno težo. Tisk je lep in razločen, papir je nepoškodovan. Knjiga nima nobenih ekslibrisov ali drugih oznak, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti provenienco. Po vsebini je delo polemičen teološki spis. Pobudo za njegov nastanek je gotovo dal Flac-cius Illyricus (Matija Frankovič Vlačič ali Vlašič), ki je bil štiri leta Kreljev univerzitetni profesor v Jeni. Tam je Krelj tudi magistriral in nekaj časa delal kot profesorjev tajnik (asistent) - ammanuensis. Christhch bedencken je Kreljeva podpora Flacijevim stališčem v njegovi teološki polemiki z Justom Menijem. Kljub temu da delo ni napisano v slovenščini in ni posebej namenjeno Slovencem, je pomembno kot teoretični dosežek in podatek o izobrazbi štiriindvajsetletnega mladeniča, pa tudi kot dokaz, da je bil Krelj vzgojen v radikalni levičarski protestantski struji, kar je gotovo vphvalo tudi na njegovo delovanje med Slovenci. V domovino se je vrnil takoj naslednje leto (1563), po Trubarjevem odhodu (1565) pa je postal prvi pridigar in Superintendent ljubljanske protestantske občine. Mihael Glavan Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 236 c$hmt)tt)icfcrnrm m$ auc^ mit Der t^at/ ju tic^* un mi iüamt^maUiiunl aSfta «lic§« Lpftt«tifc§miC§co (oUm t>it Uitn ntc^t fc^ältttg frini ixrixtmmctu ^ttt) iutttotigeti t^ermatttttta att tmix @«tm »nl> (Somipttln ju riefe* ©ompteimt ^omtiel©. Naslovnica Kreljeve knjige Krščanski premislek, 1562