RUSKA JEZIKOVNA VADNICA ZA 1. IN 2. RAZRED GIMNAZIJ'
2e kar na začetku lahko zapišemo, da pomeni učbenik, ki ga je sestavila dolgoletna predavateljica ruskega jezika Vlasta To-minškova, po strokovni plati in po peda-goško-didaktičnih zahtevah precejšen napredek; avtorica se je pri pisanju oprla na svoje bogato znanje in na izkušnje tako pri poučevanju ruščine kakor tudi pri sestav-
ljanju učbenikov in skript v prvem desetletju po vojni.
Učno gradivo je razporejeno v 23 lekcijah; od 4. lekcije naprej so tudi berila, v katera so vključena najrazličnejša umetniška besedila iz predrevolucijskega in sovjetskega obdobja, kot npr. ljudske in umetne pesmi, prozni odlomki, pravljice, posrečene besedne igre, uganke, pregovori in drugi  odlomki  o  ruskem jeziku in folklori.
• DZS, Ljubljana 1972, 224 str.
293
Lekcijam sledi poglavje o fonetiki in pravopisu, na koncu pa je slovar besed po lekcijah in abecedni slovar. Osnovno besedišče učbenika zajema okrog 2200 besed. Lekcije so zgrajene tako, da se učenci najprej seznanjajo z besedami iz vsakdanjega jezika; po opisu predmetov v razredu in nekaterih panog športa, postopoma spoznavajo besede, povezane z domom, ulico, družino, z glasbeno dejavnostjo, z delom učenca med tednom, z boleznijo, domačim gospodinjstvom. Dvanajsta lekcija nas popelje v trgovino, potem sledijo teme: rojstni dan, potovanje, vas, domače živali, promet, ekskurzija po Ljubljani, biblioteka, izvenšolska dejavnost, časovne mere, človeško telo, počitnice. Nazadnje so podane osnovne geografske značilnosti Sovjetske zveze.
Ob lekcijah je pregledno podana osnovna oblikoslovna zgradba jezika in glavni vzorci za tvorbo stavkov; posebno razveseljiva je novost — sistematičen prikaz osnovnih tipov ruske stavčne intonacije.
Tretji del učbenika analizira vprašanja iz fonetike in pravopisa; najprej so razporejene tabele ruske abecede, samoglasnikov in soglasnikov, sledijo pojasnila o značilnostih ruskega glasovnega sistema in pravopisa.
Ob poglavju fonetike se mi poraja resno vprašanje, ali ni fonetika preveč odtrgana od rednega učnega gradiva. Fonetična poglavja bi pravzaprav morala biti sestavni del vsake lekcije. Sicer bo pa spreten učitelj na fonetične posebnosti opozarjal učence ob sprotni jezikovni razlagi besediL To bo storil tem lažje, ker je vse učno gradivo posneto na magnetofonskem traku. Besedilo so brali Rusi, tako da je glede izgovora v glavnem neoporečno. Dvojno izgovarjavo je zaslediti pri nekaterih slovenskih priimkih in imenih, kot npr. Novdk, NAvak, Vlado — VJdda, pAet namesto poet... V 5. lekciji besedo prepodavatel' bere kot učitel', namesto ubiat' govori ubira!' (7. lek.), za teper' ona pa teper'tekna, (8. lek.), za napisano oni prišli vstretif rod-stvenikov bere prišli vsirečat', kar je pravilneje. Nekatere besede drugače naglašajo, kot je zaznamovano v lekcijah. Manjših napak pri branju teksta je še nekaj; pri 6. lekciji je npr. zapisana na traku uganka, ki je v lekciji ni; »Dve materi, dve dočeri, da babuška s vnučkoj, a vsego troe. Kak že tak?«
Na splošno je treba magnetofonski posnetek besedil pohvaliti, ker je izgovorjava jasna; med posameznimi stavki in večjimi
smiselnimi enotami so časovno dovolj dolgi presledki. Na traku je tudi osem ruskih narodnih in umetnih pesmi (Podmoskov-nye večera, Rjabina, Katjuša, Iz-za ostrova na strežen'. Ja vas ljubil idr.). Škoda, da v učbeniku ni teh besedil, dobro bi bilo, če bi te pesmi izšle posebej.
Lekcijskim besedilom sledijo ponavljalne vaje tipa »dril«, spisek besed in najznačilnejših besednih zvez, v katerih je podana rekcija glagola in siceršnja frazeologija. Nekaj lekcij ima tudi naloge za prevajanje iz slovenščine v ruščino in nareke. Učbenik dosledno ne označuje avtorjev nekaterih pesmi, zajetih v berilih, kot npr. Osen', str. 31, Eločka, str. 61... Na strani 91 so v okviru našteti števniki, kjer se piše mehki znak. Tabela je zamišljena kot nekakšna utrjevalna preglednica za učno enoto »glavni števniki«. Ne bi bilo slabo, ko bi bili našteti še števniki od 50—80. Na str. 105, v 5. vaji, je napačno uporabljena r. beseda semaior-, slovenski semafor (na cesti, ulici) je rus. svetolor, rus. semafor pa je prometni znak pri železnici. Stavek na str. 87 »Dajte ešče, požalujsta, kilo hleba dlja buterbrodov ...« ni v skladu s splošno rusko rabo, bolje bi bilo: »Dajte mne ešče, požalujsta, baton, bulku ili buhanku (dlja buterbrodov).«
Gradivo je v učbeniku pregledno razporejeno na večje celote; vsaka tema je razčlenjena na ožja osnovna vprašanja, ki so poudarjena v posebnih rubrikah in podnaslovih. Sklanjatveni, spregatveni in drugi obrazci so oddvojeni od ostalega teksta na ta način, da so natisnjeni z drugačnimi črkami, tako da zbudijo učenčevo pozornost, olajšajo orientacijo v učbeniku in samo učenje. Učbenik je primerno ilustriran (Vlado Pirnat); slike, karikature, skice in tabele so organsko povezane z besedilom. Na koncu pogrešam kratek povzetek vsebine, kjer bi bil podan seznam lekcij in v njih obravnavane slovnične značilnosti.
Prav gotovo omogoča učbenik Vlaste To-minškove spoznati se z rusko besedo ob hkratni akustični, pisni in vizualni predstavi. Nekoliko pa me skrbi, po katerem učbeniku naj poučujemo ruščino v 3. in 4. razredu gimnazije. Upoštevati je namreč treba, da učbenik nima nadaljevanja. In če bi že bil napisan, je vprašanje, kdaj bo natiskan, saj so obravnavani učbenik tiskali več kot dve leti (1. 1970 je bil odobren), kar kaže na precejšnjo togost pristojnih prosvetnih služb.
Juri;  fi o ; s
Pedagoški šolski center v Celju
294