Štev. 6. V Ljubljani, dne i. ržčnega cvčta 1892. I.cto XII.
„Mea Kulpa!"
Zgodo vinska rh a psod ija.
bahri se llasan paša? On kristjane oponaša : »Mea culpa — mea Kulpa !«
Tam, kjer Sava Kulpo pije, Tabor turški polje krije.
Nad šatdri poleg Siska Polumesec, glej, se bliska.
Sred ostroga šrftor krasen. Pod šatdrom pir je glasen.
llasan paša god praznuje, Zmag sijajnih se raduje, Gostom pravi, besed nje:
»Ilej, junaki, vincc pijte! Korana se mar bojite?
♦ Allah sdm je vino vstvaril. Nam v veselje ga podaril.
»Bil menih benediktinski, Znal moliti sem latinski.
»Zdaj molitve so mi bitve, Druge zribil sem molitve.
»Drfnes pdmnim le še eno, Kratko, ali preiskreno.
»Ko končana dnes bo bitev, Staro molil bom molitev: »Mea culpa — mea Kulpa!«
»»Br?. na mige, v boj na Sisek ! Džaur bliža se ko blisek.««
Memi-beg pred pašo plane, Td mu reče . . . nem obstane.
Ni še noč na Kulpo pala, Bitev že se je končala.
Cuj, s Hrvatom sredi Siska, Brat Slovenec tika, vriska.
Teče Kulpa vsa krvava, llasau paša mrtev plava.
Sred tovriršev naokoli, Sred mrličev Hasan moli: »Mea culpa, mea culpa!«
(Napisal 1. 1S86)
A. Aškerc.




Lisjakova hči.
Povest. Spisal Josip Starž.
I.
o ne smč in ne smč biti več takd; Klotilda mora z ddma, sicer jo popolnoma izpridiš,« rekel je vdovec Lisjak svoji po polsestri Brigiti, ko se je mala njega hčerka zopet kujala in ga ni hotela slušati.
»Kaj ti včš, kakd se vzgajaj dčklica v nežni otroški dobi!« oporeka mu Brigita. »Uboga Klotildica, matere nima, pa bi ji teta ne smela izkazati nekoliko ljubezni, katere je mlado srčecc tolikanj potrebno! Ti strahuj pomočnike in učence v prodajalnici, kolikor hočeš, toda ne vtikaj se v stvari, katerih ne umeješ.«
»Toliko umeje vsak pameten človek, da se le mladika da naravnati in pregibati; odraslo drevd se ti ne upogne ali pa se zlomi.«
»Kdaj bode še Klotilda odraslo drevesce!« ugovarja mu sestra in se zaničljivo zasmeje.
»Prej, nego misliva,« zavrne jo brat, »ali tedaj bode že prepozno. Zatd jo vzamem iz tvojega varstva, dokler je še čas, in kar jutri jo popeljem v Loko v samostan.«
,V samostan!« vzklikne sestra, »takšnega otroka, pa v samostan! Kdo je kdäj videl kaj takega 1 Lčpo licemerko si vzgojiš ali pa tercijalko; in kaj bodeš potem ž njo? Ona ne bode za svet, in svet ne za njo.«
»To je moja skrb,« seže ji brat v besedo; »res je, matere ji redovnice ne nadomestč, ali pobožno njih Življenje bode bolje delovalo nanjo nego tvoji lahkoumni in razuzdani nazori.«
»Odkod imaš pravico, očitati mi razuzdanost?« zakliče Brigita na ves glas.
»Ne očitam ti ničesar,« odgovori brat mirno, »in tudi v misel ti nečem jemati, kar je bilo; saj poznaš sama sebe najbolj. Misli o svetu in o Bdgu, kar hočeš; ali jaz imam tudi pravico, da detetu svojemu vcepim nazore, kakeršne sam hočem. Zatd brez zamere; gospodinjila bodeš pri meni kakor doslej, ali Klotilda pojde v samostan.«
Sestra je dobro poznala brata in je včdela, da ne prekliče, kar jc dejal; zatd mu ni ugovarjala dalje.
Brigita je bila že priletna ženska in je imela velike gubč na obrazu, toda oči so še zmiraj razodevale nekovo čutno poželenje. Leta in leta je ni bilo v Ljubljani, in dasi so hudobni jeziki šepetali marsikaj, pravega le nihče ni včdel o nje minulosti. Po smrti svoje žene ji je Lisjak pisal, naj pride k njemu, da mu bode gospodinjila in pazila na malo Klotildo, jedino hčerko njegovo. Brigita je prišla. Nosila se je ukusno, in doma so ji vsi rekali »gospä«, in takd so jo tudi sploh zvali preprosti ljudje, z gospodo se pa itak ni družila. Saj tudi Lisjak ni zahajal nikamor, niti ni nikdar nihče prišel k njemu. »Moli in delaj!« to je bilo vodilo njegovo, in s tema besedama si povedal vse, kar si mogel včdeti o njega življenji. Zjutraj je zgodaj vstajal in vsak dan šel k maši v župno cerkev k Sv. Jakopu; potem pa je tičal v prodajalnici in pisarni ter pridno delal do poznega večera. Podnevi ni poznal drugega počitka, nego kolikor ga jc imel med obedom. Sam se torej ni mogel baviti z vzgojo svoje hčerke, toda ker jc spoznal, da je teta nc vzgaja po njegovi želji, dal jo je v Loko v samostan.
Sedaj je bil doma zopet mir, in vse se je vršilo po stari navadi. Brigita je gospodinjila v ozkih mejah, kakor jih jc natanko določil nje brat; ta pa jc opravljal trgovino. Lisjak je bil mož po starem kopitu, dobro znan po vsem Starem trgu ljubljanskem, zakaj vsakdo je najrajši kupoval pri njem, kolikor jc za vsakdanje življenje potreboval prekomorskega in drugega blagä. Saj ti pa tudi nikjer niso postrezali takd dobro in pošteno kakor pri Lisjaku. Tu ni smel nihče držati križem rok, ampak sukati so se morali vsi, dokler je bilo kaj kupcev v prodajalnici. Lisjak jc takoj zapazil vsako nerodnost in kar vpričo tujih ljudij pograjal najmanjšo zanikernost pomočnikov in učcnccv. Bil je visokorasel, nosil vedno dolgo zeleno suknjo, okolo vratu belo ruto in na glavi kapico od sivega žameta. Takd opravljen je hodil po prodajalnici, ukazoval sedaj temu, sedaj onemu; šel pogledat v skladišče ali na dvorišče, kjer se jc vedno nakladalo in prekladalo, in šele popdldne, ko je bilo menj opraviti z ljudmi, sedel je v pisarno, pregledoval knjige in račune ter pisal trgovska pisma.
Takö je hitro potekalo leto za letom, in že je prišel čas, ko bi se Klotilda, odrasla dčklica, vrnila iz samostana. Ko sta nekoč po večerji brat in sestra sama sedela za mizo, rekel je Lisjak:
»Brigita, žal mi je, ali ne morem drugače, iz hiše moraš.«
»Jaz iz hiše?« ostrmi sestra. »Kaj sem pa zakrivila? Storila sem vse, kakor si mi ukazoval, in te nisem oškodovala niti za pol krajcarja.«
»Res je, krivico bi ti delal, ko bi ti očital le najmanjšo stvarco. Prav težko te bodem pogrešal; toda Klotilda mora venderle zopet domdv, in tu je nikakor ne morem puščati v tvoji druščini. To je vse; saj me umeješ. Brž ko si najdeš stanovanje, pojdem po hčer.«
»O, dobro te umejem,« reče Brigita in kar vzkipi od jeze; »zopet moram iz hiše, ki je prav takd moj dom kakor tvoj! Bojiš se, da bi ne vplivala na hčer. Toda kdo je kriv, da sem zašla na pota, po katerih navadno ne hodi poštena meščanska žena? Tudi jaz sem si želela mirnega zakonskega življenja, hotela se omožiti po srci svojem; toda kdo mi je branil ? Kdo mi je ostrupil dušo in srce, da mi napdsled ni bilo do tega, kaj porekd ljudje; da sem izgubila vero in da se nisem več bala ne Boga ne vraga ? Kaj je krivo temu ? Tista tvoja skopost, ki ni hotela moji doti primekniti nekoliko tisočdkov, da bi bila mogla vzeti čdstnika, ki sem ga pošteno ljubila, kakor je ljubil on mene! Pustili ste me, da sem brez cerkvenega blagoslova šla za njim; ali ko jc skoro potem junak padel na bojišči, rajši sem begala kakor izgubljena ovca po svetu, nego bi se bila vrnila v dom, katerega ste mi do dobra omrazili s svojimi nazori in surovo svojo trmol Prišla sem, ko si me potreboval in me prosil, naj pridem. Sedaj pa me zopet podiš iz hiše! Dobro: pojdem, ali zaklinjam se, da ne bodem mirovala, dokler se ti ne osvetim za takšno ravnanje!«
»Umiri se, Brigita, in poslušaj me,« prosi jo brat v zadregi. Ali zastonj. Ona ga ne posluša, ampak zaloputne z vrati in ga pusti samega.
Ko pride v svojo sobo, stiska pesti in se roti, da se mora osvetiti ali njemu samemu, ali njega hčeri. Da bi se ji prej posrečil hudobni naklep, najame si stanovanje v hiši, Lisjakovi hiši ravno nasproti, da bi mogla vedno zijati preko ulic in gledati, kaj se ondu godi.
Takoj drugi dan potem, ko se je Brigita preselila, peljal se je Lisjak v Loko po hčer. Klotilda je bila že popolnoma odrasla dčklica in lepa, da je morala geniti vsako le količkaj občutno moško srce. Toda sama se nikakor ni zavedala svoje lepote; takisto nisi mogel opaziti, da bi bila čutila novo, doslej neznano hrepenenje. Za
moške takö rekoč niti ni imela očij, in če so jo pri obed« trgovski pomočniki skrivaj pogledovali, niti jih ni zapazila, in ako jih je zapazila, to je ni motilo v nje mislih. Bila je res čudna; strašno se ji je tožilo po samostanu, in o svetu kar ni hotela čuti ničesar. Le v cerkev je rada hodila, doma pa ni včdela käj početi. Nič jc ni veselilo, nobenega pravega dela se ni lotila. Kdor jo je videl, vsakomur je bila živa priča, kolika sirota je dčklica, ki rase in se razvija brez mäterine ljubezni in materinega vodila. Oče Lisjak je imel mnogo posla, predno jo je pregovoril, da se je oblačila, kakor so se oblačile druge meščanske dčklice njenih let. Tudi je želel, da bi se po malem privadila gospodinjstvu; ali niti s tem si ni belila glave, zlasti ker so stari posli bolje nego ona säma poznali hišni red in se je vse kakor sämo po sebi godilo po stari navadi in o pravem času.
Takšna je bila Klotilda, brez veselja in brez življenja, ko je oče mislil na nje možitev. Skrb ga ni bilo za žčnina, saj je bila hči lepa, bogata in povsem poslušna, in zatd se ni bilo bati, da bi se upirala očetovi volji. Oprezni Lisjak ji je že davno namenil žčnina, in odkar je bila doma, upal je čimdalje bolj, da se mu izpolni želja in da bode to srečen zakon. Med pomočniki v njega prodajalnici se je najbolj odlikoval Lovro Mrak, ki je bil že od mladih let v Lisjakovi hiši ter v nji odrasel in se izučil, kakor da je domač sin. Lisjak še z nobenim ni bil takd zadovoljen kakor ž njim; privadil se ga je takd, da bi ne mogel več biti brez njega. Zaupal mu je kakor samemu sebi, zatd si ni mogel misliti boljšega zeta in naslednika. Prav kakor Lisjak se Lovro ves dan ni genil iz prodajalnice, in ni mu bilo na svetu do nobene druge stvari nego do trgovine. Prodajalnica mu jc bila, kar je ribi voda; brez nje ni mogel živeti. Zatd ob nedeljah ni včdel, kam bi se dejal, pa mu jc bilo dolgčas. V družbo ni zahajal, drugega veselja tudi ni poznal. Saj sploh ni včdel, kaj je svet in kakd živč ljudje v njem. Pridno delati od ranega jutra do poznega večera in slušati gospodarja in dobrotnika svojega, to je znal ter bil zadovoljen in srečen. Nič se ni prevzel, ko ga je Lisjak povzdignil za prvega pomočnika, ampak ostal je ponižen, kakor da je še zmiraj zadnji v hiši. Sploh je bila velika napaka, da je bil premalo ponosen. Sam Lisjak mu je to čestokrat očital, ali zastonj. Lovro je v sebi vedno le videl tistega siromašnega dečka, katerega oče ni mogel vzgajati, dokler se ga ni usmilil bogati Lisjak.
»Lovro, ali käj misliš na prihodnjost ?« vpraša ga Lisjak, ko sta v nedeljo prcdpdldnc sama v pisarni.
»Ne umejem, kakö mislite to?* odgovori mu Lovro popolnoma ravnodušno.
»Kakd li?« začudi se gospodar in se prijazno nasmeje, »no, ali se ne misliš oženiti? Dosti imaš že let.«
»Jaz in oženiti se? Na kaj neki?«
»Na kaj?« ponovi Lisjak in ga debelo pogleda. »Na svoj um in na pridne rokčl Lovro, kolikokrat sem ti že rekel, da premalo ceniš samega sebe; in še zmiraj nečeš spoznati lepih svojih zmožnostij. Čas je, da bodeš že sam svoj in da začneš delati zdse, ne le zame.«
Lovro je do cela zbegan; žalostno povesi oči in umolkne. Skoro pa se ohrabri in prosi:
»Gospod! Nikar me ne podite od sebe; jaz ne grem od vas in ko bi moral biti za zadnjega hlapca pri hiši.«
Lisjak prime zvestega služabnika za rdko in ga tolaži prav ljubeznivo :
»Saj te ne podim, ampak le želim, da bi nikdar ne šel iz moje hiše! Star sem že in bi vso trgovino rad prepustil mlajšim močem. Sina nimam; moram si poiskati zeta. Ako me niso motile oči, zapazil sem, da se rad oziraš po moji Klotildi, in vselej mi je utripalo srce od veselja, zakaj presrečen bi bil, ko bi jedinko svojo in vse imetje mogel poveriti takd poštenemu in skrbnemu mdžu, kakor si ti. Prav odkritosrčno mi povej, Lovro, ali čutiš tudi v srci, kar so razodevale tvoje oči? Ali bi hotel biti moj zet?«
Takšnega vprašanja se Lovro ni nadejal. Sramežljivo povesi oči, vroče mu je pri srci, in kri mu šine v glavo. Iskal je besed, kakd bi odgovoril dobremu svojemu gospodarju, ker pa ni mogel najti pravih, dejal je kratko: »Bi,« in zopet umolknil.
Ko je oče Lisjak popdldne govoril s hčerjo in ji povedal, da jo je Lovro snubil za ženo, tedaj ga je Klotilda iz prva debelo pogledala, potem pa se je brez ugovora udala očetovi volji, ne da bi je bilo nepričakovano poročilo razdražilo prijetno ali neprijetno. Brez vsega hrupa so se delale priprave za ženitovanje, in kar na tihem so se tudi poročili. Jedina izprememba, katero so ljudje opazili na Lisjakovi hiši, bila je ta, da so nekega dnč iznad prodajalnice sneli staro tablo in jo zamenili z novo, na kateri sta bili z velikimi zlatimi črkami zapisani besedi »Lovro Mrak«.
Stari Lisjak je trgovino in vse svoje imetje prepisal na zeta, ali zatd še nikakor ni šel v pokoj, ampak do smrti je hodil dan na dan v prodajalnico, in kakor prej sta z zetom skupaj oskrbovala trgovino. Kakor v trgovini, prav takd se niti v hiši ni izpremenil stari red,
zlasti ker Klotilda in Lovro nista imela otrdk. Teti Brigiti ni bilo to starinsko življenje kär nič po volji, in vedno je premišljala, kakd bi se utihotapila k mladi ženi, ali zastonj. Brat je bil trd in je niti ni povabil na ženitovanje. To jo je še bolj razkačilo, toda pritajila se je in čakala pravega časa.
V tem je Lisjak umrl. Premetena Brigita se je oblekla črno in prišla k pogrebu, kakor da sta z bratom vedno živela v najlepši zlogi. Stopila je med pogrebce takoj za Klotildo ter vzdihovala in si otirala solzč, da bi pred svetom hlinila čim večjo ljubezen do rajnega brata. Pri grobu je od silnega žalovanja potrto Klotildo prijela izpod päzduhe, tolažila jo in se ni genila od nje, dokler je bratranka ni povabila, naj se ž njo v isti kočiji popelje domdv. Tu je bila Brigita zopet na vso moč postrežna, pomagala je Klotildi z vozä, odvedla jo po stopnicah v nje sobo in jo posadila na naslanjač.
»Sčdi!« reče ji mlada žena, in zopet se ji porosč oči.
»Nikar se ne jokaj!« tolaži jo teta in sčdc na stol poleg nje. »Saj imaš še koga, ki te ljubi, za kogar moraš živeti. Imaš dobrega možd, imaš tudi — mene, teto svojo. Ako bi me kdaj potrebovala, poroči mi; o polnoči skočim s postelje in storim zdte, kar utegnem. V ogenj in v vddo bi šla zdte, ako bi ti mogla iz blage duše prepoditi tisto nezaupnost, katero ti je proti meni vccpil moj brat, rajni oče tvoj. Ničesar mu ne očitam; poslušal je lažnive obrekovalce in sodil po vsakdanji pameti svoji, ne da bi bil kdäj poslušal tudi mene. Klotilda, takd strašna nisem, kakor so me očrnili ljudje, ki ne poznajo ne svetä, ne življenja; ki niso videli več svetä, nego ga vidiš z ljubljanskega Gradu, kadar ga ne zakriva megla. Klotilda, dobra moja Klotilda, zaupaj mi, vsaj takd dolgo mi zaupaj, dokler se sama ne uveriš, da bi ne bila vredna tvojega zaupanja.«
Kakor dobra igralka je razodevala Brigita v besedah in oččh čimdalje večjo strast, napdsled pa jc umolknila in vzela robec iz žepa, da si otarc prisiljeno solzo. Neizkušena Klotilda je bila v srce ginjena in je prijela licemerko za roko, rekši :
»Teta, pozabite, kar je bilo! Moj oče je umel jedino trgovino, do vsega drugega mu ni bilo; zatd ga je lahko kdo krivo napotil v kakovo stvar. Pozabite torej, ako vam je nevedoma delal krivico, in ne mrzite tudi mene zaradi neprijetne pomote, katere je ža.1 gotovo najbolj meni sämi. Bodite mi dobri, ne pozabite, da sva si najbližji po rodu; pridite k meni, kadar se vam ljubi, toda prihajajte, kakor prihaja kdo na svoj dom. Od srca želim, da bi naju vezala iskrena ljubezen, kakor naju druži ista kri.«
Brigita je bila s tem uspehom za prvi dan popolnoma zadovoljna. Prav kakor Judež izdajalec je poljubila mlado bratranko, tolažila jo še nekoliko zaradi očetove smrti in se poslovila. Držala se je kakor skesana grešnica, dokler je bila v sobi, ali že na stopnicah se ni več hlinila, ampak hudoben smeh se ji je pokazal okolo ust, in že je ugibala, kakd bi neizkušeno Klotildo do dobra ujela v svoje zanjke.
II.
Prčcej drugi dan, skoro po obedu, bila je teta Brigita zopet pri svoji bratranki.
»Kakd ti je? Ali si se že potolažila?« vpraša Klotildo in ji prijazno smehljaje stisne roko.
»Kaj pa hočem?« odgovori mlada žena čmerno; >kar je, to je; dolgo bi itak ne bil več mogel živeti v svojih letih. In odkritosrčno ti povčm, kaj je imel oče od mene, in kaj sem imela jaz od njega? Ves božji dan je tičal v prodajalnici, jaz pa tukaj v sobi, da se nisva ne videla ne slišala.«
Brigita je v tem odložila klobuk in veliki volneni robec, sedla k oknu za šivalno mizico in sukala pletilo med urnimi prsti. Pri zadnjih besedah svoje bratranke je prikimala z glavo, rekši:
»Zal, prav takd je bilo. Kolikokrat sem rekla, da to ni življenje zate; da bodeš hirala na duši in na telesi kakor cvetica, «ako ji ne privoščimo zraka in solnca. Ali kaj sem morala čuti? — Da te hočem pohujšati!«
»Ne govoriva o tem,« seže ji Klotilda v besedo; »ali, draga teta, povejte mi, kaj vender počenjajo gospč v mojem razmerji, če nimajo otrdk, ne drugih skrbij ?«
»Hm, kaj počenjajo: Vsaka po svojem,« zavrne teta kratko, uverjena, da bode Klotilda itak silila vänjo. Res vpraša bratranka takoj zvedavo dalje:
»Kaj na primer:«
»Tista, ki ima mnogo sorodnikov, ima dovolj posla, dokler jih vse obhodi. Druga si poišče prijateljic, ali pa jih povabi k sebi, da skupaj kramoljajo, ali da gredd skupaj na izprehod, ali da si sicer kratijo Čas.«
»To bi že bilo; ali zime ni. Saj včste, ne oče, ne mož moj nista nikdar občevala z nikomer; mati mi je umrla; drugega rodu v Ljubljani nimamo; in meni siroti takisto ni niti dobre prijateljice, zakaj v
Loki so bile same Rečanke in Tržačanke; ostala mi ni nobena, da bi se v Ljubljani družila ž njo. Ali je še katera tako sdma in zapuščena, kakor sem jaz?«
»Kaj bi ne bila,« tolaži jo teta, »in še takšnih je dosti, katere imajo dosti znank, toda se jih ogibljejo in so rajši säme.«
»Rajši säme?« začudi se Klotilda, »tega ne umejem.«
»I no, popolnoma sdme tudi niso,« popravi Brigita in se hudomušno nasmeje, »družijo se rajši z moškimi in ne marajo, da bi jih motile tovarišice ali da bi jim morda celd iznevčrile njih kavalirje.«
»Družijo se z moškimi,« ponavlja nedolžna Klotilda sdma v sebi in se zamisli. Potem pogleda teto in jo radovedno vpraša:
»Kaj pa so to, kavalirji ?«
Premetena Brigita se nekoliko ustavlja in se na videz zagleda v pletilo, potem pa vendcrle začne:
»Kaj so kavalirji, vprašaš? Kakd naj ti rečem? Ljudje sodijo o njih različno. Kdor vidi vse črno, česar ni vajen v preprostem in dolgočasnem svojem življenji, temu so kavalirji grozne pošasti, v katerih tiči sam hudobec. V resnici pa utegnejo biti prav nedolžna bitja. Kavalirje namreč navadno zovemo olikane gospode, ki se uglajeno vedejo, lično oblačijo in se na vso moč trudijo, da bi se prikupili kaki gospč ali gospodičini. Zatd odlikujejo dotično gospd, kadarkoli jo morejo; hodijo radi mimo nje stanovanja in se ozirajo po nje oknih ; izkušajo, da jo spotoma srečavajo in ljubeznivo pozdravljajo. Prva skrb pa jim je, da se seznanijo z gospd na plesu ali pri drugi priliki in da jo potem spremljajo in kratkočasijo na izprehodih in drugih potih, da ne hodi sama in da ji ni dolgčas. Kaj je slabega na tem, res ne bi včdela reči. Pravi kavalir tudi brani svojo izvoljenko nasprotnikov, zlasti lažnivih obrekovalcev, in bi šel z orožjem nänjc.«
Klotilda posluša in strmi uprtih učij. To so ji do ccla nove stvari, o katerih nikdar niti sanjala ni v samostanu in na očetovem domu. Ali še ji ni vse jasno, zatd vpraša:
»Kaj pa zakonskim ženam treba kavalirjev; saj imajo svoje može?«
»Res da jih imajo; ali mož ne utegne vedno kratkočasiti žene svoje; hoditi mora po svojih opravkih, časih celd na pot, in delj časa ga ni domov. Kdo bi tedaj zameril samotni ženi, ako se v tem nekoliko pomeni s kom drugim! Sicer pa ni, da bi morala imeti vsaka žena svojega kavalirja. Imajo jih le dne, ki se rade kratkočasijo in vcselč življenja, katerih možjč pa se ne menijo za to.«
S takšnimi pogovori je Klotildi hitro potekal čas, in prosila je teto, naj južina ž njo. Slastna kava, kakeršno je znala skuhati le stara Lisjakova kuharica, razvezala jc Brigiti jezik še bolj. Pravila je brat-ranki svoji o javnih veselicah, o gledališči in o plesih; povedala, katere gospč najbolj slove po Ljubljani zaradi svoje lepote, in kateri častniki so najnevarnejši ženskemu srcu.
Bila je že noč, ko je odhajala Brigita domdv. Čutila je, da se je za prvi dan zamudila predolgo; zatd je prosila bratranko, naj ji oprosti.
»Kaj bi vam opraščala,« zavrne jo Klotilda prostodušno, »prelepa vam hvala, da ste me takd kratkočasili v moji samoti! Pridite skoro zopet.«
Tetino pripovedovanje je nedolžni Klotildi silno razvnelo mlado domišljijo. Dolgo je ležala budna v postelji, in ko je zaspala, kazale so se ji v sanjah razne nejasne podobe, in vsak čas se je zopet vzbudila in ni imela pravega počitka. Ko je drugo jutro premišljala o sami sebi, zdelo se ji je, da so se po nje glavi podile tudi grešne misli. Skesano jc molila in po stari navadi šla v cerkev. Nekoliko se je umirila, toda ostalo ji je nekovo dotlej neznano hrepenenje po svetu, po druščini in po veselji. Domdv gredočo jo je na vso moč mikalo, da bi šla k teti, vender tik hišnega praga se je premislila. Bilo je je sram, če bi teta ugenila, kaj jo jc vleklo k nji, zatd je šla rajši domdv. Ko bi imela käj posla, zmotila bi se; ali brez dela ji je bilo dolgčas, in nehotč je zopet mislila na včerajšnje pogovore. »Da bi le teta skoro zopet prišla! Kaj, ko bi poslala pdnjo ? Ne, ne, saj pride morda säma«. Takd je preudarjala, ko je sedela po obedu v naslanjači in se dolgočasila.
V tem nekdo potrka, vrata se odprd, in evo je željno pričakovane Brigite!
»Dober dan, draga moja Klotilda,« pozdravi jo teta »nikar se me ne ustraši; ne bodem te nadlegovala takd dolgo kakor včeraj. Le vprašat sem te prišla, ali ne greš z menoj na izprehod, prelepd je zunaj, da bi ne šel človek nekoliko na zrak.«
Takšnega povabila se Klotilda ni nädejala; v prvem hipu ni včdela käj odgovoriti, in zamislila se je. Napdsled se vender odloči in reče:
»Za danes vam hvala. Kaj bi ljudje rekli, ki so me predvčerajšnjim videli na pogrebu, ako bi me danes že srečavali na izprehodu?«
»Kaj bi ljudje rekli!« vzklikne Brigita in se zasmeje na ves glas. »Kaj bi ljudje rekli!«
»No. ali ni tako?« opravičuje se bratranka. »Ali v Ljubljani ni takö, da se moraš vselej vprašati, kaj porekd ljudje?«
»Žal, da je takd« pritrdi teta. »Ali človek se mora otresti takšnih ozirov, sicer ima pekel na zemlji. Kaj meni do tega, kaj ljudje govorč! Če se hočem veseliti, prosila ne bodem nikogar dovoljenja.«
»Dobro ste rekli. Prav hvaležna vam bodem, ako še kdaj pridete pome, pozabljeno samotarko; ali za danes, lepa vam hvala, pripravljena nisem, in se mi tudi prav ne ljubi. Veste kaj, odložite, in ostanite pri meni, pomeniva se še kaj!«
Teta Brigita se nič ne upira, ampak ostane prav rada. Saj ji je bilo samd do tega, da bi bila zopet pri bratranki in jo pripravljala za svoje namene. Danes je bila še mnogo zgovomejša nego včeraj. Povedala ji je vse, kar je čula, da govorč po mestu. Pravila ji je o tej in dni gospč, kakö slabo živi z možem in kakö se ozira po mladih častnikih. Zopet o drugi je včdela povedati, kako po vseh veselicah lovi moške, da bi jim natvezla katero izmed odraslih hčera. Klotilda je v kratkem času spoznala vse imenitnejše ljudi po Ljubljani, in čimdalje bolj so jo zanimale novice, ki jih je teta o njih pobirala po mestu. Vsaka nova stvar ji je budila novih mislij. Dela se sedaj celd ni doteknila; in dasi je še zmiraj posedala po stolih in zofah ali zamišljena slonela na oknu, čmerna in tožna ni bila več. Nje čelo je bilo vedno gladko, iz bistrih črnih očij pa ji je sijalo notranje veselje, kakeršno se razodeva pri človeku, ki pričakuje kaj prijetnega. Sevčda še nikakor ni včdela, kaj jo čaka prijetnega; ali trdno je upala, da ne bode na veke zaprta med štirimi stenami očetovske hiše, ampak da se bode tudi še veselila življenja.
Pri teh svojih osnovah za prihodnjost Mrakova žena ni mogla pogrešati svetov izkušene tete Brigite, in noben dan nista bili več druga brez druge. Iz prva sramežljiva in plašna, bila je Klotilda čimdalje odkritosrčnejša proti teti, ki je prežala nänjo, kakor preži jastreb na plen. In če je mlado ženo šc kdaj težko stalo, da bi povedala kakovo skrivno željo, zvita zavodnica jo jc ugenila sama in ji je na-svetovala, česar si ni prav upala izustiti. Nerazdružni tovarišici sedaj nista več tičali domä v zaprti sobi, ampak hodili sta tudi po mestu in po izprehodih. Dokler sta še nosili žalno obleko po očetu Lisjaku, nista se mudili v »Zvezdi« in po drugih živahnih krajih, ampak hodili sta dalje Pod Turn in pod Rožnik. Tukaj sta sedli kje za mizo bolj na samem, vender pa takd, da sta videli ves dohajajoči in odhajajoči svet. Brigita je povedala bratranki, kdo je ta, kdo dna; opozarjala jo
je na lepe oprave in druge stvari, ki bi jo utegnile zanimati in razdražiti nje poželjenje.
»Kam si se takd zagledala?« vpraša jo nekega dnč, ko zrč Klo-tilda molčč proti cesti, kjer je stopila z vozä imenitna gospa s hčerjo.
»Gledam, kakd lepo se tema prilega njiju obleka; vse kakor bi bilo vlito na telesi! Zakaj mi moja ne pristoji takd?«
»Saj res, dobro, da si me spomnila,« pravi teta; »žalno leto skoro mine, in skrbela še nisi za nove oprave. Zadnji čas je že.«
»Pogostoma sem jih že imela v mislih, ali ne včm, kdo bi mi jih delal. Z Nežo nisem nič kaj zadovoljna, saj vidiš, kakd vse visi na meni, a poglej onidve!«
»To je, kar sem ti hotela reči. Neža ni za gospodo; privedem ti ,Kodravo Marjeto'; jedina šivilja je v Ljubljani, ki res kaj znä, in gotovo je dne-le oprave urezala tudi ona.«
Takd je imela Klotilda vsak čas nove skrbi in nove želje, posvetne in nečimerne, kakeršnih prej niti poznala ni. Pobožni duh samostanski se je hitro izpuhtel, namesto njega pa je prevzel lepo ženo hudobni duh tete Brigite, katere je rajni Lisjak tolikanj varoval ljubljeno jedinko svojo.
Že drugi dan potem je »Kodrava Marjeta« prišla k Mrakovi gospč na pomenek zaradi novih oprav. Cesar ni včdela teta, to je izvestno povedala Marjeta, ki je do dobra poznala vse najmanjše potrebe bogatih in gizdavih gospä. Uboga Klotilda ni včdela, kaj bi počela od veselja, ko ji je Marjeta nasvetovala to in dno, česar ne more pogrešati nobena odlična gospä, česar pa si ona prej malone niti ni upala želeti. Vsa zbegana je bila, ko ji je prišla pomerjat dodelane obleke in ko je na vso moč hvalila nje lepo rast, ki mora očarati vsako šiviljo, če je takd srečna, da dela zänjo. Kär vroče ji je prihajalo od nečimernega zadovoljstva, in zardela se je do ušes, ko se je v novi opravi pogledala v zrcalo. Säma sebi je bila po volji in zopet in zopet se je gledala in poslušala sladke besede zvite prilizovalke. Odslej se je lišpala čimdalje bolj, in vzbudila se ji je želja, da bi bila tudi drugim po godi.
Lovro Mrak je bil iz prva vesel te izpremembe; lože mu je bilo pri srci, ko jo je videl veselo in zadovoljno, in hvaležen je bil teti Brigiti, da je takd dobro delovala nanjo. Rad je plačeval večje troške, saj je služil dosti in takisto dovolj izkusil, kaj je čmerna in pusta žena. Nädejal se je, da se tudi njemu pričnd lepši dnevi in da se tudi zänj ogreje srce lepe žene, ki jo je tolikanj ljubil, katera pa je bila doslej proti njemu vedno mrzla kakor led. Kadar je šla lepd oprav-
Ijena z ddma, gledal je zadovoljno za njo in bil ponosen, da jo sme nazivati svojo. Rad bi ji bil izpolnil vsako željo, ako bi le včdel zanjo. Toda prosila ga ni ničesar; saj ji je dokazala teta že davno, da je vse njeno in da je prav za prav on tisti, ki bi moral prositi. Toda Lovro le ni obupal; nekega dnč je v veži počakal teto Brigito in jo od včdel k sebi v pisarno.
»Draga teta,« povzel je, »povejte mi, s čim bi mogel razveseliti Klotildo? To in dno sem že imel v mislih, ali pravega se lc ne morem domisliti. Mi tukaj v prodajalnici ne moremo včdeti, česa potrebujejo ženske, moja Klotilda pa je takd čudna, da mi ne zaupa ničesar, ampak molči' in drži se, kakor da sva si do cela tuja. Teta, svetujte vi kaj.«
»Prav rada,« odgovori teta. »Pomislite na zimo, kaj bode mlada vaša žena počela vse dolge večere? Ali naj kakor redovnica čepi domä za pečjo? To ne grč in ne grč; nekoliko bi ji morali privoščiti veselja, katerega uživajo druge gospč v polni meri. Kupite ji ložo v gledališči; to je vender nedolžno veselje, in ako so igralci le količkaj prida, blažč gledališke predstave človeku um in srcc.«
»Takd je,« pritrdi Lovro in takoj zopet umolkne, kakor da nekaj preudarja.
»Torej?« vpraša teta zopet.
»Vse je dobro; popolnoma se ujemam z vašim nasvetom, ko bi le hoteli vi mojo ženo spremljati v gledališče. Saj včste, da jaz nc utegnem vsak večer iz prodajalnicc, säma pa Klotilda ne more hoditi na javna zabavišča.«
»Ne včm, zakaj bi ne mogla hoditi säma v gledališče,» ugovarja teta. Zdajci se zaničljivo zasmeje in nadaljuje: »Res, pozabila sem, da smo v Ljubljani! Kaj bi ljudje rekli! Bodisi, prav rada vam ustrežem, da vidite, kakd sem vsekdar udana rodu Lisjakovemu.«
Drugi dan opdldne prinese Lovro ženi svoji ključ do gledališke lože, katero je najel za vso igralno dobo. Za nekaj trenutkov postoji, da bi videl, ali se bode radovala njegovega daru. Toda zmotil se je. Klotilda vzame ključ in reče hladno:
»Dobro, saj mi res ni treba sämi skrbeti za vse. Ali jc pač v prvem nadstropji?«
»Je,« pravi Lovro, in kar zmrači se mu pred očmi od silne žalosti. Obrnil se je in molčč odšel v obednico, kjer so že čakali pomočniki in učenci vsak za svojim stolom.	(Dalje prihodnjič.)
Mati
n
atere in rodne koče ,očil sem se čvrst in mladolčt, Včndcr njima sdlze vroče Tekle često so na tuji svčt.
Ali bilo mi je stati
Hrabro tamkaj, kakor mož srčan, Voljno vihram se udati,
Vojskujč se s togo noč in «lan.
Le domdv, domdv je s silo
Tajno vleklo me od dni src/i. Videti še mater milo, Iznebiti se pri nji gorjrt.
Zelja se mi izpolnila,
V	domovino svojo sem dospčl. Kjer mi duša slast u/.ila.
Kjer mi nčkdaj raj cvetčl.
Oj, vasica, ki povsodi,
Koder hodil, hvalil tvoj sem kras, Ti pozdravljena mi bodi. In spomin na zlati čas.
Toda migala ni roka
Mi nijcdna kakor je drugod Ter domaČega otroka
Vsak prezrl, ne vprašal ga: »Od kod?«
Domovine, ki jo ljubil,
Obo/aval sem, kaj nimam več? Sem z mladostjo vse izgubil?
V	sebi vzdihoval sem zdaj tožfcč.
Na leseni most stopaje
Valovite Sore čujen* glds, V sinjo pogled upiraje
Kaže se Ratitovca mi stds.
I u pod hribom v hiši mali
— Cerkev zraven nje stoji —■ Tam so mati me zibali, Oče bili smrtno pa bledi.
Luči sta potem brleli, Orni prišli so možjč, Otca mojega mi vzeli
In siroti sva ostali dvč . . .
Glej, na mostu pred razpelom
Stara žena zdaj kleči, Sklenjene rokč pod čelom Sdlz potök nevsdšen ji rosi.
Roke drobne, vele vije
Ter iz srčnih mdli globočin, Zdajci se ji vzklik izvije;
»Ti jedinec moj, preljubi sin'
»Slika svojega očeta,
Ko pred mduo čvrst je stal, Mene, revnega dekleta
Izmed dčklic ieno si izbral
»Bog te vzprimi, duša	moja,
Kaj domov prišel si ti? Mati te želela tvoja,
Kakor slepec luči si	želi.
»Pog te vzprimi, steber vitki, Ki podpiraš mater ti zvesto, Na življenja poti bridki
Nji po tebi se odprč nebd !
«Duša moja, moja nada,
In tolažba mčni, moje vse, Mrtva prej bi bila rada,
Zdaj živela bi neskončno še!« .
Nje objemal sem kolena,
Hipno bil nI tuj, nI star, Ker ljubezni moč plamena
Prerodila me je v mlado stvar.
Zavriskaje nesel blago
Mater sem čez naju koče prag, Tam imel. kar srcu drago, In presrečen bil je siromak !
Dokler ljuba, srčna mati
Tu na l)ožjem sveti Še živi, Po mladosti se nam zlati In po d o m o v i 11 i tudi n i
Lujiza Pesjakova.
Nebeški in pozemeljski ogenj.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v fSradci. (Dalje.)
RJri nas na kmčtih pravijo: »Zvezde se utrinjajo«, j)j! kakor bi utrinki prihajali od zvezda. Marsikateri kmet se prekriža, ko ugleda utrinek, češ: »Je pa že zopet kdo umrl; Hog daj njega duši sveti raj!«
Utrinki sicer ne prihajajo od zvezda, vender niso otroci zemeljskega obnebja, nego padajo na zemljo iz vesoljnega svetovnega prostora. Nekateri zvezdoznanci trdč, da utrinki niso nič drugega nego ostanki nekdanjega večjega sveta ali vsaj planeten drobiž. Zemljo ali prav za prav pota naše zemlje objemata dva velika kolobara, polna takega svetovnega drobiža. Ob prvega se zadeva zemlja o svetem Lavrenciji, ob drugega sredi meseca listopada. Ta drobiž prileti takd silno hitro v ozračje naše zemlje, da se užge od drgnjenja ob zrak, prav takd, kakor se užigajo na železnici vozovi od silnega drgnjenja železnih podvdz ob kolesna pesta.
V mladih letih sem bil priča ognjenemu prikazu, ki je bil podoben nekakšnemu utrinku; najbolj bi se mu prilegalo ime leteča ognjena metla ali plamen i ca. Omenjam ga, ker se malokdaj vidi kaj takega in ker se mi je osupni prikaz takd globoko vtisnil v spomin, da ga vidim vselej živo pred seboj, kadarkoli se ga spominjam. — Bilo je v Brodčh pred mojo rojstveno hišo, ko smo nekega poletnega večera po mlačvi stopili s poda na travnik; solnce je ravno zahajalo, in na podsolnčni sträni naše doline se ni še mračilo. Med podom in hišo je stala visoka, košata stara presedovka, po deblu vsa otla. V nje otlini je bivalo marsikaj živalij, o veliki vročini gadje, kadar pa so hruške dozorevale, sršeni in polhi; mišij, osa in njih satja je bilo tudi vedno dosti v nje duplu. Ko stopiva z očetom po mlačvi s poda, prikaže se nama nasproti čez sapotniški vrh goreča metla, frčeča tikoma nad gozdi proti dolini, v otoci čez dolino in naravnost proti naši hiši. Kar završi po vrhu presčdovke, in ognjene iskre se razprašč po vejah. »Bog in sveti križ božji!« vzkliknejo oče in se prekrižajo, jaz pa strmim zamaknjen za ognjeno metld. Letela je od nas prav nad drevjem v hrib proti Stanišam. Ko izgine, vprašam očeta, ali nc bode pod gorel, ker se je toliko ognjenih isker vsulo po slamnati strehi. »Eh, kaj bi gorel, blagoslov božji ne požiga/ od-
govorč mi oče in dostavijo: »Gotovo grč svetnik k drugemu v väs; morda grč Mati božja z jezera k dni na Ddbrovo pri Polhovem Gradci. Srečen, kdor vidi kaj takega, saj se mu ne posreči drugič v vsem življenji!«
Razven utrinkov in ognjene metle ne včm, da bi bili oče takisto častili kaj drugega nego takd zvane »večne luči«. — Toda kaj jc prav za prav večna luč, tega mi niso včdeli razložiti natančneje; dejali so pa, da bi jo utegnil zopet prižgati človek, ki bi to natanko včdel in bi bil popolnoma brez greha. V novejših pregrešnih časih so menda ugasnile vse večne luči, kar jih je kdaj gorelo. Poslednjih se spominjajo samd še najstarejši ljudje, očetje denašnjega rodu, ki so jih videli goreče na pokopališčih. Ako se prav spominjam teh po-vestij iz mladih let, rekli so oče, da so bile to svetilke, vzidane v cerkvenem zidu, prav tam, kjer se pokopališče dotika cerkvenega zidu. V sedanjem času, takd so ugibali oče, ne more nikdo več prižgati večne luči; ljudje so preveliki grešniki. Zadnji, ki bi jo bil lahko prižgal, toda je ni hotel, bil je pobožen menih; rekli so mu pater Hugo. Ta menih je bil tako svet, da je izganjal hudiča iz obsedencev. Kadar je hitel obsedencu na pomoč, zbal se ga je hudobec takd, da je kar odnesel petč, ko je slišal, da prihaja, in je še bežeč bridko klical: »Pater Hugo, uga se, guga!« — Kaj pomenijo te besede, tega mi oče niso včdeli povedati, češ, da še niso bili v peklu, kjer bi se bili navadili hudičevega jezika! —
Ali je večna luč ostanek paganske šege kakor n. pr. že omenjenega večnega ognja v svetiščih boginje Veste, tega nisem našel zapisanega nikjer. Gotovo pa ima ogenj svetega Janeza Krstil ika ali splošna navada kres žgati svoje korenine globoko v starem paganstvu. V tistih starodavnih časih, ko so še solnce častili po božje, bila je navada, da so o Kresi, kadar se solnce na letnem svojem poti najbolj približa našim krajem, žgali velike ognje in plesali okolo njih v znamenje, kakd se veselč solnca in njega darov.
Kakor pri mladini takd so tudi pri narodih mladostni vtiski kolikor toliko vzrok mnogoterim šegam, ki se vzdržč v življenji poznejših roddv. Marsikatere navade, katere so se porodile v človeštva otroški dobi iz paganskih nazorov, ohranile so se, dasi nekoliko iz-premenjene, po tisoč in tisoč let od temne starodavnosti do denaš-njih dnij. Kakor posamičnik takd se tudi ves narod ne more iz lahka oprostiti duševnih nazorov svoje mladosti, zlasti po kmčtih ne.
Kakšno veselje pa jc tudi kres žgati! Dolgo prej smo si že pastirji — pasel sem do končanega svojega dvanajstega leta — z do-
volitvijo svojih roditeljev in sosedov izbrali suho ali sploh käj poškodovano smreko kje na griči. Ako ni bilo na pravem kraji pripravne smreke, posekali smo jo kje drugje in jo postavili kakor mlaj na grič za kresov steber. Okolo takega mogočnega in visokega stebra smo sčasoma nanosili visok küp vsakovrstnih drva, da je sezal smreki malone do vrha. Izkušali smo se s pastirji bližnje vasi, kdo napravi višjega in čegav ogenj bode višji. Čim bolj se je bližal kresni večer, tem večja je bila naša nestrpnost, tem bolj nam je gomazelo veselje po vseh udih. Ko je zagorel kres, ogledovali smo ga nekaj časa radovedno, kakor bi se čudili svojemu delu, potem pa smo skakali okolo njega, peli in plesali, kakor je koga veselilo.
Ker smo že pri malenkostih med nebeškim in pozemeljskim ognjem, oglejmo še nekatere ognjene prikaze, kateri so po narodni veri združeni z zakladi.
Kdor išče zakladov, pojdi jih iskat in kopat ponoči, ker ljudska vraža trdi, da gori ponoči 1 u č nad zakladom, kjer je zakopan. Kdor bi hotel podnevi najti zaklad, njemu pokaže začarana šibica, kje je zakopan, toda umeti je treba, kam mu kaže, ko šviga ali miga. Ker pa malokdo dobi takovo šibico, opirajo iz večine vsi dni, ki želč zakladov, svoje upanje na ponočne ognjene prikaze.
Ogenj pri zakladih je pa takšen, da gre vsakomur izpod nog, kdor ga ni vreden vzdigniti. Takd vsaj mi je pripovedoval v mladih letih star berač, kateri se je ustil, da ve zaklade kopati. »Škrat varuje zaklad in se boji zanj; zatd ga odnese, kadar se kdo bliža, in z zakladom izgine tudi luč. Kadar pa bi škrat zapazil, da so ljudje zalezli kraj, kjer ima zakopan zaklad, vzdigne ga ponoči iz tal in ga nese drugam. Zadene ga v vreči na rame in frči ž njim po zraku, zajedno pa kriči nekamo zamolklo: ,Teži, teži'!' Kdor bi ga slišal, zakriči mu prav tedaj, ko je nad hišo: ,Ako teži, pa odloži'. Na tak odgovor škrat prčcej izpusti vrečo, da pade na hišo. Gospodinji, ki se je oglasila škratu in bila v tistem času baš pred pečjd, padel je zaklad na ognjišče. Da je segla po vreči, izpremenilo bi se bilo zlatd v oglje, žena pa se je prekrižala in rekla: ,Bodi v božjem imeni!' Natd je imela polno vrečo cekinov.«
V Sapotnici blizu Svetega Florijana pri bistrem studenci so videli ljudje pogostoma nočni ogenj. Kopali so tedaj po zakladu. Ko kopljejo, grč mimo njih sivobrad mož in jih nagovori: »O zakladu, ki je tukaj pokopan, govorč že od nekdaj, da ga dobi samd tisti, kdor dä polovico Svetemu Florijanu.« — »Prav, žc damo,« odgovore kopači. Res
22
pridejo do zaklada. Toda ko ga potegnejo iz jame, skesajo se, da so obetali toliko. Dočim se razgovarjajo, da bi bila tudi desetina dosti, zdrsne jim zaklad iz rok v jamo, in ni ga več videti!
Bodi pri tej priliki še mimogredč omenjeno, kakd sem nekoč sam šel zaklad kopat. »Glej,« šepetal mi je na nočnem poti proti domu tovariš, s katerim sva še hodila v ljudsko šolo v Loki, »glej, tam-le pri vodi se sveti ogenj iz temne noči! Ali si kuha povodni mož večerjo, ali pa gori luč pri zakladu.« Razposajena dečaka, ka-keršna sva bila, nisva se kaj menila za strah; bala pa sva se, da bi ne padla v vddo. Zdi se mi tudi, kakor bi se bilo nekaj oživljalo v meni; bila je želja, da bi se prepričal, kaj je, morda celd nädeja, da najdeva zaklad. Greva, prideva do vodč, luč se ne mčni za naju, nego ostane na mestu. Kaj ugledava ? Tam v grapi je pastir z lučjo v roki lovil — rake pod rušo in grmovjem! —
III.
Slišal sem nekdaj o prirodoslovci, kateri se je zdel sam sebi prcmoder, da bi ne ugenil, kakd so prišli ljudje do ognja, katerega je bilo takd neizogibno potrebno na svetu. Čital je, kakd je B. Franklin potegnil strelo z neba, in tedaj je poskočil od veselja, rekši: »Imam izvir prvotnega ognja med ljudmi!« Pri tej priči se zablisne, da ga zaščemč oči, zajedno pa trešči blizu njega v slamnato streho; kar pokadi se iz njč, hiša zagori, in plameni velikega požara švigajo proti nebu.
Takšne so prirodne moči, koristne, dokler jih človek kroti, uničevalne, ko besnč po neomejenih prirodnih potih! —
Ali bi ne smeli misliti, da je nekoč strela v starodavnih časih udarila v navedene vire kamenega olja v Mediji ter zažgala njih uhajajoče pline? Takd bi se še lože umelo, zakaj so Parzi častili dne ognje, ako so njih pradedje učakali kaj takega, da je prišel plamen z neba na zemljo in jim prižgal sveti večni ogenj.
Toda kaj je bilo treba čakati strele in nesreč, katere jo spremljajo; saj je ognja povsod dovolj na zemlji 1 Ne kaže se sicer očito, ker rahlo spi, dokler ga ne vzbudiš. Toliko pa, da ga oprostiš prirodnih spon, že se dvigne na svetlih svojih krilih proti nebu.
Kaj ne, kadar napneš in izprožiš samokres, da zdrsne kamen ob jeklo, kakd hitro se prikaže ogenj; iskre se razkropč, in na uho prileti pok. Recimo pa, da prijaha pri tej priči, ko ustreliš, jezdec,
čegar konj se splašf in pobegne, tedaj se ti zopet razodeva nov izvir ognja, katerega kuje pddkova. Tega pozna tudi pesem:
»In tfdri, üdri, klč>p, klop, klöp, Naprčj letčli so v kolöp, Da siipe ji zmanjktije In podkev iskre küjc.c
Temu ni baš predolgo, ko kmet še ni imel denašnjih vžigalic, nego si jc napravljal ogenj, siccr ne takd, da bi drgnil dva suha lesova, nego takd, da je kresal jekleno ognjilo ob kremen. Držal je kresilo nad trodom ali kresflno gobo; ko jc padla iskra s kresila na cunjo ali na gobo, vnela jo je toliko, da je podlaga zatlela. Kadar jc pa hotel zakuriti ali kaj prižgati, pritisnil je k tleči gobi nit, prevlečeno z žveplom, ali pa je zavil tlečo gobo v suho, dobro zmeto praprot, oziroma v suho seno ter je v m ah al ogenj, da je zagorela praprot s plamenom. Dasi je še v mojih mladih letih kmet vsaj v našem kraji večinoma ogenj kresal, vender bode ta dolgočasni način skoro pozabljen, ker so sedanje vžigalice zaradi svoje posebne pripravnosti tudi že po kmčtih večinoma izpodrinile staro navado.
Gospodinja, katera ogenj kreše, napravlja ga meh a niš ki m pdtem, dna pa, ki ga dela z vžigalicami, prevlečenimi z žveplom in fosforom, uporablja kemiški način, združen z mehaniško močjd.
Pri kresanji se odbijajo na ostrem kamenu drobtinice jekla takd silno, da se vnamejo ali pa razbelijo.
Kakor vkrešemo ogenj počasno, takd hitro ga napravimo, ako vržemo prvino kalij v vddo. Dokler se tc kovine nc prime rja, katera jo spoji z zračnim kisikom, kaže kalij veliko sorodnost do kisika. Da ga obvarujemo okisanja, hranimo ga v petroleji, kateri sploh nima kisika. Ako vzameš kosec čistega kalija iz petroleja in ga prerežeš, pokaže ti prerez svetlo svinčeno barvo. Ako vržeš ta kosec v vddo, ugledaš jako zanimljiv kemiški prikaz. Kalij namreč v vodi takd silno seže po kisiku, da se kar sesujejo tiste trohice vodč, katere se dotikajo kalija, in siccr takd živahno, da se od trohičnega stresa vname in s plamenom zagori vodik, pregnan iz vodč, in da sveti kaliju pri njega poroki s kisikom, s katerim se zdajci združita v kemiško spojino kali.
Kakor se prijatelja, katera se že nista videla Bog vč kakd dolgo, veselo objemata in poljubljata, da se jima ogreje srce, prav takd sc družijo prijazni samotni atomi tolikanj silno, da se pokaže ogenj.
Silne so in še ne do kraja spoznane prirodne moči med najmanjšimi, oččm nevidnimi deli (atomi) posamičnih tvarin; s takimi močmi se zbirajo, družijo ali pa odbijajo, kakor drug drugega marajo ali ne ter se zlagajo v nove trohice ali nova telesca, dočim se stare trohice razsipljcjo. Po takem preporodu se pojavi novo teld z novimi svojstvi, mi pa pravimo, da se to vrši po kemiški presnovi.
Tvarina, ki se dosti ogreje, razbeli se in pokaže ogenj; s plamenom pa gori le takrat, kadar se zajedno razvija goreč plin kakor gori navedeni vodik.
Malone povsod, obrni se kamorkoli, čaka te ogenj, sevčda skrit pod to ali dno stvarjd. Stopi k brusu, dobro poženi kold, pritisni nanje britev in brusi jo; tedaj vidiš, kakd se ti ognjene iskre prašč izpod britve na brusu.
Podvoz, ki se stresa na tekočem vozu in drgne ob pčsta, ogreva se kakor britev na brusu. Po močnem gibanji, stresanji in drgnjenji se torej dela gorkota in celd ogenj. Divji narödje, kateri še ne poznajo naših prikladnih naprav za ogenj, delajo ga takd, da drgnejo dva suha lesova.
V tvornicah, kjer gonijo parni stroji mnogo koles, prenaša se vrtenje in strojeva moč od kolesa do kolesa po jermenih, s katerimi so vzajemno zvezana vsa ta kolesa. Od svojega drgnjenja okolo osi in po prenašanji moči od osi do osi sc jermeni takd razgrejejo, da bi zgoreli, ako bi ne mazali osij z mastjd. Takd pa tekd jermeni glajc, ne drgnejo se in se tudi ne ogrevajo tolikanj, da bi se užgali.
Pogostoma se pripeti, da teče kold, na katerem ravno ne opravljajo nobenega dela, popolnoma prazno. Kar bi to kold utegnilo izvrševati dela, to grč sevčda v izgubo, ker teče prazno. Amerikanci in Angleži imajo zatd navado, da takim kolesom zlasti pozimi pri-prezajo železne ploče. Vrteče kold vrti s seboj pločo in jo drgne ob drugo, mirno stoječo pločo, primeroma takd, kakor se drgne malinski kamen ob kamen, ko se melje žito. Od tega drgnjenja se ogrevata železni ploči in dajeta od sebe gorkoto kakor zakurjena peč. Kjer imajo po delavnicah take priprave, tam jim ni treba kuriti pečij, zakaj kurijo jim gonilne strojne sile. Odveč je skoro pristavljati, da bi se železne ploče od samega drgnjenja utegnile razbeliti in pokazati ogenj.
Pri našem vzgledu se je prvi ogenj, kateri gori pod kotlom parnega stroja, izpremenil v gorko vodo in nje vroče sopare ter jih naudal z dnim notranjim trohičnim gibanjem, s katerim gonijo sopari kolesa. Na tekočih kolesih se rabi tedaj druga izprememba
prvega ognja v gibanje in delavsko moč. S to delavsko močjd pa ne utegneš samd opravljati dela, nego lahko jo izpreminjaš tudi v gor-koto in zopet v ogenj, kakor se je porodila iz ognja. Ta vzgled nam torej kaže, kakd se nekoliko prevaja in presnavlja mehaniška moč.
(Dalje prihodnjič.)
S Ptuja na Rogaško goro.
Spisal M. Cilenšek.
jerkoli potuješ po vzhodnem kosu slovenskega Stajerja, skoraj povsod ti šteje stopinje Rogaška gora. Kako bi tudi ne, saj je precej visoka, in kar je tudi velikega pomena, brez bližnjega soseda, ki bi zakrival nje ponosno glavo. Dasi je torej ni težko ugledati, ne spoznaš je vender kär meni nič tebi nič, zakaj Rogaška gora ima svoje muhe in je v tem oziru nekako podobna luni. Toda dočim se ta ravnä po času, izvolila si je naša gora kraj, da te premoti tem lože. Ker leži nje ds približno od vzhoda proti zapadu in ker nje obronki na jugu, zlasti pa na severu, odpadajo zeld strmo, kaže ti malone od vsake strani drugačno lice. Ptujskim poljancem je le nekoliko vzdignjena nad ostalim pohlevnim gričevjem haloškim in jim je obrnila široki svoj hrbet; jednako se ti predstavlja z juga, toda z globoko zarezo. Najkrasnejša je od južnega zapada, bodisi da se ji čudiš z Jezerc, visokega klanca med Šentjurjem ob južni železnici in Planino, ali z Rudnice, Böhorja *) ali druge znamenitejše višine. Tukaj se ti kaže z ostro stranjd in zatd je podobna velikanski piramidasti igli, ki je videti tem lepša, čim Čistejši je zrak, in to najbolj zatd, ker je takd osamela in nje ozadje popolnoma prosto. Od vzhoda ni takd veličastna, ker se na to stran razprostirajo precejšnji vrhovi Haloških goric, s katerimi je v zvezi, in zatd, ker ima tukaj nekakšen nos, Rčscnik imenovan. Iz vsega tega se vidi, da mora biti z gorč na vse vetrove lep razgled, ki vabi potnika močneje nego marsikateri višji vrh, da si z nje ogleda krasno okolico. Ta velevažna posebnost in Slatina z mnogobrojnimi tujci sta provzročili, da so nadelali na gdro lep pot in postavili tik vrha hišico, kjer moreš za silo prenočiti. —
Starodavno mesto Ptuj veže z Bregom dolg lesen most, pod katerim drevi mogočna Drava svoje valove in ga malone vsako leto
») Ob Savi.
tako poškoduje, da je treba dragih poprav, ki se navadno vršč pozimi o nizki vodi. Cčzenj moraš, in skoro si na pravem poti. Ali prekoračiti ti je še drug, takisto lesen most, kateri se pa v dolgosti ne more meriti s prejšnjim; tudi vse drugo te uveri, da se mu ni boriti z valovi. In kakd tudi! Postavljen je nad pohlevnim potokom, Stu-denčnico, ki nikdar ne razgraja, nikdar ne doscza mostnic. Samd o prav veliki povddnji udari Drava vanj in seza daleč proti njega izviru. Pod mostom in niže pod njim je Studenčnica precej globoka, in sicer zatd, ker je nad mälinom zaježena. Ta voda ima svoja posebna svoj-stva, katerih je treba na kratko omeniti.
Nabira se iz mnogoštevilnih studencev, izvirajočih pod cesto v prodnati zemlji, teče prav počasi malone vzporedno z Dravo in je tudi pozimi topla ter brez ledu. Celd najhujši mraz je ne pokrije s trdno odejo, in takd je mogoče, da vidiš tudi v hudi zimi nekaj povodnih ptic, katere se prav pridno potapljajo in iščejo hrane.
Predno kreneš na jug, opaziš za hišami nekoliko vzdignjeno, inače pa jako ravno zemljo, ki stopa nekoliko više čez cesto in seza do Studenčnice. Blizu Hajdinc moraš prekoračiti še dvakrat takšen prag, predno dospeš na popolnoma ravno polje. To so nizke stopinje (odstavki terase), ki so tukaj v ozki zvezi s tekočo vodo in nam govorč prav jasno, da je Drava v mnogobrojnih vekih večkrat izpremenila svojo strugo in polagoma zasula velikansko kotlino ter nanesla mnogovrstnega drobiža počenši na zapadu. Pod zadnjim (najnižjim) pragom je zemlja po nekod močvirna in prehaja proti Dravi marsikje v naplavine denašnjih dnij; tukaj se loči minulost od sedanjosti. Da jc Ptujsko polje nasula tekoča voda, potrjujejo nam tla sama, ako bi se tudi ne ozirali na omenjene stopinje. Kakšna pa so njegova tla ? Blizu Pohorja so dobra, rodovita in tu pa tam močvirna, ker imajo v spodnjih plastčh dosti ilovice, katera brani vlagi v globočino. Drugje so večinoma prodnata in peščena, dasi ni tajiti, da so po nekod pomešana z dobro prstjd, torej pripravna za vsako seme. Prod in pesek sta pa nastala od grušča, ki tvori po planinah in visokih gorah tiste velikanske premične groblje, ki ti zaradi ravno omenjenega svojstva in zaradi robatih in ostrih posameznih drobcev mnogokrat ustavljajo nadaljno hojo in te pretč zvrtoglaviti v prepad. Voda je dobila te kosove v svojo oblast, tirala jih v nižavo in jih na tem dolgem potovanji obrusila in zgladila takd, da sedaj ni poznati nobenega robu na njih. Takšno površje je nerodovito, ker prepušča vlago v nižje plasti, samo pa ostaja suho. Vender moramo priznati, da mora biti v globočini neka plast, katera zadržuje vodo in jo počasi preceja ter
vodi do najnižjega praga blizu Drave, kjer se razliva po najmlajšem oddelku potopnin. Šc več! Tudi kakovost teh potopnin je vredna pogleda. Na prvi hip se prepričaš, da tč hribine niso domä v apnenih gorah, ampak tam nekje v pragorah, s katerih jih je voda polagoma nanosila.
Tvoji radovednosti šc menda nismo ustregli popolnoma; zakaj z lica ti beremo neko vprašanje, kateremu pa ni včšč nobeden zemljan. Včdi, dragi čitatclj, da v zemeljskih plastčh ni letnic, ki bi nas poučevale o dobi svoji. Toda nekoliko te utegnemo potolažiti, ako ti povemo td-le: Od prvega praga dalje proti zapadu jc držala za Rimljanov ccsta, ki jc vezala Panonijo ž njih domovino. Dandanes je sevčda povsod zakrita, vender jasno dokazuje, da se površje od tistih časov ni izpremenilo mnogo, sdsebno pa da je ostalo neprestano suho. V zadnji prazgodovinski dobi, ko je bilo nasuto ozemlje pod najnižjim pragom, imela je Drava blizu Ptuja drugo mčr. Blizu denašnjega mostu je zavila na izhod in tekla v dolgem ovinku po sedanjem spodnjem (vzhodnem) polji takd, da se je Grajena tik denašnjega mesta in Rogoznica ondu izlivala vänjo, kjer so postavili pozneje väs jednakega imena. Tukaj in dalje proti Brstju in Spuhli je rob (prag) jako visok in se spušča polagoma do žive struge. Desno in levo obrežje je večinoma vlažno in po nekod celd močvirno.
Dovolj o tem! Krepko zastavi potni les in poglej na jug. Ondu se razprostirajo Haloške gorice s svojim očdkom, Rogaško gord; tja si namenjen. Cesta je sicer trda in prašna, toda vajeni nogi ne dela to nobenih težav, nego ccld pomilovalno se oziraš časih po razva-jenci, ki čepi v kočiji in toži, kakd ga boli ves život, ko je dospel do konca in kraja. Ne rekli bi pa, da ti prija prašna megla, ki se vzdiguje za njega vozom; to res ni šala, zlasti ako se ponavlja mnogokrat. Na desni in levi sträni stojč hiše in hišice, toda ti se ne meniš mnogo zänjc, saj je to vsakdanji prikaz, znan tembolj, čim več svetä si že spravil pod nogo. Rad se pa oziraš v daljo, od koder te pozdravljajo prijatelji in znanci v prvih solnčnih žarkih. Veseli spomini ti rojč po glavi, in toliko da opaziš med drevjem graščini podobno poslopje. To ti je Turniš z zeld razprostranim poljem in nič menj razsežnimi, toda precčj vlažnimi travniki.
Pod cesto vidiš precejšen ribnik, obkoljen z drevjem in trstiko. To sevčda ni nič posebnega, saj že včmo, da je tod zemlja prenapolnjena z vlago, kakor skoraj povsod pod zadnjim pragom. Ribnik te torej ne more zanimati, in kakd bi te, saj si videl drugje že lepših in večjih, in tudi njega prebivalci ti niso tuji. Pametni gospodar po-
rabi zemljo, kakor jo more; tudi ribištvo bi donašalo dobrih obrestij, ako bi bilo povsod razuma dovolj. Ker pa tekočina vedno vre iz zemlje in na površji le počasi izhlapeva, morala bi narastati više in više. To so zabranili s tem, da so naredili odtok, stružico, ki zajemlje toliko vode, kolikor je privrvra v istem trenutku na dan. Ta stružica je v v gorenjem delu precčj nagnjena, s prodom in kamenjem nasuta in na koncčh zamrežena. Tudi iz nje dnk se dvigajo po nekod valčki in razburkavajo vodo še bolj nego kamenje, po katerem se ubija, in strmec, ki ji pospešuje korake. Ne rekli bi, da te neznatna stružica ne utegne zanimati po svojih imenitnih prebivalcih, kakeršnih ne najdeš daleč na okolo. Tukaj, takd daleč od gorovja, živč »pleme-nitniki« ribjega rodu, živč lepe postrvi, o katerih si ljudstvo domišlja, da prihajajo po podzemeljskih tokih iz pohorskih voda. Treba ni zatrjevati, da je to zgolj domišljija; ribam ugaja voda, in konec besed. Ali to je vender res, da postrvi ne morejo živeti v vsaki vodi, in nekako čudno je, da se nahajajo ravno tu. O tem pozneje.
Postrvi so med ribami pravi »kameleoni«, zakaj njih barva je takd nestanovita, da se dostikrat tudi strokovnjak opeče. Časih je njih črnikasto - pegasti hrbet olivast, njih boki so zelenkasto - rmeni, z rdečimi pikami in zlato-rmenim leskom, trebuh je belkasto-siv, trebušne plavuti so zlato-rmene, hrbtna pa je jasno obrobljena in posuta s pičicami; Časih je vsa žival temna, malokdaj popolnoma črna. Dostikrat najdeš ribo s Črnimi, rdečimi in belimi pikami, in tudi obroček okolo očesa izpreminja svojo podobo in barvo; časih prevladuje rmena, časih rdečkasta ali belkasta. V obče je hrbet temen, boka sta jasnejša in pikčasta, trebuh pa je najjasnejši. Čim čistejša je voda, tem jasnejša je barva. Tu pa tam živč malone popolnoma brezbarvne postrvi, drugje rjave in celd vijolične z bakrenim leskom. Iz kratka: njih barva te lahko pripravi v največjo zadrego. Trebušne in prsne plavuti so precej široke in lepo zaokrožene; repna pa izpreminja svojo podobo s starostjo: pri mladih ribicah je globoko izrezana, pri starejših navpik prisekana in pri starih celd nekoliko navzven zaokrožena. Samci imajo po navadi večjo glavo in mnogo močnih zdb; tudi spodnja čeljust se jim v starosti nekako privzdigne. V majhnih, naglotekočih potokih, kjer ima postrv malo vode, dolga je komaj kakih 35 cm, toda v jezerih in ribnikih, zlasti ako ima dovolj hrane, nad 60 cm in je potem tudi primerno težka. No, časih se najdejo še večje, vender malokdaj.
Voda, v kateri živi postrv, mora se odlikovati po posebnih svoj-stvih. Biti mora čista, tekoča in imeti mora mnogo kisika. Nahajamo jo zatd povsod v gorskih potokih, rekah in takih jezerih, skozi katera
teče kakova voda, ali iz katerih dna izvirajo močni studenci, zakaj v vsakem slučaji se voda vedno obnavlja in se dotika zraka, katerega se navzame, kolikor je sploh mogoče. Sedaj ti je jasno, da more postrv živeti tudi v omenjenem odtoku našega ribnika!
Postrv je jako živahna in nemirna žival, hitra kakor nobena sladkovodna riba; morebiti ji jc kos kaka bližnja sorodnica. Bržkone jo bode treba prištevati ponočnim ribam, zakaj vsa opazovanja se strinjajo v tem, da se ji vrne vsa živahnost in ugibčnost šele proti večeru in da plava navadno samd ponoči za hrano. Podnevi se rada skriva pod izjedenim obrežjem, pod pripravnim kamenjem in sploh v zatišjih, kakeršnih je v vodi mnogo. Ako je pa v nje okraji vse mirno, vidiš jo tudi podnevi, kakd stoji v prosti vodi delj časa na istem mestu, kakor bi bila pribita. To je vender samd na videz, res pa giblje plavuti vsaj toliko, kolikor je treba, da je voda ne zanese. Z glavo je vedno obrnjena proti vodi. Kadar se ji zdi, šine kakor strela in se zopet ustavi ali pa se zapraši v skrivišče. Vselej vč ubrati tudi v najplitvejši vodici najboljši pot, in takd je mogoče, da pride dalje tudi ondu, kjer bi obtičala vsaka druga riba. Kadar hoče priti s kleččta v nižji tolmunec, prepusti se valčkom, da jo tirajo nizdolu, ali pa sprhne na vso moč po vodi. Dokler stoji mirno, pazno pregleduje vodo pred seboj in poleg sebe ter zrak nad njo. Opazi li žuželko, bodisi veliko ali majhno, ostane mirna, dokler se ji krilatec primerno ne približa. Sedaj pa udari z repno plavutjo krepko po vodi in se zakadi za živalico, in sicer kakor ravno prilika nanese, sedaj neznano silno po vodi, sedaj zopet se vzdigne iznad nje in hlastne po žrtvi. V mladosti lovi najrajši žužke, črve, polže, ribje ikre in ribice, pozneje pa ji ne zadošča takšen drobiž, in mali krvnik se jc izpre-vrgel v požeruha, s katerim se niti ščuka ne more meriti. Od te dobe je ni varna nobena žival, ako jo le more usmrtiti; dogaja se celd, da pohrusta rodno svojo zalego.
Postrvi se začnd drestiti približno sredi meseca vinotoka in polagajo svoje ikre časih do meseca grudna. Mnogo jih pa ostane brez zaroda. Take so krajšega telesa, ožjih plavutij in ožjega gobca, ki je razklan samd do očij; glava jim je majhna in ni s tršatim telesom v nobenem pravem razmerji, ker so jim čeljustne kosti kakor tudi oči nekamo zaostale v rasti. Za drestitve gredd postrvi rade v plitvo vodo, s kamenci posuto, ali pa se skrijejo za večje kamenje, kjer je struga hitrejša. Samica izdolbe z repno plavutjo globelico, izpusti vanjo ikre in jih oplojene nekoliko zaspe ter prepusti materi prirodi. Nikdar se ne iz-nebi vseh iker zajedno, ampak večkrat ponavlja začeto delo, in sicer
navadno ponoči, kadar sveti luna. Za kakih Šest mesecev izlezejo iz iker mladiči, kateri ostanejo iz prva v družbi, dokler jim ne odpade mehurček, ki jih je hranil za nežne mladosti. Sedaj lovč drobne povodne živalice; polagoma jim rase srčnost in nenasitna požrešnost, zatd se sčasoma razkropč in podavijo vse, kar ni močnejše od njih.
Postrv ima mnogo sovražnikov. Lepo število jajec pojedd ribe, živeče blizu dna, zlasti menki; tudi nekatere ptice so jim velike prijateljice. Pozneje, ko so se izmotale iz lupine, strežejo jim po življenji vse ujedne ribe, sösebno starejše postrvi, potem povodne rovke in krtl'ce. Kar ostane tem, to je vedno v smrtni nevarnosti, pretčči po vidri in človeku. Vidra ni samo prekanjena tatica, ampak vč tudi razločevati mesd od mesä in seza vedno le po najboljši pečenki. Zatd sc ne smemo čuditi, da se postrvi ne mnoŽč takd, kakor bi bilo človeku po volji. To je bilo vzrok, da v novejšem času te žlahtne ribe gojč po nekaterih krajih v posebnih pripravah, iz katerih jih potem prestavljajo v reke in potoke.
O umetnem ribarstvu bi ti povedali lahko marsikaj zanimljivega, toda pokazati ti moramo še dne-le travnike za ribnikom. Kakor te spominjajo lepe postrvi čistih, mrzlih in glasno žuborečih gorskih potokov, prav takd se zamakneš o pogledu bele čemerike v planinski raj, kjer te ta čvrsta rastlina od ržčnega cvčta do včlikega srpana pozdravlja s svojim lepim, belim cvetjem po vlažnih ondotnih pašnikih in travnikih. Omenjeno zčlišče seza tu in tam daleč v gorske dolinicc, in po nekod ji ugajajo tudi močvirne nižave. Tukaj se je nekoliko izpremenila, zlasti listi so navadno manjši, in cvetovi vlečejo na zelen-kasto-belo.
Bela čemenka stoji na kratki, prisekani, toda debeli in močni koreniki, katera je zunaj črno-rjava, znotraj pa bela. Razvejena ni, pač pa ima po sebi neke obročke ali vsaj nepravilne robove in poganja na görenjem konci debela, mesnata vlakna.
Na koreniki stoji' 45— 110 cm visoko okroglo, jednovito steblo, katero je do malega pokrito s cevastimi nožnicami velikih listov. Ti so podolgasti ali jajčasto-suličasti in celorobi ter sedč premenjema na dolgih nožnicah. Po njih teko debele, mestoma privzdignjene, mestoma vglobljene žile. Görenji listi so manjši, ožji in malone brez nožnice. Na görenji sträni so goli, na spodnji nekoliko vlakavi.
Konec stebla stoji' mogočno, 30—45 cm dolgo latasto razcvetje. Pod vsako vejo sedi večji krovni list, manjši pa podpirajo posamezne cvetove. Cvet je zvezdasto razprostrt in razdeljen na šest podolgastih,
') Menfek, (Loia vulgaris, Prüsche).
rmenkasto-belih, spodaj zelenkastih lističev. Rmenih prašnikov je 6; krajši so od oboda. Plodnice so tri; ob dnu se drži druga druge. Razvijajo se v mešičke, napolnjene s podolgastim semenjem.
Ta rastlina je v vseh svojih delih nekako ostra; zlasti presna korenika diši zoperno in je grenkega in žgočega ukusa. Posušeno zelišče izgubi omenjena svojstva malone popolnoma. Pride li prah s korenike na nosno sluznico, draži jo takd, da silno kihaš. Kakor so dokazala mnogoštevilna opazovanja, prištevati se mora bela čemerika, zlasti nje korenika, najmočnejšim ostrim strupom, ki ne vplivajo samd na človeka, temveč tudi na razne živali. Marsikaj so namreč poskušali ž njo in neovržno spoznali, da ne škoduje samd v želodci, ampak tudi kot prah v tekočini razmočen; takisto je strupen sveži sok iz korenike, kadar pride v rano ali kadar se brizgne v žilo. Smrt v takih slučajih ni nič nenavadnega. Ako s čemeričino obaro umivaš kakovo žival, n. pr. psa, mačko, jame bljuvati, da je kaj. Vsakokratni nasledki ostrupitve s to rastlino so silni: po nekoliko krvavi iztrebki z neznosnimi bolečinami v želodci in drobu; nekako trga in grize te v trebušji in obistih, jezik odreveni i. t. d. Poleg tega te na vso moč davi in sili na bljuvanje, pridruži se še marsikatero zlo na živcih, kakor omotica, švčpava hoja, nezavest, omcdlčvica, krči in trganje po udih, blaznost, velika onemoglost, težave, mrzel pot in mraz po udih, nepravilen trip srčnih Žil in drgetanje po vsem životu, dokler ne nastopi smrt, nasledek mrtvoudnosti. Domači živini je to zčlišče takisto škodljivo. Goveda sicer za prve pomladi popasd liste, dobč pa drisko in jih zatd potem opustč. Tudi svinjam, ki lahko marsikaj požrd brez škode, škoduje to zčlišče.
Ne pustimo te dalje, predno ti nismo pokazali prijaznejšega obraza in zakrili bojazni, ki ti je odsevala z lica pri resnobnem prejšnjem pogovoru. Evo ti, naglčj se najlepše naše cvetke, prekrasne hčere divnega planinskega sveti, ki rajskolepa ponižno drži zalo svojo glavico na viš, jednaka zvezdam, katere ti svetijo z jasnega nebä 1 Tukaj se ti ni bati ničesar, te cvctice je säma nedolžnost. Nje živo okd v najkrasnejši temnomodri barvi te takoj uveri, da je rastlina visokega rodü in da ji prija navadno le Čisti, mrzlejši zrak po višavah. Ali ponižna, kakor je, stopi Časih tudi v nižave, da razveseljuje svoje častilce. Imena ni posebno imenitnega, in tudi gospodar je ne vidi rad na svojem travniku, ker bi na nje prostoru lahko raslo kaj trave. To ti je mehurni svišč ali svedrec z nitasto korenino, na tanjšem konci razvejeno na drobna vlakenca.
Njega trdno in togo, naravnost na viš kipeče steblo je kakih 15 cm visoko, čveterorobo in jednovito ali pa vsaj proti vrhu vejnato. Veje so kratke in nosijo navadno posamezne cvetove.
Pritličini listi so jajčasti, topi, premreženi s 5 žilicami in postavljeni takd gosto, da narejajo rožico. Stebelni so nekoliko manjši, nasprotni, ob dnu zrasli in tu drobno nazobčani; reclja nimajo nobenega, paroma so razmaknjeni in podolgasti.
Jednakomerno peterokrpa čašica je podolgasto-jajčasta cev, po robčh je perutkasta, med njimi bledozelena, spredi pa je razcepljena na pet zvezdasto razprostrtih jajčastih krpic. Vrat je razklan na dve ledvičasti brazdi.
Prijatelju prirode ni pretežka nobena stopinja, da pride o poletji do prelepe cvetke. Ako jo pa ima v nižavi, rad se ji hodi čudit, kadar le utegne.	(Dalje prihodnjič.)
jutranja zora na oblačkih nebeških! Lahko zakrivljenemu nosku bi rad verjel, da so Rimljani nekdaj ustanovili pristanišče Rože! In otroška ta usta, milejša so od iztočnih rož! Srečen, kdor . . .«
»Za Bdga, Rihard, mdlči vender! Pojdiva rajši k nji, da nama povč, kje je pot na zapadno stran polotokovo.«
»Oj, ti preprosti človek,« huduje se prvi, »tolika lepota ti ne gane srca!«
»Kakd li, Rihard; ravno jaz jo uživam z vsem čustvom; ali pripovedovati ne morem, kar umeje samd čuteči duh!«
»Glej ga učitelja! Treba ni, da me takd zavračaš!« reče Rihard. »Pojdiva torej k dekletu in vprašajva jo, dasi bi rajši sedčl tukaj in
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo Kaš. VIII. Biser roški. I.
do skrajnega dnč užival ta prizor. Toda žrtvovati se moram, zakaj sam se ne moreš pomeniti ž njo.«
»Žal 1 Sedaj šele vidim, da se moram priučiti temu jeziku!« reče dni, vitko rasel mladenič.
Rihard, prava umetniška osebnost, iskrih očij in smehljajočih ust, pogleda ga osupel in se čudno nasmehne.
»Ta divjaški jezik!«
»Zveni prav prijetno,« ustavi ga Hugon. »Jako mi je žal, da nisem tega včdel že prej. Toda kaj le vidi deklč na mdrji?*
Postaneta za mirtami in se ozirata po pristanišči. Ladjica se bliža bregu, in v nji nekdo pozdravlja z rokd.
Ko je že blizu brega, vzklikne deklč: »Pozdravljen, Marino!« Dasi skoči ondu mlad, čvrst junak na noge in miga z rokd. naj ostane, vender steče dčklica proti väsi, in tudi ladjica krene tja.
Ko šine mladenka mimo prijateljev, katera ugleda šele sedaj, oblije jo rdečica. Toliko da jo Rihard pozdravi — utekla je že.
Potujoča umetnika prehodita na dobro srečo polotokovo severno stran in zavijeta proti bregu.
Brezmejno mdrje se širi pred njima; čarobno izpreminjajo valovi svojo barvo, šumeči okolo brcžnih pečin.
Na zapadu se utaplja zlato-rdečc solnce v mdrje. Svetla proga se vzpenja po valovji od brega do tonečega solnca, in ko je že utonilo, razletujejo se svctlobeli žarki po zapadnem nebu.
Vrneta se proti selu, kjer sta se ustavila za nekoliko dnij, da bi narisala najlepše morske pokrajine.
Rihard sicer spotoma vedno govori po živi svoji navadi, toda Hugon mu ne odgovarja; po glavi mu roji spomin na dno dekle med mirtami.
Pred prvo hišico na morski strdni vidita dno mladenko iz mir-tovega loga, pogovarjajočo se z mladim trgovcem, katerega sta uzrla v ladji.
V selu čujeta, da je Marino Bondin zaročenec ljubeznive Ev-doksije, katero povprek zovejo »biser roški«. Imovit je sicer, toda prav takd zapravljiv in malopriden; vedno streže le po veselicah, srca je nestanovitega, in takd čujeta še mnogo lepih svojstev, katera ženstvo rado pripenja sliki kateregakoli snubača sosedinega. Saj tudi roditeljem ni po volji, ali deklč ga hoče imeti, in ne morejo se ji upirati.
Ves večer premišlja Hugon o Kvdoksiji. Vedno mu je pred očmi, in ne more se ubraniti pikremu čustvu, da jc toli mlada že nevesta.
Nastopnega dnč se seznanita prijatelja naša s starim Nikeforom Vladičem, očetom Evdoksijinim.
Italijanski se Hugon za silo razgovarja ž njim, in prijazni starec, umirovljen ladjevodja, povabi ju k sebi, da si ogledata njega bogate zbirke, katere je donesel iz morskih pokräjin vsega sveta.
Jako uljudno ju vzprejme Evdoksija, saj mora sosebno častiti očetove goste.
Hugon se danes ne zanimlje mnogo za tuje orožje in druge inozemske stvari; njega okd se vedno ozira po ugibčni deklici, ki na materino zapdved pripravlja sadje, slaščice in žarečega vina.
Toliko živeje se razgovarja Rihard s starim mornarjem in ga po vprašanjih in pristojnih ugovorih sili, da pripoveduje o potovanjih svojih.
Ko sedč pri mizi, nikakor ne umolkne stari Vladič, nego čimdalje živeje jima opisuje nekdanje svoje dogodke.
Takd jim hitro mine čas. Zaslužni kapetan se je vselej rad pogovarjal s potniki, zatorej prosi tudi danes, naj blagovolita mlada »Evropca« le često prihajati v njega hišo, kjer ju bodo vselej radostno vzprejeli. Sdsebno Rihard se mu je prikupil, Hugon pa je bolj ugajal ženama.
Umeje sc, da prijatelja nista zamudila prilike zahajati k rodbini Vladičcvi, in sicer tembolj nc, ker je Kvdoksijin žčnin po trgovini odpotoval v včliko mesto, kar je Rihard na pol nagajivo povedal prijatelju svojemu.
»Hvala Bogu, da se z Evdoksijo lahko razgovarjam tudi francoski,« reče nekega dnč Hugon, ko se bližata hiši Vladičcvi.
»Hugon, menda včš, da je nevesta?« odgovori tovariš resno. »Ne nddejem se, da se ji hočeš vtihotapiti v srce?«
»Ne bdj se; proučujem samd nje čarobno lice in stvarjam v mislih sliko, kateri bode ona glavna oseba.«
Rihard mu ne oporeka. Samd na tihem mrmra Iioracijevo: »Sunt quos auriculo pulverem Olympicum collcgisse juvat . . .« in »Vsakogar veseli svoje . . .«
»Kaj mčniš?« vpraša ga Hugon.
»Samd to, daje vsaki sliki treba glavne osebe, ničesar drugega,« odvrne mu dni; saj je videl in včdel, da jc v prijateljevih mislih Evdoksija že davno glavna oseba! . . .
Istega večera se izprehajata z VladiČevo rodbino in nje znanci na morskem bregu. Rihard se je prijel starega Nikcfora Vladiča, Hugon pa je slučajno vodil Evdoksijo. Razkazovali so domačini tujcema sosedne griče in gorč, pristanišča in vasi.
Na vzvišenem prostoru postojč. Ves širi zaliv zunanjih Bok leži pod njih pogledi.
»Vso drugačno sem si mislil južno Dalmacijo,« vzklikne Hugon, »zlasti Boke. O teh resnično čarobnih krajih niti sanjal nisem!«
»Videli bodete še mnogo lepega«, reče dčklica živo, vesela, da tujega gospoda toliko zanimlje nje rojstveni kraj.
»In ako mi vi vse razlagate, bode mi stokrat mileje,« pritrdi Hugon z jasnim pogledom.
Natd stopata za družbo na severno stran. Med mirtami in visokim grmovjem južnega raja, ki ravno cvete kar najlepše, vodi ju pot.
Prav ko solnce zahaja, stoji družba na severnem kraji Luštice. Ondu gledajo blesteči prizor zahajajočega solnca in sc potem vrnejo k beli kapelici vrhu hriba, kjer se najlepše vidi po vsi okolici — globoko v zaliv tivatski, za katerim se dvigajo v sivi dalji pleše glave orjaškega Lovčena, velikana črnogorskega. V mräku se prostira pred njimi obrežje ercegnovsko, in tema krije luko in polotok. Iz dalje oznanja glasen zvon večerni mir. Vrhovi skalnatih gora se žarč v rmeni svetlobi; očrti vršnih ostrin se plamtčč rišejo v temnomodri nebesni svod; niže in niže se spušča bliščeči zavoj. Jasno se svetijo mogočne pečevite stene, ki ločijo zeleno obrežje od kamenitega svetli. V zlatem odsevu se dviga starodavni razrušeni grad nad mestom; celd pozidje morske trdnjave vztli od čarobnega ognja. Kakor jasni rubini plamtč dolge vrste visokih oken na nasprotnih hišah, in ves ta divni prizor se zrcali v morski gladini.
Molčč stojita Evdoksija in Hugon drug pri drugem; kakor presenečena gledata gore, dokler se žar ne umakne za vrhove, kjer se stopi v bledo-sivem mräku.
Na temnem nebu se užigajo zvezde in odsevajo iz mdrja. Po širem pristanišči pojema zvonjenje, in mirna tišina ju obkroža. V srcih pa jima še zveni zvon blagega večera in v prsih jima še vedno plameni krasota razsvetljenih gora.
»Kakd lepd je bilo to!« izpregovori Hugon.
»Res, lepd, ali dobrega ne pomeni,« odgovori deklica zamolklo.
»Nama vender ne more pomeniti drugega nego dobro?« reče on iskreno.
Deklč ga pogleda vprašaje . . . Vidi se ji, da hoče nekaj reči, ali oče Nikefor jo pokliče, da je čas iti domdv.
Rihard je bil vesel in dobre volje, toda Hugon je molčal.
Ko dospd do vasi, iz težka najde besed za slovd. Kvdoksiji šc pošepne: »Vender niste jezni näme? Smem li zopet priti k vam?«
Kratko mu odvrne: »Gospoda sta nam vselej dobro došla.«
Priznanje ni bilo, niti vabilo, in to ga je vznemirilo.
»Kaj ne, ta prizor žarečih gora je bil krasen U reče mu spotoma Rihard. »Ali se ti ni globoko vtisnil v srce?«
»Tega prikaza ne pozabim nikdar!« odgovori Ilugon in pristavi nekoliko tiše: »Vsa moja čustva je objela! Izgubljen sem!«
Prijatelj morda ni čul teh besed, ali pa se je le delal takd, da bi zvčdel kaj več. Toda Hugon molči, in tedaj gresta tiha v svoje stanovanje. —
To noč Hugon ni našel pokoja; nemirne sanje so ga mučile. Drugo jutro stopi bled k prijatelju.
Prav dobro vidi le-td trpeči izraz na njega obličji in ga hitro pogleda. Potem reče mirno in premišljeno:
,Dragi Hugon, posloviti se morava; najin čas je pošell«
Oni se strese; vender se ohrabri in odgovori, da je tudi njemu po volji, ako odideta. In tedaj odločita za odhod drugi dan, ko se parobrod iz Kotora ustavi pred Ercegnovim.
Zadnje popdldne prebijeta v družbi omiljenih znancev. Ko Evdo-ksija Čuje, da odideta, obledi, toda skoro se uda. Bila je ljubezniva in prijazna, šalila se je z Rihardom in resno govorila z njega prijateljem. Ko se poslavljata, obetajo vsi, da se pridejo poslovit na prod.
Jasno jutro je, ko stopata Hugon in Evdoksija prva proti pristanišču. Govorita sicer o marsičem; toda z nežnim ženskim čustvom umeje dčklica govoriti takd, da mu ni možno reči kaj presrčnejšega.
Potrt stopi Rihard k Evdoksiji in reče: »Mila Evdoksija, ohranite nama prijazen spomin, dokler se ne vrneval«
Tedaj že pristopi čolnar in ju povabi, naj stopita v čoln.
Na produ mahajo z robci. Srepd gleda Hugon na breg.
Sedaj se izgubč ostali znanci za hišami, in tožno se ozira Hugon proti mestu.
»Z Bogom, z Bogom, sladki sčn!« reče Rihard na tihem; toda prijatelj ga umeje, in hud pogled ga plača za porogljive besede.
Ko pluje uro pozneje parobrod mimo pristanišča roškega, stoji med mirtami, kjer sta jo prijatelja prvič ugledala, Evdoksija in maha z belim robcem v zadnji pozdrav.
Z ladje ji odzdravljata prijatelja.
II.
Minilo je nekoliko mesecev.
Za poletje je bila odločena Evdoksijina poroka.
Zvčdel je Marino marsikaj, kakd uljudno se je vedla njega nevesta proti tujcema, in vzbudilo se mu je nekovo grko čustvo, dasi ljubosumnosti ni imel pravega vzroka. Toda gledal je nevesto nekako nejeverno in zahteval, da se določi dan poroke.
Ali odurno, strogo vedenje njegovo, toli različno od vedenja dnih tujcev, strašilo je dčklico, in odlagala je odloko od dnč do dnč, od tedna do tedna, pri Čemer so jo radi podpirali roditelji.
»Pomlad je minila, in .še ne včm, kdaj hočeš stopiti pred oltar,« deje nekega dnč Marino. »Toda dobro včm, zakaj se braniš. Oni tujcc ti roji po glavi. Ali ni takd? Povčj!«
»Hugon, misliš: Kakor brat mi je drag!« odgovorila mu je mirno, saj sdma ni včdela, da ji je mnogo mnogo dražji . . .
»Prepričaj me in privoli, da se skoro poročiva.«
»Počakaj še, Marino, potrpi do jeseni!«
Razvnct se obrne Marino in odide na prod . . .
Hugon je dopisoval pogostoma.
V	nekem listu je govoril o hrepenenji — o ljubezni svoji in prosil Evdoksijo, naj mu odpiše, ali jo smč priti pozdravit, nevesto svojo. Zakaj takd ne more živeti dalje; želi si odločnega odgovora.
Od neizmerne boli se je takrat sklonila Evdoksija. Največja sreča, združitev ž njim, bila je takd blizu, bila jc v nje moči, in vender še misliti ni smela nanjo!
Odgovorila mu je preprosto, da ji bije srce zanj kakor za milega brata, toda — Marinu je dala besedo, kateri se nc more izneveriti. Z lažjd na ustnih da ne more stopiti pred oltar. Naj se je prijazno spominja, naj bode prav srečen daleč od nje.
Odbijala mu je torej prošnjo; ali poznala sc je vsaki besedi notranja bolest, da se mora odpovedati njemu, in to je provzročilo, da jc sklenil Hugon odpotovati na jug, kjer se mu morda posreči . . . niti domisliti si ni mogel, kaj; gledal je samd, da kar najhitreje dospe na morje in v daljni kraj.
V	tem je Marino privolil, dasi ni mogel prikrivati ljutosti svoje, da se poroka preloži na pozno jesen.
Evdoksija je bila sicer odločena, da mu poda roko, toda želela je kolikor moči odložiti dni čas; marsikaj je čula sedaj o žčninovem
življenji, kar ji ni prijalo. On sam se je delal vedno radostnega in je dostikrat prihajal na polotok, kjer je našel nekega dnč — nepričakovanega tujca. Hotel se je pokazati izobraženega moža, zatd ga je uljudno pozdravil. Bil je tolikanj dobre volje, da si je dčklica vesela oddehnila, zakaj bala se je že nepriličnosti.
Na videz prijateljski se poslovi prvi večer.
Ko pride Marino pozno zvečer v mesto, napoti se v gorske ulice, držeče proti gdrenji trdnjavi, stopi v nizko hišico in vpraša, ali jc Mijat domä.
Medel, visok mož prežečih očij mu stopi naproti: »Kdo je?«
»Jaz, dragi Mijat. Rad bi govoril s tabo. Ali si sam?«
»Aha! Gospod, stopite v sobo; ondu naju ne čuje nikdo.«
Marino gre za njim v slabo razsvetljeno, zatohlo sobo. Ondu sčde na razdrapan stolič, potegne steklenico iz žepa in jo podä önemu.
Ko jo Mijat vedno iz nova nastavlja na usta in srka žgočo tekočino, razlaga mu Marino svoje namere in mimogredč tudi njih vzroke, pri čemer dni časih prikima, nateza in gubanči obrvi, češ, da je s tem zadovoljen, z dnini pa ne.
»In dvajset zlatov mi daste?« vpraša napdsled.
»Dvajset težkih zlatov, ako dobro zvršiš svojo nalogo; toda skoro mora biti!«
»Zadovoljni bodete. Imam tam na dni strani —« rekši pokaže proti zapadu — »prijateljev, ki mi radi pomorejo; ali temu treba časa in novcev!«
»Novcev dobodeš, kolikor treba, ali časa mi ne trati,« reče Marino.
»Stalo bode dosti. To je izvrsten izum. Videl sem nekdaj jednako stvar. Lahko jo priredim, kjerkoli hočete; o določenem času zdrsne vzmčt, poči, in največje ladje se razpršč v zrak! Toda za vaš namen potrebujemo majhne stvari; ne mnogo hrupa, in samd sprednji del ladjin, pravite? — To bode težko delo! Koliko mi naštejete na rdko?«
»Za sedaj sto goldinarjev,« reče Marino in odšteje denar na mizo.
»Tedaj mislite resno?« reče dni, in okd se mu zaiskri. »Ali stvar je draga, jako draga, in dodati morate še toliko. Treba mi jih je tudi za pot. Odriniti moram v Bari na Laško in odtod moram dolgo potovati po kopnini, da pridem do prijateljev, in ti bodo tudi zahtevali nekaj.«
»Dobro, evo ti še sto goldinarjev, in glej, da se vrneš najkesneje začetkom prihodnjega meseca. Vidiš, osmega kimovca mora dni stroj izpolniti svojo dolžnost!«
»Da. tla, na Malo gospd. — Dvajset zlatov mi hočete dati?« »Gotovo, ako se ti posreči.« »In ako ne?«
»Ve&Ual« pravi Marino zaničljivo in se odpravlja. »Obetajte mi jih trideset!« prosi Mijat preponižno, »in videli si bodete čuda.«
»Bodisi; toda ako izpregovoriš o tem besedico, glej ta samokres ! Te svinčenkc prejmeš, da te glava nikdar več nc bode bolela!«
Prestrašeno renčč pogleda Mijat grozečo ccv. »Nc bode treba. Dobro vam poslužim.«
Ko odide Marino, prešteje Mijat denar in ga zadovoljen vtakne v žep.
»Takd, vas imam, drtigi pa še pridejo. Jaz te bodem žc golil ! Lc počakaj, ti trdoroki lakomnik! Kakd dobro, da imam dni vražji stroj pri sebi in da umejem, kakd jc ravnati ž njim ! Maha! Na Laško pojdem, ali pa tudi ne. V Dubrovniku lahko živim dva tedna veselo, da bode kaj l«
Takd govori Mijat, izpije steklenico in se vrže na ležišče.
(Konec prihodnjič.)
Roža življenja.
£
,ebd mi rožo podelilo,	Ob zori skrbno ji prilivam,
Ko stopil v svet sem mladolet.	Da cvetja dan ne zamori,
Prejčl sem z rožo naročilo:	In v mrrfku rožo to zakrivam,
»Zvestö ji čuvaj mladi cvet!«	Da ne konča je mraz noči.
Ko roža meni ta usahne,
Usahne r.-t d ost ž njo svetri, In v prsi smrt ledena «lahne
Ter živel bodem — brez sred . . .
Rästislav.
Okolo svetä.
Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec
I. Iz Pulja do Mavricija.
(Dalje.)
en, dandanes angleška svojina, leži na južni strani Arabije. Ker nima dobrega pristanišča, zatd je zajedno njega pristanišče Steamer-Point. Aden je na majhnem polotoku, v žrelu nekdanjega ognjenika. Vsa pokräjina okolo mesta, takisto otoki v okolici in v južnem delu Rdečega mdrja so vulkan skcga izvira. Mesto je bilo znamenito že za Rimljanov, v 13. stoletji pa je štelo po poročilih Marco Pola do 80.000 prebivalcev. V poznejših letih je zopet prepalo, in ko so prišli leta 1837. vänje Angleži, bilo je malone neobljudeno. Skoro pa se je zopet razvijalo, ker so se trgovci in drugi ljudje selili vanje.
V	arhitektonskem oziru po mestu ne vidiš käj posebnega. Hiše so večinoma majhne, zidane v jedno nadstropje. Včliki trg, kateri rabi zajedno trgovini z velblodi, deli mesto v dva skoro jednaka dela. Javnih poslopij je ie malo. Posebnost v Adenu so vodnjaki. V mestu namreč ni pitne vode, in ker poleg tega malokdaj dežuje v teh krajih, zgradili so že v rimskih časih velikanske vodnjake, v katerih se je nabirala deževnica. Ko so prišli Angleži semkaj, bili so skoro vsi vod-njäki uničeni. Tri so popravili, in ti zadoščajo vsem potrebam. Zcld veliki so in ležč drug vrhu drugega kakor terase. Voda se odteka z gorč v prvi vodnjak, iz tega pa v spodnja dva. Vodnjäki so pol ure od mesta; do njih drže drevoredi, jedina izprehajališča. Razven teh drevoredov je malone vsa okolica brez drevja. Mesto ima tudi 7 do 8 milj dolg vodovod od Šeik •Othmana; njega cevi so po nekod odprte, da si potovalec lahko ugasi žejo. Voda pa ni ukusna, ker je preslana.
V	Aden nismo zahajali mnogo, ker tam ne dobiš skoro ničesar. Ostajali smo večinoma v Steamer-Pointu, ki je na desni sträni od vhoda v pristanišče. Na bregu je dolga vrsta pravilno zidanih, s stebri okrašenih hiš. Nad njimi vidiš vojašnico za posadko, druga javna poslopja, n. pr. stare agencije in zaloge za parobrodna društva; tudi vsi konzulati in uradi so tukaj. Steamer-Point leži na polotoku, kateri se razteza daleč v mdrje in se končuje z ognjeniškim gorovjem. Sta-novniki so zmčs vseh narodov. Angleži so večinoma vojaki, katerih jc v Adenu precej; Francozje, Lahi in nekoliko tudi Angleži so trgovci
in posestniki hotelov. Poleg domačih Arabcev je mnogo Somalcev, ki so prišli z nasprotnega afriškega polotoka in so najlepše pleme vseh zamorskih plemen. Polti so temnočrnc in si obično mažejo lasč z ugašenim apnom; odtod prihaja njih svetla barva, katera kaj čudno pristoja črnim njih obrazom. Večinoma imajo kratke, zavite lasč, vender nosijo nekateri tudi dolge lasč. takisto zavite. Odrasli Somalci opravljajo hlapčevske posle, nedorasli pa postopajo in se ponujajo za razna opravila. Tujce neprestano nadlegujejo za bakšiš. Ti dečki imajo čolne, izdolbene iz debla, in jih prav ročno vodijo z jednim samim veslom. Od daleč že jako kričč proti prihajajoči ladji, naj se jim vrže kaj denarja v mdrje. zakaj potapljajo se res izborno. Čudili smo se, da morski volkovi, katerih je tukaj obilo, niso požrli nobenega dečka; morda je venderle res, da te ribe ne marajo Črncev. Obleka Somalcev je jako preprosta; možjč imajo samd rute okolo ledja, ženske pa so popolnoma odete v krpe in halje ter nosijo mnogo lišpa. Moški imajo okolo vratu usnjčn pas, posejan z dragocenimi kameni; takisto nosijo na rokah usnjčne, jako tesno prevezane napcstnice. Arabske Žide je prav lahko spoznati po dolgih »pajkes«, dočim je ostala glava ostrižena jako kratko. Arabci in Somalci jih močno sovražijo, takd da jih morajo braniti angleški redarji. Čudno kazen so domačini prisodili Židom: nikoli ne smejo zajahati konja, zanje jc osel. Zidi se bavijo z obrtom in rokodelstvom, menj krošnjarijo Njih stanovanja so ubožna in nesnažna.
Tistega večera, ko smo sem prišli, napotili smo se na kopnino. Na obrežji nas je čakalo mnogo somalskih fijakerjev. Vozovi so jed-nouprežni, široki in imajo po štiri sedeže. Pot drži skozi Steamer-Point, potem tik obrežja čez prelaz, kjer jc redarska postaja. Na drugi strani dnega prelaza jc ccsta ravna do omenjenega gorovja. Pokrajina je pusta, peščena in brez drevja. Velike ptice ujede letajo brez vsake nevarnosti po nji. Cesta je vedno jako živahna. Tu vidiš štirikolesne in dvokolesne vozove, naprcžcnc s konji, volmi ali velblodi, osliče, kateri nosijo vodo v prašičjih mehovih; mimo tega lahko opazuješ karavane in različne šctalce. — Pri Mehalahu se ccpi pot: jeden drži v bcik-Othman, drugi v Aden. Od Mchalaha gre precčj vkreber, takd da mora hlapec stopiti z vozil in pomagati konju. Na vrhu so velika vrata; blizu njih so topovi in posadka. Zvečer ob 10. uri se vrata zaprd. Od tod drži cesta nizdolu v Aden med visokimi skalami.
Ko smo drugo jutro zopet prišli iz Steamer Pointa v Aden, sklenili smo nazaj jahati na vclblodih. Na trgu smo si najeli vsak po jednega. Nekoliko čudno se nam je zdelo, ko smo bili zdajci takd
visoko. Začetkoma smo jezdili korakoma, pozneje pa so gonjači hitreje podili svoje živali. Kakor se ziblje velblod, takd smo se zibali tudi mi, od zadi naprej. Skoro smo bili vsi premočeni od potu, ker je bilo silno vroče. Vsi utrujeni smo prišli v Steamer - Point in po kratkem počitku šli v mesto, v čegar bazarjih je videti mnogo stvarij indijskega, japanskega in kitajskega izvora.
Ladja naša je ostala v Adenu štiri dni. Predzadnji dan smo se napotili nekateri še v zelenico Seik-Othman. Spotoma smo prišli do lepega vrta, kjer smo se zlasti čudili premnogim ptičjim gnezdom, katerih je 50—100 na jednem drevesi. Gnezda visč z vejic kakor pri nas hruške. — Pol ure smo gazili v pustinjskem pesku do zelenice. Seik-Othman ima samd dve kameniti hiši, ostale so od ilovice. Zelene palme, katere kipe izmed hiš, Evropca nekoliko bodejo v oči, ker okd ni vajeno drugemu nego pesku. V okolici je mnogo malinov na veter. Stopili smo v arabsko hišo, kjer so nas vzprejeli jako gostoljubno. Ker so ravno obedovali, povabili so nas, naj prisedemo. Sedli smo s prekrižanimi nogami na tla, Arabci pa so sedeli na nizkih podnož-nicah. Ponujali so nam rib, kruha in kokosovega mleka. Da bi jih ne razžalili, jedli smo tudi mi kar z rokami.
Dnč 5. vinotoka je odplula »Sajida« proti Diego Garcia. Pri odhodu smo morali kuriti parni stroj, ker je pihal nasproten veter, in takisto smo se okolo 100 milj daleč vozili s parom. Spotoma smo lovili ribe, katerih je kar mrgolelo okolo ladje. Ker je bil ščip in mdrje mirno, bila je ponočna vožnja krasna, zatd smo ostajali do pozne noči na krovu. Dnč 12. vinotoka smo ujeli morskega volka. Moštvo je bilo razkropljeno po vsi ladji in pripravljeno za vizitacijo. Kar se nam naznani, da je morski volk blizu. Kakor bi trenil, zberd se vsi mornarji na krovu. Res je plaval morski volk, blizu 3 m dolg, za ladjo v vodni brazdi. Urno se vsi pripravijo za lov. Celd dispenzer pribiti iz temnih svojih jedilnih shramb in prinese nekaj kosov slanine za vado. Včliki trnek z mesom vržemo v vddo, mornarji pa držč debelo vrv, čakajoč povelja, da bi jo nategnili. Sedaj vržemo mornarsko suknjo v morje. Volk jo hlastno popade, toda videč, da v nji ni ničesar zänj, bruhne jo zopet togoten iz sebe. Ugleda vši slanino, splava k nji, povoha jo in se igra, potem pa zopet odplava. To sc ponavlja večkrat. Mislili smo že, da bode naš trud zaman, zlasti ker smo minuli dan ubili vola in vrgli odpadke v indrje, s katerimi si je morski volk izvestno napolnil želodec. Poskusili smo ga ujeti v zanj ko; ali tudi to nam je spodletelo, dasi je bil že v nji. Kar se zapodi zopet na slanino, lčže nekoliko na stran in jo pogoltne, ž njo pa tudi
trnek. Na povelje: »Nategnite vrv!« potegnejo ga mornarji na krov, kjer ga krovni načelnik z udarci omami. Sneli smo mu kožo in mu razrezali teld; kožo, zobovje in hrbtanec smo spravili, vse drugo smo vrgli v mdrje. Samd kos mesä smo dali kuharju, da nam ga je pripravil; teknilo nam je dokaj dobro. —
Drug zanimljiv dogodek je bila slavnost, katero smo priredili dnč 24. in 25. vinotoka, ko smo pripluli blizu ravnika. Ob ,/ä8 uri zvečer — pri vas v Ljubljani jc bilo okolo 4. ure popdldne — zbralo se je vse moštvo na krovu. Ko sc jc začul na desnih stopnicah klic: »Ahve il nave«! včdel je vsakdo, kaj pomeni. Pilot je prišel napo-vedat bogä Neptuna. Z rdečo svetilnico v roki je došel skozi vrata, katera držč iz baterije, po stopnicah, takd da je bilo videti, kakor bi prihajal iz morja. Ogrnjen je bil v nepremdčno haljo, na glavi pa je imel velik deževni klobuk. Dičila ga je dolga, bela brada; na strdni mu je visel daljnogled in zemljevid. Za njim sta stopala dva domačina, skoro popolnoma gola, črno namazana s premogovim prahom in okrašena z običnim lišpom. Ko je na prvi klic čdstnik odgovoril s klicem »Sajida«, prišel je pilot na poveljnikov most, kjer je stal naš poveljnik. Tu se je pričel navadni razgovor: »Katera ladja je to?« — »Avstrijska korveta Sajida.« — »Od kod prihaja?« — »Iz Pulja.« — »Kam jc namenjena?« — »V Diego Garcia.«
Potem je naznanil pilot svojega gospoda za drugi dan. Napdsled je vprašal po kurzu. »Od vzhoda na jug,« odgovori mu kadet. Ko pilot poveljnika posvari, da kurz ni pravi, temveč da mora kreniti nekoliko v stran, sicer trči ob koralne skale, grč s krova in izgine s pomočnikoma v bateriji.
Popdldne drugega dnč je bilo vse pripravljeno za »krst na ravniku«. Kadetje smo stali s sekstanti na krovu, da bi natanko določili poldnevno točko. V contra-carrčji pa nas je čakal šampanjec, ohlajen na ledu. Poldnevna točka je bila tri milje daleč od ravnika. Vozili smo štiri milje na uro, torej smo morali biti ob 12 in 3/4 ure na ravniku. Skoro po 1/2i uri pa se vlije dež, in vsi smo bili prirodnim pdtem krščeni do dobra. Vender se je polegel veter in dež; toda prehod čez ravnik smo zamudili za nekaj minut. Potem se je pričel na krovu slavnostni izprevod. Častniki in kadetje smo bili zbrani na mostu. Mimogredč omenjam, da pet častnikov, našega poveljnika in tri četrtine mornarjev še nikoli ni bilo pod ravnikom, torej tudi ne pri takšni slavnosti. Priredili so jo dni, kateri so bili že prišli čez ravnik.
Dočim so piskale flavte in vpili črnci, pripeljal se je z velikim spremstvom kraljevski voz, na katerem je bil Neptun s svojo soprogo
in sinom, ki jc bil pestunji v naročaji. Prišla sta tudi dvorni brijač in dvorni šaljivec. Neptun, v kraljevi opravi s trizobom in zavito dolgo brado, sedčl je poleg soproge, katero je predstavljal mlad pomorščak. Najmanjši mož na krovu je bil za princa. Pestunja je bil močni ku-rilec. Neptun je bil dni podčastnik, kateri je na predvečer predstavljal pilota. Omeniti moram še dvornega zvezdogleda in njega jako učeno adjustiranih pomočnikov. Vso skupino smo fotografirali, toda ne käj dobro. Po obični predstavi pri častnikih in poveljniku, kateri je ta dan priredil veliko pojedino, šel je Neptun v šator. Sedaj se je pričela prosta vcselica.
Zvezdar je postavil velikanski daljnogled, v katerem se je prav dobro videl ravnik — preprežena nit. Kdor si je ogledal ravnik, dobil je dobro mero vode na glavo. Dvorni brijač je pričel svoj posel z veliko leseno britvijo. Kdor pa je sčdel, bil je že v vodi, katera je bila v mehu, prevlečenem s preprogo. Črnec je ponujal steklenico, napolnjeno z dobrim vinom. Ubožec, kdor se je dal premotiti, zakaj steklenica jc bila polna morske vodč. Ako se je kdo kam zagledal, bile so takoj pri rokah parne brizgalnice, da so ga vzdramile. Napdsled je bila velika tombola, za katero je vsak častnik in kadet nekaj podaril. —
Na vožnji v Diego Garcia nas je dohitel vihar, ki pa ni pro-vzročil nobene škode; samd okolo 50 milj nas je zanesel s pota. — Dnč 2. listopada smo dospeli v Diego Garcia. To je zeld ozek koralni otok, ki meri po nekod samd 500, tudi le 100—50 korakov. Dviga se komaj i1/* 1fi nad mdrje. Zaliv je käj plitev, razven tega ima polno koralnih skal, takd da je vhod jako težaven. Ravno ko smo se bližali ozkemu vhodu, vlil se je velik dež, kateri nam pa vender ni pokvaril lepega razgleda na otok. Pred nami se je razprostiral nizek, raven, zaokrožen otok, porasten z najlepšim tropiškim drevjem, izmed katerega se je tu in tam dvigala hišica. Ko je prestal dež in je solnce razsvetlilo ves otok, mislili smo, da stojimo pred čarobnim pravljičnim vrtom. Otok šteje kakih 400 stanovnikov; med temi jc samd 11 belcev : 5 moških, 2 ženski in 4 otroci. Otok ne pripada nobeni državi. Na njem so tri plantaže, katere so svojina treh zasebnikov, Francozov iz Mav-ricija. Prerasten je s kokosovimi palmami in bananami, takisto vidiš indijske smokve; po ostali zemlji pa rase trava in druge rastline. Živalij ni mnogo; razven podgan in ptičev sploh nc vidiš drugih. Navadni pridelki so kokosovi orehi in kokosovo olje.
Na otoku so tri naselbine: East rodet, Marianna in Mini-Mini. Usidrali smo sc pred prvo, okolo 200 vi od kokosovega gozda. Tukaj sta-
nuje upravnik tega otoka. Naselbina ima bivališče za upravnika, za nadzornika z ženo in otroki, shrambe za olje in gospodarsko poslopje. Potem je še bdlnica za delavce in velik gozd. v katerem je do 300 konj in oslov, katere potrebujejo pri malinih za olje. Razven tega so še koče za delavce, kateri so prišli z otokov Mavricija in Madagaskarja. Koče napravljajo od palmovega lesa. Sploh je palma tem prebivalcem jako koristna. Vse, česar potrebujejo, dobivajo od nje: les za stavbe in orodje, jed (kokosove orehe), pijačo (mleko) in olje.
Družbinsko razmerje na otoku je žalostno. Poliandrija in poli-gamija sta združeni. Prva bi bila vzpričo malega števila žensk še umevna, druga pa je dokaj čudna. Kakor drugjč so tudi tu zamor-kinje odurne zunanjosti, kreolinje pa jako lepe. Duhovnika ni na otoku. Nadzornik opravlja vse cerkvene posle. Ker pa prihajajo nadzorniki različne vere, zatd se tudi opravila menjavajo po različnih verskih obredih. Mož in žena sta jednakopravna, kar se tiče pravice. Oba opravljata jednake posle. Upravnik je zajedno sodnik in sploh vzdržuje red na otoku. Nadzira ga sodni uradnik, ki prihaja vsako leto iz Mavricija. Denar nima na otoku nobene veljave. Za tobak smo dobili vse; zlasti ker jc otočanom pošel, zakaj že dobro dolgo ni bilo nobene ladje blizu. Za izlete je otok posebno ugoden, ker ni treba nobenih priprav. Ako si lačen, vzameš kokosov oreh in ješ, dokler se ti ljubi; ako si žejen, piješ kokosovo mleko; ako ti je vroče, lahko se ohladiš pri morji. Spiš lahko povsod pod milim nebom, ker ni nevarnih zverij. Samd komarjev in muh se je treba braniti.
Na otoku nam je bilo prav dobro. Gostoljubni upravnik nas je večkrat povabil k sebi, zatd smo se odzvali na krovu njemu in vsem ondotnim belcem. Prišli pa smo na otok zatd, ker nam je pohajal premog. Ali ker ga niti nismo dobili na otoku, pomagali smo si z lesom starih ladij in s kokosovimi lupinami, katerih smo naložili do 50 ton.
Dnč 5. listopada smo se odpeljali proti Mavriciju, kamor smo prišli dnč 14. listopada. Videli smo bližnje otoke Round Island, Serpent Island in Flat Island; Mavricij pa smo ugledali šele okolo 10. ure zjutraj, ker je bil popolnoma skrit v megli. Solnčni žarki so skoro razpršili meglo, in pred nami se je razprostiral lepi gorati otok. Ob 4. uri popdldne smo se usidrali v Port Luisu, glavnem mestu njegovem.	(Dalje prihodnjič.)
Prekäsno!
J/ mesta sem bežal v samotni log Srdit sc na svojo usodo.
Molčala so debla siva okrog. Ko nem sem razmišljal nezgodo. Tolažbe nikjer za dušo t^iečo, Nikjer ni nadej na boljšo srečo! . . . Brezup mi je v duhu vprašanje oživil Kaj li sem zakrivil.'
In slišal sem glas skrivnostno-globok : Nc toži ljudij ni usode!
Ti d čl si jedino svojih otrok, Ti sam si kriv vse nezgode.
Zatopi se v svoja minula dejanja, Ne brani se trpkega piti spoznanja ! . . l'okrll sem si lice in vzdihnil sem glasno »l'rekasiio, prckdsno'« . . .
Dolenjec.
Dokaz.
Od tebe sem drobno pismo dobil, Da z drugim si zdaj zaročena,
Da tvoj izvoljenec blag je in mil, Da bodeš mu srečna žena.
Razvnela se v srci mi ni zavist, lu ljubosumje se ni m: vnelo;
Tresoče rokč sem bral tvoj list, In včnderle bral ga veselo.
V življenji je meni, predobro včm,
Usojena grenka	kupa:
Ko tebe sem nčkdaj ljubil nem. Ves čas sem te ljubil brez upa.
Da bridko danes ne tožim jaz, Ko drug tc ljubimec je snubil.
To bodi najvidnejši tebi dokaz. Da sem tc resnično ljubil!
Dolenjec.
Jezikoslovne drobnosti.
i. Es handelt sich — se grč.
V novejšem času l>eremo po naših časopisih večkrat stavke, kakor so tile: »Pri bližnjih volitvah se ne grč samö za tö, da se za poslance izberejo narodni možje* i. t. d.; aKo bi se šlo za to, napraviti novo cesto* i. t. d.; , Na Koroškem se grč za obstoj slovenske narodnosti* i. t. d., i. t. d. V prejšnjih časih se je rabil glagol iti v tem pomenu brez refleksivnega zaimka, ako se je sploh rabil; pisali smo samö grc> bi Šlo in enako. Takö so pisali, kolikor včm, tudi naši stari. V tem smo se strinjali z drugimi .Slovani in Neslovani, od katerih se je ta način govorjenja zatrosil k nam.
Hrvat in Srb govorita radi se o tome poleg ide mi za glava in o glavu. Čeh pravi jedtid se tu o jeho Če s t, o jeho život poleg jde bčži o život, o Čest, o hrdlo ali pa tudi tu je, neni o Čest, lir d to: je tu o naše penise; kdyby o duši nebylo, radeji do vody skočiti j sme volili. Poljak pravi idzie o eo in ehodzi o eo es handelt sich um etwas ; lužiŠki Srb govori enako: tu wo uičo male njepdhdže hier wird es ül>er nichts Kleines hergehen, hier wird es sich um nichts Kleines handeln, poleg tega pa tudi kakor Čeh wo Čo se jedna worüber handelt es sich (fed na t i handeln, trachten einig, eins zu werden: jeden). Tudi Rus ima poleg sprdšivaetsja in zavLsit\> od tog6 prej naštetim podobno reklo: delo idetb o tam es handelt sich darum. Kaj vidimo torej pri Slovanih : Vsi rabijo »iti, hoditi* v pomenu >es handelt sich, es geht um etwas, es gilt etwas* brez ozirnega zaimka. Tudi Litavec pravi: ta prawa elt ant gy waijties ar /mer ties es handelt sich hier um Leben und Tod (ett, eimi svjai). Naš jugozapadni sosed rabi prav takö andare: /ie va della vita, dell' onore, dell'Interesse poleg si trat/a della vita i. t. d. Enako govori Francoz il y va. Anglež si pomaga z reklom the question is: torej je »Sein oder Nichtsein, das ist die Frage« (in takö tudi slovenski »biti ali ne biti, je vprašanje«) popolnoma suženjska preloga znanega Hamletovega izreka. — Kaj je sklepati iz vsega: Da je pisati samö grč brez se. Od kod pa se je neki ta se vrinil v slovensko pisavo? Iz nemščine. Nemec pravi: es gilt etwas, es geht um etwas, najrajši pa: es handelt sich um etwas. Nemščine zmožni Slovenci so videli, da se »es handelt sich* skoraj vedno prelaga z grč\ ker pa ima nemščina v tem reklu »sich«, pritaknili so ,se* še slovenskemu »grč*. Pripomogel je k temu gotovo tudi nekoliko slovenski pasi v se grč »man geht*. Torej nov primčr za mešanje jezikov. Kakö nam je pisati v knjižni slovenščini, more iz zgoraj povedanega pač vsak sam posneti.
2. Gledč tega, gledč na to.
Gospod Lckše piše v svoji pozora vredni razpravi v Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in pismu* (Dom in Svet III.) pod št. 10. na str. 85. o predlogu »glede«, da je raba tega predloga z rodivnikom po nemškem duhu, češ, tla odgovarja nemškemu ,in Anbetracht dessen, mit Rucksicht auf«. Rad pritrjujem, da je ta predlog iz novejšega časa in iz nemščine preložen, ne sicer morda iz »in Anbetracht dessen« ali »mit Rücksicht auf«, ampak iz katere od teh le oblik: »betreffend, bezüglich, hinsichtlich«, najbrž iz poslednje. Mi imamo to besedo pač od Hrvatov: glede betreffend, bezüglich; v starejših naših pisateljih in slovnicah je ni zaslediti. Iz tega torej tudi razvidimo, koliko je prav za prav vredna. Lekse piše zastran našega glede dalje: »Združevati nam je vedno gledč s sklonom, katerega zahteva
glagol, čegar deležnik je gledč. Potem takem gledč to ali gledč na to, glede na okoliščine, glede na sposobnosti i. t. d.« Res da je naš sedanji predlog po svoji obliki deležnik (ne od gledati, ampak od glagola gledeti, v I. os. ednine g ledi m, kakor še govorč Štajerci na vzhodu in Kajkavci, stsl. glrdvti, glečda, glaiiši, part, gledpSrbi uporabljajo to obliko poleg gledam) \ ali da se mora ta deležnik združevati samo s toživnikom ali s predlogom na, ne zdi se mi prav resnici podobno. Predloga gledč sč samim suhim toživnikom še nikjer nisem bral; Hrvatje sami, kateri so nam ga posodili, združujejo ga vedno z rodivnikom. Je - li pa res, da se gledati, gledčti združuje samö s toživnikom: Nasledni primeri nam bodo pokazali, da je tudi rodivnik navaden: stsl. inogo gledaj korablja a),>.y.v -zzvflk&bm ty,v t/.aor,v ; nsl. pogledajte mojih rok, pogledajte limbarjev *) na polju, on gleda svojih dveh hčeri, sonca poglej, wirf einen Rliek auf die Sonne; srb. tu inomei gledaju djevojaka, ugledala udovice erne; mr. (sestra) hladyt' konča tonnt; vr. eto ty stall», da čego gljadišb; pol. wygladac czego; dsrb. gl'cdajucy tych bylšych gnjezdov i. t. d., i. t. d. Najdeš jih v Miklošičevi Vergl. Gr. IV. 492 ns., nekaj tudi 487 : ,der gen. steht bei verba transitiva, welche eine sinnliche oder geistige Wahrnehmung ausdrücken.* Gledč z rodivnikom torej ni proti slovnici; netnčizna se mi zdi toliko, da je iz nemščine preložena beseda. Ali naj jo popustimo zategadelj? Preveč se je že vkoreninila, da bi jo bilo moči izrtiti; preden jo zavržemo, morali bi si poiskati druge primerne besede. Kje jo vzeti: Ker nam dobro služi, pustimo jo v božjem imenu in zdntžujmo jo sedaj z rodivnikom, sedaj pa s predlogom »na*, kakor je bolj prikladno stavku, z »na* sosebno tedaj, kadar bi se nakopičilo preveč rodivnikov.
3. Raj tin ga — rod.
Po Ant. Raiči izdani rokopis sStapleton* ima v evangeliji za 2. ad-ventno nedeljo ta-le stavek: »Sarisnizo Vom poueim, de na bo praefhla ta raitinga (olli roiftuu), datler fe bode tu Vse fgodillu.« fzdatelj nam v svoji razpravi o jeziku tega spomenika po nepotrebnem na široko razlaga besedo »rajtinga — reitung, račun«, ničesar pa ne pove o tem, kakö more na našem mestu stati ta beseda v pomenu »rod«. Jaz si stvar razlagam takö-le: V latinskih prelogah (tudi v Vulgati) stoji na našem mestu povsod generatio. Prvi del te besede (gene-) je bil najbrž tiskan v prejšnji vrsti in v naglici je prelagatelj bral samo ratio, kar je brez pomišljanja preložil suženjski in po besedi: ratio »račun — rajtinga«. I)a pa ta beseda ne ustreza, zapazil je
Ta beseda je že v SI. Cbeli II. 2. str. 156. prav razložena: ■»limbar ni druziga kakor spačena nemška bcse<la ,Lilienberg'. Lilienberg je bilo namreč imč gradu, oil kteriga ima Limberska gora ime. po kteri so tisto besedo posneli,«
kesneje ali on sam ali pa drug kedo, ki je njegov rokopis rabil, ter je pristavil v oklepih besedi »olli roiftuu«, ne dosti bolj premišljeno, ker njegova prologa kaže, da je besedo generativ imel za subst. actionis. Da je prelagatelj Stapletona tudi sicer bil precej slalx) podkovan in nagel, kaže nam poleg drugih primerov sosebno preloga: ie k nemu en kapitan ftopil, S iemenam Centurio (štev. 8.)!	Dr. K. Streke/j.
(Dalje prihodnjič.)
Jert, irt, irta.
Za ime ptice corvus g lan dar i us imamo besedo sOjka, šOjka, šoja, gorenjski krivo šrtga. Zraven tega se čita v Cigaletovem l>escdnjaku pri besedi haher : irt, irta, v Markovem: irt. /u. der nusshäher, die nuss-krähe (pica nueifraga Klein.) V Miklošičevem „etymologisches Wörterbuch der slawischen sprachen" stoji: jert, irt nusshäher. Od kod imamo Slovenci to besedo, ki ni znana drugim slavenskim jezikom? Miklošič „etym. wört." pri besedi: mačka, muca, muna, katze, opaža to-le: „das wort beruht wahrscheinlich wie d(eutsch) mieze auf dem namen Maria, serb. maca Maria. Thiernamen aus personennamen sind häufig." Sojka se vidčva po hišah in po dvoriščih. V Varaždinu na Hrvaškem so šojki rekali matjaš od Matthias. Stavim, da je jert tudi tako ime človečje. Žensko ime Gertrud je prekrojil Slovenec na J č d r t. Spočetka je bilo gotovo Jčrtrt za Ter-t r u d (kakor Jerman od Herman), a od Jčrtrt je kar samd po sebi, če hitro izgovoriš: jert jčrt, od jc'rt pa irt (kakor govore ktiri za ktčri), in z ženskim pristavkom a : irta od j črta, danes brez t : Jčra.
M. Valjavcc.
Književna poročila.
m.
Dr. V. Oblak, »Das älteste datirte slovcnischc Sprachdenkmal*. iSyi. <9°. ./o str. (.Posebni natisek iz časopisa »Archiv für slavischc Philologie«
XIV. 192—235).
Iz dobe pred Truberjem imamo Slovenci prav malo jezikovnih spomenikov. Naš neumorni dr. Oblak nam je v zgoraj imenovani razpravi jKxlal nov prispčvek, ki je tem veče važnosti, ker je 'med vsemi datiranimi slovenskimi teksti najstarejši in pisan v malo poznanem narečji beneških Slovencev. Po starosti zavzema med našimi rokopisi četrto mesto; razen bri-
ž i nski h spomenikov ga namreč v tem oziru za blizu petdeset let presegata samö ljubljanska obča izpoved in pa rokopis celovški.
Izdatelj ga je dobil v prepis od umrlega videmskega odvetnika Pod reke, kateri ga pa ni mogel imeti še prav dolgo časa. Znano mi je namreč, da se jc prej hranil v Ronci (dijal. Rüönac, ital. Rodda), kjer sta ga profesor Bau-douin de Courtenay in nekoliko tudi moj prijatelj dr. Sedej prepisala pri tamkajšnjem duhovniku in rodoljubu Petru Podreki, čegar življenje nam je Zamejski popisal v »Ljubljanskem Zvonu« X. (1890) 280-287. Kje ga je duhovnik Podreka dobil, pa ne včm povedati.
Ta kodeks je pisan na pergamenu ter sestoji iz 16 listov kraljeve osmčrke. Izdatelj razločuje v njem dva dela, ki sta se v eno celoto združila še le razmerno kesnö. Prvi del obsega latinske, semtertje pa tudi italijanske zapiske ter nam podaje te-le letnice: 1459, i486, 1492, 1502 in 1508. V drugem delu pak se nahajajo od različnih pisavcev in iz različnih let večinoma slovenski zapiski, in to v treh oddelkih. Največi in najstarejši slovenski oddelek iz ene roke se nahaja na listu 8., 9. in 10. a ter spada v leto 1497. Pisal ga je johaius ciuis vegle . q. nicolaij de uegla pnbltms jmperiali autoritate notarius; tega pisavca zaznamujem z rimsko številko I. Neposredno za zapiski pisavca I. mora na listu 10. a v 1. slovenskem oddelku biti tudi edini zapisek pisavca II., ker spadajo zapiski od lista 10. b naprej že v leto 1508. ali pa v še poznejša leta, kakor sklepam iz izda-teljevega popisa. Časa, v kateri sega najkesnejši zapisek, Oblak ni skušal določiti; vsakakor si moramo misliti, da bo najkesnejši zapisek iz razmeroma pozne dobe. Zavoljo različne pisave teh zapiskov pripisuje jih namreč izdatelj še dvanajsterim pisavcem poleg že omenjenega pisavca I. in II. Ti pisavci pa so gotovo bili ali notarji ali duhovniki - kamerarji. Da bi se bili ti v dotičnih krajih Benečije, na katere se naš spomenik nanaša in kjer je gotovo tudi pisan, prav naglo menjavali ali da bi bili brž drug za drugim pomirali, na to ni misliti. Potemtakem nc grešimo preveč, ako postavljamo, da je najkesnejši, to je XIV. pisavec svoj zapisek napravil morda 70 do 100 let kesneje kakor pisavec I. Zapiski poslednjih dvanajstih pisavcev so razdeljeni v dva oddelka. Po 1. slovenskem oddelku obsega namreč list i o. b latinske zapiske; nato se začnd na listu 11. zopet slovenski. Ta drugi slovenski oddelek sega do početka lista 12. a. Izdatelj ni prav storil, da v svoji izdaji ni posameznim slovenskim oddelkom pristavil stranf rokopisa. Kolikor sem si iz ostalega njegovega popisa mogel preračuniti, obsega drugi slovenski oddelek zapiske pisavcev III.—VIII. Ostanek slovenskih zapiskov (tretji oddelek) se pričenja v polovici lista 13. a ter sega do polovice lista 14. a. Na tem mestu sploh nehajo slovenski zapiski.
Kaj je vsebina l>eneškemu rokopisu: Zapiski o ustanovah bratovščine sv. Marije v Crnjevu; naš spomenik je torej nekak »liber fundationum', kakor duhovniki dandanes pravijo. Vendar je pomniti, da podajajo slovenski zapiski samd posnetek pred njimi stoječih latinskih (ali italijanskih) zapisov, a pri tem se niti strogo ne pazi na red izvirnika, s katerim se slovenski tekst strinja navadno samö v začetku in prvi vrsti (193).
V našem rokopisu imenovani kraji so sosčske okrog Črnjeva, vasi blizu Tarčenta med Starim mestom (Čedadom) in Glemono. To nam spri-čuje pisavec I., pišoč: Rogatus a . . . Camerario fraternitatif s mute marie de zergneo fuperiorj et alijs omnibus vieinijs de zergneo jnfra scripta anniversaria tranjlatauj de latino jn lingua fclabonieha i. t. d. Naš izdatelj je tem krajem na str. 194. skušal določiti ležo; da se mu pri vseh ni posrečilo, ne bo se čudil, kedör pomisli, da je rokopis star že okoli 400 let in da imamo dandanes šc vedno prav slabe topografične vire na razpolaganje. Vendar bi bil tudi Oblak lahko več našel s krajnim imenikom v Sreznevskega knjigi »Friulhskie Slavjane* (19, 20), katero je rabil, kakor nam sam pripoveduje. Nekaj hočem jaz dostaviti in popraviti.
Brgona (VI. 1.) se dandanes imenuje Brginj, ital. Bergogna (Srez-nevskij 20 je zapisal Barhhi). — Cam i za ni Carnizza na jugu od Osoj (Oseacco), ker je ta Kar niča že v rezijanski dolini in po visokem gorovji ločena od juga; iskati moramo tudi v nji vi ein i o (sosesko) črnjevsko, in res se väs, italijanski imenovana Monte di Prato, na severozapadu od Crnjeva med Pekolom in Vizontom, imenuje |>o slovensko Krnite (Sreznevskij piše Komiče 20). — Prav taisti kraj pa se v našem rokopisu imenuje tudi Chernizza; zatorej tega ni z Oblakom iskati na vzhodu Sv. Petra Slovenov. — Tudi kraj, ki se zove v našem rokopisu Montana, postavil je Oblak predaleč na za pad, mislč na kraj Montagua (ital. Montagnacco); na karti, priloženi Pironovemu slovarju, nahajam sredi med Tarčentom in Črnjevom in pa na severozapadu od Nemec (Nimis) kraj, ki se po laško imenuje Val di Montana. — Kar se tiče kraja, imenovanega v rokopisu Scotar to jc wS cot ar, dä se misliti na Kot na Goriškem; Kotarji se imenujejo v »kotu* med Stolom in Matajurjem bivajoči Goričani, spadajoči pod Brginj, Borjano, Logč, Sedlo i. t. d. Če se Brginjec v našem rokopisu imenuje, zakaj bi se Kotar ne smel ? Morda jc to ime bilo v prejšnjih časih l>olj omejeno. — Kraja Corfe (II) (v rokopisu ifcorfe 198, opomnja 9.) in fofcorusua (VI. 3.) pa ni težko določiti, ako pogledamo v navedeno knjigo Sreznevskega, kjer najdemo na str. 19. krajno ime Viskurhi, Veskurša, italijanski Monte aperto. Potemtakem J of v fofcorusua ni primerjati rezijanskemu zis (225). Po moji misli je podstava te besede oskoruŠa (skurš) Sorbus domestica Garteneberesche; prvotno se je kraj pač zval oskoruševje, v izgovoru be-
neških Slovencev oskoruhlje, gen. oskortthtja, s predlogom z : z oskorušuja, kar se najlepše strinja s pisavo fofcorusua. V današnji obliki tega krajnega imena (Veskurša) zmatram početni v za predlog ?n>, ki se je popolnoma in neločljivo sklenil z imenom, kar večkrat nahajamo pri krajnih imenih. Jaz omenjam še slov. Cmurek iz n. ze Murecke, in č. Cmunt Gmünd na Dolenjem Avstrijskem iz n. ze gemunt\ več takih tvoreb najdeš v Archivu XII. 315 (kjer bi bilo iz turščine še dostaviti Istank'oj otok Kds, i tal. Istanchio si: r/iv k(o) in XIII. 319; tudi Kruševskij jih podaje nekaj v svojem spisu ,Ob analogii i narodnoj etimologii* v II. zvezku (1879) »Russkega filolo-gičeskega Včstnika« str. 116. — Izraza fot salta (I. 19) ni Oblak pogodil prav, pišdč, da je to »pod Čento, unter Tarcento« (194). Kakor se razvidi že iz konteksta, je to imč samo poljsko (Riedname). Obč l>esedi sta furlanski: fot t cente; poslednja pomenja v furlanščini > ograda (ogradnica, ograd)*, sploh kar je kakor si bodi zaprto, potčm pa tudi vrt kuhinjski in sadni (cinta, chiuso, circuito, cerchio; terreno chiuso con muri o siepi, (jualsiasi altra cosa stabile o mobile che sia circondata o stretta in qualche sorta di serrame, verziere, Pirona 58 pod cente). Koliko je enakih poljskih imen (»pod ogrado®, >pod vrtom*) drugod med Slovenci! — Tudi v pechol (I. 9 : v mefti chi fe clize v pechol) je po mojem mnenji treba razlagati kot poljsko ime; sicer bi bil namreč pisavec kar naravnost postavil t r c t i del jed noga mafa v pechol, če bi bil mislil na kraj Pekol (ital. Pecolle) ]>oleg Crnjeva. Zdi se mi pak, da tudi v pechol ne tiči naš pekel (režij, pekld : poeklö), ampak da imamo tukaj opraviti s furl, pecöll sommita, cima di un eolle, Pirona 291. V tem mnenji me potrjuje to, da je tudi tretje poljsko imč, katero nam podaje naš rokopis (I. 18: in crep), vzeto iz furlanščine : crepp, pl. creps coccio, greppo, greppa, Pirona 83. — Ker so vse vasi našega rokopisa soseske okoli Črnjeva, zdita se mi na nepravem mestu dvom in neodločnost, izražena v stavku ,0b Dobie (I)obbia) identisch mit dem Weiler gleichen Namens unweit von Ronchi (t. j. pri Tržiči ob južni železnici pod Gorico! Pirona 599) . . . sei, wage ich nicht zu entscheiden.* Da v našem rokopisu (XIII. 2) omenjeni kraj nima s tukaj navedenim prav gotovo ničesar opraviti, to trdim, dasi boljše razlage sam ne včm. Tudi našega rokopisa eras (I. u) gotovo ni , Gebirgszug nordöstl. v. S. Pietro* ; kolikor včm, je kras med beneškimi Slovenci tudi precej razširjeno poljsko imč. — Kraja tomic, ako je namreč v VII. 3 besedo iftomic deliti v if — tomic, ne vem določiti; ali ne tiči morda v ti besedi Attimis, ki jc prav blizu Crnjeva? Kako je Attimis po slovensko:
O izdaji našega rokopisa sami in o njeni natančnosti ne morem govoriti, ker ne morem primerjati rokopisa z izdajo. Zanašati se moram nolens volens po|K)lnoma na izdatclja. Všeč mi ni to, da niso priloženi drugojezični
(latinski in italijanski) zapiski vsaj <lo lista 14.; dasi so slovenski samö posnetek iž njih, dalo bi se vendar ž njimi marsikaj razjasniti. Prostora bi ne bili mnogo vzeli, ker bi se bili lahko dali tiskati z manjšimi črkami. Sploh je odločno grajati, ako se v filologične namene izdajejo stari, iz drugih jezikov preloženi spomeniki brez izvirnika, dasi se je ta ohranil. Izdatelj sam je na več mestih povdaril vpliv latinskega in italijanskega jezika na naš rokopis (217, 218, 234 i. t. d.). Posebno pri osebnih in krajnih imenih so se pisavci strogo držali svojega izvirnika; saj ponavljajo celd latinske ali italijanske predloge: Benedet ex Carniza (VII. 1), Maria de Luxeura (VIII.), mathia dal molatia (XI.), Al fradagi (XIV.) i. t. d. — Kratica, ki stoji za besedo vilia (XI. 2), je pač kaka številka, s katero se hoče določiti, koliko soldinov se ustanavlja za to cerkveno opravilo.
Dasi je naš rokopis v svojih treh oddelkih v primeri z ostalimi našimi spomeniki precej obširen (v Archivu obsega skoraj šest strani), vendar ni moči dobiti iž njega mnogo jezikovnega gradiva; isti izrazi in ista rekla se namreč ponavljajo v eno mčr in skoraj brez vsake izpremembe (195).
Kar se tiče jezika, v katerem je pisan naš rokopis, misliti jc pač najprej na narečje beneških Slovencev, kakor se govori okrog Črnjeva, torej na narečje tersko. Da ves jezik ni enoten, pri tolikih pisavcih pač ni čuda. Oblak misli na str. 193., da jezik v prvem delu našega rokopisa (I.), dasi ga jc pisal Krčan, vendar ni čakavski, ampak slovenski, ter pristavlja: sDic übrigen slovenischen Abschriften (beri Aufzeichnungen!) von verschiedenen Personen herrührend hal>en keine einheitliche Sprache und verrathen, abgesehen von mehreren sprachlichen Eigenthiimlic h keilen, die nur ?a kavi sc h sein können, theilweise auch eine ungenügende Kenntnis des Slovenischen.* Ta stavek, izvzemši kar ga je tiskano ležeče, podpišem tudi jazf sosebno gledč pisavca VII.; kar se pak tiče čakavskih posebnosti v našem rokopisu, nc strinjam se z izdateljem. Kakö naj bi bile prišle čakavske posebnosti v naš rokopis: Drugači gotovo ne, kakor da so dotične dele rokopisa pisali rojeni Cakavci, ker nam sicer ostane nedoumno, kakö in kje naj bi se bil Slovenec ali recimo celö Furlan ali Italijan podvrgel čakav-skemu vplivu. Toda poglejmo rajši, na čem je Oblak osnoval svoje mnenje!
Na strani 208. uči: »Da gegenwärtig in den venetianisehen Dialekten für unbetontes Ii ein e gesprochen wird, so möchte ich in den späteren T h eilen des Textes die Abweichung von dem heutigen Zustande, die in dem i vorliegt, auf Rechnung des čakavisehen Schreibers setzen, da daselbst auch andere čakavisehe Beeinflussung bemerkbar wird.« Torej samö »in den späteren Thcilcn« Oblaku i za nenaglašen t» ni po volji; zakaj ne tudi v starejšem delu, in to tem bolj, ker vemo, da je pisavec I. bil Krčan! Saj tudi ta piše v rnefti 9, unim umefti 18, vnim vmcffi 19. In vendar za-
24
trjuje Oblak (193), da prvi pisavec ni v svojem rokopisu zapustil čakav-skih posebnosti. Koliko pisavcev nam bo še šteti za Cakavce, ako se odločimo za td, da je i za nenaglašen I; v našem rokopisu čakavizem: Pisavec 11, ima bratignj in fgorigua t. j. z gorenjega; pisavec VI. ima u pjfmj, X. c zenici, XI. bratij (t. j. bratinji), czrnei, /rafali, czemuli, mafchi, XII. ima bratgeni (t. j. brategni, bratinji), XIII. verehi poleg verg in fuercu, XIV. fradagi. Ali moramo ta i res iz take dalje izvajati? V Klodičevih tekstih, obsegajočih ne celi dvč strani in pol, nahajam vsaki (loc. fem.), po nod i, tu ni d mili kozamil) (2 6), nji (loc. sg. fem. 2 5), in kakd naj si razlagam na ciest (loc. 26), na mest (2 7) drugači, kakor da je odpal i takö, kakor v slur = stori, poi>ab = povabi i. t. d.? Toisto velja o kraj : par kraj = pri kraji (8). Enkrat se nahaja celd lokal na 11: u sončnem blisku (26). V nekem drugem benečanskem tekstu, ki ga je v Cigaletovi »Sloveniji* listu 40. leta 1849. napisal Ivan Obalo, nahajam: tu eirkvi (loc. sg.), in več lokalov na u : po podu, cje po skednju. V pesmi s Boži me*, objavljeni v Pod-rekovi knjigi »Slavia italiana« na str. 77., nahajam poleg oblik na e tudi enkrat v nebi in dikleta (*deklete). Ako bi imel več tekstov na razpolaganje, gotovo bi našel mnogo več. In blizu beneških Slovencev, ali se nikjer ne govori / za nenaglašen I»? V Reziji nahajam: tou sridi (Opyt 154), sveti materij Cerchvd (dat., Katichizis 3), pö Villiehi noggij (3), tou hrazj (4), tou pashij (4), tou earitadi (4), u 11 dolini od solzj (4), tou ni stalli (6), ta par ni caluni (6), tou dishrazij (7), justizij (dat., 7). Oblak nam našteva v svojem prekrasnem delu »Zur Geschichte der nominalen Declination* na str. 178. še: zimi, planyny, cesti, ceesty, eirkvi.-) Tudi bližnja goriška narečja poznajo i za nenaglašen I;, in gotovo so ga imela že konci petnajstega in na početku šestnajstega stoletja. Mislim, da sta Rezija in Goriško beneškim Slovencem nekaj bliže kakor Cakavci. Torej že takö bi se i za nenaglašen I; dal dobro razložiti; vendar takega pomočka še treba nf. Stvar se dä namreč tudi iz grafike pojasniti. Kaj naj si mislimo, ako najdemo v našem rokopisu iga poleg ega, grigura (II) |>oleg grgura (VI) in gregor (VII), michilt (VIII. 5), ffeti za ffetc (VII. r, 2, 3, 4), dinar i (IX). gnigouo (XIII. 3)? Pač to, da italijanske grafike vajen pisavec ni delal razločka med nenaglašenim e iz stsl. c, .a, rom. e in med nenaglašenim e iz I». Tudi furlanščina ima i za e v nenaglašenih zlogih; da so jo dotični
J) Narodna etimologija za kosami z na-slomb« na ijesedo koza.
-') Nedoumno mi je, kakd je mogel Oblak v tem delu na strani 181. zapisati tale stavek: »Klodič 10 führt die loc. na nože, na roce an; ich bezweifle jedoch, dass im Venetian. Dialekt von St. l'eter derartige Formen vorkommen würden, dieser Dialekt hat im dat. loc. nur i oder überhaupt keine Endung, die Gutturale gehen nur selten in Sibilanten über : v rdei, gewöhnlicher noch v roki.«
pisavci morali rlohro znati, pritrdil mi bo vsak, kedör le nekoliko pozna razmere beneške Slovenije. Primerjaj pisavo grigtira s furl, giivbr, grior, michili iz mihelin, furl, michilin i. t. d. Tudi slovenske besede, ki so prešle v furlanščino, kažejo isti pojav: cimiriche čemerika, pitiniz pečen i ca. Naš rokopis nam na več mestih podaje tudi e za i: gnegouech mcrtuech (III.), kar se poleg mnogih oblik na ih nc dd razlagati drugači, kakor da jc c stopil na mesto i\ in kaj naj rečem o ,stabel c no wobei1 (VII. 6), stabile e mobile? Kakö so Furlani slovenščino pisali, to nam spričujc furlanski pesnik Nicolö M orlu p ino iz Vencona (1528 — 1570). Zložil je sonet ,In laude del primo d' agosto', katerega četrta strofa se glasi: »Ju Todeschs van chridant doos vain is guett, Ju Sclaas ang loor si vuelin bischiantaa Daitime dobra vina e poi dis pett.«
Takö pri Joppiji v spisu » Testi friulani«, izdanem v IV. zvezku Asco-lijevcga zbornika »Archivio glottologico italiano«, na str. 222. ,Daitime dobra vina* je ,Dajte mi dobra (nam. dobreha, dobraha) vina*. Pa tudi poslednje besede „poi dis pett*, katere je Joppi, ker jih ni tiskal ležeče, najbrž imel za furlanske, niso drugega kakor slovenski , pojdeš pit*. Prosto poslovenjeno se torej zgorenja strofa glasf: Nemci vpijejo okrog doos vain is guett, Tudi Slovenci se hočejo nakričati »Dajte mi dobra vina* in >pojdeš pit*. — Kaj pak vidimo iz te pisave? Ktirlan je ravno narobe pisal: za i jc postavil e, za c pa i. V tem pa se s furlansko ortografijo naš rokopis lepö strinja. Zatorej moramo reči: i za nenaglašen I; v našem rokopisu ni čakavska posebnost ; ako dotični pisavci niso takö govorili, napisali so i namesto e po vplivu furlanske grafike in fonetike.	Dr. K. Štrekelj.
(Dalje prihodnjič.)
IV.
JI confine italiano verso I' Austria slovena, spisal Michclc Leicht, natisnili bratje Drucker v Vcroni-Padovi iS92., 55 str., 1 lira.
Pisatelj imenuje svojo knjižico »note* (t. j. beležke), in res obseza mnogo zgodovinskih drobtin o italijanski Furlaniji, katere jc večinoma zajel iz spisov italijanskega senatorja Antonini-Pramberga. Časih pa se hudo tireže, n. pr. na str. 8., ko trdi, da je stal blizu Lan dr o v (I/ Antro) v Nadiški dolini grad » Ahrensperg«. V Kandlerjevem »Codex Dipl. Istrianus* stoji namreč pri letu 1274. regest: »Diturarus de Grifenvels espugnavit muniti-onem Ecclcsiae A<|tiilejensis, que vocatur Antrum pro]>c Ahrensperg«. Ta »Antrum* pa ni nič drugega nego Jama pod Nanosom, in Ahrens|>erg je na|)ačno zapisano mesto »Adlersperg«, t. j. Postojina. V Nadiški dolini nikoli ni bilo gradit tega imena.
Pisatelj sicer i>ou<larja, da ga ne vodijo politiške strasti (in res pušča v miru sedanje mejnike med Avstrijo in Italijo), vender ima o italijanstvu, njega starodavni kulturi in narodnostnem jedinstvu prenapete ideje. Navdušenost za jedinstvo Italije ga je tako zaslepilo, da trdi, ka je bila že v prazgodovinskih časih sedanja severovzhodna meja Italije zavarovana z dvojno verigo gradišč, da so Rimljani organizovali mejno hrambo, kakeršna je opisana v Justinijanovih »novelah«, in da so pozneje dali akvilejski patrijarhi pozidati trdne gradove na mestu prejšnjih gradišč. To je vse skupaj le produkt razbeljene domišljije, zakaj v prazgodovinski dobi so stanovali Ilirci na jedni in drugi strani sedanje avstrijsko-italijanske meje, a rimsko območje se je začenjalo šele na južni sträni Apeninov. Za cesarstva so iskali Rimljani »in Danuvio salus« in tam göri so zidali svoje gradove, v srednjem veku pa je sezala moč koroških vojvod tudi na Furlansko, in nasprotno so imeli patrijarhi svoja posestva tudi na Goriškem in Kranjskem. Gradove na gričih ob avstrijsko - italijanski meji so zidali fevdalni gospodje s pomočjo svojih tlačanov. Ti fevdalni gosj>odje so bili skoro brez izjeme Nemci, gradovom so dajali n e m š k a imena, in prazna je pisateljeva trditev, da so ta imena le prestava starejših latinskih poznanienovanj.
Furlansko ljudstvo se je pač trudilo, po svoje prirediti imena tujih graščin in jih prilagoditi romanskemu jeziku. Takö je naredilo iz Strassau »Strassoldo«, vender to ne pomeni »staro ceste«, kakor misli pisatelj, in ni bržkone v nikaki zvezi s staro rimsko cesto, ki je držala tam mimo. I'/ Rabenstein so naredili Furlani »Rauenstein«, in Leicht nični, da jc to mesto »Rauchenstein«, in to poslednje prestava iz italijanskega »Monte-fumo«, dimeča gora, kakor da je tam kak ognjenik! Prav takö misli, da je Pramperg (Braunberg) nastalo iz »Brandberg«, a to |>oslednje da je prestava iz »Montefuoco« (že zopet vulkan!). Zucca je bržkone celö slovenskega izvira, ker so grofje tega imena res imeli čuka v grbu, a Leicht izvaja to ime od furlanskega »zuc«, it. »giogo«, t. j. sedlo, vender pozablja, da grad ni stal na sedlu, nego na griči. »Monforte« je zgolj prestava nemškega Stare he m be r g, Starkenberg. Iz prvotnega Scharfenberg, Schärfenberg so naredili Furlani »Sotfumburgo«, Slovenci pa »Skoljibreg«, ker je bil svojina oglejskih patrijarhov. Iz tega pozname-novanja pa so poznejši Nemci skovali » Biscoffenbergh« (str. 40.).
Vender ta nemška imena pisatelj vsaj priznava, da so se res rabila o svojem času, in udati se mora celö zgodovinski resnici, da »imajo vsi gradniki teh gradov v letih 1100.—1200. zgolj nemška imena«. Drugače pa je s slovenskimi krajevnimi imeni na Furlanskem! Teh g. laicht kär videti ne mara. Ali jih zataji, ali pa jih izvaja iz romanščine, n. pr. »Gradišče« od grad us, ne da bi povedal, kakšna »stopinja« naj bi to bila. Slo-
vensko ime »Beligrad« je zasuknil v bel guado, t. j. lepi brod, češ, tam blizu so brodili čez Taljament. »Pasian«, ki se imenuje v starejših listinah »Paselian*, torej = Podseljan, izvaja Leicht iz 8 Basi lian*, češ, da je stal ob včliki »kraljevi* cesti; ne pomisli pa, da Bizantinci niso imeli ničesar zapovedovati v gorenji Italiji. Jedino imenu »Mala Čopiča« jc prizanesel, češ, da si ga ne upa »decifrati«. Naše mnenje pa je, da bi bilo še marsikatero drugo slovensko ime g. I^ichtu trd oreh, ko bi ga poskušal parne 111 o razlagati iz romanščinc, takd n. pr. imeni G o d i j a in Novak, kateri navaja na str. 41. med čisto italijanskimi.
Toda še bolj nego slovenskih krajevnih imen se brani slovenskih n a -sel bin na Furlanskem. Proti koncu knjižice pokaže namreč »vrag svoje kopito« in dä razumeti, da jc čital moj spis »Slovenske naselbine na Furlanskem«, katerega jc beneški rodoljub Ivan Trinko tudi prevel na italijanski jezik. Ta spis mu ne da mirno spati, zakaj kakd je mogoče, da bi si bili neizobraženi Slovenci pridobili kaj zgodovinskih pravic v sveti »zemlji italijanski« ! »Oni niso prišli kot narodna prednja straža na Furlansko, nego kot poljedelci, da bi napolnili praznote, katere sta bili napravili vojna in kuga. A1 i lk\, za njimi se je ustanovila (t. j. v Avstriji) neka zaporednost (t. j. v zvezi so z avstrijskimi Slovani), ki bi jim lahko vsaj navidezno dala značaj prednje straže, ali pred zdravim razumom iu pred zgodovino se morajo razpršiti te varke in objaviti svetu, da bi molčanje ne provzročilo nevarnih nesporazumljenj. Mi mislimo, da lahko do-kažerno iz zgodovine, kako so se Slovenci vrinili v zapuščene predele in prišli v zavisnost fevdalnih gospodov in da niso prinesli s seboj ni-kake ustave, ki bi jih mogla razločevati od domačega, ali pa na Furlanskem udomačenega prebivalstva, da niso v ni-jedni d 6 b i imeli n i k a k e avtonomije, nego da so se pri svojem prihodu prostovoljno podali furlanskim razmeram, katere so se sicer iz-preminjale, ali ne na njih škodo, in katere so tudi priznali s plebiscitom (leta 1866). Slovence so privddli v Italijo isti fevdalni gospodje, ki so hoteli, da dobč njim darovana, toda zapuščena zemljišča zadosti prebivalcev in da jih bodo ti obdelovali« (str. 48. in 49.).
Da bi to popolnoma dokazal, našteva g. Leicht tudi priimke beneških Slovencev, kakor se sedaj pišejo; ti so pa sevčda večinoma poitalijančeni, in človek bi mislil, da so res italijanskega debla, n. pr. »Huttera« mesto »Butara«. Žal, povedal ni tudi, da se sedanji župan v Čedadu piše za Ku-kovca (Cucavar) in da v sedanji italijanski šoli učč otroke, ki se pišejo za Sokole, j>odpisavati svoj priimek v obliki »Saccii«. Ali nima ta oblika popolnoma laškega lica? Vidite, tako se delajo dokazi za »prostovoljno uklo-nitev pod italijansko kulturo« !
Za priimki obravnava g. J .eicht krajevna imena v Reziji in po ostali beneški Sloveniji. Prepričan je, tla so poznamenovanja: Ne ve (prestavljeno iz »Snežnik«), Canin (»Sivec«), Osseacco (pokvarjeno iz »Ovčjak«) i. t. d. neovržne priče za italijansko prvobitnost po teh krajih. Ime Pradielis (Pratliel, Predel) se zdi njemu »sösebno značilno za latinščino« in prav takö Cornappo (slov. »Kornahta«, primeri župno vas »Kornat« na slov. Koroškem), čegar končnica se mu zdi lingvistiška redkost, češ, da spominja furlanskega izraza appo za »vodo«. Kaj neki dokazujejo imena Monte A per to (Kavna gora), Monte Maggiore (Velika gora), Montefoschia (Črni vrh), Forame (Jama), Clap (po italijanskem načinu zapisano mesto »Hlap«), Canaluto (Konalič) i. t. ti. za prvobitnost Romanov med Julijskimi Alpami, ako so pa to le zgolj p r e v o d i, nastali v uradih ? Celö Kožica se mu zdi italijanskega izvora, češ, da prihaja od ital. besede »cosa« in da ima le slovensko končnico, in Grimacco (Grm<ik, Grmek) mora pričati za »avita coltura«, čeravno so isterski »jezikoslovci« (Defranceschi, Henussi i. t. d.) razglasili vsa imena na i k in a k za keltiška.
Iz vsega, kar je navSdel, sklepa torej g. Leicht (str. 52), tla »koroških županij« na Furlanskem ni bilo. In vender priznava jedno stran prej, »da so cesarji vedno zmatrali Furlanijo za del Nemčije«. Mi včmo pozitivno, da je bila Furlanija izza Karla Velikega marka koroške vojvodine, in zatö se ni treba nič čuditi, ako so se tudi »Korošci« naselili na Furlanskem. I)a so imeli ti »Korošci* v Italiji tudi svoje županije in celd velike ž u p a n i j e, to je zadostno dokazal g. odvetnik P o d r e c c a v drugem delu svoje »Slavie italiane« : Le vicinie (soseske), 'lega tudi g. I .eicht ne more prezirati, ali kakö si pomaga mož iz pasti? Izvaja takd-le: »Ker n i mogoče, da bi bila takö majhna ,peščica' ljudij imela kakšen vpliv, ali izvrševala kakovo oblast na Furlanskem, zatö so soseske in županije, naj se nahajajo kjerkoli v Furlaniji, domačega t. j. italijanskega izvira in zato so to ustavo vzprejcli naseljeni Slovenci ocl prvotnih prebivalcev v gorenji Italiji«. Mi pa pravimo: Če je to res, tedaj so Slovenci že od starodavnih časov živeli na Furlanskem, zakaj soseske in županije so svojstvene edino le Slovanom. G. I^eicht si pomaga napösled celö s sofizmi: »Ce bi hoteli priznati te domišljene županije, morali bi tudi priznati, da Furlanija 11 i bila zadosti močna, ustavljati se slovenskim navalom, a vender je Slovence prisilila, da so se poitalijančili«. Mi pa včmo, da ni bilo nobene prave sile, nego da so se Slovenci pofurlanili zatö, ker se prav lahko učč tujih jezikov, Furlani pa tega ne morejo. Koliko vzmore p osi Ino učenje drugemu jeziku, tudi takšna sila, kakeršno dejanski rabi sedanja italijanska vlada (narodnostni boji so se začeli šele v našem stoletji in botlo potihnili, kakor hitro stopi socijalno vprašanje v prvo vrsto), to se najbolje
vitli pri ohranjenih beneških Slovencih, ki ne kažejo posebnega veselja, da bi se pofurlanili. Tudi te resnice ne more utajiti gosp. Leicht, vender pa meni, da to ne govori proti njemu, češ: saj so bili Kurlani vender zadosti močni, da so pregnali Slovence iz ravnine!
G. Leicht torej najprej zanikuje, da bi bili kdäj Slovenci v večjem številu stanovali na Furlanskem, in dokazuje iz zgodovine in iz krajevnih imen, da jih tam doli prav za prav niti ni bilo »še sence ne« (str. 54), vender pa se končno ponosno haha, kakö so jih Furlani »pohrustali«. In da tudi slovenskih županij ni bilo nikjer na Furlanskem, to dokazuje po njega mnenji nekov popis vasij, ki so leta 1718. (čujte!) pripadale »gastaldiji« (okrajnemu sodišču) v Čedadu. Iz tega popisa se vidi, da sta tudi slovenski županiji ob Nadiži in Kožici pripadali sodišču čedadskemu. Ali je to käj čudnega: Ali si ni beneška republika, kateri sta pripadali omenjeni županiji, prisvajala vsega civilnega in kriminalnega sodstva po vseh svojih raztresenih posestvih: Kdor ima moč, ima tudi pravico, in zatö so morali trpeti tudi beneški Slovenci, da so jih sodili v Čedadu, nikar da bi pri domačih županih iskali svojega zadostila, kar bi bilo vsekakor pametneje in ceneje.
Iz kratka: g. Leichtu se ni prav nič posrečil dokaz, da na Furlanskem ni bilo slovenskih naselbin in županij, in najsi ga morda to peče, vender bodo razboriti ljudje verovali in trdili, da je »avita colturae na Furlanskem še jako mlada!	X K.
Obrtno knjigovodstvo. Poročali smo /.e v poslednji številki, da je izšla v zalogi D. Hribarja nova knjiga za obrtno knjigovodstvu s kratkim poukom o menicah, katero je spisal g. dr. Tomaž Romih, meščanske in obrtno-nadaljevalne šole učitelj v Krškem. Gospod pisatelj pravi v predgovoru, da je sestavil svojo knjigo po Grulierjevi nemški knjigi; vender pa »Obrtno knjigovodstvo« ni zgolj prevod, nego obravnava zlasti poglavje o menicah dokaj natančneje od nemške knjige. Radi pritegnemo g. pisatelju, da je vsekakor želeti, ako se tudi širše občinstvo seznani z bistvom meničnega prometa, sosebno ker ga je mnogo pri naših posojilnicah, in takisto mu potrdimo, da je razvrstil svojo tvarino vseskozi pregledno in umevno. Izrazi so do malega pogojeni prav srečno, nečejo pa nam prijati skovanke kakor h rbt op r episn i k za indosanta, ali nahrbto-z a pis a ne c za indosatarja i. t. d. — takih terminov, običnih v vseh jezikih, pač ne kaže prevajati! Gospod pisatelj pojasnjuje menična opravila na konkretnih slučajih in se povsod drži istega poslovnega dogodka; mimo tega je v tekst vtisnjenih 39 meničnih obrazcev, takd da bode poglavje o menicah dobro ustrezalo i šolskemu pouku i potrebam obrtnega stanu. — Kazmerno dobro je sestavljen tudi nastopni oddelek o jednostavnem ali obrtnem knjigovodstvu, ki navaja poleg temeljnih pojmov vse bistvene in pomožne knjige ter
LISTEK.
obseza luili dva poslovna vzgleda, v dodatku pa jako umestna pojasnila, kakö je nalagati denar, kakd prcračunjati vrednostne jMjpirje in končno, kakö je dobavljali denar.
Težišča vsi knjigi je pač iskali v poglavji o obrtnem knjigovodstvu, loda prav to jtoglavje nam ugaja najmenj. Prvič nas motijo obile tiskovne hibe, ki bi se res nekoliko dale opravičiti s tem, da se knjiga ni tiskala na bivališči pisateljevem, bolj šc pa nas motijo stvarne hibe, katere bi nikakor ne smele biti v knjigi, namenjeni preprostim rokodelskim učencem, najmenj pa v knjigovodstvu, kjer bi se moralo vse ujemali do zadnje pičicc! V. nastopnimi vrstami hočemo prijazno opozoriti na nekatere stvari, ki se morajo vsekakor odpraviti, oziroma popraviti v eventuvalni drugi izdaji.
Na str. 78. sta poleg drugih zapisana ta-le poslovna dogodka, da bi se vknjižila v blagajniško knjigo:
»Dud 3. januarja prodam S. (Jorišku tukaj 2 tu ca t a robcev ä 2* 15 gld. — Dud 4. januarja prodam Ii. Raiču: 2 namizna prta & 375 gld., l lucat majhnih serviel h 2 O0.« — Ta dva dogodka sta na str. 79. oziroma na str. 80. vknjižena takö, kakor bi bil S. Gorišek prejel vse to blago, kar ga je tukaj navedenega, Raič pa ni prtov ni serviel; pač pa so pri RaiČi vknjiženi 4 m sukn<\ 6*20, o katerih ni na str. 78. omenjenega ničesar. — Na str. 78. čitamo dalje ta-le dogodek: »Dne 19. januarja plačam krojaču A. Tlapaku njegov račun z dne 9. I. 19*50 gld.« Ta dogodek je v blagajniški knjigi vknjižeu dnč 10. januarja in sicer z 10 gld. <o kr., kar je sevčda nepri-jelua tiskovna hiba. — Dogodek, ki se nahaja na str. 78.: »Dud 15. januarja kupim od CIregoriča 115 litrov vina 20 kr.«, pa niti vknjižen ni! —
Na str. 86. in 87. stoji v pojasnilu : »Gornik v Mariboru nain je poslal blagö dne 5. I., 10. III. in 15. V.« Dejanski pa so ti dogodki vknjiženi dnč 5. I., dnč u. III. iu dud 30. V.
Pri praktičnem vzgledu štev. I. na strdni 91. je naveden dnč 1. meseca junija ta-lc dogodek: »Plačam najemnine za mesec julij (prav ju«ij) 15'— gld.« Teh 15 gld. ni vknjiženih nI v folijirani nI v paginiraui blagajniški knjigi. — Dud 6. junija je bilo treba vknjižiti tudi ta dogodka: »Plačam pomočniku 8 gld. zaslužene tednine« in potem: »Gospodu vikarju Ivanu Knavsu pošljem račun za 9*50 gld., katero vsoto |»oravna takoj.« Prav nobenega vzroka ne vidimo, zakaj se je önih 9 50 gld., katere je plačal Knavs, vknjižilo pred tednino pomočnikovo. — Dogodek dnč 12. junija: »Popravim pri hiši gospč Iločevarjeve št. 67. žlebove . . . delo računam 2*50 gld.« Zakaj sta vknjižena namesto 2 50 gld. samö 2 gld.? — Pri tem praktičnem vzgledu čitamo v blagajniški knjigi dnč 30. junija, da se plača davka gld. 8*50; ta znesek pa niti ni naveden v poslovnem načrtu na str. 94.! Omeniti je treba še nekaterih važnejših tiskovnih pogreškov. Dnč 15. junija se plača račun, ki je vkujižen v glavni knjigi šele dnč 17. junija; dne 20. junija je iztržek vknjižen z 28 45 gld. namesto z 28*40 gld ; dogodek dnč 23. junija je v glavni knjigi vknjižen, kakor da se je zvršil šele dnč 27. junija. Pri računu dr. Mencingerja na strdni 103. stoj med sklepnima črtama gld. 33*50 in ne gld. 1850.
Marsikaj se je vrinilo tudi pri drugem praktičnem vzgledu na str. 137: Dnč 3. januarja oddd strugar 12 stolovih nog ä 0*50 gld.; v kupovniku so te noge /aračunjanc po 0*5.? gld., dočim l>eremo v blagajniški knjigi, da so se plačale po 0*5o gld. — Dogodek dnč 14. I.: »Prodam eskomplni banki potezko na S. Kneza s 6°/0 diskontom.« Kako je vknjižen ta dogodek? Dočim stoji v dospetui knjigi res 324*90 gld., zaračunjalo se je v blagajniški knjigi 267*90 gld., menj 6° ,, za 87 dnij! — Dnč 23. I.. »Fran Perušek tukaj plača na obračun 25*— gld.« Ta znesek se ni vknjižil v glavni knjigi, zatö je sevčda pogrešek tudi pri sklepni inventuri, kjer terjatve ne znašajo 189 gld.,
nego samo 1O4 gld. — Pri dogodku dnč 26. I. se jc v načrtu pozabilo pristavili, da je treba oddajo naročene omare zabeležiti tudi v naročilno knjigo. — Dnč 31. I. »Od S. Gregorčiča, trgovca z železnino, prejel sem v teku januarja različno železni 110. Račun znaša 38*50 gld., katerega bodem poravnal koncem marca«. Namesto tega zneska se jc vknjižilo v dnevniški knjigi 28 50 gld., v glavni knjigi pa -?5"5o gld. — Velika hiba je na str. 146. Gotovine izkazuje namreč inventar na 144. str. 315 60 gld., v blagajniško knjigo pa je prepisanih 36650 gld.; bržkone je g. pisatelj v naglici pogledal v inventuro na drugo vrsto, kjer se je res pri aktivnem imeuji za opravo in orodje računjalo 366*50 gld. Zato sevčda tudi dobiček koncem meseca ni izračunjan prav. — Pri sklepni inventuri se je takisto pripetila neprijetna pomota, zakaj pri dolgovih je zaračunjana vsota gld. 38 50 (ne 28 50, kakor vidimo ondu) II. Štancerju, kateri niti nima računa v glavni knjigi, dočim se mora zaračunjati S. Gregorčiču. —
Jezik v knjigi je dosti dober, dasi bi bilo po nekod želeti točnejšega izražanja, zlasti gledč na učence, katerim je namenjena. Po zunanji obliki je »Obrtno knjigovodstvo« lično in Hribarjevi tiskarni vsekakor na čast. G. dr. Romih je s svojim delom ustregel čutni potrebi naših obrtnikov in obrtnih učnih zavodov, in zatd je res upati dobrega uspeha, ako se popravijo oni nedostatki, katerih se nam jc zdelo potrebno omeniti.
A. Funtek.
Osnovni nauki iz fizike in kemije za ljudske in meščanske šole. V treh oddelkih. Na podlagi učnih načrtov za osmo razred ne ljudske šole ua Kranjskem od dnč 25. septembra 1886. 1. spisal Andrej Senekovič. c. k. giran. ravnatelj. I. del. V berilo je vtisnenih 52 slik. Cena vezani knjigi 60 kr. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1892. — O tej lepi šolski knjigi nam je spisal g. prof. .1/. Cilenšek natančnejšo oceno, katero pa smo morali odložiti za prihodnjo številko.
Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplcmenitba Teharjanov. Spisal po narodni pripovedki iz srede petnajstega stoletja F. Kočevar. Drugi popravljeni in predelani natis. V Celji 1892. Izdal, tiskal in založil D. Hribar. 150. str. Cena 40 kr., po pošti 10 kr. več. — Prav je, da se je priredila nova izdaja Kočevarjeve povesti, katere že nikjer ni bilo dobiti v knjigotrštvu, in takisto je prav, da se je iztrebila dna neužitna zmes šta-jersko-hrvaškega narečja, v katerem je izšla leta 1859. prva izdaja. Toda v »popravljenem in predelanem« natisku bi bilo vsekakor treba nekoliko več pile, zakaj slovniških in sli-lisliških hib je tudi v novi izdaji več nego dovolj. — Zunanja oblika knjigi je lična iu ukusna.
Narodna biblioteka. Prejeli smo 39. in 40. zvezek »Narodne biblioteke«, katero izdaja g. Krajec v Novem Mestu. V 39. zvezku je priobčena povest »Solnce in senca«, preprostemu ljudstvu v poduk in zabavo spisal J. IteJenek, v 40. zvezku pa »Svit o-slav«, povest za slovensko ljudstvo, spisal Vonomir Kriian. — Vsebina prve povesti je ta • le: Potcgunovega Janeza zaprd, ker je baje pri fantovskem poboji zabodel Gostovega Pavleta. Prisodijo mu petletno ječo, v kateri pa od žalosti umri. Po njega smrti šele se zvč, da je nekdo drug zaklal önega Pavleta. Dočim je Janez zaprt, shajajo se v vasi vaščani na različne pomenkc, kjer zlasti besedujejo Drobnjavov Tomaž, Frjanov Janez, nekov goslač, stari Lokar in mdlinarica Glavarica. Ti ljudje so strahovito modri in učeni; iz večine govore o prikazih na nebu, kakd je na meseci, zakaj ondu ni ljudij in živalij, koliko Šmarnih gor bi bilo treba postaviti drugo na drugo, da bi naposled sezale do meseca i. t. d.; Drobnjavov Tomaž razklada svojim" poslušalcem, ki ga sevčda vsi prav dobro umejo, kdaj je mesec v prizemnosti, kdaj v odzemnosli, pripoveduje o njega izpreminih in Hog vč o čem Še — iz kratka: časih se ti res zdi, kakor bi bil hotel gosp. pisatelj spisati nekakšno — zvezdoslovje, čegar nauki pa se kij čudno slišijo iz

preprostih kmctskih ust! Zakaj je povesti naslov baš »Solnce in senca«, zveš šele iz zadnjega stavka: »Tako je življenje v naši vasi na solučui in senčni strani.« Mi nismo zapazili nI te ul druge. — Kaj je vsebina Križanove povesti, to je težko povedali. Čudovito drzno postavlja in prestavlja pisatelj svoje medle osebe prav kakor možice in piinicc kje v marijouetskem gledališči za otroke, in ko prebereš knjigo sam ne včš, kaj si bral; drugič brati se ti pa izvestno ne poljubi. — Gledč na to, kar smo omenili, zadnjih dveh zvezkov »Narodne biblioteke« pač nc moremo posebno hvaliti.
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko imajo v drugem svojem letniku nastopno vsebino: Zgodovinski pobirki iz loškega okraja, spisal dr. Fr. Kos. — Drobtinice iz furlanskih arhivov, nabral Anton Koblar. — K zgodovini novomeški v 18. veku, spisal Jos. Apih. — Kopitar in Rankc, spisal Anton Kaspret. — Pasijonske igre na Kranjskem, spisal Anton Koblar. — Sv. Križ vipavski, spisal S. Katar. — Mali zapiski: Odkod pride ime Vftklo (Hülben)? Spisal A. Koblar. O zidanju erngröbske cerkve, spisal A. Koblar. Kraški podložniki rožrfškega samostana leta 1060., spisal M. Sila. Donesek slovenski slovstveni zgodovini 18. veka, spisal J. V. — Nemške »Mitteilungen« so kakor lani razdeljene v zgodovinski in prirodoznanski del ter prinašajo mimo društvenih stvarij te-le razprave: Krain und das Küstenland zu Beginne des österreichischen Erbfolgekrieges. Von Julius Wallner. — Der Grabstein der Herzogin Viridis in Sittich. Von K. Črnologar. — Zur Schiffahrt auf der Laibach. Von Simon Kutar. — Wirtschaftliche Verhältnisse und Hausordnung der Karthause Freudenthal im Jahre 1659. Von Julius Wallner. — V dodatku: Glossarienfragmcnte des städtischen Archivs zu Illbach. Von Josef Šorn. — V prirodoznanskem delu završuje prof. IV. Voss svojo razpravo »Mycologist Carniolica«, prof. Ferdinand Seidl pa nadaljuje razpravo »Das Klima von Krain.« — O vseh treh knjigah priobčimo še obširnejše poročilo.
Zbirka narodnih pripovedek za mladino. Spisal J. l\ Planinski. — Nedavno sta izšla pri J. Giontiniji v Ljubljani dva lična zvezka, ki podajata vsega skupaj 28 pripovedek za mladino. Vsak zvezek ima na zavitku barvano podobo. Pripovedke se berö gladko in lepo, vsebina je otrokom primerna, ('ena zvezku 20 kr.
»Bibliographische Uebersicht über die slavisehe Philologie.« Dr. Fr. Pa-
strnek, privatni docent slovanske lilologije na dunajskem vseučilišči, spisal je pod tem naslovom obsežno knjigo, v kateri podaja točen pregled del, razprav iu doneskov o slovanski lilologiji od leta 1876. do leta 1S90./91. G. dr. K. Štrekelj nam je za prihodnjo številko spisal nadrobnejše poročilo o tej važni knjigi.
Obči zbor »Pisateljskega podpornega društva« je bil dnč 19. m. m. Tajnik prof. S. Kutar je poročal o društvenem delovanji leta 1891. in omenil, da je društvo v minulem letu zlasti marljivo nabiralo darove za Preščrnov spomenik. (Dotični izkazi so se priobčevali v našem listu). — Odbor se je razgovarjal o novi izdaji Preščrnovih poezij, ker je prejel mnogo pozivov, sosebno od darovateljev za spomenik, naj bi se priredila dostojna izdaja; ker pa izidejo Preščrnove poezije po izvestji prof. Levca še letos pri Uambergu v Ljubljani, zatö se odbor ni dalje bavil s tem vprašanjem. — Društvo je odkrilo dnč 12. julija spominsko pločo dr. Janezu Hleiweisu. udeležilo se tudi Potočnikove slavnosti v Šent Vidu nad Ljubljano; h Gajevi slavnosti v Krapini pa sc jc moral, žal, poslati samd telegram. — V minulem letu sta se podpirala dva slovenska pisatelja. — Umrli so: Radivoj Poznik, dr. Fr. Gross, Jakop Lukman in Ivan Železu i kar, ki sicer ni bil društvenik, vender pa kol pisatelj zaslužttje, da mu ohranimo časten spomin. — Zbor zakliče pokojnikom »Večnaja pamjat!«
Blagajnik A. Funtek je poročal o dohodkih in troških minulega leta. Dohodki so znašali vsega skupaj gld. 193*94, troški pa gld. 150-20; torej je bilo dne t. prosinca t. 1. v blagajuici gld. 43*74. Da so se pokrili troški za Blciweisovo slavnost, treba je bilo vzeli iz hranilnice gld. 102*93.	društveno imenje je znašalo dnč 3t. grudna
1891. leta gld. 1182 67. — Zbor je izrekel zahvalo gg. V. Camerniku in F. Zupančiču, ker sta izvršila mnogo del pri Bleiweisovi slavnosti brezplačno. — I'o nasvetu računskega pregledovalca g. A. Svetka, ki je našel knjige v popolnem redu, dal je obči zbor odboru absolutorij, in natd so se izvolili v novi odbor ti-le gospodje: dr. Jožef Vošnjak (predsednik), V. ßezek, A. Funtek, Fr. I^vee, Fr. Orožen, K. Perušek in S. Rut ar.
Pri posamičnih nasvetih je predlagal g. dr. Vošnjak, naj bi se letos vzidala spo minska ploča pisatelju Ciglerju, ki se je pred sto leti porodil v Vodmatu. Vrbami Jarniku pač sedaj Še ne kaže vzidati spominske ploče, nego počakati bi bilo, da se dozida železnica po ziljski dolini, ker je sicer potovanje v Stebenj pretežavno. Bo nasvetu članov gg. Zagorjana in J. Nollija sklene obči zbor, naj »Pisateljsko društvo« samo izproži misel, da bi se vzidala Ciglerju spominska ploča, in naj dotičnemu odboru v obče obeta moraluo podporo, sämo pa naj ne prireja ničesar, ker zauimauje za takšne slavnosti ni več veliko, kakor se je videlo celd pri Bleiweisovi slavnosti. — Končno se ukrene v zimskem času zopet oživiti zabavne večere z običnimi berili, ker mora društvo vender k&j podajati svojim članom; gg. pisatelji naj se povabijo, da bi čitali na društvenih večerih. — Potem se zborovanje sklene.
Obči zbor »Dramatičnega društva« v Ljubljani. Dnč 21. m. m. je imelo „Dramatično društvo" svoj obči zbor. Otvoril ga je predsednik g. dr. Ivan Tavčar s primernim nagovorom ter je predlagal, naj se izreče zahvala deželnemu zboru kranjskemu in občinskemu svetu ljubljanskemu za podpore. Nato je poročal društveni tajnik g. Anton Trst en j a k o društvenem delovanji za dobo 1891.'92. Omenil je najprej, da je „Dramatično društvo" z letošnjim letom završilo petindvajseto leto svojega obstoja in delovauja in da se prihodnja doba pričnč v novem deželnem gledališči. V vsi petindvajsetletni dobi je izdalo 57 zvezkov „Slovenske Talijc" in priredilo 477 gledaliških predstav. Letošnje leto je priredilo „Dramatično društvo" 37 predstav, torej največ, kar obstoji slovensko gledališče. Od 37 predstav je bilo u opernih, oziroma operetnih predstav, ostalih 26 predstav pa spada na dramatične predstave. Uprizorilo se jc vsega vkupe 47 'ger> oziroma oper in operet, med njimi 15 premijer, in sicer: i opereta, 3 opere in 11 dramatičnih iger. Od teh 11 iger so bili trije jednodejanjci, ostalih 8 pa so bile igre v več nego jednem dejanji. Od 11 dramatičnih premijer jc bil samd jeden jedno-dejanjec slovenskega izvora, vse ostale so bile preloge iz drugih jezikov.
Stalno za vse leto sta bila angažovana režisčr in kapelnik; za gledališko dobo pa 5 igralcev, 5 igralk in i operni pevec. Pri drami je sodelovalo še mnogo drugih mladih močij; komparzerijo pa so sestavljali iz večine učenci dramatične šole.
Pri operi, oziroma opereti sta sodelovali gospa Milka Gerbičeva, gospodičini Daneševa in Nigrinova in gospoda Fran Bučar in Avgust Staincar. Nadalje je imelo društvo za operete stalen mešan zbor, v katerem je bilo ti dam in !4 gospodov. Moški zbor so sestavljali iz večine vrli člani „Slavca", in sploh se mora priznati, da je skupni zbor pod trudoljubivim in spretnim vodstvom društvenega ka-pelnika g. Frana Grbiča z lepim uspehom izvrševal svojo težko nalogo.
Društvo je skrbelo za repertoar za prihodnjo dobo 1892. 93. ter ima pripravljenih, t. j. izvirnih, oziroma preloženih iger do 20. Pripravljeni ima tudi 2 novi operi in i izvorno spevoigro {Teharski plemiči). Ostala dela pridejo koj v delo. Za dobavo
garderobe se je storilo, kar je treba, in se je letos meseca aprila o ugodni priliki kupilo za gld. 200°— jako lepe garderobe, ki je brez dvojbe še trikrat toliko vredna.
Tudi letošnje leto se je vzdržavala dramatična šola, katera pa še vedno ni osnovana na taki podlagi, da bi nam iz te šole prihajalo potrebno število mladih igralnih močij. V letošnjem tečaji se je zglasilo koj nad 30 mladih dam in gospodov. Nekateri so se vpisali izključno v dramatično šolo, drugi pa, zlasti dame, pristopile so le pevskemu iborti. Uspeli dramatične šole je bil, da jih je nekaj prčcej izstopilo, nekaj se jih je usposobilo za epizod iste; ostali so sestavljali komparzerijo. Lep uspeh je bil z damami pri zboru. Vse so se pokazale kot jako dobre pevke.
Na našem odru se je poleg slovenskega govorilo, oziroma pelo v hrvaškem in češkem jeziku. Pelo se je popolnoma pravilno, ker so pevci in pevke zmožui teh slovanskih jezikov. Društvo je v prijateljski zvezi z intendancijo deželnega gledališča v Zagrebu in z ravnateljstvom Narodnega d i vadi a v Pragi. Od tu je dobivalo naše društvo ves materijal gotov in brezplačno na posodo. — Na predlog tajnikov je izrekel obči zbor iskreno zahvalo ravnatelju Narodnega divadla" g. Fr. Šil h« rtu in inten-danciji deželnega gledališča v Zagrebu. Jednaka zahvala se je izrekla češkim pisateljem, kateri so nam dovolili, da so se njih dela preložila na slovenski jezik ter da so se predstavljala na našem odru brez vsake odškodnine, t. j. brez nagrade in tantijčm, S tem činom so zasvedočili češki pisatelji pravo češko-slovensko vzajemnost. — Nadalje je obči zbor izrekel zahvalo virtuvozu g. Karolu Iloffmeist r u, potem žurnalistiki in je simpatično pozdravil našega gledališkega in strojnega mojstra Alojzija Bittnerja.
Nova pravila, odobrena na zadnjem občem zboru, potrdila je visoka c. k. deželna vlada z razpisom z dnč 3. junija 1891. leta, št. 6312.
Za leto 1891. so dobili člani 57. zvezek „Slovenske Talije", v katerem zvezku je natisnjena ndrodna igra: „Revček And rej ček".
Za leto 1801. je imelo društvo podpore: l) od dežele kranjske gld. 3000* 2) od občinskega sveta ljubljanskega gld. 500"—. Vzorni rodoljub g. Fran Kotnik nam je volil lepo vsoto gld. iooo'—. Fran Kotnik je umrl dnč 2. avgusta 1891. leta, in materi blagega pokojnika se je svoječnsno izrekla najtoplejša zahvala.
V minulem društvenem letu je posegla smrt neusmiljeno v vrsto članov; zahtevala pa jc tudi žrtve na polji naše dramatične književnosti. Umrli so namreč: Fran Kotnik dnč 2. avgusta 1891. leta; konservatorist Josip Pajsar, dnč 22. oktobra 1891. leta v 26. letu svoje dobe; Vojteh Valenta dnč 19. decembra 1891. leta, kije bil pevec, igralec, pevovodja in odbornik „Dramatičnega društva"; Ivan Železnikar dnč 2b. januvarja 1892. leta, pisatelj in odbornik; dramatični pesnik Fran Cegnar dnč 14. feb-ruvarja 1892. leta v Trstu; komik nagega društva in odbornik Peregrin Kaj zel dnč 22. februvarja 1892. leta. Nadalje so nam umrli člani: Metod Pire (21. dec. 1891); Radivoj Poznik (19. dec. 1S91); Jakop Luckman (14. feb. 1892) in Anton Knez (30. marca 1892). O vseh teh pisateljih in rodoljubih je podal tajnik kratke nekrologe in jim je zaklical: Večnaja pamjat, čemur je pritrdil obči zbor, vstavši s sedežev.
Odl>or je zdnšno skrbel o tem, da častno nastopi v novem deželnem gledališči. Kil je povabljen od velccenjenega gospoda deželnega glavarja kranjskega, da se udeleži posvetovanja pri deželnem odboru radi oddaje novega deželnega gledališča. V to posvetovanje je poslalo „Dramatično društvo" dva zastopnika: dr. Valentina Krisperja in Antona Trstenjak a. Na podlagi teh posvetovanj se je dognalo tole: Kakor znano, prirejale se bodo v novem deželnem gledališči slovenske iu nemške predstave. Da bi se zopet ne uvele stare neugodnosti, ki so vladale gledč lož v starem deželnem
gledališči, sklenilo se je, da se lože oddudd posebe za slovenske in posebe za nemške predstave. Takd dobode „Dramatično društvo" lože zase posebe, in naše lože se bodo oddajale pdtem dražbe. S tem se je popoluoma ustreglo slovenskemu občinstvu, katero je želelo biti popolnoma ločeno od nemških predstav.
V novem deželnem gledališči bode igralo naše društvo po dvakrat na teden. Ob katerih dnevih, to še ni popolnoma dognano. Za sedaj se je ukrenilo le toliko, da je vsaka druga nedelja slovenska ; prazniki so se pustili in suspeusn. Vender bode treba skrbeti za to, da se prazniki prihranijo slovenskemu občinstvu. Ker se bode v prihodnji gledališki dobi igralo še jedenkrat toliko kakor do sedaj, treba bode skrbeti za obširnejši repertoar in treba bode |>oiuuožili igralno osebje pri drami in pevsko osebje pri opereti. Jako mnogo pridobi naša opereta, oziroma opera s tem, da nam je obljubil sodelovati naš dični baritonist g. Josip No Hi in da nam ostaneta zvesti vrli pevki gospa M. Grbičeva in gospodičina Lujiza Daneševa, ki sta velika podpora slovenski opereti in sta jo prav za prav do sedaj vzdrževali.
Dramatično društvo si je izposlovalo prvi gledališki dan, to je dan slovesne otvoritve. —
S tem je završil tajnik svoje izveslje in se je končno še spominjal novega deželnega gledališča, v katerem naj bi „Dramatično društvo1' nadaljevalo započeto delo, llog daj, dokaj uspešneje. Dva sina bratskega nam naroda češkega, deželni inženir VI. llrasky in arhitekt Ant. Ilrub^, katerima je dežela izročila stavbo, skoro bodeta na konci svojega dela. Pred jesenjo bodemo otvorili novo deželno gledališče in začeli v njem novo dobo. Vsakega iskrenega Slovenca prešinja v tem trenutku želja, da bi se z novo <16bo res pričela tudi nova doba v zgodovini slovenske dramatične umetnosti — doba novega sijaja in nove slave slovenskega imena!	(Konec prihodnjič.)
Odlikovanje slovenskega skladatelja. Naš sotrudnik, gospod Danilo Fajgelj, nadučitelj v Srpenici na Primorskem, prejel je nedavno od naučnega ministerstva umetniški Štipendij, in sicer za svoje skladbe, o katerih se je sloveči dunajski kritik prof. II an sli k izrekel takd-le: »Das Bestreben, leicht und gefallig zu schreiben, liegt «lern Com-ponisten ferne. Vielmehr zeichnen sich seine Werke durch eine sirenge aber stets gediegene Contrapuuktik aus, besonders da sie bei aller Einfachheit von sauberer Arbeit sind und zuweilen an vielen Stellen grossartig und stilvoll gehen. Da ich objectiv zu beurtheilen gewohnt bin, so werden die Werke des wunderbaren Autodidakten Fajgelj meinerseits warm befürwortet.« — Gospodu Fajglju Čestitamo za to priznanje!
X. izkaz darov za Preščrnov spomenik.	Prenesck . gld. 719*39
Dr. Jožef Vošnjak, deželni odbornik v Ljubljani (od podpisanih gld 50'—)
zopet....................... i o —
Slovenski gimnazijci in obrtni učenci v Gradci . ........ 2'—
Ant. Julij Šušteršič, farmacevt v Gradci........ ... „ r—
Maks Josin, učitelj v Ljubljani................ r—
Dr Jernej Zupanec, c. kr. notar v Ljubljani (od podpisanih gld. 50-—)
zopet....................... 20' —
Skupaj . gld. 753-39
Osebne novice. Č. g. A. Aškerc je imenovan za provizorja v svojem rojstvenem kraji v Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah. — G. Fr. Bučar, operni pevec in režiser slovenskega gledališča, angažiral se je za leto dnij kot liriški tenor na mestnem gledališči v Požunu. — G. vladni svetovalec A. Globočnik pl. Sorodolski je iz nova potrjen za pet let kot konservator v stvarčh tretje sekcije v vojvodini Kranjski. — G. dr. V. Oblak bode potoval po dalmatinskih in kvamerskih otokih, da prouči ondotno čakavščiuo. —
G. tir, Joiff Rakei se je naselil kot zdravnik v Velikovci. — Operni pevec g Joief Terlnik je sklenil pogodi m> z dvomim gledališčem v Mannheimu za štiri leta. Njega podpornik grof Esterliazy je plačal potrebno vsoto, da se je razveljavila prejšnja njegova pogodba z gledališčem v bremenu — Skladatelj g. IJr. Volarič je iz Kozane premeščen v Devin. — Skladatelja g. Ivami pl. Zajca je imenovalo mesto Karlovec zaradi njega zaslug za hrvaško in jugoslovansko glasbo v obče svojim častnim članom.
»Kratkij obzor slovenskoj literatury« na vseučilišči v — Ilarkovu. Slovenci nismo vajeni, da bi se zgodovina naše književnosti predavala na vseučiliščih. Zanimalo hode po takem naše rojake, da se je slišal vsaj »kratek pregled« našega duševnega delovanja. ne sicer v Avstriji, ali na Ruskem. Iz prijateljskega pisma posnemljemo, da si je S/«7- marca t. 1. v Harkovu izbral ta predmet za predavanje na poskušnjo izvrsten ruski slavist, Boris M. LjapunJv; imel je prav lep uspeh in je sedaj že docent omenjenega vseučilišča.	—r—
Zanimliive številke iz dvojezične dežele. Dežčlni zbor gališki je v tem letu razdal rusiuskim zavodom te-le podpore: Za izdajo rusinskih šolskih knjig 4.200 gld., časopisu »Učytel« 500 gld., časopisu »Poslanuyk« 400 gld.. časopisu »Dzvinok« (za otroke) IOO gld., »Historični biblioteki« 500 gld., društvu »Prošvita« (podobno našemu Mohorjevemu) 1.500., rusinskemu gledališču 7.250 glcl., pevskemu društvu »Bojan« 200 gld., in še raznim drugim društvom, med njimi akademičnim in rokodelskemu »Zorja«. Podobnih številk bi se dalo nabrati tudi drugje. Kaj se pa stori v naših dvojezičnih deželah za duševne potrel>e slovenskega nrfroda? Ponosni Nemci se ne sramujejo pobirati naših siromaških grošev zrfse. na nas pa niti ne mislijo. Sicer pa moramo biti pravični in priznati, da jim mi dajemo tudi malo prilike, naj pokažejo, kakd bi ravnali z našimi prošnjami. Na*a politika je večkrat dekla-matorična in pretcoretična. Res je pri nas še ta križ, da smo strašno razkosani, toda vsaj v štajerskem in goriškem dežčluem zboru bi se moralo poskušati, da se käj več pribori na korist duševnih potreb našega nrtroda. Razven domaČih društev naj bi se oglašala tudi ona, ki delujejo za vse Slovence. Očitanju, da se denar ne bode pošiljal v druge dežele, lahko se izogne s tem, da se ustanovč primerne podružnice. Naše dramatično društvo n. pr. mora vender delovati na to, da nam ustvari vsaj jedno dobro slovensko gledališko družbo, ki bode nastopala tudi v drugih mestih in sicer ne samo na Kranjskem!
Spomenik Radeckega na Dunaji so kltr najslovesneje odkrili dnč 24. malega travna. Postavljen je na trgu »Am Hof« z licem proti kreditnemu zavodu in kaže Radeckega visoko na konji, kakd drži z levico za uzde, desnico pa dviga, kakor hi dajal povelja. Na podnožka sprednji strrfni plove bronast dvoglavni orel. in nad njim se čita v zlatih črkah Grillparzerjev stih: »In deinem Lagerist Oesterreich.« Na podnožka desni strKni je bronast relief, kažoč Radeckega v vojnem svetu z generali Hess, Schönhals, d'Aspre, Wratislaw in Thum, na levi str.-ini pa je vpodobljen prizor z dnč 12. sušca 1849. leta, ko vojaki po proglašenem premirji navdušeno pozdravljajo svojega »očeta«. Na zadnji strdui, proti poslopju državnega vojnega ministerstva, bere se nemški napis: »Feldmaršal grof Radecky, porojen «luč 2. listopada 1766. leta, umrl dnč 5. prosinca 1858. leta.« — Spomenik je zvršil prof. Gašper vitez pl. Zumbusch, arhitektonsko zgradbo pa po njega načrtu arhitekt prof. Jurij Niemann. Kip s konjem, ornamentne nadrob-nosti in verige okolo spomenika je vlila delavnica kiparja, cesarskega svetovalca in profesorja Fr. Ponningerja. Ves spomenik meri 10*4 ///, kip s konjem sam 5 48 m.
Iz pariškega »Salona«. Gospodičina Ivana Kobilca je kakor lani razstavila v »Salonu« na Champs de Mars dve sliki, o katerih so poročali francoski in drugi listi jako laskavo. Jed na teh slik kaže dva igrajoča otroka in je slika v »plein-airu«, druga
pa je duhovita študija, ženski portret, kjer so /.lasti oči prekrasne. — Via h o Bu kovač, /nameniti slikar hrvaški, razstavil je sliko, katero kritika jako hvali. — Izmed čeških slikarjev sta se udeležila razstave: Vaclav Brožik, ki jc razstavil dve sliki (»Bretonski oiroci v gozdu« in »Pomlad«) in Ribar; izmed poljskih umetnikov pa so razstavili slike: Miecislav Reyzner (»Pri večernicah«), Marija Podlewska (»Sirota«), Aksen-t o w i c z in M e n z i n a • K r e s z.
Še jedenkrat: Frančišek Lavrenčič. V 4. številki »Zvonovi« smo priobčili životopis slavnega rojaka našega, g. polkovnega kapelana Frančiška Lavrcnčiča. Ko se je na Dunaji odkrival spomenik Radeckega, posneli so iz našega lista ta životopis skoro vsi dunajski listi. Lavrenčič, kateri je bil navzočen pri odkritji rcčenega spomenika in mnogo čislan in slavljen, pisal je g. životopiscu, nadporočniku Fridolinu Kavčiču, pred odhodom na Radeckega slavnost nastopno prijazno pismo:
Holenegg, 6. sušca 1892.
Prečastiti gospod!
Prečastna dopisnica Vaša z dnč 1. marca 1892. nie je jako razveselila. Navzlic svojemu 79. letu se počutim dobro v svoji hišici tü v Holeneggu. Le roka se mi trese, kadar khj pišem. Nddejem se, da učakam osemdesetega leta. Star vojak, ki je bil ujet, ki je več tednov s svojim polkom neustrašno taboril pod milim nebom, utrjen jc in se še sedaj ne ustraši nobenega vremena. Se sedaj živim popolnoma vojaški, to je, opöldne se najčm, kolikor je mogoče, zvečer použijem nekoliko goveje juhe z jednim rožičkom, zjutraj in za južino pa ničesar. Nepopisno se veselim, da učakam milost l»ožjo, po kateri se nadejeni udeležiti slavuosti, ko se odkrije spomenik očeta Radeckega. Moj ljubi knez Alfred Liechtenstein mi je obetal za ta slučaj stanovanje in hrano v svoji palači NVSh-ringer Strasse Št. 39.
Kot slovenski Štajerec sem bil Radeckega ljubljenec; imel sem večkrat pri njem v villa Reale ob 8. uri sv. mašo, ob treh sem pa navadno kosil pri njem. Se sedaj sem nepopisno navdušen, kadar se domislim, kakd me jc nekdaj na balkonu stojčč ljubeznivo pozdravil, ko smo Šli skozi Pavijo na Pijcmonteško na sovražnika pri Novari. »Dobro!« vzkliknil je, »ako je vojni pater na čelu, tedaj je zmaga naša!«
Spomin na minulost me jc takd prevzel in razburil, da ne morem več pisati. I.e toliko še omenim, da odločim Vašemu blagorodju pred svojo smrtjo nekaj v spomin, kar prosim, da izvolite blagovoljno vzprejeti.
Z izrednim spoštovanjem
uda ni Vam
Frančišek Lavrenčič 1. r., knezoškofijski duhovni *v<:inik, jut», župnik.
»Grof Paližna« se imenuje nova hrvaška drama v petih dejanjih, katero je spisal Sljepan pl. Miletie. Cena 60 kr. O tem zanimljivem proizvodu hrvaške dramatike utegnemo še govoriti.
Dr. Fr. Rački, češki akademik. Češka akademija je izvolila na svojem glavnem "zboru dnč ?.. grudna 1891. leta dr. Račkega za svojega člana prvega razreda, in presvetli cesar je nedavno potrdil to izvolitev. Dično priznanje včlikemu učenjaku je zajedno odlikovanje za ves nrfrod hrvaški.
Jugoslovanska akademija v Zagrebu je imela lani gld. 20.848 14 dohodkov in gld. 20.084*81 troškov, ostalo je torej gotovine gld. 763*33. Vse imenje je znašalo konci 1891. leta gld. 414.013*25. — Strossmayerjeva galerija se je pomnožila za 34 starih slik in jeden črtež, ki se pripisuje hrvaškemu umetniku Andreji MeduliČu. Vse te slike je poklonil galeriji hrvaški rodoljub dr. Ivan Ruiiči ki jih je nabral v Rimu.
Spomenik PrcradoviČu. Poroča se, tla je hrvaški rodoljub, ki neče biti imenovan, pri kiparji Kendiči naročil velik spomenik slavnemu pesniku Petru Preradoviču. Dohode ga zagrebško mesto
Spomenik Vuku Karadžiču. V selu Tršiči, kjer se je porodil Vuk Karadžie, namerjajo srbski rodoljubi postaviti spomenik. Zato se je osnoval v Belem Gradu poseben odbor, ki je izdal poziv, da bi se nabirali darovi. Spomenik bode šola, na kateri hočejo namestiti poprsje Vukovo od trdnega in trajnega gradiva.
Spomenik MilutinoviČu. Odbor za spomenik Milutinovičev v Sarajevu je nabral do konca minulega leta gld. 633670.
Nova češka opera. Poročali smo že lani, da je češki skladatelj Kendl zložil novo opero »Ditö T&bora«, katero je spisala znana pisateljica FJiška Krasnohorskii. Ta opera se je nedavno pela v češkem ndrodnein gledališči v Pragi in je lepo uspela. Kritika jo hvali, da ima zanimljivo dejanje in krasne napeve.
Češka dramatiška književnost. Na letošnji natečaj za Naprstkovo nagrado je došlo ndrodnem gledališču v Pragi 21 dram, in sicer 17 glum, 2 tragediji in 2 komediji. Te številke jasno každ, kakd je plodovita češka dramatika !
Jaroslav Vrchlickv, Dud 26. malega travna se je izročila na češkem vseučilišči v Pragi slovečemu pesniku Jaroslavu Vrchlickemu (Emilu Fridi) diploma, s katerim ga češko vseučilišče imenuje za častnega doktorja modroslovja, in sicer zaradi njega zaslug za češko književnost. Jaroslav Vrchlick^ je drugi doktor modroslovja honoris causa češkega vseučilišča; prvi je, kakor smo že poročali, skladatelj Anton Dvofak.
Fr. OndriČek, slavni češki goslar, imenovati je častnim člauom kraljevske glasl>ene akademije v Rimu, kraljica italijanska pa nm je podelila prekrasen prstan z briljanti.
Listnica. Sodražan. Prvi odstavek bode menda dovölj:
»Oj, tužno srce, v tuge ved ne tenji, Si enkrat poljubilo devo raja ! Ki žalja val te zmir podi od kraja Veselja, ki zaman drhtiš v hlepenji.c
Te »verze« priobčujemo brez sldharnega dostavka. — K. J —r (»K severu,« »Na okno si rosnd . . .«): Zakaj k severu in nc na jug? Oni stiki na l se glase khj neprijetno, takisto nam pevska mera ni po volji. Druga pesem je prenajivna — kdo li piše na rosno okno: »Sreč ti moje zvesto ostalo vedno bo«? — Janko, Lavoras: Brezimno — v koš. — Ivo M—č.: Zadnjič poslane pesmi so nerabne. — Solzislav : Oblika je še dosti spretna, vsebina pa zaradi prenavadnih motivov ni kilj prida. — Zamejski, y. : Prejeli, hvala in srčen pozdrav! — Dr. J. R. v V.: Oprostite, tudi danes še ni bilo mogoče; morda prihodnjič. — J. S. v Z.: Oceno dotične karte smo morali za danes odložiti. Lepa hvala!
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Narodna Tiskarna« Gospodske ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.