Vinogradnn psrssčilo. Ormoško-ljutomerske goricc, začetkom septeinbra 1919. V zadnjem easu se v vinogradih ni mnogo izpremenilo. Bolezni — zlasti peronospora in plesen ali oidium — so precej napredovale, ne tako zorenje grozdja. To silno počasi napreduje. Od leta 1864. sr.n ko je prirastla zloglasna kiselca, takozvani ,,meksikaner", se stari ljudje ne morejo sponmiti, da bi bilo grozdje v tera času tako trdo, kakor letos.j V dobrih, oziroma v najboljših legah se začne žlahtnina, tn ia tam tudi silvanec mehčati, ^se drugo vkljub lepim solnčnim, dnevom le slabo napreduje. Ni se torej čuditi, ako vinogradaiki trdijo, da bode letos treba s trgatvijo do Božiča čakati. Viuičarji spravi.iajo travo marljivo iz gorice, da niore tako solnce z vso svojo močjo vplivati aa viasko trto in na nje sad.i V vinogradih, kjer je trava že pokošena in kjer se je ne suši v snope; povezano na kolea, marveč jo sproti aosijo iz vinograda, se blagociejni vpliv solnčnili žavkov tudi bolj pozna nego clrugod, zato je želeli, da se spravi trava čimiiajhi(rej iz vinogradov. Ze stari naš vinogradni vešSak Jančar, ki je leta 1867 izdal ,,Umnega vinorejca" je zapisal o tem sledeče pomenljive besede: ,,Da se mora pokošena trava zunaj vinograda sušiti, to se samo po sebi razume. Jako škodljivo ravnajo one ženske, ki (ravo v snope veže,|o in jo aa kole natikajo in tako suše. Ako kdaj potrebujejo trte* in grozdje svetlobe,  zcaka in gorkega solnca, gotovo je sedaj (t. j. raese ca avgusta in septembra) skrajni čas, da se trti privotiči ta neobhodna potreba: Ven torej s travo, vcn s snopjem!"