JWl

* * * Sv. apostola Pavla * * *

List Hebrejcem.


Preložil in razložil
f Dr. Josip Pajek,
stolni kanonik, * *
prof. bogosl. itd.*
v Mariboru. * * *

Z dovoljenjem preč. kn. šk.
ordinarij ata lavantinskega,
dne 29. aprila 1903, št. 1309.

V Mariboru, 1903.

* Izdalo in založilo *
uredništvo „Voditelja“.
Tisek tiskarne sv. Cirila.



Poglavje i.

1. Velikokrat in na mnoge načine je Bog nekdaj govoril očetom
v prerokih, nazadnje;

2. v dnevih le-teh je govoril nam v Sinu, katerega je postavil
dediča vesoljnosti, po katerem je storil tudi svetove;

3. kateri ko svit časti, in podoba njegovega bitja, ter noseč vse
z besedo moči svoje, čiščenje grehov storivši, sedi na desnici veličastva
na višavah, (Mod. 7, 26.)

4. je postal toliko boljši od angelov, kolikor odličnejše je pred
njimi podedoval ime.

5. Kateremu namreč izmed angelov je rekel kdaj: Sin moj si ti;
jaz sem te danes rodil? In zopet: Jaz mu bodem Oče in on mi bode
Sin. (Ps. 2, 7. II. Kralj. 7, 14.)

6. In ko zopet uvaja Prvorojenca na svet, govori: In molijo ga
naj vsi angeli božji. (Ps. 96, 7.)

7. In angelom sicer govori: Ki dela angele svoje duhove in slu¬
žabnike svoje ognjen plamen. (Ps. 103, 4.)

8. Sinu pa: Prestol tvoj, Bog, na vekov veke, žezlo pravice je
žezlo kraljestva tvojega. (Ps. 44, 7.)

Poglavje 1.

1—4. Bog je z nami govoril po svojem Sinu, ne kakor v stari zavezi
po svojih poslancih; po vstajenju sedi Sin božji na desnici Očetovi
ko naš srednik, ki je skupno z Očetom enega bitja, nebes in zemlje
stvarnik.

6. Najočitnejše se bode pokazalo veličastvo Sinovo nad vsemi stvarmi,
tudi nad angeli, ko dojde sodit živih in mrtvih.

7. Angeli se poslužujejo ko božji poslanci naravnih moči, vetra v zraku
in ognjene vročine.

8. Sin je Bog, in torej kraljestva njegovega ne bode konec, in pravica
bode vladala v njegovem duhovnem kraljestvu.

List Hebrejcem.

I

— 2  —

9. Ljubil si pravico in sovražil krivico; zato te je mazilil Bog,
tvoj Bog z oljem radovanja pred tovariši tvojimi.

10. In: Ti si v začetku, Gospod, zemljo postavil, in delo tvojih
rok so nebesa. (Ps. 101, 26.)

11. Ona se bodo končala, ti pa ostaneš; in vsa se bodo kakor
oblačilo postarala;

12. in kakor obleko jih bodeš spremenil, in spremenila se bodo;
ti pa ostaneš ravno tisti in leta tvoja ne izginejo.

13. Kateremu izmed angelov je pa rekel kdaj: Sedi na desnico
mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih za podnožje nogam tvojim.
(Ps. 109, 1. I. Kor. 15, 25.)

14. Niso-li vsi služeči duhovi, v varstvo poslani za tiste, ki bodo
za dedščino prejeli zveličanje?

Poglavje 2.

1. Za to nam je tem bolj treba paziti na to, kar smo slišali, da
se ne izgubimo.

2. Če je namreč po angelih govorjena beseda trdna postala in
je vsak prestopek in vsaka nepokorščina prejela pravično, zasluženo
povračilo;

3. kako ubežimo mi, če bomo tako zveličanje zanemarili, ki ga je
najprej oznanjeval Gospod in oni, ki so ga slišali, so ga potrdili v nas;

4. ko je Bog po znamenjih in čudežih pričeval, in po raznih mo¬
čeh in po svetega Duha razdelitvah po svoji volji. (Mark. 16, 20.)

9. Z oljem nebeške radosti je bil Jezus od Boga maziljen pred vsemi
izvoljenci, ki so ga v častitem sprevodu spremljali pri vnebohodu
njegovem.

10—12. Angeli so le služabniki božji, Sin pa nas je vstvaril, odrešil in
bo konečno, ko bode greh po njem popolnoma zmagan, tudi sedanji,
prekletstvu podvrženi svet spremenil v zveličanega.

13 — 14. Razmerje med angeli in Sinom božjim je že v starem zakonu
tako popisano, da kraljuje Sin na desnici Očetovi, angeli pa izvršu¬
jejo njegove naredbe, ko nas, ki smo k zveličanju poklicani, skrbno
varujejo.

Pogl. 2.

I — 4. Kolikor imenitnejši je oznanjevalec sv. evangelija, Sin božji, z
ozirom na angele, ki so v starem zakonu prerokom oznanjevali božjo
besedo, toliko skrbnejše se moramo držati njegovega svetega nauka,
sicer se pogubimo kakor se razplahne tekočina iz razbitega lonca. Če
je Bog smrt zapretil onim, ki ošabno prestopajo zapovedi po angelih
dane (IV. Mojz. 15, 30), kolike kazni se je tedaj nam bati, če presto¬
pamo zapoved Sinovo! Kar je On sam učil in so oznanjevali njegovi
apostoli, to potrjuje Bog do naših (to je Pavlovih) dni z obilnimi in
očitnimi čudeži. Apostol se je tem lažje skliceval na spričevanje sv.

— 3 —

5. Ni namreč angelom podvrgel Bog prihodnjega sveta, o kate¬
rem govorimo.

6. Pričal je pa nekje nekdoj govoreč: Kaj je človek, da se ga
spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ? (Ps. 8, 5.)

7. Ponižal si ga le malo pod angele; s častjo in slavo si ga oven¬
čal in postavil si ga črez dela svojih rok.

8. Vse si podložil pod noge njegove; s tem namreč, da je vse
njemu podvrgel, nič ni pustil nepodvrženega njemu. Zdaj še pa ne
vidimo vsega podvrženega njemu. (Mat. 28, 18. I. Kor. 15, 26.)

9. Njega pa, ki je bil malo bolj kot angeli ponižan, vidimo Jezusa
zavoljo trpljenja smrti s častjo in slavo ovenčanega, da bi po milosti
božji za vse ljudi okusil smrt. (Filip. 2, 8.)

10. Spodobilo se je tistega, zavoljo katerega je vse, in po kate¬
rem je vse, ki je veliko sinov v čast sprevodil, kot začetnika zveliča¬
nja njihovega po trpljenju spopolniti.

11. Kateri namreč posvečuje, in kateri se posvečujejo, iz enega
so vsi. Zavoljo tega se ne sramuje brate jih imenovati, govoreč:

12. Oznanjeval bodem tvoje ime svojim bratom, v sredi občine
te bodem hvalil. (Ps. 21, 23.)

Duha po čudežih, ker takrat še niso bili redki, bili so marveč na¬
ravnost splošen dar, s katerim je Bog še mlado cerkev svojo krepčal.

5. »Prihodnji svet« je bil očakom čas Odrešenikov.

6 -8. Pričal je pa David v Ps. 8, 5 — 7. Po božji volji bi naj gospo¬
doval človek črez vse druge stvari božje in bi naj bili samo angeli
nebeški višji od njega. Cesar grešni Adam ni vresničil, to je dovršil
Sin človekov, naš Zveličar, ki je vladar črez vse stvari, tako da se
njemu ne more nič odtegniti, ter bi bilo pod drugo oblastjo, n. pr.
angelsko. Zadnje besede 8. v. pripravljajo na odgovor za tiste, ki bi
hoteli ugovarjati: Saj se mu neverniki in judje ter grešniki nikakor vsi
ne klanjajo!

9 . Res, da še druga polovica prerokovanja ni izpolnjena, pač pa je Jezus
že v nebesih venčan z večno slavo kot odrešenik onih, ki so po božji
milosti poklicani.

10. Spodobilo se je, bila je božja volja, da naj Zveličar, ki bo grešnikom
zaslužil zveličanje, svoje zveličansko delo s trpljenjem na križu spo-
polni. Ko je umirajoč zaklical: »Dopolnjeno je«, tedaj je bilo vse
storjeno, da je nam grešnikom v vseh rečeh in popolnoma Zveličar,
on, Sin božji, po katerem se je rodilo Očetu veliko sinov.

11. Zveličar in zveličani so iz Očeta; Zveličar je iz Očeta ne samo ker
je od vekov iz njegovega bitja rojen, marveč tudi, ker nam je iz Ma¬
rije Device rojen, od Boga za Zveličarja dan. Mi smo pa božji otroci
po milosti. Med pravim Sinom in po milosti sprejetimi otroki je ne¬
skončni razloček, vendar nas pa imenuje brate svoje.

12. Po vstajenju imenuje Jezus svoje apostole svoje brate. Jan. 20, 17.
Med svojimi brati, v sveti cerkveni občini, biva Jezus do konca v
presv. zakramentu in oznanja hvalo Očetovo v besedi božji.

List Hebrejcem.

I*

4 —

13. In zopet: Zaupal bodem v njega. In zopet: Glej, jaz, in
otroci moji, katere mi je dal Bog. (Ps. 17, 3. Iz. 8, 18.)

14. Ker so bili torej otroci deležni mesa in krvi, se jih je enako
udeležil tudi on, da bi po smrti podrl onega, ki je imel smrtno oblast,
to je, hudiča; (Oz. 13, 14. I. Kor. 15, 54.)

15. in da bi rešil one, ki so po strahu pred smrtjo vse žive dni
zapadli bili sužnosti.

16. Nikjer namreč angelov ne sprejema; pač pa sprejema seme
Abrahamovo.

17. Zato je moral v vsem bratom se upodobiti, da bi milosrčen
postal, in zvest veliki duhovnik pri Bogu, da bi spravljal pregrehe
ljudstva.

13. Zveličar zaupa v Očeta, da bode spravno daritev milostljivo sprejel;
v drugem izreku se pa že kaže uspeh: odrešenci so sprejeti za otroke
božje.

14. Otroci po milosti so bili s svojim življenjem navezani na meso in kri.
Po grehu so izgubili Boga, ki je izvir vsega življenja, in zato so tudi
zapadli telesni smrti, trinoštvu hudičevemu. Zato je sprejel pravi Sin
božji tudi meso in kri in je s svojo smrtjo poravnal krivico, zavoljo
katere je prišla na človeški rod telesna smrt. Jeza božja je potola¬
žena, in torej hudičeva oblast nad človeškim rodom uničena,

15. Telesna smrt je že sama na sebi strašna po bolečinah in razdejanju
našega života. Najhujša je pa za onega, ki Sinu božjega ne pozna
in ne ljubi, ne vedoč, kaj ga na onem svetu čaka; samo toliko sluti, da
terja greh svojo kazen, kateri ne more uiti. Kdor pa pozna nauk
Jezusov o pravični sodbi in o večnem, neskončnem povračilu in je z
Jezusom po krščanski ljubezni združen, za njega je smrt le pričetek
pravega, večnega življenja.

16. Delo odrešenja ni namenjeno angelom nebeškim, ki so brez greha in
torej odrešenja ne potrebujejo, ampak rodu človeškemu, v prvi vrsti
semenu Abrahamovemu in po njem vsem narodom. Za to ni sprejel
v svojo osebo angelske narave, nego človeško meso in kri; tako se
je udeležil ne samo naše narave, katero je sprejel, ampak tudi našega
trpljenja, po grehu zasluženega.

17. Jezus je naš namestnik s svojo spravno daritvijo. Za to mora nam,
katere namestuje, biti podoben. Imenoval nas je svoje brate; zato
je pa hotel, kolikor pač dopušča njegovo božje bitje in neskončna
svetost, nam v vsem podoben postati, ki smo po grehu v velikih te¬
žavah, nevarnostih, skušnjavah in bolečinah, v strahu pred smrtjo, ki
nam preti. To vse je seveda Bogu bilo tudi pred včlovečenjem Sino¬
vim popolnoma znano, a skusilo si je trpljenja šele človeško srce
Jezusovo in sicer trpljenja, kakor si tako bridkega ni užilo nobeno
človeško srce. To pa najkrepkeje podpira naše zaupanje na božje
usmiljenje in njegovo rešilno pomoč, da v svojem trpljenju na pomoč
kličemo njega, ki je pretrpel sam bridkosti grenkejše od naših, ki je
pa ob enem tudi zmožen nam pomagati in nam po svoji milosrčnosti
tudi gotovo hoče pomagati. Ker je pa Jezus, naš brat po usmiljenju

— 5 —

18. V tem namreč, v čemur je sam trpel in skušan bil, zmožeil
je tudi onim, ki so skušani, pomagati.

Poglavje 3.

1. Torej, bratje sveti, poklica nebeškega deležniki, glejte na apo¬
stola in velikega duhovnika našega izpovedanja Jezusa;

2. ki je zvest njemu, ki ga je postavil v celi hiši njegovi. (IV.
Mojz. 12, 7.)

3. Večje namreč časti od Mojzesove je bil on vreden spoznan,
kolikor večjo čast od hiše ima tisti, ki jo je postavil.

Očetovem, naš srednik pri Bogu, zato je zvest veliki duhovnik vsega
ljudstva, katerega težave so mu iz bridke skušnje popolnoma znane,
in s katerimi njegovo bratovsko srce po usmiljenju svojem živo občuti
vse bolečine.

18. V trpljenju se srce skusi, in se pokaže, koliko potrpežljivosti in sta¬
novitnosti kdo ima. Sinovo trpljenje ni samo doseglo najvišje sto¬
pinje vsega trpljenja, ki je kdaj nad človeški rod prišlo, marveč je
presegalo tudi vse, kar bi vsi ljudje kdaj mogli pretrpeti. Ker je pa
najmanjše trpljenje Jezusovo, ki je božji Sin, torej neskončno svet,
neskončne vrednosti, za to je očitno, da more Jezus s svojo spravno
smrtjo z Bogom spraviti vse, ki so grešili, in jim, naj jih skuša katero
trpljenje koli, v njihovih skušnjavah pomagati. Njegovo lastno trp¬
ljenje nagiblje Jezusa k največjemu usmiljenju proti nam trpinom;
ni mogoče, da bi njegovo usmiljeno srce kar ne maralo za naše trp¬
ljenje in ne culo našega upitja za potrebno pomoč. — Jezus je torej
višji od vseh angelov, stvarnik in odrešenik sveta, vendar pa naš brat,
ki ima usmiljeno srce za svoje brate, katerih bolečine si je sam v
najobilnejši meri okusil; takega velikega duhovnika nam je bilo treba
kot srednika pri Bogu.

Pogl. 3.

I -2. Po svojem Odrešeniku, Sinu božjem, ki nas je milostljivo ime¬
noval svoje brate, smo otroci božji, med seboj pa bratje, in sicer sveti
bratje, ker smo deležni svetega poklica nebeškega, s katerim nas je
seznanil poslanec božji, apostol Očetov, Sin božji; on nam je oznanil
svete skrivnosti, katere izpovedamo v svoji veri. Da pa moremo Boga
spodobno častiti in mu darovati, zato posreduje med nami in Očetom
ravno tisti Sin božji ko naš zastopnik pri Bogu, naš veliki duhovnik.
Ker pa imamo tako imenitnega velikega duhovnika, zato moramo
skrbno na njega gledati s tisto zvestobo, s katero on opravlja svojo
sveto službo. V V. Mojz. 18, 15 je bilo napovedano, da bo Jezus Moj¬
zesu enak, prerok in služabnik božji. Nebeški Oče ga je. res postavil
za apostola in velikega duhovnika; obojo službo opravlja naš srednik
zvesto po Očetovem naročilu. Kar je bil Mojzes za cerkev stare za¬
veze (Sirah 45), to in neskončno več je Jezus v kraljestvu božjem
nove zaveze.

3. Dasiravno je Mojzes vodil vso hišo Gospodovo v stari zavezi, je pa
vendar ni on postavil, ampak postavljen je bil le za vodnika; Jezus
je pa hišo, sveto cerkev svojo, sam postavil in jo sam vodi,

— 6  —

4. Vsaka namreč hiša se postavi od nekoga; kateri je pa vse
vstvaril, je Bog.

5. In Mojzes je sicer zvest bil v celi hiši njegovi kot služabnik,
v spričevanje tega, kar je bilo treba oznaniti;

6. Kristus pa je kakor Sin v svoji hiši, katera hiša smo mi, če
trdno ohranimo vernost in slavo upanja do konca.

7. Zatorej, kakor sveti Duh govori- Danes, ko njegov glas čujete,
(Ps. 94, 8. Hebr. 4, 7.)

8. ne zatrdite svojih src kakor v grenkobi na dan skušnjave v
puščavi,

9. kjer ‘so me skušali očetje vaši, skušali so, in videli so dela

moja

10. štirideset let. Za to sem bil nevoljen črez ta rod in rekel sem:
vedno grešijo s srcem. Oni pa niso spoznali mojih potov,

4. Vsaka hiša mora biti postavljena od nekoga, ki jo je pričel. Tudi
hiša božja stare zaveze, v kateri je bil Mojzes postavljen za hišnika*
je delo božjih rok, ki je vstvaril vse, kar je v nebesih in na zemlji.

5—6. Mojzes je bil božji služabnik, ki je posredoval pri razodevanju božjih
naročil za stari zakon, in je bil ob enem tudi predpodoba popolnega
razodetja po Jezusu, božjem Sinu. Mojzes je bil torej le zvest slu¬
žabnik božji in predpodoba Jezusova, ki je prišel na svet v podobi
služabnika, v resnici pa je bil pravi Sin božji, ki je hišo božjo, cerkev
novega zakona, sam postavil in jo vlada kot pravi lastnik in gospodar.
Hiša božja je sezidana iz živih kamenov (II. Kor. 6, 16) in Bog sam
si jo je izvolil za svoje prebivališče (I. Tim. 3, 15). Kdo da spada
k hiši božji, k sveti občini, in v njej ostane, to je odvisno za poedince,
po katerih se stavba hiše božje nadaljuje in dovršuje, od stanovitno¬
sti; lahko se namreč zgodi, da kdo ne izpolnjuje pogojev, na katere
je navezano njegovo bivanje v hiši božji, in takšen človek bode iz
hiše božje izvržen. Prvi pogoj je trdno zaupanje ali vernost, da
se bodo božje obljube izpolnile, zaupanje, ki je brez vsega strahu
in dvomov ne pozna. To še pa ne zadostuje, da je kdo samo v srcu
vesel božjih obljub, ampak mora tudi pogumno in veselo pričati o
tem, kar verujemo in upamo, Bogu mora slavo in čast dajati pred
vsem svetom za večne dobrote, ki so nam obljubljene; ta dvojni po¬
goj je treba izpolnjevati do konca, to je, do smrti.

7—8. Kdor se ne vda Bogu, kadar opominja, in tako rekoč skuša, kako
daleč da sega potrpljenje božje, on svoje srce zatrdi, Boga skuša
in ga bridko žali. Tako so njihovi očetje zoper Boga godrnjali, ko
jim je vode zmanjkalo. Prim. II. Mojz. 17, 7 in IV. Mojz. 20, 1 — 13,
pa V. Mojz. 33, 8.

9. Skoraj na vsaki postaji svojega štirdesetletnega potovanja po puščavi
so se Izraelci Bogu upirali in dvomili o njegovih obljubah, on pa jih
je čudežno hranil in napajal ter varoval uporne nehvaležnike.

10 — 11. Kanaanska dežela, v kateri bi si naj spočili Izraelci od egiptovske,
sužnosti in dolgega potovanja, je bila ob enem predpodoba večnega
počitka pri Bogu, kjer ne bo nobenega trpljenja več.

1

11. kakor sem prisegel v jezi svoji: Ne pojdejo v pokoj moj!

12. Pazite bratje, da ne bo v katerem izmed vas hudobno neverno
srce, odstopiti od živega Boga;

13. marveč opominjajte se sami vsak dan, dokler se še »danes«
glasi, da ne otrpne kdo izmed vas po zvijači greha.

14. Deležni smo namreč postali Kristusa, če le začetek njegovega
stanja do konca krepko obdržimo,

15. dokler se glasi: Danes, ko ste čuli njegov glas, nikarte za¬
trditi svojih src, kakor v oni bridkosti.

16. Nekateri namreč so čuli in žalili; pa ne vsi, ki so potovali
iz Egipta z Mojzesom.

17. Katerim pa je bil nasprotnik štirideset let? Ali ne tistim, ki
so grešili, katerih telesa so položena v puščavi? (IV. Mojz. 14, 37).

18. Katerim se je pa zarotil, da ne pridejo v njegov pokoj, če
ne tistim, ki so bili neverni?

19. In vidimo, da niso mogli vstopiti zavoljo nevere.

12. Nevera je plod in kazen nepokorščine do Boga; kdor se je od Boga
ločil po grešnem življenju, ga bo o priliki tudi z besedo zatajil, ko
bi bilo treba vero očitno spoznati.

13. »Danes« je naš čas, od one dobe, ko smo Boga spoznali, pa do smrtne
ure; potem pa pride noč, v kateri ne moremo več delati. Jan. 9, 4.

14. Po veri in po sv. krstu smo združeni z Jezusom od začetka, tako, da
je on v nas, in mi v njem; to stanje se mora trdno ohraniti do
smrtne ure.

15. Oni, ki so v puščavi Boga skušali in bridko žalili s trdosrčnostjo svojo,
so bili po Bogu iz Egipta rešeni in so prehodili Rdeče morje in bili
priča čudežev božjih, pa so se vendar pogubili. Mi se pa moramo
odločiti sedaj, danes, ali za Boga, ali pa za trdovratnost, ki vodi v
pogubljenje, ne pa v deželo večnega počitka, v nebeški Kanaan.

16. Najenostavnejše razložimo stvar tako, kakor se v Vulgati besede same
na sebi glasijo: Nekateri so bili čudežno iz Egipta rešeni, in so gle¬
dali in čuli čudeže božje, pa so vendar Bogu kljubovali; zato jih je
pa zavrgel. Glejte, da ne postanete njim podobni!

17. Videli so čudeže božje v Egiptu in v puščavi in so vendar Bogu na¬
sprotovali, zato jih je v teku štirdesetih let podrl vse v pesek v puš¬
čavi, vse, ki so bili pri izhodu že dvajset let stari.

18 —19. Vsi, ki so prišli iz Egipta, bi bili lahko posedli obljubljeno deželo
Kanaan, ko bi le bili hoteli klic božji poslušati in se dali voditi roki
dobrega Očeta. Zavoljo svoje nevere in upornosti so pa morali dolgo
potovati po puščavi, dokler niso njihova mrtva trupla in po peščenem
svetu raztrošene koščice mlajšemu zarodu in prihodnjim vnukom ozna¬
njevale z vzgledom, kako ostro Bog kaznuje tiste, ki zavržejo drago¬
ceni nebeški dar svete zveličanske vere,

8  —

Poglavje 4.

1. Bati se je torej, da kdo izmed vas, vkljub ohranjeni obljubi
vhoda v njegov pokoj, ne bode sojen, da zunaj ostane.

2. Ker tudi nam je došlo naznanilo, kakor tudi onim; vendar pa
jim ni koristila slišana beseda, ker ni bila združena z vero v to, kar
so slišali.

3. Zakaj v pokoj pojdemo, ki smo verovali, kakor je rekel: Kakor
sem prisegel v srdu svojem: Ne pojdejo v moj pokoj, dasi so dela
dovršena od začetka sveta. (Ps. 94, 11.)

4. Rekel je namreč na nekem mestu o sedmem dnevu tako-le:
In počival je Bog sedmi dan od vseh svojih del; (I. Mojz. 2, 2)

5. in v tem zopet: Ne pojdejo v pokoj moj.

6. Ker torej preostaje, da vstopijo nekateri vanj, in ker tisti, ka¬
terim se je prej oznanilo, niso vstopili zavoljo nevernosti;

Pogl. 4.

1. Apostol se boji, da bi kateri izmed judovskih kristjanov od sv. vere
Kristusove ne odpadli; svojo skrb izreka prav rahlo in previdno ter
pravi, da je že mogoče kaj takega, da kdo ostane zunaj, ki je s sve¬
tim evangelijem prejel povabilo k večnemu počitku v nebesih.

2. Tudi mi smo prejeli obljubo kakor Izraelci, katerim pa ni koristila,
ker se ni zvezala ali primešala veri v to, kar se jim je veselega ozna¬
nilo. Oni so izgubili pozemeljski počitek kanaanski, mi pa smo v
nevarnosti izgubiti večnega, nebeškega.

3. Če je Bog Izraelcem zavoljo njihove nevere zabranil vhod v kana¬
anski pokoj, tedaj nasprotno velja, da zadobimo mi, ki smo obljubo
božjo verno sprejeli, obljubljeni nebeški mir in pokoj. To je tista
večna sobota, ko se Bog veseli vseh svojih del, v katerih je razodel
svojo moč in slavo, in na katera se torej tudi z ljubeznijo ozira in v
njih sladko počiva. Tiste preobilne sreče, katero Bog imenuje svoj
mir in pokoj, bodo deležne tudi njegove stvari, ki so se mu udale s
svojim umom in srcem, v veri in ljubezni.

4. Bog ni počival zavoljo utrujenosti, in bil je delaven tudi takrat, ko
je počival, kakor beremo v Jan. 5, 17 : »Oče moj do zdaj dela in tudi
jaz delam«. Bog torej ni nehal delovati, le vstvarjanje je dovršil in
počival je v stvareh svojih, ker je v njih volja njegova že uresničena.

5. V tem, to je v ps. 94, 11.

6. Bog je sladek počitek pripravil onim, ki ga bodo vredni. Večerja je
torej pripravljena, pa povabljeni, to je, očetje Izraelcev, je niso bili
vredni, in zato je tudi zavoljo svoje nevere niso postali deležni. Ka¬
kor je pa evangelijski mož poslal svojega hlapca na ulice in mestne
trge, naj povabi vdrugič gostov, ker prvi povabljenci niso hoteli priti
(Luk. 14, 16 — 21), tako je Bog že tudi v stari zavezi za vabljenje po¬
daljšal rok. Prebivanje v kanaanski deželi, kjer se cedi med in mleko,
je bilo le predpodoba pravega, večnega in božjega miru v nebeški
domovini.

— 9

7. zato zopet določuje neki dan: »Danes«, v Davidu govoreč,
črez toliko časa, kakor je bilo zgoraj povedano: Danes, kadar njegov
glas čujete, nikarte zatrditi svojih src. (Hebr. 3, 7)

8. Ker če bi jim bil Jezus mir pripravil, bi se pozneje ne govo¬
rilo še o drugem »danes«.

9. Torej preostane sobotno praznovanje božjemu ljudstvu.

10. Kdor je namreč vstopil v pokoj njegov, tudi sam počiva od
svojih del, kakor od svojih Bog.

11. Hitimo torej vstopiti v tisti počitek, da kdo po ravno istem
vzgledu ne zapade nevernosti.

12. Živa je namreč beseda božja in delavna in ostrejša od dvo¬
reznega meča, ter sega do ločitve duše in duha, sklepov in mozga,
in loči misli in želje srca.

7. Jozue je razdelil obljubljeno deželo med dvanajst rodov. Od one dobe
pa do Davida, ki zopet opominja v imenu božjem, naj »danes« pova¬
bila božjega ne zanemarjajo, je preteklo blizu 500 let. Nemogoče je
torej, da bi bil Bog po prerokih in po Davidu hotel govoriti o kana¬
anski deželi in njeni obilnosti ko svojem miru in obljubljenem po¬
čitku, v katerega pojdejo, ako ga bodo vredni, ker so deželo že itak
davno imeli v lasti.

8. Jozue je po svojem imenu in pa po svojem poklicu predpodoba Jezu¬
sova, ki je šele pravi Odrešenik, ki nas vodi v nebeški Kanaan, o
katerem govori dolgo za Jozuetom kralj David kakor o prihodnji do¬
broti, ki nam je pripravljena.

9. Praznovanje sobote naj Izraelcev ne spominja samo na sedmi dan, ko
je Bog počival od vstvarjanja, ampak kaže jim naj tudi prihodnji, večni
počitek pri Bogu.

10. Bog je počival, ko je stvarjenje dovršil; tudi mi si bodemo šele po
dovršenem delu odpočili. Dan našega življenja je delavnik; v tej dobi
moramo si prisvojiti sad odrešenja najprej sami za se, potem pa tudi
drugim pri njihovem posvečevanju pomagati, kolikor naše moči do¬
puščajo in je našemu poklicu in stanu primerno. To je drugo vstvar-
janje, ki trpi za posameznega do smrti, za ves človeški rod pa do
sodnjega dne; po delu pa pride plačilo.

11. Varujmo se posnemati slab vzgled očetov izraelskih, da ž njihovo ne¬
vero ne zapademo jezi božji.

12. Pogubno bi bilo se ustavljati besedi božji, s katero je Vsemogočni
svet vstvaril, odrešil in s katero ga bode sodil. V najpopolnejši meri
velja vse to o večni Besedi Očetovi, ki je meso postala. Jan. 1,1.
Živa božja beseda, ker izhaja iz živega Boga, in oživlja, kar je mrt¬
vega, bodisi po telesni smrti, kakor je bil mrtev Lazar (Janez 11,
43 ^- 44 ) 5  bodisi po grehu: (Jan. 5, 14) »Glej ozdravljen si; nikar več
ne greši, da se ti kaj hujšega ne zgodi.« Delavna je božja beseda,
in ni nikdar prazen glas, ki se brez sledu izgubi v zraku: enkrat
blagoslavlja, drugokrat sodi in strašno kaznuje. Ostra je božja beseda
in seže globoko; ne preiskuje samo ran, ki se na površju vidijo, am-

— 10  —

13. In nobena stvar ni nevidna pred njegovim pogledom; vse pa
je golo in odkrito očem njegovim, kateremu smo dolžni odgovor. (Ps.
33, 16. Sir. 15, 20.)

14. Ker imamo torej velikega duhovnika, ki je prešel skozi ne¬
besa, Jezusa, Sina božjega, držimo se izpovedi!

15. Nimamo namreč velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami
čutiti slabosti naših, ampak skušanega v vsem enako razven greha.

16. Pristopimo torej z zaupanjem k prestolu milosti, da usmiljenje
dosežemo, in milost najdemo za pravočasno pomoč.

pak sega v srce in dušo človeško, in loči v mislih in najskrivnejših
željah dobro in slabo z vso natančnostjo. Sklepi in mozeg, torej no¬
tranje, očem prikrite osnove našega života, pomenijo le notranje, skriv¬
nostno, duševno življenje človeško.

13. Apostol sklepa svoj opomin k stanovitnosti, ki izhaja iz bogaboječnosti,
s tem, da kaže takorekoč s prstom na sodnika, ki je priča vsega na¬
šega dejanja in nehanja.

14. Veliki duhovnik je bil središče, ognjišče in vrhunec vse lepote in veli¬
častja judovske božje službe in s svojo dragoceno obleko, z znamenji
svoje visoke službe, je vzbujal pozornost vseh, kadar se je o posebno
imenitnih praznikih prikazal in stopil v svetišče, kjer je nad Skrinjo
zaveze prebivala čast božja. Apostol opozarja Hebrejce, da imamo
tudi mi svojega velikega duhovnika, ki je višji ko Mojzes in Aron in
Jozue, in višji, ko vsi judovski duhovniki, ki so bili iz zaroda sinov
Aronovih. Naš veliki duhovnik je Sin božji. Njegovo svetišče ni
tempelj na Moriji, nego nebesa so njegov sveti šotor, v katerega je
vstopil pri svojem vnebohodu in prehodil ga je vsega, dokler ni prišel
do prestola Očetovega, kjer je zavzel svoje mesto na desnici njegovi.

15. Naš Srednik je kot Bog in človek povišan črez vse ter sedi na božji
desnici, ob enem pa ostane tudi pri nas do konca sveta. Saj je na¬
šega rodu in njegovo srce je polno usmiljenja do nas, katerih težave
in slabosti so mu znane, ne samo po njegovi vsegavednosti, ampak
tudi po lastni izkušnji. Skušale so ga skrbi, obhajal ga je strah, srce
mu je stiskala žalost, skušal ga je svet, skušal ga je satan, okusil je
smrtne bolečine, vso revščino človeško je z nami prenašal, le one ža¬
losti ni poznal, ki izvira iz hude vesti zavoljo storjenega greha; ravno
zato pa more in tudi hoče biti Srednik nam revnim grešnikom, ki v
njega verujemo in svoje upanje na njega stavimo.

16. Z zaupanjem gleda kristjan v večnost, ker ve, da stoluje tam v svetih
nebesih na desnici neskončno svetega Očeta, ki dobro plačuje in hudo
kaznuje, naš brat po krvi, ki naše bolečine z nami čuti in z nami
ima usmiljenje, in nam in vsem stvarem vse potrebno deli, posebno
pa grešnikom mir vesti in skušanim o pravem času potrebno pomoč.
Jezus na desnici Očetovi je milost, združena s svetostjo in pravičnostjo
božjo, in nam oznanjuje, da kdor pri božjem prestolu usmiljenja in
pomoči išče, tudi dobi, česar prosi, zakaj prestol božji je prestol
milosti.

— 11

Poglavje 5.

1. Vsak veliki duhovnik namreč izmed ljudi vzet, je za ljudi postav¬
ljen v tem, kar je božjega, da prinaša darove in opravlja daritve za grehe,

2. ki more sočutje imeti z onimi, ki so nevedni in blodijo; ker
je tudi on obdan s slabostjo,

3. in zato mora kakor za ljudstvo tako tudi za samega sebe da¬
rovati za grehe.

4. In nihče si ne jemlje časti, ampak kogar Bog kliče, kakor
Arona. (II. Mojz. 28, 1. II. Kron. 26, 18).

5. Tako tudi Kristus ni samega sebe poveličal, da je postal veliki
duhovnik, ampak kateri mu je govoril: Moj Sin si ti; jaz sem te danes
rodil. (Ps. 2, 7.)

6. Kakor tudi na drugem mestu pravi: Ti si duhovnik na veke
po redu Melhizedekovem. (Ps. 109, 4.)

Pogl. 5.

1. Duhovnik, ki naj posreduje med pravičnim Bogom in med grešnim
rodom človeškim, mora biti iz človeškega rodu, tako da je človeški
rod tudi njegov rod po krvi in po volji. Ali nikdo se ne more za
tako spravo Bogu vsiljevati, ampak Bog sam izvoli onega, ki mu je
prijeten srednik. Jezus je v resnici bil iz človeškega rodu rojen,, pa
tudi od Boga za srednika izvoljen, kar apostol pozneje dokaže. Ta¬
kega srednika je bilo človeku treba, ker je v raju Bogu odrekel pro¬
stovoljno daritev svoje pokorščine. Zanaprej se človek prestolu bož¬
jemu ni mogel bližati brez srednika. Za to je Bog odločil razne ne¬
krvave darove in pa krvave živalske daritve, ki so Izraelcem pred
oči stavile prihodnjega pravega srednika Jezusa, ki je Jagnje božje,
katero odjemlje grehe vsega sveta.

2. Sin božji je kot naš srednik sprejel človeško meso in ž njim tudi
bridkosti in težave človeške in pa človeški dolg in vse to, kar je Oče
od njega terjal za povračilo, je Jezus prostovoljno daroval z veselim
srcem. Zato je Boga za nas prosil in opravil je spravno daritev na
križu. V sv. pismu se večkrat greh prizanesljivo imenuje zmota in
blodnja, in teh izrazov se je tukaj tudi apostol poslužil zato, da pot
pripravi usmiljenju božjemu, ki nam hoče na pomoč priti.

3. Bog je rekel Aronu: Pristopi k oltarju in daruj za svoj greh. Daruj
žgavno daritev in prosi odpuščenja za sebe in za narod. III. Mojz. 9, 7.
Terjatev postave se pri velikem duhovniku Jezusu strinja ž njegovo
lastno, notranjo voljo, ki hrepeni po zadoščenju, katero hoče Bogu v
spravo ponuditi.

4. Bog je odločil, da naj "opravljajo duhovsko službo Aron in pa zarod
njegov, in pristavil je, da bode moral umreti, če bi se kdo drugi
vrinil v sveto opravilo.

5. Kristus se kot človek nikakor ni sam polastil duhovske časti, ampak
Bog ga je postavil za duhovnika, ki naj opravlja molitve in daritve.

6. Kako da se Melhizedekovo duhovstvo po svojem začetku in delovanju
loči od Aronovega, o tem se razpravlja v 7. poglavju. Že tukaj pa

12  —

7. Kateri je v dneh svojega mesa prošnje in molitve z močnim
vpitjem in s solzami daroval njemu, ki bi ga mogel rešiti od smrti, in
je bil uslišan po spoštljivosti;

8. in sicer, ko je bil Sin božji, učil se je iz tega, kar je trpel,
pokorščine;

9. in dovršen je postal vsem, ki so njemu pokorni, začetek več¬
nega zveličanja,

10. imenovan od Boga veliki duhovnik po redu Melhizedekovem.

11. O tem nam je veliko govoriti in težko bode dopovedati, ker
ste slabotni postali za poslušanje.

dokazuje, da je Jezus Kristus sveto opravilo velikega duhovnika, ka¬
tero mu je Oče naložil, sprejel radovoljno in pa dejansko, in da je
po svoji za vsako trpljenje občutljivi, ker tudi človeški naravi po Oče¬
tovi volji vse poskusil, in da je postal tako za vse, ki v njega verujejo,
začetnik večnega zveličanja.

7. Dnevi mesa so za Kristusa dnevi, v katerih je med nami bival ko za
trpljenje sposoben služabnik. Molil je pa Jezus za nas posebno na
Oljski gori in pa na sv. križu, ko je klical: Oče, odpusti jim, ker ne
vedo, kaj delajo! Bog Oče je molitev svojega Sina tem rajši uslišal,
kolikor bolj se je prošnjik prostovoljno ponižal.

8. Sv. Lukež nam je popisal vse življenje in delovanje Jezusovo od dva¬
najstega do tridesetega leta samo s tremi besedami: »Bil je pokoren«,
namreč Mariji Devici in sv. Jožefu. Njemu se pač ni bilo treba šele
pokorščine učiti. Ker je pa bil Jezus Sin božji, je 'imel pravico do
tega, da bi si nikoli ne skušal take pokorščine, ki je s trpljenjem
zvezana. In vendar je moral Jezus po sklepu previdnosti božje v
svoji človeški naravi trpljenje občutiti in »učil se je iz tega, kar je
trpel« tiste bridke pokorščine, ki se je odpovedala vsej svoji lastni
volji in je nasproti voljno sprejela vse tiste bolečine, ki si jih večjih
nikdo misliti ne more.

9. Bog je terjal od svojega Sina, od Besede, ki je meso postala, po¬
korščino, bridko pokorščino; Jezus je pa dopolnil vse in je bil po¬
koren do smrti na križu. Sv. Janez piše, da je pil Jezus od tiste
kisle pijače, ki so mu jo na gobi ponudili, potem pa evangelist pri¬
stavlja: »In je rekel: Dovršeno je. In ko je glavo nagnil, je izdihnil
dušo« Jan. 19, 30. S tem je dosegel za sebe kraljestvo časti na des¬
nici Očetovi, in so mu podfožne vse stvari v nebesih in na zemlji,
nam pa je postal začetnik večnega zveličanja, če smo po pokorščini
ž njim zedinjeni; tako je v resnici veliki duhovnik po redu Melhize¬
dekovem.

10. Zdaj bi apostol rad spregovoril o skrivnosti duhovske službe Jezusove;
predmet sam na sebi je težaven za človeški razum, in posebno težavno
je ga povoljno razlagati jeruzalemskim kristjanom, ki so s svojo omah¬
ljivostjo pokazali, kako nezreli da so za višje nauke.

11. O Kristusovi duhovski službi na sv. križu in pa pri nekrvavi daritvi
sv. maše ne more človeški jezik tako primerno govoriti, da bi vsem
skrivnostim prišel do dna in jih tako razložil, da bi bilo vsem vse

13 —

12. Ko bi namreč morali biti učitelji z ozirom na čas, zopet po¬
trebujete sami pouka o začetnih prvinah besede božje; in postali ste
potrebni mleka, ne pa trdne hrane.

13. Vsakdo namreč, ki je deležen mleka, je nevešč v besedi pra¬
vice, ker je otrok.

14. Popolnim pa gre trdna hrana, njim, ki imajo po vaji izkušene
čute za razločitev dobrega in slabega.

Poglavje 6.

1. Zavoljo tega opustimo začetno besedo Kristusovo, ter preidimo
k popolnejšemu, tako da ne polagamo zopet temelja s pokoro od mrt¬
vih del in z vero v Boga,

2. z naukom o krstih in polaganju rok in vstajenju mrtvih in
večne sodbe.

jasno, kar svete skrivnosti tajnega v sebi hranijo. Najprej so bili o
teh svetih skrivnostih poučeni jeruzalemski kristjani, ki bi naj poma¬
gali tudi drugim, na novo spreobrnjenim, do jmavega spoznanja. Ravno
takega zrelega spoznanja jim pa zelo manjka. Kaj da jih je zmotilo,
o tem govori apostol v sledečem poglavju.

12. Od prvih Binkošti do 1. 63 (64), v katerem je apostol Hebrejcem pisal,
je že preteklo 30 let, in smelo bi se torej pričakovati, da je seme
božje besede med tem v njih pognalo trdne korenine in da že tudi
obilno rodi; prva in najstarejša krščanska občina bi naj tudi bila prva
v krščanskem spoznanju in modrosti, ki dozoreva iz dolge skušnje;
pri jeruzalemskih kristjanih je pa manjkalo obojega, globokega spo¬
znanja in zrele skušnje. Manjka jim torej tega, kar nam starce častit¬
ljive dela: skušene modrosti; manjka jim pa tudi one otroške nedolž¬
nosti in prostosti, ki mladež ljubeznivo in za pouk tako pripravno
dela.

13. Beseda pravice je krščanstvo po svoji verski strani, ki nam kaže pra¬
vega Boga in nas prav poučuje o njegovih lastnostih in delovanju
njegovem. Beseda pravice je pa sv. krščanska vera tudi v tem oziru,
da nam naklanja milost božjo, tako da postanemo iz grešnikov pra¬
vični kristjani, ki imajo tudi vsled tega pravico do nebes. Kdor vsega
tega ni spoznal in ne premislil in ni poskusil, kako sladek je mir
vesti in kako človeka ljubezen božja osrečuje, on je otrok in ni spo¬
soben za skrivnosti svete krščanske vere.

14. V pismu na Filipljane (1, 9) opominja apostol verne kristjane, naj v
spoznanju rastejo. Po molitvi, premišljevanju in zatajevanju svoje po-
željivosti se človek prepriča o resničnosti svete vere Kristusove.

Poglavje 6.

1 — 2. Apostol neče zopet govoriti o začetnih naukih, ki morajo pri spre¬
obračanju h krščanski veri prvi priti na vrsto, ampak hoče jim govo¬
riti tudi o velikem duhovniku Kristusu in o njegovi daritvi, katerih
naukov začetniki ne morejo razumeti, dokler se jim prvotni, temeljni
nauki niso razložili. Apostol govori »o krstih«, ker se je moral Kri-

14 —

3. In to storimo, če Bog pripusti.

4. Nemogoče je namreč, da bi se tisti, ki so enkrat bili razsvit-
ljeni, in so okusili tudi dar nebeški, in so postali deležni svetega Duha
(Mat. 12, 45. Hebr. 10, 26, II. Pet. 2, 20.)

5. ter so tudi okusili dobro božjo besedo, in moči prihodnjega

veka,

6. pa so odpadli, zopet se ponoviti za pokoro, ki znovič križajo
sami sebi Sinu božjega, in ga imajo v zasramovanje.

7. Zemlja namreč, ki pije mnogokrat nad njo prihajajoči dež, in
rodi primerno zelenje njim, ki jo obdelujejo, dobi blagoslov od Boga.

stusov krst natančno določiti nasproti krstu Janezovemu in nasproti
onemu krstu, s katerim so čistili Izraelci k njim prehajajoče nevernike.

3. Apostol hoče govoriti o visokih skrivnostih, ako Bog hoče, kateremu
se izroča v vseh rečeh.

4 — 6. Apostol svari pred nevarnostjo pretečega odpada one, ki so milost
božjo dosegli in so okusili vso srečo svete vere Kristusove. Razsvit-
ljeni smo bili od Kristusa, ki je luč sveta (Efež. 5, 14), »enkrat«, to
je čisto posebno razsvitljeni po sv. krstu, ki se nam more samo enkrat
podeliti. Poučevanje o osnovnih resnicah svete krščanske vere in pa
milost zakramenta rešita človeka iz temne noči nevere in greha in
mu odkrijeta svitlobo luči svetega evangelija. Sv. birma nas pa po¬
trdi v ljubezni Jezusovi, tako da živi Kristus v nas, mi pa v njem.
»Dobra božja beseda« pomenja v svetopisemskem jeziku starega za¬
kona obljubo Gospodovo (Caharija 1, 13), ki se bo izpolnila o svojem
času. (Prim. Jerem. 33, 14.) Kar so v starem zakonu veselo pričako¬
vali, tega smo se mi v cerkvi Jezusovi srečno učakali, ker se nam
tukaj vidljive kažejo moči prihodnjega veka, ki ga še ne vidimo. (I.
Kor. 12, 10. Gal. 3, 5.) Komur se je veliko dalo, od njega se bode
tudi veliko terjalo. Kdor pa ne samo pričakovanega dobrega sadu
ne rodi, ampak se Kristusu naravnoč izneveri, in se zopet oklene
svojih paganskih malikov, ali pa Boga popolnoma pozabi in se Bogu
odtuji (Efež. 4, 18), se tako hudo zoper Boga pregreši, da apostol ni
odbral nobene druge besede v zaznamovanje strahote takega greha,
marveč je rekel, da takšen človek Kristusa znovega križa in ga za¬
ničljivo zametuje, kakor so Judje kričali: »Proč z Jezusom, križaj ga,
Barabo nam pa izpusti!« Kdor Jezusa zdaj zavrže, ko je sam v svojem
življenju okusil vso sladkobo in resničnost njegovega nauka, o njem
ne moremo reči, da je manj grešil, ko Judje, ki so Jezusa na križ
spravili. To je že res, da so Judje presveto kri Jezusovo v resnici
prelili, da pa sedaj grešnik tega ne more storiti, ker svojega Odre¬
šenika, sedečega na desnici Očetovi, ne doseže, ali hudobno voljo pa
ima in v svoji volji Jezusa v blato tepta in s prestola paha, ker mu
posveten dobiček ali sramoten zavžitek več velja, ko vse obljube Zve-
ličarjeve. Apostol je mogel s Hebrejci tem ostreje govoriti, ker so
se med njimi še vedno tisti čudeži ponavljali, ki so se pričeli o pri¬
hodu tolažnika sv. Duha, ker je Bog hotel ravno ž njimi prve krist¬
jane v njihovem prepričanju potrditi, Jude in nevernike pa v naročje
sv. cerkve privabiti.

— 15 —

8. Katera pa rodi trnje in oset, je zavržena in prekletstvu blizu
in njen konec je požiganje.

9. Upamo pa od vas, preljubljeni, kar je boljše in bližje zveličanju,
dasiravno tako govorimo.

10. Ni namreč krivičen Bog, da bi pozabil vaše delo, in ljubezen,
katero ste pokazali v njegovem imenu, ki ste postregli svetim, in
strežete.

11. Želimo pa, da naj vsak izmed vas ravno tisto skrb kaže v
izpolnitev upanja do konca,

12. da ne postanete leni, ampak posnemovalci onih, ki bodo po
veri in potrpežljivosti podedovali obljube.

13. Bog je namreč Abrahamu obljubo deleč prisegel, ker nikogar
višjega ni imel, pri katerem bi prisegel, sam pri sebi,

14. govoreč: Da, z blagoslovom te bodem blagoslovil in množeč
te bodem množil. (I. Mojz. 22, 16.)

15. In tako potrpežljivo čakajoč, je dosegel obljubo.

16. Ljudje namreč pri višjem od sebe prisegajo; in konec vsega
njihovega prepira v potrjenje je prisega.

7—8. Kar je rahel dež za žejno zemljo, to je milost božja za srce človeško.
Po obilni žetvi gospodar svojo njivo še z večjim veseljem obdeluje,
ker se mu delo izplača. Če pa na njivi namesto rumene pšenice pri¬
raste bodeče trnje, ki nas spominja prvega greha in njegove kazni,
tedaj ne bo vesele žetve, ampak požgal bode gospodar svojo njivo,
da trnje iz nje iztrebi. Preteči ogenj je ogenj peklenski, za Jude
posebej še pa požar, ki bode pokončal mesto jeruzalemsko in pre¬
krasno svetišče njegovo.

9. Mogoče je seveda, da odpade tudi kateri izmed tistih, ki so obilno
z božjo milostjo obdarovani, in konec takega bo strašen, ali apostol
se tolaži s tem, da bodo njegovi ljubi otroci ostali stanovitni.

10. Tamošnji kristjani so bili sami ubogi, so pa še ubožnejšim radi po¬
magali po svojih močeh, in so si s tem zaslužili večno povračilo, ker
so svoja dela združevali z zasluženjem Kristusovim.

12. Vulgata meri na dober vzgled takrat živečih vernikov, ki so se pred
drugimi odlikovali po živi veri; grški izvirnik pa se ozira sploh na
vse one junake, katerih vera je bila v skušnjavah sijajno potrjena.

14. Slovesen način obljube naj pripomaga k stanovitnosti Abrahamove
trdne vere.

15. V 75. letu mu je došla prvokrat obljuba, izpolnila se mu je pa šele,
ko je bil 100 let star, in sicer je dočakal samo rojstvo Izakovo, ni
pa videl mnogoštevilnega zaroda, niti Onega, po katerem ima priti
mir božji vsem ljudem. Ker je pa doživel prvi del obljube, je veselo
pričakoval tudi vse drugo, kar se je imelo izpolniti šele pozneje.

16—20. Ljudje se sklicujejo pri svojih prepirih v potrdilo resnice na Boga,
vsevednega in pravičnega. Bogu je takšna prisega nemogoča, ker ni
višjega od njega, pa tudi nepotrebna je, ker njegova Abrahamu na
gori Moriji storjena obljuba je popolnoma zadostovala. Bog je pa

16 —

17. V čemur je Bog, hoteč obilnejše pokazati dedičem obljube,
stanovitnost svojega namena posredoval s prisego,

18. naj bi po dveh nepremakljivih stvareh, v katerih je Bogu ne¬
mogoče lagati, imeli najkrepkejšo tolažbo, ki smo pribežali oprijemat
se ponujenega upanja,

19. katero imamo kot varno in krepko sidro duše, ki sega do
notranjosti zaveze,

20. kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus, po redu Melhi-
zedekovem veliki duhovnik postavljen na veke.

Poglavje 7.

1. Ta Melhizedek namreč, kralj Salemski, duhovnik Boga naj viš¬
jega, ki je proti prišel Abrahamu, vračajočemu se od poboja kraljev,
in ga blagoslovil, (I. Mojz. 14, 18)

2. kateremu je tudi desetino od vsega podelil Abraham, najprej
se tolmači kralj pravice, potem pa kralj Salemski, kar je kralj miru,

3. brez očeta, brez matere, brez rodovine, niti začetka dni imajoč,
niti konca življenja, prispodobljen pa Sinu božjemu, ostane duhovnik
na veke.

4. Glejte pa, kolik je ta, kateremu je desetino dal od najboljšega
Abraham očak.

vendar svojo obljubo še po načinu prisege slovesno potrdil, naj bi
to dvoje, obljuba in prisega, nas, ki smo dediči Abrahamovega upanja,
potrdilo v tolažbi, ki jo nahajamo.v Jezusu, svojem Odrešeniku. V
ladjo butajo viharji in valovi, nas pa nadlegujejo skušnjave; ladja se
opira na sidro, ki se spusti v globočino morja, mi pa se oprijemljemo
s krščanskim zaupanjem Jezusa, ki je pri vnebohodu splaval v sve¬
tišče nebeško, katerega predpodoba je bilo za zavezo se nahajajoče
svetišče Mojzesovega šotora.

Pogl. 7.

1—3. V 6. pogl. 20. v. je omenil duhovstva »po redu Melkizedekovem«,
tukaj pa začne govoriti o njem kot zgodovinski prikazni. Iz Abra¬
hama izvira po Leviju, sinu Jakobovem, duhovstvo starega zakona.
Tukaj nam pa stopa pred oči duhovnik, ki je Abrahama samega bla¬
goslovil, in sprejel od njega desetino vsega plena, v znamenje, da je
vse Bogu posvečeno. Po svojih imenih, kralj pravice in knez miru,
pomenja onega, ki nas je z Očetom spravil: Melhizedek brez očeta
in matere; Jezus kot Bog nima matere, kot človek pa ne očeta. Pri
Melhizedeku se ne omenja niti začetek niti konec, kar pomeni onega
ki nima začetka in tudi konca ne bode imel. Melhizedeka šele zdaj
prav razumemo, ko smo spoznali Jezusa, po njem predpodobljenega.

4—5. Leviti imajo oblast zarod Abrahamov desetiniti. Niso pa bili vsi
leviti duhovniki, ampak samo zarod Aronov, in ti so imeli pravico
desetino levitov desetiniti. Vsi skupaj so pa nižji kot Melhizedek,
kateremu je očak Abraham desetino podal kot višjemu od sebe.

— \1

5. In oni izmed Levijevih sinov, ki prejemajo duhovstvo, imajo
naročilo, desetino jemati od naroda po postavi, to je, od svojih bratov,
dasiravno so tudi oni izšli iz ledja Abrahamovega. (V. Mojz. 18, 3.
Joz. 14, 4.)

6. Katerega rod pa jim ni bil prištet, je vzel desetino od Abra¬
hama in je blagoslovil njega, ki je imel obljubo.

7. Brez vsega ugovora pa se deli blagoslov manjšemu od boljšega.

8. In sicer jemljejo tukaj desetino umrljivi ljudje; tam se pa spri-
čuje, da živi.

9. In (bodi tako rečeno) po Abrahamu je bil tudi Levi, ki je de¬
setino prejel, desetinjen;

10. bil je že namreč v ledju očetovem, ko mu je proti prišel
Melhizedek.

11. Če je torej dopolnjenje bilo po duhovstvu Levijevem (narod
je namreč pod njim postavo prejel), kaj je še pa treba bilo, da po
redu Melhizedekovem še drug duhovnik vstane, in se po redu Aro-
novem ne imenuje?

12. Če se namreč prenese duhovstvo, je treba, da se prenese
tudi postava.

13. O katerem se namreč to govori, on je drugega roda, iz ka¬
terega nikdo ni stregel oltarju.

14. Očitno je namreč, da je naš Gospod iz Juda rojen, pri ka¬
terem rodu ni Mojzes nič govoril o duhovnikih.

15. In še bolj očitno je, če po predpodobi Melhizedekovi vstane
drug duhovnik,

16. ki ni postavljen po zakonu mesenega naročila, ampak vsled
oblasti življenja neminljivega.

6—8. Melhizedek svoje desetinske pravice ni prejel od postave, po Moj¬
zesu levitom dane, ampak od Najvišjega; zato je tudi on Abrahama
blagoslovil kot višji nižjega, po katerem se naj razlije blagoslov Me-
sijev črez vse narode. Levitske pravice so prehajale po smrti očetovi
na sina; pri Melhizedeku, predpodobi Mesijevi, se pa ne omenja niti
rojstvo niti smrt, nego samo, da je živ; tudi Kristus, naš veliki du¬
hovnik, živi na veke.

9—13. V svojem pradedu se je Levi poklonil Melhizedeku. Da ima Le-
vijevo duhovstvo le začasno veljavo, je razvidno iz tega, da je napo¬
vedan še drug duhovnik, po Melhizedekovem redu. Če pa mine du¬
hovstvo Levijevo, miniti mora tudi postava, ob času Levijevem po Moj¬
zesu dana, ker se postava mora ravnati po duhovstvu. Da Mojzesova
postava nima veljave za prihodnjega duhovnika, je očitno že v tem,
da ne izhaja iz rodu Levijevega.

14 — 16. Levijevi duhovniki so dobivali svojo oblast po svojem mesenem
rojstvu in po odmiranju roditeljev, Jezus jo pa ima po božji naredbi,
in duhovske službe njegove ne bode konec.

List Hebrejcem.

2

18 —

17. Pričuje se namreč: Ker ti si duhovnik na veke po redu Mel-
hizedekovem. (Ps. 109, 4.)

18. Preklicuje se pa prejšnje naročilo zavoljo slabosti svoje in
nekoristi;

19. ničesar namreč ni do popolnosti dognala postava, uvaja se
pa boljše upanje, po katerem se bližamo Bogu.

20. In v kolikor se ne godi brez prisege (sicer so drugi brez
prisege postali duhovniki;

21. ta-le pa s prisego po tistem, ki je rekel: Prisegel je Gospod
in se ne bode kesal: ti si duhovnik na veke): (Ps. 109, 4.)

22. toliko boljše zaveze porok je postal Jezus.

23. In sicer je onih mnogo postalo duhovnikov, ker jim je smrt
branila ostati;

24. ta pa, ker ostane na veke, ima večno duhovstvo.

25. Zato pa more tudi na veke zveličati po njem k Bogu pri¬
stopajoče, vedno živeč, da za nas posreduje.

26. Spodobilo se je namreč, da imamo takega duhovnika, ki je
svet, nedolžen, brez madeža, odločen od grešnikov, in povišan črez
nebesa;

27. kateremu ni treba vsak dan, kakor duhovnikom, prej za svoje
pregreške žrtve darovati, potem pa za grehe ljudstva; to je namreč
storil enkrat, samega sebe darujoč.

17— 19. Kristus je dovršil, česar ni mogla Mojzesova postava, ki je bila
samo predpodoba prihodnjega dopolnjenja, sama na sebi je pa bila
slaba in nas ni mogla z Bogom spraviti. Le veliki duhovnik je smel,
ko je daritev opravil, vstopiti v notranje svetišče, drugi pa nihče ne.
Kristus nam je pa vsem odprl prosto pot v svetišče, 'kateri smo du-
hovski narod, in sicer se bližamo Bogu po daritvi našega velikega du¬
hovnika, v katerega božje meso in presveto kri se po Melhizedeku
v predpodobi darovan kruh in pa vino spreminja.

20—22. Jezus nam je porok, da postanemo po zavezi milosti tudi mi odre-
šenci deležni tistega veličastva, v katerem sedaj On na desnici Oče¬
tovi kraljuje, seveda, ako ne opešamo v nasledovanju njegovem.

23—24. Po Aronu je podedoval veliko duhovstvo njegov sin, in tako je
šlo dalje; Jezus svojega duhovstva ne izgubi nikdar, ampak On sam
opravlja na veke duhovsko službo, in nima naslednikov, ampak le na¬
mestniki njegovi so krščanski duhovniki.

25. Jezus daruje kot duhovnik za nas svoje trpljenje, in tako posreduje,
ob enem pa tudi kot Bog v edinosti z Očetom in svetim Duhom deli
usmiljenje. Zato se sv. cerkev nikjer ne priporoča priprošnji Jezu¬
sovi, pač pa po njem prosi in daruje; ne samo mi na tem svetu, am¬
pak tudi svetniki božji polagajo vsi svoje priprošnje v roke Jezusove.

26 — 27. Tudi leviti so se morali po marsičem odlikovati, da so smeli
opravljati sveto službo. Vse te odlične lastnosti se strinjajo v Jezusu,
ki je »svet«, brez vsega grešnega madeža (I. Pet. 2, 22), in opravlja

- 19  -

28. Postava je ljudi za duhovnike odločila, ki so slabosti pod¬
vrženi, beseda prisege pa, ki je po postavi, Sina na veke popolnega.
(III. Mojz. 16, 6.)

Poglavje 8.

1. Najpoglavitnejše v tem, o čemur govorimo, je pa to: Takega
imamo velikega duhovnika, ki sedi na desnici sedeža veličastva v ne¬
besih,

2. služabnik svetišča in pravega šotora, katerega je postavil Go¬
spod, ne pa človek.

3. Vsak duhovnik je namreč postavljen, da prinaša darove in
žrtve; zato je treba, da ima tudi ta nekaj, kar naj daruje;

4. ako bi bil na zemlji, bi niti duhovnik ne bil, ker so drugi, ki
naj po postavi darove prinašajo,

5. ki služijo za podobo in senco nebeških. Tako se je odgovo¬
rilo Mojzesu, ko je šotor dodeloval: Glej (pravi) stori vse po vzgledu,
ki se ti je pokazal na gori. (II. Mojz. 25, 40. Dj. ap. 7, 44.)

6. Zdaj je pa tem odličnejšo službo dosegel, kolikor boljše zaveze
je tudi srednik, ki je sklenjena v boljših obljubah.

7. Ker, če bi bila ona prejšnja brez pomanjkljivosti, bi se pač
drugi ne iskal prostor.

svojo službo v svetih nebesih, ki so mu podložna. O prazniku velike
sprave je daroval veliki duhovnik posebej za sebe in posebej za ljud¬
stvo; šele, ko je vsakokrat opravil tako daritev, je smel vstopiti v
svetišče. Jezus za sebe sploh ni potreboval spravne daritve, za nas
je pa opravil spravno daritev na križu, enkrat za vselej. Tudi kot
duhovnik po redu Melhizedekovem ne prinaša druge daritve, ampak
daruje se pod podobami kruha in vina kot jagnje, ki je bilo na križu
za nas krvavo darovano; enako posreduje Jezus tudi v nebesih za nas
s tem, da svojo bridko smrt za nas Očetu daruje.

28. V ps. 109, 4 se nahaja prisega o duhovstvu Jezusovem po redu Mel¬
hizedekovem. Jezus je postal nam enak, pa brez greha in je dosegel
tudi za svojo človeško naravo večno poveličanje.

Poglavje 8.

1 — 2. Le malo trenotkov se je mudil veliki duhovnik v najsvetejšem, ki
je pomenilo sveta nebesa, kjer kraljuje večni Bog med svojimi angeli,
kjer sedi zdaj na desnici božji, Jezus, naš srednik.

3 -5. Kdor govori o duhovniku, mora misliti tudi na daritev; na zemlji
so pa že duhovniki leviti postavljeni za opravljanje postavnih daritev.
Takih daritev Jezus ni opravljal, ker so bile vse te daritve samo pred-
podobe njegove daritve.

6. Obljube stare zaveze obsegajo mirno in veselo uživanje dobrot kana¬
anske dežele, obljube nove zaveze pa uživanje nebeških dobrot.

7. Dobra je bila tudi stara zaveza, pa posvečevati in opravičevati sama
po sebi ni mogla.

List Hebrejcem. 2*

20

8. Grajajoč jih namreč govori: Glej, pridejo dnevi, govori Go¬
spod, in sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo (Jer.
31, 31),

9. ne po zavezi, ki sem jo sklenil z očeti njihovimi tisti dan, ko
sem prijel roko njihovo, da jih izpeljem iz egiptovske dežele; ker oni
niso ostali v moji zavezi, sem jih tudi jaz zanemaril, govori Gospod.

10. Ker ta-le je zaveza, katero bom sklenil s hišo Izraelovo po
onih dnevih, govori Gospod: Položil bodem svojo postavo v dušo nji¬
hovo, in v njihovo srce jo bom zapisal in bom njihov Bog in oni
bodo moje ljudstvo;

11. in ne bodo učili vsakdo bližnjega svojega in vsakdo brata
svojega, govoreč: Spoznaj Gospoda, ker vsi me bodo poznali od ma¬
lega do velikega izmed njih ;

12. ker bodem milostljiv hudobijam njihovim, in grehov njihovih
se ne bom več spominjal.

13. Imenujoč pa novo, je staro storil prejšnje. Kar je pa zasta¬
rano in se stara, je blizu konca.

Poglavje 9.

1. Imela je sicer tudi prejšnja (zaveza) pravila bogoslužja in po-
zemeljsko svetišče.

2. Šotor je bil namreč pripravljen, prvi, v katerem so bili sveč¬
niki, in miza, in predloženi kruhi, in se imenuje sveto. (II. Mojz. 26,
1; 36, 8.)

8-—13. »Grajajoč jih«, v. 8, to je one, ki so pripadali stari zavezi, ki so
se razcepili na dvoje, v judovsko in izraelsko kraljestvo; ta razkol
bode v novi zavezi izginil. Iz Egipta rešeni očaki niso ohranili za¬
veze po Mojzesu sklenjene; zato bode pa Bog sklenil ž njimi drugo
zavezo, ki jih bode rešila sužnosti greha. Ko se bo sveti Duh črez
nje razlil (Joel 3, 17), jim bo resnica postala jasna in očitna, kakor
luč vzhajajočega solnca, in srce se bo za Gospoda vnelo, ker bode
Bog iž njega iztrebil vso grešno hudobijo, da se tako naredi prostor
sv. Duhu. Po stari zavezi se je obudila zavest, da smo polni grešnih

zmot, po novi zavezi pa dosežemo jasno resnico in milost božjo. Stara

zaveza je doslužila, in ker nima po prihodu Kristusovem več pravega
namena in pomena, zato se je po pravici postarala in kmalu potem
je bila v vojski z Rimljani pod razvalinami jeruzalemskimi pokopana.
Poglavje 9.

1. Do zdaj je razldžil, koliko da je Kristus, duhovnik po Melhizedekovem
redu, po pričetku svoje službe in po njenem namenu povzdignjen črez
duhovstvo Levijevo. Zdaj pa prestopa na daritev, ter dokazuje, da
so vse daritve stare zaveze kazale samo na Jezusa in pomenile njega,
ki nas je očistil s svojo rešnjo krvjo.

2-—5. Sveti šotor je bil 55 laktov dolg; dve tretjini dolgosti je zavze¬
malo svetišče, tretjo pa najsvetejše. Skozi prvo zaveso so hodili v

- 21

3. Za drugo zaveso pa je bil drugi šotor, ki se imenuje najsve¬
tejše ;

4. imajoč kadilnico, in skrinjo zaveze od vseh strani z zlatom
preoblečeno, v kateri je bil zlat vrč z mano in palica Aronova, ki je
bila pognala, in dve plošči zaveze (III. Mojz. 16, IV. Moiz. 16, III.
Kralj. 8, 9, II. Kron. 5, 10),

5. in nad njo sta bila Kerubina veličastva, obsenčujoča spravišče,
o čemur pa ni treba sedaj posebič govoriti.

6. Ko je bilo torej to tako urejeno, so hodili v prvi šotor vedno
duhovniki opravljat daritvene službe;

7. v drugo pa enkrat v letu sam veliki duhovnik, pa ne brez
krvi, katero daruje za svoje in za narodove zmote (II. Mojz. 30, 10,
III. Mojz. 16, 2);

8. in tako je sveti Duh pričal, da pot k najsvetejšemu še ni
očitna, dokler ima še prvi šotor obstanek.

9. Kar je prispodoba sedanjega časa, ko se darovi in žrtve pri¬
našajo, ki pa z ozirom na vest ne morejo služabnika storiti popolnega,
ker so samo v jedeh in pijačah,

10. in raznih umivanjih, in v mesenih naredbah do časa popra¬
vila naloženi.

11. Kristus pa, najstopivši kot veliki duhovnik prihodnjih dobrot,
je šel skoz obširnejši in popolnejši šotor, ki ni po človeški roki izde¬
lan, in ki ne spada k temu stvarstvu;

12. ne s skrvjo kozlovo ali junčevo, ampak s svojo lastno krvjo
enkrat v najsvetejše, ko je večno odrešenje našel.

svetišče, skozi drugo v najsvetejše. Kadilnica pomeni ali ponvo, v
kateri se je na dan velike sprave kadilo zažigalo, ali pa oltar za ka¬
dilo, ki je stal tik pred zavezo najsvetejšega. Prerok Jeremija (3, 16)
nam poroča, da se je Skrinja zaveze izgubila, ko je Nabuhodonozor
porušil Salomonov tempel; v drugem templu je namestovala skrinjo
zaveze plošča iz kamena. V vrčku se je hranila mana. Tudi dve
plošči z božjimi zapovedmi sta se izgubili o Nabuhodonozorjevem času;
namestili so jih pa pozneje s ponarejenima ploščama. »Veličastvo«
(v. 5.) pomeni šehino, sveto meglo, čudovito znamenje božje priču-
jočnosti. Apostol neče vsega na drobno popisovati, ker so njegovi
bralci, Judje, vse to itak poznali.

6 — 10. V svetišče so zahajali duhovniki vsak dan darovat, v najsvetejše
pa je smel stopiti veliki duhovnik samo na dan velike sprave, kropeč
proti spravišču kri junčevo za svoje grehe, kri kozlovo pa za grehe
narodove. S tem obredom se je kazalo duhovnikom in narodu, da jim
je vsem treba še le pravega Srednika, ki bi jih z Bogom spravil in
pot k njemu odprl, zakaj, obredi starega zakona kaj takega niso mogli
doseči.

11 — 12. Pod popolnejšim šotorom si mislimo najlažje nebeške prostore,
katere je prehodil Jezus, ko se je o vnebohodu svojem vračal v na-

— 22

13. Če namreč kri kozlov in juncev in pepel kravin škropljen
omadeževane posveti v očiščenje mesa (III. Mojz. 16, 15);

14. koliko bolj bo kri Kristusova, ki je po svetem Duhu samega
sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest od mrtvih del,
da služimo Bogu živemu? (I. Pet. 1, 19. I. Jan. 1, 7. Razod. 1, 5.)

15. In za to je nove zaveze srednik, da bi po nastopu smrti, v
odrešenje tistih zadolženj, ki so bila v prejšnji zavezi, poklicani pre¬
jeli obljubo večne dedščine. (Gal. 3, 15.)

16. Kjer je namreč oporoka, tam je treba da nastopi smrt spo-
ročevalčeva.

17. Oporoka pri mrtvih obvelja; sicer še pa nima veljave, dokler
še živi, ki je poročal.

18. Zato tudi prva (zaveza) ni bila brez krvi posvečena.

19. Ko je namreč Mojzes vsako zapoved postave vsemu narodu
prebral, vzel je kri telečjo in kozlovsko z vodo, pa rdečo volno s hi-
sopom, in je poškropil tudi knjigo samo in ves narod,

20. govoreč: To je kri zaveze, katero je Bog za vas naročil.

ročje Očetovo, kjer za nas posreduje, kažoč na svoje poveličane rane
kot izvirke rešnje krvi, po kateri nam je došlo večno zveličanje.

13 — 14. Kateri so se mrliča dotaknili, so postali nečisti, in so se morali
čistiti s pepelom kravinim po naročilu Mojzesovem. Tukaj se pa ra-
dovoljno Jezus sam za naše grehe daruje, in zato je tudi sad daritve,
neskončno obilen, in smo po njegovi daritvi očiščeni v resnici čisti,
ne samo pred ljudmi, ampak tudi pred Bogom, pred katerega sedaj
z zaupanjem stopamo, da mu brez strahu zvesto služimo.

15. Bog je v I. Mojz. 17, 8 Abrahamu obljubil večno dedščino, a zarod
njegov je postal po svojih grehih obljube nevreden, izvzemši Jezusa
Kristusa, sinu Abrahamovega (Mat. 1, 1), ki je po svoji smrti tudi
nas večne dedščine storil vredne, in nam jo je po storjeni smrti pre¬
pustil kot svojim bratom.

16 — 17. Do zdaj je govoril apostol o zaveži (S:alHfjy„Y), testamentum), ka¬
tero je Bog z Abrahamom sklenil. Samo eden iz zaroda njegovega
je bil vreden obljube večnih dobrot, katere je pa tudi nam, svojim
bratom obljubil, da jih postanemo deležni po smrti njegovi. Za to
pa ima beseda SialHjia) v tej vrsti drug pomen, ker pomenja naročilo,
ki dobi svojo veljavo šele po smrti naročevalca, in zato tudi mi na¬
mesto prejšnje »zaveze« rabimo primerno »oporoko«.

18 — 20. Dasiravno prva zaveza ni bila oporoka, ker ni nastopila takrat
smrt Gospodova, ki nam je obljubil dati večne dobrote, vendar se je
tudi tam kri prelivala, ker bi naj smrt darovane živine pomenila pri¬
hodnjo spravno daritev Odrešenikovo. V III. Mojz. 16, 6 se o tej
daritvi ne poroča tako nadrobno ko tukaj, kjer je apostol zajel iz
ustnega izročila, ki se omenja tudi v starinah Jožefa Flavija 111. 8.
Voda bi naj zabranila, da bi se kri preveč ne zgostila. Rdeča volna
pomeni krvavo Jagnje božje. Z volno in hisopom je Mojzes kri po
knjigi in po narodu škropil. Z besedami: »To je kri . . .« je hotel

23

21. Tudi šotor in vse posode bogoslužja je istotako s krvjo po¬
škropil.

22. In blizu vse se po postavi s krvjo očiščuje; in brez prelivanja
krvi ni odpuščenja.

23. Treba je torej, da se pač podobe nebeških reči tako posve¬
čujejo, z boljšimi daritvami od teh pa same nebeške reči.

24. Jezus namreč ni vstopil v svetišče z rokami postavljeno, ki
bi bilo podoba resničnega, ampak v sama nebesa, da se prikaže za
nas obličju božjemu,

25. in ne zato, da bi večkrat daroval samega sebe, kakor veliki
duhovnik vstopa vsako leto s tujo krvjo,

26. sicer bi bil moral trpeti dostikrat od začetka sveta; zdaj se
je pa enkrat na koncu vekov prikazal, da ukonča greh z daritvijo
svojo.

27. In kakor je odločeno, da človek enkrat umrje, potem pa je
sodba,

28. tako je bil Kristus tudi enkrat darovan, da zajme grehe mno¬
gih, drugokrat se bode pa prikazal brez greha v zveličanje onih, ki
ga pričakujejo. (Rim. 5, 9. I. Petr. 3, 18.)

Poglavje io.

1. Ker ima postava le senco prihodnjih dobrot, ne pa samo po¬
dobo stvari, ne more po ravno tistih vsakoletnih daritvah, katere brez
nehanja opravljajo, pristopajočih storiti popolnih;

apostol opomniti na podobne besede. Jezusove, ki jih je govoril pri
zadnji večerji.

21—22. Za očiščevanja se je rabila sicer tudi voda (II. Mojz. 19, 10) in
tudi ogenj je v ta namen služil (III. Mojz. 16, 28); za spravo z Bogom
je pa bilo treba krvi, ki je bila predpodoba krvavih kapljic, ki so
rosile iz sv. križa.

23. Šotor je bil kot sedež božji svet, in za to je bilo treba onim, ki so
se mu bližali, da se posvetijo s krvjo živalskih daritev, in tako se je
posvečeval šotor, predpodoba sv. nebes. Da se nam odpro vrata ne¬
beška, nam treba one krvi, katero je pomenila kri živalskih daritev,
treba da nas porosi rešnja kri Zveličarjeva.

24—28. Kristus, ki je središče vse človeške zgodovine, je trpel za nas
vse, in je z enkratno daritvijo svojo zadostil za vse grehe, ki so se
storili pred njim, in se bodo storili še po njegovi smrti. Zdaj pa
Jezus Očetu kaže svoje rane, in tako je naš Srednik, ne pa, da bi
tolikokrat na križu trpel, kot je število grehov veliko. Na križu je
Jezus naše grehe nosil in se je za nje pokoril. Ko pa zopet pride
na koncu sveta k sodbi, tedaj se bo prikazal v svojem veličastvu.
Dasiravno se po pravici besede o sodbi po smrti obračajo tudi na
posebno sodbo, je vendar očitno, da merijo bolj na poslednjo sodbo.

— 24 —

2. sicer bi bilo darovanje nehalo, ker bi služeči ne imeli več no¬
bene grešne zavesti, ko so bili enkrat očiščeni;

3. pri njih .se pa vsako leto obuja grešna zavest.

4. Nemogoče je namreč, da bi se po krvi juncev in kozlov od¬
vzemali grehi.

5. Zato govori stopajoč v svet: Žrtve in daru nisi maral, pa telo
si mi pripravil (Ps. 39, 7);

6. celotne žgavne daritve ti niso bile po volji.

7. Tedaj sem rekel: Glej pridem; v začetku knjige je pisano o
meni, da storim, Bog, voljo tvojo. (Ps. 39, 8.)

8. Zgoraj govori: Ker nisi maral žrtev in daritev in žgavnih da¬
rov, in ker ti ne ugaja, kar se po postavi daruje;

9. tedaj sem rekel: Glej pridem, da storim, Bog, voljo tvojo.
Tako prvo odpravlja, da postavi drugo.

10. V tej volji smo posvečeni enkrat za vselej po darovanju te¬
lesa Jezusa Kristusa.

11. In sicer stoji vsak duhovnik vsak dan službo opravljajoč, in
pogosto ravno tiste daritve prinašajoč, ki nikoli ne morejo greha od¬
vzeti.

12. Ta je pa eno žrtev za grehe daroval in sedi zdaj na veke
na desnici božji,

13. dalje čakajoč, da se položijo sovražniki njegovi kot podnožje
njegovih nog. (Ps. 109, 2; I. Kor. 15, 25.)

14. Z eno daritvijo je dovršil na veke posvečene.

Poglavje 10.

1 — 3. Kakor enkratna daritev Kristusova popolnoma zadostuje za vse
ljudi vseh časov, ravno tako je iz obredov dneva velike sprave samih
razvidno, da nimajo spravne moči v sebi, ker bi jih sicer ne bilo
treba vsako leto ponavljati brez ozira na to, da so že bili grešniki
prej enkrat po živalski daritvi z Bogom spravljeni.

4. Daritve so podeljevale samo postavno čistost in odpravljale nasprotje,
v katero je prišel grešnik z občino izvoljencev božjih, in pa kazale
so na prihodnjega Odrešenika.

5. Hebr. izvirnik ima namesto septuagintinega izraza »telo si mi pri¬
pravil« drugega, ki pomenja samo pokorščino: »Ušesa si mi pripravil«.

6 — 7. Jezus je torej govoril iz ust Davidovih; knjiga, katero omenja, je
pač sploh vsa postava Mojzesova, ki je bila predpodoba Jezusova.

8 — 40. »V tej volji«, to je v volji Očetovi, ki nas je hotel rešiti po
smrti Sinovi.

11 — 13. Grški izvirnik govori o daritvi velikega duhovnika; on je le malo
v templju postal, v znamenje, da njegova služba v kratkem mine.
Jezus pa sedi na desnici Očetovi in je priča boja med hudobneži in
pa sv. cerkvijo, katero podpira in vodi h konečni zmagi.

14 — 18. Posvečene, to je, v posvečenje izvoljene. Posvečeni smo po da¬
ritvi na križu; sad one daritve se nam deli po nekrvavi daritvi od

— 25 —

15. Spričuje nam pa tudi sv. Duh. Ko je namreč rekel:

16. Ta-le je pa zaveza, katero bom sklenil ž njimi po onih dne¬
vih, govori Gospod: Položil bodem postavo svojo v njihova srca in
zapisal jo bom v njihovo dušo (Jer. 31, 33. Hebr. 8, 8);

17. in grehov njihovih in krivic se ne,bom spominjal več.

18. Kjer se pa ti odpuščajo, tam ni več daritve za greh.

19. Imamo torej, bratje, upanje vstopiti v svetišče po krvi Kri¬
stusovi,

20. po poti, katero nam je kot novo posvetil in pa kot živo, po
zavesi, to je, po svojem mesu,

21. in pa velikega duhovnika (imamo) črez hišo Gospodovo;

22. zato vstopimo z resničnim srcem v popolni veri, poplahnjeni
v srcu od grešne vesti in oprani po svojem životu s čisto vodo,

23. in držimo se neomahljivega spoznanja upanja našega (ker je
zvest, kateri je obljubil), -

24. in ozirajmo se drug na drugega v spodbujo ljubezni, in do¬
brih del,

25. in ne zapuščajmo zbora svojega, kakor je pri nekaterih na¬
vada, ampak tolažimo se, tembolj, kolikor očitnejše se dan približuje.

26. Če radovoljno grešimo, potem, ko smo resnico spoznali, tedaj
nam ne ostane več nobena žrtev za grehe (Hebr. 6, 4),

27. pač pa neko strašno pričakovanje sodbe in ognjena sila, ki
bode nasprotnike povžila.

28. Če je kdo prelomil postavo Mojzesovo, je brez usmiljenja
vsled spričevanja dveh ali treh prič umrl (V. Mojz. 17, 6; Mat. 18,6.
Jan. 8, 17. II. Kor. 13, I);

Jezusa prvič opravljeni in apostolom naročeni, s tein, da Jezus skriv¬
nostno pa resnično pod podobami kruha in vina med nas stopa kot
naš Srednik, ki sedi na desnici Očetovi.

19—25. Tukaj prestopa apostol od poučnega razlaganja in dokazovanja k
obširnemu opominu, naj tudi spoznani resnici primerno delamo. Du¬
hovnik stare zav. je pri vhodu v najsvetejše odgrnil zaveso. Jezus
nam je odprl pot v sveta nebesa s tem, da je bilo njegovo telo raz¬
mesarjeno in po smrti od duše ločeno in v grob položeno, torej od¬
stranjeno. On sam je rekel, da je pot, resnica in življenje. Jan. 14, 6.
Hiša Gospodova so sv. nebesa. Da moremo tje za Srednikom svojim
priti, treba, da po živi veri svojo vest očistimo in se operemo s krstno
vodo, in da se stanovitno držimo prave poti. Za to treba, da drug
na drugega pazimo, da kdo iz plašljivosti ne začne opuščati navadnih
bogoslužnih zborovanj krščanskih; nekateri so namreč že v resnici
začeli izostajati. Dan plačila se je bližal, ker se je imela jeza božja
v kratkem razliti nad jeruzalemskim mestom.

26 — 27. One, ki bi od krščanske vere odpadli, čaka ogenj pogubljenja
(Iz. 36, 11), in strah pred njim jih nadleguje brez nehanja.

— 26 —

29. kaj mislite, koliko hujšo kazen bode zaslužil, kdor je pogazil
Sinu božjega, in je imel kri zaveze za omadeževano, v kateri je bil
posvečen, in je zasramoval Duha milosti.

30. Poznamo namreč njega, ki je rekel: Moja je osveta, in jaz
bom povrnil. In zopet: Zakaj, sodil bode Gospod narod svoj. (V.
Mojz. 32, 35. Rim. 12, 19.)

31. Strašno je priti v roke Boga živega.

32. Spomnite se pa prejšnjih dni, ko ste razsvetljeni, prestali ve¬
lik boj trpljenja,

33. in ste na eni strani po zasramovanjih in preganjanjih postali
v vzgled, na drugi strani pa ste postali tovariši tako živečih.

34. Imeli ste namreč sočutje z vklenjenimi, in ste rop premoženja
svojega z veseljem prenesli, vedoč, da imate boljšo in obstoječo last¬
nino.

35. Nikarte torej izgubljati zaupanja svojega, ki ga čaka obilno
plačilo.

36. Potrpežljivosti vam je namreč treba, da izpolnjujoč voljo božjo
dosežete objubo.

37. Le samo mali časek še, in prišel bode, ki ima priti, in ne bo
odlašal.

38. Moj pravični pa iz vere živi; če se pa umakne, nebo ugajal
duši moji. (Hab. 2, 4. Rim. 1, 17. Gal. 3, M.)

39. Mi pa nismo sinovi umikanja v pogubljenje, ampak vere v
rešitev duše.

Poglavje xx.

1. Vera je pa podstat pričakovanih reči, zagotovilo nevidljivega.

2. V njej sp stari dosegli spričevanje.

28—29. Kdor je v st. zav. Boga preklinjal ali postal malikovalec, ga je
zadela smrtna kazen. Odpadnik nove zaveze je pa veliko hudobnejši,
ker zametuje Odrešenika, katerega nam je Oče poslal, ker tepta Kri¬
stusovo rešnjo kri in se nič ne zmeni za darove sv. Duha, s katerimi
je spričal resnico sv. vere.

30 — 39. Ko so kristjani od sinagoge in Heroda pa od cesarskih namest¬
nikov trpeli preganjanje, tedaj se je jeruzalemska občina dobro ob¬
nesla, in je postala vredna tovaršica svetih mučenikov, drugim v lep
vzgled. Da jih v potrpežljivosti potrdi, jim kaže, kako kratko vse na
svetu trpi, in da se povračilo naglo bliža; naj torej nikar svojih duš
ne postavljajo v nevarnost.

Poglavje 11.

1 — 2. Vera, ki se opira na božjo obljubo, stori, da nam postanejo ne¬
beške obljube v duhu pričujoče, dasi jih ne vidimo; takšna vera je
bila vsem pravičnim kažipot skozi življenje; gledali so v večnost, kjer
nas čaka plačilo.

— 27 —

3. Po veri spoznamo, da so svetovi zasnovani po besedi božji,
da je iz nevidnega vidno postalo. (I. Mojz. 1, 3.)

4. Po veri je Abel obilnejšo žrtev od Kajna Bogu daroval, vsled
katere je tudi spričevanje dosegel, da je pravičen, ker je Bog spriče¬
vanje dal darovom njegovim, in po njej umrvši še sedaj govori. (I.
Mojz. 4, 4. Mat. 23, 35.)

5. Po veri je bil Henoh prenesen, tako da ni videl smrti, in ga
ni bilo najti, ker ga je prestavil Bog; pred prestavljenjem je imel nam¬
reč spričevanje, da je bil Bogu po volji. (I. Mojz. 5, 24. Sir. 44, 16.)

6. Brez vere pa je nemogoče Bogu ugoditi. Varovati namreč
mora, kdor se Bogu bliža, da resnično je, in da je plačnik onim, ki
ga iščejo.

7. Po veri je Noe, prejemši naročilo o tem, česar še ni videl, v
skrbeh pripravil ladjo v rešitev rodbine svoje, po kateri je obsodil
svet, in je postal dedič tiste pravičnosti, ki iz vere izhaja. (I.. Mojz.
6, 14. Sir. 44, 17.)

8. Po veri je on, ki se imenuje Abraham, bil pokoren ter je od¬
šel v kraj, ki bi ga naj dobil v dedščino; in odšel je, ne vedoč, kam
da gre. (I. Mojz. 12, I.)

9. Po veri je prebival v deželi obljube kakor v tujini, v šotorih
stanujoč z Izakom in Jakobom, sodedičema ravno tiste obljube.

10. Pričakoval je namreč podstavo imajočega mesta, katerega
umetnik in stavitelj je Bog.

11. Po veri je tudi Sara nerodovitna sprejela moč ustanoviti za¬
rod, tudi izven pravega časa starosti, ker je verovala, da je zvest, ka¬
teri je obljubil. (I. Mojz. 17, 19.)

3—4. Po živi veri je postala Abelova daritev Bogu prijetna, kar je po
sv. Krizostomu Bog s tem očitno pokazal, da je poslal nad njegov
dar nebeški ogenj. Abel, prvi mučenik, je svojo kri prelil, in ona
kliče po božjem maščevanju ne samo za Abela, ampak za vse, ki za¬
voljo vere preganjanje trpijo. Kakor je apostol prej kazal na veselo
bodočnost, na nebeško plačilo, tako se ozira zdaj v stari vek nazaj,
in vspodbuja Hebrejce z lepimi vzgledi trdne vere zveličanih pred¬
nikov njihovih.

5—8. Dosedanji trije vzgledi so vzeti iz one dobe, ko še človeški rod
ni bil razdeljen v tri panoge; z Abrahamom pa se prične vrsta ver¬
skih junakov izmed izvoljenega ljudstva.

9—10. Abraham je zadovoljno kot tujec prebival s sinom in vnukom v
deželi, ki mu jo je Bog obljubil, ker je videl v lepi obljub^eni de¬
želi le zastavo še lepše nebeške domovine, kjer edino je stanovitna
sreča.

11—19. V veri sta živela Abraham in Sara, pa Izak in Jakob, in v veri
so vsi ti umrli, prej ko se je pozemeljska obljuba izpolnila. To jim
je pa tem manj težav prizadevalo, ker so več mislili na nebeško do-

28 —

12. Zato so se rodili iz enega, in sicer usehnivšega, kakor mno¬
žina zvezd na nebu, in kakor pesek, ki je na morskem obrežju, brez
števila.

13. V veri so vsi ti pomrli, ko še niso dosegli obljub, gledali so
jih pa od daleč ter pozdravljali in spoznavali, da so tujci in gostje na
zemlji.

14. Kateri namreč tako govorijo, kažejo, da domovino iščejo.

15. Če bi pa bili imeli v mislih ono, iz katere so odšli, so imeli
gotovo dosti časa se vrniti.

16. Tako si pa želijo boljše, to je, nebeške. Zato se tudi Bog
ne brani njihov Bog biti imenovan; pripravil jim je namreč mesto.

17. Po veri je daroval Abraham Izaka, ko je bil skušan, in sicer
je daroval edinorojenca, ki je bil obljubo prejel (I. Mojz. 22, 1. Sir.
44, 21),

18. kateremu je bilo rečencK Ker se ti bode imenoval zarod v
Izaku (I. Mojz. 21, 12. Rim. 9, 7.);

19. sodeč, da je Bog zmožen tudi od mrtvih obuditi, zavoljo če¬
sar ga je tudi v vzgled dobil.

20. Po veri je tudi za prihodnjost blagoslovil Izak Jakoba in Ezava.
(I. Mojz. 27, 27 in 39.)

21. Po veri je Jakob, umirajoč, posamezne sinove Jožefove bla¬
goslovil in se je klanjal vršiču palice njegove. (I. Mojz. 48, 15. in
47, 31.)

22. Po veri je Jožef, umirajoč, izhoda otrok Izraelovih omenil in
zastran svojih kosti naročil. (I. Mojz. 50, 23.)

23. Po veri so Mojzesa po njegovem rojstvu stariši njegovi skri¬
vali tri mesece, ko so gledali zalega dečka, in se niso bali kraljevega
ukaza. (II. Mojz. 2 \  2. in 1, 17.)

24. Po veri ni hotel Mojzes, ko je dorastel, imenovan biti sin
faraonove hčere (II. Mojz. 2, 11),

movino, ko na obljubljeno deželo, predpodobo kraljestva božjega nad
zvezdami. Posebno živa je pa bila vera Abrahamova. Zato mu je
Bog po junaško prestani skušnji edinorojenca vrnil živega in zdravega,
in tako je postal Izak vzgled ali predpodoba Jezusa, ki je sam svoj
križ nesel na Kalvarijo, pa je zopet živ od mrtvih vstal.

20 — 21. Izak je pri svojem očetovskem blagoslovu govoril o prihodnjih
dobrotah po Zveličarju nam obljubljenih, kakor hi se bile takrat že
izginile. Jakob se je klanjal Jožefu, kateri je bil imenovan »Zveli¬
čar sveta« in je počastil tako Jezusa, po Jožefu predpodobljenega.

22 — 23. Po Jožefu Flaviju (Antiq. Jud. 2, 10) so sklepali stariši Mojzesovi
iz nenavadne lepote dečkove na poseben poklic njegov, in so v ta
namen storili, kar je bilo v njihovih močeh, drugo so pa v trdni veri
prepustili božji previdnosti.

— 29 —

25. in je hotel rajši z božjim ljudstvom trpeti, kakor uživati na-
sladnosti minljivega greha,

26. ter je višje cenil zasramovanje Kristusovo, kot egiptovske za¬
klade: oziral se je namreč na povračilo.

27. Po veri je zapustil Egipet in se ni zbal nevolje kraljeve; zdr¬
žal je, ker je nevidljivega tako rekoč gledal.

28. Po veri je praznoval pasho in izlivanje krvi, da bi se jih
ne dotaknil, ki je prvorojence ugonabljal. (II. Mojz. 12, 21.)

29. Po veri so prešli Rdeče morje kakor po suhi zemlji, med tem
ko so se Egipčani ravno to poskušajoči pogreznili. (II. Mojz. 14, 22.)

30. Po veri se je zrušilo zidovje Jeriha po sedemdnevnem obhodu.
(Joz. 6, 20.)

31. Po veri Rahab nečistnica ni poginila z neverniki, sprejemši
mirno oglednike. (Joz. 2, 3. Jak. 2, 25.)

32. In kaj še naj rečem? Časa bi mi zmanjkalo govorečemu o
Gedeonu, Baraku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih,

33. ki so po veri premagali kraljestva, delali pravico, dosegli ob¬
ljube in zamašili žrela levom;

34. pogasili so ognjeno moč in so ubežali ostrini meča, ozdraveli
so v slabosti, v vojski so pogumni postali in so rušili tabore tujcev;

35. žene so dobile po vstajenju mrliče svoje; drugi so bili nate¬
zam in niso sprejeli rešitve, da bi tem boljše vstajenje dosegli.

36. Drugi so skušali zaničevanje in bičanje, in vrh tega verige
in ječe;

37. kamenjali so jih, sekali so jih in preskušali, z mečem zaklani
so umirali, in hodili so okoli v kožuhih in kozjih kožah, v potrebi, v
stiskah, v nadlogah ;

24 -26. Iz Judov je bil rojen Jezus, ki je naša glava, mi smo pa njegovo

telo. Kar je kdaj kateri njegovih udov trpel, vse to zasramovanje je

Jezus v svoji duši občutil, ko je krvavi pot potil.

27. Ko je Mojzes pred Faraonom bežal, ni obupal nad svojim poklicem

in ni pozabil naroda svojega, ker se je vedno oziral na povsod pri¬

čujočega Boga.

28 — 33. V mislih ima v prvi vrsti one junake od dobe Jozuetove do Da¬
vidove, ki so obvladali obljubljeno deželo. Levu je Daniel žrelo za¬
mašil; izmed drugih čudežev v sledečih vrstah naštetih omenimo tukaj,
da plamen babilonske peči ni imel nobene moči do treh vernih tova¬
rišev Danijelovih. Nekatere je Bog že na tem svetu čudovito rešil,
vse pa v večnosti obilo naplačal.

34 -35. Elija in Elizej sta obudila gostoljubnima ženama sinove; rešitve
ni hotel sprejeti Eleazar. (III.'Kralj. 17, 19. IV. 4, 17. II. Mak. 6, 18.

36 — 40. Kateri so trpeli toliko preganjanja za.pravico, so svojo moč zaje¬
mali iz žive vere in njenih večnih obljub; prihoda Odrešenikovega se
pa niso učakali, ker je Bog našo dobo za to veliko milost odločil, in

30

38. katerih svet ni bil vreden, blodeči po puščavah, po gorah in
brlogih in pozemeljskih votlinah.

39. In vsi ti po spričevanju vere potrjeni niso prejeli obljube,

40. ker je Bog za nas nekaj boljšega oskrbel, da bi ne bili brez
nas dovršeni.

Poglavje 12.

1. Zatorej, ker imamo tudi mi toliko obilico prič, odložimo vsako
breme, in greh, ki okoli nas preži, in tecimo s potrpežljivostjo v na¬
loženi nam boj (Rim. 6, 4. Efež. 4, 22, Kol. 2, 8. I. Pet. 2, 1 in 4, 2),

2. gledajoč na začetnika vere in dovrševalca Jezusa, ki je zavoljo
bodočega veselja nosil križ, ne meneč se za zasramovanje, in sedi na
desnici božji.

3. Pomislite na njega, ki je prenašal od grešnikov tako nasproto¬
vanje proti sebi, da se ne utrudite, oslabljeni na dušah svojih.

4. Do zdaj se še niste do krvi ustavljali, bojevaje se zoper greh,

5. in ste pozabili tolažbe, ki govori z vami kakor s sinovi rekoč:
Sin moj, ne zanemarjaj strahovanja Gospodovega, in ne delaj težav,
ko te svari. (Preg. 3, 11; Raz. 3, 19.)

6. Kogar namreč Gospod ljubi, ga strahuje; biča pa vsakega sina,
katerega sprejme.

7. Bodite stanovitni v pokori. Kakor sinom se nam skazujeBog;
kje je namreč sin, katerega ne strahuje oče?

8. Če ste pa prosti strahovanja, katerega so vsi postali deležni,
tedaj ste nezakonski otroci, ne pa sinovi.

tako so mogli pravičniki stare zaveze še le s Kristusom v nebesa
vstopiti; pa tudi vstajenje od mrtvih se bo v drugem prihodu Jezu¬
sovem vršilo za vse izvoljence stare in nove zaveze ob enem na sod-
nji dan.

Poglavje 12.

1—2. Nauki mičejo, vzgledi pa in tako številni vzgledi nas vlečejo,
posebno če si mislimo, da zveličani kakor obiskovalci tekališč gle¬
dajo na nas in nas s svojimi priprošnjami podpirajo. Zato moramo
vse nepotrebno od sebe odvreči, ker bi nas pri tekanju motilo, po¬
sebno pa greh, ki nam zapira prosto pot. Ozirajmo se pa posebno
na Jezusa, ki nam je podaril sv. vero in jo bode v nebesih spremenil
v veselo gledanje. On je radovoljno sprejel križ na svoje rame, ker
je vedel, kaj da ž njim za sebe in za nas zasluži, in ni hotel biti
brez trpljenja; sedaj pa na desnici Očetovi sedeč, gleda, kako ga mi
v trpljenju posnemamo.

3 — 8. V potrpežljivosti nas potrjuje Jčzus ne samo sedeč na desnici Oče¬
tovi kot zmagovalec, ampak tudi po svojem lastnem vzgledu, ki nam
ga je podal v bridkem trpljenju svojem. Jeruzalemski kristjani so
res že dosti za Jezusa prestali, a krvi jim ni bilo treba v zadnjem

— 31

9 .  Potem smo imeli očete našega mesa strahovnlce, in spoštovali
smo jih; ne bomo li toliko več pokorni Očetu duhov in bomo živeli?

10. In oni so nas v času malo dni po svoji volji vzgojevali; ta
pa k temu, kar je koristno v sprejemanje njegovega posvečevanja.

11. Vsako strahovanje se pa zdi o svojem času neprijetno, ža¬
lostno ; pozneje pa bode najmirnejši sad pravice obrodilo skušanim
po njem.

12. Zato zravnajte utrujene roke in šibeča se kolena,

14.  in delajte ravne stopinje s svojimi nogami, da ne zablodi ka¬
teri hromeč, ampak ozdravi.

14. Iščite miru z vsemi in posvečenja, brez katerega ne bode
nihče gledal Boga (Rim. 12, 18),

15. ter pazite, da se kdo ne umakne milosti božji, da ne bode
katera korenina bridkosti kvišku poganjajoč zaprek delala, in da se
jih po njej veliko ne omadežuje.

16. Nihče naj ne bo nečistnik ali posvetnež, kakor Ezav, ki je
za eno jed prodal svoje prvorojenstvo (I. Mojz. 25, 33);

17. Vedite namreč, da je tudi pozneje, ko je želel blagoslov po¬
dedovati, bil zavrnjen; ni našel prostora za kesanje, dasi gaje  iskal
s solzami. (I. Mojz. 27, 38.)

18. Niste namreč pristopili k dotakljivi gori in h gorečemu ognju,
in viharju, in temi, in nevihti (II. Mojz. 19, 12 in 20, 21),

času prelivati. Nekoliko pa mora vsak človek trpeti, ker nikdo ni
brez napak. Naših slabosti nas Bog čisti s šibo strahovalko, ki je
pa znamenje ljubezni. Iz ljubezni do pravega sina se očetu tudi šiba
ne mili.

9.  Očeta duhov imenuje Boga ne samo z ozirom na to, da je stvarnik
naših duš, ampak tudi, ker je po sv. Duhu začetnik našega duhov¬
nega življenja.

10. Starišev vzgojevanje trpi le v dobi mladoletnosti in ni brez zmot; v
rokah premodrega in svetega Boga pa ostanemo na veke.

11. Trpljenje nas z Bogom spravi in nam podeli sladek mir.

12—13. Če je kateri bojevnik v javnih igrah že omahoval, se je pa hitro
zopet vzravnal in pridno stopinje pobiral po ravni poti.

14—15. Potrebna edinost med vernimi lahko po grehih, ki se skrivaj sci-
mijo, veliko škodo trpi, posebno po jezljivosti.

16_17. Nečistnik, Ezav in odpadnik od sv. vere so si v tem podobni, da

za kratko nasladnost prOdajejo pravico otrok božjih. Ezav bi bil sicer
rad pozneje vse prevrnil in se blagoslova prvorojenstva polastil, pa
se mu ni posrečilo.

18 -24. Stara zaveza je bila sklenjena pod goro Sinaj in se je Bog tam
pokazal v strahovitih znamenjih. Če je moralo celo nemo živinče po¬
giniti, ki se je slučajno preveč približalo, česa se je treba bati šele
grešniku pred obličjem božjim! V 21. vrsti zapisane besede so zajete
iz ustnega izročila. Kristjanom so pa sv. nebesa, prava sveta gora

- 32

19. in bučanju trombe, in glasu besed, katerega poslušalci so se
branili, da bi se jim beseda ne govorila.

20. Niso namreč mogli prenašati, kar se je naročalo: In če se
živinče gore dotakne, bode s kamenjem pobito. (II. Mojz. 19, 13.)

21. In tako strašno je bilo, kar so videli. Mojzes je rekel: Zgrozil
sem se in strah me spreletava.

22. Ampak pristopili ste h gori Sion in k mestu živega Boga, k
nebeškemu Jeruzalemu in k družbi veliko tisoč angelov,

23. in k cerkvi prvencev, ki so zapisani v nebesih, in k sodniku
vseh, Bogu in k dušam dovršenih pravičnih,

24. in k sredniku nove zaveze Jezusu, in k škropljenju krvi, ki
bolj kliče ko Abelova.

25. Glejte, da se ne ustavljate govorečemu. Če namreč oni niso
ušli, ki so se ustavljali govorečemu na zemlji, bomo mi še manj, ki
odvračamo nam iz nebes govorečega.

26. Njegov glas je stresel tedaj zemljo, zdaj pa obljublja, govo¬
reč: Še enkrat, in stresel ne bom samo zemlje, ampak tudi nebo.
(Hag. 2, 7.)

27. S tem pa, da pravi, še enkrat, naznanja odstranjenje premak¬
ljivega ko storjenega, da ostane to, kar je nepremakljivo.

28. Ker torej sprejemljemo kraljestvo nepremakljivo, držimo se
milosti, po kateri naj služimo Bogu dopadljivi s strahom in spošto¬
vanjem.

29. Naš Bog je namreč požigajoč ogenj. (II. Mojz. 4, 24.)

Poglavje 13.

1. Ljubezen bratovska ostani med vami.

2. Gostoljubnosti nikarte pozabiti; po njej so namreč nekateri
nevedoma angele za goste sprejeli. (Rim. 12, 13. I. Pet. 4, 9. I. Mojz.
18, 3 in 19, 2.)

božja, postala pristopljiva po Jezusu, ki kraljuje v nebeškem Jeruza¬
lemu med angeli in svetniki, kjer so že tudi naša imena zapisana, za
katere je Jezus kri prelil, ki ne kliče po maščevanju, ampak po usmi¬
ljenju Očetovem.

25. Z Izraelci je govoril Bog z višine gore Sinajske, z nami pa govori z
višav nebeških.

26—29. Med oznanjevanjem postave se je tresla gora Sinajska; po pre¬
roku Hageju pa naznanja Gospod, da bo enkrat stresel zemljo in nebo.
Tedaj bode odstranjena postava Mojzesova, ki je bila le začasna, in
nastopila bode postava Kristusova, ki ima večno veljavo, še tudi ta¬
krat, ko bode Gospod pri svojem drugem prihodu ustvaril novo zemljo
in novo nebo. Torej je potrebno, da služimo tolikemu Gospodu s
spoštljivim strahom, ker je Gospod za one, ki se mu ustavljajo, oster
sodnik, podoben uničujočemu ognju.

33 —

3. Spominjajte se jetnikov, kakor bi bili ž njimi vklenjeni, in tr¬
pečih, ker še tudi sami v telesu živite.

4. Zakon bodi v vseh rečeh častit in postelja neomadeževana.
Nečistnike in prešestnike bode sodil Bog.

5. Vedenje vaše bodi brez skoposti, zadovoljite se s tem, kar
imate; On sam je namreč rekel: Ne bom te zavrgel in ne bom te za¬
pustil (Joz. 1, 5);

6. tako, da zaupno govorimo: Gospod je moj pomočnik; ne bom
se bal, kaj da mi človek stori. (Ps. 117, 6.)

7. Spominjajte se predstojnikov svojih, ki so vam govorili božjo
besedo, in gledajoč na konec njihovega življenja, posnemajte njih vero.

8. Jezus Kristus je včeraj in danes, ravno tisti tudi na veke.

9. Po raznoterih in tujih naukih se ne dajte motiti. Najboljše je,
po milosti si okrepčati srce, ne pa z jedmi, ki niso koristile onim, ki
so se ž njimi pečali.

10. Imamo oltar, od katerega ne smejo jesti tisti, ki služijo šotoru.

11. Katerih živali kri se namreč za grehe po velikem duhovniku
prinaša v svetišče, njihovo meso se zunaj tabora sežiga. (III. Mojz.
16, 27.)

12. Zato je tudi Jezus, da bi po svoji krvi posvetil ljudstvo, trpel
pred vrati.

13. Pojdimo torej k njemu iz tabora, sramoto njegovo noseči.

14. Nimamo namreč tukaj stalnega mesta, ampak prihodnjega
iščemo. (Mih. 2, 10.)

15. Po njem torej prinašajmo daritev hvale vedno Bogu, to je
sad ustnic, ki častijo njegovo ime.

Poglavje 13.

I — 7. Bratovska ljubezen se naj kaže tudi v gostoljubnosti, katero je
Bog večkrat s čudeži poplačal. Tako sta Abraham in Lot sprejela
popotnike, v resnici sta pa angelom postregla. Verjetno, da je marsi¬
kateri kristjan še iz dobe prvega preganjanja v ječi vzdihoval; takih
naj ne pozabijo. Kakor je znamenje paganstva mesenost, ravno tako
bodi kristjanom lastna čistost, bodisi deviška ali zakonska. Zavoljo
posvetnega dobička se naj nikar preveč ne pehajo, ker smo Bogu na
skrbi po njegovi obljubi. Spominja jih pa tudi nekdanjih predstojni¬
kov cerkve jeruzalemske ,jn oznanjevalcev božje besede, sv. Petra,
Štefana, Jakoba in še drugih, ki so ob času preganjanja oznanjevanje
božje besede zapečatili z mučeniško smrtjo svojo, in jim tako prelep
vzgled podali v posnemanje.

8—15. Veliko oznanjevalcev božje besede je že pomrlo, ali Jezus, naš
Gospod, On živi. Za to se ne dajte zmotiti Judom, ki vam vsiljujejo
razloček med čistimi in nečistimi jedmi, in vas vabijo k udeležitvi
pri krvavih daritvah. Kristjani se ne smejo udeleževati darovanja v
judovskem svetišču, ker imamo mi presveto daritev, katere se ne

3

- 34

16. Dobrotljivosti pa in podeljevanja nikarte pozabiti; s takimi
darovi namreč pri Bogu zaslužimo.

17. Bodite pokorni predstojnikom svojim in bodite jim udani.
Oni namreč bedijo kot taki, ki bodo odgovor dajali za vaše duše, da
bodo z veseljem delovali ne pa zdihovaje; to bi za vas ne bilo dobro.

IB. Molite za nas; zaupamo namreč, da imamo v vseh rečeh dobro
vest, hoteč prav ravnati.

19. Za to vas še bolj prosim, da to storite, da bi vam bil tem
hitreje vrnjen.

20. Bog pa miru, ki je izvedel od mrtvih velikega pastirja ovac,
v krvi večne zaveze, Gospoda našega Jezusa Kristusa,

21. naj vas pripravi za vsako dobroto, da delate po njegovi volji,
s tem, da opravlja v vas, kar je prijetno pred Njim po Jezusu Kristusu,
kateremu gre čast na vekov veke. Amen.

22. Prosim vas, bratje, da sprejmete besedo tolažila.

23. Vedite, da je naš brat Timotej izpuščen, s katerim vas bom
(če hitreje pride) obiskal.

24. Pozdravite vse predstojnike svoje in pa svetnike vse. Pozdrav¬
ljajo vas bratje iz Italije.

25. Milost z vami vsemi. Amen.

smejo udeleževati Judje, ki se niti one daritve po zavživanju mesa
niso smeli udeležiti, katero je opravil veliki duhovnik o prazniku ve¬
like sprave. Kri živinčeta je namreč zanesel v svetišče, meso je pa
bilo sežgano zunaj šotora, pozneje zunaj mestnega obzidja. Ta da¬
ritev je pomenila Jagnje božje, ki je za nas svojo rešnjo kri prelilo
in bilo križano zunaj mesta na gori Kalvariji. Njega se moramo držati
•in zvesto ga posnemati, pa častiti ga z daritvami goreče molitve, da
pridemo za njim v svojo pravo, večno domovino.

16'—25. K sklepu jim priporoča dobrotljivost kot izraz krščanske ljubezni
in se priporoča njihovi molitvi ter jih še prosi, naj pismo prijazno
sprejmejo, ker jim ga je pisal on, ki ni sovražnik judovskega naroda,
nego služabnik božji, ki jih upa v kratkem zopet osebno obiskati.
Dokler ga pa verige zadržujejo, pošilja jim vsaj svoj pozdrav in jih
blagoslavlja z milostjo Gospodovo.


d mi

ani.

da

bro.

>bro

tem

vac,

olji,

USU,

Dom

rav-

nesa
ve-
i pa
da-
elilo
ržati
, da

ezni
azno
oda,
kati.
i jih