VLADIMIR KOVAČIČ, BELE NOČI IN NEKOLIKO ČRNI DNEVI
Avtohtoni, romantično - impresionistični literarni odtisi leningrajskih dimenzij, povsem sinhronih; lahkotno reportažnih, izkustvenih, a ne dokumentarnih, izpod peresa slovenskega avtorja Vladimira Kovačiča se zde že zaradi specifične lociranosti, a hkrati razvidne nezraščenosti z življenjem (in zgodovino)   mesta,   za   naše   literarne
(* Vladimir Kovačič, Bele noči in nekoliko črni dnevi, DZS Ljubljana 1979, zbirka Nova proza, opremil Vili Vrhovec, str. 198)
Beseda, hrana in morilka
razmere nekaj posebnega, redkega in privlačnega spričo pričakovanj postopnega poglabljanja v srčiko neke tuje, a vendar dovolj znane in predstavljive družbe, tudi brez pisateljevih »odkriva-jočih« prizadevanj.
Brzda gre v Belih nočeh in nekoliko črnih dnevih z njihovo jesensko-zimsko leningrajsko atmosfero, kot jo doživljata slikar F. M. in študentka glasbe, pianistka Prepelička, s svojo študentsko ljubeznijo, tipajočo, nezahtevno, niti ne usodnostno pretresljivo, elementarno, prej prijateljsko, neproblematično, zunaj refleksij, kriz, dvomov, le za stopnjo odkrivanja tujine, njenih značilnosti in zakonitosti. A takoj moramo pristaviti: vsakršna zgodovinska, družbenopoltična, s tem pa tudi v literarnem postopku: analitična, deklarativna pisava, bi Kovačičevemu tekstu zmanjšala tisti literarno oblikovalni potencial, ki ga avtor zahteva zase kot alternativo politični reportaži. Bele noči so najprej in predvsem literatura, šele nato, skozi reportažne elemente pripovedi, zapis o Leningradu in Sovjetski zvezi. In naprej: avtor tuje dežele ne obravnava politično, prej bi rekli, da je družbena verifikacija ali njeno prepoznavanje brez prave sestavne teže in pomena. Morda bi še najbolj ustrezala oznaka turistično-študij-ski način pristopa in vstopa v sovjetsko družbo, brez poglabljanja vanjo in prave resonance z njo.
Odnos med F. M. in Prepeličko, dokaj idiličen prav zaradi svoje precejšnje iztrganosti (in neodvisnosti) od vsakršnih prozaičnih komponent odnosa med obema protagonistoma, pritegne sicer v svoj krog tudi druge like, predvsem iz umetniško-bohemskega življenja (Gončarov, Maša, Paša, Rafael) in tipe uradnega, upravnega aparata (Dolgoža-ta), vendar brez razvidnejših epskih in romanesknih funkoij.
Vladimir Kovačič je delo podnaslo-vil kot humoreske. Groteskne, fantastične, ironične elemente (tapeta z Le-
701
702
ninom, umetno konjsko meso, Vivaldi na trgu San Marco, pornografski film v cerkvi, avtomatski fotoaparat in posledice) izrablja bolj za neke vrste kritično refleksijo o doživljenem svetu (omejenih možnosti ljudi v konkretni družbi) kot pa zgolj v stilne, kompozicijske namene. Potemtakem išče avtor tudi dotikališča s tistimi izpostavljenimi predeli javnih oblik leningrajskega utripa, ki bi jih nemara smeli (a ni nujno) posplošiti v širše zakonitosti sovjetske družbe. Kovačič ostaja svoboden v svojih zapisih, brez zavezujoče deklarativnosti, s prednostjo tujca, ki bo po »prodoru« v tujino »neoma-deževan« zapustil njen začasni objem, in če od tega kaj ostane, je to dokaz, da ta stik ni bdi brez notranje (bolj kot zunanje) angažiranosti.
Marijan Zlobec