Dr. Josip Korošec: Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji Celje 1947. Založila in tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja v Celju. Mala osmerkia. 145 etrami, 46 slak, 4 tabele Dimenzije in rezultati staroslovenskega arheološkega raziskavama so skopi btromen inventar nizkega števila slučajno odkritih itn ne vselej najboljše izkopanih grobišč, ki nam v naših muzejih ni v celotnem^obsegu na razpolago, proži e pičlo in večinoma kataloško ali pa šovinistično- tasistaeno literaturo* dokaj nepovoljno podobo našega zgodnjesrednje- veskega starmoslovjai. Koit naša prva širša in sintetična publikacija, iz območja staroslovanske arheologije predstavlja Koroščeva knjiga zatega­ delj plod nadvse trudapolnega znanstvenega dela, po svoji vsebini pa tvori pozni začetek in podlago intenzivnega proučevanja, ki bo moglo mnogo prispevati k razsvetljevanju prvih poglavij povestnice Slovencev. Prvi del Koroščeve študije je odmerjen opisu grobišč, njih inven­ tarju in vrstam. Najvažnejša staroslovanska nekropola v severni Sloveniji J? »^Ptujskem gradu, kjer so 1909 naleteli M, prostrano grobišče ki lezi. na rimskih razvalinah, katerega pa niso raziskali v celoti', tako dia je bil ostali del groblja odkrit šele z izkopavanji v letih 1946—1947. kr v tej knjigi 'kajpada še niso mogla najti svoje obdelave. Dve leti pred odkritjem staroslovanske postojanke v Ptuju so trčili na Hajdini na 20 staroslovanskih grobov, ki so nekoliko bogatejši kot ptujski. Nadaljnja staroslovanska najdišča na Štajerskem so v Središču, nahajališče ki so ga proučevala 1907 in 1908, dalje grobišče v Puščavi pri SÌ oven j- gradcu, o katerem izkopavanju pa nam tečejo podatki sila redko prav talko kakor o zgodln jesredn jeveškem groblju vLaški vasi pri Celju kjer .so odkopali 12 grobov, ki naj bi bili po mnenju W. Schmida iz 6 ali 7. stol., zadnje gradivo pa predstavlja slučajna najdba obsenčnih ob­ ročkov v Verze ju. 1 Reinecke P., Slawische Gräberkunde im kroatischen und slowenischen Gebiet, Zeitschrift für Ethnologie 29 (1897), 362 sl. — Isti, Studien über Denkmäler des frühen Mittelalters, MAGW 29 (1899), 49 sl. — Pollak F., Prazgodovinske najdbe v ptujski okolici, ČZN 4 (1907), 226 sl — Kovačič F., Izkopavanje V Središču, ČZN 5 (1908), 77 sl. — Schmid W., Altslpwenische Graber Krams, Bericht Landesmuseum Rudolfinum (Laibach 1908)\ 17 sl. — Skrabar V., Das frühmittelalterliche Gräberfeld auf Schloss Oberpettau ZHVSt 8 (1910), 119 si. — Isti, Frühmittelalterliche Gräberfunde in Unter­ steiermark bei Pettau, MAGW 42 (1912), 335 si. — Schmid W., Südsteier­ mark im Altertum, Südsteiermark (Graz 1925), 24 sl. — Ložar R., Arheo­ loške najdbe na Bledu, GMDS 10 (1929), 58 sl. — Isti, Poročilo o arheolo­ škem delu Narodnega muzeja v Ljubljani v letih 1928—1930, GMDS 11 (1930), 33 sl. — Isti, Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja -v Ljubljani (Ljubljana 1931), 77 sl. — Isti, Dve najdbi iz staroslovenske dobe, GMDS 18 Ü^Dk 135 sl- — *sti' Staroslovansko in .srednjeveško lončarstvo v Sloveniji, GMDS 20 (1939), 180 sl. - Dinklage K., Studien zur Frühgeschichte des deutschen Südostens, Südostforschungen 5 (1940), 58 si. — Isti, Frühdeutsche Bodenfunde aus Krain und Untersteiermark, Germanenerbe 6 (1941) 69 sl — Isti, Frühdeutsche Volkskultur der Ostmark im Spiegel 'der Bodenkultur von Untersteiermark und Krain, MAGW 71 (1941), 235 si. — Isti, Oberkrains Deutschtum im Spiegel der karolingischen Bodenfunde, Carinthia I 131 (1941), 360 sl. — Isti, Frühdeutsche Volkskultur in Kärnten und seinen Marien (Ljubljana 1943). Poleg Koroščevega je naie najbolje staroslovansko arheološko delo razprava L. Karamana, Iskopine društva >Bihaća« u Mra­ vincima i starohrvatska groblja, Rad Jugoslavenske akademije 268 (1940), 1 sl. 206 Okostnjaki leže v enostavnih grobovih, katerih oblik ni mogoče zaznati, ker so biüi po vsem sodeč le skromni humki niso pa- izdelani iz . nepravilnih kamenitih kosov, kot starohrvatski grobovi v Dalmaciji Ker sta grobišči v Ptuju in Središču na kraju nekdanjih rimskih poslopij, se nam pripeti, da se mestoma namerimo na okostnjake, ki imajo okoli sebe kak kamen odnosno ležijo ob ostankih rimskih stehrov, kar nas ne sme zapeljati da bi postavili analogijo med staroslovanskimi grobi ji y Dalma­ ciji in severni Sloveniji. Grobovi sami so relativno kaj plitki, kjer pa je njihova globina večja, ra-zvidimo iz profilov obilico nasipnega materiala, tako da so danes ti grobovi vse globlji, kot o bili v zgodnjem srednjem veku, a razporejeni so v podolžnih vrstah in sestavljajo tako zvana grobišča v vrstah, ki so preostanek in nadaljevanje običaja pokopavanje iz predkrščanske dobe. ( Arheološki inventar štajerskih staroslovanskih najdišč je razmeroma boren in kaže raznovrstne ovratnice, uhane, obsenčne obročke, prstane, kraguljčke, verižice, priveske, bisere ter zaponke. Drugi razdelek Koroščeve knjige obravnava izikopano arheološko in antropološko gradivo', kjer velja prvi odstavek obsenčenim obročkom. Ta nakit so našli po vsej Srednji Evropi, kjer so živeli Slovani, slediti pa Jgn moremo tudi v področjih, ki niso bila nikoli naseljena po Slovanih. r|o navedbi literature o nošnji obsenčndh obročkov nam avtor razgrinja češke, nemške, madžarske im naše hipoteze o izvoru in sprejemu tega aTheološkega elementa po Slovanih (Niederle, Carvmka, Müller, Lissauer, Hampel, Pič, Virchov, Beltz, Schmid, Brumšmid, Karaman, Eisner, Borkov- sky, Reinecke, Nase, Dinklage), nato pa preide h kritični obravnavi Dimk- • lagejevih arheoloških trditev in zaključkov, po katerih bi mogli glede na merovMiiško obročke z S-petljo na eni strani in obročke, ki so se razviti iz merovinških (odprti in večji), ter majhne odprte obročke.z S-petljo, potegniti etnično ločnico med Slovani in Nemci v zgodnjem srednjem ve jih uporabljali že mnogo pirej. Izkopanih je še več vrst obsenčnih obročkov,, toda ti so po problematiki svojega izvora in kot etničnozgodo vinski vir main j pomembni in zanimivi. Najdeni uhani se dele v tri vrste: belobrdske uhane, granulirane uhane in uhane polmesečnega tipa. Zadnji so značilni za kettlaški kul­ turni tip, za' katerega misli Korošec, da je nastal na keszthelski kulturi, nai istem ozemlju brez izmene prebivalcev in prevzel lunasti tip uhana, ki ga je poznal sam prav od keszthelsikega kulturnega kompleksa. Pod vplivom zahodla se je začelo vlaganje z emajlom, način ornamentaci je, katerega si je kettlaška kultura prisvojila in dalje izdelovala. — Večvrsine so tudi visoko "kvalitetne ovratnice: ovratnice iz debelejše, krožno ovite žice, ovratnice s tamjšimi, verižno vezanimi členki, ovratnice z razno­ terimi biseri in pletene ovratnice, katerih domovina najdbi bila po Brun- šmidiu v Panoniji Od priveskov na ovratnicah so najčešći kraguljčki, na katerih vidimo včasih sledove tkanim, redkejši so priveski v obliki gum­ bov in dvodelni prives'ki. • Zapestnice, ki so tipičen pojav za belobrdsko kulturo so v severno- slovenskih grobiščih precej maloštevilne. Razlikujemo tri tipe: zapest­ nico iz debelejših členkov s podolgovatim priveskom, zapestnico navadne 207 oblike z debelejšo bronasto žico, rombičnim presekom in spiralno uvitima koncema 'tei zapestnico s kačjimi glavami. Najmnogoličnejše gradivo so številni prstani, mnogo manj pa je fibul in gumbov, medtem ko poznamo od orodja in orožja samo dva noža iz S'o- venjgradca in Ptuja> kresilo iz Slovenjgradca, irobridno strelico iz Sre­ dišča ter kopje, tulec m dve posrebreni ostrogi iz Slovenjgradca. Edini keramični najdbi štajerskih nekropol sta dva .lončka iz Slovenj- gradca, ki sta sorodna s posameznimi oblikami keramike keszthelske kul­ ture v SlavoMJi, na Ogrskem in Slovaškem, a so ju zaradi njune širine primerjali s podobnim materialom iz Nemčije. Ob problemih našega do­ mačega lončarstva dia Koirošec besedo Boirkovskemu, po kälterem je iskati slovanski keramiki na Češkem izvor v mlajši latenski kulturi, hkrati pa podcrtuje merovinski vpliv. Iz keramike 4. do 6. stol. se je razvila slo­ vanska gradiščna kultura, na katero so vplivali tudi Germani ravno tako pa je pri stvarjanju slovanske keramike v Srednji Evropi soodločala še provincialna rimska kultura. Razvoja naše keramike ni moči ugotoviti, ker imamo premalo gradiva in so doslej neznana najdišča še nepreiskana. Antropološkega gradiva je mnogo, vendar nam ti podatki za etnično opredelitev grobišč ne morejo daiti odgovora. Po kratkem pregledu zgodnjesrednjeveškiih kulturnih krogov Pano­ nije in Vzhodnih Alp preide Korošec h kulturni in časovni določitvi severnoslovensikih grobelj. Inventar se sklada z materialom belobrdske kulture, analogija, kateri je, s stavijanjem naših nekropol v 10. in 11. stol. prikrojena tudi datacija. ' Toliko Korošec. Z njegovo knjigo, kjer nam je do zadnjih potankosti naslikal štajerska staroslovanska nahajališča ter njihov inventar, smo dobili v okviru mogočega popolen stvarni popis in s tem izdajo zajetne mere arheološkega dela gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku, kar moremo težko zadostno vrednotiti. KoToščeva razčlenitev izkopanega materiala pomeni v naši sitaroslovanski airheo.lo.giji izredno važno ter vsega priznanja vredno, pionirsko znanstveno delo, ki .ga pri nas v toliki meri še ni nihče opravil, tako da je ta publikacija kljub svojemu po­ krajinskemu karakterju skupno s citiranim Karamamoviim delom pričetek, obenem pa potókaz celokupnega jugoslovanskega zgodnjesrednjeveškega. starinoslovja. Natvzlic nekaterimi pomanjkljivostim in regionalnemu obe­ ležju niam bo moglo Koroščevo delo s svojim seznamom najdb in njihovim obširnim komentarjem dobro služiti kot začasni priročnik naše staro- slovanske arheologije, ki pa bo zaradi svoje obsežnejše priprave upo­ rabljiv tudi za ostala balkanska področja, zakaj zgodovinar bo našel v dolgem in skrbno sestavljenem katalogu mnoge dobrodošle podatke, našemu zgodnjesrednjeveškemu arheologu pa je zaenkrat ta knjiga teore­ tično izhodišče nadaljnjega raziskavanja. Preden se .podrobneje pomudim pri vsebini Koroščeve študije, bi najpiej izrekel nekaj pripomb k njegovemu da.ti.ran j u štajerskih staroslovanskih nekropol. S propadom Ob rov odmre keszthelska kultura; na njenih osnovah se razvije v Vzhodnih Alpah kettlaški, v Panoniji pâ belobrdski kulturni kompleks, kjer moremo po najdenih madžarskih nov­ cih datirati nekoliko grobov v 11. stol. Enotna materialna slika panonskih in naših nahajališč dokazuje njihovo pripadnost istemu kulturnemu krogu. Ali pa sledi iz tega res tudi časovna paralelnost pr»v z onimi gro­ bovi iz 11. stol.? Korošec sicer res dopušča možnost delitve grobov т starejše in mlajše, toda spodnja meja, ki jo pri tem zagovarja (druga ponvica 10. stol.),-se mi vendarle zdi nezadovoljiva. Prav zaradi našega razmeroma še majhnega poznanja belobrdske kulture in njenega razvoja mislim, da nas pritegnitev zgodovinskih podatkov sili k previdnosti pri sprejetju te Koroščeve teze. Teritorij, na katerem se je razvila na teme­ lju obrsko-slovamske keszthelske belobrdska kultura, je zamenjal obrsko nadoblast s frankovsko ob zlomu Obrov konec 8. stol. Ta politična vklju­ čitev v frankovsko državo pa pomeni tudi preokret v gospodarskem in 208 družbenem življenju: v pospešenem tempu prerašča dofevdalna (barbar­ ska) slovenska družba v fevdalno, razvoj, v katerem predstavlja tudi tukaj odločilno prelomnico upor Ljudevita Posavskega ita Ludvikova upravna reforma 828. Pri tem pa ne smemo izgubiti izpred oči tudi prisilnega pokristjanjevanja), kateremu je pomagala sekati pot 'še ugodna stopnja družbenega razvoja, zakaj cerkev na fevdalizacijo ni vplivala le posiredno, marveč tudi neposredno — prav v tem področju dobi Salzburg že. v 9. stol. veliko zemlljiško posest. Ne trdim, da je karolinško prisilno pokristjanje­ vanje pomenilo pri nas konec poganstva, vendair pa je dejstvo, da je bilo versko življenje pod vodstvom karantenskih pokrajinskih škofov Teoderika (od 799 pofcraj. škofa v Karantaniji in Spodnji' Panoniji) in njegovih naslednikov Otona in Osvalda, ki so uredili v svojih pokra­ jinah prvo cerkveno upravo, kot nam pričajo nastajajoče cerkve, med drugim tudi v Ptuju (med 840 in 8592, 8733), tod precej živahno. Vse to utrjuje mnenje, da se okrog 800 tudi za vzhodnoskvvenska območja neha razdobje keszthelske kulture, kakor se je v Karantaniji nehalo ob podob­ nem., le nekaj manj odločnem prevratu že pol stoletja prej, ko' je za­ menjala keszthelsko kulturo karantenska. V tem moremo najti potrditev poleg razvoja v Kairamtainiji tudi v relativno jasnem razvoju grobišč v Dalmaciji, ki dobe po pokristjanjenju Hrvatov okoli 800 zaradi cerkve­ nega pritiska move oblike, a spremeni se tudi njihova vsebina, ki čedalje bolj kopni. Vsekakor mas torej Koroščeva spodnja meja póstevi pred vprašanje, kakšna je bila naša materialna kultura od 800 do 950, od kod maslomjemost belobrdske kultutre pri nas na keszthelsko, če je vznik prve okrog 950, propad druge okrog 800. Ta arheološka, praznina je moment, ki v tem pogledu poraja dVome. Glede na način pokristjanjevanja pri nas, ki je v mnogočem dajalo v .skladu z irskimi misijonskimi metodami koncesije pred pokristja- njenjem obstoječim razmerami — celo v odmeri desetine, ekonomski pod­ lagi cerkvene organizacije — se mi kljub ostrim tozadevnim odlokom Karla Velikega talka,' 'koncesija v 9. stol. tudi v načinu pokopavamja ne • zdi nemogoča, saj nam je znamo, da\ je cerkev na Slovenskem posebej v prvih obdobjih ufeirala mile strune, kar je omogočilo hitro ufcoreninjanje krščanstva. O vplivu gornjih odlokov pa v vsakem primeru govore zelo ubogi predmeti v grobovih in veliko število grobov sploh brez vsakih dodatkov. Zafto paralele z Dalmacijo me bi tiral predaleč. V tem primeru bi mogli domnevati, da se je beloibrdska kultura razvijala pri nas že r '9. sto'1., s čimer se sklada tudi raavoj v Karantaniji Če bi pa material to izključeval — zlasti za ozemlje južno od Drave gledam zaenkrat na to glede na akvilejsko' zanemarjanje misijonskega dela skeptično, pa tudi severno od nje me moti karantenski razvoj — bi atrheološke najdbe prispevale nekaj bistvenih novih potez y slovenski zgodoviinski razvoj tega časa: ta položaj bi si težko razlagali brez zelo močnega vpliva karolinške zakonodaje v 9. stol., v začetku 10. stol. pa bi ee v okrilju madžarske oblasti beJobrdska kultura razširila k nam v že dozorelem stadiju iz Slavonije. Naslonjena na še žive poganske tradi­ cije bi spričo koncesij krščanstva preživela v načinu pokopavanja po­ novno uvedbo nemške oblasti, do konca 11. stoletja, do izvedbe cerkvene reorganizacije v času boja za investiture. V vsakem slučaju pa nas vprašanje 9. stoletja sili zaenkrat k čakanju nadaljnjih arheoloških rezultatov. Kot vidimo že iz problemov, ki se ob dataciji severnoslovenskih grobišč mnogoterno' pojavljajo', more biti drugi del Koroščeve knjige ponekod nekoliko sporen. \ 2 Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c. 11, izd. M. Kos (Ljub­ ljana 1936), 137. 3Kos F., Gradivo II, 174, št. 232. 14 209 Prve najdbe, ki jih aivtor obdeluje, so, kot smo že slišali, obsenčni obročki. Težišče tega poglavja je na izvoru odnosno sprejemu tega na- krtja po Slovanih. Niedetrle ve, da se pojavljajo obsenčni obročki z S-komčnico tudi v neslovainskih in predslovanskih grobovih, kot rimskih, merovirnških in kaszthelskih iz 7. in 8. stol.', kar že itak komplicirano' vprašanje še bolj zapleta, Lissauer pa zatrjuje, da so našli S-obročke že v sarmatskih grobljih 4. do 5. stol., podobno kakor Hampel, ki jih išče pri Sarmatih in, Obrih, medtem ko sodi Eisner, da so nastali v keszthelski kulturi. Drugačnega mnenja je Borkovsky, kateremu se zdi, da je najsta­ rejši obroček z Svetijo najdem, v gepidskem grobišč u v Veresmart — Mairosveresmartu (Tuida — Tordaaranyos) na Sedmograškem, ki ga Roška datira v 6. do 7. stol. Z ozirom na 'to in na HaimpWe trditve, da je bil najstarejši datirani obsenčni obroček na Ogrskem najden v Sâs — Hâr- styanu skupaj z denarjem Teodozija IL, Borkovisky pravilno sklepa, da ne moremo že vnaprej trditi, da so se S-obročki razvili na zahodu' od koder naj bi jih potem prevzeli Slovani. »Že mnogo tipov S-obročkov na Češkem kaže, da so se tokaj križali vplivi raznih slovanskih pokrajin in da so zadnja stopnja razvoja zadnje skupine obročkov z S-petljo.« Borkovsky priznava samo možnost, da je prišel'z zapada obroček z S-petljo na eni in kvačico na drugi strani, ker ga pogostokrat najdemo na nemških ozemljih, na vzhodu pa je le slabo' poznan. Visa ta različna mišljenja kažejo, da je izvor S-obročkov še zmeraj odprt; z ozirom na NiedeTleja, Lissauerja, Hampla ter Eisnerja bo pač izven dvoma, da se pojavljajo S-obročki v neslovenskih grobovih prej kakor v slovanskih. Vznik ob- senonih obročkov z S-petljo bi lahko našel pri Korošcu več prostora. S-obročki, ki so jih nosili Slovani, so se razvili po Brunšmidovem, Kara- manovem in avtorjevem maziranju nekje v Panoniji, od koder so- se radialno razširili po vzhodni polovici Evrope. Temu nasprotujejo Dink- lage, katerega zavrnitev, smo spoznali že zgoraj, Reinecke, ki je zaradi najdbe enega obsenčnega obročka na Sedmograškem, ki ima gerrmanski značaj in je v' zvezi z zahodnimi najdeninami, uverjen, da S-obročki niso slovanskega izvora, Červinka, Virchov ter Beltz, ki so prepričani, da je S-obročke zanesla med Slovane arabska trgovina, in Borkovsky, po kälterem so se S-obročki razvili v karpatski kotlini. Reineckejevo gledišče je vse prekrhko, da bi se mogloi obdržati proti Korošcu, a Červinki, Vir- chovu in Beltzu izpodnaša tla dejstvo, da so se našli S-obročki tamikaj, kamor arabska trgovina ni segala, medtem ko proti Borkovskemu Kara- manovo zrelišče, da so našli obročke z S-petljo najprej v obrsko-s'lovanskih grobovih in šele potem pri ostalih Slovanih, bolj prepričuje. Najštevilnejši uhani, ki pa eo jih mogli nositi tudi kot obsemčne obročke, so tako imenovani beJoferdski uhani z osnovnim tipom obročka s priveskom v obliki grozdića, ki je prèjkone imel vzorce v bizantinskih uhanih, kakršne so našli trudi v Trilju v Dalmaciji. Zgodovinarja bi tu predvsem zanimalo, kako so dospeli ti predmeti v naše kraje; po Kara- manu nimajo namreč starohrvatski dalmatinski uhani v Bizancu nikakiih odgovarjajočih analogij, prav tako kakor ne češki. Niederle si razlaga to z zaustavitvijo bizantinske trgovine v Alpah. AkoTavno velja vzhodni import le za starejšo dobo, bi zaslužil nakazani problem enako kot vpra­ šanje izdelovanja teh uhanov vso pozornost. — Za kettlaški kulturni krog so značilni že s kranjskih grobišč znani lunasti uhani, katerih razmotri- vanje tvori kot izsek obdelave kettlaškega tipa najinstruktivnejši in naši zgodovini posebno zaželen del Koroščeve študije. Pribiti moramo, da izvirajo lunasti uhani z jugovzhoda, od koder so se razširili v Podonavje in alpski prostor, kjer so doživeli svoje imitacije in predelave. Tega v bistvu tudi Dinklage ne more zanikati. Od kod' je prišel lunasti uhan v kettlaško kulturo? Korošec gre tukaj za Reineckejem, ki je ugotovil, da se v Vzhodnih Alpah nadaljujejo (keszthelska groblja tudi v kettlaški dobi; etnična struktura prebivalstva je ostala torej ista, izmenjal se je zgolj lik njegove kulture. Ob tem faktu raziskuje Korošec nahajanje 210 „ ïunastih uhanov kot prevzem istega nakitnega tipa iz keszthelske kulture, ki pozna to obliko — tehten zaključek, ki ima vsekakor mnogo zase. Četudi je Korošcev ugovor Niederleju, ki vidi osjiovne pletene ovratnice raztresene hkrati z ovratnicami orientalskega izvora po vsej Rusiji, ter sodi, da izvitrajo vzorci pletenega nakita nekje od Črnega morija ali celo iz Perzije, utemeljen, kajti »mnogo pokrajin te ovratnice ne pozna in zato tudi nitso vse Dajdbe med seboj povezane«, vrhu tega »pa lahko iščemo zanjo vzorce prarv tako že v raznih ilirskih kulturah«, dobimo pa jo tudi v provincialni rimski kulturi, potrebuje Brunšmidovo in piščevo mnenje, da je domovina pletenih ovratnic in podobnega nakita v Panoniji, vseeno širše arheološke in histoirične podkrepitve. Primemo . je avtorjevo opozorilo, da ni potrebno, da bi izvirali raznovrstni biseri na ovratincah iz orienta ali pa z zahoda, temveč so jih pri nas uporab­ ljali v ilirskih kulturah že zdavnaj prej. Interesantna je zapestnica, kjer"* sta konca ornamentiraina * kačjimi glavami, namesto katerih - zasledimo pri ostalih slovanskih ljudstvih tudi druge živalske glarve. Ne glede na pomanjkanje neposrednih zvez teh predmetov v Rusiji in v Podonavju, mislim, da smem v osnovi pritrditi Märki-Pollovi, češ da so prišle k Slovanom te živalsko ornamentirane zapestnice od vzhodnih stepnih ljudstev, za katera je to upodabljanje posebno značilno — element, ki ga Korošec pri graditvi slovanske kulture premalo uvažuje. . Fibula iz Hajdine, ki ima emajl razdeljen v polja v obliki sončnega križa, in slovenjgraška fibula z orlom sta po svoji ornamentalni motiviki nezatajljivo uvoz z germanskega zapada, kar bi zahtevalo zgodovinsko raziolmačenje teh najdenin v staroslovamskih grobovih severne Slovenije. Slično je z reliefno apliko v obliki človeške glave, kakršne niso sicer izkopali dosedaj nikjer na Slovenskem.. Odstavek o orodju in oro»žju se mi zdi v primeri z drugim gradivom po svoji važnosti nekam kratek. Zadnji del knjige obsega karakteristike kettlaškega, belobrdskega in keszihelskega kulturnega kompleksa. Avtorjevo izjavljanje, da kettlaske fibule niso last nemških kolonistov, vseskozi drži, da pa je ta material germanski import, oziroma domači izdelek pod njegovim vplivom, tega.tudi on ne pobija. Glede na to dejstvo in na motnost uhanov in njihovega izvora je vprašanje vplivov v kettlaški kulturi rešljivo le v zvezi z zgodo­ vinskim razvojem, česar pa Korošec žal ni upošteval. Tudi pri sicer plodnih izvajanjih o belobrdskem tipu pogrešam jasnejše zgodovinsko ozadje. Zelo • sprejemljive so misli o keszthelskem kulturnem kompleksu, vendar bi zaradi obrskega gospodujočega položaja v njihovi državi menil, da so Obri imeli znatnejši vpliv na karakter te obrsko-slovanske kulture. Kot smo torej videli, preveva Koroščevo knjigo trdno obvladanje časovno razsežnega podonavskega gradiva, kar se očituje tudi v njego­ vih v glavnem zanesljivih izsledkih, ki potekajo prav iz odličnega pozna­ vanja materiala. Z ostroumnim in temeljitim pregledovanjem izkopanin ustvarja Korošec verigo duhovitih kritik, ki pa se zaradi nehistoričnega stališča arheologa, ki je razen omejenega in po svoji vrednosti še mnogokje nedognanega primerjalnega gradiva ter pomanjkljivega aktivnega objek- tiviziranja najdenin edina pomanjkljivost dela, ne povzpenjajo vedno v dovolj stabilne konstrukcije. — Glede pritegnitve primerjalnega gradiva se mi zdi prvovrstna hiba Koroščeve knjige to, da ne uporablja publiciranih izsledkov arheoloških izkopavanj v Sovjetski zvezi, brez katerih šepa že sama obdelava gradiva, zakaj oddvojenost današnjih slovanskih skupin konec prvega tisočletja ni bila tolikšna, da bi bila umestna cezura med podonavskimi in vzhodno­ evropskimi področji. Glede arheologije kot historične discipline pa sledeče: Arheologija nam. daje možnost določiti osnovne gospodarske veje dane družbe in nas v splošnih potezah seznanja z razvojem družbenih odnosov in družbene miselnosti. Vsakokratni arheološki material nam pomaga po načinu svoje 14« ' 211 izdelave razkriti tedanjo stopnjo proizvajalnih orodij in produkcije vobče grobov! z razkcno kakovostjo ali količino predmetov morejo izpričevat •™ S0C1f.lne diferenciacije, selitve arheoloških elementov pa rišejo eko nomsko-pohtione tokove, кат znači, da more arheologija izdatno^dpreti zgodovino ali se bolje: preiti z uporabo izkopanin kot zgodovinskih virov na polje historiografije. Ри tem nam ne sme biti v spotiko njena nekoliko groba kronologija m včasih premalo precizni zaključki, kajti tudi kot taka nam arheologija skupno z ostalimi viri pomore obnoviti posamezna obdobra v njihovih bistvenih crtah. Konkretneje: za 9., 10. in 11. stoletje imamo že tohko pisanih virov, da si lahko, navzlic temu, da nam nudijo za takratne razmere prav za prav le z nemških na naša področja prenesene podatke, pridobimo-iz njih stvarne konture preteklosti naše zemlje. Naš tedanji socialni red m splošna zgodovina sta nam sicer znana, vendar nam pa manjka marsikatera podrobna predstava o tem razdobju, zakaj historični opisi, ki bi bili sestavljeni v slogu kakšnega Saksogramatika, našim pokra­ jinam mso bih usojeni. Predvsem je pomanjkljivo naše znanje o eko­ nomski podstavi te dobe, manjkajo vesti o tehniki produkcijskega procesa, o poljedelstvu, obrti, trgovskem življenju. Tukaj bi morala priskočiti na pomoč arheologija. Res je, da niso na Slovenskem odkrili še nobene staro- slovainske naselbine, toda to ne more hiti razlog, da nam naše izkopanine ne bi mogle ničesar povedati o življenju in kulturi starih Slovencev (str 53). Naselbine nam morejo pripovedovati o poljedelstvu, načinu stanovanja, pri­ dobivanju hrane in obleke, podatke o drugi proizvodnji in trgovini pa je skupno z zadostnim komparativnim gradivom do gotove meje sposoben in pnmoran dajati tudi gol, zgodovinsko interpretiran grobiščni material. Dasi bi bih ti izsledki nenavadno važni, aktivizacija arheološkh najdb pri Ko­ rošcu popolnoma manjka, kar je razumljivo, kajti deskripcija materiala, razvrstitev fragmentarnega primerjalnega gradiva, na tej podlagi pa od sodobnih historičnih dogajanj dokaj izolirano fiksiranje arheoloških vplivov dojetih le iz zunanjih, stilnih in tehničnih podobnosti, ki so vodilna načela Korosceve delovne metode, ne morejo privesti do zahtevanih rezultatov. Namen in efektivni cilj Koroščevega dela je konec koncev še vedno podrobna dotocitev izkopanin, kar združuje pisec z ozkim ocenjevanjem arheološkega materiala, izločenega iz drugega historičnega gradiva Ne zanikam velike važnosti točne opredelitve najdenih predmetov izvirajoče iz dalekosežnih komparacij, mislim pa, da je to stoprav začetek arheološke dejavnosti, klasificirani material je treba uporabiti kot vir za zgodovino razvoja m načina proizvodnje ter produkcijskih odnosov — arheolog po­ stane s pritegnitvijo pisanih in drugih virov, ki jih potrebuje za to nalogo, zgodovinar, enako kakor mora historik uporabljati tudi arheološko gra­ divo. Le taka povezava bo prinesla bistven napredek v delu in spoznanjih. Angelos Bas. Bogdan Binter: Južni Slovani v srednjem veku Založila Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1947. Str. 175. Odobrilo Min. za prosveto' LRS kot učno knjigo za nižje razrede gimnazij. Naloga, ki jo je postavil pred nas čas glede zgodovinskih učbenikov ie pomembna m hvaležna predvsem v dveh pogledih: 1. Z odpravo starih učbenikov pisanih po konceptu neznanstvenega idealističnega pragma­ tizma, naslonjenega le na idejna gibala in delo vodilnih osebnosti ter z njihovo zamenjavo z novimi učnimi knjigami, ki bodo v smislu 'zgodo­ vinskega matenalizma kazale živčno središče zgodovinskega razvoja tam, kjer v resnici -je — v gospodarskem razvoju in razrednih bojih — bo -zgodovina prvič pri nas dobila zadovoljive učne pripomočke za izvrševanje 212