NAPIS NAD ČLANKOM 14 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 PRISILNE MIGRACIJE IZVLEČEK Politično dogajanje v Evropski uniji je leta 2015 zaznamovala tako imenovana begunska kriza. V spremljajoči razpravi je bila kriza pogosto predstavljena kot enkraten, izjemen dogodek, ki je prizadel predvsem države, članice Evropske unije. V prispevku so predstavljena dejstva, ki to tezo izpodbijajo. Prisilne selitve so namreč razmeroma star svetovni problem. Sedanja begunska kriza je le novo poglavje v njegovi zgodovini. Ključne besede: prisilne selitve, begunci, notranje razseljene osebe, prosilci za azil. ABSTRACT Forced migrations: New dimensions of an old problem So called refugee crisis was one of the most important events in the European Union in 2015. Many saw the crisis as a unique, extraordinary event that primarily affected European Union countries. The article presents some facts that challenge this wide spread thesis. Forced migrations are presented as a relatively old global problem. Current refugee crisis represents only a new chapter in its long history. Key words: forced migrations, refugees, internally displaced persons, asylum seekers. Prisilne migracije: novo poglavje starega problema GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 | 15 PRISILNE MIGRACIJE Avtor besedila: BOŠTJAN ROGELJ, dr. geografije Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: bostjan.rogelj@ff.uni-lj.si COBISS 1.02 Pregledni znanstveni članek T ako imenovana begunska kriza je leta 2015 dodobra zaznamovala tudi življenje v Sloveniji. Prihod prvega vala beguncev/migrantov avgusta 2015 je sprožil burno razpravo, v kateri so se pojavile različne teze o vzrokih, naravi in posledicah krize. V Sloveniji in tudi nekaterih drugih evrop- skih državah je že zelo kmalu prevladalo prepričanje, da so begunci/migranti grožnja oziroma nevarnost. Nekateri so šli celo tako daleč, da so v njih videli zaroto, katere cilj je destabilizacija oziroma uničenje Evrope. Ena ključnih zna- čilnosti omenjene teze je evropocentričnost. Begunska kriza je namreč pred- stavljena kot evropski problem oziroma kot nekaj, kar je prizadelo predvsem evropske države. V prispevku želimo opozoriti na pogosto spregledano dejstvo, da prisilne mi- gracije še zdaleč niso le evropski problem, temveč da so čedalje bolj pereč sve- tovni problem. Hkrati želimo opozoriti, da so se v preteklosti evropske države že soočale s podobnimi problemi in jih tudi razmeroma uspešno razreševale. Na kratko o terminologiji V prispevku so uporabljeni izrazi (notranje razseljena oseba, begunec, prosilec za mednarodno zaščito in oseba brez državljanstva), ki jih v svojih dokumen- tih in statistikah uporabljata Urad Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (bolj znanega pod angleško kratico UNHCR, United Nations High Commissioner for Refuges) in Evropska unija. Ker gre večinoma za formalno- pravne izraze, ki pogosto ne morejo opisati kompleksnosti selitvenih procesov, velja opozoriti na nekatere terminološke dileme in zadrege. Prva je povezana z razlikovanjem med »prostovoljnimi« in »prisilnimi« seli- tvami. V statistiki se z izrazom migrant oziroma selivec označujejo osebe, ki spremenijo naselje običajnega prebivališča (lahko gre za spremembo začasnega ali stalnega prebivališča) za daljše obdobje (navadno vsaj za leto dni) (Stati- stični urad Republike Slovenije 2011). Čeprav uradne statistike ne razlikujejo migrantov glede na razloge za selitev, se izraz navadno uporablja za osebe, ki se za selitev odločijo prostovoljno, bodisi zaradi ekonomskih bodisi osebnih razlo- gov. Kadar je oseba v selitev prisiljena, govorimo o prisilnih selitvah oziroma o prisilnih migrantih, beguncih, prebežnikih, azilantih itd. (European Migration Network 2010; Mlekuž 2011; Pajnik, Lesjak-Tušek in Gregorčič 2001). Pri tem velja opozoriti, da je strogo razlikovanje med obema kategorijama zelo pro- blematično. Mejo med prostovoljno in prisilno selitvijo je namreč nemogoče določiti (Mlekuž 2011; Vogrinc 2015), takšno razlikovanje pogosto temelji na ohlapnih formalnopravnih opredelitvah ali pa subjektivnih kriterijih držav, or- ganizacij ali posameznikov. V nadaljevanju je izraz prisilni migrant uporabljen kot krovni izraz za begunce, prosilce za azil, notranje razseljene osebe, osebe brez državljanstva in druge osebe pod zaščito UNHCR-ja. Čeprav UNHCR med prisilne migrante uvršča tudi povratnike (begunci in notranje razseljene osebe, ki so se prostovoljno vrnili domov), ti v članku niso obravnavani. 16 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 PRISILNE MIGRACIJE PRISILNE MIGRACIJE Dvajseto stoletje – stoletje prisilnih selitev Ljudje se prisilno selijo v vsej zgodo- vini človeštva. Raziskovalci predvide- vajo, da je bil prazgodovinski človek prisiljen zapustiti območja prvotne poselitve v Afriki zaradi okoljskih omejitev in sprememb (Goldin, Ca- meron in Balarajan 2012). Zgodovi- na navaja številne primere množičnih prisilnih selitev. Iz rimskega obdobja je najbolj znana prisilna izselitev Ju- dov iz Palestine. Začetek srednjega veka so zaznamovale množične selitve germanskih in slovanskih plemen za- radi prihoda stepskih ljudstev iz osre- dnje Azije. Posebno poglavje so de- portacije sužnjev iz Afrike v Ameriko med letoma 1650 in 1850 (Goldin, Cameron in Balarajan 2012; Klein 1999; Magocsi 2002). Do prave eksplozije prisilnih selitev pa je prišlo v 20. stoletju. Množične prisilne selitve so postale stalnica vseh oboroženih konfliktov. Poleg mno- žičnih selitev civilnega prebivalstva z območij spopadov je v kategorijo prisilnih migrantov treba uvrstiti tudi številne zapornike v koncentracijskih taboriščih, vojne ujetnike in prisilne delavce, ki so jih med drugo svetov- no vojno izkoriščale nekatere države (Stibbe 2009). Med prisilne migran- te lahko prištevamo tudi vojake, ki so se morali pogosto bojevati daleč od domačih krajev (Stibbe 2009). Vendar pa vojne in oboroženi kon- flikti niso bili edini vir prisilnih mi- gracij. Tudi spreminjanje političnih meja in oblikovanje novih držav sta bila vzroka za številne »dogovorjene« izmenjave prebivalcev, ki jih lahko za prostovoljne označimo le z veliko pripadnosti, pripadnosti določeni druž- beni skupini ali določenemu politične- mu prepričanju zunaj države, katere dr- žavljan je, in ne more ali zaradi strahu noče uživati varstva te države” (Zdru- ženi narodi 1954). Konvencija skupaj z nekaterimi drugimi mednarodnimi pravnimi akti posamezniku s statusom begunca prinaša določene pravice, dr- žavam gostiteljicam pa določene obve- znosti. Vendar podelitev statusa ni av- tomatična. Prisilni migrant, ki zapusti domačo državo, formalno ne postane avtomatično begunec. Upravičenost do statusa mora dokazati v postopku, ki ga določa država gostiteljica. Med trajanjem postopka ima status prosilca za mednarodno zaščito oziroma status prosilca za azil. Čeprav javnost in me- diji prosilce za azil pogosto enačijo z begunci, je med obema kategorijama velika razlika v zagotovljenih pravicah. Dodatno zadrego povzroča dejstvo, da nekatere države poleg statusa begunca poznajo še nekatere druge oblike zašči- te prisilnih migrantov. Takšna zaščita posamezniku praviloma omogoča, da legalno ostane v gostujoči državi, ven- dar pri tem ne uživa pravic, ki bi jih, če bi mu bil priznan status begunca. Primer takšne zaščite je subsidiarna zaščita, ki je uveljavljena v Evropski uniji . V statistikah so tako zaščitene osebe navadno obravnavane enako kot begunci. Posebna kategorija prisilnih migrantov so osebe brez državljanstva. To so ose- be, ki so zaradi različnih razlogov ostale brez državljanstva in zato ne uživajo za- ščite lastne države in jih kot take obrav- navajo tudi države gostiteljice oziroma različne mednarodne organizacije. Druga stvar, na katero velja opozori- ti, je enačenje prisilnih selitev z obo- roženimi konflikti. Prisilne migracije namreč niso nujno posledica oboro- ženih konfliktov. V realnosti so razlogi za prisilne selitve zelo raznovrstni in kompleksni. Mednarodno združenje za proučevanje prisilnih selitev (IAS- FM) razlikuje tri tipe prisilnih selitev: selitve zaradi oboroženih konfliktov, selitve zaradi razvojnih projektov in selitve zaradi naravnih katastrof, pri čemer prvi tip vključuje tudi preganja- nje na podlagi nacionalnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini (Forced mi- gration online 2016). Do naslednje zadrege prihaja zaradi enačenja prisilnih migracij in begun- stva. Izraza begunec in begunstvo im- plicirata akt prečkanja državnih meja, saj o beguncih govorimo šele, ko osebe prečkajo državno mejo. Takšno razu- mevanje prisilnih migracij zanemarja množico ljudi, ki so prisiljeni zapustiti domove, vendar ostanejo na območju matične države. Ko govorimo o pri- silnih selitvah, je nujno treba upošte- vati, da večna ljudi nikoli ne zapusti lastne države. Zanje se je v strokovni terminologiji in pravnih dokumentih uveljavil izraz notranje razseljene osebe (Internally displaced persons, IDPs). Po- datki kažejo, da so prav notranje razse- ljene osebe daleč najštevilnejša skupina prisilnih migrantov na svetu. Ena od zadreg je povezana s prizna- vanjem formalnega statusa begunca. Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 begunca opredeljuje kot osebo, ki je “zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 | 17 PRISILNE MIGRACIJE 2000). Tako je ta organizacija že v šestdesetih letih 20. stoletja večino svojih virov preusmerila v razreševanje begunske problematike v Afriki. Zaradi globalnega delovanja in pod- pore Združenih narodov velja UN- HCR za najboljši vir podatkov o pri- silnih migracijah na svetovni ravni. Pri tem velja opozoriti, da so podatki večinoma omejeni na prisilne mi- grante, ki so domove zapustili zaradi političnih razlogov ali oboroženih konfliktov. Hkrati velja poudariti, da podatki pogosto temeljijo na ocenah posameznih držav in mednarodnih organizacij. Največkrat vključuje- jo le begunce, ki so deležni pomo- či UNHCR-ja, ne pa tudi tistih, za katere skrbijo druge mednarodne organizacije (podatki ne vključujejo palestinskih beguncev, ki so pod za- ščito United Nations Relief and Works po njej. Magocsi (2002) navaja, da se je bilo v srednji in vzhodni Evropi v letih 1939–1948 prisiljenih preseli- ti več kot 46 milijonov ljudi. Zaradi razsežnosti begunske problematike je bila na pobudo ameriškega predsedni- ka Roosevelta leta 1943 ustanovljena Mednarodna organizacija za pomoč v vojni prizadetih območij (United Nations Relief and Rehabilitation Ad- ministration, UNRRA). Čeprav to ni bila njena glavna naloga, je UNRRA zagotavljala osnovno pomoč ter po- magala pri repatriaciji številnih be- guncev in razseljenih oseb. Leta 1947 jo je nasledila Mednarodna organiza- cija za begunce (International Refugee Organization, IRO), to pa leta 1950 UNHCR. Medtem ko sta bila man- data UNRRA-ja in IRO-ja omejena na nudenje zaščite in pomoči begun- cem v Evropi, je mandat UNHCR-ja že od začetka bolj globalen (UNHCR domišljije. Vzpon nacionalizmov in ideološki konflikti so ponekod vodili do deportacij »nelojalnih« etničnih in verskih manjšin ter političnih naspro- tnikov. V posebno kategorijo spadajo prisilne preselitve zaradi različnih raz- vojnih projektov, kot so gradnja jezov, različnih infrastrukturnih objektov in podobno. Druga burska vojna ter obe balkanski vojni so bile znanilke nove, »moder- ne« oblike vojskovanja, v katerem je civilno prebivalstvo postalo eden glav- nih ciljev. Nove vojaške tehnologije in taktike ter prevlada skrajno naciona- listične politike so povzročile moč- no rast prisilnih selitev. Po nekaterih ocenah (Gatrell 2008) je med 1. sve- tovno vojno samo v Evropi domove zapustilo več kot 13 milijonov ljudi. Še več jih je bilo prisiljenih zapusti- ti domove med 2. svetovno vojno in Slika 1: Število prisilnih migrantov po svetu v obdobju med letoma 1950 in 2015 (vir: UNHCR 2014; UNHCR 2015) 0 5.000 10.000 15.000 20.000 25.000 30.000 35.000 40.000 45.000 50.000 55.000 60.000 št ev ilo o se b (v 0 00 ) leto ostalo osebe brez državljanstva prosilci za azil notranje razseljene osebe (pod zaščito UNCHR) begunci 19 51 19 53 19 55 19 57 19 59 19 61 19 63 19 65 19 67 19 69 19 71 19 73 19 75 19 77 19 79 19 81 19 83 19 85 19 87 19 89 19 91 19 93 19 95 19 97 19 99 20 01 20 03 20 05 20 07 20 09 20 11 20 13 20 15 18 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 PRISILNE MIGRACIJEPRISILNE MIGRACIJE beguncev po svetu. Ponovno zaostrova- nje napetosti med Združenimi država- mi Amerike in Sovjetsko zvezo konec sedemdesetih in na začetku osemdese- tih let 20. stoletja je po svetu sprožilo vrsto konfliktov, ti pa hitro rast števila beguncev in drugih prisilnih migran- tov. Največje begunsko žarišče je postal Afganistan, od koder je po sovjetski za- sedbi leta 1979 zbežalo več kot šest mi- lijonov ljudi (UNHCR 2000). Drugo veliko žarišče je bilo območje Afriškega roga (Etiopija/Eritreja, Somalija in Su- dan). Niz vojn ter suša in z njo poveza- na lakota so sprožili več zaporednih be- gunskih valov. Po oceni UNCHR-ja je bilo na višku krize (med letoma 1988 in 1990) v regiji okrog 2,2 milijona be- guncev (UNHCR 2000). Tretje veliko begunsko žarišče je bil Mozambik. Za- radi državljanske vojne je v letih 1976– 1992 iz države zbežalo 5,7 milijona ljudi. Največ v sosednji Malavi, kjer so mozambiški begunci na vrhuncu krize sestavljali kar 10 odstotkov celotnega Hitra rast števila beguncev po letu 1970 je posledica izbruha nekaterih večjih begunskih kriz, predvsem pa po- večanega obsega delovanja UNHCR- -ja in sprememb v njegovem načinu delovanja. V sedemdesetih letih 20. stoletja se je težišče begunske krize iz Afrike preselilo v Azijo (UNHCR 2000). V begunski krizi, ki je spremlja- la vojno za osamosvojitev Bangladeša (Vzhodnega Pakistana) leta 1971, je domove zapustilo več kot 10 milijonov ljudi, na vrhuncu krize pa je v Indijo vsak dan pribežalo 100.000 beguncev (UNHCR 2000). Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je izbruhnila be- gunska kriza v jugovzhodni Aziji (Vi- etnam, Kambodža, Laos), v njej pa je domove zapustilo skoraj tri milijone ljudi, medtem ko se število notranje razseljenih oseb ocenjuje na 20 milijo- nov (UNHCR 2000). S krizo v jugovzhodni Aziji se je začelo obdobje skoraj dvajsetletne rasti števila Agency for Palestine Refugees, UNR- WA). Podatki o notranje razseljenih osebah se zbirajo šele od leta 1992 in vključujejo le notranje razseljene ose- be, ki prejemajo pomoč UNHCR-ja. Podatki o prosilcih za azil se zbirajo šele od leta 2000 in o osebah brez dr- žavljanstva od leta 2004. Na sliki 1 so prikazani podatki UN- HCR-ja o svetovnem gibanju števila prisilnih migrantov med letoma 1950 in 2015. Zaradi omejenega obsega delovanja, omejenih finančnih virov, osredinjenosti na zagotavljanje pomoči določenim skupinam beguncev in prej opisane specifične metodologije zbira- nja podatkov podatki o številu begun- cev dejanskih razmer ne odražajo pov- sem natančno. To velja še posebej za obdobje pred letom 1970 (UNHCR 2000). V UNHCR-jeve statistike namreč niso vključene »dogovorjene izmenjave« prebivalcev (v največjo tak- šno izmenjavo med Indijo, Pakistanom in Bangladešem leta 1947 je bilo vklju- čenih več kot 11 milijonov ljudi), niti številni begunci, za katere so poskrbele druge humanitarne organizacije (zato statistika ne kaže na porasta števila be- guncev v času arabsko-izraelskih vojn in korejske vojne). Med konflikte, ki so sprožili večje množice beguncev v obdobju med letoma 1950 in 1970, spadajo korejska vojna, izraelsko-arab- ske vojne (v letih 1948, 1956, 1967), sovjetski vdor na Madžarsko leta 1956, alžirska vojna za neodvisnost, vojne za neodvisnost v portugalskih kolonijah Mozambiku, Angoli in Gvineji-Bissau ter državljanske vojne v Demokratični republiki Kongo, Ruandi, Burundiju, Sudanu, Srednjeafriški republiki, Etio- piji in Nigeriji (Biafra). 836.100 1.164.449 3.469.278 11.699.279 23.925.555 1.052.767 1.804.465 3.492.263 14.385.316 32.274.619 1.064.911 2.343.919 3.944.474 15.097.633 34.047.716 0 10.000.000 20.000.000 30.000.000 40.000.000 ostali statusi prosilci za azil junij 2015 december 2014 december 2013 notranje razseljene osebe (pod zaščito UNCHR) begunci/ljudje v begunski situaciji osebe brez državljanstva Slika 2: Prisilni migranti v letih 2013–2015; število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 | 19 PRISILNE MIGRACIJE Poleg tega so začele uvajati nove kate- gorije zaščite, ki posamezniku dajejo manj pravic kot status begunca. V novejšem času je bilo prisilnih mi- grantov v svetu še najmanj leta 2003, ko je njihovo število malce preseglo 17 milijonov, število beguncev pa je doseglo minimum leta 2005, ko jih je bilo nekaj več kot 8,6 milijona (UNHCR 2015). Od takrat njihovo število znova narašča, pri čemer je sprva raslo predvsem število notranje razseljenih oseb, v zadnjem času (po letu 2012) pa močno narašča število beguncev in prosilcev za azil. K rasti so poleg nekaterih tradicionalnih kri- znih žarišč (Sudan, Afganistan, Soma- lija, Demokratična republika Kongo) največ prispevale državljanske vojne v Siriji, Iraku, Jemnu in Kolumbiji. Trenutno stanje (leto 2015) Po podatkih UNHCR-ja (glej sliki 2 in 3) je bilo sredi leta 2015 na svetu sko- raj 56 milijonov prisilnih migrantov. K temu moramo prišteti še nekaj več kot pet milijonov palestinskih beguncev pod okriljem UNRWA (2015). Skrb zbujajoča je hitra rast, ki ni le posledi- ca vojne v Siriji. Rast števila prisilnih migrantov je značilna za vse celine. V rijam prisilnih migrantov, predvsem notranje razseljenim osebam, prosil- cem za azil in osebam brez državljan- stva. K temu so odločilno pripomo- gle spremembe v načinu in območju delovanja človekoljubnih organizacij. V preteklosti je bilo njihovo delovanje omejeno na države, v katerih so be- gunci iskali zatočišče, tako imenovane države azila. V devetdesetih letih pa so začele v večjem obsegu delovati tudi na območjih, kjer so še vedno poteka- le sovražnosti. S tem se je krog njiho- vega delovanja z beguncev razširil tudi na notranje razseljene osebe. S hitrim naraščanjem števila beguncev se je večal tudi pritisk na razvite drža- ve, saj so v njih mnogi iskali varen azil. Posledično se je v razvitih državah začel krepiti dvom o upravičenosti številnih zahtev po statusu begunca. Čedalje bolj se je utrjevalo prepričanje, da je večina beguncev pravzaprav ekonom- skih migrantov, ki v razvitih državah iščejo možnosti za boljše življenje. Ta- kšno razmišljanje je vodilo k zaostro- vanju azilne politike. Države so začele postavljati čedalje ostrejše pogoje za pridobitev azila in uvajati dolgotrajne postopke, v katerih so posamezniki morali dokazati upravičenost do azila. prebivalstva države (UNHCR 2000). Četrto pomembno begunsko žarišče je postala Srednja Amerika. Državljanske vojne med podporniki in nasprotniki levičarskih gibanj v Nikaragvi, Salva- dorju in Gvatemali so povzročile okoli dva milijona prisilnih migrantov. Veči- noma je šlo za notranje razseljene ose- be, med tistimi, ki so zapustili matične države, pa so zaradi političnih razlogov le redki dobili status begunca (UN- HCR 2000). Med drugimi krizami, ki so sprožile močne begunske tokove, velja omeniti državljanske vojne na Šrilanki, v Ugandi in Angoli ter vojno med Irakom in Iranom. Obdobje ne- nehne rasti števila beguncev je doseglo vrh leta 1992, ko je bilo na svetu sko- raj 18 milijonov beguncev. Največ so k temu prispevali zgoraj našteti konflikti v Afriki in Aziji ter novi spopadi in voj- ne na območjih nekdanjih Jugoslavije in Sovjetske zveze. Sledilo je obdobje zmanjševanja šte- vila prisilnih migrantov (predvsem zaradi umiritve razmer v Afganistanu, na Balkanu in v nekaterih afriških dr- žavah), ki je trajalo do leta 2005. V tem času so mednarodne organizacije na čelu z UNHCR-jem začele večjo pozornost namenjati drugim katego- Slika 3: Regija izvora prisilnih migrantov in beguncev leta 2015; število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015). 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% begunci in prosilci za azil prisilni migranti Azija Afrika Južna Amerika Evropa Severna Amerika Oceanija Brez državljanstva Neznano 20 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 PRISILNE MIGRACIJEPRISILNE MIGRACIJE štiri milijone Afganistancev. Vojna med državama in spopadi med različnimi uporniškimi skupinami so v Sudanu in Južnem Sudanu povzročili 5,5 milijona prisilnih migrantov,od tega 3 milijone v Sudanu in 2,5 milijona v Južnem Su- danu. Edino večje krizno žarišče, v ka- terem se je število prisilnih migrantov v zadnjem času občutno zmanjšalo (s 3,5 milijona leta 2013 na 2,4 milijona leta 2015), je demokratična republika Kon- go. V Somaliji je državljanska vojna med vladnimi enotami in militantno islamistično skupino Al-Shabaab v beg pognala več kot dva milijona ljudi. Za- radi spopadov med vladnimi enotami in različnimi islamističnimi skupinami na severu države je več kot dva milijona prisilnih migrantov tudi v Pakistanu. Podobno je v Nigeriji, od koder prihaja 1,6 milijona prisilnih migrantov. Drža- vljanske vojne, v katere so neposredno ali posredno vpletene tudi sosednje Od leta 2013 je daleč največji vir pri- silnih migrantov Sirija. Od tam je sredi leta 2015 prišlo 12 milijonov oziroma skoraj petina vseh svetovnih prisilnih migrantov. S skoraj sedmimi milijoni prisilnih migrantov je drugi največji vir Kolumbija. Večinoma gre za notranje razseljene osebe, ki so domove zapu- stile zaradi nasilja paravojaških enot (med njimi je najpomembnejša Fuerzas Armadas Revolucionarias de Colombia, FARC) in kriminalnih združb. Sekta- ško nasilje in vojna z Islamsko državo sta v Iraku povzročila razselitev skoraj 4,5 milijona oseb. Večina, skoraj štiri milijone, je notranje razseljenih oseb, preostali so begunci in prosilci za azil. Čedalje večji problem postaja Afgani- stan, kjer so se po umiku koalicijskih enot varnostne razmere začele znova zaostrovati. Samo v zadnjih dveh le- tih se je iz domače države izselilo pol milijona ljudi, skupaj je razseljenih že Evropi je posledica ukrajinske krize. V Latinski Ameriki je prišlo do zaostri- tve razmer v Kolumbiji, zaostrovanje razmer v Afganistanu in Pakistanu ter vojna v Jemnu pa so poleg vojne v Siriji in Iraku najpomembnejši vzroki nara- ščanja števila prisilnih migrantov v Azi- ji. V Afriki sta k rasti največ prispevala zaostrovanje razmer v Nigeriji ter na- daljevanje državljanske vojne v Sudanu in Južnem Sudanu. Regionalno (glej sliko 4) največ prisil- nih migrantov prihaja iz Azije, sledita Afrika in Južna Amerika. Če odšteje- mo še deleža ljudi brez državljanstva in tistih, katerih država izvora ni znana, prihaja iz preostalih regij le pet odstot- kov prisilnih migrantov. Če pa upošte- vamo le begunce in prosilce za azil, je razporeditev še bolj neenakomerna, saj jih kar 55 odstotkov prihaja iz Azije, 32 odstotkov pa iz Afrike. Slika 4: Prisilni migranti glede na državo izvora junija 2015; število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015). Prikazane so države z več kot 10.000 prisilnimi migranti (junij 2015). Poimenovane so države z več kot 1.000.000 prisilnimi migranti (junij 2015). Avtor: Boštjan Rogelj (Oddelek za geografijo, FF, UL) Število prisilnih migrantov: Kolumbija Nigerija DR Kongo Južni Sudan Sudan Somalija Jemen Irak Sirija Ukrajina Afganistan Pakistan 11.925.806 3.000.000 1.000.000 500.000 100.000 GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 | 21 PRISILNE MIGRACIJE državi. V tem pogledu sta svetovni fenomen Libanon in Jordanija, saj go- stita okrog 440 beguncev in prosilcev Nekoliko drugačno sliko dobimo, če število beguncev in prosilcev za azil primerjamo s številom prebivalcev v države, so prisilile v selitev 1,7 milijona ljudi v Ukrajini, skoraj 1,3 milijona lju- di v Jemnu in nekaj več kot milijon lju- di v Srednjeafriški republiki. Na kon- cu pregleda držav z največ prisilnimi migranti leta 2015 je treba omeniti še skoraj štiri milijone ljudi, ki zaradi raz- ličnih razlogov niso državljani nobene države in so deležni zaščite UNHCR- -ja. Največ oseb brez državljanstva živi v Mjanmaru (več kot milijon), Slonoko- ščeni obali (0,7 milijona), na Tajskem (0,5 milijona), v Zimbabveju (0,3 mi- lijona) in Latviji (260.000). Velika večina prisilnih migrantov poi- šče zatočišče v domači državi (notranje razseljene osebe). Med tistimi, ki ga po- iščejo onkraj državnih meja, jih večina ostane v sosednjih državah. Čeprav se v Evropski uniji in drugih razvitih regijah po svetu pogosto ustvarja občutek, da se vsi begunci zgrinjajo ravno k njim, je resnica precej drugačna. Ob upošteva- nju standardne delitve držav po dohod- ku, ki jo uporablja Svetovna banka, je v bogatih državah le nekaj več kot 18 % beguncev in prosilcev za azil. To je le odstotek več kot v najrevnejših drža- vah (UNHCR 2015; Svetovna banka 2015). Edina evropska država v dese- terici največjih gostiteljic je Nemčija (preglednica 1). Po podatkih Zveznega urada za migracije in begunce je konec leta 2015 gostila nekaj več kot 700.000 beguncev in prosilcev za azil. Na vrhu sta Jordanija, kjer je ob upoštevanju palestinskih beguncev že skoraj tri mi- lijone beguncev in prosilcev za azil, ter Turčija, kjer jih je po podatkih vlade iz marca 2016 že 2,7 milijona (UNHCR 2016). Pri tem velja opozoriti, da je nji- hovo število samo v zadnjega pol leta naraslo za skoraj 800.000. država število beguncev število prosilcev za azil število palestinskih beguncev skupaj 1 Jordanija 664.102 20.693 2.212.917 2.897.712 2 Turčija 1.838.848 145.335 - 1.984.183 3 Libanon 1.172.388 10.851 493.134 1.676.373 4 Pakistan 1.540.854 6103 - 1.546.957 5 Iran 979.441 42 - 979.483 6 Južna Afrika 114.512 798.080 - 912.592 7 Etiopija 702.467 2871 - 705.338 8 Kenija 552.272 40.341 - 592.613 9 Nemčija 250.299 311.551 - 561.850 10 Združene države Amerike 267.222 224.508 - 491.730 država število beguncev in prosilcev za azil število prebivalcev število beguncev in prosilcev za azil na 1000 prebivalcev 1 Libanon 1.676.373 3.779.859 443,5 2 Jordanija 2.897.712 6.675.000 434,1 3 Nauru 1322 10.086 131,1 4 Čad 423.523 11.175.915 37,9 5 Turčija 1.984.183 76.903.000 25,8 6 Južni Sudan 266.519 11.071.132 24,1 7 Mavretanija 77.258 3.460.388 22,3 8 Džibuti 17.373 818.159 21,2 9 Švedska 198.342 9.706.201 20,4 10 Republika Kongo 64.740 3.697.490 17,5 11 Južna Afrika 912.592 54.001.953 16,9 12 Malta 6520 425.384 15,3 … … … … … 18 Avstrija 91.647 8.506.889 10,8 19 Švica 86.475 8.188.649 10,6 20 Jemen 272.949 25.955.919 10,5 21 Norveška 52.928 5.107.970 10,4 Preglednica 1: Deset največjih gostiteljic beguncev in prosilcev za azil leta 2015 (vir: UNHCR 2015; UNRWA 2015). Preglednica 2: Države z največjim številom beguncev in prosilcev za azil na tisoč prebivalcev leta 2015 (vir: lastni izračuni na podlagi podatkov UNHCR, 2015, Združeni narodi, 2016). NAPIS NAD ČLANKOM 22 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 PRISILNE MIGRACIJE Zgodovina beleži številne primere pri- silnih selitev, v 20. stoletju pa so postale stalnica vseh večjih oboroženih kon- fliktov. Množični eksodusi beguncev, kakršnemu smo trenutno priča v Siriji, so razmeroma pogosti. Razlika je le v tem, da se jih večina dogaja daleč od Evrope, zato nas neposredno ne priza- denejo oziroma o njih zaradi medijske nezanimivosti ne vemo prav veliko. Zadnji veliki begunski val je Evropa doživela na začetku devetdesetih let 20. stoletja, v času vojn na območju nekda- nje Jugoslavije. Takrat je bilo v Evropski uniji nastanjenih več kot 1,3 milijona beguncev in prosilcev za azil (Eurostat 2016). Tudi takrat so bile na tapeti raz- prave, kako bo tako veliko število be- guncev vplivalo na posamezne države. Čas je pokazal, da je bila velika večina strahov in pomislekov odveč. Navedeni podatki dokazujejo, da je problem prisilnih selitev globalen in ne evropski. Delež prisilnih migrantov, ki si zatočišče poiščejo v Evropi, je soraz- merno majhen. Večina jih namreč osta- ne v domači državi oziroma se umakne v prvo varno sosednjo državo. Podatki UNHCR-ja kažejo, da so sosednje drža- ve prevzele levji delež beguncev iz Sirije. Po podatkih iz sredine leta 2015 je v Turčiji, Libanonu in Jordaniji nastanje- nih več kot 3,5 milijona sirskih begun- cev, to število pa se je v zadnjem času še občutno povečalo. Zato so številne kri- tike evropskih politikov na račun sirskih sosed neupravičene in nekorektne. Poleg tega se je treba zavedati, da pro- blem prisilnih selitev ni nov oziroma da kriza, povezana s konfliktom v Si- riji, ni enkratna, posebna ali izjemna. za azil na tisoč prebivalcev. Za pri- merjavo: Slovenija je na višku vojne v Bosni in Hercegovini gostila 70.000 beguncev (Utenkar 2015) oziroma 34 na tisoč prebivalcev. Med državami, ki močno izstopajo, sta še majhna tiho- morska država Nauru s 131 begunci in prosilci za azil na tisoč prebivalcev in Čad, kjer pa je razmerje že občutno manjše (37,9 begunca na tisoč prebi- valcev). Sledijo Turčija, Južni Sudan, Mavretanija, Džibuti in Švedska kot edina država Evropske unije v prvi deseterici; v naštetih državah se raz- merje giblje v razponu od 20 do 25 beguncev in prosilcev za azil na tisoč prebivalcev. Poleg Švedske, ki močno izstopa, imajo med evropskimi drža- vami razmeroma visoko razmerje še Malta (15,3), Avstrija (10,8), Švica (10,6) in Norveška (10,4). Viri in literatura 1. European Migration Network, 2010: Asylum and Migration Glossary. European Commission, European Migration Network, Brussels. 2. Eurostat, 2016: Asylum statistics. Medmrežje: http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Asylum_statistics (28. 3. 2016). 3. Forced Migration Online, 2016: What is forced migration? Medmrežje: http://www.forcedmigration.org/ (15. 2. 2016). 4. Gatrell, P. 2008: Refugees and Forced Migrants during the First World War. Immigrants & Minorities, 26, 1-2. London. 5. Goldin, I., Cameron, G., Balarajan, M. 2012: Exceptional people: how migration shaped our world and will define our future. Princeton University Press. Princeton, Oxford. Klein, H. 1999: The Atlantic slave trade. Cambridge University Press. Cambridge, New York. 6. Magocsi, P. 2002: Historical atlas of East Central Europe from the early fifth century to the present. Thames & Hudson. London. 7. Mlekuž, J. 2011: ABC migracij. Založba ZRC. Ljubljana. 8. Pajnik, M., Lesjak-Tušek, P., Gregorčič, M. 2001: Prebežniki, kdo ste? Mirovni inštitut. Ljubljana. 9. Statistični urad Republike Slovenije, 2011: Naravno in selitveno gibanje prebivalstva, Slovenija metodološka pojasnila. Ljubljana. 10. Stibbe, M. 2009: Captivity, forced labour and forced migration in Europe during the First World War. Routledge. London, New York. 11. Svetovna banka, 2015: Refugee population by country or territory of origin. Medmrežje: http://data.worldbank.org/indicator/SM.POP.REFG.OR (20. 2. 2016). 12. UNHCR, 2000: The State of the World’s Refugees 2000: Fifty Years of Humanitarian Action. Oxford University Press. Oxford. 13. UNHCR, 2014: UNHCR Statistics – The world in Numbers. Medmrežje: http://popstats.unhcr.org/en/overview (20. 2. 2016). 14. UNHCR, 2015: UNHCR Mid-Year Trends, June 2015 - Trends in populations of concern to UNHCR. Medmrežje: http://www.unhcr.org/statistics/mid2015stats.zip (20. 2. 2016). 15. UNHCR, 2016: Syria Regional Refugee Response (Inter-agency Information Sharing Porta). Medmrežje: http://data.unhcr.org/syrianrefugees/country.php?id=224 (25. 3. 2016). 16. UNRWA, 2015: UNRWA in Figures. Medmrežje: http://www.unrwa.org/sites/default/files/unrwa_in_figures_2015.pdf (20. 2. 2016). 17. Utenkar, G. 2015: V Sloveniji je bilo že 70.000 beguncev. Delo. 18. Vogrinc, J. 2015: Politični da, ekonomski ne? Kako razločimo ekonomskega migranta od političnega begunca. Mladina. Ljubljana. 19. Združeni narodi, 1954: Konvencija o statusu beguncev. Generalna skupščina Združenih narodov. New York. 20. Združeni narodi, 2016: Population and Vital Statistics Report - Population, latest available census and estimates, latest available data. Medmrežje: http://unstats.un.org/unsd/demographic/products/vitstats/serATab2.pdf (25. 3. 2016).