&«^gaik|yiwra izbere rnffiBaKtralcmBlklfi eb*i fi nPM' i ožefUm Dežmane#? [( infEč^iCT pO / 7 • Poštnina plačat i mitte n te,, previo pa g POSTE ITALIANE s.p.a. sf ISSN1124-657X ■ Ina restituzione a KAZALO V TEJ ŠTEVILKI 07 2017 UVODNIK 03 Primorska - 70 let potem FOKUS 04 Erika Jazbar So stvari, ki jih ne izbereš, ampak so one, ki tebe izberejo NAŠ UTRIP 15 Mitja Petaros Dragi na rob 16 Fotokronika DRAGA 2017 18 Podelitev 6. Peterlinove nagrade prof. Tomažu Pavšiču 20 mb Boris Pahor o globalizmu: nevarnost, a tudi priložnost 21 Fabienne Issartel o Borisu Pahorju 22 Metka Šinigoj Gledališki vrtiljak upihnil prvih 20 svečk RAZPRAVA 34 Sebastijan Valentan Slovenija in Sveti sedež - na poti k skupnemu dobremu KULTURA 36 Mojca Polona Vaupotič Jože Plečnik. Njegovo ustvarjanje je bilo njegovo življenje PESMI 19 Mitja Segina Rim EKOLOGIJA 25 H. J. Kdor ne verjame v podnebne spremembe, je "neumen, trmast in slep" ANTENA 27 Novice LITERATURA 42 Metka Kacin Beltrame Na predvečer... PRIČEVANJA 45 Mirella Urdih Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke (XVI.) 49 Marinka Inzko, roj. Ziherl Zahvala Nadi Martelanc za zadnje pismo Slika na platnici: predsednik RS Borut Pahor in celjski škof Stanislav Lipovšek ob vhodu v rov sv. Barbare (foto Tamino Peteiinšek/STA za Urad Predsednika republike Slovenije) UVODNIK Primorska - sedemdeset let potem Slovenija proslavlja vrnitev Primorske v okrilje domovine In hkrati pozablja, kako je vrnitev bila nepopolna in globoko okrnjena. Do pred kratkim se je celo govorilo o priključitvi Primorske, kot bi šlo za teritorij in ljudi na njem, ki se jih je Slovenija polastila, zahvaljujoč se dejstvu, daje po 2. svetovni vojni bila kot del Jugoslavije v taboru zmagovitih. To naj bi bila oddolžitev torej. Po očitajočem modrovanju takratnih italijanskih politikov in mnogih kasnejših komentatorjev je bila Jugoslavija preobilno nagrajena in še danes mnogi na italijanskem polotoku žalujejo za izgubljeno zemljo na vzhodu, ki sojo krivično dobili po prvem svetovnem spopadu kot nagrado, da so izstopili iz trojne zveze. Mi pa uporabljamo neustrezne besede In pojme, kar je posledica našega revnega razmišljanja o preteklosti, čemur je zapadla naša publicistika in prav tako politika, upajmo, da ne tudi zgodovinarji. Verjetno nima veliko smisla razglabljati o vprašanjih meje, ki nas je 15. septembra pred sedemdesetimi leti ločila. Danes je ta meja zakoličena in nikomur ne pride na pamet, da bi jo premikali, saj bi se to lahko zgodilo le ob tektonskih premikih, ki si jih nihče ne želi. Pa vendar je tudi danes potrebno razmisliti, kaj se je zgodilo 15. septembra 1947, ko so se začele izvajati določbe Pariške mirovne pogodbe, če drugega ne, da ne bi slovensko politično vodstvo ponavljalo starih napak. Slovensko predstavništvo na konferenci v Versaillesu leta 1919 ni imelo vpliva, saj je za interese nove države skrbela samo srbska diplomacija, toda leta 1947 so v Parizu bili prisotni tudi Slovenci, ki pa niso bili posebno uspešni. Če si je konferenca za Trst izmislila zelo začasno rešitev v tako imenovanem Svobodnem tržaškem ozemlju, seje Gorica v sklopu Jugoslavije ponujala kot normalna rešitev problema: bila je naravno in zgodovinsko središče širokega zaledja Vipavske doline, Posočja in dela Krasa. Toda prevladali so politični interesi širšega obsega, zmagovite sile Zahoda so si hotele zagotoviti zvestobo Italije, Rusija pa ni imela namena zaostrovati že tako in tako napetih odnosov. Srbska diplomacija ni bila posebno zaiteresirana, slovenska pa spet nemočna, predvsem pa nesposobna samostojnih potez. Tako je diplomacija ustvarila slovensko manjšino v Italiji. Rim je, kakor prej fašistični tako tudi povojni demokratični, zanikal obstoj manjšine v Benečiji in Reziji, pristal na manjšino na Goriškem in Tržaškem, kateri je bil pripravljen priznati le malo več kot golo pravico do obstoja. Nekoliko boljše stanje za manjšino seje ustvarilo naTržaškem, ker je tu skoraj deset let še bila anglo-ameriška vojaška uprava, vse do Londonskega sporazuma, ko je slovenska diplomacija ponovno naredila napako: pristala je na vrnitev Italije v Trst, ne da bi postavila kakršenkoli pogoj glede pravic manjšine. Še slabše je ravnala dvajset let kasneje z Osimskim sporazumom, ki je zapečatil obstoječe mejno stanje. Manjšina je bila spet obrobna, načelno jo obravnava en člen pogodbe - praktično nič. Slovenska diplomacija je pozabila, a bolj verjetno je, da se ni nikoli zavedala, da je treba z Italijani prej zahtevati priznanje manjšinskih pravic in šele potem pristati na dogovor. Slovenski diplomati so ostali pri načelih in pri zaupanju do sogovornika. Posledice plačuje manjšina, ki je več kot petdeset let čakala na zaščitni zakon in zdaj spremlja njegovo počasno uresničevanje. Primorci upravičeno praznujejo povratek k matici, a nam ostajajo enako upravičeno občutki grenkobe in nemoči. >*¿1 »Pa vendar je tudi danes potrebno razmisliti, kaj se je zgodilo 15. septembra 1947, ko so se začele izvajati določbe Pariške mirovne pogodbe.« Intervju: dr. Jože Dežman So stvari, ki jih ne izbereš, ampak so one, ki tebe izberejo Erika Jazbar Jože Dežman je v slovenski zgodovinski stroki, v politiki in v slovenski družbi ime, ki je povezano z reševanjem temeljnega vozla matičnega naroda, in sicer - na konkretni ravni - dostojnega pokopa vseh slovenskih vojnih in povojnih žrtev in - na antropološki ravni -iskanja takih prijemov in gest, ki bi slovenski duši vrnili notranji mir. Gre za temo, ki bi jo radi številni pustili zazidano v preteklosti, v kateri seje sicer dogajala, vendar zaradi svoje nerešenosti pogojuje slovenski vsakdan. Ker so bile nekatere temeljne definicije o tem dogajanju zmetane, druge spravljene v zgrešene predale, tretje prilagojene potrebam takratnega družbenega in političnega sistema. Pogovor z dr. Jožetom Dežmanom je potekal več ur, na avgustovski popoldan v Strunjanu, s pogledom na morje, v senci domačega latnika, z vonjavami slovenske obale. V nadaljevanju vam ponujamo sintezo povedanega. Pogovor bi začela pri spomeniku žrtvam vseh vojn, ki na Kongresnem trgu v Ljubljani stoji od julija. • Mislim, da je uspel, doživel je polemike z leve in z desne. To je spomenik vsemu trpljenju, ki si ga je človek povzročil na tem prostoru, gre za najbolj bazično definicijo. Je tudi perfektno prazen, tak, da lahko sprejme vse mrtve. Kot podoba Marije Pomagaj na Brezjah, ki za vse tam stoji. Po drugi strani je ta spomenik neusmiljeno zrcalo za žive. Zanimiv je, ker, kakorkoli ga obrneš, so tam vsi in so vsi naši. Izbrani Župančičev verz"Do-movina je ena, vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt!"je mogoče ponesrečen, a je postavljen podpodno, da ne moti. Ta spomenik od nas tudi zahteva, da se spominjamo vseh žrtev, ki so povezane z vojno: strašno zapleteno izhodišče. Spomniti se moramo ne le žrtev vojne in revolucije, temveč tudi vseh ubogih beguncev, predvsem otrok, iz Posočja, ki so med prvo svetovno vojno umrli v izgnanstvu zaradi okužb, lakote, vseh žrtev španske gripe, ki je bila posledica vojne, žrtev stalinističnih sodnih procesov pa vse do ubežnikov, ustreljenih na meji, predvsem tu na vašem koncu. Spomenik na Kongresnem trgu je izenačil vse mrtve in postavil obvezo, ključno podstat, da lahko začnemo dialog o nadaljnjem urejanju mesta mrtvih. V tej nesrečni Sloveniji gojimo neizmerno željo po simbolnih vojnah in tisti, ki so najbolj glasni, se v glavnem posvečajo svojim strastnim obračunom in ne nameravajo odkopati kogarkoli. Če bi ta želja bila, bi v 25 letih to že uredili, komunistična veteranska organizacija pa bi lahko že marsikaj popravila. Nemci so se okoli spomenika žrtvam holokavsta v Berlinu prepirali dvajset let. Padali so razpisi, pobude za in proti, na koncu je odločila politika po hitrem postopku, namenili so mu 70 milijonov evrov in spomenikje impozanten. Naš spomenikta volumen impozantnosti, hvala Bogu, ima. Zdaj je na vrsti temeljna sprememba v ravnanju vseh, ki se z žrtvami in njihovo dediščino ukvarjamo z različnim pristopom, nimamo pa skupnega izhodišča za nov pristop. Že leta 2006 smo snovali pobudo za oblikovanje novega zavoda za oskrbo grobov vojne in revolucije. Vendar najprej seje potrebno sporazumeti o tem, kje smo ter kam, kako, zakaj hočemo. Komisiji vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč predsedujete že vrsto let. • 12 let je že. Morda je to najbolj "ve-čen"organ vtej državi. Večkrat je bil že napisan predlog z leve, da nas ukinejo, lansko leto so zganjali pravega hudiča z desne. Od leta 2009 do leta 2015 smo bili zelo na hladnem, a smo vprašanje prikritih grobišč in pokopov obdržali v javnosti. Saj drugega tudi nismo mogli, kot da smo opozarjali na odprte teme. Komisija trenutno uživa podporo predsednika republike Boruta Pahorja, deloma Cerarjeve vlade, tudi opozicije, predvsem pa doživljam pozitivne odmeve od ljudi, za katere si ne bi mislil, da se bodo opredeljevali do te problematike. Zdaj smo proračunsko preskrbljeni, na razpolago imamo 500 tisoč evrov letno, ki nam zadostujejo za sondiranja, označevanje morišč in grobišč v naravi (križ, ograja, informacijske in usmerjevalne table), za raziskave, izkope in pokope posmrtnih ostankov žrtev. Da ste prišli do te točke, je bilo potrebnega kar nekaj časa ... • V vseh teh letih smo si priborili status foruma, ki je sposoben te stvari urejati. Tisti, ki bi rušili našo komisijo, si prevzemajo razmeroma veliko politično tveganje, ker bi potem nekdo moral prevzeti vse to garanje nase, če bi hoteli, da se delo nadaljuje. Ves čas so se tudi preko teh tem lomila velika politična vprašanja. Politična usoda nekdanjega predsednika republike Danila Turka je pokazala, da te tematike niso ravno drugorazredne. Turk je govoril tudi o političnem manipuliranju z žrtvami, a greh manipulacije in norčevanja nosi predvsem njegova stran, ki vztraja s strašnimi napadi komunističnih veteranov na pravno državo in ženevske konvencije, ki ohranja sistem varovanja in razvijanja revolucionarnih privilegijev z lažmi in škandaloznimi izjavami raznih častnih občanov mesta Ljubljana, pa tudi samega župana, ko tuli, da domobranskih spomenikov v Ljubljani ne bo. Lahko bi mu kdo tudi povedal, da jih ima pred nosom krepko več kot pet. »Tisti, ki so najbolj glasni, se v glavnem posvečajo svojim strastnim obračunom in ne nameravajo odkopati kogarkoli.« Se bojite novih vlad, predsednikov, imenovanj novih odgovornih? • Saj menda nihče ni neskončen. Seveda, vse je možno, a posebnega pritiska osebno ne čutim več. Z zgodovinarjem Mitjo Ferencem in kriminalistom Pavlom Jamnikom smo naše delo tako izpopolnili, da je to postal zapleten mehanizem, ki se ga ne da kar tako izbrisati. Smo že v zgodovini. Še vedno pa ni samo od nas odvisno, kako teče letni program, tudi zaradi napetosti med potencialnimi Zgoraj: spomenik žrtvam vseh vojn v Ljubljani; spodaj: Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je bila nominirana za osebnost leta 2016 v izboru časopisa Delo. Z leve: dr. Mitja Ferenc, dr. Anton Velušček, dr. Jože Dežman, dr. Vida Deželak Barič, krim. svetnik Pavel Jamnik, dr Milan Sagadin, dr. Andrej Mihevc. izvajalci, ki se prijavljajo na razpise. Tako začetek odstranjevanja naminiranega skalovja na posmrtne ostanke umorjenih slovenskih vojnih ujetnikov lahko ustavijo pritožbe, revizija. Macesnova gorica, največje slovensko grobišče v Kočevskem rogu, torej prihaja na vrsto? • Medtem ko se pogovarjava, se na njem že dela, arheologi še enkrat raziskujejo sledi v vrtači, kjer so žrtve slačili in ugotavljajo pot, po kateri so žrtve gnali do morišča. Ker je Mitja Ferenc z ekipo leta 2004 z arheološko raziskavo odkril, da pod Krenom, kjer se od leta 1990 prireja junijska svečanost v Kočevskem rogu, počivajo v glavnem Hrvati, pa tudi nekaj Srbov, in so bili Slovenci umorjeni pri Macesnovi gorici, smo se odločili, da bomo žrtve izkopali. V vrtači so našli križce, slovenske svetinjice in druge predmete. Do konca leta bomo iz Macesnove gorice zvlekli do tisoč kubi-kov kamenja in zemlje, ki so se nagrmadili, ko so jamo razstreljevali. Vzporedno bodo tekla prizadevanja, da dobimo pokopno polje za pogreb teh posmrtnih ostankov v Ljubljani. Urejena bo tudi nova dostopna pot do grobišča. Predlagali bomo, da bi za jamo uredili prireditveno ploščad ter omogočili, da se na njej prirejajo spominske svečanosti, ki bi se v bodoče lahko prenesle izpod Krena na resnično morišče slovenskih ljudi. Prvi postopek je pokazal, da so tu Slovenci, izkop posmrtnih ostankov bo moral pojasniti umor. Ker storilci lažejo ali molčijo, morajo spregovoriti žrtve, zato jih moramo odkopati. Ko človek dojame proces, razume tudi, da je logika dogajanja preprosta, a temeljna za kulturno-civilizacijsko spremembo v družbi. Kakršnikoli smo že Slovenci, je pa res, da smo sposobni problem odpreti, se en čas z njim mrcvariti in ga nato le rešiti. Ali so v Kočevskem rogu še druga grobišča s slovenskimi žrtvami? • Zelo verjetno so, a jih je treba najti. Vemo tudi, da je eno izmed teh betonirano, doslej nismo našli še nič takega. Govorice pravijo, da so čez speljali cesto. Sicer pa je v Kočevskem rogu nešteto jam, ne bo enostavno. Koliko prikritih grobišč ste doslej našteli na slovenskem ozemlju? • Nekaj več kot 600, število se stalno dopolnjuje, nekatere lokacije se izkažejo za napačne, pojavljajo se nove. Vedno znova pa se pojavlja temeljna zgodba tega prostora: nekaj pričakujemo, drugo najdemo. Tako je bilo v Košnici pri Celju: vse informacije so nam pravile, da so tam pokopani celjski meščani, našli pa smo 306 Hrvatov. Seveda grobišče Zgoraj: v Kočevskem rogu ob vsakoletni junijski spominski svečanosti; spodaj: arheološka raziskava okolice brezna pod Macesnovo gorico. V načrtu dela za leto 2017 je izkop skalovja, ki so ga morilci razstrelili in pod njim pokopali verjetno več kot 2.200 žrtev, predvidoma slovenskih vojnih ujetnikov. Komisija predlaga, da se po izkopu posmrtni ostanki teh žrtev pokopljejo v Ljubljani. celjskih meščanov na tistem območju je, a na obeh lokacijah, ki smo ju sondirali, jih ni bilo. Podobno je bilo z zadnjim izkopom v Kamniku, kjer smo našli 28 hrvaških »Treba bo urediti tudi partizanske grobove, ki so logično nadaljevanje zlorabe mrtvih za ideološke-politične cilje propadlega komunizma.< Zgoraj: Ivanka Mivšek je v povojnih pobojih izgubila tri brate, ki počivajo neznano kje. Bomo spet naprtili krivdo neizpeljani tranziciji? • Slovenska država ni imela volumna, da bi se s tem ukvarjala, najbolj nazorno je to opredelil Tine Hribar, ko je napisal, da je umor zlo, prepoved pokopa je dvojno zlo, prepustiti nepokopane in zamolčane žrtve potomcem pa je trojno zlo. To trojno zlo imamo pri vseh skupinah žrtev. V tej naši deželici niti ena od mnogih skupin žrtev ni pokopana na tak način, da bi lahko rekli, da potomci zaradi njih ne bodo imeli več težav. V tranziciji se nismo lotili zadnjih in večnih vprašanj, ob katerih smo v komunizmu iztirili - rojstvu in smrti. Po mojih izračunih je v tranzicijski pravičnosti Slovenija za popravo zgodovinskih dogajanj investirala 10 milijard €, v vsoto vključujem tako privilegije partizanske strani kot povračila žrtvam ranjencev. Nekje v bližini mora biti tudi skupina Slovencev, zanjo se ve, da so tam, a jih bo potrebno še poiskati. Zgodi se tudi, da arheologi neuspešno sondirajo, gredo v domačo gostilno, tam pa jim pravijo, da niso iskali na pravem mestu. Ko pa jih arheologi prosijo, naj pravo lokacijo pokažejo, jim rečejo, da je ne bodo. To je lahko provokacija, lahko pa tudi resnica. Ko prideš v neko okolje in pritisneš na nevralgično točko tabujev in indoktrinacije, se ta sproži z vsemi legendami in špekulacijami. So pa tudi druge zgodbe. Prosim. • Martin Kostrevc nam je veliko pomagal, da smo odkrili grobišča na Areškem Pohorju. Ko smo začeli, je bil predsednik planinskega društva Ruše, kije lastnik zemljišča, eden zadnjih sekretarjev partije. Neskončno je trajalo, preden smo dobili dovoljenje za sondiranje, z izgovori, da tam ne bomo nič našli. Našli smo več kot 20 grobišč, Kostrevc pa je nato začel pobudo, da bi postavil znamenje, a tistih nekaj kvadratnih metrov zemlje, ki bi jih rabil, taisto planinsko društvo ne da. Pa je predsednik društva sedaj oficir Slovenske vojske. Na pobudo ameriške državljanke se za dogajanje zanima ameriška ambasada, sprašuje tudi avstrijska ambasada, tako da postaja razplet zgodbe zanimiv. Takole bi lahko rekli: ne gre drugače kot z Božjo mastjo. Procesa se ne da več ustaviti. Človeški firbec je strašna sila in če človek v svojem iskanju ni življenjsko ogrožen, ni sile, ki bi človeško radovednost lahko ustavila. Te stvari so preveč žive, da bi šli v ovinku mimo njih. Še več, treba bo urediti tudi partizanske grobove, ki so logično nadaljevanje zlorabe mrtvih za ideološke-politične cilje propadlega komunizma. Zaenkrat imamo še težave z enostavno ugotovitvijo, da je to posledica zločina, ki je bil narejen nad rojstnim dejanjem človeškega rodu, ki terja, da se mrtvi pokopljejo in da se pove, kje ležijo. Tako zahtevajo slovenski zakoni, ženevske konvencije, tako zahteva vest, zdrava pamet. komunizma (od denacionalizacije do drugih odškodnin), za prekop pobitih pa je investirala niti promila teh vsot. Če pa vzameš medijsko percepcijo in splošno občutljivost za problem, je grob zdaleč največji slovenski problem. Problem groba, ki gre vzporedno z odškodninami, je bil prisoten tudi pred 25 leti, je morda največji slovenski tranzicijski problem. Od vsega začetka je titofilna stran skušala preprečiti odkrivanje grobov, sistematično ovirati, da bi žrtve titoizma prišle do ustreznih pravic, tendenca je vseskozi bila, da morajo te žrtve dobiti manj pravic kot partizanske, pa še reči se ne sme, da so za njihovo trpljenje, smrt krivi komunisti. Pravite, da tudi partizanska stran ni uredila pokopov svojih padlih. • Partizanska stran ima v registru vojnih grobišč le okoli 20.000 pokopanih, torej daleč od polovice svojih mrtvih. Gre v glavnem za skupinske grobnice, grobišča, nekake "kolhoze" mrtvih. Obenem pa bo treba v mnogih primerih šele raziskati, koliko jih je pokopanih, kdo so. Z zakonom o vojnih grobiščih je bil leta 2003 izbrisan družinski grob z žrtvami, ki jih je Socialistična republika Slovenija priznavala. Ocenjujem, da je tako v Sloveniji "izgubljenih" 20 tisoč družinskih grobov. Za primerjavo povejmo, da imaš za Slovenca, ki je padel v italijanski uniformi, na spletu na razpolago italijanski popis, in boš našel, kje je umrl, kje počiva, isto velja za Slovenca, padlega v nemški vojski. Prvi kriterij in cilj Republike Slovenije naj bo grob, ne pa idejno-propagandna ekshibicija. Obrazložite nam z nekaj primeri. • V partizanskih knjigah so pogrebi, pokopi le izjemoma opisani. Leta 2015 je izšla knjiga o Babnem polju, ki jo je napisala Marija Makarovič. Opiše najhujši zločin italijanske vojske, pobili so 40 vaščanov. Ubili so jih julija 1942, tri mesece so pobiti ležali na kraju zločina. Ženske so nato šle k orožnikom in zahtevale prekop. Za vse svete so izkopale svoje drage in jih položile vsaka v svoj grob. Rezultat tega je, da imaš v Babnem polju registriranih 10 partizanskih spomenikov, grobov teh žrtev pa ni ne v registru vojnih grobišč ne v registru kulturne dediščine. Posebno kategorijo oskrunjenja mrtvih imamo na Rabu, na obeh grobiščih talcev v Begunjah na Gorenjskem, kjer je arhitekt Edo Ravnikar z geometrično formo prekril, dejansko oskrunil grobove. Takih vragolij je po Sloveniji cela vrsta. Tudi za večino slovenskih grobov v tujini Slovenija ne ve ali se zanje malo briga. Naprimer vsaj 123 padlih borcev 5. prekomorske brigade v Gospiču nima spomenika. Zanemarjeno je pokopališče ranjencev v Bariju, ne zanimamo se za grobove Slovencev, padlih v okupatorskih armadah itd. V Potoku v Črni pri Kamniku imaš grobišče z 51 talci, zraven stoji spomenik 64 neznanim borcem. Teh 64 neznanih borcev v registru kulturne dediščine ni. V registru vojnih grobišč pa piše, da ne vedo, ali so pri gradnji novega spomenika tja prekopali tudi posmrtne ostanke. To pomeni, da bo treba začeti uporabiti arheološko metodo tudi za partizanska grobišča. Tudi Nova Slovenska zaveza seje odločila za povsem simbolno raven obuditve spomina na žrtve s farnimi spominskimi ploščami, spet se vračamo k izhodišču: osnovno in elementarno izhodišče je grob. Simbolno je to z grafiko Grobek, ki smo jo natisnili na naslovnici moje knjige Moč preživetja -sprava z urejenimi starši. Ta je naš temeljni problem. Za ene in druge, tretje in četrte ... Urejene države imajo osnovna načela, merila za mesta mrtvih. Slovenija jih nima. Povedal Vam bom zgodbo. Prosim. • Moje prvo srečanje s to nenavadno deželo oskrunjenih žrtev je bilo, ko sem srečal zelo staro gospo. Njen sin, član zveze komunistične mladine, je pobegnil iz Gorenjske v Ljubljansko pokrajino, bil aretiran in poslan v zapor v Spoleto, po kapitulaciji Italije seje vključil v italijanske partizane, padel in bil tam pokopan. Ta nesrečna mama je prebila železno zaveso, prišla v Spoleto, odkopala sina, ga pretihotapila v nahrbtniku domov. Ker seje doma bala, da bi imela težave z oblastmi, ga je najprej zakopala v vrtu: sina, ki je bil skojevec in partizan. Po ne vem kolikem času ga je nato pokopala v družinski grob, verjetno s cerkvenim obredom. Za komunistično stran pa je bila božja njiva sovražnik. Metoda Dolinška, velikega junaka, taboriščnika pod nacionalsocializmom, so izključili iz partije, ker je šel na cerkveni pogreb svoje matere. Človek, ki je bil takrat član Centralnega komiteja partije, poslanec, direktor, minister, je leta 1954 izgubil vse te funkcije in bil zaradi materinega cerkvenega pogreba le še "visoko kvalificirani delavec tovarne Saturnus". Zato je morda omenjeni izbris družinskih grobov partizanske strani iz registra vojnih grobišč tudi izbris katoliškega groba oz. nadaljevanje revolucije z drugimi sredstvi. Veliko je teh strašno nenavadnih zgodb, pri katerih ne gre samo za "premetavanje" kosti, temveč za reševanje civilizacije. Tako kot se pri lastninjenju ukvarjamo z bančnimi luknjami in z drugim, kar je gnilega v Sloveniji, se moramo poglobiti tudi vta vprašanja. To je gniloba slovenskega nacionalnega sistema. Dokler se ne premaknemo s te točke "ateističnega pogreba"(če parafraziramo kardinala Rodeta), ne bomo normalna država. Tako enostavno je to. Izkop posmrtnih ostankov umorjenih civilistov v Žolščah pri Škofji Loki leta 2007. Komisija je uvedla v svoje delo visoke standarde s forenzično, arheološko, antropološko, zgodovinsko raziskavo; spodaj: Dr. Jože Dežman predava na ponedeljkovem večeru v DSI. »Na koncu bi zbrisali titoistični aparthajd nad živimi in mrtvimi, delitev mrtvih na partijska nebesa in partijski pekel.« Kako pa so danes evidentirana poznana grobišča? • Obstaja register kulturne dediščine, ki ga vodi ministrstvo za kulturo pod kategorijo memorialna dediščina, ta je načelno zaščitena. Na spletni strani Ge-opedia.si sta pod geslom zgodovina dve kategoriji, ena so vojna grobišča, druga so prikrita grobišča, ki jih je nekaj čez 600.Ta območja so zaščitena v občinskih prostorskih aktih. Mislim, da bi bilo pametno, da bi se vse to poenotilo, da se lokacije grobov prenese izključno v register grobišč, da se določi enotna merila za memorialno dediščino za vsa vojna grobišča. Obenem pa bi bilo pametno v evidence žrtev sistematično vnašati tudi podatke o grobu oz. vsaj morebitni lokaciji, če zanj ne vemo. Je sicer dolgoročen proces, a na koncu bi zbrisali titoistični aparthajd nad živimi in mrtvimi, delitev mrtvih na partijska nebesa in partijski pekel. Če hočemo imeti standard, ki vsaj približno ustreza zahodni demokraciji, bomo morali za vse začeti uporabljati enake metode, čisto preprosto zato, ker je to najbolj razumno in pošteno. Ne samo to. Ovrednotiti je treba tudi prizorišča zločina, ki so pomembna zlasti za partizansko stran, saj kraji ustrelitve talcev praviloma niso kraji groba. Gre za zločine, ki morajo biti ohranjeni kot spomin. Isto velja za Krimsko jamo, ki mora po odkopu postati vojno grobišče, pa Huda jama, Teharje. Kaj torej predlagate? • Poglejmo primer: imaš grobišče z domnevno 67 mrtvimi, ki nastopa v registru kulturne dediščine, v registru vojnih grobišč pa ga ni. Če bi uspeli doseči, da se sklene sporazum, da se bodo evidence - se pravi register kulturne dediščine, register vojnih grobišč in register prikritih vojnih grobišč - povezale v eno, bi lahko začeli vsebinsko polniti prazen spomenik na Kongresnem trgu z informacijami o naših mrtvih in o tem, kje so približno njihovi grobovi. Imamo upravne enote na Primorskem, kjer so grobišča prve svetovne vojne brezhibno v registru kulturne dediščine, partizanska pa ne. Imamo pa drugo upravno enoto, kjer so ravnali po kakem drugačnem ključu. Pri nas vlada pravi samoupravni kaos, vsak je delal, kar je hotel, in še danes se tako dela. Resno se bomo morali soočati s kulturo, kije zbrisala prednike kot vredne groba In Iz njih naredila propagandno topovsko hrano. Če nam to uspe spremeniti, bo država začela delovati na nov način. Kako se to uredi s formalnega vidika? • Za nami je sestanek pri predsedniku Borutu Pahorju, sestali smo se tudi na ministrstvu za kulturo, predlagamo vzpostavitev dokumentacijske in analitske podlage za nadaljnje odločitve. Vprašanje je, ali je za vzpostavitev novega stanja potrebno tudi pripraviti nov zakon o vojnih grobiščih, verjetno pa nov institucionalni model. Sicer pa Slovenija že razpolaga z zavodi za varstvo kulturne dediščine, ki pokrivajo celo državo. S kakšnim osebjem pravzaprav razpolaga pristojno ministrstvo oz. Vaša komisija? • Potem ko je minister Ivan Svetlik leta 2010 razpustil službo za vojna grobišča, je ta hip na razpolago en uradnik na ministrstvu za delo, ob njem morda še eden, komisija Ima tajnika, ki pa je obenem v. d. direktorja direktorata za notranji trg, ob njem uradnica začetnica. prvo Janševo vlado, nas je vedno razrezala vladna komisija za zakonodajo. Kdaj pa je prišlo do najpomembnejšega mnenjskega obrata? • Prav gotovo leta 2006 ob izkopavanju umorjenih 88 ranjencev, bolnikov In Invalidov v Konfinu. imeli smo odmevno tiskovno konferenco, Alenka Puharje mojstrsko odprla temo, skoraj vsi mediji so poročali na tak način, da se je javnost prepričala, da so to zločinska dejanja. Odtlej mediji redno poročajo o naših odkritjih in dejavnosti In ne zakrivajo več zadev. Če nekateri "zamudijo", morajo potem nadoknaditi. Svojo vlogo je seveda odigral tudi splet. Temeljni standard je postavljen, o tem se piše. Nekaj se je torej le premaknilo. • Premiki so bili ogromni. Prav je, da je Slovenija Izrazila spoštovanje do tiste prve generacije, ki je vojno zmagala, pa kakorkoli je že to Izpeljala, in da je Izrazila spoštovanje do generacije, ki jo je ta prva generacija pohodila, uničila In nato spravila Slovenijo Iz tira normalnosti. Problem uničenja posameznikovega groba, posameznika In njegove pravice pa ostaja kulturna katastrofa. Vendar pa smo z velikimi napori in odpori le prišli do tega, da je večinsko priznana pravica do groba vsem žrtvam. Je pa še ena stvar, ki je popolnoma ušla iz ko-loseka. Katera? • Ženevske konvencije zahtevajo pogreb v veri žrtev. To temeljno pravico je žrtvam komunistično mesto mrtvih odvzelo. Imamo na primer prve pogrebe po vojni na Jesenicah s križem In zvezdo skupaj, v Begunjah je na pokopališču talcev brezov križ z mučenlškim vencem. Potem pa je bilo upoštevanja vere žrtev konec, v registru kulturne dediščine je le nekaj grobov s katoliškimi znamenji, Izrazi. Na Javorcl pa so kenotaf za okoli 130 partizanov dali v kapelico, in to ne zato da bi jih krščansko pokopali, temveč da bi žalili Cerkev In jo predstavili kot zločinsko ustanovo. Še bolj je šlo za to pri spominskem območju na Sv. Urhu. Danes se lahko vprašamo, kako da Dražgošani - katoličani, ki so jim umorili Nemci in ki sojih leta 1976 brez pogrebnega obreda preložili Kateri pa so bili najpomembnejši zakoni s tega področja? • Temeljni dosežek je bil zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015. Ko seje Nova Slovenija pogajala za vstop v vlado, je bil spravni člen vključen v koalicijsko pogodbo, Nova Slovenija pa potem ni vstopila v vlado, a je predlagala novi zakon z zelo neustreznim besedilom. Prvi osnutek besedila sta vzela v roke Pavel Jamnik in Mitja Ferenc in pripravila tak zakon, ki Izhaja Iz realnega poznavanja problematike prikritih morišč in grobišč. To je zakon, ki nam omogoča normalno delo. Zakon o vojnih grobiščih iz leta 2003 je bil čisto nekaj drugega, prikriti namen piscev je bil, da bi se nič ne premaknilo. In tako je tudi bilo - pa naj gre za grobove kogarkoli. Karkoli smo predlagali pod »Borut Pahorje dokončno prelomil s starim partijskim sistemom, začel je proaktivno politiko, spravo je šel razlagat celo papežu!« Pri kapelici ob vhodu v rov sv. Barbare je celjski škof Stanislav Lipovšek 3. oktobra 2016 opravil prvi del pogreba žrtev iz Hude jame. Udeležil se ga je tudi predsednik RS Borut Pahor (foto Tamino Petelinšek/ STA za Urad Predsednika republike Slovenije); spodaj: pogreb 27 žrtev iz Krimske jame 8. oktobra 2016 v Begunjah pri Cerknici. Tudi tega pogreba se je udeležil predsednik RS Borut Pahor. pod novi spomenik v Dražgošah, nimajo križa na svojem grobu. V teh 12 letih pa je mejnik verjetno predstavljala Huda jama. • Nedvomno, to je bil nadnarodni dogodek. Kljub vsemu, kar smo lahko brali in slišali, je bil pogreb v Mariboru za slovenske razmere pomemben. Borut Pahorje dokončno prelomil s starim partijskim sistemom, začel je proaktivno politiko, spravo je šel razlagat celo papežu! Tudi letos je pognal stvari naprej, udeležuje se vseh prireditev vseh vrst, ob tem da ne zanika, daje partizanski človek. Ob tem pogrebu je predvsem Romanu Leljaku uspelo narediti mnenjski preboj na Hrvaškem. Hrvatom seje oktobra 2016 zgodilo to, kar se je nam zgodilo julija leta 1990 na simbolnem pogrebu tabuiranih žrtev v Kočevskem rogu. Hrvati so doživeli manifestni preboj, znašli so se na prizorišču, kjer so bili njihovi umorjeni, tam se je znašla vsa njihova oblast in od takrat se jim stvari pospešeno dogajajo. Ne vem, koliko bodo zmogli, saj zato, da prideš do takega mehanizma, kakršen je naš, je razmeroma zahtevno delo. Oni sicer osnovni mehanizem imajo zaradi zadnje vojne, imajo izkope, imajo identifikacijo, imajo vso tehniko, imajo pa neznosno težji položaj kot mi. Ko se primerjaš z njimi, šele dojameš, kakšno ogromno delo smo naredili Slovenci. Smo spravni prvaki, kakorkoli gledaš, od denacionalizacije do popisa žrtev in ne nazadnje tudi pri prebijanju zarote molka in laži komunistične veteranske srenje smo opravili veliko delo. Slovenska družba se torej postopno normalizira? • Takole bom povedal: leta 2005 je Mitja Ferenc javnosti na razstavi Prikrito in očem zakrito razkril, da je v Sloveniji 500 prikritih grobišč. Niso ga ubili, njegovih knjig niso pokurili. Inštitut za novejšo zgodovino je pripravil popis, ki pravi, da je bilo v Sloveniji 100 tisoč žrtev vojne in revolucije, da so državljansko vojno s terorjem izzvali komunisti itd. Konec je. Karkoli že motovilijo, se je začela dolgoročna investicija v zboganje z resnico, sočutje, odpuščanje, postavili so se temelji za zdravo pamet, ki ima vest za to, kaj je prav in kaj narobe. Kaj pa strokovna raven? • Pavel Jamnik je imel slovensko pionirsko predavanje o forenzični arheologiji, Andrej Mihevc je pred kratkim v Avstraliji predaval o forenzični speleologiji. Strokovna kultura, kije najboljša obramba proti primitivizmu, raznim strastem in podtikanjem, se utrjuje. Dosegli smo strokovno raven, da se lahko pogovarjamo z Nemci. Nemci ocenjujejo, da imajo v Jugoslaviji 113 tisoč mrtvih, od teh je 43 tisoč pokopanih, kar pomeni, da jih manjka 70 tisoč, in to so nemški vojni ujetniki, ki so po vojni "izginili". Zanimivo je tudi, da bi Nemci prevzemali tudi žrtve vojske Neodvisne države Hrvaške. In če se Hrvati ne bodo zmigali, bodo Nemci še zanje to naredili. Kriminalisti pod vodstvom Pavla Jamnika so svoje opravili, Mitja Ferenc s sodelavci je svoje opravil, arheologi so vstopili v igro, vstopila je antropologija, pa sodno-medicinska in policijska forenzika. Republika Slovenija preganja zločin, odkriva in pokopava žrtve, zločincem sodi zgodovina. Zato lahko rečemo, da ko komunistični veterani, tudi nekaj častnih občanov mesta Ljubljane in njihov župan, lažejo in napadajo, pravzaprav ne napadajo resnice, Komisije, ampak napadajo Republiko Slovenijo. Počasi se le vzpostavlja normalno razmerje, da moraš umorjenega pokopati in storilca iskati, in to je že veliko. Naslednji korak na tej antropološki poti? • Naslednji prelomni dogodek je izkop edine večje skupine "velike smrti", ki je po vseh znakih očitno slovenska, edino prizorišče, kjer lahko res odkopljemo množico umorjenih slovenskih vojnih ujetnikov iz protikomunistične vojske. To je Macesnova gorica. V prihodnosti nas čaka tudi izkop okoli 800 žrtev v Kucji dolini pri Podutiku, ki so predvidoma večinsko slovenski - so tam in nas čakajo. Macesnova gorica pa je neznanka. Kako pa poteka identifikacija svojcev? • Lansko leto smo vzpostavili model, ki teče. V grobiščih z domnevno slovenskimi žrtvami se vsaki žrtvi vzame desna stegnenica, ta se hrani v depoju vzorcev v kostnici v Škofji Loki, ki ga vodi nacionalni forenzični laboratorij. V Hudi jami so z izkopom prišli do dna in jašek zasipajo, sedaj bodo odprli še stranska okna, v katerih so še žrtve, ki jih pri spuščanju v jašek niso mogli doseči, in potem bomo poznali končno število žrtev. Recimo, da bo 1.500 žrtev. 1.500 desnih stegnenic bo opranih, posušenih in prenešenih v Škofjo Loko, tudi tistih, ki so že pokopane v Mariboru. Iskanje svojcev je zapletena zadeva. Iz Krimske jame nimamo več kot pet ali šest možnih družin, od katerih bi pobrali vzorce za identifikacijo, v Zakrižu pri Cerknem seje kot domnevni sorodnik javil samo en človek, v grobišču pa imamo 27 ljudi. Koželj pri Velenju je 51 žrtev, je pa prišla le ena gospa. Minilo je 70 let, tretja generacija je tu. Ampak kljub vsemu, gre za princip, za vzpostavitev temelja. Ko bomo poenotili registre grobišč, pa bomo imeli tudi cel kup vprašanj pri partizanih, kdo je in kdo ni. In verjetno se bo dalo še koga identificirati Kam pa se pokopavajo posmrtni ostanki iz prikritih morišč in grobišč? ® Oblikuje se načelo bližnjega pokopališča. Žrtve iz brezna Žiglovce, ki so identificane, so pokopane v pokopališču v Prigorici. Tam bo pokopanih tudi 150 izkopanih iz brezen pri Konfinu I in Konfi-nu II. Žrtve iz Krimske jame so pokopane v Begunjah pri Cerknici, tiste iz Mačkovca ravno tako. V Zaplani pa je bil prvi izkop leta 1990,12 izkopanih moških je vsa ta leta ležalo na Inštitutu za sodno medicino. Zdaj so se domačini, ki so točno vedeli, kdo so žrtve, končno odločili, da bodo opravili identifikacijo, in niti eden od teh, ki sojih pričakovali, v resnici ni bil. Ker pa je opravljeno vzorčenje, so se lokalno organizirali v Logatcu in želijo, da bi skupino tam pokopali. Kako pa je, ko govorimo o večjih številkah? • Velik problem, ki seje zaostril ob Hudi jami, je, kaj narediti, ko imamo "veliko smrt". Ena velika smrt je seveda Huda jama, kjer je še zmeraj tako, da druge razumne variante razen Maribora nismo imeli. Za Teharje se bo v kratkem začela sanacija, ki bo trajala neznano koliko. Bo pa seveda problem, ko se bo odprla Macesnova gorica, in če je tam, kot pravijo ocene, 2 tisoč in več trupel, bomo imeli ponovno spopad z ljubljanskim županom, ki ne mara domobranskih spomenikov. Komisija bo predlagala, da se poišče prostor ob širitvi Žal, so pa še tudi druge variante. Vsekakor pa naj bi bilo pokopališče v Ljubljani. Spopad za Ljubljano je temeljnega pomena, saj je komunistična elita skušala preprečiti "prihod"teh žrtev v Ljubljano. Kako pa je potem z izpraznjenimi lokacijami? • Ali je Krimska jama, potem ko je izpraznjena in ni več vojno grobišče, še spomenik memorialne dediščine? Verjamem, da bo. Kje se danes koplje? • Končali smo v Kamniku, čakamo na Rugarske klance pri Dolenjskih Toplicah, to bo zelo zanimivo, Zgoraj: v naravi označeno grobišče Raščenkova bukva na Slivniškem Pohorju. Ureditev zajema postavitev križa, ograje, usmerjevalnih in informacijskih tabel; spodaj: v Košnici pri Celju je bilo v dveh grobiščih izkopanih 306 hrvaških žrtev. Za izkop se je Komisija odločila, ker so vsa pričevanja govorila o tem, da bi morali biti tam umorjeni celjski meščani. Njihovega groba pa pri nadaljnjem sondiranju še niso našli. ker je na tistem koncu izginilo 2-3 tisoč domobrancev novomeške skupine, ki se niso umaknili na Koroško. En del so jih vozili v Šentvid, večino pa so pobili lokalno. O tem piše tudi Bojan Pavletič v knjigi Devet velikih jokov. Piše, da je bilo tako neznosno in grozno, da ga je samo zavest, daje bil "na pravi strani", držala pokonci. V naslednji knjigi pa beremo, da je imel tudi s tem težave. Kako pa zgleda postopek, ki pripelje do izkopa? • Tu sta glavni figuri Mitja Ferenc, ki je neizmerno garal na topografiji, iskal in zbiral podatke, in kriminalist Pavel Jamnik s policisti in kriminalisti, ki so že opravili par tisoč razgovorov in redno spremljajo dogajanje. Če naprimer v Hudi jami najdemo beležko, jo prevzame policija, jo odda v Arhiv Slovenije, ki jo restavrira in vidi, če je slovenska. Naslednji korak so ogledi, temeljni postopekje nato sondiranje, in sicer z vkopom do posmrtnih ostankov, da dokažeš, da tam grobišče je. Sledi izkop na podlagi izbora grobišča po sprejetih merilih: ko smo začeli, je bil kriterij, da izkopljeno po enega iz vsake kategorije morišč in grobišč: za kraško jamo Konfin 1,za protitankovski jarekTezno pri Mariboru, za ubijanje izkopani grob je bil na Pohorju, za rudarske objekte - Huda jama. Zdaj so kriteriji malo drugačni. Temeljni kriterij pa je lokacija, kjer so slovenske žrtve, ali pa izkop, kjer se ob delih - privatnih ali javnih - naleti na posmrtne ostanke. Kaže pa se, da bomo morali izkopati morišča in grobišča ob cestah, kjer ne dobimo soglasja za označitev v naravi, v urbaniziranih okoljih in seveda se bo z nadaljevanjem del pokazalo, da je treba upoštevati tudi lastnike zemljišč. Temeljni kriterij je danes vsekakor iskanje slovenskih žrtev. Kaj pa, ko ne gre za slovenske žrtve? • Če bodo Nemci pristopili k izkopom, bodo pokopavali svoje mrtve v Celje, Kranj ali Škofjo Loko, Italijani jih vozijo v glavnem v Redipuljo, velik problem pa je Hrvaška, tudi zato ker je Hrvatov za izkop veliko in nimajo sprejetega svojega sistemskega pristopa. Na Teznem v Mariboru imajo že urejeno lokacijo, kjer je pokopanih 1.179 žrtev iz dela protitankovskega jarka. Lahko jo še povečajo in izberejo za svoje pokopališče. Imamo pa še 177 Hrvatov, ki smo jih izkopali v Cerkljah, 306 iz Košnice, 28 iz Kamnika, imamo torej več kot 500 posmrtnih ostankov Hrvatov, za katere gotovo vemo, da so Hrvati, ker to dokazuje množica najdenih predmetov. Hrvaška država pa jih noče prevzeti in tudi ne povedati, kam naj jih pokopamo. Tem pa ne odvzemamo stegnenic za identifikacijo. Kakšna pa je slika na Primorskem? • Verjamem, da bo na vašem koncu cel kup težav, ko bomo razkrivali grobišča. Nekaj smo že delali, na razpolago pa imamo kar nekaj podatkov. Opravljene so prve raziskave, omenimo zlasti Renata Podbersi-ča, vemo za nekatere lokacije, ki jih bo treba odpreti. Omenim najTolmin, Solkan, Črni kal, Gorenjo Trebušo. Ta vaš primorski konec se bo še na debelo odkrival. Na Primorskem pa imate tudi to nesrečno mejo, ki je dolgo trajala in ob kateri se je na debelo pobijalo vse tiste, ki so hoteli zbežati iz komunizma. Seveda niso bili samo Slovenci. Kako priti do števila, do pokopališč, to je še vse treba raziskati. Ideološki balončekje na Primorskem daleč od realnosti. Ne bo počil, ker ga skupaj drži interes, naselili so vam veliko preverjenih kadrov in seje ustvaril sistem, mehanizem za vladanje, tako kot velja za Zorana Jankoviča v Ljubljani pa še za marsikoga marsikje. Pa vendar božji mlini meljejo in bo šlo naprej tudi na Primorskem. Za jamo Žiglovca jamarji niso nič vedeli, da bi tam bili kakšni posmrtni ostanki. Imeli smo 23 jamarskih zapisnikov o vstopu v jamo in je samo eden leta 1997/98 omenjal, da so videli kosti. Ko so se spustili noter, so kosti bile tam. Kako je možno, da se tolikokrat nič ne vidi... Je pa pravica do groba danes splošno sprejeta. • Mislim, da premik v tej smeri je. Predsedniške volitve bodo v bistvu referendum tudi o tem, Slovenci bodo povedali, če se s spravnimi dejanji in besedami Boruta Pahorja strinjajo, in mislim, da se. Danes smo že v fazi izvedbe, kako to uresničiti. Čisto nekaj drugega pa je z zavestjo o tem, kaj je prav in kaj ni, kaj se sme in kaj se ne.To ni tako enostavno. Ali je družba množične umore zaščitenih oseb (civilisti, vojni ujetniki) že prepoznala kot zločin? Država je to prepoznala, sankcionirala, kriminalisti delajo. Dobršen del zagovornikov komunističnega partizanstva pa ne. Pravim pa, da ne bodimo preveč nestrpni. Če pogledaš v Ameriko, boš našel še danes sinove unije in sinove konfederacije s parolami iz njihove državljanske vojne, tudi v Španiji so napetosti še žive, mrtvi še niso pokopani, da o Grčiji ne govorimo, o novejših nacionalnih razkolih pa sploh ne. Huda jama je sprožila toliko reakcij, toliko različnih ljudi meje na pogrebu nagovorilo, nekaj seje premaknilo, ker je toliko dejstev in resnice zunaj. V bistvu je bilo veliko investiranega. Potreben je bil seveda čas, a smo ga kar dobro izkoristili. Na koncu še osebno vprašanje. Kako se je začela ta Vaša zgodba in zakaj? • Bil sem perspektiven partijski kader, ki je začel šteti partizanske padle na Jeseniškem, priznanih mrtvih je bilo okoli 900, še okoli toliko pa je bilo tistih, ki jih je titoizem tabuiral. Življenje v laži! Nadaljeval sem, vztrajal, se poglabljal, imel pa tudi ta privilegij, da sem imel na svoji poti zaradi strica, narodnega heroja in generala, precej krit hrbet. Potem so začeli k meni prihajati ljudje in mi zaupati družinske zgodbe, predsednik vladne komisije za izvajanje zakona za popravo krivic Janez Lukač me je poklical, da bi postal njen član, minister Janez Drobnič pa meje povabil, da bi prevzel Komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Pomembna postaja v moji rasti so bile tudi Brezje, kjer sem užil veliko miru ob preučevanju romarske kulture k Mariji Pomagaj, hvaležen pa sem tudi patru Leopoldu, ki je odličen mistik in spovednik, da meje vodil pri dolgi spovedi, da sem bil oskubljen do kosti. Potem se lahko v miru božjem pripravljaš na spokojno zadnjo uro. Če strnem, si lahko izposodim nobelovko Herto Müller, ki tudi zase pravi, da so stvari, ki jih ne izbereš, ampak so one, ki tebe izberejo. %#JI Javnosti ponujate tri enostavne definicije. • Zelo bazične in preverljivo resnične so, a če bi bil referendum o njih, pa ne ,-r, v i.i vem, če bi dobile večin- »la vas primorski konec Sk0 podporo, se bo še na debelo odkrival.« Prva Pravi■ Qoeis PAN&eec PTICE V MOJEM OLJČNIKU (SLI UCCELLI NEL MIO ULIVETO slovel vota' \ta\t\v it X. * ' £ t .1