GLASNIK SLOVENSKI.
Lepoznansko-poduČen list. Odgovorni vrednik in izdatelj : A. Janežic.
Št. 6. V Celovcu 15. septembra 4858. 2. zv.
Mati in sin.
(Zložil J. Radonievič.)
Večerni plam žari nebo, Čez gore zliva se, višine, Mraci tihota že doline, Zvonovi „Ave" že pojó.
Sin materi roko poda, „Ne toži", reče, „zdrava bodi. Če tudi daleč pot me vodi. Moj duh pri tebi je doma.
'Z očesa zbriši si solze, — In kedar slišiš omarijo, O spomni se, da k teb' hitijo Iz ptujih krajev vse želje.
Oziraj v jasno se nebo, Večemica ti bo nosila Od tvoj'ga sina pozdravila Čez sinje morje, čez goro." _
In šel je sin na daljno pot ; "Vetrovom jadra so razvili, Valovi srečno jih nosili. Rešili jih morja togot.
Na stermem bregu tam stoji. Pod njim se penijo valovi. Raztresajo nebo gromovi. In stari hrast se v dno zruši.
Sercé mladenču trepeta, Okamnjeni so mu koraki; In stergajo se zdaj oblaki, Večernica mu zamiglja.
Zavre mu v žilah mlada kri. Pogum mu vname spet očesa, Ga zvezde tolaže, nebesa,      J tj V njih matere spomin živi.    ; ,
Oblak prinaša mu slovo *
Iz daljne, srečne domačije, In omarije glas mu bije Z večerno sapo na uho.
Mu serce vedno tolaži, Mu up navdaja zvezda mila, — Al enkrat več se ni vernila In med oblaki otamm'.
In zaboli ga zdaj sercé. Oko se tamno v dno ozira, Mu v ustih tožbe glas zamira, Mu lica mlade obledé.
„0 mati! kje te najdel bom, Kje draga, zlata domovina?" — Odgovor daje razvalina — Nad njo buči sodivni grom.
Perve tri zgodbe, ki jih pametim.
I. Svatba in smert.
/\ Ujec se mi je ženil. Dokler so svatovali svatje v hiši, igrali smo se deca v skednju blizo hiše, tekajo okoli velike protine (klopi) in obešaje  se na njo. Ta težka protina iz terdega lesa je imela rooo (naslon) in je stala sredi skednja — zakaj? tega ne vera, — Dolgo Glasnik 1858—H, snr. T
94
smo se lovili okoh nje, dolgo se ji obesah na roco, vriskaje od prevelikega veselja, posebno, kedar se je kdo izmed tovaršije piekober-čil in zvalil na tla, pa se smejal z drugimi vred na ves glas, čeravno bi bil nekleri morda rajši jokal in vekal. Pa berž nas mine vsa radost. Preveč žgancov se nas je obesilo zad na ročo — klop premahne — pade — in ubije pri ti priči ženihu in predragi materi moji po poli brata, meni pa najmlajšega ujčeka, kije bil malo starši od mene"— ondaj sem zverševal, kakor so mi pravih potler starisi, še le tretje leto.
Kako smo prišh na svatbo — smo h hodili, smo li se vozih iz M . . . . ke v Ro savni ce (vas blizo Kolpe na kranjsko stran) — tega ne pametim čisto nič; ali kako je klop premahnila, kako so drugi, ki so bili na krajih, naglo odleteh, kako se je zvernila nesrečna pretina mlademu mojemu ujčeku, ki je visel zad sredi roče, z leto ročo ravno na persica, kako smo vekah, kako so privreli svatje iz hiše v skedenj, kako je ležalo mertvo dete v mah hiši v zibki, kako smo ga hodih gledat in kropil — vse to pametim jako dobro še dan danes, in vidim ubogega merlička, kako leži v zibeli, kakor da bi mi bil pred očmi; še zdaj mi je pred očmi tudi revna mati njegova, meni stara mati, kako sedi pri zibki na stolcu, in toči britke solze. Svatbo in smert h krati v hiši imeti — enega sina ženiti, enega pa tako izgubiti, — svatje so se še oni dan razšli, smert je v hiši ostala — ktera mati se ne bi jokala? !
Ta strašna nesreča me je zdermala od glave do nog — ta strašna zgodba je perva, ki jo pomnim, odkler pomnim. Da se ni pripetila, ne vem, bi h pomnil svatbo dragega svojega ujca , ki je bil pravi bral mile moje matere. *) Da se ni pripetila nesreča v skednju, ne vem, bi h pomnil, kako smo se igrah in skakah okoli nesrečne pretine; zakaj berž po tem mi je spet zaspal spomin. Ne vem, kaj se je godilo z nesrečnim merhčem na dalje; ne vem, kakov mu je bil sprevod, le križ pa gospoda vidim — rekel bi •-• kakor skozi gosto mrežo; ah kako smo se vračah domu, in kaj se je godilo poslej z menoj in okoli mene, — tega ne pametim in se ne morem spomniti ne stvarice do šestega lela.
To nam kaže, kako se prebudi detetu pamet (spomin), ki še spi po kaki silni zgodbi, in kako spet zadremlje in spi, dokler je (ga) ne predrami kaj posebnega. Neki prijatelj mi je pravil, da ne pomni stare matere svoje čisto nič, to pa pomni prav dobro, kako so ga vzdig-nih, naj poljubi njeno mertvo telo, preden ga iznesó iz hiše in pokopljejo; po tem pa spet dolgo ničesar.
*) Tudi le-ta ujec mi je umeri 10 let pozneje po kratki bolezni zato, ker ]e pai na neki svatbi, prejahovaje se z drugimi jahači, po nesreči s konja. Kavno zato je bil umeri tudi pervi mož materi moji. Pai je s konja na svoji svatbi, in ni vstal več s postelje, dokler ga niso prenesli (9 mescov po padcu) na žagance (deske). To gredoč le zato, da pokažem, koliko nesreč izhaja iz nektere stare šege in navade.
95
II. Novinci vojaški odhajajo na vojsko.
Nekega dne, ko sem bil v šestem letu, zaslišim s hišnega praga strašen jok, kakor za kakim merlcom. Serpo gledam proti oni hiši, iz ktere se je čulo prežalostno javkanjc dveh ženskih, in naslušam, kaj je to. Tačas pribite tudi mati na prag. „Zakaj se pa tako jokajo pri Tkalčevih?*) je li jim kdo umeri?" poprašam mater. — ,,Ni, neg' so jim vzeli Jožeta na vojsko." — Toliko da so izgovorili mati te besede, pride Tkalcev Jože, ki je bil lep in vesel mladeneč s culo v roki naglo iz za ogla Tkalčeve hiše, kakor da bi htel uteči silnemu joku, pa se oberne še enkrat in voh, mahajo s klobukom: „Z Bogom, z Bogom, preserčna moja mati! — z Bogom, z Bogom, predragi moj oče! — z Bogom, z Bogom ljubeznjiva moja sestra! — z Bogom, z Bogom vsi poštenja vredni sosedje!" .... še nekaj je htel reči ; ali v ta mah priletite mati in sestra za njim na ves glas jokaje, ter se mu oklenete za vrat kakor klešče, ena z desne, ena z leve strani. „0j predragi moj sin! — oj zlato moje dete, ki sem te pod sercom nosila, ki sem te s sladkim svojim mlekom dojila! — preljubi , oj preserčni moj brat, edino veselje moje, kam greš od nas? morda te ne bom nikdar več vidila živega na svetu!" Tako ste javkale mati in sestra, da bi se omečil terdi kamen, in ga niste htele izpustiti dolgo časa. Za tega so se odpirale okna vseh hiš sosedskih ; nekteri so gledali in poslušali z oken ; nekteri so izhajali pred vrata; najbliže sosede so prihajale do ogla in tolažile prežalostno mater in sestro , da so si utirale tudi one s svojimi višnjevimi zastori solze z lica. Tudi naša soseda izide na dvorišče, in reče materi moji, ki so stali z menoj vred še zmirom na hišnem pragu: „Res je žalostno, kedar si odkojijo vStariši sina, da je že za vsako rabo, da jim pomaga že gospodariti, pa jim ga vzamejo na vojsko". „A kaj ne bi bilo tužno in žalostno — rečejo mati — ravno tako se mi vidi, kakor da bi ga peljali živega do mertvaške jame in ga silili va-njo." —
,„Kaj pak! ženske ste ženske; nisem U bil tudi jaz na vojski pa not me zdravega in veselega, da si imam že sivo glavo!"" tako presečijo materi besedo stari oče, ki so prišli natihoma iz zad do praga. ,,„To se zna — vele na dalje ~ da starišem to ni veselje; pa ni drugači. Kdo nas bo pa branil sovražniku, da ne plane nad nas in nam ne otme vsega, kar imamo suhega in sirovega, poverh pa še življenje. Da ni vujščakov, vsi možki, tudi oženjeni bi morali iti na vojsko. Koliko očetov bi bilo pobitih, koliko drobne dečice bi ostalo brez očeta, koliko žen brez moža! Ni li tako bolje, da jemlje cesar neoženjene fante na vojsko?     kaj?" — „Res, daje; pa je vendar
*) Izmišljeno ime.
**) Pri nas pravijo „na vojsko" so ga vzeli, če tudi ondaj ni vojske, t. j. sploh namesto: „k vojščakom".  Pis,
96
velika žalost, soseb materi, ki zna najbolje, koliko preterpi z detetom, preden ga odkoji" — odgovore spoštljivo mati,
Tačas so pregovorile sosede mater in sestro Jožetovo, da ste ga izpustile. Seréni Jože si obriše na naglem vsako oko enkrat, kakor da bi ga bilo sram, privzdigne klobuk pa berž zavriska, da se je čulo po vsem Požegu do Veselice in se pridruži drugim novincem , ki so ga čakali. Bilo jih je šestero ali sedmero. Pravili so, da so bih že lani poterjeni, zdaj so jih pa pozvah.
OdTkalčeve hiše do naše ni več kot kakih trideset korakov. Ko pridejo novinci s cvetlicami za klobuki pred naso hišo, v kteri je bila tudi kerčma, postanejo pred njo, pokličejo verč vina, zasučejo klobuke po strani in zapojo , da se je razlegalo po vsem mestu, le-to popevko :
Tic'ce pojó 1
iKož'ce cveto Moj'ga veselja nazaj več ne bo.
Kam pa je šlo? Kam pa je šlo? V belo Ljubljano masiralo bo.
Jest 'mam pa že Puško novo, Za soldaški stan pripravljeno.
1^^,      Jest 'mam pa že    ' ,^ Sabljo novo, Za soldaški stan nabrušeno.
Jest 'mam pa že Cako novo. Za soldašld stan pripravljeno.
Jest 'mam pa ze Cižme nove, Za soldaški stan pripravljene.
Jest 'mam pa že Komašne nove, Za soldaški stan pripravljene.
Tako našteva ta popevka vso opravo vojaško od glave do nog. Nikdar poslej je nisem slišal več peti. Lahko sem si jo zapazil, zato ker se ponavljajo do malega zmirom ene besede. Razun več drugih, ki jih pa ne pomnim, so popovali tudi prelepo in možko narodno pesem:
Prišli so k meni
Štirje rumeni,
Soldatje so b'li; i
Puške dol' pokladajo,     j
Mene sabo vabijo: Pojmo v Ljubljano Do kapitana Soldaškega i. t. d.
Lepa pesem privabi berž poslušavcov na kupe. Tako se je ugodilo tudi ondaj. Vse polno se jih je nabralo sosebno pa dečarije. Ne kteri materi, bratom in sestricam poterjencov so igrale o veselem petju svetle solzice v očeh, pa ne od veselja,  ampak od žalosti.
„Ne znam, kako bi mogel biti človek tako vesel, ko gre na vojsko!" reče stara žena, — „smerti naproti!" — pristavi druga.
Zdaj se pokaže za zapertim oknom sosedova Reza, zajoče na ves glas, pa si zakrije berž obraz z roko, in nam izgine spet izpred oči. — ,/Zakaj se pa joče Reza? saj nji niso vzeh brala na vojsko" — poprašam začudivši se mater. — „Zato, ker je rada vidila Jermenarjevega Matička." — S tem odgovorom sem zadovoljel,
97
čeravno nisem ondaj vedil, kako in kaj? Dobro sem vidil, da so se pocedile tudi Matičku, lepemu fantu visoke rasti, ko je pogledal proti oknu sosedove hiše, debele srage po licu; pa berž zauka in zapoje, da ne bi kdo mislil, da je kilavec (da se boji), pa menda tudi zato, da bi prikril serčno žalost, ki ga je terla, pa ga je bilo sram, da bi jo kazal. (Konec prihodnjič.)
Pripovedke iz Martiniverha.
(Zapisal J. Tušek.)
Ož je kača, dolga kot grabljišče, in stanuje pod hišnim zidom pod ognjiščem ali vsaj blizo hiše. Domačim ne stori nič hudega, je njih naj veci prijatelj, varuje hišo nesreče in igra z otroci. — Opoldne je vzela gospodinja južino iz peči, pustila pak lonček jedi pri žerjavici. Ljudje so odšli na delo. Ož prileze izpod ognjišča v peč in poje, kar mu je pripravila gospodinja. Zvečer pride gospodinja kurit za večerjo, ož izleže iz peči in zgine počasi pod ognjiščem. Pri eni hiši so bili enkrat prilezli vsi oži na njivo k ženjicam. To ne more biti nie dobrega, si mislijo ženjice in gredo domu. Res, kar zagledajo, kako je švigal ogenj iz dimnika, kterega so po sreči še pogasiti zamogle! ¦-
Stala je hiša na samoti ne daleč od potoka, ki teče po dolinici. Uro hoda ni bilo hiše na nobeno stran. Na vertu blizo hiše je stala posamna od germovja obdana skala, ki se je gotovo nekdaj privalila bila z hriba- Imeli so pa tudi pri hiši edinega sinka , ki je prosil vsaki popoldan kruha in potem šel, da nobeden ni vedel kam. Materi se je jelo čudno dozdevati to, posebno ker brez kruha se ni ganil nikoli od vogla hiše. Mati povedo to očetu in oba skleneta, gledat iti, kam da sin hodi. Gresta za njim in prideta do velike skale, ki je stala na vertu. Tu ga vidita, kako je sedel na tleh in drobil kos kruha, ga sam jedel in ga dajal tudi ožu v usta, ki mu je v roč zvit na kolenih ležal, glavo kviško derže. Oče priskočijo in oža ubijejo; sinček pa začne jokati in tožiti očetu: Zakaj ste mi ubili mojega tička ! — Ni se dal potolažiti, hirati je jel in kmalo je tudi on umeri žalosti.
3. Žil j stan.
Med robovjem in skalovjem je pusto, tiho in mertvo vse, samo stari gadje stanujejo tam, ki delajo imenitno stvar: žiljštan. Pri tem imenitnem pa težkem delu se pa upehajo jako, da so vsi penasti. Pa, joj, draži jih nikar, če ne, te bodo ! Vedi, da niso nikoli tako razkačeni, kakor zdaj!
Žiljštan je tako čudna stvar, da nobeden ne ve nič gotovega povedati od njega. Pravijo, da je podoben čudno pisanim kroglicam, ki so skup nabrane, kakor jagode v molik.
98
Kdor dobi žiljštan, ima vsega obilo, kar če. Položi ga v žito, nikoli ti ne bo žitnica prazna, primi ga z denarji v roki, ne bo ti prišla kača v mošnjo. Če bi ga prijela kaka dekle, bi dobila potem koš otrok; z eno besedo ž njim imaš tudi vsega, česar ti serce poželi!
Vem, da bi ga tudi ti rad dobil. Spleti tedaj slamnato kolo, polij ga s stopljeno smolo, pojdi tje, kjer stanujejo gadje, zažgi kolo in ga potakaj čez pridne gade. Vsi se bodo zvili v roče in se spustili za gorečim kolesom. Samo eden bo ostal in varoval zaklad. Ubij ga, vzemi mu žiljštan in, permaruha, nikoli ne boš stradal, če ti kdo ne ukrade žiljštana, kakor so bili naredili pred tridesetimi leti pri Me-cesnovih tatje. Pa res, kaka bogatija je bila popred pri Mecesnu! Od tistega časa je pa šlo vse narobe; nesreča čez nesrečo povsod, tako da je zdaj taka beračija, da Bog pomagaj !
Popotovanje po Bosni.
III.
Banjeluka: terđnjava. tlak. štacnne. džamija Ferađija. kajmakan. Ramazan (turski post.) tursko jedilo. Jacije (peta ura molitve pri Turcih). klanjanje v ramazanu.
Mudil sem se v Banjeluki osem dni; zato sem imel časa zadosti, mesto dobro pregledati. Nekteri terdijo, da je bilo tukaj mesto uže o časih Rimljanov, pa za to mnenje ni zdaj nič živih dokazov. Ako pa uzamemo na um verijo na vtoku dveh voda Verbanje in Cer-kvine v reko Verbas, množino toplih mineralnih virov in raznih rudnikov, ostanke vehcih zidanih plošč na berdu Laužu, bi mogh biti misel tistih, ki terdijo, da je to mesto uže Rimljanom dobro znano bilo. Banjeluški grad ali terdnjava stoji nekako v sredi mesta, ima precej pokvarjene ograde in dvojne vrata, pri kterih sta dva lesena mosta. Ta grad je bil uže o časih bosniških kraljev. Konec 15. stoletja je padel pod oblast kralja Matijaža Korvina ; leta 1528 je bil prisiljen za-povednik Andrej Radatovič, da ga je prepustil Turkom, pa ga je poprej zapahi; leta 1688 ga je vzel Turkom knez Ludvik badenski, pa je kmalu spet prišel v turške roke in zastonj ga je obsedal leta 1737 z 7000 vojniki vojvoda Hildburgshausen, kterega je ravno tisto leto 4. dan avgusta bosniški vezir Alipaša, tajno pridši čez gore iz Podražice na banjeluškem polju, popolnoma potolkel. Tu sta padla generala Du-vel in Mitling, mnogo konjikov in pešcov je našlo smert v Verbasu. Vzeh so Turki našim 12 topov, tri bombe, 2300 šotorov, 15.000 sodcov smodnika in mnogo drugega orožja; še dan danas spominjajo se radi te bitve Turki. Banjeluške hiše imajo vse po eno nadstropje. Po sredi uhc je do kolena blata, pri krajeh je tlak, kterega je Kulin ban naredil, po tem takem že 700 let star. Ne vem, ali je resnično to sporočilo, pa če prevdarimo stanje tlaka, bilo bi skoraj verjetno. Po
99
ulicah je mnogo štacun z bečkim in teržaškim blagom. Vse so po iztočnem ukusu iz desak zbite. Tu sedi tergovee ves dan , sprejemlje prijatelje in kupce, pa le malokdaj ustane, ker vsaktero blago doseže z roko.
Džamijo Feradijo imajo Bošnjaci za naj lepšo v vsi Bosni, V zagrajenem dvorišču pred džamijo je vodnjak, iz kterega na več krajih voda teče. Tukaj se umivajo Turci preden gredo v džamijo. Na oglih džamije ste dve ali tri okrogle kapelice, mesto naših rak. Od zunaj je okinčana džamija na priliko starih gerških tempeljnov s pokrito lopo okoli in okoli, ktero podperajo zidani ali leseni stebri. Džamija je zidana. Sprednji del ali čelo je zlo pisan in okinčan z arabskimi pismenkami. Znotraj je enaka kristjanskim rotundam t. j. okrog-\im cerkvam. Vratom nasprot stoji oltar t. j. malan pisan zid z arabskimi napisi iz korana, na straneh stoje velike, debele voščene sveče. Na desni in levi ste narejeni po dve uložnici (špranji), v kterih ste na nizkih stoličih dve veliki knjigi, gotovo koran. Naprej na desni stoji visoka kamnita leca s stopnicami: na levi bliže oltarja je druga nizka okrogla leca, na kteri hodža (pop) koran uči. Nad velicimi vrati je narejena galerija, kakor pri nas kor ali pručehnja. Tla so s tepihi pokrite, izpod stropa in od drugod pa visi mnogo svetilnic (lamp), ktere prižgo, kadar je Saba (jutranja molitev), Akšam (četerta molitev zvečer) in Jaci. Okna so kakor v drugih hišah okrogle, zunaj nad džamijo krog kuplje je visok odzgoraj šiljat (špičast) minaret, iz katerega hodža pravoverne kliče k molitvi.
Obiskal sem večkrat s pri'atli v Banjeluki kajmakana, kar je toliko, ko pri nas veliki župan. Kajmakan Adem paša je rojen Bolgar iz Arbanaske in govori precej dobro naš jezik. Verlo prijazen je s ptujci, človešk in pravičen s svojimi, zato ga vse rado ima. Njegov dom je, kakor vse turške hiše, lesen z enim nadstropjem. Dvorana, kjer gostove sprejemlje in medžlise (zbore) derži, je precej velika soba na strani z galerijo, kjer stoji raja (kmet), kedar pride pred sodbo ali kaj tožit. Na okrog v sobi so divani, po tleh tepihi, kakor po druzih turških hišah. Bilo je uže zvečer po zahodu solnčnem, ko smo pervi pot kajmakana obiskali. Prijezdili smo, ker smo imeli do njega četert ure jezditi. Bil je ravno Ramazan t. j. turški velki post. Ta čas ne smejo Turki ves dan, od zore do mraka, ne jesti ne piti in ne čibuka pusiti. Po solnčnem zahodu , ko s topom ustrelé, nastane Akšam, in na to znaminje se podviza vsak Türk k mizi, in ako se mu ljubi, sme se vso noč gostiti. Ker je uže top počil, smo dobih kajmakana za mizo. Sedel je in ž njim nek bosanski beg. V njuni družbi je bila luda turkinja. Na majhni okrogli mizi je bila skleda in čaše, na drugi dva svečnika, taka, kakor pri nas v cerkvah. Povabil nas je, da naj se usedemo, ko smo ga pozdravili. „Akšam harajlum" to je: dober ti Akšam. Ker še nikdar nisem bil v gostju pri Turkih, se use-dem za mizo po tem, ko si roke umijem. Prijatli moji so se drugam

usedli in pušili. Na mizi ni bilo ne vilic ne nožev; zato sem začel razun juhe jemati kar z roko iz sklede, ktere sluge gostom okoli nosijo. Bilo je mnogoverstnega jedila, juh, zelenjave, pečenke, močnatih jedi in slednjič kuretine, ktera je posebno Turkom všeč. V čašah je bila mesto merzle vode ali vina neka sladka voda. Umili smo si po jedi sopet roke in postregli so nam s čibukom, kavo in medico. V znamnje posebnega poštovanja so deli na gorečo lulo dišeč les, kar nam je verlo do-padlo. Razgovarjali smo se o mnogih rečeh, o Bosni, o Turčn, o šegah in postavah; pa tudi šale ni manjkalo z ludo turkinjo, ktera ima pravico, kakor vsaka luda, priti, kadar se ji zljubi in kamor se ji zdi in govoriti, kar ji drago.
Slišal sem pervi pot ta večer petje Jacije. Krasno in žalostno to petje vdarja globoko v človeško serce. Tužni glas hodže iz visečega munara (minareta) v tihem nočnem času ječi po zraku kakor nad-zemski zvuk in budi v človeku tihe čudne občute, ktere ga nehote vlečejo ah k pobožnosti ali resnemu premišljevanju. Res je, da imajo naši kristjanski zvonovi veliko oblast in moč nad človeškimi čuti ; ali glas žalostnega petja v tihi noči sega v globočino duše in udarja na naj tanje strune našega serca. Poslušal sem vedno rad hodževo pe-vanje, ker v glasu njegovem je neko visoko navdušenje, in vsako više navdušenje mora biti človeku sveto.
Ko smo se vernih od kajmakana, so bili vsi munari razsvetljeni na džamijah, in v džamijah je gorelo na Stove luč. Ljudstvo je ali v džamijah molilo ali vrelo iz ene v drugo. V času ramazana ni pravega Turka, da bi ne šel na dan po večkrat v svojo džamijo. Po zakonu bi imel ta čas vsak Türk petkrat na dan moliti t. j. 1) na Sabo t. j. o zori 2) na Oele t. j. o poldne 3) na Ikindi t. j. o dveh po poldne 4) na Akšam t. j. po zahodu soinca in 5) na Jaci t. j. dve uri po solnčnem zahodu.
Kerška narodna pesem.
(Poslal J. Črnčić.)
Pojdoh ja va Riku šenicu voziti. Nutri mi govore, da én se oženit, Daju mi na obir trideset divojak, Mej' njimi bi samo jedna robinjica. Pricnem ju ja pitat, by mi (l)jubca byla: „Robinjice mila, robinjice draga! „Robinjice draga, by mi jubca byla? „Prvi put joj rečem, ona me pog'jeda, „Drugi put joj rečem, ter mi se nasmije. „Treti put mi reče: ako mi oćemo, „Ako mi o<5emo, i to more byti." Kada se prosahu, strašno zamigaše, Kad se rukovahu, strašno zagrmaše, Kada se jubjahu, krvav dož hojaše. Prične ju on pitat, od koga je roda: „Robinjice mila, robinjice draga! ^By mi mogU znati, čigova si roda,
„Čigova si roda i koga plemena?" „„Nit znam koga roda, ni koga plemena, „„Rinkinjice vele, da sam ukradena, „„Da sam ukradena v leti na mekoti, „„V slebrnoj zibčici, v zlatnom povojčidi, „„Da sam ja sestrica Jura Karlovića.— „„Poj pitat majčicti, s' imel kad sestricu." „Drago by mi bylo, da si mi sestrica, „Ma by mi još draže, da si mi jubčica, „Mila majko moja, ste mi vy imela, „Ste mi vy imela kada kii hćerčicu? „„Ja som ju imela, al mi iikradena, „„Al mi ukradena v leti na mekoti, „„V slebrnoj zibčici a v zlatnom povojci."" „To vam je hćerčica a moja jubčica! „Vos svit som obošo, takove nis' našo, „4ko ne još jednu, Bukovu sestricu I"
101
Glasnik literarni.       
Živa. Časopis prirodnicky. Redaktorove Dr. J, PurkynS a J. KreßC  V Praze 1857.
Gotovo bi bilo slavenskim literaturam zelo koristno in uspešno, ako bi se po naših časnikih, še marljiveje in natanjeneje kakor doslej, razglaševale literarne dela vseh plemen slovanskih. Korist bi bila dvojna : perva materialna, ker bi si vedeli naši uČeni možje omišlje-vati boljših del^ tudi v drugih narečjih spisanih, in tako zlajševali njih izdavanje, druga pa duševna ali znanstvena, ker bi v njih zapisane resnice množile obsežek naših vednosti in žlahtnile nase misli. Kaj mikavno berilo bi bile oznanila o napredku posameznih slav. plemen v vednostih in omiki, o delavnosti kulturnih zavodov slovanskih, na primer češke matice, serbske matice, zgodovinskega družtva v Zagrebu, družtva serbske slovesnosti v Belgradu, rnske misije v Pekingu itd., da bi jih nam ne bilo treba iskati po Časopisih tujih jezikov. Pa naj se vernem k svojemu namenu in razglasim Slovencom nekoliko verstic o češkem Časopisu „Živa", ki ga izdajata Dr. J. Purkyné in J. Krejčf v štireh 6 pol debelih zvezkih štirikratna leto.
Ako se govori o kakem Časopisu, je naj popred treba nekoliko omeniti o njegovem cilju in namenu, ki je znotrajna vez vseh sestavkov, kteri se razglašajo v njem. Živa, basnoslovno ime, je namenjena poduku v raznih vedah natoroznanskih. Sostavki so pisani v prostem, ne presuhem, pa tudi ne v preučenem slogu, kakor je najbolj primeren stanju sedanje omike; 'pisatelji se skoz in skoz ogibljejo tiste mlahave pisave, ki je polna lepih fraz in izrazov, jedra pa prazna. Le škoda, da se n.ekteri izmed njih premalo ozirajo na lepi slog starih Čeških spisov, napr. Kemenskiga, Veleslavina, Haranta z Polžic in drugih, kteri je. Čeravno nekoliko po latinskem zasuknjen, vendar ljudskemu govoru podobnejši od novočeske pisave. Komur je mar poduka v natoroznanstvu, gotovo se mu bodo tu želje spolnile, posebno če je prinesel seboj že nekoliko elementarnih znanosti natornih. Priporoča se tedaj Živa sosebno dijakom, uradnikom in duhovnim, obertnikom in gospodarjem. Po pravici se sme reči, da so priobčeni sostavki prav verstno izdelani ; prestavljenih je le malo, pa tudi ti so visoke vrednosti.
Ker bi bilo za Glasnika preobširno, jemati na misel celega blaga, ki je shranjeno v vseh doslej na svitlo prišlih tečajih ali letnikih, naj omenim samo imenitniših reci, ki jih je prinesel peti tečaj (1857). Iz geologije se nahaja v tem letniku dvoje pisov: „Alpy moc-narstvi RaJcovského^ od J, Krejčiga, precej obširen popis geognostičnih razmer avstrianskih južnih, srednjih in severnih Planin, in „Popis geo-logicky Tater i pasem prüehlyh'^ od dra Zeissnerja, sedaj profesorja zdravniške akademije v Varšavi. Tak obširen, na lastnih preiskavah osnovan popis severnih in severnovzhoduih planin in gora, bogatih naj-žlahnejih rud, mi celo v nemškem jeziku ni znan. Iz rudninstva najdeš lep
102
sestavek o dnu, izdelan poleg Zippe-jeve „Geschichte der Metalle in iz rastljinstva „vlaJca rostlinnd'^, podueno razpravo o raznih vlaknatih ravStljinah in njih rabi v Človeškem gospodarstvu, ki jo je spisal prof. Balda in troje zanimivih morfogoliških razprav dra L. Celakovskiga ^Stromy jehnedokveté, o rostUndch in soustavy o rosüinnych, zvlašte podzemmch^ ; leti poslednja razodeva mnogo izvirnih in globokih misli. Iz živalstva ste zanimivi monografiji „Daftove"* (detali) ^delnici lesni^ poleg Tschudi-jeve „Thierwelt der Alpen" in ^slavik"'. Dr. Gregerjeva fisiologiska razprava „o 'ustroji dychacém'^ je kaj izverstno pisana in bode gotovo vsakemu bravcu dopadla. Zanimiv je tudi sestavek dra A. Majera iz mehanike „podstata strojii^. Skoro vsem imenovanim sestavkom so pridani v razjašnjenje lepi v drevo rezani obrazi. Iz zemljepisa se nahaja v tem letniku ^Avstralien'^ zemljepisna čertica od dra Jana Palackiga, sina slavnega historiografa; dalje „nej noveji od Rusu opanované krajiny ij zemi Amurské, Medvedi polovoČ.ka na Slovensku'* od dra Zechenterja, ^Jardin des piantesi v Parizu od dra Em. Pur-kyné, uatanjčen popis naj imenitnejšega botaniškega verta na svetu ; živlenjepisa Franca vit. Gerstnerja in J. Keplerja. Kaj važna sestavka ne samo za Češko literaturo, ampak tudi za literaturo zgodovine fisio-logije sta „0 vzniknuti časopisu Kroku i zaniknuti jeho" in „Podrobne zpravy o mojich starSich i novejsich literarnich, zvlašte prirod-nickych pracich"-  od prof. Dr. Purkyne.
Pod imenom Krok je izhajal natoroznansk časnik v Češkem jeziku; vredoval ga je rajni prof. Presi; od 1. 1821 do 1840 ga je prišlo na svitlo 13 zvezkov. V njem se je pervikrat rabil češki jezik v spisih znanstvenih; v njem so ustanovljevali potrebno terminologijo, namreč brata Prešla botaniško in deloma tudi mineralogiško in ke-miško, A. Jungmann lekarsko, Dr. Stanek je pisal o anatomu, Dr. J. Purkyné ^Rozbor chemicny zübü^ in „o fyziologii mluvy lidské^. Le nekaj malega — pravi Purkyné — sem se tedaj vdeleževal tega narodnega dela; ptujšina me je zapeljala, kakor nekdaj viteze češke, ki so se klatili po tujih dvorih, da bi si tam pridobili slave in Čast in potem šele imena v lastni domovini. Dalje pripoveduje učeni starček, kako so se shajali češki domoljubi in učeni možje: rajna Prešla, Svoboda, oba Jungmanna in Purkyné, ki je bil tedaj asistent fiziologije v Pragi, in kako so se pogovarjali o raznih potrebah češkega jezika. Bili so žalostni časi, ko je še globoko spal češki narod in Češka narodnost. Neke nedelje ob sprehodu z J. Preslom in Jungmannom smo govorili o tem žalostnem stanju; sklenili smo povabiti češke domoljube v društvo, kterega namen naj bi bil kupovati vse knjige in spise, ki v češkem jeziku pridejo na svitlo. To je bil pervi začetek današnje matice češke, ki se je kmalu potem osnovala. To nam kaže, v kako tesni zvezi stoji ime „Purkyne" z začetkom nove Češke literature. — V drugem sostavku beremo koj v uvodix premile besede učenega moža, ki pravi :   Ze  od pervega začetka svoje delavnosti na polju natoro-
103
znanskem (1818), ki seje razvijala tedaj v sredi nemške in evropej-ske javnosti, sem zmiraj želel one dobe za svojo domovino, kedar bi učeni in zvesti sin svojega naroda mogel v njegovem jeziku, ž njegovimi besedami razglaševati to, kar si iridobi po lastni skušnji in s svojim umora ali pa, česar se nauči pri drugih narodih. Sedaj pa, prepričan sem, je prišla ta doba dolgo zaželjena; sklenil sem tedaj, raz-glaševati v Živi s potrebnimi popravami svoje dela, s kterimi se mi je dalo pridobiti nekaj slave po svetu, da bi se nekaj opravičil pri svojih rojakih."
Razun teh sostavkov obsega Živa za 1. 1857 še mnogo drobtinic, književnih oznanil, sporočil o novih iznajdbah in napredkih v natornih vednostih, i.d. t. Trem poslednjim zvezkom se je pridevalo še dvoje doklad „Prümyslnik'^ in ^Domaci lekar^. Vrednika sta prof. Balda in Dr Pod-lipski. Verh tega so prejeli lanski naročniki za polovično ceno prelepo knjigo „Horopisni obrazi pražske okolice'^ od Krejčiga in dra Koriskyga, ktere je po natori risal in v kamen vrezal češki umetnik Herold. Vsak obraz kaže edno značajnih krajin mestne okolice; posebno jasno so narisane skale in lega zemlje. Zbudili so ti obrazi veliko pozornost vseh učenih ljudi ; tudi zanaprej misli vredništvo kaj enakega pridevati svojemu  časopisu.
Celi letnik šteje 384 strani v najveČi osmerki; cela oblika je prav Čedna in lična. Naročnina za celo leto s poštnino vred znaša 3 gld. 36 kr. ; udje matični ga dobivajo za polovično ceno. Razglasili smo ta Časopis Slovencom , da bi mu tudi med nami pridobili nekoliko naročnikov in bravcov, nekaj pa za tega voljo, da bi Slovenci zvedili, kako verlo se obnašajo naši bratje C^ii na polju znanstvenem.
V. J.
* G. J. Vondracek je dal na svetlo — kakor pišejo „Pražske noviny" — v Češkem prevodu nekoliko izbranih pesem Ovidovih in Katullovih in nekoliko drugih vzetih iz anthologije gerške pod naslovom y,Ovid a Catull^. Prav lična knjižica v almanahov! obliki Šteje 111 strani in obsega kratko življenjepisje Ovidija Nasona in Katulla in nekoliko besed o anthologii gerški, potem prevode 8 večih pesem Ovidovih, sosebno iz njegovih metamorphos, in nektere elegije, dalej nekoliko pesem Katullovih in iz gerške anthologije s potrebnimi razjasnjenji. — Pri tej priložnosti naznanjamo, da prestavlja Ovidove prelepe meta-morphose naš rojak prof. M. Valjavec v Varaždinu tudi v slovenski jezik. Če že ni, bo cela prestava v kratkem doveršena. V poslednjem listu smo podali začetek te pesm i Slovencom za pokušnjo.
* „Maćica serbska" v Budišinu je izdala — kakor naznanja mesacny pridatvk k serbskim nowinam — 17. zvezek svojega časopisa in je sklenila, vsakega pol leta poslati enak zvezek na svitlo. Obsega „Zymske wobrazy" in y^dzesac spewow^ od Seilerja. G. Jenz nađalčuje svoj pis „Jan Mihai Budar a j elio wotkazanje'*, v kterem govori o življenju tega velikega dobrotnika serbskega ljudstva in razglašiije njegovo
104
oporoko v nemSkem tekstu in v serbskem prevodu. Dalje nahajaš v tem zvezku ,,Wustawki belletristiskeje sekcie^ in ^Žnojeiijopisne listki^ od M. Hornika.
* „Sedmica" naznanja, daje v Atinjah na svitlo prišla zbirka historičnih virov o hizantijski carevini od 8. do 10. stoletja od Spiridiona Zampelija pod naslovom „Etudes Byzantines". Izdatelj je zgodovinskemu svetu že znan po različnih delih o povestnici svojega naroda v srednjem veku, o novogerških narodnih pesraah kakor tudi po bogati zbirki novogerških narodnih pesem. Knjiga velja 10 drahem in šteje 800 strani.
* „Školski list^, ki bo izhajal v Novem Sadu v Medakovićevi ti-skarnici, vsak teden na celi poli, bo vredoval učitelj Gj. Eajkovic. Prinašal bode raznih reči, ki jih je treba učiteljem ali učencem v narodnih Šolah. Veljal bode za pol leta s poštnino vred 2 gld. — „Mali rieSnik", ki ga je sostavd P. G. Parcié, je še prišel na svitlo. Šteje 27 tiskanih pol in velja 2 gld. 30 kr.
* „Dzienik literacki" je prinesel tele literarne novice: P. A. Sta-nisiawski, profesor na vseučilišču Harkovskem, je preložil v verzih Dan-tovo „Comedijo božjo^. — G. Marcinkiewicz v Minsku je izdal v beloruskem narečju nekoliko del, z latinskimi pismeni tiskanih. Zdaj prestavlja v belorusko narečje Mickiewicevo pesem „Pari Tadeusz.^
Glasnik iz domačih in tujih krajev. 
Iz Varaždina. MKračmanov. — Ker je Glasnik rekel, da bo prijemal odgovore na „pitanja druživa za jugoslavensku poviestnicu i starine," tedaj mu pošiljam nekoliko drobtinic in to pripovedke o vilah.
1) Odgovor na pitanje 25. Pred enim mescom ali kaj mi je neki dijak iz Voce tole pravil: „Blizu VoČe četiri vure od Varoždina je jedna pečina, koja se zove Vindija. Ona je velika, vekša neg ikoja cirkva vu Varoždinu, i akorat je takva, kak jedna cirkva i tak je lepa, kak bi bila iz kamena zezidana i lepo pofrajhana. Tam je kajkakvih pisem, koja su bog znaj koji ljudi napisali. Takajše je tam jedna mensa luknja vu ovu vekšu pečinu, tam sedi jeden kralj, koj ima mustače, da mu dvanajst puti okol stola su omotane. Iz vekše jame kaple voda i kak na tla pade, mam se v kamen pretvori (?). Tam su predi Vile stanuvale, i Či je koja žena štela lepo peču našitu imeti, samo je tam dela peču na tenjir i poleg vu lonec mleka i onak tam pustila. Vu večer su Vile lepo mleko zele i pojele, a za mleko su ji onu peču našile. Do drugoga jutra jo več bila peča lepo našita i onda si ju je mogla žena zeti. I takaj je bilo više puti Čuti, kak su lepo popevale, kolo igrale i tak na dalje. Za tem šteli su ove Vile od onud preterati a nisu znali, kak bi je preterali, i naj zadnič počeli su z biči pukati i s puškami strelati, i onda sa odiŠle. Iz ove pečine ljudi od vnogi' stran su došli po zemlju, ar je bila jako črna i dobra   za vrte, i vozili su nju  na svoje vrtove i na nju kaj-
105
kakvo bilje sadili. Kad su ju kopali, nahadjali su kajkakvo oružje nutri: vuzde, koje su Vile na svojih konjih imele, nože, s kimi su si kaj rezale, vilice, kopače, podkove od njihovih konj, i tak na dalje." — (Dozdaj še nisem imel prilike, da bi bil Šel gledat te pečine in kaj veČ pozvedil o njej.)
2) Odgovor na pitanje 24. Neki drugi dijak mi je tole pravil : „Tak je bil jemput jen dečec z ocom i drugimi ljudmi na paŠi pri Karlovcu. Tam jih je noČ zastigla, i morali su s konji na polju ostati. Kad bi vre večer bil, poslal je otec sina, da konje zavrne, a na onoj isti senokoši bile su četiri velike vrbe, na kojih su Vile saki večer svoje veselje delale i muziku i tance. A kad bi ov dečec do vrh došel, začuje muziku i prestraši se tak, da je nikam ni mogel. A kad bi opet drugi dan ov isti deČec tam na pašu došel, videl je pak, kak se Vile veseliju. Dojde k ocu i veli: gledite, japica, kak se tam one ženske veseliju, Otec veli: gde ti to vidiš? Gde? tam gori. Ja ne vidim nigdi nikaj, — I tak na onih vrbah bili su vrhunci skup zvezani i' se listje strgano.— Ljudi povedaju, da Človek, gđa čuje Vilu pevati, naj jeden drugomu na noge stane, onda vidi Vilu, —
l\ Iz Dunaja. 1. septembra. Tukaj se pripravljajo jako skerbno za veliki zbor jezikoznauski, ki mu bo predsedoval slavni naš Miklošič, ki je spisal spet nov izversten spis: „Bildung der nomina im altlovenischen." (Drugi pot kanim od tega obširnega izdelka, ki je natisnjen v LS. zv. spominskih pisem (denkschriften) cesarske akademije Dunajske, ki se pa tudi posebi prodaja, kaj več povedati. Tudi ima že za natis pripravljen slovniČek jezika slovenskega, kakor govore Slovenci okoli Šoprona na Ogerskem. Sčim dovoli svetli cesar, da se smejo jezikoznanci tukaj sniti, mahom mislijo to razglasiti in napovedati dan, kdaj se zaČne imenovani zbor, ki bo v dvorani akademijski, ali bojim se, da ne bi bila premajhina. Odločeni so pa zato 3 dnevi: 25. 26. in 27, dan tega mesca. r
Ni davno tega, da sem bil na ladanju v nekem kraju blizo Dunajskega mesta. Bilo je ondi ravno „prošČenje" (tako pravijo ob Kolpi senjmu t. j. cerkvenemu žegnanju). Grede po cesti z druščino vred zaslišimo piskanje in ugledamo, kako pleše svet na velikem vertu poleg kerčme po travi, sukaje §e in vriskajo, da nikdar takega. Pojdimo gledat, kakova je ta „Wiener gemüethlichkeit," veli nekdo izmed druščine. Hajd'! hajdi! Ali ko pridemo na vert in naslušamo, vidimo, da so možki v gosposkih suknjah sami Cehi (rokodelci), ženske pa tudi same „Češke holke." Dolgo smo jih gledali in poslušali, pa ni zinila živa duša drugači kot po češki — razun tega, kar so velevali natakarjem, — Glej, to ti je „Wiener gemüethlichkeit" ! Jako me je veselilo, da so govorili vsi vkup do malega prav čisto brez ptujih besed. Malo pozneje smo se namerili na drugem vertu na gosposko rodovino, ki je govorila tudi vsa in neprenehoma prav lepo in kerhko po češki, dasi živi tukaj že veliko let — ne tako, kakor se pogovarjajo
106
slovenska gospođa: Ali bojo sli *) jutr' na Eoženpoch; nej pridejo, uej ; aber bringens' auch die Mici mit; jez bom tud' svoj'ga Pepčka pripeljala; **) bojo vidT, de se b'mo prav dobr' unterhol t al'. „Tako dragi bratje, pa ne govore le nase gospe, — tudi gospodje. — Nismo si sami krivi, da seje godilo tako doslej; odvadimo se pa poslej le-te gerde navade, zavoljo ktere se nam drugi posmehavajo.
Verli naš g. C i gale je že spet na Dunaju zdrav in vesel. Slovnik bo rastel tedaj spet naglo kakor kvas. Zdaj je že T na versti.
Iz Maribora, mesca avgusta. J. M. — Dragi Glasnik ! prinesi tudi ti kratek popis imenitnega praznika, kterega so naše latinske šole obhajale 2. dan t. m. Res da so popisale že „Novice" vse slovesnosti , pa mislim, da ne bo odveČ, ako tudi ti svojim bravcom prineses zelen listič, saj so vesele novice na polju domorodnem za slovenskega domorodca kaj redke cvetice. Da je pa ta dan bil res vesel praznik tudi za slovenskega domorodca, se je vsakteri pričujočih sam lahko prepričal, ko je vidil enakopravnost milega slovenskega jezika, ki se je krepko glasil v sred raznih tujih glasov in marsikterega zasmeho-vavca domačih reČi navdal z občudovanjem do kreposti in blagoglasja svojega govora.
Ze pred ta dan, v nedeljo popoldne, so jeli romati od vseh strani prelepe Štajerske Slovenije gosti v naše prijazno mestice, kakor pobožni romarji na kako božjo pot. Poslal je Gradec namestnike svojih latinskih šol, ni zaostal sobratni Celj s svojimi vošili k stoletnemu rojstnemu dnevu našega učilišča ; junaški Zagreb, belo Ljubljano, starodavni Celovec in sosednji Varaždin so spodobno nadomestovali učenci, ki so semkaj prihiteli. Prihajali so duhovni in posvetni gospodi, da bi svoje serčne vošila prinesli uČilišču, na kterem so prejeli perve svoje poduke. Gimnazijalno poslopje in cerkev svetega Alojzija ste se praznično oblekli, da bi spodobno sprijeli svoje Častivce. Bandera raznih barev v oknih so ferfrale v večerni sapi ; zeleni in rožni venci, darovi mariborskih gospodičen, so kinčali okna in vrata; tanke breze, v lepih rajdah stoječe, so služile za Častno stražo gimnaziju ob njegovi stoletnici. Cerkev svetega Alojzija so bile slovenske deklice iz Senpeterske fare po prijaznem prizadevanji visoke časti vrednega gospoda Marka Glazer-ja, fajmoŠtra v bližnjem éenpetru, prav Čedno in vkusno z zelenimi venci ozaljšale, in tako je bilo vse pripravljeno za prihodnji praznik.   Celo mestice je bilo vse nekako bolj gosposko.
Jutro   drugega avgiista napoči;  pa vse obnebje je bilo oblačno in obilen dež je vlijal iz oblakov na praznično mesto, kakor bi hotlo
*) poj dem — eš — . . . leta ostanek stare oblike prihodnega časa je potihnil med našo gospođo malo da ne že povse. — Pis,
**) prinesti (za ta pomen) vendar — cast Bogu! — še ne pravijo. Pis. *
107
tuđi nebo poslati svoje vošitelje k lepemu prazniku. Ob sedmih zjutraj se snidejo vsi deležniki tega praznika, deloma v gimnaziju, deloma v prijazni cerkvici sv. Alojzija. Zvon zapoje in vsi se podajo v cerkev. Gospodi uradniki v uniformah, srenjski namestniki in tuji gosti se podajo na odredjene prostore in ravno tako Šolska mladina z učitelji. Cerkev je bila skoraj natlačena. Zdaj zadoni pobožna pesem: „Pridi sveti duh" in po dokončani pesmi stopi naš goreči in izurjeni govornik Davorin Terstenjak na prižnico, razloži v krepkem, izverstno izdelanem govoru pomembo današnjega praznika, važnost gimnazialnega uka, neobhodno potrebo uzajeranosti domaČe in šolske izreje, izreče serčno hvalo vsem podpornikom in dobrotnikom našega uČilišča in pošlje zadnjič gorečo prošnjo k Bogu za srečo in blagostanje iičilišea in njegovih podpornikov. Giuljivo jo bilo slišati, ko se je gospod govornik obernil k nekdajuim učencora našega gimnazija, zdaj že sivolasim starčekom in jih opomnil velike sreče, da so doživeli denašujega praznika posebno pa , ko je ogovoril staraŠino izmed njih, osemdeset in šest let starega gospoda Dr. Wartinger-ja, dosluženega arhivarja v Gradcu. Pač je bilo malo oČi suhih : in starček sivih las, pa še vedno krepek na duši in telesu je pri slovesu djal, da je ta dan naj lepši njegovega osemdeset in šestletnega življenja.
Zdaj pristopijo visokovredni dekan in mestni fajmoŠter, g. J, Pichler, k oltarju in so obhajali slovesno božjo službo, pri kteri so jim stregli duhovni gospodi, ki so bili nekdaj učenci mariborskega gimnazija. Pela se je „missa pro populo" izverstno sestavljena od češkega umetnika Kroupa pa tudi izverstno peta od naših učencev, ktere je v petju dobro izuril g. J. Miklošič, uČnik mariborskih nemških šol. Zadnjič se je Še zapelo „Te deum laudamus" in cerkvena slovesnost je bila končana. l^^^jW^ (Konec prihodnjič.)
Iz Ijabljane. BI. JSšk. — Letašnji program tukajšue viŠe gimnazije nam naznanja, da je bilo v pretečenem šolskem letu v vseh osmih latinskih šolah 535 uČencov; med temi po narodnosti 420 Slovencev, 112 Nemcov, 2 Laha in 1 iz vroče Arabije (zamurec Jože Jeran — Krajnski.) Ker se jih je za perva dva razreda več oglasilo, kakor jih sme po postavi v eni sobi biti, so morali za omenjena razreda verstnice (Paralielclassen) napraviti.
Učenikov, poterjenih in namestovavnih, je bilo z gosp. direktorjem vred 16, med katerimi jih je 6, ki so v raznih razredih slovenščino učili.
Na mesti visokouČenega, vsem Slovanom slavnoznanega gosp. prof. Metelkota so mladi duhovnik gosp. Joz. Mam začasno učili slovenski jezik v sedmi in osmi šoli ; bili so pa zraven drugega uka tudi učenik proste slovenščine za Neslovence. Pokazali so ta gospod, da jim je jako mar za slovenščino in da so tudi vreden naslednik visokouČenega gospod Metelkota. Posebno za razlago zgodovine slovstva slovenskega v osmi šoli smo jim vsi abiturienti iz serca hvaležni.
108
* Letošnji letopis Varažđinskega gimnazija kaže, đa je bilo na oncu šolskega leta 197 javnih uČencov; med njimi je bilo 138 Horvatov, (od teh 77 iz mesta Varaždina), 39 Slovencev, 15 Ogrov in pa 5 Čehov. Zraven navadnih predmetov se je uČilo še: laški in pa staroslovenski jezik. Staroslovenski je učil prof. Zepić po dr. Miklošičevi slovnici, prevajalo se je iz Ostromirjevega evangelija, po Hanko-vi izdaji, evangelije sv. Matevža. Letopis ima dva sestavka, enega od prof. Bračko-ta: prinesek k Homerovi metriki; drugega od prof. Valjavca : osem narodnih pesmi iz Predvóra na Gorenskem za pokušnjo, kako se slovenski govori okoli Predvora, s kratkim vvodom bolj poglavnih pravil o glasoslovji tega narečja, ki je posebno zanimiv za slovenske jezikoslovce. Taki in enaki spisi so kaj primerni za šolske letopise. Tudi to nas je navdalo z velikim veseljem, da je vsaj eden sestavek pisan v milem maternem jeziku. — Letopis niže realke in glavne Šole pa kaže, da je bilo na koncu Šolskega leta učencov na realki 82, v glavni šoli pa 390; v nedeljsko šolo jih je hodilo 357; narodnost uČencov ni zaznamljena, in vendar bi to za statistiko kolikor toliko dobro bilo. —
* Bolgarske novino „Caregradski vestnik" naznanjajo, da je bilä v bolgarskem mestu Plovdinu založena šola sv. Cirila in Metoda za odgojo učiteljev in duhovnov bolgarskih. Letašnji preskušnji so bili pričujoči metropolit in konsuh. Učenci se podučujejo v katekizmu, aritmetiki, geometru, fiziki, matematiki, zemljepisu, zgodovini, prirodo-pisu, v bolgarskem, turškem in greškem jeziku.
Vganjka.
(Spisal Fr. Cegnar.) ^
132. Vsak đan - sodim - ti na mizo hodim. 45123. Čoln me ima, parnik pa me nima. 251,4589 in 8529. Gozd zeleni govori o meni. 12749. Sadje sladko gre skoz gerlo gladko. 296. Cvetje plavo daje ti svečavo. 254. Tresem grivo po puščavi sivo. 6879. Živim siromaka in veljaka.
432. Njivo obdeljujem, 238 podeljujem. ' 3152. Zmir tovoril, enkrat le govoril. 319. Hudo pikam kamor želo vtikam, 3129. Kosec nosi me ko travo kosi. 672. Iz korita hodim gnojit žita. 69274. Trem jezove in odnašam rove. 123456789. Brez števila sem otrok redila.
Zastavica v 1. listu vganjena : Ma-ti-ček.
Okoli 50 iztisoT Glasnika 1. in 2, zvezka imamo še pripravljenih.
Natisnil Janez Leon v Celovcu.