2009/2
Arhitektura, Raziskave
Architecture, Research
začetki / beginnings
ISSN 1580-5573
Ljubljana 2009
AR
AR
Arhitektura, Raziskave
Architecture, Research
2009/2
1_7TA_}
111 nI i T ili 1111
I m ili i ili 1111
aus
Fakulteta za arhitekturo
Inštitut za arhitekturo in prostor
Ljubljana 2009
AR 2009/2
AR
Arhitektura, raziskave / Architecture, Research
Fakulteta za arhitekturo
Inštitut za arhitekturo in prostor
ISSN 1580-5573
ISSN 1581-6974 (internet)
http://www.fa.uni-lj.si/ar/
revija izhaja dvakrat letno /published twice a year
urednik / editor
Borut Juvanec
regionalna urednika / regional editors
Grigor Doytchinov, Avstrija
Lenko Pleština, Hrvaška
uredniški odbor / editorial board
prof dr Vladimir Brezar
prof dr Peter Fister
prof dr Borut Juvanec, urednik / editor
prof dr Igor Kalčič
doc dr Ljubo Lah
znanstveni svet / scientific council
prof dr Paul Oliver, Oxford
prof Christian Lassure, Pariz
prof Enzo d'Angelo, Firence
recenzentski svet / supervising council
dr Kaliopa Dimitrovska Andrews
akademik dr Igor Grabec
dr Hasso Hohmann, Gradec
mag Peter Gabrijelčič, dekan FA
tehnični urednik / technical editor
dr Domen Zupančič
prelom / setting
VisArt studio, Barbara Kovačič
lektoriranje, .slovenščina /proofreading, Slovenian
Karmen Sluga
prevodi, angleščina / translations, English
Milan Stepanovič, Studio PHI d.o.o.
klasifikacija / classification
Doris Dekleva-Smrekar
CTK UL
uredništvo AR / AR editing
Fakulteta za arhitekturo
Zoisova 12
1000 Ljubljana
Slovenija
urednistvo.ar@fa.uni-lj.si
naročanje / subscription
cena številke je 17,60 EUR / price per issue 17,60 EUR
za študente 10,60 EUR / student price 10,60 EUR
revija je vpisana v razvid medijev pri MK pod številko 50
revija je indeksirana: Cobiss, ICONDA
za vsebino člankov odgovarjajo avtorji / authors are responsible for their articles
revijo sofinancirata / cofinanced
JAK, Javna agencija za knjigo RS
Ministrstvo za šolstvo in šport RS
tisk / printing
Tiskarna Pleško
© AR, Arhitektura raziskave, Architecture Research
Ljubljana 2009

Vsebina / Contents
Uvodnik / Editorial	IV
V spomin /In memoriam	1
Članki / Articles	5
Mitja Pavliha, Direktorat za prostor RS MOP	6
OD STRATEGIJE DO KONKRETNEGA
FROM STRATEGY TO CONCRETENESS
Janez Kresal	16
VLOGA IN POMEN ARHITEKTURNE
TEHNOLOGIJE
THE ROLE AND SIGNIFICANCE OF
ARCHITECTURAL TECHNOLOGY
Peter Fister	22
KONSERVATORSKI NAČRT ZA
PRENOVO KOT SESTAVINA
PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA
CONSERVATION PLAN FOR RENOVATION AS
A COMPONENT OF SPATIAL PLANNING
Matevž Juvančič	28
NAPREDNI PRIPOMOČKI V
ARHITEKTURI IN URBANIZMU
ADVANCED INSTRUMENTS IN
ARCHITECTURE AND URBANISM
Anja Jutraž	36
BIVALNI PROSTOR V BLIŽINI
mestnega središča
LIVING SPACE NEAR THE CITY CENTRE
Špela Verovšek, Tadeja Zupančič	44
sodelovanje arhitekturne
IN SPLOŠNE JAVNOSTI
TOWARDS PRESENTATION TECHNIQUES
FOR THE GENERAL PUBLIC
Irena Pangeršič	50
DEGRADACIJA UDIN BORŠTA,
NAJVEČJEGA OSAMELEGA
KRASA V SLOVENIJI
DEGRADATION OF UDIN BORŠT, THE
LARGEST ISOLATED KARST IN SLOVENIA
Barbara Baraga	60
SLOVENSKA ARHITEKTURNA
GRAJSKA DEDIŠČINA
SLOVENE ARCHITECTURAL
CASTLE HERITAGE
Martin Kavčič	64
BOGOSLUŽNE STAVBE NA
SLOVENSKEM PO DRUGI
SVETOVNI VOJNI
BUILDINGS OF WORSHIP IN
SLOVENIA AFTER WORLD WAR II
Meta Kutin	70
KAKOVOST BIVANJA IN
NJENA DINAMIKA RASTI
QUALITY OF LIFE AND ITS
GROWTH DYNAMICS
Katja Malovrh Rebec
DVOSLOJNE STEKLENE FASADE
S SENČILI V MEDPROSTORU
DOUBLE SKIN GLASS FACADES WITH
SHADING SYSTEM
Larisa Brojan
OPEKA IN NJENA PROBLEMATIKA
BRICK AND ITS PROBLEMS
Martina Lipnik
INTERPRETACIJE MOŽNEGA,
SMISELNEGA IN REALNEGA
INTERPRETATIONS OF THE POSSIBLE,
REASONABLE AND REALISTIC
Katefina Nesladkova
PRAGUE CASTLE - SOUTHERN
GARDENS
PRAŠKI GRAD - JUŽNI VRTOVI
Črtomir Frelih
SLEDI V ZRAKU
78
86
94
100
104
AR 2009/2
Editorial
The present thematic issue carries the working title 'Beginnings' because most
of the contributions are from our younger colleagues, especially from doctoral
students. Their texts are accompanied by short passages from reviews which carry
the reviewers' signatures. The theme is a broad one, and finding reviewers was
the greatest problem. Two eminent professors from our school present the issues,
each from their own perspective and profession. I am particularly delighted that
we succeeded in establishing contact with politics, which harmonises needs and
possibilities with capabilities: that is, it harmonises interests. For architecture,
and its professionals, it is of particular importance to collaborate with legislators,
arrangers and implementers of environmental design. The architect's role is vital in
this process. This used to be the case, and it is gaining in importance. Unfortunately,
too many realisations give evidence of the mismatching that stems from individual
interests and opportunism, and also from ignorance or lack of interest.
Therefore we consider it an honour that the Spatial Planning Directorate of the
Ministry of the Environment and Spatial Planning has prepared a review of issues
with the meaningful title FROM STRATEGY TO CONCRETENESS. Dr. Mitja
Pavliha takes wholistic approach to the ideas from various agencies, which will
interest every architect.
The problem lies in the harmonisation of goals at the earliest stages. Strategic planning
ensures the timely confrontation of development issues with those of conservation,
but also with development issues themselves. Space is a finite good, and development
goals are quite often mutually exclusive. This fact is already important in the stage
of shaping public policies, legislation and other implementation instruments,
particularly at the national, regional, local and European levels. Thus, development
strategies are significant guidelines directing the implementation of entire policies.
Professor Janez Kresal, in his contribution THE ROLE AND SIGNIFICANCE
OF ARCHITECTURAL TECHNOLOGY, deals with the material elements
of the language of architecture - that is to say, with the architectural element. He
analyses four constitutive components of the architectural element (material, form,
function, technology) and their mutual connections in terms of their influence
and interdependence. The opening thesis - that all four elements are equally
interconnected - is re-formulated into a scheme which includes two development
scenarios, indicating that the development agent is to be found alternatively in the
material and/or abstract field. Both elements may also act individually. In all this,
architectural technology is the most significant.
Professor Peter Fister in his article THE CONSERVATION PLAN FOR
RENOVATION AS A COMPONENT OF SPATIAL PLANNING considers the
issue of heritage in architecture. The foundation of spaces where people plan and
build their living environments has always been the natural heritage, which, only
together with cultural heritage, constitutes a public good. At the same time, natural
heritage represents one of the patterns of unrealised possibilities and the greatest
unknown in terms of understanding and affirmation within the framework of the
sustainable development of space. Various professions, politicians, owners and
the public have at different times used different criteria to determine the historical
value of cultural heritage, as well as newly created cultural and artistic achievements
supposedly having a special value not only in the present, but also in the future.
A high degree of conservation of the cultural landscape and the identity of major
settlements and characteristic architecture will require particular care regarding
interventions in, and the use of, space.
In his contribution ADVANCED INSTRUMENTS IN ARCHITECTURE
AND URBANISM dr. Matevž Juvančič develops a theory of methodology for
determining practice. In architecture, these instruments (analogue as well as digital)
permeate all the stages of architectural design. They have always played a significant
part in the design process, and the digitalisation of the profession has augmented the
need for them. The contribution deals with advanced and accessible instruments in
architecture and urbanism which are often overlooked and not used in practice.
Trainee researcher Anja Jutraž in her article LIVING SPACE NEAR THE CITY
CENTRE presents the issue of transforming abandoned industrial areas in the
vicinity of historical town centres into quality living environments for contemporary
society. The first issue arising from the transformation of industrial areas is how to
address the arrangement and design of such spaces, how to integrate various actors
into the planning process, and when, where and how to include the public in the
process of a wider spatial arrangement. She discovers which features create a quality
living environment that is pleasant for the user.
In their contribution COLLABORATION BETWEENTHEARCHITECTURAL
AND THE GENERAL PUBLIC a doctoral student Špela Verovšek and Professor
Tadeja Zupančič present selected issues interwoven in resolving matters of public
participation in processes of architectural and urban planning decision making. They
identify the role of elements of the decision-making process concerning spatial
interventions, which are relevant for determining the conditions for creative public
participation. The discussion is a framework for reflections on the communication
gap between the expert and the general public. They inquire into the meaning and
distribution of expert knowledge for the general public.
AR 2009/2
the article DEGRADATION OF UDINBORŠT, THE LARGEST ISOLATED
KARST IN SLOVENIA, in which she presents new data and considerations, and
an issue that is extremely significant for the preservation of the environment.
Udin boršt is a conglomerate terrace with Karst-like features lying above Naklo, to
the northwest of Kranj, which dates from the earliest Pleistocene. The inhabitants
found natural protection and supplies in the caves of Udin boršt, and water sources in
the surroundings. A large lake also provided protection, security and livelihood; the
gorge is not only shown in the Austrian Emperor Franz I's land register, but is visible
to the present day. The ramparts and defensive moats are still visible at the site where
at Štucelj Beli grad - also called 'Pusti grad' - once stood.
Our colleague Barbara Baraga in her article SLOVENE ARCHITECTURAL
CASTLE HERITAGE depicts the current state of our castle heritage as unenviable.
With the exception of some of the most representative structures, most of the stock
is in decay.
The young colleague Martin Kavčič presents BUILDINGS OF WORSHIP IN
SLOVENIA AFTER WORLD WAR II.
The construction of buildings of worship has so far not been treated in a professional
and comprehensive way. The information is scattered in the form of monographic
presentations of some realisations and individual studies confined to selected
localities in Slovenia. Therefore it is important to collect the data by using a single
methodology enabling both a quantitative and qualitative estimate of the buildings.
Another kind of treatment of the quality of life can be found in the work of doctoral
student Meta Kutin. Her article QUALITY OF LIFE AND ITS DYNAMICS
discusses the quality of life, increasingly brought to the forefront in today's social
conditions.
Colleague Katja Malovrh Rebec in her article DOUBLE-SKIN FACADES
WITH INTERNAL BLINDS considers the reduction of energy consumption.
Despite a large number of studies of performance, there is no decisive proof as to
the true energy efficiency of DSFs. As DSFs are extremely complex, any modelling
requires a certain degree of simplification, which can easily lead to erroneous
conclusions. Blinds, which provide necessary protection against excessive heating,
additionally complicate modelling. Shading systems are frequently situated in the
cavity lying between the two glazing systems, thereby dividing DSFs into two parts.
The latter represents a new challenge from the viewpoint of designing a model.
Doctoral student Larisa Brojan in the contribution entitled simply BRICK AND
ITS PROBLEMS discusses the material with millennia of tradition. It has most
frequently been used as a basic construction material, and sometimes also for paving
or constructing brick elevations. Initially, bricks were shaped by hand and dried in the
sun. Later, they were heated over fire, and later still, in kilns. Over time, the process
of brick-making developed through the introduction of numerous technological
improvements, so that human participation became almost unnecessary, as all phases
of the process are automated. Thus, production greatly increased, and consequently,
energy consumption and the burden on the environment.
A contribution from the practice of Martina Lipnik addresses
INTERPRETATIONS OF THE POSSIBLE, REASONABLE AND
REALISTIC in the day-to-day practice of locating structures in space and
the realisation of construction projects when there are numerous cases of
building permits being issued for problematic, questionable and even damaging
construction projects. Environmental effects are inextricably linked with any
intervention in space. To a greater or lesser degree, built structures have an impact
on their surroundings and environment through their function, appearance and
the occupation of natural or created space. The European legislation - from the
safeguarding of cultural heritage to the impact on the conditions of life - should
constitute the framework for locating structures in space.
Katerina Neslädkovä, a student, presents PRAGUE CASTLE - SOUTHERN
GARDENS. She explains that, according to the available sources, Prague Castle
was founded around the year 880. The area of the current gardens was open fields
throughout the Middle Ages, and it served as a rubbish dump for the Castle. For us,
the gardens are important because the president Masaryk entrusted their arrangement
to the architect Plečnik.
A Slovene from Argentina, an architect and painter, and a teacher at the Faculty
of Education, Beatriz Tomšič Čerkez, has so far been present in AR with scholarly
articles. Now, Črtomir Frelih, professor at the same faculty, presents her as an
artist. At the end of 2009, Mrs. Čerkez had an exhibition in Ljubljana with the title
TRACES IN THE AIR, on which occasion Professor Frelih analysed her work,
the possibilities of painting techniques and the narrative quality of an art work.
We publish Frelih's opening speech, which architects will also find interesting. I
personally listened with interest.
You will find that AR has been rejuvenated. I am confident you will also find
something for yourself in it too.
Our young colleague Irena Pangeršič uses her graduate study work as the basis for
Editor
AR 2009/2
Tokratna tematska številka nosi delovni naslov 'Začetki', saj prinaša večino
prispevkov mladih kolegov, predvsem doktorantov. Ti imajo ob svojem tekstu
še kratek izsek iz recenzij, pri čemer je recenzent podpisan. Tematika je široka in
največji problem je bil najti recenzenta. Dva ugledna profesorja naše šole razgrinjata
problematiko, vsak s svojega gledišča in s svoje stroke. Posebej pa me veseli, da
smo uspeli vzpostaviti stik s politiko, ki usklajuje potrebe, možnosti z zmožnostmi:
usklajuje torej interese. Za arhitekturo in za strokovnjake v njej je posebej pomembno
sodelovanje med zakonodajalcem, urejevalcem in izvajalcem oblikovanja okolja.
Vloga arhitekta je pri tem ključna. Taka je včasih bila in postaja vse pomembnejša.
Žal pa vse preveč realizacij kaže na neusklajenost, ki je plod posamičnih interesov,
izkoriščanja trenutnih okoliščin, pa tudi neznanja ali nezainteresiranosti.
Zato si štejemo v čast, da so na Direktoratu za prostor Ministrstva za okolje in prostor
pripravili pregled problematike s pomenljivim naslovom OD STRATEGIJE DO
KONKRETNEGA. Doktor Mitja Pavliha je strnil razmišljanja različnih služb v
problemsko celoto, ki bo zanimala slehernega arhitekta.
Problem je v usklajenosti ciljev razvojnih politik že v najzgodnejši fazi. Strateško
planiranje zagotavlja pravočasno soočanje razvojnih vprašanj z varstvenimi, pa tudi
razvojnimi vprašanji. Prostor je namreč omejena dobrina in nemalokrat se razvojni
cilji med seboj izključujejo. To je pomembno že v fazi oblikovanja javnih politik,
oblikovanja zakonodaje in drugih instrumentov za izvajanje, posebej na nacionalni,
regionalni, lokalni, mednarodni in evropski ravni. Tako so razvojne strategije
pomembno vodilo, ki usmerja izvajanje celotnih politik. Kolegice na ministrstvu so
to opravile korektno in le upam lahko, da se na straneh AR še kdaj srečamo.
Profesor Peter Fister v članku KONSERVATORSKI NAČRT ZA PRENOVO
KOT SESTAVINA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA razglablja o
problematiki dediščine v arhitekturi. Osnova prostoru, v katerem človek načrtuje
in gradi svoje bivalno okolje, je bila vedno naravna dediščina, ki je lahko le skupaj
z ustvarjeno dediščino predstavljala javno dobrino, obenem pa enega od vzorcev
neuresničenih možnosti in hkrati največjo neznanko kako to razumeti in uveljaviti
v okviru trajnostnega razvoja prostora. Različne stroke, politika, lastniki in
javnost v različnih časih uporabljajo različne kriterije za vrednotenje zgodovinske
vrednosti kulturne dediščine, ki naj bi imeli posebno vrednost ne le danes ampak
tudi v prihodnosti. Visoka stopnja ohranjenosti kulturne krajine in identitete
najpomembnejših naselij ter značilne arhitekture bo v bodoče zahtevala posebno
pazljivost pri vseh posegih v prostor in njegovo rabo.
Profesor Janez Kresalgovori v prispevku VLOGA IN POMENARHITEKTURNE
TEHNOLOGIJE o snovnih sestavinah arhitekturnega jezika. To je arhitekturni
člen. Analizira štiri osnovne sestavine arhitekturnega člena (gradivo, oblika, funkcija,
tehnologija) in njihove medsebojne vplivne povezave oziroma sovisnosti. Začetno
tezo, da so vse štiri sestavine med seboj enakovredno povezane, preoblikuje v
shemo, ki vključuje dva razvojna scenarija in kaže, da je agens napredka izmenično
v snovnem in abstraktnem polju. Oba elementa lahko nastopata tudi posamično. Pri
tem je najpomembnejša prav arhitekturna tehnologija.
Mladi doktor Matevž Juvančič razvija teorijo metodologije, ki določajo prakso v
prispevku NAPREDNI PRIPOMOČKI V ARHITEKTURI IN URBANIZMU.
Ti pripomočki v arhitekturi, tako analogni kot digitalni, prežemajo vse faze
načrtovanja. Že včasih so predstavljali pomemben načrtovanja, z digitalizacijo pa se
je potreba po njih še povečala. Članek govori o naprednih pripomočkih v arhitekturi
in urbanizmu, ki v praksi pogosto ostajajo spregledani in neuporabljeni.
Mlada raziskovalka Anja Jutraž predstavlja v članku BIVALNI PROSTOR V
BLIŽINI MESTNEGA SREDIŠČA temo preobrazbe izpraznjenih industrijskih
območij blizu historičnih mestnih središč v boljše bivalno okolje sodobne družbe.
Prvi problem pri preobrazbi industrijskih območij se pojavi ob iskanju načina kako
urejati in oblikovati ta prostor, kako vključevati različne akterje v proces načrtovanja
ter kdaj, kje in kako vključiti javnost v proces urejanja prostora. Ugotavlja kaj so tiste
lastnosti, ki tvorijo kvalitetnejše in prijetnejše bivalno okolje za uporabnika.
Študentka na doktorskem študiju Špela Verovšek in prof.Tadeja Zupančič
predstavljata v prispevku SODELOVANJE ARHITEKTURNE IN SPLOŠNE
JAVNOSTI izbrane vsebine, ki se prepletajo pri reševanju problematike sodelovanja
javnosti v postopkih arhitekturno-urbanističnega odločanja. Opredeljujeta vlogo
elementov poseganja v prostor, ki so pomembni pri oblikovanju pogojev za
sodelovanje javnosti. Celotna diskusija uokvirja razmislek o komunikacijski vrzeli
v odnosu med strokovno in splošno javnostjo, sprašujeta se o pomenu in razširjanju
strokovnih znanj javnosti.
Študentsko delo dodiplomskega študija vnaša mlada kolegica Irena Pangeršič v
Uvodnik
članek DEGRADACIJA UDIN BORŠTA, NAJVEČJEGA OSAMELEGA
KRASA V SLOVENIJI nove podatke, razmišljanje in predstavitev izjemno
pomemne problematike za varovanje okolja. Udin boršt je namreč zakrasela
konglomeratasta terasa nad Naklim, severozahodno od Kranja, ki jo postavljajo v
najstarejši pleistocen. Naravno zaščito in oskrbo so uporabniki našli v jamah Udin
boršta ter v vodnih izvirih. Zaščito, varnost in vir preživetja jim je nudilo tudi večje
jezero, , katerega klisura ni vidna le na Franciscejskemu katastru, ampak v prostoru
to vidimo tudi danes. Obrambni vodni jarki so vidni na kraju, kjer je nekoč stal Beli
grad na Štuclju - imenovan "Pusti grad".
Kolegica Barbara Baraga predstavlja v članku SLOVENSKA
ARHITEKTURNA GRAJSKA DEDIŠČINA stanje arhitekturne grajske
dediščine kot nezavidljivo. Z izjemo nekaterih najbolj reprezentativnih objektov
propada.
Mladi kolega Martin Kavčič predstavlja BOGOSLUŽNE STAVBE NA
SLOVENSKEM PO DRUGI SVETOVNI vojni. Izgradnja bogoslužnih stavb do
zdaj ni bila pregledno in strokovno obravnavana. Posamične predstavitve in ocene so
razpršene po monografijah, v posamičnih raziskavah, omejenih na izbrane krajevne
enote Slovenije. Zato je toliko pomebnejše zbiranje podatkov z enako metodologijo,
ki omogoča tako kvantitativno kot kvalitativno oceno zgrajenega.
Nekoliko drugačna obravnava problematike bivanja je delo študentke doktorskega
študija Mete Kutin in članek KAKOVOST BIVANJA IN NJENA DINAMIKA
RASTI govori o kakovosti življenja, ki prihaja v današnjih družbenih razmerah vse
bolj v ospredje.
Kolegica Katja Malovrh Rebec razmišlja v članku DVOSLOJNE STEKLENE
FASADE S SENČILI V MEDPROSTORU zmanjšanju rabe energije. Kljub
velikemu številu raziskav, ki so preučevale delovanje, dokaza za energijsko
učinkovitost še ni. Ker so DSF kompleksne, je za modeliranje potrebna
poenostavitev, ki pripeljejo tudi do vprašljivih zaključkov. Senčila, nujna za zaščito
pred pregrevanjem, modeliranje še dodatno zapletejo. Običajno so sistemi za
senčenje vgrajeni v medprostor DSF, ki na ta način postane razdeljen na dva dela. To
predstavlja s stališča snovanja poseben problem.
Študentka doktorskega študija Larisa Brojan razmišlja v prispevku s preprostim
naslovom OPEKA IN NJENA PROBLEMATIKA o materialu z večtisočletno
tradicijo. Najpogosteje se jo uporablja pri gradnji kot osnovni konstrukcijski
material, včasih tudi za tlakovanje ali za izgradnjo opečante fasade. Prve opeke so
bile gnetene in oblikovane z rokami ter sušene na soncu, kasneje pečene na ognju in
potem v pečeh. Proces izdelave opeke z vsemi tehnološkimi izboljšavami je skoraj
v celoti razbremenil človeka, saj so prav vse faze procesa opravljene s pomočjo
mehanizacije. S tem se je močno povečala proizvodnja, posledično pa tudi poraba
energije in obremenitev okolja.
Prospevek iz prakse Martine Lipnik govori o INTERPRETACIJI MOŽNEGA,
SMISELNEGA IN REALNEGA v vsakodnevni praksi lociranja objektov v
prostor in realizaciji gradnje, kjer prihaja do problematičnih, vprašljivih in celo
škodljivih primerov dovoljenih gradenj. Vplivi na okolje so namreč neločljivo vezani
na prostor, v večji ali manjši meri pa grajeni objekti s svojo funkcijo, pojavnostjo
in zasedbo naravnega ali ustvarjenega prostora vplivajo na okolico in na okolje, v
okviru evropske zakonodaje - od varstva kulturne dediščine do vpliva na življenjske
razmere.
Študentka Katerina Neslädkovä predstavlja PRAŠKI GRAD IN JUŽNE
VRTOVE. Razlaga, da sega razvoj gradu v Pragi po dosegljivih virih v leto 880.
Prostor današnjih vrtov je bil vse do srednjega veka odprt, javni prostor, ki so ga
uporablj ali tudi kot odlagališče odpadkov gradu samega. Za nas so vrtovi pomembni,
ker je predsednik Masaryk zaupal dela pri ureditvi arhitektu Plečniku.
Argentinska Slovenka, arhitektka in akademska slikarka, docentka na Pedagoški
fakulteti Beatriz Tomšič Čerkez se je do zdaj predstavljala v AR z znanstvenimi
članki. Danes jo prikazuje Črtomir Frelih kot slikarko. Konec leta 2oo9 je imela
kolegica v Ljubljani zanimivo razstavo z naslovom SLEDI V ZRAKU, na kateri je
profesor PeF razčlenil njeno delo, možnosti slikarskih tehnik in analiziral izpovednost
slikarskega dela. Objavljamo nagovor, ki bo zanimiv tudi za arhitekta. Sam sem mu
z zanimanjem prisluhnil.
Tokrat je pred vami dokaj pomlajena številka AR. Prepričan sem, da boste našli tudi
kaj zase.
Urednik
V spomin / In memoriam
MIROSLAV KALIŠNIK
AR 2009/2
zaslužni profesor Univerze v Ljubljani
8. april 1927 - 10. marec 2009
V letu 2009 smo se poslovili od dr. Miroslava Kališnika, zaslužnega
profesorja Univerze v Ljubljani. Zapustil nas je človek z veliko
karizmo, entuziazmom in znanjem, ki ga je bil pripravljen deliti z
mnogimi. Na Fakulteti za arhitekturo smo imeli srečo, da se nam je
ugledni profesor pridružil pri izvajanju podiplomskega študija v letih
od 1994 do 2006.
Privedel ga je splet naključij. Z odhodom prof. dr. Tineta Kurenta
je nenadoma nastala vrzel pri izvajanju uvodnega podiplomskega
predmeta "Metode in organizacija dela v znanosti". Sprejel je vabilo
prof. dr. Jožeta Kušarja, s katerim sta bila tedaj skupaj prorektorja
na ljubljanski univerzi, in vabilo prof. dr. Vladimirja Brezarja, ki je
v tistih letih vodil izvajanje podiplomskega študija na naši fakulteti.
Pravzaprav je bila pri tem največjega pomena prepričanost in
pripravljenost prof. dr. Miroslava Kališnika, da lahko kot profesor
medicine s svojim znanjem pomaga tudi podiplomskim študentom
arhitekture. Kot zagovornik univerzalne znanosti je vselej trdil,
da "znanost je ena sama" in da so metode, tehnike in veščine v
znanstvenoraziskovalnem delu skupne prav vsem znanstvenim
vedam.
Profesor dr. Miroslav Kališnik je bil celovita osebnost. S svojo
uglajenostjo, umirjenostjo in izžarevano iskrenostjo je ljudem okrog
sebe vlival zaupanje in vzbujal spoštovanje. Bil je mojster jasnih
misli, pretehtanih besed in racionalnega pristopa. Bil je široko
razgledan in človek z bogatimi življenjskimi izkušnjami na različnih
področjih. Svoje dane obljube je znal izpolnjevati in prav tako tudi
vztrajno čakati pri drugih na izpolnitev njihovih obljub.
Hkrati je bil tudi strokovnjak. Velik strokovnjak. V svojem življenju
je izkazal dejavnost in vrhunske dosežke na različnih področjih
medicine, zlasti histologije in embriologije, eksperimentalne
endokrinologije in onkologije, medicinskega izrazoslovja,
stereologije, in znanstvenoraziskovalne metodologije. Ob tem je
imel izjemno bogate raziskovalne in pedagoške dosežke ter izkušnje
z urednikovanjem obsežnih publicističnih del in periodike. Z velikim
navdušenjem in zavzetostjo se je posvečal tudi mentorskemu delu,
visokošolski didaktiki in dobri šolski praksi.
Profesor dr. Miroslav Kališnik je bil pred upokojitvijo dolga
desetletja zaposlen na Univerzi v Ljubljani na Medicinski fakulteti.
Nazadnje, od leta 1972, kot redni profesor za predmet Histologija
z embriologijo. Kot uspešen študent medicine je diplomiral že pri
petindvajsetih letih in kmalu postal sodelavec zdravnika raziskovalca
in predanega naravoslovca profesorja Alije Koširja. Doktoriral je leta
1960 iz histologije in se na tem področju tudi habilitiral. Strokovno se
je izpopolnjeval v Sant Peterburgu, Bernu in v Londonu. Občasno je
predaval tudi na medicinskih fakultetah nekdanje Jugoslavije (Zagreb,
Tuzla, Reka, Beograd, Novi Sad, Niš, Skopje) in v tujini (Benghazi
v Libiji). V domačih in mednarodnih revijah je objavil prek 220
strokovnih in znanstvenih prispevkov, več učbenikov za dodiplomski
in podiplomski študij, zajeten obseg raziskovalnih poročil in številne
poljudnoznanstvene članke - zlasti za revijo Proteus.
Leta 1971 je organiziral medicinsko informacijsko-dokumentacijsko
službo, ki je 1973 prerasla v Inštitut za biomedicinsko informatiko MF
v Ljubljani. Nekoliko nenavadno, a drži: prof. Kališnik je med drugim
organiziral znanstvenoraziskovalno delo in podiplomski študij tudi
na področju telesne kulture. Prvi v Jugoslaviji je uvedel stereološke
metode v biomedicino. V letu 1982 je osnoval mednarodno revijo
Acta stereologica in bil dolgo časa njen glavni urednik. Od leta 2000
revija izhaja z naslovom Image analysis & stereology.
Profesor Kališnik je bil izjemno sposoben in prodoren pisec z razvitim
občutkom za lep in preprost jezik. Izumetničeno zapisane misli so mu
bile tuje. Kot kompetentnega strokovnjaka in znanstvenika, dobrega
organizatorja in pisca so ga mnogokrat prosili, da prevzame delo
urednika. Z urednikovanjem Zdravstvenega vestnika je začel že leta
1967 ter bil v letih 1980-1988 glavni in odgovorni urednik revije.
S profesorjem Stanislavom Mahkoto sta revijo vsebinsko namenila
biomedicini in ji dodala vse potrebne elemente, da je revija zadostila
vsem mednarodnim standardom. Ob tem je bi tudi član uredniških
odborov revij Folia anatomica iugoslavica, Bulletin Scientifique
in Biologia Contemporanea. Izkaz posebnega zaupanja je bilo
dolgoletno urednikovanje področij medicine in farmacije v okviru
Enciklopedije Slovenije. Morda največji dosežek uredniškega dela
pa predstavlja obsežen Slovenski medicinski slovar. Delo priprave
slovarja je trajalo več kot dvajset let z več kot sto sodelavci. Do sedaj
je slovar izšel že v treh klasičnih tiskanih izdajah, ki jih dopolnjuje
elektronska različica. Medsebojno zaupanje in praktično reševanje
zagat je privedlo celo do tega, da sem oblikovanje tretje dopolnjene
izdaje imel priložnost spremljati na domačem računalniku.. Žena,
ki je bila tedaj na porodniškem dopustu, in Maks (ki je bil takrat še v
njenem trebuhu) sta mi to omogočila.
V letu 1965 je bil prof. dr. Kališnik izvoljen za predsednika
AR 2009/2
Prirodoslovnega društva Slovenije. Teden varstva narave, ki so si
ga leta 1967 v društvu zamislili kot naravovarstveno ozaveščevalno
akcijo, je po Kališnikovi zaslugi postal odmeven dogodek, ki je imel
ne le javno, ampak tudi strokovno podporo in celo naklonjenost
takratnih političnih oblasti. Ugled, ki ga je društvo pridobilo, je dr.
Kališnik znal uporabiti v naravovarstveni kampaniji, ki je sledila. Za
Evropsko leto varstva narave (1970) je društvo pripravilo program,
ki je bil široko podprt in je dejansko pomenil začetek organiziranega
okoljskega gibanja v Sloveniji. Tedaj je iz Skupnosti za varstvo
okolja nastala Zveza društev za varstvo okolja. Prizadevanja
ozaveščanja strokovne in širše javnosti so bila nadgrajena s prvim
široko zasnovanim poročilom o stanju okolja v Sloveniji. Poročilo
je izšlo tudi kot znamenita monografija z naslovom "Zelena knjiga
o ogroženosti okolja v Sloveniji". Delo je predstavljalo republiko
Slovenijo (v okviru Jugoslavije) na prvi konferenci Združenih narodov
o človekovem okolju v Stockholmu junija 1972. Profesor dr. Kališnik
je bil odgovorni urednik navedenega dela, ki je združilo znanje prek
60 sodelavcev in je izšlo v zavidljivi nakladi 4000 izvodov.
Aktivno udejstvovanje je prof. dr. Kališnika privedlo v številna
strokovna združenja in komisije. Njegovo delo, prizadevanja in
dosežki so bili mnogokrat tudi javno nagrajeni. Med drugim je bil
predsednik in generalni sekretar Zveze društev anatomov Jugoslavije.
Leta 1996 je bil med ustanovnimi člani Slovenskega društva za
visokošolsko didaktiko. Dvanajst let je sodeloval v Republiški
maturitetni komisiji, pri tem pa kot član in pozneje kot konzultant
za vprašanja maturitetnega ocenjevanja pomembno prispeval k
pripravi, uvajanju in izpopolnjevanju splošne mature. Dolga leta
je bil recenzent razpisov za monografije in projekte ministrstva za
znanost in njegove agencije za raziskovalno dejavnost. Leta 1988 je
prejel Gerbčevo priznanje za delo na medicinskem področju. Njegovo
pedagoško in organizacijsko visokošolsko delo je nekdanja Univerza
Edvarda Kardelja v Ljubljani leta 1987 nagradila z zlato plaketo,
leta 2001je prejel odličje Sova, ki ga podeljuje slovensko društvo za
visokošolsko didaktiko za zasluge na področju razvijanja pedagoške
odličnosti v visokošolskem izobraževanju. Prirodoslovno društvo
Slovenije ga je imenovalo za častnega člana (1975), za sodelovanje
pri Proteusu pa je leta 1986 prejel Grošljevo plaketo. Sam sem
dobil priložnost prispevati nekaj utemeljitev k predlogu Medicinske
fakulteta UL za državno nagrado Ministrstva za šolstvo in šport za
življenjsko delo v visokem šolstvu, ki jo je prof. dr. Kališnik prejel
kot zadnjo - v letu 2008.
Del svojega vsestransko uspešnega dela na področju šolstva je prof.
Kališnik uspel uresničiti tudi na naši ustanovi. Vabilo Fakultete
za arhitekturo za izvajanje podiplomskega predmeta "Metode in
organizacija dela v znanosti" je sprejel leta 1994 kot poseben izziv. To
mi je večkrat omenil. Prof. dr. Kališnik je gojil posebno spoštovanje
do naše stroke. Poudarjal je, da dobro ali slabo oblikovano bivalno
okolje odločilno vpliva na naše počutje, zdravje ... in na našo srečo.
Na njegovo prošnjo, da na naši fakulteti dobi pomoč v mlajšem
sodelavcu, sva se po spletu naključij spoznala v letu 1996. Priložnost
sodelovanja mi je ponudil prof. dr. Vladimir Brezar. Nisem pretirano
okleval. Že na samem začetku mi je prof. Kališnik nesebično ponudil
možnost, da skupaj in v soglasju razvijava predmet. Bil je v veliki
prednosti, ker je imel dolgoletne izkušnje z izvajanjem predmeta na
drugih fakultetah. Od mene pa je vselej pričakoval, da samostojno
presodim, ali so vsebine, prijemi in načini dela sprejemljivi tudi na
področju arhitekture in urbanizma in da jih, če se z njimi strinjam, po
svojih najboljših močeh dopolnim ali nadgradim. Hitro sva se ujela.
Ob skupnem delu je načrtno skrbel, da je del avtoritete, ki si jo je
običajno hipoma ustvaril med študenti, spretno prenesel tudi name.
Uvodnemu podiplomskemu predmetu je dal nove temelje
in uvedel nove didaktične pristope. Izvajanje predmeta sva
postopoma priredila potrebam podiplomskih študentov arhitekture,
urbanizma in prostorskega planiranja. Generacijam študentov
podiplomskega študija je posredoval temeljna znanja o metodah
znanstvenoraziskovalnega dela in jih ob tem seznanjal, kako priti na
področju arhitekture in urbanizma do tehtnih, priznanih ter strokovno
in družbeno pomembnih znanstvenih dosežkov. Njegov pedagoški
pristop je temeljil na interaktivnih in hkrati inovativnih oblikah dela
med učiteljema in študenti. Vedno si je prizadeval, da je od študentov
dobil povratne informacije glede načina dela in obsega zadolžitev.
Zato sva mnogokrat izvedla med študenti kratke anonimne ankete na
način, da so na lističe papirja študentje lahko napisali svoje pohvale,
kritike in predloge. Rezultati nekajletnega sodelovanja v izvajanju
podiplomskega programa na Fakulteti za arhitekturo so pokazali, da je
bilo pedagoško delo prof. dr. Miroslava Kališnika študentom v veliko
pomoč pri pripravi njihovih zaključnih nalog - magistrskih del in
doktorskih disertacij. Podiplomski študentje arhitekture so v zadnjih
generacijah postali veliko bolj vešči ubesedovanja in načrtovanja
svojih prvih raziskav.
Ob tem lahko rečem, da mi je prof. dr. Kališnik vselej nesebično
dovolil, da se mu "povzpnem na ramena", saj je vedno trdil, da je
to osnova za uspešno nadaljevanje dela - tudi v znanosti. Ob tem je
želel, da sam v prihodnosti nadaljujem z začetim delom pri predmetu
in ga po možnosti razširim še na dodiplomski stopnji. V enem izmed
zadnjih elektronskih sporočil me je očetovsko vzpodbujal pri delu in
mi izrazil svoje osebno prepričanje, da bom uspešno nasledil njegovo
delo. V posebno zadoščenje mi je bilo, da je to dal vedeti tudi drugim
pedagogom na naši fakulteti.
S svojim angažmajem na Fakulteti za arhitekturo je prof. dr.
Miroslav Kališnik presegel začetna pričakovanja. Temeljne metode
znanstvenega in raziskovalnega delaj e približal številnim generacijam
podiplomskih študentov arhitekture pa tudi tistim študentom iz drugih
fakultet, ki so si predmet izbrali za svoj individualni študijski program,
kar je dokazovalo širšo koristnost in priljubljenost predmeta oziroma
predavatelja. Sodelovanje s Fakulteto za arhitekturo sva nadgradila z
dvema izdajama visokošolskega učbenika - priročnika za izvajanje
predmeta. Drugo izdajo sva pripravila s soavtorjema.
Pred delovnimi srečanji s študenti je profesor želel, da se srečava
vsaj pol ure pred začetkom. Ne vedno z namenom, da bi potrebovala
toliko časa za uskladitev mnenj o kakovosti izdelkov študentov,
temveč za to, da sva se lahko pogovarjala o vsem mogočem, kar naju
je tisti hip pritegnilo. Med drugim sva večkrat v pogovorih ugotovila,
da sva po duši oba športnika. Profesor Kališnik je namreč še v poznih
letih rad sedel na kolo, si nataknil tekaške smuči na Jeprci, preplaval
mnogo dolžin bazena..
Svojega svetovnega in življenjskega nazora ni nikoli skrival. Niti pred
študenti. V letih, ko sva že zaključila s formalnim sodelovanjem, sva
si bila tako blizu, da me je poprosil celo za komentar enega zadnjih
svojih prispevkov v reviji Proteus z naslovom: Evolucionizem ali
kreacionizem?... Sedaj članek razumem kot nekakšno slutnjo, da si
mora vsak človek pred odhodom s tega sveta znati odgovoriti tudi na
to zahtevno vprašanje.
doc. dr. Ljubo Lah
Mitja Pavliha , Direktorat za prostor RS MOP
OD STRATEGIJE DO KONKRETNEGA
UDK 711
prejeto 12.11.2009
FROM STRATEGY TO CONCRETENESS
izvleček
Današnji razvojnimi izzivi (globalizacija, podnebne in demografske
spremembe ter trenutno še gospodarska kriza) zahtevajo kompleksen
pogled na razvoj našega prostora in ob tem sodelovanje vseh strok in
upoštevanje vseh vidikov razvoja.
Nujno je treba stremeti k usklajenosti ciljev razvojnih politik že v
najzgodnejših fazah. Tu je vloga strateškega planiranja še posebej
pomembna, saj se z njim zagotavlja pravočasno soočanje razvojnih
vprašanj z varstvenimi, pa tudi razvojnih vprašanj med seboj. Prostor
je omejena dobrina in nemalokrat se različni razvojni cilji med seboj
izključujejo. To je pomembno že v fazi oblikovanja javnih politik,
oblikovanja zakonodaje in drugih instrumentov za izvajanje javnih
politik, še posebno v fazi izvajanja javnih politik (na nacionalni,
regionalni, lokalni, mednarodni in evropski ravni).
Razvojne strategije so pomembno vodilo, ki usmerja izvajanje celotnih
politik. Problemi pri izvajanju politik se na razvojnem področju
danes kažejo na primer v obliki težavah pri uspešnejšem prilagajanju
podnebnim spremembah oziroma omilitvi posledic podnebnih
sprememb, ter v težavah s črpanjem evropskih sredstev. Učinkovita
normativna ureditev lahko sicer veliko pripomore k temu, vendar so
tu še upravljanje, projektno delo, učinkovitejša komunikacija, razvoj
stroke, ozaveščanje in izobraževanje. Za uspešno izvajanje skupnih
ciljev seveda ne smemo pozabiti vseh ravni upravljanja, pri tem sta
pomembni predvsem lokalna in regionalna, ki sta oziroma bi morali biti
pomemben vir pobud in kjer naj bi bila sposobnost priprave in izvajanja
projektov največja.
ključne besede
strategija, prostorsko načrtovanje, trajnostni razvoj
Od politike do projekta
(Janja Kreitmayer McKenzie)
Pri reševanju razvojnih vprašanj se v današnjem času srečujemo z
zelo kompleksnimi razvojnimi izzivi, povezanimi s podnebnimi
spremembami, novo razsežnostjo globalizacije, integracijskimi
procesi, širitvijo EU in staranjem prebivalstva. Zato je treba
spremeniti tudi pristope do načrtovanja in sprejemanja odločitev.
Ti procesi namreč ne bodo vplivali le na naše gospodarstvo,
temveč tudi na naš življenjski prostor, na zdravje in varnost ter
na kvaliteto našega okolja. Odgovori na nove razvojne izzive
zahtevajo sodelovanje vseh strok in upoštevanje vseh vidikov
razvoja pri oblikovanju usmeritev in ciljev razvoja.
Pri urejanju prostora se soočamo z vprašanji, kako trajnostno
in najučinkoviteje organizirati razvoj v prostoru ter zagotavljati
kakovostno in konkurenčno (zdravo, varno, prijetno) življenjsko
okolje. Kakovost življenjskega okolja danes namreč ni ključna
le za zdravje in varnost bivanja, temveč tudi za konkurenčnost
mest kot atraktivnih poslovnih in bivalnih lokacij ter centrov
kulture in inovacij. Tu pridemo vse do arhitekture, ki je lahko
pomembno orodje pri usmerjanju investicij v trajnosten in
konkurenčen razvoj.
Sodelovanje različnih vidikov razvoja in strok je pomembno že
v fazi strateškega načrtovanja, kjer je treba oblikovati skupne
razvojne cilje še preden se oblikujejo sektorske politike. Šele
nato lahko njihovo izvajanje ustvarja tudi sinergije. Prostor
je namreč omejena dobrina in nemalokrat se različni razvojni
cilji med seboj izključujejo. Pogosto na primer slišimo, da je
abstract
Today's developmental challenges (globalisation, climate and demographic
changes and, currently, the economic crisis) require a complex view of the
development of our space, which includes the collaboration of all professions
and consideration of all aspects of development. The harmonisation of goals
at the earliest stages should be of the outmost priority, whereby strategic
planning plays a particularly important role. Strategic planning ensures the
timely confrontation of development questions with those of conservation,
but also with development questions themselves. Space is a finite good, and
development goals are quite often mutually exclusive. This fact is already
important in the stage of shaping public policies, legislation and other
implementation instruments, particularly at the national, regional, local and
European levels. Thus, development strategies are significant guidelines which
direct the implementation of entire policies. Policy implementation problems
in the field of development appear as difficulties in successful adaptations
to climate changes and their mitigation respectively, as much as difficulties
in drawing on EU funds. An effective regulatory framework may be of great
assistance, but administration, project work, effective communication,
professional development, awareness and education must also be dealt with.
The successful implementation of common goals should take into account
all levels of administration, and local and regional levels are particularly
important, as it is from here that significant initiatives should come, and where
the ability to prepare and implement projects should be at its greatest.
key words
strategy, spatial planning, sustainable development
potreben "integralni pristop", pomembno pa je, kaj pod tem
izrazom razumemo. Na ravni strateškega načrtovanja v prostoru
z integralnim pristopom upoštevamo vse vidike razvoja že v
fazi od oblikovanja ciljev in razvojnih smernic. Pri tem lahko
prostorsko planiranje nastopa kot orodje za usklajevanje politik,
doseganje sinergij na določenem območju in s tem trajnostnega
gospodarskega razvoja. Principe integralnega pristopa k
načrtovanju lahko koristno uporabljamo vse do umeščanja
rešitev v prostor oziroma prostorskega načrtovanja razvojnih
projektov.
Evropski okvir in izhodišča za prostorski razvoj
Prvi evropski dokument, ki je prikazal evropski prostor na
skupnih kartah in podal predloge za usmerjanje prostorskega
razvoja, so bile Evropske prostorske razvojne perspektive
(ESDP, Potsdam 1999), pri katerih je kljub temu, da še ni bila
članica EU, sodelovala tudi Slovenija. Čeprav neobvezujočega
značaja, prostorsko načrtovanje je namreč v pristojnosti držav
članic, je bil ta dokument pomembna prelomnica, saj je omogočil
državam svoj vpogled v širšem prostorsko razvojnem kontekstu
in s tem lažjo prepoznavo lastnih možnosti in priložnosti. Tudi
v Sloveniji smo pri oblikovanju novih strateških razvojnih
dokumentov že upoštevali evropske smernice, ki so bile
upoštevane pri pripravi Politike urejanja prostora (Vlada RS,
2001) in Strategije prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list
RS, št. 76/04).
Na podlagi ESDP so se tako politike prostorskega razvoja v
AR 2009/2
državah EU začele vedno bolj umeščati v širši kontekst, izven
nacionalnih meja in omogočale novo usmerjanje strateških
razvojnih ciljev. K temu je zelo pripomogla tudi "Evropska
mreža za spremljanje prostorskega razvoja" (European Spatial
Planning Observation Network; v nadaljevanju ESPON)
(opomba 1), ki je bila ustanovljena ravno v pomoč državam
članicam EU pri evidentiranju stanja v evropskem prostoru,
vplivov sektorskih politik na prostor ter razvoju metodologij
s področja prostorskega načrtovanja. Slovenija je v program
vključena že od njegovih začetkov in sodeluje v projektih
oziroma uporablja izsledke pri nadaljnjih raziskavah na področju
prostorskega razvoja.
hmnb
Slika 1: Primer analize ESPON projekta 3.1: Glavne gospodarske strukture
evropskega prostora. Vir: ESPON Synthesis report III, 2006.
Figure 1: Example ofESPON project 3.1.- economy structures.
Od sprejema ESDP leta 1999 pa do danes so pomembno
spremembo v evropskem prostoru zaznamovali predvsem
širitev EU ter novi razvojni izzivi, kot so vedno večji vplivi
podnebnih sprememb, integracijski procesi, vedno večja
globalizacija gospodarstva, spremenjene cene energije ter
demografske spremembe. Zato so se oblikovali tudi novi
dokumenti na evropski ravni, ki opredeljujejo nove prostorske
razvojne usmeritve. Na področju prostorskega razvoja sta
danes poglavitna dva dokumenta, in sicer Teritorialna agenda
Evropske unije (v nadaljevanju: Teritorialna agenda) in
Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih (v nadaljevanju:
OD STRATEGIJE DO KONKRETNEGA
Leipziška listina), oba sprejeta maja 2007. Teritorialna agenda
se osredotoča na širši evropski kontekst ter opredeljuje prioritete
razvoja evropskega prostora, Leipziška listina pa obravnava
problematiko na ravni mest in na principu integralnega pristopa
k oblikovanju politik opredeljuje priporočila za trajnostni
razvoj evropskih mest.
HI Low u'btfi InJkjBme. medlim huirun fotr.prlnl	Seur<*: f SPON touts«*
i low InlUMrct. htn*n TvolprirA
a i» ivi
Slika 2: Primer analize ESPON projekta 1.1.2: tipologija urbanih in ruralnih
območij. Vir: ESPON Synthesis report III, 2006.
Figure 2: Example of ESPON project 1.1.2. — typology of urban and rural areas.
Teritorialna agenda - prioritete:
1.	Povezovanje mestnih regij in mest
2.	Novi urbano-ruralni odnosi
3.	Razvoj konkurenčnih in inovacijskih območij
4.	Izboljšanje multimodalnih prometnih povezav
5.	Skupne strategije za blaženje podnebnih sprememb in
naravne ogroženosti
6.	Naravna in kulturna dediščina kot dodana vrednost
Leipziška listina - priporočila:
1.	Zagotavljanje kakovosti javnih prostorov
2.	Modernizacija infrastrukturnih omrežij in energetska
učinkovitost
3.	Inovacija in izobraževanje
4 Oblikovanje strategij za prenovo degradiranih urbanih
območij
5.	Spodbujanje rasti lokalnega gospodarstva in trga dela
6.	Usposabljanje mladih
7.	Učinkovit in dostopen javni promet
OD STRATEGIJE DO KONKRETNEGA
Proces na ravni EU se je nadaljeval z vključitvijo teritorialne
kohezije v novo Lizbonsko pogodbo ter posledično s sprejemom
Zelene knjige o teritorialni koheziji, ki izpostavlja predvsem
pomen usklajevanja sektorskih politik, rabo prostorskih
potencialov in uporabo integralnega pristopa za doseganje
teritorialne kohezije. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pa
je teritorialna kohezija postala tretji steber cilja kohezijske
politike.
Izkušnje pri izvajanju velikih razvojnih projektov - analize
primerov
Politike in strategije na nacionalni in evropski ravni se velikokrat
zdijo zelo odmaknjene od ravni, kjer se izvajajo projekti. Njihovi
učinki na razvoj na prvi pogled niso vedno očitni. Po drugi strani
pa so razvojne strategije pomembno vodilo, ki usmerja izvajanje
politik. Ravno s pomočjo izvajanja ciljev politik se opredeljujejo
tudi projekti, kar se na področju razvoja danes kaže tudi v
možnostih za črpanje evropskih sredstev. Politike lahko služijo
po eni strani kot podlaga pri oblikovanju usmeritev in ukrepov
na nižji ravni ter so orodje vsem deležnikom za uveljavljanje
skupnih oziroma javnih interesov, po drugi strani pa vplivajo
na finančno politiko, tako na ravni EU kot na nacionalni ravni.
Na področju prostorskega planiranja predstavljajo razvojne
politike in strategije na evropski in nacionalni ravni predvsem
okvir za učinkovito usmerjanje razvoja in umeščanje razvojnih
odločitev v prostor. Skladnost različnih politik na različnih
ravneh je predpogoj za učinkovit razvoj. Da bi preverili, kako se
to odraža v praksi, smo se države članice EU v sklopu izvajanja
Teritorialne agende odločile preveriti, kako koordinirati politike
na različnih ravneh prostorskega načrtovanja. Projekt z naslovom
"Koordinacija med teritorialnim in urbanim razvojem", ki ga je
v letu 2008 Slovenija vodila v okviru Akcijskega programa za
izvajanje Teritorialne agende EU, se je ukvarjal s preveritvijo
učinkovitosti na podlagi izkušenj in izvedenih primerov v Evropi.
Delovna skupina na ravni EU, ki je vključevala predstavnike
partnerskih držav članic in strokovnjake iz prakse, je preučila
15 primerov implementacije najrazličnejših velikih razvojnih
projektov iz 10-ih evropskih držav. Uspešnost projektov je
bila analizirana z vidika procesa planiranja in uporabljenih
instrumentov za implementacijo.
Slika 4: Primer " Razvojni program Leidsche Rijn Utrecht".
Figure 4: Example 'Leidsche Rijn Utrecht Development Programme'
Slika 5: Rotterdamska klimatska iniciativa, Nizozemska.
Figure 5: Rotterdam climatic initiative, the Netherlands.
Vir: Coordination between Territorial and Urban Development, Final Report, MOP
2008.
Slika 3: Primer " Raznolikost slovenskega obalnega območja", Foto: Marko
Peterlin.
Figure 3: Example 'The diversity ofthe Slovene coastal area'.
Slika 6: Evropska metropolitanska regija Nuremberg, Nemčija.
Figure 6: European Metropolitan Region Nürnberg, Germany.
AR 2009/2
AR 2009/2
Slika 7: Dostopnost do stanovanj, Metropolitansko območje Rennes, Francija.
Figure 7: Accessibility to dwellings, Rennes Metropolitan Area, France.
Vir: Coordination between Territorial and Urban Development, Final Report, MOP
2008.
Izkušnje iz analiziranih primerov so pokazale, da lahko
opredelimo nekatere elemente, ki se pojavljajo kot skupni
indikatorji za uspeh ali kot ovire, tako pri izvajanju projektov
kot tudi pri koordinaciji. Veliko ugotovitev iz primerov potrjuje
že znane elemente, ki pa se kljub temu ne uveljavljajo v praksi,
ker niso prepoznani kot potrebni med akterji pri izvajanju
projektov.
Slika 8: Metropolitansko območje Rennes, Francija. Copyright: Rennes-
Metropole.
Figure 8: Rennes Metropolitan Area, France.
Vir: Coordination between Territorial and Urban Development, Final
Report, MOP 2008.
OD STRATEGIJE DO KONKRETNEGA
Tako se je med pogoji za uspešno implementacijo izkazalo, da so
še vedno na prvem mestu potrebne skupne vizije, ki pomagajo
dosegati skupno razumevanje ter iskanje skupnih ciljev vseh,
ki jih projekt zadeva. Vizija ima pomembno vlogo tudi kot
komunikacijsko orodje pri zgodnjem vključevanju javnosti
in drugih deležnikov za doseganje t. i. "skupnega lastništva"
bodočega projekta. To je ključno za lažje usklajevanje interesov
in na koncu tudi za uspeh samega projekta, ne le do izvedbe,
temveč tudi v času njegovega "življenja". Pri oblikovanju vizij
so bili strateški planski dokumenti identificirani kot pomembno
orodje. Pri tem je bil poudarjen pomen komunikacije, pri kateri
je zelo pomembno, kako je načrtovana, da so izbrane vse
potrebne ciljne skupine ter da se s komunikacijo začne že v
najzgodnejših fazah priprave projekta. Kot pomemben element
za uspeh ali neuspeh projekta je bil izpostavljen tudi način
vodenja in koordinacije vseh vpletenih v projekt.
Poleg komunikacije je zelo pomembno tudi, kako sestavimo
partnerstvo za posamezen projekt. Obstajajo različne oblike
partnerstva, ki morajo biti dobro organizirane, s primerno
organizacijsko strukturo, razporeditvijo odgovornosti
posameznih partnerjev in močnim vodstvom, ki zagotavlja
pravilno delovanje. Tako so identifikacija in izbira pravih
partnerjev ter prepoznavanje različnih vlog vseh deležnikov že
v najzgodnejših fazah projekta ključni. Jasnost strategij in ciljev
je predpogoj za uspešno partnerstvo. Za vodenje teh procesov so
potrebni ustrezna znanja in veščine, česar se pogosto še vedno
ne zavedamo oziroma se ta potreba velikokrat zanemarja. Za
vodenje takih procesov je potrebno tudi sprotno izobraževanje.
Primeri so, kot najpogostejše ovire pri uspešni implementaciji
in vodenju projektov, identificirali predvsem visoke stroške
koordinacije (čas in viri), administrativne ovire, različne interese
različnih deležnikov, pomanjkanje sodelovanja vseh deležnikov
(največkrat zaradi pomanjkanja skupnega razumevanja ciljev),
netransparentnost, neravnotežje moči različnih partnerjev in
pomanjkanje podpore projektu.
Analize primerov so tako pokazale, da so strategije pomembno
vodilo, ki usmerja izvajanje vseh udeležencev v procesih
načrtovanja. Prostorsko načrtovanje lahko nastopa kot orodje,
tako za usklajevanje politik, doseganje sinergij v prostoru, kot
za usklajevanje različnih interesov vseh partnerjev v procesu.
Za uspešno izvajanje projektov seveda ne smemo pozabiti
vseh ravni upravljanja - pomembni sta predvsem lokalna in
regionalna - kjer naj bi bila sposobnost priprave in izvajanja
projektov največja ter na vlogo pravilno sestavljenega in
učinkovito vodenega partnerstva.
Načrtovanje prostorskih ureditev državnega pomena
(Barbara Radovan)
Na državnem nivoju se trajnostni prostorski razvoj zagotavlja
z usklajevanjem razvojnih potreb in varstvenih zahtev za
umeščanje prostorske ureditve državnega pomena v postopkih
priprave prostorskih načrtov (v nadaljevanju DPN). To
dosegamo s tem, da se v postopkih priprave DPN praviloma
preučijo vse možne variante načrtovane ureditve, na podlagi
izdelane študije variant pa se nato predlaga optimalna varianta.
Variante se proučijo in medsebojno primerjajo s prostorskega,
OD sTRATEGIJE DO KONKRETNEGA
okoljskega, funkcionalnega in ekonomskega vidika. V postopku
priprave DPN je običajno izvedena tudi celovita presoja vplivov
na okolje (CPVO), ki je v največji možni meri integrirana v
sam proces prostorskega načrtovanja. Prav "usklajevanje
razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami" je proces, ki ob
načrtovanju "velikih projektov" zahteva svoj čas, izdelavo vseh
potrebnih strokovnih preveritev in seveda dobro komunikacijo
in vsestransko zavedanje o javnem interesu, tako "razvojnih
potreb" kot "varstvenih zahtev".
Prostorska ureditev mora izpolnjevati vsaj dva od naslednjih treh
pogojev, da jo lahko štejemo za prostorsko ureditev državnega
pomena, in sicer da:
•	gre za prostorsko ureditev iz prvega odstavka 12. člena Za-
kona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt, Uradni list RS, št.
33/07, opomba 2);
•	je s posebnim zakonom predpisano, da se zanje izdeluje
državni prostorski načrt;
•	gre za kompleksno prostorsko ureditev, ki je po dejanskem
obsegu in vplivih tako pomembna, da jo je treba urediti
na državnem nivoju, saj bi bila sicer lahko ogrožena njena
izvedljivost.
Za strokovno razjasnjevanje pomena posameznih ureditev je bil
izdelan sistem kriterijev za ocenjevanje posameznih prostorskih
ureditev, in sicer so to:
•	kriterij namena: čemu služi prostorska ureditev, vrsta uporabe
(npr. za obrambo);
•	kriterij uporabnika: kdo uporablja/upravlja prostorsko ure-
ditev (npr. državna gospodarska javna služba);
•	kriterij reda: komu je prostorska ureditev namenjena, kriterij
centralnosti (npr. državni (meddržavni nivo), medregionalni
(več regij), regionalni (več občin), občinski (več naselij,
naselje);
•	kriterij pravne podlage: zakonska določitev pomena, deklara-
tivna oziroma dejanska (npr. kulturni spomenik državnega
pomena po Zakonu o varstvu kulturne dediščine);
•	kriterij področnega pomena: pomen za gospodarstvo, energe-
tiko, kulturo idr.;
•	kriterij velikosti: omejitve površine/dolžine;
•	kriterij kapacitete: omejitve kapacitete, (npr. daljnovod 110
kV in več);
•	kriterij pozitivnih vplivov: kako prostorska ureditev vpliva na
lociranje drugih dejavnosti v smislu ustvarjanja in spodbu-
janja razvoja (npr. avtocestni priključek);
•	kriterij negativnih vplivov: potreba po presoji vplivov na
okolje in sorodni kriteriji;
•	kriterij kompleksnosti: kompleksnost izgradnje in
vzdrževanja;
•	kriterij nenadomestljivosti: prostorska ureditev se lahko na
razumen način širi le v določeni smeri (npr. potek avtoceste)
oziroma na določena zemljišča (npr. širitev centra za ravnanje
z odpadki);
•	kriterij planibilnosti: prostorske ureditve, ki jih je možno in
potrebno dolgoročno planirati na državni ravni;
•	kriterij financiranja: delež javnih državnih financ pri izgradnji
in obratovanju;
AR 2009/2
•	kriterij neizogibnosti: izključna pristojnost države za
določene ureditve (npr. odlagališče jedrskih odpadkov);
•	kriterij izvedljivosti: status državne ureditve ponekod pomaga
pri učinkovitejši izvedbi ureditve;
•	kriterij koncesije: država podeljuje koncesije, status državne
ureditve pomaga pri učinkovitejši realizaciji;
•	kriterij enotnosti: potreben je enoten pristop na območju ce-
lotne države (npr. sklep o začetku priprave, prostorski načrt);
•	kriterij nedeljivosti: potrebna je obravnava celotne ureditve,
ki sega na območje dveh ali več občin.
Uredba o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena
(Uradni list RS, št. 95/07 in 102/08) določa, da so prostorske
ureditve državnega pomena na področju prometne infrastrukture
avtoceste, hitre ceste in glavne ceste, železniške proge, letališča
in pristanišča za mednarodni promet, mejni prehodi, prometni
terminali mednarodnega in nacionalnega pomena, na področju
energetske infrastrukture prenosni elektroenergetski vodi in
prenosni plinovodi, elektrarne z nazivno močjo več kot 10
MW, z drugih področij pa lahko izpostavimo še jedrske objekte,
prostorske ureditve za potrebe obrambe države, prostorske
ureditve za ravnanje z nevarnimi odpadki, prostorske ureditve za
zagotavljanje varstva pred škodljivim delovanjem voda, kadar
ti vplivi segajo na območje dveh ali več občin, in prostorske
ureditve na vodnem zemljišču morja.
V postopku priprave DPN se vedno gibljemo v trikotniku:
investitor praviloma kot nosilec javnega interesa (javno podjetje
oziroma ministrstvo - prometna infrastruktura, energetska
infrastruktura ipd.); drugi javni interesi (ohranjanje prostorskih
kvalitet, varovanje bivalnega okolja, narave, kulturne dediščine,
kmetijskih zemljišč ipd.); javnost (več skupin javnosti: občinski
sveti, prebivalci - mnogokrat organizirani v civilne iniciative,
gospodarska združenja ipd.).
Cilj procesa usklajevanja razvojnih potreb in varnostnih zahtev
v postopku priprave DPN je prostorska ureditev, ki dosega
najboljši možni kompromis. Poleg uskladitve razvojnih potreb
in varstvenih zahtev, ki se izrazijo v postopkih priprave DPN
z vključevanjem nosilcev urejanja prostora in zaključijo z
izdanimi pozitivnimi mnenji, je pomemben del vsakega procesa
priprave DPN tudi doseganje sprejemljivosti načrtovanih
ureditev v lokalnem okolju.
Doseganje takšnega konsenza v prostoru se razlikuje od primera
do primera - znotraj zakonsko določenega okvira je v odvisnosti
od obravnavanega problema, vrste prostorske ureditve
državnega pomena ter prostorskih in okoljskih značilnosti in
omejitev treba pripraviti različne študije in druge strokovne
podlage ter opraviti različne komunikacijske aktivnosti. To so
ključni razlogi, da so postopki priprave DPN različno dolgi in
da jih ni mogoče "pospeševati" tam, kjer se načrtujejo veliki
infrastrukturni objekti, ki bodo spreminjali razmerja v prostoru,
spreminjali pogoje bivanja, posegali na zavarovana območja
narave, kulturne dediščine, kmetijskih zemljišč ipd. Po drugi
strani pa bi se morale v primerih, kjer ni mogoče prepoznati
relevantnih, argumentiranih in objektivnih razlogov za
nasprotovanje načrtovanim posegom pri lokalni skupnosti ali pri
različnih skupinah prebivalcev oziroma v primerih, kjer lahko
nedvoumno prepoznamo "NIMBY" efekt, sprejemati odločitve
v soglasju med ministrom, pristojnim za okolje in prostor, in
ministrom, pobudnikom načrtovane ureditve, ki niso absolutno
sprejete v lokalni skupnosti.
Postopek priprave državnega prostorskega načrta
ZPNačrt določa, da Direktorat za prostor v postopku priprave
DPN opravlja naloge pripravljavca. Drugi ključni akterji v
postopku priprave DPN so: pobudniki načrtovanih ureditev -
resorna ministrstva (MzP, MG, MORS, MOP idr.); naročniki
strokovnih podlag in DPN - investitorji (DARS, ELES, Geoplin,
HSE, Luka Koper) oziroma resorna ministrstva ali organi v
njihovi sestavi (MOP - Direktorat za okolje in Direktorat za javne
službe in investicije, MG - Direktorat za energijo, MORS, MzP
- Direkcija RS za ceste in Direkcija RS za investicije v javno
železniško infrastrukturo, Agencija za radioaktivne odpadke idr.);
nosilci urejanja prostora - ministrstva, organi lokalnih skupnosti,
izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil, ki sodelujejo v
postopku priprave s pripravo smernic in mnenj.
Postopek priprave DPNje izveden v treh ključnih korakih. Najprej
se izvede analiza predloga za načrtovanje prostorske ureditev
državnega pomena in določijo cilji, ki jih mora načrtovana
ureditev izpolniti. Nato sledijo izdelava in proučitev vseh možnih
variantnih rešitev in oblikovanje predloga najustreznejše variante.
Za najustreznejšo varianto se nato izdelajo podrobne strokovne
podlage in osnutek DPN.
Postopek priprave DPN obsega naslednje ključne faze: predlog
OD sTRATEGIJE DO KONKRETNEGA
resornega ministra; proučitev podane pobude (pripravljavec);
sklep o začetku priprave DPN (pripravljavec, sprejme Vlada
RS); izdelava osnutka DPN (izdelovalec); pridobitev smernic
nosilcev urejanja prostora in odločitve o potrebnosti CPVO
(pripravljavec); proučitev variant s predlogom najustreznejše
variante (izdelovalec); izdelava podrobnejših strokovnih podlag
(izdelovalec); izdelava dopolnjenega osnutka DPN (izdelovalec);
javna razgrnitev in javne obravnave (pripravljavec); priprava
stališč do pripomb (pripravljavec v sodelovanju z izdelovalcem,
investitorjem in resornim ministrstvom); dopolnitev strokovnih
podlag in izdelava predloga DPN (izdelovalec); pridobitev mnenj
nosilcev urejanja prostora (pripravljavec); pridobitev sklepa
ministra o sprejemljivosti vplivov na okolje - zaključek postopka
CPVO (pripravljavec); sprejem uredbe o DPN (pripravljavec,
sprejme Vlada RS).
Aktualne prostorske ureditve državnega pomena:
a)	DPN za celovito ureditev pristanišča (nosilka projekta Meta
Muršec)
Z DPN se načrtuje celovita ureditev tovornega in potniškega
pristanišča v Kopru z vsemi spremljajočimi dejavnostmi, vojaški
pristan z ureditvami za potrebe Slovenske vojske, s posebnim
poudarkom na ureditvi kontaktnih območij pristanišča z zaledjem,
tako da so vplivi na urbano in naravno okolje kar najmanjši.
b)	DPN za ceste na območju 3. razvojni osi (nosilka projekta
mag. Helena Šolar)
Z umeščanjem 3. razvojne osi v prostor se rešujejo predvsem
Slika 9: DPN za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni javni
promet v Koper.
Figure 9: State Spatial Plan for a comprehensive spatial arrangement of the port
for international public transport in Koper.
Vir: PS prostor, d. o. o.
AR 2009/2
OD STRATEGIJE DO KONKRETNEGA
razvojna vprašanja regij in krajev ob razvojni osi. Nekateri deli
Slovenije so namreč tudi zaradi slabše prometne povezanosti izgubili
razvojne potenciale, znatna sta odliv kadrov, rast večjih, prodornih
podjetij oziroma njihovo dolgoročno delovanje v teh krajih je bolj
izjema kot pravilo. Težave nastopajo tudi pri ohranjanju poselitve,
saj se ljudje vse bolj selijo v večja mesta. S ciljem ureditve večine
teh vprašanj je trenutno v pripravi osem DPN, ki so, generalno
gledano, vsi v fazi predloga najustreznejše variante, ki je osnova za
AR 2009/2
izdelavo DPN, ta pa je pogoj za realizacijo projekta v prostoru.
c) DPN za ljubljansko železniško vozlišče (nosilka projekta mag.
Helena Šolar)
Ljubljansko železniško vozlišče (v nadaljevanju LŽV) predstavlja
stičišče V in X. TEN-T železniškega koridorja, ki se združujeta
prav na zahodnem delu potniške postaje Ljubljana
Slika 10: Območje tretje razvojne osi.
Figure 10: The area of the third development axis.
Vir: Omega consult, d. o. o.
vozliščem.
Figure 11: Scheme of the Slovene railway network with Ljubljana railway node.
Vir: Vepro Gmbh, Vossing, DDC in PTI.
ter skozi njo nadaljujeta pot proti vzhodu. Cilj priprave DPN je,
da se s celovito in dolgoročno ureditvijo območja LŽV omogoči
trajnostni urbani razvoj Ljubljane, povečano dostopnost,
realizacijo železniške infrastrukture, ki bo lahko prevzela velik
del daljinskega tovornega prometa in omogočila vzpostavitev
kvalitetnega javnega potniškega prometa ter prilagoditev
obstoječe cestne infrastrukture in načrtovanje prestopnih točk
med različnimi načini prevoza.
d) DPN za hidroelektrarne na spodnji Savi (nosilka projekta
Ana Vidmar)
V skladu z izhodišči in usmeritvami energetsko podnebnega paketa
Republika Slovenija načrtuje in izvaja verigo hidroelektrarn na Savi.
Na podlagi zakonodaje Evropske skupnosti, meddržavnih
sporazumov in dogovorov med Republiko Slovenijo in Republiko
Hrvaško ter na podlagi nacionalne zakonodaje pri načrtovanju
izhaja iz načela celovitosti urejanja prostora in uresničuje naslednje
cilje: zagotavljanje vzdržnega in trajnostnega razvoja, blažitev
OD STRATEGIJE DO KONKRETNEGA
in prilagajanje klimatskim spremembam, trajnostno in celostno
upravljanje z vodnimi viri, varovanje naselij pred poplavami in
škodljivim delovanjem reke Save, varovanje kmetijskih zemljišč
pred vedno pogostejšimi sušami, zagotavljanje vode za bogatenje
nizkih pretokov in ohranjanje okoljske funkcije, vzpostavitev
plovnosti reke Save do Brežic, pridobivanje energije, izboljšanje
kakovosti bivanja.
Na spodnjem odseku Save je bila leta 1993 zaključena gradnja HE
Vrhovo, gradnja naslednje stopnje, HE Boštanj, je bila zaključena
maja 2006. V zaključnih fazah je gradnja HE Blanca, gradnja četrte
stopnje, HE Krško, se je začela v prvi polovici 2007. Trenutno poteka
priprava državnega prostorskega načrta za zadnji dve dolvodni
hidroelektrarni na slovenski strani, HE Brežice in HE Mokrice.
e) DPN za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov
(nosilka projekta Ana Vidmar)
Za učinkovito, trajno ter okoljsko in etično odgovorno rešitev
odlaganja celotne količine nizko in srednje radioaktivnih
odpadkov (v nadaljnjem besedilu: NSRAO), ki bo nastala
v Sloveniji do konca obratovanja in razgradnje obstoječih
jedrskih objektov, mora Slovenija zagotoviti njihovo varno
in dokončno odložitev v ustrezen objekt, ob upoštevanju
mednarodnih standardov in priporočil ter ob doseženi družbeni
sprejemljivosti. Za zagotovitev lokacije odlagališča je v pripravi
DPN za odlagališče NSRAO, in sicer na lokaciji Vrbina v Občini
Krško ter na lokaciji Gornji Lenart v Občini Brežice.
Novo Mesto
Slika 12: Shema verige HE na spodnji Savi.
Prostorsko planiranje na lokalni ravni
Poleg strokovnih in z njimi povezanih upravnih nalog, ki se
nanašajo na razvoj prostorskega, urbanističnega in krajinskega
načrtovanja ter z njimi povezanih metod, tehnik in drugih
oblik strokovnega in raziskovalnega dela na lokalnem nivoju,
Direktorat za prostor v okviru svojih pristojnosti tudi koordinira
pripravo občinskih prostorskih načrtov (v nadaljevanju OPN).
Priprava novih OPN, kot je določena z veljavno prostorsko
zakonodajo, je strokovno in postopkovno zahteven proces,
ki zahteva resno in dolgotrajno interdisciplinarno delo. V
okvirupriprave OPN, ki jim je z ZPNačrt povsem na novo
določena vsebina, je namreč treba v vsaki občini ugotoviti
Figure 12: The chain of hydroelectric power plants on the lower Sava River.
Vir: Savaprojekt, d. d., Acer, d. o. o.
stanje v prostoru, praktično na novo določiti temeljne strateške
cilje prostorskega razvoja občin, razvojne koncepte in
usmeritve, na parcelo natančno določiti bodočo rabo prostora
ter določiti prostorske izvedbene pogoje tako natančno, da je
na njihovi podlagi možno izdajati gradbena dovoljenja. To je
proces, ki zahteva svoj čas, precejšnja finančna sredstva ter
veliko strokovnega dela, usklajevanja, vključevanje javnosti,
prepričevanje, lobiranje, skratka cel niz aktivnosti, brez katerih
ne more nastati dober prostorski akt, predvsem pa zahteva
aktivno sodelovanje vseh, ki so udeleženi v teh postopkih.
Kljub prizadevanju po poenostavitvah in skrajšanju zakonskih
rokov v postopku priprave in sprejema OPN se v razpravah
AR 2009/2
OD sTRATEGIJE DO KONKRETNEGA
Induttrl]sha tena
7 - SpodifjtčUrICrtd
X /

mm
ü§ i

Zbirni cs/ilff
Spodnji Shh.
IP
—- obmoije površin taprH4|u4«vaftj»
na gos po d a t sk o j av n o tnhwtnjhl uro
prut« povriin» odlagališča

---v. območje u odtaganje odpadkov
/ ofrmoćj« a obdtlavo in pjlpiavo
W, odpadkov na odlaganj« In
■ upijuno-servlsnl dol odtagaliića
vhodni dtl odlagaliiia
Slika 13: DPN za odlagališče NSRAO na lokaciji Vrbina v Občini Krško;
Ureditvena situacija.
Figure 13: State Spatial Plan for the middle and low level radioactive waste landfill
at the location of Vrbina in the Municipality of Krško; arrangement plan.
Vir: Savaprojekt, d. d., Acer, d. o. o.
AR 2009/2
na temo odpravljanja težav pri izvajanju ZPNačrt večinoma
pojavljajo ugotovitve, da so postopki še vedno ali celo še bolj
zapleteni in dolgotrajni, stroškov, ki jih imajo občine v zvezi
s tem, pa je še vedno veliko ali celo še več. Pri tem se je treba
vprašati, ali je pri postopkih priprave in sprejemanja novih
prostorskih aktov občin sploh mogoče govoriti o poenostavitvah
glede na kompleksnost in zahtevnost tematike.
Pri spremljanju in koordiniranju priprave OPN se srečujemo
z vsebinskimi, postopkovnimi kot tudi tehničnimi vprašanji
izvajanja ZPNačrt in s tem postopka prostorskega načrtovanja
na lokalni ravni:
•	položaj prostorskega načrtovanja in urbanizma je v odnosu do
sektorjev in sektorskega načina uveljavljanja interesov povsem
neustrezen;
•	strateški del OPN nima ustreznega pomena pri načrtovanju
prostorskega razvoja;
•	poselitev, kot poseben prostorski sistem, ni ustrezno obravna-
vana v odnosu do drugih resorjev;
•	problematično je razmerje med razvojem in varstvom okolja,
saj zakonodaja na področju prostorskega načrtovanja neustrezno
vključuje razvojni vidik;
•	ZPNačrt je pomanjkljiv z vidika kriterijev za usklajevanje med
različnimi interesi oziroma resornimi ministrstvi, kot je bilo
to urejeno z določbami prostorskih sestavin dolgoročnega in
srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije;
•	urbanistični načrti, kot pomembno strokovno orodje za zagotav-
ljanje skladnega prostorskega razvoja mest in naselij mestnega
značaja, pri usklajevanju različnih interesov v prostoru ne
dosegajo svojega namena;
•	problem spreminjanja namenske rabe prostora iz stavbnega
zemljišča v nestavbno in s tem povezano vprašanje poseganja v
pravice lastnikov teh zemljišč;
•	izostanek minimalnega standarda glede priprave strokovnih
podlag;
•	vzporednost postopka priprave OPN in postopka celovite
presoje vplivov na okolje (CPVO).
Zgoraj navedeni problemi in ugotovitve kažejo, da se je
aktualno prostorsko načrtovanje znašlo v zelo težkem položaju.
Nastopil je trenutek, ko se je treba zelo premišljeno odločiti,
kako globoko - če sploh - "zarezati" ne le v prostorsko, pač
pa tudi širše v sektorsko zakonodajo. Zanimivo je, da kljub
vsem problemom večina strokovne javnosti in lokalne politike
nasprotuje korenitejšim posegom v zakonodajo. Zavedajo se, da
so OPN temeljni razvojni dokumenti občin in jih je zato treba,
ne glede na vse težave in ovire, ki jih pri tem čakajo, čim prej
sprejeti.
AR 2009/2
Novi razvojni izzivi in nove prostorske razvojne prioritete (Janja
Kreitmayer McKenzie )
Trajnostni razvoj danes pomeni dosti več kot varovanje naravnih
dobrin in vključuje tako varnost pred naravnimi nesrečami kot
kakovost zraka, dostopnost do storitev in dostopnost do zelenih
površin. Pomeni predvsem celovite rešitve, ki omogočajo
bivanje ljudi na trajnostni način, ter odgovor na vprašanja,
kako načrtovati nadaljnji razvoj za preprečevanje nepotrebnih
posledic naravnih nesreč, kako načrtovati smotrn razvoj
poselitve in razporejanje dejavnosti za zmanjšanje nepotrebnih
migracij, zagotavljanje varnosti in zagotavljanje funkcionalne
učinkovitosti prostora za zmanjšanje emisij CO2.
Prostorsko načrtovanje, kjer se soočamo ravno z vprašanji, kje
in kako organizirati življenje, tako dobiva vedno širšo vlogo pri
soustvarjanju kakovostnega življenjskega okolja. Značilnost
prostorskega načrtovanja je v tem, da sta v postopke vključena
usklajevanje razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami ter
celovit pristop k razvojnim rešitvam. Gre za oblikovanje strategij
in ukrepov za njihovo izvajanje, ki bi lahko bili učinkoviti tudi
pri spopadanju z izzivi na področju podnebnih sprememb,
zagotavljanju visokokakovostnih javnih površin z načrtovanjem
odprtih zelenih površin, posodobitvi infrastrukturne mreže in
zagotavljanju večje energetske učinkovitosti, ki je povezana
tudi z mestnim prometom in stavbami ter krepitvijo lokalnega
gospodarstva in lokalne politike na trgu dela ob izkoriščanju
razvojnih potencialov. Prostorsko planiranje nastopa kot orodje
za usklajevanje politik, doseganje sinergij na določenem
območju in s tem trajnostnega gospodarskega razvoja.
Opomba
Opomba 1: spletna stran ESPON. <http://www.espon.eu/>.
Opomba 2: Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) v prvem
odstavku 12. člena določa, da so državne prostorske ureditve:
•	prostorske ureditve gospodarske javne infrastrukture državnega pomena in grajenega
javnega dobra državnega pomena, prostorske ureditve zaradi varstva okolja, za katere
je v skladu s predpisi o varstvu okolja pristojna država;
•	prostorske ureditve na območjih ohranjanja narave, zavarovanih z aktom države in
območjih kulturnih spomenikov, ki so razglašeni z aktom države;
•	prostorske ureditve namenjene obrambi in varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami
in
•	druge prostorske ureditve, ki segajo na območje več občin ali njihov vpliv sega na
območje več občin in so zaradi svojih gospodarskih, socialnih, kulturnih in varstvenih
značilnosti pomembne za prostorski razvoj Slovenije.
OD sTRATEGIJE DO KONKRETNEGA
Viri in literatura
Pavliha, M., Bogataj, T., (2009): Aktualna vprašanja urejanja
prostora: Optimizacija procesov umeščanja v prostor, Dnevi
javne uprave 2009, Sekcija urejanje prostora in podnebne
spremembe. Ljubljana.
Coordination between Territorial and Urban Development, Final
Report (2008), Ministry of the Environment and Spatial
Planning of the Republic of Slovenia www.mop.gov.si/en/
presidency/territorial_cohesion_and_development/territorial-
cohesion/ap1-la1_action_11/, <oktober, 2009>.
Slovenian Presidency Report on activities in the field of territorial
cohesion and urban development (2008), Ministry of the
Environment and Spatial Planning of the Republic of Slovenia.
Teritorialna agenda Evropske unije (2007). Agenda je sprejeta
na neformalnem srečanju ministrov za urbani razvoj in
teritorialno kohezijo 24. in 25. maja 2007 v Leipzigu.
http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/
konvencije/teritorialna_agenda_eu.pdf, <oktober, 2009>.
Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih (2007): sprejeta na
neformalnem srečanju ministrov, pristojnih za urbani razvoj in
teritorialno kohezijo, v Leipzigu, 24. in 25. maja 2007.
http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/
konvencije/leipziska_listina.pdf, <oktober, 2009>.
Evropske prostorske razvojne perspektive (ESDP) (Neformalno
srečanje ministrov EU, odgovornih za prostorsko planiranje;
Potsdam, 1999). http://www.mop.gov.si/si/zakonodaja_in_
dokumenti/mednarodni_dokumenti/ , <oktober, 2009>.
Lizbonska pogodba (Evropski svet 2009).
http://europa.eu/lisbon_treaty/index_sl.htm, <oktober, 2009>.
Zelena knjiga o teritorialni koheziji (Evropska komisija, 2008). http://
ec.europa.eu/regional_policy/consultation/terco/paper_terco_
sl.pdf, <oktober, 2009>.
Politika urejanja prostora (Vlada RS, 2001) http://www.mop.gov.si/
fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/publikacije/drugo/politika-
upro.pdf, <oktober, 2009>.
Postopek priprave državnega prostorskega načrta, Sektor za državne
prostorske akte na Direktoratu za prostor, 2009.
Prelog, M., (2009): Občinski prostorski načrt (problemi, polemike in
rešitve iz prakse), NEBRA, Ljubljana 14.maj 2009, Strateško
prostorsko planiranje, Okoljski, prostorski in ekonomsko
vidiki načrtovanja.
Odlok o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS,
št. 76/04). http://www.uradni-list.si/1/content?id=50220,
<oktober, 2009>.
Uredba o Prostorskem redu Slovenije (Uradni list RS, št. 122/04).
http://www.uradni-list.si/1/content?id=51961, <oktober, 2009>.
Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07).
Uredba o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena (Uradni list
RS št. 95/07 in 102/08).
Spletna stran MOP, Direktorata za prostor.
http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_prostor/,
<oktober, 2009>.
Direktor dr. Mitja Pavliha
mitja.pavliha@gov.si
Janja Kreitmayer McKenzie
Vodja Sektorja za strateški prostorski razvoj
Barbara Radovan
Vodja Sektorja za državne prostorske akte
Mojmir Prelog
Sektor za prostorsko planiranje na lokalni ravni
Damijan Uranker
Sektor za prostorsko planiranje na lokalni ravni
Vsi avtorji: Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor RS
VLOGA IN POMEN
ARHITEKTURNE TEHNOLOGIJE
THE ROLE AND SIGNIFICANCE OF ARCHITECTURAL TECHNOLOGY
UDK 72.012.4
COBISS 1.01
prejeto 2.11.2009
izvleček
Vsebina razprave je usmerjena v snovno sestavino arhitekturnega
jezika, to je v arhitekturni člen. Analizirane so štiri konstitutivne
sestavine arhitekturnega člena (gradivo, oblika, funkcija,
tehnologija) in njihove medsebojne vplivne povezave
oziroma sovisnosti. Začetna teza, da so vse štiri sestavine
med seboj enakovredno povezane, se preoblikuje v shemo, ki
vključuje dva razvojna scenarija in kaže, da je agens napredka
izmenično v snovnem in/ali abstraktnem polju. Arhitekturna
tehnologija s temi analizami pokaže svojo vlogo in pomen.
abstract
The discussion concerns the material elements of the language
of architecture - that is to say, the architectural element. Four
constitutive elements of the architectural element are analysed
(material, form, function, technology) and their mutual connections in
terms of their influence and interdependence. The opening thesis - that
all four elements are equally interconnected - is re-formulated into a
scheme which includes two development scenarios, indicating that the
development agent is to be found alternatively in the material and/
or abstract field. Through these analyses, the role and significance of
architectural technology is demonstrated.
ključne besede
arhitekturna tehnologija, arhitekturni jezik, arhitekturni člen
key words
architectural technology, architectural language, architectural
element
Po slovarski definiciji je arhitektura stroka, disciplina in
dejavnost, ki pa v resnici nima priznane in vseobsegajoče
enostavne definicije. Še najbližji splošnemu konsenzu je izrek,
da je arhitektura umetnost oblikovanja prostora.
Posebnost arhitekture v odnosu do drugih umetnostnih disciplin
je v tem, da se v njej prepletata tehnika in umetnost in da so
njeni izdelki utilitarni, uporabljamo jih in se jim ne moremo
umakniti. Arhitektura (umetnost gradnje) ima seveda sporočilno
funkcijo, ki jo izpolnjuje z arhitekturnim jezikom, tega tehnika
gradnje nima.
Dvojnost, ki izhaja iz prepleta tehnike in umetnosti se odslikava
v vseh segmentih arhitekture " Arhitektura je v primerjavi z
graditeljstvom v istem odnosu kot literatura z govorico" (Košir).
Obe dejavnosti v načelu uporabljata isti jezik in isto slovnico za
utilitarno in umetniško funkcijo. Tudi v zgodovini arhitekture ni
razlike med obema sestavinama. Arhitekt je bil hkrati načrtovalec
(oblikovalec) in graditelj "Klasični grški termin "tehne" ne dela
nikakršne razlike med obrtno produkcijo in "lepo" ali simbolično
umetnostjo" (Mumford, 1986: 11). Ločitev med arhitektom in
gradbenikom se je zgodila takorekoč nedavno.
Arhitektura je drugačna od graditeljstva, ima svoj jezik, s katerim
sporoča, in svojo vsebino to je prostor. "Arhitektura nima le
utilitarne namembnosti, ampak je način eksistencialnega in
metaforičnega premišljevanja s pomočjo prostora, snovi, težnosti,
merila in svetlobe". "Večna naloga arhitekture je ustvarjanje
utelešenih in živih eksistencialnih metafor, ki materializirajo in
strukturirajo naše bivanje na svetu". "Arhitekturni prostor je živ
in ne fizični prostor, in živi prostor vselej presega geometrijo
in merljivost" [Pallasmaa, 2007: 107]. Arhitektura je posoda
življenja in "v bistvu podaljšek narave v območju umetnega"
(Pallasmaa). V zgodovini arhitekture so se menjavali različni
poudarki tudi glede na njeno tehnično komponento. Danes
prevladuje njena likovna komponenta. "Arhitektura evolvira
kot samostojna izmišljija, kot eksistencialna bizarnost, tako se
začne arhitektura znova obravnavati primarno kot čisti likovni
fenomen" [Košir, 2006: 248].
Arhitekturni jezik
Rekli smo že, da je arhitektura v primerjavi z graditeljstvom v
podobnem razmerju (odnosu) kot sta literatura in govorica ali
literatura in pisana beseda. Osnova obojega je jezik, ki omogoča
sporazumevanje, nastanek besedil in literarnih (umetniških)
tekstov. Jezik je sredstvo, s katerim oblikujemo enostavna
sporočila pa tudi umetniška besedila. Zelo podobno velja za
arhitekturo. Kot vsaka umetnost tudi ta govori svoje zgodbe
in zato uporablja svoj arhitekturni jezik. Le-ta je povsem
drugačen od govora in jezika, vendar se je ta termin uveljavil,
ker razumljivo in logično predoča bistvo.
Arhitekturni jezik sestavljata dve sestavini: arhitekturna načela
(principi) in arhitekturni členi (elementi). Podobno velja tudi
za govorni jezik, ki ga sestavljajo besede in slovnična pravila.
Arhitekturna načela so abstraktni kompozicijski principi in
koncepti, proporcijski ključi, modularne mreže, motivi, tipološki
vzori in podobno.
VLOGA IN POMEN ARHITEKTURNE TEHNOLOGIJE
Arhitekturni členi so snovne sestavine arhitekturnega jezika,
to so konkretni, elementi iz katerih so sestavljene zgradbe.
Dojemamo jih predvsem v njihovi vizualni pojavnosti in so zelo
številni. Navedimo nekaj družin arhitekturnih členov: sestavine
konstrukcij (zidovi, stebri, nosilci...), sestavine prostorov (tla,
stene, stropovi, vrata.), sestavine fasadnega ovoja (vhodi,
balkoni, napušči, okna.) itd. Seveda so vsi ti členi lahko zelo
različnih dimenzij in oblik, iz različnih materialov in različnih
barv. Številčnost arhitekturnih členov se lahko primerja s
številčnostjo jezikovnega besedišča.
Arhitekturni jezik združuje značilnosti obeh svojih sestavin
(členov in načel), zato je hkrati abstrakten in konkreten. To
lahko vidimo tudi kot nadaljevanje dvojnosti, ki je bistvena
značilnost arhitekture. Razvijati se je začel, razumljivo, z
nastankom arhitekture. Njegovo besedišče se je z razvojem
neprestano bogatilo in spreminjalo. Spomnimo se maloštevilnih
členov in principov iz začetkov arhitekturne zgodovine, to je iz
megalitske arhitekture: dolmen, menhir, portal, ciklopski zid,
lažna kupola, osno strukturirana prostorska zasnova, krožna
kompozicija in morda še kaj. Z današnjega vidika je bil ta jezik
skromen tudi zato, ali pa predvsem zato, ker ga je omogočala
zelo enostavna tehnologija: obdelava kamna s tršim kamnom
in preprosta graditeljska tehnologija (vzvodi, nasipne rampe,
telesna moč). Arhitekturni jezik je zato omejen s tehnološko
potenco. Kljub intenzivnemu razvoju skozi zgodovino pa je
njegova značilnost tudi to, da iz vsakega obdobja (iz vsake
tehnologije) ohrani nekatere značilnosti. Še danes so iz prvega
obdobja v rabi podobna kompozicijska pravila pa tudi materialni
dosežki: portal, kiklopski zid, lažna kupola. Arhitekturni
jezik je torej podedovana struktura, sestavljena iz različnih
plasti. Seveda pa ne velja za vse arhitekture en sam univerzalni
jezik, sestavljajo ga mnoge variante (lokalni jeziki), ki odražajo
svoj čas, tehnologijo, slog, regijo, avtorja. V preteklosti so bili
arhitekturni jeziki predvsem slogovno ali regionalno opredeljeni
in podprti z obrtniškimi tehnologijami, ki so marsikje puščale
sledi osebnega pristopa in ročnega dela. Današnji arhitekturni
jezik je podprt z računalniško vodenimi tehnologijami in je zato
poudarjeno tehnološki, sterilen in vedno bolj univerzalen.
Arhitekturni členi
Povzemimo dosedanje ugotovitve: arhitekturni členi so osnovne
sestavine arhitekturnega jezika, so zelo številni, se neprestano
spreminjajo in množijo. Načeloma so to gradbeni elementi,
obrtniški in industrijski izdelki, ki sestavljajo zgradbo. Seveda pa
imajo ti členi v arhitekturni kompoziciji vedno tudi avtonomno
arhitekturno funkcijo, ki sooblikuje arhitekturni nagovor, simbolna
sporočila oziroma estetiko, zato te v načelu tehnološke sestavine
imenujemo arhitekturni členi. V nadaljevanju predpostavljamo, da
ima vsak člen štiri konstitutivne sestavine: gradivo in tehnologijo,
obliko in funkcijo. Prvi dve sestavini sta iz snovnega sveta, drugi
dve iz abstraktnega. Strukturne razčlenitve na štiri konstitutivne
sestavine ni mogoče niti dokazati niti zanikati. zdi se, da je število
štiri najmanjše možno, ki ga torej ni mogoče zmanjšati. Prav tako
se zdi možno, da je število štiri mogoče povečati in predvsem
"funkcijo" razdeliti na več delov, predpostavljamo pa, da bi to
bilo neproduktivno. Zato za nadaljne analize predstavljamo štiri
konstitutivne sestavine arhitekturnih členov v naslednji shemi:
Shema 1: Sovisnost štirih sestavin.
Scheme 1: Coherence of four components.
Puščice v shemi demonstrirajo predpostavko, da so vse
sestavine med seboj povezane, sovisne, oziroma da vplivajo
druga na drugo v vseh možnih (to je šestih) relacijah. Shema
torej ilustrira tezo, da so vse štiri sestavine med seboj
sovisne in da te povezave niso hierarhično urejene. Povedano
preprosto: vse je povezano z vsem (kar je, mimogrede, tudi
prvi zakon ekologije pa tudi vsega živega in mrtvega). Kar se
zdi sprejemljivo je predpostavka, da ni nikakršne hierarhične
urejenosti. V nadaljevanju bomo analizirali vseh šest povezav
med štirimi sestavinami in skušali potrditi ali zanikati tezo,
ki je predstavljena s shemo.
I GRADIVO ~ OBLIKA
Vsako povezavo dveh sestavin predstavimo s štirimi trditvami
in jim pripišemo oceno. Za ocenjevanje se omejimo samo na tri
kategorije (praviloma, izjemoma, pogosto).
1.	gradivo narekuje obliko	- praviloma
2.	gradivo ne narekuje oblike	- pogosto
3.	oblika narekuje gradivo	- izjemoma
4.	oblika ne narekuje gradiva	- praviloma
Iz teh trditev je mogoče zaključiti, da je v dvojici gradivo
oblika, gradivo dominantno in narekuje (generira, rojeva,
pogojuje) oblike.
Gradivo je snov (materija), medtem ko je oblika abstrakten
pojem. Oblike obstajajo v naši zavesti neodvisno od gradiva.
O osnovnih geometrijskih oblikah imamo zelo jasne predstave
(krogla, kocka.).
"V arhitekturi, kjer večinoma živijo pravilne geometrijske
oblike, je oblika prostorska dispozicija površine snovnega
telesa, ki jo zaznamo z vidom. Oblika je vidni plašč telesa
- je le površina, ki jo vidimo. Oblika je torej zamisel duha,
ki je zreducirana na geometrijsko razumevanje, dokler ne
zaživi v gradivu. Gradivo pa ne more obstajati brez oblike"
[Kresal, 2002: 29]. V arhitekturnem členu sta torej gradivo in
oblika neločljivo povezana, sta sovisna. Brezoblično gradivo
ni arhitekturni člen, enako tudi brezsnovna oblika ne. Pojem
oblika se ne nanaša samo na arhitekturne člene, ampak tudi
na prostore (lupine, konstrukcije.) oziroma na arhitekturo.
AR 2009/2
VLOGA IN POMEN ARHITEKTURNE TEHNOLOGIJE
ad 1. Gradivo narekuje obliko
V polju tehnične logike iščemo določenemu gradivu idealno
obliko. Po statičnih načelih oblikovan steber ali nosilec dobi
tako idealno obliko. Podobno velja tudi za druge arhitekturne
člene. To je Adolf Loos preprosto povzel s trditvijo "vsako
gradivo ima svojo lastno obliko". Na začetku razvoja
arhitekturnega jezika, ko je prevladovala nezastrta tektonika, je
to pravilo veljalo brez izjeme. Ker pa je arhitektura umetnost,
je ob obliki tudi gradivo izrazno (umetniško) sredstvo.
Umetniška utemeljitev oblike pa ni več podrejena samo
statični ali kaki drugi tehnični presoji. "Umetniška utemeljitev
oblike se izmika objemu tehnološke presoje in živi neodvisno
življenje v polju estetske logike" [Kresal, 2004: 14].
ad 2. Gradivo ne narekuje oblike
Zato razvoja oblik arhitekturnih členov ne narekujejo samo
lastnosti gradiva. Z razvojem arhitekturnega jezika se oblike
začno oddaljevati od enostavne tehnične idealnosti, ki je za
vsako gradivo drugačna. To odmikanje sovisnosti oblike od
gradiva ilustrirajo trije oblikovalski principi, ki spremljajo
razvoj arhitekture: zamenjava gradiva, maskiranje in oblačenje
in imitacija gradiva.
•	Zamenjava gradiva je oblikovni princip, ko arhitekturni člen
ohrani obliko, gradivo, ki je bilo sotvorec prvotne oblike,
pa se spremeni. Tako so nastajali Imhotepovi arhitekturni
členi v kamnu (steber, venec, strop.), ki opazno ohranjajo
oblike predhodnih gradiv (glina, les, trstika.). Ta pojav
je tako značilen za arhitekturo, da je Gottfried Semper zas-
noval posebno teorijo, s katero trdi, da vzorci v arhitekturi
nastajajo z zamenjavo gradiva. Eden od agensov razvoja
arhitekturnega jezika naj bi torej bila zamenjava gradiva.
•	Maskiranje in oblačenje je oblikovni princip, ko arhitekturni
člen preoblečemo z drugim gradivom, ki je praviloma lepši,
uporabnejši in dražji. Tako so nastale vse vrste obzidav,
oblog, prevlek in premazov, ki skrivajo pa tudi lepšajo in
izboljšujejo osnovno substanco. Ta princip je poudarjeno
vsajen v temelje vseh mediteranskih kultur, ki so živele v
prepričanju, da je naravo treba polepšati.
•	Imitacija gradiva je oblikovni princip, pri katerem namesto
lepega in dragega gradiva uporabimo cenejše, oziroma tako
površinsko obdelavo, ki imitira prvotno gradivo. Zgodovina
arhitekture pozna mnoge imitacije (umetni marmor, fasadne
rustike, poslikave.), "moderna" pa je s prezirom odklonila
ta pojav, četudi je razvoj prinesel vrhunske dosežke (skaj,
imitacije furnirja.). Zdi pa se, da čas neverjetnih imitacij
šele prihaja.
II FUNKCIJA ~ OBLIKA
"Vse, karje materialno, prisotno v našem svetu, je sinteza forme
in vsebine" [Vodopivec, 1987: 22]. Vsak arhitekturni člen ima
v zgradbi neko funkcijo, zaradi katere je tudi nastal. Stebri
in zidovi imajo nosilno funkcijo, okna omogočajo svetlobo,
prezračevanje in drugo, vrata ločujejo in povezujejo prostore.
Vsak člen ima tudi arhitekturno funkcijo: omejuje prostor, mu
daje intonacijo, nagovor in oblikuje arhitekturno sceno. Vsak
arhitekturni člen opravlja torej neko praktično (utilitarno)
funkcijo in hkrati tudi arhitekturno funkcijo. Sovisnost med
funkcijo in obliko predstavimo s štirimi možnimi trditvami:
1.	funkcija narekuje obliko	- praviloma
2.	funkcija ne narekuje oblike - izjemoma
3.	oblika narekuje funkcijo	- izjemoma
4.	oblika ne narekuje funkcije - praviloma
ad 1. Oblike arhitekturnih členov so nastale zaradi
praktične ali zaradi arhitekturne funkcije. To je že zdavnaj
pribil Sulivan z izrekom : Form Follows Function - oblika
sledi funkciji, kar je enako izreku funkcija narekuje obliko.
Sulivanov izrek je postal zaščitni znak funkcionalizma,
pri čemer pa so bile mišljene le praktične funkcije.
Funkcionalizem naj bi izpolnjeval le praktične funkcije, kar
pa ni mogoče, saj so arhitekturne funkcije vedno prisotne,
niso pa vedno enako močno naglašene.
ad 2. Trditev, da funkcija ne narekuje oblike, je malo
verjetna. Delno lahko velja za vsestransko zgrešene oblike,
neustrezne rešitve ali spremembe funkcionalnega pomena.
Arhitekturni člen, ki mu oblike ni narekovala funkcija, je
izjema, ki potrjuje osnovno načelo, da je v dvojici funkcija -
oblika, funkcija dominantna in narekuje oblike.
III GRADIVO ~ FUNKCIJA
Kakšna je sovisnost med gradivom in funkcijo? Podobna
kot med funkcijo in obliko, saj sta si oblika in gradivo precej
enakovredna.
1.	gradivo narekuje funkcijo - izjemoma
2.	gradivo ne narekuje funkcije - praviloma
3.	funkcija narekuje gradivo - praviloma
4.	funkcija ne narekuje gradiva - izjemoma
ad 3. Gradivo za realizacijo arhitekturnega člena
izbiramo večinoma tako, da ustreza praktični (utilitarni,
tehnični) in/ali arhitekturni funkciji. Kolikšen delež izbora
pripada praktičnim funkcijam, kolikšen pa arhitekturnim
funkcijam, je težko opredeliti, saj vemo, da so konstrukcije
večinoma racionalno zasnovane, izbor gradiv, ki oblikujejo
arhitekturni nagovor v interjerju in eksterjerju pa je pogosto
odvisen od simbolnih vrednosti, mode, prestiža, itd.
ad 4. Trditev da funkcija ne narekuje izbora gradiva velja
malokdaj. Morda takrat ko ni na voljo ustreznih gradiv ali
pa je bil izbor nestrokoven - zgrešen. Arhitekturni člen, ki je
iz gradiva brez funkcionalne vrednosti je izjema, ki potrjuje
temeljno sovisnost v dvojici gradivo - funkcija, da je funkcija
dominantna in narekuje izbor gradiva.
AR 2009/2
VLOGA IN POMEN ARHITEKTURNE TEHNOLOGIJE
IV TEHNOLOGIJA ~ GRADIVO
Termin tehnologija je v resnici okrajšava za bolj natančno
opredeljen izraz "arhitekturna tehnologija" To je kompleks
dejavnosti, ki preoblikuje gradiva v določene oblike, oziroma
v arhitekturne člene. Tehnologija nam daje gradiva, polizdelke
in izdelke, omogoča gradnjo vključno z vso tehnično in drugo
opremo. Tehnologija omogoča realizacijo abstraktne arhitekturne
zamisli, je torej tehnika gradnje, če je arhitektura umetnost
gradnje. Kompleks arhitekturne tehnologije je širši od termina
graditeljstva, saj vključuje mnoge obrti in druge dejavnosti,
ki so vključene v realizacijo arhitekturnega člena, oziroma
arhitekturne kreacije. Kakšna je sovisnost med tehnologijo in
gradivom? Podobna kot med obliko in gradivom. Najbolje pa se
sovisnost odčita predvsem v razvojnem procesu.
1.	tehnologija narekuje gradivo
2.	tehnologija ne narekuje gradiva
3.	gradivo narekuje tehnologijo
4.	gradivo ne narekuje tehnologije
pogosto
■	izjemoma
pogosto
■	izjemoma
ad 1. Trditev, da tehnologija narekuje (generira, rojeva,
pogojuje) razvoj gradiva, je precej samoumevna. Prva družina
gradiv, ki jo je človek uporabil - naravna gradiva - je sicer
nastala brez tehnologije, vse nadaljne družine pa so nastale
zaradi tehnoloških dosežkov. Umetna gradiva so pogojena
z uporabo ognja (t.i. ognjena rokodelstva) oziroma višje
temperature. Polimerna gradiva in vse druge moderne družine
gradiv nastajajo na znanstveni in visokotehnološki osnovi. Vsa
gradiva, tudi naravna, pa so se razvijala in izboljševala vključno
z uporabo in razvojem tehnologije.
ad 1. V abstraktnem svetu nastajajo oblike brez pomoči
tehnologije. Tehnologija pa omogoča (narekuje) izbor ali nastanek
oblik v realnem svetu. Sprememba tehnologije posledično vedno
pomeni tudi spremembo oblike. Višje temperature, nova orodja,
nova znanja porajajo nove nepredvidene oblike arhitekturnih
členov, prostorov in arhitekture. Prizadevanja za nove tehnologije
(in gradiva) je hkrati prizadevanje za nove oblike. Nove
tehnologije porajajo nove oblike.
"Arhitekti velikih umetniških epoh so našli svojo pravo inspiracijo
v tistemu, kar jim je nudila konstrukcija" (Frampton, 1992: 26).
Tudi Choisy "je trdil, da razni slogi niso nastali kot rezultat
igre mode, ampak so bili logična posledica razvoja graditeljske
tehnike" [Frampton, 1992: 118].
Tehnologija valjanja kovinskih profilovje spremenila graditeljstvo
in arhitekturo, enako tehnologija pneumatskih konstrukcij itd.
ad 3. Nasprotna trditev, da oblika narekuje izbor ali razvoj
tehnologije, je na videz kontradiktorna, vendar pogosto obvelja.
Mnoge zamisli o novih oblikah (arhitekturah) so nastale preden
je bila tehnologija dovolj razvita, da jih je udejanila. Oblikovni
presežki (mejniki, prelomi) prehitevajo čas, tehnologija jih mora
šele dohiteti. Mnoge gotske katedrale so se zaradi tega podrle,
zamisel o totalno zasteklenem nebotičniku (Mies van der Rohe)
se je lahko realizirala šele nekaj desetletij kasneje.
V	dvojici tehnologija - oblika je sovisnost obojestranska in
obojesmerna. Vplivanje poteka v obeh smereh. Nove tehnologije
porajajo nove oblike in nove zamisli (oblike) porajajo nove
tehnologije. Pri rutinskih realizacijah velja pravilo, da oblika
sledi tehnologiji, pri mnogih revolucionarnih oblikovnih
inovacijah pa oblika narekuje razvoj tehnologije.
VI	TEHNOLOGIJA ~ FUNKCIJA
ad 3. Vsako gradivo (staro ali novo) je seveda izziv za
tehnologijo. Človek ga želi s pomočjo tehnologije izrabiti,
izboljšati, spremeniti in kombinirati na vse mogoče načine.
Les, ki je že sam po sebi vrhunski biološki kompozit, je skozi
zgodovino vzpodbujal nastanek novih orodij, novih prevlek
in premazov, novih lepil in s tem neverjetnih kompozitov
in konstrukcij. Zdi se, da zaradi medsebojnega vpliva in
obojestranske povezanosti veljata obe trditvi, čeprav se to upira
enostavni logiki: tehnologija narekuje razvoj gradiva, gradivo
narekuje razvoj tehnologije.
Gradivo in tehnologija sta snovni (materialni) sestavini vsakega
arhitekturnega člena. Med seboj sta tako sovisni in povezani, da
ju je težko vrednotiti ločeno. Sprememba na enem polu v dvojici
povzroči spremembo tudi na drugem polu. Klub povedanemu
pa se zdi, da je tehnologija tisti agens, ki poganja razvoj, hkrati
pa to misel lahko relativiziramo, če jo primerjamo z nerešljivo
(in nesmiselno) uganko: kaj je bilo prej, kura ali jajce?
V TEHNOLOGIJA ~ OBLIKA
1.	tehnologija narekuje oblike	- praviloma
2.	tehnologija ne narekuje oblike - izjemoma
3.	oblika narekuje tehnologijo	- pogosto
4.	oblika ne narekuje tehnoligije	- pogosto
1.	tehnologija narekuje funkcijo	- pogosto
2.	tehnologija ne narekuje funkcije	- pogosto
3.	funkcija narekuje tehnologijo	- praviloma
4.	funkcija ne narekuje tehnologije	- izjemoma
ad 3. Vse tehnološke rešitve so prvenstveno izumljene
zato, da izpolnijo človeške potrebe. Z drugo besedo imenujemo
človeške potrebe funkcije. Potreba po ločevanju in povezovanju
prostorov je funkcija vsakih vrat. Funkcija vrat narekuje razvoj
tehnologije, ki omogoča, da se vse številne sestavine funkcije
(utilitarne in arhitekturne) uresničijo. V dvojici tehnologija
- funkcija je najmočnejša sovisnost, ki je podana v trditvi,
da funkcija narekuje razvoj tehnologije (ali tehnologija sledi
funkciji).
ad 1. Zgornji trditvi nasprotna je teza, da funkcija sledi
tehnologiji, oziroma, da tehnologija narekuje razvoj funkcije.
Tehnološke inovacije naj bi torej rojevale nove funkcije
(potrebe). Steklo poznamo že tisočletja. Zgradbe z zasteklenimi
okni in svetlimi prostori so obvezna stalnica današnje
civilizacije, vendar se je to uveljavilo šele v zadnjih stoletjih.
Razvoj tehnologije okenskega stekla je omogočil razvoj,
oziroma nastanek novih funkcij, novih človekovih potreb.
Današnji samoumevni funkcionalni standardi (svetli prostori,
AR 2009/2
VLOGA IN POMEN ARHITEKTURNE TEHNOLOGIJE
vizualna povezava notranjosti z zunanjostjo.) so se lahko
pojavili šele po nastanku ustrezne tehnologije. Ali z drugimi
besedami: tehnologija narekuje razvoj funkcije (ali funkcija
sledi tehnologiji).
Iz povedanega sledi, da sta tehnologija in funkcija medsebojno
povezani. Vplivanje poteka v obeh smereh. Večinomaje primarna
človekova potreba (funkcija), ki narekuje razvoj tehnologije,
včasih pa nove tehnologije porodijo ali vsaj sodelujejo pri
nastajanju novih funkcij.
Doslej smo v analizi šestih možnih povezav med štirimi
konstitutivnimi sestavinami arhitekturnih členov postavili za
vsako povezavo po štiri trditve, skupaj 24. Pri tem se pokaže da
imajo nekatere sestavine močnejši vpliv. Izreke, ki prikazujejo
navedeno premoč, citiramo še enkrat. Te trditve so seveda samo
afirmativne, nikalne so opuščene.
GRADIVO
gradivo narekuje izbor oblike	- pogosto
gradivo narekuje razvoj tehnologije	- pogosto
OBLIKA
oblika narekuje izbor gradiva
oblika narekuje razvoj tehnologije
FUNKCIJA
funkcija narekuje izbor oblike
funkcija narekuje izbor gradiva
funkcija narekuje razvoj tehnologije
-	pogosto
-	pogosto
-	praviloma
-	praviloma
-	praviloma
je podžigalo tudi vedenje, da so Rimljani tako "čudežno" vezivo
že poznali in z njim gradili izredno obstojne konstrukcije (rimski
beton ali opus caementitium, tudi concretia). Ko je bil izumljen
cement in vpeljana nova tehnologija betona in armiranega betona,
so se lahko realizirale potrebe po obstojnih podvodnih objektih,
zahtevnih komunalnih objektih in drugih zahtevnih zgradbah.
Rodile so se tudi nove oblike, ki v drugih gradivih niso bile
možne (previsi, lupine, gobasti stebri,.). Hierarhično razvojno
zaporedje po tem scenariju je naslednje: nova funkcija narekuje
novo gradivo in rodi nove oblike.
Drugi razvojni scenarij
Začetni agens je nova tehnologija in/ali gradivo. Tehnološke
inovacije nastajajo tudi tako, kot nastajajo mutacije v biološkem
svetu - to je neplanirano. Naključni izum nove tehnologije ali
novega gradiva povzroči rojevanje novih oblik, ki nato izpolnijo
(neplanirane) funkcije. Primer: odkritje nove kovine aluminija
v začetku ni imelo odmeva v graditeljstvu. Najprej se je
uveljavil, tako kot vse kovine v zgodovini, v vojni, z letalstvom.
Šele nato se je razvila nova tehnologija zahtevnejših profilov,
ki so proizvedeni z iztiskovanjem. To je omogočilo realizacijo
okenskega okvirja s prekinjenim toplotnim mostom. Vzporedno
z omejitvami energetske krize in drugimi tehnološkimi izumi
(toplotnoizolacijska stekla) so se rodili novi zasteklitveni sistemi,
ki so povsem spremenili arhitekturo. Hierarhično razvojno
zaporedje po tem scenariju je naslednje: novo gradivo narekuje
novo tehnologijo, ki rodi nove oblike in izpolni (nepričakovane)
funkcije.
TEHNOLOGIJA
tehnologija narekuje izbor gradiva	- pogosto
tehnologija narekuje izbor oblike	- praviloma
tehnologija narekuje razvoj funkcije	- pogosto
Izhodiščna teza, izražena na začetku tega poglavja z diagramom,
ki kaže vsesplošno povezanost, še vedno velja, vendar so vplivi
različni. Enostavno branje zgornjih desetih trditev pove, da sta
najvplivnejši sestavini tehnologija in funkcija, sledita gradivo
in oblika.
Da bi razumeli kaj, v resnici poganja nastanek in razvoj
arhitekturnih členov, vpeljemo tezo o hierarhičnem razvojnem
zaporedju. Inovacije arhitekturnih členov nastajajo neprestano,
tako pač, kot se neprestano razvija človeška civilizacija in v
njenem okviru arhitektura. Inovacije prinašajo nove oblike,
izpolnjujejo nove potrebe (funkcije), izpeljane so z novimi
tehnologijami, včasih tudi z novimi gradivi. Večinoma se
inovacije dogajajo po dveh scenarijih.
Prvi razvojni scenarij
Začetni agens je nova človeška potreba oziroma funkcija
(praktična ali simbolična). Treba je izumiti novo tehnologijo za
drugačno uporabo gradiva ali izumiti tudi novo gradivo. Temu
sledi realizacija ustrezne oblike, ki izpolni funkcijo. Primer:
ob vsesplošnem tehničnem napredku v novem veku je nastala
nezadržna potreba po vezivu, ki bi bilo obstojno v vodi. Do tedaj
so uporabljali apno, ki pa v vodi ne vzdrži. Lov za novim vezivom
Shema 2: Redosled snovanja - cikličnost snovnega in abstraktnega.
Scheme 2: The sequence of planning - cyclicality of the material and the abstract.
Večinoma redosled nastajanja sledi enemu od navedenih dveh
scenarijev. Začetni agens je bodisi v abstraktnem svetu (funkcija,
oblika) bodisi v snovnem (tehnologija, gradivo). Inovacija se
konča z izpolnitvijo funkcije, oziroma z novo obliko. Zaporedje
medsebojnih vplivov je v različnih primerih delno različno, zdi
pa se, da lahko splošno zakonitost spreminjanja arhitekturnih
členov predstavimo z naslednjo shemo:
Arhitekturna tehnologija
V predhodnem poglavju smo ugotovili, daje tehnologija skupaj z
gradivom snovna komponenta celokupnosti, v kateri se rojevajo
arhitekturni členi in posledično tudi arhitektura. Abstraktni
komponenti sta funkcija in oblika. Vplivnejši del te snovne
dvojice je tehnologija. Večina inovacij v razvoju arhitekturnih
členov realno le nastaja zaradi napredka v tehnologiji in v
razvoju gradiv. Ker ima tehnologija, ki je v službi arhitekture,
vedno tudi arhitekturno potenco (oblikovno, simbolno,
estetsko), bomo to tehnološko polje za razliko od mnogoterih
AR 2009/2
AR 2009/2
drugih imenovali arhitekturna tehnologija. To je nabor obrtnih
in inženirskih znanj in metod, proizvodnih postopkov, v katerih
nastajajo polizdelki, površinske obdelave, unikatne zamisli pa
tudi arhitekturne in gradbene konstrukcije ter druge tehnične
naprave, s katerimi arhitektura oblikuje grajeno okolje.
Začetki uporabe in predelave snovnega sveta za človeške
potrebe je bolj v polju estetike kot pa v polju koristne
(eksistenčne) uporabnosti. Produkti prvih tehnologij so jamske
slikarije in rezbarije, poslikave in transformacije lastnih teles
in podobno. Graditeljske tehnologije so se začele pospešeno
razvijati vzporedno z uvajanjem poljedelstva in stalne naselitve.
"Umetnost je tudi tu prednjačila pred koristnostjo: steklo je
najprej služilo za okrasna zrnca, železo za prstane. Na najdiščih
starodavnega Jerihona so glineni liki krave predhodniki
lončevine; paleolitski glineni bizoni so mnogo tisoč let pred
neolitsko mlečno kravo" [Mumford, 1986: 185]. Šele nato so
gradiva z enostavno tehnologijo začenjala poganjati spiralo
napredka. Na začetku tega obdobja so ljudje uporabljali izključno
naravna gradiva. Novi izumi in tehnologije pa tudi nove potrebe
so povzročile nastanek "ognjenih rokodelstev" in s tem novo
družino umetnih gradiv (žgana glina, mavec, apno, steklo,
zlitine). Graditeljske tehnologije, ki so se začele v pradavnini,
so se neprestano dograjevale, obrtna znanja so se bogatila in
postajala vse bolj kompleksna. V resnici lahko vidimo en sam
tok inovacij, ki se začenja s paleotehnično stopnjo in narašča
(tudi z nekaterimi izgubami) do vrhunca, ki ga vidimo v gotski
katedrali. Z vpeljavo znanstvenih metod in moderne znanosti
dobi razvoj graditeljskih tehnologij novo dimenzijo in zagon, ki
se demonstrira tudi v ločitvi graditeljev na dve veji. Arhitektura
je postala samostojna disciplina, njena tehnična podpora pa
je arhitekturna tehnologija, ki postaja vse kompleksnejša in
vključuje raznorodna strokovna polja, v katerih nastajajo
elementi za oblikovanje arhitekturnih členov in posledično
arhitekture. Nastala je nova družina gradiv (polimerna gradiva)
, rojevajo pa se še nove družine (pametna gradiva, nano gradiva,
biomimetična gradiva).
Na začetku tega sestavka smo podčrtali dve sestavini
arhitekturnega jezika. To sta arhitekturni člen in arhitekturno
načelo. V nadaljevanju smo med drugim dokazovali,
da arhitekturna tehnologija bistveno prispeva k razvoju
arhitekturnih členov inje zato pomemben (vpliven) motor razvoja
arhitekturnega jezika. Vsak tehnološki dosežek (inovacija) slej
ko prej pusti neko sled in spremembo v arhitekturnih oblikah
(členih) in posledično bogati arhitekturni jezik.
Maksimalni domet prenekaterih arhitekturnih členov (in
arhitekturnih dosežkov) v resnici določa arhitekturna
tehnologija.
"Arhitekturni jezik je v dobršni meri tudi tehnološki jezik,
ki ga usmerja ekonomika - torej je tudi arhitekturna estetika
tehnološko in ekonomsko pogojena" [Kresal, 2004: 13].
VLOGA IN POMEN ARHITEKTURNE TEHNOLOGIJE
Viri in literatura
Frampton, K., (1992) : MODERNA ARHITEKTURA. Kritika
povijest. Globus nakladni zavod, Zagreb
Koprivec, L., (2009) : VPLIV SODOBNIH GRADIV IN
TEHNOLOGIJ NA OBLIKOVANJE FASADNEGA OVOJA.
Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
arhitekturo, Ljubljana
Kresal, J., (2002) : GRADIVA V ARHITEKTURI. Učbenik za
arhitekturo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo,
Ljubljana
Kresal, J., (2004) : KAJ USMERJA RAZVOJ ARHITEKTURNE
TEHNOLOGIJE. AR št.2. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
arhitekturo, Ljubljana
Košir, F., (2006) : K ARHITEKTURI. Razvoj arhitekturne teorije I, II.
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana
Mumford, L., (1986): MIT O MAŠINI. Tehnika i razvoj čovjeka I.
Grafički zavod Hrvatske, Zagreb
Pallasmaa, J., (2007): OČI KOŽE. Arhitektura in čuti. Studia
Humanitatis, Ljubljana
Vodopivec, A., (1987): VPRAŠANJA UMETNOSTI GRADNJE.
Knjižna zbirka Krt 48, Ljubljana
prof. dr. Janez Kresal
janez.kresal@fa.uni-lj.si
UL Fakulteta za arhitekturo
KONsERvATORsKI NACRT ZA PRENOvO KOT
sestavina prostorskega načrtovanja
CONSERVATION PLAN FOR RENOVATION AS A COMPONENT OF SPATIAL PLANNING
UDK 711.168
COBISS 1.01
prejeto 2.11.2009
izvleček
Osnova prostoru v katerem človek načrtuje in gradi svoje bivalno okolje je
bila vedno naravna dediščina, ki je lahko le skupaj z ustvarjeno dediščino
predstavljala javno dobrino, obenem pa enega od vzorcev neuresničenih
možnosti in hkrati največjo neznanko, kako to razumeti in uveljaviti v
okviru trajnostnega razvoja prostora. Različne stroke, politika, lastniki
in javnost v različnih časih uporabljajo različne kriterije za vrednotenje
zgodovinske vrednosti kulturne dediščine kot tudi za novo nastale
kulturne in umetnostne dosežke, ki naj bi imeli posebno vrednost ne le
danes ampak tudi v prihodnosti. Visoka stopnja ohranjenosti kulturne
krajine in identitete najpomembnejših naselij ter značilne arhitekture bo v
bodoče zahtevala posebno pazljivost pri vseh posegih v prostor in njegovo
rabo. Zato naj bi v bodočem delu načrtovalci razvoja prostora skupaj
z varstveniki kulturne ter naravne dediščine posvetili naravi, kulturni
krajini, kvalitetnim naseljem ter identiteti stavbne dediščine posebno
skrb, ker bo le tako uresničena možnost in želja, da se v resnici ohranijo
tudi posamezni doslej izločeni deli materialne in duhovne kulturne
dediščine kot javne dobrine. "Konservatorski načrt za prenovo" je bil
zato uveden kot nujni sestavni del občinskih prostorskih načrtov (OPN
in OPPN) in kot poseben del metode načrtovanja po vzoru kvalitetnih
evropskih zakonodaj. Na primerih načrtovanih posegov v naravno in
kulturno krajino ter v naselja s kulturno dediščino so prikazani cilji, nove
metode in obenem napake dosedanjega sistema načrtovanja trajnostnega
razvoja bivalnega okolja Slovenije.
ključne besede
konservatorski načrt za prenovo, kulturna dediščina, prostorsko
načrtovanje, interdisciplinarnost odločitev
abstract
The foundation of the space where people plan and build their living environments
has always been the natural heritage which, only together with man-made heritage,
represents a public good. At the same time, the natural heritage represents one
of the patterns of unrealised possibilities and the greatest unknown in terms of
understanding andaffirmation within theframework ofthe sustainable development
of space. Various professions, politicians, owners and the public have at different
times used different criteria to determine the historic value of cultural heritage,
as well as newly created cultural and artistic achievements supposedly having a
special value not only at the present time, but also in the future. A high degree of
conservation of the cultural landscape and the identity of major settlements and
characteristic architecture will require particular care regarding interventions in,
and the use of, space. This is why spatial planners, together with preservationists
of cultural and natural heritage, should devote special care to nature, the natural
landscape, quality settlements andthe identity of architectural heritage. This is the
only way in which to realise potential and the desire to truly preserve what have
thus far been excluded elements of tangible and intangible cultural heritage for
the public good. The 'Conservation Plan for Renovation' was therefore introduced
as a necessary component of municipal spatial plans (OPN and OPPN) and as
a particular component in the planning method, following the model of quality
European legislation. The examples of planned interventions in the natural and
cultural landscape, and settlements containing cultural heritage, demonstrate the
goals, new methods and errors of the system of sustainable development planning
which has been used for Slovenia's living environment.
key words
conservation plan for renovation, cultural heritage, spatial planning,
interdisciplinary decision making
Kot posledica novosti v zakonodaji, še posebej v Zakonu o
načrtovanju prostora ter Zakonu o varstvu kulturne dediščine,
je nastala dobesedno neke vrste praznina ali nerazumevanje, kaj
naj pomeni kulturna in naravna dediščina v načrtovanju razvoja
prostora na eni strani in varovanju kulturne dediščine ter kulturnih
spomenikov na drugi strani. To izvira iz značilne slovenske prakse,
da so bili za razliko od drugih razvitih držav doslej to povsem
samostojni pojmi - za nekoga vrednote, za drugega ovira... Vendar
je mogoče zelo hitro ugotoviti, da je prav nerazumevanje nujne
povezave med varovanjem (ohranjanjem...) določenih sestavin
prostora in trajnostnim razvojem bivalnega okolja, kot naj bi ga
za bodočnost načrtovali, lahko temeljni vzrok v sedanjosti in tudi
v preteklosti za vrsto slabih rešitev urejanja našega slovenskega
prostora. Hkrati je prav to osnovni vzrok za vse preveč ozko in
kratkoročno načrtovanje posegov v prostor, kar je povzročilo ne
le okoljsko neprimerne rezultate ampak tudi ekonomsko in socio-
demografske negativne posledice. Če bi tudi v Sloveniji pravočasno
sledili dobrim zgledom vsaj iz evropskega prostora, danes ne bi
ugotavljali, da mnogi niso pripravljeni upoštevati novosti, ki jih
zahtevajo nove zakonodaje, izhajajoče iz skupnih svetovnih in
evropskih načel, konvencij in ciljev. Da se v svetu vse bolj odločno
zahteva tak pristop med drugim pojasnjuje tudi zadnja sprejeto
mednarodno priporočilo: "Ljubljanska deklaracija o kulkturni
dediščini" sprejeta 7. novembra 2009.
Različne stroke, politika, lastniki pa tudi javnost v različnih časih
uporabljajo različne kriterije za vrednotenje zgodovinske vrednosti
kulturne dediščine kot tudi za novo nastale kulturne in umetnostne
dosežke, ki naj bi imeli posebno vrednost ne le danes ampak tudi v
prihodnosti. Obenem z individualno izbranimi kriteriji posameznih
strokovnjakov ali skupin z ideološkimi predsodki se vedno pojavljajo
tudi času prilagojena merila ali celo metode vrednotenja. Osnovno
vprašanje se postavlja, ali so take različne ocene in razvrstitve v
višje ali nižje vrednoste razrede dovolj objektivne, da je na njihovi
podlagi mogoče postaviti usklajene smernice o ustreznosti uvrstitve
posameznih dosežkov inposebnosti vseh sestavinkulture v zaščiteno
kulturno dediščino kot pomembne kulturne spomenike in katere
so tiste vrednote, ki naj bi jih zato ohranili ali celo rekonstruirali
kot pozitivne sestavine razvoja bivalnega okolja. Teoretično naj bi
najpomembnejšo vlogo pri tem odločanju imele kvalitetne analize
in ocene, ki jih razberemo iz zgodovine, pri čemer naj bi bile v čim
manjši možni meri odvisne od trenutnih političnih, ekonomskih in
ideoloških vplivov - ostaja pa osnovno vprašanje ali je to mogoče,
oziroma ali je sploh zaželeno.
Obenem se vedno znova postavlja vprašanje, ali je ohranjanje
kulturne dediščine le želja po dokazovanju nekih posebnosti in
zato le akademsko pomembna ugotovitev, morda celo le dobro
prodajana materialna dobrina, ali pa je hkrati tudi pomemben del
bodočnosti in obenem ključna sestavina kvalitetnega bivalnega
okolja. Danes je to vprašanje dobilo splošno veljaven odgovor:
kulturna dediščina je last vsega človeštva in njena ohranitev je
eno od najpomembnejših izhodišč za trajnostni razvoj (kot to
sporoča vrsta Unescovih, evropskih in tudi državnih dogovorov,
zakonov ter konvencij). Danes moramo torej preseči ozke poglede
posameznikov, politik ali ideologij in kulturno dediščino razumeti
AR 2009/2
kot skupno dobro. Zato naj bi skušali v skupnem prostoru ne glede
na tradicionalne predsodke o različnih merilih in ciljih o pomenu
kulturne dediščine povezati slovenski in evropski prostor, razčleniti
izhodišča, probleme in možnosti ter tako ustvariti posebno
priložnost za lokalno in čezmejno sodelovanje.
Najprej se nam postavi vprašanje: kje smo? Odgovorje nedvoumen:
tu smo, v osrčju Evrope in v okviru vzhodnih Alp, kjer je človek
tisoče let ustvarjal današnjo kulturno dediščino. Čim bliže smo
torej ugotovitvi o realnem prostoru, tem bolj ugotavljamo, da
je tu najmočneje prav kulturna dediščina tista dragocenost, ki
je v največji meri ustvarjala kvaliteto prostora in s tem seveda
tudi življenja! Na isto vprašanje so v vseh primerljivo razvitih
deželah odgovorili tako, da je potrebno razumeti tudi specifiko
lokalnih posebnosti, ne samo neke zelo posplošene povezovalne
karakeristike, ki so vse prevečkrat vezane ali na politične, ideološke
ali pretirano nacionalne meje. To je vedno znova tudi v preteklosti
preprečevalo željo človeka, da ustvari v posemeznih okoljih tako
podobo prostora in oblikuje tako arhitekturo ter poselitveni vzorec,
da se v njih odseva njegova povezanost z naravnimi danostmi
hkrati z ustvarjenimi značilnostmi. Razlika med današnjim trendom
globalizacije ter individualizmom na eni strani in nekdanjimi cilji
po izoblikovanju posebnosti posameznih bivalnih okolij daje sicer
posamezniku možnost, da brez pomisleka ali celo v nasprotju s
sosedom lahko gradi in posega v prostor, kar je vzrok, da današnji
trendi v arhitekturi in urbanizmu prevečkrat v celoti preprečujejo
tudi kakršnakoli razmerja med vrednotami kulturne dediščine (kot
javno dobrino) in pogoji za trajnosten razvoj prostora. Zato so se
v zadnjih desetletjih v razvitem svetu vedno bolj zavestno odločili,
da v obliki mednarodnih dogovorov ali posebnih deželnih, včasih
celo regionalnih zakonodaj preprečijo in ustavijo to degradacijo
prostora terjo na nov način preusmerijo v resničen trajnostni razvoj
- ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost.
Naslednje vprašanje je: kaj sestavlja celovito kulturno dediščino?
Tudi na to vprašanje smo že dobili odgovor, da to niso le
posamezni deli umetniškega ustvarjanja ampak celovit sklop
človekove ustvarjalnosti, povezane z naravo, časom in prostorom,
v katerem je nastajala. Zato so se seveda spremenili tudi odgovori
na predhodno zastavljena vprašanja kako vrednotiti, kako varovati
in kako vključevati vse sestavine kulturne dediščine v načrtovanje
bodočega razvoja. Ob tem je mogoče ugotoviti, da ni ustreznega
povezovanja med različnimi nivoji prostorskega razumevanja - od
skupnega evropskega prostora, preko pojmov "kulturna krajina" do
lokalnih značilnosti in posameznih ambientov. Z nekaterimi vzorci
je to prav za Slovenijo mogoče predstaviti kot ključni problem, saj
med izpolnjevanjem zahtev po uresničitvi skupnih prekomejnih
prostorskih načel, državne strategije razvoja in lokalnih (občinskih
ali celo krajevnih) razvojnih in izvedbenih načrtov skoraj ni pravih
povezav.
Osnova prostoru je gotovo naravna dediščina in posebnosti
človekovega poseganja ali povezovanja v njene značilnosti. Ker
to danes predstavlja enega od vzorcev neuresničenih možnosti
in hkrati največjo neznanko, bo potrebno o tem vprašanju
spregovoriti najbrž šele tedaj, ko bomo odgovorili na vprašanja
o drugih sestavinah kulturne dediščine. Kot vzorec in kot dokaz
o nujnosti širših prekomejnih povezav so gotovo nekateri skupni
evropski projekti. Da bi združili željo po ohranitvi skupne naravne
KONSERVATORSKI NAČRT ZA PRENOVO KOT SESTAVINA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA
dediščine v Evropi in s tem omogočili njeno bodočnost, je bil kot
primer ustanovljen program Natura 2000. Tako ima tudi Slovenija
svoj načrt o bodočnosti teh izjemnih delov naravne dediščine, ki pa
se v uresničevanju skoraj nikoli medsebojno ne srečuje s sosedami,
čeprav obstajajo uradni zemljevidi ciljev evropskega programa
Natura 2000 sosednjih držav. V okvire posameznih držav omejeni
programi bi lahko postali neprimerno kvalitetnejši, če bi jih ob
upoštevanju lokalnih in regionalnih vrednot medsebojno povezali
ter jih obenem vstavili v celovit cilj ohranjanja naravne in kulturne
dediščine - šele tedaj bi bili tudi izhodišče za bodoči turizem,
bivanje, za kvalitetno življene! Če primerjamo izhodišča Nature
2000 z državnim strateškim načrtom Resolucija 2007-2023, se
izkaže, da v mnogih sestavinah nista usklajena, še manj pa je ta
načrt usklajen s Strategijo prostorskega razvoja Slovenije.
L&lmCijc ". -t JI ii predviđenih	O'. 1 csstnjh povezav v
Resoluciji 'Ji Slovenije ki [»segajo v projekt NA TURA '""i
Slika 1: Pričakovano degradiranje območij, zaščitenih z Naturo 2000 kot
posledica izvajanja Resolucije 2007-2023
Figure 1: Approximation of degradation within Natura 2000 (result of resolution
of2007-2023).
Novi cilji prostorskega načrtovanja v Sloveniji kot delu
Evrope
Osnovna prednost slovenskega prostora je v relativno dobri
ohranjenosti arhitekturno-krajinske identitete. To Slovenijo
uvršča med tiste evropske države, ki naj bi bile v prihodnosti
ne le "vrt Evrope" ampak tudi pomembna turistična in bivalna
destinacija. Presoja načrtovanja razvoja prostora, ki naj gradi
iz že ustvarjenih vrednot in ki obenem varuje posebnosti
prostorsko-krajinske identitete, mora biti utemeljena z
vzporednim poznavanjem specifike slovenskega prostora,
kot je to zapisano v Strategiji prostoreskega razvoja. Ker pa
v resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih 2007-2023 ta
razmerja niso niti omenjena, je nujno opozoriti na pričakovane
posledice vpliva na okolje. Kritične primerjave z obstoječimi
specifičnimi strateškimi cilji Strategije prostorskega razvoja
Slovenije, Operativnega programa upravljanja območij Natura
2000, najnovejšega Zakona o prostorskem načrtovanju - torej
projektov ki ohranjajo krajinsko in prostorsko identiteto - in
izbanimi projekti Resolucije, kažejo na možno pričakovanje
vedno večje izgube številnih delov kulturne in naravne dediščine.
Tudi najnovejša "Ljubljanska deklaracija o kulturni dediščini"
KONSERVATORSKI NAČRT ZA PRENOVO KOT SESTAVINA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA
(2009) zavezuje Slovenijo, da "ohranjanje skupne evropske
kultune dediščine ni ločeno vprašanje, temveč bistveno orodje
za dosganje globalnih ciljev..." varstva okolja, lokalnega in
gospodarskega razvoja, socialnega vključevanja itd.
To bi bilo v bližnji prihodnosti mogoče preprečiti le, če bo
uveljavljen in tudi resnično uporabljan novi del metode
načrtovanja prostora in varstva kulturne dediščine, na katerega
je potrebno posebej opozoriti, saj je bil - morda celo zavestno
- doslej preprosto prezrt. To je vloga "Konservatorskega
načrta za prenovo" (KNP), kot je zabeležena v novi prostorski
in kulturno-varstveni zakonodaji. Tako postajajo neposredno
povezana doslej vse preveč ločena mnenja in predlogi o razvoju
in varstvu prostora, obenem pa tudi naloge in dolžnosti vsaj
dveh ministrstev: za prostor in za dediščino. Nova metodologija
naj bi uvedla tudi doslej vse premalo poznan interdisciplinarni
način dela!
"Konservatorski načrt za prenovo" je bil zamišljen kot nujni
sestavni del občinskih prostorskih načrtov (OPN in OPPN)
in kot poseben del metode načrtovanja po vzoru kvalitetnih
evropskih zakonodaj. Iz vzporednih zelo različnih izkušenj
tako v Sloveniji kot v nekaterih drugih evropskih državah pa
izhaja, da je potrebno v navodila za tak "načrt" (= pravilnik...)
vgraditi določene posebnosti, vezane na zakonodajo in na
lokalno specifiko. Pri slovenski specifiki je potrebno vsekakor
biti pozoren na to, da so končne realne odločitve o posegih v
prostor vezane na načrtovanje prostora in ne toliko na iz prostora
izločeno varstvo posameznih delov kulturne dediščine, ter da je
slovenski prostor za razliko od mnogih drugih izjemno raznolik
v razmerju med detajli kulturne dediščine in nanje vezanim
relativnim prostorom (Kras, alpski prostor, Prekmurje...).
V tem okviru nastane zlasti dilema o identitetnih vrednotah
prostora kot arhitekturne krajine, kakršna se je značilna razvila
v preteklosti ali ki je danes v času trendovske in globalistične
mode oblikovanja arhitekture ne znamo več oblikovati.
Opozoriti je potrebno tudi na to, da je za raven OPN pomembna
strateška naravnanost, ki naj bi določila območja in pričakovano
stopnjo podrobnosti obdelave (in ne doslej znani nepoosredni
pogoji za podrobna gradbena dovoljenja = PGD!), medtem ko
je na ravni podrobnega načrta (OPPN) detajlna raven vsekakor
pričakovana. Brez predhodno določenih območij, za katere se
mora izdelati tudi pravi načrt prenove, se torej lahko v postopku
tudi prepreči izdelavo konservatorskih načrtov za prenovo!
Zato je prvi premislek, ali je mogoče izdelati konservatorski
načrt za prenovo v dveh zaporednih fazah, kar pomeni, da je
potreben zelo usklajen dogovor z načrtovalci OPN in OPPN -
kaj je torej pričakovano za pripravo OPN in kaj za izdelavo
OPPN. V okviru analitičnega dela je tudi za konservatorski
nečrt za prenovo gotovo kar nekaj sestavin, ki so enake kot
za pripravo formalnih občinskih načrtov za OPN in OPPN
(demografski, lastniški, inrastrukturni, ekonomski itd.). Ti so
seveda nujni za izdelavo prostorskih načrtov delno pa tudi za
izdelavo konservatorskih načrtov. Tudi tu je potrebno uskladiti
pripravo tako imenovanih "podlag", ki so vezane na statistične
in zemljiškoknjižne podatke, z obema ministrstvoma in po
možnosti povezati podatkovne sisteme v celoto. Če bi torej
povezali podatkovne baze, ki določajo prostorsko stanje v
AR 2009/2
enotni sistem (tudi podatkovno bazo o kulturni dediščini!), bi
bilo šele mogoče neposredno izvajati interdisciplinarne pogoje
za pripravo načrtov, hkrati pa omogočiti tudi nujni monitoring
- sledenje stanja v prostoru je namreč zlasti za kulturno
dediščino v velikem časovnem zaostanku!
Poseben problem analitičnega dela KNP je definicija, s
kakšnimi merili je analiza izdelovana. V drugih državah je to
najbolje izvajano šele tedaj, ko so pred začetkom analiz izdelani
ustrezni indikatorji, ki morajo biti v osnovi sicer poenoteni,
vendar za kulturno dediščino obvezno tudi relativni glede na
obravnavano območje ali specifični prostor! Analiza je torej
mogoča le takrat, ko so postavljena merila zanjo in se ne opravlja
samo statistično. Le tako omogoča, da postane osnova za
vrednotenje vloge naravne in kulturne dediščine v prostorskem
načrtovanju. Vsak primer mora izhajati iz lastne specifike in
razvijati svoje dodatne lastne metode ob udeležbi javnosti,
različnih interdisciplinarnih raziskavah, posebnem sistemu
promocij, posebnem sistemu vzgoje javnosti, specialistov itd.
Že v tem delu je torej nujno uvesti tudi sodelovanje javnosti,
kar naj bi bila obvezna sestavina prostorskega načrtovanja - ki
je žal v slovenski izkušnji le slabo upoštevana.
Naslednji problem, ki zahteva nov pristop, je raven varovanja
kulturne in naravne dediščine in s tem vključevanja v prostorsko
načrtovanje. To so v splošnem ravni kulturne krajine, urbane
in vaške strukture naselja in posamičnega spomenika. Danes
v okvire naravnih danosti združujemo kvalitetne človekove
doprinose v takoimenovane "kulturne krajine" - in te se v našem
skupnem prostoru izjemno močno povezujejo tudi preko uradnih
meja. Če bi kot vzorec skušali prepoznati identiteto človekovega
bivalnega okolja (=prostora) s sodobno tehnolgijo iz velike
višine, torej oddaljeni od resničnega človeka, bi ugotovili, da
kulturna krajina na formalno upoabljan "sodoben", tehnološko
formalen način ne razpozna resničnh vrednot kulturne
dediščine, ki jo oblikujejo in ki bodo v bodočnosti najbolj
zaželeni cilji obiskovalcev in prebivalcev! In če se spustimo
še niže: šele neposredno poznavanje prostora nam pove, da
kulturna krajina ni samo mesto in hoteli ali izločeni spomeniki,
ampak so enako pomembne v njej tudi vasi, cerkve, znamenja,
polja, gozdovi, način življenja in z njim povezane vse sestavine
duhovne kulture - le tako in kot njen del jih razpoznamo kot
posebej iskane sestavine kvalitetnega življenjskega okolja in
želje po vsaj začasnem bivanju v njem. Hkrati pa vendarle
iz tako določene (v praksi formalne...) oddaljenosti lahko
ugotovimo, kako neverjetna sorodnost kulturnega izročila je
v skupnem prekomejnem in nadregionalnem prostoru, kar je
danes povsem onemogočeno zaradi ozkega razumevanja v
okviru občin ali državnih meja, največkrat celo le v okviru
investitorjevega interesnega prostora!
Visoka stopnja ohranjenosti kulturne krajine bo v bodoče
zahtevala posebno pazljivost pri vseh posegih v prostor in
njegovo rabo. Prav zato naj bi v bodočem delu načrtovalci
prostora in tudi varstveniki kulturne ter naravne dediščine
posvetili naravi in kulturni krajini posebno skrb, ker bo le
tako uresničena možnost in želja, da se v resnici ohranijo tudi
posamezni doslej izločeni deli materialne in duhovne kulturne
dediščine. Morda bi bilo najbolje, da se najprej razčisti
KONSERVATORSKI NACRT ZA PRENOVO KOT SESTAVINA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA
Slika 2: V zadnjih 10 letih do nerazpoznavnosti uničeni deli še nedavno kvalitetno
razpoznavnih krajinskih območij, ki so bili kot taki tudi izhodišče za
strateške cilje v Strategiji razvoja Slovenije
Figure 2: Areas of 10 years long degradation processes were taken as inputs of RS
Spatial development strategy.
vprašanja, vezana na doslej uveljavljene medsebojno nepovezane
dele kulturne dediščine v tem našem skupnem prostoru, šele nato
pa jih povežemo v skupni naravni in kuklturni prostor. Ker je vse,
kar človek ustvarja, utemeljeno z izhodiščem v njegovem načinu
razmišljanja, kulturi bivanja in ustvarjanja, je zato tudi nova,
skupna in sodobna razlaga pojma duhovne kulturne dediščine
morda najbolj pomembna. Duhovna dediščina povezuje naravno,
materialno in vse druge vrste kulturne dediščine, saj jo človek le
tako razume. Vendar - brez povezave z okoljem, v katerem je
nastajala, ne more imeti svoje prave vrednosti!
Povsem enaka ugotovitev velja tudi za materialno kulturno
dediščino, ki se žal vse prevečkrat skuša izločiti iz prostora v
katerem in za katerega je nastala. Naj bodo to stavbe, naselja,
parki, spomeniki in še mnogo tega je, kar se vse preveč izločeno
in samostojno skuša vrednotiti v povezavi z naprej zahtevanimi
in od dugih delov človekove ustvarjalnosti ločenimi merili - to
pa je prav tisto, kar nas ločuje in kar v resnici v največji meri
onemogoča ohranitev kulturne dediščine kot lastnine vsega
človeštva! Vključitev nepremične kulturne dediščine v prostor
torej ne sme pomeniti le likovna merila vrednot, ampak se to
povezuje v največji meri predvsem na vsebinske in v času vedno
znova drugače razumevane vrednote arhitekture, ki jih B. Zevi
označuje na naslednji način: arhitektura je oblikovan prostor z
določeno vsebino in ta vsebina je človek. To pa pomeni, da ne le
v odnosu do krajine ampak tudi v odnosu do posameznih sestavin
arhitekturne dediščine velja, da ima tudi ohranjena arhitekturne
dediščina vedno neko vsebino (= funkcijo) ter da je ohranjana
zato, da omogoči človeku, ki ob njej ali v njej biva, posebno
vrednost. Ta je danes morda ponekod že tudi zlorabljena zgolj kot
izhodišče za dobiček, obenem pa prav to dokazuje, da je mogoče
z usklajeno strategijo vključevanja dediščine v razvoj prostora
zagotoviti pričakovano povrnitev vloženega napora in sredstev -
pod pogojem, da to ne bo uničilo osnovnih vrednot dediščine, ki
v času vedno znova tudi ob spreminjanju meril zanjo ohranjajo
svojo posebno vrednost.
Če za slovenski prostor lahko po številnih analizah ugotovimo, da
ne dosegamo tistih norm, kot jih postavljajo mednarodna merila
za ohranjanje kulturne dediščine kot javne dobrine in da tudi v
strokovnih krogih ni ustreznega znanja o resnični njeni vrednosti
za razvoj prostora in kvalitetnega bivalnega okolja, je potrebno
vendarle ugotoviti, kje so možnosti in kje so ovire.
Tako je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani zlasti v zadnjem
obdobju nastala možnost, da so bili pridobljeni številni manjkajoči
podatki o splošni arhitekturni dediščini v slovenskem prostoru ter
da se usposobi bodoče arhitekte in urbaniste za njeno ustrezno
upoštevanje v okviru razvoja bivalnega okolja. Na fakulteti je bila
sprožena vrsta pobud, na osnovi katerih je prišlo do predhodno
omenjenih novosti v obeh najodgovornejših zakonskih normah.
AR 2009/2
KONSERVATORSKI NACRT ZA PRENOVO KOT SESTAVINA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA
Slika 3: Uradni zemljevid v okviru Strategije razvoja Slovenije z naselji, v katerih
bi morala imeti prenova prednost pred novogradnj o - analiza j e nastala v
okviru raziskovalnega projekta na Fakulteti za arhitekturo
Figure 3: Formal map of RS as a result of RS Spatial development strategy
directions.
V okviru arhiva "Korpus slovenske arhitekture" so arhivirani
osnovni podatki o preko 4500 naseljih in preko 40.000 stavbah
iz okvira arhitekturne dediščine v slovenskem prostoru.
Prostorske analize o arhitekturnih krajinah in naseljih, za katere
ima tudi po izhodiščih Strategije razvoja Slovenije prenova
prednost prednovogradnjo (na osnovi izkušenj iz višje
razvitih evropskih držav!) ponujajo možnost novega načina
načrtovanja prostorskega razvoja, ki bo omogočil hkratno
modernizacijo in ohrnitev kulturne dediščine. Zadnja "akcija"
o nujnosti upoštevanja nove zakonodaje in posodobljenih
metod načrtovanja prostora (izdelava pravilnikov posameznih
delih prostorskih načrtov in vzporedna izdelava vzorčnih
projektov) pa daje prav fakulteti obvezo, da s temi rezultati in
možnostmi tudi v bodoče neposredno v največji možni meri
sodeluje v razvoju slovenskega prostora.
Če bi kot negativne vzorce našteli vrsto projektov, ki so
izvajani na območjih, v katerih je tudi kulturna dediščina -
in to kjerkoli v Sloveniji, morda pa še posebej v Ljubljani -
bi lahko ugotovili, da niti eden med njimi ni upošteval jasne
zahteve, da je sestavni del OPPN že omenjeni konservatorski
načrt za prenovo - in to naj bi veljalo že od sprejetja obeh
zakonodaj. Torej bi morali biti ti posegi zakonsko neustrezni!
V Pravilniku za OPPN je namreč dobesedno navedeno:
9. člen (rešitve in ukrepi za celostno ohranjanje kulturne
dediščine):
(1)	V podrobnem načrtu se na območjih, kjer so
evidentirani objekti in območja kulturne dediščine,
določijo tudi takšne rešitve in ukrepi, ki omogočajo
in zagotavljajo njihovo celostno ohranjanje.
(2)	Če je v območje celovite prenove naselja vključena
zavarovana arhitekturna, naselbinska in arheološka
dediščina, mora podrobni načrt za celovito prenovo
vsebovati konservatorski načrt po predpisih o
varstvu kulturne dediščine.
Zaključek
Ker je torej cilj varovanja "celostno ohranjanje" kulturne
dediščine - in obenem njeno ustrezno vključevanje v prostor
in v prihodnost tako po pomenu kot po svoji aktivni vlogi,
bi lahko zaključili, da bodo odslej vsi tisti, ki bodo načrtno
ali zaradi nezadostne informiranosti (=nevednosti) te zahteve
ali spregledali ali načrtno izločili, resnično postali krivci za
uničenje kulturne dediščine kot javne dobrine - pa naj bo to
Fakulteta za arhitekturo, ki ne bi dosledno nadaljevala svoje
AR 2009/2
AR 2009/2
aktivne vloge pri izobraževanju ali raziskovanju arhitekturne
dediščine, ali arhitekturna zbornica in projektantski biroji,
ki bi na zahtevo investitorjev ali zaradi drugih tendenc
načrtnoprezrli svojo strokovno in etično obvezo, še zlasti pa
projektanti in investitorji, ki bi le zaradi trenutnega dobička
ali drugih ciljev onemogočili prihodnost dediščine. Da je to
mogoče pričakovati, je bilo razvidno tudi iz odklonitve objave
tega prispevka v Urbanem izzivu!
Podobne posledice bi lahko pričakovali tudi v primeru, da bi
preozki strokovni pristopi v izdelavi konzevratorskih načrtov
za prenovo s strani spomeniške službe preprečili nujnost
interdisciplinane metode dela. Take dokumente bi ne bi bilo
mogoče vključevati v razvojne načrte ali pa bi se ponovile
slabe izkušnje iz dosedanje prakse, ko le mnenje o že izdelanih
predlogih mnogokrat ni imelo ustrezne vloge in moči. Če
hočemo torej dokazati, da imamo tudi v Sloveniji razvito
kulturo oblikovanja in varovanja kvalitetnega bivalnega okolja
primerljivo z Evropo, je nova metoda načrtovanja posegov v
prostor nujen cilj in etična zahteva za vse stroke!
Slika 4 : Kot pilotni projekt za Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za prostor
izdelan predlog konservatorskega načrta za prenovo za kompleks
samostana Žiče je dokazal nujnost celovitega načrtovanja varstva
spomenikov, vpliva na prostor in razvojne strategije v okviru OPPN - kot
vzorec je bil 22.novembra 2009 predstavljen v Franciji na mednarodnem
kongresu "Patrimoines en crise, patrimoines en devenir"
Figure 4: A proposed conservation plan for the renovation of the monastery
compound of Žiče as a pilot project for the Ministry of Culture and the
Ministry of the Environment and Spatial Planning proved the need for
a comprehensive plan to take into account the protection of monuments,
environmental effects and development strategy within the framework
of detailed municipal spatial plans. The project was presented as a
model on December 22, 2009, in France at the international congress
'Patrimoines en crise, patrimoines en devenir'.
KONSERVATORSKI NAČRT ZA PRENOVO KOT SESTAVINA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA
Viri in literatura
Benson, John F.; Roe, Maggie: Landscape and sustainability;
Routledge, London - New York 2007,
Fister, Peter: Presoja vplivov razvojnih projektov na arhitekturno-
krajinsko identiteto Slovenije; v: AR 2007/2; FA UL 2007;
Fister, Peter: Prihodnost arhitekture kot kulturne dediščine - v: AR
2008/2; FA UL 2008;
Fister, Peter: Reurbanizacija/prenova naselbin in arhitekture
(metodologija načrtovanja) - Reurbanisation of Achitecture
and Urban Structures (Planning Methodology); FA UL 2007;
Forward planning: The function of cultural heritage in a changing
Europe - experts' contribution; Council of Europe 2001;
Mielke, Friedrich: Die Zukunft der Vergangenheit - Grundsätze,
Probleme und Möglichkeiten der Denkmalpflege; DBA
Stuttgart 1975;
Pickard, R.D.: Conservation in the Bult Environment; Addison Wesley
Longman L. 1996;
Rodwell, Denis: Conservation and Sustainability in Historic Cities;
Blackwell Publ. 2007;
Rypkema, Donovan D.: The Economics of Historic Preservation - a
Community Leader's Guide; National Trust for Historic
preservation, Washington D.C. 1994;
Zevi, Bruno: Pogledi na arhitekturo (Saper vedere l'architettura); CZ,
Ljubljana 1959.
Ljubljanska deklaracija o kulturni dediščini: od sprave do tajnostnega
družbenega in gospodarskega razvoja; Ljubljana, november
2009, Monistrstvo za zunanje zadeve RS in Ministrstvo za
kulturo RS, www.mk.gov.si/si/coe/ljubljanski proces/
prof. dr. Peter Fister
fister.peter@gmail.com
UL Fakulteta za arhitekturo
Matevž Juvančič
NAPREDNI PRIPOMOČKI V
ARHITEKTURI IN URBANIZMU
ADVANCED INSTRUMENTS IN ARCHITECTURE AND URBANISM
UDK 72.02
COBISS 1.02
prejeto 10.11.2009
izvleček
Pripomočki v arhitekturi (tako analogni kot digitalni) prežemajo
vse faze arhitekturnega načrtovanja. Že od nekdaj so predstavljali
pomemben del in celo 'sooblikovalca' procesa načrtovanja, z
digitalizacijo poklica pa se je potreba po njih le še povečala.
Prispevek obravnava napredne in dostopne pripomočke v
arhitekturi in urbanizmu, ki v praksi pogosto ostajajo spregledani
in neuporabljeni. Po uvodnih definicijah orodja/pripomočka,
opredelitvi njihovih značilnosti (kriterijev za izbor študijskih
primerov), sledita pregled in opis štirih večjih skupin naprednih
pripomočkov ter njihova umestitev v proces arhitekturnega
načrtovanja. Pregled je podkrepljen s konkretnimi primeri
pripomočkov in praks, s pomočjo katerih se lahko seznanimo z
njimi, izločimo njihove značilnosti, prednosti, pomanjkljivosti,
naravo dela z njimi ter zahteve po uporabnikovem znanju in
veščinah. V zaključku poleg umestitve pripomočkov izpostavljamo
stopnjo potrebne nadgranje znanj, v čemer iščemo vzrok za
zadržanost arhitektov pri poseganju po njih in nujnost načrtnega
usposabljanja bodočih slovenskih arhitektov v tem segmentu.
abstract
In architecture, instruments (analogue as well as digital) permeate all the
stages ofarchitectural design. They have always constituted a significant part
and even been a 'co-designer 'in the process of design, and the digitalisation of
the profession has augmented the need for them. The contribution deals with
the advanced and accessible instruments in architecture and urbanism which
are often overlooked and unused in practice. After introductory definitions
ofa tool/instrument, and the determination of their characteristics (criteria
for choosing study examples), there follow an overview and description of
four large groups of advanced instruments and their accommodation within
the process of architectural design. The overview is supported by concrete
examples of instruments and practices, which allows us to become familiar
with them, and allows to distinguish their characteristics, advantages,
drawbacks, the nature of work with them and the amount of user knowledge
and skills required. In conclusion, besides introducing the instruments into
the design process, we highlight the degrees of necessary upgrading of
knowledge. In this latter fact we see the reason for architects' reservations
regarding the use of these instruments and also the necessity for the planned
training offuture Slovene architects in this field ofthe profession.
ključne besede
arhitekturna tehnologija, arhitekturni jezik, arhitekturni člen
Čeprav se delo v večini načrtovalskih podjetij še vedno odvija
'klasično' - s pomočjo risarskih in oblikovalskih orodij (t.i.
CAD programov), ki so v prelomnih letih množičnega vstopa
osebnih računalnikov na spisek pripomočkov sodobnega
arhitekta v celoti nadomestili risanje s tušem na risalnih
mizah, v naprednejših razvojnih in raziskovalnih institucijah
ter že ponekod v praksah arhitekti in urbanisti posegajo po
novih, naprednejših orodjih.
Napredek je tako hiter, hkrati pa razvoj poteka v tako
različnih smereh, da pregled in klasifikacija vedno zaostajata
za trenutnim dogajanjem. Pa vendar je moč opredeliti nekaj
smeri razvoja in značilnosti skupin orodij ter jih umestiti
v proces arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja v
najširšem možnem smislu, da bi si ustvarili podobo (vsaj
vpogled) o trendih in priložnostih, ki jih ponujajo današnji in
jutrišnji napredni pripomočki.
Inteligentna, napredna in dostopna orodja v arhitekturi
in urbanizmu
Orodje je definirano kot predmet, ki se uporablja pri fizičnem
delu, v širšem pomenu pa nekaj, kar omogoča in olajša
opravljanje kakega dela oziroma dejavnosti [SSKJ, 2002].
Tako je značilnost orodij, da zmanjšajo fizični angažma
delavca, potencirajo njegovo moč, z njimi je moč delati
hitreje in učinkoviteje. Dodatna značilnost orodij so nenehne
inovacije in opustitev zastarelega za novejše, v tistem hipu,
ko le-to postane dostopno. O dostopnosti orodja lahko
key words
architectural technology, architectural language, architectural element
razmišljamo predvsem v dveh smereh: dostopnost tehnologij,
resursov in znanja, s katerim lahko orodje proizvedemo,
razvijemo in uporabimo ter njegova cenovna dostopnost,
ki je zelo pogosto vezana na njegovo splošno razširjenost.
V tem prispevku se bomo omejili predvsem na pripomočke,
ki so širše dostopni - bodisi cenovno (npr. odprto kodna
programska oprema ali oprema v okvirih cene sodobnih CAD
orodij) bodisi kot storitev (npr. laserski razrez).
Zaradi robatosti izraza orodje in kasneje omenjene dihotomije
med orodjem in pripomočkom, bomo v nadaljevanju raje
uporabljali besedo pripomoček, kot nekaj, kar olajša in
pospeši delo v procesu arhitekturnega načrtovanja, pri čemer,
vsaj v osnovi, ne bomo ločevali med digitalnimi in analognimi
pripomočki.
Stremenje k večji učinkovitosti in smotrnejši izrabi časa,
značilni za načrtovalske procese znotraj industrijskih družb
(tudi postindustrijskih ali informacijskih), je povečalo
potrebo in zanimanje za pripomočke in inovacije, s katerimi
bi bilo to moč dosegati. Posledice prihoda CAD tehnologij
so več plastne. Arhitekti so začeli risati hitreje, popravki so
mnogo bolj enostavni, preskušanje variantnih rešitev dodobra
olajšano. Zrcaljenje, premikanje, razmnoževanje elementov
in drugi postopki so nadgradili zmožnosti tradicionalne
risalne mize. Večja učinkovitost in naprednejši pripomočki pa
še ne zagotavljajo tudi večje kvalitete. Smotrnejša izraba časa
vse prepogosto vodi v večjo masovno produkcijo namesto v
več časa za načrtovalski premislek. Medtem ko pripomočki
AR 2009/2
ponujajo priložnost za večjo storilnost, iskanje najboljših
rešitev in kvaliteto, so stroka, strokovno izobraževanje
in poklicna etika še vedno tisti, ki bodo uravnavali razpon
in še strokovno-etično dopustne meje njihove uporabe v
načrtovanju.
Ob tem je potrebno poudariti, da se ni spremenilo le orodje,
temveč z njim pogosto tudi narava načrtovalskega procesa,
oblikovalec pa je s tem istočasno pridobil nekaj novih veščin
in izgubil del samoumevnih veščin, ki so bile 'vgrajene'
v dotedanja orodja. Neskončnost 'računalniškega papirja'
nasproti omejenosti lista na risalni mizi, prehajanje skozi
merila s pomočjo 'povečevalnega stekla' do včasih nesmiselnih
podrobnosti, so le del te tranzicije. Začele so se izgubljati tudi
nekatere 'tradicionalne' veščine arhitektov: prostoročno risanje
in skiciranje, kar je moč opaziti pri mlajših generacijah, ki sta
jim papir in svinčnik podobno tuja kot starejšim generacijam
računalnik. Pripomočki lahko pomagajo pri strokovnem delu,
ne morejo pa biti nadomestila za osnovne arhitektove veščine
in znanja (kot že omenjeno tudi niso enoznačna rešitev za
vprašanja kvalitete ali vprašanja interdisciplinarnosti).
Kot je v matematiki nujno znanje osnovnih računskih
operacij in je kalkulator ali osebni računalnik pripomoček,
da kompleksne računske operacije izvedemo hitreje, tako sta
arhitektova skica ali risba osnovni veščini, s katerima arhitekt
razmišlja ne glede na medij v katerem to stori (papir, grafična
tablica ipd), z drugimi pripomočki pa to razmišljanje prelije
v konkretnejše predloge, potrebne pri materializaciji (npr.
izvedbene načrte).
Tako v tem prispevku orodje razumemo kot nekaj osnovnega,
temeljno veščino (risanje, skiciranje, modeliranje), vzvod
za razmišljanje, po katerem poseže arhitekt v procesu
svojega soočenja z načrtovanjem in ni vezano na specifičen
medij, pripomoček pa kot pomagalo, ki mu v procesu lahko
olajša delo. S tem je jasno opredeljeno tudi razmerje do
predstavitvenih tehnik, ki so rezultat uporabe osnovnih veščin
in procesov (skicirjanje ^ skica) in s katerimi se akterji v
načrtovalskem procesu sporazumevajo med seboj.
Nezanemarljiv dejavnik v oblikovalsko in kreativno
usmerjenih strokah je doprinos nekega pripomočka k svobodi
oblikovalskega procesa. Pripomoček lahko s svojo 'odprtostjo',
omogočanjem svobodnega izraza - avtor uresničuje svojo
vizijo takorekoč brez omejitev - ali s svojo 'togostjo', kjer
nasprotno, orodje omejuje in v svoje značilnosti ter tehnične
omejitve ukaluplja oblikovalca, bistveno vpliva na končni
izdelek/rezultat. Liddle [2000] v uvodniku s pomenljivim
naslovom "Form follows...tools." trdi, da inovativni
dizajn terja inovativne oblikovalce s pravimi pripomočki,
podvrženimi določenim omejitvam, vendar pa načrtovalski
proces tudi pridobi z njihovimi prednostmi.
Temeljne značilnosti pripomočkov in njihovo umeščanje v
načrtovalski proces
Temeljne značilnosti naprednih pripomočkov v arhitekturi
in urbanizmu so naslednje (tudi kriteriji za izbor študijskih
primerov):
NAPREDNI PRIPOMOČKI V ARHITEKTURI IN URBANIZMU
•	gre za t.i. inteligentne pripomočke, ki predstavljajo pri-
hranek časa in energije ter omogočajo načrtovalcu, da
z minimalnim, a premišljenim vložkom svojega časa in
energije, doseže učinke, ki bi se sicer izmikali uresničitvi
(prezapleteno, prekompleksno, preveč časovno potratno,
ne bi zmogli doseči želene preciznosti, ne bi zmogli
doseči želenega merila, itd) - razširjajo načrtovalčeve (z)
možnosti;
•	za njih je značilna avtomatizacija procesov - del (ne-
kreativnega) načrtovalskega procesa, ki bi ga sicer opravil
arhitekt (ali drugi akterji), opravi pripomoček;
•	del tovrstnih pripomočkov je, zaradi narave stroke, vedno
vizualna predstavitev analiz in rezultatov, pri čemer sam
potek delovanja v njih in njihove uporabe ni nujno vizualne
narave;
•	za uporabo so potrebne veščine in znanja, ki presegajo
'tradicionalno' zalogo znanj arhitekturne stroke in od
uporabnika zahtevajo dodatne veščine in znanja iz dru-
gih področij (računalništvo in informatika, strojništvo,
gradbeništvo, itd), s čimer so arhitekti do določene mere
primorani v interdisciplinarni pristop;
•	ker govorimo o dostopnih naprednih pripomočkih je do-
daten kriterij izbora njihova razširjenost in finančna dostop-
nost (vsaj na institucionalno aplikativni ravni), v primeru
pripomočkov, ki so še v zasnovi ali raziskovalni fazi pa,
poleg prej omenjenih, še bližnja možnost implementacije in
vizija kratkoročnosti rezultatov njihove pomoči.
Posamezni napredni pripomočki se različno umeščajo v
načrtovalski proces (op. 1) glede na fazo, v kateri je njihova
uporaba smiselna, in za katero so primerni (slika 7).
Nadalje lahko pripomočke razvrstimo še po predvideni rabi:
v strokovno aplikativnih situacijah (pretežno v arhitekturni
praksi), v raziskovalne namene (kot prototipe ali pripomočke
na raziskovalnih institucijah) ali za namene sodelovanja
javnosti (vključno z njenim izobraževanjem). V nadaljevanju
so pripomočki razvrščeni v štiri večje skupine pripomočkov/
področij z visokim razvojnim in arhitekturno-prostorskim
potencialom, znotraj katerih so predstavljeni posamezni
primeri za ilustracijo uporabe in njihovih značilnosti.
Skupina 1: hiter razvoj prototipov in modelov (ang. rapid
prototyping)
Izdelovanje modelov in maket tradicionalno spremlja
arhitekturno stroko kot pripomoček za razmislek in načrtovanje
ter tudi kot ena izmed bolj priljubljenih predstavitvenih tehnik
za širšo javnost. Modeliranje ni lastno le arhitekturi, temveč
se ga poslužujejo v vseh segmentih oblikovanja, preskušanja
in izdelave industrijskih izdelkov (aeronavtika, avtomobilska
industrija, itd). Slednje, ki težijo k čim večji časovno-energetski
optimizaciji svojih procesov, so posegle po tehnikah t.i.
rapid prototyping ali hitrega razvoja prototipov, s katerim se
proces nastajanja modelov bistveno pospeši in avtomatizira.
Revolucionarnost tehnike hitrega razvoja prototipov nasproti
klasični izdelavi modelov bi lahko primerjali s prehodom iz
klasičnega na digitalni tisk. In v mnogo pogledih gre pri teh
NAPREDNI PRIPOMOČKI V ARHITEKTURI IN URBANIZMU
pripomočkih prav za 'tisk' - digitalni, prostorski tisk.
Čeprav je angleški termin vezan predvsem na uporabo
aditivnih tehnik (tehnik, ki dodajajo material z nalaganjem
slojev ali pogosto uporabljena kratica CAM), si lahko pri
slovenski interpretaciji pripomočkov za te namene privoščimo
več svobode in mednje uvrstimo še tehnike izrezovanja ali
odstranjevanja materiala (CNC), saj v končni fazi služijo
podobnemu namenu - hitri izdelavi prototipa oziroma
modela.
Osnova so ustaljeni CAD pripomočki ali pripomočki
za računalniško podprto oblikovanje / arhitekturo (npr.
AutoCAD, Rhinoceros, Blender, itd). V njih arhitekt
oblikuje svojo zasnovo v tridimenzionalnih razsežnostih in
jo posreduje napravi, ki bo prototip izdelala (večinoma brez
analognih vmesnih stopenj).
Razširjeni metodi hitrega razvoja prototipov na področju
arhitekture sta lasersko izrezovanje in 3D iztis. Medtem ko
dostopni laserski rezalniki omogočajo rezanje najrazličnejših
materialov (razen zelo topljivih in kovin) in delujejo v dveh
dimenzijah, 3D tiskalniki delujejo na principu dodajanja
materialov (mavec, smole itd.) po mikro slojih. Vezivo (lepilo)
se nanese na vsak sloj v delu horizontalnega prereza modela.
Po zaključku se nevezan prah izpiha in shrani za nadaljnje
natise. Poznamo tudi druge načine 3D tiska (npr. Stratasys)
in obdelovanje materiala s tridimenzionalnim izrezovanjem
[Brell-Cokcan, Reis, Schmiedhofer, Bauman, 2009].
V okviru programa DIVE (op. 2) [Zupančič in Juvančič,
2009], ki ga vodi Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani, so
študenti pod vodstvom mentorjev preskusili obe metodi
hitrega razvoja modelov.
Za prototipni model mosta, preveritev koncepta in njegovo
kasnejšo predstavitev širši publiki, so študenti uporabili
tehniko rezanja z laserskim rezalnikom. Po razrezu so
elemente med seboj zlepili s sekundnim lepilom. Celoten
proces izdelave fizičnega modela, vključno z razrezom, je
potekal približno 45 minut, kar je znatno manj, kot če bi
model izdelali klasično.
Nekaj skupin je poseglo po 3D iztisu modelov, saj je šlo
za prostorsko razgibane in zahtevne oblike, ki bi jih bilo s
klasično metodo izdelovanja modelov zelo težko izdelati.
Priprava virtualnih modelov za 3D tisk zahteva večjo
pazljivost in natančnost, ker napak pri fizičnem modelu ni
mogoče skriti, v ozir pa je potrebno vzeti fizičnost končnega
izdelka (debelina ploskev, podpor itd.). Ta tehnika, odvisno
od končne fizične velikosti modela, vzame nekoliko več časa
za izdelavo (med 1 in 6 urami). Če primerjamo cenovni obseg
obeh tehnik lahko ugotovimo, da je laserski razrez še vedno
cenejša oblika hitrega razvoja prototipov, zaradi narave
objektov in modelov pa tehniki, kot se je v praksi izkazalo,
nista vedno medsebojno izmenljivi.
Med očitne prednosti lahko tovrstnim pripomočkom
pripišemo hitrost izdelave, avtomatizacijo, neposreden
prenos digitalnega modela v materialni iztis. Ker gre za
precizne stroje, je moč izdelati manjše modele (manjša poraba
materialov), brez izgube podrobnosti, istočasno pa se lahko
zaradi avtomatizacije hitro izdela več različic. Prav zaradi
preciznosti obdelave lahko takšne pripomočke uporabimo v
AR 2009/2
več fazah oblikovalskega procesa in ne le v fazi zasnove, s
čimer pripomočki za hiter razvoj prototipov prerastejo okvire
zasnov, istočasno pa so rezultati - modeli - primerni tudi za
sodelovanje in izobraževanje javnosti.
Abdullah, Marasini in Ahmad [2006] trdijo, da se raven
klasičnih veščin z uporabo omenjenih pripomočkov resda
zmanjšuje, vendar se istočasno z njimi povečujejo zahteve
po drugih veščinah: naprednejša uporaba CAD programov in
priprava modelov za iztis. Isti avtorji pa ugotavljajo tudi, da
tovrstni modeli niso izdelani le hitreje, temveč tudi ceneje.
Skupina 2: razvoj podprogramov za arhitekturno naravnane
aplikacije (ang. scripting)
Ob intenzivni uporabi CAD pripomočkov v vsakdanji
praksi in digitalnih 'modelirnikov' se odpirajo priložnosti
prilagajanja obstoječih orodij novim potrebam s
pomočjo manj zahtevne različice programiranja:
razvoja skript (ang. t.i. scripting) ali podprogramov.
Slika 1: Laserski razrez: most, ki ima prečno rebrno zasnovo nanizano na
pohodno ploščad, je bil oblikovan in zgeneriran v programu AutoCAD
(VisualLISP), posamezni sestavni deli so bili pretvorjeni v krivulje
s pomočjo programa CorelDraw, nato pa so bili elementi s pomočjo
laserskega rezalnika izrezani iz pleksi stekla [vir: Zupančič in Juvančič,
2008/2009].
Figure 1: Laser cutting: a bridge with deck ribs arranged transversely was
designed and generated by AutoCAD (VisualLisp) application; the
individual component parts were transformed into curves by means ofthe
CorelDraw application, and these elements were then cut from acrylic
glass by a laser cutter. [source: Zupančič and Juvančič, 2008/2009].
NAPREDNI PRIPOMOČKI V ARHITEKTURI IN URBANIZMU
Slika 2: 3D natis: vsi predstavljeni modeli študentov so izoblikovani v
programu Rhinoceros (z različnimi pripomočki za generiranje
in nadzor oblik, npr. Grasshopper), shranjeni v datoteko, ki jo
prepoznajo naprave za 3D natis in natisnjeni [vir: Zupančič in
Juvančič, 2008/2009; vir: itg.uiuc.edu].
Figure 2: 3D print: all the student models presented were designed with the
Rhinoceros application (by means of various instruments for the
generation and control of forms such as Grasshopper), saved in
a file readable by 3D printers and printed. [source: Zupančič and
Juvančič, 2008/2009].
V zadnjem času tovrstne metode povezujemo predvsem
s pojmoma parametrične in algoritmične arhitekture ter
razširjanjem GIS sistemov (op. 3). Za mnoge v arhitekturi
uporabljane programe velja, da poznajo tovrstno možnost
razširitev (Rhinoceros:Visual Basic, AutoCAD:VisualLISP,
Blender:Python, itd). S tem se odpira obilo možnosti
prilagoditev programov in njihove funkcionalnosti
specifičnim potrebam in zahtevam uporabnika, s tem pa
tudi pospešitev in avtomatizacija mnogih faz načrtovanja.
Na tem mestu bomo izpostavili nekaj primerov uporab,
umeščenih v različne faze načrtovalskega procesa. V
analitični fazi, ki se prepleta s konceptom urbanistične
zasnove, sta Coates in Derix [2008] pri aplikativnem
projektu v sodelovanju z lokalnimi prostorskimi načrtovalci
uporabila različico Djikstra algoritma za iskanje najkrajših
poti pri zasnovi in načrtovanju regeneracijskih scenarijev
za del londonskih četrti Newham in Tower Hamlets. S
pomočjo geografskega informacijskega sistema (GIS) in
različnih algoritmov generirata in preverjata urbane modele,
ki združujejo statistične podatke, podatke o prebivalcih in
njihovih navadah, prostorske razvojne tendence in vizije
mestnih oblasti. Variantni modeli obsegajo več meril: od
določanja rabe, cestnih povezav, javnega mestnega prometa,
do morfoloških in gabaritnih modelov pozidave.
Metoda kreiranja skript in parametrične arhitekture je bila
prav tako uporabljena na že omenjeni delavnici DIVE.
S podprogramom razširjeni program za oblikovanje
(Rhinoceros) se interaktivno odzove na dejanja uporabnika
ter s tem simulira predlog skupine o projekcijah na fasade
stavb, ki so med seboj povezane s pravili, shranjenimi v
parametrih (slika 4). Logika takšnega podprograma bi bila
lahko, z nekaj modifikacijami, uporabljena tudi pri morebitni
izvedbi. S pomočjo skript so bili generirani tudi omenjeni
most in večina predstavljenih 3D natisnjenih modelov
(AutoLisp, ParaCloud, NetLogo, itd).
O naprednih uporabah parametričnih pripomočkov in
programiranju v arhitekturnih praksah poročajo Whitehead
[2009], Peters in DeKestellier [2006]. Gre za posebno
skupino za modeliranje (Specialist Modelling Group)
znotraj ateljeja Foster and partners, ki takorekoč po meri
prilagaja in razvija programske pripomočke za zahtevnejše
arhitekturno-urbanistične projekte. Sistemi so integrirani
od zasnov (iskanje oblik, variantnih rešitev s pomočjo
parametrov) do izvedbe (področje t.i. mass customization)
in upravljanja s projektom (ang. management). Prednosti
takšnih pripomočkov so sposobnost prilagajanja celote (vse
do posameznih izvedbenih detajlov in delavniških načrtov) ob
spremembah zasnov. Tako posamezne faze načrtovanja niso
več nujno in v praksah vse prepogosto togo sosledje (idejna
zasnova, načrti za legitimizacijo-pridobitev dovoljenj, načrti
za izvedbo), saj se lahko načrtovalski proces ob kasnejših
preverbah vrača v poprejšnje faze (spremembe v tem primeru
omejuje predvsem gradbena in upravna zakonodaja). Za
parametrični pristop je značilno, da je prvotni vložek časa
v koncept, vzpostavitev relacij med posameznimi elementi
(arhitekturnimi, okoljskimi, energijskimi, socialnimi, itd)
in pripravo programa relativno velik, vendar se vložek
zelo hitro obrestuje v naslednjih fazah, kjer avtomatizacija
poskrbi za generiranje načrtov, za katere bi sicer porabili
večje število delovnih ur (po izkušnjah omenjenih piscev
so nekatere rešitve celo prekompleksne in preobširne, da
bi jih lahko arhitekt/projektant brez pripomočkov docela
obdelal).
Veščine in znanja, ki jih za aktivno uporabo razvoja
podprogramov potrebuje arhitekt so nadgradnja osnovnih
znanj, ki so potrebna za uspešen in hiter razvoj prototipov.
Med drugim od njega terjajo globlje razumevanje procesov
načrtovanja in produkcije, odkrivanje medsebojnih odvisnosti
elementov, matematična in logična znanja ter poznavanje
vsaj enega izmed bolj razširjenih programskih jezikov.
AR 2009/2
NAPREDNI PRIPOMOČKI V ARHITEKTURI IN URBANIZMU
Slika 3: Primer uporabe podprogramov ali t.i. skript: od parametrov, preko
podprogramov, do konkretnih oblik, predvidene rabe in variantnih
rešitev za mestne četrti v Londonu [vir: Coates in Derix, 2008].
Figure 3: Example of the use of sub-programmes or scripts: from parameters
to sub-programmes to concrete shapes of intended uses and variant
solutions for city quarters in London. [Coates and Derix, 2008].
Skupina 3: uporabniški vmesniki in aplikacije za sodelovanje
in izobraževanje strokovne in splošne javnosti na področju
arhitekture in poseganja v prostor
Arhitekturna stroka se pri svojem delu, ki v prvi vrsti zajema
načrtovanje, vse pogosteje pa tudi osveščanje in izobraževanje,
srečuje z različnimi akterji. Pestrost akterjev, raznovrstnost
njihovih interesov, izkušenj in znanj arhitekta kot tistega, ki jih
povezuje in se z njimi sporazumeva dodatno obremenjuje: ne le,
da se mora prilagajati posameznim javnostim s prilagajanjem
komunikacijskega, običajno vizualnega 'jezika', temveč se
mora s tem njegov čas, ki bi bil sicer namenjen načrtovanju,
Slika 4: Primer uporabe podprogramov ali t.i. skript: s podprogramom razširjeni
program Rhinoceros beleži socialne interakcije v prostoru. Glede na
bližino in intenzivnost interakcij se odzove s projekcijami podob na
fasade. Virtualni atributi fizičnih struktur se s socialno interakcijo vedno
znova spreminjajo. Na ta način se vzpostavi dialog med uporabniki in
objekti v prostoru, ki sledi pravilom, a se ne ponavlja [vir: Zupančič in
Juvančič, 2008/2009].
Figure 4: Example of the use of sub-programmes or scripts: the Rhinoceros
application enhanced by a sub-programme interactively responds to
the user's actions and simulates the designers' idea in space. [source:
Zupančič and Juvančič, 2008/2009].
prerazporediti na osveščanje, izobraževanje, organiziranje
in usklajevanje. Zato se tudi na tem področju porajajo težnje
po naprednejših pripomočkih, ki bi procese avtomatizirali,
pospešili, poenostavili sporazumevanje in arhitektu dopustili,
da se ukvarja predvsem z vsebino.
Če želimo živeti v družbi, ki bo preudarno in sonaravno
ravnala s svojim okoljem, potrebujemo na eni strani izobražene
strokovnjake, ki se ukvarjajo z arhitekturno-prostorsko
problematiko ter na drugi strani splošno javnost, ki bo dovolj
osveščena, da bo sledila načelom trajnostnega delovanja v
prostoru in razumela prizadevanja strokovne javnosti. Za
namene izobraževanja splošne javnosti so se kot učinkoviti in
primerni izkazali pripomočki v obliki arhitekturno prostorskih
izobraževalnih vmesnikov, predstavljenih v AR 2008/1
[Juvančič in Zupančič, 2008]. Gre za pripomočke, ki lahko
znotraj osnovnošolskih in srednješolskih učnih programov,
učiteljem, ki sicer niso usposobljeni za podajanje tovrstnih
tematik, pomagajo, da osvetlijo problematiko perečih okoljsko-
prostorskih problemov in nakažejo njihove rešitve.
O primeru izobraževalne platforme VIPA za strokovno javnost,
ki vključuje tako pripomočke za urejanje vsebine (ang. Content
Managment System ali CMS) in proces učenja (ang. Learning
Management System ali LMS) kot tudi specializirana orodja,
smo pisali v AR 2006/1 [Zupančič-Strojan in sod., 2006].
Tovrstni pripomočki pripomorejo k lažjemu sporazumevanju
med udeleženci, vključenimi v proces izobraževanja, izmenjavo
mednarodnih izkušenj, sporazumevanje in delo na daljavo,
posredovanje in preskušanje vsebin, ki so povezane z novimi
mediji in vsebin, ki se izmikajo študijskim programom.
Na področju sodelovanja javnosti se poraja veliko predlogov
in sistematizacij v obliki bolj ali manj uporabnih (cenovno
dostopnih) spletnih portalov ter (dražjih in zaradi tega
manj razširjenih) prototipov celostnih rešitev vmesnikov za
sodelovanje javnosti (npr. EDC, [Arias et al, 2002]). Ker
govorimo predvsem o dostopnih in (potencialno) razširjenih
AR 2009/2
NAPREDNI PRIPOMOČKI V ARHITEKTURI IN URBANIZMU
rešitvah in pripomočkih, se na tem mestu ne bomo ukvarjali
s pripomočki navidezne resničnosti (ang. VR) in njihovimi
posameznimi različicami kot so Cave in Panorama, čeprav
sodijo v kategorijo naprednih integriranih pripomočkov za
izobraževanje in sodelovanje javnosti.
Značilno za pripomočke te vrste je, podobno kot pri prejšnjih
skupinah, avtomatizacija procesov na področju izobraževanja
in sodelovanja javnosti. Ker mnogo pripomočkov ne zahteva
fizične prisotnosti arhitekta, lahko govorimo o razbremenitvi,
hkrati pa se prisotnost in potencialni doseg njegovega sporočila/
znanja znatno povečata, kar še posebej velja za izobraževalne
pripomočke. Dodatna prednost zmanjševanja potrebe po
fizični prisotnosti je zmanjševanje prostorskih distanc med
sodelujočimi v procesu, kar odpira možnosti za medkrajevno
in mednarodno sodelovanje v procesih, ki vključujejo različne
javnosti. Potrebno je poudariti, da se z dovršenostjo tovrstnih
pripomočkov manjša dojemljivost oz. odprtost sistemov
za spremembe (s strani končnega uporabnika) ter, glede
na prejšnjo kategorijo pripomočkov, povečuje razlika med
zalogo znanj in veščin, potrebnih za izdelavo teh pripomočkov
ter zalogo znanj in veščin, potrebnih za uporabo. Prva se
povečuje preko meja arhitektove izobrazbe in kliče po
sodelovanju drugih specialistov, druga se manjša in dopušča
uporabo manj veščim in neprofesionalnim uporabnikom.
Slika 5: Uporabniški vmesniki in aplikacije za sodelovanje in izobraževanje
strokovne in splošne javnosti na področju arhitekture in poseganja v
prostor. Primer prototipnega arhitekturnega vmesnika oz. programa, ki
je devetošolcem poskušal približati nekaj perečih problemov urejanja
prostora v povezavi s trajnostnim razvojem.
Figure 5: User interfaces and applications for the participation and education
of the expert and general public in the field of architecture and spatial
intervention. Example of a prototype architectural interface and
application, respectively, which was used in an attempt to present to
nine graders some of the urgent problems facing spatial arrangement in
connection with sustainable development.
Skupina 4: uporaba pripomočkov za oddaljeno zaznavanje v
arhitekturi in urbanizmu
Porast uporabe naprav za oddaljeno zaznavanje odpira nove,
do zdaj malo izkoriščene možnosti na področju arhitekture in
urbanizma, istočasno pa postaja tovrstna tehnologija tudi cenovno
dostopna. Gre za povezane sisteme senzorjev, nameščenih na
mobilnih platformah oziroma vozilih, drugo plat sistema pa
sestavlja programska oprema, ki podatke osmišlja in analizira ter
prilagaja arhitektovim potrebam. Na tem področju velja, da je
dostopna tehnologija prehitela ideje raziskovalcev o tem, kako jo s
pridom izkoristiti.
Tehnologija aerofotografije s pomočjo kamer in brezpilotnih letal
(ang. Unmanned Aerial Vehicle - UAV) je že nekaj časa dostopna,
s tem pa tudi njene aplikacije v arhitekturi kot so: meritve,
posnetki stanj, vizualne analize, itd. Aerofotografijo (predvsem
ortofotografijo) v geodeziji in urbanizmu uporabljamo od leta
1955, vendar jo je s pojavom UAV naprav moč uporabiti v manjših
merilih, ciljno, z možnostjo večjih resolucij in predvsem ceneje
[Zhang, 2008].
Slika 6: Uporaba pripomočkov za oddaljeno zaznavanje: avtomatizirana
digitalna rekonstrukcija 3D modela stavbe na podlagi ene aerofotografije
kot pripomoček pri ustvarjanju digitalnih modelov obstoječih mestnih
četri in naselij. [vir: Jizhou, Zongjian in Chengming, 2004]
Figure 6: Use of remote sensing devices: the automated digital reconstruction
of a 3D model of a building based on one aerial photograph as an
instrument to assist in creating digital models of existing city quarters
and settlements. [source: Jizhou, Zongjian and Chengming, 2004].
AR 2009/2
NAPREDNI PRIPOMOČKI V ARHITEKTURI IN URBANIZMU
Korak naprej na tem področju so integrirani sistemi UAV vozil,
aerofotografije in hitre izdelave 3D modelov naselij, krajev in
mest kot so jih zasnovali Jizhou, Zongjian in Chengming [2004].
Zaradi specifičnih lastnosti geometrij stavb v arhitekturi (pretežna
ortogonalnost), je njihov sistem sposoben rekonstruiranja 3D
modela zgradbe iz ene (ustrezne) aerofotografije stavbe.
Med potencialnimi uporabami, o katerih še ni zaslediti poročil, in
katerim namerava avtor posvetiti več raziskovalne pozornosti, so
še: celostna analiza energijsko-prostorskih učinkovitosti naselij
in mestnih četrti ter ocenjevanje materialno-prostorskega stanja
stavbnega fonda v naseljih. Pri tem je potrebno poudariti, da ne
gre zgolj za tehniko snemanja iz zraka, temveč celovite sisteme,
ki iz različnih podatkov (aerofotografija, GIS, družbeni podatki)
sestavljajo celokupno analitično orodje, tako za načrtovalce kot za
iniciative za večjo trajnost naselij na različnih ravneh (raven lokalne
samouprave in države).Tovrstni pripomočki so uporabni predvsem
v analitični in po-izvedbeni fazi načrtovalskega procesa (t.i.
nadzorovanje ali ang. monitoring), kjer lahko s svojimi doprinosi
znatno obogatijo (vhodne) podatke za namen načrtovanja. Med
njihove značilnosti lahko štejemo zmožnost zaznavanja preko meril
in iz različnih zornih kotov (tako v dobesednem kot prenesenem
smislu), povezanost posameznih sistemov in senzorjev v celovit
sistem, večje zahteve po nadgradnji bazičnega arhitektovega znanja
in vključevanje pomoči različnih strokovnjakov.
Zaključek
Po pregledu skupin naprednih pripomočkov v arhitekturnem in
urbanističnem načrtovalskem procesu, ki so ali bodo v bližnji
prihodnosti dostopni različnim akterjem, lahko ugotovimo, da se
kaže težnja po smiselnem združevanju pripomočkov v večje celote
in integralnosti njihove uporabe. Že v okviru programa DIVE smo
na FA uporabili več pripomočkov iz različnih skupin, ki se med
seboj dopolnjujejo in nadgrajujejo (npr. programiranje in nato
hiter razvoj prototipov). Če se je pri DIVE integralnost porajala
spontano, iz same narave naloge in glede na izbiro uporabnika
(tudi na podlagi znanj in veščin udeležencev), poznamo zaključene
sisteme, ki posamezne napredne pripomočke že v osnovi povezujejo
v enotno aplikacijo [Koile, 2001].
Iz slike 8 je razvidno, da stopnja nadgradnje osnovnih arhitektovih
znanj in veščin za uporabo (in ponekod izdelavo) pripomočkov s
kompleksnostjo posameznih sistemov narašča. Pri hitrem razvoju
modelov imamo opraviti z dvokomponentnim sistemom (digitalno
oblikovalsko orodje in naprava za iztis), pri razvoju podprogramov
število komponent sistema narašča in tako se kompleksnost
medsebojnih povezav v naslednjih skupinah še povečuje.
Napredni pripomočki v arhitekturi in urbanizmu zahtevajo
napredna in specializirana znanja in veščine, ki presegajo bazična
znanja današnjih arhitektov ter vsaj v segmentu tudi študijskih
programov. Res je, da lahko v prihodnosti pričakujemo večjo
prijaznost pripomočkov do uporabnika in njihovo približevanje
uporabnikovim izkušnjam, znanjem in ustaljenim pristopom k
reševanju arhitekturno-prostorskih problemov (npr. Grasshopper
kot nadgradnja Rhinocerosa za programiranje parametričnih oblik
deluje na vizualni logiki povezav in parametrov), po drugi strani pa
slednji nikoli ne bodo dovolj napredni oz. dovolj odprti sistemi, da
bi zadostili vsem potrebam, ki se v praksah in raziskovanju porajajo.
Slika 7: Umeščanje sodobnih naprednih in dostopnih pripomočkov v arhitekturi
in urbanizmu v načrtovalski proces (po skupinah pripomočkov) na
podlagi študijskih primerov.
Figure 7: Introducing contemporary advanced and accessible instruments in
architecture and urbanism into the designing process (by groups of
instruments), on the basis of study cases.
Slika 8:
Figure 8:
Naraščanje potrebe po dodatnih veščinah in nadgradnji bazičnih znanj,
ki so potrebna za aktivno uporabo in pripravo naprednih pripomočkov v
arhitekturi in urbanizmu.
Increase in the need for additional skills and upgrading of basic
knowledge required for the active use and preparation of advanced
instruments in architecture and urbanism
cUlUjtJ	-1 t-*	mich	-
Ttsiisn^ v n-'^f WW -f
._____ \ rn- i LM>*f-'
fmm
>■ 3'ri,	—--\	ft mm
Slika 9: Uporaba logičnih znanj v povezavi s temeljitim poznavanjem možnosti
pripomočkov, ob hkratnem zavedanju omejitev lastnih veščin in znanj,
so nujna pri aktivni uporabi naprednih pripomočkov. Analogni načrt
digitalne izvedbe in shema delovanja podprograma s slike 4.
Figure 9: Use of logical knowledge in connection with a thorough knowledge of
the capabilities of instruments, together with the realisation of one's
own limited skills and knowledge are necessary in using advanced
instruments. Although such schemes usually discourage architects, these
are skills and knowledge with which colleagues abroad are familiar
Analogue design of the digital implementation and operating scheme of
the .sub-programme in Figure 4.
AR 2009/2
AR 2009/2
Pri poseganju študentov FA po naprednih pripomočkih (in tudi
v arhitekturnih praksah) opažamo veliko mero zadržanosti in
slabše usposobljenosti v primerjavi z našimi mednarodnimi
partnerji. Zaradi hitrega tehnološkega napredka lahko majhen
zaostanek že v bližnji prihodnosti naraste na neulovljivo
razliko. Zato se kaže potreba po posameznih ciljnih ukrepih,
ki študentom tekom študija ponudijo vsaj vpogled v paleto
možnosti (npr. z delavnicami kot je DIVE, s pritegnitvijo
strokovnjakov, omogočanjem dostopa do ustrezne opreme
in storitev itd.). Druga in predvsem dolgoročna rešitev, ki ne
računa le na samoiniciativnost študentov, pa se kaže v načrtnem
širjenju tovrstnega znanja in veščin z dodatnim umeščanjem
vsebin v študijske programe, bodisi znotraj obstoječih bodisi z
dodajanjem novih predmetov.
Prispevek se v prvi vrsti ukvarja s pregledom, klasifikacijo in
umestitvijo naprednih pripomočkov v načrtovalski proces,
vendar se ob tem se odpirajo nič manj pomembna vprašanja
vpliva obravnavanih pripomočkov na kvaliteto arhitekturnega
ustvarjanja in vpliva na razvoj (oz. stanje) prostora, ki
predstavljajo dobro izhodišče za nadaljnji premislek in
raziskovanje.
Opombe
•	1 Arhitekturni načrtovalski proces v tem prispevku razumemo v najširšem smislu kot
permanentne procese, ki se v sodobnih družbah nenehno dogajajo. Vključuje tako
arhitekturni kot urbanistični vidik ter obsega fizični in virtualni družbeni prostor. Vanj
so vključene vse faze, ki jih običajno pripisujemo posameznemu načrtovalskemu
procesu: analiza, zasnova, formaliziranje ideje, izvedba in poizvedbeno spremljanje ali
monitoring, kar predstavlja nekoliko razširjen pogled Bertolove [1997]. Poleg omen-
jenega pa še spremljajoče sodelovanje javnosti in njeno vseživljenjsko izobraževanje
(slika 7).
•	2 Erasmus intenzivni program Designing and Inhabiting Virtual Environments je na-
menjen raziskovanju naprednih tehnik in pripomočkov vseh vrst na področju oblikovan-
ja virtualnih okolij, preučevanju njihovega prepleta s fizičnim okoljem, seznanjanjem z
vsebinami, ki se sicer zaradi hitro napredujočih področij izmikajo okvirom študijskega
programa in 'digitalnemu opismenjevanju' študentov arhitekture z namenom, da bi
pridobili veščine, ki so potrebne za aktivno uporabo sodobnih pripomočkov.
•	3 BIM ali Building Information Modeling v tem prispevku ne prištevamo ločeno med
napredne pripomočke, saj gre za že razširjeni in v CAD programsko opremo vgrajeni
pripomoček. Podobno velja za sisteme GIS - že razširjeni in v splošni uporabi predvsem
pri prostorskem načrtovanju.
napredni PRIPOMOČKI V ARHITEKTURI IN URBANIZMU
Viri in literatura
Abdullah, S., Marasini, R. in Ahmad, M., (2006): An Analysis of
the Applications of Rapid Prototyping in Architecture. V:
Computing in Architecture / Re-Thinking the Discourse: The
2nd International Conference ASCAAD, Sharjah, str. 108-123.
Bertol, D., (1997): Designing digital space: an architect's guide to
virtual reality. J. Wiley & Sons, New York [itd.].
Brell-Cokcan, S., Reis, M., Schmiedhofer, H., Braumann, J., (2009):
Digital Design to Digital Production: Flank Milling with
a 7-Axis CNC-Milling Robot and Parametric Design. V:
Computation: The New Realm of Architectural Design, 27th
eCAADe Conference Proceedings, Istanbul, str.: 323-330.
Coates, P. in Derix, C. W., (2008): Smart Solutions for Spatial
Planning. V: Architecture in Computro, 26th eCAADe
Conference Proceedings, Antwerpen, str.: 231-238.
Jizhou, W., Zongjian, L. in Chengming, L., (2004): Reconstruction
of buildings from a single UAV image. V: Proc. International
Society for Photogrammetry and Remote Sensing Congress,
Istanbul, str.: 100-103.
Juvančič, M. in Zupančič, T., (2008): Snovanje digitalnih arhitekturno-
izobraževalnih orodij. V: AR, Let. IX, št.1, str.: 28-33.
Koile, K. (2001): The Architect's Collaborator: Toward Intelligent
Tools for Conceptual Design. Doktorska disertacija,
Massachusetts Institute of Technology.
Liddle, A., (2000): Form follows.. .tools (editorial). V: CADalyst, let.
17, št.10, str: 8.
Peters, B. in DeKestellier, X., (2006): The Work of Foster and
Partners Specialist Modelling Group. V: Bridges Conference
Proceedings, Tarquin Publications, St Albans.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2002). Ljubljana, DZS-
Mladinska knjiga.
Whitehead, H. (2009): Social Experiments in Design Technology. V:
Computation: The New Realm of Architectural Design, 27th
eCAADe Conference Proceedings, Istanbul, str.: 137-144.
Zhang, C., (2008): An UAV-based Photogrammetric Mapping
System for Road Condidtion Assesment. V: The International
Archives of the Photogrammetry, Remote Sensing and Spatial
Information Sciences, Let. XXXVII, št. B5, str.: 627-631.
Zupančič, T., Kilar, V., Hudnik, Š., Juvančič, M., Šargač, M., (2006):
Projekt VIPA - zasnova računalniškega okolja za študij
virtualnega oblikovanja prostora. V: AR, let VII., št.1, str. 88.
Zupančič, T. in Juvančič, M. (2008/2009): DIVE: Skipping
dimensions. Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, http://fa.uni-lj.
si/dive/
dr. Matevž Juvančič
matevz.juvancic@fa.uni-lj.si
UL Fakulteta za arhitekturo
Anja Jutraž
BIVALNI PROSTOR V BLIZINI
MESTNEGA SREDlšČA
living space near the city centre
UDK 711.168
COBISS 1.02
prejeto 2.11.2009
izvleček
V članku obravnavam temo preobrazbe izpraznjenih industrijskih
območij blizu historičnih mestnih središč v kakovostno bivalno
okolje sodobne družbe. Prvi problem pri preobrazbi industrijskih
območij se pojavi ob iskanju načina, kako pristopiti k urejanju in
oblikovanju tega prostora, kako vključevati različne akterje v proces
načrtovanja ter kdaj, kje in kako vključiti javnost v proces širšega
urejanja prostora, ki bo na koncu namenjen ravno njim. Drugič je
potrebno ugotoviti, kaj so tiste lastnosti, ki tvorijo kvalitetnejše
bivalno okolje in prijetnejše za uporabnika. S primeri dobre prakse
treh severnoevropskih mest (Malmö, Kebenhavn in Hamburg)
želim pokazati, da z aktivnim vključevanjem javnosti v proces
urbanističnega načrtovanja lahko pričakujemo boljše rezultate
oziroma bivalni prostor, s katerim bodo zadovoljni tako uporabniki
kot tudi investitorji. Poleg tega predpostavljam, da je potrebno
upoštevati značilnosti fizičnega prostora, ter le-te kar najbolj
izkoristiti in uporabiti v procesu načrtovanja, saj predstavljajo
največje potenciale kvalitetnega bivalnega prostora. Primerjava
ponuja izhodišče za razmislek o prilagoditvi obravnavanih
pozitivnih izkušenj družbeno-prostorskim razmeram v Sloveniji.
ključne besede
bivalni prostor, mestno središče, industrija, pristanišče, zelene
površine
abstract
In the article, I discuss the issue of transforming abandoned industrial
areas in the vicinity of historical town centres into quality living
environments of contemporary society. The first issue arising from
the transformation of industrial areas is the mode of addressing the
arrangement and design of such a space, how to integrate various
actors into the planning process, and when, where and how to include
the public in the process of a wider spatial arrangement that is
ultimately intended for them.
Secondly, we need to find out which properties create a quality living
environment that is pleasant for the user. By presenting good practice
examples of three north European cities (Malmö, Copenhagen and
Hamburg), I wish to demonstrate that the active participation of the
public in the urban planning process may bring about better results
and a better living space respectively, which will satisfy its users as
well as investors. Moreover, I suppose that the features of the physical
space need to be taken into account and put to best use during the
planning process, because they constitute the primary potential
for quality living space. The comparison offers a starting point for
considering how to adapt the positive experiences under discussion to
the social and spatial conditions which obtain in Slovenia.
key words
living space, city centre, industry, haven, harbour, green areas
Mesta so se skozi stoletja spreminjala glede na politične,
gospodarske in druge dejavnike. Ljudje so bili tisti, ki so s svojim
načinom življenja narekovali njihov razvoj. Mestna središča
ponovno pridobivajo na svojem pomenu, zaradi večanja števila
prebivalcev se mesta širijo iz historičnega jedra na svoje obrobje.
Bližnja pristanišča in druga stara industrijska območja zaradi
selitve industrije izgubljajo svoj program in tako ostajajo prazna,
posledično na teh območjih nastajajo nova urbana središča. Gre
za časovno daljši proces urejanja prostora, ki vključuje različne
akterje, od investitorjev do uporabnikov, pomemben je način,
kako se lotiti načrtovanja in kako kvalitetno vključiti v sam
postopek načrtovanja tudi širšo javnost, uporabnike prostora.
Poleg tega je potrebno znati prepoznati kvalitete lokacije,
kaj so tiste značilnosti, ki predstavljajo potencial za boljše in
kvalitetnejše življenje, ter nato upoštevati in vključiti te kvalitete
v proces urbanističnega načrtovanja.
Mesto je dandanes urbani prostor z večjo koncentracijo
prebivalcev. Sestavljata ga dva dela, grajeni in vmesni, nepozidani
prostor. V mestu igrajo pomembno vlogo javne površine:
trgi, sprehajalne poti in zelene površine (zelenice, drevoredi,
cvetlični nasadi, parki, hišni vrtovi ipd.), ki so pomemben
dejavnik mestnega razvoja in uravnoteženega delovanja mesta
ter hkrati nepogrešljivi del mestnih in urbanih prostorov. Stara
mestna središča nudijo ogromno kvalitet (bližina upravnih
stavb, trgovin, kulturnih ustanov...), ki privabljajo ljudi, obenem
pa imajo tudi pomanjkljivosti, zaradi česar se ljudje izseljujejo
(predvsem pomanjkanje zasebnosti).
Bivalni prostor je po SSKJ-ju prostor "namenjen za bivanje,
prebivanje" - gre za prostor, namenjen človeku, prostor, kjer
človek biva ("stanuje, živi, je") [SSKJ, 2005]. Prav zaradi tega
mora imeti tiste kvalitete, ki omogočajo človeku prijetnejše
bivanje, lepše in enostavnejše življenje. Ravno v času vedno
večje globalizacije je vedno bolj pomembna kakovost
posameznikovega življenja.
Sodobno življenje je podvrženo hitremu načinu življenja -
ljudje preživljajo vedno več časa na delovnem mestu oziroma
delo opravljajo na domu, ostaja jim le malo prostega časa.
Vsakdo si želi čim manj časa porabiti za pot do delovnega mesta
in v popoldanskem/večernem času uživati v prijetnem okolju
svojega doma. Idealno stanovanje mora nuditi uporabniku na eni
strani neposredno bližino delovnega mesta in javnih programov
(izobraževalni in storitveni programi), na drugi strani pa intimno
okolje.
Preko primerjave treh severnoevropskih mest (Malmö,
K0benhavn in Hamburg) in značilnosti bivalnih prostorov
blizu mestnih središč lahko ugotovimo, kako so se načrtovalci
mestnega prostora lotili procesa novega načrtovanja bivalnih
prostorov blizu mestnega središča na praznih ali prestrukturiranih
območjih in kaj so lahko tiste značilnosti, ki tvorijo kvalitetnejši
prostor za bivanje. V teh mestih so namreč v zadnjih desetletjih
poskušali združiti na enem mestu različne dejavnosti, tako
zasebnega kot javnega značaja, in s tem ustvariti kvaliteten
bivalni prostor v neposredni bližini mestnih središč. Človeku
prijaznejše okolje so ustvarili z zelenimi in vodnimi površinami,
AR 2009/2
javnimi in zasebnimi odprtimi prostori, urejanjem javnega
transporta do mestnih središč ter povečanjem pomena peš in
kolesarskih poti.
Oris problema
Z razvojem znanosti in novih tehnologij, s spreminjanjem
družbe in z vlaganjem v druge dejavnosti so marsikatera, včasih
zelo uspešna industrijska območja ostala prazna in ponujajo
se možnosti za razvoj novih dejavnosti. Poleg tega se je s
spreminjanjem načina življenja in družbenih potreb povečala
potreba po bivanju blizu mestnega središča oziroma blizu
svojega delovnega mesta. Ljudje želijo čim manj časa porabiti za
transport in imeti v neposredni bližini svojega bivalnega prostora
vse dejavnosti, ki jih potrebujejo za kakovostno življenje.
Prvi problem pri preobrazbi industrijskih območij se pojavi ob
iskanju načina, kako pristopiti k urejanju in oblikovanju tega
prostora, kako vključevati različne akterje v proces načrtovanja
ter kdaj, kje in kako vključiti javnost v proces širšega urejanja
prostora, ki bo na koncu namenjen ravno njim. Drugič je
potrebno ugotoviti, kaj so tiste lastnosti, ki tvorijo kvalitetnejše
bivalno okolje in prijetnejše za uporabnika.
Problem rešujem oziroma komentiram na podlagi preučevanja
treh izbranih primerov mest. Kriteriji primerjalne analize so:
lega izbranih mest, proces nastajanja novih urbanih središč,
programska struktura območij in posebnosti obravnavanih
območij. Poleg tega želim ugotoviti, ali je možno celoten proces
načrtovanja prilagodili slovenskemu prostoru.
Bivalni prostor v bližini mestnih središč treh izbranih mest
Na podlagi obiska nekaterih severnih evropskih mest v okviru
študijske izmenjave v Hannovru (2007/2008) sem med seboj
primerjala tri mesta, kjer so zraven mestnih središč zgradili nova
urbana središča in se trudijo prebivalcem nuditi čim več bivalnih
kvalitet: nemški Hamburg (Hafencity), danski Kebenhavn
(0restad) ter švedski Malmo (Västra Hamnen). V primeru mest
Hamburg in Malmö gre za spremembo zapuščenega pristanišča,
v primeru Kebenhavna pa se pozidava širi na nepozidane
površine.
Ugotavljala sem prednosti in slabosti bivalnega okolja blizu
mestnega središča in predvsem to, kateri dejavniki vplivajo
na kvalitetnejše bivalno okolje in kateri so tisti parametri, ki
delajo prostor privlačnejši za uporabnike tega prostora. Eden
od pomembnih dejavnikov je lega oziroma oddaljenost bivalne
enote (stanovanja) od mestnega središča. Oddaljenost mora biti
ali tako majhna, da jo je možno prehoditi peš, ali pa mora biti zelo
dobro povezana z mestnim središčem preko javnega transporta
(v predelu 0restad v mestu Kebenhavn so v ta namen podaljšali
progo podzemne železnice in zgradili novo postajališče). Nove
urbane centre so preko javnega transporta neposredno navezali
na mestno središče - tako so v neposredni bližini mestnega
središča, hkrati pa imajo intimo v svojem bivalnem okolju. Urbani
center mora biti na prvem mestu namenjen pešcu in kolesarju
(mreža pešpoti in kolesarskih poti), avtomobilski promet mora
biti maksimalno izločen iz območja stanovanj in pomaknjen na
obrobje zazidave. Prav tako morajo biti med bivalnim prostorom
in mestnim središčem dobro urejene pešpoti in kolesarske poti.
BIVALNI PROSTOR V BLIŽINI MESTNEGA SREDIŠČA
Kvaliteta nekega bivalnega okolja je tudi neposredna bližina
delovnega mesta, izbobraževalnih ustanov (šole, gimnazije,
fakultete, knjižnice), kulturnih centrov (gledališča), rekreacijskih
objektov, trgovin ter storitvenih dejavnosti. Multifunkcionalna
raba območja omogoča uporabniku, da lahko v čimkrajšem
času uporablja čimveč različnih dejavnosti. Pomembne so
tudi zunanje rekreacijske površine (trim steze, košarkaška in
nogometna igrišča), ki so del zunanje krajinske ureditve in
pomembno vplivajo na zunanjo podobo. Prebivalci se med
seboj družijo predvsem na trgih, v parkih, na zunanjih javnih
površinah. Na zunanjo podobo bivalnega okolja vplivajo zelene
površine, tako javne (parki) kot zasebne (vrtovi), ki predstavljajo
eno od najvišjih kvalitet tega območja. Posameznika povežejo z
naravo, ga umirijo, na eni strani ga povežejo s sosedi (preko
javnih parkov), na drugi strani pa ustvarjajo bariero med ljudmi
(visoke zasaditve dreves zakrivajo pogled v sosednjo stavbo).
Lega posameznih izbranih mest
Hamburg je drugo največje nemško mesto, ki leži na sotočju
reke Labe z rekama Alster in Bille, središče mesta pa ob umetnih
jezerih Binnenalster in Aussenalster, hamburško pristanišče pa
je drugo največje v Evropi. "HafenCity Hamburg" je projekt
mesta Hamburg, kjer na območju starega hamburškega
pristanišča že od leta 2007 nastaja nov center s pisarnami,
hoteli, trgovinami, javnimi stavbami in stanovanjskimi objekti.
Namesto principa urejanja prostora iz 1980-ih let, ko so se
mesta širila na zelene površine, gre tu za spremembo rabe
površin - iz industrijske rabe v mešano rabo. Območje je
veliko 155 ha in s širjenjem na območje starega pristanišča se
bo površina samega mesta povečala za 40%. [Hafencity, 2009]
Slika 1: Hamburg - povezava mestnega središča s starim pristaniščem
[zemljevid Google Maps, 2008].
Figure 1: Hamburg — connection of the city centre with old haven
[Google Maps, 2008].
Malmö je tretje največje mesto na Švedskem in leži v najbolj južni
provinci Scania. Od leta 2000 je z mostom 0resund preko ožine
0resund povezan z danskim Kbenhavnom. Mesto je bilo eno prvih
in najbolj industrializiranih skandinavskih mest, vendar se je do
začetka novega tisočletja s težavo spopadalo s post-industrializacijo.
Takrat je Malmö postalo privlačno za nova biotehnološka in
informacijskotehnološka podjetja ter še posebej za študente Univerze
Malmö. Mesto se je leta 2001 začelo širiti na pristaniški del območja
Västra Hamnen, zapuščeno zahodno pristanišče in industrijsko
območje (140 ha). [City of Malmö, 2009]
BIVALNI PROsTOR V BLIŽINI MEsTNEGA sREDIŠČA
AR 2009/2
Slika 2: Malmö - povezava mestnega središča z zahodnim pristaniščem Figure 2: Malmö — connection ofthe city centre with the West Harbour [Google
[zemljevid Google Maps, 2008].	Maps, 2008].
K0benhavn, glavno mesto Danske, leži na vzhodni obali otoka
Zelandija in deloma tudi na otoku Amager ter predstavlja
gospodarsko, izobraževalno in kulturno središče države.
Gre za mesto, kjer naj bi bila kvaliteta življenja najvišja.
Mesto je že leta 1947 sprejelo prvi urbanistični plan, katerega
namen je bil boj proti nekontrolirani urbani rasti kot posledici
industiralizacije. Tako imenovan "Finger plan" [Frey, 1999]
je predstavljal urbano strukturo v obliki roke s petimi prsti, ki
je temeljila na železniških povezavah - novi urbani prostori
naj bi se organizirali vzdolž novih železniških linij. Cilj je
bil preprečiti, da bi v center prišle dejavnosti, ki povzročajo
onesnaženost in hrup. Leta 1993 so sprejeli nov plan, "The
Municipal Plan of the City of Copenhagen" [Kural, 1997],
ki je želel izboljšati življenjske pogoje v mestu (zmanjšati
onesnaženost, povečati zelene površine, itd.) in koordinirati
urbano rast z bolj decentralizirano rabo prostora. Glavni cilji tega
plana so bili: ustvariti kompaktno urbano strukturo, ki temelji
na javnem prometu; prestrukturiranje delovnih mest glede na
postaje javnega prometa; zvišati in transformirati rast mesta v
pristanišču; poudariti zeleni aspekt mesta; obnoviti in obdržati
historične kvalitete in raznolikost posameznih mestnih četrti.
0restad je razvijajoči se del K0benhavna na otoku Amager (5
km oddaljen iz mestnega središča) in predstavlja enega od novih
urbanih centrov, ki se je začel razvijati z izgradnjo prve stavbe,
poslovne stolpnice Ferring leta 2002 (celotno območje naj bi
bilo dokončano leta 2015). Leži blizu hitre ceste in železniške
linije in meri skupno 300 ha (5 km x 600m). [0restad, 2009]
Za razliko od mest Hamburg in Malmö, kjer je šlo za
prestrukturiranje starih pristanišč in ustvarjanje novih bivalnih
površin ob reki/morju, gre tu za območje, ki je bilo prazno in
popolnoma brez funkcije in so mu šele nedavno dali nov pomen
ter ga povezali z mestnim središčem K0benhavn. Območje
povezuje mestno središče z letališčem in obenem tudi s švedskim
mestom Malmö (preko ožine 0resund).
Slika 3: Kebenhavn - povezava mestnega središča z novim urbanim centrom
[zemljevid Google Maps, 2008].
Figure 3: Copenhagen — connection of the the city centre with the new urban
centre [Google Maps, 2008].
Proces nastajanja novih urbanih središč
V proces nastajanja novih urbanih središč je vključeno ogromno
ljudi, ki z aktivnim medsebojnim sodelovanjem in usklajevanjem
interesov prispevajo k boljšemu urejanju prostora. V primerih
Hamburga in K0benhavna je že od samega začetka načrtovanja
v proces vključena širša javnost, ki s svojimi mnenji in interesi
vpliva na proces načrtovanja.
BIVALNI PROSTOR V BLIZINI MESTNEGA SREDISCA
Hafencity je eden največjih obnovitvenih projektov v Evropi v
21. stoletju. Načrtovanje območja obsega urbano planiranje, od
infrastrukture, javnih urbanih prostorov in velik pomen posveča
ljudem, ter njihovi uporabi prostora. Gre za kompleksen
koncept, kjer poteka proces od planiranja do realizacije, kjer
ima pomembno vlogo v samem procesu uporabnik in kjer
načrtovanje poteka kot kombinacija sodelovanja različnih
akterjev: od projektantov, nepremičninskih družb, kapitalskih
naložbenih družb, industrijskih podjetij, mestne občine, privatnih
investitorjev. Projekt je sestavljen iz razvojnega projekta
(ustvariti uporabniku prijazno, trajnostno in varčno sosesko, kjer
je pomembna pozornost posvečena predvsem arhitekturnemu
oblikovanju), projektnega managmenta (optimalno upravljanje
projekta, dolgoročno načrtovanje, usklajevanje interesov strank),
marketinga (temelji na tržnih in okoljskih analizah, organiziranju
dogodkov, ki so namenjeni posameznim skupinam ljudi in
preko katerih dobivajo ljudje in načrtovalci koristne informacije
za nadaljnje planiranje), financiranja projektov (spremljanje
razmer na trgu). Gre za projekt, kjer je pomembno aktivno
sodelovanje vseh akterjev načrtovanja in njihovo medsebojno
sodelovanje ter usklajevanje interesov. Predstavlja dober primer
aktivnega vključevanja javnosti v proces načrtovanja - preko
internetnega portala je javnost obveščena o vseh projektih, o
trenutnem stanju, tu so objavljena razna obvestila o okroglih
mizah, vabila k udeležbi in aktivnemu sodelovanju prebivalcev
pri načrtovanju, tu so objavljeni kontakti ljudi, na katere se
lahko obrne širša javnost s svojimi mnenji, objavljen je koledar
dogodkov in časovni razpored gradnje. Poleg tega lahko na
internetnem portalu najdemo tudi podatke o aktivnostih, ki
potekajo na že urejenih predelih območja (raznih športnih in
kulturnih prireditvah, koncertih, festivalih), gre namreč za dober
način informiranja širše javnosti o vseh aktualnih dogodkih.
Širša javnost in naročnik sodelujeta na skupnem projektu in
urejata okolje, ki bo prijetno za uporabnika in bo zadostilo tudi
interesom investitorja. [Hafencity, 2009]
Västra Hamnen, zahodno pristanišče mesta Malmö, je bilo
do leta 1980 pomembno pristanišče, nato je bila tu 10 let
avtomobilska industrija, leta 2001 pa se je z mednarodnim
sejmom Expo začela izgradnja novega urbanega centra. Cilj je
bil ustvariti kvalitetno bivalno okolje za ljudi, delo in življenje,
vključiti vanj zelenje in dati prostoru novo vrednost. Okolje, ki
bi omogočalo boljše življenje, so poskušali doseči na različne
načine: k delu so povabili različne arhitekte, uporabljali so
materiale in tehnologije, ki takrat še niso bili na tržišču, ter
inovativne pristope pri urejanju zunanjih površin. Pri urejanju
jim je bilo pomembno ustvariti okolje, ki je atraktivno tako za
izobraževanje, raziskavo, različne aktivnosti, stanovanja, kulturo
in rekreacijo in ki ohranja kontakt med mestnim središčem,
prebivalci in morjem.
Tudi mesto K0benhavn vključuje javnost v proces načrtovanja
območja 0restad in jo informira o novih projektih preko
spletnega portala, kjer je zbran seznam načrtovanih in izvedenih
projektov, obvestila o trenutnem dogajanju in okroglih mizah.
Programska struktura območij
V obeh primerih Hamburga in Kobenhavna bodo obravnavana
Slika 4: "Hafen City": Javne in poljavne površine [povzeto po Hafencity, 2009].
Figure 4:
"Hafen City": Public and semi-public areas [borrowed from Hafencity,
2009].
AR 2009/2
BIVALNI PROSTOR V BLIZINI MESTNEGA SREDIŠČA
območja predstavljala prostor mešanih funkcij in združevala
različne programe na enem mestu. Cilj je zmanjšati razdaljo med
"delom" in "bivanjem": posameznikova služba je v neposredni
bližini njegovega stanovanja, poleg tega se med obema pojavljajo
sekundarni javni programi, tako kulturne, trgovske in rekreacijske
stavbe kot tudi odprti zunanji prostori, ki omogočajo prostore
sprostitve, aktivnosti in druženja. Ker je pri urejanju prostora
vedno na prvo mesto postavljen uporabnik, je poskrbljeno tudi
za povečanje števila in pomena peš ter kolesarskih poti.
"Hafen city" (pristaniško mesto) postavlja nove evropske
standarde in predstavlja popolnoma novo in moderno dopolnilo
mestu: na enem mestu so združene različne funkcije (stanovanjske
stavbe, poslovne in trgovske stavbe, kot tudi kulturne in športne
aktivnosti). Tu je 10km obalnega pasu, namenjenega izključno
pešcem in kolesarjem. Območje je v izgradnji in počasi dobiva
popolnoma novo podobo in funkcijo. Hamburg tako spreminja
svoj obraz in nekdanje pristaniško območje sedaj pridobiva
nov pomen. Bivanju na tem območju dajejo kvalitete predvsem
večje skupne zelene površine, manjši javni prostori med objekti
(otroška, športna igrišča, trgi) ter obvodne promenade. Hafencity
postaja novo srce tega mesta, privlačno za domačine in tudi
turiste. Ob končni izgradnji celotnega območja bo cestni sistem
vezan na obstoječ sistem mesta Hamburg, tu bodo povezani
javni prostori (promenade, urbani in obvodni prostori, zelene
površine), trgovine, prostori namenjeni kulturi in zabavi ter
stanovanjske in poslovne stavbe. Poleg tega bo tu še univerza,
ter razne športne dejavnosti.
Västra Hamnen, zahodno pristanišče mesta Malmö, je bilo
do leta 1980 pomembno pristanišče, leta 2001 pa se je začela
izgradnja novega urbanega centra. Industrijsko območje je bilo
transformirano v urbano četrt, kjer se nahajajo nastanitvene,
storitvene, izobraževalne in poslovne dejavnosti. Tudi na
območju 0restad v K0benhavnu počasi raste novo mesto z vsemi
funkcijami, ki ga definirajo: od stanovanjskih do poslovnih in
trgovskih stavb, izobraževalnih in kulturnih ustanov, tu se nahaja
tudi nova postaja podzemne železnice.
Posebnosti posameznih obravnavanih območij
Hamburg
Hafencity leži med vodnimi kanali, posebna značilnost tega
območja je predvsem neposreden stik med zemljo in vodo. Voda
predstavlja eno glavnih kvalitet urejanja tega območja, ki se kaže
predsvem v urejanju javnih promenad vzdolž vode in urejanju
večjih odprtih javnih površin.
Zaradi prvotne vloge pristanišča ima HafenCity posebno obliko -
zalivi se ohranijo, obalni pas se izkorišča za obvodne promenade,
večje javne površine, poleg tega tu nastajajo javne površine tudi na
vodi in služijo kot pristanišče za lokalne ladje. Z izjemo obvodnih
promenad je celotno območje dvignjeno za 7.50 do 8.00 m nad
vodno gladino, kar bo varovalo območje pred poplavami zaradi
plimovanja in valovanja. Ljudje, ki bodo živeli na tem območju,
bodo veliko manj odvisni in vezani na avto - pisarne in šole so
prebivalcem dostopne peš, povečane so površine namenjene pešcu
in kolesarju, posledično je s tem zmanjšana onesnaženost in hrup
na območju. Za vsakih 5 km cest tega območja je rezerviranih 9
km cest namenjenih pešcem in kolesarjem.
AR 2009/2
Projekt se od podobnih urbanističnih projektov v drugih državah
polegvelikosti, ki igra najpomembnejšo vlogo, razlikuje predvsem
po bližini mestnega središča ter kvalitetni legi stanovanjskih
objektov tik ob vodi, ki povečajo kvalitete bivanja na tem
območju. Povezovanje stanovanjskih in drugih programov ima
različne vplive: poveča se kvaliteta dela, flesksibilen delovni čas
in bližina trgovin/restavracij/kulturnih ustanov povečajo splošno
produktivnost, bližina javnih prostorov in kulturnih ustanov ter
mešanje različnih področij dela in življenja poveča kreativnost in
uspešnost posameznikov, poleg tega se poveča socialno omrežje
in povezanost ljudi med seboj.
Javne odprte površine v HafenCity-ju so delo španskega
arhitekturnega biroja EMBT Arquitectas Associats. Namenjene
so vsem ljudem, mladim in starim, zaposlenim in šolarjem,
zato morajo s svojim oblikovanjem in s svojo opremo zadostiti
potrebam vseh. Otroci potrebujejo otroška in športna igrišča,
varovane prostore druženja, starejši ljudje prostor za posedanje
in sprehajanje. Prostor je potrebno oblikovati multifunkcionalno,
tako da lahko ob različnih prilikah in delih dneva služi različnim
potrebam. Pomembno vlogo pri oblikovanju prostora igra
tudi zelenje (zelenice, cvetlični nasadi, drevesa), ki ustvarja
prijetnejšo naravno klimo in človeku prijetnejše bivalno okolje.
S svojo krošnjo drevesa zastirajo poglede iz stanovanj, obenem
pa nudijo senco v vročih poletnih dneh.
Stanovanjska soseska Bo01, "Mesto jutrišnjega dne", leži blizu
oceana, s prelepimi pogledi na 0resund, ožino med Švedsko in
Dansko, ter na most, ki povezuje obe državi, in je peš povezana
z mestnim središčem. Območje je oblikovano kot posledica
vseh kvalitet te lokacije (lege ob oceanu, pogledov na Dansko
in most 0resund, dolg dan in lep sončni zahod) ter prilagojeno
močnim sunkom vetra, ki se na tem območju pogosto pojavljajo
- ob obali so tako najprej višje hiše, znotraj območja se nato
pojavljajo nižje stanovanjske hiše. Gre za preplet široke mreže
bulevarjev, parkov, prostorov druženja in življenja. Soseska je
bila planirana kot trajnostna soseska, z uporabo vetrne, sončne
in vodne energije ter z velikim poudarkom na zelenih površinah.
Obalni prostor je varovan za rekreacijo, pomemben element
prostora je tudi voda. [Bo01, 2008]
Zelene površine znotraj stanovanjske zazidave se pojavljajo na
dva načina: kotjavne, večje odprte površine in kot privatne, manjše
površine - stanovanjska dvorišča s privatnimi vrtovi in balkoni.
Javne zelene površine so namenjene javni, skupni rabi, vplivajo
tako na podobo naselja kot tudi na uporabnika. So enakovreden,
nenadomestljivi del stanovanjskega tkiva. K javnim zelenim
površinam prištevamo javne parke z otroškimi igrišči, parkovne
ureditve trgov, javne drevorede, zelenice oziroma zelenje ob
javnih prometnih površinah. Urejene parkovne ureditve bogatijo
življenje stanovalcev in jim omogočajo kvalitetnejše preživljanje
prostega časa.
Javna zelena parkovna ureditev poveže stanovanjsko sosesko
z morjem. Pogled iz stanovanj neovirano steče proti morju in
mostu, ki povezuje Dansko s Švedsko. Prostor nudi možnost za
sprehode, družabna srečanja.
V primeru Malmö je zanimiva predvsem kompleksnost povezav
zelenih površin s hišami. Vsaka vrstna hiša ima svoj privatni vrt,
ki je neposredno vezan na osrednji javni prostor. Na Švedskem
BIVALNI PROSTOR V BLIZINI MESTNEGA SREDISCA
Slika 5: Kombiniranj e različnih elementov na odprtih j avnih
površinah v stanovanjskih soseskah Malmö.
Figure 5: A combination of various elements in open public
areas in Malmö residential neighbourhoods.
Slika 6: Privatne in javne zelene parkovne ureditve v
soseski Västra Hamnen, Malmö [povzeto po
Bo01, 2008].
Figure 6: Private and public green park arrangements in
the Västra Hamnen neighbourhood [borrowed
from Bo01, 2008].
Slika 7: Kvaliteta zasebnih zelenih površin [povzeto po
0restad, 2009].
Figure 7: The quality of private green areas [borrowed from
0restad, 2009].
AR 2009/2
BIVALNI PROSTOR V BLIŽINI MESTNEGA SREDIŠČA
je namreč "skupno" pomembnejše od "moje", zato je le-temu
tudi posvečeno več pozornosti - tako so marsikdaj celo bolj
poudarjene javne površine kot pa zasebni prostori. Osnova
urejanja je bil sistem točkovanja različnih zelenih površin,
"point sistem" [Beer,2001]. Pri tem sistemu štejeta npr. drevo
oziroma vodni element več točk kot m2 trave.
Vsako stanovanje je moralo zbrati 10-35 točk, ki predstavljajo
naslednje: stene so prepredene s plezalkami, vse strehe so
zelene strehe, vsako stanovanje mora imeti ptičjo hišico, fasade
morajo biti narejene tako, da omogočajo lastovkam gnezda, na
dvorišču mora biti hiša za netopirje, poskrbljeno mora biti za
specifične insekte, uporabljenih mora biti najmanj 50 različnih
vrst naravnih rastlin, določena količina ribnikov.
	m2	FAKTOR	TOČKE
VRT	951	0.5	476
ZELENICA	129	1.0	127
ZELENA STENA	112	0.7	78
ZELENA STREHA	330	0.8	264
VODNA POVRŠINA	23	1.0	23
PLEZALKE	72	0.2	14
Slika 8: Primer iz Bo01 računanja Faktorja zelenja ("Green Factor") za
stanovanjske soseske [Beer, 2001].
Figure 8: Example from Bo01 of calculating the Green Factor for
residential courtyards [Beer, 2001].
Rezultat tega prepleta je mozaik, ki vključuje zelene strehe,
stene, ribnike in dvoriščne vrtove. Naravni zeleni biotop
lahko močno vpliva tudi na socialne dejavnike: poveča
kvaliteto življenja prebivalcev, pozitivno vpliva na zdravje,
ustvari prostor za rekreacijo, študije so tudi pokazale, da
zeleni prostor poveča otrokovo kreativnost igre, obenem
naravno zelenje zmanjša stres, spodbuja relaksacijo. Vrednost
zemljišča z obcestnim zelenjem, pogledi na naravo z vodnimi
površinami se poveča tudi za 6 - 18 %. Zeleno okolje ima
tudi številne ekološke vrednosti: drevesa absorbirajo CO2,
zelenje zmanjšuje hrup, omogoča naravno prezračevanje
(eno visoko drevo zadostuje za 5 klimatskih naprav in bo
poskrbelo za dovolj kisika za 10 ljudi), zelenje lahko izboljša
lokalno mikroklimo z naravnim senčenjem poleti, zmanjša
lahko negativni vpliv vetra. Zelenje v mestu je torej potreba
in ne luksuz. Gre namreč za naravni, socialni in ekonomski
doprinos.
Kabenhavn
Območje 0restad je prepredeno z vodnimi kanali, ki skupaj z
odprtimi javnimi površinami in zelenimi površinami ustvarjajo
prijetnejše bivalno okolje. Večina prostora je namenjena
pešcem, dovoljeno je le omejeno število avtomobilov.
S širitvijo Kebenhavna na polotok 0restad so poskrbeli tudi
za novo prometno povezavo območja z mestnim središčem.
Ker je eden glavnih dejavnikov kvalitetnega bivalnega okolja
tudi dobra javna prometna povezanost z mestnim središčem,
so podaljšali obstoječi javni transport do mestnega središča.
Na območju so zgradili novo postajo podzemne železnice.
Celotno območje 0restad daje velik poudarek skupnim
AR 2009/2
prostorom, saj je na Danskem zelo pomembna skupnost, ki
je simbolno izražena tudi v osrednjem prostoru študentskega
doma arhitektov Luridgaard&Tranberg [2008] (slika 07).
V notranji atrij se odpirajo skupni javni prostori v pritličju
(kolesarnice, računalnica, pralnica, bar,...) ter bivalni prostori
posameznih skupin stanovanj.
Atrij je intimen, zaprt proti zunanjemu hrupu in namenjen le
študentom. Notranje dvorišče je preprost odprt prostor, ki ima
več funkcij: je velik vstopni prostor, od koder dobiš prvi vtis o
celotni stavbi in od koder so vhodi v stanovanja; tvori naravno
povezavo z okolico; je prostor druženja celotne skupnosti
(kosila, koncerti, zabave). Pri zunanji ureditvi takega prostora
je potrebno vključiti tudi zelenje (obstoječe stanje A). V
primeru le nizkih grmovnic (B) namesto visokih belih vrb v
prvem primeru zmanjšamo prehodnost območja, povečamo
intimne prostore in odpremo poglede iz stanovanj na drugo
stran. Drevesa v prvem primeru so boljša, saj rahlo zastirajo
poglede iz enega v drugo stanovanje. Če bi v atriju izločili
element zelenja in prostor opremili le z ustreznim tlakom
in urbanimi elementi (C), bi prostoru manjkala pomembna
kvaliteta. Zelenje je ključnega pomena pri oblikovanju
notranjih atrijev, saj uporabnika poveže z naravo in mu poveča
občutek oddaljenosti od hrupne okolice.
Primerljivost s slovenskim prostorom
Podobne primere urejanja starih industrijskih območij v
okolici mestnega središča lahko najdemo tudi v slovenskem
prostoru - npr. bivši Litostroj in stara tobačna tovarna, kjer
se trenutno nahajajo stari proizvodnji in skladiščni objekti.
Preobrazba tobačne tovarne predstavlja priložnost za državo,
regijo in mesto, predstavlja priložnost za razvoj, dopolnitev
in razširitev centralnega dela mesta. Tudi tu naj bi se nahajali
različni programi, od pisarn, hotelov, poslovnih in upravnih
dejavnosti, kulturnih ustanov, stanovanj in apartmajev,
parkirišč ter odprtih javnih površin. Največjo kvaliteto tega
območja predstavlja bližina mestnega središča, ki je uporabniku
dostopno peš ali z urejenim javnim prevozom.
Zaključek
Na podlagi preučevanja mest Hamburg, Malmö in K0benhavn
sem ugotovila, da je pri načrtovanju bivalnega prostora
potrebno prepoznati kvalitete lokacije ter jih izkoristiti pri
načrtovanju. Glede na to, da je blizu historično mestno središče,
ki predstavlja glavno kvaliteto teh območij, nam to omogoča,
da ustvarimo intimen prostor v neposredni bližini mestnega
vrveža. Pomembno vlogo igra prometna ureditev tega območja
-	javni transport do novih bivalnih površin (primer Kebenhavn
-	podaljšanje linije javnega transporta na novo območje in nova
postaja podzemne železnice). Prav tako je potrebno izkorisiti
kvalitete lokacije (primer Hamburga in bližina vode, urejanje
obvodnih površin), ter skrbeti za ustvarjanje kvalitetnih javnih
zunanjih površin (zadostna količina zelenja, primer Malmö).
Pri načrtovanju je pomembno tudi aktivno sodelovanje
splošne javnosti, ki lahko s svojimi mnenji in željami pomaga
pri oblikovanju kvalitetnejšega in uporabniku prijetnejšega
bivalnega prostora (npr. internetni portal [Hafencity, 2009]).
AR 2009/2
Celoten proces načrtovanja kot je viden na obravnavanih
primerih je težko prilagodili slovenskemu prostoru, saj pri nas
ni prakse participatornega urbanističnega načrtovanja.
BIVALNI PROSTOR V BLIZINI MESTNEGA SREDIŠČA
Viri in literatura
Beer, A., (2001): Innovative solutions to design, managment and
maintenance of urban greenspace: Bo01 - City of Tomorrow -
Malmö, Sweden, http://www.map21ltd.com/scan-green/bo01.
htm, < januar, 2009>
Bo01 - City of Tomorrow, http://www.Bo01.com < januar, 2009>
City of Malmö, http://www.malmo.se/servicemeny/
malmostadinenglish/westernharbour, < januar, 2009>
Frey, H., (1999): Designing the city: Towards a more sustainable urban
form. E&FN spon, London.
Hafen City, http://www.hafencity.com, <oktober, 2009>
Kural, R., (1997): Traces of new cityspaces: Metropolies on the Verge
of the 21st Century. The royal Danish Academy of Fine Arts
School of Architecture Publishers, Denmark.
Lundgaard & Tranberg (2008): Studentenwohnheim in Kopenhagen.
Detail,48. Serie 2008/9: 952-967
0restad, http://www.cphx.dk, < januar, 2009>
Slovar slovenskega knjižnega jezika, http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html,
<januar, 2009>
Iz recenzije
Pregledni članek absolventke arhitekture Anje Jutraž je obetaven
primer predstavitve rezultatov študentskih raziskovalnih
prizadevanj, ki so plod razmišljanj v času študentskih izmenjav,
predvsem pa reflektivnega obdobja po vrnitvi na matično
institucijo. Študij v tujini je za študenta arhitekture ne le strokovni
izziv, temveč je spodbuda h samostojnemu kritičnemu razmišljanju
o družbeno-prostorskem okolju, iz katerega izhaja. Predvsem pa
je to okoliščina, ki stimulira odgovornost za obravnavani prostor.
Kandidatka išče v svoji popotni izkušnji vzore, za katere
instinktivno čuti, da bi bili lahko uporabni v njenem izhodiščnem
kontekstu. V njenem primeru so to modeli zgodnje participacije
javnosti v procesu urbanističnega načrtovanja. Ob pisanju članka
pa poskuša študentka-raziskovalka svoje instinkte objektivizirati
in racionalizirati, da lahko postanejo bogato izhodišče potencialno
inovativnega bodočega raziskovalnega razmišljanja o aktualnih
temah na področju arhitekturno-urbanističnega načrtovanja - ne
le zanjo, temveč za celotno slovensko in evropsko raziskovalno
skupnost.
izr. prof. dr. Tadeja Zupančič,
Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana
Mlada raziskovalka Anja Jutraž
anja.jutraz@gmail.com
UL Fakulteta za arhitekturo
Špela Verovšek, Tadeja Zupančič
SODELOVANJE ARHITEKTURNE
in splošne javnosti
towards presentation techniques for the general public
UDK 72.01: 35.073.533
COBISS 1.02
prejeto 10.11.2009
izvleček
Prispevek obravnava izbrane vsebine, ki se prepletajo pri reševanju
problematike šibkega sodelovanja splošne javnosti v postopkih
arhitekturno-urbanističnega odločanja. Opredeljujemo vlogo elementov
procesa odločanja o poseganju v prostor, ki so relevantni pri oblikovanju
pogojev za tvorno participacijo javnosti in trajnostno naravnane končne
odločitve. Celotna diskusija uokvirja razmislek o komunikacijski vrzeli v
odnosu med strokovno in splošno javnostjo, sprašujemo se o pomenu in
distribuciji strokovnih znanj za splošno javnost, o razumevanju prostorske
stvarnosti s strani strokovne in splošne javnosti in nenazadnje o končnem
namenu izmenjevanja teh sporočil. Pri tem je večji poudarek na tistih
prostorskih vsebinah, ki predstavljajo skupek več različnih in medsebojno
povezanih znanj oziroma obseg interdisciplinarnega polja vedenja v
problemskem pristopu k arhitekturi v najširšem smislu. V nadaljevanju
kot pomemben del procesa soodločanja opredelimo interes in motivacijo
splošne javnosti za sodelovanje ter pomen izobraževanja, osveščanja ter
stališč, ki jih javnost v proces prinaša. Ugotovitve pregleda v članku kažejo,
da je širši problem participacije javnosti pogosto raziskovan, vendar sama
učinkovitost sporočil/podajanih informacij ni globlje raziskana, kot tudi ne
njen vpliv na motivacijo za sodelovanje.
Prizadevanja raziskave, na katero izhodišča se sklicuje pričujoči
prispevek, vodijo k razvoju teoretičnih in aplikativnih izhodišč za podporo
učinkovitemu sporočanju vsebin prostorsko orientiranih ved navzven, k
splošni javnosti.
ključne besede
splošna javnost, prostorske vede, komunikacija, arhitekturno-
urbanistično soodločanje, participacija javnosti
Sledeči prispevek predstavljapregled rezultatov prvega (preglednega)
dela raziskave, ki zasleduje cilje izboljšanega sodelovanja arhitekturne
in splošne javnosti pri tvornem soodločanju o posegih v grajeno
okolje. Raziskovalni okvir dela, ki sledi problemskim sklopom in
že načetim vprašanjem s strani raziskovalne in programske skupine
(programska skupina trajnostno oblikovanje kvalitetnega bivalnega
okolja in raziskovalni program CRP) na Fakulteti za arhitekturo,
lahko v najbolj osnovni delitvi opredelimo z namenom samega
raziskovanja - to je izboljšanim sodelovanjem javnosti v postopkih
arhitekturno-urbanističnega odločanja. Pri tem se osredotočamo na
ožji segment problematike, ki jo lahko opredelimo s cilji izboljšane
komunikacije oziroma natančneje, učinkovitim izmenjavanjem
sporočil med strokovno in splošno javnostjo. Ker gre v največji
meri za željo izboljšanega posredovanja in predstavitve določenih
strokovnih dognanj v smeri dosega splošne javnosti, se raziskovanje
v okviru arhitekturnih znanj umešča na področje teorije prezentacije
in je del prispevka k širšemu razvoju prenosa informacij prostorskih
ved navzven, k širši javnosti.
Ker vsak arhitekturno-urbanistični poseg v prostor vpliva na vse
komponente tega prostora (družbeno-kulturno, ekonomsko in
ekološkooz.okoljsko),sotudisodobnikonceptiurbanegatrajnostnega,
ali bolje rečeno vzdržnega razvoja, zasnovani na tako opredeljenih
temeljih. In če obstaja težnja po bolj tvornem, demokratičnem in
pravičnem načrtovanju prostora, potem to nedvomno postavlja v
ospredje tudi vzpostavitev dialoga med različnimi akterji v procesu
načrtovanja oziroma sodelovanjem različnih ciljnih skupin družbe
(z namenom soodločanja pri posegih v prostor), kar nadalje poraja
abstract
The contribution deals with the selected contents of research dedicated to
resolving the issues of weak participation of the general public in the processes
of architectural and urban planning decision making. We identify the role of the
elements ofthe decision-making process concerning spatial interventions, which
are relevant for determining the conditions for creative public participation
and final decisions oriented towards sustainability. The entire discussion acts
as a framework for reflections on the communication gap between the expert
and the general public. We inquire about the meaning and distribution of
expert knowledge for the general public, and about the ultimate purpose of the
exchange of messages. In doing so, we place more emphasis on those space-
related contents which constitute sets of various and mutually interlinked
fields of knowledge, and interdisciplinary knowledge of the methods by which
they define problem-solving approaches to architecture. Furthermore, we
define as a significant element of the co-decision-making process, the interest
and motivation of the general public in participation - quite as significant as
the education, awareness building and viewpoints contributed to the process
by the public. The findings in the article indicate that the wider problem of
public participation has often been investigated, but neither the effectiveness of
messages transmitted has not been more deeply investigated, nor its impact on
the motivation of the general public to participate. The efforts of research to
whose starting points the present contribution reefers lead to the development of
theoretical and applicative starting points in support of effective communication
to the general public of the contents of spatially oriented sciences.
key words
general public, spatially-oriented sciences, communication, architectural
and urban planning co-decision-making, public participation
potrebo po oblikovanju čim bolj celostnega skupka informacij za
podporo odločanju, ki je razumljiv širšemu krogu javnosti in je na ta
način tudi posredovan s strani strokovne javnosti.
Čeravno je ožji okvir posredovanih informacij v največji meri
arhitekturnega značaja, pa pri razširitvi na urbanistično merilo
zadenemo ob številne povezane vsebine (od naravno geografskih,
ekonomsko-socialnihdo ekološko opredeljenih), ki so za razumevanje
prvotne (ozko arhitekturne) vsebine ključnega pomena. Predstavljajo
namreč širši kontekst, na katerega posamezen arhitekturni poseg
v prostor vpliva oziroma obratno vprašanje - kako značilnosti
fizičnega in družbenega prostora vplivajo na odločitve o oblikovanju,
načrtovanju in umeščanju grajenih struktur v ta prostor.
Stanje obravnavane teme je aktualno tako v svetovnem kot
v evropskem ter nenazadnje tudi slovenskem merilu. Če je
problem same participacije v splošnem pogosto tema znanstveno-
raziskovalnih prispevkov, metode za praktično izvajanje pa doprinos
številnih pilotnih projektov, ki se izvajajo širom evropskih mest in
naselij, potem obstaja znotraj celotnega sklopa še vrsta neznank
oziroma segmentov, ki niso globlje preučeni oziroma, kjer je mogoče
dopolniti obstoječa dognanja z novimi. Eden takšnih segmentov
je zagotovo tudi izpostavljeni problem nezadostno preučene
učinkovitosti sporočil/podajanih informacij, ki v tem procesu
potujejo od strokovne k splošni javnosti (poleg drugih javnosti, ki v
soodločanju sodelujejo) za namen in v podporo čim bolj tvornemu
(trajnostnemu, racionalnemu) odločanju.
Pričujoči prispevek predstavlja uvodni del raziskovanja, ki je nujen
za pripravo empiričnega sklopa raziskave oziroma zasnove in
AR 2009/2
testiranja predstavitvenega vmesnika, preko katerega bomo nadalje
skušali razviti smernice in izhodišča za dopolnitev funkcionalnih
orodij v formalnih ali neformalnih oblikah procesa arhitekturno-
urbanističnega odločanja. Princip raziskovanja v prvi fazi uvaja
deduktivni pristop, pri čemer izhajamo iz obstoječih in že dokazanih
dognanj izbranega raziskovalnega področja ter na podlagi teh
zasnujemo nadaljnja vprašanja oziroma delovne hipoteze v smislu
induktivnega sklepanja na širši pomen obelodanjenih rezultatov
empiričnega dela naloge.
Za namen tega članka izpostavljamo le omejen izbor avtorjev in
literature, za katero menimo, da so pomembni pri razumevanje
problematike, kateri se posvečamo.
Soodločanje o posegih v prostor
Tematika participacije splošne in masovne javnosti v odločanju o
zadevah, ki so ključnega pomena za delovaje družbe, nikakor ni
tema le zadnjih dveh desetletij, kot bi to utegnili sklepati po krovnih
evropskih dokumentih, ki to področje pokrivajo. Nasprotno se je
pretresanje problematike, predvsem s strani teoretikov delujočih v
Ameriki in zahodni Evropi, pojavilo že kmalu v 50-ih letih prejšnjega
stoletja. Vendarle je res, da se je okrepljena pozornost - ta se nazorno
izkazuje v številnosti člankov, akcij, projektov ter številu področij, ki
so problematiko začela obravnavati bolj sistematično - pojavila šele v
devetdesetih letih.
Zagotovo že pri površnem pregledu literature s tega področja ne
moremo mimo ukoreninjene lestvice oblik participacije (obravnavana
in predelana je bila v več kot osemdesetih različicah), ki jo v svojem
prispevku obelodani Sherry Arnstein [1969] in sistematično opredeli
stopnje sodelovanja od oblik t.i. ne-participacije (npr. manipulacija
peščice odločevalcev z množico javnosti) do popolnega vodstva
taiste javnosti v odločanju. Pri tem gre seveda tudi za vprašanje katere
javnosti oziroma vprašanje kako definiramo splošno javnost kot tako.
Za naše razumevanje javnosti je bistvena predvsem definicija, ki
javnost opredeljuje "/.. ./kot specifično socialo kategorijo, ki se pojavlja
kot družbeni akter, subjekt, torej zlasti v odnosu do kakega dogajanja"
[Splichal, 1997, 22]. Slednje se zrcali tudi v družboslovju močno
uveljavljenem razumevanju javnosti v smislu Habermasovega modela
meščanskejavnosti [Habermas, 1989], kot seje ta oblikovala konec 17.
stoletja v angleških salonih in pariških kavarnah. Posamezniki, zbrani
v publikum so se med seboj in s predstavniki oblasti sporazumevali
z javno razpravo, javni diskurz pa je bil razumljen kot proces javne
argumentacije, v katerem naj zmaga tisti, ki ima boljše argumente.
Komunikacijska vrzel v odnosu stroka-splošna javnost
Pri poskusu vključevanja širše javnosti v odločanje, kaj hitro naletimo
na problem slabega razumevanja strokovnih podlag in ekspertnih
mnenj s strani laične javnosti. V okviru razprave o odnosu med
znanjem strokovnjakov na eni strani in znanjem laikov (če načrtno
izpustimo področje interesov in ostajamo zgolj na ravni znanj) na
drugi strani, se kaj hitro znajdemo pred gordijskim vozlom vprašanj
o tem, kaj se je v zadnjem času dogajalo s strukturo zalog različnih
vrst znanj oziroma, do kakšnih sprememb je prišlo v odnosih med
javnostmi, ki razpolagajo z različnimi stopnjami in vrstami znanj - na
primer odnos strokovne javnosti do vsakdanjega znanja in obratno,
odnos laične javnosti do strokovnega, ekspertnega znanja [Drapal,
Drevenšek, 2001].
sodelovanje arhitekturne in splošne javnosti
Pomen in distribucija znanja
Pri razpravi o t.i. zalogah znanja, njihovi uporabi in distribuiranju
se nedvomno ne moremo izogniti temeljnim dognanjem, na
katerihje v družboslovju osnovan današnji diskurz o uveljavljanju
strokovnega in laičnega vedenja ter pogledih na prostorsko
stvarnost. Avstrijski fenomenolog in teoretik Alfred Schutz je že
v zgodnjih letih 20. stoletja med drugim zasnoval svoje videnje
in razpravo o dosegu strokovnih znanj med laično javnostjo ter
izpostavil temeljna vprašanja o vzgibih, ki vodijo "vsakdanjega
človeka" k zbiranju informacij o okolju. Pri tem je izpostavil
oziroma oblikoval ključne tipe posameznikov, glede na znanje,
ki ga ti na posameznem področju imajo (izvedenec/strokovnjak,
dobro obveščen državljan, človek z ulice). Še bolje je slednje
poimenovati kar vloge, v katerih se posameznik znajde v različnih
situacijah, kjer je bodisi znanje bodisi naučena rutina potrebna.
Tako po mnenju Schutza v vsakdanjem življenju večina ljudi v
vsakem trenutku prevzema vloge izvedenca, delnega poznavalca
ali čistega laika - v skladu z znanji, ki jih za različna področja
ima. Vendarle je Schutz svoje teorije izpeljeval z vidika doprinosa
vsakdanje rutine in izkustva k gradnji strokovne zaloge znanja in
ne obratno. Tudi zato je zanimiva njegova analiza racionalnosti,
ki v nasprotju tedanjega sociološkega diskurza o racionalnem
delovanju in ukrepanju posameznikov v različnih situacijah,
govori v prid naučene nehomogene zaloge znanj, ki vodijo naša
stališča in reakcije na dražljaje. Posameznik naj bi preko izkušenj
osvajal vedno večje število "receptov" za rokovanje s problemi,
pri čemer ni nujno, da dejansko razume naravo problema, pač pa
deluje v skladu z naučenimi in že znanimi učinki teh dejanj. Pri
tem teoretik tudi jasno izpostavi, da: "/.../ je pomembna lastnost
človekovega življenja v modernem svetu njegovo prepričanje, da
življenja ne razume v celoti..", kar nedvomno ustvarja potrebo
po generiranju novih znaj.
Obratno omenjenim pogledom je Moscovici [1998] oblikoval
teorijo socialnih reprezentacij, ki govori o konstrukciji
vsakdanjega znanja kot odslikavi prenosa ekspertnih znanj v
posameznikov vsakdan. S tem je v veliki meri zanikal pomen
in vrednost subjektivne izkušnje ter tradicijo "ljudske zaloge
znanja", ki se gradi v času in prostoru ponavljajočih se izkušenj,
zdravo-razumskosti, mitov, racionalnosti, itd., in ki ni osnovano
na temeljih znanstveno-raziskovalne ali strokovno-izvedenske
note.
Pri zgoraj omenjenih teoretikih gre pravzaprav za diametralno
nasprotni si gledišči, ki ju do določene mere zbližuje in
povzema predpostavka Bergmana in Luckmana [1989], ki
znanje razumeta kot objektivizacijo subjektivnih procesov in
pomenov, iz katerih je zgrajen inter-subjektivni svet. Realnost
vsakdanjega življenja posameznika po njunem mnenju poraja
potrebo po ustvarjanju hierarhične strukture relevantnosti
posameznih znanj za človekovo delovanje. Po drugi strani pa
objektivizacija tega širokega družbenega znanja, ki se zgodi in
nadgradi v institucionalnem smislu, prinaša legitimacijski pečat.
V nasprotju z institucionalizirano močjo znanja Turney [2006]
poudarja moč posameznikov in predstavnikov tega znanja, ki
s svojim individualnim pristopom ključno vplivajo na uspeh
komunikacije, za katero trdi, da se v največji meri in najbolj
intenzivno dogaja na lokalni ravni in v mikro-okolju.
sodelovanje ARHITEKTURNE IN SPLOŠNE JAVNOSTI
Namen izmenjevanja sporočil
Ne glede na omenjena gledišča o strokovnih in laičnih zalogah znanj
(in še vrsto drugih, ki so bila tekom zadnjih desetletij razvita na
teoretični ravni v družboslovju) ter nedvomni potrebi po remontu in
pretresu teh gledišč za uporabo v sodobnem času, so družboslovna
dognanja relevanten prispevek pri pojasnjevanju vprašanj, ki se
porajajo v zvezi z izmenjavanjem laičnega znanja z bolj izvedenskim
(če ju opredelimo kot interval stopenj med enim in drugim), hkrati
pa posledično tudi pri potrebah po razvoju predstavitvenih tehnik za
distribucijo teh znanj. Izmenjevanje sporočil kot skupni imenovalec
razvoja družbe, je še toliko močnejše takrat, ko je strokovno znanje
ključno in ozko povezano s kakovostjo bivanja taiste družbe,
konsenz te javnosti pa ključen za implementacijo strokovnih idej.
Vprašanje, kdo (pri tveganih odločitvah odločanja o prostoru) koga
bolj potrebuje za doseganje svojega ali skupnega interesa se je v
zadnjih desetletjih, vsaj na papirju, pomaknilo od tehnokratskih
nazorov in nadkriljene vloge ekspertize do bolj demokratičnih
in "mehkih" oblik odločanja, kjer znatna vloga te naloge pripade
tudi laični javnosti. Morda je res, da totalitarnosti odločanja v
politiki že davno na noben način ni več moč zagovarjati, medtem
ko je nedvomna premoč odločanja v prostorskem načrtovanju
s strani izvedencev (npr. arhitektov, urbanistov) še danes često
tolerirana in celo zaželena. Avtoriteta znanja tako nemalokrat
vodi "enostrankarski" diskurz popolnoma legitimno, medtem ko
je na primer vpliv kapitala na moč odločanja že (in vsaj) v osnovi
moralno obsojen. Razlika je seveda v namenu odločanja (zasebna
ali javna korist), kar pa ne izključuje napak z dobrim namenom.
Kdo je torej kriv, ko se poseg v prostor, grajeno strukturo prometni
sistem ipd., čez čas izkaže za zgrešenega, slabo premišljenega ali
premalo koordiniranega? In ali je mogoče, da stroka vendarle ne
more solirati pri odločanju, pač pa je izkušnja laične javnosti bolj
uporabna kot ji to v načelu dopušča formalno določen status?
Hubbard [1994] meni, da strokovnjaki zaradi svojega specifičnega
družbeno-profesionalnega ozadja, niso vedno v soglasju s širšo
populacijo in ne morejo imeti pregleda nad širšim kontekstom,
na podlagi katerega bi se morali odločati. Za zajetje vseh možnih
(oziroma čim več) pogledov na okolje sta udeležba in sodelovanje
javnosti nadvse pomembna pri pridobivanju celostnega vpogleda v
problematiko, kar nas na tej točki že privede do spoznanja o nujnosti
oboje-smernega toka informacij med arhitektom in laikom.
Izvedenec vs. laik
V kolikor nadaljujemo iztočnice prejšnjega poglavja, kaj hitro
preidemo v območje, ko ni več ključna le narava sporočila (op.1),
pač pa tudi in predvsem njen nosilec ter prejemnik oziroma
njuna (morebiti, verjetno) različno umerjena zaznava prostorskih
problemov in situacij. To nas nadalje privede še na naslednji ključni
faktor - način/obliko/značaj predstavitve sporočila. Za namen te
raziskave ostajamo v okvirih, kjer preučujemo smer sporočanja
od strokovne k splošni javnosti, čeravno se jasno zavedamo tudi
potrebe po razvoju orodij, ki podpirajo tok informacij od splošne k
strokovni javnosti. V tem kontekstu ključno postane vprašanje: ali
laik/človek z ulice na enak način dojema stvarnost kot izvedenec/
strokovnjak za posamezno področje, ki je predmet odločanja? Ali
arhitekt, urbanistični načrtovalec v resnici drugače razume stvarnost
kot človek z ulice? Kje je meja dojemljivosti (in če meja sploh
AR 2009/2
obstaja) laika oziroma laične javnosti za znanja na specializiranem
področju (npr. umeščanja grajenih struktur v prostor, urejanja
lokalnega okolja, urejanja prometa), če se ta posredujejo na taisti
javnosti najbolj optimalen predstavitveni način.
V prid in nasprotje tezi o mejah dojemljivosti splošne javnosti na
eni strani ter izvedenske srenje na drugi, predvsem pa vzrokih za
različne stopnje in zmožnosti dojemanja iste problematike, govorijo
številne študije iz vrst t.i. PUS (public understanding of science)
in SSK (sociology of scientific knowledge) s primeri iz različnih
znanstveno-strokovnih disciplin oziroma področij [npr. Wynne,
2001; Petts, 1997; Collins in Evans, 2002; Yearley, 2000]. Dolgo
kontinuiteto tovrstnega raziskovanja beležijo tudi na področju
psihologije, predvsem zanimiva so spoznanja pri preučevanju
raznolikih ekspertnih znanj in strokovnega dela, v odnosu do laične
sfere javnosti [npr. Ericsson, 2006]. Že zgodaj v začetku dvajsetega
stoletja se je na primeru partij šaha zvrstilo vrsto preučevanj s strani
psihologov, ki so želeli ugotoviti razlike v modelu razmišljanja in
sposobnostih dojemanja situacij (situacije in poteze pri šahu) in
razlikami med laičnimi in ekspertnimi igralci - med tistimi, ki so se
s šahom uspešno ukvarjali redno/profesionalno in tistimi, ki so šah
igrali občasno. In če si predstavljamo in privzamemo, da obstaja
podobnost med šahom in načrtovanjem prostora (v tem kontekstu se
načrtovanje ključno razlikuje od oblikovanja, saj zahteva konstantno
prehajanje med konceptno in izkustveno stvarnostjo - op.2), lahko
do določene mere te ugotovitve tudi preslikamo na načrtovalske
prakse.
Med prvimi je poznavalske sposobnosti najboljših igralcev
preučeval Alfred Binet, ki je na podlagi vizualnega spomina in
zmožnosti vizualiziranja sklepal na uspešnost posameznih igralcev.
Pri tem je prišel do spoznanj, da odličnost spomina, kot ključna obče
priznana predispozicija najbolj uspešnih igralcev, igra le delno, če
ne kar obrobno vlogo v celotnem procesu igre. Vsaj enakovredno,
če ne celo večjo vlogo naj bi v celotnem procesu igre pri uspešnih
igralcih odtehtala še sposobnost igralca za predstavljivost možnih ali
izmišljenih (konkretnih ali abstraktnih) situacij v šahu ter v manjši
meri tudi njihovo število oziroma količina izkušenj s tovrstnimi
situacijami. Podobno je o precejšnjih izvornih razlikah med eksperti
in laiki ter skoraj neobhodni diskrepanci med modelom razmišljanja
enih in drugih razmišljal tudi Rauben Fine, medtem ko je De
Grootovo delo [De Groot, 1965] domala v celoti zanikalo omenjene
predpostavke o predispozicijskih sposobnostih in prednostih, ki naj
bi jih spomin, predstavljivost abstraktnega ter iznajdljivost imele
za uspeh najboljših šahistov. S pomočjo eksperimentalnih metod
je prišel do spoznanj, da uspeh le-teh v največji meri zaznamuje
zmožnost videnja "stopenj prednosti oz. priložnosti" ter na drugi
strani "stopenj slabosti in nevarnosti" posameznih situacij, medtem
ko bi večina videla le obstoječo razporeditev figur na igralni deski.
Pri tem je ključna predstavljivost konkretnih situacij, potez in
kombinacij le-teh, ki bi se utegnile uresničiti oziroma bi nastale kot
posledica ob določenem premiku figure. Kar je ključno je dejstvo,
da so do teh sposobnosti prišli večinoma z vajo in izkušnjami, v
katerih so različne situacije že odigrali, si jih zapomnili in jih v
naslednjih igrah uporabili kot platformo za načelno predvidevanje
igre in potez. Skratka, če laik nima dovolj razvitega aparata za
predstavljivost že najbolj osnovnih in običajnih nizov potez, kaj
šele za njihovo sklepanje na podlagi preteklega poteka, potem to
AR 2009/2
dobri šahisti menda obvladajo do potankosti Vendarle se je potrebno
zavedati, da so pri šahu konkretne situacije po svoji naravi abstraktne
oziroma zahtevajo abstrakten način mišljenja v okviru pravil, ki
veljajo. Zato se spontano postavlja vprašanje, v čem je šah sploh
lahko primerljiv z načrtovanjem prostora in urbanistično doktrino?
Zmožnost predstavljivosti več naslednjih in zaporednih "potez", ki
nastanejo ob določenem ukrepu/posegu v prostor, predvidevanje
nadaljnjega razvoja in možnih različic (scenarijev) tega razvoja,
eksperti razvijajo podobno kot šahisti iz preteklih izkušenj,
ponavljajočih se vzorcev poteka ter logičnega sklepanja glede na
pot, ki jo je razvoj ubiral do prereza situacije (razvoj v času). Res
je, da v realnih situacijah načrtovanja, elementi, dejavniki in procesi
nikoli niso "matematično" črno-beli (v primerjavi z diskretnimi
spremenljivkami pri šahu), pač pa tvorijo lahko vrsto kombinacij, ki
pripeljejo do zelo specifičnih situacij. Vendarle je princip mišljenja,
ki je za reševanje v omenjenih dveh primerih (načrtovaje uspešnih
potez pri šahu in v urbanističnem načrtovanju) potreben, tudi do
določene mere primerljiv. To dokazujejo tudi Kaplan idr. [2008],
ki so v svoji raziskavi prišli do spoznaj, da na uspešnost odločitev
načrtovalcev prostora v veliki meri vpliva izkušenost načrtovalca
oziroma njegova sposobnost prilagajanja naučenih pravil trenutni
situaciji in sicer na način, za katerega je ključen "razgled" iz prereza
dane situacije v kontekst preteklega in prihodnjega časovnega niza.
Sledeče je spoznanje, da laik pravzaprav nikoli ne dosega stopnje
razumevanja kompleksnih prostorskih situacij na način, kot to
lahko stori strokovnjak/izvedenec, saj se vanje (v situacije) razen
izjemoma ne poglablja. Obstaja pa velika verjetnost, da ima
laik več izkušenj v konkretnem prostoru in s tem tudi odločilno
prednost pred strokovnjakom (kljub njegovemu priučenemu
znanju in metodam dela ter nenazadnje tudi izkušnjam). Problem
rekonkretizacije strokovnih znanj oziroma njihova aplikacija v
specifičnem realnem prostoru je ovira, ki se neredko pojavi na
strani dela izvedenca in je zato stik z uporabnikom (s konkretnimi
izkušnjami v danem prostoru) še toliko bolj ključen. Pri tem nikakor
ne gre za podcenjevanje ali precenjevanje sposobnosti laične ali
strokovne javnosti, pač pa predvsem za prednosti, ki jih celoten
proces odločanja pridobi ob vzajemnem sodelovanju obeh polov
znanj (laičnega in strokovnega).
Iz tega sledi, da je za splošno javnost bolj smiselno (časovno,
finančno, in izvedbeno racionalneje) prilagajanje predstavitvenih
tehnik in vsebin na način, ki poenostavlja kompleksnost določene
prostorske problematike, vendar jo podkrepi s ključnimi dognanji
stroke, pri tem pa stroka v svoje delo hkrati vključuje tudi odziv
javnosti in pojasnjuje konkretna vprašanja, ki se strani laične javnost
porajajo.
Vrednote in stališča/osveščanje/izobraževanje
Prostorsko načrtovanje pomembno vpliva na kakovost prostora v
katerem živimo, splošna javnost največkrat nima znanja o vzročno-
posledičnih povezavah v prostoru ter dejavnikih in procesih, ki
gradijo sistem vrednot prostora oziroma lahko ogrozijo njihov
obstoj. Navedeno je smiselno reševati že s šolskim izobraževanjem
ter nadaljnjimi programi vseživljenjskega učenja in osveščanja, ter
tudi in predvsem o možnostih, ki jih državljani v tem procesu imajo.
Pri tem gre na eni strani za učenje o delovanju, procesih in pojavih
prostorske stvarnosti, katere del smo, po drugi strani pa tudi za
sodelovanje arhitekturne in splošne javnosti
zavestno težnjo k poenotenju prostorskih vrednot (op.3) družbe.
Zavestna težnja k poenotenju vrednot, tudi prostorskih, so od nekdaj
prisotni in dolgoročni procesi družbe, šolsko (institucionizirano)
izobraževanje pa je nedvomno močan dejavnik pri tem (tako
prepoznavanja vizualnega jezika kot razumevanje vsebin in
izražanja svojega mišljenja), saj sestoji iz več vzvodov, ki to
omogočajo. Ravno mlajše generacije namreč predstavljajo
potencialno aktivni del družbe, ki bo s svojim znanjem, izkušnjami
ter privzgojenim občutkom za prostor, odigral pomembno vlogo v
oblikovanju grajenega okolja - bodisi v bolj ruralni ali bolj urbani
lokaliteti. Vprašanja, ki se ob tem oblikujejo, so: kaj nas formalno
izobraževanje v resnici nauči in česa bi nas moralo; katere so tiste
vsebine o prostoru, ki bi jih morali poudariti, ter kako privzgajati
nekaj, kar je v stalni spremenljivosti oziroma se z razvojem novih
tehnologij in znanj stalno nadgrajuje in prilagaja obstoječemu
vedenju.
Zaradi tega je smiselno razmišljati o tem, kako prostorske vrednote v
šolskem izobraževanju spremeniti iz togega pojmovanja normativov
v ponotranjena stališča in željo ter navdih pri dejanjih, ki se gradijo
okrog jasnega niza osrednjih vrednot. Le-te so tiste univerzalne
vrednote, ki se oblikujejo v vsaki družbi in zagotavljajo njen
obstoj. Prostor kot medij družbenega in kulturnega preživetja ter z
njim povezane vrednote bivalnega okolja lahko s tem upravičeno
uvrščamo med osrednje družbene vrednote.
Vendarle se v realnih situacijah ravnanja posameznikov redno
postavlja tudi vprašanje razhajanj med "besedami in dejanji" oziroma
razkorak vrednot in vedenja. Slednje je zagotovo zanimiv pojav
človekove nravi, ki se pri posegih v prostoru še posebej materialno
izraža. Vzroki za dvojnost med zavedanjem prostorskih vrednot na
načelni ravni in drugačnim dejanskim vedenjem posameznika so
lahko različni. Eno od gledišč privzema, da oblikovanje vrednot na
deklarativni ravni, vključno z njihovo funkcijo normativa, kaj se
sme in kaj ne, nemalokrat nima veliko s prioritetami vsakdana in
je daleč od vloge močne motivacijske sile, ki daje energijo, željo in
navdih pri dejanju. Polič [2007] ugotavljajo, da vrednote na osebni
ravni delujejo kot pomembno gibalo človeških ravnanj: bolj kot se
za nekaj zavzamemo, bolj kot nekaj cenimo, bolj si za ohranjanje in
teženje k temu tudi prizadevamo.
Motivacija za sodelovanje in odnos do predstavitvenih tehnik
Problem pomanjkljive motivacije oziroma interesa splošne javnosti
za sodelovanje v procesu soodločanja je pravzaprav ena od prvih
ovir, na katero naletimo v procesu arhitekturno-urbanističnega
soodločanja. Poglavje postavljamo na konec izhodišč zato, ker je
problem motivacije in interesa v močni soodvisnosti od drugih
elementov znotraj celotnega procesa odločanja, ki jih je potrebno
predhodno prepoznavati (naklonjenost posameznika pristopu,
atmosferi, soodločevalcem; razumevanje problematike, osebno
zanimanje za problematiko, občutek moči/nemoči, vrednote,
predhodna izobrazba, navade itd.), po drugi strani pa lahko odločilno
vpliva na potek in uspeh procesa.
Pri vsem se zavedamo, da velik delež ljudi v splošnem ni zelo
zainteresiran za probleme prostora v okolici, predvsem takrat, ko
le-te niso ključni za kratkoročno dobrobit njihovega bivanja. Prav
zato je potrebno maksimalno in učinkovito izkoristiti tisti (omejeni)
čas in (omejeni) delež pozornosti, ki so ga ljudje pripravljeni
sodelovanje arhitekturne in splošne javnosti
nameniti temu področju. Odgovornost za stanje nizkega interesa
in motivacije splošne javnosti za sodelovanje nedvomno lahko
valimo tudi na javne sisteme, ki se pogosto odločajo in naslanjajo
na moč kapitala, politiko in avtoriteto znanja ter tako iz odločanja
o načinu uporabe prostora v veliki meri izključujejo splošno
javnost. Pri tem igra znatno vlogo tudi nepriljubljenost ukrepov,
ki v razmerah pričakovanih družbenih in podnebnih sprememb,
okoljske, energetske in nenazadnje gospodarske krize, z namenom
doseganja skupne dobrobiti lahko omejujejo želje in stremljenja
posameznikov.
In kaj ima motivacija skupnega s tehnikami predstavitve? Ali bolje,
kaj razvoj predstavitvenih tehnik lahko doprinese k celotnemu
procesu participacije javnosti, za katerega je ključna motiviranost
sodelujočih? Deloma se odgovor skriva v zadnjem vprašanju:
izboljšane predstavitvene tehnike v smislu boljšega razumevanja
sporočil s strani splošne javnosti so sredstvo stopnjevanja motivacije
za sodelovanje javnosti v procesu soodločanja. Razumevanje
strokovnih podlag osmišlja njihov namen ter povečuje možnost za
tvorno sodelovanje, to pa odločilno vpliva na stopnjo motivacije
(kot eden od dejavnikov, ki na motivacijo vplivajo), ki jo laična
javnost v celotnem procesu soodločanja za sodelovanje ima. Na
tem mestu in s tega vidika naši napori v izbranem problemskem
segmentu dobijo ključno težo in smisel za nadaljnje raziskovanje.
Problematika, povezana s samimi tehnikami in načini predstavitev,
je do določene mere že raziskana, tako na teoretični kot uporabniški
ravni [glej npr: Juvančič, 2008; Zupančič 1999, Izobraževanje
o grajenem okolju za trajnostni razvoj Slovenije (CRP), 2009;
baza CUMINCAD - Cumulative Index of Computer Aided
Architectural Design itd.]. Posebej spremljanje stanja in rezultatov
raziskav, ki se ažurirajo v bazi Cumincad oziroma, ki izkazujejo
vodilne mednarodne teženje na področju razvoja arhitekturnih
predstavitev, podajajo pregled obstoječega znanja ter nadalje
sporočajo pomanjkanje učinkovitih orodij za predstavitev
interdisciplinarnih vsebin. Iskanje novih učinkovitih načinov za
prezentacijo, predvsem pa prilagajanje in kombinacija že obstoječih
za namen interdisciplinarno razširjenih arhitekturnih sporočil
tako ostaja v intenzivnem primežu raziskovanj po svetu in doma.
Zaključek
Kadar govorimo o širšem konsenzu, v središču vsega nedvomno
stoji težnja po izpolnjevanju in iskanju skupnega javnega interesa
- tisti izmuzljivi entiteti sodobne demokratične, pravične in
trajnostne note kulture, ki zagotavlja poleg uveljavljanja lastnih
pravic posameznih skupin, nedvomno tudi varovalo nepravične
rabe, manipulativnih teženj posameznikov in spornih ekoloških
odločitev. Pri prostorskem načrtovanju se namreč tako kot na drugih
področjih človekovega delovanja, vselej pojavlja tudi zasebni
interes, ki se razlikuje od javnega. Zasebni interes je skladno s cilji
prostorskega načrtovanja vselej potrebno pretehtati in smotrno
vključiti v končne rešitve na način, da ne škodi javni dobrobiti,
in da se zagotavlja kakovostno bivalno okolje vsem. Vendarle je
problematika v zvezi z gradbenim poseganjem v okolje povečini
lokalno specifična, za iskanje konkretnih odgovorov o tem, kaj je
javni interes, kje se kaj gradi, na kakšen način ter s čigavo podporo,
pa je potreben strpen dialog in sodelovanje ljudi, hkrati pa tudi
interakcija s tistimi nosilci znaj, ki k odločitvam pripomorejo s
Slika 1: Pomen oblikovanja arhitekturnih sporočil za splošno javnost s končnim
ciljem tvornega soodločanja.
Figure 1: The significance of formulating architectural messages for the general
public in order to achieve creative co-decision-making.
svojo strokovno podporo. Pri soočenju laikov in strokovnjakov se
za izredno motečo izkaže diskrepanca med različnimi vizualnimi
jeziki, ki jih pri izmenjavanju sporočil uporabljajo eni in drugi.
Strokovnjaki, vajeni uporabe vizualnega jezikovnega koda,
abstrahiranja ter preskakovanja med merili prostora, pa se le redko
zavedajo težav, ki pestijo "navadne smrtnike" pri dekodiranju
njihovih sporočil [Zupančič idr, 2009], tudi zato ker so vsebine teh
sporočil kompleksne in težje predstavljive.
Razmislek o tem, kaj je potrebno upoštevati pri izboru, oblikovanju
in načinu posredovanja vsebin, ki jih sporočajo arhitekti v smeri
splošne javnosti bo v sklopu empiričnega dela raziskave razvit
v klasifikacijo stopenj za posamezne parametre zanimanja, ki
se nanašajo na značilnosti predstavitve ter značilnosti vsebine
predstavljenega. Z razvojem tehnik bomo ugotavljali, na kakšen
način je najbolj smiselno razvijati konkretne aplikacije za uporabo
v procesu soodločanja pri arhitekturno-urbanističnih posegih v
prostor, da prinesejo znaten pozitivni učinek in rezultate skupnega
dela.
Opombe
•	op. 1 Narava sporočila v smislu značilnosti sporočila (stopnje kompleksnosti, detajl-
nosti vsebine; znanja in veščin potrebnih za razumevanje vsebine).
•	op. 2 Konceptna, miselna raven predstavitve vključuje predvsem strokovno
dogovorjene abstraktne oblike ki niso odvisne od položaja opazovalca v prostoru. Vse
je objektivno, izmerljivo oziroma numerično določljivo, vendar so predstave ljudi o
konkretnih prostorih, ki lahko izhajajo iz istih konceptualnih izhodišč, povsem različne.
Zaznavno-doživljajska, izkustvena raven poleg objektivnosti, ki zadeva fiziološke
značilnosti opazovalca oziroma uporabnika prostora, upošteva tudi subjektivno sliko
okolja [Zupančič et. al., 2009].
•	op. 3 V vedah, ki se ukvarjajo s prostorom, se je pojem prostorskih vrednot uveljavil
za tiste oprijemljive kvalitete - vrednote prostora, prek katerih se zrcali naš odnos do
prostorske stvarnosti.
AR 2009/2
AR 2009/2
Viri in literatura
Arnheim, R. (1969):. Visual thinking. University of California Press,
Berkley.
Berger, P.L., Luckmann T. (1988): Družbena konstrukcija realnosti.
Cankarjeva založba, Ljubljana
De Groot, A.D. (1965): Thought and choice in chess. The Hague, Mouton.
Fine, R. (1956): Psychoanalytic Observations on Chess and Chess
Masters. Psychoanalysis, 1(1), str. 47-77.
Hubbard, J. P. (1994). Diverging evaluations of the built environment. V:
Neary, S.J. (ur.). The Urban Experience. A people-environment
perspective. London: Chapman & Hall, str. 125-133.
Juvančič, M., (2008): Vpliv lastnosti in elementov izobraževalnih
vmesnikov na njihovo učinkovitost v arhitekturnem izobraževanju
splošne javnosti : doktorska disertacija. Fakulteta za arhitekturi,
Ljubljana.
Kaplan, R., Kaplan, S., Austin, M.E. (2008): Factors Shaping Local Land
Use Decisions - Citizen Planners' Perceptions and Challenges.
Environment and Behavior, 40(1), str. 46-71.
Moscovici, S. (ur.) (1998): The history and actuality of social
representations. V: Flick, U. (ur.). The psychology of the social.
Cambridge, Cambridge University Press.
SODELOVANJE ARHITEkTURNE IN SPLOŠNE JAVNOSTI
Ogorelec, B. (1995): Komuniciranje z javnostjo - priročnik za urbaniste.
Ljubljana, Urbanistični inštitut.
Pek Drapal, D., Drevenšek, M. (2001): Participacija javnosti kot del
strategije odnosov z javnostmi pri prostorskem planiranju. V:
Teorija in praksa, 38(4), str. 608-628.
Polič, M. (2007): Okoljska psihologija: učbenik. Filozofska fakulteta,
Ljubljana, 269. str.
Splichal, S. (1997): Javno mnenje: teoretski razvoj in spori v 20. stoletju.
Ljubljana, FDV.
Turney, J. (2006): Engaging science: Thoughts, deeds, analysis and action.
London, Wellcome Trust.
Werheit, M., (2002): Monitoring einer nachhaltigen Stadtentwicklung.
Dortmund, Institut für Raumplanung.
Zupančič Strojan, T. (1999): Vizualni jezik v mestnem načrtovanju
in oblikovanju. V: Urbani izziv, 10(2), str. 102. Ljubljana.
Urbanistični inštitut.
Zupančič T. et al., (2009): Konkretizacija pojma trajnostnega prostorskega
razvoja za oceno osveščenosti otrok in mladostnikov. Urbani
Izziv, 20(1), str. 33-43.
Zupančič, T., Juvančič, M. (2003): Vizualni jezik predstavitve prostora -
ovira ali stičišče. Urbani izziv, letnik 14(2), str. 35-43.
Iz recenzije
Članek se loteva za arhitekturno stroko nadvse pomembnih vsebin
sodelovanja stroke in splošne javnosti oz. komuniciranja s slednjo.
V tem smislu je njegov naslov preozek, saj je o predstavitvenih
tehnikah bolj malo govora, več pa o znanju in ekspertnosti v
primerjavi z laičnostjo, o komunikacijskem procesu itn. Zato
predlagam njegovo spremembo, npr. 'K sodelovanju arhitekturne in
splošne javnosti', ali 'Med ekspertnostjo in laičnostjo', ipd. Avtorici
se osredotočata na učinkovitost sporočil od strokovne k laični
javnosti, kar je nedvomno pomembno odprto vprašanje. Morda bi
vendarle kazalo malo bolj poudariti vpliv konteksta (npr. zaupanja)
na vpliv teh sporočil (še tako dobro sporočilo ob nezaupanju v
stroko ali investitorja ne bo učinkovito) ter jih obravnavati kot del
interakcije, dvosmernega komuniciranja med stroko in javnostjo,
čeprav se avtorici slednjega zavedata, ko omenjata pomanjkljivosti t
ehnokratskih nazorov, 'enostrankarskega diskurza', soliranja
stroke, laikove izkušnje v konkretnem prostoru itn. in poudarjata
, da 'celoten proces odločanja pridobi ob vzajemnem sodelovanju
obeh polov znanj...' (glej str. 3-4, pogl. 3.2 in str.4-5 pogl. 3.3).
Resda je cilj njune naloge raziskovanje strokovnih sporočil
usmerjenih k javnosti, a je dvosmernost nujni sestavni del tega
procesa in morajo biti strokovna sporočila oblikovana tako, da jo
omogočajo. Tu bi opozoril na Zeiselovo zahtevo po 'izmenjavi
podob okolja' med načrtovalcem in uporabnikom. K poglavju 3.3
bi opozoril še na novejša psihološka spoznanja o ekspertnosti
(npr. Sternberg, 2003; Ericsson et al., 2006; Klein in drugi itn.).
Drugače pa avtorici ustrezno zarišeta teoretične temelje zaznove
sporočil.
prof. dr. Marko Polič,
Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo, Ljubljana
Špela Verovšek
spela.verovsek@fa.uni-lj.si
izr. prof. dr. Tadeja Zupančič
tadeja.zupancic@fa.uni-lj.si
UL Fakulteta za arhitekturo
Irena Pangeršič
izvleček
Udin boršt je zakrasela konglomeratasta terasa, katero po najnovejših
podatkih postavljajo v najstarejši pleistocen (donavsko ledeno dobo).
Čas, v katerega se datirajo prve najdbe, so 8000 let pr.n.št.. Naravno
zaščito in oskrbo so uporabniki našli v jamah Udin boršta ter neštetih
vodnih izvirih v okolici. Zaščito, varnost in vir preživetja pajim je nudilo
tudi jezero, ki je obsegalo večje površine na tem območju, katerega
klisura, kjer so Rimljani odtočili jezero, ni vidna le na Franciscejskemu
katastru, ampak v prostoru to zaznamo še danes. Okopi oz. obrambni
vodni jarki so vidni na kraju kjer je nekoč stal Beli grad na Štuclju -
"Pusti grad". Tu je kolovratil tudi Pesoglavec [Vrhovnik,1885] pred
katerim so se domačini hoteli skriti v Arneševi luknji. O prisotnosti
Rimljanov pričajo ostanki stražnega in opazovalnega stolpa nad
Pivko. Služil je predvsem za varnost na trgovskih poteh [Fister,
1986]. Pred Turki, Francozi in Nemci so se domačini v kriznih
obdobjih skrivali v Arneševi luknji, Veliki Lebnici, jami Dupulnek
ter ostalih jamah Udin boršta.Zaradi geoloških, vegetacijskih in
živalskih posebnosti ter njegove zgodovine ima Udin boršt posebno
vrednost in nezamenljivo kvaliteto v prostoru. Glede na upravičeno
razvrstitev v razred izrednih krajin in v kategorijo varovalnih gozdov
ter v skladu z 61.členom Zakona o varstvu kulturne dediščine, bi bilo
smisleno imenovanti upravljalca krajine Udin boršta. Konzervatorski
načrt (78.členu Zakona o varstvu kulturne dediščine) pa bi služil kot
osnova za vsako spremembo, poseg ali izdelavo prostorskega akta.
ključne besede
Udin boršt, osameli kras, krajina, rokovnjači, Pesoglavec, konservatorski načrt
Problematika organiziranega odlaganja odpadkov v
zavarovanem območju Udin boršt ter nespoštovanje edinstvene
naravne in kulturne dediščine je bila povod za raziskovalno
projektno nalogo in predmet obravnave pri treh dodiplomskih
predmetih pri študiju arhitekture na UL, Fakulteti za
arhitekturo, Ljubljana, v letih 2007-2009: Urbanizem (prof.
dr. France Rihtar; oddana seminarska naloga z naslovom:
Preučevanje in načrtovanje mikrourbanega okolja - naselje
Mlaka Grič ob Udin borštu, 65 strani A4; slika 1),), Razvoj
arhitekture (prof. dr. Peter Fister; oddan elaborat z naslovm:
Raziskovalna naloga Udin boršt, 181 strani A4 in 10 kart A2;
slika 2) ter pri predmetu Prenova in konzervatorstvo (prof. dr.
Peter Fister; oddan projektni elaborat naslovom: Sanacija &
prenova & konzervatorstvo Udin boršta, 154 strani A4 in 17
kart A2, 20 kart A3 ter 2 karti 30/90 cm; slika 3).
Toponimika ali o imenu
Kaj pomeni besedna sestavljenka Udin boršt? Borštje udomačena
oblika za besedo Forst (gozd) inje pogosto imenotvorna beseda v
Sloveniji; npr: vas pod gozdom na koncu Črnuč se je imenovala
Podboršt. Udin pa naj bi po eni različici pomenilo "hudi", po
drugi pa naj bi bila to okrajšava od "Vojvodin". Iz starih listin
je znano, da je dal leta 1396 vojvoda Viljem ("vojvodin") svoj
gozd predal v upravo mestu Kranju. Ime Vojvodin pa je verjetno
dobil po nadvojvodi Karlu (1564-1590), ki se je trudil izboljšati
vlogo gozdarstva [Knez, 2005].
abstract
Udin boršt is a conglomerate terrace with Karst-like features which dates
- according to the latest data -from the earliest Pleistocene (the Danubian
ice age). The earliest findings date from 8000 B.C. The inhabitants found
natural protection and supplies in the caves of Udin boršt, and countless
water sources in the surroundings. A large lake also provided protection,
security and livelihood. The gorge, where the Romans drained the lake, is not
only shown in the Austrian Emperor Franz I's land register, but is visible in
nature to the present day. The ramparts and defensive moats are still visible
at the site where Beli grad at Štucelj - 'Pusti grad' once stood. It was here
that Pesoglavec (a creature with a dog's head and human body) once lurked
[Vrhovnik, 1885] andfrom whom the local people tried to hide in Arneševa
luknja (Arneš's Hole). The remnants of the guard and observation tower
above Pivka also attest to the presence ofthe Romans. It primarily served to
secure trade routes [Fister, 1986]. In critical times, the local people sought
refuge from invaders in Arneševa luknja, in Velika Lebnica, in the Dupulnek
cave and other caves of Udin boršt.Because of its particular geology, flora
and fauna, and its history, Udin boršt has a special value and represents
an irreplaceable quality in the landscape. Because of the classification of
Udin boršt as an extraordinary landscape and a protective forest, and in
accordance with Art. 61 ofthe Cultural Heritage Protection Act, it would be
wise to appoint an administrator for the area. The Conservation Plan (Art.
78 of the Cultural Heritage Protection Act) would serve as expert guidelines
for any alteration, intervention or elaboration of spatial documents.
key words
Udin boršt, isolated Karst, landscape, brigands, Pesoglavec, conservation plan
Slika 1: Lega Udin boršta v Sloveniji.
Figure 1: Location of Udin boršt in Slovenia.
Gozd so poimenovali Vojvodov gozd (Herzogforst) oziroma
Udin boršt. Na vojaških jožefinskih zemljevidih sestavljenih
v letih 1763-1787 se je ime Udin boršt pojavlja v več
oblikah, in sicer Herzog Forst, Hercog Forst, torej vojvodov
gozd, Wald Huden Vorst in Huden Worst, to je Udin boršt.
Katastrska občina, ki zajema večji del Udin boršta pa nosi še
vedno starejšo obliko imena, to je Vojvodin boršt [prav tam,
2005].
DEGRADACIJA UDIN BORŠTA, NAJVEČJEGA OsAMELEGA KRAsA V sLO VENIJI
Slika 2: Zgodovinski mejniki Udin boršta (Vir: Kraške kulturne pokrajine: Figure 2: Historical milestones of Udin boršt (source: Kraške kulturne pokrajine
Kranjc, 2005).	/ The Karst Cultural Landscapes: Kranjc, 2005).
divjad
Slika 3
Naravne posebnosti Udin boršta (Vir: Kraške kulturne pokrajine: Kranjc.
2005).
potoki
Figure 3:
Natural pecularities of Udin boršt (source: Kraške kulturne pokrajine /
The Karst Cultural Landscapes: Kranjc, 2005).
Geografska lega, geološka podlaga in relief
Gozdni kompleks Udin boršt leži severozahodno od Kranja
(slika1,4), na levem bregu reke Tržiška Bistrica. Je razgibana,
z gozdom prekrita in od 200.000 do 400.000 let stara zakrasela
konglomeratna terasa (slika 5). Razteza se na ravninskem svetu
med naselji Kokrica, Tenetiše, Letenice, Goriče, Križe, Duplje,
Strahinj in Naklo. V južnem delu ga seka avtocesta Ljubljana
- Jesenice. Območje Udin boršt se razteza na občine: Kranj,
Naklo in Tržič. Z vidika geomorfologije opisujemo Udin boršt
kot 10-50 m visoko konglomeratasto teraso, ki se strmo spušča
od severa proti jugu, pod nekoliko manjšim naklonom pa od
zahoda proti vzhodu. Na podlagi primerjav z ostalimi terasami
na Gorenjskem se postavlja Udin boršt v starejši ali srednji
pleistocen [Knez, Šebela, Gabrovšek, Prelovšek, Slabe, 2005].
Nova dognanja pa nastanek terase Udin boršt postavljajo celo v
najstarejši pleistocen (donavska ledena doba) [prav tam, 2005].
Vegetacija in živalstvo v vlogi primarne funkcije habitata
Krajino v veliki meri prekriva gozdni sestoj, čeprav ponekod še
opazimo številne antropogene vplive, ki jim je bila oz. jim je še
podvržena pokrajina, kot so: ograde, pašniki, njive itd. Zaradi
relativno ugodnih pogojev je gozd že v preteklosti pokrival
precejšnjo površino. V času fevdalnih gospostev pa so gozd
začeli postopoma krčiti. V preteklosti sta gozdni sestoj gradila
AR 2009/2
degradacija udin boršta, največjega osamelega krasa v slo veniji
AR 2009/2
Slika 4: Ortofoto Udin boršta (Vir: Geopedia.si, 2009).	Slika 5: Relief Udin boršta (Vir: Geopedia.si, 2009).
Figure 4: Orthophoto of Udin boršt (source: Geopedia.si, 2009).	Figure 5: Relief of Udin boršt (source: Geopedia.si, 2009).
hrast in breza, danes prevladujeta rdeči bor 60% in smreka 30%,
listavcev pa je komaj 10% [Mulec, Pipan, 2005]. Zaradi kislih
tal je poraščenost pretežno z borovim gozdom in v podrastju z
borovničevjem ter tudi praprotjo (v manjši pa združbe: bele jelke
in okroglo liste lakote, bukve in rebernjače, navadnega gabra in
črnega teloha. Ob vzhodnem močvirnatem delu pa najdemo tudi
rosiko - zaščiteno majhno mesojedo rastlinico (slika 2). Travnate
obronke, ki so jih še pred nekaj desetletji kosili za steljo, danes
počasi zarašča gozd. Ob vhodu Arneševe luknje so identificirali
nekatere zeljnate trajnice ter mahove. Poleg preprečevanja
veterne erozije gozd blagodejno vpliva na kmetijske površine,
saj zadržuje spuščanje hladnega zraka in s tem varuje kmetijske
površine pred pozebami. Žal pa človek z nekaterimi posegi
(npr. izgradnja avtocestne infrastrukture, melioracije mokrišč,
odlagališče odpadkov) in nenadzorovanim gibanjem ter
prisotnostjo (kjer so biocentri in biokoridorji) neposredno vpliva
na delovanje biotopske funkcije habitata [Mulec, Pipan, 2005].
Raznolikost živalstva Udin boršta lahko pripišemo številnim
različnim habitatom, ki jih na tem območju najdemo - poleg
gozdnih še podzemne jame, mokrišča in potoke. Med številnimi
vrstami je najbolj pogosta divjad (srnjad, jelenjad, občasno divja
svinja). Lovci so v šestdesetih letih zajezili Želinjski potok in
tako je nastal račnjak, kamor so naselili avtohtono vrsto male
divjadi, raco mlakarico. Podzemeljsko živalstvo je zelo slabo
raziskano in vsi objavljeni podatki predstavljajo le slučajna
opažanja (s strani jamarjev).
V	veliki lebnici, Arneševi luknji ter dacarjevem breznu so bili
najdeni predstavniki treh podvrst hroščev, ki jih uvrščamo med
prave podzemeljske živali [Pipan, 2005].. Iz skupine dvoživk pa
najdemo v teh jamah človeško ribico ali močerila (slika 3) ter
navadnega ali pisanega močerada (salamandra), ki je le začasni
obiskovalec jam [prav tam, 2005].
Preteklost
Na podlagi najdb na gradišču Pivke pri Naklem gre sklepati, da
so to okolje poseljevali že v kameni dobi saj je bila tu odkrita
kremenova puščica (slika 2). V bronasti dobi je na sotočju Save
in Tržiške Bistrice stala prazgodovinska naselbina, ki s svojim
imenom Gradišče s koto 471 še sedaj opozarja na utrjeno naselje
[Valič, 1970]. Te oblika poselitve naselja na hribu, obdanega z
obrambnimi nasip, je za slovensko ozemlje značilna za železno
dobo. Takrat tudi v Udin borštu in njegovi okolici zasledimo
gosto poselitev (Arhovo gradišče, Klemenčevo gradišče v bližini
Letenic, gradišče pri Seničnem, gradišče Štucelj nad Polico pri
Naklu - močno utrjeno še v poznoantičnem času). Gradišča so
bila za tisti čas tipična oblika naselja, ki so bila obdana z enim
ali več obrambnimi nasipi ter jarki [prav tam, 1970]. Običajno
so stala na vzpetinah s katerih so imeli razgled na okolico, težje
dostopen položaj pa je omogočal dobro podlago za obrambo.
V	železni dobi so se ljudje večinoma preživljali s kmetijstvom,
zato so morala imela gradišča dovolj veliko zaledje obdelovalnih
površin. Udin boršt je bil v bližini naselbin skrčen, površine so
AR 2009/2
bile verjetno namenjene pašnikom (slaba prst). Okoli Dupelj pa
so bile razmere za poljedeljstvo boljše. Pomembno prelomnico
z vidika poselitve je pomenil prihod Rimljanov sredi 1.stol.
pr.n.št., ko so si le-ti podjarmili Tavriske. S tem se je poselitev
iz višinskih utrdb premaknila na ravnine. Gradišča so v nekaj
desetletjih popolnoma opustela, ljudje pa so se premaknili v
mesta in manjše kraje ob glavnih cestah - tipologija današnje
poselitve. Ob koncu Avgustove vladavine (leta 14 po Kr.) je Udin
boršt spadal v provinco Pannonio (od Trajana dalje Pannonio
Superior) [Sagadin, 1995]. Ureditev, ki je spodbujala vojaško
prisotnost (spoznanje o strateški pomembnosti področja) -
varovanje dostopa v Italijo iz smeri vzhoda. Ob vdoru Kvadrov
in Markomanov leta 166 po Kr. so spoznali, da je to ozemlje
bistvenega pomena za varnost Italije. Tako je razvoj sledil vse
bolj defenzivni politiki države - izoblikovala se je vojna krajina
s sistemom zapornih zidov, utrdb, stolpov in straž. To priča tudi
stražni in opazovalni stolp na zahodnem delu Udin boršta nad
Pivko pri Naklem [Fister, 1986]. Obrambni stolp ima kvadratno
tlorisno zasnovo 10 x 10 m z debelino zidu 2 m. Iz ruševin je
bilo mogoče sklepati, da je bil zid stolpa zidan iz oblic, obdelane
labore in peščenjaka, delov nagrobnikov z napisi in dela kamnite
pepelnice. Zgrajen je bil po vzoru antične in bizantinske vojaške
tehnike; imel je svojo varovalno in nadziralno funkcijo ob križišču
tovornih poti. Na osnovi najdenih različnih železnih puščic se
sklepa, da so objet razrušili Slovani v 7.stoletju, v času njihovih
prvih naselitvenih navalov na Gorenjsko [prav tam, 1986].
Prazgodovina Udin boršta se velikokrat pojavlja v zapisih
pravljic in povesti. Med ljudmi živi vest, da je na zahodnem delu
Udin boršta (sedanje naselje Bistrica, Naklo, Duplje, Strahinj)
bilo veliko jezero. Župniku Blazniku pa se je izpovedal stari
Lesnikar, da je našel v skalo vtrjeno železo kamor so pripenjali
ladje [Vrhovnik, 1885]. Vzhodni breg na jezeru je bil tam, kjer
vzvišen greben (v Ločinah) loči Nakelsko polje od Struževskega.
To zavoro naj bi Lahi prekopali; tako naj bi se jezero izlilo v
Savo. Še sedaj se vidi ta predor imenovan Temnik - ozka
dolinica, v njej veliko razmetanega skalovja (slika 6, slika 7).
To zgodbo, ki se prenaša po ustnem izročilu potrjuje podoba
Nakelske kotline: od spodaj navzgor izlizano skalno obrežje,
prodnati nanos, ugreznjen svet v Podbrezjah kaže na to, da je
Bistrica nekdaj tekla v Naklsko jezero. O tem priča tudi sv.
Nikolaj kateremu je posvečena Strahinjska cerkev (njegova
svetišča stojijo večinoma ob jezerih in rekah) [Kožuh,1960].
Danes se geologi čudijo fenomenu fosilne struge, ker so odkrili
strme zglajene konglomeratne stene in bloke nekdaj jezerske
pokrajine (že leta 1997 so na pobudo geologov ovrednotili
fosilni savski kanjon in ga uvrstili med predloge naravnih
vrednot državnega pomena pri Zavodu za varstvo naravne
in kulturne dediščine v Kranju) [Šubic, 2005]. Čeprav je to le
ostanek nekdanjega jezera. Ljudsko izročilo nam priča tudi o
treh gradovih (o katerih ni več sledu) na tem območju: prvi je
stal na vzhodni strani Strahinja ob robu Vojvodin boršta - "Beli
grad", kraj še danes nosi ime pr' "Ustem gradu"; drugi grad se
je dvigal med Strahinjem in veliko cesto kjer se širijo njive "v
Dolci"; tretji grad pa na Savskem bregu v Vinicah [Vrhovnik,
1885]. V 7.in 8.stol pa so se med staroselce pomešali Slovani.
DEGRADACIJA UDIN BORŠTA, NAJVEČJEGA OsAMELEGA KRAsA V sLO VENIJI
i I. 1	■ ■ l j
ii" 1	-"A -t ■ h
/VuM-	rjj,//„,/iK- \
' >	1'oJiza
>	f 'tur//t ft
- VA.	r
* A A
— ~ 4T'
/h/'tt'/r/if	- *
- .-•*
//V/v
K	L
Slika 6: Udin boršt na Franciscejskemu katastru - predel Temnika, kjer so
Rimljani iztočili jezero (Vir: Pregled zemljiških map 1818-1828, 2009).
Figure 6: Udin boršt in 'Franziseischer Kataster' (the land register named after
the Austrian Emperor Franz I) — the area of Temnik where the Romans
drained the lake (source: Pregled zemljiških map 1818-1828 / The
Review of Cadastral Maps 1818-1828, 2009).
Slika 7: Klisura še danes vidna v naravi in digitalnem modelu višin (Vir: Kraške
kulturne pokrajine: Kranjc, 2005).
Figure 7: Gorge still visible in nature, and in a digital elevation model (source:
Kraške kulturne pokrajine / The Karst Cultural Landscapes: Kranjc,
2005).
Šele v 12. in 13.stol. so se iz samotnih kmetij počasi oblikovala
naselja kot jih poznamo danes. Nastala so na stiku gozdnatega
gričevja na ježah zakraselih teras ali ob robu rodovitne ravnine.
Pri temje igrala pomembno vlogo izjemna prometna lega območja
(Jantarska pot in rimska cesta). Ljudje so se v jamah Udin boršta
skrivali pred Turki in vhode "zadelavali" ter vgradili celo vrata
Po pripovedkah o Pesoglavu (slika 2), ki je bil pol človeka pol
psa, so se ljudje skrili v Arneševo (Pesoglav je za njimi splezal
po srobotu, toda ubežniki so ga odrezali in Pesoglav je padel
degradacija udin boršta, največjega osamelega krasa v Sloveniji
ter se ubil) [Vrhovnik, 1885].1V teh raznih pripovedih lahko
razberemo, da so ljudje vstopali skozi jamo v popolnoma nov
svet podzemlja, ki ga ni bilo konec. Veliko jam in vrtač, katerih
povezave danes niso znane, si lahko ogledamo še danes (slika
3), kljub temu, da so spodmoli (oboki nad jamami) vedno manjši
zaradi zadenjske erozije in krušenja skal, ki je sicer značilno za
ne popolnoma trdno sprijet konglomerat [Kranjc, 2005]. Ljudsko
izročilo govori tudi o tem, kako so se ljudje v jamah skrivali
pred turki [Valvasor, 1689], kar omenja tudi starejša literatura
[Vrhovnik, 1885], da so ljudje zaradi tega "zadelavali" vhode in
vgradili celo vratca.
Zgodovinski viri [Kranjc, 2005] pravijo, da ob nastajanju
fevdalnih gospostev obravnavni kompleks ni bil dodeljen
fevdalcem, temveč si ga je pridržal vladar kot kronsko zemljo.
Krčenje gozda je potekalo v smeri od Tržiške Bistrice proti
vzhodu k vasi Naklo ter od Kranja proti severu, od potoka Bela
na vzhod ter zahod proti Tenetišam in Goričam. Tako se je
izoblikoval sedanji Udin boršt.
Navojvoda Karel (1564-1590), po katerem je gozd tudi dobil
svoje ime Vojvodin boršt (Herzogsforst), je želel izboljšati
gospodarstvo z gozdom in je postavil višjega gozdarja s sedežem
v Radovljici, nato pa v Ljubljani. Njemu so bili podrejeni
gozdni čuvaji Udin boršta. Za preživljanje so jim bile dodeljene
tako imenovane "lovske kmetije", ki so bile proste dajatev.
Nadzorovali so, da so drvarili le tisti, ki so imeli to pravico
dano s strani deželnega kneza. Sredi 17. stoletja je deželni
knez dovolil izkoriščati gozd podložnikom iz 19 vasi, kar je
povzročilo vedno hujše pustošenje gozda ter tudi propadanje
divjadi. Okrog leta 1780 je bil izdelan načrt, da se Udin boršt
razdeli med 400 udeležencev, ki bi plačevali Turjaškim knezom
zakupnino. Zaradi spora, kdo je upravičen dobiti delež, se je
ta zamisel uresničila šele 1804, ko so gozd razdelili in dali v
zakup kmetom. V prvi polovici 10. stoletja je bilo v gozdu 1441
deležev, ki so pripadali kmetom iz 32 vasi ter gradu Kieselstein,
hiša baronov Egkhov (grad Brdo) in Jurij Engelman. Z zemljiško
odvezo po letu 1848 pa so kmetje pravi lastniki gozda. V 19.
stoletju pa se je tu močno razširilo rokovnjaštvo (posebna oblika
razbojništva na Gorenjskem), kranjska podružnica je bila prav v
Udin borštu [Mauser, 1996]. Rokovnjači so tu živeli in se skrivali
po jamah. Večinoma so bili to vojni ubežniki in skrivači, ki niso
hoteli služiti vojske (slika 2). Prvo obdobje rokovnjaštva je bilo
pod Francozi, ki so to deloma zatrli. Leta 825-1843 pa se je
rokovnjaštvo spet okrepilo. Eden najbolj znanih rokovnjačev je
bil Veliki Gorga. Tretje obdobje pa je bilo v letih 1848-1853, ko
je vojska rokovnjaštvo zatrla dokončno. Toda v času Francozov
se po gozdovih niso skrivali le rokovnjači pač pa tudi vaščani,
kateri so svoje pridelke in premoženje skrivali po jamah pred
zasegom francoske vojske [Kranjc, 2005].
Zelo nemirno je bilo tudi v času druge svetovne vojne, ker so
Nemci vedeli, da imajo partizani postojanke v Udin borštu.
Najštevilčnejši del Kranjsko-tržiške čete je Jože Pesjak povedel
čez Savo pod Mohor, kamor pa se je vrnila tudi I. kranjska
četa. Partizani Kokrškega odreda so se v obsežnem delu gozda
bojevali v letih 1941 in 1942, ko so kot začasno bivališče in
center za nadaljnje akcije uporabljali kotlino Kapnik in čeprav
prve kranjske čete niso izpolnile vseh načrtov ustanoviteljev
AR 2009/2
jih vseeno Nemcem ni uspelo v celoti pregnati iz njihovega
operativnega območja v Udin borštu. Priprave za oborožen
upor so se pričele prav v Udin borštu, meseca julija 1941, ko
so ustanovili Tržiško in Kranjsko četo v Udin borštu (slika 2).
Na njegovih obronkih je bil sprejet odlok o spominski ureditvi
tega območja z namenom, da se ustrezno uredi in zaščiti, tako
da bo ostal trajen spomin na grozote vojne ter številna junaštva
in tragedije borcev za osvoboditev [Benedik,1982]. Danes o tem
pričajo številna spominska obeležja namenjena padlim borcem,
aktivistiom in talcem. Za ta obeležja pa je bil izbran zmagovalni
natečajni projekt (Urbanistična ureditev spominskega območja
Udin boršt pri Kranju in rešitev osrednjega spomenika
NOV Natečajni projekt. - Ljubljana 1982) ki ga je izdelala
ARHITEKTURNA skupina "KRAS" v sestavi Vojteh Ravnikar,
Janez Koželj, Irena Černič in Damjan Gale [Ravnikar, 1983].
Avtocestni odsek čez Udin boršt
Avtocestni odsek Naklo - Kranj, dolžine 8,7 km, je zgrajen kot
razširitev obstoječe, leta 1985 zgrajene polovične avtoceste v
popolno štiripasovnico. Gradnja se je začela leta 1998, odsek
je bil dograjen in predan prometu v letu 2000. Investicijska
vrednost izgradnje odseka znaša 17,94 milijona evrov. Dolžina
avtocesnega odseka Naklo - Kranj je 8,7 km. Grajen je bil
fazno - najprej kot dvopasovna avtocesta (1983-1985), kasneje
pa razširjen v štiripasovnico v okviru Nacionalnega progama
izgradnje avtocest (1998-2000). Danes je to štiripasovnica z
vmesnim ločilnim pasom. Normalni prečni profil znaša 28,0 m:
srednji ločilni pas je širok 4,00 m, robna pasova 0,50 m, vozna
in prehitevalna pasova 3,75 m, odstavna pasova 2,50 m, zunanja
robna trakova 0,20 m in bankini 1,30 m. Najmanjši horizontalni
radij je 1.600 m, najmanjši vertikalni radij 30.000 m, največji
podolžni nagib pa znaša 1,59%. Avtocesta je projektirana za
računsko hitrost 120 km/h. Na avtocestnem odseku Naklo -
Kranj vzhod so bili v okviru dograditve dodatnih dveh pasov
zgrajeni 4 premostitveni objekti: viadukt Rupovščica - za smer
proti Jesenicam (dolžina 167,10 m); most čez Kokro - za smer
proti Jesenicam (dolžina 50,60 m); 2 podvoza v skupni dolžini
14,00 m. Ostali podvozi in nadvozi so bili zgrajeni že leta
1985 v okviru izgradnje dvopasovne avtoceste. Ob dograditvi
dvopasovne avtoceste v štiripasovno je bilo izkopano 362.000
m, za nasipe pa uporabljeno 187.000 m3 materialov. V okviru
dograditve dodatnih dveh pasov je bilo na avtocestnem odseku
Naklo - Kranj vzhod potrebno zgraditi priključek Kranj
zahod, ki na avtocesto navezuje regionalno cesto Ljubljana -
Kranj - Jesenice, 5 preusmeritev cest v skupni dolžini 1.127
m in križanji z rekama Rupovščica in Kokra. Zgrajeni so še
kanalizacijski vodi na območju Britofa in Kokrice, protihrupna
zaščita v skupni dolžini 3.250 m, dograjen je sistem klica v
sili ter urejeno odvodnjavanje padavinskih in meteornih voda.
Varovano območje in odlagališča odpadkov
Prekomerna rast prebivalstva, industrializacija, urbanizacija ter
razsipna poraba naravnih virov so povzročitelji obremenjevanja
planetnega okolja in pokrajinskih ekosistemovn (slika 8). In
odpadek je vsaka tista snov, ki nam v danem trenutku več
koristno ne služi in bi se jo zato radi znebili.
AR 2009/2
Udin boršl	ZAVAROVANA OBMOČJA
Slika 8: Zaznavna analiza Udin boršta in bližnje okolice.
Figure 8: Perceptible analysis of Udin boršt and neighbouring areas.
To je najsplošnejša definicija odpadka, ki pa pomeni, da je odpadek
vse tisto česar danes ne znamo ali še nismo pripravljeni ponovno
oziroma energetsko izkoriščati. Ravnanje z odpadki je odsev
kulturne ravni posameznika in družbe. Obstaja veliko alternativ za
obdelavo odpadkov, ki pa so vse povezane s stroški. Zato bi se vsi
morali zavedati tega, da pridelamo čim manjše količine odpadkov.
"Najboljši odpadek je tisti, ki sploh ni nastal". Glavni razlogi so
vedno bolj pereči problemi zaradi odpadkov: voluminoznost
(prostornost), higienske nevarnosti: bakteriološka, nevarne snovi za
človeka, rastline, živali,okolje, mehanske nestabilnosti odlagališč,
možnosti vžiga in eksplozije (metan, CO), izpiranje na poplavnih
območjih in v deževnem času (topne soli, minerali, org.snovi
toksične snovi, hranljive snovi...), kopičenje škodljivih sestavin
v organizmih, uničevanje favne in flore na neposredni lokaciji in
v širši okolici, degradacija površin in omejevanje urbanističnega
načrtovanja, prenos preko živali in insektov v širšo okolico.
Zavarovana območja in varstveni režimi
Območje Udin boršta sta kot krajinski park leta 1985 razglasili
občini Kraj in Tržič (kasneje se je razdelil na tri občine (slika 9),
kot posledica odcepitve oz. nastanka nove občine Naklo).
degradacija udin boršta, največjega osamelega krasa v slo veniji
Udin boril	ZAZNAVNA ANALI ZA
Slika 9: Karta ogroženosti Udin boršta.
Figure 9: Hazard map of Udin boršt.
Ob pregledovanju evidenc, kjer sta bili za to območje zabeleženi
dve letnici, se sklepa, da se je leta 2002 noveliral po ZON (1999)
celotni akt o zavarovanju tega območja. Iz analize tega akta
(Odlok o razglasitvi., 2002) se ugotovi, da se je noveliral le
tisti del krajinskega parka, ki spada v občino Naklo. Za ostali
del krajinskega parka, ki spada v občini Kranj in Tržič, pa še
vedno velja Odlok o razglasitvi spominskega parka Udin boršt za
zgodovinski in kulturni spomenik iz leta 1985. "Omenjeni odlokje
občina Naklo sprejela leta 2002, ker je želela spominski in kulturni
park Udin boršt na območju občine omejiti le na katastrsko
občino Vojvodin boršt I in II oziroma Pivko v tistem delu, kjer je
dejansko gozd. Na ostalih katastrskih občinah, ki mejijo na Udin
boršt, pa bi zavarovali samo tista zemljišča ali dele zemljišč, kjer
se posamezna kulturna ali naravna dediščina nahaja. Odlok so
kasneje razveljavili zaradi navodila iz Ministrstva za okolje in
prostor ter dogovora z zavodom za varstvo naravne in kulturne
dediščine, ki je obljubil, da se bo odlok v celoti na območju vseh
treh občin revidiral in posodobil z novimi dognanji, ter izoblikoval
tako, da bo dejansko služil svojemu namenu in tudi lastnikom
zemljišč, ki so pod varstvenim nadzorom" (razgovor z dne 15.julij
2009: Drago Goričan dir. obč. uprave Naklo).
V okviru raziskovanja so bili evidentirani številni vzroki
ogroženosti krajine, dejavniki ogrožanja ter glede na slednje
degradacija udin boršta, največjega osamelega krasa v slo veniji
predlog varstvenih ukrepov.
Vzroki ogroženosti krajine: spreminjanje kmetijske rabe
(intenziviranje, opuščanje, drugo), izolacija in fragmentacija
habitata, kemijsko onesnaževanje, toplotno onesnaževanje,
pogozdovanje negozdnih površin, rekreacijski pritisk in
nemir, lov oz. ribolov (prelov) ali ubijanje z drugimi motivi,
spremembe v gospodarjenju z gozdovi, klimatske spremembe,
vodnogospodarski ukrepi, gradnja objektov in infrastrukture,
bolezni, zajedalci, uporaba bioagensov za zatiranje škodljivcev,
naseljevanje alohtonih vrst, širjenje invazivnih vrst, drugo.
Dejavniki ogrožanja: intenzivno kmetijstvo - gnojenje, intenzivno
kmetijstvo - uporaba agrokemičnih sredstev (pesticidi, insekticidi,
apnenje travnikov...), gospodarjenje z gozdom - pogozdovanje
negozdnih površin gozdnega roba, gospodarjenje z gozdom -
odstranjevanje vegetacije podrasti, požiganje - travišč, grmišč in
mejic v vegetacijski sezoni, hidromelioracije - izsuševanje močvirij,
lok, močvirnih in vlažnih travišč, hidromelioracije - regulacije
strug, agromelioracije - zasipavanje depresij, jarkov, kanalov,
močvirij, barij, ribnikov, urbanizacija - izgradnja stanovanjskega
naselja, urbanizacija - izgradnja in širjenje komunikacijskega in
energetskega omrežja (ceste, mostovi, viadukti, el. daljnovodi,
plinovodi...), urbanizacija - izgradnja industrijskega območja,
urbanizacija - izgradnja hidroenergetskih objektov, urbanizacija
- izgradnja komunalne infrastrukture, urbanizacija - izgradnja
in širjenje deponij, košnja - strojna košnja (rotacijske kosilnice),
košnja - način spravila pokošene trave (takoj in situ) (siliranje v
silosih, bale...), košnja - prezgodnja košnja, košnja - večkratna
(prepogosta) košnja v letu, košnja - odstranjevanje obrežne
vegetacije, košnja - košnja celotne površine habitata naenkrat,
košnja - opuščanje košnje (zaraščanje travišč), spreminjanje
strukture kmetijskih zemljišč, paša - intenzivna paša.
Predlog varstvenih ukrepov: vzdrževanje strukturno in vrstno
pestre vegetacije gozdnega roba, vzdrževanje strukturno in vrstno
pestre obrežne vegetacije v vegetacijski sezoni, vzdrževanje ali
vzpostavljanje ekstenzivno gospodarjenih travniških površin ob
gozdnem robu, košnja 1x v letu ali po koncu vegetacijske sezone
(september-oktober), zagotavljanje mozaične košnje, vzpostaviti
ugodni vodni režim in nadaljnjo rabo na izsušenih močvirnih
traviščih, izkrčiti mladike grmovnih in drevesnih vrst na
zaraščajočih traviščih in preprečevati njihovo nadaljnje zaraščanje,
preprečiti uporabo agrokemičnih sredstev v bivališču populacije
in potencialnih, primestnih biotopih za vrsto ter na zemljiščih v
njihovi neposredni bližini, preprečiti požiganje travišč, mejic
in drugih grmišč v vegetacijski sezoni, preprečiti spremembe
namembnosti in načina rabe zemljišč na območjih populacij
v ugodnem stanju, renaturacija habitata na območju izoliranih
populacij, pripraviti natančen načrt upravljanja (management) z
zemljišči na podlagi strokovnih smernic.
Specifične varstvene usmeritve
V okviru raziskovanja so bili evidentirani številni vzroki
ogroženosti krajine, dejavniki ogrožanja ter glede na slednje
predlog varstvenih ukrepov.
Ohranja se vse značilne reliefne oblike kot so jame, brezna,
vrtače in druge oblike, izvire in potoke in sledove poledenitve
v naravnem stanju (melioracije in regulacije potokov naj se
AR 2009/2
Udin borSl	KARTA OGROŽENOSTI
Slika 10: Zavarovana območja Udin boršta (Vir: Atlas narave, 2009)
Figure 10: Protected area of Udin boršt.
ne izvajajo), gozdna raba je v skladu z gozdnogospodarskim
načrtom območja, naddelava gozdnih cest ni zaželena,
nedovoljena odlagališča odpadkov se sanirajo (slika 10). Možne
so naslednje oblike rekreacije: pohodništvo, kolesarjenje, tek
na smučeh. Naslednji posegi pa niso zaželeni: gradnje objektov
kot so stanovanjske hiše, športni objekti in naprave, gradnja
cest in ostala komunalna infrastruktura. Območje je možno
opremiti z učnimi potmi, obnoviti obstoječe in postaviti nove
informativne table. Prepovedano je vnašati nesamonikle gozdne
rastlinske vrste ter za območje neznačilne vrste divjadi in druge
prostoživeče živalske vrste. Prav tako je prepovedano uničevati
ali poškodovati gnezdišča ter prostore, kjer se živali zadržujejo
in razmnožujejo.
Vloga zavarovanega območja pri razvoju
Za območje je razvojno pomembno najprej identificirati
naravovarstvene aktivnosti v zavarovanih območjih, ki naj
zagotavljajo dotok finančnih sredstev na podlagi katerih bi bilo
mogoče ustvariti zaposlitvene možnosti. To pa so lahko dela
v gozdarstvu, nadzor rezervata, prodaja spominkov, vodenje
obiskovalcev, znanstvenoraziskovalno delo, vzdrževanje poti,
urejanje vodnega režima močvirij, razni gradbeni posegi,
AR 2009/2
turistične kmetije, rekreacija, ipd. Med tovrstnimi dejavnostmi
bo veliko prispeval tudi inovativni učni pristopi k poučevanju
in učenju vsebin o zavarovanih območjih, ki definira naslednje
elemente:
- skrb za krajino, njeno varstvo in razvoj moramo podati predvsem
mlajšim rodovom na inovativen način, če hočemo da se okolje
ohrani tudi za prihodnje rodove s tem, da mladi rod z doživljanjem
in raziskovanjem prostora ter zgodovine spozna problematiko,
in sicer: izkustveno in aktivno učenje, degradacija, kritično
mišljenje, inovativnost in vedoželjnost, interdisciplinarnost ter
povezava učnih vsebin z življenjsko situacijo, ciljno usmerjena
aktivnost, diferenciacija in individualizacija učencev, samostojno
zbiranje gradiva, razvijanje komunikacije, samoizobraževanje.
V nadaljevanju so predstavljeni rezultati raziskovalnega dela v
Raziskovalni nalogi Udin boršt [Pangeršič, 2008] in projektni
nalogi Sanacija & prenova & konzervatorstvo Udin boršta
[Pangeršič, 2009]:
Konservatorski načrt
"konservatorski načrt" je elaborat, ki je del projektne
dokumentacije za pridobitev projektnih pogojev ali del projektne
dokumentacije za pridobitev projektnega soglasja, s katerim se
določijo sestavine spomenika, ki jih je potrebno ohraniti, in načrt
izvedbe del, potrebnih za njihovo ohranitev;
"konservatorski načrt za prenovo" je del prostorskega akta,
pripravljenega na podlagi predpisov o urejanju prostora;
Konservatorski načrt je potreben vedno, kadar gre za posege v
strukturne elemente spomenika.
Konservatorski načrt za območje Udin boršt
1.	ČLEN: konservatorski načrt je izdelan v skladu z 78.členom
Zakona o varstvu kulturne dediščine in upoštevnje zahtev za
ohranjanja narave
2.	ČLEN: Na podlagi raziskave obravnavanega območja so
bile ugotovljene določene prednosti, slabosti, priložnosti in
nevarnosti:
Prednosti: 1. pokrajinske pestrosti: površinska geomorfološka
naravna vrednota - največji osameli kras v sloveniji,
podzemeljska geomorfološka naravna vrednota - jame, vrtače,
rovi, ježe teras, grezi, tipično kompleksno povezana geološka
vrednota - glaciološka oblika ( ledeniškega izvora), hidrološka
naravna vrednota - izviri, potoki, reke, jezera, močvirja,
ponikalnice, botanična naravna vrednota - prastari hrasti, rosika,
zoološka naravna vrednota - človeška ribica, celotno območje
ima značilni prepoznaven krajinski vzorec.
2.	Več pomembnih ožjih zavarovanih obmocij znotraj krajine:
Gradišče na Štuclju, Rezervat Kriva jelka, Arheološko območje
Pivka, Staroslovansko grobišče - Spodnje Duplje, Arhovo
gradišče - Zgornje Duplje, Klemenčevo gradišče - Letenice.
3.	Pomembni zgodovinski dogodki: gozd in jame nudijo zaščito
pred vpadi Turkov, gozd in jame nudijo zaščito v casu francoske
okupacije, gozd in jame nudijo zaščito borcem v casu I. in II.
svetovne vojne
4.	Zanimivosti po kronopisih: veliko jezero - katerega so pri
Temniku odtočili Rimljani preden so zapustili naše kraje,
pesoglavec pri Arneševi luknji, velik in prostran svet pod
degradacija udin boršta, največjega osamelega krasa v sloveniji
jezerom - po pravljici, beli grad, ki se je ugreznil - danes poznan
kot „pr'pustem gradu" - po tem, ko vode v jezeru ni bilo vec so
se podzemni rovi sesedli.
Slabosti: 1. razdrobljenost krajine med tri občine - zaradi
razdrobljenosti krajine, vse občine v svojih planih udin boršt
obravnavajo izključno lokalno, t.i. predeli, ki se jim zdijo majhni
in nepomembni ter mejio na drugo občino ali na nezavarovane
dele krajine se v prodrobnih ureditvenih planih obravnava kot
najboljši potencialni prostor za novogradnje (in s tem okrnjenje
celote).
2.	Sedaj veljavni Odlok o razglasitvi spominskega parka Udin
boršt za zgodovinski in kuturni spomenik ter območje, ki ga
pokriva po naravovarstvenih predpisih ne zajema zelo velikega
območja, ki dejansko tvori naravno koherentno celoto.
3.	V samem parku se nahaja smetišcna deponija, ki je sedaj po
evropski direktivi in zahtevi Ministrstva za okolje in prostor
zaprta in je postavljena zahteva da se sanira. Vendar bo sama
deponija še vedno nekaj casa služila kot sortirnica odpadkov. Pri
vsem pa je v polnem teku priprava dokumentacije za ureditev
objekta mehansko-biološke predelave odpadkov na Polici -
ponovno v ožjem območju same obravnavanje krajine.
4.	V samem zavarovanem delu krajine nekateri lastniki
spreminjajo namembnost zemljišč (iz gozdnih površin v travnike
in njive)
5.	Novogradnje v samem zavarovanem delu.
6.	Avtocesta zgrajena kot dvopasovnica prav v letu 1985, ko
je bil sprejet odlok in dokončanjem v letu 2000 v svoji trasi ni
predvidela niti ene biopoti oziroma biokoridorja, čeprav je s
svojo umestitvijo v prostor presekala velik enovit del habitata in
onemogočila normalne biotopske funkcije kljub temu, da bi bilo
po veljavni zakonodaji potrebno to omogočiti.
7.	Regionalna cesta Kokrica - Pivka seka stečine veliki divjadi
in je zaradi tega na tem območju veliko prometnih nezgod.
Priložnosti: 1. Projekti za stimulacijo krajinskih posebnosti; 2.
Razvoj prilagojenega turizma; 3. Razvoj kmečkega turizma; 4.
Razvoj prilagojenih športnih dejavnosti; 5. Razvoj učnih poti;
6. Razvoj orientacijskih poti; 7. Razvoj raziskovalnih aktivnosti
(geomorfologija, botanika, zoologija, etnologija, arheologija..);
8.	Ohranjanje biotske krajinske raznovrstnosti; 9. Nove
zaposlitvene možnosti; 10. Povezovanje z drugimi zavarovanimi
območji.
Nevarnosti: 1. Zaradi razdrobljenosti krajine v tri občine
brez upravitelja celotne krajine lahko pride do uničenja
geomorfoloških, botaničnih, zooloških, arheoloških ... itd
posebnosti.
2.	V primeru krčenja gozda, ki blagodejno vpliva na lokalno
klimo ter blaži klimatske ekstreme s tem, da zmanjšuje hitrost
vetra in njegovo uničevalno moč, ter varuje tako naselbine kot
kmetijske površine bi lahko prihajalo do hudih katastrofalnih
naravnih posledic v katerih bi bilo veliko žrtev vetroloma in suše
na kmetijskih površinah saj zmanjšuje izsuševanje ter ugodno
prispeva k mešanju zraka.
3.	Nesanirana deponija odpadkov: povzroča širjenje strupenih
emisij preko odplinjevalnikov, povzroča širjenje strupov
preko izcednih vod iz smetišča preko kanalizacije, vodotokov,
podtalnice (na globini 40 m) in poplavnega območja, povzroča
DEGRADACIJA UDIN BORŠTA, NAJVEČJEGA OsAMELEGA KRAsA V sLO VENIJI
širjenje strupov preko rastlin, živali in žuželk
3. ČLEN: Glede na ugotovitve se predlagajo naslednji ukrepi:
1.	V skladu z 61.členom Zakona o varstvu kulturne dediščine
vlada imenjuje upravljalca krajine.
2.	V skladu z 60.členom Zakona o varstvu kulturne dediščine se
izdela podrobni načrt upravljanja.
3.	Nemudoma se v zaščiteno območje skladno s 134. členom
Zakona o varstvu kulturne dediščine ter 1., 31., 32. in 35. členom
Zakonom o ohranjanju narave vključijo tudi sledeče parcele k.o.
Kokrica 390, 368/2, 375, 355/2, 379, 386/2, 355/22, 374, 367,
357/1, 362, 365, 380, 370/2, 371, 368/1, 385/2, 359/1, 361,
355/9, 387, 384, 383, 382, 376, 355/10, 357/3, 366, 355/13, 392,
393, 388, 359/10, 378, 386/1, 385/1, 391, 389, 381, 377, 373,
372, 370/1, 369, 364, 363, 359/9, 360/2, 359/8, 357/2, 355/1,
359/2, 359/3, 360/1, 359/4, 359/5, 358, 356, 359/6, 359/7, k.o.
Kranj 599, 600, 603, 604, 607, 608, 615/2, 616/2, 619/2, 620/2,
624/2, 1321/6, 1321/7, 1321/8, 1321/9, 1321/1 in , k.o. Vojvodin
boršt I. 140/6.
3.	Na območjih kjer je bila izvedena sprememba namembnosti
zemljišča se v skladu s 134. členom Zakona o varstvu kulturne
dediščine izvede ponovna pogozditev z nasadi avtohtonih vrst
4.	Na predelih kjer avtocesta in regionalna cesta sekata območje
se v skladu s 134. členom Zakona o varstvu kulturne dediščine
ter 1., 31., 32. in 35. členom Zakona o ohranjanju narave predvidi
zadostno število biokoridorjev ter ponovno omogoči normalno
biotopsko funkcijo habitata.
5.	Nemudoma se začne izvajati sanacija smetiščne deponije
Tenetiše, da se zaščiti krajina v skladu 134. členom Zakona o
varstvu kulturne dediščine ter 1., 31., 32. in 35. členom Zakonom
o ohranjanju narave.
4. ČLEN: Konzervatorski načrt zajema:
1.	Raziskovalna naloga Udin boršt - Irena Pangeršič, mentor:
prof.dr.Peter Fister
s preglednimi kartami: Jožefinski zemljevid, Franciscejski
kataster, infrastruktura in vrednotenje naselij, speleološke in
turisticne znamenitosti ter rekreacija, prvotna bivališča ob jezeru
v dolinah osamelega krasa, nepremičninska kulturna dediščina,
karta nastanka naselij, grafični prikaz nastanka in zaznava kot
miselni vzorec, porajanje skozi čas in ohranitev znamenitosti,
strahovi z raznimi možnimi scenariji in rešitev
2.	Sanacija & prenova & konzervatorstvo - irena pangeršič,
mentor: prof.dr.peter fister
s preglednimi kartami: relief, višinske plastnice, ortofoto, dom
gozdnih, vodnih in jamskih prebivalcev, naravne vrednote,
zavarovana območja, natura 2000 ekološko pomembna območja,
naravne meje gozda in plastnice, topografija, raba tal, katasterske
občine in parcelacija, morfolofologija, stavbna in poslovna
zemljišča, zaznavna analiza, prenova&sanacija - alegorija na
oblačila, karte vetra, karta ogroženosti, swot analiza, splošne
karte občine kranj - kaliopa, legenda, varovana območja,
prostorski ureditveni plan, gospodarska javna infrastruktura,
kanalizacija in vodovod, ceste in železnica, elektrika in plin,
podrobni prostorski plan - mlaka zahod - zazidalna situacija,
podrobni prostorski plan - mlaka zahod - načrt parcelacija,
karte občine naklo - piso, varstvo narave, kulturna dediščina
- 3 karte, legenda namenske rabe in območja varovanj ter
AR 2009/2
omejitev v prostoru, karta namenske rabe in območja varovanj
ter omejitev v prostoru - 3 karte, nepremičnine - 3 karte,
prometna infrastruktura, komunalna infrastruktura, energetska
infrastruktura, elektronske komunikacije, hidrografija, poslovni
subjekti karte občine tržic - piso, varstvo narave, kulturna
dediščina, prostorski plan - raba tal, nepremičnine, cestno
omrežje, komunalna infrastruktura, energetska infrastruktura,
elektronske komunikacije, hidrografija, poslovni subjekti.
Zaključek
Kljub temu, da je Udin boršt krajina izjemnega pomena zaradi
svoje naravne, kulturne in zgodovinske dediščine nobena od
treh občin, katere so si to krajino razdelile, ne skrbi za trajnostni
razvoj območja. V občinskih prostorskih aktih in strategijah
prostorskega razvoja območje z izjemno krajinsko vrednostjo
nima razvojne strategije, ne upošteva se kvalitet okolja, njegova
vrednost je degradirana, kar še dodatno stopnjuje razčlenitev na
več prostorskih upravnih celot (delitev med občinami). Med že
opredeljenimi prostorski izvedbeni akti občine Kranj in občine
Naklo, se na tem območju predvideva pozidava novih naselij. V
samem osrčju Udin boršta leži smetiščna deponija, na južnem
delu območja pa Udin boršt seka regionalna cesta Kokrica -
Mlaka in avtocesta Ljubljana - Jesenice, na katerih ni niti urejen
obstoječ niti ne predviden biokoridor.
Glede na izredne kvalitete območja, bi določitev upravljalca
krajine, kateri bi s podrobnim načrtom upravljanja in
konzervatorskim načrtom, omogočala varovanje, ohranitev in
sanacijo območja Udin boršta kot celote. Skladno s trajnostnim
razvojem pa bi se poskrbelo tudi za gospodarske, turistične
in izobraževalne dejavnosti s katerimi bi območje dobilo
spodbudnejše razvojne vrednote.
AR 2009/2
Viri in literatura
Dupljanski zbornik, (1996), Prostovoljno gasilsko društvo Duplje.
Fister, P., (1970): Naselbinske oblike od Jezerskega do Bitenj. V:
Kranjski zbornik, str. 268-287.
Fister, P., (1986): Umetnost stavbarstva na slovenskem. Cankarjeva
založba: Ljubljana.
Knez, M., Šebela, S., Gabrovšek, F., (2005): Geološke osnove ter
jame. V: Kraške kulturne pokrajine: edinstveni odnos med
človekom in kraškim svetom, str. 9-24.
Krajevna skupnost Naklo(1960): Zbornik Naklo. Samozaložba.
Kranjc, A., (2005): Konglomeratni kras v Sloveniji, zgodovina
raziskovanja in poznavanja jam v udin borštu na gorenjskem.
V: Krasoslovni zbornik, str. 521-532, SAZU, Ljubljana.
Kranjc, A., (2005): Toponimika ali o imenih. V: Kraške kulturne
pokrajine: edinstveni odnos med človekom in kraškim svetom,
str. 81-82.
Kranjc, A., (2005): Zgodovina raziskovanja in poznavanja jam. V:
Kraške kulturne pokrajine: edinstveni odnos med človekom in
kraškim svetom, str. 59-63.
Kranjc, A., ur. (2005): Kraške kulturne pokrajine: edinstveni odnos
med človekom in kraškim svetom, Museo di Storia Naturale e
Archeologia, Montebelluna.
Mulec, J., Pipan, T., (2005): Prst Udin Boršta. V: Kraške kulturne
pokrajine: edinstveni odnos med človekom in kraškim svetom,
str. 37-41.
Mulec, J., Pipan, T., (2005): Vegetacija Udin boršta. V: Kraške
kulturne pokrajine: edinstveni odnos med človekom in kraškim
svetom, str. 43-45.
Nedeljko, F., (1904): Narodne pripovedke za mladino. Janez Giontini,
Ljubljana.
Odlok o razglasitvi spominskega parka Udin boršt za zgodovinski in
kulturni spomenik, Uradni vestnik Gorenjske, št. 20/85.
Pipan, T., (2005): Živalstvo Udin boršta. V: Kraške kulturne pokrajine:
edinstveni odnos med človekom in kraškim svetom, str. 47-51.
Prelovšek, M., Ravbar, N., (2005): Značilnosti poselitve Udin boršta
in njegova funkcija. V: Kraške kulturne pokrajine: edinstveni
odnos med človekom in kraškim svetom, str. 73-80.
Prelovšek, M., Slabe, T., (2005): Geomorfologija in skalne oblike. V:
Kraške kulturne pokrajine: edinstveni odnos med človekom in
kraškim svetom, str. 25-35.
DEGRADACIJA UDIN BORŠTA, NAJVEČJEGA OSAMELEGA KRASA V SLOVENIJI
Ravbar, N., Prelovšek, M., (2005): Raba tal na kraški terasi Udin
boršta in njegovem obrobju, v: Kraške kulturne pokrajine:
edinstveni odnos med človekom in kraškim svetom, str. 65-71.
Ravnikar, V., (1983): Arhitektura skupine Kras, str. 52-53.
Sagadin, M., (1995): Poselitvena slika rimskega podeželja na
gorenjskem. V: Kranjski zbornik, str. 13-22, Mestna občina
Kranj.
Šubic, T., (2005): Fosilna struga reke Save v gramoznici Bistrica pri
Naklem. V: Kranjski zbornik, str. 135-140, Mestna občina
Kranj.
Tavčar, J., (1990): Razvoj kmetijstva v občini Kranj med leti 1953 in
1990. V: Kranjski zbornik, str. 14-29, Mestna občina Kranj.
Valič, A., (1995): Arheološke najdbe v Kranju in okolici od leta 1960-
70. V: Kranjski zbornik, str. 185-191, Mestna občina Kranj.
Vrhovnik, I. (1885): Zgodovina naklanske, dupljanske in goriške fare.
Samozaložba.
Pangeršič, I. (2008): Raziskovalna naloga Udin boršt (mentor: prof. dr.
Peter Fister). Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Pangeršič, I. (2009): Sanacija & prenova & konzervatorstvo Udin
boršta (mentor: prof. dr. Peter Fister). Fakulteta za arhitekturo,
Ljubljana.
Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD): Ur.l. RS, št.
7/1999, Spremembe: Ur.l. RS, št. 110/2002-ZG0-1,
126/2003-ZVP0PKD, 63/2007 Odl.US: Up-395/06-24, U-I-
64/07-13, 16/2008-ZVKD-1
Zakonom o ohranjanju narave (ZON): Ur.l. RS, št. 56/1999 (31/2000
popr.), Spremembe: Ur.l. RS, št. 110/2002-ZG0-1, 119/2002,
22/2003-UPB1, 41/2004, 96/2004-UPB2, 61/2006-ZDru-1,
63/2007 Odl.US: Up-395/06-24, U-I-64/07-13, 117/2007 Odl.
US: U-I-76/07-9, 32/2008 Odl.US: U-I-386/06-32
]Tudi imena okoliških predelov kažejo na vodeno preteklost: Struževo (Sterževo) - ležeče
v strugi katero je voda izgrebla pri odtoku iz jezera, Okroglo - otok obdan okrog in okrog z
vodo, Pivka - kraj kamor hodili iz višine napajat živino, Naklo - vas na kalu t.j. na luži.
Irena Pangeršič
irena.pangersic@guest.arnes.si
UL Fakulteta za arhitekturo
Iz recenzije
Članek Degradacija Udin boršta, največjega osamelega krasa
v Sloveniji, avtorice Irene Pangeršič, v obliki povzetkov
predhodno izdelanih raziskovalnih elaboratov predstavlja analizo,
vrednotenje in pogoje za ohranjanje ter razvoj posebne prostorske
enote z značilnimi naravovarstvenimi in kulturno zgodovinskimi
vrednotami. Skupaj s posebnimi analizami o načrtovanih ali že
izvajanih največkrat negativnih posegh v ta prostor so izhodišče
za predlog strokovne utemeljitve pogojev za izdelavo kvalitetnih
načrtov bodočega varstva in razvoja izbrane enote. V skladu z
najnovejšo zakonodajo je kot nujna sestavina prostorskega načrta
predlagana posebna oblika strokovnih osnov kot konservatorski
načrt za prenovo. Podatki, analize in predlogi so predstavljeni
grafično ter z navajanjem ustreznih virov in litareture.
Prispevek lahko ovrednotimo kot eno redkih in hkrati poglobljenih
študij, ki metodično obravnavajo največkrat neustrezno reševanje
problematike posegov v prostor, ki je sicer ovrednoten kot naravna
in kulturna dediščina. Rezultati študije so pričakovani kot posebna
spodbuda tako v povsem strokovnih krogih (celo kot vzorec za
podobne primere) in tudi v dejanskem odzivu v realnem okolju.
prof. dr. Peter Fister,
Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana
Barbara Baraga
SLOVENSKA ARHITEKTURNA
GRAJSKA DEDIŠČINA
PROBLEMATIKA OHRANJANJA
slovene architectural castle heritage
conservation issues
UDK 728.81(497.4)
COBISS 1.02
prejeto 10.11.2009
izvleček
Stanje naše arhitekturne grajske dediščine je nezavidljivo. Z izjemo
nekaterih najbolj reprezentativnih objektov, večina fonda propada.
Izgovori, da so obnove in vzdrževanja finančno prezahtevna za
tako majhno državo, ter da smo v povojnem uničevanju tako ali
tako izgubili vse, kar je bilo vredno ohraniti, so le pesek v oči.
S primernim in prilagojenim pristopom, upoštevanjem priporočil
stroke in sposobnim kadrom, bi lahko na ravni države v nekaj
letih začeli s kvalitetnim in učinkovitim programom reševanja
slovenske grajske dediščine. Vredno je preučiti sisteme v tujini in
jih prilagoditi našim razmeram, kulturi in prostoru. Pri tem moramo
upoštevati že izvedene študije, pripraviti izvedljive programe in
ciljno usmerjene strategije ravnanja z arhitekturno dediščino gradov.
abstract
The current situation of our castle heritage is unenviable. With the
exception of some of the most representative structures, most of the
stock is in decay. Excuses, such as that renovations and maintenance
are financially too demanding for such a small country and that during
the post-war period we lost - in one way or another - everything worth
preserving, are pure nonsense. On the state level, with an appropriate
and adapted approach, and heeding expert recommendations, within a
few years we might launch a quality and effective rescue programme
for Slovenia's castle heritage. It is worthwhile studying foreign systems
and adjusting them to the local conditions, culture and space. In so
doing, we will have to take into account studies that have already
been implemented, and prepare practicable programmes and targeted
strategies for the management of the architectural heritage of castles.
ključne besede
arhitekturna grajska dediščina, propadanje, upravljanje
key words
architectural castle heritage, decay, management
Problematika ohranjanja naših gradov je prav gotovo večplastne
narave in je rezultat prepletanja mnogih dejavnikov. Povojna
uničevanja in neustrezna umestitev programov v grajsko
arhitekturo so dejstva, ki jih ne moremo spremeniti. Dolgotrajne
obnove, neorganizirano upravljanje, problem financiranja,
nespoštovanje in komercialno vrednotenje kulturne dediščine,
brezbrižnost države in prevelik vpliv politike v primerjavi z
vplivom stroke pa je le nekaj področij, na katerih lahko in tudi
moramo še veliko doseči.
Država je kot lastnica najpomembnejših kulturnih spomenikov
upravičeno deležna največ kritik. Mačehovsko skrbi že za objekte
v svoji lasti, kaj šele, da bi priskočila na pomoč zasebnikom.
"Ne poznam države, kjer bi se do ključnih grajskih arhitektur,
nepogrešljive sestavine naše kulturne dediščine, obnašali
tako neodgovorno," so besede dr. Ivana Stoparja v intervjuju
s Francijem Lazarinijem objavljenem v Umetnostni kroniki
[2007, str. 18]. Čas tiho teče in tako kot vse žive organizme
razkraja tudi našo nepremično kulturno dediščino. Za primer
lahko vzamemo grad Gradac, ki je v državno last prešel pred
desetimi leti. V tem času država navkljub interesu morebitnih
investitorjev ni uspela oddati gradu v najem, niti ni skrbela za
njegovo vzdrževanje. Grad, ki je bil sprva zasnovan kot utrdba,
se je med drugim ponašal z vrhunsko parkovno zasnovo.
Grajsko poslopje je sicer dobilo novo streho, financirano iz
občinskega proračuna, medtem ko park ostaja zanemarjen. Še
več! Aleje platan o kateri Stopar govori še leta 2004 [str: 32]
danes ni več. V času, ko se večina obnovitvenih del na gradovih
v državni lasti financira iz evropskih skladov, je težko verjeti,
da pomanjkanje financ ovira tekoče vzdrževanje tistih nekaj
dobro ohranjenih gradov, ki jih še imamo. Pravilno je, da se
največ vlaga v gradove, ki so z opremo vred prestali obdobje
druge svetovne vojne praktično nepoškodovani, saj so le-ti
ohranili večino svoje kvalitete. Pa je prav, da se na ta račun manj
ohranjene ignorira toliko časa, da od njih res ne ostane nič kar
bi bilo vredno rešiti? Včasih se zdi, da država namerno pušča
naravi prosto pot, pa naj jo ona odreši neželenih obveznosti.
Slika 1: Grad Gradac, notranje dvorišče.
Figure 1: Gradac Castle, inner courtyard.
Nesmiselno se je do kulturne dediščine obnašati kot do
komercialne gradnje. Ve se, da so stroški tekočega vzdrževanja
sLOVENsKA ARHITEKTURNA GRAJsKA DEDIŠČINA
in strokovno kvalitetnih obnov grajskih stavb in njihovega
ambienta finančno izredno zahtevni in v sedanji praksi vse
prej kot profitni projekti. A to še ne pomeni, da nam pravilno
upravljanje kulturne dediščine ne more prinašati "dobička" in in
z njim povezanih splošnih koristi. S pravo mero sodelovanja
Slika 2: Grad Gradac, pogled na grajski park.
Figure 2: Gradac Castle, view ofthe castle park.
med strokami in s posluhom za potrebe kulturnih spomenikov,
bi lahko dosegli bistveno boljše rezultate, tako na ekonomskem,
kot na spomeniškovarstvenem področju. Kot uspešen primer
lahko izpostavim nemško združenje lastnikov gradov (die
Deutsche Burgenvereinigung), ki je bilo ustanovljeno že leta
1899 in uspešno deluje kot poslovna mreža. Podobno angleški
National Trust skrbi za naravno in kulturno dediščino Velike
Britanije pod zgovornim sloganom "for ever, for everyone".
Kot dobrodelna ustanova se financira z donacijami, letnimi
članarinami, vstopninami in dobičkom iz prodajne ponudbe,
ter je tako povsem neodvisen od države. Nasprotno je španska
organizacija Paradores v državni lasti in upravlja verigo
hotelov v gradovih, dvorcih in samostanih po celotnem ozemlju
Španije. Da bi tudi naša kulturna dediščina (za)živela, jo
moramo uporabljati na kar čimbolj produktiven in tržen način.
Trenutno pa le sedimo na zlati jami, morda tudi zato, ker ima
večina upravljalcev slovenskih gradov izobrazbo na področjih,
ki so povezani z zgodovino in kulturno dediščino, ne pa tudi
s področja ekonomije ali poslovnih znanosti [Mihalič in sod.,
2000, str. 136]. To niti ni nič napačnega, ko bi le na državni
ravni obstajala organizacija, ki bi prevzela poslovno vodenje
vseh grajskih nepremičnin, tako tistih v državni, kot zasebni
lasti.
Prav neurejena lastništva pa so eden izmed krivcev za
propadanje naših gradov. Država namreč financira zlasti dela
na gradovih v njeni lasti, za tiste, ki so v zasebnih rokah ali
v denacionalizacijskem postopku pa kaže bistveno manj
zanimanja. Celo več, zasebniki lahko kandidirajo za evropska
sredstva le preko državne presoje, kjer pa se največkrat vse
ustavi. Morda zato ker zasebniki predstavljajo premočno
konkurenco za neambicizne državne projekte? Za prej
omenjene denacionalizacijske primere, kjer se postopki vlečejo
že dolga leta, bi potrebovali posebno strategijo, da obvarujemo
svojo kulturno dediščino pred propadom. Obenem bi morali
izdelati ustrezno strategijo za gradove, ki jih "nihče noče", ker
so predragi za obnovo in vzdrževanje [Mihalič in sod., 2000,
str. 137]. Grad v Beltincih, na primer, je od smrti svoje zadnje
lastnice že preko 30 let brez gospodarja [Zadravec, 2007, str.
3]. Na srečo njegov skrbnik, občina Beltinci, skrbi za tekoče
vzdrževanje. Tudi ptujski grad je že dolga leta predmet spora
med potomci rodbine Herberstein in državo, čeprav zakon o
denacionalizaciji kulturne spomenike izvzema iz vračanja.
Slabše jo je odnesel dvorec Ravno polje. Njegov propad se je
začel po drugi svetovni vojni, ko je bil nacionaliziran in do danes
je ostal brez stehe celotni severni trakt, sesul se je tudi večji del
arkadnih hodnikov. Dvorec je tako prepuščen "razdiralnemu
času in grabežljivim ljubiteljem starin, ki iz dvorca pospešeno
ropajo dragocene kamnoseško obdelane kose" [Sapač, 2007, str.
15].
Slika 3: Grad v Beltincih.
Figure 3: Castle at Beltinci.
Slika 4: Žalostna podoba dvorca Ravno polje.
Figure 4: Miserable view of Ravno polje Mansion.
AR 2009/2
slovenska arhitekturna grajska dediščina
Dolgotrajno obnavljanje grajskih arhitektur je še eden v vrsti
resnih problemov, ko govorimo o ravnanju z dediščino gradov.
Nemalokrat se zgodi, da se po več desetletjih obnovitvena
dela gradu zaključijo, pa je treba spet kaj popraviti tam, kjer
smo najprej začeli (Podsreda, Turjak, ... ). Obnove bi morale
slediti prioritetni listi, ne pa da so odločitve kaj in kdaj se bo
obnavljalo vse prevečkrat izključno politične narave oziroma
plod naključij. Prioritetna lista bi morala zajemati ne le oceno
stanja stavbe z vsemi pomembnimi arhitekturnimi členi, temveč
tudi njenega ambienta ter pomembnosti za krajino. Podana
ocena bi morala služiti kot merilo kaj smemo in kaj moramo
postoriti na dotičnem spomeniku.
Država v zadnjih letih nekatere od gradov ponuja v najem. Pred
dvema letoma je tako iskala upravljalca za grad Borl. Na razpis
sta se javila dva zainteresirana najemnika, ki pa sta ugovarjala
kratkemu najemnemu obdobju. Doba 25-ih let je dejansko
kratka, če upoštevamo, da bi moral najemnik po izboru na
razpisu izdelati projektno dokumentacijo, pridobiti gradbeno
dovoljenje in opraviti večino obnovitvenih del, preden bi sploh
lahko začel koristiti spomenik v svoje namene [Milošič, 2006,
str. 6]. Za kar nekaj gradov pa je država upravljalca našla
brez razpisov (Snežnik, Grad, Pišece, konjušnica Ptuj). V
teh primerih ni bila med obema strankama podpisana nobena
pogodba, zato so nesojeni investitorji v duhu trenutne finančne
nestabilnosti toliko lažje in povsem brez obveznosti odstopili
od dogovora [Klančar, 2008]. Pravkar obnovljeni spomeniki pa
zopet samevajo.
Pa je država res edini krivec? V že omenjenem intervjuju dr.
Stopar opozarja na trenutno družbeno klimo, ki prenovi grajskih
stavb ni preveč naklonjena, razen če v njih vidi neposredno
(finančno) korist. Dejstvo je, da smo Slovenci narod, ki je
načrtno uničil skoraj vse svoje gradove in njihovo opremo
[Stopar, 2007]. Navkljub temu, da odnos do gradov ni več tako
negativen kot je bil med in takoj po drugi svetovni vojni, pa še
vedno nimamo pravega odnosa do kulturne dediščine. Z izjemo
nekaterih društev, ki s prostovoljnim delom in donacijami
poskušajo čimbolj prispevati k ohranjanju njihovega lokalnega
ponosa, se kot narod očitno niti ne zavedamo bogastva kulturne
dediščine, ki je skrito v obliki še ohranjenih in tudi razvaljenih
gradov. Torej bi bilo smiselno vložiti nekaj energije tudi v
vzgojo naših otrok, da bodo svojo kulturo znali bolj ceniti kot
njihovi starši in stari starši.
Cilji za prihodnost
Kaj lahko storimo, da izboljšamo stanje? Uveljaviti bi morali
enotno vrednotenje grajskih stavb po katerem bi oblikovali
prioritetno lestvico obnove. Morali bi vzpostaviti prakso, da
vzporedno s konzervatorskim projektom obnove nastaja tudi
študija izvedljivosti in upravičenosti predlaganih projektov/
programov. Taka študija vsebuje med drugim (opis trenutnega
stanja, pregled mogočih rešitev) tudi poslovni načrt. Ta pa
vsebuje podatke o uporabi objekta, terminskih planih, lastniški
strukturi, podatke o investitorju in finančni načrt, pogodbe z
izvajalci in podizvajalci gradbenih del ter idejni ahitekturni
načrt, zavarovalniško kritje, poročilo o vplivih na okolje,
pričakovane razvojne vidike itd. Predvsem pa bi bilo potrebno
AR 2009/2
vnaprej določiti zanesljivega upravljalca, ki bo predvideni
program dejansko izvajal. In šele po vseh naštetih korakih bi
se morala začeti obnova. Podobno meni tudi Stopar [2002],
ki pravi, da bi vsak poseg moral biti pretehtan in podprt z
oceno o razvidnih, predvsem tudi finančnih posledicah za
bodočega, seveda zanesljivega in tudi vnaprej znanega in
zagotovljenega uporabnika. Deloma je ta priporočila država
upoštevala v Razpisni dokumentaciji za izbiro najemnika za
najem nepremičnin v kompleksu kulturnega spomenika Dolane
- grad Borl. Čeprav je grad deloma že saniran, se z nadaljno
obnovo čaka na najemnika in program, ki ga namerava umestiti
v grajski kompleks. Nadaljna dela se bodo prilagodila potrebam
načrtovanega programa in sicer na stroške države, ki bo sredstva
črpala iz evropskih skladov [Razpisna dokumentacija, UL RS
117/2008]. A tudi tokratni razpis ni uspel, saj je pravočasno
prispela le ena ponudba s predlagano višino najemnine 0 evrov
[Delić, 2009, str. 11]. Država se zanjo ni odločila iz očitnih
razlogov (nesprejemljivo nizka najemnina). Za evropska sredstva
iz Sklada za regionalni razvoj pa brez projektne dokumentacije
ne more zaprositi. Država očitno deluje po principu "Sama ga
nočem, tebi ga pa tudi ne dam" ali kot pravi Fister [2008, str:
8]: "Zaščiteni spomenik ali del kulturne dediščine naj bi bil
namreč predvsem dobra finančna naložba za lastnika, vse manj
pa splošna vrednota za neko prihodnost ali še manj za človeštvo
kot celoto." Tako se kolesje birokracije vrti v krogu, medtem pa
grad že od leta 1981 sameva in propada. Bo zob časa načel tudi
mogočne, dvanajst metrov debele zidove [Stopar, 1990, str. 27],
preden se bo našel najemnik po volji države?
Opisana problematika ni nova in v preteklosti so se že večkrat
iskale rešitve za izboljšanje situacije. O financiranju stavbne
dediščine govori poročilo, ki gaje že leta 1996 pripravila skupina
strokovnjakov Sveta Evrope in izdalo Ministrstvo za kulturo. Z
ekonomiko in upravljanjem grajskih stavb se je ukvarjala študija
Raziskovalnega centra Ekonomske fakultete [Mihalič in sod.,
2000]. Naročnika raziskave sta bila Ministrstvo za znanost in
tehnologijo ter Ministrstvo za kulturo. Čeprav končno poročilo
poleg analiz stanja vsebuje tudi predloge, kako stanje izboljšati,
naročnika predlaganih sprememb do danes še nista prenesla v
prakso. Iz tega lahko sklepamo, da je ostal potencial opravljenih
študij neizkoriščen.
Navkljub vsemu kar smo v zadnjih desetletjih že izgubili,
pa obstajajo tudi svetle izjeme. Gradbeno podjetje Givo je v
devetdesetih letih prejšnjega stoletja prevzelo celoten objekt
dvorca Selo v Ljubljani. Kljub raznovrstnim programom
in številnim gradbenim posegom, je novi lastnik sledil
konzervatorskemu programu in uspel ohraniti bistvene
spomeniške prvine in elemente baročnega oblikovanja prostorov.
Naivno bi bilo pričakovati, da podobno srečna usoda čaka dvorec
Črnci, ki se je kot prvi v Sloveniji ponašal z enoosno ureditvijo,
kateri se je podrejala celotna ureditev prostora [Stopar, 1991, str:
16]. Tega trenutno prodajajo kar prek spletnega trga nepremičnin
za ceno enodružinske hiše v Ljubljani.
Očitno je, da na področju upravljanja z našimi gradovi lahko
dosežemo še precej izboljšav. Stopar [2002, str: 12] neuspešno
opozarja že vrsto let: "Preveč smo v zadnjih desetletjih že
izgubili, da bi smeli ustrezne odločitve neodgovorno prelagati
AR 2009/2
v nedoločeno prihodnost". Določene odločitve v pravo smer so
že bile sprejete v novem Zakonu o varstvu kulturne dediščine,
kjer je določeno, da mora biti del projektne dokumentacije za
pridobitev kulturnovarstvenega soglasja tudi konzervatorski
načrt. To je interdisciplinaren elaborat, ki naj bi dovolj natančno
povzel vse ključne značilnosti, lastnosti, stanje, zgodovino,
kvalitete in ostale podatke o posameznem spomeniku.
Nadalje se moramo zavzeti, da se grajsko kulturno dediščino
vrednoti glede na njen zgodovinski in umetniški pomen, na njen
pomen kot arhitekturni spomenik ter kot prvino, ki oblikuje
našo kulturno krajino. Našteto je mogoče doseči s spodbujanjem
javnega zanimanja in s pravilnim upravljanjem, z ohranjanjem
slovenske kulturne krajine, z nagraditvijo sodelovanja
(materialnega in nematerialnega) pri ohranjanju dediščine ter,
nenazadnje, s pomočjo (materialno in nematerialno) zasebnim
lastnikom pri ohranjanju in vzdrževanju spomenikov v zasebni
lasti.
Naloga, ki je pred nami je obsežna, a obvladljiva. Zahteva tesno
sodelovanje strokovnjakov z različnih področij in takojšnje
ukrepanje. Najtežje in obenem neobhodno pa bo zagotoviti
zadostno pozornost odgovornih v vladnih institucijah, da se
naša kulturna dediščina ohrani tudi za naslednje generacije.
Zahvala
Za pomoč pri nastajanju prispevka se iskreno zahvaljujem
mentorju doc. dr. Ljubu Lahu.
slovenska arhitekturna grajska dediščina
Viri in literatura
Batič, J. ur., (1996): Vestnik. Financiranje stavbne dediščine.
Izdajatelj: Ministrstvo za kulturo, Ljubljana.
Delić, A., (2009): Zapuščena in osramočena narodova bit. Mag,
5.10.2009.
Dvorec Ravno polje
http://www.foto-slovenija.com/galerija/displayimage.
php?album=4&pos=260, <november, 2009>
Fister, P., (2008): Prihodnost arhitekture kot kulturne dediščine?
AR št. 2008/2: 9-13
Grad Beltinci
http://www.beltinci.si/images/GradZaInternet.jpg, <november,
2009>
Grad Gradac, notranje dvorišče
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Grad_Gradac_dvorec.jpg,
<november, 2009>
Grad Gradac, pogled na park
http://rkg.gov.si/GERK/viewer.jsp, <november, 2009>
Klančar, Vid 19.12.2008, osebni razgovor.
Mihalič, T., Rozman, R., Krambergar, D., in sod., (2000):
Modeli financiranja, ekonomike varstva in upravljanja s kulturno
dediščino. Slovenski gradovi - financiranje, ekonomika,
upravljanje, končno poročilo. Raziskovalni center Ekonomske
fakultete, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana.
Milošič, F., (2006): Grad Borl sameva in čaka najemnega
"graščaka". Delo, 3.11.2006.
Prodaja gradu Črnci, http://www.nepremicnine.net/
nepremicnine.html?id_regije=15;nep=2;posr=1;detail=529362
9;pic=792664.jpg, <november, 2009>
Mlada raziskovalka Barbara Baraga
barbara.baraga@gmail.com
UL Fakulteta za arhitekturo
Iz recenzije
Članek pregledno obravnava problematiko ohranjanja slovenske
arhitekturne grajske dediščine v sedanjosti in skuša sugerirati
nekatere usmeritve za prihodnost.
V prvem delu članka bi bila ob upravičeni kritiki sedanjih
razmer smiselna še nekoliko obsežnejša analiza vrste pozitivnih
primerov ohranjanja in revitalizacije slovenske arhitekturne
grajske dediščine. Glede na obseg in zahtevnost te dediščine
je razumljivo, da vseh perečih problemov v dveh desetletjih ni
bilo mogoče ustrezno rešiti. Ustrezno pa je avtoričino opažanje,
da s strani države vodeni obnovitveni posegi pogosto niso bili
izvedeni na podlagi strokovno sestavljenega prioritetnega
seznama najpomembnejših in najbolj ogroženih spomenikov.
Ob tem je treba dodati, da mnogi najpomembnejši spomeniki
grajske dediščine niso bili razglašeni za spomenike državnega
pomena, s tem pa je bila onemogočena njihova uspešna obnova
in revitalizacija na podlagi kandidiranja na domačih in tujih
razpisih (npr. Lemberg, v zasebni lasti).
V drugem delu članka je pri obravnavi ciljev za prihodnost
treba poudariti, da samo teoretska načela in vedno znova
vzpostavljeni mehanizmi za ohranjanje grajske dediščine
še zdaleč niso dovolj za rešitev te obsežne problematike,
ki je prisotna tudi v številnih drugih evropskih državah.
Gre predvsem za širšo problematiko družbenih odnosov in
uveljavljanja načel pravne države. Ob razglabljanju o teoretskih
načelih ohranjevanja grajske dediščine pa tudi ne gre prezreti,
da se pri revitalizaciji obnovljenih lupin pogosto vse ustavi, ker
enostavno ni konkretnih ljudi, ki bi lepo na papirju zapisana
načela izpeljali tudi v praksi. Pot do odgovorov na ta vprašanja
lahko vodi le preko natančne analize izkušenj iz prakse s
številnimi pozitivnimi in negativnimi izkušnjami.
dr. Igor Sapač,
Arhitekturni muzej Ljubljana
Martin Kavčič
bogoslužne stavbe na slovenskem
po drugi svetovni vojni
evidenca produkcije
buildings of worship in slovenia after world war ii
survey of production
UDK 726(497.4)
COBISS 1.02
prejeto 10.11.2009
izvleček
Temeljvsakepoglobljeneraziskavejeopredelitevinpreučitevraziskovanega
predmeta. Pri raziskovanju bogoslužnih stavb na Slovenskem po drugi
svetovni vojni predstavlja ta temelj evidenca novonastalih arhitekturnih
del - seznam in oris osnovnih značilnosti bogoslužnih stavb v obdobju
od leta 1945 do danes na ozemlju Republike Slovenije. Pri formiranju
osnovnega seznama se je izkazalo, da je to področje urejeno izredno
pomanjkljivo in nesistematično, tako na strani lastnikov in uporabnikov
kot tudi stroke. Obravnavana produkcija bogoslužnih stavb do sedaj ni
bila predmet celovitih, preglednih in strokovnih obravnav. Te ostajajo
razpršene po monografskih predstavitvah nekaterih realizacij, v posamičnih
raziskavah, omejenih na izbrane krajevne enote Slovenije, predvsem pa v
dokumentih in zapisih ob gradnjah, ki jih hranijo škofijski oz. župnijski
arhivi. Na podlagi izdelanega formularja kot orodja za prvo soočenje z
nastalo produkcijo so bili pridobljeni osnovni podatki o stavbah. Iz analize
podatkov izhaja, da je bilo po letu 1945 do danes na ozemlju Republike
Slovenije zgrajenih 144 bogoslužnih stavb rimskokatoliške Cerkve; od
tega je 54 župnijskih cerkva, 32 podružničnih cerkva ter 58 kapel. Te
so nastajale kontinuirano z različno intenziteto skozi celotno obdobje.
Produkcija del se v prostor Slovenije vrašča enakomerno, z enako gostoto
in v njenih posameznih delih praviloma ne ruši oz. vzpostavlja novega
arhitekturnega reda. Kakšna je prava vrednost nastale produkcije in kaj
ta pomeni v širšem slovenskem in evropskem prostoru bodo pokazale
prihodnje raziskave; evidenca predstavlja njihov začetek, izhodišče.
abstract
The foundation of any in-depth investigation is the definition and
examination of the object of research. In researching buildings of
worship in Slovenia after WWII, this foundation is a survey of newly built
architecture - a list and descriptions of the basic features of buildings of
worship from 1945 to now in the territory of the Republic of Slovenia.
While making the basic list, it became obvious that this domain was
inadequately and unsystematically regulated by owners and users as
well as the profession. The production of buildings of worship has so
far not been a subject to comprehensive, comprehensive and professional
treatments. These remain scattered in the form of monographic
presentations of some realisations, individual studies confined to selected
localities, and above all, documents and records related to constructions
which are kept in diocesan and parochial archives respectively.
The basic data on buildings were acquired with the assistance of a form
created as a tool for an initial approach to a structure. The analysis of
the data shows that after 1945 to now, 144 Roman-Catholic buildings of
worship were built in the territory of the Republic of Slovenia; of these,
there are 54 parochial churches, 32 succursal churches and 58 chapels.
They emerged continuously with varying intensity through the entire
period. The production of these structures has been evenly accommodated
into space. Further research will reveal the true value of this production
and its meaning in the wider Slovene and European space; the survey is
a starting point.
ključne besede
arhitektura, bogoslužne stavbe, evidenca, 20. stoletje, Slovenija
Pričujoči prispevek predstavlja osnovanje evidence bogoslužnih
stavb na Slovenskem po drugi svetovni vojni, kot temelj obširnejši
raziskavi, ki poteka v okviru doktorskega študija in nosi naslov
'Bogoslužne stavbe na Slovenskem po drugi svetovni vojni -
metodologija in kriteriji vrednotenja'. Obravnavno produkcijo
tako že sam naslov natančno opredeljuje in sicer na treh področjih:
arhitekturnem, krajevnem in časovnem. Krajevna in časovna
opredelitev sta nedvoumni: gre za prostor Republike Slovenije od
konca druge svetovne vojne do danes. Več pozornosti je potrebno
nameniti arhitekturni opredelitvi, saj tako v strokovni, še pogosteje
pa v splošni javnosti prihaja do nejasnih, pogostokrat zgrešenih
predpostavk. Najpogosteje je obravnavni stavbni fond označen s
splošno oznako 'cerkev', ki paje preozka opredelitev, saj ta predstavlja
zgolj eno v množici tipoloških enot obravnavanih bogoslužnih
stavb rimskokatoliške Cerkve. Poleg preozke opredelitve pa se
pogostokrat za obravnavani predmet raziskave pojavlja preširoka
oznaka 'sakralna stavba', ki ni religijsko opredeljujoča. Dovolj
splošen izraz, ki v našem prostoru še vedno nosi versko konotacijo
rimskokatoliške pripadnosti, predstavlja termin 'bogoslužna
stavba'.
Predmet naloge so torej 'stavbe', to so objekti s stenami in streho
[Bajec, 1980], ki so zasnovani tako, da poleg zunanjega prostora
formirajo notranji, zaprt. S pridevnikom 'bogoslužne'je tem objektom
dodeljen še namembnostni horizont; da ne gre za kakršnikoli stavbe,
key words
architecture, buildings of worship, survey, 20th century, Slovenia
ampak za stavbe, v katerih poteka bogoslužje, in to bogoslužje
rimskokatoliške Cerkve. Pri različnih bogoslužnih obredih, ki
potekajo v obravnavanih stavbah, pa sodelujejo tako verniki - laiki
kot tudi duhovništvo - kler. S slednjo opredelitvijo jasno začrtamo
mejo med bogoslužnimi stavbami in ostalimi sakralni objekti
rimskokatoliške Cerkve. Do dilem prihaja predvsem pri nekaterih
večjih znamenjih, v praksi poimenovani kot vaške, privatne,
Marijine, ... kapelice. Ta v nasprotju z bogoslužnimi stavbami nimajo
izoblikovanega notranjega prostora, ki bi združeval duhovnike
in laike (prim. Znamenje Sv. Trojice na Goriškem vrhu, župnija:
Ojstrica, škofija: Maribor, avtor: ni podatka). Takšna znamenja so
zasnovana tako, da nudijo predvsem zaščito svetinji (sliki, plastiki,
...) oz. da dajejo zavetje in primeren vizualni poudarek duhovniku
ob priložnostnih verskih obredih.
Predmet pričujoče raziskave so zgolj bogoslužne stavbe kot
samostojne novogradnje oz. bogoslužne stavbe, ki so bile v
obravnavanem času spremenjene do te mere, da novo popolnoma
prevlada nad obstoječim in je nastala zaznavno le še kot nov objekt.
Vzpostavitve bogoslužnih prostorov v že obstoječih strukturah
(župniščih, gospodarskih poslopjih, podstrešnih prostorih,
bolnišnicah, ...) v obravnavanem obdobju niso redkost, prav
nasprotno, so zelo pogost pojav, a zaradi svoje posamične specifike
terjajo ločeno samostojno obravnavo. Zaradi jasnosti in preglednosti
jih zato ta pregled ne vključuje.
BOGOSLUŽNE STAVBE NA SLOVENSKEM PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Viri
Pred pregledom realizacij na terenu je bil osnovan pregledni
seznam. Kot osnovno gradivo so služili podatki iz Letopisa
Cerkve na Slovenskem 2000[Nadškofija Ljubljana, 2000], ki so
bili dopolnjeni z dejstvi iz drugih virov. Omenjeni letopis ponudi
zgolj osnovne podatke, ki so natančnejši pri obravnavi ljubljanske
nadškofije, medtem ko so navedbe za druge škofije skromnejše. Kot
redni zaznamki so podani podatki o cerkvenem upravnem statusu
- opredelitev škofije in župnije, tipološka umestitev bogoslužne
stavbe - ali gre za župnijsko ali podružnično cerkev oz. kapelo,
ter navedba zavetnika bogoslužnega objekta. Manj dosledno pa so
podani podatki o avtorju, letnici nastanka bogoslužne stavbe, letnici
blagoslovitve ali posvetitve ter navedba posvečevalca.
Drugo gradivo, ki obravnava pregled vseh bogoslužnih stavb na
Slovenskem, izide leta 2004 v zbiru krajših publikacij z naslovom
Leksikon cerkva na Slovenskem [Vidmar, 2004]. Leksikon še
nastaja in za zdaj pokriva tri škofije: koprsko, mariborsko in celjsko.
Vrednost leksikona je predvsem v seznamu bogoslužnih stavb,
medtem ko vsebovani podatki niso vselej eksaktni.
Pri snovanju preglednega seznama pa so bile v pomoč še kratke
predstavitve novonastalih bogoslužnih objektov v različnih revijah
in časopisih. Kot dodaten vir informacij sta služili predvsem revija
Cerkev v sedanjem svetu in katoliški časnik Družina. Za kasnejšo
poglobljeno študijo pa predstavljajo dragocen vir podatkov zapisi in
dokumenti, ki so nastali ob samih gradnjah. Nekateri so objavljeni
v sicer redkih monografijah župnij večinoma pa so shranjeni po
škofijskih, župnijskih in zasebnih arhivih in še niso bili predmet
znanstvene obravnave.
Metodologija zbiranja podatkov
Kot osnovno orodje soočanja z nastalo produkcijo je bil uporabljen
posebej za ta namen izdelan sestav obrazcev, ki poenostavijo
zbiranje podatkov na terenu, hkrati pa zagotavljajo primerno stopnjo
poenotenosti in možnost njihove kasnejše obdelave. Sestav obrazcev
je bil osnovan na podlagi 'sistema formularjev za terensko zbiranje
podatkov o bogoslužnih stavbah', predstavljenega v monografiji
Prenova in gradnja bogoslužnih stavb avtorja L. Debevca [Debevec,
1999]. Obrazci so bili prilagojeni za namen prvega soočenja in
posebnosti obravnavane problematike.
Sestav obrazcev je razdeljen v osem sklopov. Prvi skop vsebuje
osnovne podatke, neke vrste 'osebno izkaznico' bogoslužnega
objekta. Obravnavni bogoslužni objekt je v tem segmentu razvrščen
po upravni cerkveni delitvi v ustrezno škofijo, dekanijo in župnijo.
V	tem sklopu so navedeni še zavetnik bogoslužne stavbe, leto
gradnje, datum blagoslovitve oz. posvetitve, posvečevalec in
nazadnje še avtor bogoslužnega objekta. V drugem sklopu je
bogoslužna stavba tipološko opredeljena kot cerkev, kapela oz.
božjepotno svetišče. Tipološka enota 'cerkev' je nato še nadalje
členjena s cerkvenoupravnega vidika, in sicer v župnijsko cerkev,
podružnično cerkev in samostansko cerkev. Tipološka enota 'kapela'
je razčlenjena v zasebno, samostansko, pokopališko, delavniško
kapelo. Enota 'božjepotno svetišče' se ne deli v podenote. V tretjem
sklopu je opredeljena dokumentiranost obravnavanega objekta. Pri
tem se zasleduje pisne, slikovne in grafične vire z arhitekturnimi
načrti (idejni projekt, PGD, PZI, projekti opreme). Samostojna
postavka tega segmenta je vprašanje o razlogu graditve. V četrtem
sklopu je bogoslužna stavba definirana v relaciji do širšega in ožjega
okolja. Pri tem se določi velikost objekta glede na število sedežev ter
vpliv umestitve novega objekta v krajini (največje merilo), naselje
(ožje merilo) in ambient (najmanjše merilo). V petem koraku
sledi pregled arhitekturnih in umetnostnozgodovinskih značilnosti
bogoslužne stavbe z obravnavo bogoslužne stavbe kot celote, ki
jo sestavljajo posamezni arhitekturni členi: vhodna lopa oz. vhod,
prostor za vernike, prezbiterij, kapela in zvonik. Vsak od naštetih
členov je opredeljen samostojno in v odnosu do celotne. Šesti
sklop je posvečen analizi notranjega prostora z njegovimi glavnimi
elementi, začenši pri oltarju, tabernaklju in ambonu do sedilje
in krstnega kamna, če gre za župnijsko cerkev. Sedmi razdelek
ugotavlja prisotnost ostalih elementov bogoslužnega prostora, v
kolikor imajo ti posebno vrednost: ciborij, katedra, klopi, križev
pot, orgle, svečnik, vitraj, vrata, zvonovi, idr.. V osmem sklopu sledi
shematski tlorisni prikaz bogoslužne stavbe s simbolnim vrisom
pozicije njenih glavnih elementov. Zbiranje podatkov na terenu je
poleg izpolnitve obrazcev zajemalo tudi fotodokumentacijo.
Analiza podatkov
V	obdobju od druge svetovne vojne do danes je bilo v Sloveniji
zgrajenih 144 novih bogoslužnih objektov. Izmed teh objektov je
bilo zgrajenih 54 župnijskih cerkva, 32 podružničnih cerkva in 58
kapel. Iz grafa 1 lahko razberemo, da največji delež novozgrajenih
bogoslužnih objektov predstavljajo kapele (40 %). Z rahlo
manjšim deležem je zastopana gradnja novih župnijskih cerkva
(38 %). Občutno manjši delež v produkciji bogoslužnih stavb
na Slovenskem po drugi svetovni vojni pa z 22 % predstavljajo
podružnične cerkve. (Tabela 1 in Graf 2)
	ŽUPNIJSKA CERKEV		PODRUŽNIČNA CERKEV			KAPELA	SKUPAJ	
	število	% škofija	število	% škofija	število	% Škofija	število	%
KOPER	7	37	9	47	3	16	19	13
LJUBLJANA	25	58	6	14	12	28	43	30
NOVO MESTO	4	31	2	15	7	54	13	9
CELJE	6	32	3	16	10	53	19	13
MARIBOR	8	42	8	42	3	16	19	13
MURSKA SOBOTA	4	13	4	13	23	74	31	22
								
SKUPAJ	54	38	32	22	58	40	144	100
Tabela 1: Prikaz števila in deležev bogoslužnih stavb na Slovenskem, zgrajenih
po drugi svetovni vojni
Table 1: Display of number and shares of buildings of worship in Slovenia
constructed after World War II.
AR 2009/2
BOGOSLUZNE STAVBE NA SLOVENSKEM PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
I
ŽUPNIJSKA CERKEV
LodDb
POORU?NIČNA CERKEV
J
■ NOVO ME57O
CMURKA5DBQTA
Graf 1: Prikaz deleža bogoslužnih stavb po tipoloških enotah
Graph 1: Display of shares of buildings of worship according to typological
Število novozgrajenih bogoslužnih stavb se razlikuje po
posameznih škofijah. Največ stavb je bilo zgrajenih v ljubljanski
nadškofiji, in sicer 43, kar predstavlja 30 % vseh novih bogoslužnih
stavb v Sloveniji. Drugo mesto po številu novogradenj zaseda
škofija Murska Sobota, kjer je bilo zgrajenih 31 objektov ali 22
% vseh bogoslužnih stavb. Naslednje tri škofije koprska, celjska
in mariborska škofija so po številu novogradenj izenačene. V
vsakih od treh škofij je bilo zgrajenih 19 bogoslužnih objektov kar
pomeni 13% celotne produkcije. Najmanjše število novogradenj se
pojavlja v škofiji Celje in sicer 13, karje 9% vseh objektov. (Tabela
1 in Graf 2)
Graf 2: Prikaz števila bogoslužnih stavb po škofijah
Graph 2: Display of the number of buildings of worship by diocese.
Naslednja lastnost obravnavanih bogoslužnih stavb, ki se jo da
razbrati iz pridobljenih podatkov, je raznotera številčna zastopanost
tipoloških enot med škofijami kot tudi neuravnotežena zastopanost
vseh treh tipoloških enot bogoslužnih stavb znotraj posameznih
škofij. Pri župnijskih cerkvah je opaziti izrazito veliko število
novogradenj v ljubljanski škofiji - 25, medtem ko je število
novih cerkev v drugih škofijah bolj uravnoteženo. Giblje se med
štirimi in osmimi novogradnjami. Med podružničnimi cerkvami je
zaznati dvojno pojavnost. Prva se ustali med šestimi in devetimi
novozgrajenimi podružničnimi cerkvami, in sicer v škofiji Koper,
Ljubljana in Maribor; druga paje z dvema do štirimi novogradnjami
prisotna v novomeški, celjski in murskosoboški škofiji. Številčna
zastopanost kapel prav tako niha po škofijah. Največje število kapel
je bilo realiziranih v murskosoboški škofiji, in sicer 23. Sledijo
realizacije v škofijah Ljubljana, Celje in Novo mesto, kjer je bilo
Graf 3: Prikaz novogradenj bogoslužnih objektov po tipoloških enotah
Graph 3: Display of newly constructed buildings of worship according to
typological unit.
zgrajenih 7, 10 oz. 12 novih kapel. Najmanj kapel je bilo na novo
zgrajenih v koprski in mariborski škofiji, in sicer po tri v vsaki.
(Tabela 1 in Graf 3)
Raznoliko številčno zastopanost je mogoče zaznati tudi med
tipološkimi enotami bogoslužnih stavb znotraj posameznih
škofij. Iz grafa 4 je zaznati največje številčno razhajanje v škofiji
Murska Sobota z izrazitim deležem novonastalih kapel. Teh je bilo
zgrajenih 23, kar predstavlja 74% vseh bogoslužnih stavb v škofiji.
Župnijskih in podružničnih cerkva, ki so bile zgrajene na novo,
je bilo veliko manj, in sicer štiri župnijske cerkve (13%) in štiri
podružnične (13%). Velik razkorak med zastopanostjo posameznih
tipoloških enot je opaziti tudi v ljubljanski škofiji, pri čemer so
tu najštevilčnejše župnijske cerkve. Zgrajenih jih je bilo 25, kar
predstavlja več kot polovico nastalih objektov v škofiji (58%). V
ljubljanski škofiji je nastalo 12 kapel (28%), podružničnih cerkev
pa 6 (14%). V ostalih štirih škofijah (Koper, Novo mesto, Celje
in Maribor) so razlike med zastopanostjo tipoloških enot manjše.
Pojavljata se dva vzorca pojavnosti. Prvi je prisoten v škofijah
Koper in Maribor, kjer so v večjem številu prisotne župnijske in
podružnične cerkve, v manjši meri pa kapele. V škofiji Koper
je bilo v obravnavanem obdobju zgrajenih sedem župnijskih
cerkva (37%), devet podružničnih (47%) in tri kapele (16%); v
škofiji Maribor pa osem župnijskih cerkva (42%), prav tako osem
podružničnih cerkva (42%) in tri kapele (16%). Drugi vzorec
prisotnosti bogoslužnih stavb pa je mogoče zaslediti v škofijah
Novo mesto in Celje, kjer maksimalni delež zavzemajo kapele,
v manjši meri pa so prisotne župnijske in podružnične cerkve.
V škofiji Novo mesto je bilo zgrajenih sedem kapel (54%), štiri
župnijske (31%) in dve podružnični cerkvi (15%). S podobnimi
deleži in v enakem vrstnem redu so razvrščeni tudi bogoslužni
objekti v celjski škofiji. Tu je bilo zgrajenih deset kapel (53%), šest
župnijskih cerkva (32%) in tri podružnične cerkve (16%). (Tabela
1 in Graf 4)
Dinamika gradnje
Z razvrstitvijo podatkov o številčnosti bogoslužnih stavb na časovni
trak se obravnavana produkcija pokaže še skozi dinamiko gradnje.
Graf 5 pokaže, da je bila v prvih dveh desetletjih po koncu druge
svetovne vojne pri nas gradbena aktivnost na področju bogoslužnih
stavb zelo skromna, vendar stalno prisotna. Po letu 1966 pride
do skokovite rasti z vrhom leta 1972, ko je bilo zgrajenih deset
bogoslužnih objektov. Po tem skoku je do leta 1983 sledilo
obdobje, ko so bili na leto realizirani do štirje bogoslužni objekti.
AR 2009/2
BOGOSLUŽNE STAVBE NA SLOVENSKEM PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Graf 4: Prikaz novogradenj bogoslužnih objektov po škofijah
Graph 4: Display of newly constructed buildings of worship by diocese.
V nadaljevanju osemdesetih let in nato v devetdesetih letih
dvajsetega stoletja je bila intenzivnost gradnje nekoliko večja in
je obsegala med štiri in šest realizacij. Od leta 1995, ko je bilo
zgrajenih osem bogoslužnih objektov pa je trend novogradenj
počasi upadal vse do leta 2005, ko se ustali pri maksimalno dveh
realizacijah na leto.
Poleg same dinamike gradnje pa nam pregled na celotno
obdobje pove, da sta bila gradnja in z njo povezana problematika
bogoslužnih stavb na Slovenskem v vseh teh letih stalnica na
gradbeno-arhitekturni sceni, z izjemo posameznih let obdobja
petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko ni bila zgrajena
nobena bogoslužna stavba. (Graf 5)
			
	A		
A	. AAAAlI		
. A			Aa a x
r\_—\J			
I P g g g g I
Graf 5:
Dinamika gradnje bogoslužnih stavb na ozemlju Republike Slovenije v
obdobju 1945 - 2009
Graph 5: The dynamics of construction of buildings of worship in the territory of
the Republic of Slovenia 1945-2009.
Velikost
Bogoslužne stavbe so lahko po velikostnem redu zasnovane zelo
različno; od preprostih manjših stavb, ki sprejmejo duhovnika
in nekaj deset vernikov, do stavb, ki imajo poleg večjega
bogoslužnega prostora še paleto prostorov za različne dejavnosti
- od prostorov za pastoralo, učilnic, kabinetov, večnamenskih
dvoran, bivanjskih, servisnih in drugih prostorov. Razvrstitev
objektov po velikostnem redu torej omogoča uvid v funkcionalno
kompleksnost bogoslužnih stavb na eni strani, kot tudi razumevanj e
njenega vpliva na okolje in družbo na drugi strani, saj večji
objekti praviloma močneje zaznamujejo bivanjski prostor. Ob
tem je treba opozoriti na mnogokrat zgrešeno miselnost interesne
javnosti, ki velikost povezuje s kvaliteto v smislu večje - boljše
ali manjše - slabše.
Novonastale bogoslužne stavbe so po velikosti razdeljene glede
na število sedežev za vernike. Prvi velikostni red predstavljajo
bogoslužne stavbe, ki nudijo do 50 sedežev. Izmed vseh
novozgrajenihbogoslužnih objektovje tovrstnih 60, kar predstavlja
42%. V drugem velikostnem redu so bogoslužni objekti s 50 do
200 sedeži. V ta velikostni red spada 45 bogoslužnih objektov,
kar je 31%. V naslednji velikostni razred so bogoslužni objekti,
ki imajo 200 do 500 sedišč za vernike. Teh je 37, kar izmed vseh
bogoslužnih objektov predstavlja 26%. V največji velikostni
razred, v katerem so bogoslužne stavbe z več kot 500 sedeži, pa
sta bili umeščeni dve, kar je 1%. (Tabela 2 in Graf 6)
VELIKOST BOGOSLUŽNE STAVBE (sedei)	do 50	50-200	200 - 500	več kot 500
število	60	45	37	2
%	12	31	26	1
Tabela 2: Razvrstitev bogoslužnih stavb po velikosti glede na število sedišč
Table 2: Classification of buildings of worship by size according to the number
of seats
Graf 6: Razvrstitev bogoslužnih stavb po velikostnih redih
Graph 6: Classification of buildings of worship in order of size.
Lega
Že sama lega cerkve mora spregovoriti o poziciji Cerkve v družbi
in obratno [prim. Krečič, 1994]. Družbeno in politično okolje
s svojim normativnim aparatom in stroko postavlja merila, ki
urejajo način vzpostavitev novega v obstoječem. To novo lahko v
obstoječi prostor vstopi na tri načine: kot poudarjena dominanta,
samostojna dominanta in kot neizrazita posebnost. O poudarjeni
dominanti je mogoče govoriti takrat, kadar novogradnja izrazito
izstopa iz obstoječega merila krajine, v katero vstopa, in v njej
vzpostavlja novo (vizualno pa tudi drugo) stekališče. Drugi
način vzpostavitve novega v obstoječem je na način samostojne
dominante. Samostojna dominanta v nasprotju s poudarjeno nima
tako širokega vpliva na okolico, saj v njej ne predstavlja vizualne
prevlade. V prostoru zaradi svoje tipološke posebnosti in merila
predstavlja samostojno enoto. O tretjem načinu vzpostavitve
pa je mogoče govoriti takrat, kadar nova stavba ne posega
v obstoječa razmerja prostora, v katerem je na novo nastala
[prim. Fister, 1993].
Opredelitve so se ob zbiranju podatkov na terenu opirale
predvsem na vizualno zaznavo, saj globlje razumevanje
pozicije bogoslužne stavbe v okolju terja širše poznavanje,
ki ga ni bilo mogoče časovno vključiti v sam potek
pregleda. Iz ocen na terenu je bilo ugotovljeno, da velika
večina bogoslužnih stavb vstopa v okolja, v katerem so
AR 2009/2
bogoslužne stavbe na slovenskem po drugi svetovni VOJNI
bile realizirane, kot samostojna dominanta (51%) oz. kot
neizrazita posebnost (55%) in le v manjšem deležu (10%) kot
poudarjena dominanta. Iz tega se da razbrati, da novonastali
objekti v veliki večini (90%) niso vzpostavljali novih meril
v prostoru, ampak so se vanj vklopili kot samostojen ali
neizrazit člen. (Tabela 3 in Graf 7)
Stavba - krajina	POUDARJENA	SAMOSTOJNA	NEIZRAZITA
	DOMINANTA	DOMINANTA	POSEBNOST
KOPER	3		10
□ UBIJANA	5	20	18
NOVO MESTO	d	5	4
CELJE	0	13	6
MARIBOR	0	11	S
MURSKA SOBOTA	3	19	9
			
SKUPAJ - število	15	74	55
SKUPAJ - %	10	51	3B
Tabela 3: Značilnost bogoslužne stavbe v širšem okolju
Table 3: Distinctive features of a building of worship in a wider environment.
bosnsiuhnj	6Ht2	2	S PRIPADAJOČO	iupmjski	v sklopu z	det		iure	parkovna	uTiostan
stavba ambtcnt	LASTNEGA	NE IZOBLIKOVANIM	CERKVENO	center	drugo	ureditve			ureditev	
	7UNANJFGA PilOSTORA	711 MANJIM PROSTOROM	OGRADO		SWvbO	potopaitta				
KOPER	4	10	5	i	0	a	0	1	0	0
LJUBLJANA	10	XI	13	S	i	i	3	0	2	0
NOVO MESTO	1	s	d	1	o	z		0		0
CCUE	3	e	10	J	i	1	0	0	S	0
MARIBOR	2	s		t	3	t		1		1
MURSKA SOBOTA	t	i*	9	1	0	3	1	0	1	0
										
SKUPAJ - «cv*>	2B	66	so	IS	*	U	*	i	li	J
SKUPAJ - *	14	46	3S	10	J	S	3	1	3	1
Graf 7: Značilnost bogoslužne stavbe v odnosu do širše krajine
Graph 7: Distinctive features of a building of worship in relation to a wider
landscape.
Poleg širšega vpliva na okolje pa novogradnja išče dialoški odnos
tudi v ožjem merilu prostora - ambientu. Tu se lahko nova stavba
vključuje kot zaključen del tržne, pokopališke, parkovne, karejske
ureditve ali se naveže na že obstoječi objekt, lahko pa v prostor, kjer
je bila realizirana, ne prinaša posebnosti. To se lahko zgodi na dva
načina. Prvič, da zunanjega prostora sploh nima, kar pomeni, da ga
obvladujejo drugi objekti, in drugič, da svoj zunanji prostor ima,
vendar ga ne izoblikuje. Prav slednja dva odnosa sta prisotna pri
dveh tretjinah primerov (65%) realiziranih bogoslužnih stavb pri
nas: brez lastnega zunanjega prostora - 19% in z neizoblikovanim
zunanjim prostorom - 46%. Ostala tretjino (35%) realizacij pa
predstavljajo zaključene ureditve in sicer: v 10% kot župnijski
center, 9% kot del ureditev pokopališča, 8% kot parkovna ureditev,
3% kot trg in prav tako v 3% v sklopu z drugo bogoslužno stavbo
ter v 1% kot kare oz. samostojen del samostanskega kompleksa.
(Tabela 4 in Graf 8)
Tabela 4: Značilnost bogoslužne stavbe v ožjem prostoru
Table 4: Distinctive features of a building of worship in a narrow environment
Graf 8: Značilnost bogoslužne stavbe v ožjem prostoru
Graph 8: Distinctive features of a building of worship in a narrow environment
Avtorji
Izbor avtorjev, ki so pomembneje zaznamovali obdobje gradnje
bogoslužnih stavb na Slovenskem po drugi svetovni vojni, bo
mogoče opraviti šele po celovitem pregledu in ovrednotenju
produkcije. Do tedaj pa je merilo za razvrstitev avtorjev le
število realizacij. O skoposti podatkov in skromnem vedenju
o novozgrajenih bogoslužnih stavbah priča podatek, da za 16
objektov ni bilo mogoče pridobiti podatka o avtorju gradnje niti
pri predstavnikih župnij oz. škofij kot tudi ne v publikacijah oz.
besedilih, ki se dotikajo teh objektov. Iz dosedanjih izsledkov
je mogoče razbrati 53 avtorjev, ki so se skusili v načrtovanju
bogoslužnih stavb. Glede na število realizacij (upoštevane so bile
samo samostojne) si sledijo: France Kvaternik (11), Jože Marinko
(10), Majda Neržyma (8), Jože Požavko (7), Aleksander Šmidlehner
(6), Anton Bitenc (5), Adolf Miklavec (3), Ciril Zazula (3), Peter
Kregar (3) in drugi, ki imajo po dve ali eno realizacijo.
Sestav popisnih obrazcev v nadaljevanju preide iz
splošnih arhitekturnih značilnosti še na druga področja
(umetnostnozgodovinsko, teološko-liturgično), ki sooblikujejo
končno podobo bogoslužnih stavb. Nadaljnjo statistično obdelavo,
predvsem pa razumevanje in razlago bi bilo smiselno opraviti zgolj
v kontekstu posamičnega segmenta kompleksne prepletenosti, kar
pa pomeni že prehajanje na drugi segment problematike.
Zaključek
Kljub skopim podatkom pri oblikovanju seznama bogoslužnih
stavb, zgrajenih po drugi svetovni vojni, in morebitnim netočnostim
pri pridobivanju podatkov (ustni viri, pridobljeni pri župnikih,
skrbnikih, ključarjih, vernikih ali domačinih, niso bili preverjeni), je
mogoče na podlagi dosedanjega raziskovanja trditi, da manjkajoči
podatki ne bodo bistveno vplivali na izsledke, predstavljene v tem
prispevku, in ki jih je mogoče strniti v naslednja dejstva.
V Republiki Sloveniji je bilo od druge svetovne vojne do danes
zgrajenih 149 bogoslužnih stavb. Številčnost produkcije vsekakor
ni zanemarljiva in pomeni nadaljevanje kontinuitete gradnje
bogoslužnih stavb, ki že stoletja ključno prispevajo k unikumu
slovenske krajine v širšem evropskem prostoru [Fister, 1986].
Tovrstni objekti so v slovenskem prostoru nastajali nepretrgoma
v nihajočih intervalih z izjemo obdobja petdesetih let prejšnjega
stoletja, ko ni zaznati gradbene aktivnosti. Novonastale stavbe se v
prostor v večini primerov umeščajo brez tendence po vzpostavitvi
in preoblikovanju ustaljenih vizualnih razmerij, ampak se vanj
vraščajo potihoma, neizrazito. Kljub mnogim realizacijam, ki so,
AR 2009/2
kot je razvidno z zemljevida z označenimi novogradnjami (Slika
1), več kot očitno zaznamovale slovenski prostor po drugi svetovni
vojni, se teh ne omenja v monografskih pregledih arhitekture
20. stoletja na Slovenskem, v vodnikih, na preglednih razstavah
obravnavanega obdobja, v že opravljenih evidencah ali drugih
sorodnih publikacijah. Razkorak je opazen tudi med avtorji, saj
praviloma tisti, ki so snovali na sakralnem področju, torej področju
bogoslužnih stavb, ne najdemo v prej omenjenih publikacijah, in
nasprotno - arhitekti, ki so izpostavljeni v omenjenih pregledih, ne
načrtujejo bogoslužnih stavb.
Za marsikoga suhoparno preštevanje realizacij in razporejanje le-
teh v različne kategorije na koncu vendarle postreže z mnogimi
presenetljivimi dejstvi. Ta porajajo številne pomisleke, ki v bodoče
terjajo, da se obravnavana produkcija vzame pod drobnogled, da
se jo ovrednoti in umesti na primerno mesto na polju povojnega
arhitekturnega dogajanja v Sloveniji.
Slika 1: Bogoslužne stavbe na Slovenskem po drugi svetovni vojni
Figure 1: Buildings of worship in Slovenia after World War II.
BOGOSLUŽNE STAVBE NA SLOVENSKEM PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Viri in literatura
Nadškofija Ljubljana, (2000): Letopis Cerkve na Slovenskem 2000.
Nadškofija Ljubljana, Ljubljana.
Bajec, A. (ur.), Jurančič, J. (ur.) in drugi, (1980): Slovar slovenskega
knjižnega jezika. Državna založba Slovenije, Ljubljana.
Bernik, S. in drugi, (2003): 20th Century Architecture : From Modernist
to Contemprary. Zavod za varstvo kulturne dediščine, Ljubljana.
Bernik, S., (2004): Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, Slovene
architecture of the twentieth century. Mestna galerija, Ljubljana.
Debevec, L., (1999): Prenova in gradnja bogoslužnih stavb. Inštitut za
sakralno arhitekturo, Ljubljana.
Fister, P. in sodelavci, (1993): Glosar arhitekturne tipologije. Ministrstvo
za okolje in prostor RS, Zavod za prostorsko planiranje,
Ljubljana: str.: 45-47.
Fister, P., (1986): Arhitektura in cerkvene stavbe na Slovenskem v drugi
polovici 20. stoletja (I.). V: Celovški zvon, št. 10, str.: 55-65.
Fister, P., (1986): Arhitektura in cerkvene stavbe na Slovenskem v drugi
polovici 20. stoletja (II.). V: Celovški zvon, št. 11, str.: 47-62.
Krečič, P., (1994): O predmetih za cerkveno rabo danes. V: Cerkev v
sedanjem svetu, Let. 5-6, št. 28, str. 112.
Lesnik, Š., (2005): Vodič po slovenski moderni arhitekturi dvajsetega
stoletja (magistrska naloga). Fakulteta za arhitekturo, Univerza v
Ljubljani, Ljubljana.
Ravnikar, V., Zorec, M., Gregorčič, T., Koselj, N., (2000): Evidenca in
valorizacija slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70.
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana.
Sedej, I., (1996): Sto najlepših cerkva na Slovenskem. Prešernova
družba, Ljubljana.
Šijanec, F., (1961): Sodobna slovenska likovna umetnost. Založba
Obzorja, Maribor.
Vidmar, L., (2004): Leksikon cerkva na Slovenskem - Škofija Koper.
Mohorjeva družba, Celje.
Vidmar, L., (2004): Leksikon cerkva na Slovenskem - Škofija Maribor.
Mohorjeva družba, Celje.
Vidmar, L., (2006): Leksikon cerkva na Slovenskem - Škofija Celje.
Mohorjeva družba, Celje.
Iz recenzije
Članek je neke vrste poročilo o prvi fazi raziskave, ki obsega preprosto
evidentiranje stanja. Za vrednost raziskave je v takem primeru odločilno
primarno vprašanje, kaj se išče. Zato je potreben razmislek o metodi
in kriterijih. Zaenkrat je metoda ankete (vprašalnika) zadovoljiv način
pridobivanja podatkov na področju, ki je notorično neorganizirano in
nesistemizirano - ne samo na obravnavanem specifičnem področju
bogoslužnih stavb, ampak na celotni arhitekturni "produkciji" v
Sloveniji. Vsekakor pa niti anketa ni povsem zanesljiva in nujna je
kombinacija z ostalimi viri ter obiski na terenu, kar priznava tudi avtor.
Pridobljene podatke avtor v članku izčrpno analizira in poskuša z
različnimi vidiki ugotoviti njihovo relevantnost za nadaljnjo raziskavo.
Po eni strani uporablja standardni arhitekturni in urbanistični nabor
kriterijev (lega v prostoru, tipologija, velikost, arhitekturni elementi,
notranji prostor, oprema.), po drugi pa definira kot pomemben
dejavnik tudi cerkveno upravni status objekta. Seveda so nekateri
ugotovljeni podatki že sami po sebi zanimivi in informativni (časovna
in prostorska razporejenost), še bolj pa zaključek članka napoveduje
razmislek o tem, kaj bogoslužna (sakralna) arhitektura zadnjih 50 let na
Slovenskem pomeni. Stroka ni nikoli ponudila tehtne analize ali kritike
tovrstnih objektov (z izjemo nekaterih izrazito negativnih). Vidna
arhitekturna imena se s to arhitekturo ne ukvarjajo (razlogi so seveda
tudi ideološki - na obeh straneh). Tisočletna zgodovina arhitekture
sloni na kultnih, sakralnih, cerkvenih objektih, ki so bili koncentracija
investitorskih, tehnoloških in umetniških naporov. To se ne dogaja
več.
Pred raziskavo so torej zanimiva vprašanja in izzivi. Naj tu opozorim
še na en vir "podatkov": tudi Cerkev je organizirala kar nekaj
natečajev in njihove zgodbe so lahko prav poučne. V kolikor so seveda
dokumentirane.
prof. dr. Vladimir Brezar,
Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana
Martin Kavčič
martin.kavcic@telemach.net
UL Fakulteta za arhitekturo
Meta Kutin
KAKOVOST BIVANJA IN NJENA DINAMIKA RASTI
VLOGA NAČRTOVANJA NA PRIMERU SOBIVANJSKE SKUPNOSTI
quality of life and its growth dynamics
THE ROLE OF PLANNING IN THE CASE OF A CO-HOUSING COMMUNITY
UDK 711.1: 159.922.26
COBISS 1.02
prejeto 2.11.2009
izvleček
Razprave o kakovosti življenja prihajajo v današnjih družbenih
razmerah vse bolj v ospredje.
V te razprave se s spremenjeno vlogo arhitekta in novimi
načrtovalskimi prijemi vključuje tudi arhitektura.
Sobivanjska skupnost je značilen primer načina življenja z
visoko ravnjo kakovosti bivanja, ki te spremembe najbolje
odraža. Prispevek najprej opredeli kakovost bivanja z dejavniki
stanovanjskega standarda in stanovanjskega statusa. Nato jo
postavi še v kontekst časa, pri čemer je razvidno, da se trend rasti
kakovosti lahko začne vzpenjati že na začetku gradnje stanovanjske
soseske. Ker se pomen različnih dejavnikov kakovosti med fazami
gradnje spreminja, nas zanima, kako so ti dejavniki med seboj
povezani. Spoznamo, da so v fazah pred vselitvijo stanovalcev
ključni sociološki in psihološki dejavniki, ki prihajajo iz ozadja
gradbenih faz. Ti dejavniki so povezani z aktivnostjo bodočih
stanovalcev. Kompleksnost vseh povezav poenostavimo tako, da
izločimo le ključne dejavnike in jih povežemo v model. Model
razloži dinamiko rasti ali padca ključne spremenljivke - kakovosti
bivanja.
abstract
Today's social conditions have been bringing debates on the quality of life
increasingly to the forefront. Through the redefined architect's role and the
design process, approaches to architecture, too, become involved in these
discussions. These changes are best reflected in co-housing communities,
which are model examples of a lifestyle with high quality living standards.
The contribution opens with a definition of the quality of life in a co-
housing community based on residential standard factors and housing
status. Then itputs the quality of living into a chronological context, which
provides evidence to show that the trend in the growth of quality begins to
rise at the outset of the neighbourhood construction. As the significance
of various quality factors varies largely between construction stages, we
would like to know how these factors are interconnected. We have come
to realise that during the stages prior to residents occupying their homes,
sociological and psychological factors are of vital importance, and they
appear in the background of the construction process. These factors are
closely connected with the activities of future residents. The complexity of
all these connections may be simplified by extracting only the key factors
and reassembling them into a model. The model reveals the dynamics of
growth and/or decline ofthe key variable, which is the quality of life.
ključne besede
kakovost bivanja, sobivanjska skupnost, projektiranje, dinamičen
model
Februarja letos je bila medalja Alvarja Aalta podeljena danskemu
biroju Tegnestuen Vandkunsten, ki se ukvarja s stanovanjsko
problematiko. Med njihovimi projekti je tudi nekaj sobivanjskih
skupnosti, med katerimi je najbolj znana Tinggarden.
Prvič v zgodovini te medalje ni prejel arhitekt posameznik,
ampak skupina arhitektov. S tem je bilo priznanje podeljeno
tudi timskemu delu. Razumevanje socialne dinamike je sestavni
del projektiranja te skupine in je lahko tudi vir navdiha. Žirija
je upoštevanje socialnih odnosov v projektih nagrajenega biroja
opisala kot trajnostno komponento njihovega ustvarjanja.
V prispevku nas posebej zanima, kako socialni odnosi, ki
prihajajo iz ozadja projektiranja, lahko prispevajo h končnemu
cilju - višji kakovosti bivanja.
Razprave o kakovosti življenja in bivanja namreč zaradi
družbenih izključitev, tempa dela, brezposelnosti, spremenjene
vloge spolov, staranja prebivalstva, prestrukturiranja klasične
oblike družine in globalizacije kapitala, ki posega v vse oblike
družbenega življenja tudi na lokalni ravni, prihajajo vse bolj v
ospredje.
Vrednote kot na primer družina, skupnost, občutek pripadnosti,
ki so bili nekoč naravna posledica načina življenja, niso več
samoumevne. Biti morajo aktivno poiskane oziroma spodbujene.
Tako je tudi v sobivanjski skupnosti, načinu bivanja, ki se je iz
potreb in z iniciativo stanovalcev pojavil kot odgovor na stanje
družbe. Sobivanjska skupnost obuja pozitivne življenjske
vzorce preteklosti, ko so ljudje še živeli v trdnih (ponavadi
sorodstvenih) skupnostih, vendar jih vnaša v sodoben kontekst
bivanja. Zaradi drugačnih postopkov načrtovanja in načinom
key words
quality of life, co-housing community, neighbourhood, design, dynamic
model
življenja, ki stremijo k višji kakovosti življenja, je lahko
taka sodobna skupnost zgled tudi ostalim oblikam bivanja.
Arhitekt(ura) lahko ostane zunanji opazovalec, ali pa se aktivno
vključi, doprinese še svoj delež, nato pa svoja nova spoznanja
prenese tudi v ostale načine projektiranja.
Sobivanjska skupnost
Kot odziv na družbene razmere se v 60. letih na Danskem
pojavi nova oblika kolektivnega bivanja - bofoellesskaber
[McCamant, Durrett, 1994]. Vzrok za to je bila sprva potreba
po učinkovitejšem varstvu otrok, ki je v skupnosti, kjer se ljudje
med seboj poznajo in si zaupajo, enostavnejše. Ideja o skupnem
načrtovanju lastne soseske z namenom življenja v povezani
skupnosti se kmalu razširi po Evropi, Severni Ameriki,
Avstraliji. Aktualna je povsod tam, kjer je selitev za delovnim
mestom pogosta, kjer se mladi hitro odselijo od doma in kjer so
razdalje velike, stik s primarno družino pa zaradi tega otežen.
Danes je razširjena angleška oblika poimenovanja te skupnosti,
cohousing. Tudi slovenska avtorica je v članku Nove oblike
bivanja - trajnostno usmerjene urbane tvorbe [Šašek Divjak,
2000], v katerem obravnava prostorske značilnosti take soseske,
uporabila angleški izraz. V našem prispevku skušamo uveljaviti
slovenski izraz sobivanjska skupnost. Ta prevodna rešitev je bila
sprejeta po posvetu s terminologi in vnešena v terminološko
zbirko Evroterm.
Soseska, v kateri poznaš svojega soseda in mu zaupaš, kmalu
pokaže tudi druge prednosti: ekonomiko istočasne gradnje
(masovno naročanje materialov, serijska oprema, etapnost
AR 2009/2
gradnje) in kasneje bivanja (delitev dobrin, programa), prihranek
časa (medsebojna pomoč stanovalcev, na primer pri varstvu
otrok, priložnostnih delih), pestrejše socialno življenje (skupne
neformalne dejavnosti, obilo priložnosti za stike) itd.
Zaradi različnih okolij, v katerih sobivanjska skupnost nastaja,
in zaradi raznolike sestave generacij, profilov in interesov ljudi,
ki v teh soseskah prebivajo, se sobivanjske skupnosti razlikujejo
po načrtovanju, tipu lastništva, velikosti in prioritetah svojega
programa. Vse pa so razvile osnovne značilnosti, ki so se
izkazale za učinkovite pri doseganju njihovega namena -
življenja v povezani skupnosti. Te značilnosti so [prav tam]:
1.	Udeleženost v procesu načrtovanja in gradnje. Bodoči
rezidenti so od začetka načrtovanja svoje soseske kot skupina
odgovorni za vse končne odločitve. Glede na posamezne
situacije vključijo zunanje strokovnjake. V projekt vstopajo
samoiniciativno, na podlagi skupne vizije, saj se vnaprej ne
poznajo, in ga, razen v izjemnih primerih, tudi vodijo sami.
2.	Prostorska zasnova soseske, katere značilnosti razvijajo
in spodbujajo občutek sosedskosti. To so na primer
ločenost prometa iz soseske, orientacija kuhinj na notranjo
povezovalno pot, centralna lega objekta s skupno dejavnostjo,
ki je od povsod enako dostopen itd.
3.	Skupni program dejavnosti, ki dopolnjuje zasebna
življenjska okolja, je zasnovan za vsakodnevno uporabo in
prek druženja ob delu ohranja skupnost živo.To so prostori
organiziranega in neformalnega druženja. Program vključuje
dejavnosti, ki bi bile sicer posamezniku časovno, prostorsko
ali finančno težje dosegljive.
4.	Soupravljanje soseske in reševanje skupnih zadev na
sestankih skupnosti načeloma s soglasjem. Odločitve, v
katerih se odraža skupni interes, so najbolj trdna oblika
odločitev.
5.	Nehierarhična struktura odločanja in enakomerna delitev
dolžnosti in odgovornosti med vsemi odraslimi stanovalci.
Sprejemanje odločitev v skupini enakovrednih posameznikov
je težko in zahteva veliko časa in potrpljenja. S poskusi in
napakami sami postopoma pridobijo izkušnje za učinkovito
reševanje problemov in sprejete odločitve spoštujejo vsi, saj
so lahko nanje vplivali.
6.	Ločeni viri dohodkov in zasebna lastnina. Skupne
površine so razdeljene na idealne deleže. Od ostalih sosesk
se sobivanjska loči po tem, da so stanovalci pripravljeni
svoja lastna stanovanja skrčiti na minimum in sredstva ter
prostor rajši vložiti v skupne površine za čim bogatejši
skupni program.
V tem prispevku se osredotočamo na analizo procesa
nastajanja sobvanjske skupnosti. Sobivanjsko skupnost
ne obravnavamo kot idealno obliko bivanja, ampak jo
predstavljamo zato, ker so pri njenem načrtovanju v največji
meri izkoriščeni psihološki in sociološki potenciali, ki jih
skrivajo faze projektiranja in gradnje in ki do trenutka
vselitve občutek kakovosti bivanja stanovalcev dvignejo na
višjo raven kot pri ostalih oblikah gradnje. K raziskovanju
nas je spodbudilo vprašanje, zakaj se ljudje odločajo za
KAKOVOST BIVANJA IN NJENA DINAMIKA RASTI
obliko projektiranja, ki zahteva precej več časa in osebne
angažiranosti pri snovanju, nastajanju in gradnji lastne
soseske, pa nenazadnje tudi v življenju v skupnosti po
vselitvi. Problem bomo razčlenili v naslednjem poglavju.
Stanovanje in kakovost bivanja
Hierarhična piramida človekovih potreb psihologa A.
Maslowa [Enos, 2000] (slika 1) temelji na osnovnih
potrebah za preživetje (dihanje, spanje ali streha nad glavo),
nadgrajena pa je s potrebami po varnosti (zdravo okolje,
kupna moč ali formalna izobrazba), socialnimi potrebami,
ki kažejo, kako je posameznik vpet v družbo (vključenost v
socialne strukture, avtonomnost), psihološkimi potrebami,
ki določajo, kako posameznik zaznava svet okoli sebe
(njegov status, ali samospoštovanje), in se zaključi s potrebo
po osebnostnem razvoju oz. samouresničevanju. Šele po
zadovoljitvi potreb na nižji ravni je mogoče začutiti potrebe
na višji ravni.
Stanovanje kot zavetje z njegovimi fizičnimi lastnostmi, kot
so velikost ali uporabljeni materiali, uvrščamo v samo bazo
Maslowove lestvice.
Fizične lastnosti stanovanja označujejo t.i. stanovanjski
standard [Mandič, 1999]. Tako si lahko razložimo, zakaj
konec 60. let, ko stanovanjski primanjkljaj in z njim
povezan minimalni stanovanjski standard nista več glavna
tema stanovanjske politike v Evropi, stopijo v ospredje
nematerialne lastnosti stanovanja, ki se človeka dotikajo
tudi s socialnega in psihološkega vidika.
Iz tega obdobja izvira vseskandinavska raziskava z
naslovom Scandinavian welfare study (1972), ki jo izpelje
Research group for Comparative sociology [Allard, 2002].
Njen prispevek je v tem, da raven življenja in kakovost
bivanja obravnava bolj celostno. Temelji na dejstvu, da
obstajajo materialne in nematerialne potrebe človeka in da
le z analizo enih in drugih lahko merimo stopnjo blaginje
(sreče) v družbi. To je korak dalje v primerjavi s starejšo
švedsko raziskavo Swedish level of living survey (1968),
ki kakovost presoja le na podlagi posameznikovega nadzora
nad sredstvi, kot so denar, posest, socialni odnosi, znanje,
itd (prav tam). V kontekstu skandinavske študije stanovanje
postane človekova kompleksna potreba, ki se na Maslowovi
piramidi pojavlja na vseh hierarhičnih ravneh. Govorimo o
stanovanjskem statusu, ki se nanaša tudi na vidik nadzora
nad uporabo stanovanja [Mandič, 1999].
Stanovanjski standard, ki označuje fizične značilnosti
bivanja, ne pove dovolj o kakovosti bivanja v nekem
bivalnem okolju. Način bivanja in z njim povezane dejavnosti
zadovoljujejo več vrst človekovih potreb. Z vidika socialnih
potreb stanovanje omogoča družabne stike in različne
medčloveške odnose ter posameznika ali posamezne
skupine vključuje v skupnost ali izključuje iz nje. Še več, s
stanovanjem se človek tudi samouresničuje in osebno izrazi,
ko, na primer, prek izbire lokacije in vrednosti stanovanja
ali notranje opreme navzven izraža svojo družbeno vlogo ali
življenski slog. Nenazadnje, stanovanje daje posamezniku
tudi občutek varnosti, trdnosti in samozavesti.
KAKOVOST BIVANJA IN NJENA DINAMIKA RASTI
Slika 1: Piramida človekovih potreb A. Maslowa in dejavniki motivacije H.
Herzberga. [vir: Enos, 2000]
Figure 1: A. Maslow's pyramid of human needs and H. Herzberg's motivational
factors. [source: Enos, 2000].
Ob razumevanju kakovosti bivanja kot celote materialnih in
nematerialnih kriterijev pa gremo pri analizi bivanja lahko še
korak dlje, če upoštevamo razvrstitev dejavnikov po teoriji
motivacije Fredericka Herzberga [Enos, 2000]. Ta teorija deli
dejavnike na higienike in motivatorje. Higieniki, ki, na primer,
pomenijo neposredno korist ali varnost,... sami zase ne vzbujajo
zadovoljstva,vendarpa ob svojempomanjkanju (nezadovoljenosti)
v človeku vzbujajo nezadovoljstvo. Med higienike bi lahko
uvrstili osnovne materialne sestavine stanovanja, ki določajo
minimalni bivalni standard. V kontekstu kakovosti bivanja
pa so zanimivejši motivatoiji, med katere spadajo dejavniki
stanovanjskega statusa. To so, na primer, občutek odgovornosti,
priznanje, izzivi, zaupanje... Motivatoiji dajejo posamezniku
zadovoljstvo, izhajajoče neposredno iz dela samega, vendar pa
ob svojem pomanjkanju ne vzbujajo nezadovoljstva. Motivatorji
človeka spodbujajo k dejavnosti. Ker kakovost bivanja ni statična
spremenljivka, se zdi raziskovanje motivatorjev pomembno za
njeno boljše razumevanje.
Ker ima kakovost bivanja zapleteno strukturo, lahko nanjo
vplivamo z različnih vidikov in na več različnih načinov.
Načrtovanje stanovanja z vidika kakovosti bivanja pomeni dodatno
odgovornost vseh vpletenih. Dosežke lahko maksimirajo samo
ob dobrem poznavanju vseh razsežnosti nastajanja kakovostnega
bivalnega okolja.
V zgodnjih gradbenih fazah ostajajo številne možnosti v praksi
še vedno neizkoriščene. V nadaljevanju se bomo osredotočili na
strukturo tega problema.
Dogodki - Trend - Struktura
Konflikt navadno razumemo kot dogodek, na katerega bi
radi čim prej pozabili. Vendar prav izogibanje konfliktom
in prezgodaj sklenjena soglasja ovirajo doseganje večje
kakovosti odločitev ne glede na tip naloge, na katero se
nanašajo (Vennix, 1996). Določena stopnja konstruktivnega
konflikta je torej potrebna. Vsaka nova rešitev pa seveda
vodi do novih problemov in k novim konfliktom. Tako se na
stanovanjskem projektu medsebojno povezano razvijata trend
tehničnih rešitev in trend razvoja socialnih odnosov oziroma,
z drugimi besedami, stanovanjski standard in status. Želimo
razjasniti mehanizem dejavnikov, ki ta trend poganjajo.
Boljše razumevanje mehanizma lahko z razpoložljivimi
orodji arhitekturne stroke pomaga prožiti te dejavnike v kar
se da zgodnjih fazah projekta.
Kakovost bivanja se bolj ali manj uresničuje že med
projektiranjem
Arhitekt se ob investicijskem projektu lahko znajde v različnih
situacijah. Lahko ga najame končni uporabnik, skupina
uporabnikov ali investitor.
Pri gradnji za trg so bodoči stanovalci neznani in arhitekt
vstopa v neposredni odnos samo z investitorjem. Ker ne
morejo upoštevati vseh potreb in želja bodočih uporabnikov,
saj so ti anonimni ali pa je to predrago in zamudno, sledi,
da je zadovoljenost potreb bodočega stanovalca skrčena na
povprečne potrebe ciljne skupine kupcev.
Kadar arhitekt ne pozna bodočega stanovalca, se zateka k
snovanju univerzalnih rešitev, ki bodočemu stanovalcu morda
ne bodo ustrezale, kar pa bo ta lahko v celoti spoznal šele
tekom bivanja.
Arhitekt in investitor ohranjata poslovni odnos. Poleg
finančnega interesa, ki ga imata oba in vključuje upoštevanje
časovnih okvirov ter optimalno kakovost rešitev, arhitekt
uveljavlja še svoj avtorski interes in zaščito stroke. Investitor
pa želi imeti pregled in nadzor nad dejavniki, ki varujejo
donosnost njegove investicije. Poslovni odnos temelji na moči
posamezne strani, ki izhaja iz pogodbe, zakonov, normativov
in iz ekonomskega stanja. Na njih temelji tudi varnost obeh
strank in relativno velika gotovost v ugodno (uspešno)
dokončanje projekta.
Kadarje investitor hkrati bodoči stanovalec, je odnos med njim
in arhitektom lahko dvoplasten. Odvisno od tega, ali naročnik
sodeluje pri projektu pasivno - določi zgolj program, okvirne
želje, medtem, ko realizacijo in rešitve v večji meri prepušča
arhitektu - ali pa se je, nasprotno, pripravljen v projekt
vključiti aktivno, kar mora vnaprej sprejeti tudi arhitekt. Tak
odnos je zaradi različnih interesov, predznanj, metod dela ali
videnja problemov precej bolj zapleten. V takem odnosu v
ospredje stopijo še drugi, neformalni, interesi.
Naročnik med projektiranjem, na primer, prepoznava lastne
želje, ki se tekom sodelovanja z arhitektom razvijajo, spoznava
prostorske probleme in se uči. Projekt je lahko zasnovan na
osnovi naročnikovih navad, arhitekt pa se z vživljanjem v
naročnika lažje približa projektu. Tak odnos temelji tudi na
zaupanju, ki se razvija in raste tekom skupne izkušnje vseh
vključenih v načrtovanje. Na podlagi zaupanja lahko probleme
rešujejo svobodneje in rešitve so lahko globlje, vendar pa ob
bolj ambicioznem načrtovanju obstaja tudi večje tveganje
nezadostnega uspeha.
Za razliko od odnosa arhitekt - en naročnik, so odnosi v primeru
AR 2009/2
KAKOVOST BIVANJA IN NJENA DINAMIKA RASTI
načrtovanja sobivanjske skupnosti še bolj zapleteni, saj se
interesi oblikujejo tudi znotraj same skupine naročnikov. Da
bi skupina lahko odkrila prave skupne interese, mora najprej
skozi faze skupinske dinamike. Za uspešno oblikovanje trdne
skupine, ki ima skupni cilj, je namreč določen obseg odprtega
konflikta potreben (slika 2). Ta odnos zahteva nove prijeme
pri vodenju projekta.
KAKOVOST
ODLOČITEV
velika
srednja
majhna
majhno srednje
statusa in standarda. Bodoči stanovalec jih zaznava z
občuteno kakovostjo bivanja. Njen nivo je odvisen od načina
udeleženosti bodočega stanovalca v projektu. Lahko je, na
primer, udeležen kot pasivni opazovalec, zunanji nadzornik
ali akter. Graf simbolno razlaga, kako bodočemu stanovalcu
skozi faze projekta, odvisno od načina njegove udeleženosti,
raste občutek za kakovost bivanja (slika 3).
veliko ŠTEVIL°
KONFLIKTOV
Slika 2: Povezava med količino kognitivnega (spoznavnega) konflikta in
kakovostjo odločitev v majhni skupini [vir: Vennix, 1996].
Figure 2: Link between the amount of cognitive conflict and decision quality in a
small group [source: Vennix, 1996].
Mary Parker Follett, pionirka na področju organizacijske teorije,
ugotavlja, daje skupnost proces [Follett, 1919], konflikt pa normalen
pojav, ki omogoči, da so družbeno vredne razlike zabeležene v dobro
vsem, ki jih zadevajo. Pomembno je, kako konflikte rešujemo: da
jih ne dušimo, odpravljamo ali zanikamo, na primer, z dominacijo
ali prevlado ene strani, ali s kompromisom, ko se mora vsaka stran
odreči delu svojih izvirnih interesov. M.P.Follett se zavzema za
pogajanja, ki lahko pripeljejo do novih boljših rešitev, ne da bi
okrnila izvirne interese katere koli strani [Clegg, 2006].
Opisana situacija, ko hkrati z reševanjem stvarnih problemov
poteka tudi socializacija v skupini, je najbolj celovita in hkrati
najbolj zapletena. Arhitekt se v tem primeru znajde v posebnem
položaju. Njegovi osnovni interesi se namreč ne prekrivajo z
interesi skupine. Arhitekt lahko svojo vlogo razume na dva načina
in ima pri tem dve možnosti:
-	lahko ostane nevtralni opazovalec dogajanja v skupini in
zagovornik strokovnih rešitev
-	lahko se skupini približa in vključi v njen proces odločanja. V tem
primeru arhitekt postane "/.../analitik razvojnih teženj, simulator
bodočih stanj in razlagalec podrobnejših pomenov načrta /.../"
[Davidoff, v: Čerpes, 2002: 57].
Ne glede na to, kako arhitekt svojo vlogo definira, pa ga proces
skupinske dinamike vsaj delno vsrka tako, da postane svetovalec,
ki se tudi sam uči.
Projektiranje kot proces
Arhitekturni projekt razumemo kot proces in ne kot enkratno
dejanje. V procesu, ki poteka skozi faze projektiranja,
gradnje in bivanja, se oblikujejo dejavniki stanovanjskega
Slika 3: Rast kakovosti bivanja v posameznih etapah projekta.
1- bodoči stanovalec ni vključen 2- bodoči stanovalec je vključen 3-
sobivanjska skupnost
Figure 3: Growth of the quality of life at the individual stages of the project.
1 —future resident is not included 2 —future resident is included
3 — co-housing community
Pri gradnji za trg (slika 3 -(1)) bodoči stanovalec praktično do
vselitve v stanovanje ni aktiven v postopku. Ko prejme ključ,
to zazna kot skokovito spremembo kakovosti bivanja. Ob
vselitvi se mu ne spremeni le stanovanjski standard, ampak
se pojavijo številni elementi iz kategorije stanovanjskega
statusa [Mandič, 1999]. Takrat namreč začne z načrtovanjem,
izbiro in odločanjem o uporabi stanovanja in o odnosih v
stanovanjski skupnosti.
Po vselitvi je raven kakovosti bivanja, njena rast ali pa
celo postopen upad, odvisna,na eni strani, od stanovalca
samega, saj nanjo vpliva, na primer, njegov način življenja:
vzdrževanje stanovanja, odziv na spremembe v sestavi
gospodinjstva, odnos s sosedi, interes za vključevanje v
stanovanjsko skupnost. Na drugi strani pa na kakovost
bivanja in njene spremembe vplivajo tudi zunanji dejavniki,
na katere stanovalec nima neposrednega vpliva, kot so fizične
in programske spremembe okolice ali širše gospodarske in
politične razmere. Spremembe kakovosti bivanja po vselitvi so
tiste, ki se dogajajo v kateri koli soseski, ne glede na to, kako
je bila projektirana in grajena. Mi pa zdaj svojo pozornost
usmerjamo v spremembe pred vselitvijo.
Naša teza je, da stanovalec ob vselitvi lahko doseže višjo
izhodiščno kakovost bivanja, če so bile izkoriščene priložnosti,
ki jih ponujata faza projektiranja in faza gradnje. Kakovost
bivanja namreč naročniku narašča od trenutka, ko se aktivno
vključi v postopek.
Kadar sta, na primer, investitor in bodoči stanovalec ista
AR 2009/2
kakovost bivanja in njena dinamika rasti
oseba (na primer pri samograditeljstvu) (slika 3 -(2)), se
med arhitektom in naročnikom na podlagi skupne izkušnje
projektiranja razvija zaupanje in s tem večja pripravljenost
na sodelovanje. Naročnikovim željam in idejam, ki se med
projektiranjem spreminjajo, lahko arhitekt odgovarja s
prilagodljivostjo arhitekturne zasnove in prilagodljivostjo
postopkov projektiranja. Kot merilo pri načrtovanju so
lahko tudi pričakovane spremembe v naročnikovem življenju,
ki bodo nastopile šele dolgo po vselitvi. Sodelovanje pri
projektiranju in gradnji pa vsem vpletenim nalaga večjo
odgovornost, predstavlja izziv in nudi večje zadovoljstvo ob
skupnem uspehu. Končan projekt je, z razliko od tistega za
trg, odsev konkretnih naročnikovih navad in vrednot ter hkrati
sposobnosti arhitekta, da jih zazna in upošteva.
Občutena kakovost bivanja pa načeloma lahko seže še višje,
kadar bodoči stanovalci s sodelovanjem v gradbenih odborih,
prevzemanjem posameznih strokovnih opravil, reševanjem
medsebojnih konfliktov in podobno sodelujejo in tako že pred
vselitvijo oblikujejo skupnost. Prej predstavljena sobivanjska
skupnostje primer take organizacije (slika 3 -(3)). To je primer
odnosovi, ki temeljijo na pogajanjih, ki lahko vodijo k novim,
boljšim rešitvam, ne da bi okrnili izvirne interese katere koli
strani [Clegg, 2006]. Taka skupnost lahko medsebojne odnose
približa idealu, ki ga je opisovala M. P. Follett. Skupina
naročnikov je, podobno kot pri samograditeljstvu, aktivno
vključena v projekt že pred prihodom arhitekta. Do dodatne
razlike v ravni kakovosti bivanja pa pride zaradi dejstva,
da si naročniki že med projektiranjem s pomočjo socialnih
aktivnosti, v katere vstopajo, razen fizičnega okolja, gradijo
tudi svoje socialno okolje, v katerem bodo živeli po vselitvi,
oziroma socialni status, opisan v prej omenjeni skandinavski
raziskavi [Allard, 2002]. S tega višjega izhodišča se bo
razvijala kakovost bivanja po vselitvi.
Aktivnost - glavno gibalo rasti kakovosti bivanja
Človekove dejavnosti lahko razvrstimo v nujno potrebne,
izbirne in socialne aktivnosti [Gehl, 2006]. Nujno potrebne
aktivnosti se odvijajo pod vsakršnimi pogoji, saj so posledica
nujnih človekovih potreb. Izbirne dejavnosti pa so tiste, ki
potekajo takrat, ko to dopuščajo okoliščine in čas in ko je
prisotna želja akterja. V primeru načrtovanja sobivanjske
skupnosti so nujno potrebne aktivnosti, na primer, nadzor
proračuna, časovni nadzor projekta ali sklepanje pogodb.
Izbirna aktivnost v gradbeni fazi je lahko, na primer, zasnova
otroškega igrišča, ki bi jo naročnik sicer lahko prepustil
arhitektu. Pozneje, v fazi bivanja, je izbirna dejavnost lahko
prostovoljno varstvo otrok pri igri.
Socialne aktivnosti se napajajo iz nujno potrebnih in izbirnih,
ko se akterji srečujejo v prostoru [Gehl, 2006]. Prisotnost
drugih ljudi je za socialne aktivnosti namreč nujni pogoj.
Glede na to, da so nujno potrebne aktivnosti vedno prisotne,
so predvsem izbirne aktivnosti tiste, na katere lahko s pravimi
družbenimi in prostorskimi pogoji vplivamo, jih na ta način
spodbujamo in s tem ustvarjamo še boljše pogoje za vzporedne
socialne aktivnosti.
Priložnosti za to lahko pri projektiranju iščemo na dveh straneh:
AR 2009/2
•	v projektnih rešitvah in
•	v projektnih dejavnostih samih.
Priložnosti, ki izhajajo iz projektnih rešitev, med projektiranjem
mirujejo in se aktivirajo šele z vselitvijo stanovalca. To so
različne prostorske rešitve, ki spodbujajo in vzdržujejo
komunikacijo med uporabniki prostora. Na primer: primerno
povezovanje ali združevanje tistih dejavnosti v prostoru, ki se
med seboj podpirajo.
Zanimive pa so priložnosti, ki izhajajo iz projektnih dejavnosti
samih. Interesi in cilji skupine naročnikov se namreč
spreminjajo skozi različne faze projekta, zato te priložnosti
izhajajo neposredno iz posameznih faz gradnje in iz števila
udeležencev v posamezni fazi. Sobivanjska skupnost ravno
tukaj že med projektiranjem soseske pridobi razliko v
občutku kakovosti glede na druge načine bivanja. Po vselitvi
pa se ta razlika z vzdrževanjem in razvojem odnosov samo še
povečuje.
Kako arhitekt privabi naročnika, da se dejavno spopade
s problemi projektiranja, lahko ponazorimo z dvema
primeroma.
Prvi primer je lahko uporaba Jezika vzorcev C. Alexandra.
Jezik vzorcev je bil razvit tudi z željo, da bi ljudje lahko sami
lažje načrtovali svoja bivališča, okolico in skupnost. V ta
namen je Alexander s sodelavci sestavil zbirko hierarhično
urejenih prostorskih rešitev na ravni konstrukcije, stavbe in
mesta.
Arhitekt lahko uporablja Alexandrovo zbirko vzorcev po eni
strani kot priročnik, ki mu pomeni le dopolnitev lastnega
miselnega modela pri oblikovanju stanovalčevega standarda.
Prostorske priložnosti, ki jih pri tem arhitekt načrtuje, se bodo
uveljavile šele po izgradnji stanovanja. Tako se bo šele po
vselitvi začel spreminjati tudi stanovalčev status in šele takrat
se bo izkazalo, ali so bile projektirane priložnosti učinkovite
pri doseganju cilja - spodbujanja dejavnosti v prostoru.
Po drugi strani arhitekt lahko uporablja Jezik vzorcev skupaj
z naročnikom. Jezik vzorcev s tem postane pripomoček
za premagovanje komunikacijskih ovir med arhitektom in
naročnikom, ki so posledica različnih predznanj, pričakovanj
ali interesov. Prek Jezika vzorcev dobi naročnik vpogled v
arhitekturna pravila, zakonitosti prostora, vzroke in posledice
prostorskih rešitev in se na ta način lažje zave lastnih izkušenj
iz prostora [Blundell Jones, 2005]. Aktiven naročnik, ki se
dejavno vključuje v načrtovanje že med projektiranjem, si z
udeležbo sam gradi stanovanjski status. Pri tem ga arhitekt
lahko dodatno podpre. Šele tedaj, ko arhitekt in naročnik
skupaj raziskujeta prostorske rešitve, Jezik vzorcev C.
Alexandra postane jezik.
Drugi primer je vprašanje prilagodljivosti arhitekture. Med
sodelovanjem pri projektu naj bi udeleženci ves čas poleg
svoj ega znanja o gradnj i razvij alitudi razumevanj e svoj ih lastnih
bivalnih potreb. Arhitekturne rešitve naj omogočijo, da prvotne
projekte prilagodijo svojim prepoznanim potrebam. Toge
arhitekturne rešitve lahko pomembno zmanjšajo motivacijo
udeležencev za sodelovanje pri urejanju skupnega življenja,
posledično pa lahko vplivajo celo na strukturo skupnosti in
KAKOVOST BIVANJA IN NJENA DINAMIKA RASTI
Slika 4: Nepovraten, linearen proces faz projektiranja.
Figure 4: Irreversible linear process ofthe design stages.
degradacijo osnovne ideje sobivanja. Prilagodljivost tehnične
zasnove pomeni, na primer, primeren sistem gradnje, kot
je modularnost, ki znotraj sprejete skupne rešitve omogoča
posamezna odstopanja, ali pa gradnjo v etapah in po potrebi.
Razumevanje prilagodljivosti (fleksibilnosti) arhitekture pa je
tudi vprašanje svobodne izbire v načrtovalski fazi projekta.
To poleg tehnik načrtovanja pomembno spreminja tudi vlogo
arhitekta, ki v gradbeni fazi pridobi aktivno svetovalno
vlogo.
Dinamičen model nastajanja skupnosti
Do sedaj smo proces projektiranja obravnavali kot linearen,
nepovraten proces (slika 4). Vendar, če ta proces opišemo
z vidika udeležencev, potem posamezna faza vključuje več
kot zgolj dejavnosti, ki se v njej odvijajo. Zato ne more biti
opisana zgolj linearno, saj jo določajo prevladojoče potrebe,
interesi in cilji, ki se ves čas porajajo na osnovi medčloveških
odnosov.
Znotraj linearnega, nepovratnega, oprijemljivega procesa,
poteka cikličen, ponavljajoč se, psiho-socialni proces, ki ga
znova in znova sproža aktivnost udeležencev.
Prav ta proces je tisti, ki prek dejavnikov stanovanjskega
statusa poganja krivuljo rasti ključne spremenljivke, t.j.
kakovosti bivanja, na višjo ravn, in to že v zgodnjem obdobju
Slika 5: Dinamičen model rasti kakovosti bivanja.
Figure 5: A dynamic growth model ofthe quality of life.
AR 2009/2
KAKOVOST BIVANJA IN NJENA DINAMIKA RASTI
projektiranja, ko dosežki stanovanjskega standarda še niso
občuteni. Glavno gibalo tega procesa je aktivnost udeležencev
(Gehl, 2002).
Aktivnost udeležencev (slika 5-1) določa gostoto
komuniciranja. Iz komunikacije med udeleženci raste
zaupanje. Zaupanje pa določa delež udeležencev, vključenih v
aktivnosti projekta. Tako je sklenjen krog vplivnih dejavnikov,
ki vodi v rast. Stimulator v tem zaključenem krogu je sicer
aktivnost udeležencev, vendar je ključna spremenljivka
zaupanje. Udeleženci morajo zaupati v uspešnost posameznih
dejanj in v uspešen izid projekta.
Aktivnost udeležencev je ves čas odvisna od njihovih interesov
in ciljev (slika 5-2), ki izhajajo iz potreb v posamezni razvojni
fazi prej opisanega linearnega procesa. V tej točki pa s stališča
arhitekture izpostavljamo dve obliki zunanje intervencije
(slika 5-3), ki vplivata na aktivnost udeležencev: arhitekturne
rešitve končnega projekta, ki bodo vplivne šele, ko bodo
uresničene, torej po izgradnji, in pa sam način oziroma
dejavnost projektiranja, ki ima vpliv že pred izgradnjo. Oboje
je predstavljeno v prejšnjem poglavju. Tukaj želimo še enkrat
poudariti pomen arhitekturnih orodij, ki sama po sebi ne
morejo biti učinkovita, ampak so to lahko šele takrat, kadar
vodijo k učinkovitejši komunikaciji.
Vključevanje v aktivnosti (slika 5-4) ni določeno le s
stopnjo zaupanja, ampak je motivirano tudi z dosežki, ki se
odražajo v občuteni kakovosti bivanja (slika 5-5). Čeprav
dosežki, ki izhajajo iz dejavnikov standarda, pred vselitvijo
še niso prisotni, občutek za kakovost bivanja že lahko raste.
Vzbujajo ga namreč dejavniki, ki so neposredno povezani z
usklajenostjo skupine pri reševanju skupnih problemov (slika
5-6). Usklajenost je omejena z dvema zunanjima dejavnikoma.
Prvi je uspešnost razvoja skupine same (slika 5-7), se pravi
uspešnost skupinskega procesa (grupne dinamike). Kakovost
odločitev je, kot rečeno, odvisna od obsega konflikta v
skupini. Zato je priporočeno [Vennix, 1996], da skupina
najame poklicnega moderatorja, ki bolj kot načela in potek
gradnje razume proces skupinske dinamike in mehanizme
reševanja sporov, da tako skupino lahko uspešno vodi skozi
potek grupne dinamike in ji pomaga reševati zaplete. Drugi
zunanji dejavnik je uspešnost vključitve arhitekta v skupino
(slika 5-8). Arhitekt lahko ostane zunanji strokovnjak in
svetovalec ali pa, nasprotno, postane aktiven član skupine,
kar pomeni, da gre tudi sam skozi proces skupinske dinamike
in ga skupina sprejme.
Dinamika rasti
Fizični proces napreduje premočrtno (nepovratno) od zamisli
do vselitve. Nasprotno pa so dejavniki socialnih procesov
povezani v pozitivno povratno zanko, ki generira razvoj in
rast skupnosti, pa tudi usihanje in propad.
Več aktivnosti pomeni bogatejšo komunikacijo, ta poveča
zaupanje, več zaupanja pomeni svobodnejše izražanje potreb,
kar omogoča boljše usklajevanje projekta. Večja usklajenost
vodi v povečan občutek za kakovost bivanja, ki udeležence
vzpodbudi k še večjemu vključevanju v aktivnosti.
Nasprotno pa manj aktivnosti pomeni slabše komunikaciranje,
AR 2009/2
kar vodi v izgubo zaupanja, izključitev iz sodelovanja, slabši
občutek za kakovost bivanja, nadaljno izključitev iz aktivnosti
in celo postopen razpad skupnosti.
Še tako majhen pozitiven dosežek pri katerem koli od
povezanih dejavnikov ustvari povratni učinek, ki opazovani
dejavnik - kakovost bivanja - žene v spiralo rasti. Nasprotno
pa zmanjšanje na katerem koli mestu v verigi vzbudi spiralo
propada. Tega se v praksi vse premalo zavedamo.
Seveda obstajajo številni notranji in zunanji dejavniki, ki
pozitivno ali negativno spiralno rast ovirajo ali pa ji celo
spreminjajo predznak ter na ta način preprečujejo, da bi
povezani dejavniki čezmerno rasli ali propadali .
S stališča arhitekture smo izpostavili naslednje:
1.	prilagodljivost arhitekture in arhitekturna orodja
2.	pomen aktivnega reševanja konfliktov in vključenost
arhitekta v proces skupinske dinamike
S tem, da smo vse druge dejavnike zavestno prezrli, smo želeli
samo poudariti glavne gonilne sile ključne spremenljivke, to
je kakovosti bivanja, ki slednjo ženejo v rast že v zgodnjih
fazah projekta.
Zaključek
Raziskovanje primera sobivanjske skupnosti nas privede
do zaključka, da lahko prav med dejavniki stanovanjskega
statusa najdemo tiste gonilne sile, ki bodoče stanovalce
ženejo v način projektiranja, ki od njih sicer zahteva precej
več časa in napora. Prav aktivnost in razvijajoč se socialni
odnos bodočim stanovalcem dvigujeta občutek za kakovost
bivanja. Dinamičen model, čeprav močno poenostavljen,
razkriva notranje povezave, ki ženejo ta proces. S tem podpira
našo izhodiščno tezo, da lahko občutek za kakovost bivanja
bodočemu stanovalcu raste od trenutka, ko se aktivno vključi
v proces projektiranja.
Model ne velja le za primer sobivanjske skupnosti. Splošni
sklepi, povzeti iz modela, lahko olajšajo načrtovanje in
organizacijo kompleksnih projektov ter pomagajo do boljših
arhitekturnih rešitev.
AR 2009/2	KAKOVOST BIVANJA IN NJENA DINAMIKA RASTI
Viri in literatura
Alexander C., Ishikawa S., Silverstein M., (1977): The pattern
language. Towns, buildings, construction. New York, Oxford
university press
Allard (2002): Having, loving, being: An alternative to Swedish
model of welfare research, v: Nussbaum M. C., Sen A. (ur.):
The quality of life. str. 88-94. Oxford, Oxford university
press
Blundell Jones P., Petrescu D., Till J., (2005): Architecture and
participation. New York, Spon press
Clegg S.R., Courpasson D., Phillips N., (2006): Power and
Organizations. London , SAGE Publications Ltd.
Čerpes I., (2002): Samoorganizacija in urejanje naselij. Doktorska
disertacija, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
arhitekturo
Enos D. D., (2000): Performance improvement. Making it happen.
Florida, CRC Press LLC
Follett M. P., (1919): Community is a proces. Dostopno na: http://
leadershiplearning.pbworks.com/f/community_is_a_
process1.pdf (sneto: 3.3. 2009)
Gehl J., (2006): Life between buildings. Using public space.
Copenhagen, The Danish architectural press
Kutin M., (2009): Idejni projekt sobivanjske skupnosti (cohousing
community) na izbrani lokaciji v Gabrjah pri Dobrovi.
Vloga arhitektov in bodočih stanovalcev pri zasnovi,
nastanku, razvoju in vzdrževanju sobivanjske skupnosti.
Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za arhitekturo
Mandič S., (1999): Stanovanje, kakovost življenja in spremembe v
zadnjem desetletju. Dostopno na: http://dk.fdv.uni-lj.si/dr/
dr30-31mandic.PDF (sneto: 3.8.2009)
McCamant K., Durrett C., (1994): Cohousing. A contemporary
approach to housing ourselves. Berkeley, Ten speed press
Šašek Divjak M., (2000): Nove oblike bivanja - trajnostno
usmerjene urbane tvorbe. Urbani izziv, 11(2), str. 20-26
Vennix J. A. M., (1996): Group model building. Chichester, John
Wiley and sons
Meta Kutin
meta.kutin@gmail.com
UL Fakulteta za arhitekturo
Iz recenzije
Največja pomanjkljivost prispevka je v tem, da so teoretične
analize različnih avtorjev le predstavljena ne, da bi avtorica k
temu dodala svoje kritične poglede. Takšna kritična dimenzija
bi pripomogla k dvigu kakovosti prispevka na višji znanstveni
nivo.
Pri branju prispevka kritični bralec dobi občutek, da se avtorica
močno trudi idealizirati model sobivanjskih skupnosti - kar je
popolnoma nepotrebno.
Druga pomanjkljivost prispevka je povzeta v prvem stavku
zaključka. Članek bi dosegel pomembno dodano vrednost, če
bi avtorica uspela prepričljivo razložiti to kar je obljubila (str.
3-4) in sicer "Na eni strani iščemo razloge, ki ženejo
ljudi v obliko projektiranja, ki zahteva precej več časa in
osebneangažiranosti pri snovanju, nastajanju in gradnji lastne
soseske, pa tudi v življenju v skupnosti po vselitvi.". Razlogi
zakaj se je način bivanja v sobivanjski skupnosti na zahodu
razširil žal niso v prispevku jasno opisani.
Zavedam se, da morda avtorica še nima izkušenj na področju
pisanja kakovostnih znanstvenih člankov. Ne glede na to,
prispevek namenoma ocenjujem po strogih strokovnih
kriterijih zato, da opozorim na ključne elemente na katere je
treba biti pozoren pri pisanju tovrstnih člankov. Na ta način
želim avtorici pomagati pri razvijanju ustreznih veščin, ki so
potrebne za pripravo kvalitetnih znanstvenih objav.
dr. Richard Sendi,
Urbanistični inštitut RS, Ljublana
Katja Malovrh Rebec
dvoslojne steklene fasade s
senčili v medprostoru
zasnova in delovanje
double skin glass facades with shading system
technology and system principles
UDK 72.02: 692.232
COBISS 1.02
prejeto 12.11.2009
izvleček
Zmanjšanje rabe energije v stavbah je vodilna misel avtorjev, ki
se vedno pogosteje odločajo za dvoslojne steklene fasade (DSF).
Kljub velikemu številu raziskav, ki so preučevale delovanje DSF
(laboratorijske meritve kombinirane z meritvami v dograjenih
stavbah, pa tudi računalniške simulacije procesov, ki se odvijajo
v DSF) si stroka ni edina, ali je sistem resnično energijsko
učinkovit. Ker so DSF izredno kompleksne, je za modeliranje
potrebna določena mera poenostavitev, ki pa hitro pripeljejo do
napačnih zaključkov. Senčila, nujna za zaščito pred pregrevanjem,
modeliranje še dodatno zapletejo. Običajno so sistemi za senčenje
vgrajeni v medprostor DSF, ki na ta način postane razdeljen na
dva dela. Slednje predstavlja s stališča snovanja modela nov izziv.
Članek obravnava mehanizme, ki se odvijajo v DSF sistemih,
sisteme senčenja, primerja prednosti in slabosti različnih pristopov
k modeliranju DSF in ponuja pregled aplikacij, ki so na voljo za
modeliranje DSF.
abstract
Reducing energy consumption in buildings is the leading idea of designers
who increasingly often decide to employ double-skin fagades (DSF).
Despite a large number of studies of the performance of DSFs (laboratory
measurements combined with measurements in constructed buildings, in
addition to computer simulations ofthe processes that take place within DSFs)
the profession is not of one mind as to the true energy efficiency ofthe system.
As DSFs are extremely complex, any modelling requires a certain degree
of simplification, which can easily lead to erroneous conclusions. Blinds,
which provide necessary protection against excessive heating, additionally
complicate modelling. The shading systems are frequently situated in the
cavity between the two glazing systems, thereby dividing DSFs into two
parts. The latter represents a new challenge from the viewpoint ofdesigning
a model. The article deals with the mechanisms operating in DSF systems
and shading systems, and compares the advantages and disadvantages of
the various approaches to modelling DSFs. It also offers a review of the
applications which are currently available for modelling DSFs.
ključne besede
dvoslojne steklene fasade, senčenje, energijska učinkovitost,
računalniški modeli, metoda Monte Carlo,
key words
double-skin fagades, shading, energy efficiency, computer models, Monte
Carlo method
Ljudje gradimo stavbe, ker se želimo obvarovati pred vplivi iz
okolja. Notranjost stavbe loči od zunanjosti stavbni ovoj: streha
in fasada. Naloga stavbnega ovoja pa ni samo funkcionalne
narave - s fasado stavba tudi komunicira z okolico. To je eden
glavnih razlogov, zakaj se v zadnjih letih pojavlja veliko stavb
s stekleno fasado, ki velja za moderno in tehnološko napredno.
Inteligentni fasadni ovoji, kot nekateri imenujejo stavbe z
dvoslojnimi steklenimi fasadami (DSF), omogoča prodiranje
dnevne svetlobe v prostor, vizualni kontakt notranjosti stavbe
z zunanjostjo in občutek odprtosti prostora. Velike steklene
površine pa žal vodijo tudi k povečanim toplotnim izgubam
(oziroma k pregrevanju) zaradi visokih vrednosti toplotne
prevodnosti U (nižja vrednost U pomeni boljšo toplotno
izolativnost). Poleg tega lahko povzročajo tudi bleščanje in
nesimetrično ogrevane površine, ki sevajo toploto ali hlad.
Slednje vodi v nizko bivalno ugodje [Park et al., 2004].
Našteto je tipično za enoslojne fasade, dvoslojni sistemi pa
(lahko) probleme v veliki meri zmanjšajo. Stavbe, ki imajo
velik del stavbnega ovoja steklen, se pogosto povezuje z
energetsko učinkovitostjo, trajnostnim razvojem in »zeleno«
podobo. Transparentnost stavbnega ovoja omogoča tudi
tesno povezanost z okoljem. Na nek način to zagovarjajo
tudi investitorji, saj se transparentnost v arhitekturi danes
povezuje s preglednostjo organizacije podjetja, kar se kaže
z veliko mero odprtosti proti zunanjemu svetu [Gratia in
Herde, 2006]. Slika (Slika 1) kaže razliko med enoslojno in
dvoslojno fasado pri opravljanju funkcij stavbnega ovoja.
Enoslojna fasada
paralelna zasnova
P
Izmenična fasada
kombinirana zasnova
1*
Slika 1: Eden od konceptov razlage razporeditve fasadnih elementov, ki
se pojavlja v literaturi [Hausladen et al., 2006]
Figure 1: One of the concepts of interpreting the arrangement of fagade
elements that can be found in literature [Hausladen et al.,
2006].
Zanimajo nas predvsem elementi, ki zagotavljajo svetlobo,
nadzor svetlobe, poglede in tipe prezračevanja. V fasado
so lahko vključene tudi sončne (fotovoltaične) celice, ki
generirajo energijo. Našteti elementi so lahko na fasadi
nanizani vzporedno ali zaporedno ali kot kombinacija
prvega in drugega. V nadaljevanju sledi podrobnejša
DVOSLOJNE STEKLENE FASADE S SENČILI V MEDPROSTORU
analiza delovanja DSF, koncepta, zasnove, razvoja ideje
in problemov, ki jih srečujemo pri delovanju DSF. Slednje
lahko najlažje napovemo s simulacijami, ki jih opravimo
pred pričetkom gradnje. Pravilno zastavljeni modeli namreč
lahko v fazi načrtovanja pokažejo šibke točke zasnove, ki se
jih da pred gradnjo še odpraviti.
Zakaj dvoslojne steklene fasade senčimo
Razvoj ideje dvoslojnih steklenih fasad
Že v zgornjih 70-tih letih prejšnjega stoletja se je v arhitekturnem
snovanju vedno bolj pričelo usmerjati na možnost shranjevanja
toplote v stavbi, naravno prezračevanje, zunanja senčila in
na omejevanje notranjih toplotnih prebitkov (raba naravne
razsvetljave in varčnih sijalk, električne naprave z boljšimi
izkoristki
itd.) [Wigginton, 2002]. Prva dokumentirana raba DSF datira v
leto 1849. Gre za stavbo Industrijskega muzeja v Bruslju. Veljala
naj bi za zelo zgodnjo obliko mehansko prezračevane večslojne
fasade. Viri [Saelens, 2002] opisujejo, da naj bi pozimi med
dvema stekloma krožil vroč zrak, poleti pa mrzel. V literaturi
[Poirazis, 2006] lahko najdemo tudi druge stavbe zgrajene v
začetku prejšnjega stoletja, ki ustrezajo osnovni definiciji DSF:
tovarna Steiff v Nemčiji iz leta 1903, Poštna in hranilno bančna
poslovna stavba na Dunaju, Avstrija iz 1903, ki jo je zasnoval
Otto Wagner in druge.
DSF je zelo odvisna od vplivov okolice. Na nek način DSF prenese
del zunanjih pogojev v stavbo [Poirazis, 2006]. Prenos klime v
notranje prostore je seveda lahko prednost, če je nadzorovan. V
nasprotnem primeru so lahko omenjeni parametri vzrok težav
in napačnega delovanja fasade (na primer pregrevanje). Na sliki
(Slika 2) lahko vidimo glavne prednosti DSF in tudi glavne
slabosti sistema, na katere moramo biti pozorni.
PREDNOSTI IN SLABOSTI DSF
V"
SLABOSTI DSF
PREDNOSTI DSF
/
Draga izvedba
Požarna zaščita
Izguba prostora
Vzdrževalni stroški
Hitrost zraka
Teža konnstrukcije
Prenos zvoka
^ Pregrevanje
1 C
D C
D C
D C
D C
D C
D C
Dk
Zvočna izolativnost
Zmanjšanje vpliva vetra
Toplotna izolativnost
Naravno prezračevanje
J
:.)
j
j
Varčna faba energije
Toplotno ugodje
Zaščita senčil
Dnevna svetloba
J
J
J
Slika 2: Nekatere prednosti in slabosti DSF [Eicker et al., 2008].
Figure 2: Some advantages and disadvantages of DSFs [Eicker et al., 2008].
Steklena arhitektura je danes že tako pogosta, da velja za
zaščitni znak današnjega časa. Klasične »lepe« fasade so
se umaknile predvsem zaradi visokega stroška človekovega
dela, spremenil se je izrazni stil, pa tudi cenovni vidik
gradnje, hitrost in predvsem sposobnost prepuščanja svetlobe
so pridobili na pomenu. Mišljenje, da je za projektiranje
steklenih fasad potrebno malo znanja, je zmotno. Če naj bi
delovale dobro in pravilno, morajo snovalci izkazati izredno
dobro podkovanost in poznavanje delovanja sistema. Kljub
velikemu številu dograjenih stavb z DSF v Sloveniji in po
svetu, pa še vedno delovanja stavbe v času načrtovanja
ne uspemo napovedati najbolje. Zasnovo stavb z DSF je
potrebno preučiti za vsak primer posebej, saj nanjo poleg
številnih drugih faktorjev vpliva tudi makro in mikro
lokacija, ki bistveno vpliva na delovanje sistema. Snovanje
stavbe kot celote - torej z upoštevanjem principa ogrevanja,
klimatizacije, hlajenja, prezračevanja, načrtovanjem rabe
dnevne svetlobe in številnih drugih faktorjev - še vedno ni
ustaljena praksa. Zato posamezne inženirske vidike projektne
skupine različnih strok še vedno rešujejo ločeno (in v
zaporednih fazah) kar pomeni, da stavbe z DSF ne morejo
izkoristiti svojega potenciala. Navedeno pa ne velja le v
Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu. V literaturi pogosto
zasledimo komentarje, da so stavbe danes opremljene z zelo
napredno tehnologijo, a le redko potencial vgrajenih sistemov
resnično izkoriščajo [Wigginton, 2002].
Kako deluje DSF
Za delovanje DSF je bistveno razumevanje principa "tople
grede". Elektromagnetno valovanje, ki ga steklo prepušča je
krajših valovnih dolžin (vidna svetloba npr. 350-750 nm),
glej sliko (Slika 3). V primeru steklenih fasad vidna svetloba
prehaja od zunaj navznoter in obratno. Dolgovalovno
valovanje (>750 nm - npr. infrardeče) pa steklo absorbira,
zaradi česar se segreje [Blum et al., 2001 ]. Pomembno je
upoštevati, da infra rdeče sevanje greje fasado tudi od znotraj
- ponoči in pozimi je notranjost stavbe namreč bolj topla
od okolice. Optično lastnost snovi, ki vpliva na absorpcijo
imenujemo absorpcijski (v literaturi tudi ekstinkcijski)
koeficient k [Medved in Novak, 2000]. Za steklo velja, da naj
bi na transmisijo vidne svetlobe skozi steklo okvirno odpadlo
80-90% sevanja, 5-10% naj bi se od stekla reflektiralo,
5-10% energije pa naj bi steklo absorbiralo [Blum et al.,
2001 ]. Delež, ki se absorbira (steklo se segreje), se kasneje
s pomočjo konvekcije in dolgovalovnega sevanja odda na
obe strani steklene površine (pri obeh steklih - zunanjem
in notranjem, torej v medprostor in pa v enem primeru v
notranjost stavbe, v drugem pa v okolico). Zaradi opisanega
mehanizma prehajanja sončnega sevanja skozi steklene
sloje DSF, v medprostoru torej ostane ujete veliko toplote,
kar v poletnih mesecih vodi v pregrevanje. Pozimi je ta isti
efekt zaželen, ker tvori toplotni tampon, ki ščiti stavbo pred
mrazom.
Poletno pregrevanje preprečujemo s senčenjem (ker z
odbijanjem sončnih žarkov zmanjšamo količino vstopne
energije) in pa z odvajanjem vročega zraka (pasivnim ali
AR 2009/2
DVOSLOJNE STEKLENE FASADE S SENČILI V MEDPROSTORU
aktivnim prezračevanjem medprostora). Preden pogledamo
principe zmanjševanja prepustnosti steklenih slojev in s tem
manjšanje možnosti za poletno pregrevanje, se ustavimo pri
lastnostih steklenih površin.
2.5
2,0
G 1.5
g
m 1,0
1
a 0.5
UO
—	VIDNI DEL		—
	r	\	
I		\	J IHS
			
J			
1500
2000
ohraniti, vstop infrardečega (IR) dela sevanja v notranjost
stavbe pa omejimo z odbojem ali vpijanjem v stekleni sloj
(glej Slika 5). Absorpcijska stekla del sončnega sevanja
vpijejo in se segrejejo. Poleti je seveda zaželena čim manjša
absorptivnost v IR, zaradi pregrevanja. Poleg tega je velika
slabost tega sistema zmanjšano bivalno ugodje zaradi visokih
sevalnih temperatur notranje površine stekla [Medved in
Novak, 2000]. Drug pristop so refleksijska stekla. Ta del
sončnega obsevanja - torej IR in vidno svetlobo - odbijajo v
okolico, kar je za notranje bivalne pogoje ugodneje [Medved
in Novak, 2000]. Ker je premaz stekla skozi različne letne
sezone enak, solarne dobitke žal zmanjšuje tudi pozimi.
Poleti pa je večinoma to premajhen ukrep, da se fasada (zaradi
velikih solarnih dobitkov) ne bi pregrevala. Refleksijska
stekla so tudi manj prepustna za vstop dnevne svetlobe v
prostor in se lahko zelo bleščijo, kar je moteče za okolico.
0	500	1000
Valovna dolžina [nm]
Slika 3: Spektralna porazdelitev in intenzivnost sončnega sevanja po
Plancku [Blum et al., 2001 ].
Figure 3: Spectral distribution and intensity of solar radiation, according
to Planck [Blum et al., 2001].
Steklena sloja in medprostor (rega)
Citirajmo, kakšne so zaželene lastnosti stekel z vgrajeno DSF:
"Stekla naj imajo čim nižji faktor U (toplotna prehodnost
zasteklitve - zmanjševanje trasmisijskih toplotnih izgub in
doseganje visokega nivoja toplotnega ugodja v stavbi) in čim
višji faktor t (transmitivnost sončnega sevanja in svetlobe).
V primerih, kjer tudi v zimskem času pričakujemo toplotne
dobitke, je pomemben tudi visok faktor g (sončni faktor). Za
vzdrževanje optimalne poletne notranje klime pa je, ravno
obratno, zaželen nizek faktor g, saj to pomeni zmanjšano
prepustnost svetlobe t. Poleg tega je na hrupnih lokacijah
pomembna tudi dobra zvočna izolativnost stekla. Zasteklitev
naj na dolgi rok tudi ne bi menjala barve, od zunaj pa naj se
ne bi bleščala." [Hausladen et al., 2006]
Kot omenjeno, v poletnih mesecih pri DSF pogosto prihaja
do pregrevanja medprostora, kar vodi v visoko rabo energije
za klimatizacijo stavbe in v morebitno nekontrolirano rabo
senčil uporabnikov. Absurd do katerega prihaja, je raba luči
v času največjega potenciala rabe dnevne svetlobe. Snovanje
usmerjanja napadnih sončnih žarkov in uravnavanje njihove
intenzitete je pri načrtovanju DSF torej izredno pomembno.
Temperatura zraka v medprostoru je odvisna od sončnega
obsevanja, zunanje temperature, infra rdečega sevanja iz
okolice in iz notranjosti stavbe, hitrosti vetra, odprtosti oken,
tipa zasteklitve, sistema senčenja in od drugih faktorjev.
Na delovanje medprostora in s tem celotnega DSF sistema,
deluje tudi postavitev in tip senčil. Na grafu (Slika 4) vidimo
primerjavo senčenja za različne postavitve senčil pri enoslojni
in dvoslojni stekleni fasadi.
Senčenje DSF s preoblikovanjem steklenih slojev
Za poletno zaščito pred vročino, je steklo možno nadgraditi s
premazi in folijami. Prepustnost vidne svetlobe tako skušamo
O) o?
0.3
0,2
0,1
o
			
			
	il		
n t ■ i ri t i			1
& PS f /v - ■
Xs	-»v ,<v>	«f
S. č
///ft/
y /////
p*
<f if
//
JFJf
y J&
s
Slika 4: Izmerjene vrednosti g za eno in dvoslojne fasade z različnimi
senčili, globino medprostora in nagnjenostjo senčil [Eicker et al.,
2008].
Figure 4: Measurements of g-values for one- and double-skin fagades with
respect to different shades, cavity depths and inclinations of
shades [Eicker et al., 2008],
običajno steklo	absorpcijsko steklo	refleksijsko steklo
^^^^ ? " ^^H	I	1(1%
Slika 5: Energijske prehodnosti običajnega, absorpcijskega in
refleksijskega stekla [Medved in Novak, 2000].
Figure 5: Energy transitions of ordinary, absorption and reflection glass
[Medved and Novak, 2000].
Poleg premazov, lahko na steklu uporabimo tudi tisk ali
nalepke. Oboje zmanjša transparentnost stekla, vendar pri
zaščiti pred pregrevanjem ne doseže efekta senčil.
Med obetavnimi novostmi so variokromatska stekla oz. stekla
AR 2009/2
DVOSLOJNE STEKLENE FASADE S SENČILI V MEDPROSTORU
s spremenljivo propustnostjo svetlobe (glej Slika 6), ki se
lahko iz prozornega stanja spremenijo v opalno (neprosojno)
stanje. Zato imajo velik potencial tudi pri vgradnji v DSF.
Med aktivnimi sistemi sta znana elektrokromatsko steklo
in plinokromatsko steklo [Hausladen et al., 2006]. Oboje
zahteva kontrolni sistem [Hausladen et al., 2006], ki ju
upravlja in načeloma ne moreta popolnoma nadomestiti
senčil. Termotropna zasteklitev je pasivna. Steklo avtomatsko
postane motno, ko je dosežena določena zunanja temperatura.
Uporabnik na spreminjanje stekla nima vpliva. Raba takšnega
sistema je primerna za strešne svetlobnike ali v kombinaciji
s polji običajne (prozorne) zasteklitve. Podobno deluje tudi
steklo na osnovi tekočih kristalov in razpršenih polimerov
(ang. Polymer-Dispersed Liquid Crystal, PDLC) [Hausladen
et al., 2006].
zaščitena pred vplivi atmosfere, gre omeniti tudi možnost
zunanjih nepremičnih senčil: previsov. Ti žal niso vedno
primerni za uporabo, vendar v primerih, ko jih je mogoče
vključiti, vsekakor učinkovito dopolnjujejo ostale sisteme
senčenja.
Bistveno, kar moramo razumeti pri snovanju senčil v DSF
je, da vpadnih žarkov ni smiselno le »odganjati«, temveč
jih moramo izkoristiti. Pozitivno plat - dnevno svetlobo,
moramo voditi globoko v notranjost stavbe, negativne
vplive - možnost pregrevanja zaradi prevelike obsevanosti,
pa moramo kontrolirati in zmanjševati. Kontrolo žarkov
lahko izvajamo kot razprševanje na difuzno svetlobo ali
preusmerjanje, ko vstopajo v prostor (glej Slika 8). Pri tem
je bistveno, da je medprostor DSF prezračevan, saj le na ta
način lahko učinkovito odvajamo viške toplote.
Slika 6: Variokromatsko steklo [Hausladen et al., 2006].
Figure 6: Variochromatic glass [Hausladen et al., 2006].
Vodilo pri oblikovanju DSF je prepustnost vidne svetlobe,
zato je uporaba prosojne toplotne izolacije (PTI) razmeroma
redka. Poznamo tudi primere z vgradnjo vakumsko
izolacijskih panelov in latentnih hranilnikov toplote, ki imajo
velik potencial, vendar tudi slednja predstavljata določen
kompromis pri vplivu na transparentnost stavbnega ovoja.
Senčila integrirana v DSF
Senčila, ki so lahko na tak ali drugačen način integrirana v D SF,
lahko razdelimo v nekaj skupin [Hausladen et al., 2006]:
1.	Senčila, ki vplivajo na pot vpadnih sončnih žarkov (jih
preusmerijo).
2.	Senčila, ki preusmerijo le žarke v zenitu (pri nas nikoli).
3.	Senčila, ki vpadne žarke razpršijo.
4.	Senčila, ki žarke delno preusmerijo, delno odbijejo (glej Slika 7).
Slika 8: Principi kontrole vstopa sočnih žarkov v prostor [Köster, 2004].
Figure 8: Principles of control of the entry of the sun's rays in space
[Köster, 2004].
Prezračevanje medprostora
Slika 7: Senčila, ki žarke delno preusmerijo, delno odbijejo [Köster,
2004].
Figure 7: Shades which partially redirect and partially reflect sunlight [Köster, 2004].
Poleg premičnih senčil, ki jih vgradimo v medprostor, da so
Slika 9: Načini prezračevanja [Loncour et al., 2004].
Figure 9: Modes of ventilation [Loncour et al., 2004]
Obstaja več možnosti zasnove DSF, ki različno odgovarjajo
na zahtevo po prezračevanem medprostoru (Slika 9).
Zadnji primer, kjer imamo medprostor popolnoma zaprt,
ki je najbolj nagnjen k pregrevanju, zato ga redko srečamo
med dograjenimi stavbami. Velik potencial kažejo tako
imenovane »škrbinaste« fasade, kjer je celoten zunanji
stekleni sloj narejen tako, da se lahko odpre kot žaluzije.
Tako lahko poleti fasada »diha«, pozimi, ko je zaprta, pa ščiti
stavbo pred toplotnimi izgubami. Glavni slabosti sistema so
relativno visoki investicijski in vzdrževalni stroški.
AR 2009/2
dvoslojne steklene fasade s senčili v medprostoru
Slika 10: Primer škrbinaste fasade, Copenhagen [Malovrh Rebec, 2007].
Figure 10:Example of a jagged fagade, Copenhagen [Malovrh Rebec,
2007].
Preverjanje delovan ja DSF s senčili v medprostoru
Predmet modeliranja
Raziskave toplotnega odziva DSF lahko razdelimo v tri
glavne skupine:
1.	Raziskave tokovnih razmer in toplotnega odziva.
2.	Računanje temperatur na različnih višinah.
3.	Simulacije osvetljenosti.
Pri modeliranju lahko upo števamo sledeče parametre: optične in
toplotne lastnosti zasteklitve, (premična/nepremična) senčila,
samodejno prilagodljive optične lastnosti transparentnih
slojev, kotno odvisne optične lastnosti, osvetljenost prostorov
in drugo. Pomembnejša področja raziskav na tem področju
so: odnos med mikro in makro odprtinami v DSF, velikost in
položaj senčil v medprostoru, vitkost medprostora (razmerje
med višino in širino), režim toka zraka (profil hitrosti,
laminarno/turbulentno, vpliv optičnih lastnosti stekla in senčil
na tokovne razmere), določanje količine zraka pri naravnem
prezračevanju, določanje toplotne prehodnosti, raziskave na
področju določanja tokovnic, tokovnega režima in drugo.
DSF je relativno kompleksen pojav za modeliranje. V
primeru integriranega sistema senčenja pa je izziv še večji.
Običajno se pri modeliranju osredotočamo na temperaturni
profil v medprostoru ali na režim zračnih tokov. Ločeno
lahko modeliramo sončno prepustnost. V primeru bolj
kompleksnih zasnov sistemov senčenja (aktivno odzivanje
na sončno sevanje, količina sevanja regulirana z rotacijo,
krivljenjem ipd.), postane zanimivo opazovanje temperature
in osvetljenosti v istem modelu. Načini, kako združiti
računanje zračnega toka in temperaturnega profila so dostopni
v literaturi [Poirazis, 2006] Odločitev katero od poti, ki so na
voljo, ubrati, je odvisna od konkretnega primera in področja
delovanja (stacionarno/nestacionarno stanje). Nekatere
vrednosti je mogoče tudi izmeriti na dograjenih stavbah,
vendar jih je običajno nemogoče posplošiti, ker nanje vpliva
preveč faktorjev specifičnih za določen primer. V sestavku se
osredotočamo na računalniške simulacije DSF.
Principi modeliranja
Računalniška modele lahko v grobem razdelimo na tri skupine:
•	modeli, ki simulirajo optične lastnosti DSF,
•	modeli, ki simulirajo DSF na makro nivoju (v bistvu gre
za modele celotnih stavb) - mrežni modeli,
•	in pa modeli, ki bazirajo na mikro nivoju (CFD - Compu-
tational fluid dynamics oz. računske dinamike tekočin).
Modeli, ki opisujejo delovanje DSF so lahko analitični,
modeli z vozlišči, lahko gre za dimenzijske analize, mrežne
modele, modele s kontrolnimi prostorninami in CFD modele.
Modeli z vozlišči predstavijo vsak sloj fasade s (povprečno)
temperaturo. Uporablja se jih predvsem pri naravno
prezračevanih fasadah (primeri: [Park et al., 2004], [Grabe,
2002], [Balocco, 2002]). Dimenzijske analize se uporabljajo
za opisovanje prehajanja energij pri različnih zasnovah
DSF [Balocco, 2004]. Analitični modeli DSF predvidevajo
linearni navpični temperaturni gradient. Mrežni modeli
zračnih tokov se pojavljajo na primer pri računanju DSF z
žaluzijami. Mrežni modeli zračnih tokov so lahko združeni s
simulacijami prehodov energije - primeri so bili izračunani
tako za naravno prezračevane DSF, kot tudi za oceno rabe
energije v poslovnih stavbah. Pri pristopu s kontrolnimi
prostorninami, je upoštevan le eno-dimenzijski tok zraka v
navpični smeri. Razslojevanje temperature v prezračevani
fasadi je ocenjeno z delitvijo fasade v posamezne kontrolne
prostornine v navpični smeri. Za vsako kontrolno prostornino
se predvidi količino pretoka zraka enako vstopni količini.
Največji problem pri CFD modeliranju, je zahtevnost pri
računalniški opremi (hitrost procesorja in velikost spomina).
Po drugi strani pa imajo modeli s kontrolnimi prostorninami
omejitev, da mora biti zračni tok vnaprej podan, ker predstavlja
vhodni podatek za numerično rešitev. Dodatno se zaplete pri
modeliranju DSF s senčili. Podatek, ki je potreben je namreč
porazdelitev pritiskov v medprostoru, saj na podlagi tega
podatka predvidimo zračni tok v medprostoru pred in za
senčilom [Jiru, 2008].
AR 2009/2
DVOSLOJNE STEKLENE FASADE S SENČILI V MEDPROSTORU
Manz [Manz, 2005] ponuja izredno dober pregled problemov,
ki se pojavljajo pri računalniškem modeliranju DSF in jih
razdeli na tri nivoje:
1.	optiko zaporedja slojev,
2.	termodinamiko in dinamiko fluidov in pa
3.	energetski sistem stavbe.
Poseben izziv predstavlja združevanje vseh treh simulacij v
celoto, ki dejansko ponazarja dogajanje v stavbi z DSF.
Optika zaporedja slojev
DSF je načeloma iz štirih slojev: obeh slojev stekla,
medprostora in pa senčil v medprostoru. Če so sloji ravni
in vzporedni in se svetloba ne sipa, veljajo zakoni Snella
(lomni zakon), Fresnela (Fresnelove enačbe obravnavajo
polarizacijo svetlobe na gladki površini) in Bouguerja
(absorpcija). Računamo skupno odbojnost ter sposobnost
prevajanja in absorpcije svetlobe v slojih.
Termodinamika in dinamika fluidov
Pri dani sončni obsevanosti lahko uporabimo za izvore
toplote kar vrednosti absorbirane toplote v obeh slojih
fasade in v senčilih iz optičnega modela. Obnašanje DSF,
torej sama mikroklima, pa je zelo odvisna od zračnih tokov
v medprostoru. Parametri kot so geometrija medprostora,
morebitne prepreke (npr. senčila, mreže ipd.), ventilatorji,
robni pogoji (veter, temperatura okolja itd.) vplivajo na
vzorec ter hitrost in porazdelitev toplotnih tokov. Tokovi
v medprostoru DSF so izredno kompleksni (kroženje,
vrtičenje, protitokovi itd.). Poenostavitev na laminarni tok
je nesprejemljiva, saj vodi v napačne napovedi obnašanja
DSF. Simulacije morajo poleg kompleksnih vzorcev zračnih
tokov upoštevati tudi konvekcijo in prevajanje toplote. Vse
našteto je možno simulirati s kompleksnimi CFD modeli,
torej preračunom dinamike fluidov [Manz, 2005].
Energetski sistem stavbe
Simuliranje energetskih bilanc celotnih stavb običajno
zasledimo v modelih, kjer je simulacija narejena točkovno.
Ena točka mreže ustreza eni kontrolni prostornini (npr.
sobi), kar pomeni, da vzamemo eno vrednost temperature
za posamezno prostornino. Osnova vsakega opisa
toplotnega odzivanja stavbe je prevod toplote v gradbenih
materialih, konvektivni prenos na površinah, izmenjava
dolgovalovnega sevanja med površinami, zračni tokovi med
posameznimi področji, notranji toplotni dobitki in dobitki
skozi okna. Pogosto je pri modeliranju potrebno upoštevati
tudi klimatske naprave (ang. HVAC - heating ventilating
and air conditioning system). Integralni pristop, kjer so
upoštevane vse pomembnejše energetske poti vzporedno,
prinese precej zanesljiv rezultat modeliranja. Ker je mreža
računanih točk redka, je tudi razmerje metode s časom in
zahtevnostjo računanja zelo dobra [Manz, 2005]. Vendar pa
se metoda primerih v določenih primerih ne obnese in sicer
tam, kjer premiki zraka med področji igrajo bistveno vlogo
in, kjer tokovi znotraj posameznega področja niso preprosto
napovedljivi oziroma je porazdelitev toplote znotraj
posameznega področja neenakomerna. V takšnih primerih je
priporočljivo pristop energetskega sistema stavbe združiti s
pristopom CFD modeliranja [Manz, 2005].
Primerov posameznih modelov za zgoraj naštete tri nivoje je
veliko. Glavni izziv pa je združevanje vseh treh modelov v
celoto (glej Slika 11), ki precej zanesljivo napove odzivanje
DSF.
ZDRUŽEVANJE MODELOV
D G
OP7XA ZAPOREDJA SLOJEV \ ^ TERtoOOiNAWXA SN DINAMIKA TEKOCtN
Roiuttal jjroiun^
) C
ENERGETSKI SISTEM STAVBE
RgzuBrt uryCwi'
AftjorpfrvTWSf n rranSroAvnart
Not/an/a hi operativni tcmpmaluta,
-> -
<
rroincst dinwicnoidruievarije
Slika 11: Združevanje modelov.
Figure 11:Model integration.
Če je model energetskega sistema stavbe in CFD večkrat
zaporedno ponovljen je združitev dinamična (glej Slika 11).
Ta pristop je najzahtevnejši v smislu potrebnega računskega
časa in zahtevane strojne opreme. Kljub zgornjim ugotovitvam
(eden od poskusov združevanja modelov s pomočjo programa
TRNSYS (glej tudi Slika 12), je na primer opisan že 1999
[Dorer, 1999]), se trenutno še vedno pojavlja veliko primerov
modeliranja DSF, kjer je uporabljen samo eden od pristopov
[Jiru, 2008].
Programska oprema za modeliranje
Sledi pregled nekaterih programskih paketov dostopnih
na tržišču (Slika 12). Razdeljeni so v tri (prej omenjene)
skupine: (1) modeli, ki simulirajo optične lastnosti DSF, (2)
modeli, ki simulirajo DSF na makro skali (v bistvu gre za
modele celih stavb) - mrežni modeli in(3) modeli, ki bazirajo
na mikro skali (CFD).
Slika 12: Računalniški programi za simuliranje delovanja DSF.
Figure 12:Applications for the simulation of the DSF performance.
Pri izbiri primerne programske opreme za simuliranje DSF
gre poudariti, da le nekateri programi omogočajo uporabo
dodatnih nadgradenj za analiziranje bivalnega ugodja, orodja
za simuliranje elementov klimatskih naprav ipd. [Manz,
2005].
Pri zasnovi modela DSF s senčili v medprostoru sistem hitro
postane zelo kompleksen. Nelinearna porazdelitev toplote
povezana z rotiranjem senčil in nagibanjem lamel je lahko
AR 2009/2
dvoslojne steklene fasade s senčili v medprostoru
velik izziv za modeliranje. Podatkov o tovrstnih raziskavah
je zaekrat še zelo malo [Park et al., 2004].
Leta 2008 je bila v Švici opravljena raziskava, kjer so
ocenjevali celotno prepustnost sončnega sevanja (TSET
- total solar energy transmittance) večslojnih zasteklitev v
kombinaciji z različnimi sistemi senčenja [Simmler, 2008].
Natančneje je bila numerično ocenjena tudi vloga rotacije
lamel senčil. Pri modeliranju so uporabili programsko
opremo WinSim [Simmler, 2008], orodje, ki računa optične
in termične lastnosti senčil.
Primerjave z meritvami v stavbah
Merjenje na dograjenih stavbah je izredno problematično,
ker običajno stavbe niso primerljive, na dogajanje v DSF pa
vpliva veliko število faktorjev. Na voljo so sicer pregledna
dela [Poirazis, 2006], kjer je vključen seznam stavb z DSF,
ki so bile zgrajene v zadnjih letih (razvrščenih po državah
in z navedbami ključnih podatkov in slik), vendar za samo
spoznavanje sistema in primerjave seznam ni uporaben. Kar
nekaj raziskav je narejenih samo s pomočjo simulacij, saj je
testiranje na realnih stavbah tudi drago.
Prihodnost modeliranja
Še vedno ni enotnega orodja, ki bi bil zmožen modelirati vse
tri nivoje DSF: simuliranje optičnih lastnosti DSF, simulacija
termodinamike in dinamike fluidov ter simuliranje celotnega
energetskega sistema stavbe. Realno delovanje DSF je možno
pravilno napovedati samo z vsemi tremi nivoji simulacij
hkrati.
Kot je omenjeno v prejšnjih odstavkih in kot opažajo tudi
drugi avtorji [Oesterle, 2001], [Poirazis, 2006] itd., je DSF
v veliki meri odvisna od podnebnih in vremenskih pogojev
okolice. Predvsem pri napovedovanju delovanja najnovejšega
»škrbinastega« tipa DSF, bi morali pri simulacijah vzeti
v obzir spreminjajoče se vremenske pogoje oz. vhodne
podatke iz okolice. Večina simulacij ne more predvideti
niti spreminjajočih se razmer znotraj DSF, kaj šele, da bi
predvidele kompleksno in nepredvidljivo spreminjanje
vremena. Kot izhodišče je mogoče vzeti študijo enoslojne
fasade, kjer je vreme simulirano s pomočjo metode Monte
Carlo (MC) [Haarhoff in Mathews, 2006]. Avtorja članka
ugotovita, da metoda poda relativno dobre rezultate.
Raziskavo bi bilo morda smiselno uporabiti pri modeliranju
DSF, saj lahko s pomočjo MC metode v relativno kratkem
času ocenimo delovanje fasade pri spremenljivih vremenskih
pogoj ih skozi dalj še časovno obdobje. Če na primer vremenske
spremembe povzročijo nenaden hiter dvig temperature, ki pa
traja le en dan, se to drugače odraža na delovanju DSF kot,
če je 5 dni zapored visoka temperatura okolice. V prvem
primeru se (zaradi toplotne vztrajnosti) DSF morda niti ne
bi odzvala z dvigom temperature v medprostoru, v drugem
pa bi se zrak v medprostoru nedvomno segrel (in predvideti
bi bilo potrebno na primer dodatno ohlajanje). Tako se zopet
vrnemo k ugotovitvi, da DSF prenese zunanje vremenske
pogoje v notranjost stavbe, kar narekuje upoštevanje
dinamičnega spreminjanja vremena tudi v času načrtovanja,
torej modeliranja. Vpogled v ekstreme, v katere lahko zaide
AR 2009/2
DSF, omogoči tudi priprave na posredovanje, ko/če do
takšnih primerov pride.
Ko bomo znali dobro opisati, kaj točno se dogaja v DSF,
bomo lahko modeliranje razširili tudi na vpliv DSF na okolico
stavbe in na mikro klimo uličnega kanjona, ki ga stavba z
DSF spreminja. Šele bilanca celotnega komuniciranja DSF
navzven in navznoter bo izhodišče za podajanje sodbe o
energetski učinkovitosti tega sistema. Ne gre namreč pozabiti,
da visoke grajene strukture s svojimi energetskimi dogajanji
lahko korenito spremenijo mikro klimo, torej vplivajo tudi
druga na drugo.
Diskusija
Članek obravnava trenutne principe in aplikacije DSF sistemov.
Po kratkem opisu koncepta delovanja DSF in zgodovinskem
ozadju razvoja, sestavek predstavi konstrukcijske elemente
in tipe zasnov s poudarkom na DSF z integriranimi sistemi
senčenja. Odsek o simulacijah procesov v DSF opiše pristope
k modeliranju in primerjavo računalniške programske opreme
za modeliranje DSF. Ocenjene so tudi primerjave med
merjenimi parametri na testnih celicah in dograjenih stavbah
z računalniškimi simulacijami in predvidenimi vrednostmi, ki
se pojavljajo v literaturi. Na koncu je predstavljena možnost
razvoja simulacij s pomočjo vključevanja spremenljivosti
vremena preko metode Monte Carlo.
Kljub temu, da je ideja DSF ni nova, se še vedno pojavlja
veliko nepredvidenih faktorjev in parametrov, ki vplivajo na
delovanje DSF. Želja po stavbah, ki v prostore dovoljujejo
vstopanje velike količine dnevne svetlobe in vizualni stik z
okolico vedno znova žene raziskave o DSF. Vseeno pa so
DSF rešitve okolju prijazne le v primeru, če so pravilno
zasnovane že v zelo zgodnjih fazah projektiranja. Energijska
učinkovitost sistema ostaja predmet mnogih raziskav. Slabo
senčene fasade in dodatni toplotni prebitki zaradi električne
razsvetljave povečujejo možnost pregrevanja stavbe. Pri
DSF so sistemi senčenja lahko integrirani v medprostor in na
ta način zaščiteni pred vremenskimi vplivi in onesnaženjem.
Seveda pa je tak sistem še bolj kompleksen za modeliranje
in napovedovanje energetske učinkovitosti fasadnega ovoja.
Standardni sistemi senčenja so seveda lahko nadgrajeni tudi
v učinkovitejše, a bolj kompleksne, sisteme. Slednji bodo
obravnavani v ločeni publikaciji, ki je osredotočena na
bionične aplikacije v fasadnem ovoju stavb.
AR 2009/2
Viri in literatura
Balocco, C., (2002): A simple model to study ventilated facades
energy performance. V: Energy and Buildings 34, številka:
469-475.
Balocco, C., (2004): A Non-Dimensional Analysis of a Ventialted
Double Facade Energy Performance. V: Energy and
Buildings 36, številka: 35-40.
Blum, H. J., et al., (2001 ): Doppelfassaden. Ernst & Sohn, Berlin
Dorer, V., Weber, A., (1999): Air, contaminant and heat transport
models: integration and application. V: Energy and
Buildings, 30, številka: 97-104.
Eicker, U., et al., (2008): Facades and summer performance of
buildings. V: Energy and Buildings, 40, številka: 600-611.
Grabe, J., (2002): A prediction tool for the temperature field of
double facades. V: Energy and Buildings 34, številka: 891-
899.
Gratia, E. in A. Herde, (2006): Greenhouse effect in double-skin
facade. V: Energy and Buildings 3, številka: 199-211.
Haarhoff, J. in E. H. Mathews, (2006): A Monte Carlo method for
thermal building simulation. V: Energy and buildings, 38,
številka: 1395-1399.
Hausladen, G., et al., (2006): Climate skin, Building-skin concepts
that can do more with less energy. Birkhäuser, Basel,
Boston, Berlin.
Jiru, T. E., Haghighat, F., (2008): Modeling ventilated double skin
facade - a zonal approach. V: Energy and Buildings, In
Press, Accepted Manuscript, Available online 23 February
2008,
Köster, H. (2004). Dynamic daylighting architecture : basics,
systems, projects, Basel, Boston, Berlin : Birkhäuser.
DVOSLOJNE STEKLENE FASADE S SENČILI V MEDPROSTORU
Loncour, X., et al., (2004): Ventilated Double Facades:
Classification & illustration of facade concepts. Belgian
Building Research Institute, Department of Building
Physics, Indoor Climate & Building Services,
Malovrh Rebec, K. (2007). Poročilo z mednarodnega workshopa
podiplomskih študentov v Kebenhavnu 24.-30.10.2007.
Manz, H., Frank, T., (2005): Thermal simulation of buildings with
double skin facades. V: Energy and Buildings 37, številka:
1114-1121.
Medved, S. in P. Novak, (2000): Varstvo okolja in obnovljivi viri
energije. Univeza v Ljubljani, Fakulteta za stojništvo,
Oesterle, E., (2001): Double-skin facades: integrated planning.
Prestel, Munich, London, New York.
Park, C., et al., (2004): Calibration of a lumped simulation model
for double-skin facade systems. V: Energy and Buildings
36, številka: 1117-1130.
Poirazis, H., (2006): Double Skin Facade, A Literature Review.
Saelens, D., (2002): Energy Performance Assessments of Single
Storey Multiple-Skin Facades. PhD thesis. Department of
Civil Engineering, Catholic University of Leuven, www.
kuleuven.be/bwf/common/data/PhD_2002_Saelens.pdf,
Leuven, Belgium.
Simmler, H., Binder, B., (2008): Experimental and numerical
determination of the total solar energy transmittance of
glazing wtih venetian blind shading. V: Building and
Environment, 43, številka: 197-204.
Wigginton, M., (2002): Intelligent skins. Butterworth-Heinemann,
Oxford, Woburn.
Katja Malovrh Rebec
katja.rebec@gmail.com
UL, Interdisciplinarni podiplomski študij Varstvo Okolja
Larisa Brojan
opeka in njena problematika
BRICK AND Its PROBLEMS
UDK 72.02: 691.421
COBISS 1.02
prejeto 12.11.2009
izvleček
Opeka ima v arhitekturi večtisočletno tradicijo. Najpogosteje se jo
uporablja pri gradnji kot osnovni konstrukcijski material, včasih
tudi za tlakovanje ali pa za izgradnjo opečante fasade. Prve opeke
so bile gnetene in oblikovane z rokami ter sušene na soncu, kasneje
pečene na ognju in potem v pečeh. Proces izdelave opeke z vsemi
tehnološkimi izboljšavami je skoraj v celoti razbremenil človeka,
saj so prav vse faze procesa opravljene s pomočjo mehanizacije. S
tem se je močno povečala proizvodnja, posledično pa tudi poraba
energije in obremenitev okolja.
Osrednja tema prispevka je problematika posameznih faz
življenjskega ciklusa opeke s poudarkom na pomankljivostih z
ekološkega vidika. Predstavljeni so tudi trije primeri s katerimi je
prikazano kako različni proizvajalci in inštitucije v proizvodnjo
opeke in princip gradnje vnašajo novosti in izboljšave, s katerimi
je dosežena zmanjšana poraba energije, celotne emisije, ki
bremenijo okolje in povečana ekonomičnost gradnje.
abstract
The tradition of using brick in architecture is thousands of years old.
It has most frequently been used as a basic construction material, and
sometimes also for paving or constructing brick elevations. Initially,
bricks were shaped by hand and dried in the sun. Later, they were
heated over fire, and later still, in kilns. Over time, the process of brick-
making developed through the introduction of numerous technological
improvements, so that human participation became almost unnecessary,
as all phases of the process are automated. Thus, production greatly
increased, and consequently, energy consumption and the burden on
the environment.
The contribution focuses on the individual stages in the life-cycle of
a brick, with special emphasis on shortcomings in terms of ecology.
Three examples are presented which demonstrate how different brick
manufacturers and institutions introduce innovations and improvements
into brick manufacture and the principles of construction through
which they reduce energy consumption, the burden of emissions on the
environment, and enhance the economy of construction.
ključne besede
opeka, življenjski ciklus opeke, ekološki vidik, praksa.
Opeka ima v arhitekturi večtisočletno tradicijo. Prve opeke so
bile gnetene in oblikovane z rokami ter sušene na soncu, kasneje
pečene na ognju in potem v pečeh. Opeka je razširjena po vsej
Evropi in je zapuščina Rimljanov, ki jih uvrščamo med največje
proizvajalce in uporabnike opeke v zgodovini. Najpogosteje se
opeka uporablja pri gradnji kot osnovni konstrukcijski material,
včasih tudi za tlakovanje ali pa za izgradnjo opečante fasade.
Slednje je značilno predvsem za severnozahodni del Evrope.
Iz opeke je zgrajenih mnogo svetovno znanih objektov, kot so
npr. Chrysler Building v New Yorku, ki je tudi najvišja z opeko
zgrajena stavba na svetu, Schroder House in npr. del kitajskega
zidu.
Odnos do opeke se je skozi zgodovino spreminjal. Vse do
industrijske revolucije je opeka predstavljala boljšo izbiro med
tedaj razpoložljivim gradbenim materialom, saj je predstavljala
ekonomsko ugoden in zanesljiv gradbeni material, ki je požarno
odporen, obenem pa tudi enostaven za uporabo. V sedanjem
času, ko je izbira gradbenega materiala vedno bolj pestra, v
svetu strmo narašča uporaba tudi drugih materialov, kot so npr.
les, jeklo, beton, steklo medtem, ko v Sloveniji še vedno močno
prevladuje gradnja z opeko.
Izdelava opeke se je skozi zgodovino izpopolnjevala. Proces
izdelave opeke z vsemi tehnološkimi izboljšavami je skoraj
v celoti razbremenil človeka, saj so prav vse faze procesa
opravljene s pomočjo mehanizacije. S tem se je močno povečala
količina proizvodnje, posledično pa tudi poraba energije in
obremenitev okolja.
key words
brick, brick life-cycle, ecological aspect, practice
Kljub uporabi opeke po vsem svetu, so ponekod po Evropi
ter na območjih s primernim podnebjem, še vedno v uporabi
tradicionalne tehnike gradnje z glino oziroma ilovico, npr.
gradnja z ilovnatimi zidaki.
Zgodovina
Uporaba na soncu žgane opeke sega že v leto 8000 let pred
štetjem, s katero je bil zgrajen zid okoli mesta Jeriho [Oliver,
2007: 27]. Na območjih Evrope in Bližnjega vzhoda se je 7000-
6000 let pred štetjem začelo razvijati lončarstvo, torej žganje
gline. Najstarejša uporaba žganih opek pa je zabeležena v
obdobju med 5000 in 4500 let pred štetjem v mestu Maddhur,
ko so opeko uporabili pri gradnji drenažnega jarka, kar pa je
izjema oziroma edinstven primer v tistem času. Množična
uporaba žgane opeke se pojavi mnogo kasneje, ob gradnji zidu
okoli mesta Ur v času med 3100 in 2900 pred štetjem [Campbell
et al2, 2002: 30].
Od takrat naprej je opeka pomebno ali celo ključno gradivo
vseh naslednjih civilizacij. Zasluge za prepoznavnost opeke po
vsej Evropi in kasneje po preostalih predelih sveta gre pripisati
Rimljanom, natančneje rimski vojski, ki je znanje o izdelavi in
uporabi opeke širila na svojih številnih osvajalskih pohodih.
Zanimivo pri tem je, da so za izdelavo opeke s seboj tovorili
mobilne peči. Vitruvij [2005: 26] predstavi opeko v eni izmed
svojih desetih knjig o arhitekturi, kjer poudari pomebnost pravilno
izbrane gline ter letni čas, ki je primeren za izdelovanje opeke ter
predstavi tri vrste opeke in sistem njihovega zlaganja. Uporaba
OPEKA IN NJENA PROBLEMATIKA
opeke je v naslednjih obdobjih postajala še bolj razširjena. V
12. stoletju je opečnata gradnja prevladala v Nemčiji, Franciji in
Lombardiji, ki so postale središča opečnatih zgradb. V obdobju
Renesanse je bila proizvodnja opeke že množnična, za gradnjo
pa so jo uporabljali praktično vsi družbeni sloji. V delu obdobij
Renesanse in Baroka je stil gradnje narekoval tudi prekrivanje
vidnih opek npr. z beležem.
Po industrijski revoluciji konec 18. stoletja je trg gradbenega
materiala postal izjemno pester. Začela se je množična uporaba
betona, jekla, stekla in kasneje tudi sintetičnih gradiv.
Material
Kamen, glina, les in ostala gradiva organskega izvora v
življenjskem ciklusu ne pustijo negativnih posledic v okolju.
Tudi opeko, ki sicer sodi med umetna anorganska gradiva,
zaradi njene tisočletne tradicije največkrat uvrstimo kar med
naravna gradiva [Zbašnik-Senegačnik, 1996]. Osnovna surovina
za izdelavo opeke je ilovica, ki je sestav gline pomešane s
peskom, vodo in drugimi primesmi. Glina je klastični sediment,
ki nastane z razpadanjem silikatnih kamnin. Skoraj povsod po
svetu jo je na voljo v ogromnih količinah, največkrat približno
pol metra pod humusno plastjo.
Najdemo jo tudi v vseh predelih Slovenije. Mimogrede, največ
objektov, grajenih iz gline po tradicionalnih tehnikah, je
možno opaziti v Prekmurju, najmanj pa na primorskem, kjer je
predvsem v preteklosti prevladovala gradnja s kamnom.
Kot samostojen konstrukcijski material je glina v surovem stanju
za gradnjo v našem okolju manj zanimiva, saj je slabše obstojna
v vlažnem okolju in nima potrebne trdnosti. Problem trdnosti
se v tradicionalni gradnji sicer rešuje z veznim materialom
kot je npr. slama ali vejevje. Odlični pogoji za uporabo gline
pri gradnji so območja z vročim, suhim prodnebjem, z malo
padavinami. Tam žgana opeka ni nujno potrebna.
Pozitivna lastnost gradnje z glino, ki jo graditelj najde v naravi,
največkrat kar v bljižini grajenega objekta, je enostavna in
predvsem cenovno dostopna gradnja. Zaradi tega je v manj
razvitih deželah glina še danes za mnoge osnovni gradbeni
material, v bolj razvitem svetu, kjer pa ni tako priljubljena,
njene prednosti in kakovost cenijo predvsem tisti graditelji, ki
želijo graditi zdravo in okolju prijazno. Previdnost je potrebna
le pri izbiri nahajališča, saj obstaja možnost onesnaženosti.
Oblika in dimenzije
Velikost opeke ustreza enostavnemu držanju v eni roki.
Osnovna oblika opeke je kvader, katerega dolžine stranic se
najbolj pogosto približajo ali so v razmerju 1:2:4. Kot opisuje
Campbell [2003: 30] sta bili na območju Jeriha, v času neolitskih
kultur (8300-6600 pred štetjem) uporabljeni dve vrsti čerpičev,
t.j. na soncu žgane gline. Prva je bila oblikovana kot štruca
kruha, dimenzije pa so se od čerpiča do čerpiča razlikovale.
Povprečna mera je bila 10x10x26 cm. Druga vrsta čerpičev je
bila bolj podolgovata, v merah pa so bila manjša odstopanja.
V povprečju so merili 10x15x40 cm. Prve žgane opeke, ki so
jih izdelali v Mezopotamiji, so bile izdelane s pomočjo kalupov
enotnih dimenzij, 10x15x35 cm. Podobno so se enotnih mer
držali tudi Rimljani. Vitruvij [2005: 23] v svoji knjigi opisuje
tri tipe opeke, Campbell [2003: 46-47], pa jih v svojem delu
predstavi pet. Nekaj izmed njih je po obliki oziroma razmerju
stranic posebnost, saj imajo obliko kvadratnih plošč, katerih
dimenzije se gibljejo od 4,5x20x20 cm do 6x75x75 cm. Slednje
zaradi svoje velikosti in tudi teže niso bile v pogosti uporabi.
Dimenzije klasične opeke, ki se jo uporablja v slovenskem
prostoru, so 6,5x12x25 cm. Le-te so bile, kot piše Kresal [2002:
66] uvedene v Jugoslaviji po letu 1932. Enojni zid tako meri
12 cm, dvojni 25 cm in trojni 38 cm. V praksi pomeni enojni
zid predelna stena, dvojni zid je nosilna konstrukcija, trojni
zid pa predstavlja obodno nosilno konstukcijo objekta. Pred
letom 1932 so bile v uporabi opeke, dimenzij 6,5x14x29 cm,
katerih razmerje stranic 1:2:4 je omogočalo kompatibilnost
vgradnje v vseh treh glavnih postavitvah opeke. Klasična
opeka je dober primer, kjer pride do izraza smiselnost razmerja
med posameznimi stranicami. S tem se dopušča zlaganje in
sestavljanje različnih vzorcev, ki pride v poštev predvsem pri
vidni opečni konstrukciji npr. fasada. Dimenzije pri tem niso
pomebne, le razmerja, odnos dolžin in njihova sestava [Juvanec,
1999: 25],
a)
Slika 1:
Figure 1:
Sistem zlaganja opeke: s horizontalnim zamikom prekinemo vertikalno
kontinuiranost, s čimer dosežemo večjo stabilnost; a) klasični enojni zid;
b) klasični dvojni zid.
Brick stacking system: a horizontal shift interrupts the vertical continuity,
whereby greater stability is achieved; a) classic single wall; b) classic
double wall.
Klasično opeko je pri gradnji nosilnih konstrukcij zamenjal
modularni opečnat blok, pri katerem je bil vpeljan modul 10
cm. Modularni blok je v primerjavi s klasično opeko večji, kar v
praksi pomeni hitrejšo gradnjo ter manjšo površino fug na enoto
površine ter s tem manjšo porabo veznega materiala.
Primer: potrebno število opeke/opečnih modularnih blokov na
enoto površine:
opeka	dimenzije opeke	št. opek/m2	Pokrivnost (%)
klasična opeka			
	6.5/12/25	54	84,39
modularni			
blok	19/19/29	17	92,15
Tabela 1: Poraba opeke na m2.
Table 1: Brick consumption per m2.
Če predvidimo, da je hitrost vgradnje enega kosa opeke
neodvisna od njene velikosti, potem lahko rečemo, da pri
gradnji s klasično opeko v grobem porabimo 3x več časa kot pri
AR 2009/2
OPEKA IN NJENA PROBLEMATIKA
gradnji z modularno opeko. Obenem pa porabimo tudi skoraj
8% več veznega materiala na površinsko enoto pri gradnji s
klasično opeko kot pri gradnji z modularnim blokom. Poleg
tega je pri enaki toplotni prevodnosti (U1=U2) stena, grajena
iz modularnih blokov, debeline d1 tanjša v primerjavi s steno
debeline d2, ki je grajena s klasično opeko. Iz tega sledi, da
je pri enaki bruto površini uporabna površina A1, večja od
uporabne površine A2.
U,
u.
Slika 2: Primerjava uporabe modularnega bloka (1) in klasične opeke (2).
Figure 2: Comparison between the use of (1) modular blocks and (2) classic
bricks.
Vrednotenje
Opeka je na začetku predstavljala razkošje, saj je bila izdelava
relativno zahtevna. Kot piše Campbell [2002: 30] je bila vrednost
žgane opeke v času dinastije Ur (2111-2003 pr.n.št.) v primerjavi s
čerpičem tridesekrat višja. Za takratno vrednost srebrnega kovanca
je bilo možno kupiti 14 400 čerpičev ali 504 kosov žgane opeke. V
času Babiloncev (612-539 pr.n.š), katerih opečnata proizvodnja je
bila bolj razvita, je bilo razmerje vrednosti med žgano in na soncu
sušeno opeko med 2:5. Skozi nadaljna stoletja je opeka postajala
vse dostopnejša. Vse do industrijske revolucije je predstavljala
eno izmed boljših izbir med gradbenimi materiali, vsaj kar zadeva
ekonomske, uporabne in vizualne vrednosti. Industrijska revolucija
je omogočila mnogo novosti tudi v gradbeništvu, ki pa so pustile
močne sledi tudi v okolju. Zaradi posledic novih tehnologij in
materialov v gradbeništvu, se je pokazala potreba po uvedbi
dodatnih kriterijev pri izbiri gradbenega materiala, predvsem
ekološka in zdravstvena vrednost [Zbašnik-Senegačnik, 1996].
Ekološka vrednost nam pove, kakšen vpliv ima življenjski ciklus
posameznega gradiva na okolje, pri zdravstveni vrednosti pa je
potrebno poznati vplive materiala na človeka, tako pozitivne kot
negativne. Gradnja z opeko je eden izmed bolj priljubljenih in
cenejših načinov gradnje tudi v Sloveniji.
Slovenski prostor
Gradnja objektov predstavlja več kot polovico deleža gradbene
dejavnosti v Sloveniji (52,5%) [Sitar et al., 2005:38]. Na podlagi
statističnih podatkov o pretežni porabi gradbenega materiala
[www.stat.si] je razvidno, da je opeka nedvomno največkrat
porabljen material. V obdobju zadnjih desetih let je delež opeke pri
porabljenem materialu za gradnjo objektov več kot 99%. Manjši
prelom se zgodi leta 2001, ko je viden porast lesenih (3%) in
betonskih objektov (4%). Delež opečnatih objektov tako pade za
prbl. 7%. V primerjavi z drugimi državami je delež opeke porabljen
v gradbeništvu vseeno nadpovprečno visok. Za primer vzemimo
Veliko Britanijo, kjerje leta 1998 delež lesene stanovanjske gradnje
predstavljal 10.1%, deset let kasneje, leta 2008 pa že 24.9%. To
pomeni, da je vsak četrti stanovanjski objekt, zgrajen v tem letu,
lesen [Arnold, 2009].
Razlogov za tako visok delež opečnate gradnje v Sloveniji je
več. Predvsem bi izpostavila dobro poznavanje materiala, ki je
preizkušen skozi več generacij in dokazuje obstojnost, ne zahteva
veliko vzdrževanja, je cenovno ugoden, poleg tega pa k visokemu
deležu prispeva tudi poznavanje tehnike gradnje in ugoden najem
delovne sile. Kljub temu pa je v slovenskem prostoru opekarska
industrija relativno slabo razvita. Aktivnih je le nekaj industrijskih
obratov v katerih prevladuje proizvodnja strešne kritine.
Na izbiro materiala vpliva tudi tradicija in opeka je nedvomno
tradicionalno gradivo. Da je temu tako, govorijo rezultati ankete
izvedene v Sloveniji, v sklopu raziskave Smernice in potecial
lesene gradnje v Sloveniji [Kitek Kuzman et al., 2007: 36], kjer
je bilo ugotovljeno, da se slovenski graditelj pri izbiri gradbenega
materiala zanaša na tradicijo in navade. Podobna anketa je bila
izvedena v Veliki Britaniji, kjer je več kot polovica anketirancev
potrdila pomembnost tradicije. Opeka jim je všeč zaradi lepega,
tradicionalnega izgleda, je brezčasna in daje vtis trdnosti, udobja in
naravnosti [BDA, 2000: 11],

V


Ort
"o.

Vzu,


Mte<

®V
>Sf
OPEKA Jf
X s, -	*fr

W0a

Vrea,
0V
nost
zdravstvena
vrednost
Slika 3: Razmerje vrednosti.
Figure 3: Ratio of values.
Problematika
Številni industrijski obrati so odvisni od gradbene dejavnosti,
med drugim tudi opekarska industrija. Gradbeništvo namreč
predstavlja panogo v gospodarstvu, ki predstavlja praktično v
vseh državah vsaj 10% bruto nacionalnega dohodka [Kunič, 2008:
132]. Opeka, ki je dostopna skoraj vsakemu graditelju, je aktulana
predvsem zaradi enostavne uporabe in dolge življenjske dobe, ki
AR 2009/2
AR 2009/2
ne zahteva veliko vzdrževanja. Kljub vsemu, opeka širom sveta,
tj. pretežni del Afrike, Južna Amerika, Azija, predstavlja drag
gradbeni material, saj si opečnato gradnjo privoščijo le bogatejši
[Oliver et al., 2007: 26].
Pri izbiri gradbenega materiala se upošteva več kriterijev, med
katerimi danes prevladujeta ekonomska in/ali ekološka vrednost.
Vrednosti se lahko med seboj izključujeta, po drugi strani pa tudi
dopolnjujeta. Raziskave, ki so bile opravljene v Avstriji in Švici,
so namreč pokazale, da je količina sive energije, ki je potrebna
za izdelavo gradbenega materiala in notranje opreme, približno
tako velika, kot je energija, ki jo v obdobju 40 let potrebujemo
za ogrevanje dobro toplotno izolirane stavbe. Govorimo lahko
tudi o vračilni dobi porabljene energije, t.j. koliko časa traja, da
se količina privarčevane obratovalne energije izenači s količino
dodatne sive energije, potrebne za energijsko prenovo stavbe.
Včasih je za okolje boljše, da izvedba hiše ni tako zelo popolna
in da raje sprejmemo izgubo toplotne energije kot pa gradnjo
z energijskega vidika skorajda popolne hiše, kar je povezano z
visokim stroški in velikimi količinami "vgrajene" sive energije
[Climalp, 2007: 23].
V preteklosti je bil motiv gradnje zaščita pred vremenskimi
vplivi, današnji motivi pa so nemalokrat povezani z ekonomskimi
interesi, kot so: dobiček na kvadratni meter objekta, povračilna
doba investicije, višina vzdrževalnih stroškov, itn. [Zupančič,
2003: 61]. Gledano izkjučno z ekonomskega vidika, je interes
proizvajalcev čim večja prodaja in s tem čim višji zaslužek
medtem, ko investitor oziroma uporabnik navadno stremi k čim
bolj ekonomični realizaciji projekta, tako pri izvedbi, kot tudi v
času uporabe.
Opekarska industrija izvaja masovno produkcijo in kopiči zaloge,
količina proizvodnje pa se največkrat nanaša na statistične podatke.
Pred leti je bila količina v proizvodnji odvisna od povpraševanja,
danes pa morajo biti na voljo velike zaloge gradbenega materiala,
saj je konkurenca na trgu velika. Pri tem proizvodnja obratuje
ne vede ali bo opeka prodana ali ne. Pojavi se problematika
prenasičanja, prevelike količine zalog. Zgodi se, da do vgradnje
opeke sploh ne pride, bodisi zaradi nezanimanja potrošnika bodisi
zaradi izboljšav v proizvodnji, boljših proizvodov.
Poleg tega je potrebno izpostaviti tudi pomembnost fleksibilnost
zasnove celotnega industrijskega kompleksa. Ta mora biti takšna,
da omogoča hitro prilagoditev prostora za optimalno delovanje,
v kolikor pride do povečanja ali zmanjšanja proizvodnje.
To pa pomeni takšno zasnovo, ki omogoča trajno zmožnost
spreminjanja stavbe. Gradnja z opeko v takšnem primeru ni
najbolj primerna rešitev, saj je relativno počasna. V primerjavi
s skeletno gradnjo s prefabriciranimi elementi npr. jeklenimi
ali betonskimi, ki dopuščajo tudi mnogo večjo fleksibilnost, je
gradnja z opeko slabša izbira. Tega se zavedajo tudi v opekarnah,
katerih proizvodne hale so zato zgrajene največkrat iz montažnih
jeklenih konstrukcij.
Življenjski ciklus opeke ima, tako kot vsako drugo gradivo,
več faz, pri katerih je porabljena oziroma se porablja določena
količina energije. Vsako gradivo porablja energijo skozi celotno
življenjsko dobo, od predelave surovin, proizvodnje/izdelave,
prodaje, vgradnje, uporabe, vzdrževanja, odstranjevanja in
rušenja, uporavljanja z odpadki ali končno recikliranje in ponovna
opeka in njena problematika
uporaba [Kunič, 2007: 20]. Ponavadi se vsaka omenjena faza vrši
na drugi lokaciji, zato je potrebna tudi transportna povezava,
ki v celotnem ciklusu predstavlja dodatno količino porabljene
energije.
Znano je, da večina gradiv, zahteva največji delež vložene energije
v fazah pred vgradnjo. Energija porabljena v tem obdobju je
imenovana siva energija tj. energija pridobljena iz neobnovljivih
virov (nafta, zemeljski plina, premog). Celotna potrebna energija
za izdelavo opeke je ocenjena na 580 kWh/m3. Drugi materiali,
npr. glina 2-5 kWh/m3, domač les 240 kWh/m3, beton 500 kWh/
m3, železo 25000 kWh/m3, jeklo 63000 kWh/m3, baker 133000
kWh/m3, aluminij 195000 kWh/m3 [Zbašnik-Senegačnik,
1998].
Veliko razliko v količini porabljene energije pri izdelavi opeke
in obdelavi gline, s katero je možna tudi samostojna gradnja,
obenem pa je sestavni del opeke, gre pripisati predvsem procesu
žganja, ki predstavlja bistven del porabljene energije. Količina
potrebne energije je odvisna od temperature žganja, ki je odvisna
od lastnosti gline. Ponavadi se giblje v območju med 800 in
1100oC.
Poleg porabljene energije pri izdelavi opeke, je problematično
tudi pridobivanje surovine. Letne porabe gline so velike. Npr.
v Veliki Britaniji in na Irskem so v letu 2007 izkopali več kot
5788 tisoč ton gline [BDA, 2008:4]. Glinokopi pri tem puščajo
veliko rano v okolju. Zalog gline ne moremo nadzorovati in
nimamo nikakršnega vpliva na njen nastanek. Nasprotno je
npr. pri uporabi lesa, saj ima človek večji nadzor, ker lahko sam
poskrbi za obnavljanje, saj lahko na mesto posekanega drevesa
posadi novo.
Mnoge tovarne opeke so bile zgrajene v bližini večjih nahajališč
gline s čimerje bila rešena problematika transporta gline. Prevoz
iz bolj oddaljenih nahajališč je organiziran po izčrpanju lokalnih
nahajališč ali pa zgolj zaradi ekonomskih interesov.
Slika 4: Kupi gline na dvorišču za tovarno Daas Baksten na Nizozemskem.
Figure 4: Piles of clay in the yard behind the Daas Baksten plant in the
Netherlands.
Hipotetično poglejmo, kolikšno količino gline bi potrebovali
na letni ravni, če bi vso glino za izdelavo opeke porabljene
OPEKA IN NJENA PROBLEMATIKA
IZRAČUN
Št. opek (450m2):
Azidu*Nkos/m2 Nkos
Primer a
450*54= 24300kos
Primer b
450* 17 = 7650kos
Masa vseh sten pri enem objektu:
m1=Nkos*m	24300 * 4,3 = 104490kg 7650 * 7,5 = 57375kg
Prostornina sten pri enem objektu:
V1 = m1/ Popeka	104490/2205 = 47m3
57375/2205= 26m3
Prostornina sten pri vseh objektih (4000):
V = V1*N	47*4000 = 188000m3
26*4000 =10400m3
Potrebna površina, če je globina izkopa (h1) 2m:
A=V/h1
188000/2 = 94000m2
10400/2 = 52000m2
Tabela 2: Hipotetičen izračun potrebne količine gline za izdelavo opeke porabljene
na območju Slovenije.
Table 2: Hypothetical calculation of the amount of clay needed for the production
of bricks consumed in Slovenia.
za gradnjo objektov v slovenskem prostoru pridobivali na
območju Slovenije. Iz letopisov Slovenije [www.stat.si] je
razvidno, da je v povprečju letno z opeko dograjenih okoli
4000 objektov, katerih prostornina (V) je povprečno 900 m3.
Od tod predpostavljam, da je objekt dvoetažen, z višino (h)
6 m, tlorisna zasnova je pravokotnik, z dimenzijami 10 m
in 15 m (a in b). Površina zunanjih sten objekta je tako 300
m2, medtem ko predpostavljam, da je površina notranjih
sten enaka eni polovici površine zunanjih sten objekta.
Skupna površina (Azid) vseh sten je 450 m2. Pri izračunu je
upoštevana uporaba opeke: a) klasična opeka: 6,5/12/25 cm,
masa (m): 4,3 kg, poraba (kos/m2): 54; b) modularni blok:
19/19/29 cm
masa (m): 7,5 kg, poraba (N/m2): 17. Gostota opeke je:
popeka= m/V = 2205 kg/m3.
Kaj predstavljajo rezultati? Če predpostavimo, da se
izkopi izvajajo v bližini proizvodnega obrata npr. opekarne
Winerberger v občini Ormož, in sicer do globine (h1)
2m, izračunana površina predstavlja a) 44,3% oziroma
b) 24,5% površine občine. To pomeni, da bi v nekaj letih
prekopali površino v velikosti Ormoža. Kot rečeno, je
izračun hipotetičen. Končna količina je gotovo še višja, saj
v proizvodnji ni porabljena vsa izkopana glina, hkrati pa
je glina osnovna surovina tudi pri izdelavi opečne strešne
kritine, ki je najpogosteje uporabljena kritina v Sloveniji.
Opeka ima v fazi uporabe praktično neomejeno življenjsko
dobo in ne zahteva veliko vzdrževanja, kar pomeni manjšo
porabo energije. Projektiranje objektov je predvideno
za dobo 50 let. Opečnata konstrukcija zdrži mnogo dlje,
vendar moramo tu poleg fizične dotrajanosti upoštevati še
funkcionalno dotrajanost, do katere pride mnogo hitreje,
predvsem v današnejem svetu, ko relativno nove stavbe
postanejo neuporabne za opravljanje funkcije za katero so bile
prvotno zgrajene [Kunič, 2007: 9]. Zaradi tega je potrebno že
pri načrtovanju gradnje predvideti morebitno preureditev ali
celo odstranitev objekta.
Slika 5: Razmerje med površino občine Ormož in letno potrebo po glini za
izdelavo opeke porabljene na območju Slovenije a) klasična opeka; b)
modularni blok.
Figure 5: Ratio between the area of the municipality of Ormož and the annual
clay requirements for brick production in Slovenia a) classic brick; b)
modular block.
Problematika opeke je večplastna, predvsem pa izstopajo
pomanjkljivosti z ekološkega vidika. Če povzamem, glinokopi
v okolju predstavljajo veliko rano, pri proizvodnji opeke je
porabljeno veliko energije in proizvedeno veliko odpadkov. V
fazi odstranitve se pojavi vprašanje kam in kaj z ruševinami. Po
drugi strani pa trend gradnje narekuje uporabo drugih materialov
kot so npr. les, jeklo, steklo, itn.
Diskusija
Trg gradbenega materiala se je v zadnjih nekaj letih močno
popestril, na voljo je večje število gradiv in principov gradnje.
Kljub temu pa je opeka še vedno nepogrešljiv gradbeni material.
Način zidanja, t.j. ročno, z uporabo enostavnih orodij, se vse do
danes ni bistveno spremenil. Do industrijske revolucije so bili
v gradbeništvu aktualni materiali, ki niso imeli večjega vpliva
na okolje, z vpeljavo novih gradiv pa se je občutno povečala
poraba energije, kot tudi količina odpadkov. Negospodarno
ravnanje z energijo in cenovno ugodni viri energije v
preteklosti, predstavljajo težave generacij, ki prihajajo, saj
je jasno, da se zaloge energentov hitro zmanjšujejo. Zaradi
zavedanja sprememb je pri današnjem načrtovanju v različnih
vejah gospodarstva, tudi v gradbeništvu, velik poudarek na
ekološkem načrtovanju. Ekološka ozaveščenost ni več le obveza
posameznika, temveč širše družbe. Napredek v miselnosti pa
se izraža v sprejetju številnih zakonov o varovanju okolja. Na
splošno je potrebno več pozornosti nameniti tudi varčevanju z
neobnovljivimi viri energije, zmanjševanju porabe surovin in
drugih virov, varovanju okolja, planiranju recikliranja in skrbi
ter upravljanju z odpadki, ki nastopajo kot rezultat zaključka
življenjske dobe ali odstranitve [Kunič, 2008: 132].
Na podane predloge, ki spodbujajo večjo skrb za okolje, se
odzivajo tudi številne opekarne po vsem svetu, ki z različnimi
ukrepi skušajo optimirati predvsem fazo proizodnega procesa,
za katerega bi porabili manj energije, ter s tem v največji možni
meri zmanjšali količino emisij, odpadkov in drugih negativnih
vplivov na okolje. Vodstvo opekarn ne stremi zgolj okolju
prijaznejši proizvodnji, temveč veliko pozornosti namenjajo
tudi končnim izdelkom. Lastnosti opeke morajo namreč
ustrezati kriterijem, ki jih predpisujejo standardi, veliko truda
pa se vlaga tudi v izboljšanje toplotnoizolativnih lastnosti
opeke. Opekarne so v zadnjih letih razvile t.i. termo opeko, ki
AR 2009/2
OPEKA IN NJENA PROBLEMATIKA
Slika 6: Že uporabljena opeka - možnost ponovne uporabe.
imajo boljše toplotnoizolativne lastnosti. Te so dosežene npr.
z dodajanjem žagovine ali papirnega mulja v glineno maso.
Dodatki med procesom žganja zoglenijo na njihovih mestih pa
nastanejo z zrakom polnjeni žepki. Boljše toplotnoizolativne
lastnosti opeke omogočajo vkradnjo tanjše dodatne plasti
toplotne izolacije, v kolikor je ta potrebna. S sprejetjem novega
pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah [UL, 2008: 12706]
je predpisana toplotna prehodnost zunanjih zidov Umax = 0,28
W/m K, kar v praksi pomeni povečanje debeline zunanjih sten.
Gradnja z opeko je, v primerjavi z montažno gradnjo, relativno
počasana, vendar je čas uporabe praktično neomejen in zahteva
bistveno manj vzdrževanja oziroma vzdrževanja sploh ne
potrebuje. Z daljšo življenjsko dobo stavbe ohranjamo naravne
vire in preprečujemo nastanek nepotrebnih odpadkov zaradi
rušenja [Cipra, 2007: 12]. Naj spomnim, da moramo poleg
fizične trajnosti predvideti še funkcionalno trajnost objekta. V
kolikor vemo, da je objekt npr. začasnega značaja, mora biti
temu primerna tudi izbira osnovnega materiala. Problematika,
ki nastane pri odstranitvi objektov grajenih z opeko, je odvoz
in deponija ruševin. Delno je ta problem rešen z reciklažo, kjer
se že uporabljeno gradivo in odpadke na fizični in/ali kemični
način predela v nove surovine ali izdelke [Zbašnik-Senegačnik,
1996: 121]. Odstranjena opeka se zmelje v prah, ki se ga lahko
uporabi na več načinov, npr. pri gradnji cest in nasipov ali kot
substrat za rastline, pesek na teniških igriščih, itn. Drug način
reševanja omenjenega problema predstavlja reuporaba, torej
ponovna vgradnja enkrat že porabljene opeke. Klasična opeka
Figure 6: Used bricks — possibility of reuse.
kot element je danes uporabljena kot estetski dodatek. Zanimanje
za stare in že uporabljene, predvsem ročno izdelane, opeke
je veliko, kar je dokazujejo tudi relativno visoke cene na trgu
gradbenega materiala. Obstajajo celo trgovine, ki imajo v svoji
ponudbi izključno rabljen gradbeni material. Zaradi velikega
povpraševanja po opekah obrabljenega in starinskega videza, so
številne tovarne v svojo avtomatizirano proizvodnjo vključile
izdelavo opek s takšnim izgledom. T.i. "ročno izdelane" opeke
so izdelane s pomočjo posebno oblikovanih valjčkov s katerimi
je narejena tekstura na licu opeke. Zanimivo pri tem je, da se
precej časa in denarja vlaga v izpopolnjevanje avtomatiziranih
tehnologij za izdelavo opeke z videzom ročno izdelanih opek.
Primeri iz prakse
Novosti in izboljšave, ki jih v proizvodnjo vnašajo opekarne
po vsem svetu, so povezane predvsem z zmanjšanjem porabe
energije v proizvodnji. Velik poudarek je tudi na zmanjševanju
celotnih emisij, katerih mejne vrednosti so zakonsko določene.
Na trg prihajajo nove opeke, ki z novo obliko predstavljajo
izboljšave z vidika toplotne prevodnosti in tudi ekonomičnosti
ter hitrosti gradnje.
Wienerberger: Opekarna Wienerberger z glavnim sedežem v
Avstriji ima večdesetletno tradicijo pri proizvodnji opečnatih
elementov. Opekarna je znana širom sveta, enega številnih
proizvodnih obratov pa imajo tudi v Sloveniji, v Ormožu. Poleg
optimalnih rešitev v proizvodnji, kjer s stalnim izboljševanjem
proizvodnega procesa zmanjšujejo porabo energije, so novosti
AR 2009/2
opeka in njena problematika
AR 2009/2
Slika 7: Sistem ClickBrick (Daas Baksten).
tudi med proizvodi. Eden takšnih je sistem s komercialnim
imenom Porotherm dryfix. Sistem vključuje modularno opeko,
ki je brušena na obeh naležnih površinah. Glavna prednost
sistema je nizka toplotna prehodnost opeke, kar je potrjeno tudi
na Zavodu za gradbeništvo v Ljubljani. V "zmes" je dodana
žagovina, ki pri žganju tvori majhne, z zrakom zapolnjene, pore,
s čimer je izboljšanja toplotna prevodnost materiala. Posebnost
opeke je tudi sama oblika, ki omogoča medsebojno spajanje opek
na princip pero in utor s čimer se prepreči nastanek toplotnega
mostu. Namesto malte pa je predvidena uporaba posebenega
lepila [Wienerberger, 2009].
Daas Baksten: Nizozemska tovarna opeke Daas Baksten deluje od
leta 1890. Danes tovarna iz Zeddama predstavlja enega vodilnih
proizvajalcev opeke na Nizozemskem. Kot mnoge druge tovarne
se tudi v Daas Bakstnu zavzemajo za izboljšave v celotnem
procesu izdelovanja opeke in hkrati skrbeti tudi za okolje. Mnoge
od zastavljenih strategij že delno ali v celoti tudi izvajajo.
Surovine pridobivajo iz dveh lastnih glinokopov in sicer v
Winterswijku in Netterdnu. Minimalen poseg v okolje je možno
zaznati predvsem v mestu Winterswijk, saj tam zaradi zelo debele
plasti gline ni potrebno kopati po večji površini. Pred kratkim so
npr. že izčrpan glinokop preuredili v ribnik, ki se sedaj vklaplja
v krajino, izboljšuje turistično ponudbo kraja in daje zatočišče
številnim lokalnim vrstam rastlin in živali. Podobno skrb za
okolje izkazujejo tudi v glinokopu v mestu Netterden, ki je od
tovarne oddaljen le slabih 10km, kjer poleg gline kopljejo tudi
pesek, ki ga potrebujejo pri izdelavi opeke.
Vseskozi se vodstvo opekarne Daas Baksten zavzema tudi
za zmanjšanje porabe energije v celotnem življenjskem ciklu
Figure 7: ClickBrick System (Daas Baksten).
njihovih izdelkov. V proizvodnjo je bilo tako vključenih kar
nekaj ukrepov za varčevanje in recikliranje energije. Eden od teh
je sušenje glinenih modelov in predgrevanje s pomočjo toplote,
ki jo oddajajo peči. Za boljši energijski izkoristek pa poskrbijo
še npr. z optimiranjem transporta in skladiščenja ter s skrbnim
načrtovanjem zalog. V novem proizodnem obratu De Volharding
imajo poleg filtrov za prah, ki ga skupaj s peskom ponovno
uporabijo, nameščen še sistem za reciklažo vode porabljene v
proizvodnem procesu. V program proizvodov so vključili novo
vrsto opeke z imenom "ClickBrick". To je opeka za izdelavo fasad,
ki je ni potrebno zidati z malto, ampak jo je zaradi posebenega
utora v opeki možno z vijaki pritrditi na fasado [Daas Baksten,
2009].
Brick Development Association (BDA): Združenje za ravoj opeke
skrbi za promocijo opeke v Veliki Britaniji in na Irskem, kjer
je proizvodnja opeke pomemben člen v gospodarstvu, saj
predstavlja 82% dobička od prodaje gradbenega materiala
narejenega iz gline, t.j. okoli 550 milijonov funtov letno.
V želji po izboljšanju in okolju prijaznejšega proizvodnega
porcesa so v letu 2002 uvedli številne ukrepe za različne faze
procesa.
Pridobivanje surovin:
•	lokalna nahajališča
•	ponovna uporaba ostankov nežgane gline
•	s polnili zmanjšati koločino porabljene gline
AR 2009/2
Poraba energije:
•	uporaba bolj učinkovitih računalniško vodenih peči, pri katerih
je možna reuporaba odvečne toplote za sušenje surovcev
•	nadzor nad porabo
•	uporaba alternativnih virov energije, kot npr. zemeljski plin, na
katerega naletijo pri izkopavanju gline
Distribucija končnih izdelkov:
•	uporaba opeke lokalnih proizvajalcev
•	optimizacija transporta
•	transportna vozila z manjšo porabo goriva in primerno
vzdrževanje pnevmatik
Sklep
Življenjskega ciklusa opeke ali kateregakoli gradbenega
materiala ni smiselno prilagajati zgolj določenim kriterijem.
Največkrat sta danes poduaijeni ekonomska in ekološka
vrednost, ki sta si, glede na posamezne faze življenjskega
ciklusa, v nekih merilih popolnoma nasprotujoči. Pri opeki sta
problematični predvsem proizvodnja in odstranitev gradiva. V
prihodnosti bo torej potrebno poiskati rešitev, ki bo optimalno
zadovoljila potrebe predvsem ekonomije in ekologije. To
pomeni poiskati ravnotežje med ekonomiko proizvodnje in
skrbjo za okolje. Odločen korak v to smer kažejo tudi rezultati
izboljšav, ki so jih v zadnjih letih v proizvodnjo vnesle številne
opekarne.
Leto	Masa	Poraba energije	Poraba vode	Reciklirana	Reciklirana
	(mio. ton)	(kWh/tona)	(1000 m3)	voda(1000 m3)	voda(%)
2001	6,54	779,9	/		/
2002	6,456	754,7	467,285	197,57	42,3
2003	6,445	753,8	529,8	218,8	41,3
2004	6,653	746,1	599,08	239,18	40
2005	6,358	756,7	741,244	265	35,8
2006	5,878	741,3	633,313	262,1	41,4
2007	5,789	724,3	667,1	346,1	51,8
Tabela 3: Poraba energije in vode v proizvodnem procesu [BDA, 2009].
Table 3: Energy and water consumption in the production process [BDA, 2009].
Opisana problematika nedvomno zadeva tudi arhitekta-
projektanta. Arhitekt kot glavni projektant ima pomembno
vlogo pri izbiri gradiva, največkrat tudi odločilno, saj z
izbranim gradivom, kot je zapisala Zbašnik-Senegačnik [1996:
117], materializira arhitekturni koncept. Splošna praksa kaže,
da je izbira gradiva večkrat prepuščena ali zahtevana s strani
investitotja/uporabnika, ki vrsto gradiva zbira predvsem na
svoje finančne zmožnosti.
Kljub pomanjkljivostim, ki jih ima opeka v življenjskem ciklusu,
bo zagotovo uporabljena tudi v bodoče , saj jo odlikujejo
lastnosti kot so enostavna uporaba, tradicija, preizkušenost,
praktično neomejena življenjska doba, kar dokazujejo številni
primeri, tudi iz daljne zgodovine.
OPEKA IN NJENA PROBLEMATIKA
Viri in literatura
Arnold, G.- Building for the future, http://www.epolitix.com/
stakeholders/stakeholder-article/newsarticle/building-for-the-
future-1/, <oktober, 2009>
BDA - Brick Development Association (2009), http://www.brick.org.
uk/_media/_pdf/Report%202009_.pdf, <september, 2009>.
BDA - Brick Development Association (2000), http://www.brick.org.
uk/_resources/BRICK%20F0R%20LIFE.pdf, <september,
2009>.
Campbell, J. (2003): Brick - a world history. Thames&Hudson,
London.
Climalp - Društvo za varstvo alp, http://www.cipra.org, <oktober,
2009>.
Daas Baksten, http://www.daasbaksteen.nl/, <oktober, 2009>.
Juvanec, B. (1999): Elementi arhitekture. Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Kitek Kuzman et al., (2007): Smernice in potencial lesene gradnje v
Sloveniji. V: Arhitektura, raziskave, AR 2007/1: 36.
Kresal, J. (2002): Gradiva v arhitekturi. Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Kunič, R. (2008): Ekonomsko vrednostenje in piramida stroškov
stavb. V: Gradbenik, Nizkoenergijske in pasivne hiše: 40-41.
Kunič, R. (2007): Načrtovanje vrednostenja vpliva pospešenega
staranja bitumovskih trakov na konstrukcijske sklope.
Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
gradbeništvo in geodezijo.
Oliver, P., et al. (2008): Atlas of vernacular architecture. Routledge,
Oxon.
Sitar, M. et al., (2005): Trajnostni vidiki prenove večstanovanjskih
stavb. V: Arhitektura, raziskave, AR 2005/2: 38.
Statistični urad, www.stat.si, <september, 2009>.
Uradni list RS 93/2008 (2008), Pravilnik o učinkoviti rabi energije v
stavbah. Priloga 1.
Winerberger, www.winerberger.si, <oktober, 2009>.
Zbašnik-Senegačnik, M. (1998), http://www2.arnes.si/aa/1998/
zbac98cl.html, <oktober, 2009>.
Zbašnik-Senegačnik, M. (1996): Negativni vplivi gradiv na človeka in
okolje. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za arhitekturo, Ljubljana.
Zupančič, D. (2003): Vernakularna arhitektura in ekonomika gradnje.
V: Arhitektura, raziskave, AR 2003/2: 61.
Mlada raziskovalka Larisa Brojan
larisa.brojan@fa.uni-lj.si
UL Fakulteta za arhitekturo
izvleček
V	naši vsakodnevni praksi lociranja objektov v prostor in realizaciji gradnje prihaja
v velikem številu in včasih drastično do zelo problematičnih, vprašljivih in celo
škodljivih primerov dovoljenih gradenj.V članku sta podrobneje predstavljena
dva primera, realizirana na različnih koncih Slovenije, v različnih občinah in z
različno stopnjo pomembnosti, tako kot investicija, kot pomembnost objekta v
prostoru, njegov okoljski vpliv in njegova okoljska pomembnost.
Vplivi na okolje so namreč neločljivo vezani na vsak poseg v prostor, v večji ali
manjši meri grajeni objekti s svojo funkcijo, pojavnostjo in zasedbo naravnega
ali ustvarjenega prostora vplivajo na okolico in na okolje, kot ga razume okoljska
evropska zakonodaja - od varstva kulturne dediščine, do vpliva na dobro
človekovo počutje in življenjske razmere.
Prvi primer pod naslovom "Okoljevarstveno zaželene investicije na občutljivih
lokacijah" obravnava lociranje okoljsko pozitivno aktivnega objekta, kot je
sončna elektrarna, v prostor Krajinskega parka. Opisana gradnja in lokacija kažeta
na slabo domišljeno preveritev lokacije in vseh vidikov posledic gradnje na vplive
v prostoru, predvsem na funkcijo Krajinskega parka kot okoljske vrednote same
po sebi.
Drugi primer pod naslovom "Zlorabljeni prostorski predpisi" obravnava gradnjo
enostanovanjske hiše, nenavadno majhnih dimenzij, groteskne oblike in pojavnosti,
z opravičilom, da je takemu rezultatu botrovalo dejstvo, da prostorski akt občine
narekuje pogoje, ki ne dopuščajo česa drugega. Obravnava tega primera poizkuša
opredeliti očitno nerazumevanje sicer splošno uporabljenih določil v veljavnih
prostorskih aktih take vrste, ki izhajajo že iz navodil od države, kaj in kako se v tej
vrsti prostorskih aktov določa kot izhodišče za poseganje v prostor.
Vse zaključuje kratek pregled pomanjkljivosti in problemov iz vsakodnevne
prakse realizacije prostorske in investicijske zakonodaje.
ključne besede
investicije, umeščanje objektov v okolje, strokovne podlage, prostorska
inšpekcija, prostorsko načrtovanje
Članek pod naslovom Pod kozjanskim soncem [Lipnik,
2009, a] opisuje nov pojav v Sloveniji, in sicer umeščanje
(zasebnih) sončnih elektrarn (Sončna Elektrarna Kozjansko)
v prostor; kot samostojnih objektov in ne kot dodatne opreme
ostalih gradbenih objektov.
Iz članka je bilo razvidno, da ni zadostno opredeljeno:
Kaj in kako to določajo veljavni občinski prostorski akti na
obravnavani lokaciji? (Dolgoročni prostorski plan občine,
Izvedbeni prostorski akt občine).
Kakšne vrste osnovne in podrobnejše namenske rabe so v
teh aktih predvidene na obravnavanem prostoru? (V skladu
z veljavnimi pravilniki, predpisanimi od države, na podlagi
zakonov o urejanju prostora ).
Ali ima prostorski akt ustrezno obdelane "strokovne podlage"
z vsemi potrebnimi analizami vplivov na prostor in okolje ali
ne? (Strokovne podlage so predpisane za vse prostorske akte
v vseh obdobjih, vsaj od leta 1984).
Ali so bile obdelane ustrezne proučitve variantnih možnosti
umeščanja v prostor z vidika varstva okolja in v okviru
zakonodaje, ki to področje ureja? (Zakon o varstvu okolja in
podrejena oziroma povezana zakonodaja).
Prav tako ni jasno, ali je bil voden celovit postopek vplivov na
okolje za omenjeni prostorski akt, ki opredeljuje obravnavani
poseg v prostor ali ne? (Vsi "plani", ki obravnavajo vsebine z
možnim vplivom na okolje, se po zakonodaji o varstvu okolja
okoljsko preverjajo).
V	okviru zgoraj naštetih dokumentov in postopkov bi moralo
abstract
In the practice of locating structures in space and the realisation of
construction projects, there are numerous cases of building permits being
issued for problematic, questionable and even for damaging construction
projects. The article presents in more detail two examples of differing
degrees of significance realised in different locations in Slovenia.
Environmental effects are inextricably linked with every intervention in
space. To a greater or lesser degree, built structures have an impact on the
surroundings and the environment through their function, appearance and
the occupation of natural or created space.
The first example deals with the construction of a single-unit house of
unusually small dimensions, featuring a grotesque form and appearance
which were excused by the provisions of the municipal spatial planning
acts which contain conditions that prohibit the building of anything other
than that. The consideration of this case attempts to define an evident
misunderstading of provisions that are otherwise generally applied in valid
spatial acts based on the guidelines laid down by the government as to
what and by which method a starting point for spatial interventions may
be determined.
The second example treats the locating of an environmentally favourable
structure such as a solar power station in the space of a Landscape Park.
The depicted construction and location indicate a poorly thought out
verification of location and understanding of all aspects of the impact on
space, primarily on the function of the Landscape Park as an environmental
value in itself.
The conclusion contains a brief review of the deficiencies and problems
encountered in every practice.
key words
investments, accommodation of structures in the environment, space
inspection, spatial planning
biti analizirano, kakšen je pričakovan obseg energije, ki
se jo lahko pričakuje glede na (znano) povprečno letno
število sončnih dni ali ur oziroma kakšen bo izkoristek tudi
v oblačnem vremenu (investitor se sicer sedaj "pohvali", da
je v oblačnem vremenu izkoristek ena tretjina instalitane
moči, vendar je v času "znanosti" in razvitega inženirstva to
treba poznati že vnaprej - ekonomika investicije, posebno
še, če je subvencionirana z javnimi sredstvi iz državnih ali
mednarodnih financ, mora biti znana v naprej - feasibility
study!?)
Naslednje vprašanje je, v kakšni meri se je pri umeščanju v
prostor presojal vidik "prizadetosti krajine"?
Tudi za naš prostor veljajo namreč opredelitve iz stališč
"European Landscape convention" Council of Europe (20.
10. 2000).
Ker gre za "Krajinski park", bi bilo z vidika varstva okolja
treba presojati vse elemente, ki so bili osnova za osnovanje
"Krajinskega parka" Kozjansko, vključujoč tudi turistični
vidik in krajinsko sliko.
Zakon o varstvu okolja v splošnem zahteva, da se izdelajo
presoje vplivov izvajanja prostorskih aktov na okolje in
je zato treba izdelati raznovrstne študije o prostorskih,
geografskih, ekonomskih, političnih, socialnih in kulturnih
okoljih, katerih razvoj se usmerja v prostorskem planu in se
bo odražal v bodočem grajenem okolju. Pravilno in v skladu
z zahtevami okoljskih predpisov izdelane študije (strokovne
podlage) so obvezna podlaga za opredeljevanje končnih
INTERPRETACIJE MOŽNEGA, SMISELNEGA IN REALNEGA
AR 2009/2
Slika 1: Obstoječa grajena struktura in abotnost pojavnosti novogradnje v
prostoru.
rešitev prostorskih ureditev v prostorskih aktih.
Vsi prostorski akti, ki obravnavajo večje prostorsko območje,
večinoma izkazujejo nujnost za obravnavo vsebin z vidika
varstva okolja in s tem po postopkih "celovite presoje vplivov
na okolje".
Pravilno pripravljeni in pravilno procesno vodeni prostorski
akti obravnavajo prostor na kar najbolj demokratičen način
in strokovno poglobljeno, pri čemer politične odločitve, ki
niso skladne s takim postopkom in vsebinami, niso skladne z
zakonom in vodijo v pravno dvomljiv in s tem gmotno negotov
položaj imetnika prostorskega akta, ki tega ne upošteva.
Bistvenega pomena je tudi spoštovanje hierarhije prostorskih
aktov, saj velja, da za posamezen prostorski akt ni treba
izvajati celovite presoje vplivov na okolje, če ima tako presojo
narejeno nadrejeni prostorski akt, iz česar tudi dodatno sledi
obveza, da podrejeni akt spoštuje določila in prostorske rešitve
nadrejenega prostorskega akta, kar pomeni tudi spoštovanje
študij in strokovnih podlag nadrejenega prostorskega akta, ki
so bile preverjane skozi postopek celovite presoje vplivov na
okolje.
V prostorskem aktu je treba razlikovati med vrstami območij
osnovne in podrobnejše namenske rabe prostora, kjer je
pomembno, ali se lokacija nahaja na območju stavbnih
zemljišč ali ne.
Na območju "stavbnih zemljišč" se za gradnjo "energetskih
objektov" opredeljuje vnaprej znane površine, ki v prostorskem
Figure 1: Existing built structure and the preposterous appearance of the new
building in space.
planu dobijo oznako "območja energetske infrastrukture",
ki so namenjena za izvajanje dejavnosti gospodarskih služb
s področja energetike. Ker gre za "izvajanje dejavnosti
gospodarskih služb", spada v ta okvir verjetno tudi pridobitev
ustreznih koncesij, če se s tako dejavnostjo ukvarja zasebnik.
Na ta vprašanja bi moral članek tudi odgovoriti, saj je
"polemično" zastavljen.
Ker pa obstaja verjetnost, da se gradnja nahaja kar na območju
prostorsko-plansko opredeljenih "kmetijskih zemljišč", kjer se
dopušča "podrobnejše namenske rabe" za kmetijska zemljišča,
bi bilo treba dobro preveriti, ali je s tem zadoščeno pravno
formalnim pogojem za izdajo gradbenih dovoljenj za elemente
objekta "sončna elektrarna" (kljub temu, da so izraženi
pomembni (in utemeljeni) pomisleki direktorja Kozjanskega
parka)?
Na teh območjih se po prostorski zakonodaji nahajajo vrste
zemljišč, ki ob svoji rabi obdržijo "dejansko vrsto rabe"
iz obsega kmetijskih dejavnosti in tudi zato obračunanega
"katastrskega dohodka" za zemljišča s kmetijsko dejavnostjo.
Treba bi bilo preveriti, ali je dvonamenska raba kmetijstva in
elektroenergetike na mestu in kaj bo "osnova za davek" - to je
vsekakor pomembno in vzročno-posledično povezano!
"Kozjanski park" je eden od bolj simpatičnih pojavov v naši
državi, samoorganiziran na skladnem razvoju kmetijstva in
turizma s ključno vlogo "kulturne krajine" in "kulture" pri
tem.
INTERPRETACIJE MOŽNEGA, SMISELNEGA IN REALNEGA
V obravnavanem primeru so "obnovljivi viri energije"
neprimerno locirani v "kulturno krajino" Krajinskega parka,
jo "onesnažujejo" s svojo pojavnostjo in s tem obremenjujejo
"kakovost človekovega življenja" na območju parka.
Predvsem pa bi bilo treba preveriti pravno formalno plat
lokacije, ker je ta osnovno izhodišče za pravilno urejanje
zadev v zvezi z varstvom prostora in s tem okolja pred
samovoljo posameznikov ali bolj ali manj vplivnih (formalnih
ali ne) skupin posameznikov, mimo pravic širše javnosti, ki
se tega pravočasno zaveda ali pa ne.
Za boljše razumevanje celotne, nedorečene in v uradni praksi
slabo razumljene in vodene problematike, priporočam branje
2. številke letnika 2008 revije AR - glej: http://www.fa.uni-
lj.si/default.asp?id=2578.
Zlorabljeni prostorski predpisi
Članek z naslovom Karikatura predpisov [Lipnik, 2009,b]
glede na svojo vsebino in nekatere zaključke terja strokovni
komentar, tudi zaradi dejstva, da v svojih zaključkih zavaja
in nepravilno ocenjuje vzroke in posledice.
Vsebina članka je naslednja:
"Visok in ozek objekt, podoben transformatorju, bo novi
dom družine Kralj. Upoštevali so tudi "oblikovne kvalitete
krajevno značilne arhitekture".
Gozd - Martuljek - Ob glavni cesti od Jesenic do Kranjske
Gore je tik pred Gozdom - Martuljkom pred dnevi zrasel nov
visok in ozek objekt, ki bi ga na prvi pogled lahko zamenjali
za električni transformator, saj je dobre štiri metre širok,
šest metrov dolg in devet metrov visok. Vendar je ta objekt
stanovanjska hiša, v katero se bo z mlado družino vselil
Andrej Kralj, domačin iz Gozda - Martuljka.
Andrej Kralj je povedal, da seje za gradnjo takšne stanovanjske
hiše odločil zaradi določil občinskih prostorskih predpisov.
Ti pravijo, da je to območje razpršene gradnje in je dovoljeno
pozidati le desetino zazidljive parcele. Po Kraljevih navedbah
meri zazidljiva parcela 280 kvadratnih metrov. Zato ima
hiša le 28 metrov tlorisne površine, v pritličju, nadstropju
in mansardi pa bodo uredili 60 kvadratnih metrov bivalnih
površin.
Pojasnil je, da so z družino živeli v hiši njegovih staršev in
da so se za gradnjo odločili, ker si želijo ustvariti lasten dom.
Ker druge možnosti niso imeli, so se kljub nenavadni podobi
objekta odločili za gradnjo. V lokacijski informaciji, ki so
jo za hišo pridobili na Občini Kranjska Gora, je navedeno,
da so morali pri stavbi upoštevati tudi "oblikovne kvalitete
krajevno značilne arhitekture", čeprav se domačini v Gozdu -
Martuljku strinjajo, da je zdaj nastala svojevrstna karikatura
občinskega prostorskega načrtovanja, ki s krajevno značilno
arhitekturo nima veliko skupnega. Za komentar smo hoteli
včeraj vprašati še župana Jureta Žerjava, ki pa se na naše
klice ni odzval."
Strokovni komentar se nanaša na dejstvo, da je iz objavljenega
jasno razvidno, do česa prihaja v naši gradbeni praksi zaradi
nedorečenih in dvoumnih opredelitev v veljavnih prostorskih
aktih, ki so podlaga za izdajo gradbenih dovoljenj.
Ko se primerja oba objekta na fotografiji, je čisto jasno,
AR 2009/2
da novi objekt ni upošteval "oblikovnih kvalitet krajevno
značilne arhitekture", katere predstavnik naj bi bil po svoji
tipiki in splošno znanem pojavu gorenjske starejše arhitekture
do neke mere starejši obstoječi objekt. Torej novi objekt
ne izpolnjuje pogojev veljavnega prostorskega akta glede
oblikovanja, s tem pa tudi ne glede kapacitete objekta, katere
pogojevanja so vključena v oblikovnih pogojih. Sklicevanje
samo na dovoljeni izkoristek zemljišča, namenjenega gradnji,
je v primeru za dovoljeno gradnjo dosti premajhne parcele
(vsaka zemljiška parcela še ni primerno "zemljišče za gradnjo
objekta" - kaj bi bilo, če bi parcela merila samo 100m2?),
upoštevajoč vse pogoje prostorskega akta, norčevanje iz
zakonskih določil, iz stroke in iz pravne države. Če ta ne
reagira in ne sankcionira takih nepravilnosti, potem res ne
bomo zlepa uredili niti prostorskih razmer niti okoljskih, saj
je oboje zelo soodvisno (kje bo pristal "trajnostni prostorski
razvoj" kot eden od okoljskih elementov, katerega sestavni
del je prav spoštovanje kvalitet zatečenega stanja grajenega
in naravnega prostora, kvalitet krajinske slike, kulturne
krajine in še česa).
Postavlja se vprašanje, kaj je pri vsem upošteval odgovorni
projektant dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo
gradbenega dovoljenja za tak, za prostor škodljiv, objekt
(in za investitorja, saj je poleg neestetskega in za krajino
škodljivega videza tudi nefunkcionalen?).
Ali bo za očitno norčevanje iz urbanističnih določil
odgovarjal z licenčno odgovornostjo? Kdo ga bo naznanil
področni zbornici?
Če pa je gradnja rezultat investitorjeve samovolje, mimo
določil v projektni dokumentaciji, potem gre za "črno
gradnjo" in je treba uvesti sankcije proti kršitelju.
Določila v generaciji prostorskih aktov, ki so večinoma
še v veljavi v Sloveniji, temeljijo na Navodilih o izdelavi
strokovnih podlag in izvedbenih prostorskih aktov iz leta
1985, ki jim je veljavnost začasno podaljšala tudi novejša
prostorska zakonodaja.
Skladno s temi navodili večina Prostorskih ureditvenih
pogojev (PUP) po občinah vsebuje pogoje in merila, ki
racionalno ščitijo zatečeno stanje, saj so PUP namenjeni samo
za zapolnjevanje vrzeli v grajenem prostoru in podobno, ne
pa za kompleksnejše in zahtevnejše posege v prostor. Te
se umešča v prostor z bolj dorečenimi prostorskimi akti,
kot so danes novi bodoči občinski prostorski načrti (OPN)
z izvedbenimi deli oziroma po potrebi občinski podrobni
prostorski načrti (OPPN) in pred njimi drugi prostorski načrti
(ZN, LN, OLN itd. - in ne samo "pogoji").
Glede na najnovejšo evropsko okoljevarstveno zakonodajo
lahko samo potrdimo strokovno primernost vsebin takih določil
v PUP (kadar niso potrebne "sanacije" obstoječih stanj), vendar
tudi dvom o učinkovitosti, saj velik del arhitektov projektantov
objektov v njih ne vidi dobrih izhodišč za projektiranje posegov
v prostor in se upoštevanju teh določil zavestno upira. Kljub
temu, da so kar se da demokratična, ob seveda dovolj oblikovno
močnem projektantskem angažmaju, in puščajo oblikovalcem
objektov ter njihovim investitorjem kar nekaj manevrskega
prostora, pa zadnji primer kaže, da brez nedvoumnih pogojev
interpretacije možnega, smiselnega in realnega
Slika 2: Shema delovanja prostorske zakonodaje.
Figure 2: Operating scheme of spatial planning legislation.
AR 2009/2
INTERPRETACIJE MOŽNEGA, SMISELNEGA IN REALNEGA
v prostorskih aktih, tako glede pozicij in dimenzij objektov,
opredelitve izgleda v barvah in v materialih, kot glede
opredelitve parcelacij za potrebe gradnje, ne bo šlo.
V obravnavnem primeru Upravna enota, ki je izdajala gradbeno
dovoljenje za tak objekt, kot smo ga videli na fotografiji v
časopisu, očitno ni dovolj dosledno preverjala "skladnosti"
predvidene gradnje z vsemi pogoji prostorskega akta. To
pomeni, da ni izvršila z zakonom dane obveze take kontrole
pred izdajo gradbenega dovoljenja.
Torej: kje je služba ali upravni nadzorstveni organ, da bi sproti
nadziral nepravilnost postopkov in vsebin ter tekoče in celo
preventivno ukrepal?
Že večkrat sem javno opozorila, da je država Slovenija ukinila
"urbanistično inšpekcijo", dokončno z zadnjo spremembo
zakona o graditvi objektov, deloma pa že prej, ko jo je prenesla
na naslov "gradbene inšpekcije" in obe funkciji združila v
istem inšpektoratu.
Na žalost inšpektorat "gradbene inšpekcije" svoje funkcije
nadzora nad nepravilnostmi v vsebinah in postopkih izvajanja
določil zakonodaje o urejanju prostora (izdelave vsebin in
priprave postopkov za urbanistične - prostorske akte in nadzor
nad spoštovanjem nadrejenih prostorskih aktov, preverjanje
vsebin projektne gradbene dokumentacije glede skladnosti
z veljavnimi prostorskimi akti, kar je predpogoj za izdajo
gradbenih dovoljenj, nadzor projektantov pri izdelavi pravilnih
vsebin projektov itd.) ni nikoli opravljal.
Ker inšpekcija zaradi preslabe ekipne zasedenosti teh del
ni zmogla, jih je vlada s spremembo zakona posledično
enostavno ukinila. Ostal je edino nadzor "upravne inšpekcije"
nad postopki upravnega organa - torej tudi nad tem, ali je
upravni organ preveril "skladnost projekta s prostorskim
aktom" ali ne.
Nova oblast je napovedovala boj proti pravnim
nepravilnostim.
Če ne bo vzpostavila primerno organizirane službe
"prostorske" oziroma "urbanistične" inšpekcije, kot smo jo
pred leti že poznali (in dosledno aktivirala vloge "okoljske"
inšpekcije), ter okrepila dejavnosti "upravne" inšpekcije, ki
naj bi nadzirala pravilno vodenje postopkov (tudi ta pride
"enkrat na 40 let naokoli" - izjava enega od inšpektorjev
glede števila zaposlenih na tem inšpektoratu), težavam zlepa
ne bo videti konca. Investitorji in njihovi projektanti si bodo
privoščili samo vedno več kvarnih in nepravilnih posegov v
prostor. Obravnavani primer je samo skrajni absurd sicer zelo
razširjene in nesankcionirane prakse.
Zaradi okoljevarstvenih nepravilnosti, ki so posledica
nespoštovanja evropske zakonodaje, bomo plačevali veliko
denarja (problem prometa in s tem zraka, problem prašnih
delcev, problem hrupa, problem kmetijskih subvencij, problem
odpadkov, problem slabega spoštovanja kulturne krajine in
grajene ter druge dediščine itd.), ko nas bodo evropska komisija
in evropska sodišča spoznali za kršitelje zakonskih obvez, prav
tako tudi na podlagi pritožb posameznih državljanov, ki jim bo
pošlo potrpljenje ob vedno ponavljajočih se nepravilnostih s
škodljivimi posledicami.
AR 2009/2
Ugotovitve
A)	Osvetlitev postopka interpretacije veljavnih
predpisov
Veljavni predpisi so razvrščeni v več nivojev
1.	1zakonski in podzakonski akti, ki jih uveljavi država in jih
morajo spoštovati vse občine, ko načrtujejo svoje prostorske
akte in pripravljajo občinske odloke;
2.	prostorski akti, ki jih sprejema in izvaja država, odločbe o
gradnjah na njihovi podlagi izdaja pristojno ministrstvo;
3.	prostorski akti, ki jih sprejema in izvaja občina, odločbe o
gradnji na njihovi podlagi izdaja državna pisarna v upravni
enoti RS prek svojih izpostav;
4.	raznovrstni odloki, ki jih sprejema in izvaja občina znotraj
svojega območja, pravilnost njihovih vsebin in izvajanja pa
nadzoruje država s svojimi službami.
Ves paket navedenih "veljavnih predpisov" mora biti
poznan, uporabljen in upoštevan pri projektiranju projektnih
dokumentacij za pridobivanje gradbenih dovoljenj za objekte
(vseh vrst - stavb in gradbeno-inženirskih objektov (bivše
visoke in nizke gradnje)).
B)	Osvetlitev postopkov in vzročne povezave med
posameznimi akterji pri postopkih GD
Postopki pridobivanja gradbenih dovoljenj so vezani na izdelavo
projektne dokumentacije (tako imenovane "investicijsko
tehnične dokumentacije"), ki jo naroči investitor gradnje, izdela
pa projektant z licenco na podlagi "projektne naloge", prejete
od investitorja; "projektno nalogo", ki je sestavni del "naročila"
oziroma "pogodbe" za izdelavo projekta, mora projektant
preveriti in investitorja opozoriti na vse nezakonitosti, ki bi
jih ta eventualna vsebovala; projekt za gradbeno dovoljenje v
"vodilni mapi" vsebuje vse elemente "lokacijske dokumentacije"
ali izvlečke iz veljavnega prostorskega izvedbenega načrta
(novejših občinskih podrobnih prostorskih načrtov oziroma
njihovih predhodnikov) - s temi elementi se dokazuje
"skladnost predvidenega posega v prostor oziroma gradnje z
določili veljavnih prostorskih aktov"; za to skladnost v celoti
odgovarja odgovorni projektant dokumentacije, odgovornost pa
nato prevzemajo tudi investitor, graditelj in uporabnik objekta.
C)	Osvetlitev področij, kjer se največkrat oz.
pogostokrat pojavijo kratki stiki (posestvovanje podatkov,
pridobivanje podatkov, aktualnost podatkov o posamezni
lokaciji)
Največ težav povzroča nezadostna ali neprimerna uporaba
določil iz prostorskih izvedbenih aktov pri izdelavi projektne
dokumentacije; večina projektantov se zanaša kar na "lokacijsko
informacijo", kadar jo investitor ali projektant pridobi, vendar
ta ne more nuditi vseh, za izdelavo projekta resnično potrebnih
podatkov; lokacijska informacija je samo kratek, več ali manj
poljuben povzetek določil veljavnega prostorskega akta, ker
na birokratskem nivoju ni možno predvideti vseh potrebnih
pogojev za realizacijo investicije; vsak projektant je dolžan pred
začetkom del proučiti celoten prostorski akt v delih, ki se tiče
njegove lokacije.
D)	Osvetlitev možnosti, kako bi lahko tovrstne
"prostorske zagate" lahko izboljšali procesno (operativno na
nivoju projektantov)
AR 2009/2
Največkrat se dogaja, da projektant ne prouči dovolj natančno
prostorskega akta in izpusti marsikateri obvezujoč pogoj;
velika težava pa nastane, kadar so prostorski akti zastareli ali
zelo ohlapno in nedosledno pripravljeni in nastane v sosedstvu
odpor do nameravane gradnje - prihaja do situacij, ko se šele
na sodišču razčiščuje, kaj je prav in kaj ne - ali imata prav
investitor in njegov projektant ali sosed (in njegov "strokovni
svetovalec"); pri projektu je treba v "lokacijskem delu" obvezno
vključevati imetnike licenc geodetske stroke ter inženirje za
prometno načrtovanje ter načrtovanje komunalne infrastrukture
in priključkov nanjo.
E)	Osvetlitev možnosti sistemskih izboljšav na nivoju
odločanja (zavodi, službe, skrbniki podatkov)
Stroka in vsi odgovorni bi morali nadzorovati izdelavo
občinskih prostorskih aktov in sproti preverjati ter ukrepati, da
so ti izdelani proceduralno in vsebinsko v skladu z zakoni in
predpisi za vse elemente vsebin, ki jih v prostoru obravnavajo
(geodetska problematika, komunalna problematika, arhitekturna
problematika, varstvo okolja z vsemi elementi trajnostnega
razvoja, področna zakonodaja (urejanje naselij, ceste, promet,
kmetijstvo, gozdarstvo itd.); čim več prostorskih aktov mora
biti izdelanih na vsebinsko in tehnično dorečen način in ne samo
s pogojevanji - pogojevanje povzroča dvoumne situacije za
projektanta, za investitorja, za prizadeto okolico in onemogoča
enostavno izrekanje dovoljenj; predvsem izostaja natančnejši
nadzor pristojnega ministrstva (MOP), ko potrjuje prostorske
akte občine oziroma je problematična popolna odsotnost
rednega inšpekcijskega nadzora nad pravilnostjo vsebin
izdelanih in veljavnih prostorskih aktov ter nad izvajanjem
njihovih določil.
interpretacije možnega, smiselnega in realnega
Viri in literatura
Fikfak, A., Ažman, L.,M., (2002): Oblike prostorskega načrtovanja: od
mestnega načrta do urejanja naselij. UL FA, Ljubljana.
Lipnik, M., (2009): Pod kozjanskim soncem. V: Mladina, št. 32, 14.
08. 2009.
Lipnik, M., (2009): Karikatura predpisov. V: Delo, 11. 08. 2009.
Uradni list RS 39 (2006): Zakon o varstvu okolja - uradno prečiščeno
besedilo (ZVO-1-UPB1).
Uradni list RS 102/04, 14/05, 120/06: Zakon o graditvi objektov -
uradno prečiščeno besedilo (ZGO-1-UPB1).
Martina Lipnik
martina.lipnik@ljubljana.si
MOL, MU, Oddelek za urejanje prostora, Ljubljana
Katerina Nesladkova
PRAGUE CASTLE - SOUTHERN GARDENS
JOSIP PLEČNIK S CONCEPTION
praški grad - južni vrtovi
zasnova jožeta plečnika
izvleček
Na podlagi arheoloških raziskav in najstarejših pisnih virov vemo,
da je Praški grad leta 880 osnoval princ Borivoj iz rodbine Premysl.
Skozi ves srednji vek so bila južno od Gradu le polja. Gradu so
služila kot primerno odlagališče odpadkov. Ko je po razglasitvi
češkoslovaške neodvisnosti na Grad prišel predsednik T.G.
Masaryk, je bilo celotno področje precej zanemarjeno. 20. januarja
1920 je bil objavljen javni razpis za projekt prenove Rajskega
vrta in Vrta na okopih. Žirijo so sestavljali Jan Kotera, Antonm
Balšanek, Jože Plečnik in Zdenek Wirth. Marca se je žirija odločila
in prvo nagrado podelila arhitektoma Schmiedlu in Fikru, drugo
nagrado pa je prejel krajinski arhitekt Kumpan. Vendar pa je končni
rezultat razpisa zbujal dvome. Zato je predsednik Masaryk zaprosil
profesorja in arhitekta Jožeta Plečnika naj izdela načrt za prenovo
vrtov. Plečnik se je zahtevne naloge lotil spoštljivo, vendar ne brez
drznosti. Ni skušal ustvariti privida starih vrtov, ampak se je raje
odločil za širokogruden, moderen pristop, pri čemer se je oziral na
stoletja stara drevesa in poudarjal povezave z zgodovino Gradu.
abstract
On the basis of archaeological research and the oldest written sources, we
know that Prague Castle was founded around the year880 by Prince Borivoj
of the house ofPremyslides. The area south of the Castle was originally open
fields throughout the Middle Ages. It served as a convenient rubbish dumpfor
the Castle. When President T. G. Masaryk arrived at Prague Castlefollowing
Czechoslovakian independence, the whole area was rather dilapidated. On
27th January 1920, an open competition for designs for the Paradise and
Rampart Gardens was announced. The jury consisted of Jan Kotera, Antonm
Balšanek, Josip Plečnik and Zdenek Wirth. In March, the jury came to a
decision, awarding first prize to the architects Schmiedl and Fikr, and second
prize to the landscape architect, Kumpan. However, the whole result of the
competition was dubious. So, teacher and architect Josip Plečnik was asked
by President Masaryk to design the reconstruction of the gardens. Plečnik
tackled the demanding task with respect, yet with some boldness. He did not
try to create an illusion of old gardens, but was rather concerned with a
broadminded modern approach, fully respecting the centuries-old trees, and
accentuating important links with the history of the Castle.
ključne besede
Praški grad, Rajski vrt, Vrt na okopih, Plečnikova projektna zasnova.
key words
Prague Castle, Paradise Garden, Rampart Garden, Plečnik's design
conception.
Slika 1: Načrt Praškega gradu s simboli glavnih elementov v Južnih vrtovih.
(Vir: Krečič, 1997:56)
Figure 1: Plan of Prague Castle with signs of principal elements in the Southern
gardens. (Source: Krečič, 1997:56)
History of Prague Castle - in general
The early medieval castle site was fortified with a moat and a rampart
of clay and stones. The first walled building was the Church of Virgin
Mary. Other churches, dedicated to St. George and St. Vitus, were
founded in the first half of the 10th century.
From the 10th century Prague Castle was not only the seat of the
princes and later kings, but also of the highest representative of
church, the Prague bishop. The first convent in Bohemia was also
founded in the grounds of Prague Castle, a convent next to the
church of St. George for the order of Benedictine nuns.
The basilica of St. Vitus, built on the site of the original rotunda, was
the main castle church since the 11th century, where the relics
Slika 2: Rajski vrt: načrt Jožeta Plečnika - 1920. (Vir: Krečič, 1997:58)
Figure 2: The Paradise garden: Josip Plečnik's project - 1920. (Source: Krečič,
1997:58)
of the patron saints of the land were kept: SS. Vitus, Wenceslas and
Adalbert. The period of the rule of King and later Emperor Charles IV
(the middle of the 14th century) was a time of prosperity for Prague
Castle, for then it first became an imperial residence, the seat of the
ruler of the Holy Roman Empire. The royal palace was rebuilt and
the fortifications strengthened. Building began on the Gothic church
of St. Vitus on the model of French cathedrals. Building continued
on the Castle during the reign of Charles's son, Wenceslas IV The
Hussite wars and the following decades, when the Castle was not
inhabited, caused the dilapidation of its buildings and fortifications.
The next favorable time came after 1483, when a king of the new
dynasty of Jagellons again made the Castle his seat. New fortifications
were built and, together with them, defence towers on the northern
side (the Powder Tower, the New White Tower and Daliborka). The
architect of the fortifications, Benedikt Ried, also rebuilt and enlarged
the royal palace: the splendid Vladislav Hall was the biggest secular
vaulted hall in the Europe of that day.
The kings of a further dynasty, the Habsbugs, started rebuilding the
AR 2009/2
Slika 3: Simbolične povezave - 'Mali Belvedere' in cerkev Sv. Nikolaja. Foto:
Katefina Nesladkova.
Figure 3: Symbolic links — "Small Belvedere" and St. Nicolas Church. Photo:
Katefina Nesladkova.
Castle into a renaissance seat. In accordance with the taste of the
time the Royal Garden was founded first, and in the course of the
16th century buildings serving for entertainment were put up in it:
a summer palace, a ball games hall, a shooting range and a lion's
court. Afterwards the cathedral and the royal palace were adapted.
New dwelling houses began to be built to the west of the Old Royal
Palace, along the southern ramparts. The adaptation of the Castle
came to its height in the second half of the 16th century, during
the rule of Rudolph II. The emperor settled permanently in Prague
Castle and began to turn it into a grand and dignified centre of
the empire. And he founded the northern wing of the palace, with
today's Spanish Hall, to house his precious artistic and scientific
collections.
The Prague defenestration in 1618 started a long period of wars,
during which Prague Castle was damaged and robbed. It was
used by the country's ruler only exceptionally and temporarily.
In the second half of the 18th century the last great rebuilding
of the Castle was carried out, making it a prestigious castle-type
seat. But at that time the capital or the empire was Vienna, and
Prague was just a provincial town. The Castle gradually became
dilapidated and its art treasures were impoverished by the sale
of the remains of the Emperor Rudolph's collections. Emperor
Ferdinand V, after abdicating in 1848, chose Prague Castle as
his home. On this occasion the Chapel of the Holy Cross on the
Second Courtyard was rebuilt. The Spanish Hall and the Rudolph
Gallery were done up in preparation for the coronation of Francis
Joseph I which, however, did not take place [Vitejte na Pražskem
Hrade, 2008].
There was a big movement to complete the building of the
cathedral, but this was not inspired by the ruler but by the patriotic
Union for Completing the Cathedral of St. Vitus. It was in fact
completed in 1929. After the foundation of the independent
Czechoslovak Republic in 1918 Prague Castle again became
the seat of the head of state. The Slovene architect Josip Plečnik
was entrusted with the necessary alterations in 1920 [Dejiny
Pražskeho hradu, 2008]
prague castle - southern gardens
Slika 4: Simbolične povezave - 'Bikov prehod nad stopniščem': vrh piramide
Nikolajeve cerkve - in Hartigov vrt; piramida in katedrala Sv. Vita. Foto:
Katefina Nesladkova.
Figure 4: Symbolic links — "Bull Stairway": the top of the pyramid St. Nicholas'
church—andHartig garden; the pyramide and the cathedral of St. Vitus.
Photo: Katefina Nesladkova.
History of Southern gardens - the Paradise Garden and the
Rampart Garden
We should recall that the area south of the Castle were originally
open fields. It served as a convenient rubbish tin for the Castle.
Rubble was also dumped here, in particular after the disastrous fire of
1541. As a result the slope of the land, once very steep, was gradually
leveled to form a terrace. When Archduke Ferdinand of Tyrol built a
new palace to the south of the Castle in the mid-16th century, he also
wanted to have a small private garden right in front of the palace in
typical style of Renaissance. So in 1562 the slope below the western
end of the Castle, between the palace and the New Castle Stairs, was
built up and buttressed with a massive retaining wall. The garden,
apparently laid out as a series of terraces, terminated at the eastern
wall in a small pavilion - The Burle Tower. Nearby were the royal
baths an aviary.
As we can see on the illustrations from the 17th century another
areas around the ramparts were still bare hillside. In 1617 the so-
called Matthias Pavilion was erected in the Paradise Garden, on an
exposed spot overlooking the city. This building marked the first
reorientation of the Paradise Garden towards the town because, in
fact, it is a lookout tower. The idea of exploiting viewpoints was later
to become a key element in Plečnik's conception of the southern
gardens.
At the end of the 18th century came a radical change. The Bugle
Tower was pulled down in 1724. Pacassi's austere, unifying
reconstruction of Castle was finished in 1769. The Paradise Garden
was alternately subjected to neglect and to improvement, according
to prevailing fashion. The baroque age also saw the appearance of a
fountain with a flat quadrofoil base, which Plačnik later transfer to
another site. Gradually, vegetation took root on the ramparts (Present-
day Rampart Garden). Towards the end of the century the Pradise
Garden seems to have been extended eastwards. The new part of the
garden was bounded by the wall and was thickly wooden. The two
sections of the garden were separated by a baroque wall with a gate,
traces of which have survived in Plačnik's scheme.
After the revolution of 1848 the entire south garden area was divided
off from the city by a crenellated brick wall, reinforced with two
Prague castle - southern gardens
bastions. These were later incorporated very effectively into Plačnik's
design. In 1860 the whole garden was laid out as an English park,
with only some residual features of previous ages surviving.
When President T. G. Masaryk arrived at Prague Castle after the
rise of independent Czechoslovakia, the whole area was rather
dilapidated. In August 1919 acknowledged garden expert, F. J.
Thomayer, was appointed Master of Gardens, and before long he
had submitted plans for the improvement of the southern gardens.
Notwithstanding the radical new layout of trees and alteration of
the historic axis of the Paradise Garden entailed in his design, it
was immediately approved. Work commenced, and was interrupted
only by the discovery, during excavations at the western end of the
Paradise Garden, of the remains of a double flight of steps. The
Department for Ancient Monuments ordered that the steps should
be preserved. The Chancellery of the President used this as a pretext
for dropping Thomayer's scheme altogether, and started considering
architectural rather than landscaping options for the area around the
remains of the "monumental" steps.
On 27th January 1920, an open competition for designs for the
Paradise and Rampart Gardens was announced. The jury consisted
of Jan Kotera, Antonrn Balšanek, Josip Plečnik and Zdenek Wirth. In
March the jury came to decision. They awarded first prize to architects
Schmiedl and Fikr and second to the landscape architect Kumpan
[Valena, 1996: 260 - 261]
However the whole result of the competition was dubious. So, then
the professor and architect Josip Plečnik was asked to design the
reconstruction of these gardens. Plečnik tackled the demanding task
with respect, yet with some boldness. He did not try to create an illusion
of old gardens, but was rather concerned with a broadminded modern
approach, fully respecting the centuries old trees, and accentuating
important linked with the history of Castle. Plečnik's approach was
successful and in response to it, important personalities (J. Kotera) and
societies (Manes) recommended his appointment of the Architect of
Prague Castle. The gardens were reconstructed exactly from 1920 to
1935, when Plečnik resigned as the Castle Architect.
The last important event in Southern Gardens was happened, when
the gardens were under the reconstruction from the late 1980s to the
summer of 1993. Architects from the SUpRMO design office J.Burian
and J. Crockettova had a difficult task to reform. In the 1980s the route
of a giant collector traversed the gardens, thus drastically intervening
with both the greenery and architecture there. Furthermore the original
project did not take exact reconstruction in to account. In the second
part of reconstruction, the President's Office required a precise
reconstruction. [Lukeš 1994: 1-3]
Conception of Plečnik's project at Southern gardens
Plečnik's concept was simple and monumental at the same time.
The gardens exactly planned lawn areas, interwoven with a network
of sand paths. Significant places along the main axis of the Rampart
Garden, formed by a wide main pathway parallel to the south front
of Prague Castle, were marked by minor structures and architectural
elements (obelisks, pyramids, viewing terraces, arbours, a fountain,
etc). Mature trees were respected by Plečnik, but in his plans he
counted on their eventual replacement by greenery more in keeping
with his concept. The gardens were conceived as an intimate space,
because originally they were to serve the president, his family
AR 2009/2
and guests only. However, later on they were more and more
often opened to the public - in the 1930s it was four times a year.
Plečnik conceived of the gardens as not only a space designed for
contemplation, but also a unique viewing area in which gradually the
whole panorama of Prague opened up before the visitor. Therefore
he lowered the defensive wall - part of fortifications of the Castle
dating from 1849. The adaptation of the terrain is fairly apparent as
well.
Between the area of the Castle, the gardens and the city, there are
a number of symbolic links. For example: the view through the
"Small belvedere" revealing the dominant point of Mala Strana -
St. Nicholas' church or - when you look down from the terrace of
the "Bull Stairway", the top of the pyramid standing by the viewing
terrace, points to the St. Nicholas' church - and from the opposite
site, when you look up from the Hartig garden, the pyramid points to
the cathedral of St. Vitus; gate to the Alpine garden" frames the view
of the Caroline architecture - the Karlov area in the New Town.
Another theme of various interpretation is the originally intended
dialogue between the (not realized) obelisk on the cascading
staircase to the Paradise garden, and the monumental monolith bowl
in the garden. In short, as is typical of Plečnik's work, everything
has a certain intention in mind, and bears a relation to the given
context.
Introduction of Southern gardens by walking
1.	Hradčanske Sq.
2.	Entrance gate - Double portal
3.	Plečnik's staircase
4.	Matthias pavilion
5.	Granite bowl
6.	Baroque fountain
7.	Small belvedere
8.	Music pavilion
9.	Hartig garden
10.	Viewing terrace
11.	Bull stairway
12.	The Alpine garden
13.	Gate to the Alpine garden
14.	Gardener's house
15.	Bellevue,
16.	Hercules' fountain
17.	Vineyard
18.	Moravian rampart with monolith
19.	Opyš
20.	Castle steps
21.	The Paradise garden
22.	The Rampart Garden
Red colour - designed by arch. J.Plečnik
Walking through the Southern Gardens can start in the west, from the
ramp of Hradčanske Square (1). There the visitors pass through the
double portal by Plečnik (2) and from the narrow triangular landing
step straight onto the monumental cascading staircase (3) of the
small Paradise garden. They pass the sandstone amphora in the niche
of the wall of the New Palace. In about the middle of the staircase,
an obelisk with eternal light was to be placed, topped by a sculpture
of the Lion of Bohemia reaching to the Slovak double cross. On
AR 2009/2
the balustrade near the food of the staircase, there is a black diorite
vase. Below the staircase, by the wall of the New Palace, there is a
narrow passageway with a small fountain at the front. From there,
the vaulted hall under the staircase is accessible, with the preserved
foundation for the monolith. The space is additionally lit by windows
cut through the wall adjoining the New Castle Steps. An exhibition
room is established in the hall under the staircase. In the middle of
the trapezoidal Paradise garden, a giant granite bowl (5) is placed,
which was made of one piece of stone and extracted in the Mrakotm
stonepit.
Plečnik connected the Paradise Garden with the adjoining Rampart
Garden. A symbolic dividing line is formed by a group if conically
trimmed hornbeams leading towards a space adapted by Plečnik in
front of the Matthias Pavilion (4) by the South Wall. The balustrade
next to the pavilion bears a sculpture of the Good Shepherd by the
sculptor Kalvoda. On entering the elongated Rampart Garden, the
visitors first notice the baroque fountain (6) moved by Plečnik from
its original position in the Paradise garden. The adaptations in the
immediate vicinity of the fountain recall the former French garden
with typical geometric yew - trees. The main axis of the garden is
formed by a straight viewing pathway. Walking along it for about
80 metres, the visitors get to the central space of the South Gardens.
There is the foot of elegant Bull Stairway 11, which is cut through the
south wing of the New Palace and connecting the Third Courtyard
with the Rampart Garden. The Bull Stairway is very interesting
production, with number ofbrilliant details. On the axis, just opposite
the Bull Stairway on the southern edge, there is semicircular viewing
terrace (10) - unfortunately completely rebuild in the 1960 - with
the slate limestone pyramid and a viewing pavilion called the Small
Belvedere (7).
In the eastern direction, the Rampart Garden continues down to the
gate to Opyš near to Old Castle Steps. Gradually the visitors pass the
granite balustrade with the original stone obelisk reminding of the
defenestration. On the southern side there is a small structure with
a pergola, the so-called gate to the Alpine Garden (12), which is -
together with the terrace vineyard and two fountains by Plečnik -
situated on the slope below the fortification wall. Next to the front
of the Theresian wing of the Old Palace there used to stand a glazed
Aviary, insensitively reconstructed in the 1960s into the transformer
station. Still further on, beneath the Palace of Noblewomen, is a
supporting wall with columns. Below the wall, there is a path with
Venetian tile slab paving leading to the lofty summer house Bellevue
(15), with high Egyptian columns and a paneled ceiling. Beneath this
elevated part of the garden, there is a small supporting wall whose
masonry is composed of fragments of stones from various part of
the Castle. The wall is decorated with putt - light bearers. Below
the Bellevue, there is also a Baroque sculpture of Hercules with a
fountain, on a base designed by Plečnik (16).
Further on, it is possible to continue in two different ways - along
the higher placed main pathway, and on a narrower track beneath
it. Both provide a magnificent view of the panorama of the city.
The main path is lined with trees. The last stop before the gate to
Opyš at the eastern end of the garden is the Moravian Rampart (18).
This place was accentuated by Plečnik by a slim needle of another
monolith, finished in a sandstone Ionic capital. An arbour with a
pergola and an oval stone table used to serve various negotiations
PRAGUE CASTLE - SOUTHERN GARDENS
of President Masaryk in summertime. The viewing terrace on the
Rampart provides a view ofPrague [Lukeš 1994: 3 - 4].
Conclusion
When I was younger I used to go to Prague Castle very often and one
of my most favorite places was The Southern Gardens. I didn't know
nearly anything about it. I didn't know the names of all buildings,
sculptures and places as well the names of architects or sculptors.
I didn't know the history which was behind the creation of these
gardens. I was just fascinated with this space, with its harmony and
mysteriousness.
If you want to see Prague in its most beautiful views you can't
found more suitable place than Southern gardens. I am quite sure,
that architect Josip Plečnik knew about the unique of this place and
that he tried to confirm it with his design of gardens. There are a lot
of mystique connections between the sculptures in the gardens and
important buildings in the old part of Prague.
That's not long ago when I started to be interested in the various
elements, which are situated there, and the whole composition of
it. Except the bigger buildings and elements (which are described
in part IV), there are many minor architectural elements designed
by Plečnik - portals, grilles, handles, ceramic vases, railings,
pavement and balustrades. All this forms a harmonious whole and
in its perfection, precision and clear - cut composition belongs to the
most beautiful instances of modern landscaping, in a masterly way
incorporated into the unique space of the area of Prague Castle.
I can't judge Plečnik's work in fact. For me is just important that
Plečnik by his inventions created the place which keeps it's unique.
The gardens were, are and I am sure that will be never forgotten place
for whole generations of people.
Acknowledgments
I would like to thank to Erasmus exchange student program and to
my professors which supported me to write this article: assist. prof.
Dr. Ljubo Lah and assist. prof. Ph Dr. Pavel Vlček.
Brief research article is seminar work by elective subject "Basics of
Research in Architecture&Urbanism" on Faculty of architecture in
Ljubljana.
Bibliography
Dejiny Pražskeho hradu, http://www.hrad.cz/cz/prazskv hrad/deiiny
hradu.shtml <december 2008>
Krečič, P., (1997): Jože Plečnik - branje oblik.DZS d. d., Ljubljana.
Lukeš, Z., (1994), The South garden of Prague Castle, Pražsky hrad, Praha.
Valena, T., (1996): Courtyards and gardens - Plečniks interventions in the
context of Prague Castle, P.H. Praha.
Vitejte na Pražskem Hrade. http://old.hrad.cz/castle/architektura/index.html
<december 2008>
Katerina Nesladkova
katianes@seznam.cz
program Erasmus, UL Fakulteta za arhitekturo
Črtomir Frelih_
SLEDI V ZRAKU
Govorjenje o likovnih delih ima dve pomanjkljivosti. Prvič
povzroča hrup takrat, ko bi človek rabil mir, drugič posplošuje
specifične likovno-nazorne pojme. Drugemu se ne da izogniti,
prvo poizkusim opravičiti.
Ko sem prvič videl dela, ki jih kolegica danes razstavlja, sta me
prešinili dve podobi iz pesmi Federica Garcia Lorce:
"Na zelenem nebu zelena zvezda žari,
kaj more srce drugega, kakor da se zgubi.
Sto belih stolpov v belih snegovih.
Kako nas morejo videti s svojimi okenci ..."
V teh belo-belih in zeleno-zelenih prispodobah je toliko čutnega
naboja, da presega samo vizualno pojavnost. Kaj več je slika,
kakor le videz?
Čas razumskega interesa v likovnem že od renesanse naprej
favorizira vizualno dominacijo v podobi, zdi se, da se do danes
ni nič spremenilo, saj novo-medijske slike priženejo Albertijevo
pojmovanje vidnega kot presek optičnega stožca do konca. Nič
drugega, kot videz, nobene druge izkušnje.
Oko, kot privilegirano čutilo nadomesti zvok, ki je vladal pred
njim. Razlika je pomembna, saj vsa druga čutila (kakor piše
Juhani Pallasmaa v čudoviti knjigi Oči kože) človeka povezujejo
z okoljem in soljudmi, le vid dela distanco, ločuje, razdvaja.
To času, ki časti subjekt, ki zahteva jasno ločitev med »jaz« in
svetom, ustreza. Ustreza na način, ki proizvaja hladne odnose in
veča razdalje med subjekti, jih drobi v socialni prah. Slike Beatriz
Tomšič Čerkez so poetična refleksija sodobnosti; časa, ko si
konkurirata neznosna zgoščenost in izpraznjenost. Zgoščenost
v senzacijah, dražljajih, dogodkih, pomenih, informacijah,
ter izpraznjenost doživljanja, lastne izkušnje, trdne forme in
smisla. Avtorica to doseže z uporabo kombinacije fotokolaža in
slikarskih intervencij z barvo in konkretnimi materiali. Tako na
eni strani ponuja gladko površinsko podobotvornost fotografije,
ki jo nadgradi z vnašanjem konkretnih materialnih prvin akrilnih
barv, tkanin in transparentnih papirjev. Slike, kompozicijsko
trdno zasidrane v tektonsko mrežo tako hkrati kažejo fotografske
posnetke sveta in abstrahirane slikarske intervencije. Ker obojega
hkrati ne moremo uzreti, naše oko oz. zavest preskakuje z enega
nivoja na drugega in spet nazaj ter tako tke občutenje bogastva
doživljajev in pomenov. Pri tej dvojnosti pa se avtorica le odloči
za svoj ljubši aspekt, ki nam ga sugerira z naslovom razstave:
Sledi v zraku. Materialni nosilec je s tem tekstovnim napotilom
razbremenjen materialne teže, zagledamo ga kot nebesni ekran,
na katerega avtorica projicira lastne želje, misli in občutenja.
Zračna lahkotnost barvnih prostorov pridobi na barvitosti in
namesto barv začnemo opazovati obarvano svetlobo. In to je
po mojem mnenju čar zadnjih del Beatriz Tomšič Čerkez; pred
našimi očmi se v procesu umirjenega in trajnejšega opazovanja
začno dela transformirati v svetlobne objekte, ki na umirjen in
tih način osvetljujejo prostor s svojo obarvano svetlobo ideje.
Slike so torej sestavljene iz nasprotij današnjega sveta, ter mu
vračajo prav to, česar mu najbolj primanjkuje, to je duhovne
osmislitve.
Kolegici Beatriz čestitam ob izvrstni slikarski razstavi.
izr. prof. mag. Črtomir Frelih
Ljubljana, 30. 9. 2009
MOSAICO: AL ALBA / MO ZAIK: ZAČETEK DNEVA,
2009, kombinirana tehnika, 100 x 70 cm
MOSAICO: INTENSIDAD, 2009, kombinirana tehnika,
100 x 70 cm
AR 2009/2
MOZAIK: ZAKLENJENI SPOMINI, 2009, kombinirana
tehnika, 100 x 70 cm
VEGETAL SIGLO 22 / VEGETALNO 22. STOLETJE,
2009, kombinirana tehnika, 100 x 70 cm
sledi v zraku
MOSAICO: RESTOS DEL DIA / MOZAIK: OSTANKI
DNEVA, 2009, kombinirana tehnika, 100 x 70 cm
PROSOJNOST - TRANSPARENCIAS / HOMENAJE A
STOLAC, 2005, kombinirana tehnika, 100 x 70 cm