Jezikov nauk v prvem šolskem letu. (Jakob Dimnik.) 6. vaja. a a. Angelj. ^og je ustvaril tudi brezštevilna nevidna duhovna bitja, namreč angelje. Bog je angelje ustvaril, da bi ga spoznali, častili, ljubili, molili, mu služili in ljudi varovali. Angelje, ki varujejo ljudi, imenujemo angelje varuhe. Angelje varuhe moramo častiti, se jirn priporočati in jih slušati. Angelj varuh. (Pripovedka.) V ozki ulici v temni kleti je stanoval ubog, bolan deček Mirko. Od mladih easov že polega. Le ako je najbolj zdrav, more se na bergljah malo semtertja premi-* kati in to je vse. Samo nekaj dni v letu prisije svetlo solnce kake pol ure v klet. Ubogemu deoku so taki dnevi prazniki. Zadovoljno sedi in se pusti od solnea obsevati. Ogleduje rdečo kri skozi kožo svojih prstov, katere drži pred obrazorn. Ko se skrije solnce, vsklikne vsakokrat: ,;Danes sern videl preljubo solnce!" Gozda ni nikoli videl. Njegovo krasno pomladno zelenjavo pozna le toliko, da rau je sosedov sin prinesel prvo bukovo vejico. To si drži nad glavo ter sanjari, da se sprehaja v bukovem gozdu, kjer sije ljubo solnce in kjer prepevajo Ijube ptičice. Nekoč mu prinese sosedov deoek več poljskih cvetic. Med temi je bila ena, ki je imela korenine. Deček jo vsadi v cvetlični lonec in postavi tega pred svojo posteljo. Ker deček na to cvetico skrbno pazi, raste ne samo isto leto, arapak tudi poznejša leta. Ona je ubogemu dečku najkrasnejši vrt, njegov zaklad na zemlji. Zaliva ji skrbno in pazi, da jo vsi solnčni žarki, kateri so prisijali v klet, obsijejo. Samo cvetica razveseljuje dečka. Veseli ga v sanjah; cvete in pošilja lepo vonjavo le njemu. Na njo se ozira deček, ko nekega dne mirno v Gospodu zaspi. Komaj rnirno v Gospodu zaspi, zagleda svojega angelja varuha pri postelji stati. Le-ta vzame dečka v svoje naročje, razpne svoji beli peruti ter leti ž njira orez vse one prostore, katere je deček imel najrajši. Odtrga tud nekaj cvetic, katere prinese Bogu, da bi v nebesih še lepše cvetele kot na zemlji. Kmalu prinese angelj varuh deoka v nebesa. Ljubi Bog pritisne mrtvega dečka k svojemu srcu, in ta dobi peruti kot drugi angelji. Cvetice, katere mu je angelj prinesel, blagoslovi, a cvetico, ki je bila dečku najljubša, poljubi in ona dobi glas in popeva v splošni radosti. In deoek in cvetica sta popevala v družbi angeljev, izmed katerih so bili nekateri prav blizu Boga, drugi zopet bolj \n bolj oddaljeni, a vsi enako srečni. Mirko je bil dober deček; dasi vedno bolan, vendar ni nikdar tožil črez svoj žalostni stan, vse bolečine in trpljenje je volno prenašal. Prejel je zato nebeško plačilo. Bog ga je poklical k sebi in sedaj se raduje v družbi angeljev in svetnikov. Izpraševanje vsebine. Angelj varuh. (Pripovedka.) Visoko v gorovji, katero obdaja neki v prejšnjih časih znamenit trg na Koroškem, stoji skromna koča. V nJeJ Je prebivala uboga, pa pridna družina. Najstarejši sin, desetletni Jožek ali wPep6ek", kakor so ga klicali oče in raati, bil je veselje in nada roditeljev. A starši imajo zahvaliti edino le njegovega angelja varuha, da ga jima ni vzela zgodnja, strašna srart. Bilo je neko nedeljo popoldan ob Času, ko otroci tako radi zahajajo v gozd in na gorske trate, ker vedo, da jih tam čaka obilno raodrih črnic ali rudečih jagodic in malinj. Dan je bil lep. Kako bi se tedaj mogel premagati živahni Jožek, da bi ne stopil k materi, se je prijel in jo laskavo prosil: »Mama, prosim, ali smem iti v raalinje? — Jelite, da smem?" No, ni mu bilo treba dolgo prositi. Mati so mu radi dovolili. Ko pa sliši rnlajši sin, ki je še komaj dobro hoditi znal, da gre brat v raalinje, začne tudi on prositi: .9Mama, jaz pojdem tudi po malinje." Da ni joka in solz, rečejo torej mati Jožeku, naj vzame tudi majbnega brata, Karola, s seboj, pa naj dobro pazi nanj. Veselo se podata mlada gorjanoka po ozkih stezah proti tratam, kjer sta vedela, da najdeta zaželjene sladke paše. Dalj časa se že plazita okoli. Zdaj se z radostnim vsklikom spustita na šop grmovja, od koder se jima sraehlja nasproti vse polno rudečih jagod, zdaj se zopet oprezno rauzata skoz grraovje, ki ju grabi za obleko in noge. Predno da zapazita, dospeta pod velikansko skalovje. In tam — začuden ,,ah" se sliši iz ust starejšega dečka, Toliko in tako lepih raalinj še nista videla. Hlastno jih obira večji deček, med tem ko se njegov majhni bratec, od nenavadnega plezanja in od vročine že ves vspehan in utrujen vsede na tla. A kaj je to? Naenkrat Jožeka nekdo kliče po imenu: »Jožek!" Deček se ozre, se oglasi, vpraša, kdo da ga klice. Pa ni videti nikogar in nikdo ne odgovori. Tudi njegov bratec je slišal klicati. Z velikimi ocmi gleda okrog sebe, in ker nikogar ne zapazi, skoči kvišku in se prijame brata. Ta se nekoliko premišlja, kaj naj bi storil: ali naj zbeži, ali naj dalje obira malinje. Pa raalinje so prevabljive. Začne jih z nova nabirati. Toda čuj ! Jasno in razločno se zopet sliši njegovo ime wJožek!" Oba spreleti strah. Mali bratec, v drugič zaslišavši ta klic, jame siliti domu. Hitro zapustita skrivnostno raesto. In zdaj, o groza! Komaj odmakneta pete, nastane za njima grozovit polom in pok. Strašno zatrešči in zetnlja se strese. Vsa plaha in skoro brez sape dospeta fanta do domače koče. In kaj se je zgodilo? — Velikanska skala se je bila utrgala in telebnila ravno na raesto, kjer sta dečka nabirala rnalinje. Le trenutek naj bi se še bila mudila pod skalo, in skala bi štrlela kakor nagrobni karaen nad njihovirna zmečkanima truploma. Minulo je štirinajst let od tiste dobe. Starejši deček je postal vrl mladenič, ki se je kot novomašnik pri prvi sveti daritvi Bogu zahvalil zato, da ga je po angelju varuhu obvaroval zgodnje strašne smrti. Ponavljanje vsebine na stavljeria vprašanja. Angelj budi. (Peseni.) (Glej Slavček I. stran 2.) Iskanje glasu; pisana in tiskana črka kakor pri „0". Pisanje po taktu: a, 1, okroglo gor, 2, gor, 3, ven! Pismena vaja: Iz besed, ki se nahajajo v Abecedniku, se snujejo stavki in zapišejo n. pr.: Pišem svoji marai = — — mami; mama ima um; on in ona sta pridna = on in ona — — ; on nima uma; i. t. d. Vaja v čitanji iz stenske table in iz Abecednika. 7. vaja. V V. Voz. (Popis.) Voz rabi voznik, kmetovavec i. t. d. Vozove dela kolar iz lesa. Spredaj ima voz uje. Voz ima štiri kolesa ter sprednji in zadnji konec. Spredaj je uje (štanga). Zadaj na ujesu je stopica (trikeljc). Na stopico se pripne potega (vaga). Voz ima dve osi, sprednjo in zadnjo. Na nju se natakneta kolesi. Kolesa so ob stani, spredaj in zadej. Sredi voza je sora. Sora veže sprednji in zadnji konec voza. Voz iraa pod (desko), da ne padejo stvari z voza. Na vsaki strani voza je lestva. Lestva sloni na ročicah. Neubogljivi Tonček. (Pripovedka.) Mali Tonček je bil divji, neubogljiv otrok. Oče so rau večkrat prepovedali, da se ne sme obešati na vozove. Tonček ni ubogal očeta. Nekega dne se je zopet obesil zadej na voz, ki je dirjal po cesti. Tončeku uide noga v kolo. Noga se rau je zlomila. Tonček je raoral prestati velike bolečine. Tonček je postal hrom (kruljev.) Kdor ne uboga, tepe ga nadloga. Konjiček. (Pesem.) (Glej Slavček I. stran 17.) Iskanje glasu, pisana in tiskanačrka — kakor pri prejšnjih vajah. Pisanje po taktu: v, 1, okroglo gor, 1, kljukica ven! Pismena vaja, kakor pri o. Vaja v čitanji iz stenske table in iz Abecednika. Uganka. Štiri sestre teko paroraa druga za drugo, pa nobena ne raore druge ujeti; kaj je to? (Kolesa pri vozu.) 8. vaja. ps — r. Raglja. Veliki teden se otroci radi igrajo z ragljo. Poglejte, taka-le je! Raglja je lesena. Ta raglja je igrača. Iraamo pa tudi velike raglje, ki pa niso igrače, ampak nas spo- minjajo veliki teden na trpljenje našega odrešenika Jezusa Kristusa, kateri je za nas trpel, na križu umrl, bil v grob položen in potera iz groba vstal. V znak žalosti in v spornin na Jezusovo trpljenje zavežejo na veliki četrtek zvonove in iz zvonika se oglaša žalostni glas raglje. Ko slišite iste dneve žalostni glas raglje mesto • veselega zvonenja, spominjajte se trpljenja Jezusa Kristusa, hodite pridno v cerkev in pobožno molite. Sirota Rozika. (Pripovedka.) V velikih raestih, kjer je veliko bogastva, še več pa revščine, prodajajo otroci ubogih staršev razne reči, da si zaslužijo kaj denarja. Bila je huda zima in že se je mračilo, ko je šla Rozika bosa in gologlava po cesti. Imela je pač šlape na nogah, ko je sla od doma, a kaj ji je to koristilo! Bile so ji prevelike in ko se hoče ogniti vozu, izgubi eno, drugo ji pa odnese poreden deček. Ker je bosa in ker je zelo mrzlo, zebe ubogo Roziko. Nogi postaneta že rdeči in višnjevi od inraza. V pletenici ima razne igrače, kot raglje, konjičke i. t. d., kakor tudi več škatljic žveplenk na prodaj. Ves dan že blodi po raestu, pa nič ne proda. Zaradi tega in ker je izgubila šlape, se boji iti domov. Nikdo jo nima doma rad, vse jo suje, imela je narnreč mačeho. Od mraza vsa otrpnena se vsede v kot dveh hiš. Nogi potegne pod krilce, a zebe jo še bolj. Tudi roke ima že vse trde od mraza. Oh! Ena žveplenica bi jo gotovo nekoliko ogrela, ko bi si jo le upala užgati. Eno vzame, fo potegne in ,,rrrč!" kako to lepo gori! Res si roki nekoliko ogreje, ko si pa hoče še nogi ogreti, ugasne žveplenica in Rozika sedi zopet v temi. Prižge drugo, tretjo ter sanja pri tem o topli sobi, pečenki in drugo. Slednjič vidi celo v blišči plamena svojo marnico, katera jo je zelo rada imela. ,,Mamau, vsklikne uboga Rozika, »vzemite raeseboj!" Mamica se vsa sveti in še nikdar ni bila tako lepa in tako velika. Zdsvj vzame Roziko v svoje naročje in v sronera veselji zleti kvišku. Rozika ne čuti več inraza, ne lakote, ne strahu — bila je pri Bogu. Drugi dan dobe siroto Roziko z rdečitni lici in smehljajocim obrazom — mrtvo in zmrznjeno. Poleg nje pa dobe pogorele žveplenice. Hotela se je ogreti, rekli so ljudje. Nihče pa ni vedel, kako sladko je sanjala uboga deklica. — Roziki so umrli mati; dobila je raačeho. Pretrpela je veliko hudega na svetu. Mraz, lakota in tepež je bilo pri njej nekaj vsakdanjega. Vendar je ostala pridna, poštena in pobožna ter se spominjala lepih naukov svoje ljube matere, katera jo je zelo ljubila. Zmrznila je na cesti, vendar pri tem ni nič trpela, ampak v lepih sanjah je šla k Bogu, zakaj: Mladine najlepša lepota je ta: nedolžnost, ponižnost pa žlahtnost srca. Na grobu mamice. (Memoriranje.) Pojdi, pojdi dete, kamor žene te srce, pojdi tja na božjo njivo, ker v grobovih mrtvi spe. Išči med grobovi, išči tislo jamico, ki zagrebla je prezgodaj tvojo dobro mamico. Tam poklekni k grobu, toči, toči ini solze. da izjbkaš se pri mami in utolažiš si gorje. Ona te bo čula, gledala z nebes na te, za-te bo Boga prosila, posušila ti solze. Potlej rokci skleni, moli za-se in za njo, da, ko tebe srnrt poseče, prideš k mamici v nebo. ,,Angeljček" Sirota. (Memoriranje.) Nebo zakriva črn oblak in moje srce — toge mrak. Nikogar ni, nikogar ni, ki naj mi lice razvedri. Oh, ateja in niamico zagrebli so mi v jamico; nikogar ni, nikogar ni, ki naj mi lice razvedri. Od doma so odgnali me, po svetu so poslali me. — Nikogar ni, nikogar ni, ki naj mi lice razvedri. »Angeljček* Iskanje glasu itd. — kakor pri prejšnjih vajab. Pisraena vaja. Iz besed, ki se nahajajo v Abecedniku, se snujejo stavki in zapišejo: rama rae boli = ra-ma — —; rana ura, zlata ura = rana ura, — ura; narava je lepa = narava i. t. d. (Dalje prih.)