skrajnostim tako. da v okviru lastnih družbenih zmogljivosti uravnoteži vojaške in nevojaške prvine. Tako celovito zagotavljanje nacionalne varnosti bi imelo za Slovenijo vsaj dva temeljna pozitivna učinka, in sicer: navznoter bi omogočilo bolje zagotavljati ekonomske. politične, kulturne, izobraževalne in druge prvine varnosti prebivalstva ter s tem višjo stopnjo družbene stabilnosti; v odnosu do mednarodne skupnosti pa bi Slovenijo dejansko približalo prizadevanjem razvitih evropskih držav, da v okviru zasnove skupne varnosti kot alternativo vojaški sili izpostavijo t. i. »mehko moč« (Soft Power), ki jo sestavljajo elementi izobraževanja, tehnologije, inovativ-nega upravljanja in gospodarstva (Herman de Lange. 1992:.35). LntRATl-tRA John M< Munr>. Reihinking ihc Miliian Paradigm. INOIJIRY, Vol 34. 4/IWI Bnpllc Saunwrm. F.unipcan S«iirit>. The imlilulional challenge. ImeriulHinal Defense Revie«. Vol. 26. 1/1993 Rjfhjfi) H liJIman. Securing Europe. TV Tuemieth Ccniur> Fund. Inc . LIniied Kingdom. 1991 Bjorn Mollet. Rcvilsing Ihe Sccunly Dilemma in Europe. Brasu>'s (UKI. 1991 Herman de Lange. The CSCE and Scciirily in Europe. Helunki Monilor. Vol 3. .V1992 JANEZ PECAR* Policijski profesionalizem in specializacija (Izhodišča za izpopolnjevanje in usposabljanje) Omne frequens Studium suscitât ingenium (Stalno učenje spodbuja um) Ce naj bi upoštevali čas in družbene razmere, v katerih smo. z vsemi njihovimi negativnimi procesi in dogodki, najbrž stojimo pred dilemami nacionalnega sistema policijskega izobratevanja. Pri tem se moramo ukvarjati z vprašanji, kot so: kdo sploh študira, zakaj, česa se uči, kdo ga uči. kako dojemati policijsko izobraževanje. ali je sedanji sistem zadosten, in če ne, kaj spremeniti, kaj s spremembami doseči' itd. Danes se moderna policija v svetu ukvaija z mnogimi področji sodobnega izobraževanja, ki zapušča tradicionalne modele ali pa vanje čedalje bolj vključuje poleg vsega drugega tudi novo filozofijo menedžmenta kljub pogostemu upiranju spremembam. Ker pa čedalje bolj naraščajo potrebe po policijski dejavnosti in po večji količini znanja ne le v njeni lastni organizaciji, ampak tudi zunaj nje, in ker tudi javnost v marsičem izvaja zase razna policijska opravila, so gibanja za policijske reforme vedno pogostejša, podobno kot jim je izpostavljeno vsako veliko podjetje, ki se mora prilagajati zahtevam, da ne stagnira. In ker koncept • profesor a krimioologigo. direktor Inttitula za kliminologno pn Pras-ni fakulteti » LiuMiani ' GleftttdiBohigian.s. 140 ' 31 I Teorija in praksa, let. 30. it .3-4. Ljubljana 1993 izobraževanja lahko vpliva na povečanje (policijske) produktivnosti in zmanjševanje stroškov, se tudi profesionalizacija in specializacija v policijskem delu pojavljala kol poudarjena zahteva ob koncu 20. stoletja, ki ju je mogoče vpeljevati le z višjim ali visokim šolanjem in še čez. Ob tem je namen predvsem dvojen: razvijati splošno usposobljenost policije in omogočati opravljanje te dejavnosti kot poklica.^ Težava pa je. da nikjer nimajo koncepta, s katerim bi bili zadovoljni glede na naraščajoče potrebe in povečujoče zahteve po kar najbolj ustreznem policijskem izobraževanju, zlasti na višjih ravneh. Poleg tega je tudi javnost zelo občutljiva za delovanje inštitucij, ki jih mora vzdrževati, policija pa je povsod še posebej deležna kritike in povsem ambivalentnega dojemanja svoje vloge. Od tod tudi nenehne zahteve po novih alternativah, večji učinkovitosti, ustreznejših delovnih razmerah, večjem vlaganju, boljši usposobljenosti in ne nazadnje po integralnem profesiona-lizmu, morebiti tudi zaradi omejevanja policijskih zlorab in nezakonitega delovanja. Sam profesionalizem naj bi torej imel pomembno vlogo pri oblikovanju kritičnosti, hkrati ko profesionalizacija in specializacija prispevala tudi k družbeni delitvi dela. /. Policija kot (paratnilitaristična) organizacija Policija je v svoji zgodovini na katerem koli koncu sveta od vsega začetka delovala predvsem kot vojaška ali paramilitaristična organizacija. V to so jo silile naloge in objektivnost, ki je izhajala iz danih družbenih razmer, po eni strani in po drugi ljudje, ki so vanjo prihajali, ker so imeli največkrat predvsem vojaško izobrazbo. Kajti zanjo pomembnega znanja še ni bilo ali pa ga je bilo zelo malo. Ta tradicionalizem se v marsičem nadaljuje še danes, kajti policijsko-organizacijski mencdžment je še vedno dokaj centraliziran, v marsičem ne opušča militarističnih teženj, ki ovirajo ptilicijsko profesionalizacijo, večina policijskih organizacij goji nekakšno kolektivno samopodobo, hkrati ko še vedno ostajajo določena pričakovanja. ki izhajajo iz preteklosti in ki nenehno po nekaterih insignacijah spominjajo na »vojaškost« ustanove, temelječo na nekaterih stereotipih kljub novim policijskim standardom in prodirajočima profesionalizmu in specializaciji. Zlasti to velja za njen uniformirani del. čeprav tudi druge dejavnosti niso povsem imune pred procesi militarizacije. Na to kažejo: centralizirano upravljanje. r;izmerja višji-nižji. delovanje po poveljih, ukazih, direktivah ali splošnih pravilih, vertikalno komuniciranje pretežno od zgoraj navzdol, avtoritativni stil vodenja, sistem discipliniranja in sankcioniranja kršitev, predpisanost postopkov in prisiljevanje k njihovemu spoštovanju, omejevanju svobode pri reševanju problemov, občutki nemoči na nižjih ravneh, izključnost razsojanja na višjih stopnjah itd. Tudi v večini policijskih organizacij po svetu velja prepričanje, da so kvazivojaške organizacije, ki zagotavljajo pravo.» Zato so mnogi poznavalci policijskega delovanja prepričani, da se policija v zadnjem stoletju ni posebno spremenila, saj še vedno deluje po temeljnih izhodiščih 19. stoletja, ko jo je radikalno začel spreminjati Robert Peel (po letu 1829). Vendarle je poudarjal disciplino in hierarhični nadzor, kar gotovo ohranja kvazimilitaristič-no podobo. Tako policist kot vojak se podrejata višjim, njune lastne pobude so močno ' UDoulclil..«. 22 ' Auicn. i. 49 omejevane, cliskrecije ni dosti, spadata k enoti, »delo« opravljata po predpisanih postopkih in tudi uniforma določa videz in vedenje. Raziskave tudi kaiejo, da se v tej dejavnosti tako organizacijsko kot individualno upirajo spremembam in se oklepajo tradicij z upanjem, da jc tako najbolje za njihovo uspešnost. Zato ostaja paramililarisiični siil menedžmenta pravilo in ne izjema. Samodojemanje organizacije in usposabljanja je prav tako v marsičem paramilitaristično, tudi delovanje poteka na tej ravni, diskrecionarnost ni dopustna, policijske organizacije pa se prepočasi prilagajajo družbenim spremembam. 2. Zahteve po avtonomnosti (policijskega) poklica Ker pa policija vedno nekomu služi - to zlasti poudarja njen »servisni model«, če opustimo pomisleke, da si jo pogosto podreja »politika« - je normalno, da zlasti v tem stoletju prihaja v njej do gibanj za večjo samostojnost in neodvisnost ter je poudarek na željah, da bi policija delovala izključno po pravu in ne toliko po zunanjih pritiskih. Zahteve po avtonomnosti izhajajo torej tudi iz poklicnih teženj, da bi policija sama odločala o svojem delu, se samourejevala in nadzorovala ter vrednotila rezultate glede na specializiranost znanja, ki ga mora obvladovati, in profesionalizacije, ki jih mora opravljati. Policija mora v javnosti nenehno izkazovati sposobnost dojemanja dogodkov in ravnanja ljudi, mora znati ravnati z njimi, odkrivati moteče pojave in jih obravnavati, reševati konfliktne situacije in jih celo pomirjati, opravljati tipične policijske dejavnosti do najbolj zamotanih in se hkrati ukvarjati s t. i. policijskim socialnim delom. Iz tega gotovo izhaja delitev na tradicionali.ite in progresiste v razmišljanju o stilih policijskega dela. ki je pogosto vnaprej določeno z družbenopolitično ureditvijo, v kateri posamezna policijska organizacija sploh deluje. Toda čedalje bolj prihaja do pt)udarjenih prizadevanj za avtonomnost tako v združenjih policijskih funkcionarjev kot v različnih oblikah policijskega unioniz-ma. ki v tem smislu razglašajo potrebo po profesionalizaciji v policiji, po boljšem in ustreznejšem usposabljanju in izpopolnjevanju, po primernem usklajevanju teoretičnega in praktičnega izobraževanja in predvsem obetajočo interdisciplinarnost moderne vsebine policijskega dela.' Toda problem »avtonomnosti« je gotovo treba obravnavati posebej, na ravni organizacije, od tistega, ki zadeva posameznika v njej. kot je hkrati treba razločevati stopnje v hierarhizaciji policijskih inštitucij. In »bolj ko je družba različna, bolj in več je zapletenih uravnoženj med pravicami in priložnostmi, bolj izzivajoče postajajo policijske naloge«.' Družba je vedno nehomogena in je ni več mogoče obvladovati na restriktivni in represivni način. Zato so policijska pričakovanja o lastni samostojnosti včasih nerealistična in predstave ljudi o njej pogosto stereotipne, tako da ustvarjajo vtise negibnosti, nemoči in nespremenljivosti. Ker pa je avtonomnost poleg poklicnega znanja, visokih zahtev za sprejem v organizacijo in samourejanja bistvena sestavina poklica, je treba to vprašanje obravnavati tudi z vidika pomena za profesionalizem. * RohitiMii. i. 14) ' PhiUii». s. I2S 313 Teorii« in pukM. lei 30. Ji 3-4. Ljubt)>na 1993 3. Profesionalizacija in specializacija V zvezi s profesionalizacijo in specializacijo pt>licijskega delovanja goje pričakovanja. naj bi bila ta dejavnost boljša, učinkovitejša, ustreznejša in predvsem skladna s tokovi v širši družbeni skupnosti, za katero tudi policijske organizacije ne smejo zaostajati. Kajti policijsko delo je zelo zapleteno,težavno in odgovorno. In če naj se na visoki ravni izobražujejo učitelji, zdravniki, pravniki. stKialni delavci ter mnogi drugi poklici, ki se ukvarjajo z ljudmi, njihovim vedenjem, težavami, stiskami in seveda tudi odklonskostjo, je vredno razmišljati, zakaj naj bi se tudi policija ne profesionalizirala. specializirala in izobraževala na najvišjih ravneh. a) Profesionalizacija Profesionalizacija je predvsem proces, v katerem se dok)čena dejavnost s svojimi značilnostmi spreminja oziroma oblikuje v poklic. Profesionalizem pa so na splošno prizadevanja, v katerih se nosilci sorodnih opravil povezujejo in združujejo. da bi dosegli skupni poklicni status.' Že od začetka tega stoletja se policija v posameznih delih sveta trudi, da bi oblikovala ustrezen obseg informacij, zbrala primerno in uporabno količino znanja in usposobljenosti, ustvarila svoj etični kodeks in sc organizirala tako. da bi vendarle upravljala sama sebe kot stroko. Zato policijski profesionalizem izhaja predvsem iz petih sestavin: upanja v avtonomijo, delovanja v smislu javne službe, možnosti za samourejanje in medsebojnega nadzorovanja, priznanja poklicnih policijskih organizacij in predanosti policijskemu delu. O poklicnosti jc na splošno veliko napisano v družbenih znanostih. Znana so tudi marsikatera izhodišča za merjenje »poklicnosti«, ki za posamezne poklicc še vedno ostajajo odprta, saj zaradi razvoja znanja in zaradi družbene delitve dela nenehno nastajajo potrebe po novih poklicih in njihovem opredeljevanju. Zato ni čudno, da se tudi v policijskih znanostih ukvarjajo s popisovanjem opravil, njihovim sestavljanjem, pridruževanjem in najrazličnejšim razčlenjevanjem dejavnosti ne le za spoznavanje procesov policijskega profesionalizma. ampak tudi za ugotavljanje stopnje profesionalizacije policije kot organizacije po eni strani in posameznih področij po drugi, kar gotovo pelje k specializaciji. Zato so tudi za policijo strukturne sestavine poklica zlasti naslednje: »full time« zaposlenost, oblikovanje ustreznega modela usposabljanja, ustanavljanje poklicnih združenj in obstoj etičnega kodeksa.' Za policijske organizacije temu marsikdaj še posebej dodajajo predanost službi in zadovoljstvo z delom, nevtralnost pri opravljanju dejavnosti, standarde, ki urejajo intemalizirane (xiločitve. določeno izpopolnjevanje in usposabljanje, visoke zahteve pri sprejemanju v poklic, določeno količino znanja, poklicni ponos, javno priznan položaj in ugled in morebiti še kaj. Razlike med profesionalizacijo in profesionalizmom pa je mogoče na splošno dojemati tudi tako, da je profesionalizacija tisto, kar se dogaja s poklicem, medtem ko je profesionalizem pojav, ki zadeva predvsem ljudi.' Zato profesionalizem lahko poteka neodvisno od profesionalizacije,* kajti ljudje se vedno bojujejo za večjo legitim- * Rcgnli «t al . s 47 ' VogeVAdams. 474 ' Rcfolicl. al . t 51 ' Millet/Frv. » 402 nost. da bi povečali vpliv, samostojnost, možnost samourejevanja in da bi jih predvsem priznali drugi, zlasti tisti, ki so svojo »poklicnost« že dosegli. Zato je bil policijski profesionalizem že od nekdaj naravnan k poklicnosti in prežet z namenom. da bi policijske sile dobile poln profesionalni status." Poklic je torej v marsičem odvisen od statusnega tipa in modela poklicne organizacije, v kateri je mogoče izražati poklicne želje. Zato je profesionalizacija dinamičen tok. v katerem posamezno delo dobiva določene značilnosti in ptitem postaja poklic. In te značilnosti so tako strukturne kot vedenjske. Strukturne zadevajo ptisebnosti poklica, npr. formalno izobrazbo in pogoje pri sprejemu, medtem ko so druge tiste, ki izhajajo iz osebnosti posameznika, da se vključijo v krog ljudi, ki določeno delo opravljajo in po katerem se kasneje meri profesionalizem." In prav ta profesionalizem je i' srediSiu pozornosti proiičevalcev policijske poklicnosti. .Merijo ga v organizacijskem, tehničnem in osebnem smislu'- po posameznih izhodiščih, ki kažejo njegove stopnje in omogočajo ugotavljanje, kako profesionalizirana je kakšna policijska enota in kje ima v tem pogledu prav določene primanjkljaje, ki preprečujejo, da bi to postala. Zato bi lahko rekli, da je profesionalizem kombinacija tako etičnih standardov kot znanja in usposobljenosti. Ustrezno raven je mogoče dosegati le z nenehnim vplivanjem na poklicni lik policista, s poklicno integracijo, določeno koncepcijo usposabljanja, usklajevanjem različnih vidikov izobraževanja in stalno revizijo. Kajti razvijajoča se družba potrebuje tudi primerno policijsko službo, vključeno v družbeno organizacijo. b) Specializacija Razlogi za policijsko specializacijo so gotovo tudi družbeni in ne izhajajo le iz njene lastne organiziranosti. Pestrost demokratičnosti, družbena delitev dela sploh in razčlenjenost znanja narekujejo spremembe pri policijskem lotevanju problemov, ki jih v preteklosti ni bilo. ne toliko in ne takšnih, kot so danes. Danes sta tudi človeška inovativnost in ustvarjalnost v vedenjski odklonskosti brezmejni in policija je skupaj z ustreznim znanjem in usposobljenostjo vedno korak za kriminalnim svetom. Vzročnost odklonskosti in pojavoslovje vedno narekujeta najbolj ustrezen odziv, kar se kaže tako v profesionalizaciji kot v specializaciji policijske dejavnosti. Specializacija je vzdrževanje več poklicev v isti dejavnosti ali organizaciji, bodisi da gre za specializirane enote (mejna, pomorska, prometna, protiteroristična, konjeniška, letalska, železniška itd.) bodisi za specialiste kot posameznike, usposobljene za prav določena področja, na katerih je potrebno veliko znanja, ki zahteva poglobljeno, visoko strokovno in posebno količino informacij ter usposobljenost (strokovnjaki, izvedenci, inštruktorji itd.) oziroma zmožnost organiziranja, vodenja in upravljanja. Od tod izhaja danes v svetu tudi potreba po policijskem menedžmentu in mnenje o nujnosti omejevane specializacije, ki naj obsega le določene poklice, statuse in položaje, ne pa vseh. Po teh izhodiščih je treba kot specialiste loiposabljati le določen del policijskega osebja, in to predvsem v večjih enotah, za posamezna opravila in prav določene naloge, ki jih ni mogoče prepuš- Small. ». .'14 " perrict. j. 53 " mcdomm. > 34-ft čati ljudem s splošno policijsko izobrazbo, če pri tej dejavnosti govorimo o »sploš-nosti«. Pri tem ne gre le za tehnično specializacijo, mar%'eč za veliko drugih vlog, ki zadevajo nacionalno varnost, organizirani kriminal, kompjuterizirano odklon-skost. obravnavanje drog itd. Gre torej za poklice, pri katerih je potrebna visoka raven znanja, usposobljenosti in prizadevnosti. To hkrati najbrž tudi pomeni, da so specialisti potrebni predvsem na višjih ravneh policijskega delovanja in večinoma na oijih področjih policijske dejavnosti, s katerimi zagotavljajo bodisi specialistično bodisi inšpektorsko dejavnost, če ne gre še za analitična in izobraževalna opravila. 4. Dileme o izohraievanju (profesionalizaciji in specializaciji) V policijskih organizacijah po svetu nastajajo različne dileme glede izobraževanja, tako splošnega kot posebnega. V glavnem pa priporočajo gibčnost in prilagodljivost izobraževalnih programov, opozarjajo na morebitne negativne posledice profesionalizma in profesionalizacije ter specializacije, ki ju tudi merijo po različnih spremenljivkah. Ponekod celo dvomijo o potrebi po visokem izobraževanju in ga priporočajo le od posameznih ravni naprej ali za kakšne posebne naloge ali vloge v hierarhiji policijskih inštitucij. pri čemer se sprašujejo tudi. katere etične vrednote ali standarde zahtevati za posamezne »poklice«, pogosto tudi odvisno od tega. kolikokrat je kakšen položaj bodisi reaktivni bodisi proaktivni dejavnik na posameznem p(>dročju. Izobraževanje in usposabljanje oziroma oblikovanje ljudi za policijski poklic kot relativno dokaj avtoritativno vlogo v družbeni skupnosti torej nista preprosti. Gotova je odvisno od narave družbenopolitične ureditve in od pričakovanj o funkciji ptilicije kot ene najpomembnejših dejavnosti države, ki je na »čelu« represije, čeprav zlasti terenskemu policistu in zlasti v demokratičnih družbah pripisujejo pomen dejavnosti socialnega inženiringa. Zato so mnenja o potrebi visokega izobraževanja pogosto deljena. Prihaja do ekstremnih stališč, da je akademsko izobraževanje za policijo nepomembno in visokošolsko usposabljanje nepotrebno. Po njih je policijska dejavnost že sama po sebi toliko avtoritativna in delovne potrebe ter družbene zahteve tako zastavljene, da jih visoko šolanje ne more bistveno spreminjati. Hkrati je v policiji toliko rutinskega dela, da ustvarja dvome o zahtevah po akademskem pripravljanju policistov za določena opravila v tej dejavnosti." Visokošolsko usposabljanje marsikje v samih policijskih organizacijah ni kdo ve kako cenjeno. Tudi izobraženi policisti pogosto čutijo, da jim ta okoliščina tako organizacijsko kot osebnostno ni priznana," obenem ko visoka izobrazba ustvarja tudi v policiji t. i. »brain drain« (beg možganov) oziroma fluktuacijo najbolj usposobljenih policistov, ki zaradi z izobrazbo doseženih, toda nepotešenih poklicnih želja odhajajo drugam, policija pa je s tem zelo oškodovana, ne le materialno, ampak tudi drugače. So pa še druga opozorila, ki izhajajo iz raziskovanja policijskega profesionalizma, visokega izobraževanja in sploh pripravljanja policije za opravljanje njenih nalog. Negativni pomen izobrazbe policistov naj bi se kazal tudi v tem, da izobrazba nima pričakovanega vpliva na policistovo dejavnost. Prenekatere raziskave potrju- " Choijtnv v Ctoh. «. 477 " Tenncv v Grou. pfav um. 478 jejo, da zadovoljstvo z delom upada z ravnijo izobrazbe. Večja ko je izobrazba, manj so posamezniki srečni v nadzorstvenih poklicih. Izobraževanje naj bi zelo malo ali skoraj nič vplivalo na profesionalizacijo policistov oziroma zelo malo empiričnih potrditev so našli, da bi izobraževanje in izpopolnjevanje bistveno vplivali na delovno uspešnost policista. Hkrati pa previdnejši raziskovalci policijske problematike opozarjajo, da je kvantitativne učinke policijskega izobraževanja in izobraževanja sploh zelo težko ugotavljati in dokazovati. Toda vzgojo, izobraževanje. u.licijske akademske nazive, če celo ne gre za sui generis in specialno programirano šolanje izključno za potrebe državne službe. Sicer pa bi lahko rekli, da se doslej pojavljata predvsem dve težnji pri izobraževanju policistov: oblikovanje avtonomnega si.stema z več stopnjami in ustvarjanje policijskih akademij, ki dajejo slušateljem visoke strokovne kvalifikacije. Pri tem pa ne gre prezreti čisto individualiziranega izobraževanja in doseganja akademskih nazivov različnih poklicev, ki pogosto nimajo nič skupnega s programiranim izobraževanjem policistov, ker poteka spontano in odvisno od motivacije posameznikov, ki bi radi prišli dlje od tistega, kar jim daje policijska organizacija. V tem je pogosto videti tudi konfliktnost, če ne različnih razlogov za anomičnost in odtujenost in nezadovoljstvo z delom, kar je gotovo problematično. Toda. kakor koli naj bi že bilo organizirano in možno pridobivanje akademskih nazivov, vedno hkrati vzbuja vprašanje usposobljenosti učiteljev za posredovanje ustreznega znanja policistom. Kdo naj jih sploh uči? znani predavatelji, pa brez praktičnih izkušenj, z izkušnjami, pa brez slovesa, znani in z izkušnjami, pa brez raziskovalnih preferenc, kako policiste poučevati akademsko, pa multidisciplinar-no, multidisciplinarno in hkrati vendarle z neko specializacijo itd., in ne nazadnje, kako naj policija dojema svoje akademsko izobraževanje, kdaj in kje naj ga zahteva. kako naj ga upošteva pri sprejemu na delo. nagrajuje itd. Ne dostikrat slabo urejeno, samodelujoče organizirano in sploh slabo usklajeno, s preveč nasprotujočimi si interesi in samozadostno, birokratizirano in tako, da nima pričakovanega vpliva na uspešnost organizacije. In temeljna dilema, na katero še vedno ni odgovora. je. kako razvijati izobraževalni policijski sistem, da ne bo preveč odtujen tistim, ki jih to sploh zadeva." Ali to zahteva prilagojenost, upoštevanje sugestij, stalnost ali nenehno spremenljivost, razpoložljivost ustreznih katalogov znanj, poklicem primerne tečaje, interdisciplinarnost itd.? Razmere pri nas potrjujejo, da izobraževanje na fakidtetah ni bilo zastavljeno v korist potreb visokega policijskega usposabljanja. Kakršne koli so bile rešitve, so bile predvsem kompromis, ki je sicer podeljeval diplome, toda na splošno ni prispeval k učinkovitosti policijske organizacije, kljub temu da je visokošolsko izobraževanje vsebovalo nekatere predmete, katerih znanja potrebuje policijska organizacija. Toda nikoli niso bili tako prirejeni, da bi jih policijsko izobraževanje lahko sprejelo za svoje. To pa gotovo ni bilo v korist ne policijski profesionalizaciji " Pom. «.1.11 " Priv um " Bohiimn. «151 in še manj specializaciji. Le-ti morebiti v primerjavi z enakimi zahtevami v drugih poklicih nista omogočali doseči enakopravnega položaja ne v pomenu in pričakovanju. da bi organizacija lahko tekmovala z drugimi tudi glede znanja in ne le po moči in avtoritarnosti, ki izhajata iz policijske vloge v kateri koli družbeni skupnosti. 6. Znanstvenoraziskovalno delo Verjetno policija ne more vlagati v znanstvenoraziskovalno in razvojno delo več kot družba, v kateri deluje. V razvitem svetu pravijo, kdor ne daje vsaj tri odstotke dohodka v raziskovanje, začenja stagnirati ali celo zaostajali in počasi propadati. Ker policija že zaradi svoje družbene vloge ni institucija, ki deluje po cost/benefit izhodiščih, se ji ni bati, da bi jo doletel stečaj, kolaps, gotovo pa mora računati s prenekaterimi težavami pri opravljanju svojih nalog in če ne drugega, z osipom spostibnih kadrov, togostjo drugih, s procesi odtujenosti in nezadovoljstva. in ki odvisno od razmer, v katerih deluje, nujno ustvarjajo razloge za »brain drain«. Pri tem gre za več ravni razmiiljanja o znanstvenoraziskovalnem delu v policiji in za policijo. Za lastno znanstvenoraziskovalno in razvojno dejavnost, za financiranje ali sofinanciranje raziskav pri raziskovalnih inštitutih in univerzah, ki se ukvarjajo s policijsko in z njo povezano problematiko, za raziskovalno delo policijskih izobraževalnih ustanov, za morebitno pospeševanje individualnega raziskovalnega dela mimo institucionaliziranih okvirov in morebiti za raziskovanje po dogovoru in pogodbah ali še kako drugače. Policija kot strokovna organizacija, ki sc ukvarja s pomembnimi družbenopolitičnimi, gospodarskimi, nacionalnimi in ne le varnostnimi vprašanji, z vdiranjem v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki je tudi najbolj številna državna inštitucija, zelo draga, zapletena, hierarhizirana, stehnologizirana in tudi zbirokra-tizirana, polvojaška in totalna organizacija, ne sme ostajati brez raziskovalnega dela. Zavzeto se mora ukvarjati ne le s tokovi in procesi »»temne plati« družbe, v kateri deluje, marveč mora nenehno spoznavati tudi samo sebe, se dati razkrivati, proučevati in raziskovati. Tudi zato ker se nadzorstvene inštitucije upirajo nadzorovati drugim in morajo prebolevati ta stres s hipotetično mislijo, da morajo nenehno napredovati, se razvijati, biti transparentna in služiti oblasti in politiki, predvsem pa ljudem, zaradi katerih sploh jc. Zato se na njenem področju odpira izmed vseh mehanizmov represije največ raziskovalnega dela, ki lahko sproti nešteto vprašanj. Ta lahko ostanejo neodgo-vorjena in ustvarjajo potencialno nevarnost za konfliktnost. ki jo pogosto dojemamo le intuitivno. Od tod tudi potreba po vključevanju policije v nacionalnovar-nostni program in proučevanju njene vloge tako pri uresničevanju notranje nadzorstvene kot deloma zunanje obrambne politike. Tu pa smo šele na začetku. Z raziskovalnim delom pa je mogoče prej in bolje spoznavati problematiko, sc odločati o prednostnih nalogah, uresničevati lastna načela in zagotavljati različne možnosti delovanja. Sklep Glede na naraščanje višjega in visokega izobraževanja v družbeni skupnosti sploh ni mogoče dopuščali, da hi policija zaostajala tako količinsko kot kakovostno. Ne glede na neugodne empirične rezultate je upati na uspešnejše opravljanje vsakdanjih nalog, na kritičnost do lastnega dela in dogajanja v okolju, na profesionalizacijo policijske funkcije, vsaj od določene stopnje dalje, in na sposobnost ustreznejšega obravnavanja dogodkov in ljudi, ki izhajajo iz zapletenih družbenih razmer. Tu se sicer ne spuščamo v konkretno razpravljanje o možnih rešitvah v naših razmerah, ki nedvomno zahtevajo poznavanje nekaterih temeljnih predpostavk, ki so: koliko je mogoče napovedovati razvoj odklonskosti in potrebe po policijskih storitvah, kakšen model policije hočemo, katera je zanj najustreznejša organizacija, kakšne so kadrovske projekcije, koliko bo polieija omogočala izobraževanje zasebnega varstva, kakšen policijski menedžment želimo imeti, koliko se policijske organizacije žele ukvarjati z nerepresivnimi dejavnostmi itd. in predvsem, ali se poteguje za odprti ali zaprti izobraževalni sistem, koliko mora imeti strokovnjakov ne le s fakultetno diplomo, ampak s specializacijo, do doktoratov in postdok-torskega študija. In zaradi naše »majhnosti« je treba misliti tudi na to. ali naj bi sodelovali ali se vključevali z drugimi v sisteme in programe izpopolnjevanja policijske kariere, vključno z oblikovanjem celo redkih specialistov na posameznih, posebej izbranih področjih, odvisno, ali jim dajati humanistično-vedenjski ali teh-ničnopreiskovalni vidik. S privatizacijo, denacionalizacijo in razdružbljanjem premoženja se v Sloveniji spreminja tudi zasnova varnosti. Policija bo čedalje bolj delila odgovornost za varstvo tudi z zasebnimi inštitucijami. medtem ko ne gre ptvzabiti na tisti del vzdrževanja varnosti, ki izhaja iz različnih oblik prevencije na posameznih področjih. Sodobni svet se danes čedalje bolj obrača k novim oblikam upravljanja odklonskosti. pri čemer je represija še vedno najbolj uporabno sredstvo, toda pojavljajo se družbena gibanja za abolicionizem. pa ne le zaporov, marveč tudi raznih krimi-nalizacij in kaznovanja. Zato tudi v policijskem delu nastaja potreba po integriranem profesionalizmu, po oblikovanju novih policijskih poklicev s specializacijo, po ustvarjanju ustreznega vzdušja v sami organizaciji, po napredovanju vodenja in organiziranja, po menedžmentu človeških in drugih virov, razvijanju medsebojnih odnosov in razmerij z javnostjo. predvidevanju, ukvarjanju z lastnim razvojem, tja do ustvarjanja novih taktik in metodik za obvladovanje posameznih nevarnosti. S profesionalizacijo v policijskem delu je hkrati mogoče odgovoriti na izzivajoče družbene razmere, utrjevati samospoštovanje, dosegati priznanje, tekmovati, ustvarjati novo znanje in - kar je najpomembnejše - preprečevati nazadovanje, se pravočasneje sp(»prijemati z novo odklonskostjo in nevarnostmi, skratka, ne pustiti se marginalizirati. Policija kot polvojaška organizacija pa naj bo nenehno izpostavljena humanizirajočemu okolju. Rokopis končan 28. maja 1992. LITERATL'RA 1. Autcn. i.H . The parainitnaiy model of police andpolkc prolcwonahvn. Polir/ sluAn, New York 4(19H1)2. t. 67-78. 2. Bahn. C.: Police tocializaiion m the cichtm: uraim in the forging of an occupational identilr Journal afpolkr uitiict ûKd adminuirmofi. Oaithershurg I2(1984t4, t. >90-394 3. Bell. D. : The Police - perwonel upgradmg for profeuionalitm Thr Folice chief. Gaithenburg 4S( 1978 M. > 32-33. 4. Berliere. J -M . La profesuonnalisation de la police en France: Un phénomène noueveau au début du XXéme «ecle Dmancr n sonm. Geneve 11(1987)1. >. 67- 96 $ Bohigian. H : Higher education for poiKe officerv Vk fxttkr louinal. Chichoier 52(1979)2. i, 140-153 6. Carte. G. E.: August Vollmer and the origins of police professionalism. Joumat of polkt Kirntt and odminatran-on. Gaithersburg 1(1973)3. s 274-281 7. Eastman, G D . Mac Coin. J A.- Education, professionalism, and law enforcement in historical perspective Journal of poHce tciencr mj admmlilmtion. Gaitbersburg 9(1981)2. %. 119-130. 8. Enter. J. E.: The role of higher educatio« in the career of the amencan police chief Polue uudm. New York 9(1986)2.» IIO-1I9 9 Fraumann. E.: Cnminal justice doctoral education in the United Stales Polkr tludin. New York 2(19X0)4. s 36-40, 10. Cirou.S : Higher education and police: it there a need lor a closet look? Joumn/oZ/ra/irririeiice anal iiiMnùtni. non. Gaithenburg 1(1973)4. i. 477-483. 11. Jordan.!.: Higher education lor the police chief ciecutive Ae Poller cAir/. Gaithcrsburg 44(1977)8. t. 26-27. 12. Le Doux, J. (et al ): Higher education (or law enforcement, half a centurv of growth The Police chief. Gaithets-butg 51(1984)4.», 22-25 13 Mac Donald, P.: 50 points to ptolevMonalication: rate yiut ow-n department The Police chief, Gainthcrsburg 58(1991)8. » 34-36. 14 Makra, A : Suvremene tendencije imbrazbe visokostrutnih kadrova u polici|i - organima unuttainjih poslova, I J. mai. Beograd 34(1981>4. », 32-39 15. Miller, J,; Fry. L,: Measuring professiimalism in law enforcement Crtrmnolo^, Beverly Hills 14(1976)3. s, 401-413, 16 Perner, D C : Is polking a profcwion'' Camuhm loumal <4 crmimlaty. Ottawa 21(1979)1.» 52-70. 17 PhUlips. J.D,: Professunalism The police loumal. Chkhester 64(1991)2. «. 124-1.33 18 Policija i sveuhhJta hhor. Zagreb 1S( 1975)3. », 184-187 19 Potts, L W : Higher education, ethic», and the paikt Jourml of police icîrnce and admtniitrmem. Gaithersburg 9(1981)2.1. 131-134 20. Raffel Pnce. B : Integrated professionalism: a model for controlling police practices Journal of police tcience and «ffmimrmaion. Gaithersburg 7(1979)1.» 93-97 21. Regoli. R. : Crank. J., Culbenson, R : llic cunseifucnccs of professionalism among police chiefs, Jutoce cfuarterh . Cincinnati 6(1989)1.», 47-67 22 Schaeler, R Uw enforcer, peace keeper, servicer: role alternatives for policemen Journal of police taence and adminiuralion. Gahhersburg 6(1978)3. », 324-335. 23. Schulti, H Postoji li koncepciia o iiobrazbi u njema^ko) polk-iji Pnru^nik. Z.agreb 32(1984)2. »- 204-20« 24. Small, M W : Police professionatnm: pri^blems and issues in upgradmg an occupation. The police tourruil. Chichester 64(1991)4, » 314-320 25. Vogel, R , Adams, R. Police professional ism: a ksngitudinal cohort study Journal of police %ciem:e aiul admmi-rrralion, Gaithersburg 11(1983)4.» 474-484 26 Wachtel, J,: Univenuty criminal lustice education The Po/ice rAi