89OTROCI IN NASILJE V DRUŽINI – PRIČE ALI ŽRTVE? ChildrEn and doMESTiC ViolEnCE – WiTnESSES or ViCTiMS? Nina Mezinec, mag. prof. soc. ped., Generalna policijska uprava, uprava kriminalistične policije, Oddelek za mladoletniško kriminaliteto nina.mezinec@policija.si POVZETEK Nasilje v družini se prevečkrat razume kot zasebna stvar dveh posameznikov, v resnici pa ima številne in hude posledice za vse vpletene: žrtve, priče, povzročitelja nasilja in vse, ki se s tem pojavom ukvarjajo. Gre za družbeni, javnozdravstveni in kazenskopravni problem. Namen prispevka je predsta- viti posledice pri otroku, ki živi v družini, v kateri se dogaja nasilje, ter vpliv na njegovo obnašanje, razvoj in znake, na katere morajo biti pozorni učitelji in svetovalni delavci, ki so z otrokom v vsakodnevnem stiku. Predstaviti želim priporočila za timsko delo svetovalnih delavcev in učiteljev v ustanovah VIZ ter organizacijah, ki se ukvarjajo z zaznavo in obravnavo nasilja v družini. Dotaknem se tudi povezave s socialno peda- gogiko. V zaključku predstavim, zakaj izraz priča v primerih otrok v nasilju v družini ni primeren in zakaj ga je bolje nado- mestiti z izrazom žrtev, pa čeprav niso bili neposredne žrtve nobenega nasilnega dejanja v družini. KLJUČNE BESEDE: nasilje v družini, otroci, žrtve, vzgojno- -izobraževalne institucije, preventiva aBSTracT Too often, domestic violence is considered a private matter between two individuals, when in fact it has numerous and severe consequences for everyone involved: the victims, the witnesses, the perpetrator of the violence, and anyone who deals with this phenomenon. It is a societal and public health problem as well as a problem in terms of criminal justice. The article aims to present the consequences for a child who lives in a family in which there is violence and the effect on his or her behaviour and development, as well as the signs to which teachers and counsellors who are in day-to-day contact with the child should pay attention. I wish to put forward some recommendations for teams of counsellors and teachers in educational institutions and organizations dealing with the detection and management of domestic violence. In addi- tion, I touch upon the connection of this subject with social pedagogy. In the conclusion, I explain why the term witness is not appropriate in domestic violence cases involving chil- dren and why it should be replaced with the term victim even though a child has not been a direct victim of any violent act within the family. KEYWOrDS: domestic violence, children, victims, educational institutions, prevention NASILJE V DRUŽINI Nasilje v družini ne zadeva samo storilcev in žrtev, ampak tudi otroke, ki so mu priča. To še zdaleč ni samo problem dveh posame- znikov, temveč tudi zdravstveni in socialni problem (Lloyd, 2018). Otrokom predstavlja tveganje za razvoj travmatskih simptomov. Po slovenski zakonodaji je nasilje v družini prepovedano. Glede na Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) je to »vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega dru- žinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemar- janje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 90 drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok«. Zakon o preprečevanju nasilja v družini v 3. členu dodatno konkretizira naslednje oblike nasilja: Fizično nasilje je »vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.« Spolno nasilje so »ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi.« Psihično nasilje so po tem zakonu vsa »ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko-komunikacij- ske tehnologije.« Ekonomsko nasilje je »neupravičeno nadzorovanje ali omejeva- nje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premo- ženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja, ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpol- njevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družin- skega člana ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premo- ženjskih obveznosti na družinskega člana.« Kot dejanji nasilja v družini sta opredeljena tudi zanemarja- nje (»kadar povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin«) ter zalezovanje, ki je »naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba, ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.« n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 91 Določene oblike nasilja v družini so tudi kazensko obravna- vane. Le-te opredeljuje 191. člen Kazenskega zakonika (2008), ki določa tri pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o kaznivem dejanju. To so obstoj družinske skupnosti, trajanje ter podrejen položaj (kaznuje se vsak, »kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega bivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj /…/« Po podatkih slovenske raziskave iz leta 2003, s katero so prou- čevali statistične podatke o kriminaliteti in viktimizaciji, so bile med letoma 1998 in 2003 ženske žrtve kaznivih dejanj v dveh petinah primerov. Dve tretjini teh dejanj nad žensko je izvršil partner. V 91 % primerov so bili moški povzročitelji nasilja v zasebnem pro- storu (Černič Istenič, Šprah, Šoštarič in Rožman, 2003). Nasilje v družini ne prizadene samo žrtev konkretnih nasilnih dejanj, ampak tudi priče, največkrat otroke. Prekine vez ljubezni, podpore in skrbi med starši (Pingley, 2017). Dom ni vedno varno zavetje za vse otroke. Za nekatere lahko predstavlja veliko čustveno breme, ki ga sami ne zmorejo prenesti, kar vpliva na njihov razvoj. V nadaljevanju bomo v ospredje postavili velikokrat spregledane sekundarne žrtve nasilja (Joseph, 2002). Glede na posledice, ki jih nasilje v družini pušča na otrocih, trdim, da le-to spreminja dinamiko celotne družine in negativno vpliva na razvoj otrok, ki so priče nasilju med starši. VPLIV NASILJA V DRUŽINI NA OTROKOV RAZVOJ V družinah, v katerih se dogaja nasilje, je dinamika nestabilna in nepredvidljiva, odvisna od povzročitelja nasilja. Velikokrat se nasilje v družini razume »samo kot modrice in rane, ki so lahko vidne« (Understanding …, 2012, str. 1). Razumeti ga je potrebno kot vzorce napadalnih in prisilnih dejanj, ki jih navadno uporabljajo moški v odnosu do intimnih partnerk (prav tam). Nasilje se ne dogaja ves SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 92 čas. Fusco in Fantuzzo (2009) sta proučevala 1581 nasilnih dru- žinskih dogodkov v obdobju enega leta in ugotovila, da so bili v 43 % primerov otroci doma med dogodkom in kar 95 % teh otrok je bilo izpostavljenih nasilju. Preko 60 % jih je nasilje slišalo ali videlo, 3 % otrok pa so bili v dogodku poškodovani. Veliko pozornosti je usmerjene v otroke, ki so neposredne žrtve nasilja, priče oz. »tihe«, »pozabljene« žrtve pa se spregleda. V Unicefovi raziskavi (Behind Closed Doors, 2006) so ugotovili, da je na letni ravni v povprečju 275 milijonov otrok izpostavljenih nasilju v družini. Opazovanje nasilja med starši vpliva na otrokovo zdravje, razvoj in učno uspešnost (How in Rough, 2014). Otroci nasilje doži- vljajo z vsemi čuti in čeprav niso vedno fizično prisotni pri nasilju, se zavedajo, da se dogaja (Devaney, 2015). McGee (1997, v Pingley, 2017, str. 6) pravi, da veliko otrok lahko opisuje travmatske dogodke, ki so jih slišali, niso pa nikoli videli dejanskega nasilnega dejanja. Rosenberg (1987, v Allen, Sullivan in Bybee, 2003, str. 125) je v svoji raziskavi ugotovil, da čeprav so starši nasilje skrivali pred otrokom, so skoraj vsi videli ali slišali nasilne dogodke. Otroci so poročali, da so največkrat opazili naslednje dogodke: grožnje, verbalno nasilje, metanje predmetov po prostoru, poskuse samomora, pretepanje, grožnje z uporabo orožja in nožev. Čeprav so starši mislili, da otroci spijo, ko se to dogaja, so otroci poročali, da so nasilje slišali, vendar so ostali v svojih sobah, ker so se jih bali zapustiti. Jaffe idr. (1990, v Allen, Sullivan in Bybee, 2003, str. 125) dodajajo, da so skoraj vsi otroci, ki so jih intervjuvali, lahko podrobno opisali podrobnosti fizične in psihične zlorabe. V raziskavi Allen, Sullivan in Bybee (2003), v katero so vklju- čili 80 žensk in 80 otrok, žrtev nasilja v družini, so ugotovili, da so otroci ob nasilnem dogodku občutili strah, jezo ali zmedenost. Matere so poročale, da so otroci postali zaščitniški do njih (71 %), zapustili so prostor (61 %) ali ignorirali dogajanje (50 %). Skoraj polovica otrok (44 %) je postala agresivnih proti nasilnemu očetu. Glede na poročila otrok jih je 67 % zatrjevalo, da so zapustili prostor, 60 % jih je ignoriralo dogajanje in 49 % jih je dogajanje poskušalo ustaviti. Nasilen dom je za otroke velikokrat vir zmedenosti. Otroci do staršev čutijo nasprotujoča si čustva. Očeta imajo radi, vendar se jim njegovo nasilje ne zdi primerno. Žal jim je za mamino trpljenje, n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 93 a ji zamerijo njeno nemoč in nesposobnost za zaščito sebe in svojih otrok (Jaffe idr., 1990, v Joseph, 2002, str. 56). Vplivi prisostvovanja nasilju v družini na socialni, psiholo- ški, fizični in čustveni razvoj so številni. Raziskave kažejo, da se prve posledice lahko pokažejo še pred otrokovim rojstvom zaradi distresa, ki ga je doživljala mati otroka (Devaney, 2015, Howell, Barnes, Miller in Graham-Bermann, 2016). Joseph (2002) pravi, da vpliv nasilja na otroka lahko poteka na dveh nivojih: neposre- dno (ko so otroci priče nasilju) ali posredno (ko živijo v družini, kjer nasilje vpliva na odnose med starši ter na odnose med starši in otrokom). V študiji Scheeringa in Zeanah (1995, v Pingley, 2017, str. 7), kjer so proučevali priče nasilju nad enim od staršev, so ugo- tovili, da so pogosto razvili negativne vedenjske in čustvene odzive. Najpogostejši simptomi so bili pretirana vznemirjenost, strah in povečana agresivnost do vrstnikov v primerjavi z otroki, ki te vrste nasilja niso doživeli. Ker otroci velikokrat ne razumejo kroga nasilja v družini, velikokrat razvijejo tudi učne težave, nespečnost, raz- dražljivost, zmedenost, odklonskost (Vargas, Cataldo in Dickson, 2005). Pri dojenčkih se posledice doživljanja nasilja med starši lahko kažejo v težavah s hranjenjem ali spanjem, povečana pa je tudi možnost, da bodo tudi sami žrtve fizičnega nasilja (Stiles, 2002). V povezavi s starostjo, ko se je nasilje dogajalo, je Hughes (1988, v Joseph, 2002, str. 22) ugotovil, da so predšolski otroci iz družin, v katerih se je dogajalo nasilje, izkazovali več vedenjskih težav in slabšo samopodobo kot šoloobvezni otroci, saj naj bi imeli starejši otroci več kognitivnih in čustvenih kapacitet za spopadanje z jezo. Masten idr. (1990, prav tam, str. 22) razlagajo, da so predšolski otroci večino časa doma, kar jih bolj izpostavlja nasilju kot starejše otroke, ki imajo več priložnosti za preživljanje časa na varnem – v šoli in drugih institucijah. Mlajši otroci lahko stisko zaradi nasilja v družini izražajo na telesnem nivoju, kot so npr. bolečine v trebuhu, močenje postelje, težave s spanjem, izbruhi trme (How in Rough, 2014), včasih pa tudi kot separacijsko anksioznost ter regresijo (Stiles, 2002). Velikokrat naj bi bili v igri z vrstniki tudi bolj agresivni kot ostali otroci (Buckley, Whelan in Holt, 2006). Mladostniki zaradi nasilja v družini velikokrat predčasno zapustijo šolanje, postanejo SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 94 delinkventni, pogosta je zloraba drog ter zgodnja spolna aktivnost (Stiles, 2002), večkrat pa naj bi tudi posnemali vedenje nasilnega očeta (Buckley, Whelan in Holt, 2006). Zaradi življenja v stresu v zgodnjem otroštvu lahko posame- zniki razvijejo stresne bolezni, kot so kardiovaskularne bolezni, hipertenzija, sladkorna bolezen, hkrati pa tudi težave v duševnem zdravju (depresija, anksiozne motnje, zloraba substanc) (Devaney, 2015). Na izražanje stisk ob doživljanju nasilja med starši ima velik vpliv spol otroka. Dečki pogosteje izkazujejo visoko stopnjo ekster- naliziranega (pretepanje, uničevanje lastnine), deklice pa interna- liziranega vedenja (anksioznost, depresija) (How in Rough, 2014). Spaccarelli (1994, v Edleson, 1999, str. 3) dodaja, da tudi dekleta, ko postanejo starejša, izkazujejo agresivnejše vedenje. Vpliv izposta- vljenosti nasilnemu dogodku naj bi bil po določenem času na otroka vedno manjši (Wolfe idr., 1986, prav tam, str. 3). Odzive na nasilje, ki so odvisni od spola, Berger in Luckman (1967, v Joseph, 2002, str. 52) razlagata s teorijo socialne konstrukcije spola in procesom socializacije. V patriarhalni družbi so dečki in deklice različno soci- alizirani. Stereotip idealnega moškega in ženske se ustvarja preko osebne interakcije, medijev, jezika, kulture in religije. Ta sporočila otroci internalizirajo in vplivajo na njihovo samopodobo in obna- šanje. Medtem ko se za dečke pričakuje, da bodo »mačistični« in agresivni, se od deklic pričakuje pasivnost. Za dečke ni značilno izražanje čustev (Joseph, 2002). Elbow (1982, prav tam, str. 18) pred- postavlja, da otroci vidijo žrtev hkrati kot močno v svojih poskusih, da bi se izognila nasilju, ter nemočno v boju; tistega, ki zlorablja, pa vidijo kot nemočnega pri obvladovanju svojega besa, ampak močnega zaradi pozicije premoči. Zato povezujejo moškost z zlora- bljanjem žensk in ženskost s pozicijo žrtve s strani moškega. V tej situaciji lahko otrok prevzame odgovornost za mamo, saj verjame, da je on tisti, zaradi katerega trpi v nasilni situaciji (prav tam). Edleson (1999) posledice otrokovega prisostvovanja nasilju deli v tri kategorije: (1) vedenjske in čustvene težave; (2) kogni- tivne težave; (3) dolgoročne posledice. Vedenjske in čustvene težave naj bi bile najopaznejše. Otroci iz družin, kjer so bile mame zlora- bljene, so kazali slabše razumevanje počutja drugih in razumevanja n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 95 zornega kota ljudi kot otroci, ki so živeli v normalnih družinah, torej so izkazovali nižji nivo empatije (Rossman, 1998, v Weithorn, Carter in Behrman, 1999, str. 6). Pri dečkih, ki so bili izpostavljeni hudemu fizičnemu nasilju, so se pojavili slabše vzpostavljanje stikov z vrstniki, slabši avtonomija, samonadzor ter splošne kompetence (Edleson, 1999). V povezavi s šolo nekateri avtorji (Sawyer in Burton, 2012; Mignon idr., 2002; Mullender in Morley, 1994, vsi v Alho, 2015, str. 64) posledice zaznavanja nasilja med starši delijo v dve večji skupini. Nekateri izražajo negativne posledice, kot so težave s pozornostjo, odsotnost, slabša motorika, strah priti v šolo, šolska neuspešnost, težave s točnostjo, natančnostjo ter slaba socializacija. Drugi naj bi izkazovali nasprotna vedenja, kot so perfekcionistični standardi (Vargas, Cataldo in Dickson, 2005), strah pred neuspehom, odličen uspeh v šoli, vključenost in odličnost pri dodatnih dejavnostih. Sem spadajo tudi t. i. starševski otroci, ki so najpogosteje najsta- rejši otroci v družini – otroci, ki so oropani svojega otroštva, ker so odgovorni za svoje mlajše brate ali druge družinske člane, zato zase pravijo, da doživijo ponovno otroštvo, ko se uspejo rešiti iz družine, v kateri se dogaja nasilje (Buckley, Whelan in Holt, 2006). Velikokrat imajo težave pri vzpostavljanju stikov z vrstniki, saj se bojijo, da bodo njihovi prijatelji ugotovili, kaj se dogaja doma. Če jim uspe skleniti prijateljstva, prijateljev nikoli ne želijo povabiti domov zaradi družinske nepredvidljivosti in nestanovitnosti (prav tam). Na podlagi zgornjih opredelitev lahko sklepamo, da priso- stvovanje nasilju prizadene otrokov čustveni, socialni, psihološki in fizični razvoj, kar vpliva tudi na nadaljnje odnose (Pingley, 2017). Izpostavljenost nasilju je lahko močan napovednik, da bodo v odraslosti tudi sami izvajali nasilje v svojih družinah ali celo sami doživljali nasilje (How in Rough, 2014). Raziskave kažejo, da se zaznavanje nasilja med starši pri dečkih lahko pokaže kot izvajanje nasilja v družini v odraslosti, veliko ženskih žrtev nasilja v družini pa izhaja iz domov, v katerih so bile priče nasilju nad materjo, in kasneje ne zmorejo oditi iz nasilnega odnosa (Bancroft, 2002). To potrjuje tudi Bandurova teorija socialnega učenja, ki pravi, da se velike večino vedenj, ki jih naredimo, naučimo. Na otroke imajo družina, vrstniki in mediji močan vpliv, ki ni vedno pozitiven. Starši, SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 96 ki težave rešujejo na agresiven način, vzgojijo otroke, ki v stiku z ostalimi uporabljajo podobne agresivne tehnike (Bandura, 1978). Lawson (2001, v Pingley, 2017, str. 19) trdi, da učinki priso- stvovanja nasilju med starši lahko rezultirajo v večgeneracijskih prenosih zlorab, če se jih pravočasno ne odkrije in odpravi. Wallace (2002, v Alho, 2015, str. 70) dodaja, da niso vsi starši, ki so bili žrtve zlorab in nasilja v svoji mladosti, nasilni do svojih otrok. Tisti, ki nasilja niso prakticirali pri svojih otrocih, so imeli pomoč v sku- pnosti, zdrave otroke in podporo enega izmed staršev. Nasilje so naprej prenašali tisti starši, ki so v mladosti do nasilja izoblikovali pozitiven čustven odnos in menijo, da je družbeno sprejemljivo (Roberts idr., 2006, prav tam, str. 70). OTROKOVO DOŽIVLJANJE NASILJA MED STARŠI Otroci se lahko na nasilje odzovejo problemsko ali čustveno. Čustveno odzivanje uporabljajo za nadzor nad odzivom na dogodek, problemsko odzivanje pa vključuje vedenja za spremembo dogodka (Allen, Sullivan in Bybee, 2003). Posamezniki, ki so zavzeli aktivne strategije spoprijemanja z nasilnimi in stresnimi dogodki, naj bi izkazovali manjši psihološki distres kot tisti, ki so izbrali pasivne strategije (Holahan in Moos, 1990, prav tam, str. 127). Buckley, Whelan in Holt (2006) so opravili intervjuje z 22 otroki, ki so bili priče nasilju v družini na Irskem. Otroci so poročali, da so živeli v strahu, tesnobnosti in grožnjah, bali so se za varnost sorojencev, mame in sebe. Kasneje so občutili osramočenost glede svoje družinske situacije, saj so bili zaradi tega večkrat izločeni tudi v šolskem okolju, izgubili so zaupanje vase in razvili negativno samopodobo, kar se je izkazovalo v slabih stikih z vrstniki. Neka- teri so opisovali neposredno vključenost v nasilno dejanje, kjer so bili v vlogi mediatorjev ali pa so poskušali zaščititi sorojence in mamo. Živeti v družini, v kateri se dogaja nasilje, torej za otroka ne predstavlja samo nevarnosti, da bo enkrat tudi sam postal žrtev, ampak v njem lahko vzbudi občutek odgovornosti za zlorabo, ki se dogaja (Pingley, 2017). n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 97 Nasilje v družini otroke oškoduje na več načinov. Nekateri se pred dogodki, ki presegajo okvirje njihovega razumevanja, zašči- tijo z disociacijo, ki je »zaščitno dejanje«. Otroci se – nezavedno – začasno odklopijo ali odmaknejo od situacije, ki se dogaja okrog njih, in se ne počutijo ogrožene (Sterne in Poole, 2010, v Alho, 2015, str. 46). V šoli lahko taki otroci delujejo, kot da so v svojem svetu, ne odzivajo se na stvari, ki se dogajajo okrog njih. Proti nasilju v družini se borijo tako, da čustveno otrpnejo, se izogibajo misli ali povsem pozabijo najhujše dogodke (Kagan, 2004, prav tam, str. 46). Travmatska in nezdrava situacija v družini lahko otroka spodbudi, da postane pretirano pozoren na potrebe, želje in čustva povzro- čitelja nasilja, da bi sebi in staršu, ki je žrtev, zagotovil varnost (Whitten in Bancroft, 2012, prav tam, str. 55). Elbow (1982, v Joseph, 2002, str. 62) ugotavlja, da imajo starši, ki vztrajajo v nasilnih zvezah, velikokrat izjemno slabo samopo- dobo, kar za otroke predstavlja veliko breme. Otroci lahko posta- nejo zaupniki ali podporniki zlorabljenega skrbnika; čutijo, da morajo poskrbeti, da se bo bolje počutil, ali izboljšati situacijo. To jih pogosto vodi v vloge, ki so prezahtevne za njihovo razvojno starost. Včasih se celo starši obračajo na otroke za podporo ali jih prosijo, naj »izberejo stran« in vohunijo za drugim skrbnikom. Zaradi dinamike v družini, v kateri se dogaja nasilje, je otrok lahko zmeden glede svoje vloge, to zmedenost pa izkazuje na agre- siven in odkrit način. Otrok se lahko počuti krivega za nasilje, ker ni preprečil prepira med starši. Velikokrat so otroci v teh družinah potegnjeni v odnos rešitelja obeh staršev – zlorabljajočega in zlora- bljenega (Joseph, 2002). Mullender in Morley (1994, v Alho, 2015, str. 68) menita, da otroci velikokrat mislijo, da je nasilje njihova krivda, ker so bili nagajivi, ali menijo, da bo njihova prisotnost zaščitila mamo (Sawyer in Burton, 2012, prav tam, str. 68). Otroci malokdaj neposredno prosijo za pomoč, ampak svojo stisko izra- žajo na posreden način – neprimerno vedenje je lahko znak stresa (Cooper, 1999, prav tam, str. 68). Herman (1997, v Pingley, 2017, str. 9) trdi, da nasilje v družini kot »travma neizbežno prinaša tudi izgubo«. Tisti, ki 'imajo to srečo', da pobegnejo nasilju, so velikokrat odstranjeni iz družine, kar pomeni, da pogosto menjajo šole, prijatelje in ljudi, ki jim zaupajo. SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 98 To škodljivo vpliva na razvoj otroka ter na navezanost med staršem in otrokom, otrok pa ima občutek vsestranske zavrnitve (Joseph, 2002). S tem se strinja tudi Fantuzzo (1991, prav tam, str. 17), ki pravi, da nameščanje otrok v krizne centre le-te odtrga od narav- nega podpornega sistema, kot so vrstniki, sosedje in sorodniki, hkrati pa jih pusti nemočne pri spoprijemanju s tem dogodkom. Otroci se o nasilju med starši pogosto bojijo spregovoriti zaradi groženj ali občutka zvestobe družini. Štirn (2014, str. 154–155) pravi, da otroci velikokrat ne povedo odraslim o neprijetni izkušnji ali stiski, ki jo doživljajo, saj jih skrbi, da bodo »tožibabe«. Skrbi jih, da se bo družina razbila, da jih bodo oddali v zavod in da bo povzročitelj nasilja pristal v zaporu. Veliko žensk individualizira nasilje in zlorabe – vidijo jih kot svojo lastno krivdo (Alho, 2015). Za premagovanje negativnih dogodkov otrok potrebuje zašči- tne dejavnike, ki zmanjšajo njegovo ranljivost in povečujejo odpor- nost (Mikuš-Kos, 1991). To so po mnenju Robertsa (2002, v Alho, 2015, str. 40) notranji ali zunanji viri, ki lahko zmanjšajo negativen vpliv nasilja. Notranji varovalni dejavniki so otrokov temperament, inteligentnost, socialna spretnost, zunanji pa dober odnos z enim od staršev ali drugim družinskim članom, šola, vključenost otroka v interesne dejavnosti, vključenost v širšo socialno mrežo (Mikuš- -Kos, 1991). Ti dejavniki redko delujejo neodvisno; vedno jih je treba jemati kot sistemsko interakcijo znotraj otrokovega življenja (Roberts, 2002, v Alho, 2015, str. 40). Med odraščanjem se otroci lahko naučijo, da je nasilje nekaj, o čemer se ne govori (Buckley, Whelan in Holt, 2006). Otrok mogoče ne ve, kam po pomoč, včasih pa čuti, da mu nihče ne bi verjel. Živi lahko v strahu pred kaznijo ali odstranitvijo iz družine (Cunning- ham in Baker, 2007). Sawyer in Burton (2012, v Alho, 2015, str. 64) pravita, da gredo ti otroci velikokrat iz šole takoj domov ali večkrat po telefonu pokličejo starše, da bi se prepričali, da je z njimi vse v redu. Bojijo se, da se bo enemu od staršev kaj zgodilo ali da bo naredil samomor, medtem ko bodo oni v šoli, kar rezultira v nji- hovih težavah s pozornostjo. Po drugi strani je za nekatere otroke šola edini vir stabilnosti in odmika od njihovih težav doma. Zato imajo nekateri med njimi odličen učni uspeh, ker šolo vidijo kot zavetje. Starejši otroci velikokrat poskušajo postati skrbniki svojim n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 99 mlajšim bratom ali skrbijo za odraslo žrtev, nekateri pa se posku- šajo postaviti ob bok povzročitelju nasilja z namenom zaščite žrtve (Vargas, Cataldo in Dickson, 2005). Vsak otrok doživlja nasilje na svoj način, ki je odvisen od tega, ali nasilje vključuje tudi zlorabo njega samega, od spola in starosti ter časa, ki je pretekel od doživetega nasilja. Potrebno pa se je zave- dati, da opazovanje nasilja med starši ne vodi nujno do negativnih izidov pri posamezniku, saj so predvsem pozitivni izidi odvisni od že omenjenih razvitosti otrokove socialne, podporne mreže ter ostalih varovalnih dejavnikov. ZAKAJ JE BOLJE UPORABITI IZRAZ 'ŽRTEV NASILJA' V DRUŽINI IN NE ZGOLJ 'PRIČA'? Humm (2014, v Alho, 2015, str. 59) je proučeval zlorabljene otroke in ugotovil, da jih je skoraj polovica med njimi imela matere, ki so bile tudi zlorabljene, iz česar sklepa, da zloraba partnerke predsta- vlja veliko tveganje tudi za zlorabo otroka. Podobno sta ugotovila tudi Reiss in Roth (1994, prav tam, str. 59), in sicer da nasilje nad ženskami lahko povežemo tudi z nasiljem nad otroki. Iz tega lahko sklepamo, da obstaja velika verjetnost, da bodo otroci, ki so bili priče nasilju, slej ko prej postali tudi žrtve (Itzin, 2006). Devaney (2015) trdi, da otroci, ki živijo v družinah, v katerih se dogaja nasilje, pogosteje izkušajo še zanemarjanje, fizično in spolno zlorabo. Ravno zaradi škode in posledic nasilja pri otrocih, ki smo jih že opisali, se nekateri strokovnjaki sprašujejo, ali je ta izpostavljenost že psihološka zloraba (Echlin in Marshall, 1995, v Weithorn, Carter in Behrman, 1999, str. 13). Glede na to, da so razmere, v katerih se nasilje doma dogaja, za otrokov razvoj neprimerne, lahko takrat govorimo tudi o zanemarjanju otroka, ki je vsako »neustrezno ravnanje z otrokom glede na splošne družbene in pravne norme, opuščanje potrebne skrbi in pomanjkljiva ter neustrezna skrb za otroka« (Aničić in Hrovat, 2017, str. 16). Kot je bilo že omenjeno, otroci za svoj optimalni razvoj potre- bujejo vključujoče, spodbudno okolje, v katerem bodo zrasli v odgo- vorne in zdrave osebnosti, ki bodo tudi v odraslosti sposobne SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 100 ustvarjati zdrave odnose. Nasilje v družini ta razvoj močno okrni in pri otrocih, ki nimajo izdelane podporne socialne mreže, lahko pusti nepopravljive posledice. Zato izraz priča ni dovolj, govoriti moramo o žrtvah nasilja v družini in posledično lahko tudi zane- marjanja, pa čeprav ga neposredno včasih niso doživeli. Na podlagi vseh zgoraj že omenjenih dejstev in raziskav bomo v nadaljevanju prispevka uporabljali enoten izraz žrtev nasilja v družini, v kate- rega so zajeti otroci, ki neposredno doživljajo nasilna dejanja, kot tudi otroci, ki so priče nasilju. Med doživljanjem nasilja v družini in psihično zlorabo otroka je torej tanka meja. VLOGA (SOCIALNO)PEDAGOŠKIH DELAVCEV IN DRUGIH STROKOVNJAKOV PRI PREVENTIVI, ZAZNAVANJU IN OBRAVNAVI OTROK, ŽRTEV NASILJA V DRUŽINI Otroci so vsakodnevno v šoli, v dnevnih centrih, zdravstvenih usta- novah in ostalih družbenih institucijah. V raziskavi, kjer so prou- čevali otrokovo odpornost na nasilje, so ugotovili, da je za otroka najpomembnejši varovalni dejavnik ta, da ima ob sebi močno, pozi- tivno vez s kompetentnim in skrbnim odraslim – torej s sočutno osebo, s katero se lahko pogovori o svojih strahovih in skrbeh, hkrati pa nekoga, ki bo interveniral, da bi se situacija izboljšala oz. prekinila (Osofsky in Fentchel, 1993, v Weithorn, Carter in Behrman, 1999, str. 6). Otroci to osebo primarno iščejo v svojih starših. Če so starši čustveno nedosegljivi ali nasilni, otrok z njimi ne more vzpostaviti zaupnega odnosa (Osofsky, 1995). V družinah, kjer je eden od staršev žrtev, drugi pa povzročitelj nasilja, otroci manj pogosto iščejo pomoč pri starših, temveč v drugih institucijah, saj naj bi bile zlorabljene matere manj čustveno razpoložljive za otroka, ker so preobremenjene z nasiljem in poskusi, da bi ostale varne (Hilton, 1992, v Weithorn, Carter in Behrman, 1999, str. 6). Kadar so očetje tisti, ki povzročajo nasilje, se med otroki in njimi težko vzpostavi pozitivna vez, saj so manj dostopni za svoje otroke, manj se vključujejo v pogovore z njimi in so otrokom manj naklo- njeni kot nenasilni očetje (Holden in Ritchie, 1991, prav tam, str. 7). n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 101 Če starši doživljajo nasilje in ne zmorejo zadovoljiti otroko- vih potreb, je zelo dobrodošlo, da ima otrok dober stik z odraslim, ki je v tesni povezavi z domom ali šolo. Otroci, ki imajo dobro razvite socialne in komunikacijske veščine, bodo ta stik hitreje in lažje vzpostavili (Jouriles, Barling, O'Leary, 1998, prav tam, str. 7). Vloge akterjev, ki posredujejo pri nasilju v družini, so zelo različne, hkrati pa se zelo povezujejo. Veliko vlogo pri prepoznava- nju prič nasilja imajo učitelji in svetovalni delavci, saj lahko otroci izkazujejo enake odzive kot fizično zlorabljeni otroci, to pa lahko močno vpliva na njihovo funkcioniranje v šoli. Učitelji morajo razu- meti, da se posledice nasilja v družini kažejo tako na čustvenem kot tudi socialnem nivoju in da imajo velik vpliv na njihova življenja (Mullender idr., 2002, v Alho, 2015, str. 58). Če se starši, sosedje, sorodniki in učitelji pretvarjajo, da se pri otroku nič hudega ne dogaja, se bo otrok naučil dvomiti v lasten občutek v trebuhu, ki mu pravi, da je nekaj narobe (Rosenberg, 2007, prav tam, str. 58). Šole imajo ključno vlogo pri identifikaciji otrok, ki živijo z nasiljem, saj naj bi šola bila varen prostor, kjer se otrokom nudi pomoč (Sterne, Poole, 2009, v Devaney, 2015, str. 89). Na preventiv- nem področju so najbolj zaželeni programi, ki se izvajajo v šolskem prostoru, saj lahko dosežejo veliko otrok in mladostnikov, dajo jim pravilne informacije o nasilju v družini in ponudijo pozitivne načine reševanja konfliktov. Ključni niso samo programi za izo- braževanje otrok, temveč tudi programi za izobraževanje šolskih strokovnih delavcev, ki morajo vedeti, kako pravilno pristopiti do otroka, ko jim pove za nasilje. Delavci na CSD in v šolah bi se morali zavedati vpliva izpo- stavljenosti otrok nasilju v družini in pravočasno intervenirati, da bi otrokom pomagali. Pri obravnavi nasilja v družini je zelo pomembno upoštevati kulturni vidik, v katerem se zloraba dogaja, in kakšno je stališče kulture do iskanja pomoči (Hooyman in Kramer, 2006, v Pingley, 2017, str. 34). Učitelji imajo odlično pozicijo za zgodnje prepoznavanje žrtev. Zanje mora biti organiziranih čim več izobraževanj za prepoznavanje simptomov, ki kažejo, da je otrok v domačem okolju izpostavljen nasilju. Le tako bodo lahko otroku nudili podporo pri izražanju izkušenj in strahov, s katerimi se dnevno spopada (prav tam). Čeprav učitelji ne morejo posegati SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 102 v družinsko situacijo za zaprtimi vrati, imajo v otrokovem življe- nju velik vpliv, ki je lahko pozitiven (spodbujanje napredka ipd.) ali negativen (učitelji minimalizirajo nasilje, ga ne opazijo, otroku ne nudijo podpore) (Sterne in Poole, 2010, v Alho, 2015, str. 212). Učitelji bi se morali najprej seznaniti z osnovno definicijo nasilja v družini, idejami za prenos teh znanj v pouk ter z viri in kontaktnimi informacijami. Zelo pomembno je, da so vsi učitelji in pedagoški delavci seznanjeni s pravilnim postopkom pri poročanju o nasilju v družini (prav tam). Šola je pomemben dejavnik otrokovega razvoja (Mikuš-Kos, 1991). Učitelji mogoče čutijo, da ne morejo veliko storiti za otroka, če problem izhaja od doma, in da so drugi strokovnjaki usposo- bljeni in pristojni za reševanje tega problema. V tem tiči problem – družine, v katerih je nasilje, se velikokrat soočajo s socialno izo- lacijo in niso vključene v nobene specialistične obravnave. Izoli- rani starši imajo manj priložnosti, da bi pridobili pomoč s strani družinskih članov in skupnosti, otroci pa pogosto doma nimajo obiskov prijateljev (Sawyer in Burton, 2012, v Alho, 2015, str. 122). Vključitev nenasilnega starša je velikokrat pomemben način zaščite in podpore otroku (Sterne in Poole, 2010, prav tam, str. 122). Šole lahko z različnimi strategijami in intervencijami povečujejo soci- alno integracijo in poučujejo socialne veščine. Pri izvajanju teh dejavnosti lahko na pomoč učiteljem priskočijo svetovalni delavci (Buser in Saponara, 2011). Pri pomoči otrokom morajo sodelovati učitelji in svetovalni delavci, neprofitne organizacije, delavci CSD ter nedvomno tudi policija. Otroci so velikokrat prizadeti že zaradi življenja v družini, v kateri se dogaja nasilje, hkrati pa zaradi neintervencije pristojnih služb ostajajo prepuščeni travmatični situaciji in so vsak dan, ko so izpostavljeni nasilni situaciji v družini, ponovno viktimizirani. Otroci, ki imajo podporo več kot enega vira v socialnem okolju, imajo manj posttravmatskih simptomov in navadno hitreje prebolijo nasilje (Goodyear-Brown, 2010, v Alho, 2015, str. 125). Pri spremembah otrokovega vedenja morajo odrasli oz. učitelji otroku nuditi podporo, situacije videti skozi oči otroka in spošto- vati njegovo zaznavanje in interpretacijo dogodkov. Medtem ko odrasli večkrat mislijo, da situacije, ki jih doživljajo otroci, niso n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 103 vznemirjajoče, to ne pomeni, da jih otrok tako ne občuti. Njihova preokupacija z varnostjo je lahko vir težav s koncentracijo (prav tam), kar se lahko pokaže kot težave na šolskem področju. Delo z otroki na področju nasilja v družini mora temeljiti na treh stebrih: preventivi, zgodnjih intervencijah ter izobraževanju (Lloyd, 2018). Sterne in Poole (2010, prav tam, str. 132) navajata, da je otroke potrebno učiti o nasilju, ker to nudi podporo otrokom, ki živijo v družinah, v katerih se dogaja nasilje, in jih informira o možnostih pomoči, hkrati pa opolnomočiti mlade, da si pomagajo med seboj. Mladim pomaga razbiti tišino okrog nasilja in jih poučuje o zdravih in varnih zvezah ter jih na zveze tudi pripravlja. Pomaga jim razumeti, da je nasilje nesprejemljivo in kako si lahko zagotovijo varnost, zagotavlja izobrazbo in pomaga preprečiti nasilje v družini. Učitelji morajo dati otrokom vedeti, da jim ni treba postati nasilni zaradi nasilja v domačem okolju (Sterne in Poole, 2010, prav tam, str. 215), kar lahko storijo s tem, da dajo otrokom informa- cijo, da je za nasilje vedno kriv tisti, ki ga povzroča, in da je nasilje vedno neprimeren odziv na situacijo. V družinah, kjer se dogaja nasilje, je dom večkrat vir nestabilnosti in mogoče je, da starši ali skrbniki sploh ne opazijo sprememb pri svojem otroku (depresija, povečana agresija), zato so svetovalni delavci ključnega pomena tako pri preventivi kot tudi pri prepoznavanju otrok iz takih družin. Če pri posameznem otroku v vedenju ali poročanju zaznajo, da se v njegovi družini dogaja nasilje, naj o tem nemudoma poročajo pristojnim organizacijam, otroku pa pomagajo negativno izkušnjo iz domačega okolja premagati s sprejetostjo, opolnomočenjem in krepitvijo pozitivnih socialnih stikov. Nekateri otroci namreč izka- zujejo blage stopnje distresa, ki ga lahko svetovalni delavci zmanj- šujejo in tako preprečijo razvoj resnejših vedenjskih in čustvenih težav. Poleg tega je njihova poklicna naloga, da o nasilju v družini in žrtvah nemudoma poročajo pristojnim organizacijam (ZPND, 6. člen) in da svoje znanje, ki ga imajo o nasilju ter njegovem prepre- čevanju, prenašajo na sodelavce učitelje (Buser in Saponara, 2011). Ugotovitve (Grünfeld, 1997) kažejo, da šolska svetovalna služba preventivnemu delu z učenci nameni premalo časa in v situacijo pogosto poseže prepozno. SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 104 Otroci lahko kljub doživljanju nasilja v družini okrevajo, če pravočasno prepoznamo, da se v domačem okolju soočajo s tovr- stnimi izkušnjami in dogodki, ter jim nudimo specializirano pomoč, skrb in podporo tudi s strani socialnih pedagogov v organizaci- jah, v katere so vključeni otroci. Socialna pedagogika se usmerja v življenjski svet posameznika in mu pomaga pri obvladovanju življenja v danih okoliščinah. To od socialnega pedagoga po mnenju Zorc-Maver (1997) zahteva celostno zaznavanje težav posameznika. Socialna pedagogika, usmerjena v pomoč otrokom, ki izhajajo iz družin, v katerih se dogaja nasilje, vključuje vzgojo in izobraževa- nje, posredovanje znanja, socialno učenje, rehabilitacijo, pomoč in svetovanje (prav tam). Kranjčan (1997) pravi, da se šola in socialni pedagog velikokrat srečujeta s pojavi, kot so npr. trpinčenje, nasilje, zanemarjanje, uživanje droge, spolnost, kriminaliteta, vzgojna nemoč družine, poskusi samomora ipd. Socialni pedagog se lahko s primeri, ko otroci povedo o nasilju v družini, lahko sreča preko raznih prostorov za konjičke v šoli, klepetalnic, potepanj, poulič- nega dela, interesnih skupin, doživljajske pedagogike. Vse to poteka ob vzpostavljenem dobrem osebnem stiku (Böhm in Böttinger, 1981, prav tam, str. 98), saj pri teh dejavnostih otroci lažje povejo, kaj jih teži (prav tam). Intervencije v osnovni šoli je torej potrebno usmeriti najprej v spoznavanje življenja, v katerem ti otroci živijo, nato pa še v podpiranje in vzpodbujanje »močnih točk« otrok ter večanje kreativnosti pri premagovanju realnih življenjskih situacij (Kobolt, 1997). Itzin idr. (2010, v Alho, 2015, str. 67) poudarjajo, da strokov- njaki teh otrok ne smejo videti kot pasivne žrtve, saj na tak način spregledajo vse otrokove poskuse, da bi preprečil nasilje v družini, ter vse njegove načine preživetja. Samo s pravočasno detekcijo in pravilno obravnavo teh otrok je mogoče razbiti krog nasilja in otroke zaščititi pred nadaljnjimi zlorabami. Najprej je potrebno ustvariti družbeno okolje, ki nasilja v družini ne bo več tabuiziralo in bo do prepoznavanja in prijavljanja tega nasilja zavzelo proak- tivno vlogo. Šele takrat bo mogoče zaznavati stranske in ('posre- dne') žrtve nasilja ter jim ustrezno pomagati. Pri timski obravnavi in preventivi je nujno potrebno vključiti pomembne akterje: šolo, policijo in razne nevladne organizacije, n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 105 torej si je potrebno prizadevati za sistemski pristop. Pri preven- tivnih programih, ki jih izvaja učitelj ali svetovalni delavec v šoli, skupaj s celotnim razredom, je zelo dobrodošlo sodelovanje poli- cistov in raznih društev ter podobnih organizacij, ki se ukvarjajo s področjem nasilja v družini, z delom s povzročitelji nasilja ter z zaščito žrtev. Kljub dejstvu, da policija za večino državljanov pred- stavlja represiven organ, bi morala v šoli zavzemati predvsem pre- ventivno in izobraževalno funkcijo, saj bo le na tak način z otroki gradila pozitiven in zaupen odnos, ki je ključnega pomena, da otrok prijavi nasilje in zlorabe, ki se mu dogajajo. S tem namenom so na policijski upravi Slovenj Gradec tudi oblikovali delovni zvezek z naslovom Policist Leon svetuje, v katerem se otroci srečajo tudi s področjem nasilja v družini. Otroci morajo v okviru teh progra- mov in s strani šolske svetovalne službe dobiti informacijo, da je za vsako nasilje odgovoren tisti, ki ga povzroča, ter da obstaja pomoč, obenem pa mora začutiti, da šola in šolsko okolje zanj predstavljata varen prostor, v katerem najde rešitev za svoje težave. Otrok nikakor ne sme začutiti, da bo zaradi tega, ker je nekomu povedal o nasilju, ki se dogaja v njegovi družini, kakorkoli kazno- van ali zaznamovan. Vsi, ki z otroki prihajajo v stik v dnevnih centrih, šolah in drugih organizacijah, bi morali biti dobro informirani o vseh vidikih nasilja v družini in drugih vrstah nasilja kot tudi njihovih znakov in sprožilcev (Osofsky, 1995). V prvi vrsti pa je najpomembnejše, da se javnost znebi mnenja, da je nasilje v družini zasebna stvar, ker se dogaja za zaprtimi vrati. SKLEPI V tem prispevku smo orisali posledice, ki jih nasilje v družini pušča na otrocih. Razvidno je, da nasilje za otroke lahko predstavlja veliko breme skozi vsa obdobja njihovega razvoja. Skozi prispevek smo z opisom kratkoročnih in dolgoročnih posledic zaznavanja in opa- zovanja nasilja med staršema poskušali prikazati, zakaj izraz priče nasilju v tem kontekstu včasih ni najbolj ustrezen in bi ga bilo bolje prikazati s pojmom žrtve. V primerih nasilja v družini gre SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 106 za izpostavljenost različnim oblikam nasilja nad staršem, kjer so velikokrat prisotne grožnje, izsiljevanja in ustrahovanje, kar za otroka lahko pomeni strah pred dejanskim nasiljem, sram zaradi družinske situacije, občutek nemoči za prekinitev nasilne situaci- joe in jezo nad staršem, ki izvaja nasilje. V nadaljevanju bi bilo dobro izdelati dobre timske interven- cijske programe tako na izobraževalnem področju kot tudi s strani policije in nevladnih organizacij za zaščito otrok, ki živijo v druži- nah, v katerih se dogaja nasilje. Med šolskimi strokovnimi delavci bi bilo dobro raziskati, kako otrokom nudijo pomoč in jih sezna- njajo s pojmom nasilja v družini, policiste in delavce v nevladnih organizacijah pa opremiti z dodatnimi znanji s področja prepozna- vanja nasilja v družini in nasilne dinamike ter znakov in posledic pri otrocih – žrtvah nasilja v družini. LiTEraTUra Alho, C. M. (2015). The social effects of the exposure to domestic violence during childhood: A socio-educational perspective (Doktorska disertacija). University of South Africa. Allen, N. E., Sullivan, C. M. in Bybee, D. (2003). Diversity of Children's Immediate Coping Responses to Witnessing Domestic Violence. Journal of Emotional Abuse 3(1-2), 123–147. Pridobljeno s https:// www.tandfonline.com/doi/abs/10.1300/J135v03n01_06?journal Code=wjea20 Aničić, K. in Hrovat, T. (ur.). (2017). Nasilje nad otroki: strokovne smernice za delo z otroki, ki doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo. Bancroft, L. (2002). The batterer as a parent. Synergy, 6(1). Newsletter of the National Council of Juvenile and Family Court Judges. Bandura, A. (1978). Social Learning Theory of Aggression. Journal of Communication, 28(3), 12–29. Behind closed doors: The impact of Domestic Violence on Children. (2006). Unicef. Pridobljeno s https://www.unicef.org/media/files/ BehindClosedDoors.pdf n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 107 Buckley, H., Whelan in S. Holt, S. (2006). Listen to me: Children's Experience of Domestic Violence. Children Research Centre: Trinity College Dublin. Buser, J. K. in Saponara, E. (2011). School Counseling Prevention and Intervention for Child Witnesses of Intimate Partner Violence. The College of New Jersey. Pridobljeno s https://files.eric.ed.gov/ fulltext/EJ933174.pdf Cunningham, A. in Baker, L. (2007). Little eyes, little ears: how violence against a mother shapes children as they grow. London: Centre for Children and Families in the Justice System. Pridobljeno s https:// www.canada.ca/content/dam/phac-aspc/migration/phac-aspc/ sfv-avf/sources/fem/fem-2007-lele-pypo/pdf/fem-2007-lele- pypo-eng.pdf Černič Istenič, M., Šprah, L., Šoštarič, M. in Rožman, I. (2003). Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco. Analiza strokovnih, znanstvenih in statističnih podatkov o nasilju nad ženskami v družini za Slovenijo v obdobju od 1998 do 2003. Ljubljana: Inštitut za medicinske vede, ZRC SAZU. Devaney, J. (2015). Research Review: The Impact of Domestic Violence on Children. Irish probation Journal, 12, 79–94. Pridobljeno s https://pure.qub.ac.uk/ws/files/17369087/Research_review_ impact_of_domestic_violence_on_children.pdf Edleson, J. L. (1999). Problems Associated with Children's Witnessing of Domestic Violence. The National Online Resource Center on Violence Against Women. Pridobljeno s https://vawnet.org/sites/ default/files/materials/files/2016-09/AR_Witness.pdf Fusco, R. A. in Fantuzzo, J. W. (2009). Domestic violence crimes and children: A population-based investigation of direct sensory exposure and the nature of involvement. Children and Youth Services Review, 31(2), 249-256. Pridobljeno s https://www. sciencedirect.com/science/article/pii/S0190740908001886 Grünfeld, T. (1997). Socialni pedagog v osnovni šoli. Socialna pedago- gika 1(4), 13-21. How, S. in Rough, E. (2014). Domestic Abuse Report. British Medical Association. Pridobljeno s https://www.bma.org.uk/connecting-doctors/ SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 108 cfs-file/__key/communityserver-blogs-components-weblogfi- les/00-00-00-00-52/3515.Read-Domestic-Abuse-report.pdf Howell, K. H., Barnes, S. E., Miller, L. E. in Graham-Bermann, S. A. (2016). Developmental variations in the impact of intimate partner violence exposure during childhood. Injury and Violence Journal, 8(1), 43-57. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pmc/articles/PMC4729333/ Joseph, S. (2002). The Psychological Effects of Children Witnessing Domestic Violence. Westville: University of Durban. Pridobljeno s https://pdfs.semanticscholar.org/2a00/b02d4097819fd- 67321682c3e3e480856f7a2.pdf Kazenski zakonik/KZ-1/ (2008). Uradni list RS, št. 50/12 (1. 11. 2008). Pridobljeno s http://pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO5050 Kobolt, A. (1997). Teoretične osnove socialnopedagoških intervencij. Socialna pedagogika 1(2), str. 7–26. Kranjčan, M. (1997). Šola in socialna pedagogika. Socialna pedagogika 1(1), str. 91–100. Lloyd, M. (2018). Domestic Violence and Education: Examining the Impact of Domestic Violence on Young Children, Children and Young People and the Potential Role of Schools. Front psychol 9, 2094. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC6243007/ Mikuš-Kos, A. (1991). Šola in duševno zdravje. Murska Sobota: Pomurska založba Osofsky, D. J. (1995). Children Who Witness Domestic Violence: The Invisible Victims. Social Policy Report: Society for Research in Child Development, 9(3), 1–19. Pridobljeno s https://www.researchgate. net/publication/242508401_Children_Who_Witness_Domestic_ Violence_The_Invisible_Victims Pingley, T. (2017). The Impact of Witnessing Domestic Violence on Children: A Systematic Review. Sophia: St. Catherine University. Pridobljeno s https://sophia.stkate.edu/cgi/viewcontent. cgi?article=1779&context=msw_papers Stiles, M. M. (2002). Witnessing Domestic Violence: The Effect on Children. Am Fam Physician 1(66), 2052–2067. n. MEzinEC: oTroCi in naSiljE V družini – PričE ali žrTVE? 109 Štirn, M. (2014). Poti do otroka z izkušnjo nasilja – kako otroku nuditi ustrezno podporo in pomoč pri soočanju s posledicami nasilja. V Š. Veselič idr. (ur). Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja (str. 131-154). Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja. Understanding the Nature and Dynamics of Domestic Violence (2012). The Missouri coalition against domestic and sexual violence. Prido- bljeno s https://www.mocadsv.org/FileStream.aspx?FileID=2 Vargas, L., Cataldo, J. in Dickson, S. (2005). Domestic violence and children. V G. R. Walz in R. K. Yep (ur.), VISTAS: Compelling perspectives on counselling (str. 67–69). Alexandria: American Counseling Association. Weithorn, L. A., Carter, L. S. in Behrman, R. E. (1999). Domestic violence and children: Analysis and Recommendations. Future of child, 4. Pridobljeno s https://repository.uchastings.edu/ faculty_scholarship/791/ Zakon o preprečevanju nasilja v družini/ZPND/ (2008). Uradni list RS, št. 16/08 (15. 2. 2008). Pridobljeno s http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO5084 Zorc-Maver, D. (1997). Koncept življenjsko usmerjene socialne pedagogike v sodobni družbi tveganja. Socialna pedagogika 1(1), str. 37–44. STROKOVNI ČLANEK, PREJET DECEMBRA 2019 SOCIALNA PEDAGOGIKA, 2020 LETNIK 24, ŠTEVILKA 1–2 110