ZVONČEK___________________________________________________XXVII—3
Jesenske  pesmi.
1-                                                              - :
Jesen, jesen, varivi čas, lepota smrti tvoj je krasl
Prigreva solnčni  žar obraz,
zahrbtno  smrtni  leze mraz.
2.
Visoko lastovka teti,            .                     »Tako ti, človek, jaz povem,
da svet izgine iz oči,                                kar mora, pride vzlic skrbem.
vsa srečna vrisne iz višin,                        Zavriskaj rajši tudi ti,                         ¦
prisluhne radostno trpin:                          prepusti Bogu vse sfcrbiV«
3.
,               Odpravi siromak se iz tujine:                   Zakaj le trepetajo irt migljajo?
doma jesen ga sprejme polnih rokl          Zakaj v cekine se ne premene?
Jesensko sotnce sije iz vedrine,                 Tam v koči borni naj zažvenketajo,
žari ko v bajki rumeneči log.                    skrb skopo, stiskajočo prepodel
O brezje! Tu mladosti sen cvetoči         In danes, danes? Ali dozorele
presanjal srečen, blažen je tako!              mladostne sanje so zares?
O tu pod brezami, ker v rodni koči         Jesenski žar obliva breze bele,
te skrb je gospodinjila trdd.                    cekinasto zlato blesti z dreves.
O kolikrat opoldan je posedal,                 Cekini! Sluh zavzeto prisluškuje,
pod brezami polegal za obed,                   kako žvenkečejo na vejah vse pcčezl
o kolikrat se srepo je zagledal                 Ah, to samo jesenski veter duje,
v nemirnih, drobnih lističev trepet!         šumi, šušti po suhem Hstju brez.
4.
Jesen, jesen!                                            o, vse še izgubljeno nil                   ¦   .
In piš leden                                             Življenja zadnji svat                    -'      •
odnaša listje mimo,                                  svoj praporček vihti.                  .       <
pripravlja svet za zimo.                           Kaj mar mu dneva hlad,
In hrast kraj meje                   -       '            kaj mar mu mraz noči?
obupno pod nebo moli               '              Potegne piš močnč
' ¦ '.             obrane veje.                                . ' ¦            in vejo zadnji lisf ostavi,
,  \    '    Pod njim popoten mož sloni,                   vrtinec za slovo
strmi v praznino mladih dni:                   zapleše z njim po goličavi.
Sava Radič-Mirt
76